KER SI TI

Nisva bila veliko skupaj, niti pogovarjala se nisva, bilo je nekaj pozdravov, nekaj nasmehov, nekajkrat sem mu pomagal nalo`iti tovor, v~asih sem hodil za njim in sva skupaj po~ivala na istih kamnih, travah ali pesku, pomagal sem mu, ko smo bredli dero~o reko, nekajkrat mi je ponudil ~aj, jaz njemu cigareto, ni~ ni negodoval kot ve~ina nosa~ev, zalotil sem ga, kako je znal opazovati sonce. Tako rad sem bil v njegovi bli`ini. In tisti dan, nekaj dni pred bazo, ko je ~akal na izpla~ilo, pot je postala zanj prete`ka, se mu nekako nisem znal pribli`ati. Nekaj sem mu hotel dati za spomin, iskal sem po nahrbtniku, pa sem vsako stvar ovrgel, tako hudo mi je bilo, in vedel sem, da bo zdaj zdaj od{el. Nasmehnil se je. Bil je kratek, poln nasmeh, odsev njegovega obraza, na katerem ni bilo ni~esar kot samo lepota, mladost in `ivljenje, veliko `ivljenja. Tako sva se poslovila, zagotovo vem, da sva se poslovila, tako kot jaz, je tudi on vedel za to, droben, suhljat starec, ki je bil resni~no samo to ... (Milan Romih) (Milan Romih) (Milan Romih) (Milan Romih)

Prijatelj moj. Nikdar ne pri~akuje{ preve~ od mene. Vesel si, kadar uspem, toda tudi neuspeh ni~ ne de. Pomaga{ mi, kolikor more{. Toda najbolj pomembno je, da si ob meni. (Wendy Jean Smith) (Wendy Jean Smith) Bela, samotna gaz se z vrha spu{~a v dolino in izginja v megli.

Vse je ena sama izginjajo~a belina, le odtenki senc lo~ijo stopinje, kjer sem hodil. Veter po~asi bri{e drobne sledi drobnega ~loveka in ko bom sestopil, jih bom zasul s snegom in nove poti bodo prekrile spomine.

Zato bi rad trenutek {e posedel na vrhu in sam, sredi slepe~ih obzorij prelistal knjigo, ki jo nosim s seboj.

Pred menoj se ri{ejo jasne slike preteklosti, a {e ve~ je nepopisanih listov, vmes pa je trenutek, ki ga `ivim.

Trenutek, ki se je po globoki gazi sku{al povzpeti v nebo, a je obstal priklenjen na vrh in me postavil nazaj na ta svet prazne resni~nosti. In takrat sem opazil, da sonce po~asi rde~i kulise mojega odra, ob~util sem, kako me mraz grize v roke in noge, in spoznal, da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.

Kdor i{~e cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. (Nejc Zaplotnik) (Nejc Zaplotnik) Tudi tisti trenutek je pri{el. Ko je velik Zakaj stopil predme. Zakaj?... Zakaj si storila tisto? In iskajo~ vpra{aj v o~eh ... Ni bilo zato, ker je nasme{ek takrat oblival prostor. Ni zato, ker tvoja pesem objame mojo du{o. Ni bilo, ker sem ujela pogled. Ni ... Ne, ni~esar ni, kar bi lahko potipal. Ve{, zato se je zgodilo, ker SI!... Sre~no potovanje! Lrga