(Ne)poznani Glavar

Page 1

(nE)POZnAni GLaVaR



Občina Komenda Ustanova Petra Pavla Glavarja (NE)POZNANI GLAVAR O življenju Petra Pavla Glavarja in njegovem času



Občina Komenda Ustanova Petra Pavla Glavarja

(NE)POZNANI GLAVAR O življenju Petra Pavla Glavarja in njegovem času

Komenda, 2022


(NE)POZNANI GLAVAR O življenju Petra Pavla Glavarja in njegovem času Uredil: mag. Štefan Petkovšek Pomoč pri urejanju: Jožef Pavlič, univ. dipl. teolog Recenzenta: dr. Jernej Kotar in Jožef Pavlič, univ. dipl. teolog Lektura: Živa Švigelj Prevodi v angleščino: na str. 86 in 129: Nina Zupančič, preostali mag. Lidija Jerman Angleška lektura: mag. Lidija Jerman Založnik: Občina Komenda in Ustanova Petra Pavla Glavarja Prelom in priprava: Salve, d. o. o., Ljubljana Kraj in leto izdaje: Komenda, 2022 Vrsta: elektronska izdaja, zbornik strokovnih prispevkov Dostopno na: https://www.biblos.si Cena: 15 € Vse pravice so pridržane. Vsebina monografije se lahko uporablja izključno za svojo osebno, to je nekomercialno rabo. Vsaka druga oblika uporabe vsebin monografije (kot je npr. kopiranje, reproduciranje, distribuiranje v fizični ali elektronski obliki) v komercialne namene je brez soglasja avtorja prepovedana.

Naslovnica: Bronasti doprsni kip Petra Pavla Glavarja na trgu pred župnijsko cerkvijo sv. Petra v Komendi, delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Foto: arhiv UPPG

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 93324547 ISBN 978-961-91498-6-7 (Občina Komenda, ePUB)


Napisano ob 300. obletnici rojstva Petra Pavla Glavarja



7

KAZALO UVODNA BESEDA.........................................................................................................11 Štefan Petkovšek ŽIVLJENJEPIS PETRA PAVLA GLAVARJA ................................................................15 Štefan Petkovšek GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH.................................................................. 21 Julija Šuligoj ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV............................................................... 35 Nina Glavan, Lara Hana Maček GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH.....................................................49 Matija Terglav PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI.....................................................59 Zdravko Žagar PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK.......................................................................69 Saša Skok PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA......85 Andrej Šalehar, Anton Tomec SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR......................................... 97 Tadej Pavković UTRINKI IZ GOSPODARSKEGA UDEJSTVOVANJA PETRA PAVLA GLAVARJA.....121 Saša Skok STIKI PETRA PAVLA GLAVARJA Z DUNAJSKIM DVOROM...................................129 Primož Kepic, Štefan Petkovšek Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS............................................................. 137 Štefan Petkovšek GLAVARJEVI NAZIVI................................................................................................ 149 Jožef Pavlič OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE.................................. 161 Jožef Pavlič KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA?...........................................................171 KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?............................................................... 181 PRILOGA Jožef Pavlič GLAVARJEV DAN.......................................................................................................195



Peter Pavel Glavar

* 2. maj 1721 – † 24. januar 1784


10

O PORTRETU NA PREJŠNJI STRANI

Portret je litografija in ima signaturo »gez. v. Goldenstein 1848«. Franz Kurz von Goldenstein / Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878) je o Glavarju precej slišal, saj je veliko delal v Kamniku in Komendi. Leta 1840 je na primer prinesel k sv. Petru v Komendo dve novi banderi. V Kamniku je bil leta 1843 in 1845, najdlje pa leta 1848, ko je slikal podobo Kamnika, slike in freske v župnijski cerkvi na Šutni, križev pot za žalsko cerkev in notranjost cerkve sv. Primoža nad Kamnikom. Deset let kasneje pa je slikal grad Zaprice. Goldenstein je za naročilo Glavarjevega portreta najprej naredil osnutek s svinčnikom. Za izhodišče je imel oljni portret Glavarja neznanega slikarja, ki je visel v komendskem župnišču. Goldensteinovo litografsko delo je bilo pri nas v tistem času prava likovna in tehnična mojstrovina, prodajalo se je kot samostojna likovna reprodukcija in je bilo še leta 1925 uvrščeno na razstavo portretnega slikarstva na Slovenskem. Umetnik je odlično ujel Glavarjev psihološki izraz, kakor se je po zapisanem pričevanju opisal sam »Gerdo jest gledam, pa imam dobro serce«. Ta litografija je bila tudi povod za ustanovitev prve ljubljanske litografske delavnice. Leta 1847 jo je ustanovil Jožef Blasnik. Prav ta litografija je bilo prvo delo te delavnice. Franz Kurz von Goldenstein je avtor številnih upodobitev Kranjske, med drugim panoramske slike Kamnika (sredina 19. stoletja) in znamenitega portreta Franceta Prešerna (1850). Viri in literatura Marin, Marko (1981). »Gerdo jest gledam, pa imam dobro serce«. Dolenjski list 32 (15), str. 32. Rechfeld, Philipp Jacob (1848). Peter Glavar – Eine biographische Scizze, v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 3 (2), str. 29–45, portret je na strani 29; Pridobljeno: https://www.dlib. si/details/URN:NBN:SI:doc-OZ832EP1 (20. 5. 2020).


11

UVODNA BESEDA Ohranjati zgodovino pomeni spominjati se. To pa ni vedno lahko. Velikokrat smo preveč utrujeni in vpeti v ustvarjanje prihodnjih dobrin, da bi pogledali nazaj in razmišljali o tem, kaj se je zgodilo v osebnem življenju nekoga ali celo v življenju naroda. Spominjanje je še toliko težje, če je pretek­ lost zaznamovana z bolečino. Pa vendar nas je oboje – bolečina in veselje izoblikovalo, da smo danes to, kar smo. Morda še kje zaznamo nekakšen občutek narodove majhnosti in pod­ rejenosti ali celo ogroženosti. Mislim pa, da se premalo zavedamo, koliko velikih mož in žena imamo – v preteklosti in sedanjosti – od inovatorjev, raziskovalcev, znanstvenikov, športnikov, književnikov do umetnikov. Velikih ne le po dosežkih v državnem ali svetovnem merilu, ampak tudi po duhovni zapuščini. Če bi se tega bolj zavedali, se ne bi mogli počutiti majhne. Bili bi ponosni! Saj vsi ti pričajo o nas samih – kdo smo mi, Slovenci. Če bi hoteli pošteno zbrati spomine naroda, ne bi smeli biti izbirčni. V knjigi zgodovine Slovencev najdemo poleg svetlih spominov na velike osebnosti in pogumne odločitve, žal tudi spomine na zločine in zločince, na dejanja, ki nam niso v čast. Ob vseh spominih na preteklost bi morali opustiti potrebo po zmagi in bolj razmišljati o tem, da smo ob bolečih spominih naroda pravzaprav vsi poraženci. Poraženci dejanj, ki se v zgodovini človeštva vsekakor ne bi smela zgoditi – ne v preteklosti ne v prihodnosti. Kot dediči teh odločitev bi se morali obnašati bolj modro, bolj odgovorno, če nam je zgodovina učiteljica. Cerkev je bila velikokrat poklicana, da naj se prečisti ter bolj zvesto in zavzeto sledi Jezusovemu nauku. Tako je bilo v času protestantizma … pa tudi danes … V zgodovini Cerkve poznamo osebnosti, ki so prav zaradi svoje zvestobe Jezusovemu nauku dvigovale ljudi iz revščine, neizobraženosti in izkoriščanja. Take duhovnike, redovnice in laike imamo tudi Slovenci. Zgodovine Slovencev se ne da razlagati, ne da bi predstavili tudi te osebnosti. Da, Cerkev na Slovenskem je pomembno prispevala k slovenski identiteti. Mednje in med začetnike razsvetljenstva na Slovenskem moremo prištevati tudi Petra Pavla Glavarja. Njegova prizadevanja na področju izobraževanja in gospodarjenja so bila pomembna regionalno. Za 18. stoletje so njegove zamisli prodorne, edinstvene, nemalokrat pred časom. Pri pastorali je prehiteval siceršnjo prakso duhovnikov. Z zgledom je postavil novo normo


12

(NE)POZNANI GLAVAR

za delo po župnijah celotne goriške nadškofije. Slovence je s svojim znanjem ponesel v svetovni vrh čebelarjenja. Slovenska zgodovina ga omenja kot prvega pisca strokovne knjige v slovenščini. Zato je vsa njegova zapuščina v ponos, ne samo občanom Komende in Mirne, ampak vsem Slovencem. Je eden od nepogrešljivih delov mozaika naše narodne identitete. S to knjigo smo želeli obrisati prah z zgodovinskega spomina nanj. O Glavarju je sicer napisanih že okoli 300 člankov in monografij. A bralcu smo želeli ponuditi sintezo že znanega, hkrati pa opisujemo čas in razmere, v katerih je deloval. Tako so njegova življenjska prizadevanja postavljena v širši kontekst, kar bralcu omogoča večjo objektivnost vrednotenja. Upamo, da smo Glavarja predstavili takšnega, kakršnega še niste poznali. Čeprav smo k pisanju povabili številne strokovnjake, knjiga ne obravnava vseh področij Glavarjevega življenja in delovanja. V delu ni zajeto Glavarjevo denarno poslovanje, njegovo bivanje na Hrvaškem, potovanja, delovanje Glavarjeve bolnišnice. Vendar so tudi te teme v knjigi opisane vsaj v drobcih. V knjigi tudi ne razrešujemo vprašanja, ali so posmrtni ostanki Petra Pavla Glavarja v resnici v kapeli na Lanšprežu, saj za to še nimamo dovolj materialnih dokazov. Arheološke raziskave, ki jih je izvedel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto leta 1993, so sicer obsegale razis­kavo notranjščine kapele, vendar z namenom raziskati gradbene faze baročne kapele in ugotoviti povezavo z gradom. Med raziskavo so bili odkriti trije grobovi, vendar se vanje ni posegalo, zato je še vedno odprto vprašanje ohranjenosti in identiteta morebitnih posmrtnih ostankov v njih. Genealoško bi lahko raziskali tudi kaj več o Glavarjevih starših (Marija in Jernej Glovar), kot sta zapisana v zabeležki ob njegovem krstu. Rodoslovci bi lahko odkrili kaj zanimivega tudi o Glavarjevem posinovljencu Jožefu Tomlju (bil naj bi sorodnik Glavarjeve matere). Za širšo javnost bi bilo zanimivo branje zapisov o posameznih rodbinah iz Glavarjeve družinske knjige (Statusa animaruma). Pa še kaj bi se našlo … Bralca želimo opozoriti, da v Glavarjevem času imena kraja Komenda še ni bilo. Največkrat se je to naselje imenovalo po tukajšnji posesti malteških vitezov – komendi – ter zavetniku cerkve – komenda Sv. Petra na Kranjskem (Commenda Sancti Petri in Carniola)1. Kraj je dobil ime Komenda šele v drugi polovici 19. stoletja. V 18. stoletju je večji del današnje Slovenije spadal pod kranjsko deželno oblast habsburške monarhije. Na Kranjskem sta bila tedaj 1

V desetinskem seznamu oglejskega patriarhata je že leta 1296 pri Sv. Petru na Kranjskem omenjeno zavetišče oz. hospic sv. Petra ivanovcev (poznejših malteških vitezov), in sicer kot: »hospitale sancti Petri«.


13

UVODNA BESEDA

razširjena dva deželna jezika: kranjski, tj. slovenski, in nemški jezik. Ob tem velja omeniti, kar je premalo poudarjeno, da se je Glavar močno zavzemal za rabo slovenskega jezika.2 Zavedal se je, da večine ljudi znanje ne bo doseglo drugače kot v slovenskem jeziku. Ko boste šli v Komendi peš proti vrhu hriba mimo stoletnih stavb in Glavarjeve lipe, imejte v mislih, da je nekoč iste stopinje delal tudi Peter Pavel Glavar. Od beneficijske hiše do cerkve in čez prag … Njegov korak je moral biti trden, odločen, z jasnim poslanstvom, poln vere in požrtvovalnosti … To je naš Glavar. To je dediščina našega kraja. To je zgodovina ponosnih in samozavestnih Slovencev. Imeti identiteto pomeni poznati sebe. Poznati sebe pomeni poznati svojo preteklost. Kdor ima identiteto, lažje vstopa v dialog z drugimi. Vabim vas, da stopite v čas 18. stoletja in spoznate našega rojaka Petra Pavla Glavarja. mag. Štefan Petkovšek

Vsem piscem prispevkov in drugim sodelavcem pri knjigi se z Jožefom Pav­ ličem toplo zahvaljujeva za sodelovanje. Samo zaradi vašega zavzetega dela moremo bralcem ponuditi ilustrativna, informativna in poučna besedila. Hvala! Posebej želiva omeniti te, ki so za zbornik prijazno odstopili svoja gradiva: INDOK center MK, arhiv OE ZVKDS Novo mesto, Arhiv Slovenije, Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, Franceta Steleta in družino Basaj. Zahvaljujeva se tudi župniji Komenda, da je raziskovalcem omogočila ogled Glavarjeve knjižnice in njenega arhiva. Še prav posebej pa se želiva zahvaliti zunanjemu recenzentu dr. Jerneju Kotarju in prevajalcu iz latinščine ter odličnemu poznavalcu 18. stoletja, mag. Francetu Baragi. 2

Glavar v svojih zapisih večkrat izrecno naroča rabo deželnega – slovenskega jezika: 1. Pogovor o čebeljih rojih – prvi strokovni učbenik v deželnem jeziku. 2. V Odgovoru na dvorni Predlog za izboljšanje čebelarstva v c.-kr. dednih deželah, ki je bil poslan Kranjski kmetijski družbi (bil je njen član) v preučitev, je Glavar dvoru ponudil, da za slovenske čebelarje napiše knjigo s poukom o čebelarstvu v domačem jeziku. 3. V Pravilih za čebelarsko-vrtnarsko šolo je zapisal določilo, da mora pouk potekati v deželnem jeziku. 4. V oporoki je določil, da se vse njegovo premoženje proda in iz izkupičkom v fari Sv. Petra na Kranjskem ustanovi in sezida bolnišnico za komendske in lemberške podložnike. V oporoki prav posebej določa, da mora biti stalno navzoč zdravnik, ki je vešč deželnega jezika.


14

(NE)POZNANI GLAVAR

Razglednica prikazuje risbo (očrt) komende sv. Petra vzvišenega malteškega reda, kakor jo je 1761 videl umetnik Jožef Leopold Wiser. Označene so stavbe: 1 – župnijska cerkev, 2 – rezidenca župnijskega kooperatorja (tj. kaplana), 3 – kapela na pokopališču, 4 – komenda sv. Petra (tj. graščina), 5 – nečitljivo; morda: prislonjena stavba (Vir: https://www.prejmipozdrav.si, prevod mag. France Baraga)


15

ŽIVLJENJEPIS PETRA PAVLA GLAVARJA

ŽIVLJENJEPIS PETRA PAVLA GLAVARJA mag. Štefan Petkovšek

predsednik uprave Ustanove Petra Pavla Glavarja (2016–2024) stefan.petkovsek@uppg.si Glavarjevo ime se prvič pojavi v krstni knjigi stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani. Peter Pavel je bil krščen v petek, 2. maja 1721. Glavarjeva mati Marija je sina v veliki stiski zaradi nezakonskega rojstva skrivaj položila na prag komendske graščine. Po posredovanju kaplana Andreja Roglja je dečka v rejo sprejela številna družina Basaj v Vopovljah. Zakonca Marija in Jernej (Maria in Bartholomaus) Basaj sta imela 11 otrok, a štirje med njimi so kmalu po rojstvu umrli. Starša Basaj sta vse otroke vzgajala v veri, delavnosti in gospodarjenju na kmetiji. V družini je pomembno mesto zavzemala tudi razgledanost, pridobljena z branjem in pisanjem. Glavar je bil zelo bister fant. Verjetno se je od ostalih otrok, ob razlagi očeta rejnika in spodbudah kaplana Roglja kaj hitro naučil brati in pisati. In ko človek to dvoje usvoji, vzplameni vedoželjnost. Tako je ob denarni pomoči tedaj že župnika Roglja Glavar okoli leta 1735 odšel za Basajevim sinom Jernejem (Bartholomejem) v jezuitsko gimnazijo v Ljubljano. Osemnajstleten jo je končal z odliko, za kar je od župnika Roglja dobil denarno nagrado. Glavar je med šolanjem ugotovil, da je to, da se vsega hitro nauči, dar. Videl je, da so drugi nezakonski otroci živeli precej slabše kot on sam. Zato se je sčasoma odločil, da bo svojo nadarjenost izkoristil v dobro ljudi, kot duhovnik. Za ta poklic se je šolal na graški univerzi od leta 1739 do 1743. Ob z odliko končanem študiju filozofije in teologije mu je dekan teološke fakultete napisal značajsko spričevalo. Zapisal je, da se je Glavar vedno do vseh obnašal spoštljivo in da si je nenehno prizadeval za krepostno življenje ter da je bil s stalno preudarnostjo sošolcem dober zgled. Študij ni bil samo čas pridobivanja določenih znanj, ampak tudi seznanjanje z dogajanjem v državi in z najnovejšimi pogledi na gospodarstvo. A z doseženo izobrazbo še ni postal mašnik. Najprej zato, ker še ni bil dovolj star in ker ni imel nobenega premoženja za svoje vzdrževanje (titulus mensae). Največja težava pa je bila zanj vprašanje njegovega rojstva.


16

(NE)POZNANI GLAVAR

Nezakonski otroci niso mogli postati duhovniki, če niso za to pridobili posebnega papeževega spregleda. Po posvetu z župnikom Rogljem se je odpravil v Ascoli k takratnemu papeškemu guvernerju in upravljavcu posesti pri Sv. Petru na Kranjskem, baronu Pietru Giacomu Testaferrati. Upal je, da mu bo pomagal razjasniti, kdo je njegov oče, in seveda, da mu bo pomagal izprositi potreben spregled. Glavar se je peš odpravil v Senj. Na tistem območju je služboval tudi njegov brat v rejništvu Jernej Basaj, takrat še kot oficir v Vojni krajini. Jernej mu je našel delo hišnega učitelja otrok vojaškega dobavitelja Antonia de Zandonattija. Tam se je v nekaj mesecih naučil hrvaško in italijansko. Testaferrata se namreč slovenščine v svojih 19 letih delovanja na Kranjskem ni naučil. Glavar se je odpovedal plačilu za poučevanje, saj je imel močno željo, da bi mu v zameno naklonili titulus mensae. In res mu je Zandonatti s pismom 2. junija 1743 zagotovil ob morebitnih Glavarjevih potrebah dohodke dela svojega posestva. Sredi leta 1743 je Glavar z ladjo prispel v Ancono, od tam pa se je peš odpravil v 119 kilometrov oddaljeni Ascoli. Življenjepisci so zapisali, da se je Glavar na vratih Testaferratovega dvorca pojavil bos in v raztrganih oblačilih. Testaferrata je Glavarja postavil za hišnega ekonoma (maestro di casa) v zameno za stanovanje, hrano in oblačila. Kar hitro (31. julija 1743) je Glavar pridobil spregled papeža Benedikta XIV. zaradi nezakonskega rojstva. Testaferrata je Glavarja v dobrem letu dni dodobra spoznal in videl, da je zaupanja vreden in tudi za gospodarske stvari zelo sposoben fant. Pogovarjati sta se začela o možnosti, da bi Glavar deloval v fari sv. Petra na Kranjskem – kot kaplan ali kot oskrbnik posesti (komende) malteškega viteškega reda. Red je Testaferrati poveril vlogo komendatorja – upravitelja te komende. Testaferrata s takratnim oskrbnikom in kaplanom Jernejem Bitencem namreč ni bil zadovoljen. S spregledom in s Testaferratovim priporočilnim pismom za senjskega škofa ter značajskim spričevalom krajevnega škofa je odplul nazaj čez Jadransko morje. Testaferrata Glavarju ni nikoli priznal očetovstva. Zaradi viharja ladja ni pristala v Senju, ampak na Reki. Ker so preprečevali širjenje kuge, so vsem potnikom odredili tritedensko karanteno. Senjski škof Janez A. de Benzoni je bil prav v tistem času na Reki. 13. septembra 1744 je Glavarja posvetil v mašnika, in to še preden je prejel spregled zaradi starosti. Štiri dni pozneje je Glavar na Trsatu svojo prvo mašo daroval za svojega dobrotnika Testaferrato. Poln načrtov se je vrnil v domače kraje. 30. septembra je nastopil kaplansko službo in že snoval velike načrte. S Testaferrato sta se dogovorila,


ŽIVLJENJEPIS PETRA PAVLA GLAVARJA

17

da prevzame v oskrbo komendo. Njegova prva naloga je bila, da je pregledal vse zapise računov prejšnjega oskrbnika. Glavar je ostal oskrbnik komende do leta 1746, ko je podpisal prvo zakupno pogodbo komende. Zakupnik komende je bil vse do leta 1765. Pri 30 letih (leta 1751) je nasledil upokojenega in oslepelega župnika Roglja. Kot duhovniku je bilo Glavarju zelo pomembno, da verniki poznajo krščanski nauk. Prvi je v komendsko farno cerkev postavil križev pot in uvedel nedeljski popoldanski verouk za vse z litanijami. Ker je imela fara takrat sedem cerkva (v Komendi, na Križu, v Mostah, v Zapogah, v Tunjicah, v Suhadolah in na Pšati), se je večkrat zgodilo, da nekatere vasi niso imele nedeljske ali praznične maše. Zato se je Glavar zavzel, da se je postavila hiša še za tretjega duhovnika – t. i. beneficiat. Sam je naredil načrte zanjo in v njej predvidel prostor za knjižnico. Stroške je plačal sam. Beneficiat je bil zgrajen ob pomoči celotne fare. To je bila hiša, za katero je Glavar rekel, da je »tako trdna in urejena, da ji ne bo mogel škodovati ne potres ne ogenj«. Knjižnica je do leta 1766 štela 1399 knjig. Najstarejša je bila iz leta 1484 (Biblia sacra). Med njimi je bil tudi izvirnik Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in učbenik za violino za začetnike, avtorja Leopolda Mozarta. Glavar je leta 1750 poskrbel, da so vsi okoliški podložniki in živina pili pitno vodo. Vodnjak so izkopali ob graščini. Da bi utrdil versko znanje, je leta 1752 uvedel velikonočno izpraševanje iz krščanskega nauka po domovih. V ta namen je sestavil seznam vprašanj za ta male in za ta velke ljudi. Kar trinajst let je hodil po fari z okoli 3000 farani in jih spraševal. Obenem jim je svetoval, kako naj na kmetijah bolje gospodarijo. Točnost odgovorov, razmere v družinah, stanje kmetij in status kmetije si je beležil v posebno knjigo. Nastal je t. i. Status animarum – stanje duš (družinska knjiga). Glavarja ni zanimalo, kaj si kdo misli o njegovem delu. Pomemben se mu je zdel dušni in gmotni napredek podložnikov. Verjel je, da vsak zmore nekaj več, če le ima pravo spodbudo. Zato se ni ustrašil ne naporov ne očitanj ali zavisti sosednjih duhovnikov in končno niti škode za svoje zdravje. Ko je obiskoval farane po domovih, je videl, koliko bistrih fantov in deklet premore njegova fara. Ni se strinjal s takratno miselnostjo, da med kmečkim prebivalstvom ni nadarjenih otrok in da je že Bog tako določil, da so se rodili revni. Leta 1760 je ustanovil zasebno osnovno šolo, in to 14 let pred splošno šolsko uredbo cesarice Marije Terezije. Šola za nadarjene fante je imela tudi internat – dijaški dom. Tistim, ki so v njem bivali, je plačal hrano in obleko. Učili pa so se računstva, branja in pisanja v kranjskem, nemškem in latinskem


18

(NE)POZNANI GLAVAR

jeziku. Cerkveni zborovodja in organist je bil hkrati tudi učitelj glasbe. Tri leta je bil to Jakob Zupan – avtor prve slovenske opere Belin. Učil jih je petja, igranja na orgle in na godala. Glavar sam pa je učil verouk. Učenec je v šolo hodil toliko časa, da je bil pripravljen za sprejemne izpite za gimnazijo in za samostojno življenje. Ko so se učenci šolali v Ljubljani ali kasneje v Gradcu ali na Dunaju, so si z glasbenim znanjem lahko sami zaslužili za oskrbo. Glavar je bil pospeševalec romanj. Najprej s pridobitvijo relikvije sv. Ane za tunjiško cerkev leta 1752. Nato je julija 1753 ob potovanju v Rim pridobil relikvijo mučenca iz katakomb sv. Priscile. Ker mučenec ni imel imena, so mu dali ime sv. Urban. Romarjev k sv. Ani je bilo toliko, da je Glavar 2. maja 1762 blagoslovil temeljni kamen za novo podružnično cerkev sv. Ane v Tunjicah. Cerkev so končali leta 1766, ko je bil Glavar že na Lanšprežu na Dolenjskem. Glavar je v zgledu sv. Ane cenil poslanstvo, ki ga nosi vsaka mati, tudi njegova. Bil ji je hvaležen za ohranjeno življenje. Ko je komendator Testaferrata oktobra 1763 na Malti umrl, se je Glavarjeva zakupna pogodba samodejno skrajšala s pet let na tri. Glavar je slutil, da Malteški viteški red zakupne pogodbe z njim ne bo hotel podaljšati. Tudi njegova vloga duhovnika v fari je bila vprašljiva. Ko se je konec aprila 1765 njegova pogodba iztekla, se je umaknil v svojo beneficijsko hišo. Tehtal je, kaj naj naredi. Odločil se je, da bo obrnil povsem nov list v življenju. Aprila 1766 je od grofa kriškega gradu Alojza Adolfa Auersperga kupil graščino Lanšprež. Veliko se je ukvarjal z gospodarjenjem na posestvu. Postavil je mlin na Temenici, opekarno, si uredil dostop do graščine s cesto iz Mirne, gojil murve za sviloprejstvo, imel sadovnjak s 600 drevesi, ribnik, vinograd, zelenjavni vrt, kašče, hleve s plemensko živino, pripeljal si je mlatilnico, za zgled okoliškim kmetom postavil zidan kozolec … Leta 17681 je postal dejaven član Kranjske kmetijske družbe (KKD), namenjene širitvi in modernizaciji kmetijstva. Glavar je prvi med Slovenci razmišljal o izobraževanju slovenskih kmetov s priročniki v slovenščini. Do podložnikov je bil pravičen, celo zaščitniški. Podpiral jih je, ko so njegovo pomoč potrebovali. Dajal jim je brezobrestna posojila, boljše sadike trt, semena za žita, plemensko živino, mnogim pa tudi panje z zdravimi čebelami. Že pri sv. Petru se je veliko ukvarjal s čebelarjenjem. V prvem letu članstva v KKD je družbi ponudil, da za slovenske čebelarje napiše knjigo s poukom o čebelarstvu v domačem (slovenskem) jeziku. Nato je v pismu Kranjski kmetijski družbi 25. 11. 1771 sporočil, da piše učno knjigo z naslovom 1

Sicer je Glavar s KKD sodeloval že v prvem letu delovanja družbe, leta 1767. Njegovo ime se je pojavilo tudi med predlogi ustanovnih članov.


ŽIVLJENJEPIS PETRA PAVLA GLAVARJA

19

O praktičnem splošnem čebelarstvu2. Pozneje jo je preimenoval po Janševi knjigi Razprava o rojenju čebel v Pogovor o čebelnih rojih3, ki jo je napisal leta 1776. Leta 1779 je knjigo poslal KKD. Žal je ni hotela natisniti. Med drugim ji je predlagal, kako naj bi na Kranjskem pospeševali čebelarstvo. Ustanovil je prvo Čebelarsko-vrtnarsko4 šolo. Glavar je bil med prvimi na svetu, ki so pisali, kako so čebele koristne za pridelek. Zapisal je, da se čebelja matica opraši v zraku, lahko z več troti. Januarja 1784 ga je obiskal general Jernej Basaj. Med tem obiskom je Jerneja zadela kap, po kateri je kmalu umrl. Njegova smrt je Glavarja močno prizadela. Pripravil je oporoko, v kateri je določil, da se v Komendi zgradi bolnišnica za revne, bolne in siromašne komendske župljane in lanšpreške podložnike. Ustanovi, ki bo upravljala bolnišnico, je zapustil vse svoje premoženje. V oporoki je tudi določil, da se mora zdravniško delo opravljati v slovenščini. Peter Pavel Glavar je umrl v soboto, 24. januarja 1784, 99 dni pred svojim 63. rojstnim dnevom. Po vsej verjetnosti so ga pokopali v njegovi grajski kapeli sv. Jožefa, skupaj z Jernejem Basajem. Njegova poslednja volja – »Glavarjev špital« – se je uresničila šele leta 1804. Glavar je bil človek, ki je živel pred svojim časom. Premagal je žalostno usodo nezakonskega otroka, uresničil je svoje sanje, izvršil je poslanstvo. Dejaven je bil na mnogih področjih in se je izkazal kot nesebičen dobrotnik predvsem za tiste, ki so pomoč in znanje nujno potrebovali. Ni deloval zase, marveč za druge.

2 3

4

Le malo je verjetno, da bi takrat že imel v rokah prvo nemško pisano Janševo knjigo iz leta 1771. Vendar to ne pomeni, da je to le prevod prve Janševe knjige, ampak temeljito in obširno dopolnjeno delo z Glavarjevimi dolgoletnimi praktičnimi čebelarskimi izkušnjami ter znanjem iz tujih čebelarskih knjig. »Vrtnarsko« v tistem je v tistem času pomenilo ukvarjanje s sadnim drevjem.


20

(NE)POZNANI GLAVAR

Komenda s Kamniško-Savinjskimi Alpami v ozadju. Razglednico je okoli leta 1908 založil komendski politik, trgovec in gostilničar Andrej Mejač (1866 –1941). (Vir: http://www.prejmipozdrav.si)


21

GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH mag. Štefan Petkovšek

predsednik uprave Ustanove Petra Pavla Glavarja (2016–2024) stefan.petkovsek@uppg.si V zamaknjenih zapisih dodajamo pomembne dogodke v Cerkvi1 in v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti2. 2. 5. 1721 – Vikar Jožef Ilrich krsti Petra Pavla Glavarja (Glovarja) v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani.3 2. 8. 1734 – V 50. letu starosti umre Glavarjev krušni oče Jernej Basaj.4 Peter Jakob de Testaferrata (1673-1763) je bil tega leta odpoklican v Italijo. Na posesti komende sv. Petra na Kranjskem je služboval od leta 1715.5 Okoli l. 1735 – odide za Basajevim sinom Jernejem v Ljubljano6, v jezuitski gim­ naziji do l. 1739.7 Jesen 1739 – januar 1742 na graški univerzi študira filozofijo in teologijo. Tam doseže magisterij filozofije.8 8. 1. 1742 – Dekan graške bogoslovne fakultete jezuit p. dr. Anton Erber da Petru Pavlu Glavarju na njegovo prošnjo potrdilo o opravljenem študiju in nravstveno spričevalo.9 8. 1. 1742 – 27. 6. 1743 – v Senju kot zasebni učitelj v hiši komisarja in vojnega dobavitelja Antona de Zandonattija.10 1743 – V tem letu absolvira teologijo.11 rojstvo – 22 let

1 2 3

4 5 6 7 8 9 10 11

starost

Škafar, 1999, str. 93–94. Grafenauer, 1979 a-d, str. 352, 355, 361, 365 in Demmerle, 2013, str. 244-245. V krstni knjigi je v latinskem jeziku napisano: »Maj 1721 – 2. maj: krščen je bil Peter Pavel nezakonski sin Jerneja Glovarja in njegove priležnice Marije. Botra sta bila Pavel Gloser in Uršula Toler. Krstil sem vikar Jožef Ilrich.« (Benedikt, 1999, str. 83) AGB, f. 1/29, str. 6 – arhivske signature Arhiva Glavarjevega beneficija so povzete po Baraga, 1998. Ambrožič, 1999, str. 57. Benedikt, 1999, str. 84. Škafar, 1999, str. 96. ibid., V AGB, f. 1/29, str. 7 beremo, da je morda odšel v Gradec že jeseni 1738. AGB, f. 1/34. Škafar, 1999, str. 96. Sorč, 1999, str. 159.


22

(NE)POZNANI GLAVAR

2. 6. 1743 – Anton de Zandonatti P. P. Glavarju s svojo posestjo Sacall (za Kalom), ki spada pod Trsat, zagotovi za duhovnika potrebni »titulis mensae« – tj. jamstvo za vzdrževanje bodočega klerika, ki je bilo potrebno za mašniško posvečenje.12 27. 6. 1743 – Senjski generalni vikar Jurij Wolfgang de Chiolich izda P. P. Glavarju po več kot enoletnem bivanju v Senju nravstveno spričevalo.13 Konec junija 1743 – Iz Senja odide s trgovsko ladjo v Ancono in nato peš v Ascoli.14 31. 7. 1743 – Papež Benedikt XIV. izda za Glavarja spregled, ki bi izviral iz katerekoli vrste nezakonskega rojstva, in mu s tem olajša posvečenje v duhovnika.15 1744 – Karel S. Petazzi je imenovan za arhidiakona za Gorenjsko v oglejskem patriarhatu in to ostane do svoje smrti 1758 13. 7. 1744 – Olivetanski menih Paulus Thomas Marana, škof v Ascoli Piceno, izda nravstveno spričevalo za tamkajšnje Glavarjevo bivanje v preteklem letu.16 23. 8. 1744 – Senjski škof Janez Anton de Benzoni v cerkvici sv. Lovrenca pri Trsatu podeli P. P. Glavarju nižje redove in tonzuro.17 8. 9. 1744 – Isti škof P. P. Glavarju podeli red subdiakonata.18 10. 9. 1744 – Isti škof P. P. Glavarju podeli red diakonata.19 13. 9. 1744 – Isti škof P. P. Glavarja posveti v mašnika.20 17. 9. 1744 – Pri frančiškanih na Trsatu daruje novo mašo. Nameni jo za barona Testaferrato.21 22. 9. 1744 – Pride na faro sv. Petra na Kranjskem.22 27. 9. 1744 – V Testaferratov dekret za kaplana vpiše svoje ime.23 22–23 let

12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23

starost

AGB, f. 1/1, AGB, f. 1/29, str. 9. AGB, f. 1/2. Benedikt, 1999, str. 84 in Demšar, 2004e, str. 9. Škafar, 1999, str. 96 in AGB, f. 1/4. / Priskrbel mu ga je baron Peter Jakob de Testaferrata. Benedikt, 1999, str. 86 in AGB, f. 1/3. AGB, f. 1/6. AGB, f. 1/29, str. 14. AGB, f. 1/8. Demšar, 2004e, str. 10 in AGB, f. 1/9. ibid. Demšar, 2004d, str. 45. AGB, f. 1/29, str. 13 in str. 20. / Vojna posojila: od 27. 10. 1711 150 goldinarjev, od 21. 10. 1734 100 goldinarjev, od 15. 7. 1739 500 goldinarjev.


GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

23

29. 9. 1744 – V pismu prosi Testaferrato, naj mu prepusti zadolžnice vojnih posojil, da bi mogel ustanoviti beneficij za tretjega duhovnika.24 30. 9. 1744 – Papež Benedikt XIV. izda spregled od zadržka starosti.25 30. 9. 1744 – Komendator baron Testaferrata izda dekret, v katerem Glavarja imenuje za kaplana v fari sv. Petra na Kranjskem.26 Oktober 1744 – Glavar sprejme v oskrbo posestvo (komendo27) malteškega viteškega reda. Po naročilu Testaferrate je Glavarjeva prva naloga na gos­ podarskem področju revizija računov prejšnjega oskrbnika in kaplana Jerneja Bitenca. Glavar je bil oskrbnik komende do 30. aprila 1746.28 11. 4. 1745 – Arhidiakon Petazzi odvzame Glavarju pravico do dušnega pastirstva in mu zagrozi, da mu bo odvzel tudi pravico maševati, če v dveh mesecih ne odide iz fare sv. Petra. Glavar je bil odstavljen do 5. maja 1746.29 18. 5. 1745 – Testaferrati sporoči, da je pregledal vse Bitenčeve račune in od njega izterjal 314 goldinarjev 21 krajcarjev in 3 denariče. 3. 6. 1745 – V pismu Testaferrata Glavarju obljubi nov spregled, da bo smel sprejemati tudi beneficije.30 8. 6. 1745 –Testaferrata v pismu lastnoročno napiše: »Vedno bom zanikal očetovstvo, četudi pred sodiščem.«31 1746 – Glavar na mestu, kjer je nekdaj stal komendski grad, postavi sušilnico za lan. 32 23. 4. 1746 – Odslovi Jerneja Bitenca, ki ga je nadomeščal.33 27. 4. 1746 – Papež Benedikt XIV. izda spregled, po katerem sme do smrti sprejemati in uživati beneficije, razen beneficijev svojega roditelja.34 1. 5. 1746 – Postane zakupnik komende s štirikratnim35 podaljšanjem vse do leta 1765. 23–25 let 24 25 26 27

28 29

30 31 32 33 34

35

starost

AGB, f. 3/1, 4 – f. 3/1, 10. AGB, f. 1/5. / Priskrbel mu ga je baron Peter Jakob de Testaferrata. AGB, f. 1/10. Lat. commendare pomeni zaupati, izročiti. Gre za dohodke določene posesti (cerkve ali samostana) viteškega reda, imenovane komenda. Član reda, ki sprejme tako posest v uživanje in upravljanje pa se imenuje komendator. Pavlič, 2021, str. 9. Pavlič, 2021, str. 9. / Do tega je prišlo zaradi obrekovanja cerkljanskega župnika Jurija Fabijana. Glavni vzrok za tako strog ukrep pa je bil ta, da mu oče duhovnik – komendator Testaferrata – ne bi smel podeljevati cerkvenih služb in beneficijev. V tem času je kaplansko službo znova opravljal Jernej Bitenc. Petazzi se je omehčal šele, ko mu je Glavar podaril tele. (AGB, f. 1/29) Škafar, 1999, str. 98. Benedikt, 1999, str. 84 in AGB, f. 1/29, str. 27. AGB, f. 1/29, str. 37. AGB, f. 1/29, str. 31. Demšar, 2004e, 11 in AGB, f. 1/11. / Prejme jo 5. 5. 1746. Prošnjo zanj je napisal Glavar sam. V Rimu pa jo je papežu posredoval frančiškan p. Avrelij Čevka. Obdobja zakupnih pogodb: 1. 5. 1746 – 30. 4. 1751, 1. 5. 1751 – 30. 4. 1752, 1. 5. 1752 – 30. 4. 1757, 1. 5. 1757 – 30. 4. 1762, 1. 5. 1762 – 30. 4. 1765.


24

(NE)POZNANI GLAVAR

29. 5. 1746 – Vodi župnijsko romanje k Mariji v Crngrob pri Škofji Loki.36 1747–1748 – začetki uradniške uprave na ravni Avstro-ogrskih dežel in okrožij 1747 – Kranjski deželni gosposki pošlje podatke iz urbarjev za komendsko graščino o podložnikih, koliko zemelj ima komendska graščina, kakšno je gmotno stanje podložnikov, kaj daje poljščina, in prenese vse dajatve v denarno vrednost.37 1748–1755 – izdelava terezijanskega katastra kot temelja za novo porazdelitev davkov med dežele 1748 – Zasadi lipo, danes znano kot »Glavarjeva lipa«.38 8. 5. 1748 – Začetek izkopa za vodnjak, v uporabo je bil predan dve leti pozneje z globino 26,6 m.39 1749 – V tem letu krsti Ožbolda (Oswaldus), vnuka takrat že pokojnega Jurija (Georgiusa), Glavarjevega krušnega brata.40 24. 1. 1749 – Posvoji Jožefa Petra Tomellija (Tomlja).41 18. 9. 1749 – Prosi velikega mojstra malteškega viteškega reda, naj odobri načrt za ustanovitev beneficija v komendi sv. Petra na Kranjskem. Veliki mojster je z dekretom 13. 10. 1749 predlog sprejel.42 4. 12. 1749 Bitonto (Butunt). Janez Barba, bitontski škof, papeški hišni prelat in prisednik Apostolskega sedeža, imenuje Glavarja za zlatega viteza (viteza zlate vojske) in grofa lateranskega dvora.43 1750 – po deželah ustanovitev deligiranih sodišč za podložniške zadeve Komenda umeščena pod apostolski vikariat pod apostolskim vikarjem Karlom M. Attemsom. 1750 – Glavar je prenovil cerkev sv. Ane v Tunjicah.44 8. 10. 1750 – Glavar ustanovi kuratni beneficij pri župnijski cerkvi sv. Petra.45 25–29 let 36 37 38 39 40

41

42 43 44 45

starost

Demšar, 1991, str. 177. AGB, f. 1/29, str. 33–34. Demšar, 2004 f, str. 227. AGB, f. 1/29, str. 36. / Stroške za vodnjak je poravnal baron Tesaferrata. Lampreht, 2021, str. 27–29. / Krušni brat Jurij je umrl januarja 1744. Poročen pa je bil z Uršo (Ursulo), rojeno 1708, hčerjo kmeta Urbanija Knee in Helene. Jakopič, 1999, str. 172 in AGB, f. 1/29, str. 73, več na str. 132–136 in Demšar, 2004 g, 91–96. / Jožef Tomelj je bil rojen 27. 2. 1746 na Gori 5, Komenda, po domače »pri Ježu«. Po izročilu naj bi bil sorodnik Glavarjeve matere. Glavar ga je sam učil, nato pa poslal v ljubljanske šole. Šolanje je končal v Gradcu ter postal magister filozofije in teologije. V Gorici pa je bil l. 1769 ordiniran na naslov lanšpreškega gospostva. Bil je notar novomeškega arhidiakonata, od l. 1777 pa Glavarjev beneficiat v Komendi. Po Glavarjevi smrti si je s proštom dr. M. Jabačinom delil dohodke lanšpreške graščine, po proštovi smrti l. 1789 pa jih je užival sam. Bil je šibkega zdravja, umrl pa je v Komendi 7. avgusta 1797. (Gregorič, 1982, str. 7) AGB, f. 1/29, str. 50. AGB, f. 1/29, str. 37–38 in AGB, f. 1/12. AGB, f. 1/29, str. 61. AGB, f. 1/29, str. 50. / Pri deželni vladi je naložil 3200 goldinarjev. Kasneje je vložek še povečal z dodatnim denarjem in gozdovi.


25

GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

6. 7. 1751 – Po dvestoletnih prepirih med Benečani in cesarskim dvorom je papež Benedikt XIV. odpravil oglejski patriarhat in ustanovil Goriško nadškofijo za habsburško ozemlje (torej tudi za komendo sv. Petra na Kranjskem), za beneško Furlanijo pa nadškofijo v Vidmu. Za prvega goriškega nadškofa je imenoval grofa Karla Mihaela Attemsa (1752-1774), ki je bil vešč kranjskega deželnega jezika. 1751 – Za kurata pošlje v Tunjice bivšega novomeškega kaplana Simona Čankla, ki je bil dolžan vse nedelje in praznike maševati in večkrat v letu imeti krščanski nauk.46 V tem letu uvede nedeljski popoldanski krščanski nauk za vse vernike. 47 28. 1. 1751 – Testaferratovo pismo, v katerem Glavarju ponovno naroča, da naj zamenja služkinjo.48 Konec februarja 1751 – Testaferrata Glavarja obvesti o nameri vikarja Andreja Roglja, da se bo upokojil zaradi starosti in oslabelega vida.49 8. 4. 1751 – Komendator Peter Jakob de Testaferrata imenuje P. P. Glavarja za vikarja in župnika v župniji sv. Petra na Kranjskem. To ostane do 14. 8. 1766. Komendator za kaplana imenuje Antona Zagoričnika, ki je bil dotlej Rogljev substitut.50 23. 4. 1751 – Na god sv. Jurija prevzame župnijo v upravljanje. Na isti dan se vikar Andrej Rogelj upokoji.51 1. 6. 1751 – Začetek izkopa za beneficijsko hišo. Pri gradnji je sodelovalo 666 delavcev.52 7. 6. 1751 – Glavarjevo pismo Testaferrati, v katerem izraža strah pred njegovo morebitno nenadno smrtjo.53 30 let

46 47 48 49 50 51 52 53

AGB, f. 1/29, str. 61 in Škafar, 1999, str. 102–103. Pavlič, 2021, str. 10. AGB, f. 1/29, str. 44. AGB, f. 1/29, str. 44. AGB, f. 1/13. AGB, f. 1/29, str. 46, 78. AGB, f. 1/29, str. 55. AGB, f. 4/1,2.

starost


26

(NE)POZNANI GLAVAR

24. 6. – 24. 12. 1751 – Glavar je organiziral duhovne vaje za župljane. Vodila sta jih jezuita Pogačnik in Valvasor. Vsak dan sta bila dva nagovora, zjutraj ob začetku dneva in zvečer po avemariji.54 30. 11. 1751 – Glavar postavi v župnijsko cerkev sv. Petra križev pot.55 13. 12. 1751 – Glavarjevo pismo Testaferrati: »Veseli me, da odobravate pouk mojih ovčic v krščanskem nauku s petimi litanijami in blagoslovom, ki sem ga začel. Pri tem ne iščem prazne slave na tem svetu, ampak plačilo za Boga, ker je to moja glavna dolžnost. Vzdržujem še enega duhovnika, ki ob nedeljah in praznikih, kadar ima kaplan ekskurz s procesijami, ali na podružnici ali v drugi fari, mašuje ob 10. uri. Pridejo stari ljudje, otroci, varuhi in pastirji v tolikem številu, da so klopi polne. Ljudstvo je s tem prav zadovoljno in me ima zmeraj rajši.« Glavar je nameraval ustanoviti tudi »beneficij v Tunjicah in drugega v Zapogah, kakor hitro bi si toliko gmotno opomogel«.56 15. 2. 1752 – Glavar v pismu Testaferrati sporoči, da je opustil misel, da bi vstopil med malteške viteze.57 Pred veliko nočjo leta 1752 – Začne poučevati in izpraševati krščanski nauk po domovih župljanov. V ta namen oblikuje katekizem za ta velke in za ta male ljudi.58 15. 4. 1752 – Začne se zidava beneficijske hiše.59 Spomladi 1752 da na Dunaju narediti kliše za podobice sv. Ane in jih 1500 naroči.60 11. 6. 1752 – Slovesen prenos relikvije sv. Ane v tunjiško cerkev.61 8. 7. 1752 – Na Malti podpisan sklep o ustanovitvi Glavarjevega beneficija.62 19. 8. 1752 – Veliki mojster jeruzalemskega reda na Malti z listino potrdi beneficijsko ustanovo.63 13. – 14. 9. 1752 – Vizitacija goriškega nadškofa Mihaela Karla grofa Attemsa v župniji sv. Petra na Kranjskem.64 30–31 let 54

55 56 57 58 59 60 61 62 63 64

starost

Škafar, 1999, str. 106. / O njih 1. 2. 1752 piše Testaferrati takole: »Tega svetega dela sem bil tako vesel in tudi vsi moji farani, da jim nameravam duhovne vaje napraviti vsako leto, ne le ob svojem življenju, ampak tudi pozneje z ustanovo, če bo Gospodu všeč in bom to zmogel.« (Demšar, 2004 d, str. 45) AGB, f. 1/29, str. 63. AGB, f. 4/1, 12. AGB, f. 1/29, str. 57. Škafar, 1999, str. 101. Več: Glavarjevo pismo Testaferrati 21. 3. 1752. / O spraševanju je delal zapiske za leta od 1754 do 1766. AGB, f. 1/29, str. 55. AGB, f. 1/29, str. 62. AGB, f. 1/29, str. 62. / Relikvijo priskrbi komendator Testaferrata. AGB, f. 1/31 g. AGB, f. 1/29, str. 56. AGB, f. 1/29, str. 73.


27

GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

18. 9. 1752 – Nadškof Attems izda vizitacijski dekret, v katerem Glavarju prepoveduje točenje in prodajo vina v župnišču.65 28. 9. 1752 – Dokončana zidava beneficijske hiše.66 3. 10. 1752 – Odhod na romanje v Rim. S seboj na prošnjo barona Maksa Antona Tauffrera vzame njegovega sina, ki je bil sprejet v kolegij Apolinare v Rimu. Pred romanjem naredi prvo oporoko.67 26. 10. 1752 – 15. 1. 1753 – Biva v Rimu.68 2. 11. 1752 – Umre vikar Andrej Rogelj.69 24. 12. 1752 – Vojvoda Filip Sforza Glavarja na temelju papeškega pooblastila iz leta 1539 imenuje za častnega apostolskega protonotarja.70 1753 – ureditev novačenja vojakov po številu prebivalstva, izdaja patenta o štetju prebivalstva 1753–1754 – prepoved postavljanja novih lesenih hiš na podeželju zaradi požarne varnosti 16. 1. 1753 – Datum avtentik relikvij sv. apostolov Andreja, Jerneja, Mateja in Barnabe; sv. mučencev Boštjana, Septima, Valentina in Lavrencija, sv. spoznavalca Roka, Frančiška Ksaverja in Antona Padovanskega in iz plašča sv. Marije Magdalene.71 11. 2. 1753 – Vrnitev z romanja v Rim.72 8. 7. 1753 – Slovesen prenos relikvij mučenca sv. Urbana iz komendske graščine v župnijsko cerkev. Relikvije – telo mučenca in posodico s krvjo je komendi priskrbel komendator Testaferrata, temu pa jih je 19. 2. 1753 priskrbel iz katakomb sv. Priscile v Rimu generalni vikar papeža Benedikta XIV. kardinal Guadagna.73

31–32 let

65 66 67 68 69 70 71 72 73

AGB, f. 1/29, str. 69. AGB, f. 1/29, str. 55. AGB, f. 1/29, str. 73, f. 1/14, f. 1/22, 1. / Ta oporoka je podlaga še drugi (1760) in tretji (1784) oporoki. AGB, f. 1/29, str. 76. AGB, f. 1/29, str. 77. AGB, f. 1/16. AGB, f. 1/29, str. 79. / A to niso vse relikvije v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi. AGB, f. 1/29, str. 77. AGB, f. 1/29, str. 80–81. Več: Demšar, 2004 c, str. 241–244.

starost


28

(NE)POZNANI GLAVAR

26. 11. 1753 – Testaferrata imenovan za tajnika Kongregacije za škofe.74 1754 – prvo štetje prebivalstva po cerkvenih enotah in gospostvih 1754 – Na začetku prve knjige Status animarum napiše Podvuzhenie ali Sprashvanie tiga potrebniga Kershanskega Navuka sa ta maihne otrokhe in sa ta velke Ludy (Mali katekizem).75 1755 – Nadškof Attems ukaže vsem župnikom goriške nadškofije velikonočno spraševanje po Glavarjevem zgledu.76 14. 4. 1755 – Nadškofu Karlu grofu Attemsu pošlje poročilo o možnostih ustanovitve župnije sv. Jakoba ob Savi.77 30. 4. 1756 – Nadškof Attems zavzeto vabi Glavarja, naj prispeva za alumnat in s tem podpre semenišče, ki ga nadškof namerava ustanoviti.78 2. 6. 1755 – Ljubljanska Reprezentanca in komora pošlje odredbo okrožnemu glavarju Tauffererju, v kateri mu je sporočila, da je goriški nadškof Attems komendskega župnika Glavarja zaradi njegove vneme in modrosti (eyffer und klugheit) imenoval za sokomisarja, da bosta tako Taufferer in Glavar lahko preiskala okoliščine in možnosti za ustanovitev šentjakobskega vikariata.79 julij – 25. 10. 1757 – Potuje skozi Gradec v Marijino Celje in potem na Dunaj.80 1758 – Da postaviti nov veliki oltar v župnijsko cerkev sv. Petra.81 1760 – Ustanovi zasebno šolo z internatom, da bi revnim nadarjenim fantom omogočil nadaljnje šolanje v mestnih šolah.82 V istem letu v župnijski cerkvi sv. Petra postavi novo prižnico.83 1. 1. 1760 – Napiše drugo oporoko.84 Februar 1760 – Z dovoljenjem v cerkljanski župnijski cerkvi v drugo poroči ovdovelo Uršo (Ursulo), hčer krušnega brata Jurija (Georgiusa) in Mattheo Cosa iz Vašc.85 32–39 let 74 75

76 77 78 79 80 81 82 83 84 85

starost

AGB, f. 1/29, str. 58. Demšar, 2004 a, str. 69. / Prva knjiga Statusa animariuma obsega zapiske izpraševanja od 1754 do 1760, druga knjiga od leta 1761 do 1766. Demšar, 2004d, str. 48. AGB, f. 1/29, str. 87. Škafar, 1999, str. 100. Volčjak, 2017, str. 93. AGB, f. 1/29, str. 128. AGB, f. 1/29, str. 115. / Naročil ga je v rezbarski delavnici Janeza Gabriča po načrtih slikarja Franca Jelovška. AGB, f. 1/29, str. 117. AGB, f. 1/29, str. 116. AGB, f. 1/22, 3. Lampreht, 2021. str. 29–30.


29

GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

14. 4. 1761 – Testaferrata pošlje svoj portret, ki ga je naslikal malteški slikar Francesco Zahra.86 Okoli septembra in oktobra 1761 – Potuje v Rim, Neapelj in po zgornji Italiji skupaj s posinovljencem Jožefom Petrom Tomljem. Doma je razsajala huda epidemija živinske kuge.87 2. 3. 1762 – V Rimu od papeža Klemena XIII. prejme pavico, da sme sto osebam, katerim hoče, ob poslednji uri podeliti papežev blagoslov, da sme blagosloviti 300 svetinj in križev s popolnim odpustkom za zadnjo uro in prav toliko rožnih vencev z Brigitinim odpustkom ter jih poljubno razdeliti.88 17. 3. 1762 – Vrne se domov s popotovanja po Rimu, Neaplju, Münchnu, Salzburgu in Dunaju.89 1. 5. 1762 – Sklenjena zakupna pogodba za komendo pri Sv. Petru na Kranjskem za dobo petih let.90 2. 5. 1762 – Blagoslovi temeljni kamen za novo podružnično cerkev sv. Ane v Tunjicah. Cerkev so dogradili leta 1766, ko je bil že na Lanšprežu.91 26. 10. 1762 – Testaferrati pošlje načrt za ustanovitev kolegiatne župnije.92 24. 10. 1763 – Na Malti umre Peter Jakob de Testaferrata. Komendator komende sv. Petra na Kranjskem postane (neduhovnik) Karl grof Herberstein.93 30. aprila 1765 – Glavarju se izteče zakupna pogodba za komendo. Novo pogodbo 1. maja 1765 sklene neduhovnik France Jožef Novak.94 31. 7. 1765 – Piše prošnjo velikemu priorju in kapitlju Velikega priorata malteškega viteškega reda v Pragi, da bi mogli skupaj ustanoviti deško semenišče v komendi sv. Petra na Kranjskem.95 1766–1772 – patenti o kupni pravici (utrjevanje pravic kmetov do lastništva zemljišča) 40–44 let

86 87 88 89 90 91 92 93 94 95

AGB, f. 1/29, str. 129. AGB, f. 1/29, str. 128. AGB, f. 1/17 in f. 1/18. Lavrič, 1999a, str. 276 in Lavrič, 1999b, str. 252; AGB, f. 1/29, str. 128. AGB, f. 1/29, str. 130. AGB, f. 1/29, str. 63. AGB, f. 1/29, str. 118–119. AGB, f. 1/29, str. 136. AGB, f. 1/29, str. 136–137. AGB, f. 1/29, str. 126 in f. 1/21,4.

starost


30

(NE)POZNANI GLAVAR

23. 4. 1766 – Od grofa Alojza Adolfa Auersperga kupi graščino Lanšprež za 25.000 goldinarjev.96 2. 5. 1766 – Blagoslovi novo cerkev sv. Ane v Tunjicah.97 Po 14. 8. 1766 se preseli v graščino Lanšprež.98 1767 – Ustanovitev kmetijskih družb tudi v Ljubljani za Kranjsko deželo, – veljati začne zemljiška knjiga Marije Terezije in – objavljen je njen odlok o sejanju krompirja. 22. 1. 1767 – Na seji Kranjske kmetijske družbe (KKD) poroča o pomenu gnojenja in vplivu gnoja na rastline in zemljo.99 1768 – Marko Pohlin izda Kraynsko gramatiko in terja večjo vlogo slovenščine v kulturnem delu. 1. 7. 1768 – KKD-ju predloži Odgovor za izboljšanje čebelarstva v c.-kr. dednih deželah. Tega leta postane tudi član te družbe.100 1770 – Marija Terezija ukine najemniško vojsko in uvede splošno vojaško obveznost. Na Dunaju ustanovi čebelarsko šolo, katere učitelj postane gorenjski čebelar Anton Janša. 1771 – nov način štetja prebivalstva (vojaške konskripcije po nabornih okrajih), popis hiš po »števnih oddelkih« (poznejših »krajih«) 1772–1786 – graditev Gruberjevega prekopa za osuševanje Ljubljanskega barja 5. 6. 1772 – Naravoslovno-gospodarska čebelarska družba v Malem Budyšinu v Zgornji Lužici imenuje P. P. Glavarja za svojega častnega člana.101 1773 – odprava jezuitskega reda, podržavljenje srednjega in visokega šolstva 45–51 let 96

97 98 99

100 101

starost

Sapač, 2009, str. 38. / Lanšpreški dvorec je verjetno po letu 1580 zgradil mokronoški in podpeški graščak Janez pl. Gallenbreg. Leta 1700 ga je kupil Franc Anton grof Auersperg (1659–1729), ker je tam želel osnovati sedež nove veje rodbine Auersperger. Po grofovi smrti ga je podedoval mlajši sin Nikolaj Jožef grof Auersperg (168–1761). L. 1756 ga je izročil sinu Alojzu Adolfu grofu Auerspergu (1732–1784). Dve leti po očetovi smrti leta 1763 je Alojz Adolf kupil bolj reprezentančen dvorec Križ pri Komendi in se tja preselil. Pred tem nakupom je bil tudi Glavar nekaj časa oskrbnik dvorca in gospostva Križ. Da bi Alojz Adolf mogel poplačati kupnino za pridobljeni dvorec, je dal naprodaj svoj dvorec na Lanšprežu. Glavarju se je po Testaferratovi smrti leta 1763 ta ponudba zdela zanj primerna rešitev. (Sapač, 2009, str. 34, 38) Šivic, 2009, str. 16. Škafar, 1999, str. 94 in AGB, f. 1/29, str. 137 / Na str. 131 (AGB, f. 1/29) najdemo podatek, da naj bi se v Lanšprež preselil po božiču leta 1766. Umek, 2006, str. 12. / Glavar je bil aktiven pri Kranjski kmetijski družbi (KKD) od samega začetka in celo predlagan za njenega ustanovnega člana. Pri KKD so bili aktivni še: Janez Anton Scopolij (član od l. 1769) – iz Idrije poroča o načinu predenja na kolovratu z dvema vretenoma, pisec Annales historico-naturalis, v katerih so objavljene prirodoslovne, kemične in ekonomske razprave, predlagatelj poskusov pridobivanja papirja iz lesnega žaganja; pater Gabrijel Gruber (član od l. 1769) – predavatelj na stolici za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko, delal poskuse za izdelavo papirja iz lesenega žganja in glede uporabe kolovrata z dvema vretenoma; Baltazar Hacquet (član od l. 1772) – poročila o boleznih goveje živine in konj, predavatelj medicinske, gospodarske in obrtne kemije, kartograf; Anton Tomaž Linhart (od l. 1781) – avtor zbirke: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije; Blaž Kumerdej (član od l. 1781) – KKD ga 1772 zaprosi za slovenski prevod dela Ackerbaues Gründe in leta 1775 še za prevod dela Pompeja Brigida: Poduk o ovčjereji. (Umek, 2006, str. 4, 6-7) Umek, 2006, str. 20. AGB, f. 1/26.


