__MAIN_TEXT__

Page 1


SPIRALA revija o literaturi Å¡t. 4/2018


REVIJA O LITERATURI Letnik IV Številka 4 Splošna knjižnica Slovenske Konjice 2018


VSEBINA

UVODNIK ............................................................................................... 6 Mag. Renata Klančnik, ............................................................................ 6 LITERARNI NATEČAJ ......................................................................... 8 POEZIJA.............................................................................................. 8 PROZA: Zgodbe ................................................................................ 34 PROZA: Pravljice .............................................................................. 54 LOKALNO ............................................................................................ 62 TINA KONEC ................................................................................... 63 BLAŽ ŠEF ......................................................................................... 66 ALEXANDRA NATALIE ZALEZNIK ........................................... 71 MARIJA GOLČER ........................................................................... 74 LITERARNA PREVETRAVANJA .................................................. 79 KRATKE ZGODBE .............................................................................. 82 David Bedrač ..................................................................................... 82 Tomo Podstenšek ............................................................................... 83 ESEJ ....................................................................................................... 87 Sergej Harlamov ................................................................................ 87 LITERARNE KRITIKE ........................................................................ 90 Muanis Sinanović .............................................................................. 90 Tonja Jelen ......................................................................................... 96 PRAVLJICA ........................................................................................ 100 Maja Furman .................................................................................... 100 POEZIJA.............................................................................................. 102 Aleš Jelenko ..................................................................................... 102 Borut Gombač .................................................................................. 108 Petra Kolmančič............................................................................... 110


6

UVODNIK Mag. Renata Klančnik, odgovorna urednica S pisano besedo si napolnimo … V davnih časih, v letih med 937 in 1039, so nastali najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika – Brižinski spomeniki. Od tedaj se je slovenska pisana beseda širila v neizmerne razsežnosti. Postala je spričevalo civilizacije, razvitosti in njej se lahko v največji meri zahvalimo za to, da imamo danes védenje o dosežkih in kulturi naših prednikov. Na teh podedovanih temeljih moramo in zmoremo graditi naprej … Pravijo, da obstaja med pišočimi in njegovimi besedili nevidna vez, ki bi jo lahko poimenovali navdušenje, ljubezen, strast, oboževanje do lepe pisane besede. V naši knjižnici se zavedamo, da takšno in drugačno ukvarjanje s pisano besedo predstavlja ne le širitev lastnega obzorja, ampak je tudi eden izmed temeljnih načinov izražanja ljudi, ki jim je jezik oziroma beseda glavno orodje ustvarjanja. Navdih ustvarjalcev pisane besede je zavel tudi med nami v knjižnici in tako je Literarna revija Spirala prerasla, sedaj že lahko rečemo, v tradicijo. Četrta zaporedna izdaja Spirale, ki je pred vami, prav gotovo pomeni, da so jo ustvarjalci vzeli za svojo, o čemer priča tudi število prispelih prispevkov. Več kot 200 smo jih prejeli na letošnji natečaj. Zapisali so jih ustvarjalci poezije, zgodb, pravljic, vsak s svojim edinstvenim pristopom, izvirnostjo, z lastno identiteto. Poleg natečajnega dela smo dodali kritike, recenzije, esej in ker spodbujamo lokalno umetnost, so v lokalni sceni revije predstavljeni kar trije izjemni umetniki iz naših krajev: Aleksandra Zaleznik, samostojna prevajalka mladinske književnosti, Blaž Šef, gledališki igralec in Tina Konec, akademska slikarka. Naš oseben poklon je namenjen prijateljici Mariji Golčer, ki je žal ni več med nami. S svojim izražanjem in besedo je nemalokrat obogatila kulturne in knjižnične dogodke ter s svojim delom pustila globoko sled v konjiški kulturi. Spoštovani bralci, pred vami je torej nova, drugačna Spirala, polna novih idej in kvalitetnih, raznovrstnih literarnih vsebin. Naj v nas vzbudi še večje spoštovanje do pisane besede in zavedanje njenega pomena ter veličine.


7


8

LITERARNI NATEČAJ POEZIJA Borja Bolčina Teta iz Amerike ne zna naročiti espressa. Adam prinese krofe. Vlak v noči pride in gre. Noč me ima na seznamu. Je to listje, ki odpada z dreves? Ne, to ni listje, ki odpada z dreves. To so moji lasje, ki odpadajo z dreves, ko se štimam za opero. Manijak! S kom greš? In boš potem luč? In boš nehal tekati okrog za mano? Punca z eno nogo je srečnejša od one z dvema. Salutira. Šali se. Da mi podpis in jaz ji dam podpis na gibs. Grem z njo in prišparam dve uri vrste pred vatikanskimi zidovi. Za njimi je zelo svečano. Mož s petelinjo gubo ni karabinjer, tudi nos ima napihnjen. Kdo tu govori? Kdo je tu ranjen? Po službi prijatelj, v barčku na stazione. Skozme gre in me preseka. Hudiča, me je izučilo, daj še enkrat, manijak! Kot Rigoletto v vreči nosim hrano za ribce.

Literarni natečaj – poezija


9 Tea Hvala ULTRAZVOČNIK Poslala je vabilo na žur. Podpisala je sebe, moža, psa in »otročička«. Na naslovnico je prilepila fotokopijo ultrazvočnega posnetka svojega trebuha. Na posnetku je gibanje, teža, mnogo zvezd v nôči. Prosojnost in snov, ki se iz vsake točke širi na nešteto novih: oblak, dim, pepel in pesek obenem. Obrnila se bo od znotraj navzven. Njena mehkoba se bo strdila v kožo nekoga, ki bo od znotraj spet ves mehak. Naj otrok ostane brez imena in razpršen. Naj diha z mravljami in troti. Naj bo nikogaršnji. In naj ne bodo žalostna telesa deklet, ki se nikoli ne bodo nabreknila v najdaljši čudež. Naj ostanem v zavetju trebuha, rok, misli. Naj se ne zgostim v človeka, temveč v pepel ali pesek. A če že: potem naj bom iztegnjena roka, ki v bolečini in radosti, kot pravijo, gre svojo pot. Od znotraj navzven – navznoter in ven obenem.

Literarni natečaj – poezija


10 Nuša Ilovar NEVOŠČLJIVOST Nevoščljiva sem stenam, spolzkim od tvojega neenakomernega butanja vanje. Nevoščljiva njihovim kamnitim jezikom, ki vzneseno okušajo tvojo slanost, in ob tvojem ljubimkanju pohotno padajo v ekstazo pozabe. Nevoščljiva galebom, ki frfotajo in ti podarjajo svoj spev kakor večne fanfare nad teboj. Nevoščljiva moči vetra, ki te v svojem vrhuncu razvname do srži, da se v zanosu spremeniš v peno, ki se ob dotiku mokrih sten razprši.

Literarni natečaj – poezija


11 Nina Jelovšek KOZMOS I. Iz vesolja je priletela goreča kamnita krogla. Ni priletela iz leve v desno, kot prileti konica svinčnika, ali iz desne v levo, kot si sledi arabska abeceda. Priletela je iz zgoraj navzdol v prostrano širino, na katero nihče ni pomislil, da lahko reč iz vesolja pade kot kamenček v vodnjak. Na smrt prestrašilo znanstveno elito. Ne glede koliko mislimo, da vemo, vedno znova izvemo, da vemo, da ne vemo. II. Bežim pred kopico medzvezdnega prahu, ne ustavim se, dokler nisem precej daleč stran. III. Oziram se v vse mogoče smeri, na koncu obstanem le na enem. Tako je prostrano, toliko različnih poti, da ne znam odločiti kam. IV. Prebuja se ob zavedanju, da lebdi med neskončnostjo. Počiva med tišino, ki je ni mogoče preglasiti. V. Poti nikoli ni konec. Ko se je zazdelo, da se je vendarle končala, se je komaj spet začela. Kdaj mi bo to postalo jasno?

Literarni natečaj – poezija


12 VI. Neizprosna, za povrh pa ne neizogibna. Pogoltne te črnina. VII. Oblaki nevidnega prahu, vrtinci novih začetkov. Je prednost, da se nekoč vse konča? VIII. Toliko lun, ni samo ena. Toliko zvezd, ni jih samo milijon. Večje, prostranejše. Vse tako umirjeno. (Zlagano?) IX. Sekunda, da sem se zaljubila. Večnost, da sem pozabila. X. Čakamo, da se čudež zgodi nekje okoli nas. Nismo dovolj dobro pogledali. Ves čas je bil že tu. XI. Samo ognjemeti v vesolju znajo biti izredno tiho.

Literarni natečaj – poezija


13 Andrejka Jereb PRESUŠENE DEŽNE KAPLJE presušene dežne kaplje preklane sence razbohotenih platan škripanje okenskih podbojev in podpis stopal – vse je bledo – bledo na navojnicah izhlapevajočega neba le ti in jaz projicirana na steklo tipava za glasbo prepletenih vej na brezzobe strani že dolgo ni kapnila nobena slina niti kaplja sladoleda in vendar se obe godita v moji notranjosti in vendar je dan ves v življenju razigran v igri senc svetlobe naj mi zbrusi vsaj besedo kadar sam si pramen megle in lebdiš med tu in zdaj v času ki ga ne priznavaš že pridejo od nekod – razdalj ne meriš – dobri ljudje ki ti ponudijo del sebe trepet visokih trav kamor si polegal svoj nemir in šum neznanega potoka in zdi se ti da spet si del vesolja

Literarni natečaj – poezija


14 in spet žarijo letni časi tvojega življenja ZA POKUŠINO odpreti se z gibom desnice zaokrožiti z eleganco se zapreti z rahlim potegom leve goleni podobno tangu zaplesati med porumenelimi odtisi časa kakor se ostarelemu slikarju odpirajo zaznave pokrajine početi nekaj kar veš da je dobro zate in kar boš dokončal kakor kolač ki ga pečem medtem ko pogrinjaš mizo prt z motivom ribe dva kozarca gledava se skozi kot bi se hotela na novo prebrati se utopiti v steklenem sijaju se odpeti in zaplavati v njem brez razdalj do dna za srk v kotiček ustnic za prste tipajočih rok danes tukaj zdaj ko imajo ribe še odriv

Literarni natečaj – poezija


15 Kristian Koželj nekoč ko boš obredel vse oaze ko se boš napil iz njihovih izvirov se boš vrnil k svoji reki velike ribe se bodo spremenile v belolase starce največja med njimi ti bo pripovedovala fantastične zgodbe o tem koliko si se zamudil ko si se iskal stopala boš namočil v vodo in poslušal kako odteka

Literarni natečaj – poezija


16 Danilo Muršec HIŠA Zvečer smo na hišnem pragu očistili čevlje, kot bi z njih otresali dan, ki smo ga nosili s sabo. Sprejela nas je v svoje naročje, nam ponudila mizo z žganci in mlekom ter posteljo za počitek. Oni dan sem jo pogledal, nikogar ni, ki bi si čistil čevlje, se veselil vonja po žgancih in počitka. Ropot skled in žlic je zamrl med ometom, ki je odpadel pod oknom. Dobro smo si očistili čevlje, z njih otresli pretekle dni in odšli.

Literarni natečaj – poezija


17 Milan Novak CIKEL ROKE IN NITI *** Roke si podajajo dolgčas odkrivajo radovednost kot bi bile med ovitke zaklonjene listajo se same sebe pišejo v stare bukve Roke so najpomembnejši del možganov brez njih so hiše le opisi postopkov za zlaganje opek Roke so najspretnejše čez dan ko so prsti budni takrat so stiski najčvrstejši potegi najsilnejši Zvečer prsti postanejo umetnine gibi sežejo v domišljijo oblikujejo nepojasnjeno v privid Večeri so pravi čas za vprašanja kajti ROKE SO PONOČI BREZ OPRIMKOV brez pogledov Ponoči so prsti zasanjani zavedeni z dotiki svile koža postane čipkasta in drsenje nepredvidljivo Roke tedaj lahko zaidejo se znajdejo sredi zamahov rezil in rdeče lepljivosti Roke so ogorčene a temni klobuki in zavihani ovratniki so v vse smeri koder bežijo Roke ponoči pogosto omahnejo se zarijejo v blato ali sneg zajamejo vodo takrat obmirujejo in želje za jutrom postajajo nedosegljiva utripajoča tiha zvezdna svetloba Prsti pa ki se zjutraj premaknejo postanejo misleci stikajo se v vse mogoče oblike znanja ustvarjajo spreminjajo začetke pesmi in tako spreminjajo vse Dotiki zapisani med brazdami na koži so navdih Čipke in svila se vanje vtreta najgloblje

Literarni natečaj – poezija


18 *** Kot bi izsevala žalost nekakšna otožnost iz teh oblakov zaostalih za obdobjem dežja Iz teh zadnjih se siplje ves preostali naboj nejevolje potrtosti obupa Sonce jim zažiga hrbte oblakom kriví tolsto zaobljenost v SCEFRANE NITI MEGLE Otožnost nima več kje bivati siplje se po tleh zatorej preplavlja nasipe vdira v hiše iz jaškov kanalizacije bruha piska skozi reže požiralnikov drvi utopiti kar je še možno doseči Zadnji krči so najmočnejši tako je morda tudi s potrtostjo šele z dna se je mogoče odriniti Zato bi ta žalost morala postati vesela in obup navdihnjen Kar je ugasnilo bo znova gorelo kar se je ločilo bo združeno Jeza je naplavila vse potlačeno skrito in zamolčano vrženo bo v novi ogenj Zato ko se razblinijo ti zadnji oblaki naberem marjetic in ogrejem prezeble dlani

Literarni natečaj – poezija


19 Davorin Lenko Ženska ima željo pridružiti se starejšemu, izkušenemu paru. Ženska ima željo po seksu. Ženska ima željo. Ženska ima in je. Ženska je povedala. Ženska se je izpovedala. Ženska je. Ženska je njeno hrepenenje, njene želje, fantazije. Ženska ni popolna. Ženska – kot nič – ni popolna. Ženska vendarle je. Ženska je resnična. Ženska ima majhne prsi. Ženska je želja in strah. Ženska hodi po svojih poteh. Ženska tišči. Ženska si želi. Ženska vpraša: »Kdo si?« Ženska ne ve. Ženska je moč besed. Ženska je tišina noči. Ženska je kvantno morje. Ženska se ne vrača, ženska je – vračamo se mi. Ženska je. Ženska vidi (v) stvari, ki še ne obstajajo. Ženska vidi žensko. Ženska z žensko. Ženska ob ženski. Ženska na žensko.

Literarni natečaj – poezija


20 Franci Novak zastavonoša v iskanju nečesa kar je bilo pozabljeno kar je globoko kot duša če se reče duša če se nekaj dobrega čistega kot brez časnega sploh lahko še kako reče ko hodiš ven iz tovarne kot iz koncentracijskega taborišča omamljen uspavan na pol človek ne več povsem človeški kot brez svojih zapirajočih se vek iz nobenega veka več se kar nenadoma spomniš spomin kot odpiranje okna: kako kot šolar stojiš na neki davni šolski proslavi in držiš drog zastave z eno roko s pionirsko rutico okoli vratu kot vedno z okornim telesom nesproščenim vedno le za poglede drugih pod težo drugih oči učiteljskih starševskih političnih in razno raznih pokroviteljskih a vseeno v soncu nasmejan ker držiš zastavo ki ni zastava zdaj stare mrtve jugoslavije kot je videti ampak neke samo tvoje piratske razbojniške države: tebe ni več drugih ni več le ta čisto tvoja država zamišljena izsanjana a kot prava se iz zastave razteza v tebi okoli tebe kot nasmeh kot dolgi lasje kot rumena rutica okoli tvojega vratu in zdaj ko spet hodiš iz tovarne tvoje nove tuje države kot iz koncentracijskega taborišča omamljen uspavan na pol človek le zaradi tega spomina spet iščeš poskušaš

Literarni natečaj – poezija


21 dvigaš padle raztrgane zastave izginulih zastavonoš

Literarni natečaj – poezija


22

Literarni natečaj – poezija


23 Rezka Povše večeri se poslavljam se od stvari čas zapira pahljačo navček poje rekviem pred odhodom sem poslavljam se od blebetanja sveta od odprtih in zašitih ran od tekanja za srečo neosvojenih vrhov krpic veselja od ožganin ljubezni vse je zadnjič zadnji metulj zadnja ciklama zadnja pesem zadnji sprehod k poslednjem robu v molk večnega trajanja večeri se in jaz sem sama prežvečena pesem brez sledi

Literarni natečaj – poezija


24 Justina Strašek NOKTURNO Skozi strešno okno spalnice čutim božanje lune in tvojih dlani. Najina barva kože se spaja s temo. Postajam meglica in čakam na blago sapico, ki me bo zazibala v ritmu tihega brlenja zvezd. Na tvoji koži vonjam kokos in cvetove lipe. Snopi luninih žarkov nihajo in premikajo sence po najinih ledjih, bokih in stegnih, potopljenih v mlačni mrak. Tvoja koža je popisana z mojimi stoterimi poljubi, lahnimi ugrizi in sledmi jezika. V ušesih odzvanja milina lire. Čutim toploto tvojega telesa in mehkobo dlani, ki se dotikajo čakajoče in voljne kože. Obraz sem naslonila tja, kamor ti bije srce. Dal si mi vzdih, da ukrotim vijugasto kačo časa. Drug z drugega trgava zrele plodove in plamen slasti se prižiga v najinih gibih. Obstala sva kot bel lahek oblak na modrini poletnega neba in najini telesi sta še vedno neprebrani knjigi.

