PP tabor 2019

KirKulKlan Krško 1

NA POLETNEM TABORU OD JEZERA DO JEZERA 2019

Veliko poti vodi k Bogu.

Ena pelje preko gora.

Planina Dedno polje Gore so molčeči učitelji. Ne razpravljajo, ne dokazujejo, ne prepričujejo. Ne silijo z udarno retoriko v našo zavest. Ohranjajo prostrane prostore tišine tudi danes. (R. S.)

Mu torej predam

svoje življenje? »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli.

Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?

Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one?

Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?

In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?

Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.

Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase.

Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Matejev evangelij)

Kam to pelje?

... me sprašujejo zaskrbljena mati, učitelj za fiziko in čisto malo celo moja vest. Meni pa se življenje sploh ne zdi tako zateženo »Skratka: moja misel je, da odločitve nosijo s seboj posledice. S tem se verjetno strinjava?« »Pa to se meni zdi tako bolj filozofsko vprašanje. Filozofsko gledano se strinjam. Ampak vseeno se mi zdi to malce preveč zamorjeno tako gledanje. Pa saj vsaka odločitev pač ni usodna. Če si bom danes privoščil malo bolj na izi dan, to še ne pomeni, da sem zavozil svoje življenje.« »No, saj tega tudi sam ne trdim. Na izi dan – kot praviš – je lahko celo zelo pametn odločitev. Odvisno verjetno od okoliščin. Ali pa od cilja, zakaj si se za nekaj odločil. Če si utrujen, je dan na izi modra odločitev. Če pa dan na izi sledi že petim predhodnim na izi, pa morda ni tako modra.«

»Saj verjetno ne misliš, da bom zdaj vsako tako odločitev tehtal in tuhtal in razmišljal in napenjal svoje možgane?! Neke stvari je pač treba prepustiti instinktu. Občutku. Občutki ne varajo.«

»S tem se ne bi tako zelo strinjal. Meni pa se zdi kar pametno uporabiti možgane. Res je, da neke odločitve delamo rutinsko. Tako nekaj prišparamo na možganskih procesih.

A mislim, da je kar dobro pretehtati in se vprašati, kam kaka odločitev vodi.«

»Ne vem ...«

»Kaj pa meniš o tej misli: Vsaka odločitev me počasi oblikuje. Oblikuje mojo osebnost.« »Hočeš reči, da veliko zaporednih dni na off pomeni, da počasi postajam lenuh?«

»Verjetno se strinjava, da odločitev, da boš svoj prosti ODLOČITVE NOSIJO S SEBOJ POSLEDICE. čas namenil treningu rokoZ VSAKO ODLOČITVIJO OBLIKUJEM meta pomeni zate in za tvojo SVOJO OSEBNOST IN SVOJE ŽIVLJENJE. osebnost nekaj drugega kot odločitev za igranje frajtonarice. In spet nekaj povsem drugega, če se odločiš in svoj prosti čas preživljaš na klopci ob železniški postaji.« »S tem se strinjam.«

Planina v Lazu Kdor se spotakne in ne pade, napravi še večji korak. (Španski pregovor) Koča na Prehodavcih

Gora pomirja. Pri hoji po gori obrisi počasi izplavajo, kulise in obzorja se počasi premikajo; čisto drugače, kakor tedaj, ko gledaš iz avta ali iz vlaka. Gora nas sili k zakonu premišljenih korakov, potrpežljivih vijug, preudarjanja ob prijemih in stopinjah. Spet velja pozabljeni ritem dneva in noči, sonca in

Jezero Ledvica

lune in potujočih ozvezdij. Na gorah človeka dohiti duša. Tam, kjer se gozd umakne in sprosti pogled, pri počitku ob gorskem jezeru, pri pogledu na megle, ki se vlečejo po dolini, ali ob igrah oblakov. Delček pbrezčasovno vzvišenega vedenja gora zajame tudi nas. (R. S.)

Mobilni telefon navadno preverjam ...

Preden zjutraj vstanem.

Medtem, ko se vozim z javnim prevoznim sredstvom.

Medtem, ko čakam na kaj ali koga.

Med obroki.

Na stranišču.

V šoli oz. službi.

V postelji.

Medtem, ko se s kom pogovarjam

V parku.

Na plaži.