31

GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

1773 – Na Dunaj pošlje spomenico »O pobožnjaštvu na Veseli gori«.102 1774 – Marija Terezija uvede splošno šolsko obveznost, v Ljubljani ustanovi študijsko knjižnico. 1774 – Cesarici Mariji Tereziji predstavi načrt ustanovitve deškega semenišča v Ljubljani ali v Novem mestu.103 11. 8. 1774 – Komisija malteškega viteškega reda za leta 1751–66 izda potrdilo, da je Glavar prost vseh obveznosti in da nima nihče več kaj terjati od njega.104 1776 – Prevede in razširi delo Antona Janše (1771): Abhandlung vom Schwärmen der Bienen.105 19. 4. 1777 – Cesarica Marija Terezija z dvornim dekretom prepove procesije na konjih, tudi procesije ob veliki noči in na telovo v župniji sv. Petra na Kranjskem.106 26. 7. 1779 – Kranjski kmetijski družbi (kanclerju grofu Dionizu Barbu) v Ljubljani pošlje v presojo o natisu v slovenščini napisanega Pogovora o čebeljih rojih.107 1781 – Cesar Jožef II. odpravi tlačanstvo in izda patent o verski toleranci. 17. 12. 1781 – Kranjski kmetijski družbi v Ljubljani pošlje Poročilo o potrebnih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o ustanovitvi čebelarsko-vrtnarske šole in organizaciji vaških čebelarskih zadrug. Istega leta na Lanšprežu ustanovi čebelarsko vrtnarsko šolo in sam poučuje čebelarje.108 17. 12. 1781 – Napiše Pravila za čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu. Pravila za čebelarsko šolo po vsebini in v obliki, kot jih je napisal Glavar, v čebelarski literaturi nismo zasledili. Glavarjeva pravila niso bila uradno potrjena in odobrena, ker je to preprečil dvorni dekret o ukinitvi javnih učiteljev čebelarstva, ki je bil izdan 31. oktobra 1781. Predstavljajo pa unikaten in zelo pomemben dokument iz zgodovine svetovnega in še posebej slovenskega čebelarstva.109 52–60 let

102 103 104 105 106 107 108 109

Demšar, 2004 b, str. 105–115. AGB, f. 1/29, str. 127 in f. 1/21, št. 5. AGB, f. 1/19. Marin, 2009, str. 8. Demšar, 2004 h, str. 178. Umek, 2006, str. 20. Glavar, 2017, str. 250. / Prevod rokopisa na straneh 294–342. Šalehar, 2013, str. 5.

starost


32

(NE)POZNANI GLAVAR

1782 – Cesar Jožef II. izda patent o odpravi osebne odvisnosti nesvobod­ nih podložnikov. Cesar Jožef II. izda tudi patente o reguliranju tlake na Kranjskem (robotni patent). 11. 9. 1782 – Cesar Jožef II. odpravi vse privilegije malteškega in nemškega viteškega reda.110 1784 – razglasitev nemščine kot uradnega jezika na ozemlju vse države 12. 1. 1784 – Glavarja obišče njegov krušni brat general Jernej Basaj s sinom Karlom. Naslednjega dne ob štirih zjutraj Jernej po kapi umre. Glavar ga 15. 1. 1784 slovesno pokoplje v grajski kapeli na desni strani oltarja.111 21. 1. 1784 – V tretji oporoki nameni svoje premoženje za gradnjo bolnišnice v Komendi, v kateri naj dobijo posteljo, hrano in zdravstveno oskrbo revni bolniki predvsem iz komendske župnije in lanšpreški podložniki. Zdravnik mora govoriti kranjski jezik.112 24. 1. 1784 – Peter Pavel Glavar umre na Lanšprežu. Verjetno je pokopan v tamkajšnji grajski kapeli sv. Jožefa.113 8. 10. 1785 – Ustanovitev Glavarjeve bolnice v Komendi.114 1786 – ureditev pravice do dedovanja na kmečkih posestvih, hkrati določitev kmečke pravice do zadolževanja (do dveh tretjin vrednosti posestva) Cesar Jožef II. v Ljubljani ustanovi splošno bolnišnico. Po vsej državi ukine samostane: v Mekinjah, Marenbergu, Stični, Vetrinju, Žičah, Bistri, Kostanjevici in Velesovem. 1804 – Sezidana stavba Glavarjeve bolnice. Delovala je vse do podržavljenja leta 1947.115 starost

110 111 112 113

114 115

61 – 62 let

AGB, f.1/29, str. 73. Rechfeld, 1884, str. 37–39. AGB, f. 1/22, 7. Med arheološko raziskavo so naleteli na več grobov. Najmlajša dva, ki sta bila odkrita v ladji pred glavnim oltarjem in pri vhodu v južno stransko kapelo, lahko na podlagi arheološke stratigrafije datiramo v čas po zadnji obnovi kapele konec 18. stoletja, in časovno sovpadata s časom smrti Petra Pavla Glavarja in Jerneja Basaja. (Mason, 1998, str. 65; Poročilo arheološke raziskave hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto.) Potrditev posmrtnih ostankov obeh bodo lahko potrdile zgolj nove arheološke raziskave. Jakopič, 2004, str. 62. Ciraj, 2009, str. 21.


GLAVARJEV ŽIVLJENJEPIS V LETNICAH

33

Viri in literatura Ambrožič, Matjaž (1999). Glavarjev prednik Pietro Giacomo de Testaferrata, v E.Škulj, (ur.) Glavarjev simpozij v Rimu (55-60), Celje: Mohorjeva družba. Baraga, France (1998). Arhiv Glavarjevega beneficija. Acta ecclesiastica Sloveniae, (20), 97–193. Benedik, Metod (1999). Glavarjeva življenjska pot, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (81–92), Celje: Mohorjeva družba. Ciraj, Marta (2009). Glavarjeva dediščina v Komendi zdajšnjega časa, v M. Borko, (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov s simpozija, Grm, Novo mesto 2009 (18–26), Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije. Demmerle, Eva (2013). Habsburžani. Ljubljana: Cankarjeva založba. Demšar, Viktorijan (1991). Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Celje: Mohorjeva družba. Demšar, Viktorijan (2004 a). Glavarjev Mali katekizem, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (69–75), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 b). Glavarjeva spomenica iz leta 1774, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (105–115), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 c). Nepoznani svetnik – sv. Urban, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (241–244), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 d). Originalni pastoralist, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (45–49), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 e). Peter Pavel Glavar, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (7–13), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 f). Usoda komendskih lip, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (227–228), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 g). Glavarjeva pisma Tomlju, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (91–96), Ljubljana: Družina. Demšar, Viktorijan (2004 h), konjska procesija v Komendi, v E. Škulj, (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (177–183), Ljubljana: Družina. Glavar, P. P., Šalehar, A., Baraga, F., Gregori, J., Atelšek, S., Mihelič, S., in Toman, M. J. (2017). Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja. Novo mesto: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja in Čebelarska zveza Slovenije. Pridobljeno: URN=URN:NBN:SI:DOC-PMTK8QLN iz https://www.dlib.si (17. 10. 2021). Grafenauer, Bogo (1979 a). Boj habsburške monarhije za obstoj in preureditev v absolutistično državo, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 351–361). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, Bogo (1979 b). Uvajanje uradniške uprave absolutistične države v slovenskih deželah, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 354–356). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, Bogo (1979 c). Reforme položaja podložnikov v absolutistični državi, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 358–361). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, Bogo (1979 d). Razvoj nepoljedelskih panog v prvem obdobju manufakturnega kapitalizma, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 363–370). Ljubljana: Cankarjeva založba. Gregorič, Jože (1982). Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761–1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae (4). Jakopič, Tadej (2004). Glavarjeva (malteška) karitativna dejavnost, v T. Hrovat, (ur.), Obujeni spomini: ob 220. obletnici Glavarjeve smrti (50–65), Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije. Lavrič, Ana (1999 a). Peter P. Glavar in cerkev sv. Ane v Tunjicah, v E. Škulj, (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (263–280), Celje: Mohorjeva družba. Lavrič, Ana (1999 b). Peter P. Glavar in cerkev sv. Petra v Komendi, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (249–262), Celje: Mohorjeva družba. Marin, Marko (2009). Umni Peter Pavel Glavar, gospod na Lanšprežu med leti 1766 in 1784, v M. Borko, (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov simpozija, Grm, Novo mesto 2009 (7–9), Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije. Mason, Phil in sodelavci (1998) Kapela Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu. Varstvo spomenikov 37 – poročila (64-65), Ljubljana: Ministrstvo za kulturo Uprava RS za kulturno dediščino.


34

(NE)POZNANI GLAVAR

Pavlič, Jožef (2021). Velikan srca in duha: Igra o Petru Pavlu Glavarju: po zgodovinskih virih ob 300. obletnici rojstva Petra Pavla Glavarja. Suhadole pri Komendi: samozaložba. Rechfeld, Philipp Jacob (1848). Peter Pavel Glavar – Eine biographische Scizze v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 3 (2). Pridobljeno: URN:NBN:SI:DOC-OZ832EP1 http://www. dlib.si (20. 10. 2021). Sapač, Igor (2009). Domovanje Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu skozi čas, v M. Borko, (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov s simpozija, Grm, Novo mesto 2009 (27–51), Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije. Sorč, Ciril (1999). Glavarjevi teološki spisi, v E. Škulj, (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (145–160), Celje: Mohorjeva družba. Šalehar, Andrej (2013). Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781. Novo mesto: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja. Pridobljeno: URN=URN:NBN:SI:DOC-GU6NHIQO iz http://www.dlib.si (12. 10. 2021). Šivic, Franc (2009). Po sledeh Petra Pavla Glavarja – opis turistične poti, v M. Borko, (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov s simpozija, Grm, Novo mesto 2009 (10–17), Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije. Škafar, Vinko (1999). Glavarjeva pastoralna dejavnost, v E. Škulj, (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (92– 108), Celje: Mohorjeva družba. Umek, Ema (2006). Kranjska kmetijska družba 1767–1787. Arhivi, 29(1), 1–34. Volčjak, Jure (2017). Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774). Acta ecclesiastica Sloveniae, (39).

Pogled na komendsko župnijsko cerkev sv. Petra in grad Komenda, današnjo Šmidovo graščino, okoli l. 1910. V graščini se je najverjetneje rodil feldmaršal Žiga Josip Novak (1774–1860). Razglednica je bila izdana v založništvu Andreja Mejača (1866–1941). (Vir: http://www.prejmipozdrav.si)


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

35

ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV Julija Šuligoj, univ. dipl. zgodovinarka in francistka študentka mag. študija novejša zgodovina, FF UNIV. v LJ., julija.suligoj95@gmail.com

POVZETEK

Približno tri tisoč Komendčanov, ki so faro naseljevali v 18. stoletju, je bilo v veliki večini podložnikov. Ukvarjali so se s poljedelstvom, živinorejo in obrtjo, predvsem lončarstvom, odvisno od tega, kje so bili naseljeni. Oblačila podlož­ nikov so bila preprosta in primerna za delo, ki so ga ljudje opravljali. Spopadati so se morali z različnimi boleznimi in drugimi nadlogami vsakdanjega živ­ ljenja tistega časa. Težko življenje jim je s svojim delovanjem skušal olajšati Glavar, ki je bil dejaven na različnih področjih. Nadarjenim dečkom je skušal zagotoviti vstop v višje šole. Za zdravstveno oskrbo najrevnejšega prebivalstva je dejansko skrbel še po svoji smrti, saj je dal ustanoviti špital (bolnišnico). Ključne besede: izobraževanje, Komendčani, prebivalstvo, vsakdanje živ­ljenje, zdravstvo.

THE LIFE OF GLAVAR‘S CONTEMPORARIES ABSTRACT

In the 18th century, the Komenda congregation consisted of around three thousand people who were mostly serfs. They were engaged in agriculture as well as cattle breeding and crafts, mainly pottery, depending on the place they settled. Serfs wore simple clothes that were appropriate for the work they performed. They were too often confronted with various illnesses and other daily hardships of that time. Peter Pavel Glavar, who was actively engaged in various activities, was the one trying to make the life of his fellow men easier through his numerous interests and engagements. Glavar supported talented boys by trying to provide them with access to higher education, and he also took care of the poorest population by establishing a hospital, thus ensuring that the disadvantaged were provided with adequate health services even after his death. Keywords: education, the people of Komenda, population, everyday life, health care.


36

(NE)POZNANI GLAVAR

UVOD Da bi lažje razumeli, v kakšnem času in razmerah je živel Peter Pavel Glavar, si bomo ogledali življenje prebivalstva v Komendi za časa njegovega življenja, torej v 18. stoletju. To je bil čas obsežnih sprememb, ki so se dotak­ nile vseh slojev prebivalstva. Zanima nas, s čim so se Komendčani ukvarjali, kaj so jedli, kako so se oblačili, kako so skrbeli za svoje zdravje in kakšne so bile razmere glede šolanja. Komenda je dobila ime po zaslugi ivanovcev, vitezov malteškega viteškega reda, katerim je bilo posestvo zaupano (latinski glagol commendo pomeni zaupam, izročim) in so ga poselili v začetku 13. stoletja; prva izpričana omemba sega v leto 1256.1 »Komenda« je sicer ime za najmanjšo upravno enoto viteškega reda, ki so jo upravljali »komendatorji«. Za časa Glavarja je to funkcijo opravljal baron Peter Jakob de Testaferrata. Temu so bili prebivalci podložni. Komendčani se danes svoje zgodovine spominjajo z grbom občine. Ni naključje, da so si ivanovci za svojo postojanko izbrali ravno območje današnje Komende. Red si je namreč za prednostno nalogo, poleg boja proti Turkom, zastavil karitativno delo, torej oskrbo popotnikov in nego bolnikov, in je zato ustanavljal komende ob pomembnih prometnicah in tam hospice.2 Trdimo lahko, da je malteški viteški red vplival na življenje sodobnikov v 18. stoletju, s svojo zapuščino pa tudi na prihodnje rodove. Postojanko v Komendi je leta 1698 prejel v zakup Peter Jakob baron de Testaferrata.3 Oba velika človeka sta živela po vodilu ivanovcev: Tuitio fidei et obsequium pauperum. 4 Glavar ju je dosledno upošteval na raznih področjih (šolstvo, zdrav­ stvo, ne nazadnje posvojitev dečka Jožefa Petra Tomlja), čeprav ni bil član malteškega viteškega reda.5 Za svoje farane je skrbel in jim skušal pomagati tako za časa svojega življenja, kot tudi po smrti. V oporoki je namreč faranom zapustil ne samo duhovno zapuščino (sveta maša zanje štirikrat letno) temveč tudi gmotno: najrevnejšim posameznikom denar, celotni skupnosti pa bolnišnico (»špital«) in šolo.6

1 2 3 4 5 6

Mlinarič, 1999, str. 21. Mlinarič, 2008, str. 4. Mlinarič, 2008, str. 10. Zaščita vere in pomoč ubogim. Jakopič, 1999, str. 174. Jakopič, 1999, str. 176.


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

37

Slika 1: Grb občine Komenda z malteškim križem. (Vir: Odlok o grbu, zastavi in datumu občinskega praznika občine Komenda. Uradne objave Glasila občine Komenda, št. 04/2006 z dne: 11. 4. 2006.)

18. STOLETJE NA SLOVENSKEM Komenda je spadala pod deželo Kranjsko, širše pa je bila sestavni del notranjeavstrijskih dežel. Prebivalstvu je vladala dinastija Habsburžanov, od leta 1740 do 1780 cesarica Marija Terezija, nasledil jo je sin Jožef II. To obdobje imenujemo tudi razsvetljeni absolutizem. V skladu z novimi nazori, imenovanimi merkantilizem (spodbujanje domačega gospodarstva) in fiziokratizem (izboljšanje položaja kmetov), je Marija Terezija veliko časa posvetila gospodarskim reformam. Zavedala se je nam­reč, da je kmečki stan osnova in največja moč države. Zato so imele reforme za cilj predvsem krepitev habsburške države. Leta 1767 je ustanovila Kranjsko kmetijsko družbo, posvetovalni organ, ki se je ukvarjal z vpra­ šanjem povečanja in izboljšanja kmetijske pridelave v deželi. Njen član je bil tudi izredno delaven Glavar, ki je na Kranjskem na primer uvedel prvo mlatilnico. 7 Zahvaljujoč vladaričinim naredbam je gospodarstvo na vseh področjih napredovalo, kar je bilo pomembno za pretežno kmečko prebivalstvo, ki je naseljevalo območje današnje Komende. Omeniti velja napredek čebelarstva, tako pomembnega za komendsko območje in za Glavarjevo življenje.

7

Radics, 1992, str. 170.


38

(NE)POZNANI GLAVAR

VSAKDANJE ŽIVLJENJE KOMENDČANOV Življenje podložnikov na Slovenskem v 18. stoletju je bilo v glavnem precej podobno, razlikovalo se je predvsem po dejavnostih, ki so jih opravljali. Kako so torej živeli Komendčani v 18. stoletju in s čim so se ukvarjali? V svoji dolgoletni zgodovini, od poselitve območja v času rimskega imperija, se je Komenda razvijala, a je ves čas je obdržala videz preproste naselbine, nikoli se ni razvila v mesto. Krajevno središče obdajajo rodovitne ravnice, zato ni presenetljivo, da so se prebivalci vedno ukvarjali z poljedelstvom. Upravitelj komende je bil v imenu malteškega viteškega reda Peter Jakob de Testaferrata, ki je 19 let (1715–1734)8 tudi bival v Komendi. Njegova strežnica Marija je rodila nezakonskega sina in ga dala krstiti za Petra Pavla Glovarja. Zanimivo je vprašanje, od kod priimek Glavar. Glede na to, da je bil Testaferrata Glavarjev nezakonski oče, je logično, da Peter Pavel ni nosil njegovega priimka. Sklepamo pa lahko, da je Petrova mama skovala priimek »Glavar«, da bi z njim namignila na izvor svojega sina. V italijanščini namreč beseda »testa« pomeni glava, prevod priimka »Testaferrata« je torej »železna glava«.9 V 18. stoletju je bil fevdalizem že v zadnjih izdihljajih, a je še vedno obstajal. Obveznosti, ki jih je imel podložnik do svojega fevdalnega gospoda, predvsem zvestoba in poslušnost, so bile zapisane v urbarjih. Navadno je gospodar posesti svojemu podložniku dal zemljo v zakup, ta pa mu je moral zagotoviti letne dajatve v naturalijah, tlako in služenje vojske. V komendski župniji so imele svoje posesti in podložnike naslednje graščine: Bogenšperk nad Litijo, Brdo pri Lukovici, Bistra pri Vrhniki, Črnelo pri Kamniku, Jablje pri Mengšu, Križ pri Komendi, Smlednik in Komenda sama. Nekaj podložnikov je imela deželna oblast v Ljubljani in samostani dominikank v Velesovem, klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Zastopane so bile tudi cerkvene ustanove, kot je bil stolni kapitelj v Ljubljani, še posebej ljubljanski škof in proštija v Radovljici. Omenjene so tudi cerkve v Komendi, Mostah, Suhadolah in v Zapogah.10 Prebivalci Komende so se ukvarjali večinoma s poljedelstvom, nekateri z živinorejo, razlikovali pa so se po velikosti zemlje, ki so jo imeli. Bogatejši so lahko imeli v posesti celotne kmetije, t. i. grunte (imenovali so se »gruntarji«). Lahko so bili le »hišarji« oziroma »bajtarji«. Ti so imeli v lasti preprosto hišo z pripadajočim majhnim koščkom zemlje. Najrevnejši sloj so bili »kajžarji«, 8 9 10

AGB, f. 1/29, str. 2 Ambrožič, 1999, str. 57. Demšar, 1979, str. 20.


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

39

ki niso mogli preživeti le od poljedelstva, zato so se ukvarjali tudi z drugimi dejavnostmi. Kmetje so svoje polje obdelovali po t. i. triletnem kolobarjenju (dva dela polja so obdelali, tretjega pa so pustili za pašo). V 18. stoletju, v skladu z fiziokratskimi načeli, pa so prešli na štiriletno kolobarjenje. Uvedli so tudi hlevsko živinorejo in gojenje krmilnih rastlin za prehrano živine. Krmilne rast­ line, na primer detelja, so bile posejane in posajene na del njive, ki je bil do tedaj uporabljen za pašo, kar je pomenilo nepretrgano obdelovanje celotne njivske površine, in tako večji izkoristek njive in večji dobiček. Prehranjevali so se s tistim, kar so pridelali: večinoma z različnimi vrstami žit (z ajdo, pšenico, ječmenom) in koruzo, država je uvajala tudi krompir, a ga ljudje sprva niso sprejeli.11 Na vzorec poselitve prebivalstva je vplivalo dejstvo, da je bilo pretežno kmečko prebivalstvo odvisno od lastnosti območja, na katerem so živeli: kakovosti tal in površinske oblike, ki so med drugim določale količino pridelka. Ravninski predel zahodno od reke Pšate ima še danes rodovitno zemljo, ki je kmetom olajšala kmetovanje in omogočala preživetje. Po drugi strani je območje med Komendo in Križem bolj hribovito in nima površin, primernih za poljedelstvo. Tamkaj živeči ljudje so se začeli ukvarjati z domačo obrtjo. Dejstvo je tudi, da s količino pridelane hrane na polju niso mogli prehraniti vseh prebivalcev, zato so si bili ljudje prisiljeni poiskati druge vire zaslužka (domača obrt ali podeželska trgovina). Naštejem naj le nekaj obrtnih dejavnosti: trgovec s konji, gostilničar, čevljar, tkalec, kovač, godec, tesar, mesar.12 Bližina nahajališča gline (bukovška gmajna, današnja Poslovna cona Komenda) je bila pomemben dejavnik pri razvoju lončarstva na tem območju.13 Komend­ ska glina slovi po trpežnosti. Leta 1781 je avstrijski geolog in mineralog, ki je potoval tudi po naših deželah, Benedict Franz Johann von Hermann, poročal, da je na Gorenjskem izmed vseh avstrijskih dežel največ lončarjev in da prav v Komendi izdelujejo največ in najboljšo lončeno posodo.14 Z lončarstvom se danes v Komendi ne ukvarjajo več tako množično kot nekoč, tradicija pa še vedno živi pri nekaterih obrtnikih.

11 12 13 14

Grafenauer, 1979b, str. 332–335 in Grafenauer, 1979a, str. 361–363. Košir, 1999, str. 287. Karlovšek, 1950–1951, str. 104. Hermann, 1781, str. 19.


40

(NE)POZNANI GLAVAR

Slika 2: Komendske ravnice, foto: Jožef Pavlič

Slika 3: Z zaokroženimi motivi okrašena skleda z Mlake pri Komendi. (Vir: Karlovšek, J. (1950–1951). Lončarstvo na Slovenskem. Slovenski Etnograf, 3/4, 104–105)


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

41

Kadar je na Kranjskem prišlo do hujših sporov, je kot najvišja sodna oblast za privilegirane sloje delovalo deželsko okrajno sodišče s sedežem v Ljubljani.15 Za sojenje neprivilegiranim osebam v civilnih in manjših kazenskih zadevah na ozemlju zemljiškega gospostva so bila pristojna patrimonialna sodišča.16 Od leta 1750 dalje so se podložniki, ki so želeli takšno ali drugačno pravico iskati po sodni poti, lahko obrnili na delegirano sodišče za podložniške zadeve. 17 Za komendsko območje so imele pristojne institucije dežele Kranjske svoj sedež v Smledniku.18 Sredi 19. stoletja so okrajna sodišča združili z okrajnimi glavarstvi v okrajne urade. Ker fevdalna ureditev ni več obstajala, je tudi sodišče za podložnike zamrlo.19 Oblačila podložnikov so bila preprosta in primerna za delo, ki so ga ljudje opravljali. Na območju današnje Gorenjske so moški nosili dolgo srajco, kratek jopič in preprosto rjavo suknjo brez dodatkov. Hlače z naramnicami so bile široke ali ozke in so segale čez kolena. Ženske so prav tako nosile dolgo srajco, nabrano v majhne gube in speto okoli vratu. Spredaj so nosile predpasnik. Lase so imele spletene v kite, na glavi pa so nosile venec iz črnega žameta namesto avbe.20

15

16 17

18

19 20

Leta 1747 je bila zaradi izvedbe davčne reforme v naslednjem letu v Ljubljani ustanovljena deželna vlada (deželno glavarstvo) za Kranjsko. Čeprav so deželni stanovi izgubljali vpliv na ravni dežele, je zemljiška gospoda ohranila vpliv na ravni mestnih samouprav in sodišč prve stopnje. (Grafenauer, 1979 e, str. 355–356) Golec, 2004. To sodišče izhaja iz fiziokratskih načel. Država je namreč skušala izboljšati položaj svojega podložnika, da bi od njihovih pridelkov lahko dobila čim večji delež, zato je morala omejiti njihovo izkoriščanje s strani zemljiških gospodov. Država si je prizadevala pridobiti čim večje davke, ker je hotela osnovati stalno vojsko s 108 000 vojaki in ker je bila dolžna plačevati vojno odškodnino (kontribucija). (Grafenauer, 1979 d, str. 352 in Grafenauer, 1979 c, str. 358) »Komenda je spadala pod smledniško deželsko (tj. okrajno) sodišče in gospodje s Smlednika so bili komendski odvetniki, kar jim je dajalo tudi do župnije posebne pravice« (Baraga, 1999, str. 218). Kamnik je imel že deželno/okrožno sodišče. Na gradu v vasi Križ pri Komendi je bil sedež deželnega privilegiranega krvnega sodišča, ločenega od kamniškega. V bližini so nekdaj stale vislice (gavge). (Ciraj, 2006, str. 135 in 138) V članku dr. Josipa Žontarja (1938) je objavljen zemljevid deželnih sodišč v 10. stoletju. Grafenauer, 1979 c, str. 358–361. Baš, 1989, str. 21–23.


42

(NE)POZNANI GLAVAR

Slika 4 in 5: Praznični oblačilni videz kranjskega prebivalstva v 18. stoletju. V ozadju moškega je prikaz čebelnjaka iz Glavarjevega časa. (Vir: Hacquet, Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven. Im IndustrieComptoir, str. 18–21)

IZOBRAŽEVANJE Izobrazba je bila v 18. stoletju pomanjkljiva, sploh na vasi, kjer večina ljudi ni znala ne brati ne pisati. Obstajale so sicer nedeljske šole ali »trivialke«. Slednje so se imenovale tudi »župnijske« ali »šole na kmetih«. Potekale so ob nedeljah, po verouku, in so bile namenjene opismenjenju prebivalstva. Učenci so se učili branja in pisanja v kranjskem jeziku, računanja in lepega vedenja, učenci pa so dobili tudi koristne napotke za vsakdanje življenje.21 Marija Terezija je leta 1774 dejavno posegla v izobraževanje svojih podanikov, saj je uvedla splošno šolsko obveznost. Že pred tem se je Glavar v Komendi na lastno pest zavzel za boljšo izobrazbo svojih faranov. Vpogled v (ne)znanje faranov je dobil ob letnih vizitacijah po njihovih domovih in izpraševanju krščanskega nauka. Ker je odkril nadarjene dečke in jim je želel omogočiti 21

Okoliš, 2008, str. 58–59.


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

43

nadaljnje šolanje v mestnih šolah, je leta 1760 v Komendi ustanovil zasebno šolo z internatom (nižji licej ali nižja gimnazija) za nadarjene, revne dečke.22 Leta 1761 je bila Glavarjeva šola v Komendi ena izmed zelo redkih podeželskih šol na Kranjskem, po svojem značaju, ustroju in namenu pa sploh edina.23 Otroci so se v Glavarjevi šoli učili branja in pisanja, nemškega, latinskega in materinskega jezika, računanja, glasbe, imeli pa so tudi verouk. 24 Šola se je najprej nahajala v beneficijski hiši v Komendi, kasneje pa ji je Glavar namenil posebno hišo.

ZDRAVSTVO S katerimi boleznimi so se Komendčani spoprijemali? V 18. stoletju je še vedno obstajala nevarnost kuge, ki se je širila iz Osmanskega cesarstva (za preprečevanje te je Marija Terezija uvedla karanteno), o čemer pričajo tudi številna kužna znamenja, še danes vidna v občini Komenda. V Glavarjevem času je kuga v Komendi morila govedo (na primer leta 1761 je v Suhadolah zaradi kuge umrlo več kot sto goved), kar je povzročilo hudo trpljenje tudi pri ljudeh; s smrtjo govedi so namreč izgubili en vir dohodka.25 Javni spomeniki so vedno postavljeni z namenom, da ljudem pomagajo pomniti. Kužna znamenja so bila postavljena zato, da bi se ljudje spominjali žrtev in ne bi pozabili na grozote te bolezni, pa tudi v zahvalo za konec te nadloge in priprošnjo svetnikom, da bi jih obvarovali ponovnega izbruha. Največkrat so znamenja posvečena svetemu Roku, zavetniku zoper kugo, (oltar v cerkvi v Mostah pri Komendi), pa tudi svetemu Boštjanu (cerkev v Mostah pri Komendi), sveti Rozaliji ali sveti Barbari (stranski oltar v cerkvi v Suhadolah pri Komendi). Ljudje so živeli revno, kot drugod po slovenskem podeželju. Hiše so bile lesene ali pol lesene, zidane s surovo opeko. V hiši se je tako delalo kot tudi spalo, po navadi pa so bile prenaseljene. Zaradi vseh teh dejavnikov so bile gojišče raznih bolezni, zlasti jetike, saj bolnika ni bilo možno izolirati. Jetika je med vsemi boleznimi v 18. stoletju terjala največ smrtnih žrtev, predvsem med socialno šibkim, neizobraženim prebivalstvom. Kolera, nalezljiva epidemična črevesna bolezen, je prav tako morila med komendskim prebivalstvom. Bolezen se je širila, ker so prebivalci uporabljali 22 23 24 25

Žerovnik, 1992, str. 87. Okoliš, 1999, str. 162. Okoliš, 1999, str. 162. Rokovo v Mostah pri Komendi: Občina Komenda: Mojaobčina.si. Pridobljeno s: https://www.mojaobcina.si/komenda/novice/rokovo-v-mostah-pri-komendi.html


44

(NE)POZNANI GLAVAR

vodo iz krajevnih potokov, kjer se je istočasno napajala tudi živina. Po ocenah naj bi kolera v drugi polovici 18. stoletja vzela življenje približno šestdesetim faranom.26 Za preprečevanje te bolezni v Komendi je odločilen korak naredil Glavarjev oče Peter Jakob Testaferrata. Plačal Slednji je namreč sam izkop globokega vodnjaka ob graščini, da so imeli prebivalci in živina na hribu pit­ no vodo. 27 Vladarica Marija Terezija se je posvečala tudi zdravstvu in je skušala zagotoviti zdravljenje za vse, predvsem za revne prebivalce. Na lokalni ravni ne moremo mimo Glavarjeve dobrote in skrbi za revne in bolne. Sklepamo lahko, da je Glavar pod vplivom dejavnosti malteškega viteškega reda kupil ozemlje nasproti beneficiature in ga namenil bolnici. V oporoki je zapisal, da »… sem dobro razmislil in določil, da so glavni in popolni dediči (…) premoženja revni in onemogli bolniki brez razlike stanu iz komendske fare na Gorenjskem in izmed podložnikov lanšpreške graščine.«28 V oporoki je določil tudi zdravnika in njegovo letno plačo. V skladu z njegovo željo je bila lanšpreška graščina po njegovi smrti leta 1784 prodana. Z izkupičkom od prodaje so leta 1804 sezidali »špital«, ki je revnim bolnikom in onemoglim iz komendske župnije in lanšpreškim podložnikom nudil streho nad glavo do leta 1947.29

ŠTEVILO PREBIVALCEV V KOMENDI Za boljši občutek, kakšno naselje je bila Komenda, si lahko ogledamo tudi število prebivalcev, ki so jo takrat naseljevali. Pred letom 1754, ko je Marija Terezija uvedla splošno štetje prebivalstva, se moramo za raziskovanje demografije opirati na drugačne vire, ki nam omogočijo oceno števila prebivalcev posameznih krajev. Koristni so lahko urbarji, ki navajajo število hiš, zemljišč in drugih enot, od katerih se terjajo davki in dajatve, ne pa tudi števila prebivalcev; o tem lahko le sklepamo. Podatki v urbarjih niso povsem zanesljivi; vprašljivo je dejstvo, da so urejeni glede na fevdalca, ki pa pogosto ni bil gospod vseh podložnikov na vasi. Druga vrsta virov so cerkveni: matične knjige, ki so jih cerkveni možje morali voditi od tridentinskega koncila naprej.30

26 27 28 29 30

Žerovnik, 1992, str. 34. Drolec, 2002, str. 4. Demšar, 1992, str. 57. Drolec, 2002, str. 4. Zwitter, 1936, str. 11–14.


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

45

Pri raziskovanju števila prebivalcev v Komendi imamo veliko srečo, da je tam prebival Glavar. S svojo dejavnostjo je močno vplival ne samo na življenje sodobnikov, ampak tudi na prihodnje rodove. Pod cerkvene statistične vire namreč spadajo tudi »knjige faranov«, t. i. »Statusi animarum«, poročila o stanju posameznih far. V Statusih animarum so župniki vodili evidenco o svojih faranih, ki je vključevala informacije o prejetih cerkvenih zakramentih, znanju in pripadnosti veri. Glavarjev Status animarum je ena prvih knjig te vrste in zato edinstvena in neprecenljiva. Iz njega je namreč mogoče pridobiti podatek o številu prebivalcev v njegovem času. Izvemo, da »je bilo leta 1754 pod Komendo 2972 duš, leto pozneje pa 2968 prebivalcev.«31 Skoraj tri tisoč prebivalcev pomeni precej močno župnijsko skupnost. Konec 18. stoletja lahko opazimo počasno upadanje števila prebivalcev, ker v komendski župniji ni bilo več Zapog, Tunjic in Pšate; od tedanje matične fare so se ločili na podlagi jožefinskih reform.32 Za primerjavo, po štetju iz leta 2020 občina Komenda šteje 6360 prebivalcev v petnajstih naseljih.33 Seveda moramo ob tem upoštevati dejstvo, da je bilo območje, popisano v Glavarjevi knjigi, dejansko večje, kot je današnja občina Komenda.

SKLEP Prebivalci Komende so torej živeli preprosto, skromno, podložniško živ­ ljenje, delali so na polju ali se ukvarjali z obrtjo. Na srečo so imeli za sokrajana Glavarja, ki se jim je trudil pomagati na različnih področjih.

31 32 33

Demšar, 1979, str. 19. Žerovnik, 1992, str. 33. Občina Komenda, osnovni podatki (2021). Pridobljeno s: https://www.komenda.si/predstavitev/osnovni-podatki/


46

(NE)POZNANI GLAVAR

Viri in literatura Ambrožič, M. (1999). Glavarjev prednik Pietro Giacomo de Testaferrata, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 55–60). Celje: Mohorjeva družba. Arhiv Glavarjevega beneficiata, gradivo s signaturo f. 1/29 – Zabukovec, J. (s. a.). Življenjepis Petra Pavla Glavarja. (tipkopis) Baraga, France (1999). Glavarjev arhiv, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 215–222). Celje: Mohorjeva družba. Baš, A. (1989). Opisi oblačilnega videza na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ciraj, Marta et al. (2006). Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda: (Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žeje). Komenda: Občina Komenda. Demšar, V. (1979). Prebivalci Komende po družinski knjigi Petra Pavla Glavarja. Kronika: časopis za slovensko zgodovino, 27, str. 18–29. Demšar, V. (1992). Usoda Glavarjeve oporoke, v J. Ciraj (ur.), Komenda: Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žeje (str. 56–64). Komenda: Glavarjeva družba. Drolec, T., Selan, I. (2002). Komenda. Komenda: Občina Komenda. Golec, Boris (ur.) (2004). Zgodovina institucij na Slovenskem: izbrana literatura za izpit Arhivistika II. (4. letnik): gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. Grafenauer, B. (1979 a). Fiziokratizem in agrarna tehnična revolucija, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 361–363). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 b). Poljedelstvo in položaj kmetov od srede 17. do srede 18. stoletja, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 332–335). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 c). Reforme položaja podložnikov v absolutistični državi, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 358–361). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 d). Boj habsburške monarhije za obstoj in preureditev v absolutistično državo, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 351–361). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 e). Uvajanje uradniške uprave absolutistične države v slovenskih deželah, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 354–356). Ljubljana: Cankarjeva založba. Hacquet, B. (1801–1808). Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven. URN:NBN:SI:DOC-DE5DSQTZ. Pridobljeno: http://www.dlib.si (15. 9. 2021). Jakopič, P. (1999). Glavarjeva karitativna dejavnost, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 169–176). Celje: Mohorjeva družba. Karlovšek, J. (1950–1951). Lončarstvo na Slovenskem. Slovenski Etnograf, 3/4, 87–111. Košir, M. (1999). Posest malteške komende sv. Petra v času Glavarjevega upravljanja, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 281–300). Celje: Mohorjeva družba. Mlinarič, J. (1999). Malteški red na Slovenskem, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 17–25). Celje: Mohorjeva družba. Mlinarič, J. (2008). Malteški viteški red na Slovenskem s poudarkom na malteški postojanki (komendi) v Melju pri Mariboru: (od 13. stoletja do začetka 19. stoletja). Maribor: Pokrajinski arhiv. Občina Komenda, osnovni podatki (2021). Pridobljeno s: https://www.komenda.si/predstavitev/ osnovni-podatki/ (15. 9. 2021). Odlok o grbu, zastavi in datumu občinskega praznika občine Komenda. Uradne objave Glasila občine Komenda, št. 04/2006 z dne: 11. 4. 2006.


ŽIVLJENJE GLAVARJEVIH SODOBNIKOV

47

Okoliš, S. (1999). Glavarjeva šolska dejavnost, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 161–168). Celje: Mohorjeva družba. Okoliš, S. (2008). Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Radics. P. (1992). Narodno gospodarstvo, v P. Berglar (ur.), Marija Terezija in Slovenci: Izbrana besedila in podobe: Terezijanski Sloveniji v spomin (str. 169–177). Ljubljana: Pegaz. Rokovo v Mostah pri Komendi: Občina Komenda: Mojaobčina.si. Pridobljeno: https://www.mojaobcina.si/komenda/novice/rokovo-v-mostah-pri-komendi.html (15. 9. 2021). Hermann, Benedikt Franz (1781–1784). Benedikt Franz Hermann‘s Reisen durch Oesterreich, Steyermark, Kärnten, Krain, Italien, Tyrol, Salzburg, und Baiern, im Jahre 1780. URN:NBN:SI:DOC-8NXBEMKQ. Pridobljeno: https://www.dlib.si/ (15. 9. 2021). Zwitter, F. (1936). Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni. Ljubljana: Znanstveno društvo. Žerovnik, M. (1992). Geografski oris župnije Komenda, v J. Ciraj (ur.), Komenda: Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žeje (str. 20–45). Komenda: Glavarjeva družba. Žerovnik, M. (1992). Razvoj šolstva v Komendi, v Ciraj, J. (ur.), Komenda: Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žeje (str. 87–94). Komenda: Glavarjeva družba. Žontar, Josip (1938). Razvoj deželskih sodišč na Gorenjskem, v Slovenski pravnik 52 (7/8), 221–224.


48

(NE)POZNANI GLAVAR

Komenda okoli leta 1940. Na desni strani razglednice je pročelje trgovine Andreja Mejača, mimo katere se odpira pogled proti Glavarjevi bolnišnici in župnijski cerkvi sv. Petra. (Vir: http://www.prejmipozdrav.si)


49

GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH

GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH Nina Glavan

študentka zgodovine, slovenistike, primerjalne književnosti in literarne teorije, FF UL. nglavan98@gmail.com

Lara Hana Maček

študentka zgodovine, primerjalne književnosti in literarne teorije, FF UL. larahana.macek@gmail.com

POVZETEK

Družina Basaj ali po domače Jeras je bila revna kajžarska družina, ki je bivala v Vopovljah pri Lahovčah. Čeprav so bili številčna družina, so leta 1721 sprejeli pod streho še Petra Pavla Glavarja. Njegova rejniška starša sta postala Jernej (Bartholomaus) in Marija (Maria) Basaj. Imela sta enajst otrok, od katerih so kar štirje umrli že v otroštvu. Po starosti je bil Glavarju najbližje Jerasov sin Jernej, s katerim sta se tudi najbolje razumela in ostala povezana vse življenje. Ključne besede: 18. stoletje, Basaj, Peter Pavel Glavar, Jernej Basaj.

GLAVAR AND HIS BASAJ FOSTER FAMILY ABSTRACT

The Basaj family, also known as the Jeras family, were poor cottagers living in the Vopovlje settlement near Lahovče village. Although they were a large family, they welcomed Peter Pavel Glavar to live under their roof in 1721. His foster parents thus became Jernej (Bartholomaus) and Maria Basaj. They had eleven children, four of whom died in their childhood. In terms of age, Glavar was closest to Jeras’ son Jernej (Bartholomaus). The two of them got along really well and remained closely connected over the years. Keywords: 18th century, Basaj, Peter Pavel Glavar, Jernej Basaj.


50

(NE)POZNANI GLAVAR

UVOD Namen prispevka je predstaviti družino Basaj in odstreti vpogled v delček njihove družinske zgodovine. Zahvaljujeva se družini Basaj, da nama je dovolila vpogled v kroniko svoje rodbine, ki jo je napisal dr. Rajmund Lampreht. S kratko predstavitvijo družinskega drevesa in življenja nekaterih članov družine skušava bralcu predstaviti, kakšno je bilo okolje, v katerem je odrastel Peter Pavel, kakšni so bili odnosi znotraj družine in kakšne vezi je z njo spletel Glavar. S tem namenom sva se omejili na čas, ko je Glavar živel, oz. na obdobje njegovega otroštva in zgodnje mladosti. To je čas, ko so se njegovi krušni bratje in sestre rojevali in bili otroci, med letoma 1705 in 1730. Najbolj sva se osredotočili na vez med Glavarjem in njegovim krušnim bratom Jernejem (po izvirniku Bartholomaj), saj je bila ta najtesnejša in je Glavarja verjetno tudi najbolj zaznamovala. Iz več virov je namreč razvidna njuna povezanost, tudi ko nista več živela doma. Njuna korespondenca priča o tem, da sta ostala dobra prijatelja. Med drugim se nama je zdel zanimiv način raziskovanja, tudi primerjava povesti Ivana Preglja z naslovom Peter Pavel Glavar: lanšpreški gospod, o Glavarjevem življenju, in podatkov iz virov in strokovne literature. S takšno kombinacijo analize subjektivnega in objektivnega, faktografskega pogleda na družinsko zgodovino, upava, da nama je uspelo bralcem prispevka vsaj nekoliko približati Glavarjevo rejniško družino.

GLAVARJEVO ROJSTVO IN DOMNEVNO POREKLO Peter Pavel Glavar se je rodil leta 1721 v Ljubljani. Bil je nezakonski sin, o njegovem očetu sta dve nasprotujoči si domnevi. Po eni bi lahko bil njegov oče Peter Jakob de Testaferrata, ki je leta 1698 kot član malteškega viteškega reda dobil v užitek redovno posestvo Commenda na Gorenjskem. V Komendo je prišel za župnika leta 1715. Dohodke posestva je od tedaj porabljal za grad­ njo in popravilo cerkva. Domnevnemu sinu Petru Pavlu je s posredovanjem pri papežu pomagal do mašniškega posvečenja, leta 1751 pa mu je tudi izročil komendsko župnijo. Po Testaferratovem dekretu je bil Glavar sicer že od leta 1744 v fari Sv. Petra v Komendi kaplan. Vseeno pa Testaferrata očetovstva ni nikoli priznal.1 Zgodovinar dr. Rajmund Lampreht nasprotno dokazuje, da je bil njegov oče Jernej (Bartholomai) Glavar (v krstni knjigi je zapis Glovar). O 1

Slovenska bibliografija.


GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH

51

Glavarjevi materi je dvomov manj. Šlo je za Marijo (Mario); v rojstni listini je označena kot »concubina ejus« – njegova priležnica (Lampreht, 2021). Tudi Janez Zabukovec v Glavarjevem življenjepisu navaja, da je v krstni knjigi za očeta vpisan neki Jernej Glovar (AGB, f. 1/29). O tem, kako so Glavarja medse sprejeli Basajevi, poroča pripoved, da se je na pragu graščine, kjer je živel Testaferrata, pojavilo dete, ki ga je kaplan Andrej Rogelj2 izročil omenjeni družini. O tem gre sicer tudi podvomiti. Zgodovinar Lampreht meni, da je mati sina oddala v ljubljanski sirotišnici, in tam so začeli iskati rejnike (Lampreht, 2021). Tudi to najverjetneje ne drži, saj leta 1721 v Ljubljani še ni bilo sirotišnice. Prva sirotišnica na Kranjskem je bila sicer ustanovljena že v prvi polovici 13. stoletja, a je zaprla vrata že davno pred Glavarjevim rojstvom. Potem sirotišnice v Ljubljani ni bilo vse do druge polovice 18. stoletja. Leta 1758 je namreč Marija Terezija izdala naznanilo z napotki glede ustanovitve sirotišnice, ki pa je formalno začela delovati šele 1. novembra 1763 (Strlič, 2002). Zato je najbolj verjetno, da je Petra Pavla mati res, kakor je bila v času brez sirotišnice pogosta praksa, pustila pri vratih cerkve ali, v tem primeru, graščine. Nekateri viri navajajo tudi prag župnišča3. Tudi o tem, kdo je najdenčka predal Basajevim, je več različnih zgodb. V večini virov je podatek, da je Glavarja družini predal kaplan Andrej Rogelj, ali pa, da je imel pri tem vsaj neposredno vlogo. Zabukovec je sicer napisal, da je bil ob Glavarjevem rojstvu Rogelj v Komendi kaplan, in ne župnik, pa tudi, da ni bil doma iz Vopovelj, temveč iz Lahovč, ki pa je bližnja vas. Kljub temu sklene, da je povsem možno, da je on svetoval, kam naj dajo najdenčka v rejo. Če je bilo tako, Zabukovec domneva, da se je Rogelj še naprej zanimal za otroka in da sta se z Glavarjem srečala tudi kasneje, ko je bil Rogelj že vikar v Komendi (AGB, f. 1/29).

KDO JE BILA DRUŽINA, H KATERI JE PRIŠEL GLAVAR? V literaturi obstaja o Glavarju več oznak, a najpogosteje je označen kot najdenček; našli naj bi ga v Komendi, na pragu župnišča oz. pred takratnim komendatorjevim stanovanjem. Nato naj bi ga izročili v rejo revni kajžarski 2

3

Andrej Rogelj je bil rojen v Lahovčah 13. 11. 1684, v župniji Cerklje na Gorenjskem. Mašnik je postal 13. oktobra 1710, 6. januarja 1716 postane kaplan pri sv. Petru na Kranjskem, kjer je 25. aprila 1730 postal vikar in župnik. Aprila 1751 se je zaradi oslabelega vida upokojil in 2. novembra istega leta umrl v isti župniji. (Škafar, 1999, 95) Prvi je začel o tem pisati Josip Henrik Stratil (1823), nato Filip Jakob Rechfeld (1849), Ivan Vrhovec (1885). Ivan Pregelj je to l. 1922 vnesel v svojo zgodovinsko povest Peter Pavel Glavar – lanšpreški gospod. Nato Joža Glonar l. 1926 v Slovenski biografski leksikon in l. 1938 v kontekstu izročila legende v glasilo Slovenski čebelar.


52

(NE)POZNANI GLAVAR

družini Basaj, ki se ji je po domače reklo Jeras (staro hišno ime tudi »v Španovi bajti«). Družina Basaj je takrat živela v vasi Vopovlje v župniji Cerklje na Gorenjskem (Demšar, 1991).

Spodnji Brnik, Vopovlje, Lahovče in Zalog, 1826, del franciscejskega katastra. Z rdečo je označena posest, kjer je verjetno bilo takratno domovanje Basajevih. (Vir: Franciscejski zemljevid)


GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH

53

V katastrih in matičnih knjigah se poleg zapisa Basaj pojavljajo tudi drugi, na primer Bassai, Basej, Bahsai, pa tudi Wasey in Wassei (Lampreht, 2021). V Franciscejskem katastru se v povezavi z družino Basaj iz kraja Vopovlje pojavlja tudi priimek Zipperle. To je najverjetneje lastnik zemljiške posesti oziroma zemljiški gospod posesti, na kateri so Basajevi živeli. Ob tem lahko za namen nadaljnjih raziskav še dodamo, da je bila hišna številka Basajevih v Franciscejskem katastru za Kranjsko 33.4 Priimek Basaj najverjetneje izhaja iz besede rezalec, to je poklic, ki je predhodnik kasnejših koscev. Prvi del prvotnega zapisa priimka Basaj, Wassey – Wass- namreč lahko v stari nemščini pomeni oster predmet ali pa stoji za izrazom rezanje (Lampreht, 2021). Glavarjeva rejniška starša sta bila Jernej in Marija Basaj. Jernej je bil sin Primoža (1646–1696) in Marije Basaj. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. To so bili Helena, rojena 1672 in poročena 1690, Jernej, Glavarjev rejniški oče, rojen 1674, Marina, rojena in umrla 1677, ter Jakob, rojen 1681 in umrl 1684. Po tem, ko je mati Marija leta 1683 umrla, se je Primož leta 1684 vnovič poročil. Z drugo ženo, Uršulo Saurli, sta imela dva sinova. To sta bila Urban, rojen 1685, in Avguštin, rojen 1689. Uršula je dvanajst dni po drugem porodu umrla. Primož se je leta 1692 še tretjič poročil. S tretjo ženo Marijo, po ljudskem imenu Marino, otrok nista imela. Primož je umrl leta 1696 in tedaj je posest dobil najstarejši sin prve matere, Jernej (Lampreht, 2021). Jernej, Glavarjev rejniški oče, se je leta 1705 poročil z Marijo, ki so jo po ljudskem imenu klicali Marina. Ob poroki je bil on star petintrideset, ona pa dvajset let. Poročila sta se v njeni rojstni župniji, ki pa ostaja neznanka, kakor tudi Marijin dekliški priimek. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok (Lampreht, 2021). Ko je bil v družino sprejet Peter Pavel Glavar, ga je pozdravilo več bratov in sester. Zagotovo lahko rečemo, da sta bila to Jurij in Jernej, saj poznamo potek njunega življenja, ko sta že odrasla. Glede Matevža in Jere smo prepričani manj, ampak ker so v primeru smrti otroka to dosledno zapisovali, sled­ nja dva verjetno nista umrla v otroštvu. Helena je sicer umrla zelo mlada, pri dvajsetih letih, a vemo, da je umrla doma, tako da je bila leta 1721, ko se je rodil Peter Pavel še vedno pri družini. Doma je umrl tudi Jože, in sicer pri petintridesetih letih. Z najmlajšim, Andrejem, je imel Glavar sedem sorojencev. Zanj je družina dobro skrbela (Lampreht, 2021). Starša Basaj sta vse otroke vzgajala v delavnosti in gospodarjenju na kmetiji. V družini je pomembno mesto zavzemala vera, pa tudi razgledanost, pridobljena z branjem in pisanjem. 4

Ljubljanska kresija, k.o. Lahovče. (http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=356578)


54

(NE)POZNANI GLAVAR

Družina Jerneja in Marije Basaj. V oklepajih so zapisane izvorne oblike imen, torej krstna imena. Klicali pa so jih po sloveniziranih. (Vir: Lampreht, 2021)

Ko je oče Jernej umrl, so bremena, s katerimi so se od tedaj spopadali preostali družinski člani, postala težja. Materi je bil najprej v veliko oporo sin Jurij, ki pa se je leta 1728 odselil, saj je dobil v fevdalni zakup kmetijo v vasi Spodnji Brnik. Mesto gospodarja, ki pomeni tudi skrb za mlajše brate in sestre, torej tudi za Glavarja, je za njim prevzel sedemnajstletni brat Jožef. Glavar je bil eden izmed najmlajših v družini. Ob smrti rejniškega očeta Jerneja je bil star od dveh do sedem let, torej ni bil zmožen odločati in pomagati družini, kakor sta Jurij in Jožef. Zaradi starostne bližine sta imela bolj tesen odnos z Jernejem (Lampreht, 2021). Jernejev oče Jernej naj bi po Lamprehtovih dognanjih umrl že okoli leta 1725, po zapisu5 župnika Zabukovca pa 2. avgusta 1734.

5

AGB, f. 1/29, str. 2.


GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH

55

PETER PAVEL IN NJEGOV KRUŠNI BRAT JERNEJ Bartholomaj je v večini literature poimenovan z domačim imenom Jernej. Rodil se je leta 1719. V krstni knjigi župnije Cerklje na Gorenjskem 1710–1726, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, je podatek, da se je rodil septembra v kraju Vopovlje. Z Glavarjem sta si bila od vseh krušnih bratov po letih najbliže. To je verjetno razlog, da sta bila tudi najbolj povezana. Med drugim sta se skupaj šolala v Ljubljani, kjer je imel Jernej strica – ljubljanskega meščana, pri katerem sta krušna brata živela v času šolanja v Ljubljani. Tam je Glavar obiskoval jezuitsko gimnazijo, ki jo je končal z odliko (Demšar, 1991). Glavar je šolanje nadaljeval v Gradcu, kjer je pridobil naziv magistra modroslovja in svobodnih znanosti, nato je za hišnega učitelja (v hišo vojnega dobavitelja Antona de Zandonattija, čigar oče je bil Testaferratov prijatelj) odšel v Senj, kjer se je srečal z Jernejem, ki je bil poveljnik Vojne krajine (Demšar, 1991). Zabukovec celo navaja, da naj bi se tudi Jernej šolal v Gradcu. Brata sta bila po interesih različna: Glavar si je zelo želel postati duhovnik, Jernej pa si je izbral vojaško kariero. Preden je slednji postal poveljnik Vojne krajine ter s tem prevzel poveljstvo nad pomembno habsburško obrambno linijo proti Turkom, je v habsburški cesarski vojski dosegel čin generala. Viri pričajo, da je Jernej vzdrževal stike z Basajevimi tudi iz Karlovca, kjer je živel, najtesnejše stike pa je še vedno ohranjal s krušnim bratom Petrom Pavlom. Jernejeva življenjska pot se je tudi končala prepletena z Glavarjem, saj je ta vodil njegov pogreb. Januarja 1784 ga je namreč obiskal na gradu Lanšprež, kjer je Glavar od leta 1766 živel in tam ga je zadela možganska kap (Lampreht, 2021). Glavarja je Jernejeva smrt močno potrla in pretresla, ker je bil prisoten ob bratu, ko je ta umrl. Jernej je umrl pozimi in kakor piše v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, je dal Glavar bratovo sobo močno segreti, ko je prišel na obisk, da bi mu bilo prijetno in mogoče je, da je to in navdušenost bratov ob ponovnem snidenju pripomoglo k Jernejevi tragični usodi. Nekaj ur po tem, ko je odšel spat, se mu je namreč začelo močno vrteti, in preden je Glavarju uspelo priti na pomoč, je bil Jernej že v nezavesti. Glavar je generala pokopal tretji dan z vsemi slovesnostmi na desni strani oltarja svoje grajske kapele Sv. Jožefa. Dr. Joža Glonar v članku navaja, da je Glavar tudi svoje premoženje zapustil Jernejevim potomcem, kar je še en pokazatelj, kako hvaležen je bil Basajevim, še posebno Jernejevemu stricu iz Ljubljane, da so ga vzeli za svojega, in kako je ostal še posebno naklonjen bratu Jerneju. Glonar je zapisal, da je Glavar v svoji oporoki, ki jo je sestavljal leta 1776, za glavne dediče postavil


56

(NE)POZNANI GLAVAR

dečke, ki so želeli študirati, pa si tega niso mogli privoščiti, na posebno mesto pa je postavil moške potomce generala Basaja (torej brata Jerneja), ker »je njegov stric, ljubljanski meščan Basaj, za Glavarja v njegovi mladosti tako lepo skrbel. Česar ni mogel povrniti stricu in njegovim potomcem, je Glavar očitno hotel dati Jerneju in njegovim moškim potomcem« (Glonar, 1938, str. 106).

GLAVARJEVA ZGODBA V LEPOSLOVJU Leta 1922 je dr. Ivan Pregelj izdal zgodovinsko povest z naslovom Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod. Tudi v tej povesti je nekaj podatkov o družini Basaj, ki jo Pregelj imenuje z domačim imenom Jeras, le da se nekateri od njih nekoliko razlikujejo od zgoraj navedenih. Pregelj pripoveduje, da je bil Glavar kot najdenček puščen na župnijskem pragu, kjer ga je našel takratni komendski župnik Rogelj in ga predal družini Jeras. Med drugim se je Rogelj v povesti za to potezo odločil zato, ker je Jerasova mati ne dolgo pred tem izgubila hčerkico, ki se je rodila istega leta kot Glavar, da bi nekoliko potolažil njeno izgubo. Podatek o umrli hčerki sicer je resničen, najdemo ga tudi v drugih virih, med drugim v krstni knjigi župnije Cerklje na Gorenjskem 1710–1726. V tej matični knjigi je zapis o deklici s priimkom Jeras, ki se je rodila marca 1721, vemo pa, da je istega leta tudi umrla. Glavar tako ni imel krušne sestre, ki bi bila stara enako kot on. Dalje lahko pri Preglju preberemo, da sta bila, ko je k hiši kot dojenček prišel Glavar, tam tudi štiriletni Jernejček in triletna Manica. Vemo, da v res­ nici ni bilo tako, saj se je Jernej rodil leta 1719 in je bil torej ob Glavarjevem prihodu k Jerasovim star le dve leti, Manica pa je Pregelj morebiti poimenoval Jerasovo hčer Jero, ki je bila rojena leta 1718, torej ni bila leto mlajša, temveč leto starejša od Jerneja. Pregelj v povesti tudi zapiše, da je bil župnik Rogelj tisti, ki je Jerneja poslal v ljubljanske šole, v zameno za dobroto Jerasovih, ki so pod streho vzeli najdenčka. V resnici je bil Rogelj verjetno bolj zaslužen za Glavarjevo kot Jernejevo šolanje. Slednjega so namreč Jerasovi poslali v Ljubljano sami, da je njegovemu zgledu sledil tudi Glavar, pa je res pomagala naklonjenost župnika Roglja, ki ga je podprl v želji po nadaljnjem šolanju. V veliko pomoč je bil tudi Jernejev stric, pri katerem sta Jernej in Peter Pavel v času šolanja v Ljubljani stanovala.


GLAVARJEVA REJNIŠKA DRUŽINA BASAJEVIH

57

ODNOSI MED BASAJEVIMI Glavarjeva rejniška mati Marija, ki je umrla leta 1745, približno 20 let po moževi smrti, je bila poročena samo enkrat. Motiv za vnovično poroko so bili tedaj pogosto otroci, saj so jih potrebovali za delo doma. Pri Mariji to ni bilo potrebno, saj je bilo otrok dovolj. Med njimi so bil odnosi dobri tudi potem, ko so že odrasli, na primer med Glavarjem in Jurijem, ki sta bila brata. Jurij, ki se je preselil na Zgornji Brnik, je stopil v zakon z Ursulo Knee (včasih zapisano tudi v obliki Kene). Rodilo se jima je šest otrok. To so bili Ursula, rojena l. 1729 in poročena l. 1748, Mina, rojena l. 1731 in umrla pred l. 1742, Mathias, rojen l. 1734, Joannes, rojen l. 1736 in umrl l. 1743, Oswaldus, rojen l. 1739, ter Minna, rojena l. 1742. Leta 1744 je Georgius umrl, Ursula pa se je l. 1748 poročila z vdovcem Danielom Remizem in skupaj se je družina preselila v Suhadole, vendar kmetije v Spodnjem Brniku niso opustili. Ta družina je ohranjala stike z družino pokojnega očeta Jurija. Glavar je namreč krstil sina Oswaldusa. Po tem ko je Ursula l. 1759 spet ovdovela, se je l. 1760 poročila še tretjič. Možu je bilo ime Mattheo Cosa, poročil pa ju je ravno Glavar, ki je sicer moral, ker ni bil cerkljanski duhovnik, zaprositi za dovoljenje za to. To dvoje, kakor tudi odnos z Jernejem, kaže, da je bil Glavar z družino zelo povezan in da dejstvo, da je bil posvojen, na to ni imelo vpliva (Lampreht, 2021).

SKLEP Povzamemo lahko, da je bila družina Basaj številna, a je kljub temu širokosrčno sprejela medse tudi Petra Pavla Glavarja. Očetova smrt je otroke še bolj povezala, jih spodbudila k pomoči in solidarnosti. Podobne odnose so ohranili tudi kasneje. Neodgovorjeno bo ostalo vprašanje o vzrokih smrti, saj teh do konca 18. stol. niso zapisovali, poznamo le njihove letnice. Poleg tega manjkajo dekliški priimki, podatki o tem, kam so se poročali, in s tem tudi, kdaj so umrli. Prostor za nove raziskave nam ponuja gospodarska zgodovina; ker poznamo ime zemljiškega gospoda, bi nam terezijanski kataster utegnil razkriti položaj družine Basaj, pa čeprav le za poznejši čas.


