Red Line

Crvena nit —— Rdeča nit

Galerija Karas, Praška 4, Zagreb, hr 3.– 12. 10. 2014.

Crvena nit —— Rdeča nit Obalne galerije Piran, Tartinijev trg 3, Piran, slo

SILVA KALČIć

Crvena nit ——

Akira Kurosawa je 1990. svoje snove u različitim periodima života (i anticipirajući njegov kraj) pretočio u omnibus magičnog realizma Snovi (Dreams).

U jednoj od priča tog filma, čija radnja se odvija na planini u snježnoj mećavi, djevojka bez stopala (Yuki-onna, genij smrti iz japanskog mita) onirički ponavlja „snijeg je topao“ i pokriva magičnim šalom (tkanjem, protkanim srebrnim nitima) prsa i lice zalutalog planinara; nagoni ga da joj se prepusti, i time i smrti u snijegu. Kad je čovjek izabrao pridići se, oduprijeti se zavodljivoj toplini utjelovljenoj šalom, djevojka skida šal s glave i pokriva ga i njime, pritišće mu prsa da nanovo legne; naposljetku metamorfozira u bijeli veo koji odnosi vjetar. Načelo magičnog realizma predstavlja umjetničko djelo – a u širem smislu i samu stvarnost – kao oblik hermetičke obmane. Postoji samo jedna sveukupnost, a granica između različitih slojeva stvarnosti (realnog i magijskog „uljeznog“ elementa) biva izbrisana – prema C. G. Jungu psihološki ili duhovni svijet jednako su stvarni kao i svijet shvaćen kroz fenomene. Primjerice, japanska umjetnica Chiharu Shiota u hibridnoj formi performansa i ambijentalne instalacije (u Luzernu 2002.) oko postelja usnulih djevojaka isprepliće, od stropa do poda, od zida do zida, filigransku čahuru prediva crne vune koja je simbolička poveznica stvarnosti i snova, stanja ultimativne usamljenosti. Nekoliko radova na izložbi Crvena nit imaju ikonografiju magičnog realizma (radovi Urha Sobočana, Marjete Godler, Ivana Midžića) i nadrealizma (radovi Ande Klančič i Ksenije Barage). Nekoliko radova na izložbi dovodi se u relaciju s arhitektonskim prostorom, ili imaju mjerilo arhitekture (radovi Jane Mršnika i Vesne Štih, Jagode Buić, Ete Sadar Breznik i Valentine Stepan). U arhitekturi, Semperova „teorija odijela”, njem. Bekleidungstheorie, aluzije na tekstil i platno, nije nimalo slučajna. Pletenje i tkanje bile su prve primjerene tehnologije izvedbe zidova u počecima arhitekture, a čvor njihov prvi konstruktivni element. Vertikalno obješeni „tepisi” – zid kao mobilni inventar i ujedno strukturalni element nastambe nomada svojim su uzorcima i motivima komunicirali kulturne i duhovne nazore i vjerovanja, kao i težnje svojih autora (korporealnost zidne instalacije/tapiserije nalazimo u radu Jagode Buić ulupuh / DOS

CRVENA NIT

i Elene Fajt). Tekstil nastaje i biva transformiran i oprostoren strategijama omatanja, plisiranja, uslojavanja, tiska (digitalni print omogućuje finoću detalja i veći raspon boja od analognih tehnika), tkanja, kukičanja, vezenja, krpanja, drapiranja, vješanja, variranja mjerila (kao primarne tehnike monumentalnosti), autostereograma (3d prizora na 2d slici), dekonstrukcije (primjer je devoré proces, građenja i micanja slojeva boje i tekstila), saturacije (primjerice, bojom).

Izložba Crvena nit proizašla je iz suradnje Sekcije za tekstilno stvaralaštvo ULUPUH-a i slovenskog projekta Moč niti, kao izložba Fiber Art-a (engl., pojam doslovno neprevodiv) što je krovni naziv za tekstilne tehnike u tekstilnom i netekstilnom materijalu kojom se izrađuju neutilitarni objekti.

Tema izložbe je propitati materijalnost i u tome taktilnost tkanine, iznaći nove forme tekstilne skulpture, kao i nove materijale, netradicionalne i/ ili netekstilne, u primijenjenoj umjetnosti tekstila u Sloveniji i Hrvatskoj. Također, pronaći primjere iz suvremene umjetnosti, koncepcijski razlučive, no srodnih materijala i tehnika. Moč niti (Moć niti) bio je naziv izložbe održane 2010. u izložbenim prostorijama Alzaškog tekstilnoga muzeja u HussernWesserling, u Francuskoj (kada je dizajnerica Ksenija Baraga pozvala i druge dizajnerice – Etu Sadar Breznik, Andu Klančič, Janu Mršnik i Vesnu Štih – da sudjeluju u projektu) na temu klasičnih i inovativnih tekstilnih tehnika te tekstilnih objekata koju su-stvaraju izložbeni prostor. Budući da se naslanja na Moč niti, izložba nosi naziv „crvena nit“ potvrđujući kontinuitet misli prethodne izložbe te u želji da takva suradnja postane tradicionalnom, u frazeološkom značenju „glavna misao, provodni motiv“ gdje se upravo crvenom bojom naglašava važnost nečega, skreće pozornost na što: u podudaranju s njemačkim frazemom „der rote Faden“ (dok na talijanskom „aver il cintolino rosso“, u doslovnom prijevodu „imati crvenu trakicu“, ima značenje „biti privilegiran“). U frazemu „crvena linija“ crvenom se bojom naglašava krajnja, podnošljiva granica koja se ne smije prijeći. Jaje visi na tankoj niti nad Bogorodičinom glavom, simbolizirajući neodjeljivost duha i materije, na slici Piera della

Francesce Madonna dell'Uovo (1472.). Suvremeni umjetnik iz Hrvatske David Maljković uzima crvenu boju kao polazište za jedan od svojih ranih radova, ušivanja crvenog konca izravno na platno na koje, na način sjevernohrvatskih „kuvarica“ ili „zidnjaka“, transponira Matisseov Crveni atelje iz 1911. (prostor slike građen je konturnom linijom nalik na arabesku cvijeta dragoljuba i ubikvitetnom crvenom bojom).

Maljković transplantira obiteljski portret svoje majke istim "mekanim" postupkom ušivanja u platno, dok na portretu oca aplicira čavliće u drvo.

Ponjava ili ruta, izrađena u seoskom domu babe Gorana Ristića u hercegovačkoj Jablanici, jest dugotrajno rađen ručni rad starica iz sela različitih nacionalnosti i vjerske pripadnosti, sastavljen od mnoštva krpica i bačenih komada platna odnosno „suvišaka“. Ristić „ponj“ proglašava zastavom nacije sačinjene od mnoštva entiteta (BiH), utjelovljenih mnoštvom obojenih pruga koje se nadovezuju u formu tepiha, u narodu u raznim inačicama zvanog i „drolja“ ili „trolja“.

Radove na izložbi Crvena nit možemo podijeliti u nekoliko konstrukcijsko-tehnološko-misaonih cjelina. eksperimentalni okoliš Jana Mršnik i Vesna Štih povezuju tekstilne i industrijske proizvode s prostornim dizajnom. Autorice je zanimala modularnost posebnih elemenata i uloga konačnog korisnika koji može preurediti proizvod i prilagoditi njegovu uporabu. Tako povezuju i uključuju pravila postupka oblikovanja na raznim područjima likovnih umjetnosti i nadgrađuju ih u šire smisaone strukture. Na izložbi predstavljaju svoj projekt Rastoča svetloba (Svjetlost koja raste), kojega čine prozirni tekstilni valjci. Oni postaju sve gušći prema unutarnjosti, prema jezgri, tj. utkanom izvoru svjetlosti, i sve rjeđi prema van. Naizgled meka i fina struktura mijenja se sa svjetlošću preko nevidljivih kretanja sjena, dok svjetlosna tijela stvaraju višeslojni prostor i nose fizičku i ekspresivnu moć. Instalacija Leteče preproge (Leteći ćilimi) Ete Sadar Breznik povezuje se s izložbenim prostorom, ali je ujedno i neovisna o njemu. Stvara igru svjetla, sjena i boja, koje koriste Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