Literarni natečaj – poezija


25 Aljaž Primožič posvetilo vsem pesmim, ki so nastale samo v moji glavi, bi rad posvetil pesniško zbirko, da bodo vedele, kako je živeti med vrsticami, stradati, biti trakulja, ki v bralcu zajeda vsak kanček nostalgije, prisesati se na vsako drobtinico ljudskega sočutja, ubogi umetnik, od nečesa pa mora živeti, in se na koncu zavedati, da so zgolj zahripana kepa nepotrebnih sinonimov za življenje. posvetil bi jim zbirko, da bodo imele nov dom, prepolne police, da se bo na njih kopičil puder razočaranih žensk v poznih štiridesetih in vonj pederajzastih brivskih pen, in da bodo za zmeraj vedele, kako je živeti v kuhinjskih posodah, ki so ravno prav velike za grško solato ali nedeljsko juho, ki jo potem čez teden zmanjkuje. čisto počasi. vsak dan manj, dokler ne ostane zgolj umazana črepinja in strohnel ostanek marlboro cigarete, ki so ga nekoč imenovali pesnik.

Literarni natečaj – poezija


26 Polona Rodič GOLDEN GATE Goldengatski most. Ob štirih popoldne v vetru aprila. Na njem stojim sama. in angel ob meni V ušesih bobnijo koraki ljudi. Morfijska sreča je ravno minila. Kovinska ograja mi kožo umaže. Kontrasti, ki barvajo členke mi blede. In glas se v meni ponovno mi zlaže. In slišim usmiljenja polne besede. S podplati začutim ravnino betona. Ob meni je angel mlado dekle. V vodo mu padla je bela cvetlica. Zaslišim peruti. Ozrem se navzgor. Nad mano je angel mlada, nebá željna ptica. Rja na koži in nohti zažrejo se mi v roko angela dlani in vrti se mi v glavi. Povzpnem se, da vidim, kako se izteka. Ozrem se. Angela petje. Ameriški vrvež. Srce mi razbija, a noge kar same od sebe mi rastejo rastejo rastejo dokler pod mano le večna globina se bliža, da jadram, kot imela bi krila medtem pa zaslišim krik angela svoj krik (če bi verjela v angela bi se morda še vrnila)

Literarni natečaj – poezija


27 Veronika Šoster voluharji ali povprečen cikel o travmah iz otroštva »v trenutku njegovega rojstva se je vesolje narahlo streslo kar je bilo sicer naključje a je vseeno našlo pot v tajne dokumente« izmišljen citat pisatelja ruskega rodu I. lahko bi postal kdor koli izdelovalec peščenih ur lovilec v rži in kar je še tega II. včasih si želim da bi me oče naučil žvižgati namesto tega sva kopala jarke sonce naju je žgalo v hrbet III. moja mama ni prava mama ta prave mame se ne spomnim več IV. ko so podrli zid je bilo samo še vprašanje časa V. zložil sem tisoč papirnatih žerjavov ošinila si jih s pogledom vse je šlo za beli prah VI. najraje sem ti mahal z dvorišča pazniki so si medtem prižgali cigarete sonce jih je žgalo v hrbet VII. če bi se potrudil bi lahko postal kdo drug ali pa vsaj njegova kopija

Literarni natečaj – poezija


28 VIII. ko so prišli po sestro so ji izbili zob še dva meseca nisem odnesel smeti IX. za devetimi gorami je živela pošast sonce jo je žgalo v hrbet

Literarni natečaj – poezija


29 Tom Veber TVOJ PREDRAGI NAJEMODAJALEC Pozdravljeno telo, naj se ti predstavim. Sem tvoj lastnik, najemodajalec. V tem življenju imaš srečo, najino sodelovanje ne bo prav dolgo. Redno te bom zalival z žganjem, dimil s cigareti, hranil s hrano podobno plastiki in se vztrajno zmrdoval nad tvojo okornostjo. Pričakoval bom popolno delovanje vseh funkcij, čeprav bom zato naredil bore malo. Ko boš začelo pešati, te bom peljal k strokovnjakom v belem. Napojili te bodo z zdravili, kot za šalo prebodli s cepivi, izvedli marsikatero bolečo operacijo in to le zaradi kakšnega dodatnega leta zavestnega sprenevedanja. Naposled boš omagalo. Pričakoval bom nemudno reklamacijo in te zamenjal za lepši in bolj modern model. Do takrat pa na delo!

Literarni natečaj – poezija


30 Jože Vidmar BALADA ZA ARSENA DEDIĆA Nekoč niti ne tako davno sva s starim prijateljem posedala v majhni konobi razglabljala o minljivosti in poslušala morje kako buči v večer svojim domačim sva poslala glasbeno razglednico iz Šibenika in odšla v vojno jaz kot dopisnik z bližnjega vzhoda on v balkansko morijo a sva se vrnila on s šrapnelom v nogi jaz s strahom v kosteh zdaj pijeva vino nazdravljava nekim novim lepšim časom in poslušava Brela morje je v tem letnem času toplo kot najini srci le glasbenih razglednic ne pošiljava več.

Literarni natečaj – poezija


31 Tanja Božić JABOLKA

Zmagovalna pesem Literarnega natečaja Spirala 2018

mama pravi jabolka so polna vitamina c jabolka so dobra za rast jej jabolka in jaz jem vztrajno leta in leta galo jonagold zlati delišes v tišini goltam njene čežane krhlje jabolčne štrudle označujem svojo višino na rob omare stopam na prste in oprezam kdaj jo bom prerasla ona zmajuje z glavo zaskrbljena da še zmeraj nisem dovolj velika čeprav smo ženske v moji družini iz generacije v generacijo vse višje in višje se vseeno boji da bom celo življenje ostala mali človek babica pravi tvojo mamo bi morala poimenovati eva a kaj ko ime ni važno vsako spoznanje je izgon iz raja in vsak bodoči pekel je v nekem trenutku pretekli raj tako iz kolena v koleno čeprav je vsako revmatično moraš paziti da ne klecneš prehitro jaz pravim čas me utrjuje njegova glinenost me sili v uobličenje postajam kip statična figura panično ga slinim z jezikom da ne otrdim paralizirana v iskanju da se ne posušim v vprašanje slepa med odgovori a kaj ko mi zmanjkuje besed čas postaja glina

Literarni natečaj – poezija


32 in glina posoda za jabolka moje mame

Literarni nateÄ?aj – poezija


33 UTEMELJITEV IZBORA ZMAGOVALNE POEZIJE: Tonja Jelen Pesem Jabolka so stičišče svobodnega verza in opuščanje interpunkcije ter biblijske zgodbe o večnem pregonu iz raja. Jabolko nas spremlja povsod; iz raja, iz roda v rod, iz generacije v generacijo vse do krožnika, ki se prazni in vztrajno presega našo rast, tako v mentalnem kot fizičnem smislu. Motiv matere, babice, Eve in prvoosebne lirske subjekte je zaraščen v podzavest nas samih_e in je večen. Jabolko je pesem, ki je sprva oba z Alešem Jelenkom nisva uvrstila na prvo mesto, a je po številu točk in ponovnem branju postala zmagovalna. Odlikuje jo drznost kot tudi neklišejska povezava z motivom izvirnega greha. Pesem ne utesnjuje, nosi večpomenskost in zna biti tudi porogljiva − navsezadnje so jabolka povsod − kot zdrava, a pogon iz ugodja, raja, ali kar sodobno rečeno, iz hotela mama, ki pa se še vedno oglaša iz podzavesti kot kup nezlikanih majic, in jabolko, ki ga je za zdravje treba zaužiti v kateri koli obliki.

Literarni natečaj – poezija


34

PROZA: Zgodbe Matjaž Šalej MONSUN Dež je prišel. Ta, monsunski. Takšen, ki jezi popotnike. Pričakovan je bil. Vsaj kakšen dan. In dobrodošel, kajti naravi ne moreš kljubovati. Pršelo je s strani toplega vetra. Vlaga je bila povsod. Objemala je potepuške pse na dolgih peščenih obalah. Nekateri so se zavili kot mački v klobčič in se ogrnili v morskodežni, topel prš. Monsun je prišel. Izpral je vso mivko in pesek s telesa in ga znova primešal v lase. Ni pa izpral poti, vtisov in veselja do življenja, bivanja. Julij 2018, Koh Tao, Tajska SLONICA Tiste mlade slonice ob reki Kwai ne bom pozabil. Skoraj premajhna in premlada je bila za nošenje teže dveh turistov in svojega mladega karenskega vodnika. A imela je več sreče kot mnogi cirkuški sloni ali sloni, ki jih zapiramo v živalske vrtove, sloni, ki jih ograjujemo v premajhne rezervate. Tiste mlade slonice ne bom pozabil, čeprav se ji iz spoštovanja nisem želel usesti za vrat. In nisem želel kupiti

Literarni natečaj – zgodbe

fotografije s kičastim okvirjem, z najinim skupnim fotoportretom. To bi lastniški družini le za nekaj precenjenega drobiža povečalo dnevni dohodek. Tisti mladi slonici in njenemu vodniku je bilo vse jasno. Živela sta v tihem sožitju, čeprav je bila okovana z verigo okoli noge, da ponoči ne bi pobegnila v pragozd nekje med Tajsko in Mjanmarom. A njen vodnik, mnogo premlad za takšno delo, je razumel in spoštoval njen značaj. Marsikaj lahko premlevam, modrujem o etiki do živali, a želim si, da bi ji še kupil in se ji odkupil s šopom malih, zelenih banan. Težko pa si odpustim, da se ob vsej spoznavni vznesenosti nisem zazrl v njene pametne, a vendar žalostne oči. Tiste mlade slonice med Kareni ne bom pozabil. Julij 2018, Kanchanaburi, Tajska (iz cikla v nastajanju »Popotniški poesis«)


35 Majda Arhnauer Subašič DISKRETNOST ZAJAMČENA »O, dober dan … lepo, da ste prišli … si je kar težko vzeti čas v tem norem tempu … a stari prijatelji se morajo kdaj pa kdaj srečati …hvala za tole kapljico, ne bi bilo treba … ni kaj, je z domače trte s Krasa … olala, spet nova frizura … ti si tudi videti čisto pomlajena … sem opazila, da vam fižol letos dobro uspeva…« prihaja do mojih ušes žgolenje, ki ne bo ponehalo do večera. Nedeljsko popoldne pri starših. Danes utegne biti zanimivo, se namuznem sama pri sebi. »Maja, pridi se pokazat in pozdravit,« zaslišim mamin glas. »Čez teden ima naporen urnik in se doma rada spočije,« me opravičuje, ko se dolgo kobacam iz ležalnika. »Zdravo, Maja. Lepo te je videti po dolgem času. Kako pa kaj študij?« mi Mojca, družinska prijateljica, že sega v roke in si me z zanimanjem ogleduje. Vprašanje o študiju je bilo le retorično, saj že nadaljuje: »Veš, tudi naš Jože ima zdaj, ko je dobil novo funkcijo na občini, večkrat opravke v Ljubljani. Je utrujajoče, a koristno, saj izve veliko novega, tudi tega, kar ne pride v javnost.« Bleda senca v podobi omenjenega Jožeta se prestopa v ozadju. Zaznam nemir v njegovih gibih. Upam, da le jaz. »Lepo, lepo,« pokomentiram in nadaljujem nekaj v stilu, da se

Literarni natečaj – zgodbe

Ljubljane hitro navadiš, saj navsezadnje ni velemesto in tudi naše mestece ne taka provinca. V sebi se nasmehnem, saj vem, da poti v prestolnico njenemu Jožetu niso posebno breme. Sedemo za obloženo mizo. Vonj goveje juhe z nudeljci mi – čeprav je ne maram – vzbudi občutek domačnosti. Ve se, kaj sledi: »renstan« krompir, kuhana govedina v gobovi omaki, motovilec z vrta, slavni mamin štrudelj. Tipično nedeljsko kosilo. Tako je prav in mora biti, se strinjajo vsi, medtem ko srkajo rumeno tekočino. Tradicija se mora ohranjati, saj nas povezuje. V teh ogrožajočih časih še posebej. Boriti se moramo za vrednote. Tudi moralne. Ne dopustiti, da se razpasejo dekadenčni trendi. Preganjati razvrat. Prepričani prepričujejo prepričane, pomislim. Skrivaj pogledam proti Jožetu, ki se je ob zadnji temi zavzeto poglobil v razrezovanje mesa pred seboj. »Mi naš Jože marsikaj pove, odkar redno zahaja v Ljubljano, a ne, Jože?« je neumorna gostja. Brez dvoma ti tvoj Jože lahko pove in celo pokaže veliko zanimivega, skoraj nekoliko zlobno pomislim, ker me njeno nenehno govorjenje živcira. »Ja, ja, seveda, marsikaj se sliši po mestu. Res je potrebno postaviti mejo nemorali, ki se razrašča,« odsotno zamrmra, še vedno zazrt v krožnik.


36 Eh, moj Jože, pomislim, že čez par dni se bodo tvoja stališča omehčala. Sicer pa oba veva, da je to le maska, za katero skrivaš svojo pravo naravo. Dokler se nisi tistega popoldneva pojavil pred vrati stanovanja, ki ga imava najetega s »sodelavko«, bi tvoja leporečnost in navidezna moralna drža prepričali tudi mene. Bil je res prizor za bogove! Vreden oskarja, če bi bil zaigran. A je bil še kako resničen. Usoda rada igra hudomušno igro naključij. Le kako je možno, da se v množici ponudbe »vročih deklet, ki bi se rade poigrale s tabo« naletiš na sokrajanko, ki je hkrati še hčerka tvojega prijatelja? Zdaj se – trenutno sicer le v mislih – prizoru nasmejim, a v tistem hipu, ko sem pred vrati zagledala osupli obraz uglednega someščana, sem tudi jaz zaledenela. Je to slaba šala? Skrita kamera? Past očeta, ki mu je morda prišlo kaj na ušesa o moji postranski dejavnosti? Če bi mi kdo takšno situacijo opisal pred uro nazaj, bi mislila, da je nor. Spoštovan družinski človek, vzoren mož, ki so mu sokrajani pretežno konservativnega okolja zaupali, da zastopa njihove glasove, stoji pred menoj v vlogi iskalca storitev najstarejše obrti. Mar sanjam? Zemlja odpri se in me pogoltni, kriči v naju obeh. Goreča želja ni uslišana. Trenutki se vlečejo v večnost. »Jaz sem. Mislim … jaz sem tisti, ki je klical. Prišel sem,« jeclja ves zardel.