58

(NE)POZNANI GLAVAR

Viri in literatura Arhiv Glavarjevega beneficiata, gradivo s signaturo f. 1/29 – Zabukovec, J. (s. a.). Življenjepis Petra Pavla Glavarja. (tipkopis) Arhiv republike Slovenije. Franciscejski kataster. Dostopno na: http://arsq.gov.si/Query/ archivplansuche.aspx. Demšar, V. (1991). Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Celje: Mohorjeva družba. Franciscejski zemljevid Spodnjega Brnika, Vopovelj, Lahovč in Zaloga. Dostopno na https://maps. arcanum.com/en/map/cadastral/?bbox=1611433.6075206485%2C5816423.2160651395%2C1615214. 851763631%2C5817677.261060444&map-list=1&layers=3%2C4 (18. 9. 2021). Glonar, J. (1938). Peter Pavel Glavar. Slovenski čebelar, glasilo Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani, 41(7), 105–108. Lampreht, Rajmund (2021). Družinska kronika družine Basaj 1580–2021. Splošne in specializirane raziskave Rajmund Lampreht s. p., www.lampreht.com Mittheilungen des historischen Vereins für Krain (1848), 3(2), 30–40. Nadškofijski arhiv Ljubljana. Krstna knjiga za Cerklje na Gorenjskem, 1710–1726. Pregelj, I. (1922). Peter Pavel Glavar, Lanšpreški gospod. Celje: Mohorjeva družba. Rechfeld, Philipp Jacob (1848). Peter Glavar. Eine biographische Scizze. Jahrgang 1848, zweites Quartal, str. 29–42, Mithteilungen des historischen Vereins für Krain. Slovenska biografija. Peter Jakob de Testaferrata. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi695300/ (22. 4. 2021). Slovenska biografija. Peter Pavel Glavar. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi201840/ (22. 4. 2021). Stratil, Josip Henrik (1823). Peter Paul Glavar …, eine scizirte Biographie. Rokopis, Zatična 3. 1. 1823. (SI AS 869, Osebni fond Petra Pavla Glavarja). Strlič, N. (2002). Življenje ljubljanskih sirot v drugi polovici 18. stoletja. Zgodovina za vse, 9(1), 5–25. Škafar, Vinko (1999). Glavarjeva pastoralna dejavnost, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva družba, str. 93–108. Vrhovec, Ivan (1885). Slavni Slovenci; II. Peter Pavel Glavar. Ljubljanski zvon, 5(6), str. 352–360.


PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI

59

PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI GLAVARJEVI VZGIBI IN ODNOS DO DOBRODELNOSTI Matija Terglav

študent druge stopnje zgodovine, smer starejša zgodovina, FF UL matija.terglav@gmail.com

POVZETEK

Dobrodelnost Petra Pavla Glavarja se kaže na različnih področjih. Posvojil je Jožefa Tomlja, za nadarjene otroke, ki niso imeli možnosti izobraževanja, je v Komendi ustanovil prvo šolo, za katero je sam skrbel. Po odhodu iz Komende je še vedno skrbel za svoje farane in nanje mislil tudi pred smrtjo. V oporoki jim je namenil bolnišnico in njegova želja se je, čeprav pozno, tudi izpolnila. Dobrodelna dejavnost zanj ni bila obveza, ampak način življenja, njegovi vzgibi zanjo raznovrstni. Fevdalnega reda s svojim delovanjem ni odpravljal, toda to je v duhu časa povsem logično. Bil je eden največjih dobrot­ nikov v 18. stoletju na Slovenskem. Ključne besede: Peter Pavel Glavar, dobrodelnost, humanizem, fevdalizem, 18. stoletje.

PETER PAVEL GLAVAR – A BLESSING FOR PEOPLE

GLAVAR’S ASPIRATIONS AND HIS ATTITUDE TO CHARITY ABSTRACT

Peter Pavel Glavar was engaged in multiple and diverse charitable activities. Among other things, he adopted Jožef Tomelj and he was also the founder of the first school for gifted children in Komenda, intended for those talented students who did not have access to education. After leaving Komenda, he continued to care for his parishioners and he even had them in mind right before his death. In his will, he namely bequeathed them a hospital, and his wish was fulfilled, albeit belatedly. For him, charity was not an obligation but a way of life, and his motives were manifold. He did not seek to abolish the feudal order, which is quite understandable given the zeitgeist or the spirit of the time. He was one of the greatest philanthropists of the 18th century in the Slovene territory. Keywords: Peter Pavel Glavar, charity, humanism, feudalism, 18th century.


60

(NE)POZNANI GLAVAR

UVOD Peter Pavel Glavar je bil vsestranski človek. Najvidneje se je pojavljal v vlogah župnika, oskrbnika malteške komende in pionirja čebelarstva, v Božjih očeh pa se je gotovo najbolj izkazal s svojo dobrodelnostjo. O Glavarjevi dobrodelni dejavnosti so pisali že mnogi, med drugim teolog Tadej Jakopič v svojem prispevku na Glavarjevem simpoziju v Rimu.1 V tem prispevku bomo predstavili okoliščine Glavarjeve dobrodelne dejavnosti, njegove vzgibe za dobrodelnost in njegovo dojemanje družbenega reda.

PREGLED GLAVARJEVE DOBRODELNE DEJAVNOSTI »Gerdo jest gledam, a dobro je moje srce,« je zase pravil komendski vikar Peter Pavel Glavar.2 S svojo dobrodelno dejavnostjo je pokazal, da to še kako drži. Prva večja manifestacija njegove dobrodelnosti se je zgodila še pred ustanovitvijo komendskega beneficija, v letih njegovega kaplanstva v Komendi. Leta 1749 je namreč posvojil mladega dečka Jožefa Tomlja in ga tako rešil negotovosti po smrti njegove matere.3 V dobrih odnosih sta ostala vse življenje, po Glavarjevi smrti pa je bil Tomelj tudi izvršitelj njegove oporoke. 4 Že leto kasneje je Glavar drugič uresničil svojo dobrosrčnost. V iskreni skrbi za dušno oskrbo svojih faranov je po večletnih prizadevanjih pri vrhu malteškega viteškega reda 8. oktobra 1750 dovršil ustanovitev beneficija v Komendi in leta 1752 dokončal gradnjo beneficijske hiše. Pri tem je iz lastnega žepa primaknil 3200 goldinarjev, beneficija pa ni ustanavljal za lastno korist, temveč za korist celotne župnije. Ustanovil ga je namreč zato, da bi v Komendi lahko deloval še en duhovnik.5 Svoje poslanstvo dušnega pastirja je na splošno jemal resno in srčno. Ob Veliki noči leta 1752 se je na lastno pobudo prvič odpravil po svoji fari od hiše do hiše in preverjal, kakšno je znanje krščanskega nauka v skupnosti.6 Med izpraševanjem faranov je naletel na nadarjene otroke, ki predvsem zaradi svojega finančnega položaja in dejstva, da Komenda takrat sploh ni imela šole, te niso mogli obiskovati. Glavar je prvo šolo v Komendi ustanovil leta 1760 na lastne stroške, leto prej pa je v Celovec poslal šest dečkov, da bi se v nemškem okolju naučili nemščine. To 1 2 3 4 5 6

Jakopič (1999), str. 169–176. Benedik (1999), str. 85. Jakopič (1999), str. 172. Demšar (1992b), str. 56–57. Škafar (1999), str. 100 in Benedik (1999), str. 91. Demšar (2004), str. 46.


PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI

61

se je torej zgodilo leta 1759, celih 15 let, preden je nekdanja cesarica Marija Terezija7 razglasila Splošno šolsko naredbo, pa še ta ni pomenila takojšnjih ustanovitev šol po vseh krajih v naših deželah.8 Tudi organizacije svoje šole se je Glavar lotil zavzeto in s srcem. Ni se namreč ustavil zgolj pri ustanovitvi šole, temveč je tudi sam plačeval učitelja. Na leto mu je plačal 100 goldinarjev, kar sicer nikakor ni bila praksa v tistih časih, ko so bili učitelji večinoma plačani iz šolnine.9 Prav tako je za potrebe šole najprej odstopil beneficijsko hišo, zatem pa kupil namensko hišo. Še več, za svoje učence je pripravil internat, kjer so dobili tudi hrano, in jim v okviru internata priskrbel oblačila.10 Glavar faranov svoje ljube Komende ni pozabil niti po odhodu. Leta 1765 mu malteški viteški red ni več podaljšal zakupne pogodbe, zato je odšel na Dolenjsko na gospostvo Lanšprež. A še po letih prebivanja na Dolenjskem je Glavar iz Lanšpreža pomagal Komendčanom. Marija Terezija je leta 1777 v okviru zatiranja neobičajnih prazničnih praks prepovedala Komendčanom zelo ljub običaj – velikonočno konjsko procesijo. Po neuspelih poskusih tedanjega komendskega župnika Andreja Pogačnika je Glavar leta 1780 poskusil izkoristiti svojo zvezo na Dunaju, dvornega advokata dr. Antona pl. Remica je prosil, da bi Komendčanom pomagal do dovoljenja za priljubljeno procesijo. Žal mu ni uspelo.11 Glavarjeve dobrodelnosti so bili v času njegovega bivanja na Dolenjskem deležni tudi lanšpreški podložniki. Tam je Glavar poglobljeno skrbel za gospodarsko dobrobit. Tako je ljudem brezobrestno posojal denar, podarjal čebelje roje za lažji začetek dejavnosti ljudem, ki so se odločili za čebelarstvo, v obdobjih slabe letine pa je ljudi zalagal s semeni. Poleg tega je prenašal tudi svoje znanje, ko je Dolenjcem priporočil gradnjo zidanih kozolcev in t. i. »toplarjev«, ki so trpežnejši od običajnih lesenih kozolcev. Kot zgled si je tak kozolec postavil tudi sam.12 Gospostvo je gospodarsko moderniziral še z novim mlinom, opekarno in mlatilnico za žito, najpomembnejše pri tem pa je, da je za vse plačal sam in finančnega bremena ni valil na podložnike.13 Peter Pavel Glavar se s svojo dobrodelno dejavnostjo ni omejeval zgolj na življenje, temveč je na sočloveka mislil tudi v smrti. Že v prvi znani oporoki, napisani leta 1752, pred njegovim potovanjem v Italijo, je naročil, da naj se vse sodelujoče pri pogrebu plača in v organizacijo pogreba vključil široko 7 8 9 10 11 12 13

Leta 1765 je po smrti njenega moža, cesarja Franca I., cesar postal njen sin Jožef II. Okoliš (1999), str. 163. Okoliš (1999), str. 163. Okoliš (1999), str. 165 in Jakopič (1999), str. 173. Demšar (1992a), 65–67. Stanonik (1999), str. 326–329 in Valenčič (1972), str. 152. Sapač (2009), str. 39.


62

(NE)POZNANI GLAVAR

množico ljudi, kot nekakšen izgovor, da bi lahko denar razdelil mednje.14 Reveži župnije so pri tem izrecno omenjeni – tako pri pogrebnem sprevodu kot pri splošni delitvi premoženja. V pogrebnem sprevodu jih v počastitev apostolov hodi štirikrat po dvanajst.15 Neodvisno od sprevoda pa v tej oporoki Glavar revnejšim (pauperioribus) namenja 30 goldinarjev, »običajno potrebnim« (trivialibus mendicis) pa 20 goldinarjev.16 Toda najpomembnejša je Glavarjeva zadnja oporoka, napisana 21. januarja 1784, nekaj dni pred Glavarjevo smrtjo 24. januarja.17 V tej oporoki je Glavar določil, da naj se po njegovi smrti lanšpreška graščina proda in z denarjem od prodaje v Komendi postavi bolnišnica – špital. Ta naj bo namenjen komendskim revežem in lanšpreškim podložnikom, ki jih je prizadela bolezen. V oporoki je Glavar določil, da mora špitalski zdravnik govoriti slovensko in da nikakor ne sme zapostavljati revnih oskrbovancev v korist bogatih, od katerih bi lahko kaj dodatno zaslužil. A pozabil ni niti na zdravnika samega – temu je določil letno plačo 150 goldinarjev.18 Kolesja birokracije so po Glavarjevi smrti mlela dolgih 20 let, a je na koncu Glavarjeva ideja zaživela in Glavarjev špital v Komendi, financiran s prihodki lanšpreškega gospostva, je leta 1805 sprejel prve bolnike.19

VZGIBI ZA DOBRODELNOST Od kod je Glavar črpal »navdih« za svojo širokorazsežno dobrodelno dejavnost? Kakšni so bili njegovi vzgibi? Odgovor nikakor ni enoplasten. Glavarja so v tem vidiku v življenju zaznamovala tri dejstva: da je bil nezakonski sin duhovnika, da je bil sam duhovnik in da je bil blizu malteškemu viteškemu redu, čeravno ne njegov polnopravni član.20 Ker je bil Glavarjev oče duhovnik, mu nikakor ni hotel priznati očetov­ stva, če je želel ostati klerik. Glavarjeva mati bi bila tako obsojena na življenje matere samohranilke, Glavar pa na življenje brez očeta. Mati ga je zato raje pustila na pragu komendske graščine, od koder ga je rešil kaplan Andrej Rogelj, ki ga je izročil v rejništvo družini Basaj iz Vopovelj pri Cerkljah. 21 Čeprav 14 15

16 17 18 19

20 21

Jakopič (1999), str. 173. Oporoka je ohranjena v dveh različicah: v daljši in krajši. Obe skupaj s preostalimi oporokami hrani Arhiv Glavarjevega beneficija pod signaturo f. 1/22. Arhiv Glavarjevega beneficija, f. 1/22-2. Arhiv Glavarjevega beneficija hrani koncept te oporoke in njen prepis: f. 1/22-6 in f. 1/22-7. Demšar (1992b), str. 56–57. Lanšpreška graščina ni bila prodana takoj po Glavarjevi smrti. Gospostvo je sprva prešlo v last Glavarjeve dobrodelne ustanove, na dražbi pa je bilo prodano šele leta 1864. (Sapač (2009), str. 41 in Demšar (1992b), str. 58) Jakopič (1999), str. 170. Benedik (1999), str. 83–84.


PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI

63

je imel Glavar pri rejniški družini lepo otroštvo, se je gotovo zavedal, kaj bi ga čakalo brez dobrih krušnih staršev. Pot njegove dobrodelnosti se je zato s posvojitvijo Jožefa Tomlja gotovo začela iz osebnega razumevanja položaja ob izgubi staršev. V mladosti se je Glavar s pomočjo rejniške družine in kaplana Roglja izobraževal najprej na jezuitski gimnaziji v Ljubljani nato pa je v Gradcu študiral teologijo in filozofijo.22 Najverjetneje se je prav tam seznanil z novimi razsvetljenskimi idejami: s fiziokratizmom in merkantilizmom; torej z idejami, ki jih je implementiral na lanšpreškem gospostvu in tamkajšnje gospodarstvo preoblikoval v človeku prijaznejšega. Glavarjeva celotna življenjska pot mu je prav gotovo morala dajati občutek odgovornosti in dodaten zagon za dobrodelno dejavnost. Da bi nezakonski otrok služkinje postal visoko izobražen duhovnik in povrhu še zemljiški gospod, se v tistih časih ni dogajalo prav pogosto. Peter Pavel Glavar ni bil član malteškega viteškega reda, toda bil je zakupnik malteške komende in imetnik beneficija, ki mu ga je prav tako podelil malteški viteški red. Tako je bil, sploh za preprostega kranjskega duhovnika, precej tesno vpet v red in v njegove vrednote. Malteški viteški red je bil ustanovljen v Jeruzalemu leta 1113 in je nastal na idejnem pogorišču benediktinske bolnišnične skupnosti, ki jo je v začetku 11. stoletja uničil kalif Hakim. Namena obeh skupnosti sta bila enaka: oskrbovati pomoči potrebne romarje v Sveti deželi. 23 Kronist Viljem iz Tira opisuje ustanovitelja malteškega reda, blaženega Gerarda, kot »moža častitljivega življenja, znanega po svoji pobožnosti«.24 V skladu z malteškimi vrednotami je bila Glavarjeva dobrodelna dejavnost torej prežeta s krščanskim usmiljenjem. Karitativnost mu je bila verjetno vcepljena že s samim duhovniškim poklicem, a pripadnost redu z več kot poltisočletno tradicijo je tej dolžnosti gotovo dajala dodatno težo. Duhovniški poklic mu je po drugi strani še dodatno razširjal obzorja dobrodelnega navdiha. Pri svojem delu se je lahko, predvsem zaradi samodejavnosti, bližje spoznal s svojimi farani, z njihovimi težavami in potrebami. Verjetno se ni mogel poistovetiti prav z vsemi, toda vemo, da je znal pomoč prilagoditi potrebam skupnosti. Med svojim delom je gotovo razvil čut za sočloveka in tako nekako nadaljeval humanistično tradicijo. Humanizem v osnovi pomeni svetovni nazor, pri katerem je v ospredju človek, širše razumevanje pojma pa se skozi čas spreminja. V predmoderni družbi nikakor ni izključeval vernikov, danes pa je razumevanje pojma marsikje izkrivljeno. Na spletni strani britanskega humanističnega združenja Humanists UK je na 22 23 24

Benedik (1999), str. 84. Sire (2005), str. 3–5. Sire (2005), str. 209.


64

(NE)POZNANI GLAVAR

primer mogoče prebrati, da mora biti humanist ateist ali pa vsaj agnostik.25 Peter Pavel Glavar nam je že v 18. stoletju dokazal, da to ne drži.

GLAVARJEV ODNOS DO FEVDALIZMA Ob vseh informacijah o Glavarjevi dobrodelnosti in o njegovem čutu za sočloveka se nam poraja vprašanje, kakšen je bil njegov odnos do družbenega reda. Takrat je bil to fevdalizem, družbeni red, ki se nam danes zdi inherentno izkoriščevalski. Ga je Glavar zavračal ali podpiral? Glavar je bil v letih 1746–1765 zakupnik komendske graščine. Komenda je bila izrazito fevdalno gospostvo. V urbarjih komende sv. Petra iz let 1697–1761 in iz let 1720–1780 lahko vidimo, da ima večina komendskih kmetov svojo kmetijo v emfitevtičnem zakupu (in Emphyteusim percepit).26 Emfitevza je oblika zakupa, ki je na zakupnikovi strani deden. Izhaja iz antike, v srednjem veku pa je postala element fevdalizma.27 Leta 1750 je Glavar dobil v užitek novo­ ustanovljeni beneficij, trajno ustanovljeno cerkveno službo, na katero so vezani dohodki, predvsem iz zemljiških posesti in nepremičnin.28 Z denarjem, ki ga je na ta račun služil, je delal dobra dela, a dejstvo je, da je tudi beneficij tipičen fevdalni institut.29 To nam že nekako nakazuje, da je tudi sam malteški viteški red zvezan s fevdalizmom. Namig nam potrjuje dejstvo, da so red v Franciji ukinili kar v dekretu o odpravi fevdalizma iz leta 1789.30 Toda za popolno razumevanje Glavarjevega odnosa do družbe je najprej treba razumeti samo družbo v 18. stoletju. Ta se je namreč precej razlikovala od današnje. V predmoderni dobi je bila družba razdeljena na tri sloje: na duhovščino (oratores, tisti, ki molijo), plemstvo (bellatores, tisti, ki se bojujejo) in podložnike (laboratores, tisti, ki delajo).31 Ta delitev je bila razumljena kot dana od Boga in je pomenila osnovo fevdalnega reda, zato ji ni nihče oporekal. Še okoli leta 1800 je na Tirolskem nastala slika, ki prikazuje tak triplex status mundi.32 Čeprav je zgodnji kapitalizem začel posegati v fevdalno gospodarstvo in se je gmotni položaj kmetov spreminjal, to ni spremenilo 25 26 27 28 29

30 31 32

Humanists UK, Humanism. https://humanism.org.uk/humanism/ (20. 3. 2021). Urbarja hranijo v Arhivu Republike Slovenije v zbirki urbarjev pod signaturo SI AS 1074, I/22u in SI AS 1074, I/23u. Vilfan (1996), str. 110. Žnidaršič Golec (2015), str. 63. Sergij Vilfan za emfitevzo pravi, da: »je bila podedljiva in odsvojljiva stvarna pravica do trajnega izkoriščanja tujega kmetijskega zem­ ljišča«. Vilfan (1980), str. 413 in Vilfan (1996), str. 73. The Decree Abolishing the Feudal System. https://history.hanover.edu/texts/abolfeud.html (20. 3. 2021). Za obširno razlago gl.: Duby, G. (1982). The Three Orders. The University of Chicago Press; Simoniti (2014), str. 5–34. Simoniti (2014), str. 10–11.


PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI

65

obstoječega trojnega družbenega reda.33 Čeprav so se med izobraženci začeli pojavljati pomisleki o družbeni ureditvi in njene kritike, kot je Linhartova Županova Micka, se v notranjeavstrijskih deželah v Glavarjevem času splošno razpoloženje še ni drastično spreminjalo.34 Vendar pa moramo vedeti, da se je fevdalni sistem ukinil zaradi dveh smeri njegovega razkroja. Od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Narava davkov se je spremenila. Ti se niso več pobirali na deželni, temveč na državni ravni. Habsburška monarhija je namreč hotela pridobiti še več davkov, saj je imela velike stroške pri vzdrževanju večtisočglave stalne vojske in plačevati je morala državni dolg. Ker so bili podložniki z davki in dajatvami obremenjeni do skrajnosti, je država našla dodaten vir pri zemljiški gospodi. Leta 1748 je obdavčila tudi dominikalno posest (posest zemljiške gospode, ki jo je sama uporabljala). Ukinjena je bila glavarina in vzpostavljen davek na ocenjen dohodek od zemljišča – tako zemljiške gospode kakor podložnikov. Postopoma se je poenostavljal sistem posrednih davkov (carin, mitnin, naklad, monopolov). Zemljiška gospoda je postopoma tudi izgubljala svojo moč. Deželni stanovi so višine davkov smeli samo odobriti. Odpravljena je bila večina davčnih oprostitev za fevdalce.35 18. stoletje je bilo zaznamovano s kmečkimi upori, zaradi velike tlake, škode, ki jo je na poljih povzročila divjačina, pa tudi zaradi nabiranja vojakov. Leta 1757 so se podložniki iz Smlednika uprli tlaki, v letih od 1768 do 1770 pa dajatvi za uživanje gozdnih pravic.36 Tlačansko breme ni bilo povsod enako težko. Na Kranjskem je bilo najtežje na Dolenjskem. Deželni stanovi so vztrajno nasprotovali nameravanim zakonskim omejitvam tlake. Za Kranjsko je bil izdan robotni patent o tlaki šele leta 1782. Tlako je določal glede na velikost kmečke zemljiške posesti: »posestnik cele kmetije je dolgoval največ dva dni vprežne in štiri dni ročne tlake na teden, največ 208 dni na leto«.37 Kmetje z manj zemlje, sorazmerno manj. Podložniške dolžnosti ni bilo mogoče prenašati iz enega tedna v drugega. V istem letu je bil izdan tudi patent o odpravi osebne odvisnosti (nevoljništva) podložnikov do zemljiške gospode.

33

34 35 36 37

Vilfan (1996), str. 280–295. / Gmotni položaj kmetov na Kranjskem se je spremenil v letih med 1769 in 1848, ko se je uveljavljala sprememba iz začasnega (zakupnega) v kupno (dedno) lastniško pravo. »Čeprav je bilo leta 1788 prepovedano v naprej dodeljevati katerokoli kmečko posestvo po zakupnem pravu, je vendar do l. 1848 še vedno 3780 kmetij ostalo podeljenih po zakupnem pravu.« (Grafenauer, 1979 b, str. 361) Počasnost prehoda gre pripisati dejstvu, da so na Kranjskem zemljiški gospodje za dedno pravo zahtevali izredno visoko plačilo. Simoniti (2014), str. 33–34. Grafenauer (1979c), str. 352–353 in 356. Na smledniškem gospostvu so bili upori proti tlaki že med letoma 1729 in 1731. (Grafenauer (1979d), str. 338) Grafenauer (1979a), str. 360.


66

(NE)POZNANI GLAVAR

Peter Pavel Glavar ni bil človek, ki bi slepo sledil sistemu. Na gospostvu Lanšprež je širil merkantilistično in fiziokratsko misel z namenom modernizirati zaostalo gospodarstvo, 38 še prej pa je v Komendi še izraziteje posegel v sistem. Z dovoljenjem komendatorja Testaferrate je z gospostva nekajkrat izpustil po 6 podložnikov.39 S tem mu je vsaj v manjšem obsegu uspelo odpraviti fevdalno prakso vezanosti kmeta na zemljo. Pomembno je dodati tudi, da s tem dejanjem nikakor ni rušil trodelne delitve družbe. Glavar ni dočakal francoske revolucije, ki je leta 1789 prva v Evropi prinesla splošno zemljiško odvezo. V Avstrijskem cesarstvu se je zemljiška odveza zgodila skoraj 60 let kasneje, leta 1848, ko je bil Glavar pri Bogu že 64 let.

SKLEP Dobrodelnost je ena od temeljnih krščanskih vrlin. Tako so jo razumevali kristjani skozi stoletja in počasi se je zasidrala v družbo, v 13. stoletju pa je začela postajati tudi del identitete, dolžnost. Do zgodnjega novega veka je za marsikoga postala že povsem neosebno opravilo, nekakšna »vstopnica v nebesa«, 40 kar pa ni držalo za Petra Pavla Glavarja. Navdih za dobrodelnost je našel v osebnih izkušnjah, ni pa bil le solidaren človek, temveč tudi zgleden in karitativen kristjan, ki je znal prepoznati vrednost vsakega sočloveka. Peter Pavel Glavar je aktivno sodeloval v fevdalnem redu in znotraj tega izboljševal položaj sočloveka. Kot resnično in iskreno veren človek predmoderne družbe je bil verjetno prepričan, da dela prav. Naša dolžnost je, da ga ovred­ notimo pravično in po normah njegovega časa, in po teh merilih se lahko z njim samo strinjamo. Njegove humanistične vzgibe dobrodelnosti najbolje opiše del povedi iz njegove pridige O dušah in vicah, v kateri pravi, da smo dolžni pomagati »ne samu z lubezne christianske ampak tudi z doužnost«.41

38 39

40 41

Marin (2009), str. 9. Janez Zabukovec v svojem Glavarjevem življenjepisu žal ne pove, kolikokrat točno je Glavar izpustil po 6 podložnikov. Pove pa, da je to določilo vezano na zakupno pogodbo od 1. maja 1757 do 30. aprila 1762. Splošnega dovoljenja za izpuščanje podložnikov pa mu Testaferrata ni mogel dati, saj on ni bil njihov popoln gospodar, ampak malteški viteški red. (Arhiv Glavarjevega beneficija, f. 1/29, str. 109) Safley, 2003, str. 1–3. Demšar, 1991, str. 88.


PETER PAVEL GLAVAR – BLAGOSLOV ZA LJUDI

67

Viri Arhiv Glavarjevega beneficija, f. 1/22. Arhiv Glavarjevega beneficija, f. 1/29. SI AS 1074, I/22u. SI AS 1074, I/23u. The Decree Abolishing the Feudal System. https://history.hanover.edu/texts/abolfeud.html (20. 3. 2021). Literatura Benedik, M. (1999). Glavarjeva življenjska pot, v J. Dular (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, str. 81–92. Demšar, V. (1991). Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Mohorjeva založba. Demšar, V. (1992a). Konjska procesija v Komendi, v J. Ciraj et al. (ur.), Komenda: Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žeje, str. 64–69. Demšar, V. (1992b). Usoda Glavarjeve oporoke, v J. Ciraj et al. (ur.), Komenda: Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žeje, str. 56–64. Demšar, V. (2004). Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi. Družina. Duby, G. (1982). The Three Orders. The University of Chicago Press. Grafenauer, B. (1979 a). Reforme položaja podložnikov v absolutistični državi, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 358–361). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 b). Fiziokratizem in agrarna tehnična revolucija, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 361–363). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 c). Boj habsburške monarhije za obstoj in preureditev v absolutistično državo, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 351–361). Ljubljana: Cankarjeva založba. Grafenauer, B. (1979 d). Veliki tolminski kmečki punt, v Z. Čepič, Zgodovina Slovencev (str. 335–338). Ljubljana: Cankarjeva založba. Humanists UK, Humanism. https://humanism.org.uk/humanism/ (20. 3. 2021). Jakopič, T. (1999). Glavarjeva karitativna dejavnost, v J. Dular (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, str. 169–176. Marin, M. (2009). Umni Peter Pavel Glavar, gospod na Lanšprežu med leti 1766 in 1784, v M. Borko (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov s simpozija, Grm, Novo mesto 2009, str. 7–9. Okoliš, S. (1999). Glavarjeva šolska dejavnost, v J. Dular (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, str. 161–168. Safley, T. M. (2003). Introduction. V T. M. Safley (ur.), The Reformation of Charity. Brill Academic Publishers, str. 1–14. Sapač, I. (2009). Domovanje Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu skozi čas. V M. Borko (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov s simpozija, Grm, Novo mesto 2009, str. 27–51. Simoniti, V. (2014). Hvalnica ali prezir: odnos do kmeta podložnika v zgodnjem novem veku, v D. Čeč et al. (ur.), Pogledi na tolminski punt in čas ob prelomu stoletja, str. 5–34. Sire, H. J. A. (2005). The Knights of Malta. Yale University Press. Stanonik, M. (1999). Peter P. Glavar v slovenskem slovstvu, v J. Dular (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, str. 325–364. Škafar, V. (1999). Glavarjeva pastoralna dejavnost, v J. Dular (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, str. 93–108. Valenčič, V. (1972). Kaj je pomenil Peter Pavel Glavar za razvoj slovenske kulture in gospodarstva. Slovenski čebelar 74(5), str. 151–152. Vilfan, S. (1980). Agrarna premoženjska razmerja, v P. Blaznik et al. (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 2. zvezek: družbena razmerja in gibanja, 403–479. Vilfan, S. (1996). Pravna zgodovina Slovencev. Slovenska matica. Žnidaršič Golec, L. (2015). Cerkvene službe in ustanove v zgodnjem novem veku na Slovenskem. Znanstvena založba Filozofske fakultete.


68

(NE)POZNANI GLAVAR

Del načrta šolske stavbe ob cerkvi sv. Petra v Komendi. Situacijska skica komendskega hriba okoli leta 1872, ko se je v pritlično stanovanje v novem šolskem poslopju poleg kapelice sv. Petra vselil učitelj Valentin Krek. Legenda v nemškem jeziku predstavlja posestvo: a – župnijska cerkev sv. Petra, b – župnišče, c – upravna zgradba gospostva Komenda, kjer je zdaj šola. Gospostvu »Komenda« pripadajoče vrtno zemljišče, ki naj bi se uporabilo za zidavo šole, d – šola, ki naj bi jo zgradili, e – njej pripada stranska zgradba, f – tej pripadajoče vrtno zemljišče za postavitev šole. Načrt na treh listih vsebuje tudi naris pročelja šole, tloris pritličja, prvega nadstropja (dve učilnici za skupno največ 235 učencev) in ostrešja. Vir in literatura Arhiv Slovenije, Šolska stavba v Komendi Sv. Peter pri Kamniku (s. d. (brez datuma)), SI AS 50/III/58 001-003. Povezava: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=525121 (pridobljeno 7. 12. 2021). Demšar, Viktorijan (2004). Zgodovina šole v Komendi v E. Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (211–222), Ljubljana: Družina.


69

PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK Zdravko Žagar

od l. 2000 župnik župnije sv. Petra, Komenda

Kopija vpisa Petra Pavla Glavarja v krstno knjigo stolne župnije v Ljubljani (hrani arhiv župnije Komenda). Foto: Metod Perme


70

(NE)POZNANI GLAVAR

»Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim.« (Iz 49,15) Nezakonskemu otroku se v času rojstva Petra Pavla Glavarja običajno ni pisala lepa prihodnost. Marsikdo se še spomni, da so bili ti otroci še pred drugo svetovno vojno posebno zaznamovani, prav tako njihove matere. Na splošno je bil nezakonski otrok na podeželju velikokrat odrinjen, določen za služenje in nižja dela. Da bi se mu obetalo izobraževanje, in to celo na univerzitetni ravni, ter končno duhovništvo, je bila malo verjetna pot, razen če jo je kdo skrbno pripravil in izdatno financiral. Ob krstu v stolni cerkvi v Ljubljani je vikar v krstno knjigo zapisal: »Drugega maja je bil krščen Peter Pavel, nezakonski sin Jerneja Glavarja in priležnice (konkubine) Marije. Botra sta bila Pavel Glazer in Uršula Toller. Krščen je bil po meni, Jožefu Irlichu, vikarju.« (gl. slikovno prilogo). Že ob krstu Petra Pavla naletimo na nekaj skrivnostnih podatkov. Običajno je bil krst v domači župniji, malo verjetno pa je, da je bila mati iz stolne župnije. Iz krstne knjige je razvidno, da naslovov bivališč niso vpisovali. Kot oče je vpisan Bartolomej Glovar (Jernej Glavar), del priimka barona Testaferrate (testa) pa pomeni glava. V krstni knjigi je kot oče vpisan »Jernej Glavar«. Samo ugibamo lahko, ali je naključje, da se je vpisani oče pisal skoraj enako, in ali je pravi oče posredoval že pri krstu. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je Peter Pavel v poznal Jerneja Glavarja, vpisano mater Marijo in botre. Ime vpisanega očeta se namreč ne pojavlja nikjer več, sklepamo pa, da je Peter Pavel te podatke poznal, saj je moral podatke o starših navajati pri urejanju raznih formalnosti. Da se je baron Testaferrata tej temi izogibal, lahko razumemo kot njegovo bojazen, da bi mu priznanje očetovstva ogrozilo kariero barona. O očetu je bilo že nekaj napisanega, manj pa o materi. Konkretnih dokazov, razen ustnega izročila, nimamo, zato lahko tudi o tem zgolj sklepamo. Ali je mater kdaj srečal, videl? Je hotel prek očeta, s katerim sta si bila podobna, izvedeti tudi kaj o njej? Vemo, da mati težko zapusti otroka in tudi otrok je čustveno močno navezan na svojo mater. Mogoče ji njen stan ni dopuščal nezakonskega otroka in so zato vse uredili na skrivaj, daleč od Komende. Krstiti nekega otroka v stolni župniji, in to morda otroka lahkožive ženske, ni bilo mogoče brez dobrih zvez. Mogoče so se tako izognili sramoti nezakonskega otroka in matere. Nekaj skrivnostnosti ob njegovem krstu torej ostaja. Ugibamo lahko tako ali drugače, dejstva pa kažejo na nenavadno ravnanje sodelujočih. Vprašanje pa je tudi, ali je zapis o krstu verodostojen.


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

71

Zakaj se ponekod pojavlja materino ime Ana (tudi sam naj bi o tem pridigal!), čeprav zapis v krstni knjigi izpričuje, da je bila vpisana Marija. In ne nazadnje, če bi šlo za nekega »najdenčka« na pragu graščine, bi ga gotovo dali kakšni družini, kjer bi skrbeli zanj in bi bil najprej koristen pastirček in kasneje hlapec, nikakor pa ga ne bi dali v rejo premožnejši družini (mogoče sorodstveni), kjer bi bilo poskrbljeno tudi za izobrazbo in duhovniški poklic. Morda je bilo to v Testaferratovem interesu, saj je tudi materino poreklo zavito v skrivnost. Pri raziskovanju se lahko opremo tudi na ljudsko izročilo, ki pa rado marsikaj doda, zato ni zanesljivo. In če ni drugih dokazov, ostane edini in glavni dokaz izpis iz krstne matične knjige.

Kelih z vgraviranim grbom in napis v latinski majuskuli. Župniji ga je daroval Peter Jakob de Testaferrata leta 1752. Foto: Metod Perme

»Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo … zares, dediščina mi ugaja.« (Ps 16,4)

Vsak človek je rojen v določen čas, odmerjenih mu je sedemdeset ali osemdeset let, pravi Sveto pismo. Časa ne izbiramo sami. Tudi v Cerkvi so različni časi, je čas cvetenja vere in čas preganjanja, čas rasti in čas odpada, čas trdne in klene vere in tudi čas krivoverstva. Glavarju je bila na poti do duhovništva postavljena ovira, ki jo je premagal, ker je bil dovolj pogumen in je imel pri tem podporo. Zadela ga je


72

(NE)POZNANI GLAVAR

iregularnost oz. zadržek, ki ga navaja zakonik cerkvenega prava, in sicer kanon 983: … »iregularni (za duhovništvo) so nezakonski, pa naj je njih nezakonski rod javen ali tajen, če niso bili pozakonjeni …«. Čeprav se zdi ukrep z današnjega vidika precej oster in neživljenjski, je treba razumeti, da so bila ta pravila postavljena predvsem zaradi ohranitve svetosti zakona. In da nezakonski otroci ne bi trpeli zaradi zapostavljanja in zaničevanja, ki so ga bili mnogokrat deležni. Po spregledu, ki ga je dobil po posredovanju Testaferrate, in zaščiti župnika Roglja, je dosegel duhovništvo. Čas, v katerem je deloval Glavar kot duhovnik, je bil močno zaznamovan z janzenizmom, ki je pustil močne sledi še v 19. stoletju. Vemo, da je recimo Friderik Baraga zaradi hladnega janzenizma odšel misijonarit v Ameriko. Začetnik janzenizma, škof Cornelius Jansen, je nekatere ideje dobil pri protestantih. V cerkvi naj bi se na primer izogibali okrasju, pozlačenim kipom svetnikov, bogatim poslikavam … V zakramente janzenizem ni posegal. Janzenisti so siromašili svetišča, namenjena Bogu, ker so menili, da gre za razkazovanje. Vendar čudoviti oltarji, freske in križevi poti niso bili namenjeni bahanju, ampak veselju nad tem, da so bili ljudje Bogu pripravljeni dati najboljše. Jansenove ideje so bile morda osnovane z dobrimi nameni, vendar niso bile povsem stvarne. Ne moremo od vseh ljudi pričakovati nekakšne askeze, da bi se odrekli lepemu prostoru, petju in srečanjem z ljudskimi pobožnostmi. Prav v slednje se je janzenistično gibanje najbolj obregnilo. Nasprotovali so molitvi rožnega venca, romanjem, molitvi pred Najsvetejšim, odpraviti so želeli bratovščine. Največ je bilo sporov zaradi postaj križevega pota, saj je ta upošteval človekovo čustveno stran in osebno doživljanje. Reformnih posegov je bilo več vrst in z različno stopnjo radikalnosti. Najradikalnejša usmeritev je zagovarjala stališče, da smejo postaje prikazovati izključno prizore, izpričane v Svetem pismu; po tem gledanju bi pravi križev pot smel obsegati le sedem postaj. V nekaterih slovenskih cerkvah je ta oblika križevega pota ohranjena še danes. Iz Glavarjevega življenjepisa razberemo, da je sam te prijeme zavračal. Že ob nastopu v župniji je ugotovil, da ljudje potrebujejo več verske vzgoje. Prvi »župnik« v Komendi je omenjen leta 1147 (Altwinus de santo Petro), naslednji leta 1163 (Plebanus Olriko s. Petri), od leta 1622 pa so župniki v Komendi znani poimensko. Peter Pavel Glavar je prišel na to mesto za Andrejem Rogljem (Glavarjeva duhovna zapuščina, str. 24), ki je Glavarju izdatno pomagal na duhovniški poti. Vera je tudi iz znanja. To vemo iz Svetega pisma. Tega se je zavedal tudi Glavar in sestavil vprašalnik za »… te maihne otroke«, kot tudi »… sprašuvanje za ta velike ludi«. Naloga duhovnika ni le delitev zakramentov, ampak


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

73

oznanjevanje zapovedi in evangelija, sicer ljudje hitro, kot vemo, zaidejo v vraževerje, češ da bo neki zakrament deloval sam od sebe, kot se dogaja pri magiji. Nekaj plačam, nekaj naredim, pa je vse urejeno. Glavar se je proti temu zelo boril in tudi sam živel zelo vdano Bogu. V več izdajah o njem lahko zasledimo osebno premišljevanje pasijona. 64 točk (nekaj naslovov je podobnih) obsega Jezusovo pot trpljenja od Oljske gore do njegovega pogreba. Od teh 64 »postaj« je le sedem takšnih, ki jih danes molimo pri križevem potu. Je pa razčlenitev zelo natančna, saj najdemo tudi točke premišljevanja z naslovi, kot so Juda Iškarijot s poljubom izda Kristusa, Herod se norčuje iz Kristusa, Napis na Kristusovem križu, Nebo se stemni … Treba je poudariti, da je Glavar ob naslovih napisal osebno prošnjo za svoje duhovniško življenje, torej molitev v prvi vrsti ni bila namenjena vernikom, a je vseeno primerno za premišljevanje vsakega kristjana. Glavarjev katekizem se je v Komendi spet začel aktivno uveljavljati kot veroučni pripomoček leta 2007 z dovoljenjem ordinariata. Kateheti pri verouku od 4. razreda naprej sprašujejo po Glavarjevem katekizmu, ki ga je leta 2007 izdala župnija Komenda. V katekizmu je zapisan arhaični jezik in prevod v sodobno slovenščino, po katerem se otroci učijo. Glavar je v svojem času hodil od hiše do hiše in preverjal znanje. Takrat je župnija štela manj ljudi (župnija Komenda je imela 2293 duš), vasi Tunjice, Zapoge in Pšata, ki so takrat spadale pod našo župnijo, pa 679. Mimogrede, župnija Komenda, ki je že bila v današnjih okvirih, je leta 1901 štela 2592 vernikov (duš), leta 1908 pa 2716.

»Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« (2 Tim 4)

V pridigah se je župnik Glavar precej naslanjal na svetopisemske odlomke. Na njegovo razgledanost in neposrednost kaže pridiga tretje adventne nedelje. Navedeni odlomek je prirejen v sodobno slovenščino, saj nekaterih starinskih izrazov ne uporabljamo več, je pa ohranjene nekaj arhaičnosti, da se lažje približamo duhu tistega časa: »Vidim en strašen dogodek, ker vidim, da vsi ljudje, ki so bili pred nami v grobovih, ležijo. Z njimi je zakopana vsa njihova moč, čast, bogastvo, veselje, zdravje in lepota. Vidim, da se vsi, ki smo v Božji hiši, čez malo časa znajdemo v sedem pedi dolgi mrtvaški trugi zabiti. O pepel in prah, da bi človek večkrat na to mislil in živel Bogu všečno življenje. Pridite torej sem vsi prevzetni in ošabni, vi bogati in lakomni, vi nečistniki, pridite in poglejte, kako se bo končala vaša posvetnost, vaše bogastvo in nečistosti,


74

(NE)POZNANI GLAVAR

vaše nespodobno veselje. Poglejte zdaj razliko med pepelom velikega Aleksandra (najbrž Aleksander Veliki, op. p.) in ubogega Diogena (skromni grški filozof, op. p.), razliko med bogatašem in ubogim Lazarjem, razliko med zalo Rahelo in ovenelo Lio. Zastonj se trudite, ne morete razločiti. Zato pustite posvetno čast, zapeljivo bogastvo, mestne pregrehe, vse, kar ljubite, vse bo nič ter v prah in pepel spremenjeno …«

Plašč, dar Petra Jakoba Testaferrate župniji, leto 1753. Foto: Metod Perme V eni njegovih pridig zaznamo spokorno bogoslužje, spraševanje vesti, torej opomine, navedbe, naštevanje, kateri grehi in grešne navade so zelo razširjene, in poziv župljanom k spovedi:


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

75

»Zakaj torej ne poboljšate svojega življenja? Zakaj ne obžalujete in se ne skesate, dokler imate čas? Zakaj se ne ločiš od svoje ljubice ali svojega priležnika? Zakaj ponavljaš svoja grešna dejanja? Zakaj ne prenehaš z nespodobnim vasovanjem? Zakaj ne vrneš ukradenega blaga, ki ti ne pripada? Zakaj ne odpustiš svojemu bližnjemu in se ne spoveš svojih grehov, ki so ti prav dobro znani? Zakaj izkoriščaš siroto in vdovo? Dobro veš, da enkrat prideš pred Božjega sodnika, Jezusa Kristusa, ki te bo strogo pogledal in hotel imeti od tebe pojasnilo o vseh tvojih besedah, v katerih tolikokrat bližnjega opravljaš in preklinjaš ter daješ pohujšanje v mislih, besedah in dejanjih. Strašen bo karajoč pogled jeznega Sodnika, a še bolj grozen zate bo njegov glas in njegova ostra vprašanja«. V času janzenizma, ko so bile napadene številne pobožnosti, se je precej zavirala tudi pobožnost do svetnikov in Marije. Zato je zanimivo pogledati, kakšen je bil Glavarjev odnos do Matere Božje, ki ga je mogoče zaslutiti iz njegovih zapiskov. Zanimiv je del pridige, ki jo je imel Glavar 29. maja 1746, ko je z romarji obiskal cerkev v Crngrobu pri Škofji Loki. V pridigi se je dotaknil enega od krivoverstev (nestorijanizma), ki je učilo, da je Marija le človeška porodnica, ne pa tudi Božja porodnica! Čeprav je minilo že veliko časa in je bil krivi nauk ovržen, se je Glavar dotaknil te teme. Iz pridige je mogoče razbrati, da je bilo to romanje pripravljeno zaradi velike suše in posledično lakote, ki je nastopila v tistem času. Takole pravi in Nestorija naslavlja kar osebno: »Ampak, poslušaj, ti lažni pastir, nadangela Gabrijela, ki pravi pri obiskanju Marije … in ta bo Sin Najvišjega … Kdo pa je višji kakor Nebeški Oče, ki je vse, kar vidimo, ustvaril. Ne gre tega primerjati s prerokom Jeremijem ali Janezom Krstnikom, ki sta bila poklicana že v materinem telesu. Zakaj, če Mariji rečemo, da je ena Princesa, Kraljeva nevesta ali Cesarica, je to veliko, a vendar ni vse. Če Marijo imenuješ čisto Suzano, pogumno Judito, modro Ruto, lepo Estero, zalo Rahelo, je to veliko, pa ne vse. Kadar jo imenuješ sveto Mater Božjo, si ji naenkrat dal vsa častitljiva imena, ki se ji morejo dati. Zato se Marija bolj drži tega naslova kot vseh drugih časti. Potožimo tudi Mariji naše težave in stiske, zlasti za to veliko sušo in trenutno lakoto. Potožimo ji, naši Božji porodnici, naj naše vzdihe in prošnje k Bogu naprej nese …«


76

(NE)POZNANI GLAVAR

Podobica sv. Urbana s sliko Komende in okolice, osnova je bakrorez iz sredine XVIII. stol. Na zgornjem delu podobice je prikazana slava sv. Urbana, pod njim vidimo komendsko župnijsko cerkev in okoliške cerkve na Križu, v Tunjicah, v Mekinjah ter na sv. Primožu nad Kamnikom. (Vir: http://www.prejmipozdrav.si/)


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

77

V tem nagovoru zaznamo tudi bogato retoriko in slikovite primerjave, ki jih je znal nazorno uporabiti in z njimi približati vsebino preprostemu ljudstvu. A tudi sam je naletel na odklone v veri svojega časa. Pojavile so se tretjerednice, posebna bratovščina Brezmadežnega spočetja, v katerem so bile »pobožne« in v glavnem samske žene, ki pa so bile to pobožnost igrale le navzven. To ni bilo krivoverstvo, ampak neke vrste anomalija, ki je nekatere vernike zbegala. Ta deviacija se je razširila z Vesele Gore, ki leži zahodno od Šentruperta. Preprosto povedano je bila ta »duhovnost« ustanovljena z namenom zbiranja finančnih sredstev, ki so se je posluževali nekateri duhovniki. Takšne žene so jih namreč materialno podpirale, za to pa so zahtevale posebno čast in veljavo v cerkvi. Njihova pobožnost je bila močna in goreča, ko so jih videli drugi ljudje, a iskale so le pomembnost in hvalo. Zaradi teh odklonov je Glavar celo pisal na dunajski cesarski dvor.

»Gorečnost za božjo hišo me použiva …« (Ps 69,10)

Za Glavarja je bil najpomembnejši tempelj Svetega Duha, torej človek in njegovo zveličanje. Šele na drugo mesto je uvrstil tempelj, zgrajen iz kamna in okrašen z dragocenostmi. Ljudje radi vidijo v duhovniku najprej tistega, ki bo obnavljal in gradil. Roko na srce, to je tudi lažje, saj vemo, da sta si telo in duh v globokem nasprotju. Pri Glavarju je zaznati, da je bilo na prvem mestu oznanjevanje evangelija, skrbel pa je tudi za časno lepoto Božje hiše in za krepitev zunanjih pobožnosti, ki vodijo k Bogu. V eni točki pa se oboje srečuje. V tistih časih je bilo pomembno, da ima cerkev čim več relikvij (ostankov svetnikov), torej vidnih znamenj, ki vodijo k nevidnemu – Bogu. Relikvije so bile namenjene pospeševanju in utrjevanju vere. Ta zunanji izraz naj bi vodil ljudi k zgledom duhovnega življenja, tudi trp­ljenja za Kristusa in mučeništva. Glavar je med drugimi po posredovanju Testaferrate poskrbel za truplo sv. Urbana, ki je privabljalo množico romarjev. Zelo si je prizadeval za dovoljenje za podelitev odpustkov tako v Komendi kot Tunjicah. V vseh omenjenih zadevah se je vedno obračal na Petra Jakoba Testaferrato, da bi posredoval v Rimu. V ta namen je dal izdelati bakrorez (gl. slikovno prilogo) in natisnil podobice. A čeprav Glavar ni trpel gmotnega pomanjkanja, se je zelo trudil, da bi ob tem, ko so prihajali romarji, dobil dovoljenje za podelitev odpustkov in je v ta namen pridobil duhovnika, ki je skrbel za duhovno oskrbo romarjev in redno spovedovanje. Na prvo mesto je postavil duhovni blagor ljudi. Obenem pa je tudi poskrbel za lepe


78

(NE)POZNANI GLAVAR

relikviarije, v katerih so bili shranjeni ostanki svetnikov, ki so danes bolj ali manj le okraski oltarja. Lepota svetišča je ne nazadnje odraz skrbi duhovnika in vernikov za Božjo hišo. Temu je Glavar namenil posebno pozornost. Kronika opisuje skrb za nove oltarje, prižnico in drugo opremo. Videti je, da je imel zelo estetski čut in občutek za to, kaj spada v cerkev. Opaziti je podobnost med cerkvijo v Komendi in Preddvoru (sodita v isti čas). Tudi tam sveti Peter sedi na prestolu s tiaro na glavi, tudi v preddvorski cerkvi je na oltarjih precej »vojakov in vojaške opreme« tistega časa. V figurah na oltarju je zaznati odraz viteškega reda, saj pri nas ne zasledimo nobenega ženskega lika (kipa, slike) v glavnem oltarju. Pokojni župnik Nikolaj Pavlič je to želel popraviti in je novo stransko kapelo namenil Mariji, Kraljici miru. Od leta 2005 pa stoji pod misijonskim križem kip Rožnovenske Matere Božje, ki je bil prej na tem mestu le ob šmarnični pobožnosti.

Eden od številnih relikviarijev, ki so na glavnem oltarju v župnijski cerkvi v Komendi (1753). Foto: Metod Perme


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

79

Človek, njegovi dnevi so kakor trava, cvete kakor cvetica na polju, komaj veter zaveje vanjo, že premine. (Prim. Ps 103)

Morda bi bilo treba globlje raziskati, zakaj je Glavar zapustil Komendo in se odločil za kraj, precej oddaljen od dotedanjega župnijskega mesta, za kraj na Dolenjskem. Med predhodnimi lastniki gradu na Lanšprežu, ki ga je kupil Glavar, najdemo številne ugledne plemiške družine. Gotovo so na tem kraju vsaj nekateri pokopavali tudi člane svojih družin. Čeprav zasledimo podatek, da je bil nekoč v kapeli nagrobni napis, posvečen Glavarju, pa je poznavalec zgodovine Stane Granda na Glavarjevem simpoziju leta 1998 v Rimu povedal: »… ni znano, da bi bilo tam pokopano Glavarjevo truplo. Gotovo je v njem sedem grobnih jam, ki pa jih ni nihče še odpiral. Ali je v njih tudi Peter P. Glavar? O tem, ali jih bodo odprli ali ne, še ni enotnega mnenja …« Zgodovinarju tudi ni znano, da bi po letu 2000 kakor koli raziskovali, kdo je pokopan na Lanšprežu, zagotovo pa bi javnost o tem kaj vedela, če bi bilo tako. Za ugotavljanje pristnosti bi bila potrebna primerjava vzorca DNK z njegovimi daljnimi sorod­niki. Glavarjevo slovo s tega sveta je najbrž spremljala tudi osebna bridkost, morda povezana s kakšnim neizpolnjenim načrtom. In kakor sta bila njegovo rojstvo in krst zavita v skrivnost, tudi njegovo poslednje počivališče ostaja nedoločeno in nepreverjeno.

Prižnica župnijske cerkve sv. Petra v Komendi. Foto: arhiv UPPG


80

(NE)POZNANI GLAVAR

»Vse to sem premislil in v srcu uvidel: pravični in modri so v Božji roki z vsem svojim delovanjem.« (Prid 9,1)

Gotovo je duhovnik Peter Pavel Glavar ena svetlih osebnosti, ki še danes, tristo let po rojstvu, pušča močno sled in navdušuje z duhovno in intelektualno zapuščino. V preteklosti je bilo nekaj poskusov, da bi se začel postopek za beatifikacijo, torej za Glavarjevo svetništvo. Toda Cerkev točno določa, kdaj in v katerih primerih se takšen postopek začne. Treba je priznati, da je bilo v preteklosti v ospredju predvsem Glavarjev delež v čebelarstvu in njegovo gospodarjenje. Čeprav je bilo to plemenito dejanje in znamenje svetle osebnosti Petra Pavla, pa s svetništvom ni kaj dosti povezano. Zelo veliko duhovnikov je bilo namreč dejavnih v naravoslovju, ekonomiji in izobraževanju. Pogosto so bili edini izobraženci v župniji in so hoteli pomagati ljudem na različnih področjih, da bi lažje in bolje živeli. Prvi pogoj za začetek postopka za beatfikacijo pa je, da o neki osebi v nekem kraju obstaja »fama sanctitatis«. To pomeni, da obstaja sluh svetosti, spontan glas med ljudmi, da je bil nekdo svetnik, svetniški človek … Velikokrat slišimo med ljudmi, da je ta ali oni umrl v sluhu svetosti, to poznamo pri nas vsaj pri Slomšku. Pri Glavarju tega ne moremo zaslediti. Ne more se tega tudi umetno ustvariti samo s človeškimi napori. To je ali pa ni. Poleg tega je nujna verodostojnost pri navajanju zgodovine in dejstev, izogibati se je treba kakšnih namišljenih dejstev, kot je npr. to, da je bil Glavar kardinal (Prim. Obujeni spomini, str. 6). Že Zakonik cerkvenega prava, ki se opira na kanon tridentinskega koncila, postavlja pravilo, da » … so od kardinalske časti izključeni nezakonski, čeprav bi bili s kasnejšo poroko pozakonjeni …« (kanon 232). Ljudsko izročilo (ali ljudska tvarina) marsikaj doda in olepša. Za zgodovinsko resnico rado vzame celo kakšen roman, v katerem dejstva niso preverjena, zato se potem hitro zgodi, da se zapišejo trditve, kakršna je prejšnja. Treba je ločiti med pripovedjo, ustnim izročilom in dokumentiranim podatkom.


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

81

Baročna monštranca (po vsej verjetnosti dar komendatorja grofa Herbersteina). Foto: Metod Perme

»Rodovi prihajajo, rodovi odhajajo …« (Prd 1,4)

Veliko rodov se je že zamenjalo v komendski župniji od župnikovanja Petra Pavla Glavarja, spomin nanj pa ostaja. Upamo, da ne samo zaradi lipe, ki jo je zasadil, in čebelarstva. V nekem času je spomin močnejši, potem lahko nekoliko zbledi. Božji mlini, kjer ni časa, pa velikokrat meljejo po svoje, drugače od naših misli in načrtov. V vernosti komendskih župljanov je še vedno zaslediti gorečnost nekdanjih pastirjev, še danes se v duhovnem življenju slutijo sledi, ki jih zapustil Glavar v duhovništvu. Vsakdo je poslan na zemljo, da pusti sled. Bolj za Božje kraljestvo kot za zemeljski blagor. Časnost težko merimo z večnostjo, nebeško misliti je težje kot tuzemsko. Včasih se ne moremo znebiti vtisa, da


82

(NE)POZNANI GLAVAR

je Peter Pavel Glavar celo želel, da ostane njegovo življenje nekoliko zakrito, da si ni želel velike slave. Da se je ravnal po osnovnem zakonu duhovništva: »Salus animarum, suprema lex«, kar pomeni »Rešitev duš je najvišji zakon«. Tudi nekaj bridkih izkušenj v pastirstvu nakazuje na to, da je bila pri njem v ospredju vernost župljanov in njihovo večno življenje v nebesih, prizadeval si je za pravo pobožnost in versko znanje. Ni želel biti izpostavljen ne v času življenja in ne po smrti. Zdi se, da se njegova želja uresničuje že več stoletij po njegovi smrti. Viri in literatura Arhiv župnijske kronike, župnija Komenda. Demšar, V. (1991). Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Celje: Mohorjeva družba. Glavar, Peter Pavel (2007). Glavarjeva duhovna zapuščina (B. Golob, ur.). Komenda: Župnijski urad Komenda. Kolar, Bogdan (2012). Posledice janzenističnih idej za nekatere oblike ljudske pobožnosti. Bogoslovni vestnik 72(2), str. 205–217. Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Krstna knjiga, matična št. XVI, str. 394. Stele, France (1929). Politični okraj Kamnik: topografski opis. Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo. Škulj, Edo (ur.). (1999). Glavarjev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. Zakonik cerkvenega prava, dekretalij Gregorja IX.

POVZETEK

Precej navdušujoče je pri Glavarju, da je v sebi imel tako globoko željo po duhovništvu, ali drugače rečeno – močno zakoreninjen duhovni poklic. Okoliščine in osebne razmere mu niso bile naklonjene, in tega se je močno zavedal. Gotovo je bilo v pomoč mecenstvo domnevnega očeta, tudi kakšno zvezo je izkoristil, da je prišel do posvečenja, kar v bistvu ni nič narobe, saj se ni gnal v iskanju lažje poti ali za kakšne ugodnosti. Njegovo duhovništvo dokazuje, da cilj ni bilo mašniško posvečenje, ampak življenje duhovnika samo. Bil je bil goreč duhovnik, njegovo delo pa je imelo, če tako rečemo, širok register. Janzenizmu je nasprotoval s pobož­ nostmi, predvsem s pobožnostjo križevega pota, kar je znamenje srčnosti. Njegovo duhovništvo bi najlažje opisali z besedami, namreč »Salus animarum suprema lex« (Rešitev duš je najvišji zakon). Glavarjeve pridige kažejo tudi na marijansko usmerjenost; vključevanje starozaveznih odlomkov in referenc v Novo zavezo pri pridigah pričajo, da se je vedno dobro pripravil in da je imel duhovno globino. Zapisano osebno


PETER PAVEL GLAVAR – DUHOVNIK

83

premišljevanje pasijona je znamenje njegove pokončne in močne drže pred ljudmi in ponižnosti pred božjim trpljenjem. Vera je tudi iz znanja. Z verskim izpraševanjem župljanov pred prazniki je Peter Pavel Glavar videl dlje kot drugi duhovniki. To je zahtevalo osebni napor, seveda pa je s tem nekatere duhovnike zmotil. Glavarjev katekizem z vprašanji že nekaj let spet uporabljamo pri verouku in tudi sicer sta njegova pastirska drža in delo v župniji pustila sledi vse do danes. Seveda je bil velik tudi na drugih bolj posvetnih področjih, ampak kot za vsakega Jezusovega duhovnika je bil najpomembnejši datum njegovega življenja, poleg rojstva in krsta, datum mašniškega posvečenja na Reki (13. september 1744). V njegovem življenju je zaznati nekaj grenkobe; ne zaradi poklica, ampak zaradi nasprotovanja, s čimer pa ni nič narobe, saj vsak duhovnik kdaj občuti tudi nasprotovanje. Če je pristop k duhovništvu resen, potem hitro teče kri in leti kamenje. Tako je vedno bilo in bo najbrž tudi v prihodnje. Ključne besede: duhovništvo, vera, zveličanje duš, križev pot, pridige.

PETER PAVEL GLAVAR – A PRIEST ABSTRACT

In Glavar’s case it is quite impressive that he had such a deep desire for priesthood. In other words, he had a profoundly rooted calling to the priestly vocation. He was well aware of the fact that he lived in rather harsh and unfavourable conditions or circumstances. Nevertheless, he managed to become ordained, wherein the patronage of his alleged father certainly helped him a great deal and besides, he also took advantage of his connections. There was, basically, nothing wrong with that, as he was not trying to find an easy way out or gain any privileges. His priesthood proves that he did not aim for the ordination itself, but that he truly sought to pursue his mission of a priest. He was a fervent priest who, so to speak, started performing his duties by including all possible elements into his priestly work. One of the things that certainly proves his kindheartedness lies in the fact that he was not in favour of Jansenism, a controversial theological movement within Catholicism, opposing it by favouring the notion of religious devotion, which was mainly related to the Stations of the Cross devotion. His priesthood is best described in words »Salus animarum suprema lex« (The salvation of soul is the supreme law).


