S knjižne police O jinu in jangu kot temelju vzhodnjaške filozofije, o njuni uporabi v vsakdanjem življenju in o vsem, kar je povezano z njima, govori Martin Palmer, britanski sinolog, avtor in diplomant s Cambridgea v svojem najnovejšem priročniku »Jin in jang«. Z njegovo pomočjo lahko človek v času turbulentnih sprememb, ko izginjajo vrednote, se preoblikujejo prioritete, rušijo preživeti načini razmišljanja in odpoveduje doslej veljavna rutina, prerešetamo (znova presodimo) svoje odnosu do samega sebe, soljudi in okolja – žive in nežive narave.
Zgodovinski letopisi pričajo, da simbol jina in janga, predstavljen tudi na naslovnici pričujočega dela, sodi med najbolj znane in preučevane kitajske risbe. Sestavljen je iz dveh vijugastih, jasno zarisanih, črno-belih vrtincev, vsak s piko drugega v središču; na Zahodu je zaslovel kot eden najznamenitejših kitajskih simbolov. Predstavlja vir, izvor, temelj in najgloblje bistvo ravnovesja, ubranosti in enakosti. Komponenti jin in jang se v valovitih črtah umikata druga drugi, obe pa v svojem bistvu (osnovi, esenci, biti) vsebujeta prvino drugega. Palmerjev priročnik Jin in jang prikazuje bistvo jina in janga oziroma raziskuje, opisuje in skuša približati presenetljivi svet dveh sil, ki obvladujeta – zaznamujeta in ohranjata vesolje, pa tudi sleherno obliko življenja, delovanja in dogajanja v njem.
Jin in jang, simbol antipodov, kot sta žensko in moško, mrzlo in vroče, temno in svetlo, zgoraj in spodaj, spredaj in zadaj, luna in sonce, zemlja in nebo, ogenj in led, rojstvo in smrt, bolezen in zdravje, uteleša povezanost popolnih nasprotij, ki se ne zlivajo v spokojnem obstoju in sobivanju, marveč se neprestano brusijo in kalijo v boju za prestiž in nadvlado. Jin simbolizira pasivnost, počasnost, ustaljenost in mirovanje, jang pa spodbuja k aktivnosti, dinamičnosti, spremembam in gibanju. Moč in energija jina in janga predstavljata življenjsko silo, energijo življenja v vesolju, se rojevata iz tekmovanja in iz spopadanja – kreativnega nasprotovanja. Vsak od njiju hoče zatreti/izničiti drugega in zavladati stvarstvu, a mu to (na srečo) ne uspe. Predvidljiva mati Narava je v svoji nezmerni modrosti del vsakega od njiju vsadila v srce drugega in s tem preprečila popolno destrukcijo. Zato v trenutku, ko eden izmed njiju zmaga – doseže zenit in zablešči v njem, sklene svojo pot navzgor in se začne spuščati oziroma umikati, da bi lahko rasel, napredoval in se povzpel drugi, njegov antipod in nasprotnik. Tako se morajo na primer jangovske sile poletne vročine prej ali slej umakniti jinu jesenskega hladu. Nato pa začne moč jina zimskega ledu slabeti, sneg in led se začneta ob vse večjih jangovskih silah spomladanske toplote taliti, dokler ne izhlapita in/ali izparita – izgineta v zemljo ali v zrak. Simbol jina in
janga ponazarja opisane in njim podobne (vse) pojave v naravi in vesolju. Na konceptu jin - jang temelji tudi filozofija feng shui, kot znanost in umetnost o usklajenosti in prilagojenosti človeka njegovemu ožjemu in širšemu bivalnemu, delovnemu in življenjskemu okolju na vseh področjih in ravneh. Feng shui predstavlja temelj tradicionalnega življenja in delovanja. Prisoten je tako v arhitekturi, ekologiji in uporabni umetnosti kot tudi v medicini (znanosti), industriji, modi, kulturi in religiji. Zahvaljujoč logičnim principom, na katerih temelji, konkretnosti, praktičnosti in uporabnosti, o njej razmišljajo, jo preučujejo in v praksi uporabljajo tudi številni zahodni zdravniki in njihovi sodelavci. Za piko na i pa o njej marsikaj vedo in jo prakticirajo tudi številni bolniki in njihovi svojci, uporabniki zdravstvenih storitev. S pomočjo preizkušene staroazijske modrosti o harmoniji človeka s samim seboj ter z mikro in makro okoljem, si lahko človek mimogrede okrepi zdravje in vitalnost (se izogne različnim težavam in motnjam, jih odpravi ali vsaj ublaži), okrepi poslovne pozicije in izboljša poklicno perspektivo, požlahtni medčloveške odnose in okrepi svojo povezanost z naravo. Za kitajsko/azijsko filozofijo, pogled na svet in obravnavanje dogajanja v njem sta značilna osupljiva napetost in sobivanje večnih nasprotij, ki se vedno znova izkažeta oziroma potrdita za nepogrešljiva. Koncept tradicionalne azijske filozofije, z jinom in jangom na čelu, sodobnemu človeku lahko pomaga razumeti svet, ki ga obdaja, zaznavati in sprejemati spremembe ter se jim prilagajati in soustvarjati dogajanje na modrem planetu. Jin in jang simbolizirata in pojasnjujeta protislovja, ki jih živa bitja, pa tudi neživa narava nosimo v sebi. Bistveno načelo tradicionalnega pristopa je preprosto in razumljivo: kitajska tradicionalna medicina izhaja iz predpostavke in praktičnega dejstva, da se vseodrešujoča življenjska energija Qi (či) ne pretaka in ne kroži le po človeškem telesu, marveč je prisotna v celotnem naravnem okolju, zato jo je moč najti v rastlinah, živalih in v ostalih elementih makrokozmosa. Nemoten pretok čija po organizmu in v bivalnem okolju (stavbah) omogoča harmonično ravnovesje med obema antipodoma, jinom in jangom. Slednja sta med seboj enakovredna in suverena, hkrati pa medsebojno povezana in pogojena, popolnoma odgovorna za vzpostavljanje vseodrešujočega notranjega in zunanjega ravnovesja. V vsakem izmed njiju je moč najti tudi kanček drugega (v jinu janga in v jangu jina). V pričujoči uspešnici Palmer temeljni življenjski energiji či posveča poglavje, v katerem jo obravnava v povezavi z energijo, spolnostjo, hrano, zdravjem, vitalnostjo in dolgim življenjem.
Revija ISIS - Junij 2012
69