orijentalne arabeske što podsjećaju na graciozne pokreta plesača. Umjetna je svila upotrijebljena kao glavno sredstvo izražaja. Njezin prozirni sjaj prostoru daje neočekivano „čarobno“ svojstvo neposredno aludirajući na priče Tisuću i jedne noći već u naslovu instalacije. Valentina Stepan autorica je instalacije-ambijenta Bijela soba na temu habitacije, prostora kao nedjeljivog dijela arhitekture u kojemu događaji koji su prošli ostavljaju tragove. „Sva komunikacija tijela s prostorom odvija se na površini kože i objekt je taj koji najbolje tumači tu senzaciju. Osjetilne doživljaje materijalom prenosim u medij prostorne instalacije/ambijenta, te na taj način komentiram navedeni odnos.“ Prostorna instalacija/ambijent sastoji se od poda i dva pregradna zida spavaće sobe, unutar kojih se nalazi krevet, noćni ormarić s lampicom, radni stol, stolac … Ormar je postavljen izvan same instalacije kao dodatni element u službi „zatvaranja“ ambijenta u jednu cjelinu. Time je stvorena i putanja kretanja promatrača/posjetitelja. Čitava soba projekta kao i namještaj u njoj ispleteni su od bijele vune. Materijalom je dočarano ispreplitanje čovjeka i prostora, a također i „naša energija“, „toplina“, sigurnost, udobnost, iskrenost, koje su taktilnošću bjeline još produbile svoje značenje. Soba je stvarana/pletena kroz određeno vrijeme (i neprestano je i nadalje pletemo). Niti vune međusobno se prožimaju baš kao i naš život, tako iz prostora u kojem boravimo možemo iščitati vlastitu prošlost, prolazak kroz razne životne faze, određeni kontinuitet življenja kroz koji očitujemo svoj istinski karakter.

Bijela soba je kopija autoričine podstanarske sobe te dio slojevitog projekta diplomskog rada. Tragovi petlji su poput nevidljivih zabilješki življenja unutar konačno pronađenog utočišta.

4/5

visokotaktilni tekstil Vesna Pleše recentan rad Kroz niti izrađuje gotovo zaboravljenim ručnim tkanjem, ondulé tehnikom porijeklom iz Japana koju koristi već dvadesetak godina. Definicija tkanja je da se niti osnove i potke sijeku pod pravim kutom u nekom vezu, međutim kod onduléa tome nije tako – valovito tkanje postiže se pomnim planiranjem osnove uz pomoć posebnog brda te kontinuiranog premještanja pozicije istog tijekom rada. Kod ovog rada ručno obojena osnova je protkana gotovo nevidljivim monofilamentom, kako bi efekt valovitosti bio naglašen, a uz naknadnu manipulaciju rezanjem tkanja i rotacijom postiže se reljefnost. Stakleni tekstil Marijane Tkalec izrađen je od prozirnih krutih plastičnih kvadratića jednakih dimenzija koji su izrezani te nanizani na niti flaksa jedan do drugog. Na taj način čine jednu cjelinu – nisu fiksirani pa se mogu okretati. Niti flaksa na koje su kvadratići nanizani također su postavljene jedna do druge te pomoću kvadratića tvore specifičnu teksturu. Kroz njih svjetlost prolazi nesmetano, a providnost je vrlo mala. Prema tome, transparentni tekstil (u obliku plastične folije) imitira staklo te u ovom slučaju predstavlja prototip „staklene zavjese“. Njegova glavna karakteristika je „neprozirna prozirnost“ – prolaskom svjetlosti kroz stakleni tekstil te reflektiranjem u prostoru stvara se igra svjetlosti i sjene inherentna baroknom tenebrističkom slikarstvu. Vernakularni etnografski elementi, „gruba“, primarna tekstura i reducirani kolorit pučkog prediva Dalmatinske zagore, kao i avangardna umjetnost (moderne) postaju ishodište vizualnog jezika tapiserija Jagode Buić već sredinom 1960-ih godina, kada one i postaju tijelom, bivaju oprostorene odnosno postavljene slobodno u prostor kao ambijentalne instalacije (golemih dimenzija) ili scenografija (i kostimografija). Dinamički krug II, krug sugeriran dijagonalnim „šrafažnim“ linijama upisan u četverokut zidnog postava ima izvorište u geometrijskoj apstrakciji koja, međutim, postaje mekana organička forma što virtualnim kinetizmom izlazi, „stupa“ u prostor promatrača. Suprematizam (nijanse) bijele boje naglašenom materijalnošću tkanja približava se slikarstvu enformela. ulupuh / DOS

CRVENA NIT

netkani tekstil Saba Skaberne obrađuje pust (filc) prije svega kao kiparski materijal. Već u samom skupnom naslovu Jedrnato (Jezgrovito) upućuje na želju za traženjem suštine, otkrivanjem jezgre, odstranjivanje slojeva (i u simboličkom značenju). S druge strane, naslov upućuje i na sam način i proces rada, jer Saba Skaberne čitav proces rada izvodi isključivo sama.

Osnova je češljana vunena pređa, bez uporabe već pre-fabriciranih proizvoda, a u smislu postupka služi se tehnikom mokrog i suhog filcanja, ponekad i tiska. Prije svega je zanima tehnika dodavanja u smislu slojevitosti (skriveno dodavanje uzorka) te zbitosti materijala do svojih krajnosti. Mekana, perolaka vunena pređa prelazi u lagan, ali vrlo čvrst i „gluh“ materijal (između ostalog se filc koristi u industriji, i za ublažavanje zvuka i udaraca). Misao i oblik rastu iz jezgre. Svoju suštinsku draž djelo dobiva tek nakon što se prereže/raskomada, jer se tada pokažu prije toga skriveni slojevi – skrivene misli/priče. Kombiniranjem s metalnim elementima (u ovom slučaju riječ je o konjskim žvalama) Saba Skaberne taj starodavni predmet uspješno spaja s aktualnim sadržajima današnjega svijeta.

U djelima kao što je na primjer 1001 Noč (1001 noć), koja predstavljaju nekakve parove, prisutna je više lirična, osobna nota, dok je kod drugih više društvena angažiranost, a svugdje je svijest o bipolarnosti svega na svijetu. Zajedničko autorstvo zadane teme rezultira djelom čije se umjetničko nastajanje zaustavlja u trenutku kada umjetnice gotovo istovremeno zatvore osobne pukotine sumnje umjetničkog propitkivanja. Krutost tekstilnog filca i mekoća izraza „poput Hidre sa stotinu glava“ autorska je modna poetika djela. Ogrlica je mogući ukras, modno neprepoznatljiv dodatak i izazovni predmet oslobođen obavezne funkcije. U njezinom opozitu stoji narukvica s elementima ogrlice u materijalu, boji, mekoći izraza, ali svedena na trenutnu prepoznatljivost.

pletivo Anda Klančić izlaže ekspresivni tekstilni objekt Rast 2, s klijajućim sjemenkama u obliku ljudskih ruku, predstavljajući plod ljudske kreativnosti. Marjeta Godler u Krožnom povezano z vsem krožnim (Kružno povezano sa svime kružnim) iz ciklusa vesolje-veselje (svemir-veselje) koristi – reproducira elemente tradicionalne izrade idrijske čipke na batiće: "U spiralnom kretanju za neke se krugove možemo reći da je više naglašeno kretanje unutra, za neke prema van, ali se smjerovi uravnoteže u skupnom povezivanju u cjelinu. Ta je cjelina na neki način promjenljiva i krhka, ali nepobitno povezana s preplitanjem pletenica". Urh Sobočan u djelu Rojstvo (Rođenje) povezuje svoj rad i odnos s bakom: Što nastane kada svoje znanje spoje baka, Iva Sobočan, koja se smatra jednom od najboljih čipkarica u Žirima, i njezin unuk, Urh Sobočan, nadareni i u zemlji i inozemstvu školovani dizajner?

Plod njihove suradnje jest projekt Vrnitev (Povratak) koji spaja suvremenu ilustraciju s tradicionalnom slovenskom čipkom. Čipka koju stvaraju Iva i Urh tipična je žirovska čipka. To je kolaž svega što je Iva naučila za 70 godina svoga stvaranja; poštuje bogatu povijest čipke i čuva njezine karakteristike koje su se razvijale tijekom stoljeća. Ali već pri prvom pogledu na njihovo djelo, vidi se da je čipka podređena priči te da razni oblici, utkani u cjelinu, imaju važnu ulogu. Prenijeti promatraču poruku o vezi između prošlosti, biblijske, mitološke ili narodne predaje, i današnjeg svijeta. Urh i Iva s projektom Povratak rasterećuju čipku njezine tradicionalne dekorativne uloge te je predstavljaju kao vizualni jezik s pripovjednom moći. Čipku, koja je u obitelji Sobočan već četiri generacije, oslobađaju ornamenta i riječ predaju autoru, riječ kojom može ostaviti osobni pečat. Pri pogledu na Heklanje i štrikanje Duje Kodžomana, tek diplomiranog studenta modnog dizajna, uočljiva je naklonost poetici dječjeg crteža s popratnim tekstom što podupire jasnoću likovne poruke, a koja predstavlja grotesku.