84

(NE)POZNANI GLAVAR

His sermons point to his Marianist orientation, while the fragments and references from the Old Testament which were included in his sermons demonstrate that he was always well prepared, and they also serve as a sign of his inner spiritual depth. His written personal contemplation of the Passion exemplifies his upright and powerful stance on various matters as well as his humility in the light of the suffering of Jesus. Religion is certainly based on knowledge as well. By testing knowledge of Christian teachings among his parishioners in the period before holidays, which required a great deal of personal effort, he saw further than others. However, some other priests, who tended to be more behind the altar than among people, were not really supportive of his methods. Such knowledge assessment or question-based approach has been in use again for several years now in catechism classes. One has to admit that his pastoral attitude and work in the parish have undoubtedly left traces to this very day. Needless to say, he was also known for his great achievements in other - that is non-religious or more secular areas. However, and this applies to every priest serving God, the most important date in his life was, in addition to the date of his birth and christening, the date of his ordination in Rijeka (13 September 1744). Nevertheless, his life was also filled with some bitterness, not because of the profession itself but because of the opposition he encountered, and there is actually nothing wrong with that, since every priest is confronted with opposing views. If one takes his call to the priesthood seriously, then he is quickly faced with “blood flowing and stones flying through the air”. It has always been like this and it will probably remain so for decades to come. Keywords: clergy, religion, soul salvation, the Stations of the Cross, sermons.


PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

85

PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

»Zato sem v pomirjenje svoje vesti vpeljal izpraševanje, da bi ne bil pred Gospodom kriv nevednosti svojih ovčic …«1 Saša Skok

študentka doktorskega študijskega programa Humanistika in družboslovje - Zgodovina (FF UL) sasa.skok@yahoo.com

POVZETEK

V desetletjih pred Splošno šolsko naredbo (1774), ki je uvedla obvezno obiskovanje osnovne šole za otroke, je bilo stanje elementarnega šolstva na Kranjskem slabo in neurejeno. Svetle izjeme so predstavljale privatne žup­ nijske šole, ki so po zaslugi prizadevnosti domačih župnikov nadarjenim dečkom ponujale kvalitetno temeljno izobrazbo, s katero so lahko kasneje nadaljevali šolanje v večjih mestih. Eno takšnih šol je v Sv. Petru na Kranjskem leta 1760 ustanovil tamkajšnji župnik Peter Pavel Glavar, ki se je dobro zavedal pomena izobrazbe in se je že prej trudil svoje župljane temeljito poučevati o osnovah verskega nauka. Izpraševal jih je na njihovih domovih in jim svetoval o kmetovanju, imel je namreč veliko teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj, predvsem na področju čebelarstva (leta 1781 je na Lanšprežu na Dolenjskem celo ustanovil prvo čebelarsko šolo na Kranjskem). Osrednji del prispevka je posvečen delovanju Glavarjeve šole in njenemu pomenu v kontekstu tedanjega šolstva na Kranjskem. Ključne besede: 18. stoletje, čebelarska šola, izobraževanje, Sv. Peter na Kranjskem, Lanšprež, Peter Pavel Glavar, Splošna šolska naredba.

1

Demšar, 2004e, str. 51.


86

(NE)POZNANI GLAVAR

PETER PAVEL GLAVAR AND HIS MISSION OF PASSING DOWN HIS KNOWLEDGE ‘I have therefore introduced the interviews to soothe my conscience, lest I should be guilty before the Lord of the ignorance of my sheep...’ ABSTRACT

In the decades preceding the General School Ordinance (1774), which introduced compulsory primary school attendance for children, elementary education in Carniola was poor and badly organised. The only bright exception were private parish schools, which, thanks to the diligence of the local parish priests, provided talented boys with quality elementary education that allowed them to pursue further study in bigger towns. One such school was founded in St. Peter in Upper Carniola (now Komenda) in 1760 by the local parish priest Peter Pavel Glavar, who was well aware of the importance of education and had already made efforts to teach his parishioners the basics of religious doctrine. He tested their knowledge of Christian teachings when visiting their homes, and also advised them on farming, for he had extensive theoretical knowledge and practical experience, especially in the field of beekeeping (in 1781 he even established the first beekeeping school in Carniola, located in Lanšprež, Lower Carniola). The paper mainly examines the activities carried out at Glavar’s school and its importance in the context of the educational system in Carniola back in the 18th century. Keywords: 18th century, beekeeping school, education, St. Peter in Upper Carniola, Lanšprež, Peter Pavel Glavar, General School Ordinance. (v angleščino prevedla Nina Zupančič)

V zgodovini elementarnega izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije je največjo slavo gotovo požela reforma Marije Terezije, s katero je bilo leta 1774 uvedeno obvezno osnovno šolanje za dečke ter deklice med šestim in dvanajstim letom starosti. Seveda so šole v teh krajih obstajale že prej, prvi znaten razcvet pa doživele predvsem v obdobju reformacije in protestantizma, torej v drugi polovici 16. stoletja. 2 V notranjeavstrijskih deželah 2

Vlado Schmidt poudarja, da so se tedaj na današnjem slovenskem ozemlju prvič pojavile »navadne« šole, namenjene izobraževanju celotnega ljudstva (ne glede na spol, gmotno stanje, družbeni status ali bodoči poklic) v maternem jeziku učencev. Njihova osrednja ideja naj bi torej bila ponuditi temeljno znanje vsakemu posamezniku ne (samo) zato, ker mu bo to kasneje koristilo pri opravljanju poklica, ampak tudi, ker je »človek in je tako vreden, da ga izobražujemo in vzgajamo« (Schmidt, 1988, str. 43). Protestantje so na področju šolstva sicer imeli obsežne načrte, vendar ne vemo, v kolikšni meri so se ti dejansko uresničili. Šolski sistem se je počasi in postopoma kristaliziral, delovanje izobraževalnih ustanov še ni bilo poenoteno, vprašanje ostaja, kakšen delež otrok se je v tem času dejansko šolal. Poudariti velja še, da so protestanti v Ljubljani leta 1563 ustanovili stanovsko šolo, ki je, kakor dokazuje Schmidt,


PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

87

pod oblastjo Habsburžanov, predanih katoličanov, je kmalu sledila reakcija – v času protireformacije so skušali protestantsko šolstvo povsem izkoreniniti, knjige in šolske stavbe pa so pogosto končale v plamenih. Problem protireformatorjev je bil, da protestantski šolski dejavnosti niso bili sposobni ponuditi alternative, katoliške šole so namreč skoraj povsem zamrle. Na tridentinskem koncilu (1545–1563), ki je skušal začrtati smernice katoliške prenove, so sklenili, da bodo župniki otroke učili verskih osnov, škofje pa bodo skrbeli za nadaljnje šolanje pismenih dečkov, ki bi lahko nekoč postali duhovniki. Pomembno vlogo v izobraževanju so prevzeli jezuiti, ki so v Ljubljani ustanovili svojo gimnazijo, 3 vendar je bilo stanje elementarnega šolstva (predvsem na podeželju) precej klavrno. Večinoma je bilo slabo organizirano, vse prej kot poenoteno, učna vsebina in njena kvaliteta pa pravzaprav odvisni od primera do primera. Avstrijska oblast je sicer nekje od sredine 18. stoletja naprej ved­ no bolj posegala v sfero izobraževanja, vendar je bila do osnovnega šolstva v državnih rokah še dolga pot. Leta 1761 naj bi na Kranjskem delovalo nekaj mestnih šol (dve v Ljubljani in po ena v Kranju, Kamniku, Radovljici, Škofji Loki, Tržiču, Sv. Petru na Kranjskem, Stični, Novem mestu, Krškem in Kočevju) ter župnijske šole (npr. zimska župnijska šola v Mengšu4), ki so se močno razlikovale po kvaliteti. Ponekod so v njih poučevali cerkovniki, ki še sami niso znali ne brati ne pisati, drugod pa so takšne šole predvsem zaradi velike angažiranosti domačih župnikov ponujale kvalitetno znanje, ki učencem ni zagotavljalo le temeljne izobrazbe, pač pa tudi pripravo na morebitno nadaljevanje šolanja – takšni sta bili poleg Glavarjeve v širši okolici recimo tudi Raspova šola v Kamniku in Paglovčeva šola v Spodnjem Tuhinju. Precej neurejeno in skromno je bilo torej šolstvo na Kranjskem, ko je Peter Pavel Glavar leta 17605 v Sv. Petru na Kranjskem osnoval šolo za nadarjene fantiče, in v luči tega moramo razumeti in vrednotiti njegovo pedagoško dejavnost (Demšar, 1981, str. 89–90; Okoliš, 1999, str. 161–162; Okoliš, 2009, str. 19–38; Schmidt, 1988, str. 41–117, 140–178).

3

4 5

dosegala gimnazijsko stopnjo izobraževanja, torej ponujala svojim učencem dovolj znanja, da so lahko nadaljevali študij na univerzi. Več o šolstvu v času reformacije in protestantizma: Okoliš, 2009, str. 19–24; Schmidt, 1988, str. 41–92. Jezuiti so na Dunaj prišli leta 1551, leta 1597 (eno leto, preden je svoja vrata zaprla tamkajšnja protestantska stanovska šola) so ustanovili gimnazijo v Ljubljani, v prvi četrtini 17. stoletja še v Celovcu, Gorici in Trstu, naposled pa leta 1758 (le dobrih deset let pred razpustitvijo reda) tudi v Mariboru. Dokaj blizu in zato dijakom z ozemlja današnje Slovenije relativno dostopne so bile še jezuitske gimnazije v Gradcu, na Reki in v Varaždinu. Jezuitske šole so delovale po strogo enotnih predpisih, za sprejem so zahtevale dobro znanje nemščine in usvojene osnove latinščine, ki je bila nepogrešljiva tako v cerkvenih kot diplomatskih službah ter znanosti. Študij se je delil na dva dela: najprej so se dijaki intenzivno posvečali učenju jezikov (studia inferiora), nato so prešli na pouk teologije, prava, filozofije in medicine (studia superiora). Več o jezuitskih gimnazijah in njihovem učnem programu: Schmidt, 1988, str. 119–150. Stražar, 1993, str. 257. O pojavljanju napačne letnice (1750) ustanovitve Glavarjeve šole v Sv. Petru na Kranjskem glej: AGBen, fasc. 1/29, f. 117; Demšar, 1960, str. 536.


88

(NE)POZNANI GLAVAR

Glavar je svoje dušnopastirsko poslanstvo jemal zelo resno in dejavno skrbel, da so njegovi farani poznali vsaj osnove krščanskega nauka. Pogosto je bil pri tem tako inovativen, da je šel njegov pristop v nos janzenistični duhovščini. Ob postajah križevega pota, ki je bil tedaj še precejšnja redkost in ga je dal v župnijsko cerkev postaviti leta 1751, je vernikom razlagal o Kristusovem trpljenju,6 organiziral je duhovne vaje in verouk ob nedeljskih popoldnevih, pozneje pa je, ker se mu obisk učnih ur ni zdel dovolj velik in ljudje ne dovolj zagreti za učenje, začel župljane obiskovati na domu in jih izpraševati o temeljnih krščanskih resnicah, ki so jih morali znati na pamet. Otroci do šestega leta so bili takšnega preverjanja znanja opravičeni, starejši dečki in deklice so odgovarjali na 26 (kasneje 20), odrasli pa na 51 (kasneje 47) vprašanj. Glavar je njihovo obvladanje snovi skrbno zabeležil,7 zapisnike pa shranil in jih dal zvezati skupaj.8 Tisti, ki niso poznali odgovora na kakšno vprašanje, so morali svoje znanje (s kaplanovo pomočjo) utrditi, nato pa ponovno odgovarjati – Glavar je bil glede tega načelen in neizprosen, kdor ni pokazal dovolj znanja, ni smel k velikonočni spovedi. Ljudje so se, kakor piše sam, izpraševanja bali in se zato učili, si pri učenju pomagali med seboj, nekateri pa so se mu celo pridružili, ko je hodil preverjat znanje po hišah, in poslušali izpraševanje, da bi si tako zapomnili zahtevano snov. Za spodbudo je otroke tudi obdaroval, kmetom pa je med obiskovanjem njihovih domačij praktično svetoval glede poljedelstva in živinoreje (Demšar, 1960, str. 538; Demšar, 2004e, str. 51–55; Demšar, 2004f, str. 45–48; Pibernik, 2000, str. 48; Okoliš, 1999, str. 162–163). Glavar je med izpraševanjem župljanov odkril veliko nadarjenih otrok in se dokončno prepričal, da je bistra mladež tudi med podeželskim prebivalstvom. Konec koncev je tudi sam odraščal v kmečki družini in se je dobro zavedal pomena izobrazbe in prave podpore9 (AGBen, fasc. 1/29, f. 119; Okoliš, 6 7

8

9

O Glavarjevem premišljevanju o pasijonu glej: Demšar, 2004d, str. 37–43. Podrobno o ocenah, ki jih je Glavar ob izpraševanju krščanskega nauka podeljeval svojim župljanom: Demšar, 1988, str. 201–203; Demšar 2004e, str. 52–53. Tako sta nastali dve knjigi takšnih zapisnikov, prva obsega izpraševanje med letoma 1754 in 1760, druga pa od leta 1761 do leta 1766. To je pravzaprav Status animarum, popis župljanov, v katerem so bili z imenom in priimkom našteti člani posamezne družine, navedena je bila tudi njihova starost, zraven pa pripisani še najrazličnejši podatki (o velikosti njihovega posestva, znanju, ki so ga izkazali na izpraševanju itd.), zelo dragoceni za raziskovanje zgodovine. Na začetku prvega zvezka Statusa najdemo tudi Glavarjev katekizem (ki ga je sam imenoval »Podvuzhenie ali Sprashvanie tiga potrebniga Kershanskega Navuka sa ta maihne otrokhe [oz.] sa ta velke Ludy«) z vprašanji in odgovori nanje (20 za otroke in 47 za odrasle). Število vprašanj je bilo, kot že omenjeno zgoraj, na začetku večje, a jih je Glavar kasneje nekaj izločil (ta se nam žal niso ohranila). Verjetno je po praktičnih izkušnjah izpraševanja na terenu uvidel, da so bila vprašanja v prvotnem obsegu za farane prevelik zalogaj. Besedilo katekizma je (transkribirano v latinico) objavil Viktorijan Demšar: Demšar, 2004c, str. 69–75. Župljani so imeli veliko težav predvsem s pomnjenjem dolgih in zapletenih odgovorov, kakršna sta bila, kakor poroča Demšar, tista na vprašanje o kesanju in krstu v sili. (Demšar, 2004e, str. 51–55; Demšar, 2004f, str. 46–47; Pibernik, 2000, str. 32–48) Pri ocenah izpraševanja znanja je pri nadarjenih otrocih zapisoval tudi opazko »eget duce« - potrebuje vodstvo. Tako je recimo leta 1754 pri malem Antonu Remicu z Gmajnice zapisal »valde eget duce«. Remic je kasneje doktoriral na Dunaju in postal dvorni advokat. (Demšar, 1988, str. 203; o Remicu glej tudi op. 18 v nadaljevanju)


PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

89

1999, str. 163). Josip Benkovič v svojem članku o Maksimilijanu Leopoldu Raspu, kamniškem župniku, ki je v začetku 18. stoletja v Kamniku ustanovil elementarno šolo,10 trdi, da je Glavar »vseskozi srečno posnemal Raspovo delovanje« (Benkovič, 1899, str. 295). Morda je ta primer dobre prakse iz neposred­ne okolice Sv. Petra na Kranjskem zares dodatno podžgal Glavarjevo željo po ustanovitvi lastne šole. Glavar je že leta 1759, eno leto pred začetkom pouka v Sv. Petru na Kranjskem, šest okoliških dečkov poslal na šolanje v Celovec, da bi se tam opismenili in predvsem dobro naučili nemškega jezika v vsakodnevni komunikaciji s tamkajšnjimi vrstniki.11 Znanje nemščine je bilo za slovensko govoreče prebivalstvo na poti do izobrazbe izrednega pomena. Stane Okoliš poudarja: »Tudi vprašanje pismenosti med slovenskim prebivalstvom je bilo vezano na znanje nemškega jezika, ki je bil most tudi do latinskega. Biti pismen je za slovensko prebivalstvo pomenilo obvladati vsaj nemški jezik« (Okoliš, 2009, str. 37). Po vrnitvi s Koroške na Kranjsko je šest dečkov nadaljevalo šolanje v Sv. Petru na Kranjskem, kjer jih je poučeval učitelj iz Gradca. Glavar se je trudil svoji šoli zagotoviti najboljše učitelje, poskrbel pa je tudi za njihovo preskrbo in pošteno plačilo. Verjetno je poučeval tudi sam (Demšar, 1991, str. 118; Okoliš, 1999, str. 163; Okoliš, 2009, str. 36–37). Vlado Schmidt je o Glavarjevi in podobnih šolah zapisal: »Iz prikazovanja bornega stanja tedanjega šolstva moramo zaradi njihovega kvalitetnega dela izvzeti privatne župnijske šole, ki so jih ustanovili župniki […], da bi pripravili nadarjene dečke za duhovniške študije« (Schmidt, 1988, str. 116). Njihov glavni namen je bil priprava učencev na nadaljevanje šolanja na višji gimnaziji (eni do jezuitskih - glej op. 3 - oz. frančiškanski v Novem mestu), zato so morale v svoj kurikulum umestiti branje in pisanje nemščine ter osnove latinščine. Na Glavarjevi šoli so se nadobudni dečki12 učili še slovenščine in verouka, ki je bil v tedanjih šolah seveda nepogrešljiv učni predmet, spoznavali pa so tudi računstvo in glasbo. Slednja je bila pomembna tudi zato, ker so si lahko v ljubljanskem jezuitskem internatu (imenovanem tudi »semenišče«) in drugod revni učenci bivanje in hrano zaslužili z muziciranjem in petjem na cerkvenih 10

11

12

Baron Maksimilijan Leopold Rasp je bil kamniški župnik dobrih štirideset let (od nastopa službe marca leta 1700 do smrti 12. decembra 1742). V hiši, ki jo je kupil s podedovanim premoženjem, je uredil osnovno šolo za dečke in deklice, za nadarjene fantiče pa je organiziral tudi pouk glasbe, latinščine in grščine ter jih, podobno kot Glavar, tako pripravljal na sprejem na gimnazijo. (Benkovič, 1899, str. 293–294; Drovenik Čalič, 2011, str. 74) Stane Okoliš opozarja na to, da Glavar dečkov ni poslal v kakšno od kranjskih mestnih šol, ki so jih imenovali tudi »nemške šole«. Očitno je menil, da se tam ne bodo dovolj dobro naučili nemškega jezika. Čeprav nimamo poročil o tem, da bi pouk v teh šolah potekal v slovenščini, bi lahko na podlagi tega domnevali, da je to vsaj delno držalo. Z nazivom »nemške« so jih verjetno predvsem razlikovali od »latinskih« šol oz. gimnazij. (Okoliš, 1999, str. 164–165) Ti naj bi morali pred vpisom v Glavarjevo šolo že obvladati osnove branja in pisanja, ki bi jih verjetno lahko usvojili v nedeljski šoli. (Demšar, 1988, str. 200)


90

(NE)POZNANI GLAVAR

ali šolskih svečanostih. Glavar je previdel, da jim bo glasbeno znanje v živ­ ljenju gotovo prišlo prav, saj glasbenikov »po krajih v Avstriji manjka in jih je treba klicati z daljnih dežel,« pomagalo pa bi jim lahko tudi pri vstopu »v kakšen red, kjer zelo upoštevajo glasbo, ker potrebujejo zadostno število glasbe veščih na koru« in »pri izpraznjenih cerkvenih beneficijih zlasti po mestih« (AGBen, fasc. 1/29, f. 120). Dečki so se učili petja ter igranja na orgle in gosli. Na Glavarjevi šoli je glasbo v letih 1762–1765 poučeval Jakob Zupan, avtor prve slovenske opere Belin, ki je prej deloval v Kamniku.13 Josip Benkovič piše, da je »okoli l. 175014 slavni Peter Pavel Glavar v Komendi zgradil lepše in prostornejše šolsko poslopje in da je pozval iz Kamnika izurjenega in godbe veščega Jakopa Zupana. […] V Komendi so imeli tedaj izborno cerkveno petje; slovesne maše so spremljali celo godci« (Benkovič, 1899, str. 294). Iz tega lahko sklepamo, da je Glavar v Sv. Petru na Kranjskem ustvaril tako dobre pogoje za delo, ustvarjanje in poučevanje, da so bili vabljivi tudi za tiste, ki so službovali kje drugje (Demšar, 1981, str. 90; Demšar, 1991, str. 118; Okoliš, 1999, str. 164–165; Schmidt 1988, str. 116–130). Glavarjeva šola je najprej imela svoje prostore v beneficijski hiši, ki je bila zgrajena leta 1752, kasneje pa se je preselila v bližnjo stavbo na Aplenci, imenovano »Kočijaževa hiša,« ki jo je Glavar od Jakoba Štamcarja kupil posebej v ta namen in so ji ljudje nato rekli »Šola«. Učenci so stanovali v internatu (notranjem seminarju), kjer so bili preskrbljeni s krepko kmečko hrano in plat­nenimi ter suknenimi oblačili,15 ob življenju zdoma pa so se naučili tudi reda in discipline ter dobili izkušnjo življenja v skupnosti, kar jim je gotovo koristilo pri nadaljevanju izobraževanja. Vzdrževanje gojencev in učiteljev je bilo velik finančni zalogaj, zato je Glavar sprejel zgolj toliko dečkov, za kolikor so zadostovale obresti od glavnice, ki jo je določil ob ustanovitvi šole. Svojim gojencem je pomagal tudi kasneje, ko so nadaljevali študij (AGBen, fasc. 1/29, f. 118; Demšar, 1960, str. 537; Okoliš, 1999, str. 165–166).16 Točno število dijakov, ki so obiskovali Glavarjevo šolo, težko določimo – ohranil se nam je sicer seznam iz let 1761–1766, vendar zgolj v kasnejšem prepisu.17 Poleg podatka o šestih dečkih, ki jih je poslal na Koroško, v svojem 13

14 15

16 17

V Kamnik naj bi Zupan po študiju v Gradcu prišel pred letom 1757. Pred in po njegovem delovanju v Sv. Petru na Kranjskem naj bi na Glavarjevi šoli glasbo poučeval Matija Gellinegk. Zupan je sicer kasneje v Kamniku osnoval svojo zasebno osnovno šolo, leta 1787 je uspešno zaključil tudi učiteljski tečaj v Ljubljani in postal učitelj na kamniški glavni šoli. (Demšar, 1960, str. 537; Drovenik Čalič, 2011, str. 75–76) Letnica je napačna, glej op. 5. V 18. stoletju je bilo, kakor ugotavlja Peter Ribnikar, na Kranjskem nasploh običajno, da so učence štipendirali z mestom v določenem zavodu in preskrbo, šele sredi 19. stoletja so začeli štipendisti prejemati denar. (Ribnikar, 1999, str. 9). Za Glavarjevo pomoč Antonu pl. Remicu glej op. 18; za njegovo pomoč Jožefu Tomlju glej: Demšar, 2004b, str. 92. Seznam, ki se zdi (predvsem v primerjavi s podatki iz Glavarjevega poročila, omenjenega v nadaljevanju) nepopoln, navaja učence Glavarjeve šole z imeni in priimki ter običajno dodaja tudi njihovo starost in domači kraj. Precej jasno jih ločuje na »alumne« in »con-


PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

91

poročilu okrožnemu uradu (1761) Glavar ob ustanovitvi omenja osem dijakov svoje šole, leta 1761 naj bi jih bilo že štirinajst. Najimenitnejšo kariero med njimi si je bržkone ustvaril dr. Anton pl. Remic z Gmajnice,18 ki je študiral na Dunaju in postal advokat na tamkajšnjem dvoru ter passauski svetnik. Glavar je sicer v pismu velikemu priorju malteškega viteškega reda (1765) zapisal, da so učenci njegove šole izobraževanje nadaljevali na Reki, v Trstu, Celovcu in Ljubljani (AGBen, fasc. 1/29, f. 123; Demšar, 1960, str. 537; Demšar, 1991, str. 118; Okoliš, 1999, str. 163–166, Pavlič, 2002, str. 221–222). Skrivnost ostaja tudi dolžina šolanja v Sv. Petru na Kranjskem, ki je sicer gotovo trajalo več let. Zaključeno je bilo, ko je bil dijak dovolj podkovan v zahtevani učni snovi, da je lahko kandidiral za sprejem na višjo šolo. Čas, ki je bil za to potreben, se je seveda razlikoval od primera do primera. Nejasna je tudi usoda Glavarjeve šole po njegovi smrti. Glavar se je sicer že sredi leta 1766 preselil na Lanšprež na Dolenjskem, kjer si je kupil posestvo in se posvetil predvsem kmetovanju, čeprav je ostajal dejaven na številnih področjih. Po selitvi delovanja šole v Sv. Petru na Kranjskem zagotovo ni mogel več nadzirati tako kakor prej, a je očitno poskrbel, da se je pouk na njej nadaljeval. Dolgo se je domnevalo, da je šola zaprla svoja vrata po njegovi smrti (1784), vendar je Viktorijan Demšar med raziskovanjem v Arhivu Glavarjevega beneficija ugotovil, da je delovala tudi kasneje, za kar je bil verjetno zaslužen Jožef Peter Tomelj (Tomelli) z Gore pri Sv. Petru na Kranjskem, Glavarjev posinovljenec, dedič in eden od gojencev njegove šole.19 Tomelj je zaradi tuberkuloze umrl leta 1797, Demšar pa je domneval, da je, oslabljen od bolezni, nehal vzdrževati šolo že kakšno leto prej. S precejšnjo gotovostjo lahko torej trdimo, da je Glavarjeva šola v Sv. Petru na Kranjskem delovala več kot trideset let (Demšar, 1981, str. 90; Demšar, 2004g, str. 147–148; Okoliš, 1999, str. 165–166). 6. decembra 1774 je bila razglašena Splošna šolska naredba (Allgemeine Schulordnung für die deutschen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in den sämtlichen k. k. Erbländern), 20 ki je uvedla osnovne šole za dečke in deklice na

18

19 20

victores« (»konviktorje«) – slednji izraz še ni pojasnjen in bi lahko, kakor razmišlja g. Jožef Pavlič, morda označeval učence, ki niso bivali v internatu. G. Pavliču se zahvaljujem za pomoč pri intepretaciji tega vira: AGBen, fasc. 32/6, str. 1–5. Življenjepis Antona pl. Remica s povzetkom korespondence med njim in Glavarjem: Vrhovec, 1884, str. 1–3. Glavar je Remicu med študijem na Dunaju izdatno finančno pomagal, ta pa mu je pošiljal natančne popise stroškov, ki jih je s tem denarjem pokril. Vrhovec piše, da je Glavar istočasno podpiral še enega od svojih dijakov, »necega Vrankoviča iz Komende« (Vrhovec, 1884, str. 2). Seznam učencev Glavarjeve šole razkriva, da je šlo najverjetneje za Jurija Brankoviča s Klanca, ki je bil rojen 20. 4. 1750 (AGBen, fasc. 32/6, f. 1). Podrobneje o Remicu: Pavlič, 2002, str. 221–222. O Jožefu Petru Tomlju in njegovem dopisovanju z Glavarjem podrobno: Demšar, 2004b, str. 91–96. Pred uvedbo Splošne šolske naredbe je Blaž Kumerdej leta 1772 na Dunaj poslal svoj načrt za izboljšanje razmer v šolstvu na Kranjskem. V njem je izpostavil zaskrbljujoče dejstvo, da »zna razen redkih študentov, duhovščine, nekaterih meščanov v mestih in v grajskih pisarnah, v vsej vojvodini komaj sto oseb brati in pisati« (Schmidt, 1988, str. 169). Prepričan je bil, da bi lahko preprostim ljudem osnovna izobrazba koristila v vsakdanjem življenju, jim pomagala pri seznanjanju z verskimi nauki, načeli umnega gospodarjenja in zakoni, s tem pa bi postali bolj vestni državljani, ki bi »laže […] davke plačevali« (Schmidt, 1988, str. 169). Kumerdej je predlagal, da


92

(NE)POZNANI GLAVAR

podeželju in v mestih ne glede na premoženjsko stanje njihovih družin. Predvidena je bila ustanovitev treh vrst osnovnih šol: trivialk, glavnih šol in normalk. Trivialke naj bi se nahajale na podeželju ter v manjših krajih, otroci pa bi se tam učili branja in pisanja, računstva, verouka itd. V glavnih šolah (vsako okrožje bi imelo vsaj po eno) bi kurikulum trivialk razširili še s kakšnim dodatnim predmetom izmed tistih, ki so jih sicer poučevali na normalkah (npr. nemščino, latinščino, geometrijo, zgodovino in geografijo itd.). V glavnih mestih dežel21 bi se nahajale normalke oz. vzorčne šole, kjer bi učenci poslušali pouk iz omenjenih predmetov, učiteljski kandidati pa bi se tu usposabljali in uvajali. Splošna šolska naredba je torej omogočila osnovno šolanje vsem otrokom, vendar ni vsem otrokom omogočila enakega osnovnega šolanja. Podeželske trivialke s precej okrnjenim učnim programom niti slučajno niso ponujale enakih možnosti kot glavne šole in normalke, od koder so učenci lahko nadaljevali šolanje na višjih stopnjah. Diferenciacija osnovnošolskih ustanov pa ni bila edina težava nove šolske reforme. Velik problem je predstavljalo financiranje šol, Cerkev je na področju izobraževanja želela še naprej obdržati čim večji vpliv, starši pa so otroke raje porabili za delovno silo, kot jih pošiljali k pouku. Vsebina Splošne šolske naredbe je tako ostala bolj oddaljena želja kot dejanska zahteva, ki bi ji bila oblast pripravljena slediti za vsako ceno (Engelbrecht, 1984, str. 102–118; Okoliš, 2009, str. 41–49; Schmidt, 1988, str. 178–199). Kam bi lahko uvrstili Glavarjevo šolo? Očitno je sodobniki niso enačili s trivialko, kar je razvidno iz različnih dopisov, v katerih je oblast še za časa njenega obstoja zahtevala, da se tudi trivialki v Sv. Petru na Kranjskem priskrbi potreben prostor. Veliko sorodnosti lahko sicer najdemo med Glavarjevo

21

bi v bodoče povsod nastavljali samo pismene cerkovnike, ki bi lahko ob nedeljah in praznikih brezplačno poučevali otroke in odrasle. Nepismeni cerkovniki bi se morali naučiti branja in pisanja, župniki pa aktivno spodbujati ljudi k učenju. Predvidel je tudi nadzor izvajanja tega načrta in prevajanje knjig ter tiskanje izvodov abecednika, ki bi jih zastonj delili med prebivalstvo. Vlado Schmidt poudarja, da je bila Kumerdejeva ideja »naučiti kmečke otroke po slovensko brati in pisati, da bi se lahko izobraževali z branjem v slovenščino prevedenih knjig, da bi spoznali napredek gospodarstva v drugih deželah in tako izboljšali svoj način življenja ekonomsko in kulturno« (Schmidt, 1988, str. 172). Cerkev je predlogu, ki se ni nikoli uresničil, ostro nasprotovala, saj je posegal v pravico župnikov, da nastavljajo cerkovnike po svoji volji, nalagal dodatno (neplačano) delo cerkovnikom in župnikom, ki naj bi svoje cerkovnike pripravljali na učiteljsko službo, ter vzpostavljal posvetni nadzor, saj naj bi deželni uslužbenec kontroliral izobraževalno delo cerkovnikov in župnikov. Eden največjih kritikov Kumerdejevega načrta je bil novomeški prošt Martin Jabacin, eden od dveh izvršiteljev Glavarjeve oporoke (o oporoki glej: Demšar, 2004g, str. 147–155). Jabacin je bil prepričan, da »bi pismeni kmet skušal bolje živeti, a na polju ne bi hotel več delati« (Schmidt, 1988, str. 175). Revščino je pripisoval Božji volji, splošna pismenost se mu je zdela nevarna, zagovarjal pa je šolanje izbranih talentiranih dečkov, torej točno to, kar je ponujala Glavarjeva šola v Sv. Petru na Kranjskem (Okoliš, 2009, str. 40–41; Schmidt, 1988, str. 167–178). Zanimivo bi bilo po mnenju o splošni šolski obveznosti povprašati Glavarja. Viktorijan Demšar dopušča možnost, da je morda tudi on razmišljal o nekakšni »trivialki, vendar za njeno ustanovitev ni imel dovolj denarnih sredstev«. (Demšar, 1981, str. 91) Na ozemlju današnje Slovenije se je tedaj nahajalo samo eno deželno glavno mesto, to je bila Ljubljana, ki je bila središče Kranjske. Štajerska je imela glavno mesto v Gradcu, Koroška v Celovcu, Goriška v Gorici. Sedanje Prekmurje je bilo razdeljeno med dve upravni enoti, Zalsko in Železno županijo, središči obeh sta ležali na ozemlju današnje Madžarske. (Štih & Simoniti, 2010, str. 260, 346)


PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

93

šolo in glavnimi šolami (osnovnim šolskim predmetom je Glavar priključil vsaj nemščino, latinščino in glasbo), vendar ji najpogosteje rečejo »nižja gimnazija«, nekakšna pripravljalnica za vpis na višjo gimnazijo oz. »mestne šole« (Demšar, 1960, str. 90). Včasih je imenovana tudi »semenišče«, vendar to gotovo ni najprimernejši izraz – Glavar je prav zares hotel ustanoviti semenišče, vendar mu to ni nikoli uspelo (Demšar, 1960, str. 536–537; Demšar, 1981, str. 90; Okoliš, 1999, str. 165). V Sv. Petru na Kranjskem je trivialka zagotovo obstajala v začetku 19. stoletja, verjetno pa že kakšno desetletje prej. Njeno delovanje je teklo vse prej kot gladko, borila se je predvsem s finančnimi problemi, saj je bil velik delež prebivalstva prereven, da bi lahko plačeval prispevek za obiskovanje šole, država pa šolstva ni podprla z zadostnimi denarnimi sredstvi. Učitelj je tako životaril ob nizkih dohodkih in dobival dodatne zadolžitve, da je sploh lahko zaslužil dovolj za preživetje, z družino pa je bil običajno nastanjen kar v vlažnem pritličju župnišča (Demšar, 1981, str. 90–92). Osnovna šola naj bi v Sv. Petru na Kranjskem kmalu zopet zamrla, dokler ni tja sredi 19. stoletja kot kaplan prišel Janez Brence. Ta naj bi, kakor piše Viktorijan Demšar, »znal pridobivati otroke za primerno izobraževanje in mladina mu je vesela sledila« (Demšar, 1960, str. 540). Število željnih pouka se je kmalu tako povečalo, da so šolsko sobo opremili s pečjo in novimi klopmi, novembra 1852 pa se je pričelo delovanje redne ljudske šole. Učenci so lepo in hitro napredovali, pridobljeno znanje pa ponosno razkazovali na javnih izpraševanjih (Demšar, 1960, str. 539–542). Tako je v Sv. Petru na Kranjskem približno sto let po ustanovitvi Glavarjeve šole ponovno vzcvetela izobraževalna dejavnost, tokrat pod novim pobudnikom kot splošna osnovna šola s poudarkom na slovenskem jeziku.22 Omeniti je treba, da je Glavar ustanovil še eno šolo: proti koncu leta 1781 je Tomlju v pismu zaupal, da je začel poučevati o čebelarstvu. Tako je na tem področju dosegel še en mejnik – po tem, ko je leta 1776 poskrbel za Pogovor o čebelnih rojih, prvo knjigo o čebelarstvu v slovenščini, je leta 1781 osnoval še prvo čebelarsko šolo na Kranjskem, čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu, kjer je pouk potekal v slovenščini, da ga je lokalno kmečko prebivalstvo lahko dobro razumelo. Žal za njeno delovanje nikoli ni dobil uradnega dovoljenja, saj je tik pred tem izšel dvorni dekret o ukinitvi javnih učiteljev čebelarstva (Šalehar, 2013, str. 4–32). Vse do konca življenja je Glavarja, uspešnega pedagoga in andragoga, gnala težnja po predajanju in razdajanju znanja, ki je verjetno izhajala iz 22

Eden od učiteljev na tej šoli je bil Valentin Krek, oče dr. Janeza Evangelista Kreka (1865–1917), duhovnika, intelektualca in vplivnega politika. Družina se je priselila leta 1869 in pri Sv. Petru na Kranjskem ostala vse do očetove smrti leta 1875 – Janez Evangelist je v tem času z odliko končal prve tri razrede osnovne šole. (Demšar, 2004a, str. 249)


94

(NE)POZNANI GLAVAR

njegove želje, da bi ljudem pomagal, ter spoštovanja, ki ga je imel do izobrazbe. Vedel je, kaj vse lahko ta človeku omogoči: morda službo na dunajskem dvoru, mogoče zgolj boljši pridelek, a skoraj zagotovo lagodnejše življenje. Njegovi načrti so se izkazali za prevelike, da bi bili uresničljivi, njegova dolgoletna želja po ustanovitvi pravega deškega semenišča je ostala neizpolnjena (Demšar, 1960, str. 537). Vseeno Glavar ostaja z velikimi črkami vpisan v zgodovino šolstva na Kranjskem, saj je uspel šolo v Sv. Petru na Kranjskem ustanoviti, voditi in predvsem skrbeti za njeno kakovost v času, ko je bilo stanje izobraževalnih institucij slabo. Čeprav je to dosežek, ki mu ga na področju izobraževanja najpogosteje pripisujemo, ne smemo pozabiti, da je tudi sicer med preprostimi podeželskimi ljudmi širil znanje tako o verskih osnovah kot o umnem kmetovanju. Nihče bi mu torej ne mogel očitati, da ni dobro skrbel za »svoje ovčice«.


PETER PAVEL GLAVAR IN NJEGOVO POSLANSTVO PREDAJANJA ZNANJA

95

Viri in literatura Benkovič, J. (1899). Maksimilijan Leopold baron Rasp in njegova šola. Dom in svet 12(10), 289–301. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-67W9UEED (1. 4. 2021) Demšar, V. (1960). P. P. Glavar in Janez Brence – pionirja slovenske izobrazbe. Nova pot: Glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS, 12(9/12), 536–542. Demšar, V. (1981). Zgodovina šole v Komendi. Glasnik Slovenskega duhovniškega društva 11, 89–94, 124–133. Demšar, V. (1988). Peter Pavel Glavar ocenjuje komendske župljane. Bogoslovni vestnik, 48(2), 199–203. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZIGYRW1F (3. 8. 2021) Demšar, V. (1991). Peter Pavel Glavar, v: J. Ciraj, A. Jagodic, J. Pavlič, M. Remše, F. Stele, M. Žerovnik (ur.), Komenda: Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole (str. 114–118). Glavarjeva družba. Demšar, V. (2004a). Dr. Janez Evangelist Krek, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 249–250). Družina. Demšar, V. (2004b). Glavarjeva pisma Tomlju, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 91–96). Družina. Demšar, V. (2004c). Glavarjev Mali katekizem, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 69–75). Družina. Demšar, V. (2004d). Glavarjevo pasijonsko premišljevanje, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 37–43). Družina. Demšar, V. (2004e). Glavarjev Status animarum, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 51–55). Družina. Demšar, V. (2004f). Originalni pastoralist, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 45–49). Družina. Demšar, V. (2004g). Usoda Glavarjeve oporoke, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 147–155). Družina. Drovenik Čalič, T. (2011). Kamniško šolstvo v Japljevem času. V Marjeta Humar (ur.), Japljev zbornik (str. 67–88). Občina Kamnik. Engelbrecht, H. (1984). Geschichte des österreichischen Bildungswesens: Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs: Vol. 3. Von der frühen Aufklärung bis zum Vormärz. Österreichischer Bundesverlag. Okoliš, S. (1999) Glavarjeva šolska dejavnost, v Edo Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (str. 161–168). Mohorjeva družba. Okoliš, S. (2009). Zgodovina šolstva na Slovenskem. Slovenski šolski muzej. Pavlič, J. (2002). Pomembne osebnosti. V Marko Žerovnik (ur.), Občina Komenda: Življenje od kamene dobe do danes (str. 219–232). Občina Komenda. Pibernik, F. (2000). Suhadole: Kratka kronika kraja 1322–2000. Samozaložba. Ribnikar, I. (1999). Študentske in dijaške štipendijske ustanove na Kranjskem. Arhivi, XXII(1–2), 9–16. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-IBUUQ7OJ (1. 4. 2021) Schmidt, V. (1988). Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem (1. zv.). Delavska enotnost. Stražar, S. (1993). Mengeš in Trzin skozi čas. Odbor pri Krajevni skupnosti. Šalehar, A. (2013). Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781. Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja Novo mesto. http://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-GU6NHIQO/efd43dc2-b7e5-47e7-99eb-1c29ec08a0c0/PDF (29. 3. 2021) Štih, P., & Simoniti, V. (2010). Na stičišču svetov: Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja (2. natis). Modrijan.


96

(NE)POZNANI GLAVAR

Vrhovec, J. (1884). Reven slovensk dijak na Dunaji pred sto leti. Ljubljanski list, 1(204), 1–3. https:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-HU8JGEYI (2. 4. 2021) Arhiv Glavarjevega beneficija (AGBen), fasc. 32/6, Glavarjevo semenišče in Lombergarjevi zapiski o Glavarju (po signaturi Baraga, F. (1998). Arhiv Glavarjevega beneficija. Acta ecclesiastica Sloveniae, (20), 97–193). Arhiv Glavarjevega beneficija (AGBen), fasc. 1/29, Janez Zabukovec: Življenjepis P. P. Glavarja (po sig­ naturi Baraga, F. (1998). Arhiv Glavarjevega beneficija. Acta ecclesiastica Sloveniae, (20), 97–193).

Razglednica iz časa 2. svetovne vojne, poslana leta 1943. Pogled na župnijsko cerkev sv. Petra in tedanje šolsko poslopje. Razglednica je bila izdana v založništvu Andreja Mejača (1866–1941). Poslopje je bilo v noči na soboto, 27. maja 1944 zažgano. Vir in literatura https://www.prejmipozdrav.si Demšar, Viktorijan (2004). Zgodovina šole v Komendi v E. Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (211–222), Ljubljana: Družina.


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

97

SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR Andrej Šalehar

zasl. prof. dr., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko andrej.salehar@bf.uni-lj.si

Anton Tomec

upokojeni tajnik Čebelarske zveze Slovenije tone.tomec@gmail.com

POVZETEK

Peter Pavel Glavar je osnovno čebelarsko znanje pridobil od gorenjskih čebelarjev in veliko iz tujih čebelarskih knjig. Med pomembnejše poudarke njegovega čebelarskega nauka uvrščamo: prepovedano je morjenje čebel, uporablja nakladno čebelarjenje, rojenje uravnava z naravnimi in prisiljenimi roji, pozna praho matic s troti v zraku, poseben voz za prevažanje čebel, Glavarjev panj in čebelarski register. Ves čas (1744–1784) je čebelaril na Kranjskem (Komenda, Lanšprež) in je od leta 1768 najpomembnejši član za čebelarstvo Kranjske kmetijske družbe. V Arhivu Glavarjevega beneficija v Komendi in Arhivu Republike Slovenije so ohranjeni njegovi rokopisi, povezani s čebelarstvom. Vsi so napisani na Lanšprežu in so v latinskem ali nemškem jeziku, knjiga Pogovor o čebelnih rojih pa v bohoričici. Napisal je prvi strokovni opis kranjskega čebelarstva (1768), prvo slovensko čebelarsko knjigo (1776), pravila za čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu (1781), kjer je ustanovil prvo čebelarsko šolo na Kranjskem (1781) in je na njej poučeval v slovenskem jeziku. Bil je častni član čebelarske družbe v Zgornji Lužici (1772). Peter Pavel Glavar je osrednja osebnost Prve zlate dobe kranjskega čebelarstva (1750–1820). Ključne besede: Peter Pavel Glavar, čebelar, čebelarski nauk, rokopisi, Arhiv Glavarjevega beneficija, Arhiv Republike Slovenije, kranjsko čebelarstvo, prva slovenska čebelarska knjiga, pravila za čebelarsko šolo, čebelarska šola na Lanšprežu, učitelj, slovenski jezik.


98

(NE)POZNANI GLAVAR

SLOVENIAN BEEKEEPING AND PETER PAVEL GLAVAR ABSTRACT

Peter Pavel Glavar learnt the basics of beekeeping through his contacts with Gorenjska (Upper Carniolan) beekeepers and by reading foreign beekeeping books. The most important highlights of his beekeeping doctrine include the prohibition of killing bees, the usage of box hive system, the regulation of swarming with natural and forced swarms, the mating of queen bees with drones in the air, a special cart for transporting bees, Glavar’s hive, and beehive record keeping. He was engaged in his beekeeping activity in Carniola (Komenda, Lanšprež) from 1744 to 1784, and in 1768 he became the most important member of the Beekeeping section at the Carniolan Agricultural Society. His manuscripts about bees and beekeeping have been preserved in the Archives of Glavar’s beneficiary house in Komenda and the Archives of the Republic of Slovenia. Glavar wrote the manuscripts while living on the Lanšprež estate. The manuscripts were written in Latin or German language, while his book A Conversation about Bee Swarms was written in bohoričica (the type of writing named after Adam Bohorič). He was the author of the first professional description of Carniolan beekeeping (1768), he wrote the first book on beekeeping in Slovene language (1776), and he also established the rules for the School of Beekeeping and Horticulture in Lanšprež (1781), which was the first beekeeping school in Carniola (1781). Glavar held a position of a teacher there, giving lessons in Slovene language. He was an honorary member of the Beekeeping Society in Upper Lusatia - Oberlausitz (1772). Peter Pavel Glavar was the central figure of the first golden age of Carniolan beekeeping from 1750 to 1820. Keywords: Peter Pavel Glavar, beekeeper, beekeeping doctrine, manuscripts, Archives of Glavar’s beneficiary house, Archives of the Republic of Slovenia, Carniolan beekeeping, the first book on beekeeping in Slovene language, rules for beekeeping school, beekeeping school at Lanšprež, teacher, Slovenian language.


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

99

PRVA ZLATA DOBA KRANJSKEGA ČEBELARSTVA (1750–1820) IN PETER PAVEL GLAVAR Peter Pavel Glavar (Glavar) (1721–1784) je čebelaril v času Prve zlate dobe kranjskega čebelarstva, 1750–1820, v Komendi od leta 1744 do prve polovice leta 1766 in na Lanšprežu od druge polovice leta 1766 do leta 1784. To je bil čas, ko je kranjsko čebelarstvo stopilo z velikimi koraki v svet in se neizbris­ no zapisalo v svetovno čebelarstvo. Poleg kranjskih, gorenjskih čebelarjev so ob Glavarju aktivni tudi Giovanni Antonio Scopoli (1723–1788), Matej Furlan (1727–1780), Anton Janša (1734–1773), Janez Goličnik (1737–1807), Blaž Kumerdej (1738–1805), Martin Kuralt (1757–1845) in Anton Humel (mestni kirurg). Glavar je osnovno čebelarsko znanje pridobil od gorenjskih čebelarjev, veliko pa je črpal iz tujih čebelarskih knjig. Sam piše, da jih je prebral veliko, a so se porazgubile po selitvi na Lanšprež. Danes so v Glavarjevi knjižnici ohranjene tri dragocene nemške čebelarske knjige – dve izdani leta 1766 in ena leta 17691. Poudarimo, da je Glavar čebelaril ves čas na Kranjskem in da je bil od leta 1768, ko je bil izvoljen za člana Kranjske kmetijske družbe, njen najpomembnejši član na področju čebelarstva. Njegova čebelarska pisna zapuščina je ohranjena v Arhivu Glavarjevega beneficija (AGB) in v Arhivu Republike Slovenije (SI AS). Ohranjeni rokopisi, povezani s čebelarstvom, vsi napisani na Lanšprežu, so v latinskem ali nemškem jeziku, knjiga Pogovor o čebelnih rojih pa v bohoričici. Vse to je sedaj, ko je bila izdana knjiga Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja (2017), javno dostopno. V prispevku bo najprej prikazano nekaj poudarkov iz Glavarjevega čebelarskega nauka in v nadaljevanju kronološko predstavljeni njegovi najpomembnejši prispevki k slovenskemu in svetovnemu čebelarstvu.

1

Eyrich, Johann Leonhard (1766). Vernunfft- und erfahrungsmäßiger Entwurff der vollkommensten Bienenpflege für alle Landes-Gegenden Ussenheim, 63 strani. - Formanoir de Palteau, Guillaume Louis, Schirach, Adam Gottlob, Schreber, Daniel Gottfried (1766). Sächsischer Bienenvater, oder des Herrn Palteau von Metz neue Bauart hölzerner Bienenstöcke : nebst der Kunst, die Bienen zu warten, und einer Naturgeschichte dieser Insekten. Leipzig in Zittau, 752 + 23 strani. - Griesingers, Johann Jacob (1769). Vollständiges Bienen-Magazin. Ulm, 542 strani.


100

(NE)POZNANI GLAVAR

Peter Pavel Glavar (1721–1784) slika v kapeli na Lanšprežu Foto: Andrej Šalehar


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

101

GLAVARJEV ČEBELARSKI NAUK IN SPODBUJANJE ČEBELARSTVA

Glavar se je verjetno srečal z gorenjskimi čebelami in čebelarji že zelo zgodaj, še v času, ko je živel pri krušnih starših. Čebelariti pa je začel, ko se je kot novomašnik leta 1744 vrnil v Komendo. O njegovem čebelarjenju izvemo več, ko je živel na Lanšprežu (1766–1784). Tu je napisal vso svojo čebelarsko pisno zapuščino, iz katere bomo na kratko predstavili nekaj posebnosti njegovega čebelarskega nauka2, 3. Glavar strogo prepoveduje morjenje čebel. Za čebelarjenje je najprej uporabljal takratni gorenjski panj, ki pa ga je že leta 1766 nadgradil s prikladami in nakladami. Poznal je naravne in prisiljene roje ter načine, kako delati roje ob uravnavanju rojenja. Drugi po Scopoliju (1763) piše, da se mlada matica spraši s troti v zraku. Ob tem razmišlja tudi o deviški rodnosti trotov. Čebele koristno vplivajo na opraševanje rastlin. Glavar je med začetniki poslikanih panjskih končnic. Za prevoz čebel na pašo se mora uporabljati voz z legami, ki so na močnih jermenih ali peresih. Odsvetuje prevažanje čebel pozimi in tudi spomladi. Glavar je poslal Tomlju (Demšar (1967) svoj novi štirinadstropni nakladni panj (Glavarjev panj) ter navodila za čebelarjenje z njim. Pri učenju načina in veščin čebelarjenja opisuje: preglede, ocenjevanja, razvrščanje in označevanje panjev, spremljanje pregledov panjev, dogodkov in ukrepanja ter o vsem tem vodenje evidence in zapisnikov, vodenje čebelarskega registra. Naroča sistematično pregledovanje panjev in spremljanje stanja (trikrat letno), razvrščanje v pet razredov ter za vsak panj določanje ukrepov čebelarjenja. Opozarja tudi na zdravje čebel in tako v pismu Tomlju 28. 11. 17814 naroča, da naj ne kupuje okuženih panjev, recimo pri Rožmanu v Lahovčah. Na koncu Odgovora (48. odstavek) svetuje dvoru, da naj preskrbi za vsakega revnega kmeta vsaj tri panje čebel, in sicer brezplačno za tri leta. Umekova (2006) poroča, da je družba na pobudo Glavarja zaprosila komerčni konsenz, da bi se ji dalo v prihodnjih petih letih iz komercialnega fonda vsako leto 200 goldinarjev, da bi nabavila panje in jih razdelila med revne podložnike. Na predlog družbe so »… razdelili nagrade za čebelarstvo, in sicer za Dolenjsko 100 goldinarjev, Notranjsko 60 goldinarjev in Gorenjsko 30 goldinarjev. Gospostva pa so prek okrožnih uradov javljala, koliko panjev potrebujejo. Leta 1769 pa so nagrade potrdili še za naslednji dve leti. 28. avgusta 1769 so objavili nagrade za prihodnje leto. Do zadnjega oktobra so morali gosposke ali župniki javiti tiste podložnike, ki so se izkazali. Panje so razdeljevali tudi v letu 1772 in 1773, ko je P. P. Glavar za družbo kupoval čebele.« 2 3 4

SI AS 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, mapa 1, št. 2. SI AS 1073, Lanšprež, Zbirka rokopisov, 1/23r. AGB, fascikel 4, štev. 2, pismo štev. 69.


102

(NE)POZNANI GLAVAR

Naslovnica knjige Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja (2017) Foto: Andrej Šalehar

PRVI STROKOVNI OPIS KRANJSKEGA ČEBELARSTVA – ODGOVOR (1768) Dunajska dvorna pisarna je 28. januarja 1768 tudi na Kranjsko poslala Vorschläge zur Verbesserung der Bienenzucht in den Kaysl. Königl. Erbländern5 (Predlogi za izboljšanje čebelarstva v c.-kr. dednih deželah), ki naj bi ga proučilo deželno glavarstvo skupaj z družbo in s komerčnim konsenzom. Predloge je pripravila Spodnjeavstrijska gospodarska družba in jih posredovala vladarici Mariji Tereziji. Vsebino dunajskega dokumenta je predstavil Mihelič (1934), povzetek: »Čebelarstvo je pomembna kmetijska panoga in škoda je, da je v dednih deželah popolnoma zanemarjeno. V nadaljevanju je svetovano, da so za čebelarjenje primerni praktično vsi kraji, da panji ne smejo biti obrnjeni proti poldnevu in da naj se izpodrežejo v mesecu marcu ter da so sovražniki čebel lastovice, zelena žolna in zlasti sršeni in drugo.« Družba je zaprosila tudi Glavarja, duhovnika in lanšpreškega graščaka, naj o dokumentu presodi in napiše mnenje. Še isto leto (7. julija 1768) je nastal njegov znameniti Vorschlag Beantwortung zur Verbesserung der 5

SI AS 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, mapa 1, št. 2a-2.


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

103

Bienenzucht in den Kaysl. Köngl. Erbländern (Predlog odgovora za izboljšanje čebelarstva v c.-kr. dednih deželah), kratko »Odgovor«6. To je prvi strokovni opis čebelarjenja na Kranjskem. Odgovor je prevedel in objavil Mihelič (1934, 1984), priredil in dopolnil pa Baraga (2017), ki navaja, da je na zadnji strani rokopisa zapisana pripomba »poslano 30. julija 1768«, kar omogoča sklepanje, da je družba Odgovor poslala na Dunaj. V Odgovoru, ki ga je Glavar napisal na osnovi svojih 24-let­ nih praktičnih čebelarskih izkušnjah ter prebiranju tujih čebelarskih knjig, je podrobno in strokovno popisano čebelarjenje na Kranjskem. Še posebej so pomembni njegovi izvirni predlogi: »… izobraževanje čebelarjev, čebelarsko šolo in zakonodajo ter vprašanje slovenske čebelarske literature.« (Mihelič 1976). Glavar že v Odgovoru obljublja, da bo kmetom ob nedeljah in praznikih ob prostih urah ustno razlagal čebelarski nauk. Hkrati se je ponudil, da bi čebelarsko znanje zapisal v domačem jeziku. Še nekaj poudarkov iz Glavarjevega Odgovora, ki vključuje 49 odstavkov: Ne strinja se z mnenjem, da čebelarstvo zahteva zelo malo truda in časa. Nasprotno, prvega in drugega je treba za dobro urejeno čebelarstvo. Graščaki in posestniki naj v čebelarjenju dajejo podložnikom primeren zgled in naj imajo pri hiši po 50 in tudi do 100 panjev. Njihovi vrtnarji morajo imeti potrdilo kmetijske družbe, da imajo čebelarsko znanje. Svetuje panje iz mehkega lesa (najbolje lipov ali vrbov). Najbolj ceni svoje ležeče panje, ki so narejeni iz pol cole* debelih smrekovih desk in so 2 ½ čevlja** dolgi, 12 ½ cole široki in 7 ½ cole visoki7. Opisuje nakladno čebelarjenje, praho matic s troti v zraku, rojenje čebel (naravni in prisiljeni roji), da Gorenjci vozijo čebele na pašo … Konec septembra stehta svoje panje in zapiše podatke v čebelarski register. Tehtanje panjev opravi tudi spomladi in iz razlike v masah ugotovi, koliko je panj pozimi porabil in kateremu je treba pomagati s krmo. Najvišji dvor naj bi odprl milostne roke in preskrbel – bodisi iz lastne, bodisi komercialne blagajne – vsakemu siromašnemu kmetu vsaj tri panje čebel, in sicer pred ajdovim cvetjem. Odgovor je bil v pomoč Scopoliju (1770) pri pisanju dela Dissertatio de Apibus (Razprava o čebelah), ki jo je izdal v Leipzigu. Na Dunaju so bili tudi tako seznanjeni s kranjsko čebelo in s kranjskim čebelarjenjem. Vir pa je bila tudi že leta 1763 izdana »Entomologia Carniolica« (Scopoli 1763), kjer je pod številko 811 opisana naša čebela (apis mellifica). 6 7

AS SI 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, mapa 1, št. 2a-2. *cola = 2,54 cm, ** čevelj = 30,48 cm


104

(NE)POZNANI GLAVAR

GLAVAR ČASTNI ČLAN ČEBELARSKE DRUŽBE V ZGORNJI LUŽICI (1772) Humel je o svojih opazovanjih prahe matice (1769) s pismom seznanil družbo (1771)8, ki je zaprosila za oceno ter presojo slavna čebelarja Mateja Furlana in Glavarja9. Kakor piše Schirach, je družba s Humlovim zapisom seznanila čebelarsko družbo v Zgornji Lužici, priložila oceni Glavarja in Furlana ter dodala, da so nove ugotovitve o prahi matice vredne pozornosti. Čebelarska družba v Zgornji Lužici je o Humlovem opazovanju prahe matice v letu 1769 najprej poročala leta 1772 (Geschichte … Bienengesellschaft) in v sestavku z naslovom Naravoslovni prispevki zapisala: Povzetek: »Čeprav ni več dvoma, da je plodnost mladih matic povezana s plemenenjem s troti, se išče analogija z listnimi ušmi. Sedaj pa trdijo trije izkušeni avstrijski poznavalci čebel o njeni oploditvi s prašenjem z moškim semenom izven panja, nekaj dni po rojenju, kar je jasno videl gospod Anton Humel, mestni kirurg v Ljubljani, kar je najprej sporočil družbi. Temu je sledila družba, ki je poslala naši družbi skupaj z mnenji dveh gospodov, namreč gospoda Glavarja10 iz Lanšpreža in gospoda Mateja Furlana iz samostana v Mekinjah, ki to potrjujeta na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj. To se dogodi večinoma od drugega do dvanajstega dne po nastanku roja v času prahe, ko matica izleti in se pusti oploditi ter se vrne z belim nitjem pokritim zadkom. Prosimo vse ljubitelje čebel, da so na to pozorni in da si vzamejo za to čas in potrpljenje za opazovanje.« Celoten sestavek Humlovega opazovanja prahe matice s troti v zraku v letu 1769 je objavila čebelarska družba v Zgornji Lužici (Humel 1773). Objava je bila v času, ko so še ugibali o načinu oploditve matice, za svetovno čebelarsko strokovno javnost veliko presenečenje. Ni pa bila presenečenje za gorenjske čebelarje, ker so to spoznali že davno pred tem. Praha matice s troti v zraku je izvirno slovensko odkritje. Imenovanje Glavarja za častnega člana naravoslovnega razreda čebelarske družbe v Zgornji Lužici je povezano s strokovno utemeljeno oceno, ki jo je na prošnjo družbe napisal Glavar o Humlovem zapisu o opazovanjih prahe matice s troti v zraku.

8 9 10

AS SI 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, 25. 9. 1771, mapa 1, št. 2b-1. AS SI 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, 25. 11. 1771, mapa 1, št. 2b-2. To je prva najdena omemba Glavarja kot čebelarja v tujem javnem mediju.


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

105

Listina čebelarske družbe v Zgornji Lužici za Glavarja z dne 5. 6. 1772.11 Foto: Andrej Šalehar

ČEBELARSKI PATENT MARIJE TEREZIJE IN NAVODILO ZA UČITELJE ČEBELARSTVA (1775) Marija Terezija je izdala čebelarski patent Bienenzuchtverbreitung (Razširjanje čebelarstva) 8. aprila 1775. Dosedanji slovenski prevodi so objav­ ljeni leta 1873, 1899 in 2017. Patent ima 16 členov. Šalehar in Gregori (2009) sta povzela določila čebelarskega patenta Marije Terezije in posebej poudarila: ustanovitev čebelarskih šol, čebelarstvo je prosto vseh davkov, čebelar sme prepeljati svoje čebele tudi na pašo, od panjev, ki se prevažajo na pašo, se ne plačuje mitnina, vsakemu je dovoljeno imeti poljubno število panjev, 11

AGB, fascikel 1, štev. 26.


106

(NE)POZNANI GLAVAR

čebelar sme v 24 urah svoj roj zasledovati tudi na tuji zemlji, tatvina čebel se mora kaznovati. Patentu je dodan odlok Instrukzion für Bienenmeister (Navodilo za učitelje čebelarstva), ki ima 9 členov. V drugem členu je Janšev čebelarski nauk zakonsko predpisan kot učni program na javnih čebelarskih šolah in peti člen določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati učitelj čebelarjenja.