Biti SKAVT mi pomeni

• izbrati težjo pot, če je boljša, • delati, kar najbolje znam, • dati na razpolago svoje talente, • spalno vrečo, šotorko in armafleks, • imeti zgodbo v nadaljevanjih • imeti iskrene prijatelje • znati 25 vozlov, 8 ognjev • ljubiti Boga, ki nas ljubi • deliti svoje izkušnje • ZNAJTI SE • izziv • biti hvaležen • imeti 28 milijonov bratov in sester • spoštovati svojo skavtsko rutico • spletati nove vezi • gledati daleč • leteti na krilih pustolovščine • veseliti se večerov ob ognju in zvezdnih noči • življenje po skavtskih zakonih • v vsaki luži videti pustolovščino • veseliti se izzivov • spoštovati vsakega človeka • gledati na življenje z vedre plati • uživati v deževnem dnevu • skrbeti za svoje zdravje • biti zadovoljen • biti vedno pripravljen.

(M. M.)

Kam to pelje?

Pa kaj me briga!

Preden sem prvič šel v gore, sem si kupil dober zemljevid.

Ogledoval sem ga veliko večerov. Gledal tiste rdeče črte, ki v naravi pomenijo markirane poti. Bral sem številke s podatki o nadmorski višini. Na legenti sem se poučil, kje je pot lahka, kje je zahtevna in kje celo zelo zahtevna.

Seveda bi bilo pametno, da bi prvič šel v hribe s kom izkušenim. Ali da bi vsaj koga kaj vprašal. Moja modrost v tistih zgodnjih letih, ko sem prvič šel v gore, ni segla tako daleč. No, v resnici dvomim, da bi danes ravnal kaj drugače. Še vedno pa sem mnenja, da je pametno upoštevati nasvete in predvsem izkušnje drugih.

Saj nenazadnje zemljevidi z vrisanimi markiranimi potmi so prav to: izkušnje drugih. In markirane poti v gorah so: znanje, izkušnje in delo drugih. In prav tako smerokazi.

Modrost je: uporabiti znanje in izkušnje druigh. In predvsem se pustiti posvariti zgrešenim odločitvam in napakam drugih. Tveganje je super, a ne tam, kjer je to neumno. Če mi meteorolog napove poslabšanje z močnimi nevihtami, je od mene povsem neumno, če tega njegovega znanja ne uporabim.

Mlad človek je velikokrat skeptičen do nasvetov odraslih. Še posebej, če to ti začinjeni z moraliziranjem in če odrasli dajejo

vtis, da so sami »pojedli vso modrost tega sveta«. Vendarle pa ostaja dejstvo, da je pametno uporabiti znanje drugih. In odrasli imajo v povprečju nekaj več znanja, nekaj več izkušenj, in tudi nekaj več zgrešenih poskusov. In zakaj ne bi tega uporabil?

Pametno je gledati na zemljevid. Pametno je brati smerokaze. Pametno je listati knjige. Pametno je učiti se.

Če bi se vsak zanašal le na svoje »iznajdbe«, bi bili še vedno v jamah. In še vedno bi lovili srne. In jih jedli – surove. Napredek pomeni, da gradim na temelju tistega, kar so odkrili, iznašli, NI TREBA, DA SE TUDI SAM ustvarili tisti pred menoj.

SPOTAKNEM TAM, KJER SO SE PRED MENOJ ŽE TRIJE. TUDI TO JE MODROST.

Seveda je smiselno in simpatično biti upornik. Prav je stališča in mnenja »odraslih«, starejših postaviti pod kritični vprašaj. Ni pa smiselno nasprotovati zgolj zaradi uporništva. Ali pač?

Za pravo odločitev Kristus ti si dejal: Dokler boste na svetu se boste bali.

Ne maraš silakov, ki ne poznajo strahu.

Sam si nekoč rekel: Bojim se.

Toda za tem si stopil na pot, ki si se je zbal.

S svojim strahom si se izročil Njemu, ki te je vodil.

Tako pomagaj meni, da se ne bom izmikal strahu, temveč ga voljno dopuščal in se skupaj s svojo bojaznijo izročal tebi.

Podeli mi mir.

Tako bom našel moč za svojo pot, spokojnost v slehernem nemiru, trdna tla pod nogami in cilj, tvoj cilj pred očmi.

Dejal si: Naj vam bo v tolažbo to, premagal sem svet. Amen.

Gore imajo pripravljene žlahtne opojnosti: vzhod ob prelomu zvezdnate noči; jutranja igra barv nad otrdelimi penastimi kronami na grebenih ledenikov; lahkotni vzgibi pomladi na večnem snegu; zračno plezanje po slemenih

Planina Jezero

nad meglenim morjem; sproščen vesel počitek naveze na vrhu; večerna pesem ledeniških potočkov in strug v daljnem zatrepu.

Kdor je okusil te glasove, ne potrebuje ne heroina ne marihuane.

(R. S.)

Kam to pelje?

To bomo pa še(le) videli!

