Kovačkoti in pogumna dogodivščina nad Dubajem
Nekoč je za stotinami sipin in med visokimi stolpnicami, kjer so se balkoni dotikali neba, živela deklica Mila Rae. Bila je radovedna, pogumna in samosvoja. Ni vedno ubogala pravil, a vedno je sledila resnici. Rada je pomagala in nikogar ni pustila na cedilu.
Imela je ljubeča starša, tako podobna, a tako različna.
Oče Matjaž je bil organiziran, vedno imel vse pospravljeno in na pravem mestu. Z njim je bila Mila Rae vedno točna, z urejenimi lasmi in čistimi copatki sta skupaj dosegala zastavljene cilje. Preizkusila sta se v vseh možnih športnih disciplinah in pri tem neizmerno uživala.
Mama Anja je bila polna življenja, vse je videla v dobri luči, nikoli se ni predala in je znala vsakega razveseliti. Z njo sta lovili zadnje minute, peli pesmi, plesali in lovili milne mehurčke.
Mila Rae je živela je v Dubaju, rada pa se je vračala tudi domov v Slovenijo. Bila je deklica, ki je imela močan občutek za pravičnost. Kadar se ji je zdelo, da nekaj ni prav, je to povedala na glas.
Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da je morala zaradi kazni ostati doma. In prav zato se ji je pripetila najbolj nenavadna dogodivščina v njenem življenju.
Ko sta jo mama in oče kaznovala, Mila Rae ni marala sedeti v svoji sobi. Vedno je odšla na balkon, od koder je opazovala mogočne stolpnice in svet, ki je bil drugačen od tistega v Sloveniji. Tam se je pogosto pogovarjala s svojim sosedom, gospodičem Mr. Catom. Vedno, ko je dobila kazen, sta skupaj razpravljala o tem, kaj je prav in kaj ne. Mr. Cat ji je kot pravi prijatelj vedno stal ob strani.
Nekega dne je Mila Rae spet dobila kazen in se kot po navadi usedla na balkon. Kmalu se ji je pridružil Mr. Cat.
»Živjo. Kaj počneš?« je vprašal maček.
»Razmišljam. Spet nepravica,« je zamrmrala deklica.
Takrat sta zaslišala nenavaden zvok. Ni bil hrup avtomobilov ali glas kitajskih turistov, bil je povsem drugačen zvok. Zazrla sta se proti nebu.
»Kaj je bilo to?« je začudeno vprašala Mila Rae.
»Verjetno nič takega, morda kdo ponesrečeno vadi opero,« se je zasmejal Mr. Cat.
A kmalu sta cviljenje zaslišala ponovno.
»Slišiš? Nekdo je v težavah,« je rekla Mila Rae.
Ker ni smela zapustiti stanovanja, sta se dogovorila, da bosta naslednji dan raziskala, kaj povzroča hrup na vrhu njihove stolpnice.
Ko se je Mila Rae vrnila iz šole, sta brez odlašanja odhitela proti strehi stolpnice. Med tekom po stopnicah ju je na zaslonu opazil varnostnik.
Bila sta v velikih težavah, saj z varnostnikom niso bili najboljši prijatelji.
Velikokrat sta mu kakšno ušpičila, zapovrh pa ga je Mila Raeina mami
Anja nekaj let nazaj zbila z avtomobilom. Ni umrl.
Ta varnostnik ni maral otrok. Zdelo se mu je, da so vedno glasni, radovedni in da povzročajo težave. Še posebej mu ni bila všeč Mila Rae, saj je pogosto postavljala vprašanja in ni nikoli tiho odšla, če se ji je zdelo, da nekaj ni prav.
Tudi Mr. Cat mu ni bil po godu, ker je plezal po balkonih in se pojavljal tam, kjer ga nihče ni pričakoval. Varnostnik je verjel, da mora imeti vse pod nadzorom, red in pravila pa so mu pomenila več kot smeh in igra.
Ko ju je zagledal na zaslonu, se je namrščil.
»Spet ta dva,« je zamrmral sam pri sebi. »Vedno nekaj ušpičita.«
Spomnil se je vseh njunih potegavščin od skrivanja ključa, do nepričakovanih presenečenj na hodnikih. Odločil se je, da bo tokrat naredil konec njunemu raziskovanju.
Tiho je vstal, se odpravil proti vrhu stolpnice in pripravil načrt, kako ju bo ustavil.
Medtem sta Mila Rae in Mr. Cat že prispela na streho. Niti malo nista bila zadihana. Mila Rae je bila vajena teka z očetom, Mr. Cat pa nevarnih sprehodov po balkonih.
Previdno sta odprla težka vrata in vstopila. Na tleh sta zagledala belo ogrinjalo.
»Nekdo je tam,« je zašepetal Mr. Cat.
Počasi sta se približala in mu odkrila oči. Pred njima je stal La'eeb. Prestrašila sta se in tudi La'eeb se je tresel od strahu.
»Kdo si in zakaj jočeš?« je vprašala Mila Rae.
»La'eeb je moje ime. Sem maskota svetovnega nogometnega prvenstva v Dohi. Ko se je zaključilo, so me strpali sem in nihče se več ne zmeni zame,« je žalostno potožil.
Nenadoma je močno počilo. Vsi so poskočili. »Kaj je bilo to?« Odšli so do vrat. »Nekdo jih je zaklenil,« je ugotovil Mr. Cat.
Mila Rae je takoj pomislila na varnostnika. »Mislim, da vem, kdo je to naredil,« je rekla tiho.
Spodaj v nadzorni sobi je varnostnik zadovoljno gledal zaslon.
»Zdaj pa bosta malo razmislila o svojih dejanjih,« je rekel in prekrižal roke.
»Zakaj bi to kdo naredil?« se je spraševal La'eeb.
»Morda vaju je varnostnik videl prek kamer in zaklenil vrata,« je dodal.
»O, neeeee! Kaj bomo storili?«
Razmišljali so o pobegu. La'eeb je žalostno priznal: »Ne znam več leteti. Upokojili so me in ne morem nam pomagati.« Povedal je, da ga je prav ta varnostnik zavrgel na streho, ko ga je zamenjala nova maskota, ker je menil, da zanj ni več prostora.
Mila Rae se je spomnila besed svojih staršev, da se vsaka težava lahko reši. Začeli so iskati ideje. Mr. Cat in deklica sta iz različnih kosov blaga sešila padalo, La'eeb pa je zbil skupaj nekaj desk in pripravil ogrodje košare. S skupnimi močmi, znanji ročnih spretnosti in drzno idejo so ustvarili leteči balon.
Stopili so na rob strehe in se na tri, štiri, zdaj odrinili. Tako zelo jih je bilo strah, da so pred odrivom vsi zatisnili oči.
Ko so jih odprli, so ugotovili, da balon res letiiiii. Uspelo jim je! Od veselja so se objeli in zakričali v nebo ter poleteli nad Dubajem. Veter jim je mršil lase in dlako, pod njimi pa so se bleščale stolpnice.
Ko so pristali na igrišču pred stolpnico, so bili presrečni. Mila Rae je bila vesela, ker je zaupala sebi in skupaj s prijateljem pomagala nekomu v stiski. Mr. Cat je bil ponosen na svojo iznajdljivost. La'eeb pa je bil srečen, ker je bil spet med ljudmi.
Konec dober, vse dobro.
Oče Matjaž in mama Anja sta že razmišljala in pisala ideje, kako bi La’eeba ponovno vključila v nove dogodke, kjer bi spet postal slaven.