Obtožujem - Ich klage an

Ko je konec marca iz zveze borcev NOB prišla prošnja za sodelovanje, sva se prijavila v dobre pol ure. Iskali so dva tabornika, ki bi na spominski slovesnosti v koncentracijskem taborišču Mauthausen (KTM) nosila republiški in borčevski prapor. Nekaj novega za stara borca .

9. maja, na dan zmage nad okupatorjem, je naša delegacija s kombijem odrinila proti Zgornji Avstriji. Vožnja je bila kar dolga, po kilometrih primerljiva s potjo do Beograda. Zgodaj popoldan smo se ustavili v Gusnu, kjer so med vojno delovale tri podružnice KTM. Med drugimi nas je tam lepo sprejel Dušan Stefančič, predsednik mednarodnega komiteja Mauthausen in nekdanji taboriščnik. S praporjema smo se odpravili do slovenske spominske plošče, položili venec in se poklonili žrtvam. Dušan Stefančič nam je slikovito opisal tamkajšnje dogajanje, ogledali pa smo si tudi muzej, v katerem so bile večinoma fotografije, dokumenti in nekaj maket. V spominu nama je ostalo nekaj simpatičnih izjav o Italijanih, ki iz vsakega obiska naredijo cel cirkus, pa tudi njihova maketa ni menda ničemur podobna. Kot zanimivost bi omenil, da so v podružnici Gusen 2 taboriščniki izdelovali enega od prvih reaktivnih letal M262, v povprečju pa so tam preživeli dva meseca.

V nadaljevanju popoldneva smo si ogledali nekaj kilometrov oddaljeno centralno koncentracijsko taborišče Mauthausen. Obdano je z lepim visokim zidom, ki so ga pod nadzorom pripadnikov SS začeli graditi prvi ujetniki, nasprotniki nacionalsocializma. Prof. Jože Hlebanja, vodja našega ogleda, je bil eden od približno 200.000 ljudi, ki so bili med vojno zaprti v njem. Med njimi je bilo 4000 Slovencev. Sprehodili smo se po obzidju, skozi spominski park, ogledali smo si bivalne barake, fotografsko razstavo, plinsko celico, krematorij itd. Če tega ne vidiš in ne slišiš v živo, si ne moreš predstavljati, kaj pomeni sistematično uničevanje ljudi, narodov. Skoraj polovica ljudi se od tam ni vrnila. Prof. Hlebanja je verjetno povedal manj kot običajen turistični vodič, pa vendar so bile njegove besede tako pristne, da jih človek zlepa ne pozabi. Če je to res, je izpolnil svoje poslanstvo.

Iz otroških let v taborniški svet, smo tu, smo tu. Volkci smo vsi, pridni in delavni auu, auuuuuu. V Škalah je lepo, ko taborniki so. Au auauau auauauau. Škaleki, Škaleki smo mi!

Naslednji dan se je na istem mestu zbralo več tisoč ljudi iz celega sveta. Vsaka država je imela v prvem delu krajšo slovesnost pred svojim spomenikom. Pred slovenskim so s kulturnim programom nastopili učenci OŠ Frana Roša iz Celja, slavnostni govor pa je imela ministrica za notranje zadeve RS Katarina Kresal. Midva nisva nastopala in govorila, sva pa kakšno uro skoraj nepremično stala ob spomeniku in bila zelo ponosna, ko so omenili, da zastavi nosiva slovenska tabornika. V nadaljevanju smo s častno četo SV položili venec pri osrednjem spomeniku, prav tako pa so to storile tudi delegacije vseh ostalih držav in posamezna društva.

Upava, da bova te prijazne ljudi še kdaj srečala, ob njih sva se dobro počutila. Izkušnja je bila nepozabna in koristna, prenašala jo bova naprej.

S tovariškim pozdravom, Rokec