Videmčan 5 (2012) by Mitja Markovič

Nenadomestljiv

POŽIREK ZA DUŠO

požirek za dušo V zgodnjih jutranjih urah, ko naravo obsijejo prvi sončni žarki in lahko na rožicah opazimo, kako drsijo kaplje rose po cvetu, sem bogatejši za imenitno izkušnjo, če se odpravim na Grmado nad Krkškim, kjer lahko opazujem naravo in zrem v daljave. V miru in tihoti opazujem pokrajino pod seboj. Najprej z očmi poiščem našo župnijsko cerkev, potem svoj dom in na koncu se zazrem v Trdinov vrh. In takrat se zavem! V dolini pod tem vrhom živi del mene. Tam živi moja čudovita hčerka Desiree in tako ji v mislih zaželim, da bi bila vedno iz srca ljubljena in da bi vedno znala iz srca ljubiti. Potem se spomnim na Boga in ga prosim, da bi vedno blagoslavljal vsak njen korak in korak njene mamice. Kakor se v teh lepih tenutkih razprostre pokrajina pod menoj, se skozi misli nehote razprostre pred menoj moje življenje. Prežeto je s trenutki sreče, žal pa tudi s trenutki, ko je meč bolečine že globoko zarezal v moje srce. Včasih vprašam Boga, zakaj se mi dogajajo določene stvari. V skupnem pogovoru ga obsojam, grajam, včasih zaničujem ... Potem se umirim. Zaslišim, da mi Bog odgovarja. Poslušam in razmišljam. Res! Bog mi vsak dan podarja tisoč čudovitih stvari. Bolečina pride le zato, ker tega ne znam sprejeti in se ne znam veseliti in vživeti v drobne lepe stvari. Prišli so čudoviti spomladanski dnevi in v mesecu maju, ko se narava odene v tisočero odtenkov zelene barve, imamo tudi župnijski praznik. Spomnimo se lepih stvari. Bogu položimo v naročje skupne poti zakoncev, ki praznujejo okrogle obletnice, priporočamo mu sodelavce, ki marljivo sodelujejo v župniji, in se mu zahvalimo za vse lepo, kar nam je položeno v življenje.

Po končani maši in prejetem blagoslovu pa se poveselimo na župnijskem pikniku pred cerkvijo. Vsi dnevi pred župnijskim praznikom so zelo pestri. Poleg službenih obveznosti in obveznosti v družini še z zadnjimi močmi organiziramo, pripravljamo in zavzeto delamo, da bo slovesnost lepa. Včasih smo že utrujeni. Vendar ko je vse gotovo, ko je vse za nami, nas preplavi veselje. Bilo je lepo. Bilo je lepo, ko smo pripravljali, bilo je lepo, ko smo se družili, bilo je lepo, ko smo bili povezani ... Takrat imam v mislih verze Toneta Pavčka: »... a sreča ni v glavi ne v daljavi, ne v žepu ali pod palcem zaklad, sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad.« »Tako živi sreča svojo posebno zgodbo med stvarmi in med ljudmi ...«

Res, veseli smo, ko delo v slogi za našo župnijo dobro opravimo. Predvsem pa smo bogatejši še za veliko drugih izkušenj. Stkala so se nova prijateljstva, zaupali smo se drug drugemu, se med seboj bodrili ... Takrat začutiš, da nisi sam, in da je ob tebi nekdo, ki mu je mar zate. Zaveš se, da se tisti trenutki bolečine, ki si jih delil s prijatelji, ob delu razpolovijo, zaveš pa se tudi, da se trenutki sreče, ki si jih delil z njimi, podvojijo. Čutiš božjo bližino in božji blagoslov. In to je nenadomestljiv krepostni požirek za dušo. Edvard Krieger Župnijski praznik 2012 • 5

Urban Lesjak kaplan

Ko potrka ljubezen, ji odprite Maj je preprosto drugačen mesec. Mesec, ko se odprejo cvetne čaše in se čebele začnejo potapljati vanje po sladkost. Mesec, ko sonce prvič zareže v rame in vratove, ko se luže po dežju sušijo hitreje in se živozelene krošnje dreves bohotijo in vabijo v svojo senco, da na njihove starodavno hrapave skorje zaljubljena roka vreže srce s skrivnostnimi kraticami in se obljubi zvestobo drugemu ležeč v visoki travi, medtem ko veter nosi padala regratovih lučk, ko deček trga liste marjetice in se sprašuje: “Je, ni, je, ni?” Listi mu odgovarjajo in četudi zadnji reče: ni, se deček le za hip zresni, ker ga je odgovor presenetil, potem pa trmasto vztraja: »Pa je!« Je mesec, ki ima za vsakega nekaj. Zanjo popuste, zanj finale lige prvakov, zanje debele rdeče češnje, ki se topijo v ustih, in za druge zastonjski golaž in spomin na nekoč. Tudi letošnji maj se zdi, da je takšen. Odprl je še pred kratkim težko zapahnjena vrata, kakor kmet odpre vrata svoje kašče, da zadiši po dobrotah in lesenih sodih, ki bodo ogreli srce in ga napotili v iskanje družbe. Glasba igra v hišah in zunaj njih pogosteje kot sicer, da ljudje preprosto večkrat pohitimo drug k drugemu, ne ker moramo iti, ampak greš, ker je v tem nov užitek. Tako nastanejo dnevi in večeri, ki trajajo, kot da ne bi hoteli, da bi jih bilo kdaj konec. Ljudje se preprosto vrnemo v svečanost, kot Pilat v vero. Praznujemo.

V središče prazničnega maja, kakor na mizo sredi hiše, je postavljen tudi naš župnijski praznik. Praznik, ki, kako zanimivo za današnji čas, ki veliko bolj kot po duhovnih zakladih, hlepi po balah blaga, nima namena nekaj dati, nekaj imeti, nekaj dobiti. Praznik, ko se bomo vsi, sedeči v klopeh, stoječi v kotu, tisti na eni in drug strani oltarja in kasneje ob mizi pred cerkvijo samo spominjali in bo to dovolj. Spominjali se bomo nenavadne tresavice rok, ki vsak gumb in vsako zadrgo spremeni v titansko oviro, drgeta kože, prvega dotika ustnic, iluzije, za katero se zdi, da gori v vsaki kožni pori. Ukradli bomo ta dan preteklosti in toploti njenih plamenov pozabe, vsaj kakšno podobo trenutkov, ko je ljubezen potrkala na srce, ko so se vrata odprla na stežaj in sta se dva obhajala drug z drugim, kakor z nečim res svetim, kar se je zdelo, da se je v tem grešnem svetu že izgubilo. Da, praznovali bomo, da je nenadoma, a ne samo od sebe, pred 10., 20., 30., 50. leti padlo seme v rodovitnost pomladne ljubezni in je kakor po čudežu zraslo miceno, majhno in postalo veliko. Tako pač zraste vse, tudi dete, dom in nov cilj. Odprite vrata in se veselite z nami. Ljubezen je znova na pohodu in prihaja med nas, da jo praznujemo.