PRVA SLOVENSKA ČEBELARSKA KNJIGA: POGOVOR O ČEBELNIH ROJIH – GLAVAR (1776) V uvodu poudarimo, da je najpomembnejše Glavarjevo delo na področju čebelarstva knjiga Pogovor o čebelnih rojih12, ki je hkrati med prvimi slovenskimi strokovnimi spisi.

O PISANJU, USODI IN NATISU KNJIGE

Glavar je napisal prvo slovensko čebelarsko knjigo. Že leta 1768 je na koncu Odgovora družbi ponudil, da za slovenske čebelarje napiše knjigo s poukom o čebelarstvu v domačem (deželnem, slovenskem) jeziku. V pismu družbi 25. 11. 1771 sporoča, da piše učno knjigo z naslovom O praktičnem sploš­nem čebelarstvu. Le malo je verjetno, da bi takrat že imel v rokah prvo nemško pisano Janševo knjigo Razprava o rojenju čebel iz leta 1771. Leta 1776 pa je to knjigo prevedel v slovenščino, dopolnil z dolgoletnimi praktičnimi čebelarskimi izkušnjami in znanjem ter naslovil Pogovor o čebelnih rojih. Po mnenju Oražma (1999) je takrat imel tudi že drugo Janševo knjigo Popolni nauk o čebelarstvu. Leta 1779 je knjigo Pogovor o čebelnih rojih poslal družbi. Ta je ni natisnila, verjetno tudi zaradi tega, ker je bila napisana v slovenskem jeziku. Rihar (1993) dodaja, da je tudi v vsebini Pogovora iskati vzrok, zakaj družba v Ljubljani (1779) prejetega rokopisa ni dala natisniti. O pisanju, oddaji in usodi knjige piše Glavar v 97. odstavku v drugem Odgovoru (1781) (Baraga 2017): »97. Moj čebelarski pouk v deželnem jeziku Svojim podeželanom na ljubo sem pred tremi leti v deželnem jeziku tudi sam napisal nekoliko obširnejši čebelarski pouk in ga že pred daljšim časom izročil družbi v presojo, vendar ne slišim, ali je bilo sprejeto z odobravanjem. Čeprav sem ga večkrat zahteval nazaj, da bi ga bolje 12

SI AS 1073, Lanšprež, Zbirka rokopisov, 1/23r.


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

107

uredil in na nekaterih mestih popravil, ga na svojo upravičeno zahtevo vse do tega trenutka nisem dobil nazaj, niti nisem izvedel, kam je izginil …« Leta 1823 je o Glavarjevem pisanju knjige poročal Stratil13. O rokopisu Glavarjeve knjige je leta 1848 obširno pisal Rechfeld. Leta 1932 je grofica Hohenwartova Glavarjeve rokopise prodala Narodnemu muzeju. Na rokopis, ki so ga našli v letih 1950/51 med Glavarjevimi rokopisi po prenosu v tedanji osred­ nji državni arhiv Slovenije, je opozorila arhivarka dr. Marija Verbič. V reviji Slovenski čebelar je rokopis Pogovor o čebelnih rojih obširno in temeljito predstavil Stabej leta 1952 (v treh nadaljevanjih). Čebelarska zveza Slovenije je leta 1976 v zborniku Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu izdala tudi Pogovor o čebelnih rojih in v letu 2017 knjigo Čebelarska pis­na zapuščina Petra Pavla Glavarja (Glavar, Peter Pavel et al. 2017). Vsebina Glavarjeve knjige je zelo bogata in vključuje praktično vsa tedanja znanja ter prakso čebelarjenja. V Pogovorih je 691 odstavkov, od katerih je le 233 izvirnih Janševih14.

VSESTRANSKI POMEN POGOVORA O ČEBELJIH ROJIH

Glavar je pisal knjigo za preprostega slovenskega čebelarja. Pogovor o čebelnih rojih ni le eno prvih slovenskih poljudno strokovnih besedil in čebelarski učbenik, ki po izčrpnosti, samostojnosti in pristnem slovenskem izrazju prekaša skoraj vse slovenske poljudno strokovna besedila iz 18. stoletja, ampak je veliko več. Z njim se začenja slovensko strokovno in poljudno gospodarsko slovstvo. Dobili smo tedanje slovensko čebelarsko strokovno izrazje in stvarno podobo čebelarstva na Kranjskem. Glavar je prvi Slovenec, ki je s slovensko pisno besedo širil gospodarski nauk. Spodbujal je izdajanje slovenskega strokovnega gradiva in se zavzemal za uveljavljanje slovenskega jezika.

ALI JE GLAVAR ŠE ENKRAT PISAL POGOVOR O ČEBELNIH ROJIH?

To vprašanje je pogosto. Odgovore smo iskali v znanih podatkih: Glavar v pismu družbi (1771) poroča, da piše slovensko učno knjigo O praktičnem splošnem čebelarstvu. Ni pa podatkov o vsebini, obsegu ali o nadaljnji usodi rokopisa te knjige. Domnevamo le, da je Glavar iz

13 14

SI AS 869, (osebni fond) Glavar Peter Pavel. Na naslovnici in v predgovoru Glavar piše tudi o Antonu Janši.


108

(NE)POZNANI GLAVAR

nje črpal gradivo, s katerim je dopolnjeval prevod Janševe knjige Razprava o čebelnih rojih. V številnih objavah, nekaterih že zelo zgodnjih – recimo Stratil (1823) in Rechfeld (1848)15 – poročajo, da je Glavar pred smrtjo (1784) beneficiatu Tomlju izročil rokopis knjige o čebelarstvu s hkratnim naročilom, da naj za blagor podeželanov poskrbi za njen natis. Ni znano, katera knjiga o čebelarstvu naj bi to bila. Rokopis knjige Pogovor o čebelnih rojih je Glavar 26. julija 1779 poslal na družbo v pregled, s predlogom za natis. Ker pa naj bi se rokopis »izgubil«, ga družba ni natisnila. Glavar ni imel kopije poslanega rokopisa. V pismu Tomlju 31. decembra 178116 – cit. (Demšar 1967) – Glavar naroča »… Zahtevaj od blagajnika moje navodilo o čebelah, ki ga bom vnovič uporabil za izdelavo novega, namesto tistega, ki ga je izgubil Barbo …«. Ni znano, kje je rokopis knjige, ki naj bi ga Glavar pred smrtjo izročil Tomlju. Zato verjetno lahko domnevamo, da Glavar ni še enkrat pisal Pogovora o čebelnih rojih.

PREDLOG ZA DVIG ČEBELARSTVA NA KRANJSKEM – DRUGI ODGOVOR (GLAVAR 1781) POBUDA DUNAJSKEGA DVORA PO SPREJETJU ČEBELARSKEGA PATENTA LETA 1775

Dunajska dvorna pisarna je maja 1775 poslala Dvorni dekret z dne 14. aprila 1775, Čebelarski patent in odlok Navodilo za čebelarske mojstre, skupaj s šestimi izvodi Vollständige Lehre von der Bienenzucht (Popolni nauk o čebelarstvu – Janša, 1775) tudi na Kranjsko, kjer ga je prejela družba. Zaprosila je nekatere člane, med njimi tudi Glavarja, naj napišejo mnenje, ali bi bilo koristno uveljaviti ta Čebelarski patent tudi na Kranjskem. Glavar je zaradi 15

Rechfeld (1848, str. 37) sporoča:

16

AGB, fascikel 4, štev. 2, pismo štev. 71.


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

109

bolezni in drugih zadržkov odgovoril obsežno, a pozno. Kakor piše Mihelič (1976), je družbi poslal »Poročilo kmetijski družbi v Ljubljani z dne 17. decembra 1781 o potrebnih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o ustanovitvi čebelarske šole in organizaciji vaških čebelarskih zadrug.« Poročilo obsega 55 listov in na koncu so Pravila za čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu (12 listov).

POROČILO: PREDLOG ZA DVIG ČEBELARSTVA NA KRANJSKEM – 178117 (BARAGA 2017)

Poročilo so poimenovali drugi Glavarjev Odgovor in je razdeljeno v tri dele: prvi obravnava primernost dežele za čebelarstvo (60 odstavkov), drugi prikazuje, koliko lahko omenjeni patent in navodilo z dne 8. aprila 1775 ter predpisani ukrepi dvornega dekreta z dne 14. aprila 1775 ustrezajo tej deželi (53 odstavkov), tretji poroča o ovirah v čebelarstvu in kako jih preprečiti (37 odstavkov). Prvi del: Primernost dežele za čebelarstvo Glavar ugotavlja, da je Kranjska v celotni avstrijski monarhiji najbolj primerna za čebelarstvo. V deželi je zmerno podnebje in prevladuje sredina pri zmrzali in vročini. Posebej je ustrezno vreme za ajdo, ki je primerna za vsaka tla. Je rodovitna in za rast potrebuje kratek čas – enajst tednov. V času cvetenja ima poseben pomen za čebelarjenje. Ajdovo cvetje je bogato z medom in pri čebelah je ajdova paša priljubljena. Na Kranjskem so tudi druge čebelje paše, različne po okrožjih. Na Notranjskem je čebelarjenje šibkejše zaradi močnega severnega vetra, pivško območje pa ni primerno. Drugi del: Raziskava o uvedbi ukrepov v deželo Čebelarski patent (1775) Glavar je ob mestu v patentu, ki govori o čebelarskih šolah, poudaril, da je pouk na čebelarskih šolah brezplačen in prost za vse ter da so odprte možnosti za njihovo ustanovitev v drugih deželah. O sedmem členu meni, da v čebelarstvu ni potrebna odprava desetine, ker naj bi jo kmetje imeli za najpravičnejšo, in predlaga splošno desetino od čebel. Strinja se (9. člen) s pravico, da sme lastnik čebel svoje panje odpeljati na pašo in da se priznava 2 krajcarja pašnega novčiča na panj. V 74. odstavku drugega Odgovora Glavar 17

SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 1/24 r, 13. stol.–1941.


110

(NE)POZNANI GLAVAR

odločno trdi, da čebele s svojim letanjem in valjanjem po cvetju cvetni prah še poživijo in veliko prispevajo k oploditvi rastlin, posebno žita, tako da prej pripomorejo k oploditvi in bogati žetvi, kakor da bi ji »škodile.« Strinja se (11. člen) z zagotovilom, da čebelarstva ne bodo nikoli obdavčili s kakšno dajat­ vijo in ga bodo podpirali s popolno svoboščino. Tatvina čebel (16. člen) je kaz­ nivo dejanje, ki se kaznuje v skladu s kazenskim pravom. Odlok: Navodilo za učitelje čebelarstva (1775) Nekaj pomembnejših poudarkov: Učitelj čebelarstva je dolžan (1. člen) imeti šolski pouk v primernem deželnem okrožju, ki mu ga je dodelil okrožni urad. Učitelj (2. člen) mora naročiti čebelnjak z ustreznimi panji in ob njem javno poučevati po preskušenih navodilih prvega čebelarskega učitelja Antona Janše. Kranjska je ponosna, da je njen rojak Janša na Dunaj prinesel čebelarsko znanost in jo tu poučeval ob splošnem odobravanju. Glavar pri tem dodaja: »… bi pa svetoval tako učiteljem kakor učencem, da bi se poleg Janševega dela seznanili z osnovnimi zakoni Johanna Riema, pruskega učitelja čebelarskega gospodarstva, ker vsebuje veliko koristnega.« Pri tem omenja tudi rokopis svoje knjige o čebelarstvu, ki jo je napisal v deželnem jeziku, a se je po izročitvi družbi izgubil. Poučevanje učitelja je brezplačno, sam pa mora dobivati plačo (3. člen). Pri tem meni, da bi bila lahko duhovščina v veliko pomoč, ker je za duhovni stan čebelarstvo najprimernejše in najbolj nedolžno opravilo. Ukrepi za čebelarstvo v mejni grofiji Moravski, izdani na Dunaju 14. aprila 1775 Zaukazana (točka 4) je bila takojšna ustanovitev čebelarske šole in za učitelja imenovan Johann Spann z letno plačo 300 goldinarjev iz stanovske blagajne. Postopoma (točka 5) naj bi se šola začela vzdrževati sama. Glavar meni (točka 3), da bi se šola lahko vzdrževala sama le ob velikem številu panjev. Upoštevati je treba tudi različno donosnost čebelarjenja med leti. V 38 letih njegovega čebelarjenja je bilo zelo donosnih z medom 18 let. V najslabšem letu (1778) pa je od 196 panjev do pomladi preživelo 47 panjev. Neprizadevne učitelje je treba zamenjati z drugimi. Tretji del: Tukajšnje ovire za čebelarstvo V uvodu je zapisano, da je število ovir na poti čebelarstva veliko in med njimi so: čebelje družine brez matice, premajhno ali preveliko rojenje, pobeg celih rojev, nepremišljeno spodrezovanje, napadi notranjih in zunanjih


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

111

sovražnikov, uničujoče bolezni, drugi škodljivi primeri (pomor čebel, preveliko število po vasi raztresenih čebelnjakov, pomanjkanje znanja o ravnanju s čebelami, gmotne stiske kmeta). V nadaljevanju opisuje posamezne ovire. Posebna in pomembna ovira je neznanje. Brez pouka, veščine in znanja človek v stroki ne pride daleč. Vsem pa lahko pomagajo javni in izkušeni učitelji, da odpravijo nevednost in neizkušenost. Zdravilna sredstva18 Kot najprimernejša zdravilna sredstva so zapisana: učinkovit zakon, izkušen učitelj, ustrezen čebelnjak in skupna reja. Uvesti je treba cvetočo rejo čebel. Z zakonom se mora prepovedati morjenje čebel. Glavar poudarja, da je pravi vzrok, da je čebelarstvo obtičalo na mestu, pomanjkanje javnih učiteljev. Oskrbovanje čebelnjakov je bilo doslej le v rokah preprostih ljudi, med katerimi je le malo veščih branja in pisanja, tako da ne morejo dobiti vpogleda v koristne knjige o čebelarstvu. Pomen vpeljave dobrih čebelarskih učiteljev je spoznala že vladarica Marija Terezija.

8. PRAVILA ZA ČEBELARSKO-VRTNARSKO ŠOLO NA LANŠPREŽU (GLAVAR 1781), (GLAVAR, PETER PAVEL ET AL. (2017) Glavar je že leta 1768 v »Odgovoru« predlagal ustanovitev čebelarske šole. Na koncu drugega »Odgovora« (1781)19 je dodal štiri Pravila za čebelarsko-vrtnarsko šolo.

A. PRAVILO: OSNUTEK UREDITVE DRŽAVNEGA UČITELJA ČEBELARSTVA (17 odstavkov) Delo državnega učitelja čebelarstva na čebelarsko-vrtnarski šoli na Lanšprežu je bil pripravljen prevzeti Glavar sam, in to brezplačno za dobo šestih let. S sredstvi, 300 gold., kolikor je bila takrat letna plača državnih učiteljev čebelarstva, je nameraval ustanoviti sklad za nabavo čebeljih panjev, da bi ustanovili čim več skupnih čebelnjakov. Glavarjev načrt je bil povsem stvaren, a žal prepozen, ker ga je prehitel dvorni dekret z dne 31. 10. 1781, s katerim so bili zaradi prevelikih stroškov ukinjeni vsi učitelji čebelarstva. Pouk bo brezplačen. Določilo, da bo pouk v deželnem (slovenskem) jeziku, je treba posebej poudariti, ker je izjemno določilo za Kranjsko konec 18. stoletja in 18 19

Ukrepe in veščine za odpravo ovir je Glavar imenoval zdravilna sredstva. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 1/24 r, 13. stol.–1941.


112

(NE)POZNANI GLAVAR

velik prispevek k uveljavitvi slovenskega jezika. Glavar je šolanje namenil podložnikom, ki so bili vešči le domačega slovenskega jezika. Pritrdil je, da je osnova za pouk Janšev čebelarski nauk, a hkrati določil, da naj se doda še vse stvari, ki jih Janša ne obravnava. Glavar je poznal določilo, da morajo učitelji čebelarstva opraviti šolanje na dunajski čebelarski šoli in uspešno tudi izpit za učitelja čebelarstva; temu se je hotel nekako izogniti. V svojih pravilih je dosledno uveljavljal določila čebelarskega patenta iz leta 1775, še posebej, da je čebelarstvo oproščeno vseh dajatev. Zanimiva je tudi zamisel o skupnih čebelnjakih, ki bi jih vodili in oskrbovali usposobljeni skrbniki, izšolani na čebelarsko-vrtnarski šoli.

B. PRAVILO: OSNUTEK ZA VAJENCE (10 odstavkov)

Za vajence je Glavar predpisal, da so stari 15 do 20 let, uka željni, pošteni in sposobni fantje. Prednost je dal tistim, ki znajo brati in pisati v deželnem (slovenskem) jeziku. Če pa tega ne znajo, jih bodo to učili graščinski gospodarski uslužbenci, da bodo, ko bodo nastavljeni za skrbnike čebelnjakov, lahko vodili potrebno evidenco. Šolanje se je začelo v začetku marca in končalo konec oktobra. Vajenci, ki bodo usposobljeni, bodo končali šolanje in vsaj najboljši bodo za nagrado dobili en panj.

C. PRAVILO: NAČRT ZA SPLOŠNOKORISTNO ČEBELARSKO-VRTNARSKO ŠOLO POD GOSPOSTVOM LANŠPREŽ (18 odstavkov)

Pri čebelarsko-vrtnarski šoli pod gospostvom Lanšprež je bil poudarek na skupnih čebelnjakih, ki bi imeli po 120 panjev. Glavnica, ki naj bi bila stalna, bi bilo plačilo za državnega učitelja v višini 300 goldinarjev in v šestih letih bi zbrali 1800 goldinarjev, kar bi omogočilo postavitev in ureditev šestih skupnih čebelnjakov. Tudi za kritje med letom nastalih dodatnih stroškov je bil Glavar pripravljen prispevati. Vsak skupni čebelnjak je imel dobro poučenega skrbnika, ki mu je pripadala primerna letna plača iz skupnega dobička. Skrbnik je beležil vse stroške in prihodke od medu in voska. Ob koncu leta so naredili letni obračun. Glavar je menil, naj imajo pri izplačilu prednost revnejši podložniki.

D. PRAVILO: POUK ZA SKRBNIKA (32 ODSTAVKOV)

Glavar je odločno trdil, da je za gojenje čebel potrebno znanje in usposobljenost, ter menil, da so za skrbnike primerni le iznajdljivi, marljivi, trez­ ni, zvesti in dobro vzgojeni ljudje. Skrbnik je moral svojemu gospodu redno poročati in točno izvesti vse njegove ukaze. Prepovedano je bilo svojeglavo


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

113

in samovoljno ravnanje, ukrepanje. Za zagotovitev stalne prisotnosti je bila v bližini čebelnjaka postavljena uta, da bi skrbnika varovala pred soncem in dežjem. V pravilu je Glavar zasnoval učenje načina in veščin čebelarjenja. Preglede panjev je opravil trikrat na leto – spomladi, ob kresu in na vse svete – ter pri tem očistil panje in ocenil moč družine (pet razredov), zalego (pet razredov) ter hudo gnilobo čebelje zalege. Na osnovi teh ocen je panje razvrstil v šest razredov in za vsak razred določil postopke potrebnih čebelarskih opravil: krmljenje, ponovni pregledi, dodajanje matic, podklad, naklad in drugo. Zelo sistematičen, strokoven in pedagoško uspešen pristop. V Janševih knjigah tak ali podoben sistem ni opisan. Nekatera opisana čebelarska opravila so v rabi še danes. Ob cvetenju ajde je najpomembnejši čas nabiranja medu in skrbnik je moral paziti, da so imele čebele za delo dovolj prostora, tako, da je dodajal podstavke in nastavke. Jeseni je bilo treba opraviti tehtanje, pripraviti panje za zimo in poskrbeti za zalogo medu za pitanje. Vsakodnevna opravila so vključevala jutranji in popoldanski pregled ter obhod čebelnjaka večkrat na dan, preglede posameznih sumljivih panjev in opazovanje stanja čebel. Pozimi je skrbnik pazil, da v panje niso zašli škod­ ljivci, kot so miši, rovke. Skrbnik naj bi ne imel svojih čebel, da ne bi prišlo do poneverb pri krmljenju, rojih in podobno. Pri jesenskem tehtanju pa je imel pravico dati svoje čebele v skupno rabo, kar se mu je celo svetovalo, da bi skrbneje varoval celoten čebelnjak. Poudarimo: pravil za čebelarsko šolo po vsebini in v obliki, kot jih je napisal Glavar, po do zdaj znanih podatkih nismo zasledili ne v tujem ne v domačem čebelarskem slovstvu. Napisal je štiri pravila, ki jih je vsebinsko prilagodil udeležencem šole in gospodarskim razmeram na gospostvu Lanšprež. S po­ učevanjem čebelarstva je želel svojim podložnikom pomagati iz njihovega slabega gmotnega stanja in razširjati čebelarstvo kot pomembno gospodarsko panogo. Pri tem je poleg tedanjega splošno znanega načina in veščin čebelarjenja upošteval tudi zakonska določila Marije Terezije ter svoje dolgoletne izkušnje in postopke ravnanja s čebelami. Med določili posebej izstopajo: brezplačni pouk v deželnem (slovenskem) jeziku, organiziranje skupnih čebelnjakov, dopolnjen Janšev čebelarski nauk, prednost imajo vajenci, ki znajo brati in pisati, šolanje poteka od začetka marca do konca oktobra na posestvu Lanšprež, v skupno čebelarstvo lahko vstopi vsak lanšpreški podložnik, stalna prisotnost skrbnika skupnega čebelnjaka od marca do oktobra,


114

(NE)POZNANI GLAVAR

sistematično pregledovanje panjev in spremljanje stanja, pregledi panjev, razvrstitev v pet razredov in določitev ukrepov čebelarjenja, vodenje čebelarskega registra, jesenska tehtanja in letni obračun. Glavar je v pravila vključil svoje bogato teoretično znanje in dolgoletne praktične izkušnje s čebelarjenjem. Pravila niso bila uradno potrjena in odobrena. Predstavljajo pa enkraten in zelo pomemben dokument iz zgodovine svetovnega in še posebno slovenskega čebelarstva.

Kapela sv. Jožefa ob gradu na Lanšprežu leta 1954. Je centralna, s kupolo obokana stavba iz 18. stol. V tlorisu nepravilen osmerokotnik s stranskima kapelama, kvadratnim prezbiterijem, zvonikom in ostanki zakristije. V kapeli je domnevno grob Petra Pavla Glavarja. Foto: Ivan Komelj 1954, Ministrstvo za kulturo, INDOK center Kapela, kakršno poznamo danes, je bila zgrajena v drugi četrtini 18. stoletja in je povezana s spremembo zavetnika med letoma 1719 in 1751. Verjetno je kapela dobila novega zavetnika po imenu njenega graditelja — Nikolaja Jožefa grofa Auersperga. Zgrajena je bila zelo verjetno po načrtih ljubljanskega arhitekta Candida Zullianija (1712—1769). Namenjena


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

115

je bila domačinom in je imela izrazit reprezentativen značaj. Glede na arheološke najdbe vemo, da je kapela služila tudi kot grobna oz. pogrebna kapela. Nova kapela sv. Jožefa je bila precej večja od stare kapele sv. Martina. V tlorisu ima obliko enakokrakega križa. Imela je tri oltarje, prižnico in kor za pevce. Na zahodni strani kapele je visok zvonik. Na jugovzhodni strani je kapeli dodan enonadstropni prizidek. V pritličju je zakristija, v nadstropju pa je bil prehod v dvorec. Kapela je precej prekrila glavno fasado dvorca. (Sapač, 2009, str. 34–36) V letih, ko je bil lastnik dvorca Glavar, je v kapeli dal postaviti pevski kor, izprazniti grobni jarek in položiti nov opečnat tlak v obeh stranskih kapelah in prav tako v zakristiji. (Mason, 1998, str. 65) Sliki in besedilo so dodatek Ustanove Petra Pavla Glavarja.

Propadajoča kapela leta 1983. Foto: Jovo Grobovšek, arhiv ZVKDS, OE Novo mesto


116

(NE)POZNANI GLAVAR

Obnovljena kapela na Lanšprežu je bila odprta ob 220. obletnici smrti Petra Pavla Glavarja, 22. maja 2004. Foto: Andrej Šalehar

Spominska plošča Petru Pavlu Glavarju na pročelju kapele na Lanšprežu (2015) Foto: Andrej Šalehar


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

117

ČEBELARSKA ŠOLA NA LANŠPREŽU (GLAVAR 1781) Glavar ni dobil uradnega dovoljenja za ustanovitev čebelarske šole. V pismu Tomlju z dne 28. novembra 1781 (povzeto po: Glonar 1938) beremo: »… sedaj imam vsak večer z njimi pouk, ki ga zvesto poslušajo. Ko sem namreč videl napredek, sem obljubil onim, ki bi se najbolje učili, nove čebele …« Čebelarska šola na Lanšprežu je bila prva na Kranjskem. Glavar je po­ učeval v deželnem (slovenskem) jeziku. Podrobnejših podatkov o čebelarski šoli na Lanšprežu ni na voljo.

PETER PAVEL GLAVAR IN ANTON JANŠA Peter Pavel Glavar (1721–1784) in Anton Janša (1734–1773) sta se učila čebelarjenja pri gorenjskih čebelarjih. Pogosta so vprašanja, ali se je Janša učil čebelarjenja tudi pri Glavarju, ali sta skupaj čebelarila, kdo je pomembnejši in podobno. Na splošno lahko rečemo, da je na ta vprašanja težko odgovoriti z argumenti. Anton Janša je bil preprost kmečki mladenič, ki se je naučil nemško brati in pisati šele na Dunaju, v času, ko je obiskoval bakrorezno-risarsko šolo in preden je bil imenovan za dvornega učitelja čebelarstva (1770) (Šalehar 2019). Šele takrat je dobil možnost vpogleda v tuje čebelarsko slovstvo (v drugi knjigi omenja znamenita Antoina Ferchaulta de Réaumura in Franza Schiracha). Glavar pa je bil nezakonski otrok, ki je postal duhovnik, poznavalec tujih jezikov in dobrotnik revnih podložnikov. Sam je zapisal, da je prebral veliko tujih čebelarskih knjig (v rokopisih omenja Johana Riema, Jonasa de Gelieuja, Johanna Jacoba Griesingersa in druge). Dunaj je bil ob Glavarjevem Odgovoru (1768) podrobno seznanjen z naprednim čebelarjenjem na Kranjskem. Gregori (2010) je zapisal: »Z odličnim poznavanjem čebel in naprednega čebelarjenja je torej Peter Pavel Glavar Antonu Janši tlakoval uspešno strokovno pot na Dunaju. Njegova zasluga je, da so za prvega učitelja na dunajskem dvoru – in pravzaprav na vsem svetu – izbrali neznanega kranjskega mladeniča. In ni jim bilo žal!« S to trditvijo se je mogoče samo strinjati. Razpravo bi lahko nadaljevali s primerjavo načina in veščin čebelarjenja, panjev in odkritij enega oz. drugega. Pri obeh bi lahko veliko našteli. Pogosto iščemo vzporednice med Glavarjem in Janšo. Stabej (1953) je v Slovenskem čebelarju modro zapisal: »Janša in Glavar sta pač prva najočitnejša in naj­ trdnejša stebra slovenskega čebelarstva vse do danes in dopolnjujeta drug drugega.« Podobno meni Zdešar (2009): »Glavarjev in Janšev čebelarski nauk sta


118

(NE)POZNANI GLAVAR

pravzaprav enaka, ker sta zelo podobna in si ne nasprotujeta, temveč se celo dopolnjujeta.« Raziskave, objavljene med drugim v knjigah: Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja (2017), Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva (2019) in Prva zlata doba kranjskega čebelarstva 1750–1820 (2020), postavljajo v ospredje Glavarja.

PETER PAVEL GLAVAR – UČENI ČEBELAR Glavar je ključna osebnost Prve zlate dobe kranjskega čebelarstva (1750–1820). Njegov čebelarski nauk, spodbujanje kranjskega čebelarstva, materialna pomoč za nabavo panjev in bogata čebelarska pisna zapuščina to potrjujejo. Skrb za revne podložnike, še posebej s poučevanjem čebelarstva v slovenskem jeziku, prva slovenska čebelarska knjiga, pravila za čebelarsko-vrtnarsko šolo in čebelarska šola na Lanšprežu so prispevek, s katerim se je Glavar zapisal v zgodovino slovenskega in svetovnega čebelarstva.

Maketa Glavarjevega 4-nadstropnega panja, kader iz dokumentarno-igranega filma Naš Glavar (režija Luka Karničnik, scenarij Štefan Petkovšek, čebelar Anton Koželj)


SLOVENSKO ČEBELARSTVO IN PETER PAVEL GLAVAR

119

Viri in literatura Arhiv Republike Slovenije: SI AS 869 (osebni fond Glavar Peter Pavel) in SI AS 1073 1/23 in 1/24 (Zbirka rokopisov). Baraga, France (1998). Arhiv Glavarjevega beneficija. Acta ecclesiastica Sloveniae, št. 20, str. 97–194. Baraga, France (2017). Glavarjevo poročilo c.-kr. Kmetijski družbi v Ljubljani o možnostih pospeševanja čebelarstva na Kranjskem. Str. 294–332. V: Glavar, Peter Pavel, et al. (2017). Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja. Brdo pri Lukovici in Novo Mesto, 352 str. Bienenzuchtsverbreitung in Instrukzion für Bienenmeister, 8. April 1775. V: Sammlung Verordnungen und Gesetze vom Jahre 1740. bis 1780. Dunaj 1786–1787, zvezek VII, št. 1680, str. 204–210. Demšar, Viktorijan (1967). Še o velikem čebelarju 18. stoletja – Petru Pavlu Glavarju. Slovenski čebelar, št. 3, str. 88–92. Glavar, Peter Pavel (1768). Vorschlag Beantwortung zur Verbesserung der Bienenzucht in den Kaysl. Königl. Erbländern – 7. 7. 1768. Rokopis z dne 7. 7. 1768: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 869 (osebni fond) Glavar, Peter Pavel, mapa 1, št. 2a-2, 26 str. Glavar, Peter Pavel (1771). … Kais. Königl. Agriculturs Societat. Rokopis z dne 25. 11. 1771: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 869 (osebni fond) Glavar, Peter Pavel, mapa 1, št. 2b-2, 8 str. Glavar, Peter Pavel (1776). Pogovor o zhebelnih rojih. Rokopis: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 1/23r, 105 str. Glavar, Peter Pavel (1781). Hochlöbliche Kais. Königliche Ackerbauss und Künste Geselschaft (Predlog za dvig čebelarstva). V dodatku so Pravila za čebelarsko-vrtnarsko šolo na Lanšprežu. Rokopis z dne 17. 12. 1781: Arhiv Republike Slovenije. Zbirka rokopisov – SI AS 1073, 1/24 r, 13. stol.–1941, 55 str. Glavar, Peter Pavel, et al. (2017). Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja. Brdo pri Lukovici in Novo Mesto, 352 str. Glonar, Joža (1938). Peter Pavel Glavar. Slovenski čebelar št. 7, str. 105–109, št. 8, str. 121–123, št. 9, str. 139–140, št. 10, str. 152–154, št. 11, str. 169–171 in št. 12, str. 185–186. Gregori, Janez (2010). Peter Pavel Glavar in njegovo mesto v slovenskem čebelarstvu. Slovenski čebelar, št. 2, str. 55–56. Hofdekret von 31. Weinmonat 1781 (1885). Handbuch aller … Verordnungen und Gesetze. Erster Band. Wien, str. 505. Humel (1771). Praktische Eröffnung dass der Weisei wirklich von den Tränen ausser den Bienenstock befruchtet wird. Rokopis z dne 25. 9. 1771: Arhiv Republike Slovenije, AS SI 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, mapa 1, št. 2b-1, str. 4. Humel, Anton (1773). Physische Erfahrung, dass der Weysel wirklich von den Drohnen ausser den Bienenstock befruchtet werde. Str. 64–71. V: Gemeinnützige Arbeiten der Churfürstl. Sächsis. Bienengesellschaft in Oberlausitz: die Physik und Oeconomie der Bienen betreffend, nebst andern dahin einschlagenden natürlichen Dingen. Erster Band. Berlin in Leipzig, 451 str. Listina čebelarske družbe v Zgornji Lužici za Glavarja z dne 5. 6. 1772. AGB, fascikel 1, štev. 26. Mason, Phil in sodelavci (1998) Kapela Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu. Varstvo spomenikov - poročila, Ljubljana, št. 37, str. 64-65, Mihelič, Stane (1934). Anton Janša. Slovenski čebelar. Njegovo življenje, delo in doba. Ljubljana, 163 str. Mihelič, Stane (1948). Kako so opazovali praho matice leta 1769. Slovenski čebelar, Ljubljana, št. 1–2, str. 22–26.


120

(NE)POZNANI GLAVAR

Mihelič, Stane (1984). Ob dveh znamenitih obletnicah. P. P. Glavar – »Odgovor« na predlog za izboljšanje čebelarstva, o čebelarjenju na Kranjskem sredi 18. stoletja. Slovenski čebelar, št. 7/8, str. 257–262, št. 9, str. 289–292 in št. 10, str. 321–323. Mihelič, Stane (1976). Peter Pavel Glavar, čebelar, čebelarski pisec, učitelj in organizator. Str. 20–65. V: Martin Mencej (ur.). Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu. Ljubljana, 335 str. Mihelič, Stane, Baraga, France (2017). Odgovor na predlog za izboljšanje čebelarstva v cesarsko-kraljevih dednih deželah. Str. 252–267. V: Glavar, Peter Pavel, et al. (2017). Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja. Brdo pri Lukovici in Novo Mesto, 352 str. Oražem, France (1999). Peter P. Glavar – čebelar. Str. 177–186. V: Škulj, Edo (ur). Glavarjev simpozij v Rimu. Celje, 400 str. Physische folgende Zugänge erhalten. VI. (1772)7, str. 5–6. Geschichte der Churfürstl. Sächs. Bienengesellschaft in Oberlausitz betreffende Sachen. Rechfeld, Philipp Jacob (1848). Peter Glavar. Eine biographische Scizze. Mithteilungen des historischen Vereins für Krain, zweites Quartal, str. 29–42. Rihar, Jože (1993). Delež Janeza Goličnika in drugih prevajalcev del Antona Janše ter njihovo mesto v razvoju čebelarstva in tiska. Sodobno kmetijstvo, št. 9, str. 380–395. Sapač, Igor (2009). Domovanje Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu skozi čas. str. 27-51. V: Borko, Marko (ur.). Peter Pavel Glavar. Zbornik prispevkov iz simpozija Grm, Novo mesto, 142 str. Schirach, Franz (1773). Sendschreiben an den Herrn Carl Chais, Prediger der franzosischen Gemeine im Haag. III. Die Begattung der Königin mit Drohnen im Stock. Gemeinnützige Arbeiten …, Berlin in Leipzig, str. 52–54. Scopoli, Giovanni Antonio (1763). Entomologia Carniolica: exhibens insecta Carnioliae indigena et distributa in ordines, genera, species, varietates, methodo Linnaeana … Vindobonae, 420 str. Scopoli, Giovanni Antonio (1770). Dissertatio de Apibus, str. 7–47. V: Annus IV. historico-naturalis. Lipsiae, 150 str. Stabej, Jože (1952). Pogovor od zhebelnih rojou. Slovenski čebelar, št. 7, str. 130–135, št. 9, str. 177–180 in št. 10, str. 202–204. Stratil, Josip Henrik (1823). Peter Paul Glavar …, eine scizirte Biographie. Rokopis z dne 3. 1. 1823: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 869, (osebni fond) Glavar Pater Pavel, 118 strani. Šalehar, Andrej (2019). Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva. Ljubljana, 173 str. Šalehar, Andrej (2020). Prva zlata doba kranjskega čebelarstva – 1750–1820: dogodki, knjige, objave, rokopisi in listine. Ljubljana, 231 str. Šalehar, Andrej, Gregori, Janez (2009). Nujno potrebujemo čebelarski zakon. Slovenski čebelar, št. 2, str. 45–46. Umek, Ema (2006). Kranjska kmetijska družba 1767–1787. Arhivi, št. 1, str. 1–34. Vorschläge zur Verbesserung der Bienezucht in den Kaysl. Königl. Erbländern. Rokopis z dne 28. 1. 1768: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 869 (osebni fond) Glavar Peter Pavel, mapa 1, št. 2a-2, 16 str. Zdešar, Pavel (2009). Peter Pavel Glavar – prvi klasik čebelarske stroke pri nas. Kako pomembna je njegova čebelarska zapuščina za tretje tisočletje?, str. 74–84. V: Borko, Marko (ur.). Peter Pavel Glavar. Zbornik prispevkov iz simpozija Grm, Novo mesto, 142 str.


UTRINKI IZ GOSPODARSKEGA UDEJSTVOVANJA PETRA PAVLA GLAVARJA

121

UTRINKI IZ GOSPODARSKEGA UDEJSTVOVANJA PETRA PAVLA GLAVARJA Tadej Pavković

magister zgodovine pavkovic.tadej@gmail.com

POVZETEK

Prispevek se posveča utrinkom iz gospodarskega udejstvovanja Petra Pavla Glavarja, s poudarkom na obdobju gospodarjenja na posesti gospostva Lanšprež/Landspreis. Skušali smo ponazoriti pragmatično realizacijo teoretske usmeritve fiziokratizma, ki jo je uresničeval Glavar. Poudarek je na pregledu in interpretaciji prašičerejskih in govedorejskih prostorov na Lanš­ prežu, kakor si jih lahko predstavljamo po opisu graščine iz leta 1792, s katerim smo pridobili vpogled v delovanje živinorejskih obratov v obravnavanem poslopju. Ključne besede: agronomija, gospodarstvo, Lanšprež, Peter Pavel Glavar, živinoreja.

IMPRESSIONS OF PETER PAVEL GLAVAR’S ECONOMIC ACTIVITIES ABSTRACT

The article seeks to address individual economic endeavours of Peter Pavel Glavar, placing special emphasis on the era of his managerial activities on the estate owned by the Lanšprež (German: Landspreis) nobility, which exemplifies a possible pragmatic realisation of Physiocracy, an economic theory that Glavar himself also supported and remained devoted to it. The main text contains an overview and an analysis of cattle and swine premises on the Lanšprež estate. We can visualize the images of those premises on the basis of the mansion description published in 1792, which allows us to gain an insight into the nature of livestock plants in the building at issue. Keywords: agronomy, economy, Lanšprež, Peter Pavel Glavar, livestock breeding.


122

(NE)POZNANI GLAVAR

UVOD Glavar je živel v 18. stoletju (1721–1784). Poleg dušnopastirske dejavnosti se je ukvarjal zlasti z gospodarstvom, ki je v tem času na Kranjskem, kljub naglim – in močno lokaliziranim – industrijskim poskokom še vedno ohranjalo močan agrarni značaj.1 V prispevku obravnavamo posamezne segmente gospodarskega delovanja Petra Pavla Glavarja, najprej si bomo ogledali njegovo teoretsko usmeritev in nato primer pragmatične realizacije obravnavanih teoretskih pogledov na posestih gospostva Lanšprež.

Novi in stari grad Lanšprež - Zasnova dvorca, kakršnega je upodobil Valvasor, je ostala taka, z manjšimi spremembami, vse do njegove rušitve 25. februarja 1954. Ta upodobitev je sicer popačen prikaz resničnega stanja. Dvoriščni trakti so namreč glede na glavni trakt narisani prenizko, »zato je videti, kakor da bi bili zgolj pritlični.2 Ob dvorcu je takrat še stala samostojna skromna enoladijska kapela sv. Martina z odprto zvončnico nad glavnim portalom.« (Sapač, 2009, str. 34) Kapelo sv. Martina so v drugi četrtini 18. stoletja podrli in na njenem mestu postavili novo kapelo sv. Jožefa. »Zahodno od dvorca in kapele je stal gospodarski kompleks; več gospodarskih poslopij je najbrž obdajalo zaprto pravokotno dvorišče. Vrtov ob dvorcu na Valvasorjevi upodobitvi ni opaziti.« (ibid.) (Vir: Janez Vajkard Valvasor, 1679)

1 2

Dolinar, 1999, str. 13. Podobno neskladje med stvarno podobo graščin in njihovimi večkrat idealiziranimi prikazi v Slavi je v prispevku Okolje na Kranjskem v 17. stoletju po Slavi vojvodine Kranjske pokazal tudi Žiga Zwitter. (Zwitter, 2014, str. 675–685)


UTRINKI IZ GOSPODARSKEGA UDEJSTVOVANJA PETRA PAVLA GLAVARJA

123

TEORETSKE OSNOVE IN ZGODNJE GOSPODARJENJE PETRA PAVLA GLAVARJA Peter Pavel Glavar se je začel zanimati za gospodarstvo že med študijem v Gradcu ali morda prej. V glavnem mestu avstrijske Štajerske se je seznanil s sodobnimi idejami fiziokratizma,3 katerih bistvo je bilo zlasti smotrno izkoriščanje zemlje. 4 Zanimale so ga gospodarske teme. Različne prispevke o gospodarstvu so v tistem času objavljali tudi v tiskanih publikacijah in v Glavarjevi knjižnici so med pretežno teološkimi deli našli tudi sedem ekonomskih del v devetih zvezkih.5 S praktičnim gospodarjenjem se je Peter Pavel Glavar najverjetneje začel ukvarjati v Komendi, kjer je bil med letoma 1746 in 1764 oskrbnik in zakup­ nik graščinskega posestva malteškega viteškega reda,6 nekaj časa pa tudi oskrbnik graščin na Križu/Creuz in v Smledniku/Flödnig.7 Glavar je bil tudi aktiven član Družbe za kmetijstvo in koristne spretnosti (1767–1787). Na skupni seji komerčnega konsenza in deželnega glavarstva so že leta 1765 (torej pred uradno ustanovitvijo) kot člana družbe (tedaj še) iz Gorenjske predlagali Petra Pavla Glavarja, ki se je skupnosti sicer pridružil leta 1768.8 Glavar je pri kmetijstvu rad uvajal nove metode in izboljšave. Preizkušal je učinke gnojenja z mavcem, travnike je čistil s posebnimi branami, cepil trte in žlahtnil trsje,9 še zlasti pomembni pa so bili poskusi v apikulturi.10 S pomočjo družbe je (sicer neuspešno) hotel natisniti komentirano in poglobljeno publikacijo Antona Janše Razprava o rojenju čebel v kranjskem jeziku z naslovom Pogovor o čebeljih rojih in s tem vsebino približati ljudem na Kranjskem.11 Pisal je o žitni snetljivosti in podal tudi predloge za izboljšanje vinogradništva.12 Z družbo za 3 4 5 6

7

8 9

10

11 12

Rebolj, 2021, str. 20. Hančič, 2002, str. 61. Glej tudi Valenčič, 1972, str. 151–152 in Umek, 2006, str. 7. Demšar, 1977, str. 182. Mlinarič, 1999, str. 24. Velik problem za gospodarstvo v Komendi v obravnavanem času je predstavljalo pomanjkanje vode za ljudi in živino. To je bilo potrebno dovažati iz Pšate, ki je tekla pod hribom na katerem je stala graščina. Glavar je tako dal izkopati vodnjak, delo je bilo zaključeno leta 1750. (Arhiv Glavarjevega beneficija, fasc. 1/29, Janez Zabukovec: Življenjepis P. P. Glavarja, str. 35–37) Gospoščina v Komendi je imela večje število uslužbencev. Na posesti so delovali: oskrbnik, ekonom, vratarica, kuharica, dva hlapca, dve dekli, ena pastirica in en pastir. Na Križu pa so pri vsakdanjih opravilih pomagali: dva pisarja, oskrbnik, vratar in ječar, kuharica, dve dekli, kravar, podkravar, vrtnar, podvrtnar, svinjski pastir, kokošji pastir, ribič in pasji pastir. (Demšar, 1979, str. 21 in Demšar, 1960, str. 538–542) Umek, 2006, str. 4, 6. Eva Umek piše, da je Peter Pavel Glavar predlagal nakup plemenitih sort trt, ki bi jih brezplačno razdelili med vinogradnike. Deželno glavarstvo je, domnevno, po Glavarjevem nasvetu zapovedalo, da naj se v vseh dominikalnih in rustikalnih vinogradih starejše trte nadomesti z novimi. (Umek, 2006, str. 12) Valenčič, 1972, 151–152 in Umek, 2006, str. 6. / Čebelarstvu se v tem prispevku ne bomo posvečali podrobneje, za Glavarjevo delo v apikulturi glej prispevke Andreja Šaleharja. Valenčič, 1972, str. 151. Umek, 2006, str. 11–12.


124

(NE)POZNANI GLAVAR

kmetijstvo je sodeloval pri splošni analizi kmetijstva in prispeval poročila o stanju agronomije na Dolenjskem.13 Pomemben korak v gospodarskem razvoju je Peter Pavel Glavar naredil z nakupom graščine Lanšprež leta 1766.14 Na posesti je dal zgraditi poslopje za žganje opeke, velik mlin »nemškega tipa«, vinsko klet in žitnico – poleg tega je kupil prvi mlatilni stroj na Kranjskem.15 Dal je narediti novo cesto od Nemške vasi mimo Lanšpreža do glavne ceste med Trebnjim in Mirno. Zagotovitev zanesljive cestne infrastrukture lahko razumemo z vidika tržnega gospodarstva. Dobro vzdrževane ceste so bile namreč ključne za zanesljiv prevoz z vozovi, s katerimi so podložniki svoje in tuje pridelke in izdelke prevažali v mesta in trge.16

ŽIVINOREJA NA LANŠPREŽU Glede na opis graščine Lanšprež iz leta 1792 je bilo v hlevu za vole in konje namenjenih po šest stojišč, skupaj torej dvanajst.17 Kot v vsakem gospodarskem poslopju tistega časa, je bila tudi na Lanšprežu potrebna vprežna in vlečna živina, to so bili konji, voli ali mule.18 Ob hlevih za krave so stali še leseni svinjaki s šestimi prostori. Prašiče so v tistem času prodajali v mestih in trgih (tudi v Beneški republiki) ali pa so jih imeli za domače potrebe. Glavna proizvoda prašičev sta bila zlasti (prekajeno) meso in mast.19 Ključni za uspešno prašičerejo so bili ugodni okoljski pogoji; obsežnejša prašičereja je bila namreč močno odvisna od zadostnih količin plodonosnih listavcev v okoliških gozdovih.20 Po besedah Staneta Grande naj bi »graščinska dominikalna posest obsegala predvsem bukove in iglaste gozdove«. 21 Bukve in njihovi plodovi, žir, so gospostvu Lanšprež omogočali zadovoljive razmere za prašičerejo, ta pa je zagotavljala smotrn izkoristek priležnih bukovih gozdov.

13 14 15 16 17 18 19 20 21

Umek, 2006, str. 8. Valenčič, 1972, str. 153. Rechfeld, 1848, str. 36. Grafenauer, 1970, str. 627–628. Granda, 1999, str. 303. Sapač, 2009, str. 39–40. Novak, 1970, str. 367. Novak, 1970, str. 380–381. Toškan, 2016, str. 186–188. Novak, 1970, str. 381. Granda, 1999, str. 303.


UTRINKI IZ GOSPODARSKEGA UDEJSTVOVANJA PETRA PAVLA GLAVARJA

125

Dvorec Lanšprež na franciscejskem katastru za Kranjsko, 1825. (Vir: podatkovna zbirka Arhiva Slovenije) Za krave so imeli v hlevih 30 stojišč.22 Vilko Novak je po Marjanu Britovšku povzel, da so imele v 18. stoletju gospodarsko močnejše graščine na Kranjskem med 40 in 70 glav goveje živine, šibkejše pa okrog 20. 23 Če številu stojišč za krave na Lanšprežu prištejemo še šest volovskih mest in vsaj enega plemenskega bika, dobimo skupaj vsaj 37 glav živine. O številu telet ne moremo sklepati, iz zapisnega pa je jasno, da je Lanšprež v obravnavanem času, kar se tiče živinoreje, veljal za gospodarsko močnejšo graščino na Kranjskem. 22 23

Granda, 1999, str. 305. Novak, 1970, str. 375.


126

(NE)POZNANI GLAVAR

Iz opisa živinorejskih poslopij lahko sklepamo, da se je v živinorejski prak­si Peter Pavel Glavar posvečal predvsem govedoreji, natančneje reji mlečnih krav, za proizvodnjo in prodajo mleka, sira in masla. Poleg omen­ jenih listnatih in iglastih gozdov je po besedah Grande posest gospostva Lanšprež obsegala zlasti travnike in vinograde, ter nekaj njiv. 24 Manjši delež njiv in večji delež travnikov nakazujeta večjo veljavo živinoreje, zanimivo pa je, da so v virih (razmeroma) malokrat omenjene pašniške površine. Do 18. stoletja so namreč govedo pasli predvsem na (skupnih) srenjskih pašniških površinah, govedo v lasti graščakov pa na individualnih pašniških površinah; od pozne pomladi do pozne jeseni ali zgodnje zime – odvisno od vremenskih razmer – so živali preživele večinona na pašnikih, hladnejše mesece pa ob shranjeni krmi v hlevih. V obravnavanem času je Družba za kmetijstvo in koristne spretnosti poskušala vpeljati spremembe v strukturi živinoreje; ta naj bi se iz ekstenzivne pašniške spremenila v bolj predvidljivo in v proizvod­ no uspešnejšo hlevsko živinorejo.25 Najboljši pokazatelj tipa govedorejskega obrata, pašniškega ali hlevskega, je razmerje med priležnimi travniškimi in pašniškimi površinami. Pašnikov je bilo v primerjavi s travniki malo, kar kaže na uvajanje sodobne, pretežno hlevske govedoreje, ki je močno spremenila vsakodnevno kmetovanje na Lanšprežu. 26 Drugi vidik izboljševanja proizvodnih zmožnosti živinorejskih obratov pa je pomenila vpeljava plemenske živine. O vpeljevanju pasemskih živali v obravnavanem času na Kranjskem nismo dobro poučeni. Vemo, da je Glavar ob prihodu na Lanšprež povečal pristavo, v katero je vpeljal plemenske bike, 27 ob tem pa je sodeželanom brezobrestno posojal denar za nakup plemenskih živali. 28 Vpeljava donosnejših in z vidika preskrbe zahtevnejših goved na posestih gospostva Lanšprež kaže na dobro preskrbljenost s krmo; mnoga gospostva na Kranjskem so v 18. stoletju sicer poročala, da goveda ne morejo izboljšati zaradi preslabe preskrbe.29

24 25 26

27

28 29

Granda, 1999, str. 303. Glej Umek, 2006, str. 7. Za splošnejše informacije o intenzifikaciji živinoreje na Slovenskem glej Novak, 1970, str. 382–383. Nimamo eksplicitnih dokazov o krmnih rastlinah na Lanšprežu, vendar je intenzifikacija največkrat pomenila tudi uvajanje specifičnih rastlin, predvsem raznih vrst detelje, za hranjenje hlevskih živali. Peter Pavel Glavar je kot vidni član Družbe za kmetijstvo te krmne rastline gotovo dobro poznal in jih najverjetneje vpeljeval na svojih posestih. Eva Umek piše, da se je hlevska živinoreja v obravnavanem obdobju sicer povečini razširila zgolj na pristavah gosposk. (Umek, 2006, str. 12) Rechfeld, 1848, str. 36. / O vpeljevanju plemenske živine v tem času smo sicer slabše poučeni, informacije o pasmah vnesenih plemenskih živali imamo povečini šele od 19. stoletja naprej. Na Kranjskem so se sicer okrog leta 1840 pritoževali, da je njihova živina majhna, dosegala naj bi maso med 140 in 222 kg in dajala v povprečju 846 litrov mleka na leto. Glej: Novak, 1970, str. 387. Valenčič, 1972, str. 151–152. Umek, 2006, str. 19.


UTRINKI IZ GOSPODARSKEGA UDEJSTVOVANJA PETRA PAVLA GLAVARJA

127

SKLEP Peter Pavel Glavar se je poleg dušnopastirske dejavnosti posvečal zlasti gospodarjenju. O gospodarjenju na Lanšprežu je ohranjenega malo gradiva, večina zgodovinskih virov z gospostva Lanšprež, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, je iz 19. stoletja. Med najpomembnejšimi podatki je ta, da je Peter Pavel Glavar preučeval ideje fiziokratizma in jih praktično preizkušal pri gospodarjenju. Primer tega je struktura ureditve obdelovalnih površin na Lanš­ prežu; leta 1792 tam ni bilo omembe vredne količine pašniških površin, bilo pa je večje število travnikov, ki so kazali na usmeritev v sodobnejšo, hlevsko živinorejo. Čeprav nam ni uspelo dobiti informacij o fizičnih lastnostih živali, je na podlagi prizadevanj pri izbiranju plemenskih bikov razvidna jasna skrb za izboljševanje lastnosti živali s smotrnim parjenjem. Z izboljševanjem živinorejskih razmer pa je poskušal pomagati tudi okoliškim kmetom.


128

(NE)POZNANI GLAVAR

Viri in literatura Arhiv Glavarjevega beneficija: fasc. 1/29, Janez Zabukovec: Življenjepis P. P. Glavarja. Arhiv Slovenije, Lukovek, SI AS 176/N/N146/g/A01, Franciscejski kataster za Kranjsko (1823–1969). Povezava: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=228502 (pridobljeno 7. 12. 2021) Demšar, V. (1960). P. P. Glavar in Janez Brence – pionirja slovenske izobrazbe. V: Nova pot: Glasilo Cirilmetodijskega Društva Katoliških Duhovnikov, 12 (9/12), strani 536–542. Demšar, V., (1977). Glavarjeva knjižnica v Komendi. V: Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25(3), str. 177–183. Demšar, V., (1979). Prebivalci Komende po družinski knjigi Petra Pavla Glavarja. V: Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27(1), str. 18–29. Dolinar, F. M. (1999). Kranjska sredi 18. stoletja. V: Škulj, E. (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva družba, str. 9–16. Gestrin, F. (1991). Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska Matica. Grafenauer, B. (1970). Gospodarski obrat kmetije. V: Blaznik, P. (ur.), Grafenauer, B. (ur.), Vilfan, S. (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, agrarno gospodarstvo, Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 619–651. Granda, S. (1999). Glavarjev Lanšprež. V: Škulj, E. (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva družba Celje, str. 301–308. Hančič, D. (2002). Od začetka 16. do sredine 19. stoletja. V: Žerovnik, M. (ur.), Občina Komenda: življenje od kamene dobe do danes, Komenda: Občina Komenda, str. 57–64. Mlinarič, J. (1999). Malteški red na Slovenskem. V: Škulj, E. (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva družba Celje, str. 17–25. Novak, V. (1970). Živinoreja. V: Blaznik, P., Grafenauer, B., Vilfan, S. (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek: Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 343–394. Panjek, A. (2018). Od kmečke trgovine do integrirane kmečke trgovine. V: Panjek, A., Lazarević, Ž. (ur.), Preživetje in podjetnost: integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem, str. 15–50. Rebolj, V. (2021). Peter Pavel Glavar, kot razsvetljeni učitelj in šolnik ob 300. letnici rojstva. URL: https://www.academia.edu/47004239/Peter_Pavel_Glavar_kot_razsvetljeni_u%C4%8Ditelj_ in_%C5%A1olnik_ob_300_obletnici_rojstva (dostopno 28. 7. 2021) Rechfeld, P. J. (1848). Peter Glavar, Eine biographische Scizze. V: Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, 3, str. 29–45. Sapač, I. (2009). Domovanje Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu skozi čas. V: Borko, M. (ur.), Peter Pavel Glavar, Zbornik prispevkov iz simpozija Grm Novo mesto 2009. Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije, str. 27–51. Toškan, B. (2016). Povej mi, kaj ješ, in povedal ti bom, kdo si: Živalski ostanki s poznosrednjeveškega in zgodnjenovoveškega dvorca Grinfels. V: Jelenko Djura, S. et al. (ur.) Dvorec Grinfels: katalog občasne razstave. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, str. 180–194. Umek, E. (2006). Kranjska kmetijska družba 1767–1787. Arhivi, 29 (1), str. 1–34. Valenčič, V. (1972). Kaj je pomenil Peter Pavel Glavar za razvoj slovenske kulture in gospodarstva. Slovenski Čebelar: Glasilo čebelarskih organizacij Slovenije, 74(5), str. 151–152. Valvasor, Janez Vajkard (1679). Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Novi in stari grad Lanšprež (grafika št. 124) URN:NBN:SI:DOC-BI6C7RTA URL: Dostopno na: http://www.dlib.si (28. 7. 2021). Zwitter, Ž. (2014). Okolje na Kranjskem v 17. stoletju po Slavi vojvodine Kranjske. V: Weiss, J. (ur.), Studia Valvasoriana: zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, str. 611–702.


STIKI PETRA PAVLA GLAVARJA Z DUNAJSKIM DVOROM

129

STIKI PETRA PAVLA GLAVARJA Z DUNAJSKIM DVOROM Saša Skok

študentka doktorskega študijskega programa Humanistika in družboslovje – Zgodovina, FF UL sasa.skok@yahoo.com

POVZETEK

Peter Pavel Glavar je na dunajskem dvoru neuspešno posredoval glede najmanj treh zadev: leta 1774 je želel doseči prepoved »pobožnjakarstva« na Veseli Gori pri Šentrupertu, kjer so se pojavile nenavadne in po njegovem mnenju neprimerne oblike pobožnosti, istega leta je predstavil svoj načrt ustanovitve deškega semenišča, kar je bila njegova dolgoletna želja, glede dvornega dekreta, ki je leta 1777 prepovedal tradicionalno procesijo na konjih v Sv. Petru na Kranjskem, pa je skušal intervenirati s pomočjo svojega nekdanjega gojenca, dvornega advokata dr. Antona pl. Remica. Ti Glavarjevi stiki z dvorom so se zgodili v zrelih letih njegovega življenja. Povod zanje je bilo njegovo dobro poznavanje lokalnih razmer v Sv. Petru na Kranjskem in okolici Lanšpreža. Na več posluha je na Dunaju naletel Glavarjev »Odgovor« (1768), v katerem se je s konkretnimi predlogi zavzel za napredek čebelarstva. Ključne besede: čebelarstvo, Dunaj, procesija na konjih v Sv. Petru na Kranjskem, Marija Terezija, Peter Pavel Glavar, semenišče, Vesela Gora.

PETER PAVEL GLAVAR AND HIS RELATIONS WITH THE VIENNESE COURT ABSTRACT

Peter Pavel Glavar made at least three unsuccessful lobbying attempts, trying to influence the Viennesse Court with regard to at least three matters: in 1774 he sought to have the bigotries taking place in (and around) Vesela Gora near Šentrupert banned, because in his opinion, there were unusual and inappropriate forms of worshipping taking place at the site; in that same year, he unveiled his plan to establish a boys’ seminary, which had been his long-standing wish; and with regard to the court decree banning the traditional horse procession in St. Peter in Upper Carniola in 1777, he sought the


130

(NE)POZNANI GLAVAR

assistance of his former protégé, the court lawyer Sir Anton Remic. Glavar established his contacts with the Viennese Court in his mature years, mostly by reason of his lobbying attempts triggered by the needs of his local environment (St. Peter in Upper Carniola and the surroundings of Lanšprež). Unfortunately, in all the above mentioned three cases his requests failed to be heard and they went unheeded. Glavar’s “Reply” (1768), however, in which he made some concrete proposals for further development of beekeeping, did not fall on deaf ears and managed to win more support in Vienna. Keywords: beekeeping, Vienna, Joseph II, horse-riding parade in St. Peter in Upper Carniola, Maria Theresa, Peter Pavel Glavar, seminary, Vesela Gora. (v angleščino prevedla Nina Zupančič)

UVOD Kranjska je v Glavarjevem času sicer imela svoje deželno glavno mesto Ljubljano, vendar so bili najvišji državni organi skoncentrirani na Dunaju.1 Čeprav so imele dežele svoje institucije z dovolj pristojnostmi, da so lahko večinoma same obvladovale in urejale dogajanje znotraj svojih meja, so vesti o določenih zadevah odmevale vse do dunajskega dvora, 2 nekateri kranjski intelektualci in veljaki pa so se kar sami obrnili nanj glede kakšnega problema ali predloga, ki se jim je zdel vreden cesarske pozornosti. Tudi Peter Pavel Glavar je večkrat pisal na Dunaj, vendar je večinoma naletel na gluha ušesa, največ posluha je imel dvor za njegove predloge o čebelarstvu.