Akcentirana je važnost pletiva kao tekstilnog plošnog proizvoda koji nastaje uplitanjem jedne niti. Ovdje je ručno pleteno i povezano s crvenim klupkom dovedenim u identifikacijski odnos s položajem pojedinca u svijetu. Ples, Visimo na Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

niti, Gradimo-rušimo, Kaos, Na meji (Na granici )… transpozicija u drugi medij manji su tekstilni objekti Ksenije Barage, koji su Objekt Matije Čopa je izrađen od netekstilnog dio veće prostorne kompozicije pod naslovom Misli materijala, etilen vinil acetata (EVA), montažnom niti, čime autorica na sebi svojstven način razmišlja tehnikom koja mu omogućava stalnu promjei pripovijeda o životu. Nadahnjuje je priroda i nit, nu forme i funkcije. Konstruiran u vektorskom koja joj je uvijek bila izazov u stvaranju njezine programu te laserski izrezan segment multipliciraosobne materije. njem čini plohu koju primjenjujemo kao modnu ili tekstilnu. Forma Objekta je kontinuirano u procesu vezivo nastajanja i preobrazbe u drugu formu, bez potrebe Vajenice (Vježbenice) su serija primijenjenih drveda se proces završi. Objekt je nastao kao produkt nih proizvoda, raznih veličina, i predstavljaju dio istraživanja katedrale sv. Jakova u Šibeniku koja je opsežnog istraživačkog rada skupine Oloop, koje se jedina kamena građevina do 19. stoljeća građena pod krovnim imenom Super Ruke odvija od 2009. montažnom tehnikom na „utor i pero“, inače spegodine, u obliku najrazličitijih umjetničkih, zajedcifičnom za drvodjelstvo te je kao takva iznimka u ničkih i obrazovnih akcija u cilju ponovnog buđenja arhitekturi. Njezini su graditelji takvom iznimkom ručnog rada. Drvene pločice s rupičastim poljima pomaknuli arhitekturu i njezino shvaćanje na same nude podlogu za igru vezenja, tzv. vježbenica za granice arhitekture. Inovativan nam je pristup vezenje. Rupice su izrezane laserom i predstavljaju radu poslužio kao temeljni zadatak pri istraživanju točke za vezenje koje korisnik međusobno po želji mogućnosti stvaranja modnih predmeta. Katedrala povezuje pređom raznih debljina. Vajenice koje sv. Jakova u Šibeniku sastavljena je od jedinstvenih vise na zidu i koje su još nedovršene, posjetiteljima kamenih blokova koji ulaze jedan u drugi te se u izložbe nude mogućnost da se na neko vrijeme svakom trenutku cijela katedrala može demontirati. udube u taj intimi tihi ručni rad. Naime, riječ je o Objekt je tekstilni objekt sastavljen od jedinstveparticipatornoj tekstilnoj instalaciji koja publici nih etilen vinil acetat segmenata koji ulaze jedan nudi mogućnost aktivnijeg pristupa izložbi te u drugi te oblikuju modni predmet bez upotrebe sudjelovanje u nastanku objekata. Tako se briše šivanja ili lijepljenja. Ivan Midžić temi niti pristupa granica između umjetnika i posjetitelja. Svakome u materijalu žice, na razmeđi medija skulpture i nudimo mogućnost svjesnosti o vlastitoj kreativnakita, odnosno primijenjene umjetnosti. Žica od nosti te o značenju i moći svojih ruku. Predložena raznih metala je osnovni gradbeni materijal nakita i ručna tehnika (vez) univerzalna je i jednostavskulptura, kao i skulpturalnog nakita Ivana Midžića: na, jača osnovne vrijednosti kao što su prisna „Jako puno kilometara žice je oblikovalo narukvice, povezanost sa sobom i drugima te kvalitete poput prstenje, naušnice, ogrlice i naposljetku skulpture, strpljivosti, upornosti, povjerenja i snage volje. a pretvorila se i u crtež“. Izložena ogrlica je, dakle, Ujedno ponovno budi tradicionalne načine družeprijelaz od nakita prema skulpturi, još uvijek aplicinja uz ručni rad i traži rješenja koja su primjerena rana na manequinna, ali može biti i samodostatna za današnje vrijeme. Zato što je svakodnevnom u galerijskom prostoru. Mandale Josipe Štefanec životu, koji postaje sve više digitaliziran, danas više prvo su nastale tehnikom bias-cut (šivanja slanego ikada prije potrebna taktilna komponenta. mnatih šešira) od tekstilnog materijala – spiralnim Projekt traži odgovore na pitanja kako se ponovno namatanjem traka različitih boja i prostornom mopovezati sa sobom, životom, svijetom. Odgovor dulacijom dobivenog oblika nastali su skulpturalni koji nudi vrlo je jednostavan: preko rada svojih (reljefni) objekti kojih je autorica kasnije napravila ruku, kreativnošću, jednostavnim stvarima kao što odljev u aluminiju. Feđa Gavrilović piše kako su se je nit i rad u tišini. u stvaralaštvu Josipe Štefanec kristalizirale dvije konstante – prva je odabir tkanine i pozamanterije kao glavnih materijala radova. Oblikovanje volumena od tekstila jedan je od danas vrlo popularnih 6/7

ulupuh / DOS

CRVENA NIT

načina skulpturalnog izraza. Modni dizajn koji je izgubio funkcionalnost i transformirao se u skulpturu od tkanine, prijelaz od odjevnih predmeta, u posve nefunkcionalan predmet. Sam način stvaranja u kojemu se inzistira na ponavljanju određene konstruktivne logike inherentan je konceptualnoj liniji suvremenog kiparstva i čini drugo glavno svjetlo pod kojim treba gledati stvaralaštvo ove autorice.

Metode akumulacije prisutne su i na njezinim radovima u čičku: Čičkolovac (2010.) i Čičkovina (2013.); u prvome kao sakupljanje okolne materije u tijelu skulpture, u drugome kao gradnja inscenacije od identičnih elemenata, arhetipskih oblika platna na blindrami, sa simboličkom asocijacijom crnog kvadrata, povijesne nulte točke konceptualnog i minimalističkog pristupa slici. Njezine skulpture od tkanja (Hibridi, 2005.) koje se sastoje od traka, imaju organske oblike poput golemih kukuljica, a mekoća materijala dopušta im dojam gipkosti i fluktuacije, koji u zajedništvu s načinom gradnje u preklapajućim trakicama, djeluje poput dinamičnog prelijevanja njezine mase. Jednolična, zbijenom teksturom spiralne linije Mandala ima estetiku matematički preciznih grafova i modela i određenu mekanu geometriju te zavodljivu i nonšalantnu pravilnost (možda trag autoričinog „ženskog pisma“). Verzije odlivene u krutom metalu ostavljaju fine tragove mekih detalja, poput petrificiranih krhkih tijela drevnih životinja i biljaka (fosila). U radu Sanje Šebalj, sivi i bež meandri hommage su Kniferovom meandru, ne samo motivski nego i u ponavljanju istog motiva na šalu proizašlom iz principa tkanja, jednoličnog podizanja niti osnove i provlačenja niti potke, u jednoličnom ritmu.

objet trouvé (aproprirani materijal) U doba kada sutra nemilosrdno briše sjećanje na danas, Zid od kose (Lasna stena) Elene Fajt, kao dio projekta Hairsense, prkosi digitalnoj, razvidno nematerijalnoj produkciji. Ovaj rad je potpuno predan materijalnosti, odabirom materijala od kojega je izrađen. Rezana (šišana) kosa ima entitet izuzetno sugestivne snage i jedinstvene umjetničke nazočnosti. Instalacija na zidu ostavlja dojam ogromnog, gustog krzna i podsjeća na nešto životinjsko (animalno). Zidna instalacija je fizičko, realno, neposredno susretanje s kosom.