ŽUPNIJSKI PRAZNIK 2012

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ko potrka ljubezen, ji odprite Odstrla je zaveso. Skozi okno se je v njeno srce razlil tisti vznemirljivi pogled, tista podoba, v katero se je tolikokrat zazrla. Težko bi rekla, da se je tam njeno srce umirilo in spočilo. V resnici je vselej zadrhtelo in pričelo bíti hitreje. Bilo je hrepenenje. Tista skrivnostna moč, tisti Duh, ki vznemiri bitje, ki preplavi srce in prebudi um, tisto skrivnostno vznemirjenje, ki se v očeh izriše kot nezgrešljivo razpoznavni žar, kot iskra, ki komaj čaka, da se razplameni v svetal ogenj. Tisto pobočje tam daleč jo je že dolgo vabilo. A bila je to nejasna beseda. Nemara niti ne tako zelo nejasna, le da so se ob njej vselej meglili še drugi glasovi. Glasovi dvomov, neodločenosti, nemira in strahu pred odločitvijo: Tukaj, kjer je zdaj, ni nobenega tveganja. Vse je na dosegu roke. In predvsem je vse preizkušeno. Danes je tako, kot je bilo včeraj. In jutri bo tako, kot je danes. A ta dan je bil klic s tistega strmega vrha tako jasen in gotov in tako odločno je hotel preglasiti vse druge glasove, da ga ni bilo mogoče

preslišati. Bil je glas. Bila je beseda. Beseda, ki je uho nikoli ne more slišati. Nekoč, nekega dne, jo začuti srce. Bila je beseda, ki nekega dne dokončno vznemiri. Bila je Beseda, ki pričakuje odgovor. Jasen in nedvoumen. Da ali ne. Brez kompromisov. Brez vmesnih možnosti. Odpreti in se podati na pot, čeprav je ta negotova, ali pa pustiti vrata zaprta in ostati na varni strani. Tistega dne svojega pogleda več ni mogla umakniti s tistega vrha. Da, odprla bo. In šla. Obula je težke čevlje in si oprtala nahrbtnik. Prijela je za kljuko in odprla vrata svojega lepega, toplega in varnega bivališča. Naredila je globok požirek svežega jutranjega zraka in v sebi je začutila silno moč. In navdušenje. In lepoto. Zaprla je za seboj vrata in naredila odločen korak. Tisto jutro še ni vedela, da je tisti korak pomenil novo poglavje v knjigi njenega življenja ...

Župnijski praznik 2012 • 5

Ko potrka ljubezen, ji odprite ...

Ena sama je. Ljubezen, ki stoji pred vrati našega srca in trka. (Raz 3,20) In neštete so poti, na katere vabi. Številni so vrhovi, ki jih slika pred okni naših varnih bivališč. In govori: Hodi z(a) menoj. Obljublja, da bo pot svetla in jasna. ( Jn 8,12) A katero koli pot predlaga, nikoli ne skriva, da bo s seboj treba vzeti tudi križ. (Lk 9,23) Predvsem pa se bo treba odmakniti

od ogledala in stopiti pred brata. Kdor hoče hoditi po poti Ljubezni, se mora odpovedati samemu sebi. (Mt, 16,24) Potrkala je Ljubezen. Na vrata njihovih src.

Že pred petimi, desetimi, nekaterim že pred petinpetdesetimi leti. In so odprli. Se odpovedali sami sebi in rekli, da bodo ostali zvesti v sreči in nesreči vse dni svojega življenja. In držijo besedo. In stopajo korak za korakom po strmi poti Ljubezni. Danes se želimo pokloniti njihovemu pogumu in velikodušnosti. Se skupaj z njimi za trenutek ustaviti in usesti ob tej poti, da bi bil jutrišnji odsek poti bogatejši za spomin današnjega dne. Potrkala je Ljubezen. Na vrata src tistih, ki svojo misel najlažje povedo s pesmijo.

Odprli so in šli. Tja čisto nazaj in čisto gor, da bi se cvetovi glasov zlili v šopek harmonije še preden

Foto: Martina Makovec Žagar

»Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite. Čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.« (K. Gibran)

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

dosežejo ušesa in srca bratov in sester v ladji in preden končno oblijejo oltar, na katerega prihaja prav Ona – Ljubezen, ki jih je poklicala in ki na njeno Besedo odgovarjajo s svojo pesmijo.

ŽUPNIJSKI PRAZNIK 2012

Nekateri so na to pot krenili že pred tridesetimi leti in na tej poti hodijo ves ta čas.

Danes se želimo zahvaliti za Ljubezen in njihov ljubeči odgovor. In na križ, ki ga pot ljubezni neusmiljeno zahteva, pritrditi drobno znamenje naše hvaležnosti. Znamenje naše župnije in iskren: »Hvala.« Ostati v svojem bivališču je varno in prijetno. Na dosegu roke so dobrote. Na poti Ljubezni je na hrbtu križ. V nahrbtniku marsikdaj ostane le še malo kruha in konzerva. In dlan, ki bi doma lahko segla po žlahtni penini v kristalnem kozarcu, se mora tu potopiti v tolmun in sama prinesti

k ustom požirek hladne vode. A na poti Ljubezni življenje postaja Življenje. Srce postaja daritev. Beseda postaja molitev, molitev za ljubljenega v srcu. In človek postaja božji odsev. Na poti Ljubezni večeri ob gorskem macesnu in pod neštetimi zvezdami polnijo srce s hvaležnostjo za dan, ki se poslavlja in s hrepenenjem jutri narediti nov korak. Pot ljubezni je veličastna. Zanesljivo bomo to začutili, ko jo bomo nekoč lahko pogledali s cilja.

Mitja Markovič

Župnijski praznik 2012 • 5

Foto: Miloš Kukovičič

Prvo sveto obhajilo Mami, kje so angeli?

Priprave na obhajilo so se v naši družini začele praktično že jeseni. Vpeljali smo neke vrste red; k maši greva z Geo vsaj vsako drugo nedeljo. Občasno se nama pridruži še mlajši bratec Samo, ki pa pri svojih petih letih zelo težko miruje eno uro in sem običajno po maši z njim močno utrujena. Po potrebi in glede na praznike smo vrstni red premikali, vendar smo vedno pazili, da z obiski maše nismo bili »v minusu«. Kaj češ, mami je znana po svojem planiranju. Počasi je skozi leto vse bolj aktualna beseda obhajilo in kruh. Vse več je domačih pogovorov o tej temi, veliko

vprašanj in veliko otroških razlag. Veliko smo govorili o najpomembnejših praznikih in starih običajih; kako je bilo pri moji stari mami, kaj smo včasih pripravljali in kaj nas je razveselilo. Po veliki noči je šlo zares. Morali smo splanirati prosti vikend, kako in kje bomo praznovali, koga bomo povabili in na koncu, kako se bomo oblekli in uredili. Obiski nedeljske maše so postali redni, kar pa nikakor ni bilo kot obveza.