Literarni natečaj – zgodbe

»Vidim,« izdahnem še jaz. Drugega mi v zmedenosti ne pade na pamet. »Le vstopi. Kopalnica in vse potrebno je tam,« se za silo zberem. Pokima. Šumenje tuša odmeva tudi v moji glavi. Sklonjene drže in umikajočega pogleda se pojavi v moji sobi. Dogovorjeno vsoto položi na nočno omarico. Po načinu sklepam, da to ni njegov prvi obisk te vrste. »Je, kar je,« se nenadoma zasmeje, dvigne pogled, ga usmeri v moje prsi, bolj odkrite kot skrite v negližeju, in se mi približa. »Vsi smo pač krvavi pod kožo,« se še vedno nekoliko v zadregi, skoraj opravičujoče, vseeno sprosti. Tudi sama začutim olajšanje. Led je prebit. Počasi se oprimem svoje profesionalne drže. »Imaš prav. Vsi smo samo ljudje. Vsak s svojo skrivnostjo. Koščkom sebe, skritim za javnost. Pa kaj filozofiram, preidiva od besed k dejanjem,« ga povabim. Zaigrano voljno mu predam telo in se še bolj osredotočim na razmišljanje o njem, moških nasploh, enigmi življenja, ki jo razrešujem skozi njih v trenutkih telesne intimnosti. »Pa še nekaj … saj ostane med nama, kajne?« ga čisto ob koncu, že med vrati, vseeno zaskrbi. Proseče se zazre vame v upanju, da ga razumem. »Diskretnost zajamčena, le oglasi se še,« mu zatrdim. Seževa si v roke kot zaveznika s skrivnostjo, ki naju povezuje.


37 Tudi meni seveda ni do tega, da se izve, s kakšno »obštudijsko« dejavnostjo se ukvarjam v Ljubljani. Kakšen dodaten evro mi pride kar prav. Lahko bi se reklo tudi, da se ukvarjam z mreženjem, ki je v teh časih nujno pri iskanju službe in nadaljnji karieri. Zanimivi moški, o katerih si tega nikoli ne bi mislila, si včasih zaželijo nekaj sproščujočih uric. Včasih celo samo za klepet ali le nekaj nežnosti. Hkrati opravljam še dobro delo, ko jim omogočam, da vsaj za kratek čas odvržejo masko in izživijo skrite strasti. »Res imate srečo, da je Maja tako zrela punca. Mnogo se jih v mestu čisto razpusti,« me omemba mojega imena naenkrat prebudi iz razmišljanja. Česar ne veš, ne boli, pomislim z nekoliko slabe vesti. Verjetno se tudi Jože strinja z menoj. Vsaj sklepam po zarotniškem nasmešku, ki mu je ob teh besedah zaigral na obrazu. Ali pa se je morda spomnil moje nagajivosti, s katero mu bom prihodnjič popestrila obisk v prestolnici?

Literarni natečaj – zgodbe


38 Monika Bukovec SINOČI »Kje si bil sinoči?« je rekla in me pronicljivo pogledala z modrimi očmi. »S Špelo,« sem rekel in debelo pogoltnil celo kopico špagetov iz vilic. »Aha.« Kratek izdih mi je ušel iz ust. »Veš, danes zjutraj sem šla v trgovino. Po tole,« je rekla in z roko zamahnila proti bolonezu. »Ja,« sem zamrmral. »Odlično je, kot vedno.« Svoje modre oči je zopet zavrtala vame. Ko sem bil mlajši, sem bil prepričan, da jim nič ne uide. Vedela je za vsako laž. Ampak to je bilo včasih. Sedaj so se pod tisto nekdaj vsevedno modrino delale gube in pogosto je bilo tja opaziti tudi podočnjake, zato se mi je nekdaj kristalno bister pogled zdaj večkrat zazdel zamegljen. »Torej, v trgovini pri mesu sem srečala Špelo,« je počasi nadaljevala. »Aha,« sem zamomljal s polnimi usti in srce mi je začelo hitreje utripati. »Veš, kaj me zanima?« je ponovno začela mama. »Kako je kaj z njenimi treningi odbojke? Še vedno igra za državno reprezentanco?« »Seveda,« sem butnil. »Ona obvlada.« »Hm,« je tokrat ona zamrmrala, nato pa kot iz topa usekala ven. »Kaj pa trebuh, ali je ne ovira?«

Literarni natečaj – zgodbe

Trebuh? Zadnjič, ko sem jo videl, je bila vitka kot srnica. Le rjovela je kot medved. Zopet sem se srečal z maminim pogledom. Utrujeno je gledala vame, zato sem v zadregi skomignil z rameni, nato pa si iz lonca vzel še nekaj špagetov. »V tretjem mesecu pravi, da je. Res čudno, da mi tega nisi omenil, ko pa si bil še sinoči z njo,« je rekla z nekakšnih čudnim prizvokom v glasu. »Aha,« sem nezainteresirano brskal po krožniku in si oddahnil, ko je vstala izza mize. V glavi mi je razbijalo. Odrinil sem krožnik. Tisoč misli mi je preletelo možgane. Špela, noseča? Pa treningi in tekmovanja? Sta z mamo govorili? Slaba vest mi je udarila ven. Potem pa je bilo sinoči. Grem v najino stanovanje. Tema. Stopim skozi vrata in hočem prižgati luč, a me že potegne k sebi. Skrit je bil za vrati. Na vratu čutim njegove ustnice. Ne! Ne! Ne! Sam pri sebi odkimavam. Kolikokrat sem pogledal stran, a me je vedno znova dohitelo. To, ta bolezen, ta nagon! Privleče se nekje od zunaj, nato pa postane del tebe in naenkrat si to ti. In Špela. Že skoraj eno leto nisva skupaj, jaz pa jo še kar izkoriščam. Pri Špeli, je odgovor, ko je treba povedati, kje sem bil. V tolažbo mi je le to, da s Špelo nikoli ni bilo lahko. Kadar ni bila na treningu ali na faksu, je doma telovadila in vmes dajala nejevoljne


39 pripombe, da bi lahko pričel brisati prah in sesati. No, sesalec sem kdaj že prijel in tako je nekako šlo. Špela je divjala okoli, jaz pa sem šel včasih po faksu na pivo s kakšnim prijateljčkom … In potem sem zamešal njene treninge in faks in dobila naju je. Bilo je prav osladno. Sedela sva na balkonu tesno stisnjena na klopci in poslušala glasbo, medtem ko sta zraven samevala dva stola. Povrhu vsega sva se še držala za roke. Samo Špela ve, koliko časa je stala pri balkonskih vratih, z vso Ljubljano pod nama, gledajoč dva buzija, ki špilata romantiko ob Nirvani. Tega, da sva že dolgo le cimra, ni hotela niti slišati. Da se ji gnusim, sem poslušal znova in znova vse do ceste. In sinoči … Sinoči je bilo lepo … »Vem,« sem zaslišal in dvignil pogled. Stala je pri vratih in me opazovala z jasno modrino. »Povedala ti je … Ne morem …« »Vse vem,« je rekla in me pogladila po glavi.

Literarni natečaj – zgodbe

Mirjana Laknar MOJA ZGODBA »Ne, že spet,« sem si rekla, ko mi je čopič že tretjič padel iz rok. Nisem se mogla zbrati, saj se mi je v glavi znova in znova predvajal posnetek najinega srečanja izpred nekaj dni. Bil je lep pomladni dan, ko sem hitela proti ateljeju. Ko sem se ustavila pri semaforju in čakala zeleno luč, se je pojavil on. Stal je na drugi strani ceste, urejen in sproščen. In čeprav je minilo že dobro leto, odkar sva se nazadnje videla, mi je tistega dne ob pogledu nanj srce začelo hitreje biti. Ko sta se najina pogleda srečala in se mi je nasmehnil, sem se zavedla, da je še vedno v mojem srcu. Spoznala sva se pred desetimi leti, ko sva začela poslovno sodelovati. Imel je agencijo za organiziranje kulturnih dogodkov, na večini katerih sem sodelovala tudi sama. Bil je starejši od mene, poročen, z dvema odraslima otrokoma. Zares spoznavati pa sva se začela pred osmimi leti, ko sva se nekega dne po naključju srečala in me je povabil na kavo. Dolgo sva sedela in se pogovarjala o umetnosti, knjigah, glasbi. Drug z drugim sva bila tako sproščena, kot bi se poznala že celo življenje. Že takrat sem začutila, da lahko postaneva dobra prijatelja, na kaj več sploh nisem pomislila. Nekega dne, ko sem ravno zaključevala s slikanjem zadnje slike


40 za mojo prvo razstavo, zazvoni telefon. »Prosim?« »Pozdravljeni.« Saj ni res. Bil je on. »Upam, da ne motim. Z vami bi se rad pogovoril o vaši razstavi, pa me zanima, ali bi se danes lahko dobila na kosilu.« Na kosilu? No, jesti res moram, ampak danes res ni pravi čas. »Se opravičujem, ampak ravno zaključujem zadnjo sliko. Se lahko dogovoriva za jutri?« Nastala je tišina. »Halo, ste v redu?« sem ga vprašala. »Ker nimate časa, nisem najbolje, drugače pa sem kar v redu. Prav, jutri ob dvanajstih vas čakam v najinem lokalu, tam, kjer sva prejšnjič spila kavo.«

»Dogovorjeno. Se vidiva.« Končala sem klic. Res je neverjeten – najin lokal. Naslednji dan sem prišla točno ob dvanajstih. Pogledala sem po terasi lokala, vendar ga še ni bilo. Sedla sem, nato sem ga zagledala. Bil je nasmejan in takrat me je zadelo, kako čeden je. Ko me je zagledal, se je njegov nasmeh še bolj razširil. Prisedel je. »Pozdravljeni. Vesel sem, da ste se mi pridružili. Upam, da ste včeraj uspeli dokončati svojo sliko.« »Z veseljem sem se vam pridružila. Slika je končana, tako da sem pripravljena za razstavo,« sem odvrnila z malce treme.

Literarni natečaj – zgodbe

»Ne skrbite, vse bo v redu. Priprave potekajo zelo dobro, vaše slike so odlične, vi ste čudoviti, tako da bo razstava popolna.« Vse skupaj je zaključil s svojim čudovitim nasmehom. In to je bil začetek najinega prijateljstva. Vse več je bilo klicev, snidenj, moja čustva so postajala vse močnejša. Čutila sva, da sva si izjemno naklonjena, vendar o tem nisva upala odkrito spregovoriti. Nekega dne pa sem se odločila, da mu izpovem svoja čustva. Povedala sem mu, kaj čuti moje srce. Povedala sem mu, da je razlog mojega hrepenenja, da je gledati ga izjemen občutek ter da se z njim počutim, kot bi letela. Ko sem vse to izlila, sem opazila, kako nerodno mu je postalo. Nisem mogla verjeti. Človek, za katerega vem, da goji čustva do mene, si tega ni upal priznati. »Nisem vas želela spraviti v neroden položaj, želela sem vam samo povedati, kaj čutim. Ničesar ne pričakujem od vas, želim le, da ste odprti in da si dopustite biti oboževani z moje strani.« Ker sem videla, kako nerodna je situacija, sem se na hitro poslovila. Po razstavi sem se odločila, da bom zadevo umirila. Nisem ga klicala in tudi videvala ne. Tako je minilo leto, nato pa je prišel ta lep pomladni dan. Nisem se mogla zbrati, vseskozi mi je po glavi švigal prizor pred semaforjem. Še vedno je bil izjemno


41 čeden, s prijetnim nasmehom in izjemno toplim pogledom. Pa tako sem se ga trudila spraviti iz glave. Pograbila sem ključe in odhitela iz ateljeja, potrebovala sem zrak. Nisem mogla dihati, srce je razbijalo kot noro. Zakaj? Zakaj sem ga srečala ravno zdaj, ko sem ga komaj prebolela. Tisoč in eno vprašanje sem imela v mislih, vendar na nobenega nisem znala pravilno odgovoriti. Po dveh urah sprehoda in pogovora s seboj sem se odločila vrniti v atelje. Tam pa – šok. Pred vrati je stal on. Ko me je zagledal, ni zmogel skriti navdušenja. Ko je videl, da sem zadržana, me je prosil, če se lahko pogovoriva. Povabila sem ga notri. »Ne vem, kako in kje naj začnem. Ko ste mi pred dobrim letom izpovedali čustva, sem bil šokiran. Pa ne zato, kar ste mi povedali, saj sem vedel, da nekaj čutite do mene, vendar zato, ker ste mi to upali povedati. Tudi jaz sem veliko mislil na vas in do vas gojil čustva, vendar o tem nisem mogel govoriti. Bal sem se, kam bi vse to lahko vodilo. Nisem si vas želel zavajati, saj veste, da sem poročen, zato od vas nisem mogel zahtevati ničesar, kar bi kasneje obžalovala. Zato sem si kar malo oddahnil, ko sem videl, da ste se oddaljili.« Videla sem, da mu je izjemno težko govoriti o tem. »Vendar to ni trajalo dolgo. Več časa kot je minilo, močneje sem vas pogrešal. Pogrešal sem najine pogovore, vaš nasmeh, vašo dobro voljo in energijo, s katero ste me

Literarni natečaj – zgodbe

napolnjevali. Vendar vas nisem upal poklicati, ker sem mislil, da me ne želite več videti.« Odkašljal se je, nato pa nadaljeval: »Ko sem vas zadnjič ponovno videl, sem mislil, da sanjam. Ko sem iz vašega pogleda razbral, da vam še vedno ni vseeno zame, so se v meni ponovno prebudila čustva do vas. Razmišljal sem in prišel do zaključka, da vam moram vse to povedati, da boste vedeli, da sem in da še vedno čutim enako kot vi. Čeprav med nama ne more biti ničesar več kot prijateljstvo, sem vam to moral zaupati.« Stala sem sredi ateljeja, poslušala in nisem mogla verjeti njegovim besedam. Kaj naj mu po vsem tem povem? »Ali vas lahko kdaj pokličem?« me je vprašal in se mi zazrl tako globoko v oči, da nisem imela moči reči ne. Isti učinek ima name kot pred letom dni. Čeprav sem vedela, da med nama ne bo nikoli več kot le prijateljstvo, sem bila zadovoljna. Zadovoljna, ker sem vedela, da bo to prijateljstvo čudovito. In res je.


