Knjiga "Jame in jamarji"

"Skupinica jamarjev je vstopila v ogromno podzemno dvorano. Tavali so po neznanem prostoru, v temi napenjali o~i in iskali nadaljevanje jame, prehod v nove rove. Vse, kar so na{li, je bil ozek ovalen rov. Eden izmed njih se je sklonil vanj in topla svetloba karbidne svetilke je osvetlila stene slabega pol metra {irokega rova, ki se je nadaljeval v temo. @e je hotel zavpiti ostalim, da je brezupno ozek, ko je na prepotenem obrazu za~util rahel prepih. Vedel je, da je zrak zanesljiv vodnik v labirintu podzemlja. Prepustil se je ~arobnemu {epetu sapice, se ulegel na premo~ena ilovnata tla in se splazil v o`ino. Bila je ravno toliko {iroka, da je lahko napredoval z rokami pred sabo in le`e na boku.

Kot gosenica se je kr~il in stegoval ter se sproti prilagajal vijugajo~i kamniti cevi. Jama ga je s svojimi kamnitimi rokami trdno objemala, opogumljalo pa ga je, da je pred seboj ~util prazen prostor. Dale~ za svojimi nogami je sli{al mrmranje prijateljev. Verjetno so ga spra{evali, kako mu gre in ali je `e na{el novo dvorano. Toda tam, kjer je bil, ni bilo dovolj prostora, da bi zajel sapo in jim odgovoril. Odrival se je od sten rova, napredoval centimeter za centimetrom, rov pa je postajal vse o`ji. Ko kon~no niti ~elada, njegova predhodnica, ni mogla ve~ naprej, se je zadihan ustavil. ^util je le divje razbijanje svojega srca. Obrniti se ni mogel, veliko vpra{anje pa je bilo, ali mu bo uspel ritenski umik. Kot `e tolikokrat poprej v podobnih primerih se je vpra{al: kaj pravzaprav dela tam? Zakaj je moral zlesti v to luknjo, ali ne bi bilo pametneje pole`avati na soncu pred jamo?" smislu jamarstva nam jamarjem zastavljajo star{i, znanci, prijatelji. Toda ~im bolj jim opisujemo u`itke plazenja po blatu, mirljivost naporne- ga plezanja po vrvi pod curki ledeno mrzle vode in zadovoljstvo ob odkrivanju popolnoma brezkoristnih delov podzemlja, tem manj nas razumejo. Italijanski jamar Giovanni Badino se je naveli~al dobrih vpra{anj in slabih odgovorov, se nekega dne usedel za ra~unalnik in napisal knjigo Jame in ja- prof. Marko Simi~

Tudi slovenski jamarji se sre~ujemo s problemom pomanjkljivega poznavanja na{e dejavnosti in razlogov, ki nas `enejo v temno in vla`no podzemlje. Zato je Dorotea Ver{a, dolgoletna jamarka, prevedla knjigo v sloven{~ino in jo dopolnila s podatki, pomembnimi za spoznavanje zna~ilnosti in posebnosti na{ega krasa ter jam, za razumevanje zgodovinske vloge slovenskega kra{kega prostora in za predstavitev slovenskih jamarjev. Napisana je v obliki pogovora, v katerem jamarji odgovarjajo na ve~ kot petdeset zanimivih in preprostih vpra{anj o jamah in jamarstvu. Tako lahko v njej najdete odgovore na vpra{anja: zakaj nastajajo jame, ali je v jamah vedno tema, ali v jamah vedno lahko dihamo, ali so vse jame raziskane in ali se jame lahko podrejo. Mogo~e se ob sre~anju s pisanimi postavami jamarjev, ki so prilezli iz podzemne luknje, spra{ujete, kaj so po~eli v jami. Tudi na to vpra{anje boste na{li preprosto in zanimivo napisan odgovor. In ~e vas bo med branjem prevzela `elja po spoznavanju brezmejnega sveta kra{kega podzemlja, ki tako reko~ na hi{nem pragu ponuja odkrivanje resni~no zadnjih {e neraziskanih delov na{ega planeta, vas v knjigi ~akajo naslovi vseh slovenskih jamarskih dru{tev. Knjiga je ilustrirana s pou~nimi risbami.