Izložena je neposrednost „tjelesnosti“. Upućuje na primarnu svrhu kose, zanemarenu u digitaliziranim međusobnim odnosima – onu zaštite i čuvanja od vanjskih čimbenika. Instalacija otvara dva pristupa: kosi kao umjetničkom materijalu i kosi kao entitetu koji stvara mrežu osjetilnosti i reakcija, preko kojih se uspostavljaju pokazatelji značenja upisanih u fenomen kose. Zid od kose (Lasna stena) je konceptualiziran, kao istraživanje čovjekove sposobnosti doživljavanja, i ujedno predstavlja vizualnu vježbu, izoštrenja gledateljeve vizualne osjetljivosti.

Umjetničko djelo potiče gledateljevu perceptivnu senzibilnost, koja biva radikalno smanjena u današnjem svijetu koji tone u kaosu slika.

Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Rdeča nit ——

Akira Kurosawa je leta 1990 svoje sanje iz različnih obdobij življenja (ter ob anticipiranju svojega konca) pretočil v omnibus magičnega realizma Sanje (Dreams). V eni od zgodb tega filma, katerega dogajanje se odvija v gorah v snežnem metežu, dekle brez stopal (Yuki-onna, genij smrti iz japonskega mita) onirično ponavlja »sneg je topel« in z magičnim šalom (tkanino, stkanim s srebrnimi nitmi) pokriva oprsje in obraz izgubljenega planinca; prisili ga, da se ji prepusti in s tem tudi smrti v snegu. Ko se je človek odloči nekoliko se privzdigniti in se upreti zapeljivi toploti, ki je utelešena v šalu, potegne dekle šal z glave in ga pokrije tudi z njim, pritiska ga na oprsje, da se ta ponovno uleže; na koncu metamorfozira v bel vel, katerega odpihne veter. Načelo magičnega realizma predstavlja umetniško delo – v tem širšem pomenu tudi samo stvarnost – kot obliko hermetičnega zavajanja. Obstaja samo ena vseobsežnost, meja med različnimi plastmi stvarnosti (realnega in magičnega „vsiljivega“ elementa) pa je izbrisana – po C. G. Jungu sta psihološki ali duhovni svet prav tako realna kot tudi svet, ki je razumljen s pomočjo fenomenov. Na primer japonska umetnica Chiharu Shiota v hibridni obliki performansa in ambientalne inštalacije (v Lucernu leta 2002) okoli postelj spečih deklet od stropa do tal in od stene do stene prepleta filiganski kokon prediva črne volne, ki je simbolična povezava stvarnosti in sanj, stanja ultimativne osamljenosti. Nekaj del na razstavi Rdeča nit (Crvena nit) ima ikonografijo magičnega realizma (dela Urha Sobočana, Marjete Godler in Ivana Midžića) in nadrealizma (Ande Klančič in Ksenije Barage). Nekatera dela na razstavi prehajajo v razmerje s arhitektonskim prostorom ali pa imajo merilo arhitekture (Jane Mršnik in Vesne Štih, Jagode Buić, Ete Sadar Breznik in Valentine Stepan).

V arhitekturi Semprova „teorija obleke“ (nem.

Bekleidungstheorie), aluzije na tekstil in platno, še zdaleč ni naključna. Pletenje in tkanje sta bili prvi uporabni tehnologiji izvedbe sten v začetnih arhitekture, vozel pa njun prvi konstruktivni element.

Vertikalno obešeni „tepihi“ – stene kot mobilni inventar in hkrati strukturalni element nastanitve nomadov so s svojimi vzorci in motivi sporočali kulturne in duhovne nazore ter verovanja in težnje ulupuh / DOS

RDEČA NIT

svojih avtorjev (korporealnost stenske instalacije/ tapiserije najdemo v delu Jagode Buić i Elene Fajt).

Tekstil nastaja in je transformiran ter dobiva svojo prostorskost s pomočjo strategij ovijanja, plisiranja, plastenja, tiska (digitalni tisk omogoča prefinjenost detajlov in večji razpon barv kot pa to omogočajo analogne tehnike), tkanja, kvačkanja, vezenja, krpanja, zastiranja, obešanja, variiranja meril (kot primarne tehnike monumentalnosti) avtostereograma (3d prizori na 2d sliki), dekonstrukcije (primer je proces devoré, grajenja in gibanje plasti barv in tekstila), saturacije (na primer z barvo).

Razstava Rdeča nit izhaja iz sodelovanja med Sekcijo za tekstilno ustvarjalnost ULUPUH in slovenskim projektom Moč niti, in sicer kot razstava Fiber Art (ang. pojem, ki je dobesedno neprevedljiv), kar je krovni naziv za tekstilne tehnike v tekstilnem in netekstilnem materialu, s katerim se izdelujejo neutilitarni objekti. Tema razstave je preučitev materialnosti in s tem taktilnost tkanine, iznajdba nove oblike tekstilne skulpture kot tudi novih materialov, netradicionalnih in/ali netekstilnih, v uporabni umetnosti tekstila v Sloveniji in na Hrvaškem. Prav tako želi najti primere iz sodobne umetnosti, ki so si konceptualno različne, vendar pa sorodne glede materialov in tehnik. Moč niti je bil naslov razstave iz leta 2010, ki je bila v razstavnih prostorih Alzaškega tekstilnega muzeja v Hussern-Wesserling, Francija (ko je oblikovalka Ksenija Baraga povabila tudi druge oblikovalke – Eto Sadar Breznik, Ando Klančič, Jano Mršnik in Vesno Štih – k sodelovanju v projektu) klasičnih in inovativnih tehnik tekstila in soustvarjanju razstavnega prostora. Glede na to, da razstava sloni na projektu Moč niti, le-ta nosi naziv „rdeča nit“, s čimer potrjuje kontinuiteto misli predhodne razstave ter z željo, da bi takšno sodelovanje postalo tradicionalno, v frazeološkem pomenu „glavna misel, vodilni motiv“, kjer se prav z rdečo barvo poudarja pomembnost nečesa, preusmerja pozornost na kaj: v ujemanju z nemškim frazemom „der rote Faden“ (medtem ko je to v italijanščini „aver il cintolino rosso“, v dobesednem prevodu „imeti rdeči trakec“ in s pomenom „biti privilegiran“). V frazemu „rdeča črta“ se z rdečo barvo

poudarja končna sprejemljiva meja, katere se ne sme prekoračiti. Jajce visi na tanki niti nad Marijino glavo, pri čemer simbolizira neločljivost duha in materije, in sicer na sliki Pierrea della Francescea Madonna dell'Uovo (1472). Sodobni umetnik s Hrvaške David Maljković vzame rdečo barvo kot izhodišče za eno od svojih zgodnjih del, všitje rdeče niti neposredno na platno, na katero na način severnohrvaških kuharic („kuvarice“) ali stenskih kuhinjskih krp („zidnjaci“), transponira Matisseov Rdeči atelje iz leta 1911 (prostor slike je grajen s konturo, podobno arabeski cveta kapucinke in z ubikvitetno rdečo barvo). Maljković transplantira družinski portret svoje matere z enakim "mehkim" postopkom všivanja v platno, medtem ko na portretu očeta aplicira žebljičke v les. Preproga ali cunja, izdelana v vaškem domu babice Gorana Ristića v hercegovski Jablanici, je dolgotrajno izdelano ročno del starih žena z vasi različnih nacionalnosti in verskih pripadnosti, sestavljen iz številnih krpic in zavrženih koščkov platna oziroma ostankov. Ristić to razglaša za zastavo nacije, ki je sestavljena iz številnih entitet (BiH), utelešenih s številnimi obarvanimi progami, ki se povezujejo v obliko preproge, med ljudmi znano z več inačicami, tudi recimo „drolja“ ali „trolja“.

Dela na razstavi Rdeča nit (Crvena nit) lahko razdelimo na nekaj konstrukcijsko-tehnološkomiselnih celot: eksperimentalno okolje Jana Mršnik in Vesna Štih povezujeta tekstilne, industrijske izdelke in prostorsko oblikovanje.