42 Davorin Lenko SKUŠA »Poglej, priznam … Vzburja me, ko manipuliram z ljudmi. Vzburja … No, seksi mi je.« »Kaj pa, če kdo manipulira s tabo?« »Tudi to je seksi. Ampak redkim uspe. V bistvu ni zares uspelo še nikomur. Vrhunska psihologinja sem. Logika v ozadju je … Sprašujem se ali res vsak ve zase, kaj je najbolje zanj? Kaj če nekdo drug to ve bolje? Vidi to bolje? In razume bolje? A? Kaj potem? Podleči skušnjavi kot sredstvo za preseganje sebe, svojih omejitev … Glej, nisem zlobna; malokdo je. Poizkušam pomagati ljudem … Jim pomagati iti prek sebe. Niso pa vedno hvaležni za to … Niti ne razumejo … Vsaj ne takoj. Nekateri nikdar. Ti povem primer?« »Daj. Prosim.« »Pred leti sem ga srala s tem tipom … Tako se je trudil biti ’dober fant’, da je bilo že prav patetično. Pa sem mu rekla naj me vleče za lase, da naj me davi … 'Močneje! Še vedno lahko diham!' In podobno. Poslala sem ga v temo. Njegovo, da se razumeva; ne mojo. Prisilila sem ga, da me je davil in udarjal in vlekel. In, o, upiral se je, ja. Celo jokal. Mene se je enkrat za spremembo vsaj približno dobro pofukalo, on pa … No, pokazala sem mu dele njegove osebnosti za katere sploh ni vedel, da obstajajo. Nekoč pa sem ga očitno pahnila predaleč v njegovo temo, saj me je pustil na

Literarni natečaj – zgodbe

postelji, spokal in odšel in nisem ga videla najbrž tri leta, potem mi je iz čistega miru poslal SMS … 'Hvala,' je napisal. Hvala … Samo to. Mislim, glej, mene ni strah. Če človeku zaupamo svojo spolnost, svojo intimo, karkoli to že v resnici je, se mi zdi čisto naravno, da mu odpremo in pokažemo tudi svojo temo, svojo agresijo, svoje nasilje. In obratno – žrtev. V nas. In oboje je seksi. Totalno faking seksi. To, mislim, da je temelj ljubezni. Pa ne tiste romantične iz srednjega veka. Prave ljubezni. Ne vidim je brez tega. No, ko sem rekla ’žrtev’… Ker sem ga silila, da me tolče in davi, je bil žrtev v bistvu on. Hkrati žrtev in agresor. Mogoče res ni bil pripravljen na oboje hkrati, kaj pa vem … In je zato potreboval tri leta, da je poštekal. Ampak je. In vesela sem zanj. Pa ponosna nase, ker sem ga nekaj naučila …« »Razmišljam … Rekla si, da skušaš ljudi …« »Ja. A samo tiste, za katere mi je mar. Pa v katerih vidim potencial. Strast in resnica … Strast v meni. In resnica v drugih.« »Toda kaj pa tvoje skušnjave? Da nekoga ne bi skušala?« »Na to si moraš pa sam odgovoriti. Vprašam pa te tole: zakaj misliš, da ti pravim vse to? In ne … Ne bom seksala s tabo. Lahko pa me posiliš, če si upaš.«


43 Ana Lorger KROGI PEKLA Čisto prazen si. Obesiš se name, kakor vreča krompirja, nasloniš se in misliš, da te bom držala, in misliš da sem steber, da sem obešalnik za komunalne odpadke in vreče biološkega sranja tvoje lastne neiskrenosti. Spustim te, padeš, tvoja notranjost se razsuje v milijon gomoljev živčnih celic, v vozle stresa in tesnobe. Ne morem biti ob tebi. Ne morem dihati ob tebi, moja pljuča se sesedajo vsakič, ko me objameš. Ne morem domov, ker nimam doma, ker me stene ves čas dušijo, zato si vedno najdem utopičen kraj, mehek spomin za lasten odmik. Ne morem več opazovati tvojega suhega telesa, pogled na očiščeno kuhinjo, na zdrgnjene kozarce, na odsotnost prahu, na umanjkanje duha, strasti, želje, vse to me potiska v stanje bolečine, strahu in želje po tem, da bi odšla. Nikamor ne morem, zunaj dežuje, ujeta sem v tem stanovanju, v čisti postelji, s čistimi zavesami, brez prahu, brez nereda, le neka violina škripa v sosednji sobi, da bi umilila kontrolirano harmonijo prostora. Ne piješ, ne kadiš, ne ješ, stiskaš me in s svojimi agresivnimi očmi piješ moj karakter, mojo svobodo, mojo dušo. Pristala sem pri tebi, ker nimam doma. Nisem imela kam, pa si me sprejel, samo za nekaj časa, ker je moje življenje tukaj zgolj bivanje, zgolj

Literarni natečaj – zgodbe

prehodno obdobje, ki se bo enkrat končalo, odpravilo samo od sebe. Sredi noči rečeš: »Preveč te dušim«, zavedaš se tega, pa ne končaš, ne zmoreš prekiniti svojega občutka tlačenja. Sam sebe ubijaš, moje plačilo je moja duša. Moj dobiček topla postelja. Ponoči resno zreš v strop, gubaš obraz, ne premoreš pogleda na lastno spanje, medtem ko je moj edini obrambni mehanizem globok spanec, ki me posrka v temno notranjost, da te ne slišim več. Ker ni večje nočne more, kot je tvoja čistost, tvoja navidezna sterilnost, ki me vsakič znova prime za vrat in zaduši mojo osebnost, so se vse moje sanje pretvorile v pravljice. Ujela sva se, čisto spontano. Zdaj leživa na jogiju na tleh, pokrita sva z rjavo rjuho, tvoje drobno telo trza ob pogledu na moj mir. Ja, prej sem bila mirna, prej sem se bila zmožna zatopiti v morje lastnih misli, besede, knjige, prej sem zažigala sekunde in minute s prižgano cigareto, z vdihom in izdihom, prej sem prespala noči pijana, zadeta, umirjena. Brez tragike, brez koristi. Nisem koristna, tebe pa je ves čas strah, da boš nehal biti koristen, da boš v nekem trenutku izgubil delo in se moral soočiti s svojo praznino. Lutka si, ki so te vzgojili stroji, vera v Boga je pri tebi neomajna, jaz pa se smejim s svojim črnim smehom in skušam iz tebe odluščiti plasti praznine. Ne verjamem v Boga, ne verjamem v


44 Resnico, tu sem, zgolj bivam in hlastam za možnostmi preživetja. Najprej sem mislila, da sem se zaljubila v tvojo naivnost, škoda le, da je skoraj vedno tako močno povezana z vero in upanjem. Zmotila sem se, on je praznina od znotraj in zunaj. »Tebe sploh ni, prekleto«, rečem. »Premalo me je zate«, rečeš. Spomin mi uhaja na druge planete, med druge dogodke, spomin mi uhaja na druga telesa, ki so brezskrbno ležala ob meni, s svojim jezikom sem z njih lizala smeh in vseenost. Spomnim se obraza tistega beloličnega črnolasca, ki je z nemirom v meni naselil prav to umirjenost, ki me še vedno tako neumorno ljubkuje. Sedaj pa si prišel ti. Sprva nisem vedela, da se ti gabi vse umazano, vse neuravnovešeno, vse, kar ima potencial, da se vrže iz tira. Prijel si se name, kakor pijavka, prisesal, jaz pa sem spet odigrala tisto bedno vlogo rešiteljice, tisto dekle z ulice, ki bo kot v kakšnem romanu Dostojevskega skušala omiliti tvojo blaznost. Spet. Dovolj mi je, ne morem dihati ob tebi, »Dušiš me. Premalo te je. Umiraš ob meni.« Ta človek, ta shirana podoba, ta živčna podoba na postelji, ta človek, ki bi rabil opij, da bi njegove mišice nehale nadzorovati misli, ki bi rabil heroin bolj, kot vsi ostali, da bi njegove žile nehale stiskati gmoto neprijetnih hotenj, agonije. Ta človek mora umreti. Ubij me, kličejo tvoje oči, neko jutro, ko skadim cigareto na balkonu. Zareževa v kruh, zareževa v sir, zareževa v paradižnik, njegova

Literarni natečaj – zgodbe

mesnata brozga brizgne na bel krožnik, on drgne posodo, ne zmore jesti, ker to pomeni, da bo moral pomivati, sovraži kapljice ob koritu, z neverjetno vnemo drgne vse, kar se ne sklada s kuhinjsko površino, njegove kosti me spomnijo na kosti moje babice. Se bom sploh kdaj osvobodila svojih asketskih korenin? Moja sproščenost je spet ogrožena, ko zrem v njegove prste, kako drgnejo krožnik, petič, desetič, s stisnjenimi zobmi, z napetim telesom, govori mi, da potrebuje mir. Edini mir, ki mu ga lahko dam se skriva v tem nožu, pograbim nož v kruhu, potegnem ga iz sira, iz paradižnika. Počasi se odlepi od mesnatosti hrane in zasije v mojih dlaneh. Objamem tvojo strunasto telo, ki je napeto, kakor kakšna modernistična skladba polna disonanc, prislonim svoje mednožje na tvojo rit, desno roko podržim pod tvojo brado, v roki se mi blešči čist nož, zelo čist, počasi ga prislonim ob kožo, čisto blizu, potegnem, kri se ulije in tvoje telo popusti. Pade na tla, voda iz pipe neumorno teče, njegovo telo se je na tleh končno zmehčalo, jaz pa lahko zdaj končno brez slabe vesti odprem buteljko redečega vina, si ga natočim v kozarec in na dušek izpijem. Nato poberem svoje stvari, odhitim v temo, njegovo truplo naj končno razreši simetrijo prostora. Naj se kri, ki je ves čas zadrževala red v tebi, končno povrne v prah.


45

Literarni natečaj – zgodbe


46 Jan Franc Podbrežnik NOČNI LET Cviljenje gum. Šok, seveda. Začetek pač ne more biti miren … Gume, torej. Odjeknjen zvok nadležne sorte, ki predstavlja zadovoljstvo le redkim izbrancem, obdarjenim s težko nogo na gasu in mačističnimi tendencami. Ampak ponoči ni take panike, prazne ceste in to, ali kako že? Da preidem, zacvililo je po žilici urbanega mehatrona, ki se želi klicati mesto, okrog pol tretje, tatemne edicije. Zacvililo je v rahli majski sopari, s katero se je sapa jugozahodnika vsake toliko poigrala okrog vogala, in zacvililo je, med drugim, skozi odprto okno do tričetrt izpraznjene steklenice prejšnji teden znižanega chardonnaya, njej pripadajočega zamaška, še na odpiraču, vinskega kozarca iz Ikee in ležečega, katerega smrčanje ne dovoli, da bi scena dobila naziv Tihožitja. Odigrana cedejka je mirovala v še vedno prižganem stereu že par ur, sicer prijetna svetloba namizne luči, ki zaradi fengšujevske logistike poganja iz dotrajanega parketa, pa je v garsonjero usmerjala žuželke kategorije do 8 gramov. Iz mirovanja pa se je, zavoljo cviljenja, premaknilo živo truplo brez majice in z vinom politih kavbojk. Lenart je absolventsko zazehal in zmrmral kratek 30-sekundni monolog (vsebine, promilom primerno, ni izsledil niti sam). Pa par pokov kolen, gležnjev oziroma nečesa nožnega je spremljalo

Literarni natečaj – zgodbe

njegovo vstajanje, za-grabljenje steklenice in pljunka skozi prej omenjeno okno. Z nekaj vzdihi je izkristaliziral mrmranje in tok misli: Če kdaj iskanje smisla obstoja pomeni iskanje resnice, ki v resnici obstaja, potem je iskanje v teh trenutkih laž, kajti ob treh zjutraj smisel in resnica ne obstajata … Po nekaj reprizah pogleda levo-desno-levo čez prazno ulico se je obrnil, da mu je škrtnilo še v vratu, in pogledal na digitalno budilko poleg postelje, ki je kazala zaporedje cifer 03.33. Bi se dalo najti kakšno simboliko, se strinjam, ampak Lenartu dol visi za simboliko. Mislim, njegovo snemanje kavbojk in spodnjic ter poskok na okensko polico in metamorfozo v podhujko bi se dalo interpretirati kot ritual. Ni pa Lenart človek navade, rutine; je precej jebivetrski. In jebivetrsko mu je pač zapasalo frčati. Kot rečeno, ob poskoku so se že v zraku njegove roke izkrilile, nohti na nogah pretvorili v kremplje, trup skrčil. Kontrastno temnorjavo-belo perje ga je oblilo, in prevrgel se je iz šestega nadstropja ter v upognjena krila ujel nevidno blazino, ki je njegov prosti pad spremenila v eleganten odfrč. Nočni ptič je vzletel. Po domači ulici tja in nazaj, s slalomom med drevoredom na zahodni strani, je začel svoj obhod. V vidnem polju, na levo od konice kljuna, komar. Zakoni narave, jebiga. Ob ugrizu v sveže napihnjenega krvosesa mu je po kljunu razpacalo


47 kri, kot da bi ugriznil v paintball žogico. Brbončice so brbončice, v ustih ali kljunu, in človeška kri ima visoko vsebnost železa, pa če se na glavo postaviš. Zato je izbljuval, kakopak. Kam? Ni važno, na pločnik nekam pač. Zgleda kot ptičji drek in kot takšnega ga bodo jutranji pločnikohodci zaznali, torej: ni važno. Manever na desno, čez krožno, do parkirišča in roba mesta, ki to ni, ko stanovanjski bloki začenjajo dajati prostor dvojčkom in vrstnim hišam s pokošeno urejenimi tratami. Do parka, z rahlim vzponom čez spokojno vršeče krošnje, in skozi osvetljen drevored na drugi strani nazaj nad betonsko podlago. Nočni hlad mu je sproti izpihoval kakršnokoli misel, in če bi se kljuni lahko smejali, bi se Lenartov užitkarsko ukrivil. S prazno glavo je križaril po praznih nočnih ulicah, in redki dekadentni ponočnjaki mu niso kratili prijetnosti nočnega leta. Začelo se je svetliti, obzorje je plašno pričelo najavljati Heliosovo kočijo. Lenart je zaplaval počez kozi staro mestno jedro in nekajkrat zamahnil proti strehi poslovnega nebotičnika. Sedel je na anteno. Nekajkrat se je razgledal na štiri strani, potem pa počasi začel ob svitanju spuščati misli skozi občutja. Ob vdihavanju jutranjesveže urbanosti se mu je kot klobčič odvijal monolog: Vedno smo sami, in to nas plaši. Strah nas je tega dejstva, in poskušamo si zatiskati oči pred njim.

Literarni natečaj – zgodbe

Bežimo s tem, da naši doživljaji preplavijo nas same, ni nam treba zavedati se. Bežimo si v objem drug drugega in si phamo v betice nespodobne iluzije o tem, da se čutimo povezane z nekom. Z nekom drugim. To je blef! Vem, da je ob treh zjutraj vsak sam. V sanjah je prostora zgolj za eno osebo. V postelji so objemi kvečjemu podzavestni. V nočnem letu obstaja le en par kril… Nočno monologiziranje se je vedno manj ujemalo s prebujajočim dnem okrog njega. Spustil je žico, si privoščil glasen krik ter dve mušici, in krila usmeril proti domačemu oknu. Pod njegovim perjem je na ulice stopalo vedno več prebujenih, ali vsaj nakofeinanih. Njegova ulica je, z izjemo redkih izjemnih, še vedno vlekla torkovo noč v sredino jutro. Vseeno se je zagnal proti stanovanjskemu bloku in šestemu nadstropju. Poštar ga je s praga potem videl, kako je zaplahutal pred pristankom na okensko polico in vedno bolj kazal golo zadnjico skozi odpadajoče perje, ki si ga je temeljito otresel s sebe. Jernej, 56, je nenavaden prizor za svoj, Lenartov in obči blagor pripisal stranskim učinkom krize srednjih let in B-kompleks-Cvitaminskim-prehranskodopolnilnim nevtralizatorjem njegove krize identitete in smisla. Kakorkoli, o nenavadnosti sredinega jutra ni Jernej, po domače Nejc, poročal nikomur razen svojemu dnevniku. Preostale


48 pošiljke in reklame na obhodu je dostavil korektno in profesionalno. Lenart trenutno še vleče spanec pravičnega. Vsaj tako se je zdelo, ko sem po samostojnem zajtrku – popečen kruh in vmešana jajca – v odhajanju zaklepal vrata najinega stanovanja. Takšen je bioritem nočnega ptiča. Jebiga.