Najlepši del priprav so vsekakor šmarnice. Gea je z velikim ponosom na šmarnice šla sama že prvi dan in takoj napovedala, da bo šla čisto vsak dan. Ker pa nadvse rada na šmarnice zahajava tudi Samo in jaz, greva midva posebej. Mogoče vseeno naše priprave ne bi bile tako zelo intenzivne, če ne bi bil naš Samo tako poln vprašanj: »Mami, kje so angeli? Mami, ali božje kraljestvo res obstaja?…« Vedno znova sem tudi sama razmišljala, kako naj oblikujem odgovor, to je res težka naloga. Še sreča, da je Gea imela polno zakladnico odgovorov. Pomemben dogodek je bila prva sveta spoved. O tem smo doma govorili že nekaj tednov prej in v Geinih očeh je bil strah. Niso pomagale moje razlage in poskusi prikazati spoved kot nekaj dobrega, še vedno strah v

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

očeh. V petek pred spovedjo je bilo vse super, Urban na verouku premaga strah »z mezincem«! In kakšen dogodek je bila ta sobota! Odlično, kot najboljša zabava! Še poslušati nisem uspela tako hitro, kakor je Gea razlagala.

»Komaj sem čakala, da bo danes.«

Zadnji teden je bil že povsem nestrpen. Me prav zanima, kako je bilo v šoli, verjetno so se tudi tovarišice morale pogovarjati o obhajilu. Po zadnjem finalu v soboto in urejanju cerkve in okolice smo bili pa res že čisto na trnih. Prihaja naš praznik, zgleda vse super, nič ne more iti narobe. Končno nedelja! Prvi stavek naše Gee v nedeljo zjutraj je bil: »Komaj sem čakala, da bo danes!« In njene še zaspane očke so se že svetile. Počasi smo se predramili, pozajtrkovali, uredili frizure in se preoblekli. S četrt ure rezerve sva dekleti odšli v župnišče, obe polni pričakovanj. Uredim že zadnjo malenkost v cerkvi in grem gledat četico »poštirkanih« deklic in dečkov. Kmalu priteče še Samo z atijem in vsi zelo ponosni odidemo v cerkev. Obred je bil krasen, poln zelo lepih in toplih besed, zahval, prošenj, toliko pesmi, ki še danes zvenijo. Kar prehitro je bilo konec. No, Samo se vseeno ne bi strinjal z mano, je spet imel veliko nemirnih črvičkov. Še dobro da smo splanirali piknik, da so otroci svoje črvičke spustili z vajeti in uživali še celo popoldne. Vse je bilo naravnost čudovito! Še vreme je bilo naravnost čudovito, nekdo je imel prste vmes! Danes lahko rečem, da je bilo sveto obhajilo za našo družino praznik leta. To je prav posebno doživetje. Kot mama prvoobhajankesem ga doživela prvič in verjamem, da tega ne bom pozabila nikoli! Bojana Pleterski

Kot je bilo dano nam ...

In prišel je ..., prišel je maj in končno smo dočakali nedeljo 20. maja, ko so naši tretješolci prvič prejeli Jezusa. Iskreči in pričakovanja polni otroški pogledi ter smeh na ustih ob neprecenljivo lepem dogodku so v marsikaterem očesu prisotnih vzbudili solze veselja, zadovoljstva in pričarali nepopisno srečo.

Že pri svetem krstu smo se starši zaobljubili v naši moči otrokom dajati ustrezne smernice in jih peljati na prava pota v duhu krščanstva, pri čemer so nam v pomoč kateheti, ki na prijeten način prenašajo božjo besedo med otroke pri verouku. Prvo sveto obhajilo je nadaljnji korak v versko življenje, zapolnitev praznega prostorčka v mozaiku krščanskega življenja. Upam, da se bo ta prostorček zakoreninil in obrodil nadaljnje sadove in v srcu ohranjal vero in jo dajal naprej, tako kot je bila ona dana nam. mamica prvoobhajanke Lane Aleksandra Žnideršič

Župnijski praznik 2012 • 5

Še sonce je posijalo

Naše priprave na prvo sveto obhajilo so se začele že zgodaj spomladi, saj je bilo potrebno pripraviti vse, da bo ta dan za našo prvoobhajanko res popoln. Laura se je pridno učila molitvice, v Marijinem mesecu z veseljem redno obiskovala šmarnice in pri tem uživala. Po prejemu zakramenta svete spovedi, se je naše pričakovanje, zanjo posebne nedelje, vsak dan stopnjevalo. Končno je prišla ta dolgo pričakovana nedelja. Vse je bilo popolno. Še sonce je posijalo in dan naredilo res popoln. Začela se je sveta maša in vedno bliže je bil dolgo pričakovani trenutek. Zgodilo se je. Vse nas je zganilo, ko je naša Laura končno prejela prvo hostijo. Praznovanje smo nadaljevali skupaj s sorodniki in prijatelji. Izpolnile so se vse naše želje in nikoli ne bomo pozabili tega dne. Barbara Šoba

Božji dotik

Prišel je mesec maj in šmarnice. Ob pogledu na vse otroke, ki z veseljem in zavzetostjo sledijo popotovanju in iskanju božjega kraljestva, sem bila vesela. Moram priznati, da že dolgo nisem bila pri šmarnicah in sem bila presenečena, na kakšen lep, topel način so Urban, Mitja in animatorji popeljali naše otroke k iskanju božjega kraljestva. Kako smo vsi skupaj s pesmijo začutili božji dotik in mir, ki nam je bil položen v naša srca.

Ohrani vero

Mesec maj, najlepši v letu. Pa mesec šmarnic, ko smo se starši prvoobhajancev skupaj z našimi otroki, zbirali pri sveti maši. Tega srečanja ne moreš pozabiti. Prvo sveto obhajilo je še en korak v tvoje versko življenje, je potrditev tega, kar si in tistega, kar verjameš.

