30 let Rodu heroja Viteza Črnuče

Kar ne morem verjeti, da smo dočakali 30 let. Kljub padcem, ko je bila v rodu samo peščica članov, do vzponov, ko smo na taboru dosegli skoraj trimestno številko. V letošnjem letu je prišlo do marsikatere spremembe: velika večina starejših članov je odšla v ozadje, delo so prevzeli mlajši in uspelo jim je.

Podobna usoda je doletela tudi proslavo ob 30-letnici. Veliki načrti so se usuli v prah, ko organizacijski odbor kar naenkrat ni imel niti približno dovolj časa, da bi sploh karkoli naredil. Vendar to še zdaleč ni pomenilo, da proslave ne bo. Nasprotno, bila je.

Začelo se je s fotopredstavitvijo v črnuškem kulturnem domu, kjer smo se nasmejali starim fotografijam in, kot se spodobi za obletnico, podelili priznanja dolgoletnim članom, s strani ne bo, je bil odveč. Večina članov je prišla na akcijo s polno šolsko torbo, jo pustila v taborniški hiši in drugo jutro so skupaj odpujsali v šolo.

To je bila akcija, ki so si jo zapomnili. Ne samo naši člani, ampak tudi vsa šola. Pa naj še kdo reče, da včasih ni bolje, da stare glave stopimo stran in pustimo, da mladi zadihajo in ga kdaj pobiksajo. Nikoli se namreč ne ve, kdaj bo kaj izpadlo čudovito!

ZTS pa prejeli plaketo ob 30-letnici. Prvi del uradnega dela se je hitro zaključil, drugi del pa smo si zamislili v stilu »nazaj k naravi« s taborniški večerom in tabornim ognjem. Odšli smo v našo Sračjo dolino, kjer nas je pričakal golaž. Preden je zašlo sonce, smo se pomerili še v lokostrelstvu, nato pa smo zakurili ogenj. Odvil se je čudovit taborniški večer s petjem. Vzdušje je bilo domače in klepetali smo do zgodnjih jutranjih ur.

Kar pa je pri tem res posebno, je dejstvo, da je bil četrtek. Strah, da otrok