Literarni natečaj – zgodbe


49 Ines Rekar AVTOBUS ŠT. 20 Vinko Martinec je v ljubljanskem potniškem prometu zaposlen od leta 1978, ko je bil še Viator. Od takrat se je zamenjalo kar nekaj stolov in miz. Le on, kot kakšen premični inventar, se ni premaknil. Prav nasprotno, zadnjih pet let je obtičal. Zdravnik je rekel, da je zanj rutina zdrava in napisal priporočilo ter pritisnil žig. Zadnjih pet let vozi, tako kot je pisalo na zdravniškem potrdilu. Pa ga ni hotel, ne potrdila in ne bolezni, katere ime sploh ni znal izgovoriti. Nekateri čez noč zadenejo na lotu. On je čez noč zadel samo bolezen. Doktor mu je odredil bolniško, mu predpisal rumene-sončne tablete in življenje se je peljalo dalje. Po končani bolniški je vodji razporedov prinesel zdravniško priporočilo. Šef si je nadel očala in približal list. »Socialna anksioznost, no to pa je neka moderna bolezen. Priporočilo pravi, da se naj vam omogoči rutiniran čas in ista trasa avtobusa. Karkoli drugega bi bilo nevarno za vas in za nas.« Pritisnil je žig tudi šef in bilo je urejeno. Dan Vinka Martinca je enak drugim dnem. Tisti ponedeljek je ravno premišljeval, da mu rutina preseda. Bolj natančno, tista v vse obregajoča se babnica mu že pošteno načenja živce in viša dozo tablet. Ob 6.59.59 je speljal s prve postaje na Fužinah. Težko bi jo zgrešil v

Literarni natečaj – zgodbe

vzvratnem ogledalu, ker je z oblačili zapolnila celo barvno lestvico. Očitno se ga. Močnik oblači v temi, si je mislil in se skrivoma nasmehnil, ko je še bolj pohodil plin in se naredil, kot da ni opazil njene pesti v zraku. Ponedeljkova gneča je bila obupna. Očitno so se vsi zadnji hip odpravili od doma. No, čez dve postaji pa je tista babnica prišla na avtobus. S ciničnim nasmehom se je oprijela držala pri Vinku. »Ste mislili, da vam maham v pozdrav,« se je porogljivo nasmejala. »Mi vam dajemo plačo, vi se pa prav trudite, da bi ostali brez službe,« je še kar vztrajala, ljudje pa so le s težavo hodili mimo nje. Vinko je pihnil skozi nos in prijel za škatlico sončnih tablet. Večino dni se mu je zdelo, da nimajo več nobenega učinka. Trinajst postaj, trinajst dolgih postaj na ponedeljkovo jutro je razpredala o neučinkovitosti dela, točnosti, etiki in bontonu. Vinko se je počutil, kot šolar. Rekel pa ni nič. Oddahnil si je, ko je zapustila avtobus in vzel tableto. Okoli ene popoldan mu je trebuh delal kot centrifuga pralnega stroja. Sklenil je, da se bo ustavil v trgovini. Na Bavarskem dvoru je ugasnil avtobus, potnike obvestil, da pride takoj in zaprl avtobus. Hitel je z že narejenim sendvičem do blagajne. Plačal je in se katapultiral pred avtobus št. 20, ki ga je še vedno pridno čakal. Z rokami ob boku se je prikradla izza avtobusa: »Pridem takoj, se napiše na listek. Sicer pa, kakor vam drago. Čeprav


50 moram reči, skrajno neodgovorno od vas in nadvse nedopustno,« je zmajevala z glavo in bila osupla, kot da bi jo najmanj stisnil med vrata avtobusa, če jo že ne bi povozil. »Veste takole ste lahko ob službo, zato danes ne bom več pisala na portal pohval in pritožb. No, nikar me ne glejte tako, pohvale pa res nisem mogla dati za jutranji pripetljaj. »Ničesar, ste slišali, prav ničesar nočem od vas,« se je začel tresti Vinko. Avtobus je poplesaval po cestišču. »No, če dobro premislim, hočem. Od vas, figovka,« vedno je imela figo na glavi, »hočem mir. M I R!« Ustavil je avtobus pri zeleni luči. Panika in hud glavobol sta prevzela nadzor nad telesom. Vse, kar se Vinko spomni v nadaljevanju je zvok sirene rešilnega avtomobila in oranžna škatlica tablet, ki jo je držal v roki. Naslednji dan je bilo vse kot prejšnje dni, le Vinka ni bilo za volanom. »Kje pa je tisti šofer, ki je bil do sedaj tule,« je ga. Močnik mencala med vrati. »Gospa, odsoten je. Gre za posebne osebne podatke, ki vam jih ne morem posredovati.« »Veste kaj, z vami se pa že ne bom peljala! Vinka želim!« Izstopila je in se peš napotila po poti. Tudi sama je imela rada rutino in neko stalnost. Ali pa je samo pozabila vzeti tablete. Ni se spomnila več.

Literarni natečaj – zgodbe

Po enem mesecu je imel Vinko pregled pred komisijo. Od njih je bilo odvisno ali bo vozil avtobus št. 20. Doma se je navadil na rutino. Prvih nekaj tednov je celo igral igrico, da vozi avtobus, da se je lažje privadil na bolniško odsotnost. Redno je jemal tablete, dobro jedel in dovolj pil. Prebava se mu je sicer upočasnila, vendar nič hujšega. Še celo pritisk je imel normalen. Sedaj pa je čakal v dolgem hodniku. Počutil se je kot na zagovoru mature na šoferski šoli v Mariboru. »Martinec,« je odmevalo po praznem hodniku. Zbegano je gledal v vrata, ki se niso odprla. »Tule pridite,« ga je povabila stenografka. Komisija je sedela za dolgo črno mizo v tistih zlikanih uradniških oblekah. »Vinko Martinec,« je začel mlad fant desno. »Imate 58 let, 3 mesece in 2 dni, ste vdovec brez otrok in ste voznik avtobusa. Komisija je pridobila vsa zdravniška mnenja in se bo na podlagi tega odločila, če ste sposobni za delo.« Tedaj pa jo je zagledal, tisto coprnico s figo na glavi. Ravno je odložila papirje in tudi ona je zagledala njega: »Vi,« ji je zletelo iz ust in hitro si jih je pokrila. »Mislim, da je vsem jasno,« je odločno začela, figa ji je stala pri miru, oči pa bi ji pele, če bi le lahko. »G. Martinec je sposoben za delo, tako ocenjujem jaz po pregledu dokumentacije. »Vidva


51 sta tudi sposobna in kvalificirana za svoje delovno mesto,« obrnila se je k sodelavcema, »in bosta tako tudi presodila.« Seveda nista ugovarjala, ker sta bila kvalificirana. Odločba je bila veljavna z naslednjim tednom. Vinko je tako spet vozil avtobus št. 20, gospa Močnik pa se je spet vozila z avtobusom št. 20.

Literarni natečaj – zgodbe

Zmagovalna zgodba Literarnega natečaja Spirala 2018

Aljoša Toplak RDEČE NOGAVICE »Primer 127.« je rekla ženska na koncu mize. Bilo jih je pet, dva sta listala po dokumentih, ostala dva nekaj zapisovala, zgolj tisti na sredini me je zbrano gledal. Nosil je črn telovnik, njegovi črni lasje pa so bili skrbno počesani. Nasmehnil se je. »Ime?« »Tadej Kukec.« sem rekel. Nato sem se zagledal v rdečo lučko na kameri. »Brez skrbi,« je rekel črnolasi moški. »To je za kasnejšo analizo. Od vas pričakujemo sto-procentno iskrenost.« Pokimal sem. »Izdelek?« je vprašal. Ženska je polistala po dokumentih. »Šest. Izdelek številka šest.« »Ah, šest. Gospod Kukec …« Črnolasec me je pogledal. »Lahko Tadej?« »Lahko.« »Jaz sem Sergio.« je rekel. »Prosim, tikajmo se.« »V redu.« sem rekel. »Mi lahko poveš, kateri izdelek si izbral, Tadej?« »Izdelek številka šest.« Sergio se je dotaknil brade. »Ti je neudobno? Bi raje sedel?« »V redu sem.« »Torej boš stal?« »Ja.«


52 Spet je pokimal. Pogledal je levo in desno po svojih kolegih, nato pa rekel: »Torej, povej nam prosim nekaj o izdelku številka šest.« Popraskal sem se po licu. »Izdelek številka šest so rdeče nogavice. Moške, zimske nogavice. Na vrhu imajo zlat rob.« Skomignil sem. »Mehke so na otip.« »Zakaj si v trgovini izbral ravno izdelek številka šest?« Nasmehnil sem se. »Zmeraj sem kupoval črne nogavice. Ne vem, tako sem se navadil.« Spet sem se v zadregi praskal po licu. »Pred kratkim pa se je zgodilo nekaj stvari, ki so mi pokazale, da nisem takšen, kot bi si želel biti. Skušam se spremeniti. Očitno je ta želja po spremembi vplivala tudi na to odločitev. Res, nikoli prej si ne bi kupil rdečih nogavic.« Sergio si je nadel očala in začel nekaj zapisovati. »Nam lahko kaj zaupaš o teh stvareh, ki so ti to razkrile, Tadej?« »Em.« »Če ti je prav, seveda.« »Ja.« sem rekel in se vljudno nasmehnil. »Seveda.« Pomolčal sem. »No, imel sem punco, ki me je v zvezi pogosto opozarjala na določene egoistične vzgibe.« »Na primer?« »Na primer, hm. Študijo sem dal prednost pred najinim razmerjem.« »Je narobe dati študiju prednost pred razmerjem?«

Literarni natečaj – zgodbe

»Ne vem. Skratka, ne počutim se dobro, zdaj ko sva končala. Želim se spremeniti.« Sergio je pokimal. »Torej si kupil rdeče nogavice, zaradi končanega razmerja?« Našobil sem ustnice in skomignil. Nasmehnil se je. »Hvala, to bo vse.« »Hvala vam.« sem zmedeno odvrnil. Ženska mi je pomignila proti vratom. V pozdrav sem pokimal in že sem nameraval stopiti tja, ko me je Sergio nenadoma ustavil: »Pravzaprav, še nekaj.« Obstal sem na mestu. »V dosjeju piše, da si filozof. Diplomirani?« Pokimal sem. »Še eno vprašanje, če ti je prav?« »Seveda.« Ozrl sem se po zmedenih obrazih ostalih ljudi v sobi. »Menda si uganil, čemu je raziskava namenjena?« je vprašal Sergio. »Rekel bi, da psihologiji trženja.« Zadovoljno je pokimal. »Tukaj proučujemo, kako se potrošniki odločajo. Kot filozofa, bi te rad nekaj vprašal. Namreč, kaj bi mi odgovoril, če ti bi povedal, da si danes 127. oseba, ki je posegla po rdečih nogavicah? Torej, da so ne glede na okoliščine do zdaj prav vsi testiranci posegli po izdelku številka šest?« Dvignil sem obrvi. »Med stotinami izdelkov? Rekel bi vam, da je to nemogoče.« »Tikava se, Tadej.« je rekel Sergio. »Dokazi so tukaj.« Pokazal je na


53 dokumente na mizi. »Morda smo postali mojstri subliminalnega sporočanja. Karkoli smo vam že storili, rezultat je ta, da je 127 ljudi poseglo po rdečih nogavicah.« Namrgodil sem se. »Je to še vedno del intervjuja?« Sergijo je odkimal in pritisnil gumb na kameri, da je rdeča lučka ugasnila. »Končali smo.« »Torej bi naj bilo to res, kar govoriš?« »Veš, kaj je najbolj zanimiv del? Čeprav ste vsi kupili iste rdeče nogavice zaradi našega podzavestnega vpliva, ni imel nihče od testirancev težav s tem, da bi si izmislil nek zavesten razlog. Eden je rekel, da je mrzlo v stanovanju in potrebuje tople nogavice, drugi je rekel, da je točno take nosil en kul tip, tretji je rekel, da jih bo nosil za božič, četrti pa, da ga je barva nogavic spomnila na Harry Potterja …« Zasmejal se je. »Pa je res Harry Potter razlog za nakup teh nogavic? Je tvoje končano razmerje krivo, da si izbral za izdelek, Tadej?« Popraskal sem se po licu. Nič nisem rekel. »Zanima me, ker si filozof, kako gledaš na svoje odločitve? Kako še lahko verjameš v svobodo, ko vidiš, kako te upravljajo tuje, podzavestne sile, in se vsak naveden razlog izkaže za laž, s katero si prikrivamo kruto resnico? Namreč, da nismo svobodni? Zavladala je tišina. Sergio je nemirno čakal na moj odgovor.

Literarni natečaj – zgodbe

»To so moje odločitve,« sem rekel in skomignil. »Z moje perspektive se mi kažejo kot svobodne.« »Pa naša perspektiva?« je vprašal Sergio. »Znanstvena? Kaj rečeš, kot filozof, ko se sprašuješ o teh vprašanjih? Kaj si rečeš, da lahko zaspiš?« Zasmejal sem se. »Po navadi kar 'jebi ga'.« Sergiu ni bilo smešno. »Ampak res, vi filozofi se ukvarjate s temi vprašanji. Kaj si rečeš, da lahko ponoči spiš?« »Navadiš se.« sem rekel. »Gledaš, kako se razblini ena iluzija za drugo, kako se vsi ideali, ki si jih nekoč tako visoko čislal, izkažejo za laži, ki nas slepe ženejo skozi življenje. Vidiš, kako se pehamo za praznimi cilji, da bi pozabili na smrt in na to, kako nas ženejo tuje nečloveške sile, na to, kako smo zgolj nepomembna gmota organskih snovi na obrobju vesolja. Potem pa, ko vse to sprevidiš, pustiš to teoretsko perspektivo za seboj in se vrneš v življenje, kot ga vidiš z lastnimi očmi. Imam želje, čustva, skrbi. Ljubim in trpim, bi lahko rekli. Spoznaš, da ne glede na ozadje stvari življenje ostane takšno kot je. Rečeš 'jebi ga' in zaspiš.« Sergio je pokazal proti vratom. »Hvala.«


54

PROZA: Pravljice Valerija Poštrak MAČJI PLANET Dobrodošli v vesolje. Pred vami Mačji je planet, ki od Zemlje oddaljen le nekaj je svetlobnih let. To je majhno mesto, kjer vlada red. Ni smeti in ne odplak, na trgu rožni je nasad. Glavna cesta je središče, od tam speljano celotno je cestišče. Če jo maček mahne v mesto, dobi se vse na enem mestu. Kupi rože ali mleko, sposodi si lahko obleko in po napornem kupovanju odide še v kavarno. Luka, Tine in pa Bine mačji so tercet. Podali so se po poteh, kjer morda jih čaka slava, četudi ne, pa vsaj zabava. Mačji bend se je rodil. Podnevi šola in učenje, zvečer so godli za veselje. Še preden je minilo leto, poznali so jih vsi na tem planetu. Ne glede na to, da so uspeli, nad njimi starši so še bdeli. Nobenih mačjih trikov, da bi v šoli manjkali veliko. V mestu topel je in sončen dan, sobotno jutro skoraj kot iz sanj. To posebno mesto obiskal nocoj bo še maestro. Prihaja iz drugega planeta, da vidi, če tu kakšen maček kaj obeta. Brivec Stanko uredil je dlako, našli so obleko tako, ki poudari njihov stas, med ušesi za okras pa so poudarili še nekaj las. Da podoba bi v celoti dala lep odsev, iz ogledala so na svoje

Literarni natečaj – pravljice

tačke poveznili še obuvala. Čevlje iz visoke mode, z zlato nitko za obrobe. Velik so uspeh poželi, ah, kaj – vse brez napake so odpeli, z lahkoto diplomo so ujeli. Tedaj maestro je oznanil vestno, prišel je njihov čas, da se njihov dober glas razširi še v človeško vas. Ne odhajajo za vedno, na obiske vračali se bodo redno. Mačji rod so zvita bitja, z nedolžnimi očmi nas zgolj slepijo. Ste vedeli, da oni ponoči pravzaprav živijo? Takrat dobivajo se v mačjih klubih, zabava tam je nepopisna, mleko teče v potokih, kar sčasoma pozna se jim na bokih. Za mačje sladkosnede so pripravljene velike sklede. V njih se z mlekom preliva čokolada in kar je najprej le naslada, sčasoma postane pravcata razvada. Ni več skrivnost, čokoladno mleko mucki so razvili, ga prijazno z nami podelili. Torej, če obstaja Mlečna cesta, najbrž povezuje mačja mesta. Lahko, da sploh ne veste, da vaš maček član je tolpe in preganja vseh vrst bolhe. S prijatelji se zavzema za okolje, da nekoč, v prihodnosti, bo tudi njim na Zemlji bolje. Njegovi nočni posli so zadosti, da obilno zajtrkuje. Čez dan pa drema, spi, se leno preteguje. Pridejo pa takšni dnevi, ko se maček za zabavo sploh ne zmeni. Ni bolan, nekoliko mu le manjka volje, saj bo hitro bolje. Takrat v mislih obiskal je dom, vesolje. Brez skrbi, ne gre za žalost,


55 samo za korenine, in le te s seboj prinašajo spomine. Dogodi se zlahka, sploh ne spi, ne dremlje, niti se ne preteguje, strmi predse, pozor, takrat nekaj premišljuje. Drugi dan naenkrat kar izgine, včasih kar cel teden mine, preden zopet se pojavi, tako utrujen, da niti ne pozdravi. Za vožnjo najbrž je dobil popust, zato naš muc odšel je na dopust. Da ga le nismo izgubili, ker sčasoma smo se v ta kosmat obraz, priznajte – čisto zaljubili. Moj maček zgodbi je določil KONEC, za boljši vtis, priložil je še svoj … podpis.