Avtorici je zanimala modularnost posebnih elementov in vloga končnega uporabnika, ki lahko preuredi izdelek in prilagodi njegovo uporabo. Tako povezujeta in vključujeta pravila postopka oblikovanja na različna področja likovnih umetnosti in jih nadgrajujeta v širše smiselne strukture. Na razstavi predstavljata svoj projekt Rastoča svetloba, ki ga sestavljajo prosojni tekstilni valji. Ti se zgoščujejo proti notranjosti, proti jedru, t.j. vtkanemu viru svetlobe, in redčijo navzven. Navidezno mehka in fina struktura se spreminja s svetlobo preko nevidnega gibanja senc, medtem ko svetlobna Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

telesa ustvarjajo večplastni prostor in nosijo fizično in ekspresivno moč. Instalacija Leteče preproge Ete Sadar Breznik se navezuje na razstavni prostor, a je hkrati neodvisna od njega. Ustvarja igro luči, senc in barv, ki upodabljajo orientalske arabeske, ki spominjajo na graciozne plesalčeve gibe. Umetna svila pa je uporabljena kot glavno sredstvo izražanja, njej prosojni sijaj daje prostoru za njo nepričakovano „čarobno“ lastnost z neposrednim namigom na pravljice Tisoč in ena noč že z naslovom instalacije.

Valentina Stepan je avtorica inštalacije-ambienta Bijela soba (Bela soba) na temo habitacije, prostora kot nedeljivega dela arhitekture, v katerem dogodki preteklosti puščajo sledi. „Vsa komunikacija telesa s prostorom se odvija na površini kože in objekt je tisti, ki najbolje tolmači to senzacijo.

Doživljaje občutenj z materialom prenašam v medij prostorne inštalacije – ambienta ter na ta način komentiram navedeno razmerje.“ Prostorna inštalacija – ambient je sestavljen iz tal in dveh predelnih sten spalnice, znotraj katerih se nahajajo postelja, nočna omarica s svetilko, delovna miza, stol … Omara je postavljena izven same inštalacije kot dodatni element v funkciji „zapiranja“ ambienta v eno celoto. S tem je ustvarjena tudi smer gibanja opazovalca/obiskovalca. Celotna soba projekta kot tudi oprema v njej sta spletena iz bele volne. S pomočjo materiala je pričarano prepletanje človeka in prostora, prav tako pa tudi „naša energija“, „toplina“, varnost, udobnost, iskrenost, ki so ob taktilnosti beline še bolj poglobile svoj pomen.

Soba je bila ustvarjena/pletena v določenem času (in ves čas jo pletemo še naprej neprestano). Niti volne se medsebojno prepletajo prav tako kot naše življenje; tako lahko iz prostora, v katerem bivamo, prebrati lastno preteklost, prehod skozi razne življenjske faze, določeno kontinuiteto življenja, skozi katero lahko razberemo svoj resnični značaj. Bela soba je kopija avtoričine podnajemniške sobe ter del večplastnega projekta diplomske naloge. Sledi zank so kot nevidni zapiski življenja znotraj končno najdenega zatočišča.

10 / 11

visokotaktilni tekstil Vesna Pleše je nedavno delo Kroz niti (Skozi niti) izdelala s skoraj pozabljenim ročnim tkanjem, s tehniko ondulé, ki izvira z Japonske in jo uporablja približno dvajset let. Definicija tkanja je, da se niti osnove in votka sekajo pod pravim kotom v nekem vzorcu, vendar pa pri tehniki onduléa temu ni tako – valovito tkanje se doseže s skrbnim načrtovanjem osnove s pomočjo posebnega brda ter kontinuiranega spreminjanja pozicije le-tega pri delu. Pri tem delu je ročno obarvana osnova vtkana s skoraj nevidnim monofilamentom, in sicer z namenom poudarjanja učinka valovitosti, z dodatno manipulacijo rezanja tkanega in z rotacijo pa se doseže reliefnost. Stakleni tekstil (Stekleni tekstil) Marijane Tkalec je izdelan iz prozornih krutih plastičnih kvadratkov enakih dimenzij, ki so izrezani ter nanizani na niti laksa eden poleg drugega. Na tak način tvorijo celoto – niso fiksirani, zato se lahko obračajo. Niti laksa, na katere so nanizani kvadratki, so prav tako postavljene ena poleg druge in s pomočjo kvadratkov tvorijo specifično teksturo. Skozi njih neovirano prehaja svetloba, prozornost pa je zelo majhna. Glede na to transparentni tekstil (v obliki plastične folije) imitira steklo ter v tem primeru predstavlja prototip „steklene zavese“. Njegova glavna značilnost je „neprozorna prozornost“ – s prehodom svetlobe skozi stekleni tekstil ter z reflektiranjem v prostoru nastaja igra svetlobe in senc, ki je inherentna baročnemu tenebrističnemu slikarstvu. Vernakularni etnografski elementi, „groba“, primarna tekstura in reducirani kolorit ljudskega prediva Dalmatinske Zagore kot tudi avantgardna umetnost (moderne) postajajo izhodišče vizualnega jezika tapiserij Jagode Buić že sredi 60. let prejšnjega stoletja, ko se tudi utelesijo, dobijo prostorskost oziroma so prosto postavljene v prostor kot ambientalne inštalacije (velikih dimenzij) ali scenografija (in kostumografija). Dinamički krug II (Dinamični krog II) je krog, sugeriran z diagonalnimi „šrafurnimi“ črtami in vpisan v štirikotnik zidne postavitve, in ima svoj izvor v geometrijski abstrakciji, ki pravzaprav postane mehka organska oblika, ki preko virtualne kinetike izstopa in vstopa v prostor opazovalca. Suprematizem (odtenki) bele barve se s poudarjeno materialnostjo tkanja približuje slikarstvu enformela. ulupuh / DOS

RDEČA NIT

netkani tekstil pletivo Saba Skaberne obravnava polst (filc) predvsem kot Anda Klančič razstavlja ekspresivni tekstilni objekt kiparski material. že v samem skupnem naslovu Rast 2, s kalečimi semeni v obliki človeških rok.

Jedrnato, nakazuje željo po iskanju bistva, razkriva- Predstavlja sad človekove kreativnosti. Marjeta nja jedra, odstranjevanje plasti (tudi v simbolnem Godler v Krožnom povezano z vsem krožnim iz cikla pomenu). Pod drugi strani pa naslov nakazuje vesolje-veselje uporablja-reproducira elemente tratudi na sam način in proces dela, saj Skabernetova dicionalne klekljane idrijske čipke: „pri spiralnem izpelje cel proces dela izključno sama. Osnova je gibanju lahko za nekatere kroge rečemo, da je bolj mikana volnena preja, brez uporabe že pre-fabricipoudarjeno gibanje navznoter, pri nekaterih navranih izdelkov, v smislu postopka pa se poslužuje zven, vendar se smeri uravnovešajo pri skupnem tehnike mokrega in suhega polstenja, včasih tudi povezovanju v celoto. Ta celota je na nek način tiska. Predvsem jo zanima tehnika dodajanja v spremenljiva in krhka, vendar pa neizpodbitno posmislu plastenja( skritega vzorčenja) ter zbitost vezana s prepleti kitic“. Urh Sobočan v delu Rojstvo materiala do svojih skrajnosti. Mehka, peresno povezuje svojo ustvarjalnost z odnosom z babico: lahka volnena preja prehaja, v sicer lahek, a zelo „Kaj nastane, če svoje znanje združita stara mama, trden in „gluh“ material ( med drugim se polst upo- Iva Sobočan, ki velja za eno najboljših klekljaric rablja v industriji tudi za dušitev zvoka in blažitev v Žireh in njen vnuk, Urh Sobočan, nadarjeni ter udarcev). Misel in oblika rasteta iz jedra. Delo dobi doma in v tujini izšolani oblikovalec? Plod njunega bistveno draž šele, ko ga prerežemo/razkosamo,saj sodelovanja je projekt ‚Vrnitev‘ ki združuje sodobno se takrat pokažejo poprej skrite plasti – skrite ilustracijo s tradicionalno slovensko čipko. Čipka, misli/zgodbe. Tudi s kombiniranjem dodanih koki jo ustvarjata Iva in Urh je značilna žirovska vinskih elementov ( v tem primeru gre za konjske čipka. Je kolaž vsega, kar se je Iva naučila v svojih žvale) Skabernetova ta starodavni material uspešno 70-ih letih svojega ustvarjanja, spoštuje bogato spaja z aktualnimi vsebinami današnjega sveta. zgodovino čipke in ohranja njene značilnosti, ki so V delih, kot je na primer 1001 Noč, ki predstavljajo se razvijale skozi stoletja. A že ob prvem pogledu nekakšne pare, je prisotna bolj lirična, osebna nota, na njune stvaritve je vidno, da je čipka podrejena pri drugih pa spet bolj družbena angažiranostzgodbi, ter da imajo raznoliki vzorci, stkani v celoto, povsod pa zavest o bipolarnosti vsega na svetu. pomembno vlogo. Prenesti opazovalcu sporočilo Jadranka Hlupić Dujmušić in Petra Krpan sta „dve o vezi med preteklostjo, biblijskim, mitološkim ali umetnici dveh generacij, dveh različnih značajev ljudskim izročilom in današnjim svetom. Urh in v simbioznem ustvarjanju del“. Skupno avtorIva s projektom ‚Vrnitev‘ razbremenita čipko svoje stvo določene teme rezultira z delom, katerega tradicionalne dekorativne vloge, ter jo predstavita umetniško nastajanje se zaustavi v trenutku, ko kot vizualni jezik s pripovedno močjo. Čipko, ki je umetnici skoraj istočasno zapreta osebne razpoke v družini Sobočan že štiri generacije, osvobodita dvoma o umetniškem preizpraševanja. Togost ornamenta in predajata besedo avtorju, besedo s tekstilnega polsta in mehkoba izraza, kot je „Hidra katero lahko pusti osebni pečat.“ Ob pogledu na s stotimi glavami“, je avtorska modna poetika dela. Heklanje i štrikanje (Kvačkanje in pletenje) Duja Ogrlica je možni okras, modno neopazen dodatek Kodžomana, pravkar diplomiranega študenta in izzivalni predmet, osvobojen nujne funkcije. Kot modnega oblikovanja, je opazna naklonjenost njeno nasprotje je rokavica z elementi ogrlice v poetiki otroške risbe s spremljevalnim besedilom, materialu, barvi, mehkobi izraza, vendar pa je dana ki podpira jasnost likovnega sporočila, vendar pa na trenutno prepoznavnost. predstavlja grotesko. Poudarjena je pomembnost pletiva kot tekstilnega ploskega izdelka, ki nastaja z vpletanjem ene niti. Tukaj je pleteno ročno in povezano z rdečim klobčičem, ki se nahaja v identifikacijskem razmerju s položajem posameznika Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