Ohrani vero v svojem srcu, pa nikoli ne pozabi v stiski podati drugemo roke. Slavica Zupančič

mama Edit

Na prvo sveto obhajilo smo se doma pripravljali, saj smo pekli pecivo, šli po mojo obleko in mami je pomagala pri čiščenju in pripravi cerkve za nedeljo. V nedeljo sem komaj čakala, da prejmem sveto hostijo, v spominu pa mi bo ostala tudi velika hostija, s katero je duhovnik maševal. Potem sem dan praznovala skupaj s sorodniki. Zelo mi je všeč, da lahko sedaj pri vsaki maši dobim sveto hostijo. (Živa Bratkovič)

Svoje prvo sveto obhajilo se sorodniki in prijatelji. Med ma nestrpen, saj sem že težko pri prejel sveto hostijo in ko sem jo

(Jakob Močnik

Dan sem dom na lis Nikol

Že pred nedeljo sem vedela, da bo zelo lepo, saj smo se doma veliko pripravljali in delali, pekli pecivo, šli po nakupih in šli tudi po mojo obleko. Za vedno si bom zapomnila trenutek, ko sem prvič dobila sveto hostijo in ko sem lahko dala na koncu svete maše darilo animatorjem in župniku Mitju. (Laura Šoba)

V spominu mi bo za vedno ostala sveta maša, med katero sem prvič prejel sveto hostijo, ki jo sedaj lahko dobim pri vsaki maši. (Andraž Kerič)

Obhajila sem se zelo veselil, saj sem vedel, da bom dobil sveto hostijo. Tako sem bil ta dan zelo vesel in sem ga preživel s svojo družino in sorodniki, obiskala pa sta me tudi župnik in kaplan. Zapomnil si bom prejem svete hostije in pa lepega popoldneva z domačimi, ko sem se peljal s čolnom in bil na splavu na Krki.

(Rožle Kukovičič)

Prvo sveto obhajilo sem sošolci in prijatelji, doma ter bratrancem in sestrično peči pecivo in pripravljati m hostije in daril, ki sem

(Tjaš

em praznoval s ašo sem bil že kar ičakoval, da bom o, sem bil res vesel.

n prvega svetega obhajila je bil zelo lep. Že prej m se ga zelo veselil in ga težko pričakoval. Vsi ma smo se pripravljali na praznovanje in jaz sem stek napisal, kaj bomo jedli za praznično kosilo. li ne bom pozabil svetega obhajila in tega, da so me obiskali tudi sorodniki. (Luka Kuselj)

m praznovala v cerkvi s svojimi a pa s sorodniki, botrom in botro o. Že dan prej sem zato pomagala mizo. Najbolj sem bila vesela svete em jih dobila od sorodnikov.

ša Zupančič)

Še pred nedeljo sem se najbolj veselila in težko pričakovala sveto hostijo, ki sem jo potem res prvič prejela. Zelo so me razveselili sorodniki in prijatelji z lepimi darili. Po obhajilu se mi zdi, da je malo drugače, saj sedaj pri vsaki maši lahko prejmem hostijo, še posebej pa se trudim, da ne govorim več grdih besed. (Valerija Rupar Žičkar)

Mi smo imeli doma po maši piknik in sem pomagala že prej pripravljati vse potrebno za praznovanje. Najbolj mi je bil všeč in mi bo ostal v spominu trenutek, ko sem dobila prvič sveto hostijo in še posebej sem vesela, da imam sedaj manj grehov in je moje srce bolj čisto. (Zala Petan)

Že kakšen dan pred prvim svetim obhajilom sem povabila prijatelje, pomagala mami peči piškote in šla k frizerki. Tako je bil dan prvega svetega obhajila res nekaj posebnega, ko so me razveselili mnogi sorodniki in sem prejela sveto hostijo. Sedaj sem še posebej vesela tega, da lahko dobivam med mašo sveto hostijo. Križeki na čelu pa adijo!  (Laura Božič)

Težko sem pričakovala prvo sveto obhajilo in že dan prej primerjala oblekico za vsak primer. Potem sem bila zelo srečna, ko sem dobila sveto hostijo. Sedaj se mi zdi, da se je v meni nekaj spremenilo in imam srce bolj čisto kot prej. (Hana Habinc)

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Prav to se dogaja tudi z našimi srci. Grehi se nanje podpisujejo z vpijajočim se črnilom, se kopičijo in ustvarjajo slabo voljo, prepire in žalost. Mi pa spet čakamo in čakamo. Rahljamo mejo, ki jo postavlja naša vest. Enkrat pa vse postane pretežko in se spomnimo na Očeta, ki nam nikoli ne odreče priložnosti za kesanje. Zato smo se tudi prvoobhajanci zbrali na delovno soboto in organizirali temeljito čiščenje naših src. Za vse tiste, ki so vam metafore tuje – bili smo pri prvi sveti spovedi!

Prva svet Foto: Arhiv animatorske skupine

MLADA CERKEV

Čiščenje je ponavadi neprijetno sobotno opravilo, ki se enkrat pač mora znajti na seznamu. Včasih kakšno delovno soboto tudi preskočimo, ker nimamo časa, velikokrat se nam sploh ne ljubi. Prah pa čaka, se nabira ter na koncu ustvari puščavo, ki draži nos in sili h kihanju. Kaj pa vsa oblačila, ki se grmadijo v kupih in jih večkrat že kar tlačimo v omare, ker nas je sram, da bodo obiski videli, kakšen nered se nahaja v sobi? Pa na milijone lističev - prilepljenih, ležečih, belih, pisanih … vse mirno čaka in se ne premakne. Čaka na nas, da vse pobrišemo, operemo in odvržemo, da odstranimo zatohel vonj in v sobo privabimo prijeten vetrič in sončne žarke.

Župnijski praznik 2012 • 5

ta spoved

Ob deveti uri zjutraj smo se zbrali v župnijski učilnici, kjer smo skozi zgodbo o ne preveč pridnem fantku spoznali nekaj tistih grehov, ki so se pridno zbirali tudi v vsakem izmed nas. Za tem smo pričeli z ustvarjanjem barvnih izdelkov, vmes pa smo se, vsak posebej, odpravili na pot ovir in napak, ki nas je peljala v spovednico ter k Očetu, ki nam je odpustil vse grehe. Od tu smo veselih src pohiteli v učilnico, kjer so pogled privabili živordeči srčki z našimi imeni. Polni energije smo drug drugemu pomagali, da smo v pravem času dokončali pisane izdelke, saj smo dobro vedeli, kaj nas čaka na koncu – pica! Verjemite, po naporni čistilni akciji se je kakšen košček prav prilegel. Mi pa smo bili veseli in še odločnejši, da čez teden dni v svoje srce sprejmemo Jezusa. Tudi On čaka. Na naša mlada srca, ki se vsa razigrana in goreča odpravljajo na pot spoznavanja sebe, tebe in Njega. Špela Černič, animatorka

BOG ME JE POSLAL SEM

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Kar nekajkrat sem slišala pripovedovati prijateljico, ki mi je govorila, kako luštno so se imeli na duhovnih počitnicah za starejše župljane na Pohorju. Nekega dne mi je rekla: »A greš letos tudi ti z nami?« Presenetila me je, in kar nisem vedela, kaj naj si mislim, vendar ne za dolgo. V meni je počasi vzklila želja, da se vrnem med ljudi. O Bog, kako sem pogrešala druženje … Počasi sem pridobivala več pozitivnih nagibov in ugotovila, da ni preprek. Ko je še moja družina dala namig, da bodo tudi brez mene preživeli teh nekaj dni, sem si prižgala zeleno luč in šla.

