Zdr avniki v prostem času je bil med našim obiskom templja nek praznik: poleg množice ljudi, ki so prinašali cvetje, je bilo precej na pol golih bobnarjev z belimi krili in širokimi rdečkastimi pasovi. Imel sem priložnost videti relikviarij zoba, ki ga sestavlja pagodasto oblikovana zlata posoda, v njej pa je skritih šest zlatih posodic, v zadnji je zob. Na več mestih templja so kot slavoloki postavljeni veliki slonovi okli, ki jih je precej v zakladnici, kjer so tudi različni kipi sedečega, stoječega Bude iz različnih materialov – kovine, lesa, žada. Na prsih Bude je bila ponekod vidna svastika, enakokraki križ z zakrivljenimi konci v levo (v desno je bila nacistična). Svastika seveda ni le posebnost Azije, ki jo srečamo v hinduizmu, budizmu in džainizmu (kjer simbol povezujejo s srečo), saj se je pojavljala že v bronasti, železni dobi in antiki (pri Ilirih, Keltih, Etruščanih, baltiških narodih, Germanih, v kretskomikenski kulturi, pri Grkih in Rimljanih in drugih starodavnih civilizacijah sveta (v Severni in Srednji Ameriki), nekoliko prirejena pri Slovanih – z osmimi kraki v obliki »kolovrata« ali s štirimi grabljastimi kraki kot simbolom božjih rok, in Gruzijcih kot sedemkračni »propeler«. V kompleksu svetišča so tudi slikarije, ki kažejo zgodovinsko pot zoba iz Indije na Šrilanko, v trenutno prestolnico kraljevine, torej v Anurhadapuro, Polonnaruwo, Kotte in Kandy. V Kandyju smo preživeli lep večer ob gledanju slikovitih plesov Šrilanke, hojo po večmetrski stezi žerjavice. Plesi so polni simbolike, kar deloma ponazarjajo kostumi in maske, dopolnjujejo pa jih žonglerski vložki, požiralci ognja in predvsem različna tolkala. Za hojo po žerjavici moraš imeti posebno mantro, vendar jo imajo očitno nekateri več, drugi manj, saj so prvi slovesno počasi hodili po žerjavici, drugi pa so žarečo stezo skorajda pretekli.
V kraju Paradenya blizu Kandyja smo obiskali bogat botanični vrt, ki prikazuje različne drevesne vrste in drugo floro, med katero so mi v spominu ostale predvsem različne vrste orhidej (nekatere podobne »plešočim baletkam«). Na 59 hektarjih raste okrog 4.000 rastlinskih vrst, tu najdemo drevorede različnih vrst palm, bambus, mandljevce in tudi največji fikus »benjaminček«, veje katerega se raztezajo na površini 1.600 m2, seveda zaradi teže že podprte. V delu vrta rastejo drevesa, ki so jih posadili znani državniki, med njimi je tudi skromno drevce, ki ga je posadil leta 1959 Tito ob obisku predsednice Sirimawo Bandaranaike, ki je leta 1976 tudi gostila srečanje neuvrščenih. Na skoraj brezlistnih vejah nekaterih dreves botaničnega vrta so bogato obrodile velike »hruške«, pravzaprav speči veliki netopirji. Iz Kandyja smo v slabem vremenu pot nadaljevali proti višavski Nuwara Eliyi. Na poti smo videli slikovit slap in večjo zajezitev reke z umetnim jezerom, ki zagotavljajo dovolj vode za poljedelstvo. Poleg čajnih plantaž so bila ponekod riževa polja. Nuwara Eliya je slikovit visokogorski kraj centralnega visokogorja na Šrilanki, na višini 1.868 m. Tu smo prebili prijeten dan v starem hotelu (St. Andrew‘s Hotel) iz leta 1919. Hčerki sta doživeli kar majhen kulturni šok, ker smo sedeli v jedilnici ob mizi s tradicionalno muslimansko družino, pri kateri so imele ženske popolnoma zakrite obraze. Najbolj ju je mučilo vprašanje, kako se bodo mlade ženske prehranjevale. No enostavno,
obrazne »zavesice« so diskretno dvignile za vsak vnaprej pripravljeni grižljaj.
Na mesto Nuwara Eliya gleda bližnji z 2.524 m najvišji vrh na Šrilanki Pidurutalagala (Straw Plateau Rock oz. Mount Pedro). Za turiste je nedostopen, ker so na njem vojaške komunikacijske zveze. Nekoliko stran od mesta pa je Adamov vrh.
Medtem ko nas je vodič pripeljal bodisi v hotel ali »kulturni klub« (npr. ob jezu Kandalama), kjer so za naše počutje dobro poskrbeli, si je zase poiskal skromno prenočišče. Vsak dan pred odhodom je v bližnjem templju molil za srečno pot, kar je očitno zaleglo. V udobnih »zavetiščih« oz. hotelih nas je poleg dobre kulinarike razveseljevala diskretna glasba in nastopi bobnarjev, požiralcev ognja ipd., družbo pa so nam občasno popestrile verjetno nestrupene kače, veverice, gekoni, kuščarji. Zadnji večer ob jez(er)u Kandalama so se prizadevni gostitelji z napisom Good bye iz listja in cvetja poslovili od hčerk. Najmanj udobja je bilo v modernem hotelu v Kolombu. Gotovo je poleg kulturne hrane včasih zaželena tudi bolj banalna vsakdanja hrana. Šrilanko si bomo zapomnili predvsem po raznovrstnem sadju, in to v najboljši možni izvedbi, tako zaradi prave zrelosti sadežev kot zaradi manj običajne priprave. Izvrsten je bil pečen ananas, odlični so bili sadeži papaje. Prvič smo jedli sadje (ki ga pri nas poznamo le iz konzerv, kar pa je le zelo slaba različica svežega sadeža), ki ga predstavljajo ogromni sadovi, t.i. jakobovec oz. jackfruit (Artocarpus heterophyllus), ki merijo do 50 cm. Sredica tega septiranega sadeža je neopisljivo dobra. Podobno je zelo dobra tudi sredica sadeža, ki je nekoliko večji od melone in ima grobo piramidasto bodičasto površino. Gre za sadež durian (rod Durio iz družine Malvaceae), ki pa ga je potrebno kupiti na obcestnih stojnicah in tam tudi pojesti. Pri hranjenju si je najbolje natakniti na nos klinček za perilo. Na srečo se tega sadeža ne dobi pri nas, ker bi z njim lahko zelo »razveselil« kakšnega »prijatelja«, saj lupina in vsebina neznosno smrdita in tega smradu se v stanovanju ni mogoče znebiti več dni po uporabi. Ima pa zanimivo zgodovino in opisane pestre učinke: deloval naj bi antimikrobno, antibakterijsko, protiglivično, zatiral zajedavce, pomlajeval kožo, deloval protivnetno, analgetično, je močan antioksidant, znižuje holesterol itd., in ne nazadnje je znan tudi kot naravni afrodiziak.
Šrilanka je vredna obiska. Od večtisočletne zgodovine kraljestev je še vedno ohranjenih veliko enkratnih ostankov, navdušuje eksotika prehrane, eksotika pokrajine, žal pa so vidne tudi velike razlike in razslojevanje prebivalstva in revščina. Tako ta zemeljski raj še zdaleč ni popoln. O Maldivih pa prihodnjič.
E-naslov: tomaz1945@yahoo.com
Revija ISIS - Julij 2012
109