Literarni natečaj – pravljice


56 Marica Škorjanec KAM SE JE SKRIL OBLAČEK BELKO Ta junijski dan je bil še prav pošteno vroč. Poletje je imelo zdaj, po kresu, seveda vso pravico do tega, oblaki onstran in tostran Mure so se dogovorili, da je prišel pravi čas za njihovo mednarodno srečanje. Že so se pripeljali z zahodnim vetrom od blizu in daleč. Pridrvele so velike družine temno sivih oblakov in se pomembno napihovale. Sklican je bil največji posvet, ki ga oblaki prirejajo redno vsako poletje. Zbor je vodil Nevihtni oblak, bil je tako debel, da je zakril sonce, ki je malo pred tem še tako hudo pripekalo. Ta oblak je bil tudi prvi govornik : »Dragi prijatelji, zelo sem počaščen, da ste me izbrali za vodjo in da lahko pozdravim naš ugledni zbor. Vesel sem, ker ste se zbrali v tako velikem številu. A sedaj je čas za dejanja! Vsak od vas naj predlaga, kaj bomo naredili, da to neumno sonce ne bo več tako sijalo! Vsak naj tudi razloži, zakaj je njegov predlog najboljši!« Suhi, spotegnjeni Deževni val je plaho začel: »Pošljimo na dolino in na planino rahel dež! Trava se je že skoraj posušila, vedno manj je zelena in rečica je skoraj presahnila. Tak gost, raven dež bi kar prav prišel, kajne?« »Neumnost!« je zavpila siva Nevihtna mamka. »Poglejte, s seboj sem prinesla poln predpasnik najlepše

Literarni natečaj – pravljice

toče. Sedaj je najboljši čas, da jo stresem, pšenica bo kmalu zrela!« »To je kar dobro, a še vedno premalo,« je z mogočnim glasom zaklical Grmel, ki je prijahal na divjem vetrovem žrebcu v sredino zbranih oblakov in zagrmel, tako da je odmevalo med nebom in zemljo. »S prijateljema Bliskom in Gromom smo se temeljito pripravili! Za začetek smo si izbrali tisto veliko gospodarsko poslopje in novo rdečo streho, ki se tako izzivalno sveti. Tja bomo poslali najboljšo in najlepšo strelo!« Na nebu je nastalo prerivanje in prerekanje. Vsak se je postavljal s svojo močjo in se hvalil, koliko škode lahko naredi ljudem, rastlinam in živalim. »Ho, ho, ho, kako bedasto bodo tekali ljudje okrog goreče hiše!« »Sklatil bom tudi tiste štorklje, ki tako dolgočasno stražijo svoja gnezda in čuvajo svoje neumne mladiče.« »Zalil bom brloge lisicam in jazbecem!« »Izruval bom tista bedasta drevesa, ki kar naprej korakajo v ravni vrsti ob cesti in jim ljudje pravijo drevored!« Oblaček Belko se je ves neznaten velikim oblakom umikal izpod nog in bilo ga je pošteno strah. Vse te grožnje mu niso bile všeč. Še pred tremi dnevi se je z drugimi oblački igral prav nad to dolino. V belih kožuščkih so se zvrstili in prerivali po nebu kot čreda ovac, in ko so jih videli otroci, so


57 zaklicali: »Poglejte, ovčke se pasejo na nebu!« Belko je imel rad dolino pod seboj in planino, zleknjeno nad njo, všeč so mu bila drevesa, tanka srebrna rečica in otroci, ki so se igrali na dvorišču in tekali po travniku. »Ne, v tej vojni pa mene ne bo! Zakaj bi pomagal uničiti vse, kar imam rad?« Stisnilo ga je pri srcu, zahlipal je in zajokal. Goste solze so mu tekle po nežnih licih in kot drobne dežne kapljice padale na zemljo. »Odšel bom, pa čeprav nikogar od svojih več ne bom videl!« je sklenil Belko in se spustil navzdol. Vendar še ni znal dobro letati, bil je še mlad oblaček, namesto da bi priletel in rahlo pristal na tleh, je štrbunknil na nekaj mehkega. Pod njim se je razprostirala tista zleknjena zelena planina. Brž ko je oblaček Belko legel nanjo, se je obarvala temnomodro. Belko se je spustil še niže, nad travnik ob gozdu … Takrat je zagledal malega srnjačka, ki je ostal čisto sam v travi in se tresel od strahu. Nevihta se je že razdivjala, grmelo je, po nebu so švigali bliski, strela je zadela stari macesen, da se je razklal. Srnjaček je zajokal. »Zakaj pa jokaš?« je vprašal Belko srnjačka. »Strah me je, mame pa ni, da bi se stisnil k njej! Kdo pa si ti? Si ti tudi srnjaček?« »Oblaček Belko mi pravijo. Nič se ne boj, mama se bo gotovo kmalu

Literarni natečaj – pravljice

vrnila. Stisni se k meni, pokril te bom, pa se ti ne bo nič hudega zgodilo!« Oblaček Belko je legel prav nizko na travo in pokril srnjačka s tanko belo odejico. Srnjaček se je pomiril in celo skušal pojesti šop orošenih bilk. Belko ga je za šalo poškropil z najdrobnejšimi dežnimi kapljicami in ga z nežnim vetrom požgečkal po mehkem rjavem kožuščku. Srnjaček je poskočil na zadnjih nogah in zapodila sta se po travniku. Belko se je vrtel, obračal, večal in manjšal, nenadoma je postal podoben belemu zajcu, fazanu z dolgim repom in celo veliki beli srni, kar je bilo srnjačku najbolj všeč. Tako sta se igrala celo uro, ne da bi se menila za vojno, ki je divjala na nebu. Tudi hudobni oblaki so se kmalu utrudili, z vetrom so se odpeljali strašni Grmel, mamka Nevihta v sivem predpasniku ter brata Grom in Blisk. Z neba je spet posijalo sonce, da so se zalesketale kaplje na listih, na travi in na srnjačkovem kožuščku. Sonce je obsijalo tudi Belka. »Veš, zdaj pa moram oditi, zelo se mi mudi,« je pohitel Belko, še enkrat pobožal srnjačka in se začel dvigati proti krošnjam dreves. »Adijo, srnjaček, kadar te bo strah, bom prišel k tebi ali pa ti poslal enega od mojih bratcev, saj si od danes moj najboljši prijatelj!« »Pa, pa, oblaček Belko, kmalu pridi spet, da se bova igrala!« je klical za njim srnjaček. Zdaj je spoznal, kdo je prijatelj. Pomaga ti, kadar ti je težko,


58 se s tabo igra in iz žalosti naredi veselje. Takrat je iz gozda pritekla mama srna. Nevihta jo je zadržala, da ni mogla nikamor, saj se je prav blizu nje zrušil stari macesen, ko je vanj treščilo. Komaj se je med vejami prebila na svojo pot. Zelo jo je skrbelo za srnjačka, ker je ostal sam, tako majhen in nebogljen. »Samo da se ti ni nič zgodilo! Si se zelo bal nevihte?« »V začetku me je že bilo malo strah, potem pa je prišel k meni oblaček Belko in sva se ves čas igrala. Bilo je imenitno!« Otroci si pač vedno kaj izmišljajo, je modrovala mama srna in začela lizati svojega srnjačka, saj je bil čisto moker. Srnjaček se je spet stisnil k njej, srečen, ker je na varnem in ker je v stiski spoznal pravega prijatelja. Oblaček Belko pa se je dvigal visoko proti nebu, od njega je ostala le še tanka bela črta, dokler se tudi ta ni razblinila.

Literarni natečaj – pravljice


59 Jožica Založnik LEON IN TA PRESNETA ŠOLA HURA! HURA! HURA ŠOLA! Leon se je neizmerno veselil tega dne, ko bo končno prestopil prag hiše modrosti. Vse ga je zelo zanimalo in zadnji večer kar ni mogel zaspati od same neučakanosti. ‘Kulska torba s sliko najljubšega junaka iz risanke je že ves mesec čuvala snežno bele zvezke, ki so kar klicali po pisanih, risanih in drugih znakih. V Leonu je to poletje kar vriskalo od idej, še celo plišaste igračke je lep pospravil na podstrešje, ker »zdaj pa res ne bo več časa zanje,« potem pa … V šoli je bilo sicer prijetno in zanimivo, a Leonu nekaj ni ‘štimalo’. Biti pri miru za mizo, biti tiho prav takrat, ko ti ideja šine v glavo, držati pisalo točno tako kot reče učiteljica … Leon se je štetja do 10 naučil že v vrtcu. Črke pa mu niso dišale, zato ga z njimi niso silili. V šoli pa kar naenkrat ni bilo dovolj šteti prste, vsaka beseda za številko je imela še svoj znak, ki se je moral napisati točno v eno smer in to vedno v isto. Leon nikoli ni vedel, ali v levo ali v desno. Učiteljica Frida mu je to skušala olajšati tako, da mu je povedala, da so 1, 2 in … obrnjene k levi roki, 4 in 6 pa k desni. Ampak učiteljica ni vedela, da Leon zamenjuje roki in marsikaj počne z obema. Glasove iz katerih so besede je slišal le na začetku besede, ne pa tudi na sredini in na koncu. Glas je bilo potem

Literarni natečaj – pravljice

treba zapisati s črko in to tako, da je bila obrnjena in začeta tako, da je bila učiteljica zadovoljna. To je bilo za Leona prava misija nemogoče. Postalo mu je vroče, nos se mu je orosil, prstki pa so postali čisto otrpli in ledeni. V grlu ga je nekaj stiskalo in svinčnik se je kar sam od sebe znašel v ustih med zobmi, ki so mleli, mleli … Ali pa je svinčnik oživel. Tako močno je pričel skakati iz leve v desno roko in nazaj, vse dokler se ni znašel pod mizo. Ko se je Leon sklonil, da bi ga pobral, mu je v ušesih že pošteno brenčalo in kako bi naj potem slišal, opozorila učiteljice Fride? Šele glasen HI – HI – HI – HA – HA – HA ga je spomnil, kje je. Njemu pa se ni zdelo smešno in najraje bi ostal, kar pod mizo, kjer je bilo varno. Učiteljic Frida pa tudi ni razumela, da so noge od sošolcev in sošolk lahko prav pomirjujoče, če že ne kratkočasne. Leon ni in ni razumel, kako drugim uspe izbrati pravi zvezek in ga odpreti točno na tisti strani, kot si želi učiteljica. Njemu so bili vsi listi enaki, za njegove oči preveč bleščeči, saj jih ni uspel dolgo gledati brez skelenja v očeh. Saj ne, da se Leon ni trudil, pa še kako je hotel ugajati vsem po vrsti: mami, učiteljici, sošolkam … ampak vsakič je šlo nekaj narobe. Če mu je uspelo začeti iz prave strani in, ko je že mislil: »dane pa bom slišal pohvalo,« se je v zvezku, kar naenkrat pojavil prazen, nepopisan list, za katerega bi Leon prisegel, da ga prej


60 sigurn ni bilo. Njega sicer ni motil, ga bo že drugič popisal učiteljica pa je bila alergična na prazne liste med popisanimi. Zavijala je z očmi, kot da trenira očesno jogo, sopihala tako močno, kot da bi pretekla cel maraton, v obraz pa je postala podobna rdečemu balonu, ki se bo zdaj zdaj razpočil. Leon je postaja tih in zamišljen. Nič več mu šola ni dišala. Včasih je namesto svinčnika oglodal noht – pomotoma, je trdil. Edino ob sredah je bil prejšnji, veseli Leon, ko ni bilo na urniku ne matematike in ne slovenščine. Takrat so imeli risanje, glasbo in šport. Te predmete je imel rad in tudi učiteljica Frida je rekla, da mu dobro ležijo. Tako je ob sredah marsikaj prijetnega pobožalo njegova ušesa. Ampak sreda je na žalost le enkrat na teden. Ostale dni pa je Leona še vedno mučilo, da učiteljica misli, da se ne trudi dovolj in da nerodnosti počne zato, da bi ji nagajal. Ni vedel, da učiteljica ne vidi v njegovo srce, prav tak ni znala slišati njegovih nemih krikov, ki so se odražali v zehanju in vrtenju na stolu. Opazila je le, ko so Leonove noge v stiski in nemoči cepetale, ko je pozabil na potrebščine in potem ni mogel slediti, ker so mu misli kar bezljale. Razmišljal je samo o tem, kje je pustil knjigo, kam je odložil radirko … Če je bila stiska prevelika, je bilo tudi cepetanje močnejše in takrat je Leon moral zapustiti razred, da so

Literarni natečaj – pravljice

lahko ostali otroci nadaljevali z delom. Ko se je Leon ponoči prvič zbudil zaradi mokre postelje, sta z mamico iz tega naredila ‘hec’. Ko pa se je to začelo pojavljati vse pogosteje, je mamin obraz postajal čedalje bolj dolg. Leonu se je zdelo, da se ji je podaljšal do srčka. Včasih je imela čisto rdeče oči – kot on, kadar je jokal. Potem pa so nekega dne obiskali zdravnika, pa prijazno teto z belo haljo, pa še pri enem stricu z belo brado so se oglasili. Nato so se usedli z učiteljico Frido in neko prijazno teto, ki je tudi delala na šoli, a ne v razredu. Vsi so govorili o njem. Nekaj je sicer razumel, vendar si ni upal spraševati. Kimal je, če so ga kaj vprašali in se trudil, da bi zgledal velik. Pričakoval je čudežno tableto, ki bo odpravila vse njegove težave. Te tabletke pa ni imel nihče, zato je bil še vedno prestrašen, jezen, žalosten. Doma niti spati ni hotel več sam. Iz podstrešja je najprej priromala bojevita opica, nato je rabila družbo in je prišel debeli, močan medo, tudi sova se je vrnila, saj je bila vsevedna … Sledile so noči, ko so igrače jokale z njim, dokler se Leon ni spomnil pesmice, ki mu jo je pela mamica, ko je bil še čisto majhen. Tako so vsak večer pod odejo tiho zapeli to pesmico, in glej – čudež! Postelja je ostajala pogosteje suha. Tudi v šoli je počasi postajalo majn zoprno. Celo učiteljici Fridi je izginila balonasta


61 glava. Vsak dan mu je nalepila smeška, da je vedel na kateri list in točno kje začeti. Mamica pa je nabavila nekaj iger s številkami in črkami, potem pa sta si vsak popoldan izmišljala zabavne igre. Včasih se jima je pridružil tudi oči. Leonu je dostikrat uspelo, da je premagal oba. To se mu je smejalo … Zdaj je ob torkih obiskoval učiteljico, ki ni učila v razredu, ampak, je veliko znala. Pri njej se je naučil, da ni nič narobe, če mu kaj ne gre takoj. Lahko je potožil o svojih težavah in ni se smejala. Včasih mu je dovolila, da je koga pripeljal k uri in potem je bil on ‘glavni’. Naučila ga je, kako uporabni znajo biti prstki pri matematiki. Skupaj sta naredila zapestnico za ‘glavno’ levo roko. Če česa ni uspel narediti v razredu, jo je lahko prosil, da mu je fotokopirala. Tudi pri testih mu je pomagala prebrati navodila in imel je dovolj časa, da je lahko reševal brez strahu, da bo zvonec zabrnel preden bi uspel rešiti do konca. Tako se je vesela sreda razširila še na torke, torki pa na petke. Ledeni, otrpli prstki so postali bolj gibčni, topli. Spoznal je, da ni nič narobe, če se še sam nasmeji, ko se mu zgodi kaj šaljivega. Počasi se je v Leonove oči vrnila radost. Tudi sošolci so ga pričeli vabiti na zabave, saj je bil zelo spreten pri igrah z žogo. Ko pa je zopet prišel kakšen dan, ko ni šlo vse kot treba, se Leon ni več tako močno ustrašil. Vedel je, da ima

Literarni natečaj – pravljice

pomočnice: učiteljico Frido, tudi tisto drugo učiteljico, mamico, očka, prijatelje … predvsem pa je vedel: jutri je nov dan in potem še eden in še eden in ni vrag, da ne bo eden od njih boljši, morda najboljši …


62

LOKALNO

Lokalno


63

TINA KONEC Risbe v reviji so delo akademske slikarke Tine Konec. Rodila se je leta 1992 v Mariboru. Leta 2015 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri profesorju Zmagu Lenárdiču. Na isti ustanovi je zaključila podiplomski študij slikarstva pod mentorstvom Tuga Šušnika. Skozi risbo izraža naravo, ki ji predstavlja univerzalnost in večno aktualnost, fascinira jo ponavljanje naravnih oblik v mikro in makro svetu. Dotika se vprašanja razmerja med polnostjo in praznino. Risbe, čeprav manjšega formata, so samostojne, kljub temu da jih ustvarja v serijah, a ko jih opazujemo, te včasih delujejo kot deli, ki se zlepljajo v celoto. V izhodiščnem motivu – drevesne krošnje – skuša z enostavnimi sredstvi doseči dodaten učinek, inovacijo, navezo na druge naravne forme, oblike. Tako smo kot interpreti njenih risb preplavljeni s subjektivnimi asociacijami in prepuščeni v svobodi lastne interpretacije. Velik pomen daje tudi tehnični izvedbi, da v navidez preprosti in osnovni tehniki s preprostimi likovnimi sredstvi s

Lokalno

tušem/svinčnikom ustvari kar se da velik učinek. Ustvarjanje je za Tino pravzaprav svojevrstna meditacija in je čas, ki ga ima samo zase.