v svetu. Ples, Visimo na niti, Gradimo-rušimo, Kaos, Na meji … so manjši tekstilni objekti Ksenije Barage, ki so del večje prostorske kompozicije z naslovom Misli niti, s katerimi avtorica na samosvoj način premišljuje in pripoveduje o življenju. Navdihuje jo narava in nit, ki ji je vedno v izziv pri snovanju njene osebne materije. vezenje Vajenice so serija uporabnih lesenih izdelkov, različnih velikosti, in so del obsežnejšega raziskovalnega dela skupine Oloop, ki pod krovnim imenom Super Roke poteka od leta 2009., v obliki najrazličnejših umetniških, skupnostnih in izobraževalnih akcij z namenom obujanja ročnega dela. Lesene ploščice z luknjičastimi polji ponujajo podlago za igro vezenja, t.i. veziljsko vajenico. Luknjice so izrezane z laserjem in predstavljajo veziljske točke, ki jih uporabnik med seboj poljubno poveže s prejo različnih debelin. Vajenice, viseče na steni in še nedokončane, ponujajo obiskovalcem razstave možnost, da se za nekaj časa poglobijo v to intimno tiho ročno delo. Gre namreč za participatorno tekstilno instalacijo, ki publiki nudi možnost aktivnejšega posega v postavitev ter sodelovanje pri nastajanju objektov. Tako zabrišemo mejo med umetnikom in obiskovalcem. Vsakomur ponujamo možnost zavedanja o lastni ustvarjalnosti ter o pomenu in moči svojih rok. Predlagana ročna tehnika (vezenje) je univerzalna in preprosta, krepi osnovne vrednote kot je – pristna povezanost s sabo in drugimi ter kvalitete kot so potrpežljivost, vztrajnost, zaupanje in moč volje. Obenem obuja tradicionalne načine druženja ob ročnem delu in išče rešitve, ki so primerne za današnji čas. Kajti vsakdanje življenje, ki postaja vse bolj digitalizirano, danes bolj kot kdajkoli, potrebuje taktilno komponento. Projekt išče odgovore na vprašanje, kako se ponovno povezati s sabo, življenjem, svetom. Odgovor, ki ga ponuja, je preprost: preko dela svojih rok, kreativnosti, s preprostimi stvarmi kot je nit in delo v tišini.

12 / 13

transpozicija v drugi medij Objekt Matije Čopa je narejen iz netekstilnega materiala, etilen vinil acetata (EVA), in sicer z montažno tehniko, ki mu omogoča stalno spreminjanje oblike in funkcije. Konstruiran v vektorskem programu ter lasersko izrezan segment z multipliciranjem ustvarja stranico, ki jo uporabljamo kot modno ali tekstilno. Oblika Objekta je ves čas v procesu nastajanja in preobrazbe v drugo obliko, brez potrebe po zaključku procesa. Objekt je nastal kot produkt raziskovanja katedrale sv. Jakoba v Šibeniku, ki je edina kamnita zgradba do 19. stoletja, zgrajena z montažno tehniko „utor in pero“, ki je sicer značilna lesarstvo in je kot taka izjema v arhitekturi. Njeni graditelji so s takšno izjemo premaknili arhitekturo in njeno razumevanje na same meje arhitekture. Inovativni pristop k delu nam je služil kot temeljna naloga pri raziskovanju možnosti ustvarjanja modnih predmetov. Katedrala sv. Jakoba v Šibeniku je sestavljena iz enkratnih kamnitih blokov, ki gredo en v drugega in je celotno katedralo mogoče demontirati v vsakem trenutku.

Objekt je tekstilni objekt, sestavljen iz enkratnih segmentov etilen vinil acetata, ki gredo en v drugega in oblikujejo modni predmet brez uporabe šivanja ali lepljenja. Ivan Midžić k temi niti pristopa s pomočjo žice, na razpotju medija skulpture in nakita oziroma uporabne umetnosti. Žica iz raznih kovin je osnovni gradbeni material nakita in skulptur ter tudi skulpturalnega nakita Ivana Midžića: „zelo veliko kilometrov žice je oblikovalo rokavice, prstane, uhane, ogrlice in na koncu skulpture, žica pa se je spremenila tudi v risbo“. Razstavljena ogrlica je torej prehod od nakita k skulpturi, še vedno aplicirana na manequinna, vendar pa je lahko tudi samozadostna v galerijskem prostoru. Mandale Josipe Štefanec so najprej nastale s pomočjo tehnike bias-cut (šivanje slamnatih klobukov) iz tekstilnega materiala – s spiralnim namotavanjem trakov različnih barv in s prostorsko modulacijo dobljene oblike so nastale skulpturalni (reliefni) objekti, ki jih je avtorica kasneje naredila kot odlitek v aluminiju. Feđa Gavrilović piše, da sta se v ustvarjalnosti Josipe Štefanec kristalizirali dve konstanti – prva je izbor tkanine in pozamanterije kot glavnih materialov del. Oblikovanje volumna s tekstilom je ulupuh / DOS