Po spoznavnem večeru na Madagaskar V petek zvečer smo se namestili v Dominikovem domu, visoko na pobočju Pohorja, zavitega v oblake. Snidenje je bilo prisrčno in sproščeno. Nekaterim je bilo to že četrto druženje, nas, peščico novincev, pa so takoj sprejeli medse. Občutek pripadnosti je bil lep, čeprav smo bili na začetku malo nevedni. Ker pa imam rada nove stvari, to ni bil problem, tako da sem začela uživati vsak trenutek posebej. Kmalu je bilo na vrsti povabilo na večerjo, kateremu smo se vsi z veseljem odzvali. Na mizi nas je že čakala topla enolončnica, ki je po dolgi poti še kako prijala. Samo za nas jo je pripravila odlična kuharica gospa Jerica. Sledila je zahvalna molitev, ki jo je vodil naš najmlajši junak Florijan. V molitev nas je povedel tako goreče in zavzeto, da si ga še danes lahko živo predstavljam, kako stoji na stolu in se v imenu vseh zahvaljuje za vse lepo, kar nam je dano. Ni bilo dolgo, kar smo se preselili v naš dnevni prostor. Ravno sem se v mislih spraševala, kaj sledi, ko me je presenetil gospod Mitja z besedami: »Zdaj se bomo malo bolje spoznali.«

Moja zlata let

»Bog me je p Tistemu, ki mu je bil najbližji, je v roke potisnil malo plišasto maskoto in predstavitev se je pričela. Govoril je torej tisti, ki je držal prikupno živalco, na vrsto pa smo prišli čisto vsi. Prav lepo je bilo slišati besede nekaterih družin, združenih v tri generacije in željo vseh, da nam bi bilo skupaj lepo in prijetno. Večer nam je popes-

Župnijski praznik 2012 • 5

Foto: Peter Gorjan

ta na Pohorju

poslal sem« trila gospa Anamarija, ki nam je preko slik predstavila Madagaskar in tamkajšnje misijonarsko delo, kot ga je sama doživela. Ob zaključku večera, ko smo se prijetno utrujeni odpravljali k počitku, sem se nehote ustavila pred plakatom na steni, na katerem je pisalo: »Bog me je poslal sem.« Odkrito sem si priznala, da bo že res tako.

na koncu je bil rezultat strogo pravičen. Ne glede na zabavo, ki smo je bili deležni, je zmagovalec lahko samo eden, in prav je, da je tisti, ki se je za to najbolj potrudil. Da bi znali bolj zdravo živeti, smo poslušali tudi predavanje gospe Andreje o zdravi prehrani in tako dočakali kosilo. Nato smo se z molitvijo zopet zahvalili za vse dobrote in že smo bili pripravljeni za odhod v staro mestno jedro Maribora. Za ta izlet nam seveda ni bilo žal, saj smo obiskali Lent in občudovali tamkajšnje labode. Le-ti so bili očitno veseli našega obiska, saj so vneto pozirali, ko smo v roke vzeli naše fotoaparate. Ponosni in veseli pa smo se tudi mi postavili pred najstarejšo vinsko trto na svetu in naredili nekaj spominskih fotografij. Krenili smo naprej, obšli nogometni stadion ter se zadržali v lepem mestnem parku. Čisto na koncu smo obiskali še Slomškov grob in se v tihi molitvi spomnili tudi svojih. Po vrnitvi v dom je sledila večerna sveta maša. Pred mašo nam je gospod župnik prišepnil, da ne bomo brali prošenj, kot je običaj. Tokrat naj bodo prošnje spontane, osebne, povedane z besedo ali samo v mislih, kakor kdo želi. Kako mi je zavrelo v prsih. Ta sveta maša je bila res nekaj posebnega, drugačna, z meditativno glasbo v ozadju in občutkom, da je vse tole samo zame. Bila je priložnost, da vstopim globoko vase in občutim tisto skrivnost, ki me veže z Bogom, in da spontano, brez besed izpovem svoje globoke želje in jih povežem s prošnjo, naj mi bog pomaga prebroditi vse prepreke, ki jih čutim. Bilo je zelo čustveno in ni me sram spontanih solza, ki so polzele po licih. Saj pravijo, da je jokati človeško in da solza umije dušo. Res sem se po maši počutila kot prerojena.

Duhovno in zabavno V večernih urah so nam animatorji in gospod Mitja

Najprej z Jožefom v Egipt, popoldne v Maribor Sobotno jutro smo začeli z molitvijo, zajtrkom ter obvezno kavico ob prigrizku sladkih dobrot in sadja. Dobro razpoloženi smo se zopet zbrali v našem skupnem prostoru, kjer nas je gospod Mitja popeljal v igro, ki je temeljila na svetopisemski zgodbi. Bilo je zanimivo, sproščujoče, dinamično in poučno. V skupinah smo sodelovali vsi, se trudili, tekmovali, prikazovali, zabavali in na veliko smejali. Ampak sodniki so bili resni in

pripravili luštno predstavo. Najprej so se prodajale kamele, za tem pa sta se komunalna delavca trudila očistiti kip generala Maistra. Nepozabno. Dobrega razpoloženja, zabave in smeha res ni manjkalo. Tudi srčkov ples, to je bilo tekmovanje v parih za sladko nagrado, ne bo pozabljen. Vsi smo se potrudili in res uživali. Pred spanjem smo ob spremljavi kitare vsi še zapeli in zaželeli sestri Maristeli vse dobro za rojstni dan, ki ga je praznovala naslednji dan. Iskreno upam, da je začutila, kako radi jo imamo, in da ji je ta rojstni dan ostal v lepem spominu.

Upam, da še kdaj Pri nedeljski slovesni sveti maši smo sodelovali vsi. Vsak po svoje je doprinesel nekaj, kar je mašo še bolj zaznamovalo in pustilo sled tudi v naših srcih. Čas je bežal, sledil je še krajši izlet do Bellevueja, od koder smo si ogledali Maribor globoko pod nami, nato pa smo se vračali proti domu po prijetni gozdni poti. Da pa je bilo še lepše, so poskrbeli Gorjanovi, ki so nas povabili na svoj vikend, nas okrepili, odpočili in potem družno pospremili nazaj na toplo.

