ba nizkega barja s prevladujočim rjastim sitovcem. Zgodaj poleti na daleč opazimo tudi bele čopke cvetočega ozkolistnega munca. Na malo dvignjenih in zaradi tega manj mokrih površinah se začnejo med nizkobarjanske vrste vrivati vrste mokrotnih travnikov, med katerimi je najopaznejša trava modra stožka (Molinia caerulea). Ponekod, kjer opuščajo košnjo, prodirajo nanje tudi pionirske lesne vrste, ki jih vlaga v tleh ne moti, npr. rdeči bor (Pinus sylvestris), navadni brin (Juniperus communis) in breza (Betula pendula). Tudi nizka barja so na večjih površinah razvita v srednji Evropi, v Sloveniji pa se približajo jugovzhodni meji razširjenosti. Dalje proti jugu in vzhodu se pojavljajo le še manjše raztresene nizkobarjanske površine. Marsikje so združbe nizkega barja razvite na majhnih površinah, ki so obdane z gojenimi travniki ali pašniki, zato je velika verjetnost, da marsikatera zaradi agromelioracij izgine, še preden jo uspemo zabeležiti.
Ekološke razmere na prehodnem barju, npr. stopnja kislosti, vsebnost nekaterih ionov, so med tistimi, izmerjenimi na visokih barjih, in tistimi z nizkih barij. Zato tu uspevajo značilne rastlinske vrste tako visokih kot nizkih barij. Ko smo pred vstopom Slovenije v EU pisali kratko poljudno predstavitev nekega območja Natura 2000, ki je bilo opredeljeno tudi zaradi prehodnega barja, smo na predstavitvi javnosti dobili zanimiv odziv. Nekdo iz poslušalstva je namreč izraz prehodno barje razumel dobesedno in vprašal, ali so potemtakem vsa ostala barja neprehodna. Ta preblisk je
Močvirski petoprstnik (Potentilla palustris) (foto: Peter Skoberne).
Okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia) (foto: Slavko Polak).
postal iztočnica za seznanitev z naravovarstveno vrednostjo barij in zaključek, da ne glede na njihovo »prehodnost« ali »neprehodnost« po barjih ne smemo hoditi vsevprek, saj s tem povzročamo občutljivemu ekosistemu nepopravljivo škodo. Prehodna barja najdemo na Jelovici (Ledina), Pokljuki, Zelencih, v okolici Logatca in na Cerkniškem jezeru, pri čemer gre pogosto za manjše površine, ki mejijo na združbe visokih ali nizkih barij.
Rastlinske združbe barij so vrstno razmeroma revne, kar praviloma pomeni, da so tudi bolj občutljive že na majhne spremembe v okolju (so bolj ranljive), zato je delež ogroženih vrst ravno v teh združbah največji. Tako opevano biotsko raznovrstnost moramo zato pravilno razumeti: tudi vrstno zelo revne združbe prispevajo k biotski raznovrstnosti, po drugi strani pa lahko kakšna vrsta več v združbi, kamor ne spada, dolgoročno vpliva na zmanjšanje raznovrstnosti, kot se dogaja s tujerodnimi invazivnimi vrstami. Kaj pa živalski svet barij? Zaradi skromne prehranske ponudbe so barja za živali sila nepriljubljena okolja. Nekatere vrste pa so se takim negostoljubnim razmeram vseeno prilagodile. Skoraj vse so pri nas izjemno redke, lahko bi rekli izumirajoče vrste – relikti nekdanjih hladnejših in vlažnejših časov. Nekaj izključno barjanskih vrst najdemo med kačjimi pastirji. Naša visoka in prehodna ali povirna barja v Alpah in na Pohorju so dom pravih barjanskih vrst, kot so barjanski škratec (Coenagrion hastulatum), barjanski
lesketnik (Somatochlora arctica), alpski lesketnik (Somatochlora alpestris), barjanska deva (Aeshna juncea), šotna deva (Aeshna caerulea), mahovna deva (Aeshna subarctica elisabethae) in barjanski spreletavec (Leucorrhinia dubia). V Sloveniji poznamo nekatere od teh vrst zgolj po nekaj najdenih primerkih. Na nizkih in prehodnih barjih drugod po Sloveniji se zgoraj naštetim vrstam pridruži še cela paleta ekološko manj specializiranih vrst kačjih pastirjev. Z naštevanjem drugih, izključno barjanskih vrst živali pa se že zaplete. Ni jih prav veliko ali pa so pri nas še neraziskane. Dnevni metulj barjanski okarček (Coenonympha oedippus) bi moral, sodeč po imenu, biti tipična barjanska vrsta okarčka. Njegov življenjski prostor na Ljubljanskem barju so nizka in prehodna barja ter močvirja z ločjem in mokrotni travniki s prevladujočo modro stožko. Nenavadno pa je, da ta vrsta na Obali in Krasu živi na suhih in z drevjem ter grmovjem zaraščenih travnikih. Vrsta torej ni vezana na barja, pač pa na določeno strukturo trav, šašja in sitovca. Podobno je tudi munčev okarček (Coenonympha tullia) pri nas izrazit habitatni specialist, ki živi na nizkih in povirnih barjih, bogatih z munci, ki je ena od hranilnih rastlin te vrste dnevnega metulja. Velja izpostaviti, da sta obe vrsti v Sloveniji kritično ogroženi. Munčev okarček je veljal v Sloveniji že za izumrlo vrsto in ponovno odkritje te vrste lansko leto na barju Zelenci je bilo za entomologe res prijetno presenečenje. 13