ZLOGLASNO DOGAJANJE NA VESELI GORI Najodmevnejše Glavarjevo posredovanje na dunajskem dvoru je zagotovo »veselogorska« spomenica iz leta 1774. Na Veseli Gori pri Šentrupertu 1

2

Od 16. stoletja do upravnih reform sredi 18. stoletja so bile Kranjska, Štajerska, Koroška in Goriška, pod katere je spadala večina ozemlja današnje Slovenije, sicer podrejene notranjeavstrijskim uradom v Gradcu, kasneje pa neposredno Dunaju. (Štih & Simoniti, 2010, str. 310–311) Glavarjev čas sta kot vladarja Svetega rimskega cesarstva zaznamovala predvsem slavna Marija Terezija (žena cesarja Franca I., ki je vladal med letoma 1745 in 1765) ter njen sin Jožef II. (cesar med letoma 1765 in 1790). Za ozemlje današnje Slovenije je morda še pomembnejše njuno vladanje avstrijskim dednim deželam, med katere so spadale tudi Kranjska, Štajerska, Koroška in Goriška. Marija Terezija je bila avstrijska nadvojvodinja od leta 1740 pa vse do svoje smrti (1780), od leta 1765 si je to čast delila s sinom Jožefom II., ki je po materini smrti nadvojvodini Avstriji samostojno vladal še deset let. Obdobje druge polovice 18. stoletja je pogosto pomnjeno predvsem kot čas terezijanskih in jožefinskih reform, ki so na novo urejale najrazličnejša področja.


STIKI PETRA PAVLA GLAVARJA Z DUNAJSKIM DVOROM

131

na Dolenjskem, torej v neposredni bližini gospostva Lanšprež, kamor se je Glavar iz Komende preselil leta 1766, so se tedaj pojavile nenavadne oblike pobožnosti oz. »pobožnjakarstvo«, kot on sam to imenuje. Glavar je bil izred­ no predan dušnopastirskemu delu in si je zelo prizadeval vernike usmeriti k pravovernosti, zato so ga takšne neobičajne verske prakse skrbele in jih je želel čim prej izkoreniniti. Arhiv Glavarjevega beneficija hrani osnutek spomenice, v kateri je dunajskemu dvoru poročal o skrb vzbujajočem dogajanju na Dolenjskem. Na začetku najprej pohvali duhovnika Ivana Lužarja, ki je skrbel za veselogorsko cerkev do leta 1759 (gre torej za čas pred Glavarjevim prihodom na Lanšprež) in v šentrupertski župniji začel širiti tretji red, vendar naj bi to počel »zmerno, previdno in brez vsake izrednosti« (Demšar, 2004a, str. 108). »Tretji red«3 je zadnji od redov, ki jih je ustanovil sv. Frančišek Asiški. Prvi je bil red redovnih bratov (danes se deli na frančiškane, minorite in kapucine), drugi red klaris, tretji pa je bil red običajnih mož in žena (»tretjerednikov«), ki niso bivali v samostanih, ampak so živeli vsakdanje življenje, lahko so bili poročeni in imeli družine, vendar so se zaobljubili, da bodo sledili zgledu sv. Frančiška (Frančiškov svetni red, b. d.). Glavarjevo odobravanje Lužarjevega dela jasno kaže, da ni nasprotoval tretjemu redu, kakor so mu kasneje očitali,4 temveč ga je zmotilo dogajanje na Veseli Gori v času Lužarjevega naslednika Andreja Sporerja (ta je bil rektor tamkajšnje cerkve od leta 1759 do leta 1782). Glavar ga obtožuje ustanovitve »bratovščine Brezmadežnega spočetja«, nekakšne ženske redovne skupnosti,5 katere članice so v procesijah sledile duhovščini in nosile križ. Pravi, da so bile »prazniku primerno različno oblečene včasih čisto belo, drugič zopet popolnoma črno, z odkritimi glavami in vihrajočimi lasmi« (Demšar, 2004b, str. 108). Bilo naj bi jih do šestdeset, živele pa so skupaj v kmečkih kočah ali same v zidanicah v okolici Vesele Gore, očitno vsaj nekatere tako daleč, da niso mogle redno obiskovati pobožnosti. Čeprav naj bi bilo njihovo življenje posvečeno molitvi, je Glavar zanje težko našel kakšno dobro besedo. Zdele so se mu »do onemoglosti klepetave, zaradi neprestanih molitev brezdelne in neustrežljive«, pa tudi komolčarske: »Med njimi je nevoščljivost in tekmovanje za prvo mesto. Ena hoče biti bolj pobožna 3 4

5

Red še danes obstaja pod imenom Frančiškov svetni red. Za to glej: Demšar, 2004b, str. 105–107. Pater Hugo Bren (ki, kakor opozarja Demšar, sploh ni poznal vsebine Glavarjeve spomenice, ampak se je opiral na poročilo novomeškega frančiškanskega kronista) v svojem članku v Dolenjskih novicah piše: »Ta [Peter Pavel Glavar, op. a.] je poslal na najvišje mesto na Dunaj neko grdilno pismo, ki mu pač ne dela časti, če je vse tako, kakor naš kronist sporoča, o čemer nimamo vzroka dvomiti […] dolži Kranjce, da smo oživili srednjeveški versko-fanatični in krivoverski sekti fratičelov in beguin […] po njegovem mnenju sad frančiškanskega tretjega reda. Tega pokopati je bil po kronistovem mnenju sploh namen tega pisma«. (Bren, 1917, str. 149) Bratovščina je nekoliko spominjala na beguine, samske ženske, ki so se v srednjem veku posvečale molitvi in opravljanju dobrih del, ne da bi jih k temu zavezovale kakšne redovne zaobljube. Povezovali so jih skupni cilji in podoben način življenja, ne pa stroga pravila. Pojav beguin je bil posebej izrazit na območju današnjega Beneluksa. (Gilliat-Smith, 1907; glej tudi op. 4)


132

(NE)POZNANI GLAVAR

od druge in se kazati popolnejšo, da bi s tem pridobila naklonjenost in veljavo pri predstojniku. Vse to zbuja prepir, zamrzo in sovraštvo« (Demšar, 2004b, str. 108–109). Iz teh Glavarjevih besed je jasno, zakaj ga je herezija tako skrbela: v njegovih očeh je uničevala pravo vero, molitev sprevračala v brezdelje, pobožnost v sovraštvo, dobro v slabo. Glavar je imel s pripadnicami bratovščine tudi osebne slabe izkušnje. Dve sta na njegovem posestvu kradli drva in pasli brez dovoljenja. Pod pogojem, da mu bosta za desetino predali telička, jima je posodil denar za kravo molznico, vendar tega dogovora nista spoštovali. Večkrat je, kakor piše, obiskal Veselo Goro in bil priča romarjem, ki so zaman čakali na spoved, ker so bile vse spovednice zasedene s temi »pobožnjakaricami«. Še dlje gredo obtožbe: v veselogorski cerkvi naj bi sramotili duhovščino, hujskali članice bratovščine proti drugim spovednikom (grehe so smele izpovedovati samo svojemu osebnemu spovedniku – Glavar trdi, da je skrivaj spovedal eno izmed njih), nagovarjali umirajoče, naj jih imenujejo za dediče v oporoki, kmetom pa kar naprej pobirali pridelke, ki naj jih sploh ne bi imeli zgolj za lastno preskrbo, ampak celo za prodajo. Vse te očitke in še več je Glavar podkrepil z dokaznim gradivom, v katerem je beležil pričanja drugih ljudi, ogorčenih nad veselogorskim dogajanjem, da je jasno pokazal, da to ne moti samo njega, ampak večino tamkajšnjega prebivalstva. Celotna zadeva je doživela neslaven vrhunec, ko so pripadnice bratovščine iz tabernakljev kradle posvečene hostije in se obhajale zunaj cerkve.6 Kljub vsem zloglasnim incidentom Glavarjeva natančno argumentirana pritožba ni dosegla svojega namena. 7 Goriški nadškof Edling je sicer opravil vizitacijo na Veseli Gori in sklical zaslišanje tamkajšnjih duhovnikov ter posvetnih veljakov, vendar je bil »pobožnjakarstvu« naklonjen in ga je (prav tako kakor stiški opat Taufferer in kranjski deželni glavar Auersperg) pri cesarici celo uspešno zagovarjal. Romarji so še naprej lahko hodili na božjo pot na Veselo Goro, dokler je ni leta 1782 Jožef II. razpustil. Glavar je s stiškim opatom in trebanjskim župnikom zakopal bojno sekiro že prej – kot piše v pismu Jožefu Tomlju, je bil za božič leta 1780 povabljen v Stično, kjer je daroval slovesno sveto mašo (Demšar, 2004a, str. 94–96; Demšar, 2004b, str. 105–115).

6

7

»Pobožnjakarice« naj bi hostije kradle na Veseli Gori in tudi v Šentrupertu, Mokronogu, na Žalostni Gori pri Mokronogu in v Stopičah. (Bren, 1917, str. 149) Hugo Bren, ki vsebine Glavarjeve spomenice sicer ni dobro poznal (o tem Demšar, 2004b, str. 105–107 oziroma op. 4), ji je sicer pripisoval precejšnjo težo: »kakor je videti, ni tožil [Glavar, op. a.] Frančiškanov, ampak stiškega opata in trebanjskega župnika, posebno pa veselogorsko duhovščino. Le tem je glede njih spovedne prakse več protičastnih stvari natvezil. Cesarica – Marija Terezija – je verjela, ker druzega zvona ni slišala. Malo je manjkalo, da že takrat ni zatrla božje poti pri sv. Frančišku, stiški opat se je moral iti prati na Dunaj, tretji red je prišel ob kredit, da ga je naslednje leto zadela smrtna obsodba.« Bren, ki je do Glavarjevega posredovanja zelo kritičen, priznava, da za to »sicer ni bila ta tožba glavni vzrok«. (Bren, 1917, str. 149)


STIKI PETRA PAVLA GLAVARJA Z DUNAJSKIM DVOROM

133

DEŠKO SEMENIŠČE – GLAVARJEV NEURESNIČEN PROJEKT Istega leta (1774) je Glavar na dunajski dvor pisal v zvezi s še eno zadevo: ustanovitvijo deškega semenišča. Zavedal se je izrednega pomena izobraževanja, zato je leta 1760 v Komendi, kjer je tedaj župnikoval, ustanovil šolo za nadarjene dečke, nekakšno pripravnico za nadaljnje izobraževanje. Njegova velika želja, ki je žal ostala neuresničena, je bila, da bi lahko zasnoval pravo semenišče z vsemi za to zahtevanimi učnimi predmeti. Za svojo idejo je skušal najprej navdušiti komendatorja Testaferrato. Prosil ga je, naj njegov do potankosti dodelan načrt preobrazbe komendske župnije v kolegiatno predloži velikemu mojstru malteškega viteškega reda, ki bi ga moral odobriti (1762). Glavar je natančno popisal učni program (igranje violine in orgel, petje, branje in pisanje, gramatika, sintaksa itd.) šestletnega izobraževanja. Vsako šolsko leto naj bi se začelo 1. novembra, gojenci (vsako leto štirje) bi bili oskrbljeni s hrano in enakimi oblačili,8 Glavar pa je predvidel tudi načine pridobivanja sredstev za ta smeli projekt, saj njegovo lastno premoženje ni zadostovalo. Petim kuratom (proštu, dekanu, dvema učiteljema in organistu) bi poleg plače pripadala še vsakodnevna prehrana. Opravljali bi delo vikarja in kaplana, ki ju je doslej financiral malteški viteški red, zato naj se ta sredstva zdaj združijo s semeniščem v skupno blagajno. Komendator bi tako prispeval drva, posestvo Pungart in vrednost hrane za vikarja in kaplana v žitu ali denarju, seveda pa bi še naprej izplačeval tudi vikarjev dohodek, ki bi zdaj postal del skupnega fonda. Iz njega bi se nato financiralo vse potrebno za delovanje semenišča in preskrbo gojencev ter kuratov, dečki, ki bi se odločili za duhovniški poklic ali pa po šestih letih šolanja ne bi imeli dovolj denarja za nadaljnji študij, bi bili upravičeni tudi do denarne pomoči. Komendator Testaferrata je njegove visokoleteče cilje precej grobo prizemljil, češ da malteškemu redu ne bi prinesli dovolj koristi, in mu svetoval, naj raje pomaga ubožnim nevestam z njihovo doto. Ko Glavar ni in ni hotel popustiti in je še naprej vztrajal pri predložitvi načrta velikemu mojstru, je bil komendator še bolj jasen – s takšnimi zamislimi bi se osmešil; konec koncev je malteški viteški red vojaški red, ki potrebuje velike prihodke, da bi lahko financiral boj s Turki, ne pa izobraževalnih ustanov, ki ne prinašajo nobenega dobička. Glavar 8

Dečki naj bi vsak dan opoldne in zvečer dobili po en obrok kruha in še dveh kmečkih jedi po Glavarjevem izboru, dopoldne in popoldne pa bi se okrepčali še s kruhom za malico. Vsi bi bili oblečeni v enaka oblačila (dolgo suknjo in plašč), ki bi jim jih priskrbelo semenišče, če jih ne bi bili sposobni kupiti njihovi starši. Plašče naj bi si izmenjevali; ko bi ga eden prerasel, bi pripadel manjšemu – ponovno je prišla do izraza Glavarjeva gospodarnost. Na tri leta naj bi gojenci dobili oblačila, namenjena uporabi doma, in zimske čevlje, vsako leto pa dve platneni srajci, par čevljev in par nogavic, platneno kamižolo, slamnik in par črnih platnenih hlač. Naenkrat naj bi prejeli perilo za tri leta vnaprej, da bi ga lahko brez težav menjavali, sicer pa bi bilo treba skrbeti za njegovo čistočo in ga po potrebi krpati. Dvakrat na teden bi morali dečki pospravljati svoje postelje, rjuhe pa bi menjali na dva meseca. (AGBen, fasc. 1/29, str. 120–121)


134

(NE)POZNANI GLAVAR

se še vedno ni vdal in je na vse pretege iskal najrazličnejše denarne vire za ustanovitev semenišča,9 o svojem (rahlo spremenjenem) načrtu pa je leta 1765 pisal tudi velikemu priorju malteškega viteškega reda. Njegov odgovor (če je Glavar pismo sploh odposlal in je prior sploh odpisal) se nam ni ohranil. Glavar se je po selitvi na Lanšprež odločil v zvezi s tem obrniti še na dunajski dvor, vendar je sedaj svojo idejo precej predrugačil. Semenišče je nameraval ustanoviti v Ljubljani ali Novem mestu, četrtina mest v njem bi bila rezervirana za prebivalce Sv. Petra na Kranjskem in podložnike gospostva Lanšprež, prednost pri sprejemu pa naj bi imeli siromašni dijaki. Tudi na Dunaju očitno niso imeli posluha za njegovo vizijo, nikoli mu je namreč ni uspelo uresničiti (AGBen, fasc. 1/29, str. 118–127; Demšar, 1960, str. 537).

BOJ ZA PROCESIJO NA KONJIH V SV. PETRU NA KRANJSKEM Sv. Peter na Kranjskem je bil, kakor je v Slavi vojvodine Kranjske pisal že Valvasor, znan tudi po procesiji na konjih, ki so jo vsako leto organizirali ob veliki noči in prazniku svetega Rešnjega telesa. Po Valvasorjevem poročilu sta v sprevodu najprej jezdila dva kmeta, ki jima je pripadla čast nošenja zastav, nato duhovnik s posvečeno hostijo in za njim množica kmetov, medtem pa naj bi brali evangelij. Ta zanimiv običaj naj bi se, kakor domneva Demšar, razvil na pobudo malteškega viteškega reda, ki naj bi (morda za pripravo na morebitno vojskovanje) domačine spodbujal k jahanju in verjetno tudi vzreji konj (za trgovanje z Italijo), sodelovanje v procesiji pa bi bilo potemtakem nekakšno priznanje za tiste, vešče jezdenja. Ogledovali so si jo ljudje od blizu in daleč, dokler je ni Marija Terezija leta 1777 z dvornim dekretom prepovedala. Pri tem naj bi imel prste vmes gorenjski arhidiakon Taufferer (brat stiškega opata Tauffererja, s katerim sta si bila z Glavarjem v laseh zaradi Vesele Gore!), ki je tedanjemu komendskemu župniku Andreju Pogačniku celo zagrozil s suspenzom, če ne bi upošteval prepovedi. Glavar je, čeprav že več kot desetletje ni živel v Sv. Petru na Kranjskem, glede tega aktivno (vendar bolj na skrivaj) ukrepal in skušal na dunajskem dvoru doseči preklic prepovedi s pomočjo svojega nekdanjega dijaka dr. Antona pl. Remica, ki je tam deloval kot dvorni advokat. Ponovno je bil Glavar pri svojem posredovanju na Dunaju neuspešen (Demšar, 1977, str. 80–85; Demšar, 2004c, str. 177–181; Gspan, 2013). 9

Pekovski mojster Primož Golob iz Ljubljane je v svoji oporoki recimo ubožnim gojencem Glavarjevega semenišča zagotovil titulus mensae. Glavar je, da bi pridobil še kaj denarja, dosegel dovoljenje za pogozditev nekega pašnika, ki ga je souporabljalo več sosesk, načrtoval pa je tudi ureditev ribnikov, vendar za to ni dobil potrebnih privoljenj. (AGBen, fasc. 1/29, str. 125–126)


STIKI PETRA PAVLA GLAVARJA Z DUNAJSKIM DVOROM

135

»ODGOVOR« ČEBELARJA GLAVARJA Leta 1768 je dvorna pisarna na Kranjsko poslala predloge za izboljšanje čebelarstva, na katere so se odzvali nekateri člani tamkajšnje kmetijske družbe, med njimi 1. julija 1768 tudi Peter Pavel Glavar.10 Nastal je njegov znameniti »Odgovor«, v katerem je temeljito opisal stanje čebelarstva na Kranjskem in nanizal vrsto praktičnih predlogov za njegovo izboljšanje. Zavzel se je za izobraževanje kmetov o gojenju čebel, nagrade in olajšave za čebelarje ter pomoč revežem, ki bi jim panje lahko brez odškodnine posodili za tri leta, dokler jih ti ne bi bili sposobni sami odkupiti. Kranjska kmetijska družba je na njegovo pobudo dejansko zaprosila za denarna sredstva, s katerimi bi lahko priskrbela panje tudi tistim v finančni stiski. Glavar v »Odgovoru« napoveduje, da bo ob nedeljah in prostih dnevih okoliške kmete poučeval o čebelarstvu, ponudil pa je tudi, da lahko svoje znanje zapiše, saj bi tako laže zaokrožilo med prebivalstvom. Ideje Glavarja in njegovih kranjskih somišljenikov so na dvoru očitno pozorno prebrali in deloma tudi upoštevali – leta 1770 so na Dunaju ustanovili čebelarsko šolo, kjer je poučeval sloviti Kranjec Anton Janša, pet let kasneje je bil izdan še čebelarski patent. Glavar se je še naprej zavzemal za napredek čebelarstva in k njemu prispeval predvsem s prevodom in dopolnitvijo Janševe Razprave o rojenju čebel v slovenščino (1776) ter osnovanjem čebelarsko-vrtnarske šole na Lanšprežu (Šalehar, 2014, str. 18–54; Umek, 2006, str. 19–20).

ZA KONEC Prvi trije primeri Glavarjevega posredovanja na dunajskem dvoru imajo kar nekaj skupnega. Vsi so se dogajali v poznejših letih njegovega življenja, ko je že bival na Lanšprežu. Verjetno je imel takrat več časa, morda je menil, da ima ugled (in zveze), ki bi lahko na dvoru kaj veljal, gotovo je čutil, da bi lahko na tak način pomagal: bistrim dečkom do izobrazbe, prebivalcem Sv. Petra na Kranjskem do procesije, ljudem okrog Vesele Gore do povrnitve mirnega podeželskega življenja. Zavzemal se je za reševanje težav v lokalnem okolju, ki ga je dobro poznal (Sv. Peter na Kranjskem in okolica Lanšpreža), 10

Glavar je član Kranjske kmetijske družbe postal leta 1768, torej leto po njeni ustanovitvi. Vemo, da je v njej aktivno deloval, poleg čebelarstva in vinogradništva se je recimo zanimal tudi za gnojenje, problem snetljivosti pšenice in koncentracijo podložniških zemljišč. Kmetijska družba je sicer že 28. marca 1768 iz vsakega okrožja izvolila po pet članov in jih pozvala h komentiranju predloga dvorne pisarne za napredek čebelarstva – za Gorenjsko so se odzvali Karel pl. Liechtenberg, dr. Haymann in Zitteneck, za Notranjsko bistrski prelat, grof Hohenwart, Pompej Brigido in blagajnik Kmetijske družbe Premrov, za Dolenjsko kostanjeviški opat, prokurator S. J. Ni povsem jasno, ali je bil med izvoljenimi tudi Glavar. (Umek, 2006, str. 4–12, 19–20, 24–27)


136

(NE)POZNANI GLAVAR

zato je lahko ponudil premišljene in prodorne ideje ter rešitve, za katere pa oblast preprosto ni imela dovolj posluha. Glavar na Dunaju ni užival enakega ugleda in vpliva kot na Kranjskem, tega se je očitno zavedal tudi sam, in zato skušal na dvoru (po tem, ko je že imel slabo izkušnjo s prošnjama iz leta 1774) posredovati prek dr. Remica. Najbrž gre upoštevati tudi ogromen obseg Habsburške monarhije in temu primerno velikansko število zadev, s katerimi so se ljudje obračali na dunajski dvor – krajevni problemi, ki so se Glavarju zdeli izjemno pomembni, so se na dvoru verjetno izgubili v poplavi najraz­ ličnejših intervencij. Precej drugačne so bile okoliščine, v katerih je nastal njegov »Odgovor«. Šlo je za tematiko, ki je bila za državo izredno pomembna: izboljševanje položaja avstrijskega gospodarstva, ki mu je velik udarec zadala predvsem izguba ekonomsko zelo dobro razvite Šlezije (Umek, 2006, str. 2–3). Interes Dunaja za »Odgovor« je bil torej povsem drugačen kot za prej omenjene Glavarjeve prošnje, zato ne preseneča, da je prav s tem posredovanjem Glavar na dvoru dosegel največ. Viri in literatura Arhiv Glavarjevega beneficija (AGBen), fasc. 1/29, Janez Zabukovec: Življenjepis P. P. Glavarja (po signaturi Baraga, F. (1998). Arhiv Glavarjevega beneficija. Acta ecclesiastica Sloveniae, (20), 97–193). Bren, H. (1917). Janzenizem na Dolenjskem. Dolenjske novice, XXXIII(38), 149–150. Demšar, V. (1960). P. P. Glavar in Janez Brence – pionirja slovenske izobrazbe. Nova pot: Glasilo Cirilmetodijskega Društva katoliških duhovnikov SRS, 12(9/12), 536–542. Demšar, V. (1977). Konjska procesija v Komendi. Družinska Pratika: Za Navadno Leto, 80–85. Demšar, V. (2004a). Glavarjeva pisma Tomlju, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 91–96). Družina. Demšar, V. (2004b). Glavarjeva spomenica iz leta 1774, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 105–115). Družina. Demšar, V. (2004c). Konjska procesija v Komendi, v Edo Škulj (ur.), Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (str. 177–183). Družina. Frančiškov svetni red. (b. d.). O nas. Pridobljeno: https://www.ofs.si/?page_id=2 (9. 4. 2021). Gilliat-Smith, E. (1907). Beguines & Beghards. V The Catholic Encyclopedia. Robert Appleton Company. http://www.newadvent.org/cathen/02389c.htm (1. 4. 2021) Gspan, A. (2013). Taufferer, Inocenc, pl. (1722–1794). Slovenska biografija. Spletni vir: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi685034/#slovenski-biografski-leksikon (10. 4. 2021). Šalehar, Andrej (2014). Poučevanje čebelarstva na Kranjskem: Od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874). Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja. Spletni vir: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GERFHPW7/2eff0807f68d-4911-8609-28e550009ffc/PDF (11. 4. 2021). Štih, P., & Simoniti, V. (2010). Na stičišču svetov: Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja (2. natis). Modrijan. Umek, E. (2006). Kranjska kmetijska družba 1767–1787. Arhivi, 29(1), 1–34.


137

Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS

Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS Primož Kepic

primoz.kepic@gmail.com

mag. Štefan Petkovšek

predsednik uprave Ustanove Petra Pavla Glavarja (2016–2024) stefan.petkovsek@uppg.si

POVZETEK

V Glavarjevem času so nastala tri pomembna kartografska dela, dve za deželo Kranjsko in eno za celoten slovenski prostor. Prvi je Florjančičev zem­ ljevid Kranjske, drugi je zemljevid Kranjske Baltazarja Hacqueta, tretji pa je prva vojaška specialka slovenskega ozemlja. A Glavar je s svojim življenjem izrisal predvsem svoje zemljevide: socialnega, strokovnega in duhovnega. Ključne besede: zemljevidi 18. stoletja, Komenda, Baltazar Hacquet, Janez Dizma Florjančič, Jožef II.

WITH GLAVAR AND MAPS THROUGH TIME ABSTRACT

In Glavar’s time, three important cartographic works were created, namely two of them representing Carniola and one of them depicting the entire Slovenian territory. The first cartographic work is the map of Carniola by Janez Dizma Florjančič, the second one is the map of Carniola by Balthasar Hacquet, and the third one is the first special military map of the Slovenian territory. However, it should be noted that by means of his numerous activities, Glavar, as a matter of fact, created his own maps: a social, professional and spiritual one. Keywords: maps depicting 18th century, Komenda, Balthazar Hacquet, Janez Dizma Florjančič, Joseph II.

UVOD Peter Pavel Glavar je živel v času, ko je še veljala fevdalna ureditev, spremembe v življenju pa so tekle počasi in preudarno. Slike tistega časa prikazujejo Komendo kot utrjen grad in cerkev z župniščem, preostale hiše pa so


138

(NE)POZNANI GLAVAR

bile napol ali v celoti lesene, pokrite s slamo. Tam, kjer je bilo versko življenje in izobraževanje, so bile trdne stavbe, bivalne hiše pa so bile ranljive, predvsem požari so bili zanje pogubni. V Glavarjevem času so nastala tri pomembna kartografska dela1, dve za deželo Kranjsko in eno za celotni slovenski prostor.2 Zemljevidi so nastali iz potrebe po boljšem pobiranju davkov, tj. natančnejši evidenci premoženja. Potrebovala pa jih je tudi vojska.

FLORJANČIČEV ZEMLJEVID Janez Dizma Florjančič de Grienfeld3 (1691–okrog 1757) je leta 1744 s podporo kranjskih deželnih stanov izdal zemljevid Kranjske (Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica) na 12 listih v merilu 1 : 100 000. (prim. slika 1 in 2) Njegov izdelek je eden najboljših izdelkov kartografije tedanjega časa. Danes je njegov zemljevid kulturni spomenik, dragocen tudi v grafičnem smislu. Ustvarjal ga je več kot desetletje, ko je prepotoval Kranjsko po dolgem in počez ter se povzpel na 300 vrhov, od koder je opravil kartografske meritve. Na tem zemljevidu je prvič omenjen »Terglou« in objavljen prvi zemljevid Ljubljane v obliki vedute.4

Slika 1: Lanšprež z okolico, Florjančičev zemljevid, del lista 6 (Vir: Florjančič, 1744)

1

2 3 4

Glavar je razpolagal tudi z nekaterimi zemljevidi iz 18. stoletja. V njegovi knjižnici se sicer hranijo tudi zemljevidi iz 19. in 20. stoletja. Zanimiv je npr. zemljevid kraljevine Ilirije, Lombardije, Kranjske in Istre skupaj. (Demšar, 1977, str. 182). Rajšp, 1999, str. 35–40. Bil je duhovnik, ob izidu zemljevida je bil župnik v Šentvidu pri Stični. Cerkovnik, 2013 a in Gašperšič, 2018, str. 79.


Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS

139

Slika 2: Komenda sv. Petra z okolico, Florjančičev zemljevid, del lista 2, (Florjančič, 1744)

HACQUETOVA ZEMLJEVIDA Baltazar Hacquet je v letih 1778–79 objavil delo Oryctographia Carniolica – naravoslovni in mineraloški opis tedanje Kranjske v štirih delih. Opis je opremljen z zemljevidi in slikami. Njegovi zemljevidi so pomembni predvsem zato, ker je na njih večina krajevnih in vodnih imen ter imen gora prvič zapisanih v slovenskem jeziku. V prvem zvezku je objavil litološko-hidrografski zemljevid slovanskih narodov.5 Na tem zemljevidu je zanimiva upodobitev gorenjske noše (slika 3).

5

Gašperič, 2018, str. 82.


140

(NE)POZNANI GLAVAR

Slika 3: Gorenjska narodna noša, 1. zvezek (Hacquet, 1778–1779) Baltazar Hacquet je leta 1778 kot urednik sodeloval pri izdelavi zemljevida Franca Barage (slika 4), ki je brez naslova, prikazuje pa ozemlje Kranjske v merilu 1 : 500 000. Kartografsko je zastarel, njegova posebnost pa so označena nahajališča rudnin ter predvsem slovenska imena. Hacquetovi zemljevidi so prvi tematski geološki zemljevidi območja Slovenije. Na sliki 4 je nad napisom »Commenda« označeno nahajališče rjavega premoga in lignita, pri »Kamelk« (Kamnik) je označeno mesto najdišča železa, pri Kropi pa nahajališče apnenca.6

6

Baraga, 1778 in Cerkovnik, 2013b.


Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS

141

Slika 4: Komenda z okolico, del Baragovega zemljevida, (Vir: Baraga, 1778)

JOŽEFINSKI ZEMLJEVIDI V Habsburški monarhiji so bile vojne pogoste.1 Državna blagajna je bila prazna, država pa vedno bolj zadolžena. Vojne so razkrile slabosti njene notranje organizacije. Pokazale so, da vladarjeva moč ni odvisna le od velikosti države, ampak najprej od njegove prizadevnosti in davčne moči. Zato je cesarica Marija Terezija izvedla več reform. Med letoma 1763 in 1787 je nastajal t. i. jožefinski vojaški zemljevid.2 Ime »vojaški« nosi zato, ker je bil namenjen vojski, za izboljšanje njene terenske operativne sposobnosti v primeru vojne. Zato so bili ti zemljevidi več kot sto let strogo varovana vojaška skrivnost. Ustvarjenih je bilo 4685 posameznih kart ali sekcij v merilu 1 : 28 000.3 Kljub kartografski popačenosti zaradi velikega merila in gostote podatkov ga uvrščamo med najboljša kartografska dela druge polovice 18. stoletja.4 (slika 5)

1

2 3 4

Npr. dve vojni Karla VI. proti Osmanom (1716 in 1736–39), vojna Marije Terezije z bavarskim knezom Albertom Karlom leta 1740, prva šlezijska vojna (1740–1742), druga šlezijska vojna (1744–145), sedemletna oz. tretja šlezijska vojna med letoma 1756 in 1763 med Avstrijo in Prusijo za oblast v Šleziji. Topografsko izmero so izvedli pod osebnim nadzorom Jožefa II. 1 dunajska cola na karti je enaka 28.800 dunajskim colam v naravi, 1 dunajska cola = 2,63 cm (Pohorc, 2016). Ti zemljevidi nimajo triangulacijske geodetske podlage. / Gašperič, 2018, str. 78.


142

(NE)POZNANI GLAVAR

Slika 5: Komenda sv. Petra z okolico, del Jožefinskega zemljevida (Vir: Europe)

KATASTRA Takratni zemljevidi nam ne razkrijejo, koliko hiš oz. stavb je bilo na lokacijah, pokažejo nam le lokacije krajev in gostoto naselij, cerkve in kapelice ter znamenja, poti in vodotoke, priloženi pa so opisi stavb. Točno stanje hiš in parcel nam pokažejo šele katastrski načrti. Pri nas sta dostopna in zanimiva za primerjavo z današnjim časom franciscejski kataster5 (slika 6), izdelan v letih 1818–1828, in poznejši Reambulančni kataster6 (slika 7), izdelan v letih 1867–1882.

5

6

Risala ga je vojska in bil je zadnji kataster, risan v celoti na terenu, hkrati pa prvi, ki je bil risan z merilnimi instrumenti. V okrožju vsake dežele so vzpostavili posebno komisijo, najmanjša enota katastra pa je bila katastrska občina (velikost približno 7 km2). Osnovno merilo zemljevidov je 1 : 2880. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Franciscejski_kataster) Z uvedbo metrskega sistema leta 1876 so ukinili orale in klaftre, namesto tega pa so začeli uporabljati hektar (1 oral = 0,57 ha). Reambulančni kataster je za Kranjsko dobro ohranjen. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Franciscejski_kataster)


Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS

Slika 6: Komenda z okolico, 1826, izsek iz franciscejskega katastra (Vir: podatkovna zbirka Arhiva Slovenije a)

143


144

(NE)POZNANI GLAVAR

Slika 7: Komenda z okolico, 1868; del reambulančnega katastra k.o. 1904 Kapla vas s Potokom in Bregom na Kranjskem, okraj Kamnik, davkarija Kamnik. (Vir: podatkovna zbirka Arhiva Slovenije b)


145

Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS

Slika 8: Komenda z okolico, 1868; reambulirani katastrski načrt k.o. 1904 Kaplja vas, kjer se uporablja slovenski jezik. (Vir: e-ZKN Pregledovalnik arhivskih zemljiško katastrskih načrtov) Časovnico zemljevidov, na katerih je Sv. Peter na Kranjskem, lahko nadaljujemo še z: leto

avtor

naziv

merilo

vir

1794 Kindermann, Joseph Karl

Die Provinz 1 : 730 000 http://cuni.georeferencer.com Inneroesterreich oder die Herzogthümer Steyermark, Kaernten und Krain, die Grafschaften Goerz und Gradisca und das deutschoesterreichische Litorale

1803 Kindermann, Joseph Karl

Charte von Kaernthen 1 : 530 000 http://www.dlib.si und Krain, nebst den Grafschaften Görz und Gradiska und dem Gebiethe von Triest

1831 Mascon, Johann Dioecesan-Carte von Laibach

1 : 260 000 http://cuni.georeferencer.com


146

(NE)POZNANI GLAVAR

GLAVAR JE Z ŽIVLJENJEM IZRISAL ZEMLJEVID V času Glavarja se pozidanost hriba, takrat imenovanega Komenda sv. Petra, začne spreminjati. Leta 1752 je začel zidati beneficij, ki je bil dom za tretjega duhovnika v župniji, hkrati pa je tam začel zbirati knjige, ki so mu pomenile temelj izobrazbe. Tam je tudi začel nastajati Status animarum, družinska knjiga, ki nam odstira pogled na takratno življenje in razmišljanje naših prednikov, je pa tudi odličen vpogled za rodoslovce. Glavar je izhajal iz skromnih razmer, vendar so v njem prepoznali bistrost in vedoželjnost. Iz hvaležnosti za darove, ki jih je imel, in z izkušnjo bivanja pri revnih rejnikih je bilo prizadevanje za napredek, izboljšanje kmetovanja in poučevanje ljudi o krščanskem nauku samo naslednji logični korak. Ob obiskovanju domov je – danes bi rekli analiziranje razmer pri prebivalcih – natančno zapisoval podatke o ljudeh, v Status animarum. Iz teh podatkov je sklepal, kakšne informacije ljudje potrebujejo. Ugotavljava, da je Glavar izrisal različne zemljevide, saj je opravil mnogo poti do svojih podložnikov. Ugotovitev, da je Glavar »izdeloval« duhovni zemljevid, je smiselna. V družinski knjigi je pri vsakem opisal, kako dobro je znal krščanski nauk, v ta namen je celo sestavil vprašanja o krščanskem nauku za otroke in odrasle. Glavar je s svojim ravnanjem posejal seme napredka v komendski fari. Zaslužen je za gospodarski razvoj z učenjem umnega gospodarjenja in po­ učevanja svojih podložnikov. To seme napredka lahko opazujemo, kako skozi čas raste, kako nastajajo trdne domačije (nekaj jih je zdržalo do današ­njih časov) in rastejo kraji in podjetništvo v fari. Glavar je zapustil Komendi več »zemljevidov«; duhovnega – s poučevanjem krščanskega nauka je dvignil versko izobrazbo, strokovnega – z razpravami o umnem gospodarjenju in čebelah ter beneficijem in znamenito knjižnico in socialnega – obiskoval je podložnike, prepoznaval bistre dečke in jim omogočal šolanje, po njegovi smrti pa so na njegovo željo postavili »špital« za oskrbo bolnih in ostarelih.

SKLEP Kako je videti zemljevid Glavarjeve zapuščine ob 300. obletnici njegovega rojstva? V Komendi imamo eno od treh najstarejših knjižnic v Sloveniji, ki so še v prvotnih prostorih, Glavarjevo ulico, dve odlični knjižni deli,


Z GLAVARJEM IN ZEMLJEVIDI SKOZI ČAS

147

izpod peres pisateljev Ivana Preglja in Ivana Sivca, dve dramski deli (eno je napisal rojak Jožef Pavlič), Ustanovo Petra Pavla Glavarja, ki med drugim nadaljuje Glavarjevo socialno delo, mnoga strokovna knjižna dela, doprsni kip akademskega kiparja Mirsada Begića na trgu pred cerkvijo v Komendi, čebelnjak pri beneficiju in še mnogo drugih spominov nanj. Pa vendarle meniva, da je čas, da zemljevid našega največjega rojaka začnemo dopolnjevati, da lahko ponos komendske občine predstavimo preostalim Slovencem in turistom.


148

(NE)POZNANI GLAVAR

Viri in literatura (2021) Franciscejski kataster. Pridobljeno: https://sl.wikipedia.org/wiki/Franciscejski_kataster (4. 10. 2021). Arhiv Slovenije a, Kaplja vas, SI AS 176/L/L99/g/A02, Franciscejski kataster za Kranjsko (1823– 1869). Pridobljeno: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=224582 (15. 10. 2021) Arhiv Slovenije b, Kaplja vas, SI AS 181/L/L99/g/C03, Reambulančni kataster za Kranjsko (1867–1882). Pridobljeno: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=235071. (15. 10. 2021). Baraga, Franc Ksaver, Hacquet, Baltazar, Adam, Jakob (1778). Krainska deschela. URN:NBN:SI:IMG-UMBC87GX. Pridobljeno: http://www.dlib.si (2. 10. 2021). Cerkovnik, Žiga (2013 a). Zakladi slovenske kartografije (1. del). Pridobljeno: https://metinalista.si/ zakladi-slovenske-kartografije-1-del/ (1. 10. 2021). Cerkovnik, Žiga (2013 b). Zakladi slovenske kartografije (2. del). Pridobljeno: https://metinalista.si/ zakladi-slovenske-kartografije-2-del/ (1. 10. 2021). Dolinar, F. M. (1999). Kranjska sredi 18. stoletja. v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (9–16), Celje: Mohorjeva družba. Demšar, Viktorijan (1977). Glavarjeva knjižnica v Komendi. Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, 177-183. e-ZKN Pregledovalnik arhivskih zemljiško katastrskih načrtov, Pridobljeno: https://gis.gov.si/ezkn/ (5. 11. 2021). Europe in the XVIII. Century. (spletni zemljevidi) Pridobljeno: https://maps.arcanum.com (5. 10. 2021). Florjančič de Grienfeld, Ivan Dizma, Kaltschmidt, Abraham (1744). Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica, Jussu, Sumptu‘que Inclitorum Provinciae Statuum geometrice exhibita. URN:NBN:SI:IMG-E8QMOY7V. Pridobljeno: http://www.dlib.si (1. 10. 2021). Gašperič, P. (2018). Stari zemljevidi ozemlja Slovenije. Historični seminar (13), 67–94. Hacquet, Baltazar (1778–1789). Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder. URN:NBN:SI:DOC-1EJP2XL5. Pridobljeno: http://www.dlib.si (2. 10. 2021) http://cuni.georeferencer.com (8. 9. 2021) http://www.dlib.si (8. 9. 2021) http://www.prejmipozdrav.si (10. 11. 2021) Pohorc (2016). Lovrenc na starih vojaških zemljevidih. Pridobljeno: https://lovrencan.si/v-poduk-in-zabavo/lovrenc-na-starih-vojaskih-zemljevidih/ (5. 10. 2021) Rajšp, V. (1999). Komenda in Lanšprež na zemljevidih v Glavarjevem času, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (35–40), Celje: Mohorjeva družba.


149

GLAVARJEVI NAZIVI

GLAVARJEVI NAZIVI mag. Štefan Petkovšek

predsednik uprave Ustanove Petra Pavla Glavarja (2006–2024) stefan.petkovsek@uppg.si

POVZETEK

Peter Pavel Glavar je imel različne nazive in statuse. V prispevku obravnavamo nazive, omenjene v latinski listini, ki jo je Glavar julija 1753 položil pod desno roko mučenca sv. Urbana. Ti nazivi so magister svobodnih umetnosti in filozofije, apostolski protonotar, župnik, zakupnik komende, palatinski grof in zlati vitez. Nazivi razkrivajo njegovo izobraženost, ugled in dejavnosti, ki jih je opravljal. V svojem življenju je Glavar pomenu nazivov pripisoval ved­ no manjšo težo. Ključne besede: 18. stoletje, jezuitsko izobraževanje, župnik, vikar, komenda, protonotar, red zlate ostroge, palatinski grof.

GLAVAR'S TITLES ABSTRACT

Peter Pavel Glavar was given various different titles and ranks. The present paper deals with the titles that can be found in a Latin document which was placed by Glavar under the right arm of the martyr St Urban in July 1753. Glavar held the following titles: the Master of Liberal Arts and Philosophy, Protonotary Apostolic, Parish priest, Komenda Leaseholder, the Count Palatine, and the Golden Knight. The titles clearly demonstrate his education, reputation, and the roles he performed. Throughout the course of his life, Glavar gave increasingly less weight to the significance of titles. Keywords: 18th century, Jesuit education, parish prist, vicar, komenda, protonotary, the Order of the Golden Spur, count palatine


150

(NE)POZNANI GLAVAR

UVOD Relikvije sv. Urbana še danes ležijo pod menzo glavnega oltarja v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi. V omenjeni listini1 je Glavar v latinskem jeziku zapisal:

»Tukaj počiva mrtvo telo sv. mučenca Urbana, ki je bil krščen na to ime vsled pomanjkanja lastnega imena. Prečastiti, plemeniti, presvetli in učeni gospod Peter Pavel Glavar, magister svobodnih umetnosti in modroslovja, apostolski protonotar, župnik komende sv. Petra v Komendi, zakupnik komende, palatinski grof in zlati vitez, je prejel relikvije Urbana od presvetliga in prečastitega gospoda Petra Jakoba barona Testaferrate, malteškega patricija …« 2

MAGISTER SVOBODNIH UMETNOSTI IN MODROSLOVJA Kako in kje je Glavar pridobil potrebna znanja, da je lahko okoli leta 1735 kot 14-letnik uspešno opravil sprejemne izpite jezuitske gimnazije v Ljubljani, nam ni znano. Vemo pa, da je šel v Ljubljano kasneje kot njegov krušni brat Jernej Basaj.3 V gimnaziji se je po jezuitskem šolskem načrtu tri leta učil gramatike. 4 Ta »studia inferiora« je opravil z odliko. »Studia superiora« je Glavar začel na graški jezuitski univerzi, najverjet­ neje leta 1738.5 Tam je do l. 1740 študiral samo filozofijo, od l. 1740 do 1742 pa je hkrati poslušal tudi predavanja iz teologije.6 L. 1742 je postal magister svobod­nih umetnosti ali filozofije. To spričevalo mu je dalo možnost, da je opravljal izpite tudi iz že poslušanih teoloških predmetov. Teologijo je Glavar absolviral v začetku l. 1743. 7 1 2

3 4

5 6 7

Listino v prevodu navaja Zabukovec v AGB, f. 1/29, str. 82. Naziv magister artium liberalium je Zabukovec prevedel kot »učitelj prostih ved«. V nadaljevanju Glavar navaja razne Testaferratove nazive in službe ter nadaljuje: »… ko je l. 1752 potoval v Rim in druga mesta Italije. Testaferrata pa je dobil relikvije s pokopališča sv. Priscile od presvetliga kardinala in generalnega vikarja Guadagna. Podarila sta farni cerkvi sv. Petra telo svetega mučenca z njegovo lastno krvjo vred, ko se je po poti in na koncu pota z raznimi milostmi proslavil v večen spomin, v čast svojega patrona in v širjenje čaščenja sv. mučenca. Z veliko slovesnostjo 8. julija 1753 sta ga dala v procesiji ob spremstvu petih župnij – mengeške, cerkljanske, vodiške, smleške in domače komendske sv. Petra, množice več kot 15.000 – prenesti v cerkev in položiti pod veliki oltar. Zapečatili so ga s pečatom obeh in z uradnim pečatom naddiakona gorenjskega, goriške škofije. Slovesnost je opravil presvetli, prečastiti gospod Karel Žiga grof Petazzi, infulirani prošt stolne cerkve v Ljubljani in gorenjski naddiakon. Pridigali so omenjeni župnik, prečastiti p. Lovro Pogačnik S. J. in velečastiti p. Ildefonz Milač iz reda sv. Avguština, pridigarja v Ljubljani.« Benedik, 1999, str. 84. Studienplan der Jesuiten, 2007, spletni vir: https://static.uni-graz.at/fileadmin/Archiv/Bilder/Geschichte_der_Uni/studienplan_ der_jesuiten.pdf. Na zdajšnjem naslovu Hofgasse 16, Gradec. / Demšar, 2016, str. 220. AGB, f. 1/29, str. 6 in 7. Sorč, 1999, str. 159.


GLAVARJEVI NAZIVI

151

Naj še omenim, da je Glavar resno premišljeval o doktorskem nazivu. V dobrem letu prepovedi opravljanja duhovniških del je napisal delo Conclusi­ ones Theologiae, ki bi ga lahko razumeli kot doktorsko disertacijo ali vsaj njen osnutek.8

APOSTOLSKI PROTONOTAR Glavar si je naziva apostolskega protonotarja želel. Zabukovec je Glavarjevo željo postavil v kontekst prepovedi opravljanja duhovniške službe od aprila 1745 do junija 1746. Arhidiakon za Gorenjsko, Karel S. grof Petazzi mu je odvzel pravico izvrševati duhovniška opravila, grozil mu je, da mu bo vzel tudi pravico do maševanja, »če se v dveh mesecih ne pobere iz Komende in iz cele Kranjske dežele«. 9 Arhidiakon je od cerkljanskega župnika Fabijana izvedel, da je Glavar sin duhovnika. Poleg tega pa papežev spregled zaradi nezakonskega rojstva ni nič govoril o tem, da bi Glavar smel od očeta duhovnika sprejemati duhovniške službe in beneficije, to je nadarbine za preživljanje. Vse to je Glavarja spravilo v veliko stisko. Ni vedel, kako naprej. Naj še naprej vztraja kot duhovnik, naj gre v Gradec opravljat doktorat iz cerkvenega in civilnega prava, naj se vrne k Testaferrati v Italijo ali naj nadaljuje službo hišnega učitelja pri Zandonattijevih v Senju? Poleg tega ga je Testaferrata silil, naj čimprej najde primernega duhovnika za kaplansko mesto in mesto oskrbnika komende. Lahko bi tudi Glavar postal oskrbnik komende, če bi le hotel. V tem času sta se Testaferrata in Glavar pogajala, pod kakšnimi pogoji bi Glavar hotel še naprej ostati oskrbnik komende.10 Dopisovala sta si o dveh temah: o nadaljevanju oskrbništva/kaplanske službe na komendi in ali je Glavar Testaferratov sin. Glavar si je prizadeval, da bi za naloge oskrbništva letno prejemal čim večje plačilo. Končno sta se dogovorila za 100 goldinarjev letnega plačila in še, da Glavar dobi substituta za pomoč pri dušnem pastirstvu.11 Testaferrata očetovstva ni priznal. 8 9

10

11

Od aprila 1745 do junija 1746. / Sorč, 1999, str. 159. Pavlič, 2002, 20 / Oglejski patriarhat je imel pred letom 1420 svetno in cerkveno oblast tako v Furlaniji kot po kranjskih deželah. Po tem letu je svetno oblast Furlanije moral prepustiti Benečanom, večidel kranjskih dežel pa Habsburžanom. Ti niso hoteli pustili oglejskemu patriarhatu vse cerkvene oblasti. Zato je avstrijski cesar Friderik III. leta 1461 ustanovil škofijo v Ljubljani in papež Pij II. jo je naslednje leto kanonično potrdil. Vendar je Ljubljanska škofija ob nasprotovanju oglejskega patriarha in beneške vlade ostala majhen otok. Oglejski patriarhat je bil razdeljen na arhidiakonate. Karel S. Petazzi je bil tudi ljubljanski kanonik. Službo arhidiakonata je opravljal od l. 1744 do 1758. (Škafar, 1999, 93–94) Oktobra 1744 je Glavar že nastopil oskrbništvo komende z glavno nalogo revizije računov prejšnjega oskrbnika in kaplana Jerneja Bitenca. AGB, f. 1/29, str. 29.


152

(NE)POZNANI GLAVAR

Ker je poznal duhovnike v okolici, si je Glavar želel s častnim nazivom ustvariti formalni ugled in spoštovanje, ki pa so mu ga prav ti skušali odvzeti. Testaferrata je Glavarju odgovoril, da naj ne bo tako častihlepen, da po enem letu duhovniške službe pri 24 letih še nima posebnih zaslug za Cerkev in da je še čas misliti na take reči. »Komaj je postal duhovnik, pa že misli na prazen dim, ki nič ne donaša.«12 Glavar je naziv častnega apostolskega protonotarja vendarle pridobil v času drugega potovanja po Italiji, v zimi l. 1752 in 1753.13 Cilj tega potovanja je bil obisk večnega mesta, srečanje s papežem Benediktom XIV.14 in s svojim dobrotnikom baronom Petrom Jakobom de Testaferrato (Pietro Giacomo de Testaferrata). Doslej ni bila odkrita nobena listina, ki bi potrdila Glavarjevo srečanje s papežem. Tega srečanja ne omenja niti Glavarjev potopis.15 Vendar sta se gotovo srečala. Testaferrata je bil Glavarjev gostitelj ves čas bivanja v Rimu, od novembra 1752 do 15. januarja 1753. Ta obisk je bil za Glavarja v marsičem uspešen.16 24. decembra 1752 je vojvoda Filip Sforza Cinthiani na temelju papeškega pooblastila iz leta 1539 imenoval Petra Pavla Glavarja za častnega apostolskega protonotarja.17 Tako je Glavar smel zunaj rimske kurije nositi vijoličast talar z vijoličastimi trakovi in gumbi ter pokrivalo (klobuk ali biret) v isti barvi.18 Smel je sodelovati pri preiskavah za kanonizacijo svetnikov ter urejati zadeve, ki se tičejo cerkvenih beneficijev.19 Ni znano, da bi Glavar kdaj pri kakšni kanonizaciji res aktivno sodeloval. 8. oktobra 1751 je ustanovil beneficij pri sv. Petru na Kranjskem.20 A veliki mojster in zbor malteškega viteškega reda sta Glavarjevo ustanovo potrdila šele 8. julija 1752.21 V prepisu ustanovne listine (19. 8. 1752) je zapisano, da je ustanovitelj protonotar. 22 Podobno beremo na kamnitem portalu beneficiata v latinski majuskuli: RESIDENTIA BENEFICIALIS ERECTA A FUNDATORE 12 13

14

15 16

17 18 19 20 21 22

AGB, f. 1/29, str. 30. Prvič je potoval v Italijo, v Ascoli, leta 1743. V Italiji je bil še enkrat, leta 1762, ko je potoval tudi po Avstriji. (Lavrič, 1999, str. 276) / Več: Demšar, 1965. Prav ta mu je izdal vse tri spreglede, ki so bili potrebni za nemoteno opravljanje poklica: spregled zaradi katerega koli neprimernega rojstva (31. 7. 1743) (glej AGB, f. 1/4), spregled zaradi neprimerne starosti (30. 9. 1744) (glej AGB, f. 1/5) in spregled, da lahko sprejema vse vrste beneficijev, razen od svojega očeta (27. 4. 1746) (glej AGB, f. 1/11). AGB, f. 1/14, 3. Naziv častnega apostolskega protonotarja (AGB, f. 1/16); pravica do privilegiranega oltarja dvakrat na teden (izdal papež Benedikt XIV., 17. 12. 1752; AGB, f. 1/15) in relikvije mučenca sv. Urbana iz katakomb sv. Priscile. AGB, f. 1/16. Apostolski protonotar, spletni vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Apostolski_protonotar. AGB, f. 1/29, str. 75. AGB, f. 1/31 f. AGB, f. 1/31 g. AGB, f. 1/31.


GLAVARJEVI NAZIVI

153

ADMODUM REVERENDO. DOMINO DOMINO MAGISTRO PETRO PAULO GLOUAR PROTONOTARIO APOSTOLICO COMMENDAE SANCTI PETRI SACRAE RELIGIONIS HIEROSOLIMITANAE PAROCHO ANNO SALUTIS MDCCLII. (Prevod: Rezidenca beneficiata, ki jo je postavil ustanovnik prečastiti gospod gospod magister Peter Pavel Glavar apostolski protonotar, župnik komende sv. Petra svetega jeruzalemskega reda v letu zveličanja 1752.)23 Naziv protonotarja prepoznamo tudi po Glavarjevem grbu: vijoličen širokokrajen (kardinalski) klobuk, iz katerega je na obe strani izpeljanih po šest rdečih cofov (v treh vrstah po 1, 2, 3 cofi).24 Glavar je lahko kot protonotar samostojno urejal mašne ustanove za vzdrževanje beneficiata. Nekdaj so verniki naročali ustanovne maše, ki so se opravljale za obresti od kake nepremičnine ali od določenega kapitala z že vnaprej dogovorjenim namenom: za ustanovitelje beneficija, za zakonca, za sorodnika, za posamezen kraj itd. V Zapogah in Tunjicah pa Glavar, kljub načrtom, zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel ustanoviti beneficija.25 Omeniti velja, da je naziv apostolski protonotar v goriški nadškofiji v 18. stoletju pridobilo poleg Glavarja vsaj še 12 oseb, med njimi so bili to štirje župniki oz. vikarji.26 Naziv »apostolski protonotar« je nastal v času preganjanja kristjanov, okoli leta 100. Takratni papež Klemen I. je ozemlje rimske Cerkve razdelil na sedem regij, ki so jih vodili protonotarji. Njihova naloga je bila popisati vsa poročila o mučeništvih prvih kristjanov. Protonotarji razredov znotraj števila (7) in nad številom so bili v neposredni službi papeža. Naziv častni apostolski protonotar je 28. marca 1968 ukinil papež Pavel VI.27

23 24 25 26

27

Stele, 1929, str. 378. Za prevod se zahvaljujem mag. Francetu Baragi. Prim. Jakopič, 1999, 366. Klanšek, 2019, str. 22. Volčjak (2017, str. 172–173) navaja ta poimenski seznam: »kamniški župnik Ferdinand Gotfrid baron Apfaltrer, moravški župnik Ferdinand Benedikt Gabrijel baron Erberg, novomeški prošt Anton Gotard baron Erberg, komendski župnik Peter Pavel Glavar, starološki župnik Franc Leopold Kalin, ribniški arhidiakon Janez Krstnik Blaž Kobal, dobrepoljski župnik in namestnik ribniškega arhidiakona Janez Andrej Lakner, dekan novomeškega kolegiatnega kapitlja in dolenjski arhidiakon Anton Matko, Ignac Raumschüssl, ribniški arhidiakon Lovrenc Tobija Rojc, župnik v Šentvidu pri Stični Franc Matevž Rozman, novomeški kanonik ter mokronoški župnik Jožef Vidmajer in neveljski vikar Gregor Žerovnik.« Protonotarius Apostolicus, spletni vir: https://www.biblicalcyclopedia.com/P/protonotarius-apostolicus.html. Protonotaio apostolico, spletni vir: https://it.cathopedia.org/wiki/Protonotaio_apostolico. Holcman, 2015, str. 15–21.


154

(NE)POZNANI GLAVAR

ŽUPNIK KOMENDE SV. PETRA NA KRANJSKEM Pravni status Glavarja je bil nekoliko zapleten. Bil je škofijski duhovnik na komendi malteškega viteškega reda.28 Zato je bil tako v gospodarskih kakor v dušno-pastirskih zadevah odgovoren malteškemu viteškemu redu oz. njegovemu komendatorju – upravitelju redovne posesti. 29 Komendator je duhovnike po svojih komendah prosto postavljal in odstavljal. Formalno pa jih je potrdil krajevni škof, v Glavarjevem primeru pa, ker je služboval v oglejskem patriarhatu, naddijakon.30 Ta je za potrebe delitve svetih zakramentov in posvečevanje cerkva prosil škofa po svoji izbiri. Apostolski vikar pa je smel nadzorovati dušno pastirstvo.31 Ali se je Glavar zavzemal za to, da bi postal polnopravni član reda? Med pogoji za ustanovitev beneficiata je Glavar malteškemu viteškemu redu postavil tudi ta pogoj. Na to mu je red odgovoril, da bo o tem odločal šele potem, ko bo beneficiat ustanovljen. Testaferrata mu je svetoval, naj ne vstopi v red, saj bo potem od njega še bolj odvisen in stalno pokoren vsakokratnemu komendatorju. Ob svoji smrti ne bo mogel razpolagati s svojim premoženjem, ker bo vse pripadalo redu. A Glavar je v redovništvu videl prednost predvsem v gmotni preskrbljenosti. Njegova služba župnika bi bila bolj stabilna, če bi bil premeščen drugam, bi imel kot redovnik prednost pred svetnimi duhovniki.32 In če bi se odločil oditi na Malto, bi moral tam prejemati vse potrebno za življenje. Po buli papeža Gregorija XIII. (23. marca 1580) pa bi mu lahko komendator dal spregled, da bi mogel tudi ob smrti prosto razpolagati s premoženjem.33 Glavar je 15. februarja 1752 Testaferrati sporočil: »Pravite, da so vsi razlogi, ki sem jih navedel za vstop v red, prazne nade in varanje. Če je tako, ne bom več omenjal habita in si bom take misli izbil iz glave.«34 Testaferrata je Glavarju konec februarja 1751 sporočil, da namerava žup­ nik Andrej Rogelj zaradi starosti in oslabelega vida resignirati. Naročil mu je, naj najde zamenjavo zanj. Če pa bi sam hotel postati župnik, naj do sv. Jurija 28 29 30 31

32 33 34

V oporoki Glavar sebe opiše kot svetnega duhovnika. (Demšar, 1977, str. 75) AGB, f. 1/29, str. 42 in 69. Naddiakon, tj. arhidiakon za Gorenjsko je bil tedaj Karel S. grof Petazzi. Med prepovedjo opravljanja duhovniške službe je bil Glavarjev naddiakon Karel Mihael grof Attems. Ta je l. 1752 postal prvi goriški nadškof, h Goriški nadškofiji pa je od 1751 spadala tudi komenda Sv. Petra na Kranjskem. (Škafar, 1999, str. 94) Ker pa je Glavar tudi samega sebe imenoval »župnik«, sem to imenovanje v prispevku ohranil. AGB, f. 1/29, str. 57. AGB, f. 1/29, str. 57 / Vendar je Glavar okoli julija 1756 prosil Testaferrato za Donatov križ. To je križ, ki ga je malteški viteški red dajal svetnim osebam, tudi takim, ki služijo po gostiščih. Donatov križ nima vseh štirih krakov, ampak samo tri. Duhovnikom ga niso dajali. Testaferrata je Glavarja hitro in odločno ustavil: »Ne vem, kaj hočete s tem reči. To pa vem, da sem Vam storil vse, kar sem mogel storiti, da lahko rečem: Quid potui facere et non feci? (Kaj bi bil mogel storiti in nisem storil?)«. (AGB, f. 1/29, str. 108–109)


GLAVARJEVI NAZIVI

155

odslovi mlado služkinjo iz župnišča, ker ga drugače apostolski vikar za oglejsko škofijo pod Avstrijo ne bo priznal za župnika.35 Testaferrata je Glavarja imenoval za župnika 8. aprila 1751, Glavar je službo nastopil 23. aprila istega leta. Nekdanji Rogljev substitut, sin komendskega cerkovnika Anton Zagoričnik, pa je bil imenovan za kaplana. Glavarju ni bilo všeč, da ga Testaferrata v dekretu ni mogel postaviti za stalnega župnika. Duhovniško mesto na malteški komendi, bodisi župnika, kaplana ali substituta je bilo vedno prepuščeno svobodni volji komendatorja. Tega pa se je Glavar, ker je imel Testaferrata že 78 let, kar bal. Glavar je ostal župnik komende sv. Petra na Kranjskem do 14. avgusta 1766. Peter Pavel Glavar je bil ves čas župnikovanja v komendi sv. Petra na Kranjskem tudi vikar malteškega viteškega reda, točneje vikar komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate. Testaferrata je bil upravitelj komende, ki je v času službovanja v komendi (1715–1734) zaradi neznanja slovenskega jezika in kasneje tudi zaradi odsotnosti imenoval svoje vikarje pooblaščence, nadomestnike za pastoralo. Običajno so komendatorji dajali komende v zakup. Zato je bil župnik vikar pogosto hkrati tudi zakupnik posesti malteškega viteškega reda.36

ZAKUPNIK KOMENDE Glavar se je dobro zavedal svojega položaja, ko je šlo za vprašanje uprav­ ljanja posesti sv. Petra na Kranjskem. Vedel je, kako težko je bilo v tistem času najti gospodarja, ki svojih podrejenih ne bi izkoriščal.37 Testaferrata pa je Glavarjeve sposobnosti in etiko dela spoznal osebno med poletjema 1743 in 1744, ko je Glavar pri njem v Ascoliju opravljal naloge hišnega ekonoma. Glavar je bil pri prevzemu oskrbništva komende sprva precej negotov. Po številnih ohranjenih pismih, v katerih si Glavar in Testaferrata dopisujeta o gospodarjenju na komendi, lahko sklepamo, da je Glavar veliko premišljeval, s čim bi si lahko zagotovil upravljanje z lastnimi dohodki in ali bi bilo oskrbništvo in kasneje zakup komende zanj prava rešitev. To negotovost je Glavar oktobra 1744 končal s podpisom pogodbe o oskrbništvu. Oskrbnik komende malteškega viteškega reda je ostal do 30. aprila 1746.38 1. maja 1746 pa je Glavar podpisal pogodbo o zakupu komende. O dogajanju pred tem sem poročal že zgoraj. Glavarju v pogodbi ni bila všeč točka, ki 35 36 37

38

AGB, f. 1/29, str. 39 in 44. Baraga, 1999, str. 217. »Običajno so svetni zakupniki skrbeli bolj zase kakor za red in župnijo, čeprav je bilo s pravili določeno, koliko letnih dohodkov sme oziroma mora zakupnik (ali oskrbnik) porabiti za vzdrževanje cerkve, župnišča, graščine in gospodarskih poslopij.« (Baraga, 1999, str. 217) AGB, f. 1/29, str. 33.