Zlata Leta. Ups ... Razpored po sobah in avtomobilih narejen, prevozi urejeni, nabavljeno in spakirano je vse. Samo še po kuharico se zapeljemo in že drvimo na čudoviti del Pohorja. Hiša sredi gozda, kot iz pravljice. Tu je kraj za stik z naravo, mir za dušo in čas za pletenje vezi prijateljstva. Kmalu za mano se pripeljejo še ostali. Po hiši se razprostira vrvež, pa ne za dolgo. Ob pomoči ostalih se razporedimo in namestimo. In že sledimo programu, ki ga naredijo skrbne roke Manje in Alenke. Kako lepo je slediti in opazovati, kako se otroci pogovarjajo s starejšimi, kako skrbijo za njih. Iz kuhinje omamno diši, tako da verjamem, da ni nikoli nihče lačen. Zato poskrbijo skrbne roke Jerice. Tudi duhovni del je skrbno načrtovan in izpeljan. Za kar pa se imamo zahvaliti g. župniku Mitji. Ure in dnevi v Dominikovem domu hitro minevajo, mi pa smo duhovno bogatejši, v duši mirni in obdani z veseljem. Kar prekmalu pride nedelja in odhod. Še toliko bi imeli za početi, se poveseliti in med seboj izmenjati, a lep čas hitro teče. Vsi odločeni, če bo zdravje dopuščalo, se zopet vidimo naslednje leto.

Animatorka Brigita Resnik

Najmlajši so nas na koncu obdarili s spominskimi svečkami, naredili smo še nekaj spominskih fotografij in se pripravili na slovo in odhod. Ko sem še zadnjič s pogledom objela Dominikov dom, sem pomislila: »Bog me je poslal sem. Upam da še kdaj.« Domov smo se vrnili srečni in za marsikaj bogatejši, za kar sem neizmerno hvaležna.

Stanka Koritnik

Foto: Peter Gorjan

BOG ME JE POSLAL SEM

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Župnijski praznik 2012 • 5

Dan Zemlje

Dan Zemlje. Vsaj en dan v letu, ko zares pomislimo na naš planet. Dan, ko še v medijih spodbudijo k razmišljanju in ohranjanju našega sveta. Skavti dan zemlje »praznujemo« vsako leto in tudi letos ni bilo nič drugače. Celo še bolj posebno kot sicer ob sobotnih druženjih, saj se je zbral cel steg. Pri župnišču smo se naložili na avtobus, ki je kar pokal po šivih zaradi velike udeležbe in pozitivne energije naših skavtskih srčkov. V daljavi so dežni oblaki na temnem nebu nagovarjali k deževnemu dnevu, a smo jih ugnali. Prispeli smo v Pleterje pri Šentjerneju in prisluhnili bajki o ptici Zlatoper. Ptica je bila prav posebna. Živela je na prav posebnem drevesu, v meglici in imela je sposobnost izpolnjevanja želja. Tistemu, ki jo je uspelo uloviti, pa je njegova nepremišljenost prinesla prej nesrečo kot pa srečo. Zato smo sklenili, da bomo premišljeno ravnali z našimi željami. Pravljični svet pa nas je kaj hitro priklical v realnost in že smo po vejah odhiteli vsak po svoje. Stari volkovi so volčiče popeljali v svoj svet, kjer so barvali kamenčke, ostalo pa naj ostane skrivnost.

nimivih živali ponudil tudi z znanjem o življenju nekoč. Ogledali smo si hišo s črno kuhinjo, majhno sobico, majhnimi prostori, pečjo, rešetkami na oknu … ter ugotovili, da nas močno zanima, kako izgleda samostan. A tega smo lahko zaslutili le od daleč in navzven. Zaključili smo še s krogom, in ker k samostanu sodi tudi tišina, v en glas šepetaje »zakričali«: »azigizigizaj –ajajaj!« Tako smo zaključili z našim dnevom in ob enem vam polagam na srce. Dan zemlje ni le dan okolja v naravovarstvenem smislu, ampak je tudi dan socialnega okolja, ljudi, ki nas obdajajo. Kadar pomislimo na svet, ne pomislimo le na naš odnos do travniške cvetice, do potočka, ki bistro žubori, ampak tudi na sočloveka. Trudimo se, da bi bili pisan cvet, ki bi navduševal prijatelje in kapljica v potočku, ki bi odžejala bližnjega.

Nepogrešljiva svižčevka

Izvidniki smo reševali mesto pred onesnaženostjo in poskrbeli za okolico. Popotniki pa so se izkazali v enem od njihovih temeljnih načel – služenju. Pripravili so nam hrenovke, ki jih vsi obožujemo. Tako smo se vsi do sitega najedli in se polni energije podili naokoli po travniku, opazovali dihurje, prašičke, ovce, koze … v tamkajšnjem muzeju na prostem in se igrali ob bližnjem potoku. Pogumna dekleta dveh vodov, Vider in Lisic, pa so se odločile, da se bodo hrenovki odrekle in si pripravile hrano iz narave. Se sliši čudno, kajne? A ni tako zelo, punce so sprejele izziv in si tako pridobile točke za skavtski izpit. Muzej na prostem pa nam je poleg strehe, kuhalnega prostora, travnika za igro, za-

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

V sodelovanju s karizmatično Prenovo v Duhu smo v naši župniji gostili ameriškega misijonarja Donalda Turbitta. Predstavil se nam je kot oče treh otrok in dedek trinajstih vnukov. Minulih deset let kot upokojenec izmenično preživlja čas s svojo ženo in kot misijonar potuje po svetu, zlasti se ustavlja na Poljskem, v Ukrajini, v Sloveniji in drugod.

PRIDI, SVETI DUH

Posredujemo nekaj utrinkov z njegovega pričevanja. V letih, ko sem že dedek, sem spoznal, da tudi naš Bog v resnici ni oče, ampak je dedek. Zakaj? Očetje ne razvajajo svojih otrok, ampak jih vzgajajo. A poglejte: naš Bog nas vendar kar naprej razvaja. Zato si mislim, da je dedek.   

Vedno sem si želel imeti priročnik, knjigo o tem, kako priti v nebesa. Prebral sem tudi veliko knjig o svetnikih, torej tistih, ki so prišli v nebesa. A vendar nisem našel recepta, kako priti tja. Ugotovil pa sem, da je ključno potrebno eno: nekakšna strast do Boga. Strast, ki pa je dar Svetega Duha. Veliko bolj potrebujemo ta dar, kot pa dar znanja. Znanje nas lahko naredi arogantne, ljubezen pa podarja in gradi. Sveti Duh nam podarja ljubezen do Boga. Če se le učiš, če le pridobivaš znanje – pa naj bo to celo znanje o Bogu in božjih stvareh – se lahko zgodi, da pri tem nekako »obideš« osebni odnos, razmerje, ki naj bi ga imeli verniki z Jezusom. Pa ne le znanje: prakticiramo lahko celo veliko pobožnih obredov in tako rastemo v veri, a obstaja zelo velika verjetnost, da bomo prišli do točke v življenju, ko se bomo to naveličali delati. Veliki dar, ki ga želimo, je ljubezen do Boga, ki jo Sveti Duh vlije v naša srca. In ko je v srcu ljubezen, takrat pa se ne moremo ničesar naveličati, nič ni

Misijonar Do

»Bog je na pretežko. Pred leti, ko so bili moji vnuki še manjši, so pogosto prišli k meni in se z menoj želeli igrati osla ali konja. Moral sem na štiri in oni so me jahali. In to sem naredil. Potem sem moral celo oponašati osla. In sem oponašal osla. Pred desetletji ni bilo človeka, ki bi me prepričal, da bi šel na štiri in oponašal konja ali osla. A ko je v srcu ljubezen, ni nič več težko. Enako je v odnosu z Jezusom. Ko ljubimo Jezusa, se spremeni popolnoma vse. Ko prideš do točke take strasti v ljubezni, ne bo več meja v odnosu z Bogom.   