»Pri mojem delu se prepleta več komponent, ki vse hkrati konstruirajo končni videz ustvarjenega. Izbran medij, risbo, gradim do mere, da postane samostojno zaključeno likovno delo. Osrednji motiv – drevesa, bolj ali manj abstrahiram, a vedno ostajam hkrati na polju figuralike in abstrakcije. Drevesa so le izhodiščni motiv, preko katerega skušam doseči vse ostale naravne forme iz mikro in makro sveta, s čimer želim dokazati, da je na svetu vse prepleteno med sabo. Veliko interpretacije prepuščam tudi samim gledalcem. Z risbami se dotikam vprašanj razmerij med polnostjo in


64 praznino, med pozitivom in negativom, med abstraktnim in figuralnim, svetlim in temnim, organskim in geometričnim … Dela vedno ustvarjam v serijah, ki se ne kažejo le v sorodnosti tehnične izvedbe, ampak tudi v načinu postavitve. Slednja je vedno fluidna, definira jo delo samo, razstavni prostor in trenutne tendence. Možnosti postavitev je nešteto, s čimer delo nikoli ni v celoti zaključeno in izpovedano do konca. Velik pomen pa dajem tudi tehnični izvedbi, pri čemer želim s čim bolj enostavnimi sredstvi doseči nove efekte.«

Lokalno

Samostojne razstave: - 2018, Fraktalni horizonti, Mestna galerija Fonticus, Grožnjan, Hrvaška, - 2018, R / EDITION 003: Tina Konec, Ravnikar Gallery Space, Ljubljana, - 2017, Črte, Bežigrajska galerija 1, Ljubljana, - 2017, Dan in noč in noč in dan, DobraVaga, Ljubljana, - 2017, Risbe, Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša, Kranj. Skupinske razstave: - 2018, 4. trienale mladih umetnikov Premiera, Center sodobnih umetnosti, Celje, - 2018, Ex-tempore Piran, Mestna galerija Piran, Piran, - 2018, Papirologija II, Galerija Media Nox, Maribor, - 2018, Svetlo/Svjetlo, Galerija Collegium Artisticum, Sarajevo, Bosna in Hercegovina, - 2017, Svetlo/Svijetlo, Galerija Fonticus, Grožnjan, Hrvaška, - 2017, Papirologija, Galerija Equrna, Ljubljana, - 2017, Ex-tempore Piran, Razstavišče Monfort, Portorož, - 2017, Utelesenje, Galerija Equrna, Ljubljana, - 2016, Ex-tempore Piran, Mestna galerija Piran, Piran, - 2016, Brezmejno/Boundless, Galerie Blaues Atelier, Gradec, Avstrija,


65 - 2015, Vabljeni Mladi za nagrado Primavera 2015, Galerija DLUM, Maribor, - 2015, Ex-tempore Piran, Mestna galerija Piran, Piran, - 2013, Ex-tempore Piran, Mestna galerija Piran, Piran. Nagrade: - 2018, prva nagrada, Ex-tempore Grožnjan, - 2018, grand prix, Ex-tempore Piran, - 2015 listina Primavera, DLUM, Maribor. Udeležba na likovnih kolonijah: - 2018, Mednarodna likovna kolonija Hraniceum 2018, Hranice, Češka, - 2018, 11. Skumavčevi likovni dnevi na Resniku 2018, Resnik nad Zrečami, - 2018, ArtEko Kozjansko 2018, Grad Podsreda,, -2016, 3. Internationales Künstlersymposium Voitsberg 2016, Voitsberg, Avstrija - 2016, XIX. Mednarodna likovna kolonija Križanke, Ljubljana, - 2016, 9. Skumavčevi dnevi na Resniku 2016, Resnik nad Zrečami, - 2015, Tramontana Artsymposium, Cres, Hrvaška, - 2014, XX. Likovna prijateljevanja, Slovenske Konjice – Loče. Dela v zbirkah: - Obalne galerije Piran - Universita Popolare di Trieste (Ljudska univerza v Trstu),

Lokalno

- Ljubljana Festival Collection, Križanke, Ljubljana, - Galerija Likovnih prijateljevanj, Slovenske Konjice.


66

BLAŽ ŠEF Piše: Ana Miličevič Vaš igralska pot se je, bi lahko rekli, pričela že v vrtcu. Že takrat ste namreč zelo radi posegali po knjigah in uprizarjali pravljične like? Ja, to je tako ali tako eno od osnovnih izhodišč mnogih mojih sedanjih kolegov in prijateljev. Knjiga ali zgodba, ki jo skušaš oživiti iz intime in tišine, pa se pri tem čim manj cenzurirati in iskati načine, ki bodo pritegnili poslušalca ali gledalca, vzpostavili kolektivni duhom med to “igro”. In seveda je čudovito razbremenjujoče, da ne rabiš biti vedno ti sam oz. celo postajaš vedno bolj samozavesten, ko raziskuješ vse svoje možne vloge. Samozavest se neredko razglaša za lastnost, da lahko uveljaviš svojo voljo preko volje drugih, medtem ko gre za nekaj precej drugačnega – za zavedanje lastnih moči in napak naenkrat. No, in v vrtcu si pač vsakdo izbori svojo vlogo v skupnosti, meni se je to intuitivno zdelo najbližje temu, kar bi jaz rad. Velikokrat se spomnim, da so tako začenjali tudi igralci iz starih dob v Sloveniji, ljudski potujoči glumači oz. t. i. ‘igrci’, in eden prvih je bil naš rojak Jurij Vodovnik, ki je že pred več kot 150-imi leti očitno znal vsega po

Lokalno

malem, pesniti, peti, bil je živinozdravnik in zeliščar, pripovedovalec epskih zgodb, novinar, vodja slavij in obredij, skratka, pravi povezovalni element v družbi – in s tem pravo nasprotje neke, kar na pamet ponavljane sodobne šale o odmaknjenem, zasanjanem poetu, ki nima pojma o resničnem življenju. Otroštvo ste preživeli v Vitanju. Kasneje ste srednjo šolo nadaljevali v

Celju. Ste se kdaj počutili kot otrok odrezani od mestnega, kulturno pestrega življenja, ki ste ga kasneje spoznali v srednji šoli? Veliko časa ste takrat preživeli tudi v Knjižnici Celje. Mislim, da je vse mestno ali urbano, dostopno in razvejano, prihajalo po dobrih kapljicah. Morda bi danes, trdil drugače, ker se mi zdi čudno, kako je Vitanje odrezano od nekih širših


67 kulturnih dobrin, ko je v Sloveniji vendar vse tako blizu, ampak nisem čutil, da bi mi kaj zares manjkalo in pravzaprav so z osnovno mero podpore in lastne radovednosti vsa vrata odprta, v Sloveniji še. Celjska študijska knjižnica je bila v tem smislu vsakič znova odlično “naključje”, zabijanje časa med čakanjem na avtobus, s svetlo, zračno, čeravno malo obrabljeno arhitekturno privlačnostjo, ter predvsem s knjižničarkami in knjižničarji, ki so znali biti tovariši in odpiralci vrat v svetove, ki jih ni v srednješolskih kurikulumih, npr. svet qawwali glasbe ali zaumne poezije. Sami zase pravite, da pa so vas na poti odločitve, kam, vedno zanimali bolj ‘religiozni’ poklici. Bolj natančno rečeno me zanima, kaj skozi različna obredja ali poskušanja vodi k transcendenci, ki dopolnjuje in presega fizično resničnost. Religiozni poklici so v tem oziru preozka kategorija. Elektrotehnika, ki dela posebne sestavne dele vesoljskih satelitov, filozofa, ki predava o tristo let starih, a vendar vedno bolj svežih filozofskih idejah po vsem svetu ter nenazadnje igralca, ki skuša biti ena na ena s svojo publiko, razgaljen ali odločen za svojo zgodbo, kolikor je mogoče, vse te ljudi družijo podobne strasti, in vse v nekem trenutku postanejo malo “verske”. Poklic duhovnika v

Lokalno

klasičnem katoliškem smislu se mi je kot otroku zdel poseben, ker preprečuje, da bi se metafore iz ene najbolj znanih in za mišljenje določujočih knjig na svetu bralo dobesedno – njegova etičnost in združevalnost in retorična odličnost pa imajo pri tem poglavitno vlogo. Redno ste zaposleni v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, kjer ste poustvarili že številne vloge, pa tudi drugod, kot sodelavec RTV Slovenija … Vsekakor sem vesel, da imam priložnost in podporo kolegov ter strokovnih javnosti, če smem tako reči, da lahko počnem vse stvari, ki jih počnem. Tega še zdaleč ne jemljem za samoumevno, sploh ko vidim, kaj se godi po drugih državah, kamor potujemo. Kadar proizvajam glasove za otroške risanke ali berem literarne oddaje ali nastopam v kontroverzni predstavi s političnimi vprašanji – in seveda, kadar nastopam v čem, kar je bližje klasični umetnosti, kot bo recimo čez nekaj dni koncert renesančne plesne glasbe s Slovenskega, vse nosi s seboj veliko mero odgovornosti in ljubezni naenkrat – eros in tanatos v obilni meri. In zato je užitek, da lahko malone počnem samo to, da od tega pride tudi en normalen kruh oz. plača, z njo pa varnost in sorazmerna svoboda, ki si jih verjetno želi vsak, da se lahko posveti izključno delu in


68 življenju, ne pa stalnemu in grobemu boju za obstanek pod nemogočimi pogoji, kakor živi mnogo mojih kolegov.

Predstava: CHAGALL.

Ste prejemnik več nagrad. Če izpostavim dve; lani ste prejeli Severjevo nagrado za igralske dosežke, letos ob kulturnem prazniku pa tudi nagrado Občine Vitanje za dosežene uspehe na področju kulturne dejavnosti v Občini Vitanje. Kaj vam pomenijo vse te nagrade? Za Severjevo nagrado sem hvaležen, ker prihaja od kolegov iz gledaliških vrst, ki s tem priznavajo moje delo in mi obenem kličejo, naj

Lokalno

bom še bolj neprizanesljiv do sebe in obenem čvrst, se mi zdi. Slovenija ima, sploh glede na svojo količinsko majhnost, eno najbolj živahnih gledaliških scen na svetu, in sodelovati v njej je privilegij in nenehen vzgib za več, drugače, bolje. Nagrada iz Vitanja je lepo darilo rojakov, ki se mi očitno še niso odrekli, čeprav sem že mnogo let samo priložnostno prisoten v domačem kraju. Tudi jaz se njim nisem, vsaj upam! Moje kulturno delo v Vitanju je bilo zadnjih dvanajst let v največji meri vezano na KSEVT, in srčno si želim, da se po vseh peripetijah, ki so se zgodile zaradi objestnih in neobčutljivih ljudi na odgovornih položajih, pa tudi zaradi splošno neugodne klime za zares edinstvene projekte, zgradbi in projektu svitajo lepši časi. Nagrada iz Vitanja me torej tudi opominja na moj dolg do skupnosti, do Vitanjčank in Vitanjčanov, s katerimi, se mi zdi, smo se imeli vedno zelo radi, tako neobvezno in pristno, ne glede na časovne okvirje. Ste angažiran sodelavec Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v svojem domačem kraju Vitanju. Kaj počnete v okviru KSEVT? V okviru Ksevta v Vitanju trenutno ne počnem nič, ker se je ekipa, ki s stavbo upravlja, menjala, in z njo tudi ime, Ksevt pravzaprav zaenkrat


69 nekako domuje v pisarnici v Ljubljani in od tam skuša izvajati, kar je mogoče glede na svoje temeljne naloge. Trenutno držim stike z Vitanjem in skušam videti, v katero smer se bo stvar razvijala pod novim vodstvom. Ni mi vseeno, kam se bo obrnilo v teh ključnih trenutkih, ker sem se prej, ko sem bil dobrih deset let kar korenito vpleten, po eni strani vedno trudil, da bi objekt in projekt približal domačinom in širši lokalni oz. slovenski skupnosti, po drugi strani pa, da se nikoli ne bi podlegalo cenenim rešitvam in ozkemu gledanju na birokratsko računanje v deželi, ki ima sredstva za tak projekt in ki bi lahko bila še kako ponosna na izvirna izhodišča za slovensko sodelovanje z vesoljskimi programi po vsem svetu. Gospodarstvo in naravoslovje sta v to po svoje že vpletena, a enako je pri mnogih državah na svetu, skoraj nihče pa se ne ukvarja z integracijo humanistike ali umetnosti v to zgodbo, in Slovenija ima zgodovinske osebnosti, ki so jo že zdavnaj poslale na točno to pot, samo videti jo je treba znati. Ta pogovor bo objavljen v četrti številki Literarne revije Spirala, ki jo letno izdaja Splošna knjižnica Slovenske Konjice. Začela sva s knjižnico pa mogoče tako tudi zaključiva. Ob vsem svojem delu, hobijih … še najdete čas za literaturo? Je kakšen žanr, ki vam je še posebej blizu?

Lokalno

Pravkar berem, in to me zaposluje že kar nekaj časa, obsežno monografijo o Aleksandru Ivanoviču Herzenu, izvrstnemu ruskemu esejistu, mislecu, filozofu, sociologu in publicistu iz 19. stoletja, ki je bil eden ključnih členov znamenitega ruskega preporoda v tistem času. To obdobje na zahodu še najbolje poznamo skozi Dostojevskega, Tolstoja, Turgenjeva, Čehova in poznejše, vse tja do avantgard in sodobnih vzgibov 21. stoletja. Rusom se je v 19. in na začetku 20. stoletja zgodil pravi mišljenjski preporod, ki je segal tako rekoč na vsa področja človeške dejavnosti – in zato danes zgodovina književnosti, recimo, na zlato mesto postavlja toliko njihovih imen. Zato se je pri njih, v končni fazi, rodila kozmonavtika oz. astronavtika, hja, in tudi grobi nacionalizem. Stvari so pač kompleksne, zato jih je treba pretresti čim bolj globinsko in s čim manj predsodki. Odlična knjiga, skratka. Seveda pa je kar nekaj stvari, ki jih moram prebrati tudi zaradi sprotnih študijev predstav, trenutno največ dela Simone Semenič, odlične slovenske dramatičarke, pa različne verzije mita o Don Juanu, od baroka naprej, poezijo mlajših in manj znanih slovenskih literatov, npr. Muanisa Sinanovića, Sofye-Agnesse Yakuntsove in mogoče mojega najstarejšega literarnega “znanca” Jureta Jakoba.


