iz zgodovine medicine donacije ribniškega župnika in dekana Ignacija Holzapfela (1799–1868) (2).
Mogočna stavba za gluhoneme Ljubljanska Gluhonemnica je bila v začetku 20. stoletja ena največjih stavb v Ljubljani. Njena čelna stran meri 49,50 m, stranska pa 23,20 m. Stavba ima kletno in pritlično etažo ter dve nadstropji s skupno kvadraturo 2.959 m2. Pred glavnim vhodom je bil vrt, urejen kot park, poleg vzhodnega dela sadni vrt, ob zahodnem delu pa zelenjavni vrt z drevesnico. Za poslopjem je bil nasad z vodometom. Sledila sta hiša za vrtnarja na dvorišču in igrišče. Poslopje ima neorenesančno fasado, slemena in strešne pomole, ki imajo obilne okraske, kar je po izjavah začetnikov zavoda napravilo na človeka ugoden vtis.
Donatorji ustanovijo gluhonemnico Na pročelju je bil nekoč napis: Ustanovni zavod za gluhoneme – Taubstummen Stiftungs-Anstalt z letnico 1900, ki pomeni začetek ustanove. Stavba ima lepo vežo, ki povezuje glavni vhod s hodnikom in stopnicami. V veži sta bili marmorni plošči s slovenskim in nemškim napisom: »Zgrajeno za slavnega vladanja njegovega c.-kr. apostolskega veličanstva cesarja Franca Jožefa I. iz imovine ustanove Ignacija Holzapfela po načrtih c.-kr. nadinženirja J. Böltza in pod njegovim vodstvom. Pričeto 1899 – dodelano 1900.« Teh dveh plošč v stavbi ni več. V preddverju pa sta vgrajeni spominski plošči ustanoviteljev (donatorjev) gluhonemnice. Ena je zapolnjena z imeni, na drugi je izklesano ime le enega donatorja, ker je ustanova prešla iz zasebne v državno lastnino in posamezniki niso več financirali ustanove. Med navedenimi je poudarjeno ime njenega »materialnega očeta«, ribniškega župnika in dekana dr. Ignacija Holzapfela (1799–1868), ki je zanjo v oporoki zapustil vse premoženje (1. september 1862). Po njem se je nekaj časa tudi imenovala cesta
Fasada gluhonemnice je precej eklekticistična: pritlično rustiko in polkrožne okenske odprtine bi še lahko označili za neorenesančne, prikupno leseno okrasje strešnih zatrepov pa ne več. Del okrasja oken v prvem nadstropju je nakazano secesijski (foto Blaž Bertoncelj). 44
Revija ISIS - Marec 2012
Pogled na ljubljansko gluhonemnico z gojenci s severne strani (najverjetneje iz časa med obema svetovnima vojnama; slika je iz publikacije 80 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih na Slovenskem, 2011). na severni strani stavbe, ki je danes ni več. Iz letnic donacij na spominski plošči pa je tudi razvidno, da je civilna družba za gluhonemnico zbirala sredstva že od leta 1830, torej 70 let preden je bila stavba postavljena!
Šolanje slušno in govorno prizadetih Z odprtjem zavoda je bil zasilno rešen problem gluhih otrok za Kranjsko, ki se je vlekel nekaj desetletij. Za prva učitelja je deželna vlada zaposlila učitelja Štefana Primožiča in Josipa Armiča, ki sta se izobraževala na dunajski državni gluhonemnici. Štefan Primožič je postal prvi ravnatelj, ki je sestavil statut ter provizorični hišni in službeni red. Prvo leto delovanja so sprejeli 26 gojencev. Ravnatelj Primožič je bil ves čas službovanja do otrok ljubezniv, do učiteljstva takten in obziren. Spretno je predaval sodelavcem o metodiki pouka gluhonemih in vodil vse pisarniško delo. Ob koncu šolskega leta 1904/05 je bil na lastno prošnjo razrešen ravnateljske službe. V času njegovega vodenja je bilo na zavodu 14 učiteljev. Njegov naslednik Janko Pianecki se je zavzemal, da bi šola čim prej postala redna osemletka. Zavezal se je tudi za popularizacijo ustanove v javnosti in tako postopoma dosegel vse večji vpis iz vseh koncev slovenske dežele. Ob sklepu šolskega leta 1906/07 je s sodelavci izdal prvo letno poročilo, ki je pomemben dokument o delovanju zavoda. To poročilo je dvojezično, nemško in slovensko, in je eden redkih dokumentov tistega časa, ki kaže, kako so si narodno zavedni učitelji prizadevali pisati tudi v materinščini. Učitelje je plačeval deželni zbor, doklade učiteljstva za težavno delo pa je prispevala deželna vlada. Zavod je bil organiziran v skladu s potrebami in zahtevami za tovrstne ustanove v takratni monarhiji, nadzor je izvajala deželna vlada, zdravstveno kontrolo pa šef zdravstvenega oddelka vlade. Uradni poslovni jezik je bila za časa Avstrije nemščina, pouk gluhih pa je potekal v slovenščini. Zavod je nastal z dobrodelnostjo zasebnih donatorjev in se je v času Avstrije vzdrževal z obrestmi glavnice volil. Za večja dela so uporabljali tudi glavnico. Ker so bile po zaključeni gradnji