156

(NE)POZNANI GLAVAR

je določala, da v primeru, če komendator baron Testaferrata v prvih treh letih zakupa umre, pogodba preneha veljati po preteku prvih treh let. A Testaferrata tega določila ni mogel črtati, saj je bila to standardna oblika pogodbe.39 Pogodba se je sklenila za dobo petih let. Leta 1751 je Glavar pogodbo previdno podaljšal za eno leto. Pri tem pa je Testaferrati obljubil 100 goldinarjev več zakupnine, tj. 1360 goldinarjev. Glavarjeva previdnost je bila posledica Testaferratove starosti (78 let), pa tudi Testaferratovega premišljevanja, da bi se odpovedal svoji komendi v korist grofa Herbersteina, kakor je storil v svojih drugih dveh komendah. Glavar je Testaferrati resignacijo komende sv. Petra na Kranjskem močno odsvetoval. 40 Testaferrata je še naprej ostal komendator komende sv. Petra na Kranjskem. Glavar pa je z njim podpisal pet zakupnih pogodb41 in ostal zakupnik vse do 30. aprila 1765. 24. oktobra 1763 je baron Testaferrata umrl42 in v veljavo je stopilo določilo zakupne pogodbe, ki določa, da se ob komendatorjevi smrti doba zakupa petih let spremeni v dobo treh let.

ZLATI VITEZ Ko se je Glavar s Testaferrato prvič (v pismih pred 1. 5. 1746) pogajal o zakupu komende, je igral dvojno igro. V pismih je kazal negotovost glede svoje prihodnosti na Kranjskem, ker so mu bila prepovedana duhovniška opravila. A hkrati je Glavar napovedoval odhod iz komende samo navidezno. Testaferratovega tajnika Karla Feliksa Accico je namreč prosil, naj vpliva na komendatorja, da bi mu dal komendo v zakup. Posodil mu je celo 30 cekinov, da bi ga spodbudil k sodelovanju. 43 Pogodba je bila podpisana, cekini pa niso bili vrnjeni, saj je bil Accica zaradi slabega vedenja odpuščen in ni mogel vplivati na Testaferrato. Glavar je Testaferrati povedal resnico in ga prosil, naj mu pomaga izterjati teh 30 cekinov. Kljub temu, da je bila zadolžnica podpisana z mladoletnim in da je bila po tedanjih zakonih neveljavna, se je Testaferrata zavzel in mu pomagal. 39 40 41

42 43

AGB, f. 1/29, str. 33. AGB, f. 1/29, str. 43. Obdobja zakupnih pogodb: 1. 5. 1746 – 30. 4. 1751, 1. 5. 1751 – 30. 4. 1752, 1. 5. 1752 – 30. 4. 1757, 1. 5. 1757 – 30. 4. 1762, 1. 5. 1762 – 30. 4. 1765. Ambrožič, 1999, str. 58. AGB, f. 1/29, str. 31.


GLAVARJEVI NAZIVI

157

A mladi Accica je bil izmuzljiv. Najprej je živel v Rimu. Nato se je s kalabrijskim škofom kot njegov tajnik odpravil proti Kalabriji. 18. julija 1748 je bila za njim izdana tiralica, našli so ga v Kalabriji. Ali je Glavarju uspelo izterjati denar, ni znano. Zelo verjetno pa je, da se je Glavarju in Accici uspelo nekako pobotati. Pobot se je končal 4. decembra 1749 z Glavarjevim imenovanjem za viteza zlate vojske in grofa platinskega. 44 Listino je izdal Janez Barba, bitontski škof, papeški hišni prelat in prisednik apostolskega sedeža, podpisan pa je tudi njegov tajnik Accica. Posamezne cerkvene dostojanstvenike in plemiče so papeži pooblastili, da so smeli sami presojati, komu bodo podelili določene nazive in privilegije. Tako je bilo tudi v primeru imenovanja Glavarja za častnega protonotarja. Kot vitez zlate vojske je Glavar smel nositi okoli vratu zlat križec na zlati verižici in plašč z enakim križem, všitim z zlatom in rdečo svilo. 45 To je torej križec, s katerim je Glavar upodobljen na slikah. Sam se je s tema nazivoma podpisoval krajši čas, in to le v maticah. 46 Začetek reda vitezov zlate vojske ni znan, je pa najstarejši papeški viteški red. Prva omemba sega v 14. stoletje, v čas papeža Urbana V., ko je leta 1367 nekemu markizu podelil privilegij prostega imenovanja zlatih vitezov. Pomembnejši italijanski plemiči so smeli ta red podeljevati vse do l. 1759. 47 Podeljevali so ga članom kurije, umetnikom in drugim za izjemna dela v korist Cerkve. Podeljen je bil tudi tujcem, pri tem pa niso bili potrebni drugi pogoji, npr. pripadnost katoliški veri. Ta red je bil med drugim podeljen tudi mlademu Wolfgangu Amadeusu Mozartu. Danes je to mirujoči papeški viteški red, drugi po hierarhiji med osmimi, ki jih je priznal sveti sedež. Leta 1841 je papež Gregor XVI. red razdelil na red vitezov sv. Silvestra in red vitezov zlate ostroge. 48 Takrat je tudi preklical vsa imenovanja, razen papeških. Tudi število članov je omejil. Od smrti velikega vojvode Jeana Luksemburškega leta 2019 ta red nima več živih članov. 49 44 45

46 47

48

49

AGB, f. 1/12. AGB, f. 1/29, str. 38. / Križ je zelo podoben malteškemu. Da sta se lahko razlikovala, je 7. 9. 1746 posegel celo papež Benedikt XIV. z dokumentom »Apostolicam Predecessorum«. Križ reda vitezov zlate vojske ima zato med kraki križa zlate žarke. (Orden von der Ritterlichen Goldenen Miliz, spletni vir: https://www.kuenker.de/en/archiv/stueck/137315) AGB, f. 1/29, str. 39. Podeljevanje nazivov je bilo donosno za obe strani. / Orden vom Goldenen Sporn, spletni vir: http://de.esterhazy.net/index.php/ Kategorie:Orden_vom_Goldenen_Sporn. Order of the Golden Spur, spletni vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Order_of_the_Golden_Spur#cite_ref-11. Vatikan svari pred nepriznanimi viteškimi redovi (2012), spletni vir: https://www.druzina.si/clanek/vatikan-svari-pred-nepriznanimiviteskimi-redovi. Order of the Golden Spur, spletni vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Order_of_the_Golden_Spur#cite_ref-11.


158

(NE)POZNANI GLAVAR

PALATINSKI GROF Red vitezov zlate vojske se je tradicionalno vezal s papeškim nazivom palatinskega oz. lateranskega grofa.50 Ta naziv je smel podeljevati papež oz. njegov legat. Sklicevanje na lateranski dvor simbolizira univerzalno skupno avtoriteto obeh oblasti – cesarjeve in papeške.51 Ni znano, da bi imel Glavar zaradi tega naziva kakšna posebna pooblastila. V nekaterih primerih so palatinski grofje smeli odločati o posvojitvi otrok, izdajati potrdila o polnoletnosti, mladoletnim imenovati skrbnike, odpravljati status nezakonskosti otrok, overovljati oporoke, potrjevati plemiške grbe. Med privilegiji je bilo tudi podeljevanje doktoratov. Pri palatinskih grofih je bilo lažje pridobiti doktorat kot na univerzi. Ta študij je bil krajši in cenejši. Tako pot do doktorata so v Italiji največkrat izbrali protestanti in judje, saj ni bilo treba izraziti pripadnosti katoliški Cerkvi. Nazivi cesarskih palatinskih grofov so prenehali ob razpadu Svetega rimskega cesarstva leta 1806.52 Papež Gregor XVI. je ukinil nazive papeških palatinskih grofov leta 1841.53

SKLEP Glavar je prejel še druge nazive, ki pa jih nisem predstavil, ker so raz­ loženi na drugih mestih v tej knjigi: lanšpreški graščak (1766), član Kranjske kmetijske družbe (1768) in častni član Čebelarske družbe v Gornjih Lužicah (1772). V grobem lahko Glavarjeve nazive razdelimo na nazive časti in nazive, ki si jih je pridobil z delom. Častni nazivi so mu v življenju postali vedno manj pomembni.54 Ostalo pa je to, kar je prepoznal kot svoje življenjsko poslanstvo – duhovnik. V oporoki sebe predstavi tako: »Jaz, P. P. Glavar, svetni duhovnik in lastnik gospoščine Lanšprež …«.55 50

51

52 53 54

55

Obstajal je tudi cesarski naziv palatinskega grofa. Cesarji so s podeljevanjem tega naziva oblikovali italijanski aristokratski razred, zvest cesarju. Za palatinskega grofa je lahko posameznika imenoval tako cesar kot papež. (Imperial count palatine, spletni vir: https:// en.wikipedia.org/wiki/Imperial_count_palatine in Hofpfalzgraf, spletni vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Hofpfalzgraf). Palatinski grof, v prevodu »grof palače«. Beseda palatium (lat.) pomeni palača. Grendler, 2004, str. 183. / V Lateranu je palača, ki jo je rimski cesar Konstantin I. v 4. stoletju podaril rimskemu škofu. To je bila papeževa rezidenca do leta 1309, ko jo je moral papež Klemen V. zaradi medsebojnih spopadov rimskih vojakov zapustiti in se je preselil v Avignon. (Lateranska palača, spletni vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lateranska_pala%C4%8Da) Imperial count palatine, spletni vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Imperial_count_palatine. Hofpfalzgraf, spletni vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Hofpfalzgraf. Glavar je v zadnjem znanem pismu nadškofu Attemsu 30. decembra 1760 zaupal, da ima zagotovljeno podporo vplivnih oseb, če bi kandidiral za ljubljanski kanonikat. Glavarju se je kanoniška čast sprva zdela mikavna, vendar se je po zrelem preudarku sklenil odpovedati »brezdelnemu kanoniškemu življenju« in še naprej delati v Gospodovem vinogradu. (Bratuž, 1999, str. 191). Demšar, 1977, str. 75.


GLAVARJEVI NAZIVI

159

Viri in literatura AGB, f. 1/11 – 1746, IV/27 Rim. Bula papeža Benedikta XIV. AGB, f. 1/14, 3 – 1752–1753 Glavarjev dnevnik potovanja v Rim. AGB, f. 1/15 – 1752, XII/17 Papež Benedikt XIV. podeli Petru Pavlu Glavarju osebno pra­vico privilegiranega oltarja dvakrat na teden. AGB, f. 1/16 – 1752, XII/24 Cinthiani. Vojvoda Filip Sforza na temelju papeškega pooblastila iz leta 1539 imenuje Petra Pavla Glavarja za častnega apostolskega protonotarja. AGB, f. 1/29 – Janez Zabukovec: Življenjepis P. P. Glavarja. (Orig. tipkopis do str. 138, naprej izgubljeno). AGB, f. 1/31 f in g – 1752, VIII/19 Prepis ustanovne listine P. P. Glavarja. AGB, f. 1/34 – 1742, I/8 Gradec. Nravstveno spričevalo jezuitske univerze v Gradcu, kjer je P. P. Glavar dosegel magisterij iz filozofije. AGB, f. 1/4 – 1743, VII/31 Rim. Breve papeža Benedikta XIV. s spregledom od zadrž­ka za posvečenje P. P. Glavarja, ki bi izviral iz katere koli vrste neprimernega rojstva. AGB, f. 1/5 – 1744, IX/30 Rim. Breve papeža Benedikta XIV. s spregledom od starosti. Ambrožič, Matjaž (1999). Glavarjev prednik Pietro Giacomo de Testaferrata, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (55–60), Celje: Mohorjeva družba. Apostolski protonotar. Pridobljeno: https://sl.wikipedia.org/wiki/Apostolski_protonotar (15. 9. 2021). Baraga, France (1999). Glavarjev arhiv, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (215–222), Celje: Mohorjeva družba. Benedik, Metod (1999). Glavarjeva življenjska pot, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (81–92), Celje: Mohorjeva družba. Bratuž, Lojzka (1999). Glavarjevo dopisovanje z nadškofom Attemsom, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (187–192), Celje: Mohorjeva družba. Demšar, Viktorijan (1965). Popotovanje P. P. Glavarja l. 1752–53. Nova pot: glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS. 17(1/3), 92–108. Demšar, Viktorijan (1977). Usoda Glavarjeve oporoke. Mohorjev koledar, (74–80). Demšar, Viktorijan (2016). Peter Pavel Glavar, v I. Sivec, In večno bodo cvetele lipe (219–240), Komenda: Občina Komenda. Grendler, Paul F. (2004). The Universities of the Italian Renaissance. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Hofpfalzgraf. Pridobljeno: https://de.wikipedia.org/wiki/Hofpfalzgraf (15. 9. 2021). Holcman, Borut (2015). Zgodovina notariata. Notarski vestnik, 8 (9), 15–21. Pridobljeno: https://issuu. com/notarskazbornicaslovenije/docs/notarski_vestnik_2015/17 (14. 9. 2021). Imperial count palatine. Pridobljeno: https://en.wikipedia.org/wiki/Imperial_count_palatine (15. 9. 2021). Jakopič, Tadej (1999). Grb Petra P. Glavarja, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (365–367), Celje: Mohorjeva družba. Klanšek, B., Erbežnik Klanšek, M., Slana, A., Stele, O., Stele, M., & Nograšek, I. (2019). Baročna lepotica na Bukovem griču. Tunjice: Društvo Tun'ški glas in Župnija Tunjice. Lateranska palača. Pridobljeno: https://sl.wikipedia.org/wiki/Lateranska_pala%C4%8Da (16. 9. 2021). Lavrič, Ana (1999). Peter P. Glavar in cerkev sv. Petra v Komendi, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (249–262), Celje: Mohorjeva družba.


160

(NE)POZNANI GLAVAR

Orden vom Goldenen Sporn. Pridobljeno: http://de.esterhazy.net/index.php/Kategorie:Orden_ vom_Goldenen_Sporn (15. 9. 2021). Orden von der Ritterlichen Goldenen Miliz. Pridobljeno: https://www.kuenker.de/en/archiv/stueck/137315 (15. 9. 2021). Order of the Golden Spur. Pridobljeno: https://en.wikipedia.org/wiki/Order_of_the_Golden_ Spur#cite_ref-11 (15. 9. 2021). Pavlič, Jože (2002). Pomembne osebnosti: Peter Pavel Glavar, v M. Žerovnik (ur.), Občina Komenda: Življenje od kamene dobe do danes (219–232), Komenda: Občina Komenda. Protonotaio apostolico. (2017). Pridobljeno: https://it.cathopedia.org/wiki/Protonotaio_apostolico (14. 9. 2021). Protonotarius Apostolicus. Pridobljeno: https://www.biblicalcyclopedia.com/P/protonotarius-apostolicus.html (14. 9. 2021). Sorč, Ciril (1999). Glavarjevi teološki spisi, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (145–160), Celje: Mohorjeva družba. Stele, France (1929). Politični okraj Kamnik: topografski opis (Vol. 1). Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo. Studienplan der Jesuiten. (2007). Pridobljeno: https://static.uni-graz.at/fileadmin/Archiv/Bilder/ Geschichte_der_Uni/studienplan_der_jesuiten.pdf (14. 9. 2021). Škafar, Vinko (1999). Glavarjeva pastoralna dejavnost, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (92– 108), Celje: Mohorjeva družba. Vatikan svari pred nepriznanimi viteškimi redovi. (2012). Pridobljeno: https://www.druzina.si/clanek/vatikan-svari-pred-nepriznanimi-viteskimi-redovi (15. 9. 2021).


OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE

161

OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE Jožef Pavlič

univ. dipl. teolog jozef_pavlic@t-2.net

POVZETEK

Za varnost Glavarjeve knjižnice in njeno ohranitev in situ (na kraju samem) je prvi poskrbel ustanovitelj Peter Pavel Glavar, ko je knjižnico zavaroval pred neugodnimi vremenskimi razmerami, požarom, potresom in tudi krajo. Po njegovi smrti duhovniki, ki so bili »varuhi« knjižnice, niso več tako skrbeli zanjo; odprt dostop vanjo so imeli organistovi otroci, ki so marsikaj uničili. V veliki nevarnosti je bila med drugo svetovno vojno, ko so si jo hoteli prilastiti Nemci. Rešila jo je prisebnost cerkovnika Franceta Grkmana, ki je stanoval v stavbi, pa tudi oskrbnika cerkvenih stavb Ivana Peterlina; mogoče pa tudi uvidevnost višjega uslužbenca spomeniškega varstva v Celovcu dr. Michaela Zoisa. Po drugi svetovni vojni jo je pred domačimi in drugimi komunističnimi oblastniki rešil komendski župnik Viktorijan Demšar, glavni raziskovalec življenja in dela Petra Pavla Glavarja. Veliko zaslug zanjo pa ima tudi prof. Anda Peterlin, ki je kot študentka knjige najprej očistila in naredila seznam vseh knjig. Ključne besede: Peter Pavel Glavar, Glavarjeva knjižnica, Glavarjeva beneficijska hiša, Janez Zabukovec, France Grkman, Ivan Peterlin, Michael Zois, Viktorijan Demšar, prof. Anda Peterlin.

PRESERVATION AND PROTECTION OF GLAVAR’S LIBRARY ABSTRACT

Peter Pavel Glavar was actually the first one to take care of the safety of Glavar’s library and its preservation “in situ” (in the original place) by seeking to protect the library against adverse weather conditions, fire, earthquake, and theft. After his death, the priests, who were the “guardians” of the library, paid only scant attention to the library and besides, the organist’s children had open access to it, destroying many things there. The library was in great


162

(NE)POZNANI GLAVAR

danger during the Second World War because of the Germans who wanted to take possession of it. Fortunately, it was saved by means of the sobriety of the sexton Mr France Grkman, who lived in the building where the library was located, as well as the prudence of the keeper of the church buildings Mr Ivan Peterlin, and maybe even by the considerateness of Mr Michael Zois, the senior official in charge of the Cultural Heritage Protection Office based in Klagenfurt. After the Second World War, the library was saved from the local and other communist authorities by the Komenda priest Viktorijan Demšar, who was also the leading researcher of the life and work of Peter Pavel Glavar. Professor Anda Peterlin is to be given credit for the library preservation too, as she was the one who, during her student years, cleaned the books and made a list of all the books contained in the library. Keywords: Peter Pavel Glavar, Glavar’s library, Glavar’s beneficiary house, Janez Zabukovec, France Grkman, Ivan Peterlin, Michael Zois, Viktorijan Demšar, professor Anda Peterlin. Glavarjevo knjižnico je v Glavarjevi beneficijski hiši, zgrajeni 28. septembra 17521 za pastoralne potrebe tedaj obsežne komendske župnije, za tretjega duhovnika pri Sv. Petru na Kranjskem (Komendi), ustanovil Peter Pavel Glavar. V njej je bilo sprva 239 knjig, do odhoda na Lanšprež leta 1766 pa jih je Glavar zbral kar 13992. Uporabljal jih je predvsem sam, da si je kot kaplan in župnik, pa tudi kot oskrbnik in zakupnik malteške viteške komende pridobil čim več in čim širše znanje, obenem pa s tem pomagal preprostim ljudem. V tem prispevku opisujem, kako se je vse do danes ohranila na kraju samem zaradi odločnih in iznajdljivih Komendčanov, ki so se zavedali, kakšen zaklad imajo, in kako je treba skrbeti zanj. Posebej župnik Viktorijan Demšar. Za ohranitev in obvarovanje Glavarjeve knjižnice v sobi, veliki 7 x 3 metre, je najprej poskrbel ustanovitelj Peter Pavel Glavar. Prostor, namenjen knjižnici, je z dvojnimi vrati zavaroval pred ognjem, vlago in drugimi zunanjimi vplivi; pa tudi pred krajo. To je Peter Pavel Glavar za svojo knjižnico naredil tudi zato, ker je bila po njegovi oceni prvotna zbirka knjig vredna okrog 2000 forintov3, kolikor naj bi po njegovi domnevi znašali stroški zidave celotne stavbe.4

1 2 3 4

Peterlin, 1999, str. 208. n. d., str. 210. n. d., str. 208. n. d., str. 208.


OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE

163

Domneva Franceta Kidriča v Slovenskem biografskem leksikonu, da je »Glavar boljše stvari najbrž vzel s seboj na graščino,5 kjer so se po njegovi smrti porazgubile«, je zgolj domneva.6 Po Glavarjevi preselitvi na Lanšprež so za knjižnico skrbeli njegov posinovljenec beneficiat Jožef Tomelj (Joseph Tomelli) in drugi beneficiati.7 Kako so z njo ravnali v 19. stoletju, ni znano. Kot kaže, so komendski žup­ niki in beneficiati nekaj knjig dokupili; tako je bilo tudi pozneje.8 Hud potres leta 1895 knjižnice ni prizadel, saj je Glavar že ob zidavi beneficijske hiše poskrbel tudi za njeno potresno varnost.9 Stanje v knjižnici se je poslabšalo, ker eden izmed župnikov v 19. stoletju10 ni dovolj skrbel zanjo. Bila je kar odprta, organistovi otroci – organist je z družino stanoval v Glavarjevi beneficijski hiši – so se po mili volji igrali s knjigami, kukali vanje, listali po njih in jih pri tem poškodovali. Z dragocene stare izdaje Svetega pisma so potrgali srebrne gumbe (verjetno zaradi igre), »izgubil« se je dragocen Glavarjev tintnik, ki ga še vidimo ob Glavarjevem portretu, prav tako njegov svečnik, ob katerem je Peter Pavel pisal ob prižgani sveči, poškodovan je bil njegov barometer s toplomerom, po nekdaj zastekleni omarici je bilo razlito živo srebro.11 Barometer je obnovil prof. Daniel Bezek iz Kamnika.12 Knjižnico je nato uredil komendski župnik Janez Zabukovec (1927–1946), tudi Glavarjevo zapuščino; ali pa mogoče že njegov duhovniški prednik v Komendi župnik Valentin Bernik (1909–1927).13 Ob začetku druge svetovne vojne leta 1941 so Nemci župnika Zabukovca izgnali na Hrvaško, knjižnico in župnijski arhiv zapečatili, ključe pa izročili Ivanu Peterlinu, trgovskemu ekspeditorju s Podboršta, ki je znal nemško. Knjižnica je ostala zapečatena do prve polovice maja 1946. Kmalu po začetku vojne je prišel iz Celovca varuh kulturnih spomenikov na okupiranem ozemlju Michael Zois, daljni sorodnik barona Žige Zoisa. Pri sebi je imel natančen načrt knjižnice. Spremljala ga je skupina vojakov. Ko je stopil v predsobo knjižnice (danes Glavarjevo spominsko sobo), je sredi nje zagledal klavir. V tej sobi je imel organist France Grkman pevske vaje. Pevci 5 6 7 8 9 10 11 12 13

Lanšprež na Dolenjskem. Peterlin, n. d., str. 208. n. d., str. 208. Prim. n. d., str. 208. n. d., str. 208–209. Pavlič, 1998, str. 7. n. d., str. 7 in Peterlin, n. d., str. 209 . n. d., str. 209. Pavlič, n. d., str. 7.


164

(NE)POZNANI GLAVAR

so sedeli na klopeh, razvrščenih okrog klavirja. Organist je vhod v knjižnico zakril tako, da je predenj postavil veliko omaro z notami, glasbenimi revijami in drugim pevskim gradivom. V sobi ni bilo pravega reda. Michael Zois se je usedel za klavir, vojakom pa je naročil, naj preštejejo okna zunaj stavbe in v njej. Ugotovili so, da se število oken ne ujema z načrtom; manjkala so tri notranja okna, tista od Glavarjeve knjižnice. Michael Zois je medtem, ko so vojaki šteli okna, igral na klavir. Ob tem naj bi pozabil, zakaj je pravzaprav prišel v Komendo. Obisk je ponovil, zgodilo pa naj bi se podobno kot prvikrat.14 Obstaja pa še različica te zgodbe, ki jo je po izjavi prof. Ande Peterlin januarja 1985 v kroniko župnije Komenda zapisal njen nekdanji župnik Viktorijan Demšar (župnik od 1967 do 1975, pred tem je bil od leta 1946 do 1967 župnijski upravitelj). Govori o tem, kako sta Ivan Peterlin in organist France Grkman pred Nemci rešila Glavarjevo knjižnico: »Moj stric Ivan Peterlin s Podboršta je bil med okupacijo oskrbnik cerkvenih poslopij. K njemu je prišel dr. Zois, višji uslužbenec spomeniškega varstva v Celovcu, naj mu pokaže Glavarjevo knjižnico. Pred tem je Zois dvakrat preštel okna v nadstropju Glavarjeve beneficiature. Obakrat je bilo troje oken premalo. Knjižnice ni našel, ker je organist France Grkman pred vrata in ob njeno steno postavil več omar, in tako zastrl vhod vanjo. Ivan Peterlin je molčal, Zois pa je nejevoljno sedel h klavirju v predsobi knjižnice in igral nanj, kmalu za tem pa odšel. V kamniški frančiškanski knjižnici je več zabojev napolnil z izrednimi knjigami in jih odpeljal. Tudi tu, v Glavarjevi knjižnici, bi si verjetno izbral znamenitejše, kot so: izvirno knjigo Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske in druge. Misleč na kakšen boljši trenutek je odšel iz Glavarjeve beneficiature, in knjiž­ nica je ostala nedotaknjena.«15 V zvezi z Glavarjevo knjižnico je še tretja, mogoče celo najbolj verjetna zgodba, ki jo je povedal razgledani romar, ko je obiskal Komendo in se ustavil v Glavarjevi knjižnici. Dejal naj bi: Michael Zois je bil izobražen mož. Dobro je vedel, kaj Glavarjeva knjižnica pomeni za Komendo in Komendčane. Zato ni zahteval podrobne preiskave, čeprav je imel podatke o knjižnici. Rekel si je, zakaj bi jemal Komendčanom to dragocenost, če mi ni ravno treba. Če bi hotel, bi to naredil.16 Glavarjev Status animarum in še nekatere za župnijo zelo dragocene knjige, ki jih je nekdanji župnik Janez Zabukovec hranil v župnišču, je po njegovem naročilu pred Nemci rešila prisebna župnijska gospodinjska pomočnica Jerca Jekovec. Nemci so po prihodu v župnišče župnijsko pisarno 14 15 16

Peterlin, n. d., str. 209. Pavlič, 2008, str. 396. Avtorju prispevka povedal komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič.


OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE

165

zapečatili, ključ vzeli s seboj, v župnišče pa so se vselili dva meseca pozneje. K sreči je bil dvojnik ključa v kuhinji. Jerca Jekovec je pogumno in iznajdljivo odstranila papirnati pečat, odklenila vrata v župnijsko pisarno in iz nje odnesla najdragocenejše knjige in nekaj oblačil izgnanega župnika Zabukovca. Vrata je nato zapečatila tako, kot so bila prej. Knjige je izročila v varstvo zaupanja vrednim družinam v župniji. V koših sta jim jih skrivaj odnesla ona in organist France Grkman. Po vojni so jih vse družine vestno vrnile.17 Prof. Anda Peterlin, njena skrbnica po drugi svetovni vojni (poleg prvih odgovornih zanjo – župnikov Demšarja, Pavliča in Žagarja), je priznala, da sama v mladih letih ni vedela, da obstaja: »Komendčani v času pred drugo svetovno vojno sploh niso vedeli, kako veliko dragocenost imajo sredi svoje župnije. Tudi sama nisem vedela zanjo, nam tega ni nihče povedal. Ko sem v četrti gimnaziji pisala referat o Petru Pavlu Glavarju pri prof. Marji Borštnikovi, je nisem omenila, ker nisem vedela, da obstaja. To pa je vedel moj stric Ivan.«18 Knjižnico je začela urejati leta 1947 po naročilu predsednika študentskega aktiva Jožeta Kermata, ko jo je obiskala s študenti slavistike. Videli so, v kako žalostnem stanju je, ker je bila neprodušno zaprta vso drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej. V knjigah se je zaradi tega zaredil mrčes, majhni hrošči in črvi. Ti so jih najedali in postopno uničevali. Kermat ji je naročil: »Ti boš uredila to knjižnico za udarniško delo!« To je delala tisto leto in še prihodnje med počitnicami. Knjige je očistila in police prepojila s petrolejem.19 Pomagala ji je »študentka na udarniškem delu in učiteljiščnica Marija Korbarjeva«. 20 Z njo je naredila tudi seznam knjig po policah. Sama je ob koncu 80. let 20. stoletja še enkrat popisala knjige po policah in za vsako vrsto pripravila karton s seznamom knjig v njej.21 Ko je Anda Peterlin čistila in pregledovala knjige, je naletela na Glavarjev vpis katekizma za odrasle jezuita sv. Petra Kanizija (1521–1597), ki ga je prevedel slovenski jezuit Janez Čandek. Če bi se ohranil, bi bil to edini primer prevoda. Glavne zasluge, da se je Glavarjeva knjižnica po drugi svetovni vojni, ko so največjo nevarnost zanjo pomenili komunistični oblastniki, ohranila na prvotnem kraju v Komendi, je imel župnik Demšar. Tedanje komendske oblasti so hotele od njega dobiti ključ od knjižnice, ki mu ga je maja 1946 vrnil Ivan 17 18 19 20 21

Prim. Demšar, 2004 b, str. 79. Pavlič, 1998, str. 7. n. d., str. 7. Peterlin, 1999, str. 210. n. d., str. 210.


166

(NE)POZNANI GLAVAR

Peterlin. Predstavnikom domačih oblasti je Demšar dejal: »Ne dam! Dokler je Cerkev lastnik beneficijske hiše in vsega, kar je v njej, ga ne boste dobili! Ta hiša ni podržavljena in nimate nobene pravice do ključa od knjižnice!«22 Vedel je, kaj se je tedaj dogajalo: dragocene cerkvene knjige so oblasti prepuščale Federalnemu zbirnemu centru pri NUK, preostale pa papirnici Količevo. Z dopisi, posredovanjem pri pomembnih ljudeh in ustanovah ter z neomajnim vztrajanjem je dosegel, da je Ministrstvo za znanost in kulturo LRS z odlokom februarja 1951 Glavarjevo knjižnico »v celoti zaščitilo in jo priznalo kot popolno lastnino komendske župnije«.23 Krajevni ljudski odbor Komenda pa tudi po tem ni miroval. Knjige iz Glavarjeve knjižnice je hotel razstaviti v prosvetni dvorani. Ko je Demšar občinske može vprašal, zakaj jim je toliko do ključa Glavarjeve knjižnice, so to utemeljevali tako: »Zato, da bi knjižnico premestili v dvorano in ljudem pokazali, kakšne znamenitosti imamo v Komendi«.24 V sedanjo Glavarjevo spominsko sobo so vselili miličniški zakonski par, knjižnični prostor pa so nameravali izprazniti za kuhinjo zakoncev. Demšar je domačim oblastnikom, ko so zahtevali ključ od Glavarjeve knjižnice, odločno odgovoril: »Ne dam vam ga! Edino z orožjem ga boste dobili od mene! Ta ključ je last župnije in vam ga ne smem izročiti.« 25 Potem je imel mir. Kako močna je bila tedanja oblast in kako zelo se je moral Viktorijan Demšar boriti za Glavarjevo knjižnico in da so knjige ostale v njej, kaže tudi zapis, najden v arhivu knjižnice: »Potrjujem, da je bila odvzeta iz knjižnice Beneficija Petra P. Glavarja knjiga: Veber, nacionalizem in krščanstvo. Komenda, 25. aprila 1947. N. V.«26 Viktorijan Demšar je pripisal: »Odvzeta po nalogu krajevne Komunistične partije.«27

SKLEP Za ohranitev in obvarovanje, pa tudi promocijo Glavarjeve knjižnice so si prizadevali komendski župniki, ki stavbo upravljajo. Zavedajoč se lokalnega in nacionalnega pomena knjižnice jo čuvajo, kakor določa bibliotekarska stroka. 22 23 24 25 26 27

Pavlič et al., 2004, str. 55. Peterlin, n. d., str. 207. Pavlič, n. d., str. 56. n. d., str. 56. Peterlin, n. d., str. 209. Ibid.


OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE

167

Viri in literatura Demšar, V. (2004 a). Glavarjeva knjižnica v Komendi. V V. Demšar, Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (83–89). Ljubljana: Družina, d. o. o. Demšar, V. (2004 b). Peter P. Glavar ocenjuje komendske župljane. V V. Demšar, Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi (77–82). Ljubljana: Družina, d. o. o. Pavlič, J. (1998). Spominjam se … (pogovor z Ando Peterlin). Aplenca, 7(8), 7. Pavlič, J. (2008). Profesorica Anda Peterlin (1922–2006). Kamniški zbornik 19, str. 393–397. Pavlič, J. (ur.) (2004). Viktorijan Demšar: zbornik ob 100. obletnici rojstva (1904–1992). Komenda: Občina Komenda. Peterlin, A. (1999). Glavarjeva knjižnica. V E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (207–214), Celje: Mohorjeva družba.

Kader iz igrano-dokumentarnega filma Naš Glavar, v ozadju Glavarjeva knjižnica (režija Luka Karničnik, scenarij Štefan Petkovšek, igralec Jože Vunšek)


168

(NE)POZNANI GLAVAR

Peter Pavel Glavar. Foto: arhiv UPPG


OHRANITEV IN OBVAROVANJE GLAVARJEVE KNJIŽNICE

169

Ta Glavarjev portret, platno (75 x 95 cm) se nahaja v spominski sobi pred Glavarjevo knjižnico v beneficiju. Portret je verjetno, glede na dela, ki jih je opravil v župnijski cerkvi sv. Petra in treh fresk na fasadi beneficija, naslikal Franc Jelovšek (* 1700 v Mengšu – † 1764 v Ljubljani). Sliko je zadnjikrat restav­ riral (dal na novo platno in jo očistil) leta 1904 Ludvik Grilc. Glavar je naslikan do pasu, stoječ pri pisalni mizi, kjer stoji rokojski tint­ nik. Na prsih ima križec reda vitezov zlate vojske, katerega član je bil.1 V desni drži gosje pero, v levi vezano knjigo z napisom: Litera fundationis Beneficii curati Glovariani errecti in Commenda S. Petri MDCCL. V ozadju na desni knjiž­nica, na levi grb. Mag. France Baraga zapis na knjigi prevede tako: »Ustanovna listina Glavarjevega kuratnega2 beneficija3, ustanovljenega v Komendi sv. Petra 1750.« In povzame, da je bil Glavarjev beneficij ustanovljen za vzdrževanje kaplana, kot pomočnika pri pastoralnih nalogah komende. Viri in literatura Stele, France (1929). Politični okraj Kamnik: topografski opis. Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko Društvo, na strani 380. Zupan, Olga (1975). Baročni portreti v Glavarjevi knjižnici v Komendi. Snovanja 9(3), 34–35.

1 2

3

Več o tem v poglavju Glavarjevi nazivi. Beneficij je lahko kuratni ali nekuratni. »Beneficium curatum« je beneficij, ki je združen z dušnopastirsko službo. »Beneficium non curatum« ali »simplex« je beneficij, ki vzdržuje duhovnika brez pastoralnih dolžnosti. Ime izvira iz fevdalnega sistema, slov. »nadarbina«. Pomeni stalno pravno ustanovo višjega cerkvenega oblastva, ki združuje sveto službo (officium) z dohodki (praebenda); zato se lahko uporablja tako za eno kot za drugo.


170

(NE)POZNANI GLAVAR

Cerkev sv. Ane, Tunjice pri Kamniku. Glavar jo je gradil od leta 1762 do 1766. Foto: Luka Karničnik


171

KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA?

KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA? Jožef Pavlič

univ. dipl. teolog jozef_pavlic@t-2.net

POVZETEK

H Glavarjevi izvirni zapuščini spadajo njegova pisna dela, ohranjena v Komendi, Nadškofijskem arhivu in Arhivu Republike Slovenije (oboje v Ljubljani) ter drugje. Poleg tega nepremična in premična dediščina v Komendi, Tunjicah in na Lanšprežu. V Komendi so z njim najtesneje povezani: glavni oltar in prižnica v župnijski cerkvi sv. Petra, Glavarjeva beneficijska hiša z Glavarjevo knjižnico in spominsko sobo, Glavarjeva bolnišnica, Glavarjev vodnjak in Glavarjeva lipa, v Tunjicah romarska cerkev sv. Ane, na Lanšprežu kapela sv. Jožefa z Glavarjevimi posmrtnimi ostanki, ostanki graščine, kozolec, nekdanji hlev itd. V Komendi njegovo ime nosijo: Ustanova Petra Pavla Glavarja (UPPG), Čebelarsko društvo Petra Pavla Glavarja, Glavarjev klub in Glavarjeva cesta. Glavarjevo ime nosi tudi dolenjska Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja (RČZ PPG), po njem so poimenovali tudi najvišje slovensko čebelarsko priznanje. Ključne besede: Peter Pavel Glavar, Komenda, Tunjice, Lanšprež, kulturna dediščina.

WHAT ELSE REMAINS THAT IS GENUINELY GLAVAR'S? ABSTRACT

Glavar’s original legacy includes his written works preserved in Komenda, the Archiepiscopal Archives and the Archives of the Republic of Slovenia (both located in Ljubljana) and elsewhere as well as immovable and movable heritage in Komenda, Tunjice and Lanšprež. The following items are most closely connected with him - in Komenda: the main altar and the pulpit in the parish church of St Peter, Glavar’s beneficiary house with Glavar’s library and memorial room, Glavar’s hospital, Glavar’s fountain, and Glavar’s linden; in Tunjice: the pilgrimage church of St Anne; in Lanšprež: St Joseph’s Chapel with Glavar’s mortal remains, the remains of the manor, a hayrack, a former


172

(NE)POZNANI GLAVAR

barn, etc. In the municipality of Komenda, the following bear his name: Peter Pavel Glavar Foundation (UPPG), Peter Pavel Glavar Beekeeping Society, Glavar Club, and Glavar Street. In the Slovenian Lower Carniola, the Regional Peter Pavel Glavar Beekeeping Association (RČZ PPG) has also been named after him as well as the most prestigious Slovenian beekeeping award. Keywords: Peter Pavel Glavar, Komenda, Tunjice, Lanšprež, cultural heritage.

UVOD Pri vprašanju, kaj je danes še pristno Glavarjevo, moramo ločevati več ravni: nekaj je Peter Pavel Glavar naredil sam, za druge stvari je dal pobudo, naredili pa so jih drugi, za uresničitev nekaterih zamisli je prispeval sredstva (tudi denarna), včasih pa so drugi posnemali Glavarja in uresničevali njegove zamisli in smernice ter delovali v njegovem duhu. V prispevku se bom omejil na Slovenijo, v glavnem na Komendo, Tunjice in Lanšprež.

PISNA DELA Najbolj pristna od vsega so Glavarjeva pisna dela. Ta je, kar zadeva Komendo, popisal France Baraga.1 Fond AGB (33 fasciklov, 1,5 metra)2 je deloma shranjen v Glavarjevi beneficijski hiši in v komendskem župnišču. Med drugo svetovno vojno je del fonda prišel v roke Josipu Žontarju, ki je po vojni to gradivo predal Nadškofijskemu arhivu v Ljubljani (NŠAL, fond ŽA Komenda), manjši del arhiva pa se je izgubil.3 Gradivo je v latinskem, nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku. Prvi ga je temeljito uredil in popisal komendski župnik Janez Zabukovec (1868–1946), vendar je njegov Repertorij arhiva P. P. Glavarjevega beneficija v Komendi popis brez kazal. Popis je izpopolnil France Baraga, ki je fascikloma 1 in 25 priključil nekaj enot in dodal tri nove fascikle (31 do 33).4 Upravitelj Glavarjevega beneficija je komendski župnik Zdravko Žagar. AGB vsebuje »poleg gospodarsko-upravnih listin in spisov Glavarjevega beneficija tudi osebni Glavarjev arhiv, zlasti njegova in njemu namenjena pisma, njegove molitve in pridige /…/pomembno gradivo za zgodovino 1 2 3 4

Baraga, 1998, str. 97–193. n. d., str. 99. n. d., str. 99–100. n. d., str. 100.


KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA?

173

komendske župnije iz časa Petra Pavla Glavarja in komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate /…/, fotokopije pisem barona Petra Jakoba de Testaferrate (f. 3) in rokopisni prepis Glavarjevih pridig župnika Janeza Zabukovca (ŽA, polica 20)«.5 Precej dokumentov iz Glavarjeve zapuščine oz. tistih, ki so povezani z njim, zlasti o čebelarjenju, je v fondu 869 Arhiva Republike Slovenije.6

GLAVARJEVA NEPREMIČNA IN PREMIČNA DEDIŠČINA Več objektov in posesti, povezanih s Petrom Pavlom Glavarjem, je zavarovanih kot kulturni spomenik, kar jim daje še posebno vrednost. Občina Trebnje je 25. julija 2001 območje gradu Lanšprež razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Tudi Glavarjeva knjižnica je od leta 1951 zavarovana kot kulturni spomenik nacionalnega pomena. Ministrstvo za znanost in kulturo LRS jo je z odlokom februarja 1951 v celoti zaščitilo in priznalo kot popolno lastnino komendske župnije.7 H Glavarjevi nepremični in premični dediščini v Komendi spadajo predvsem glavni oltar in prižnica v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi, Glavarjeva beneficijska hiša, Glavarjeva bolniš­ nica (»špital«), Glavarjev vodnjak in Glavarjeva lipa. Na Lanšprežu obnovljena nekdanja grajska kapela sv. Jožefa z lesenim baročnim kipom sv. Jožefa, edinim »ostankom« nekdanje oltarne opreme, ostanki gradu in ribnika, v katerem je Glavar gojil ribe, murvi, sadno drevje, obnovljeni kozolec iz Glavarjevih časov, obnovljeni vodnjak in nekdanji hlev za plemensko živino8, preurejen za kulturne in druge prireditve. Ostanek oltarnega nastavka stranskega oltarja in dva kipa z Lanšpreža so danes v kapeli sv. Jožefa v Gradišču pri Trebnjem, prižnica pa v župnijski cerkvi na Mirni. Prižnica je lahko nastala šele v začetku 19. stoletja.9 V bližnjem Podborštu št. 1 so ostanki nekdanjega mlina z mlinskim kamnom z letnico 1775 in nekdan­ja opekarna v Prelesju pri Šentrupertu.10 V Barbovi graščini na Veseli Gori, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, so leta 1984 v prvem nadstropju, ob 200. obletnici Glavarjeve smrti uredili čebelarsko spominsko sobo. Ta je bila ob 5 6 7 8

9 10

n. d., str. 100–101. n. d., str. 189. Peterlin, 1999, str. 207. Povedal Anton Koželj, predsednik Regijske čebelarske zveze Peter Pavel Glavar, Novo mesto, 26. 9. 2020 ob postavitvi pomnika nekdanji Glavarjevi lipi na Lanšprežu. Sapač, 2009, str. 36. Opekarna v Prelesju je delovala do okoli leta 1975. Po letu 1985 je bila skoraj v celoti porušena. Nanjo je dolgo spominjal zgolj opekarniški dimnik. Tudi ta je bil pred nekaj leti porušen.


174

(NE)POZNANI GLAVAR

kasnejših prenovah graščine preurejena in postopoma ukinjena. Danes nanjo spominja le še spominska plošča Petru Pavlu Glavarju, ki je bila ob odprtju čebelarske spominske sobe pritrjena na glavnem pročelju graščine. Poleg Glavarjevih pisnih del, ki jih zelo skrbno izdaja Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja (RČZ PPG), je na Lanšprežu v grajski kapeli sv. Jožefa domnevni grob Petra Pavla Glavarja.11 Arheologi so pri izkopavanjih leta 1993 naleteli na tri grobove. V poročilu o arheološki raziskavi v omenjenem letu je navedeno, da sta v dveh grobovih domnevno pokopana P. P. Glavar in njegov krušni brat Jernej Basaj. Ker med raziskavo grobovi niso bili odprti in raziskani, še vedno nimamo materialnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko potrdili točno lokacijo njunih posmrtnih ostankov.12 Na novi nagrobni plošči, ki je bila položena v tlak pred oltarjem ob prenovi kapele, ker stara nagrobna plošča ni bila ohranjena, je preprost napis: PETER PAVEL GLAVAR, 1721–1784.13 Poleg tega imajo v kapeli na Lanšprežu kip Petra Pavla Glavarja, kiparja Miha Kača, in Glavarjeva portreta, slikarja Branka Čušina s Koroške Bele in ljudskega umetnika Strmoleta iz bližnjega Šentruperta ter fotografsko in pisno dokumentacijo o nekdanji grajski kapeli, gradu (v času zadnjih lastnikov), v katerem je živel Peter Pavel Glavar, ter drevesih okrog kapele in gradu, med njimi o Glavarjevi lipi, ki jo je po letu 1970 podrl vihar.14 26. septembra 2020 je Glavarjevi lipi in njeni potomki RČZ PPG postavila spominsko znamenje. RČZ PPG je tudi preskrbela in namestila ploščo na zunanji steni kapele sv. Jožefa z glavnimi podatki o Glavarju; 9. maja 2015 sta jo odkrila podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Marko Alauf in predsednik RČZ PPG Anton Koželj, blagoslovil pa ljubljanski stolni prošt Jožef Lap, Glavarjev rojak iz Komende. Dolenjci (»Lanšprežani«) imajo domnevno v grajski kapeli na Lanšprežu tudi posmrtne ostanke Glavarjevega krušnega brata generala Jerneja Basaja, ki je umrl 14. januarja 1784, ko je obiskal Petra Pavla Glavarja; pokopal ga je Glavar sam. Ohranjajo pa predvsem veliko spoštovanje do Glavarja in njegovega dela zanje.15 11

12 13

14 15

Povedal Anton Koželj, 25. 4. 2021. Izjava je posneta v dokumentarcu Naš Glavar. Vendar še nimamo materialnih dokazov, da so v kapeli ohranjeni njegovi posmrtni ostanki. To bi lahko potrdili ali ovrgli šele z novimi arheološkimi raziskavami. Mason, 1993. Peskar, 2004, str. 2-9. / Komendski župnik Viktorijan Demšar (1991, str. 12), raziskovalec življenja Petra Pavla Glavarja, je zapisal: »Umrl je ta mož – velikan svoje dobe med Slovenci – na Lanšprežu 24. 1. 1784 in je tudi tam pokopan v grajski kapeli, kjer je sam nedolgo poprej pokopal svojega krušnega brata Jerneja Basaja, ki ga je prišel na Lanšprež obiskat kot general v Karlovcu. V življenju najboljša prijatelja, tudi po smrti najbližja soseda.« Povedal Anton Koželj 26. 9. 2020 na Lanšprežu. Zaman so bili vsi poskusi Komendčanov, čeprav so bili že zelo blizu za časa župnika Martina Poča (v Komendi je bil župnik od 4. septembra 1895 do novembra 1905), da bi dobili nazaj Glavarjeve posmrtne ostanke in jih pokopali v Komendi. Zaman tudi za časa župnika Nikolaja Pavliča (v Komendi je bil župnik od leta 1975 do 2000), da bi uredili grobnico v kapeli Matere Božje, prizidane


KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA?

175

Glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Petra in prižnico v Komendi je po Glavarjevem naročilu zasnoval baročni slikar in freskant Franc Jelovšek, izdelala pa podobar Janez Gabrič (oltar leta 1758) in podobar Jakob Löhr (prižnico leta 1760). Glavni oltar spada po sodbi poznavalcev umetnostne zgodovine med najlepše lesene baročne oltarje na Slovenskem. Peter Pavel Glavar je Franca Jelovška pridobil, da naj bo oltar v lesu in ne v kamnu, kot je zahteval komendator Peter Jakob de Testaferrata, ki se je nato, užaljen, ker ni bilo po njegovem, umaknil. Je pa posredoval, da je Glavar za ta oltar leta 1753 iz Rima dobil relikvijo (celotno nestrohnjeno telo) rimskega mučenca sv. Urbana16, ki je v posebej izdelanem steklenem relikviariju pod menzo glavnega oltarja17, ter še številne druge relik­ vije, ki so v relikviarijih v obliki monštrance v glavnem oltarju. V njem je na pobudo nekdanjega komendskega župnika Viktorijana Demšarja leta 1956 prišlo do zamenjave tabernaklja (dotrajani Jelovškov tabernakelj je zamenjal kovinski arhitekta Jožeta Plečnika, ki je zamisel zanj dobil pri Glavarjevem vodnjaku pred komendsko graščino), tega pa je po presoji komendskega župnika Nikolaja Pavliča, ker se ni ujemal s slogovno in kiparsko izjemno dovršenim glavnim oltarjem, leta 1997 zamenjal tabernakelj, ki ga je po izvirnem Jelovškovem izdelal restavrator Miha Legan iz Stranske vasi pri Žužemberku. Plečnikov tabernakelj je dal župnik Pavlič pred svojo smrtjo 28. septembra 2000 prenesti v kapelo Matere Božje na severni strani župnijske cerkve, zgrajeno na njegovo pobudo, v kateri je uredil tudi grobnico za prenos posmrtnih ostankov Petra Pavla Glavarja z Lanšpreža, v njej pa od 30. septembra 2000 zaradi velikih del v komendski župniji in kot malteški vitez, kar potrjuje malteški viteški križ na marmorni plošči, počiva sam18. V neposredni bližini cerkve daje senco mogočna lipa, ki jo je Peter Pavel Glavar zasadil leta 1748.19 Le nekaj metrov stran od cerkve je Šmidova graščina, kjer je Glavarjeva mati Marija na prag nekdanjega južnega vhoda, ki je usmerjen proti župnijski cerkvi sv. Petra, odložila dojenčka Petra Pavla Glovarja20 in s tem nakazala,

16

17 18

19 20

na severni strani k župnijski cerkvi, v kateri naj bi počival Peter Pavel Glavar, če bi se na Dolenjskem s tem strinjali. Jasno je, da se niso, iz velikega spoštovanja in navezanosti na Glavarja in njegovo snovno, predvsem čebelarsko, pa tudi duhovno zapuščino. Dobro se namreč zavedajo, kaj bi izgubili, če bi Glavarjeve posmrtne ostanke prenesli v Komendo. Zato je najprimerneje, da počivajo na Lanšprežu. Ker imena mučenca niso poznali, so mu ob tej priložnosti dali ime Urban. Ime izhaja iz latinskega imena Urbanus, kar pomeni meščan. Telo in posodico krvi mučenca je bilo pridobljeno iz 13 km dolgih katakomb sv. Priscile v Rimu. V njej so bili pokopani nekateri zgodnji papeži in mučenci od poznega 2. do 4. stoletja (4000 grobišč). Katakombe se ponašajo s številnimi stenskimi slikami prizorov iz Stare in Nove zaveze, med njimi najstarejša najdena slika Marije z Jezusom v naročju. (Catacomb of Priscilla, 2021; Harris in Zucker, 2014). Na priprošnjo komendskega sv. Urbana so se dogodila številna uslišanja in ozdravljenja. Škafar, 1999, str. 103. To je avtor prispevka predlagal ljubljanskemu pomožnemu škofu mons. Andreju Glavanu, ko je 29. septembra 2000 prišel kropit umrlega župnika Nikolaja Pavliča. Zgodbe dreves (2017), zgibanka. Šmid, 1999, str. 45.


176

(NE)POZNANI GLAVAR

kdo je njegov oče (komendator baron Peter Jakob de Testaferrata, ki je do odhoda iz Komende leta 1734 stanoval v tej stavbi). Pred graščino je vodnjak s Testaferratovim in Glavarjevim napisom v latinščini. Vodnjak je dal leta 1750 izkopati Peter Pavel Glavar, ker so v graščini in pri cerkvi nujno potrebovali zdravo pitno vodo, saj so jo dotlej vozili izpod hriba iz rečice Pšate (Payschadt)21. Glavarjeva beneficijska hiša s kamnitim portalom, za katerega je naredil načrt slikar Franc Jelovšek, in tremi njegovimi freskami, hrani danes najdragocenejše, kar je Glavarjevega – njegovo knjižnico z zelo raznovrstnimi knjigami (med njimi sta dve inkunabuli in 20 knjig iz 16. stoletja; do odhoda na Lanšprež leta 1766 jih je Peter Pavel Glavar zbral 1399). 22 Samo stavbo so dokončali 28. septembra 1752 za tretjega duhovnika (beneficiata; prvi je bil Glavarjev posinovljenec Jožef Tomelj) v Komendi, Glavar pa je v njej enega izmed prostorov namenil za svoje knjige. Knjižnica je v celoti ohranjena »in situ« (na prvotnem mestu), za kar ima posebne zasluge župnik Viktorijan Demšar. 23 S prvotno opremo. Pred njo je Glavarjeva spominska soba s portreti ustanovitelja knjižnice P. P. Glavarja, njegovega očeta barona Petra Jakoba Testaferrate, Glavarjevega posinovljenca beneficiata Jožefa Tomlja in novomeškega prošta Martina Jožefa Jabačina; zadnja dva sta bila izvršitelja Glavarjeve oporoke.24 Nasproti Glavarjeve beneficijske hiše stoji nekdanja Glavarjeva bolniš­ nica, zgrajena leta 1804 iz sredstev, ki jih je zanjo v oporoki 21. januarja 1784 namenil Peter Pavel Glavar. V prvi točki oporoke je za svojega »univerzalnega dediča« določil »revne bolnike brez sredstev in potrebne pomoči, ne glede na njihov stan, pri tem pa naj bi imeli župljani župnije Komenda na Gorenjskem in revni podložniki Lanšpreža prednost pred vsemi drugimi, /…/ jih je treba oskrbeti s posteljo, hrano in vsem drugim, kar potrebuje bolnik, in sicer v komendi sv. Petra na Gorenjskem …«25 Glavarjeva bolnišnica je prve bolnike sprejela leta 1805, prenehala pa je delovati leta 1947 po »zakonu o likvidaciji raznih dobrodelnih ustanov«.26 Stavba je danes v lasti Občine Komenda. Na njenega pobudnika in dobrotnika spominja 180 centimetrov visok leseni kip Petra Pavla Glavarja, ki so ga ob likovni koloniji izdelali učenci OŠ Komenda Moste, stoji pa v niši hodnika stavbe. 27 Še letos naj bi na pročelje stavbe namestili spominsko ploščo v čast največjemu komendskemu rojaku. 21 22 23 24 25 26 27

n. d., str. 51. Peterlin, 1999, str. 207–214. n. d., str. 207. Jakopič, 1999, str. 174. Pavlič, 1997, str. 109–114. Jakopič, n. d., str. 176. Ciraj, 2009, str. 21.


KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA?

177

Na cerkvenem trgu v Komendi na Petra Pavla Glavarja od 22. septembra 1996 spominja bronasti doprsni kip akademskega kiparja Mirsada Begića. Vlil ga je livar umetnin Roman Kamšek z Gore pri Komendi, blagoslovil pa po maši omenjenega dne ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar. Kip je naročil župnik Nikolaj Pavlič ob 275. obletnici rojstva Petra Pavla Glavarja, kamniti podstavek in napis na njem, PETER PAVEL GLAVAR, 1721–1784, 1996, KOMENDSKI ŽUPLJANI, pa je izklesal kamnosek Metod Humar iz Šmarce.28 V sosednjih Tunjicah o Glavarju najmočneje »pričuje« romarska cerkev sv. Ane, sezidana v letih od 1762 do 1766, za katero je Peter Pavel Glavar leta 1751 s Testaferratovim posredovanjem pridobil relikvijo zavetnice sv. Ane, ki so jo v cerkev slovesno prenesli 11. junija 1752. Dosegel je odpustke za bratov­ ščino sv. Ane, cerkev je redno obiskoval na njen god, tam maševal in pridigal. Za to cerkev je iz svojega denarja namenil 2789 goldinarjev.29

DELOVANJE V GLAVARJEVEM DUHU V Komendi iz Glavarjeve snovne in duhovne zapuščine in po njegovih smernicah danes delujeta Ustanova Petra Pavla Glavarja (UPPG) in Čebelarsko društvo Petra Pavla Glavarja.30 Še nedavno pa so delovali: Mešani cerkveni pevski zbor Peter Pavel Glavar Komenda, Glavarjeva družba, d. o. o. Komenda, Glavarjevi večeri in Glavarjevi orgelski večeri v Komendi. 31 Ustanova Petra Pavla Glavarja (UPPG) je bila ustanovljena 23. decembra 1999. Pobudnica ustanovitve in prva predsednica je bila dr. Marta Ciraj. Ustanova ima dva odbora: za dodeljevanje štipendij in za dodeljevanje socialne pomoči komendskim občanom v stiski. Poleg tega je razvila še vrsto drugih dejavnosti, predvsem kulturnih, izobraževalnih, dobrodelnih in domoznanstvenih. Vsako leto januarja pripravi odmeven in zelo obiskan dobrodelni koncert, ki je glavni vir pridobivanja denarja za dobrodelno delovanje. UPPG je bila leta 2007 tudi soustanoviteljica Zavoda Medgeneracijsko središče Komenda. Čebelarsko društvo Peter Pavel Glavar Komenda se je po velikem čebelarskem strokovnjaku poimenovalo leta 1997, prej je bila Čebelarska družina Komenda - Moste. Društvo je leta 1991 postavilo učni čebelnjak v bližini Glavarjeve beneficijske hiše. Komendski župan Tomaž Drolec in lukoviški župan 28 29 30 31

Ciraj, n. d., str. 22. Palčič, 1995, str. 10. Ciraj, n. d, str. 23–25. Ciraj, n. d, str. 23–25.


178

(NE)POZNANI GLAVAR

Anastazij Živko Burja sta 7. aprila 2001 pred novim slovenskim čebelarskim središčem na Brdu pri Lukovici zasadila lipo in odkrila spomenik; oboje v počastitev in spomin Petru Pavlu Glavarju pred 280. obletnico njegovega rojstva.32 7. novembra 2009 so komendski čebelarji s člani TD Komenda ob poti iz Komende na Goro zasadili Glavarjev drevored (22 lip). Dolenjska čebelarska društva povezuje Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja (RČZ PPG) s sedežem v Novem mestu z zelo prizadevnim predsednikom Antonom Koželjem. Zavzeto skrbi za kapelo sv. Jožefa na Lanšprežu in njeno okolico, organizira letna srečanja slovenskih čebelarjev, širi in ohranja Glavarjevo dediščino na Lanšprežu in drugje na Dolenjskem in po vsej Sloveniji. ČZS je po Glavarju poimenovala svoje najvišje priznanje posebej zasluž­nim za življenjsko delo na področju čebelarstva. V Komendi so v letih 1999 in 2000 po nekdanji izvirni telovski procesiji na konjih leta 2001 obudili procesijo konjenikov. Po tem, ko so se leta 2002 te procesije prenehale, je Janez Lončar s Podboršta pripravil več telovskih sprevodov s konji iz Komende v Tunjice in nazaj. Več avtorjev in ustanov (župnik Viktorijan Demšar, prof. dr. Andrej Šalehar, čebelar Franc Šivic, pisatelja Ivan Pregelj in Ivan Sivec, publicist Jožef Pavlič, režiser Bojan Kastelic, Slovenska teološka akademija v Rimu in Inštitut za zgodovino Cerkve v Ljubljani, ČZS in RČZ PPG, UPPG …) je poskrbelo za strokovno predstavitev ter knjižno in filmsko upodobitev Petra Pavla Glavarja. Pavlič z dramo Velikan srca in duha in UPPG z dokumentarnim filmom o Glavarju prav v letu, ko praznujemo 300. obletnico njegovega rojstva. Medobčinski muzej Kamnik je v letu 2021 izdal strip o Petru Pavlu Glavarju z naslovom Peter Pavel Glavar, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik pa je istega leta poskrbela za dokumentarni film Peter Pavel Glavar med nami.