Predstavljajte si, da bi vam nocoj z gotovostjo obljubil močno duhovno izkušnjo pod pogojem, da vi

Župnijski praznik 2012 • 5

teologi kar sami povejo, da je to nedoumljiva skrivnost. Še danes pa se spomnim dogodka, ko je v naši molitveni skupini pred 300 ljudmi vstala neka žena in pripovedovala, kdo je Sveta Trojica. Govorila je o tem, kako je pred enim letom umrl njen mož. Govorila je o veliki bolečini in osamljenosti, ki se je je polotila po tej žalostni izgubi. Govorila je o svoji molitvi in o tem, kako jo je Bog v tistem času pričel učiti. Govorila je o Bogu, ki jo ljubi. O Bogu, ki je odvzel bolečino iz njenega srca. Govorila je o ljubezenskem razmerju, ki ga je imela z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. In o svoji prevzetosti od te ljubezni. To ni »znanje« o Sveti Trojici, to je izkustvo Svete Trojice v osebnem razmerju. Ko študiramo Sveto pismo, je to čudovito. Postanemo odmev tega, kar smo se učili. Toda na neki točki moramo postati glas Boga namesto zgolj odmeva. Svojim sosedom moramo biti sposobni povedati, kaj Bog pomeni meni osebno.   

aš dedek« dobro odigrate svojo vlogo. Obljubil bi vam veliko prenovljenje v tej župniji in vsakemu tudi osebno izkustvo. Vi pa bi morali za to: eno uro na dan moliti, en dan v tednus e postiti, deset odstotkov svojega premoženja podariti Cerkvi, smejati se drug drugemu in vsak dan biti pri sveti maši. Če bi vam rekel, da bo temu sledilo veliko duhovno prenovljenje, bi se verjetno večina od vas odločila, da bo tako delala. In delali bi to nekaj časa. Nekateri dolgo časa. V nekem trenutku pa bi vsi odnehali.   

Bog je Sveta Trojica. Velika skrivnost. Skrivnost, v katero skušajo obe krščanski tisočletji prodreti zelo učeni teologi. Kot verniki preprosto ne moremo razumeti vseh naukov o Sveti Trojici. Najbolj iskreni

  

Ljubite Boga in bodite v družbi ljudi, ki imajo radi Boga.

Zapisal Mitja Markovič

Foto: Mitja Markovič

onald Turbitt:

Sveti Duh je oseba. On ljubi. Ljubi Jezusa. Ljubi Očeta. In radi so skupaj. In bi si morali želeti biti znotraj tega ljubezenskega razmerja. Bog hoče spremeniti ves svet in hoče ljudi v Sloveniji uporabiti, da bi to dosegel. A še pomembneje je, da imamo razmerje z Jezusom. Delati za Gospoda je pomembno, a biti v odnosu z Njim, je pomembneje.

Iskalci božjega kraljestva Mesec maj nas je tudi tokrat vabil k šmarničnim pobožnostim, ki so cerkev napolnile z otroškim nemirom in razigranostjo, ubranim petjem ob kitari, s skrbno pripravljenimi uvodi in prošnjami ter molitvijo, ki je združevala staro in mlado.

Po dobri tradiciji zadnjih let smo se zbirali zdaj na preprogi v prezbiteriju cerkve, zdaj razpotegnjeni okrog oltarne mize in po cerkvi ali pa v katedrali za grmom. Poleg obljubljenih nalepk in končnega izleta v neznano za najbolj zveste male šmarničarje nas je letos mamila tudi Jezusova obljuba o zakladih božjega kraljestva. Tako smo se z iskalci podajali na pot za njim…

Foto: Tomaž Petan

ŠMARNIČNA SREČEVANJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

no in težo, ki jo je z njo posameznik nosil s seboj, je imel Jezus zanj pogled, v katerem sta se zrcalili samo ljubezen in veličina biti vsakega človeka. Z njo in močjo vere, s katero so se ljudje obračali nanj, jih je ozdravljal telesnih, duševnih in duhovnih ran. Spomnil nas je, da delo, obleka, denar ali druge materialne dobrine lahko prinesejo ugodje, dobro ime in počutje, ne morejo pa nam dati sreče in ljubezni,

Iskali smo ga na zabavah in v zakladnicah kralja Heroda, v shodnicah poslušali učene farizeje, ki so se zgražali nad vdovinim drobižem in Jezusovimi čudeži. Potikali smo se po prašnih jeruzalemskih cestah, kjer smo srečali cestninarja, slepega Bartimaja, apostole, usmiljenega Samarijana, ribiče, Marijo Magdaleno in še koga. Ne glede na zgodovi-

Župnijski praznik 2012 • 5

če tega ne odkrijemo v sebi in v drugih, če sami nič ne naredimo za njo.

Tenkočutne dodatne razlage kaplana in župnika so odigrane prizore dopolnile s spoznanjem, da se iskanje božjega kraljestva ni dogajalo »enkrat nekoč«, saj nas Jezus tudi danes vabi, da hodimo za njim v čisto običajnem vsakdanu doma, v šoli, službi, na poti ... Takrat, ko smo najmanj pripravljeni in tam, kjer najmanj pričakujemo, nas pričakajo ljudje in okoliščine, ki kličejo po naši pomoči, pogledu, ki ne sodi, topli razumevajoči besedi ali objemu, ne glede na to, ali smo stari 10, 17, 35, 64 ali 89 let. … Z iztekom meseca maja se bodo sklenile tudi šmarnice in spet bomo imeli približno 330 dni časa, ko bomo lahko svobodno izbirali, ali bomo vse to opazili okrog sebe in v svet prinašali več luči in topline ali pa bomo le drveli za svojimi potrebami ne glede na opustošenje, ki ga puščamo za sabo … Martina Makovec Žagar

MARIJA, PRELEPO BITJE V SVOJI VELIČINI SKRIT SI CVET, SNEŽNI PLAŠČ SI, KI VSE POKRIVA; LEPA SI KOT ZVEZDA. MARIJA, NEBO NEIZMERNO, MATI CELEGA ČLOVEŠTVA. USTVARJENA SI BILA IZ LJUBEZNI, MATI STVARNIKOVA. MED NAMI SI IN ZBRANI TU TI POJEMO, PO SVOJI POTI NAS VODIŠ VSE DO CILJA. S TEBOJ GREMO! PODAJ NAM SVOJO ROKO! MARIJA, LJUBEZNI POLNA, LJUBIMO TE. MARIJA, MATI BOŽJA, TIŠINA, KI GLASNO GOVORI, LJUBEZEN, MOČNEJŠA OD SMRTI, ČISTO SRCE POLNO LE BOGA.