RDEČA NIT

dandanes eden zelo popularnih načinov skulptuobjet trouvé (aproprirani materijal) ralnega izraza. Modno oblikovanje je izgubilo Času, ko jutri nezadržno briše spomin na danes, funkcionalnost in se je transformiralo v skulpturo Lasna stena (Hairy Wall) Elene Fajt, kot del iz tkanine, gre za prehod iz oblačilnih predmetov projekta Hairsense, kljubuje digitalna navidezno v povsem nefunkcionalne predmete. Sam način nematerialna produkcija. Ta je popolnoma predana ustvarjanja, pri katerem se vztraja pri ponavljanju materialnosti z uporabo izbranih materialov. določene konstruktivne logike, je inherenten s Pričeska kot entiteta, ki ima izredno sugestivno konceptualno linijo sodobnega kiparstva ter tvori moč in edinstveno umetniško prezenco. Instalacija drugo glavno luč, pod katero je treba razumeti na zidu daje vtis ogromnega gostega krzna in spoustvarjanje te avtorice. Metode akumulacije so minja na živalskost. Instalacija je fizično, realno in prisotne tudi pri njenih delih z ježkom: Čičkolovac neposredno soočenje z lasmi. Izpostavljena je ne(2010) in Čičkovina (2013): v prvem kot zbiranje posrednost „telesnosti“, ki skriva primarni namen okoliške materije v telesu skulpture, v drugem pa las, prezrtih v digitaliziranih medsebojnih odnosih kot gradnja inscenacije iz identičnih elementov, – t.j. zaščita in varovanje pred zunanjimi dejavniki. arhetipskih oblik platna na blindrami, s simbolično Instalacija odpira dva pola: lasje kot umetniški asociacijo črnega kvadrata, zgodovinske ničelne material in lasje kot entiteta, ki ustvarja mrežo točke konceptualnega in minimalističnega pristopa občutij in odzivov, preko katerih se vzpostavljajo k sliki. Njene skulpture iz tkanja (Hibridi, 2005), ki kazalniki pomena pojava las. Lasna stena (Hairy so sestavljene iz trakov, imajo organske oblike kot Wall) je zasnovan kot raziskovanje posameznikove veliki kokoni, mehkoba materiala pa dopušča vtis sposobnosti izkustva ter prizadevanje izostritve gibčnosti in fluktuacije, ki skupaj z načinom gradgledalčeve vizualne občutljivosti. Umetniško delo nje v prekrivajočih se trakovih deluje kot dinamično spodbuja gledalčevo občutljivost za opazovanje, prelivanje njene mase. Enolične in z zbito teksturo ki v današnjem svetu, pogrezajočem se v kaosu spiralne linije ima Mandala estetiko matematično podob, pojenja. natančnih grafov in modelov ter določeno mehko geometrijo in zapeljivo ter nonšalantno pravilnost (mogoče sled avtoričine „ženske pisave“). Različice, odlitki v kruti kovini, puščajo fine sledi z mehkimi detajli, kot so petrificirana krhka telesa starodavnih živali in rastlin (fosilov). V delu Sanje Šebalj so sivi in bež meandri poklon Kniferovemu meandru, in sicer ne le motivno, temveč tudi pri ponavljanju istega motiva na šalu, ki izhaja iz načela tkanja, enoličnega privzdigovanja niti osnove in vstavljanja niti votka, v enoličnem ritmu.

Galerija Karas / Obalne galerije Piran

Radovi na izložbi / Dela na razstavi / Exhibited Works

Eleonora Apostolova Kompozicija / Sestava / Composition, 2007 Tapiserija od prirodne vune / Tapestry of natural wool dimenzije / dimensions 230 x 40 cm Ksenija Baraga Ples / Dance, 2001 Pletivo, ribarska nit (flaks), metalna žica / Kvačkanje, flaks, kovinska žica / Crochet, cord, metal wire dimenzije / dimensions 35 x 35 x 140 cm fotografija / photography Dragan Arrigler Eta Breznik Leteći ćilimi / Leteče preproge / Flying Carpets, 2010 Ručno tkanje, viskozne i sintetičke niti, metalne žice, filc / Ročno tkanje, viskoza, sintetika, kovinske žice, filc / Weaving, viscose and synthetic threads, metal wire, felt dimenzije / dimensions 6 x 4 x 3 m fotografija / photography Blaž Zupančič Jagoda Buić Dinamički krug II / Dinamični krog II / Dynamic Cyrcuit II, 1970 dimenzije / dimensions 270 x 230 cm Matija Čop Objekt / Object, 2013 Etilen vinil acetat (EVA) dimenzije / dimensions 40 x 60 cm

Marjeta Godler Kružno povezano sa svime kružnim / Krožno povezano z vsem krožnim / A circular connected with everything circular, 2014 Ručno heklana idrijska čipka u materijalu lanene niti / Ročno klekljana idrijska čipka u materijalu lanene niti / Hand knitted lace from Idria, linen thread dimenzije / dimensions 30 x 25 cm Pletilja majstorica iz Idrije / Klekljarica mojstrica iz Idrije / Knitter from Idria Vera Velikajne fotografija / photography Marica Starešinič Anda Klančič Rast 2 / Growth 2, 2004 Ručno navođena 3d strojno vezena čipka, sintetski lan i pamučne niti, filament, žica, akril / Ročno usmerjana 3d strojno vezena čipka, sintetični in bombažni sukanec, filament, žica, akril / Freemachine-embroidered lace, synthetics, cotton, wire dimenzije / dimensions 8 x 15 x 19 cm fotografija / photography Anda Klančić Duje Kodžoman Heklanje i štrikanje / Kvačkanje in pletenje / Lacemaking and Knitting, 2013 Kombinirana tehnika (crtež, pletivo, klupko) / Mešana tehnika (risanje, pletenje, pređa) / Combined technique (drawing, knitting, yarn ball) dimenzije platna / dimensions of the canvas 80 x 70 cm, dimenzije pletenine / dimensions of the knit 30 x 20 cm, promjer kugle / premer krogle / diameter of the sfere 30 cm

Elena Fajt Zid od kose / Lasna stena / Hairy Wall, 2014 Instalacija, ljudska kosa, vuna / instalacija, naravni lasje, volna / Installation, human hair, wool dimenzije / dimensions 170 x 170 cm fotografija / photography Daniel Novakovič

Jadranka Hlupić Dujmušić i Petra Krpan Filc Avangard 1 i Filc Avangard 2 / Felt Avangard 1 and 2, 2012 Ogrlica: filc i diode dimenzija 170 x 40 cm / Necklace: felt diode, dimensions 170 x 40 cm Narukvica: filc promjera 12 cm / Bracelets: felt diameter 12 cm

14 / 15

ulupuh / DOS

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line

Ivan Midžić Le Desin de fer, 2013 Pektoral, žica / Pectoral, wire dimenzije cca. / dimensions approx. 160 x 50 x 30 cm fotografija / photography Anto Magzan Jana Mršnik i Vesna Štih Svjetlost koja raste / Rastoča svetloba / Growing light, 2010 Modularni tekstilni svjetlosni objekt u prostoru, organza od poliestera; manualni 3d tisak na organzu / Modularni tekstilni svetlobni objekt v prostoru, organca iz poliestra; ročni 3d sitotisk na organco / Modular textile object in space, polyester organza; manual 3D screen printing on organza dimenzije / dimensions 300 x 300 x 300 cm fotografija / photography Vesna Štih Oloop Vježbanice / Vajenice, 2013 Ploča od drva breze, tekstilne niti različitog sastava, metalne igle; ručno vezenje, drvo rezano laserom / Brezova vezana plošča, tekstilne niti različnih sestav, kovinske igle; ročno vezenje, laserski izrez lesa / Birchwood panel, textile threads of various materials, metal pins; handmade embroidery, laser cut wood dimenzije lesene 105 mm, 210 mm, 295 mm fotografija iz arhiva Oloop-a Vesna Pleše Kroz niti / Skrozi niti / Trough the Threads, 2014 Pamuk, monofilament, ondulé ručno tkanje / Bombaž, monofilament, ondulé ročno tkanje / Cotton, monofilament, ondulé hand weaving dimenzije / dimensions 108 x 160 cm

Saba Skaberne 1001 noć / 1001 noč / 1001 Nights, 2010 Ovčja vuna, ručno rađeni pust (filc), metal (konjske žvale) / Ovčja volna, ročno izdelana polst (filc), kovina (konjske žvale) / Sheep wool, handmade felt, metal (bridle) dimenzije / dimensions 2 dijela po / dela po / parts each 19 x 7 x 6 cm fotografija / photography Janez Marolt Urh Sobočan Rođenje / Rojstvo / Birth, 2007 Ručno kukičana čipka iz Žira, lanena i srebrna nit / Ročno klekljana čipka iz Žiri, lanena in srebrna nit / Hand-made lace from Žiri, linen and silver threads dimenzije / dimensions 21 x 15 cm fotografija / photography Urh Sobočan Valentina Stepan Bijela soba / Bela soba / White Room, 2011 Prostorna instalacija /ambijent / Ambiental installation / dimenzije / dimensions 3 x 3 x 2,5 m video-dokumentacija / video documentation 7'05', snimila i montirala / kamera in montaža / camera and montage Ana Opalić, msu Zagreb 2013 Sanja Šebalj Šal s motivom meandra / Šal z motivom meandra / Scarf with meander motif, 2013 Pamuk i lan / Bombaž in lan / Cotton and linen dimenzije / dimensions 186 x 65 cm Josipa Štefanec Mandale / Mandalas, 2010 Reljef od aluminija / Relief iz aluminija / Aluminium relief / 3 kom. promjera od 35 do 90 cm / 3 kosov s premerom od 35 do 90 cm / 3 pieces with a diameter of 35 to 90 cm Marijana Tkalec Stakleni tekstil / Stekleni tekstil / Glass Textile, 2010 Plastična folija i najlonska nit (flaks) / Plastično folijo in flaks / plastic foil and nylon thread 50 x 100 cm Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Eleonora Apostolova, Kompozicija / Sestava, 2007