Kam to pelje? Ne vem(o). Ni (še) poti. Treba je tvegati.

Če bi vsi hodili samo po uhojenih poteh, bi še zdaj na Triglav vodila ena sama pot. Vsi bi hodili tam, kjer hodijo vsi drugi. Pa je – hvala Bogu! – nekdo razmišljal drugače. Ni šel po uhojeni poti. Iskal je novih prehodov. Vprašal se je: kaj pa, če bi poskusili tam?

Imeti pogum za tveganje. Poskusiti. Poskušati. Ne se bati neuspeha. Eksperimentirati.

Vemo, da se je marsikatera iznajdba v zgodovini kar »zgodila«.

Nekatera spoznanja je mogoče vnaprej določiti, izračunati, jih pričakovati. Albert Einstein je izračunal, da morajo obstajati črne luknje. Pred nekaj meseci nas je razveselila prva fotografija z dogodkovnega obzorja črne luknje. Isti znanstvenik je izračunal obstoj gravitacijskih valov. Sto let kasneje so jih eksperimentalno dokazali. Postavili so dobro premišljeno napravo, s katero jim je to uspelo.

Pred nekaj dnevi pa smo lahko brali o odkritju slovenskih znanstvenikov, ki so potrdili obstoj posebnega kvantnega stanja tekočine. Nekaj, česar se ni dalo predvidevati.

Ne smemo se zadovoljiti z odgovori, ki smo se jih naučili.

Ne smemo dovoliti, da nas ukalupi rutina. Da delamo tako,

kot smo vselej delali.

Zakaj bi vselej šli vselej na sprehod v gozd po isti poti?

Zakaj bi sploh šli po poti? Ko pa je gozd tam vmes, kjer ni poti poln vznemirjenja in pustolovščine ...

HODITI PO UHOJENIH POTEH JE UDOBNO. VARČNO. VARNO. JAZ PA BI RAD POSKUSIL NEKAJ NOVEGA. KAJ PA TISTI PREHOD TAM? KAJ NEKI JE ZA TISTIM SEDLOM …

Ljubiti ne pomeni, da si gledamo v oči, marveč da skupaj gledamo v isto smer.

(A. de S.-E.)

Čemu bi iskal poti, če je ne mislim pokazati svojim bratom in sestram?

(J. W. G.)

KoÄ?a pri Triglavskih jezerih

Je mogoče sredi razočaranj in egoizma živeti svobodo?

Je mogoče sredi množice izhojenih poti in kažipotov hoditi svojo lastno pot?

In kje najti izivir čudežne moči, ujeti v čevelj seme praproti? Kje najti čudežno zlato ribico, kje iskati obronek gozda s spečo gorsko vilo?

Ali pa zapreti knjigo pravljic in se vdati v usodo odraslih s starimi srci in naveličanimi dušami?

Razočaranje ne more biti bolj grenko od življenja v zakletem gradu.

In upanje umira zadnje. (R. V.)

Moji sopotniki

…»Želim ti, da bi bila srečna. Da bi znala videti vse tisto, kar imaš, kar ti je dano, kar si sama dosegla.

Da bi se znala vsega tega veseliti in biti za to hvaležna. Tako je življenje lepše, barvitejše. Želim ti, da bi odkrila svoje življenjsko poslanstvo in ga z veseljem uresničevala. In tako napolnjevala sebe in bogatila svet. Želim ti, da bi zmogla odpustiti in pozabiti vse grenke spomine in v svojih mislih ohranjati in negovati tiste najlepše podobe skupnih poti, zvezdnih noči, toplih objemnov, iskrenih besed …«

»Zvezde so najbolj vidne na najtemnejšem nebu.« (R.P.E.)

Zvezde »Če kdo ljubi cvetico, ki je edina med milijoni in milijoni zvezd, je srečen, da le oči upre v zvezde.« Mali princ.

Nočem te imeti zato da bi polnil moje praznine sama bi bila rada polna sama bi bila rada tako cela da bi lahko razsvetlila celo mesto in potem hočem imeti še tebe kajti od naju skupaj bi mesto vzplamtelo« (R.K.)

Nizki svišč Sternbergov klinček

Turška lilija Retijski mak

Murka Clusijev svišč

Triglavska roža

Arnika montana Dlakavi sleč

Turška lilija Zoisova zvončnica

Na ulično vrvenje tiho pada mrak, le še gore škrlatno žarijo. Njihova slepeča svetloba pada naravnost na to moje nesrečno okno. Ženski klepet kakor ropotanje kavnega mlinčka brni mimo mene, vmes drdrajo seštevalni stroji in šumijo papirji. Čudovito so se sodelavci navadili name, tako čudovito, da me največkrat sploh ne opazijo. Kako rad bi jim dal vsaj košček hrepenenja, pričakovanja in sinjih daljav, ki jih nosim s seboj. Kako revni morajo biti ljudje, ki sedajle sredi cigaretnega dima razpravljajo o osebnih dohodkih, o oblekah in avtomobilih, sedajle, ko gore žarijo v zahajajočem soncu.

