POPOTOVANJA Kilimanjaro -Tanzanija [pela

Kastelic

Svetle~a gora, kar Kilimanjaro pomeni v svahiliju, je s svojimi 5895 metri najvi{ja streha Afrike. Le`i na meji med Tanzanijo in Kenijo, zato nanjo vodi veliko razli~nih poti (od la`jih treking poti do plezalnih sten). Goro sestavljajo trije ognjeniki: Shiba, Mawenzi in Kibo. Slednji je najmlaj{i, najve~ji in predstavlja razlog na{ega potovanja v Tanzanijo. Shiba in Mawenzi sta starej{a, ugasla ognjenika, nista primerna za plezanje, ker sta zgrajena iz drobljivega pe{~enjaka in se sesedata. Kibo je kot najve~ji postal priljubljeno izhodi{~e za popotnike, planince ter plezalce. Pot nanj vodi skozi razli~ne podnebne pasove, od gorskega de`evnega pragozda, mo~virij in alpskih travnikov do pu{~avske marsovske pokrajine tik pod vrhom. Vrh Kilimanjara pokriva na `alost `e izginjajo~i ledenik. Vendar popotnika poleg izredne pokrajine navdu{uje tudi velik rastlinski in `ivalski svet. Vendar pot na Kilimanjaro le ni nedeljski sprehod, ampak te`ka preizku{nja tudi za najbolj{e planince.

Na{e potovanje se je za~elo februarja leta 2003. Skupina dolenjskih planincev se je odlo~ila, da bi poleg evropskih vrhov osvojila tudi kakega tujega, tako je beseda nanesla na streho Afrike. Potovanje naj bi za~eli s pohodom na Kilimanjaro, preostale dni pa bi namenili ogledu Tanzanije in njenih otokov. Ker `e od nekdaj rada potujem, se je moj o~e, tudi navdu{en popotnik in hribolazec odlo~il, da me vzame s seboj. Ni {lo toliko za to, da bi osvojila vrh, predvsem sem `elela spoznati de`elo in njeno kulturo. Nisem pa pri~akovala, da bo to potovanje tako velika `ivljenjska izku{nja.

Po napornem tridnevnem potovanju do Tanzanije, iskanju ustreznih nosa~ev in ureditvi formalnosti, smo s hojo kon~no pri~eli. Osem nadobudnih popotnikov nas je bilo, dobili pa smo sedemnajst nosa~ev in dva vodi~a. Odlo~ili smo se, da bomo {li po najbolj znani in ute~eni poti imenovani Marangu (zaradi velikega obiska Ameri~anov ji pravijo tudi Coca-cola route), ki traja {est dni s {tirimi no~itvami.

Pot se za~ne pri vratih nacionalnega parka Kilimanjaro Marangu na vi{ini 1829 metrov. Prvi dan smo se vzpenjali po precej strmi poti skozi de`evni pragozd. Ve~inoma je prvi dan hoje najkraj{i, saj se vi{inske razlike skoraj ne ~uti. Zelo pomembno je, da ima skupina s seboj vodi~a, ker se sicer ljudje zaganjajo na goro prehitro. Z vmesnim umirjenim "pole-pole" (v svahiliju "po~asi- po~asi") je vodi~ miril na{ tempo, ki se z vi{ino tudi sicer zmanj{uje. Z velikimi o~mi smo opazovali svet okoli nas, zadnjega nosa~a oziroma vodi~a pa smo z neprestanim fotografiranjem spravljali ob pamet. Po tri do {tiriurni hoji smo dosegli na{e po~ivali{~e - ko~o Mandara na vi{ini 2700 metrov. Ker je na vsakem dalj{em postanku obvezna aklimatizacija, smo se tisti dan povzpeli na bli`ji Maundi krater in opazili prve afri{ke opice. Sledila je skoraj neprespana no~ z glavoboli in mravljin~astimi udi. Drugi dan smo gozd pustili za seboj ter se po~asi vzpenjali po polo`nih travnikih in mo~virjih. Najbolj so bili navdu{eni nad velikimi kaktusi. Bili smo tudi pri~a veliki planjavi po`ganih grmov, saj je gora pred dvema letoma utrpela katastrofalen po`ar. pribli`no {estih urah hoje, ko nas je nekajkrat mo~il de`, ki mu je sledila gosta megla, smo dosegli na{o drugo postojanko, ko~o Horombo na vi{ini 3720 metrov. Tako kot pri Mandari je tudi to skupina majhnih ko~ s skupnimi le`i{~i ter velika jedilnica v ve~ji ko~i. Tistega dne smo za aklimatizacijsko to~ko odlo~ili bli`nji izvir vode. Sledila je druga neprespana no~, vendar je bilo tokrat sli{ati glasno smr~anje ostalih treh sopotnikov.