Ksenija Baraga, Ples / Dance, 2001 16 / 17

ulupuh / DOS

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line

Eta Breznik, Leteći ćilimi / Leteče preproge, 2010

Jagoda Buić, Dinamički krug II / Dinamični krog II, 1970 Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Matija Čop, Objekt / Object, 2013

Elena Fajt, Zid od kose / Lasna stena, 2014 18 / 19

ulupuh / DOS

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line

Marjeta Godler, Kružno povezano sa svime kružnim / Krožno povezano z vsem krožnim, 2014

Anda Klančić, Rast 2 / Growth 2, 2004 Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Duje Kodžoman, Heklanje i štrikanje / Kvačkanje in pletenje, 2013

Jadranka Hlupić Dujmušić i Petra Krpan, Filc Avangard 1 i Filc Avangard 2, 2012 20 / 21

ulupuh / DOS

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line

Ivan Midžić, Le Desin de fer, 2013

Jana Mršnik i Vesna Štih, Svjetlost koja raste / Rastoča svetloba, 2010 Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Oloop, Vježbanice / Vajenice, 2013

Saba Skaberne, 1001 noć / 1001 noč, 2010 22 / 23

ulupuh / DOS

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line

Urh Sobočan, Rođenje / Rojstvo, 2007

Vesna Pleše, Kroz niti / Skrozi niti, 2014 Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Valentina Stepan, Bijela soba / Bela soba, 2011 24 / 25

ulupuh / DOS

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line

Sanja Šebalj, Šal s motivom meandra / Šal z motivom meandra, 2013

Marijana Tkalec, Stakleni tekstil / Stekleni tekstil, 2010

Josipa Štefanec, Mandale / Mandalas, 2010

Galerija Karas / Obalne galerije Piran

SILVA KALČIć

Red Line ——

The exhibition Red Line is the result of collaboration between the Section of textile art of the Croatian Association of Artists of Applied Arts and the Slovenian project the Power of the Thread as the Fiber Art exhibition which is an umbrella term for textile techniques applied to textile and non-textile materials used to create non utilitarian objects. The exhibition examines materiality and the tactility of fabrics, discovers new forms of textile sculptures, as well as new materials, non-traditional and / or nontextile, in applied art in which textiles are used in Slovenia and Croatia. In addition, the exhibition explores examples of contemporary art in which conceptually discernable but related materials and techniques are applied.

The Power of the Thread was the name given to an exhibition held in 2010 in the exhibition halls of the Alsace Textile Museum in Husseren-Wesserling in France (when the designer Ksenija Baraga also invited four other designers – Eta Sadar Breznik, Anda Klančič, Jana Mršnik and Vesna Štih – to participate in the project), of classical and innovative techniques in textile, in co-creation of exhibition space. Since it is linked the Power of the Thread, the exhibition is called “Red Line” confirming the continuity of deliberations included in the previous exhibition and also in the hope that this cooperation will become traditional, its “main theme, leitmotif” in the phraseological sense. The works at the exhibition Red Line can be divided into several construction-technological thought units: The experimental environment (Valentina Stepan, Jana Mršnik i Vesna Štih, Eta Sadar Breznik), highly tactile textile (Jagoda Buić, Vesna Pleše, Marijana Tkalec), non-woven fabrics (Saba Skaberne, Jadranka Hlupić Dujmušić and Petar Krpan), knitted textile (Oloop, Anda Klančič, Urh Sobočan, Duje Kodžoman, Ksenija Baraga, Marjeta Godler, Urh Sobočan, Duje Kodžoman), transposition into another medium (Matija Čop, Ivan Midžić, Josipa Štefanec, Sanja Šebalj), objet trouvé or appropriated materials (Elena Fajt uses cut hair for the installation on the wall giving the impression of a large, tight fur and calls to mind an animality). ulupuh / DOS

RED line

Several works at the Red Line exhibition bear the iconography of magical realism (Urha Sobočan, Marjeta Godler, Ivan Midžić) and surrealism (Anda Klančič and Ksenija Baraga). Textiles are created and transformed and become spatial pieces through strategies such as wrapping, pleating, layering, printing (digital print allows for fine detail and greater colour range in contrast to analogue techniques), weaving, crocheting, embroidery, patching, draping, hanging, through variations in scale (as the primary technique in monumentality), autostereograms (3d scenes on a 2d image), deconstructions (an example is devoré or burntout process, the construction and removal of layers of paint and textiles), saturation (eg, with colour).

Galerija Karas / Obalne galerije Piran

CRVENA NIT / RDEČA NIT / RED line nakladnici / založniki Hrvatska udruga likovnih umjetnika primijenjenih umjetnosti, Preradovićeva 44 / i, Zagreb 10000 (Hrvatska) DOS - Drustvo oblikovalcev Slovenije, Ciril Metodov trg 19, 1000 Ljubljana (Slovenija) za nakladnike / za založnike Ivana Bakal, predsjednica / predsednica ULUPUH-a Jurij Dobrila, predsjednik / predsednik DOS-a urednice / urednici prijevodi (hr/slo) / prevodi (hr/slo) prijevod sažetka (eng) / prevod povzetka (eng) lektura (hr) / lektoriranje (slo) dizajn / oblikovanje tisak / tisk naklada / naklada selekcija radova, slovenija / izbor slovenskih del selekcija radova, hrvatska / izbor hrvaških del kustosica i likovni postav izložbe /

Silva Kalčić / Maša Štrbac MO-MA, Majda Moličnik s.p.

Tamara Budimir Darko Milošić / Maja Cerar Ivan Klis Kerschoffset Zagreb, rujan / semptember 2014.

600 primjeraka / izvodov Ksenija Baraga s Janom Mršnik i / in Silva Kalčić Silva Kalčić i / in Vesna Pleše kustosinja in likovna postavitev razstave Silva Kalčić

organizatori / organizatorji Hrvatska udruga likovnih umjetnika primijenjenih umjetnosti Preradovićeva 44 / i, Zagreb 10000, Hrvatska / Hrvaška t / f + 385 (0) 1 4552 595 e ulupuh @ zg.t-com.hr w www.ulupuh.hr DOS - Društvo oblikovalcev Slovenije Ciril Metodov trg, 1000 Ljubljana, Slovenija t / f + 386 (0) 1 4305 246 e dos @ dos-design.org w www.dos-design.si prostori održavanja izložbe / kraj razstave Galerija Karas, Praška 4, Zagreb, Hrvatska t + 385 (0) 1 4811 561 Obalne galerije Piran, Tartinijev trg 3, 6330 Piran, Slovenija t + 386 (0) 5 6712 080 izložba je realizirana uz financijsku potporu / razstavo so finančno podprli Ministarstva kulture Republike Hrvatske Gradskog ureda za obrazovanje, kulturu i sport Grada Zagreba Društva oblikovalcev Slovenije - DOS Hvala svim autorima/izlagačima koji su pomogli pri realizaciji ove izložbe. / Hvala vsem avtorjem in založnikom za pomoč pri realizaciji razstave CIP zapis dostupan u računalnom katalogu Nacionalne i sveučilišne knjižnice u Zagrebu. / CIP zapis je dostopen v računalniškem katalogu Narodne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu isbn 978-953-327-075-3 IMPRESUM

Eleonora Apostolova (Hr) Ksenija Baraga (Slo) Eta Breznik (Slo) Jagoda Buić (Hr) Matija Čop (Hr) Elena Fajt (Slo) Marjeta Godler (Slo) Anda Klančič (Slo) Duje Kodžoman (Hr) Jadranka Hlupić Dujmušić i / in Petra Krpan (Hr) Ivan Midžić (Hr) Jana Mršnik i / in Vesna Štih (Slo) Oloop (Slo) Vesna Pleše (Hr) Saba Skaberne (Slo) Urh Sobočan (Slo) Valentina Stepan (Hr) Sanja Šebalj (Hr) Josipa Štefanec (Hr) Marijana Tkalec (Hr)

—— Red Line