(N. Z.)

Misli v oblakih Misli se nam spreletavajo po glavi kot oblaki po nebu. Nekateri so veÄ?ji od drugih, nekateri puhasti, nekateri okrogli, drugi ovalni. Morda deĹževni ‌

Planina Krstenica

Kam to pelje?

Hej! Zakaj pa pelje TO??

Nočem spustiti krmila iz svojih rok! »To«? Zakaj pa pelje »to«? Kdaj pa sem sam izpustil krmilo iz svojih rok?!

Sam si zelo želim, da bi kmalu imeli na razpolago samovozeča vozila. Zelo si želim, da bi lahko medtem, ko se bom peljal na sestanek v Ljubljano, kaj zanimivega prebral. Če ne drugega, pa si bom fino spočil. Želim si samovozečega vozila, ne želim pa si, da bi se vozilo odločalo namesto mene. Sam želim določiti cilj. In tudi, kako do njega priti.

Danes nas vodijo aplikacije s satelitsko navigacijo. Aplikacije so recimo »to«. Določimo cilj. Aplikacija pa izračuna najbolj optimalno pot. Recimo, da vsak dan grem v službo v Ljubljano. Načeloma vsak dan po natančno isti poti, razen, če je kako jutro nekje zastoj in aplikacija izračuna, da bo pot nekje drugje bolj optimalna. A aplikacija ODLOČITVE SO NAPORNE. me ne vpraša, če grem danes morSVOBODA JE VELIKO BREME. da v Ljubljano na izlet z družino.

(PRE)HITRO ODLOČITVE UDOBNO In si ne želim najbolj »optimalne« PREPUSTIMO. poti, ampak tako, na kateri bom videl veliko novih, lepih stvari.

V zadnjih desetih ali manj letih smo pričeli vsi ljudje prepuščati ogromne količine podatkov na spletu. Ne mislim le fotografij.

Vsak moj kolesarski ali turnosmučarski izlet (dobesedno) vsako sekundo beleži moja pametna ura. Vsako sekundo zabeleži mojo

lokacijo, nadmorsko višino, pa seveda moj srčni utrip in števillne druge vitalne funkcije. To mi je všeč. Všeč mi je, da si lahko ogledam na računalniku svojo statistiko. A vsi ti podatki so nekje. Ne pri meni doma.

Algoritmi danes vejo o nas dobesedno več, kot vemo sami o sebi.

In količina podatkov se bo s t.i. »internetom stvari« in 5G nepredstavljivo povečal. Vse bolj bomo odločitve o svojih aktivnostih, in celo o svojem zdravju prepuščali algoritmom. Algoritmi nam bodo preračunali, kdo je naš najbolj optimalni politični predstavnik, kakor nam danes algoritmi skušajo (še zelo nerodno) izračunati, v kako šolo naj se podamo, ali kak poklic nam je najbolj pisan na kožo.

To so izjemni premiki. Ne gre za tehniko. Gre za premike v družbi.

V politiki. Demokraciji. V razumevanju človekove osebnosti …

Algoritem bo sprejel boljšo odločitev od mene. Mi je bolj všeč boljša odločitev, ali moja svoboda?

In: kam to PELJE? Katere aplikacije dnevno uporabljam?

Kaj vse vedo o meni?

Kaj lahko iz tega sklepajo?

Kako me vidi Facebook?

Algoritmi spremljajo naše klike, všečke, obiskane spletne strani, vpisane besede v spletne brskalnike .... Mi je všeč, kar dobim nazaj?

Od katere aplikacije se bi najtežje ločil?

Sem vesel, da algoritmi usmerjajo moje spletno življenje?

Kaj pa realnost? Kaj me vodi, usmerja?

Kozorog

Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela, hvalite in poveli훾ujte ga na veke.

Slavita Gospoda, sonce in luna, zvezde na nebu, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, de탑 in rosa, vsi vetrovi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, ogenj in vro훾ina, mraz in pripeka, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, sneg in ledovje, no훾i in dnevi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, tema in svetloba, bliski in oblaki, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, gore in hribi, vse rastline na zemlji, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, studenci, morja in reke, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse zveri in Ĺživna, vsi ljudje, slavite Gospoda.