SKLEP Ob 300. obletnici Glavarjevega rojstva je najpomembneje, da se tako Komendčani kot drugi Slovenci najprej zavemo, kako velika pisna in druga dela nam je zapustil Peter Pavel Glavar; da jih znamo prav ceniti, varovati in ohranjati. Tudi vso njegovo nepremično in premično dediščino. Pri Glavarju je še veliko takšnega, kar bo še treba preučiti, prevesti in tudi uporabiti, sedanjemu rodu, času in razmeram primerno. Predvsem pa živeti in delovati v Glavarjevem duhu. V Komendi si za to najbolj prizadeva po njem poimenovana Ustanova Petra Pavla Glavarja. 32

Pavlič, 2002, str. 175–176.


KAJ ŠE OSTAJA PRISTNO GLAVARJEVEGA?

179

Viri in literatura Baraga, F. (1998). Arhiv Glavarjevega beneficija. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 97–193. Catacomb of Priscilla (21. 7. 2021). Pridobljeno s https://en.wikipedia.org/wiki/Catacomb_of_Priscilla. Ciraj, M. (2009). Glavarjeva dediščina v Komendi zdajšnjega časa, v M. Borko (ur.), Peter Pavel Glavar: zbornik prispevkov iz simpozija (18–26). Grm, Novo Mesto: Čebelarska zveza Slovenije. Demšar, V. (1991). Peter Pavel Glavar, v M. Smolik (ur.), Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja (7–13). Celje: Mohorjeva družba. Harris, B. in Zucker, Z. (21. 7. 2021). Catacomb of Priscilla, Rome [Video]. Pridobljeno s https://www. youtube.com/watch?v=z_5AAk1jABI Jakopič, T. (1999): Glavarjeva karitativna dejavnost, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (169– 176). Celje: Mohorjeva družba. Manson, P. (1993). Kapela Petra Pavla Glavarja, Lanšprež – Arheološke raziskave. Novo mesto: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. Palčič, T. (1995). Tunjice. Kamnik: Krajevna skupnost Tunjice. Pavlič, J. (1997). V zarji stoletij. Komenda: Župnijski urad. Pavlič, J. (2002). Čebelarsko društvo Peter Pavel Glavar Komenda, v M. Žerovnik (ur.), Občina Komenda: življenje od kamene dobe do danes (175–176). Komenda: Občina Komenda. Peskar, R. (2004). Grajska kapela Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu in njena obnova. Umetnostna kronika št. 2, str. 2-9. Peterlin, A. (1999). Glavarjeva knjižnica, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (207–214). Celje: Mohorjeva družba. Sapač, I. (2009). Domovanje Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu skozi čas, v B. Marko (ur.). Peter Pavel Glavar. Zbornik prispevkov iz simpozija Grm, Novo mesto (27-51). Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije. Škafar, V. (1999). Glavarjeva pastoralna dejavnost, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (93–108). Celje: Mohorjeva družba. Šmid, G. (1999). Graščina v Komendi v Glavarjevem času, v E. Škulj (ur.), Glavarjev simpozij v Rimu (41–54). Celje: Mohorjeva družba. Zgodbe dreves (2017). Kamnik: Medobčinski muzej Kamnik.


180

(NE)POZNANI GLAVAR

Beneficijska hiša, Komenda, sezidana l. 1752. Foto: arhiv UPPG

Zunanjo stran beneficija krasijo tri, po vseh slogovnih znakih Jelovškove freske. Na levi stranski steni je naslikana sončna ura s pokrajino spodaj. Zgoraj je na oblakih upodobljena Marija s spečim Detetom v naročju. Marija drži za kazalo ure, Jezušček pa v naročju drži svetovno oblo. Foto: France Stele Na fasadi nekoliko na desno nad portalom je v štukiranem okvirju upodobljen Jezus, ko izroča Petru ključe. Nad njima plava sv. Duh. Foto: France Stele Na desni strani je upodobljen sv. Urban, klečeč na oblakih pred Bogom Očetom. Na levi spodaj pogled na takratno cerkev. Njen zvonik je enak kot na Wiserjevi sliki. Foto: France Stele Literatura: Stele, France (1929). Politični okraj Kamnik: topografski opis. Ljubljana: Umetnostnozgodovinsko društvo, na strani 380.


KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

181

KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

V šoli se o Petru Pavlu Glavarju nismo učili prav nič. Upam pa si trditi, da tudi drugi Komendčani, razen redkih izjem, bogate domače zgodovine niso poznali. Vse, kar je bilo do tedaj objavljenega o Glavarju, je bilo v zgodovinskih revijah in v Mohorjevem koledarju, pa še tega ni bilo veliko. Veliko več pa je imel dekan Viktorijan Demšar tega napisanega v rokopisu in pripravljenega za objavo. Leta 1984, ob 200. obletnici Glavarjeve smrti, mi je dal vse svoje gradivo in mi naročil, naj za glasilo Kamniški občan napišem feljton o Petru Pavlu Glavarju. Pisati o nekem daljnem komendskem župniku in o njegovih zaslugah za slovenski narod je bilo tedaj približno tako, kot bi danes opisoval polet na Mars. Vsakomur, komur sem povedal, kakšno nalogo sem dobil, se je zdelo, da tega nikoli ne bodo objavili. A vendarle so. Vsa štiri nadaljevanja. Sam pa sem tudi šele tedaj s pomočjo dekanovega gradiva prvič zares »odkril« Petra Pavla Glavarja, »župnika komende sv. Petra, velikana dobrote, ljubezni in obnove človeških src«. Resda je pisatelj Ivan Pregelj o njem napisal povest Odisej iz Komende, toda v tem delu je opisal samo Glavarjevo pot do duhovniškega poklica. Mene pa je navdušilo tisto, kar je Peter Pavel Glavar naredil za Slovence v zrelejših letih. To me je tako vznemirilo, da sem tako rekoč noč in dan premišljeval o tem, in hkrati vsaj enkrat na mesec, pozneje pa pogosteje, zahajal h gospodu Demšarju. Skupaj z njim in Ivanom Dolčičem smo leta 1989 obiskali Lanšprež in za Radio Slovenija sem pripravil polurno reportažo Ko bi lanšpreški kamen spregovoril. Glavarjeva slika se mi je odkrivala vsak dan širše. In nazadnje je s pomočjo dekana Demšarja zrasla v knjigo In večno bodo cvetele lipe, ki je izšla leta 1991 v Redni zbirki Mohorjeve družbe Celje tik pred njegovo smrtjo. Gospod Demšar jo je, hudo bolan, ležeč v postelji, stisnil


182

(NE)POZNANI GLAVAR

k sebi kot otroka in dejal: »Hvala Bogu, da se je vse srečno izteklo!« Ne morem se znebiti občutka, da je čakal samo še to knjigo. Hkrati je dr. Marijan Smolik poskrbel, da so prav tako leta 1991 pri isti založbi izšle Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja z Demšarjevimi prispevki o Glavarju v prvem delu knjige. mag. Ivan Sivec pesnik in pisatelj, raziskovalec narodove preteklosti

O Glavarju sem dobil prve informacije že kot študent v šestdesetih letih, ko sem prebiral Slovenskega čebelarja. O njem so tedaj pisali različni avtorji, najbolj zanimivi pa so se mi zdeli članki g. župnika Viktorijana Demšarja. Ker sem želel o tem velikem Slovencu 18. stoletja izvedeti kaj več, sem g. Demšarja tudi nekajkrat osebno obiskal. Tedaj sem o Glavarju dobil popolno sliko. Meni je bila morda najbolj v navdih njegova karitativna dejavnost, na primer ustanovitev lastne osnovne šole za dečke najbolj revnih podložnikov in kot pika na i odločitev, da se po njegovi smrti vse njegovo imetje nameni gradnji bolnišnice za uboge in ostarele ljudi iz Komende in z Lanšpreža. V sebi sem tedaj zaslišal notranji glas, ki mi je govoril, naj naredim nekaj tudi sam, da bo čim več ljudi slišalo Glavarjevo zgodbo, saj se bo morda marsikdo poistovetil z njim in na svoj način nadaljeval njegovo delo. Tako je spontano nastala moja polurna multimedijska predstavitev v besedi, sliki in glasbi z naslovom Peter Pavel Glavar pripoveduje. Fotografije sem posnel sam. Glas mu je posodil Jure Sešek z radia Ognjišče, glasbo Tomaž Plahutnik, besedilo sem napisal sam, vse skupaj pa smo zmontirali v studiu radia Ognjišče, za kar sem temu radiu še danes hvaležen. Predstavitev je doživela krstno uprizoritev v kinu Nova Gorica ob prisotnosti kakšnih 300 čebelarjev z vseh koncev Slovenije. Sedel sem na balkonu in opazoval gledalce. Budno so ves čas spremljali dogajanje na platnu. Jure je govoril v prvi osebi »Jaz, Peter Pavel Glavar …«, in ko se je začel na koncu pripovedi poslavljati s tega sveta ter je postal njegov


KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

183

glas tresoč in žalosten, sem opazil, kako si mnogi sicer trdni čebelarji, ki sem jih dobro poznal, brišejo solzne oči. Glavarjeva zgodba jih je zadela v srce. Toda jaz še nisem bil zadovoljen. O Glavarjevi nenavadni življenjski zgodbi morajo izvedeti tudi čebelarji zunaj meja naše domovine, predvsem Italijani, saj izvira rod Testaferrata, kot so mi povedali na Malti, iz antičnega Rima. To pomeni, da je po njegovih žilah tekla tudi italijanska kri in da je torej Glavar nekakšen most med slovenskim in italijanskim čebelarstvom. Svoje prvo predavanje sem imel v benediktinski opatiji Praglia, nedaleč od Padove. Prisotna sta bila tudi moja prijatelja, poklicni čebelar dr. Renato Garibaldi in profesor dr. Franco Frilli, predavatelj čebelarstva na agronomski fakulteti v Vidmu. Franc Šivic – univ. dipl. inž. gozdarstva čebelar, fotograf, pisec o čebelarstvu, prejemnik priznanja ČZS Petra Pavla Glavarja, podpredsednik ČZS 1996–2007, častni član Svetovne čebelarske organizacije Apimondia, prevajalec

Petra Pavla Glavarja občudujem, kako je pomagal ljudem v stiski, revežem. Ob koncu življenja se je spomnil ostarelih, bolnih in siromašnih ljudi v Komendi, svoje premoženje je namenil za gradnjo bolnišnice zanje. Glavar je bil izredno sposoben in izobražen. Komendčanom je pomagal, da bi čim več pridelali, preživeli z manj truda. Kljub temu, da je imel veliko dela, si je zelo prizadeval za dvig verskega življenja župljanov. Že zjutraj se je priporočil svet­niku, ki je godoval tistega dne, župljanom je oskrbel križev pot, jih obiskoval in poučeval na njihovih domovih. Bil je človek vere, zaupanja, vzoren duhovnik. Vzel si je čas za molitev, za stvari, ki se jim sodobni človek ne posveča. Glavar je moj velik vzornik pri delu, prizadevanjih in v osebni duhovni rasti. Ivan Hlade – voditelj po Glavarjevi knjižnici v Komendi član ŽPS 1983, tajnik Župnijske Karitas Komenda od 2012, cerkveni ključar na Križu 1992–2019, tajnik PGD Križ 1970–1992, predsednik Gasilske zveze Komenda 1999–2008, od l. 2009 njen častni predsednik, predsednik KS Križ 1990–1996


184

(NE)POZNANI GLAVAR

Peter Pavel Glavar je bil velik vzornik nekdanjemu komendskemu župniku g. Viktorijanu Demšarju. Ko sem bil še mlad, sem rad prisluhnil starejšim, ki so pripovedovali, kako je bilo z njim, kakšne težave je moral premagovati, da je postal duhovnik, pa tudi kot duhovnik. To se mi je »usedlo v srce«. Še posebej, ker sem bil tudi sam nezakonski otrok, kot je bil Glavar, in sem prestajal veliko hudega. Pri Glavarju še posebej cenim, kako je bil vsestranski, tudi strog, kadar je bilo treba, kaj vse je moral narediti, da je postal duhovnik, potem pa tudi prestati. Všeč mi je tudi, kako se je njegov oče zavzemal zanj, čeprav ga uradno ni nikdar priznal za sina. Stanislav Jenko

nekdanji predsednik Čebelarskega društva Petra Pavla Glavarja Komenda 1987–2003, čebelar

Petra Pavla Glavarja izredno spoštujem kot duhovnika in čebelarja. Hvaležen sem mu, da je živel in deloval med nami, Dolenjci, ter nam pomagal pri razvoju kmetijstva in čebelarstva. Pogosto se ga spomnim ob pogledu na našo podružnično in nekdanjo romarsko cerkev sv. Frančiška Ksaverija na


KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

185

Veseli Gori, kamor je Peter Pavel Glavar hodil maševat in pridigat. Še posebej pa se ga spominjam, in njegovih nasvetov glede čebel in čebelarjenja, kadar sem pri svojem čebelnjaku. Čebelar je bil že moj rajni oče Maks, pa brat Janez, nam je čebelarstvo v rodu in v krvi. Ponosen sem na Glavarja kot velikega čebelarskega strokovnjaka in pisca prve strokovne knjige o čebelarstvu v slovenskem jeziku. Vesel sem, da je dobil dostojen grob v obnovljeni kapeli sv. Jožefa na Lanšprežu, za kar si je prizadeval že moj oče Maks in sem si tudi sam. Peter Kurent – čebelar zaslužen za obnovo kapele sv. Jožefa na Lanšprežu

Peter Pavel Glavar je lahko ljudem v navdih v mnogo pogledih. Kljub temu, da rojstvo nezakonskih otrok v tistih časih zanje ni napovedovalo lahkega življenja, to Petra Pavla Glavarja ni ustavilo. Bil je prizadeven človek mnogih darov. Zavedal se je pomena izobrazbe, obdelovanja zemlje, čebelarjenja. K temu je spodbujal tudi krajane in njegovi pogledi še danes veljajo za napredne. Meni osebno pa je najbolj navdihujoča njegova dobrodelna drža. Biti človek do sočloveka, ga slišati, mu pomagati. Vrline, ki danes žal niso več tako samoumevne. Špela Šimenc nekdanja štipendistka UPPG


186

(NE)POZNANI GLAVAR

Uporabila bom besede dr. Renata Garibaldija na simpoziju v Novem mestu 16. in 17. oktobra 2009: »Peter Pavel Glavar je zame svetnik, saj njegov duh govori še po več kot dvesto letih. Po dolgem iskanju sem našel pot dobrodelnosti v pomoči duševnim bolnikom.« Zase bi lahko rekla, da me je Peter Pavel Glavar našel. Njegovo ime je našo družino pripeljalo v Komendo. V naši hiši je bila ustanovljena Glavarjeva družba, ki je leta 1992 izdala prvo knjigo o Komendi, pod to streho se še vedno srečuje Glavarjev klub. Leta 1999 je navdihnil ustanovitev dobrodelne Ustanove Petra Pavla Glavarja, leta 2013 pa še ustanovitev delitve dobrodelne pomoči v okviru UPPG. Leta 1989 sem se vključila v mešani cerkveni pevski zbor, ki je kasneje dobil ime po Petru Pavlu Glavarju. Sodelovala sem pri oblikovanju simbolov Občine Komenda in pri tem smo črpali iz Glavarjeve zapuščine. dr. Marta Ciraj predsednica uprave UPPG (1999–2016)

Franca Šivica sem spoznal pred približno 40 leti, ko sem kot mlad diplomant na agronomski fakulteti v Padovi pripravljal strokovni posvet o


KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

187

čebeljih pašah. V Italiji tedaj nismo imeli nobenega predavatelja za gozdno medenje, vedel pa sem, da so Slovenci strokovnjaki na tem področju. Odpeljal sem se v Ljubljano in na Medexu so me seznanili s Francem Šivicem, ki je bil takoj pripravljen, da bi predaval na našem dogodku. Tedaj sem ugotovil, da imava mnogo stičnih točk in že ob prvem srečanju sva postala prijatelja. To prijateljstvo traja še danes. Ob neki priložnosti mi je Franc Šivic pripovedoval o Petru Pavlu Glavarju. Življenjska zgodba tega nenavadnega duhovnika in čebelarskega strokovnjaka, ki je veliko svojega časa in denarja posvetil najbolj ubogim ljudem iz svoje okolice, me je tako pretresla, da sem sklenil tudi sam pomagati ubogim v svojem kraju. Toda pri nas danes ni ljudi, ki bi bili lačni ali strgani ali brez strehe nad glavo, kot so bili nekdaj, saj se deklariramo kot družba blagostanja. Imamo pa drugačne vrste revežev. To so pretežno mladi ljudje z diagnozo depresija. Nič jih ne zanima v življenju, vse je brez zveze, zato se vdajajo alkoholu, mamilom in celo kriminalu. Med čebelarji pa ne poznam niti enega človeka, ki bi bil depresiven. Ali imajo čebele moč, da nam prinašajo veselje, optimizem, duševno in telesno zdravje ter srečo? Obšla me je nora zamisel, da bi iz zavoda za depresivno mladino v Tolmezzu dva mlada človeka za kakšno leto poskusno vzel na svoj dom, ju učil čebelariti in opazoval, kako bodo čebele vplivale na njuno vedenje. Najprej nista pokazala nobenega zanimanja za delo z njimi. Celo strašno sta se jih bala. Toda počasi sta se privadila nanje, in ko sem videl, da obvladata osnove čebelarjenja, sem vsakemu od njiju dal v popolnoma samostojno oskrbo 50 čebeljih družin. Povedal sem jima tudi tole: če bosta delala, kakor sem vaju naučil, bodo prinašale med, če jih bosta zanemarjala, bodo zbolele in morda celo pomrle od lakote. Vse je zdaj odvisno od vaju. Ta preobrat je pomenil začetek njunega hitrega zdravljenja. Prvič v življenju sta začutila, da jima nekdo zaupa in da sta odgovorna za biti ali ne biti velikega števila nedolžnih bitij. Po enem letu sta bila fanta popolnoma ozdravljena. Drugo leta sem vzel dva nova učenca in uspeh je bil enak. V desetih letih je mojo šolo apiterapije opravilo 20 mladih ljudi in samo trem med njimi mi ni uspelo pomagati. Ob koncu desetega leta sem na svojem posestvu Museis v Karnijskih Alpah pripravil seminar o svojem načinu zdravljenja mladih depresivnih bolnikov s pomočjo čebel, ki so se ga udeležili številni psihologi in psihoterapevti z vseh koncev Italije ter starši ozdravljenih mladih bolnikov. Častni gost seminarja je bil moj prijatelj Franc Šivic, ki je povedal, kdo je bil Peter Pavel Glavar in kakšen vpliv na človeška srca ima še danes, po več kot 200


188

(NE)POZNANI GLAVAR

letih od svojega odhoda v večnost. Naj povem, da vsako leto poskušam pomagati okoli dvajsetim mladim depresivnim ljudem, imam pa tudi skupino mladoletnih beguncev iz podsaharske Afrike in Bližnjega Vzhoda, ki si pri meni celijo duševne rane zaradi preživelih vojnih grozot. Renato Garibaldi – univ. dipl. inž. gozdarstva poklicni čebelar, apiterapevt, predavatelj s področja čebelarstva, človekoljub

Anton Koželj: Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod – tako so ga ljudje imenovali na Dolenjskem. S svojim znanjem in ugledom je dunajsko vlado seznanjal o stanju in razmerah v čebelarstvu in kmetijstvu na Kranjskem in prosil za finančno pomoč in odpis dajatev. Poskrbel je za duhovnost in pismenost ljudi v slovenskem jeziku. Karitativno je pomagal tlačanom, jim svetoval, kako čebelariti in kmetovati. Uvedel je žlahtne sorte trte, sadnih dreves in kolobarjenje. Zapisal je, da ni nihče več lačen, če le hoče delati. Ob iskanju gradiva za naš čebelarski zbornik sva z ženo Vido z zanimanjem brala zapise o Glavarju. Ker je bil duhovnik, ga je povojna oblast zamolčala, ni se več pisalo o njem. Želel sem, da njegovo veličastno delo v čebelarstvu ponovno oživi. Poskrbel sem za izdajo njegovega vseživljenjskega dela v tisku in digitalni obliki knjižnice Slovenije – dLib.si. Anton Koželj – od leta 2010 predsednik Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja čebelar, lastnik čebelarskega muzeja, eden najzaslužnejših za obnovo kapele sv. Jožefa na Lanšprežu in letna srečanja čebelarjev na tem kraju, v letu 2021 prejemnik priznanja ČZS Petra Pavla Glavarja


KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

189

Glavar je bil velik um, tehnika čebelarjenja je še danes enaka. Živel je z naravo, znal je prisluhniti ljudem, jih poučiti in jim gmotno pomagati, da so bolje živeli. V kapeli na Lanšprežu, kjer počiva, ga predstavljamo obiskovalcem in čebelarjem z vsega sveta. Njegov duh živi naprej. Vida Koželj – raziskovalka čebelarske dediščine avtorica prispevkov v knjigah o čebelarstvu, slikarka panjskih končnic, izdelovalka umetnin iz čebeljega satja

Ob 300. obletnici rojstva Petra Pavla Glavarja se Bogu zahvaljujem za njegovo delovanje v komendski župniji. Z g. župnikom Viktorijanom Demšarjem, ki je nam, veroučencem, prvi pripovedoval o Glavarju in nas navduševal zanj ter za hojo po njegovih smernicah, lahko ponovim: Bolj ko ga spoznavam, bolj ga občudujem, spoštujem in se mu zahvaljujem, v zadnjem času tudi priporočam v molitvi. Ko pišem o njem, se mi dogaja podobno, kot se mi je takrat, ko sem pisal knjigo o stricu, škofu Jožefu Kvasu: čutim njegovo bližino in pomoč. Rečem si: če je on zmogel tako velika dejanja, jih jaz lahko vsaj delček tega. Sodelovanje pri urejanju in s prispevki v novi knjigi o Glavarju je zame velika priložnost, najprej pa spodbuda, da po svojih močeh prispevam kamenček v mozaik Glavarjeve celovite podobe. Najprej sem to naredil z igro


190

(NE)POZNANI GLAVAR

o Glavarju z naslovom Velikan srca in duha, potem s prispevki za knjigo (Ne) poznani Glavar, sodelovanjem na simpoziju o Glavarju Čebelarske zveze Slovenije, prispevki za Družino, Čebelarja in Aplenco, v igranem dokumentarnem filmu o Glavarju, kjer mi je bilo v posebno veselje, da sem ga smel predstaviti kot duhovnika, ter v govoru na Lanšprežu. Ob tem sem začutil, kako velik človek je bil »naš Glavar«. Velik kot duhovnik, učenjak, napreden gospodar in čebelar, predvsem pa dobrotnik. To, zadnje, mi je pri njem najbliže. In njegovo pastoralno delovanje. Zato sem zadnje dejanje svoje igre o Glavarju postavil v Komendo, v katero prihaja Glavar 300 let po svojem rojstvu, da vidi, kako je pri nas danes. Precej drugače kot v času, ko je bil tukaj kaplan in župnik, a tisto, kar je učil preprostega kmeta in obrtnika pri Sv. Petru na Kranjskem, kar je pridigal in za kar se je zavzemal, svaril in opominjal, dajal zgled, ni nič drugače kot takrat. Deset Božjih zapovedi še vedno velja, glavni oltar in prižnica, za katera ima največ zaslug, še stojita, beneficijska hiša in »špital« tudi, vendar danes služita drugim namenom. Poglavitno je, da se znova oklenemo tega, kar je učil Glavar, za kar si je prizadeval in izgoreval. Potem Glavarjevo delo v Komendi ni bilo zaman, lahko mirno čaka »vstajenja dan« na Lanšprežu. Jožef Pavlič – pesnik in pisatelj raziskovalec in zapisovalec komendske zgodovine in osebnosti, časnikar, malteški vitez

Zahvaljujem se Bogu, da je Petra Pavla Glavarja obdaril s toliko darovi, da nam je postal pravi vzornik, zgled in, lahko rečemo, tudi priprošnjik. Kako ga imam rad! Kako se je zavzemal za mojo rojstno in krstno župnijo Komendo! Kako so ga imeli radi komendski župljani! Kaj vse je naredil za Komendo, kaj vse je dal Slovencem, kako natančno in odločno je izvrševal odloke tridentinskega koncila. Dvakrat na leto je obiskal vse župljane! To je bila pastorala stika, druženja, prave duhovnosti.


KAJ MI POMENI PETER PAVEL GLAVAR?

191

Čudovit zgled molitve nam je dal že pri jutranjem oblačenju. Za vsako stvar, vsak kos oblačila, ki si ga je nadel, je sestavil molitev. Znal je živeti v povezanosti z Gospodom. Bil je navdušen karitativni delavec. Za ostarele, siromašne in bolne kmete je v Komendi ustanovil eno prvih hiralnic. Skrbel je, da bi ljudje živeli zdravo in imeli pravi odnos do narave. Ko je leta 1766, star 45 let, odšel iz Komende na Lanšprež na Dolenjskem, je tam ustanovil šolo za čebelarje. Obnovil je staro razpadajočo graščino in kapelo. Dolenjce je učil tudi sadjarstva. To je energija, ki jo človek dobiva, če živi iz Boga! Peter Pavel Glavar jo je dobil v evharistiji. Kako napredno danes živimo v modernem svetu nebotičnikov, sodobnih cest, interneta, duhovno pa smo tako ohromljeni. Glavar pa je znal napredno in duhovno povezati. Ljudi je duhovno prebujal in jih spodbujal: »Imate prave korenine, ste v Božjem programu, lahko prinašate zdrave sadove.« Potrebujemo vzornike, kakršen je bil Peter Pavel Glavar. prelat Jožef Lap stolni prošt ljubljanskega stolnega kapitlja

S spoštovanjem gledam na Glavarjevo odločnost in velik čut odgovornosti, ko gre za uresničevanje svojega poslanstva. Čudim se obilici opravljenega dela. Občudujem njegovo podjetnost in sistematični pristop k nalogam. Všeč mi, kako se je vsakega področja delovanja lotil z vizijo razvoja. Znal je prositi za pomoč, predvsem pa da jo je znal nuditi. Pa vendar se je bolj kot na pomoč drugih zanašal na svoje znanje in sposobnosti. Do svojih podložnikov se ni obnašal oblastno in vzvišeno. Zavzel se je za Slovenca. Ugotavljam, da je bil človek, ki je, namesto da bi obupoval in se pritoževal, raje ustvarjal nove priložnosti – zase in za potrebe ljudi. mag. Štefan Petkovšek predsednik uprave Ustanove Petra Pavla Glavarja (2016–2024)



Priloga literarno delo



195

GLAVARJEV DAN

GLAVARJEV DAN Jožef Pavlič

univ. dipl. teolog jozef_pavlic@t-2.net

POVZETEK

Prispevek v obliki črtice govori o tem, kako je vikar pri Sv. Petru na Kranjskem Peter Pavel Glavar preživel telovo leta 1762. Začenja se zgodaj zjutraj, ko je opravil lastne napisane molitve, konča pa pozno zvečer, ko se je iz svoje knjižnice vračal k nočnemu počitku v graščino. Vmes govori o tradicionalni procesiji na konjih, ki se je vila daleč naokrog po komendski župniji. Med njo je Glavar s konja z Najsvetejšim v monštranci blagoslavljal župljane, njihovo živino, polja in travnike. Po koncu procesije je imel slovesno mašo na cerk­ venem trgu, med katero je v pridigi spodbujal župljane k češčenju svetega Rešnjega telesa, pa tudi k hvaležnosti Bogu za vse, kar jim podarja. Po kosilu je odšel v svojo tako ljubo knjižnico, kjer se je lotil prebiranja pošte in pisanja pisem goriškemu nadškofu Karlu Mihaelu Attemsu; ta je Glavarja pohvalil zaradi njegove pastoralne vneme, ter očetu, baronu Petru Jakobu de Testaferrati. Ob tem se je vnovič močno razžalostil, ker ga oče še vedno ni priznal za sina. Tolažbo je našel v prebiranju knjig in molitvi. »Kako lep dan bo. Prav na praznik Presvetega Rešnjega telesa,« se je razveselil komendski vikar Peter Pavel Glavar, ko je na telovo leta 1762 odprl škripajoče okno v svoji sobi v komendski graščini in se zazrl proti Podborštu, Tunjicam, Podgorju, Kamniku, Veliki planini, Kašnemu vrhu in Menini planini. V obraz mu je buhnila svežina junijskega jutra. Podboršt se je še dremaje naslanjal na ramena Škletovega hriba, Tunjice so si pomele oči in pretegnile svoje dolge ude, v daljavi so se kazali medli obrisi Velike in Male planine, Kašnega vrha in Menine. Peter Pavel je globoko vdihnil vonj smrekovih gozdov v Starem borštu, že pokošene mrve, cvetlic in trav podborških in mlaških travnikov, pomešan z vonjem odpirajočih se lipovih cvetov. Vonj visoke in košate turške lipe in tudi že svoje, ki jo je zasadil leta 1748 južno od mogočne sosede. Sinjina nad gorskimi vrhovi in planinami se je vse bolj prelivala v rumenino z malce razpotegnjene rdečine, kot da bi hotela naznaniti, da je tudi ona


196

(NE)POZNANI GLAVAR

vredna tega jutra. Zaradi odtenka barve krvi, ki jo je Jezus prelil za ljudi. Lepo se je ujemala z barvo plapolajoče papeške zastave, ki jo je pogumni zvonar Ropretov Janez iz Kaplje vasi namestil v mali prostor nad zvonovi v visokem zvoniku cerkve sv. Petra. Zaman je s pogledom med dobravami, griči in vzpetinami iskal prostor, kjer bo stala nova cerkev sv. Ane v Tunjicah, za katero je 2. maja, prav na svoj 41. rojstni dan, ob tunjiškem kuratu Simonu Čanklu blagoslovil temeljni kamen. »Tu nekje bi morala biti,« je bolj v mislih kot z očmi določal njen prostor v koprenastem Tunjiškem gričevju. Na najbolj razglednem in primernem prostoru zanjo, čisto blizu Bukovega griča. Nenavadna toplina mu je prežela srce. In prošnja: »O, sveta Ana, naj čim prej stoji!« Z vročo željo k materi nebeške Matere, da bi jo sam blagoslovil. In prošnja k sveti Neži, ki ga je na romanju v Rim leta 1752/53 navdihnila z mislijo, kakšna naj bi bila. Kar najlepša za ta najvišji konec komendske župnije! »Deo Gratias!« mu je zapelo srce na enega njemu najljubših praznikov. Še posebej zato, ker bo tega dne Komendčanom tako ljuba procesija na konjih. Lepšega vremena si niso mogli izprositi od Boga. Prejšnji večer je posebej molil za to, z župljani pa že v nedeljo pred koncem maše. Peter Pavel se je najprej umil v mrzli vodi iz bližnjega, 29 metrov globokega grajskega vodnjaka, ki ga je dal izkopati leta 1750. Požirek, dva jo je tudi popil, odprl prav tako že malo škripava hrastova vrata svoje sobe, iztegnil roko po lončeni posodi, v kateri mu je gospodinja Barbara Purgarin postavila na stol pred vrata vročo in mrzlo vodo. Skrbno se je obril pred že malce potem­njenim beneškim ogledalom. Ko je oblačil hlače, je prosil Odrešenika z lastnimi napisanimi in na pamet naučenimi besedami: »S prtom pokriti Jezus na križu! Ugasni v mojih ledjih vlago pohotnosti, da ti bom služil z nedolžnim srcem in čisto dušo.« In med vlečenjem nogavic na boleče noge: »Bosi Jezus, daj mi, da bom spoznal puhlost sveta in uravnaval svoje stopinje na pot tvojih zapovedi.« Pri še težjem obuvanju usnjenih škornjev: »Po poteh strahotno oropani Jezus! Obuj moje noge v očitne kreposti, da bom hitel iz kreposti v krepost.« Pri oblačenju talarja pa: »Pod težo križa na zemljo padli Jezus! Obdrži me s svojo milostjo, da ne padem v svoje vsakdanje grehe.« Prve molitve je že zmolil, ko se je zbudil in vstal. Med pokrižanjem: »Zaznamujem si čelo s črkami INRI in izgovorim: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Naj me varuje pred nenadno in nepredvideno smrtjo in pred vsemi nevarnostmi sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni – usmili se nas!« Priporočil se je še Sveti Trojici, Devici Mariji, angelom varuhom, sv. Jožefu, svojima


GLAVARJEV DAN

197

zavetnikoma, apostolu Petru in apostolu Pavlu. Spomnil se je tudi svojega duhovniškega prednika v Komendi, leta 1752 umrlega vikarja Andreja Roglja, ki mu je po rojstvu preskrbel krušne starše Basajeve v Vopovljah, ko so ga rodni prepustili žalostni usodi nezakonskih otrok. Boga je posebej prosil, da tokrat ne bi bilo prepira in zdrah, kdo bo nosil bandero na čelu procesije. To mu je že presedalo. Naj se ti Komendčani že enkrat zavedo, da je prvi Bog, in ne kdo bo prvi s praporoma in banderci, ki jih je leta 1752 posebej oskrbel za to procesijo. Hotel je dobro, a ljudje, zlasti robati kmetje, so na vse skupaj gledali drugače. Nič čudnega, da so bile potem vsako leto pritožbe. Posebej od gorenjskega arhidiakona Karla Sigismunda pl. Petazzija. »Tudi sam bi se pritožil, če bi tako ravnali drugje,« se je potrkal po prsih. Od lip je zaslišal hrzanje konj, njihovo topotanje, moške glasove. Tudi prvo kletev. »Bog nas obvaruj,« se je zgrozil, nato pa pomočil prste v žegnano vodo v kropivčku pri vratih, se pokrižal, vzel v roke razpelo in molil v latinskem jeziku: »Domine, quid me vis facere? Paratum cor meum, Deus, paratum cor meum.« »Ti, ki si trpel zame, za mojega neznanega očeta in mater, za moje župljane, za vse tiste, ki me opravljajo in klevetajo … Daj mi moč prave besede pri današnji pridigi pri Marijini kapelici na cerkvenem trgu …« In se zagledal v Jezusov trpeči obraz. »Vse bliže sva si,« je ugotavljal. »Nisi me kar tako poklical, da Ti služim. Vedno zvesteje Ti bom. Samo Ti si moja uteha. Tvoj in moj križev pot. Boglonaj Ti, da si me navdihnil zanj, da ga od leta 1751 molim z župljani v cerkvi. Res mi ne kaže drugega kot voljno trpeti, prenašati vse, kar se zgrinja name. Ti to dobro veš, mi edini lahko pomagaš, da bom laže nosil vse križe in težave …« je goreče prosil kleče pred Križanim na razpelu na steni sobe. »Gospod župnik, gospod Peter Pavel,« ga je zbudilo iz globoke potopitve v Križanega trkanje in glas kaplana Antona Jožefa Zagoričnika: »Pohiteti bo treba.« »Saj bom,« se ni nič rad odtrgal od tolikšne duhovne bližine z Njim, ki ga bo danes nosil v monštranci, ko bo jezdil čez komendska polja. »Moj edini pravi Tolažnik,« se je še enkrat oprijel Jezusovih nog in jih poljubil. »Nisem Te vreden, a nikdar se Ti ne bom mogel dovolj zahvaliti za milost mašništva, da Te bom smel in mogel ponesti med ljudi, v njihove domove, na komend­ ska polja, kjer letina dobro kaže. Bodi zahvaljen za to, da bodo ljudje imeli kruh.« Globoko zamišljen je stopil do zakristije, kjer mu je cerkovnik Mihael pomagal nadeti prazniku primerna bogoslužna oblačila. Konjski hlapec je že držal njegovega konja in mu pomagal dati noge v stremena, cerkovnik pa mu


198

(NE)POZNANI GLAVAR

je podal monštranco z veliko posvečeno hostijo. »Pa pojezdiva,« jo je trdno prijel v roke in prižel na prsi. »Ti, Gospod, in jaz, tvoj nevredni služabnik, po naši župniji.« Med jezdeci je govorjenje potihnilo. Nič več ni bilo slišati prerekanja na čelu procesije. »Očitno so se sporazumeli, kdo bo nosil prapora,« si je oddahnil Peter Pavel. Hvaležno je pogledal veliko beneficijsko stavbo iz leta 1752 z Jelovškovim portalom in freskami na desni strani poti po klancu navzdol, v kateri je prebil toliko ur med knjigami in pisanjem, kdaj tudi pomolil pred hišnim oltarčkom. Posebej za fante, za katere je leta 1760 ustanovil šolo z internatom. »Posrečilo se mi je,« mu je postalo toplo pri srcu. »Tudi pri čebelicah mi dobro kaže,« je pogledal svoj uljnjak, iz katerega so v ranem soncu že izletavale najbolj pridne prinašalke medičine. Večina proti bližnjima lipama. »Dobro, da sem še eno zasadil,« je pomislil. »Tukaj bi bila lahko še ena stavba,« so se mu oči ustavile na nasprotni strani od beneficijske hiše. »Je dovolj prostora zanjo. Pa še blizu cerkve je. Kaj ko bi jo zgradil za naše bolne župljane, ki na starost nimajo kam iti, jim doma ne morejo in ne znajo prav pomagati. Zdravnik in zdravljenja ter higiene vešče redovnice bi jim lahko. Vsaj lajšali trpljenje. Da bi bili oskrbljeni, kot se spodobi vernim in Bogu do konca zvestim ljudem,« je navdihnilo Petra Pav­la. »Nekaj moram narediti posebej zanje. Sedaj ko poznam vse farane, sem jih od leta 1752 izpraševal krščanski nauk po domovih, jih poučeval in rudimentis fidei et morum, da bi izkoreninil praznoverje in vražarstvo med njimi.« Prav vsak dom je blagoslovil, ko je jezdil spretno mimo njih. Še kmetje, vajeni konj, so se mu čudili, kako to zmore; zraven še nositi težko monštranco. Ni se hvalil s tem, ni pa povedal, da se je tega učil tudi iz Griesbachove knjige Reitkunst. »Res si lahko zadovoljen, da imaš grad na tako lepem kraju in da ti pšenica in oves tako dobro kažeta,« je pomislil na kriškega grofa Antona Jožefa Auersperga, ko se je procesija razpotegnila mimo grajske kapele Marije Kraljice na Drnovem, čez polje proti Suhadolam, kjer je bila pri novi cerkvi sv. Klemena prva maša. Maševal je pri zunanjem oltarju in pridigal kaplan Zagoričnik. »Tole o papežu mučencu sv. Klemenu si pa dobro vpletel v svoj govor,« je Peter Pavel v mislih pritrdil svojemu duhovnemu pomočniku. Skadovce je, prav tako v mislih, pohvalil, da so lepo okrasili svoj telovski oltar z brezovimi vejami in drugim zelenjem ter rožami in dali svete podobe na hišna okna, na njih prižgali sveče, še prej lepo pospravili dvorišča. »Saj mu ne bo škodilo,« si je dejal, ko je njegov konj pil vodo iz Pšate. »Če jo je že meni ponudila cerkovnikova žena iz majolke, je je tudi on vreden


GLAVARJEV DAN

199

iz reke. Upam, da ni onesnažena,« ga je spreletelo ob spominu, da je zaradi živinske kuge samo v Suhadolah leta 1761 poginilo več kot sto glav goveje živine. »Svoje župljane moram še bolj opozarjati, naj skrbijo za osebno higieno in zdravo živino,« je sklenil, ko so se usmerili proti Žejam. Med ježo po travnikih mu je pogled zdrsnil proti zaobljenemu podolgovatemu hribu, pod katerim, in tudi na njem, so rasle visoke smreke, vmes borovci, kakšen hrast, kjer je bilo vodnato, vitke močne jelše. »Bom pa tukaj kaj posekal za svoje stavbe, če mi malteški veliki mojster ne bo dovolil v malteškem borštu. Skadovci so pobožni možje, mi bodo gotovo odstopili kakšno smreko. Posebej gruntarji Matija Bergant, Jakob Marin in Urban Ramuš. Moščanov si ne upam prositi za to, ker nimajo toliko gozda, jih bom pa za pomoč pri zidavi, saj so zelo spretni pri tem, imajo močne konje. Veliko so že žrtvovali za svojo cerkev sv. Boštjana, imajo celo bratovščino njemu v čast. Res lepa cerkev,« jo je s pogledom od daleč pobožal Glavar. »Pravi biser sredi vasi. Manjka le še Marijina kapelica ob njej.« »Bogve kako je bilo tukaj, ko so bili tod še Rimljani? Ali je tukaj res stala prva cerkev v komendski župniji?« se je vprašal, ko so jezdili iz Žej proti Vodicam, na pol poti do njih zavili desno skozi Bidršco proti Nasovčam, prečkali Staro cesto, po kateri so vozili Rimljani, so korakale rimske legije. V Lahovčah so Lahi celo imeli svojo opekarno. »Bog daj, da bi na teh poljih spet tako dobro obrodila ajda,« je prosil Stvarnika, ko se je procesija vila mimo Gorišce. Čebele jo bodo z veseljem obletavale. »Nisem se zaman trudil s temi kmeti, da bi jih naučil čebelariti, da bi bolje živeli, prodajali bolj kakovostno žito, posebej pšenico in oves, gojili zdravo živino, umno kmetovali,« je modroval med molitvijo za svoje župljane in blagoslavljanjem njihovih polj. Že precej utrujen, a dobre volje je mimo Klanca prijezdil nazaj v Komendo, za njim pa več sto kmetov. Domačih in od vsepovsod. Pri Marijini kapelici zunaj cerkve je bilo že vse pripravljeno za mašo. Pritrkovalci so že dolgo pritrkavali, učitelj petja Jakob Frančišek Zupan je postrojil deški pevski zborček iz Glavarjeve šole in tiste učence, ki bodo petje spremljali na gosli in druga glasbila. Laudamus Te, Deus je ubrano zapel pevski zbor na note, ki jih je prav za to mašo zložil obetavni učitelj petja in že tudi skladatelj maš. »Laudamus Te, Deus, glorificamus Te,« je bila prva Glavarjeva misel v skrbno pripravljeni pridigi za praznik Presvetega Rešnjega telesa in krvi. »Tebe, Boga hvalimo, poveličujemo in se ti zahvaljujemo za dar vere, za novo Božjo hišo med nami, za naše domove, polja in pridelke …« je podkrepil svoje besede. Tisto, kar je napisal, in ono, kar mu je prišlo iz srca spotoma, je čutil, da mora povedati svojim župljanom. Ko jih je pogledal, je vedel, da jim govori,


200

(NE)POZNANI GLAVAR

kar so želeli slišati iz njegovih ust. Ne vzvišeno duhovnikovo govorico, marveč takšno, kot so ga učili jezuitski profesorji med študijem modroslovja in bogoslovja v Gradcu, je prebral v knjigah v svoji knjižnici. Spodbudo k zvestobi Bogu v pravi in trdni veri ne glede na to, kaj jih bo zadelo (tudi veliko hudega jih je), je duhovnike učil tridentinski koncil, je zapisal veliki cerkveni učitelj sv. Tomaž Akvinski, je vse bolj spoznaval Peter Pavel. »Z Aristotelom jih ne bom mučil,« mu je bilo hitro jasno. »Oznanjati jim moram pravi krščanski nauk, saj so še polni praznoverja. Ko jih doleti kaj hudega, iščejo vzrok v vražah, namesto da bi ga sami pri sebi. Vendar danes ne bom govoril o tem,« je pomislil že pri pripravi pridige. »Danes je dan za zahvalo Bogu, pa tudi dobrim ljudem, pohvalo jezdecem, da so skupaj z njim vztrajali na tako dolgi poti, priporočilo, naj živijo v Božji milosti in tolažbi. Bogu hvala za vse, tudi za vas,« je končal pridigo in pogledal jezdece, ki so jim glave že kinkale med ramena. Ob koncu maše jih je povabil na kozarček dobrega vina v svoj vinotoč. Kako so se začeli pogajati za konje, je preslišal, čeprav je dobro vedel za to mešetarjenje in kupčijo. »Si bom že kaj izmislil, ko jih bom spet slišal zaradi tega,« si je rekel. »Ne bom si dal pokvariti dneva z grajo jezdecem na tako lep in velik praznik. Ohraniti moram notranji mir.« Da bi ga, je stopil še v farno cerkev pred oltar sv. Petra, pokleknil in se zahvalil Gospodu. To je naredil že prej, ko je monštranco skrbno shranil v Jelovškov tabernakelj. A hotel je biti še sam v cerkvi. Tukaj se je počutil najbolj doma. Pred Jelovškim glavnim oltarjem in prižnico, s katere je nedeljo za nedeljo vabil svoje župljane, naj ne klonejo pred ničimer, se v vsem izročajo Bogu. »Ljubi nebeški Oče, navdihuj me še naprej, dajaj mi moči, da bom zmagoval nad vsem, kar me doleti hudega, da bom vztrajal na tvoji poti in kazal pravo pot župljanom,« se je zazrl k troedinemu Bogu vrh prekrasnega oltarja. »Kako lep dom imaš pri nas in kakšne mojstre, da so Ti ga zgradili in opremili,« je pomislil na graditelja cerkve stavbenika Gregorja Mačka, soseda iz Cerkelj, slikarja Franca Jelovška iz bližnjega Mengša ter podobarja Janeza Gabriča in Jakoba Löhra. Zanje se je še zlasti zahvalil Njemu, kateremu v čast je komendator baron Peter Jakob sezidal to hišo. »Še danes mu bom pisal,« je sklenil. »Še to popoldne. Posebej se mu bom zahvalil za tako krasno svetišče med nami. Zasluži si to, čeprav že dolgo ni videl, kako zelo so se Komendčani in mojstri potrudili za eno najlepših baročnih cerkva na Kranjskem. Zahvalil sem mu bom tudi za to, da nam je leta 1753 preskrbel relikvijo rimskega mučenca sv. Urbana.« »Gospod župnik, kosilo Vas že čaka,« ga je pri cerkvenih vratih pričakala že malce nervozna gospodinja Barbara. Danes sem Vam pripravila jed, ki jo


GLAVARJEV DAN

201

imate posebej radi. Postrvi iz potoka Brnik. Gospod kaplan vas že čaka, da pojesta … Tudi gospod semeniščnik Jožef Tomelj.« »Bog lonaj Barbara,« jo je pohvalil, ko so pojedli. »Kako dobra juha, pa pečenka, res si mojstrica. Kako ti uspe vedno pripraviti tako dobro kosilo in večerjo?« »Z ljubeznijo,« se je oglasilo izza loncev iz sosednjega prostora. »Z ljubeznijo,« je ponovil vikar Peter Pavel. »Bolje nisi mogla povedati. To velja tudi zame. Takšen moram biti do faranov. Najprej jih imeti rad. Potem vse drugo. Za to si bom še bolj prizadeval. Ali sta slišala?« se je obrnil h kaplanu in semeniščniku. »Barbara ni študirala teologije, komajda zna kaj malega prebrati, pa ve za prvo Božjo zapoved. Še bolj se bom moral potruditi za svoje župljane, jih učiti resnice svete katoliške vere, pravi cerkveni nauk. Šola, šola, ta je pomembna,« je pogledal posinovljenca. »Znanja ni nikdar preveč, prvo pa je to, na kar je opozorila Barbara: ljubezen do ljudi. Potem bo tudi do Boga. Sancta Trinitas nam je vsem zgled! Na zdravje obema! Ravno včeraj so mi z Vipavskega pripeljali novo vino. Pazita, da ga ne bosta preveč popila,« ju je blago opozoril. »Kindermacher,« si je rekel sam pri sebi. »Nocoj bom moral biti pri hlapcih in deklah še posebej pozoren, da ne bo tako deloval … Privoščita si še en kozarček, jaz pa stopim do čebelnjaka in nato v knjižnico.« Ko je šel mimo kmetov, se je po njihovih glasovih in govorjenju čutilo, da so ga že malo preveč popili, a jim tega ni zameril. »Če je velik praznik, naj bo tudi velika gostija,« jim je privoščil vino iz svojih sodov. »Če ga že gospoda pije, zakaj si ga ne bi kdaj privoščil tudi ubogi kmet. Saj gara, se izgara, le kratko živi. Bogve kako dolgo bom sam? Še toliko dela me čaka. Najprej pa ve, ljube čebelice. Zupanu moram naročiti, naj napiše še kakšno pesem o vas. Če je že tako sposoben, da zmore zložiti mašo, bo tudi eno pesem o vas … Kako ste pridne,« se je zagledal v odprtine panjev svojega čebelnjaka, iz katerih so vzletavale in priletavale kranjske sivke. »Bog vam je to dal po naravi, ljudem pa po pameti, a vas ne dosegamo,« se je zamislil. »Si sapis si apis … Pregovor je lep, a da bo držal, grem k vam, moje knjige,« se je od čebelnjaka usmeril v knjižnico. Tudi, da bom kaj novega prebral o vas in napisal, kar ste me naučile, kar sem novega spoznal, ko sem vas opazoval. Čaka me zavoj novih knjig. Le kaj so mi poslali, a še nisem utegnil pogledati? Toliko je bilo drugega. Bolniki, šola, nujen obisk pri kriškem graščaku Auerspergu, pa pri smledniškem Karlu Jožefu, za katerega me je prosil kmet, nad katerim se znaša, mu nalaga prevelika bremena, zato bi rad prišel v našo komendo; pa moj Status animarum … Kaj pa je tole, le kaj mi piše goriški nadškof Karel


202

(NE)POZNANI GLAVAR

Mihael Attems,« na hitro odpre pismo svojega nadškofa. Ko bere, se mu usta raztegnejo v smehljaj, napete obrazne mišice sprostijo, oči tudi, mu zaigra pri srcu: Spoštovani gospod vikar Peter Pavel Glavar! Čestitam Vam za vaše učenje krščanskega nauka otrok in odraslih, izpraševanje po domovih, pridige, o katerih slišim same pohvale, pa tudi, kako učite kmete, da bi bolje gospodarili, laže živeli, več pridelali na svojih poljih. Glavno pa je, kako vestno skrbite za zveličanje njihovih duš. Ta vaša vnema naj bo zgled drugim duhovnikom. Posebej jim jo bom priporočil in jo podprl. Boglonaj Vam tudi za vaš dar za moje semenišče, v katerem je bil tudi vaš kandidat za duhovnika Giuseppe Tomelli. Veliko obeta … Naj Vas dobri Bog še dolgo ohranja zdravega in krepkega na duhu in na telesu, da boste mogli narediti še veliko dobrega za komendske župljane in mojo nadškofijo. Peter Pavel je sklenil, da se bo svojemu nadškofu takoj zahvalil. Vzel je gosje pero in začel pisati zahvalno pismo s svojo majhno lepo poševno pisavo. V latinščini, ki jo je dobro obvladal. Sprva ga je mislil v italijanščini, a latinščina je bila tisti pravi cerkveni jezik, ki ga je bil najbolj vajen. Bohoričica pa za njegove kmete, kot kranjščina s prižnice. »Lubi farani … Kako naj bi jim drugače rekel, jih tolažil, spodbujal? Kaj latinskega vmes že, kakšen pregovor, drugače pa čim bolj preprosto, slikovito, da si bodo zapomnili za ves teden do prihodnje nedeljske maše. Pregovor In vino veritas se sicer lepo sliši, a kaj pomaga, če ga moji farani ne razumejo, pri besedi vino pa lahko uganejo, da jih bom na nekaj opozoril. Če jih na to, kaj vse lahko povzroči vino, kadar ga preveč popijejo, moram to narediti tako, da bo zares prepričljivo.« Peter Pavel se zahvali še baronu Petru Jakobu. Opisu slovesnosti na tokratno telovo doda poročilo o stroških, ki jih je imel v župniji, prihodke pa raje zamolči, da ne bi baron še več zahteval od njega. Sam ima velike načrte, denar pa hitro poide. Pravo deško semenišče, kolegiatni kapitelj, stavbo za ostarele siromašne župljane, novo cerkev na najlepšem griču v Tunjicah, kakršno je videl v Rimu, posvetil pa bi jo sv. Ani, še enega duhovnika v župniji, saj se prihaja sv. Urbanu priporočat toliko romarjev; tudi v župnijski cerkvi in podružničnih bo treba še marsikaj urediti in obnoviti. Stroški, stroški … »Oves in med mi res veliko prineseta, a stroškom ni videti konca. Vam se pa ne bom odrekel,« so mu prsti zdrseli po hrbtih knjig. »Kaj bi brez vas, brez znanja, ki sem ga pridobil, ko sem vas bral? Kako bi pomagal svojim ljubim faranom, kmetom? Še dobro, da so me jezuiti v Ljubljani in v Gradcu naučili toliko jezikov. Dolžan pa sem tudi z vsemi sposobnostmi pomagati svojim ljudem, Slovencem. Kar sem se naučil, bom posredoval drugim,« je vnovič sklenil Glavar. »Zakaj sem postal duhovnik? Kaj vse so zmogli


GLAVARJEV DAN

203

tile: Aristotel, Tomaž Akvinski, sholastiki, moj profesor Erberg … Vsaj del tega zmorem tudi sam. Še več bom bral. Kar se bom naučil, spoznal in preučil, bom prenašal med ljudi. To sem dolžan. Nič me ne bo ustavilo. Tudi solzne oči od pisanja in branja ne, utrujena roka, boleče in skeleče noge … Jezus, pomagaj mi, da bom zmogel. Zaradi ljudi, mojih vernikov, neizobraženih Slovencev. Kdo jim je prvi dolžan pomagati, če ne mi, duhovniki? Tudi tam, kjer bi jim prej morali drugi, a mislijo le nase, na svojo čast, denar, ugodje in dobiček. Kmet pa naj životari. Tako ne sme biti.« Segel je po eni izmed knjig na polici blizu okna. Tisti, v kateri piše, kako kolobariti, če hočeš več pridelati, zemljo dobro preorati in obdelati, še prej pognojiti. Tudi trava na travnikih ne raste dobro sama od sebe. Prav tako potrebuje pozorno oko in znanje gozd. »To, kar tukaj piše, bom najprej preizkusil sam, nato pa podučil kmete,« sklene Glavar, ko obrne nekaj listov v knjigi fizio­ kratov. Zavedajoč se, da je treba znati pridelke tudi dobro prodati, jih spraviti na pravo tržišče, vedeti, kaj se dobro prodaja, po čem je povpraševanje. »Ljubi Jezus,« je pogledal na Križanega nad majhnim oltarjem, kjer je kdaj, posebej pozimi na delavnike, maševal rano zjutraj, »saj mi ne boš zameril tega, dobro veš, da imam najboljše namene. Kmeta je treba tudi izobraziti, dvigniti, mu dati pravo dostojanstvo in vrednost. Ni dovolj, da pride v cerkev, me posluša, doma skuša kaj narediti iz tega, kar je v cerkvi slišal, da se mu to bolj ali manj posreči. To se mu mora tudi drugje. Najprej tam, za kar je poklican. Kmetu pri obdelovanju zemlje. Lončarju s Podboršta pri izdelavi lončene posode. Konjskemu hlapcu pri ravnanju s konji. Svinjski dekli pri pitanju prašičev. Zakaj ne bi pri tem, od česar živiš, dosegel več kot skrb za golo preživetje?« Peter Pavel se je hotel lotiti pisanja še enega pisma baronu Petru Jakobu, a se je zadnji hip premislil. To je naredil, ker je bilo telovo prevelik praznik, da bi se lotil tega, kar se mu je pletlo v glavi, mu je grenilo življenje. Vprašanje, ali je baron Peter Jakob res njegov oče ali ne? Kadar sta bila skupaj, sta si pisala, se tudi sporekla, je čutil, da ne more biti drugače, a je baron to vedno zanikal. Po drugi strani pa se je vedel do njega, kot se oče do sina. Prav tako ni vedel, kdo je njegova mati. Na uho mu je prišlo, da naj bi bila Ježova z Gore. Tako ni poznal ne očeta in ne matere. Očeta že, dozdevnega, a kaj ko mu je ta rekel, da bo to do smrti zanikal, za mater pa ni našel lepe besede. Kvečjemu tisto na k … Glavarju so se ob spominu na to orosile oči, se je le stežka zbral in bral dalje. Usodo njemu podobnih je spoznaval ob obiskih komendskih župljanov, ko jih je poučeval in izpraševal iz znanja krščanskega nauka. Le da je


204

(NE)POZNANI GLAVAR

usoda nekaterih še veliko bolj kruta od njegove. On je vsaj prišel do temeljite izobrazbe, so mu drugi pomagali do tega. Zdaj jim vrača s tem, da dela zanje, kar najbolje ume in zna. Ker so njemu samemu pomagali revni ljudje, a dobri po srcu, Jerasovi iz Vopovelj, se je čutil dolžnega, da naredi nekaj podobnega, kot je zanj vikar Andrej Rogelj, ko ga je dal v rejo k Jerasovim. K sebi je vzel dečka, in ga s tem rešil uboštva, bistrega, še ne triletnega Ježovega Jožefa z Gore pri Komendi, za katerega so šušljali, da je sin sorodnice njegove matere. Želel si je tudi v Gradec, da bi naredil doktorat. Znova je vzel v roke tako rekoč napisano doktorsko disertacijo Conclusiones theologiae, a jo je hitro odložil. Je bilo preveč boleče, kot izkušnja z očetom. Očitno mu je usojeno, da bo ostal kar na Kranjskem, v Komendi. Če se bo malteški viteški red, ki je imel v lasti Komendo, s tem strinjal. Sedaj se je, ker se je baron Peter Jakob. Kaj pa naj drugega, saj mu komenda na Kranjskem toliko daje v denarju, on, Peter Pavel, pa kar najbolje skrbi zanjo kot zakupnik. Kako dolgo, ne ve, a bi bilo dobro, da bi bil pripravljen tudi oditi iz Komende, če bo kdaj prišlo do tega. Če se malteški viteški red po baronovi smrti premisli in da komendo v roke njemu nenaklonjenemu komendatorju, ta pa si izbere za župnika duhovnika, s katerim se ne bosta ujela. Komenda je zdaj veliko vredna, ker vestno skrbi zanjo, oskrbnik Bitenc pa jo je prej zanemarjal. Mračne misli so grozile, da mu bodo pokvarile dan in večer. Zato je zaprl Status animarum, ki mu je bil sicer tako ljub, upihnil svečo, se tipaje spustil po stopnicah, zaklenil težka hrastova vrata z velikim, posebej izdelanim ključem in se napotil proti graščini. Cerkev, posebej visoki zvonik, sta se bočila vrh hriba kot najbolj trden pomnik, da je tukaj doma Jezus, smernik in pot do večnega življenja. Preden je stopil v graščino, se je še pomudil pred staro lipo in tisto, ki jo je zasadil sam. Od njiju se je širil čudovit vonj. Narava in čebele dobro opravljajo svoje delo. Narava, da lipi tako dobro rasteta, čebele pa, da bo letos obilo lipovega medu, ki ga ima tako rad. Posebej v čaju, s katerim mu postreže gospodinja Barbara. V graščini je bilo že vse temno. Ko je šel mimo gospodarskega poslopja, je zaslišal, kako je na seniku dekla rekla hlapcu: »Auu! Pusti me!« »Mogoče se mi je samo tako zdelo,« je pregnal misel na greh, ki naj bi se zgodil na komaj dobro posušeni mrvi. »Povsod pa res ne morem biti zraven še kot čuvaj,« si je rekel. Dekla se mu je zasmilila, kot so se mu dekleta in žene iz revnih družin, kadar je prišlo do nezaželene nosečnosti. »Ali je bilo pri meni kaj drugače?« se je vprašal. In prvi očenaš, ko je prišel v svojo sobo, namenil za svojega (ne) znanega očeta in mater. Nato za župljane, ki so se mu posebej priporočili v molitev. Sredi nje ga je zmoglo, glava mu je udarila ob Kristusove noge pri


GLAVARJEV DAN

205

razpelu, pred katerim je klečal. Čas je že, da se uleže in zaspi. »Dovolj je dnevu lastna teža,« je pomislil na to, kar so ga učili v Ljubljani in Gradcu in je zdaj sam občutil. »Jezus, vse izročam v tvoje roke,« je še rekel, slekel talar, si na hitro umil obraz in noge in se ulegel v trdo posteljo, kakršno si je naročil pri mizarju Lužarju v Mostah, gospodinja Barbara, vajena vsakega dela, pa mu jo je naphala s koruznico. Ker je zdrava; kakšna bolha v njej, ki ti pije kri, pa te tudi opozarja na minljivost življenja. »Bogve, kako, kdaj in kje se bo izteklo moje,« se je zamislil. Sanjal je, da je v drugi graščini, v mehkobni, z griči posuti pokrajini, kjer čebele obilno rojijo in prinašajo sladko medičino v nakladni panj, troti pa jih pri tem motijo. In da ga je tam obiskal njegov krušni polbrat general v Vojni krajini Jernej Basaj.