V hvaležni spomin dekanu Ivanu Vodebu

V sklopu velikonočnega praznovanja smo na velikonočni ponedeljek z blagoslovitvijo spominske plošče v naši župnijski cerkvi, počastili domačina, duhovnika g. Ivana Vodeba. K blagoslovu plošče, za katero so poskrbeli sorodniki pokojnega videmskega župnika in dekana, se je pridružil tudi njegov sorodnik in soimenjak, prav tako duhovnik, Ivan Vodeb. Kot njegova veroučenka se g. Vodeba rada spominjam kot dobrega, skrbnega in duhovno predanega človeka, ki je svoje poslanstvo dušnega pastirja opravljal v ponižnosti in globoki veri v Odrešenika in gospoda Jezusa Kristusa.

Svojo pastirsko službo je opravljal na Vidmu od leta 1942 do upokojitve 1972. To je bil čas, ki ni bil naklonjen Cerkvi, ne duhovnikom ne nam, vernikom. A kljub težavam, ki jih ni bilo malo, je gospod Vodeb z vztrajnim delom in vedrino v svojem času znatno pripomogel k razcvetu naše župnije. Po-

leg mnogih pastoralnih dejavnosti mu ni zmanjkalo moči tudi za dela, ki so doprinesla k posodobitvi farne cerkve sv. Ruperta. Narejena je bila zamenjava barvnih oken tako nad glavnim oltarjem, kakor tudi na stranskih oknih. Vsi smo z občudovanjem strmeli tudi v veliki lestenec, ki ga je za našo cerkev priskrbel gospod Vodeb – ta lestenec danes krasi podružne cerkve. Ko je gospod Vodeb v naši cerkvi uvedel proti ljudem obrnjen daritveni oltar, smo se te novosti otroci zelo razveselili, čeprav je to za nas pomenilo »konec klepetanja med mašo«. Gospod Vodeb je bil tudi zelo dober veroučitelj. Njegove ure verouka so bile zanimive in duhovno bogate, saj je bil sam osebno zelo globoko predan duhovnik, ki je znal svojo osebno vero v Kristusa na prijeten in nevsiljiv način predajati tudi otrokom.

Nena Jagrič

Foto: Tinka Gerjevič

IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Župnijski praznik 2012 • 5

Naše župnijsko glasilo

Župnijsko glasilo ima pomembno vlogo. Obvešča nas o dogodkih, življenju in delu v župniji, poudarja verskoetične vrednote in nas duhovno povezuje.

Po prihodu župnika Mitje v našo župnijo je izšel prvi Videmčan. Rada bi izpostavila nekaj svojih razmišljanj, predlogov in pohval o Videmčanu.

skem, si ne upam pritrditi, saj drugih na poznam.

Pomembno je, da novo številko z veseljem sprej-memo, preberemo, ne samo prelistamo in da v nas pusti dober odmev. Jaz pa vsak izvod spravim v družinsko knjižnico in ne odložim med star papir. Naj moja razmišljanja zaključi zahvala članom uredništva za njihovo dosedanje petletno plemenito in kulturno delo. Nas, župljane, Videmčan ne samo obvešča in povezuje, ampak tudi duhovno bogati in vzgaja. Bogu hvala, da ga imamo!

Ana Vodeb

Pogrešam večje zanimanje za posameznike, oziroma skupine ljudi, ki so zaradi različnih stisk ali prizadetosti v ozadju družbe. Poznam primere, ko nekateri že leta in leta potrpežljivo in z brezpogojno ljubeznijo skrbijo za svoje onemogle starše, bolnega zakonca ali prizadetega otroka. To so tihi, skromni ˝junaki življenja˝, ki se žrtvujejo za bližnjega in mu tako lajšajo trpljenje. Živijo med nami in so vredni širše pozornosti in hvaležnosti. V župniji živi nekaj članov skupnosti VERA IN LUČ. Bilo bi lepo, da bi bili tudi oni in njihovi skrbniki kdaj predstavljeni v Videmčanu, saj mnogo ljudi ne ve, za kakšno skupnost gre.

Radi bi kaj več vedeli o članih župnijskega pastoralnega sveta. Včasih smo bili v Videmčanu obveščeni o njihovih sklepih.

Zanimivo bi bilo vedeti, kje in kako se tiska Videmčan. Zakaj je brezplačen in kdo ga financira? Je v barvnem tisku, ima visoko naklado in precej strani. Zaslugo, da je obsežen, imajo tudi skavti, ker v njem na vabljiv način predstavljajo svoje aktivnosti in spretnosti.

Bralci razumemo, da zahteva izdaja nove številke Videmčana mnogo časa, truda in požrtvovalnosti vsakega izmed članov uredništva. Vendar, kot je videti, skupaj in z božjo pomočjo zmorete. Videmčan je namreč aktualen, odličen po vsebini in obliki. Prikupne so fotografije otrok na naslovnicah, kar nas še bolj pritegne, da sežemo po njem. Da pa je to najboljše glasilo na Sloven-

Spet ga imam, nesem ga proti domu. Enega zase, pa še enega za teto in seveda ne pozabim na babico. Ko ga prinesem domov in ga razdelim, mi je lepo, saj z njim razveselim ljudi, ki živijo v moji bližini.

Kadar imam trenutek ali morda dva poleg drugih stvari tudi rada berem, in kadar me Videmčan čaka na terasi, takrat si vselej vzamem trenutek zanj. V njem vedno najdem kakšno iskrico, ki me pelje v razmišljanje, odkrivanje same sebe ali spoznavanje drugih. Ničkolikokrat se zgodi, da dobim potrditev svojega mnenja o kakšni stvari in tako vem, da so nekje, ne prav daleč, ljudje, ki razmišljajo podobno. Vse to mi daje energijo in vse to mi lepša dan. Hvaležna sem vsem, ki ustvarjate Videmčana, saj mi v besedi, sliki, razmišljanju, opisovanju svojih izkušenj, pošiljate sončne žarke, ki svetijo tudi v temi.

Biserka Kuselj

Z. JUNIJ

SKLEP SKAVTSKEGA LETA

ORA TO RIJ 2012

25. - 29. junij

Pridi, Sveti Duh! 16. junij Sveta birma