Medicina
Svetovalne in motivacijske tehnike za delo s pacienti Jasna Čuk Rupnik
Seminar, ki je potekal v Termah Krka v Šmarjeških Toplicah 18. in 19. novembra 2012, je pripravila Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji. Tovrstna predavanja so za zaposlene v Centrih za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog izjemno pomembna. Prav tako pa bi bila dobrodošla za prav vse zdravstvene delavce kjerkoli pri nas ali v svetu. Zakonitosti pristopa k ljudem, ki za svoje dobro zdravljenje potrebujejo spreminjanje lastnega sloga življenja in spremembo odnosa do življenja sploh, bi morali poznati in uporabljati vsi zdravstveni delavci. Na prvem mestu in res močno so vsi predavatelji poudarjali nujnost spoštljivega odnosa do bolnikov. V zdravljenju odvisnosti je v zadnjem času opaziti trend nenaraščanja opiatne odvisnosti. Večji problem predstavljajo sintetične droge. Pri tako zasvojenih bolnikih je prisotna zmanjšana kritičnost, povečana spolna aktivnost in povečana souporaba igel in pribora. Ti pacienti pogosto sploh ne iščejo pomoči in bi jih morali najprej znati motivirati za iskanje pomoči. Pri načrtovanju in izvedbi zdravljenja vsakega pacienta bi morali vedno upoštevati pacientova pričakovanja in ga vključevati že v samo načrtovanje obravnave.
Sicer pa je metoda MI (motivacijskega intervjuja) edina tehnika, ki uspešnost zdravljenja bolezni odvisnosti dvigne od 30 odstotkov na 50 odstotkov, pri zmanjševanju pitja alkohola pa na skoraj 100 odstotkov. Brez MI v resnici ne deluje niti en pristop. Psihološki vidiki odvisnosti so prenosljivi na veliko duševnih motenj. Pri njih je psihoterapija včasih edina uporabna metoda v določenem času. Odvisnost je kompleksen, napredujoč vzorec vedenj s svojimi biološkimi, socialnimi in psihološkimi komponentami. Psihoterapija vpliva na duševne procese do te mere, da slikovne tehnike lahko pokažejo merljive funkcionalne ali strukturne spremembe v možganih. Ni pomembno, za katero vrsto psihoterapije gre, ampak da sploh JE in da omogoča dolgoročni uspeh.
Ni res, da nekdo nečesa »noče delati«. Danes vemo, da v primerjavi z drugimi bolniki »ne more« imeti v enaki meri uspešnih kognitivnih sposobnosti. Nizke vrednosti prijetnosti in višje vrednosti nevroticizma so bile povezane z zlorabo alkohola pri starših. Pri alkoholizmu sta znani dve obliki: Pozni alkoholizem (tip 1), za katerega je značilno povečano izogibanje neugodju, povečano iskanje zunanje potrditve in manjše iskanje novosti. Pri zgodnjem alkoholizmu (tip 2) pa so te postavke ravno obratne. Pri tipu 1 so v igri dedni dejavniki in dejavniki okolja, pozen začetek (po 25. letu), samozdravljenje tesnobe, iskanje stabilnosti/rutine. Prevladuje med ženskami. Pri tipu 2 so prav tako v igri dedni dejavniki, začetek sega že v mladostno dobo, osebe imajo nizko sposobnost empatije, iščejo novosti. Pogosteje se pojavlja pri moških. 58
Revija ISIS - Januar 2013
Številne študije potrjujejo med odvisnimi osebami nižjo stopnjo samospoštovanja. Stopnja samospoštovanja tudi opredeljuje pivske navade. Osebe z nižjo stopnjo samospoštovanja so v raziskavah popile mnogo preveč alkohola. Dve tretjini odvisnih žensk ima v svoji življenjski zgodovini tudi zlorabo. Trikrat večja je verjetnost v primerjavi s splošno populacijo žensk, da bodo zlorabljene tudi v obdobju odraslosti.
Zdravljenje bolezni odvisnosti je dejansko rekonstrukcija človekove identitete. Zato je bolnikom v programih zdravljenja nujno omogočati dostop do pozitivnih identitet, saj nizko samospoštovanje vodi v pojav depresije, anksioznosti in samomorilnosti. Zato je potrebno s psihoterapijo pacientom povečevati samospoštovanje, zmanjševati pa anksioznost in depresijo.
Čustva služijo kot barometer pri ugotavljanju, kako dobro ali slabo ljudje napredujejo v doseganju svojih ciljev. Primarni motiv odvisnosti je prav uravnavanje čustvenega stanja.
Ob izvajanju motivacijskega intervjuja se moramo zavedati, da gre v komunikaciji takrat za nekaj bolj mirnega in bolj nežnega. Ne smemo dirigirati. Pacienti se namreč praviloma uprejo, če se do njih vedemo nasilno ali nestrpno. V človekovi naravi je pač, da se upira(mo) prepričevanju.
Zdravstveni profesionalci moramo do ljudi pokazati zavzetost in srčnost. Če smo osvojili veščine bontona, ne moremo narediti večje napake. Za začetek je pomembno, koliko smo do pacientov spoštljivi. Seveda pa »nihče ne more biti vseh sedem dni pameten in lep«. A dobri profesionalci znajo te odnose ustrezno skomunicirati. Vodenje ljudi, skrb za njihovo blagostanje, kompetence in sodelovanje je težko delo. Sodelavce in paciente moramo spoštovati in jim zaupati v tisti profesionalni vlogi, ki jo pač nekdo ima. Ni treba, da se imamo radi, se pa moramo spoštovati. Če pa greš na »radi«, potem »kupuješ ljubezen z odpustki« in zato postajaš popustljiv do nekaterih in grob do drugih.
Da se lahko korektno, spoštljivo in empatično vedemo do bolnikov, moramo od začetka in vedno razmišljati, kaj je v resnici vsebina naše strokovne vloge. Ljudje so v odnosih sposobni razumeti našo dobronamernost in se tudi pozitivno odzvati na naš trud za menjavo perspektive – da lahko vidimo svet iz njihovega zornega kota in lahko razumemo, kako čustvujejo oni. Vse v našem svetu se začne in konča z lastno odgovornostjo. Osebna odgovornost je več kot le delovna odgovornost, saj vključuje etično razsežnost. Ko človek sprejema odločitve, mora sprejeti tudi odgovornost.
Težava programov, ki obravnavajo ljudi v stiski, je pogosto v neprimernem odnosu osebja do klientov. »Strokovnjaki se obnašajo