Tretji dan nas je do zadnje ko~e od{lo veliko. Zaradi aklimatizacije veliko popotnikov na Horombu prespi dvakrat, mi pa smo se odlo~ili, da s potjo ne odla{amo. Tako so nam dru`bo delali upokojeni Japonci, Francozi, nekaj Ameri~anov ter drugi. Zame in za mnoge je bil ta dan najte`ji, predvsem zaradi vi{ine, utrujenost pa je pospe{ila neprespanost. Po~asi smo se vzpenjali po zelo polo`ni poti, ki nekaj ~asa {e vodi po travnikih in nizkih gozdi~ih, potem pa preide v pu{~avo. Na poti smo sre~ali tudi kenijske teka~e, ki celotno pot prete~ejo v enem samem dnevu. Na{e te`ave pa so se za~ele na vi{ini okoli 4000 metrov, ko se je za~ela halucinoidna pu{~avska pokrajina. Na tej vi{ini se nas je ve~ina ustavljala vsakih pet metrov. Tu se pu{~ava razteza po sedlu med Kibom in Mawenzijem. Do koder je seglo oko, so bili samo rde~ pesek, kamni in skale in pa ~rne sledi, kakor da bi kazale poti, po katerih se je zlivala lava. Planinci, ki so se vra~ali, so nam vlivali voljo in pogum za nadaljevanje. Tisti redki, ki so premogli dovolj kondicije, so brez posebnih naporov premagali pot. Po petih do {estih urah, kar je meni predstavljalo celo ve~nost, smo pot kon~ali in ter se za~eli pripravljati na zadnjo, najhuj{o preizku{njo. Ko~a Kibo le`i na vi{ini 4703 metrov. Na tej vi{ini skoraj ni aklimatizacije, saj vsak odhod na strani{~e predstavlja malo potovanje. Ker smo pri{li do ko~e v zgodnjem popoldnevu, nas je ve~ina posku{ala ~im prej zaspati. V preteklosti so na vrh gore hodili podnevi, vendar pa je ve~ina pohodnikov za tem, ko so videli, kako visoko in strmo se morajo povzpeti, odnehala. Tako jih sedaj vodijo na goro okoli polno~i po strmem meli{~u. Ve~ina nas je zadremala za pribli`no eno uro, ko so nas ob enajstih pono~i prijazno zbudili s ~ajem in pi{koti. Temperature na vrhu se gibljejo med 15 in 20 stopinj pod ni~lo, zato so potrebna zelo topla, nepremo~ljiva in protiveterna obla~ila ter trpe`ni planinski ~evlji. Dobro je tudi imeti naglavne svetilke, saj se v temi skoraj ni~ ne vidi. k vratom parka. Zakon "pole pole" ni ve~ veljal. Kljub neosvojenemu vrhu sem bila vesela, da sem dosegla, kolikor pa~ sem. Osvajalcem so podelili posebne certifikate na posebnem ve~eru, ki smo ga priredili nosa~em in vodi~em.

Za~ela se je dolga, zelo po~asna hoja po sipkem pesku. Zame so se te`ave za~ele `e na vi{ini 5000 metrov. Zaradi hude utrujenosti, neprespanosti in predvsem naveli~anosti, sem se vdala v usodo, da vrha ne bom osvojila in sem se napotila nazaj. Ostali so nadaljevali pot do vrha. Naj jo na kratko opi{em: pot ve~inoma pelje po meli{~u strmo navzgor nekje do vi{ine 5300 metrov, nato vijuga po skalah do Gilmanove to~ke na vi{ini 5685 metrov, kjer se pri ve~ini za~nejo hude vi{inske te`ave, nekateri pa preprosto obupajo. Od tu naprej je pot skoraj ravna po snegu do vrha Kilimanjara imenovanega Uhuru. To je najvi{ja to~ka ledenika, od koder je mo~ opazovati izredno lep son~ni vzhod.

Vsi drugi iz na{e skupine so dosegli vrh, nekateri so povedali, da so celo videli zelen Discoveryjev {otor v kraterju gore, s katerim opravljajo razli~ne meritve; utrujeni in premra`eni so se vrnili v zgodnjih jutranjih urah. Videli so {e zadnje ostanke izginjajo~ega ledenika, ki ga ~ez petnajst let menda ne bo ve~.

Kilimanjaro je gora, ki nosi v sebi posebno mo~. Ljudje nanjo prihajajo znova in znova, da dose`ejo, ~esar prej niso, ali pa, da znova podo`ivijo ~udovit son~ni vzhod na afri{kem snegu. S tem potovanjem sem postala ena od njih. Vem, da se bom tja {e vrnila in morda takrat tudi osvojila Uhuru (Hakuna-matata!).