Knjigo "Jame in jamarji - vse, kar ste `eleli vedeti o jamarstvu, pa niste imeli koga vpra{ati" je zalo`ila Jamarska zveza Slovenije in je iz{la decembra 1998. Dosegljiva je v vseh ve~jih knjigarnah in v trgovini "Kod in kam" na Trgu francoske revolucije 8 v Ljubljani. Lahko jo naro~ite po povzetju (cena je 1.900 SIT in po{tni stro{ki) po telefonu (061) 12-33345 ali na elektronskem naslovu dorotea.versa @guest.arnes.si. Predstavitev knjige si lahko ogledate na internetu na doma~i strani http://www2.arnes.si/1 ~ljjamarz1/.

Zgodil se je ^UJ!

A kaj je ^UJ? To je sre~anje vodnikov in na~elnikov z mariborskega obmo~ja. In zakaj? Ugotovili smo, da se sploh ne poznamo in da je treba ukrepati. Hoteli smo se namesto "~uj ti" klicati po imenih ... in tako smo se 30. oktobra 1998 zbrali v Miklav`u, kjer kraljuje ob~udovanja vreden taborni{ki dom RFL-jevcev. Kljub temu, da se nas je zbralo manj kot smo pri~akovali, smo za~eli - najprej z igro "^lovek ne jezi se" v ~love{ki velikosti.

Na{e sre~anje seveda ni bilo zasnovano samo na zabavi, ampak tudi na posredovanju novega znanja ... in led je prebijal kdo drug kot Habo, ki je svoj "nepreklicen" odhod podalj{al za tri ure. Po kosilu je Gos zbrano ~etico pripravila k neverbalni komunikaciji, za njo pa ^epil k izdelavi plakatov.

Vzdu{je je postajalo vedno bolj spro{~eno in zabavno. Na vrsti je bila igra "Gori!", kjer smo iz gore~e hi{e re{evali najpomembnej{e stvari. Po igri smo razpravljali, zakaj je ^upo vzel zdravila, Blondi pa spominsko knjigo in zobno {~etko ...

Po ve~erji pa na NOT. Ja, na no~no orientacijo po potnih znakih. Za zabavnost nalog so poskrbele Gos, Fana in Bedenka. Na zadnji to~ki so ekipe kiparile z bu~ami. (Razne "face" so {e dolgo v no~ krasile prostore in vzbujale strah, predvsem pa pove~evale smrad v na{i sobi.) Premra`ene, a zadovoljne ekipe so zapele {e pesem in si tako prislu`ile dodatnih 10 to~k. In sedaj! Pazite, saj je Pero potegnil na plano svojo novo modro kitaro. Gledali smo jo lahko le od dale~, ker je morala ostati neomade`evana. Za uvod sta Gargy in ^upo zapela pesem na{i Jasni kot edini punci med udele`enci. Nadaljeval je Vol z improligo, kjer smo vodniki na dvoboj pozvali in{truktorje. Za najve~jega strokovnjaka v infra rde~em rezanju slonovih oklov se je izkazal Jon, medtem ko je samski ^rt spretno prevajal. Za pravo revolucijo pa je zagotovo poskrbela Fana s "pomfrijem", ki ga je ob Mateju skoraj zmanjkalo.

No, nasmejali smo se do solz, za umiritev pa je poskrbela Mojca z Uvodom. Nekateri so zaspali, eni pa se sploh nismo dotaknili svojih spalk in smo do~akali son~ni vzhod. Z ne`no budnico sem sku{ala narisati nasmeh sanjavim zaspancem, a marsikomu vseeno ni bil v{e~ pogled na uro.

Spet se je za~elo. Vi~o in Klara z Eurokoraki - vsi navdu{eni. Sledila je priprava ognji{~ in kosila, kjer so se vodniki izkazali za prave kuharske mojstre (baje se jih da tudi najeti). Po~asno prebavljanje gola`a sta nato sku{ala o`iveti Mojca in Peter, na koncu pa je sre~anje popestril {e Rado z diasi iz [vice.

In tukaj se kon~a! Bilo je nepozabno. Vsi smo odhajali domov zadovoljnih obrazov, vsi smo se (in se {e) strinjali, da moramo to ponoviti. @al je lahko vsem, ki ste zamudili na{e sre~anje, saj kot pravi Gargy, vse to in {e ve~ za samo "enga jurja".