(Psalm)

Kavka

Kam to pelje?

V katastrofo! Kam pa?!

V zrak izpustimo vsako leto 30 gigaton CO2 (preveri). Ozračje smo že ogreli za 1,5 stopinje. Še huje, da smo ogreli tudi oceane. To pomeni nepojmljivo količino nakopičene energije.

Stvari se premikajo iz ravnovesja. Ribe jejo mikroplastiko. Mi jemo ribe.

Ali pa smo dovolj pametni? Je dovolj, da smo pametni?

Ali smo pripravljeni spremeniti svoj način življenja? Zaživeti bolj skromno? Saj nam je verjetno jasno, da »vzgojne pesmice« o tem, da moramo ugašati luči in zapirati pipo z vodo, ne bo dovolj. Pravzaprav ni to skoraj nič.

Je za to potrebno (religiozno) spreobrnjenje, ali je lahko motivacija še kaj? Morda vprašanje, kako bodo živeli naši otroci – glede na to, da se nam zdi, da bomo sami že nekako preživeli?

Seveda, govorimo o naši Zemlji, o našem skupnem domu. O frančiškovskem odnosu do tega doma, ki se nam je nekako izgubil?

Smo skavti kaj drugačni? Smo kaj boljši? Smo preroki modrega odnosa do narave?

Lahko pelje kam drugam, kot v katastrofo? Kdo? Kako?

A NI IRONIČNO, DA TISTO, KAR NAS LOČI OD ŠIMPANZOV – TO JE NAŠ INTELEKT – UPORABLJAMO TAKO, DA SE UNIČUJEMO?

Kam to pelje?

Mene ne pelje TO, ampak ON. Svoje krmilo sem predal v roke Svetemu Duhu.

OK. Bomo kar tu končali? V najboljšem primeru zveni namreč utopično. Dejansko pa zveni precej preveč … kaj pa vem … pobožno? … zamaknjeno? … stran od realnosti? …

Kaj naj bi to sploh pomenilo predati svoje življenje v roke Svetemu Duhu? OK. Sprejemati Njegove odločitve. Ampak: kako pa naj bom siguren, da mi bo v ključnem trenutku povedal? Preveč izkušenj imam, da je Bog bil kar tiho … Jaz molim, prosim, iščem, sprašujem … On pa je kar tiho …

Pa, ajd, recimo, da to pogoltnem … Recimo, da kupim tole, da me uči potrpežljivosti … Da mi spregovori, ko je Njegov navdih, Njegova beseda ključna … Recimo …

A tu pridemo šele do ključne težave … On ne razume … (Ali me?) … On ne ve, kako se jaz počutim … (Ali pač?) … On ne ve, kako kruto in težko je danes preživeti v družbi …

On ne ve, kako težko je danes pripadati … Kako divje in težko in tekmovalno je življenje … (Ali pa se mu o vsem tem sanja?) …

BITI VEREN NE POMENI, DA ZNAM NAŠTETI VERSKE RESNICE, AMPAK POMENI, DA TAKO ZAUPAM BOGU; DA VERJAMEM, DA IMA ON ZAME NAJBOLJŠI NAČRT

In – recimo, da mu res predam krmilo svojega življenja …

recimo, da je moja vera dovolj velika, da verjamem in zaupam, da me ima tako zelo rad, da mi želi najboljše … Recimo, da mu verjamem in zaupam, da me tako zelo pozna, da ve, na kak način se bom najboljše uresničil in naredil iz svojega življenja nekaj velikega …

Recimo.

Ampak!

Ampak – nisem prepričan, da si sam želim tisto, kar on ve, da je zame najboljše. Nisem prepričan, če si sam želim tako zelo uresničiti svoje življenje in narediti iz njega nekaj velikega …

Predati krmilo svojega življenja v roke Svetemu Duhu …

No, o tem bom vsekakor moral še precej razmišljati, preden se odločim …

Vsak utrip srca, vsaka bolečina, vsako hrepenenje, vsaka otožnost na večer, vsak obed, vsak napor pri delu, vsak smehljaj, vsaka utrujenost čez dan, vsako prebujanje, vsako ugodje, ko zaspiš – vse dobi smisel zaradi Boga in skozi vse to ga prepoznavamo. (Citadela)

»Čuječnost preprosto pomeni, da se zavedamo, kaj se dogaja prav zdaj, ne da bi si želeli, da bi bilo drugače; da uživamo v prijetnem, ne da bi se ga oklepali, ko mine (kar bo); da se počutimo neprijetno brez strahu, da bo vselej tako (ker ne bo).« (J.B.)