70

Lokalno


71

ALEXANDRA NATALIE ZALEZNIK Piše: Aleš Jelenko Alexandra, če imam prave informacije, si se rodila v Nemčiji? Kako te je pot zanesla v Slovenijo, natančneje v Slovenske Konjice? Drži. Starša sta se spoznala v Avstriji (oba sta sicer Slovenca), zaljubila sta se in zaživela skupaj. Najprej sta živela v Avstriji, nato sta se preselila v Nemčijo, kjer sem se rodila. Je pa res, da sta si oba vselej želela povratka nazaj v Slovenijo. Kot zanimivost naj povem, da se je v hiši vselej govorilo samo slovensko, kljub temu, da smo živeli v Nemčiji in se je v šoli seveda govorilo nemško. No, razen ob sobotah, ko sem obiskovala slovensko šolo, da sem utrjevala znanje slovenščine. Nekje v tem času smo začeli graditi hišo v Sloveniji. Starša sta tako začela uresničevati svojo željo po povratku v svojo domovino. Sama pa sem že od nekdaj 'razmišljala' v obeh jezikih; Almo M. Karlin sem recimo brala v nemščini, ker mi je bila bližje. Sicer pa se »nikjer« ne počutim 'kot doma', zanima me svet nasploh; kulture, ljudje ipd. Morda iz tega izhaja ljubezen do tujih jezikov? Ne vem … Rada se učim jezika, ki se

Lokalno

govori v državi v kateri sem. Ko potujem, želim čim več komunicirati v jeziku dežele, kjer se nahajam. Kakorkoli, v Slovenijo sem prišla z devetimi leti. In sicer v Višnjo vas pri Vojniku. Literatura me je zanimala ves čas (brala sem v nemščini in slovenščini), od petega razreda osnovne šole do fakultete sem pisala dnevnik. Srednješolski zapisi so zelo zanimivi!

Kasneje, med študijem, sem živela v Ljubljani. Prevajala sem razne promocijske tekste in na ta način 'trenirala za resno prevajanje'. Najprej sem mislila, da bom asistentka na fakulteti, vendar se to žal ni izšlo. In potem pridejo na vrsto Slovenske Konjice … V srednji šoli sem postala skavtinja, tam sem spoznala fanta iz Slovenskih Konjic, zato sem vikende


72 začela preživljati v Slovenskih Konjicah. Kasneje pa sem se k njemu tudi preselila. To je verjetno tudi čas, ko si se začela resneje ukvarjati s prevajanjem. Se še spomniš začetkov, morda prve knjige, ki si jo prevedla? Prva prevedena knjiga je izšla leta 2006 pri založbi Rokus z naslovom Popotni kompas (šlo je za slovarček). Sem pa doslej največ prevajala mladinsko leposlovje, sploh preko založbe Grlica (Julija in čarovnija zvezd, Slonov ne vidimo …). Je pa tako – na začetku, ko še nisi uveljavljen prevajalec, moraš biti 'univerzalen'; to pomeni prevajati veliko različnih tekstov, ki ti pridejo pod roke … tudi takšnih, ki te kot prevajalca ne zanimajo. Le tako lahko dobiš izkušnje, reference … Tukaj moram omeniti, da smo pred leti imeli imenitno bralno uprizoritev v nemščini (avtor in režiser je bil Peter Zobec) v Cankarjevem domu, kasneje tudi ponovitev v Celovcu. Šlo je za zgodbo Klaus Mann in njegovi. Lepe spomine imam na ta dogodek!

Tako prideva do zadnje knjige … Ja, gre za nagrajeno prozno delo Noëmi Lerch – Kmetica. Iz Dunaja sem dobila predlog za ta prevod, zato sem knjigo prebrala. Zdela se mi je dobra in vredna prevoda. Nato sem se sama lotila iskanja slovenskega založnika. Obrnila sem se tudi na švicarsko ambasado za sredstva, ker je tisk/prevod knjige drag. Uspelo mi je navdušiti založbo Litera iz Maribora, ki je knjigo tudi natisnila. Knjiga je na koncu izšla s podporo JAK-a (Javne agencije za knjigo) in švicarskega veleposlaništva. Zgodba sicer nima velike širine, pomembno se je osredotočiti na samo dogajanje (na mikro zgodbo); na podrobnosti, ki jih lahko povežeš s svojim življenjem in vidiš, da je v malenkostih veliko lepega in globokega. Tudi v kmečkem svetu se skriva veliko več, kot si kdo misli. Sicer pa tudi pišeš, predvsem poezijo. Na natečaju Minattijeva pesem leta si prepričala komisijo in zmagala. Kakšni so bili občutki? Živim ustvarjalno življenje; rada se udeležujem raznih natečajev (proza, poezija), tudi v nemščini. Tako sem pesem, ki je sicer nastajala v sklopih, poslala na Minattijevo pesem leta. Gre za spontano pesem, za izraz občutkov. Zdi se mi, da zajema aktualne tematike – diskriminacijo, sovražen

Lokalno


73 govor ipd., vseeno pa nisem vedela kaj pričakovati. Kar bo pač bo, sem si rekla. Ko sem izvedela, da sem v izboru za zmago, sem bila prijetno presenečena. Na koncu sem res zmagala, kar je bila seveda lepa izkušnja in popotnica za naprej. Tudi sam dogodek je bil lep. Po zmagi so me klicali na literarne večere (npr. Skomarska hiša). Ljudje niso vedeli, da pišem tudi pesmi. Za ta branja na literarnih večerih sem morala napisati celo nekaj novih pesmi, ker jih nisem imela dovolj oz. so bile pesmi, ki sem jih imela na zalogi že zelo stare in nekatere celo nedokončane. Upam, da bom kmalu imela čas za več pisanja, trenutno mi prevajanje in družina vzameta veliko časa. Pred natečajem nisem pisala veliko. Nekaj pesmi je sicer bilo objavljenih v reviji Novi zvon, drugje pa ne. Kakorkoli, tukaj moram omeniti, da je moj brat tudi pisal pesmi; ravno on je bil tisti, ki me je za literaturo navdušil. Sicer svojih pesmi ni objavljal, ker se mu niso zdele dovolj dobre za objavo. Je pa zato mene zelo vzpodbujal in motiviral. Letos si bila v Hamburgu na seminarju prevajalcev, drži? Si s sabo 'odnesla' kakšno novo idejo? Drži; DSKP (Društvo slovenskih književnih prevajalcev) je vabilo na seminar prevajalcev za mladinsko in

Lokalno

otroško leposlovje v Hamburgu. Poslala sem vlogo, izbrali so me … pa sem seveda šla. Imeli smo delavnice, predavanja. Npr.: dobili smo dva teksta, mi pa smo morali pripraviti delovni prevod. Z avtorjem/avtorico smo se na koncu srečali in jima prebrali prevode. In ja, na tem seminarju sem dobila nove ideje za prevode. Lahko rečem, da je naslovov za prevode, ki bi jih delala, celo preveč. Sicer sem pa v Hamburgu predstavila tudi nekaj slovenske literature. Samoiniciativno sem se dogovorila za sestanke na založbi Carlsen, kjer so me lepo sprejeli. Rada bi 'spravila' nekaj otroške literature tudi v Nemčijo. Zadnji prevodi: -

Založba Grlica: Na koncu sveta sem srečala Noaha, Irmgard Kramer (2018) Založba Grlica: Ne čutim se, Jana Frey (2018) Založba Litera: Kmetica, Noëmi Lerch (2018) Založba Pivec: Jaz in gorila (2018)


74

MARIJA GOLČER (1951–2018)

MEMORIAM »Ko sem knjižnico prevzela, je bilo v njej 400 knjižnih enot. Vse knjige so bile ovite v debel moder 'pack papir'. Danes, ko po dvajsetih letih knjižnico zapuščam, ima ta 18 tisoč knjižnih enot in zato jo imam, kar za svojo.« Tako je ob upokojitvi o delu v šolski knjižnici konjiške šole Pod goro za lokalni časopis NOVICE povedala Marija Golčer. Podobno je bilo z njo in s Slovenskimi Konjicami: mesto je obogatila in; čeprav priseljenka v kraj, iz Kočevja se je priselila pri svojih petindvajsetih letih; sprejela za svoje. Tukaj živeči ljudje so ji to svojost vrnili, jo sprejeli medse in ji dovolili, da je vanje sejala svoje zamisli. Ko se je letos marca poslovila za vedno, so mnogi ugotovili, koliko semen je dejansko zasejala v številne tukajšnje generacije. Iz teh semen so zrasle manjše in večje bilke kulture in v njih živi Marija naprej. Sama je pogosto povedala, da je najraje ustvarjala gledališke predstave z otroki. Vložena radost se je obrestovala tudi v številnih priznanjih in nagradah, s katerimi so se njene

Lokalno

skupine vračale s srečanj gledaliških skupin in festivalov (napr. Turizmu pomaga lastna glava). V šolstvu je najprej delala tri leta v Kočevju, tri leta v Oplotnici, pet let na Osnovni šoli Dušana Jereba (današnja OŠ Ob Dravinji), potem pa se je ustalila na Osnovni šoli Pod goro kot vodja knjižnice. Mladi bralci so radi

prihajali k njej na posvet, klepet, po mnenje … Marija je bila neusahljiv vir idej, ki so zaživele v javnih prireditvah. Več desetletij na širšem Konjiškem skoraj ni bilo prireditve, za katero ne bi ustvarila scenarija, poiskala in povezala sodelujočih in napisala vezni tekst. 'Skozi njene roke' so tako šle generacije povezovalcev prireditev, recitatorjev, igralcev, plesalcev in drugih, ki soustvarjajo javne dogodke. Nikoli ni vsiljevala svojega pogleda, a je z znanjem, preudarnostjo,


75 potrpežljivostjo zelo pogosto prepričala v svoj prav. Tudi za ceno, da koga ne bo razveselila, se je vedno postavila za svoja stališča. Živela je po svojih merilih in ni se ozirala ne merila, ki bi jih bila rada vsilila okolica. V ljudeh okrog sebe je znala prepoznati razne talente in jih tudi razvijati. Ali pa samo zasejati navdušenje. Tako je posredno spodbudila 20 let trajajoča konjiška Likovna prijateljevanja, ki se danes odražajo v edinstveni slikarski galeriji v Slovenskih Konjicah (Galeriji Likovnih prijateljevanj) in bila zraven pri snovanju načrtov za prvi lokalni časopisni pesniški natečaj Minattijeva pesem leta, ki je zaživel tik preden je umrla. Bila je pogumna in ni je bilo strah stopiti preko meja poznanega. Zlahka je sprejela izziv in poleg redne službe postala urednica prvega slovenskega lokalnega časopisa NOVICE ter sodelovala pri začetkih Radia Rogla. Orala je ledino na področju lokalnega novinarstva v Sloveniji in z ekipo ustvarila časopis, ki so ga imeli ljudje radi. Časopis danes redno tedensko izhaja 28-to leto. Marija je znala prepoznati in podpreti dobre zamisli, ki so v korist skupnosti. Ob vseh delih, ki jih je v življenju opravila, ob vseh vlogah, ki jih je odigrala – od vloge matere, žene, prijateljice, sosede, odlične gledališke režiserke, učiteljice, knjižničarke – je

Lokalno

bila prav ta sposobnost, da je s svojim delom znala dajati krila drugim, zagotovo ena njenih najodličnejših. Valerija Motaln Marija Golčer BOŽIČNA ZGODBA Zunaj je padal mrak. Luči v sosedovi hiši so se prižgale. Ana je videla skozi okno smrečico, okrašeno s pisanimi lučkami. Sosedova družina je bila zbrana okoli smrečice. Smejali in objemali so se. Ana pa je bila sama v njihovi majhni neogrevani hiši. Oblekla si je plašč, nadela kapo in rokavice. Odprla je težka vhodna vrata in stopila na dvorišče. Drobne snežinke so lahno naletavale. Bil je dan pred božičem. Ana je stopila v leseno drvarnico in vzela majhno sekirico. Skrila jo je pod plašč. Odpravila se je proti gozdu, ki je ležal nekaj sto metrov od njihove hiše. Stopala je čez travnike in v srcu ji je gorel topel ogenj, ki jo je grel, da sploh ni čutila strupenega mraza okoli sebe. Z odločnimi koraki se je napotila proti gozdu. Bila je stara deset let in že kakšno leto je vedela, da dreveščka ne prinesejo angeli. Ker je mati, ki je bila šivilja, delala v svoji delavnici od ranega jutra do poznega večera, je Ana sklenila, da bo za letošnji božič ona poskrbela za smrečico.


76 Mrak je bil vedno bolj gost in prve zvezdice so se pričele prižigati na nebu. Ana je prišla do kmetije, kjer so imeli hudega velikega psa. Začel je lajati in se trgati z verige. Srce ji je razbijalo v prsih. Hitro je stekla čez most in je bila že v bližini gozda. Strah jo je bilo, da bo srečala policaja, ki jo bo ustavil in jo vprašal kam gre, našel njeno sekirico in ji jo vzel. Potem jo bo odpeljal na policijsko postajo, poklical mamo in ji povedal, da je hotela vzeti smrečico v gozdu. Mati bo morala plačati kazen, čeprav je bilo že za sprotno življenje malo denarja. Čeprav je mama delala od šestih zjutraj do šestih zvečer, je malo zaslužila. In čeprav sta bili sami, je bilo denarja premalo. Mati je vedno govorila: «S šivanko ni še nihče obogatel.« Ana je bila skromna in pridna deklica. V šoli je bila odličnjakinja in doma je postorila vse, kar je lahko, da bi materi olajšala delo. Zjutraj se je vstala ob sedmih ali še prej, se v mrazu oblekla in odšla brez zajtrka v šolo. Hiša je bila cel dan nezakurjena, mama je zakurila štedilnik šele zvečer. V sobi je peč zagorela samo na božični večer. In pod smrečico je božiček vedno pustil darilo za Ano. Ko je hodila v prvi razred je dobila svojo prvo knjigo Čarobni svet. Sama se je naučila brati, da je lahko uživala ob čudovitih pravljicah, ki so jo popeljale v nek drug, puhast, pravljični svet. Ko je brala, je pozabila na mraz in lakoto in se prepustila svoji fantaziji, da jo

Lokalno

vodi v objem kraljevičev, začaranih zajčkov in nasproti dogodivščinam, ki se lahko zgodijo le v pravljični deželi. Prišla je do roba gozda. Že prejšnji dan si je ogledala smrečico, ki jo bo posekala. Odprla je plašč in v njeni orokavičeni mlečno beli ročici je poblisnila sekirica. Nekje blizu so se slišali glasovi otrok in odraslih. Tam je bilo romsko naselje. Živeli so v šotorih in v lesenih hišah. Zunaj so kurili ogenj. Bili so zelo glasni. A Ane ni bilo strah Romov. Mnogokrat je šla mimo njihovega naselja, a nikoli je niso niti ogovorili. Samo enkrat je mala deklica pritekla do nje in stegnila drobne umazane ročice proti njej. Ana ni vedela, kaj bi ji dala, saj tudi sama ni imela ničesar. Tedaj je s prsta vzela star oguljen prstan s ptičico, ki ji ga je mati kupila na tržnici, ko so kramarji prodajali svojo robo in ji ga položila na dlan. Deklica je stisnila peščico in zbežala v naselje. Ana se je nasmehnila ob teh toplih spominih in odšla po stezi globlje v gozd. Vedno močneje je snežilo in tema je postajala gostejša. Že je prišla do dreveščka, ki si ga je ogledala prejšnji dan. Nekajkrat je zamahnila s sekiro, ga porinila z nogo in smrečica je padla. Ni bila posebno velika, a čisto majhna tudi ne. Ana jo je prijela in jo po poti vlekla iz gozda. Ni bila pretežka. Znova je morala čez most in mimo strašnega psa na verigi in nato čez travnik do hiše. Sosedi so imeli zunaj prižgano


77 luč, tako da je videla kod hodi, čeprav je bila zunaj že trda tema in so snežinke kot velike cote padale z neba. S smrečico je obstala pred vrati in si ni upala vstopiti. V hiši so kraljevali tema, mraz in tišina. Pomislila je, da se morda v temi skriva čarovnica ali parkelj. Ko se je zjutraj v temi in mrazu, čisto sama prebujala, jih je včasih prav razločno videla pred seboj. Takrat je kar v žabicah stekla ven, v noč in v mraz in stala zunaj in čakala, da se je vsaj malo zdanilo. Potem se je čisto premražena vrnila v hišo, se oblekla in šla v šolo. Tam se je grela ob veliki železni peči in čakala, da bo malica. A tudi malice ni imela vedno, ko je bil recimo 8. marec, se je tisti mesec na lastno pest odpovedala malici, da je lahko mamici kupila darilo. Sedaj je kot uboga desetnica stala pred vrati svoje hiše in ni upala vstopiti. Tedaj je zaslišala odrešilni materin glas: »Ana, Ana!« Ana je odprla oči in pri njeni postelji je stala mati. »Ana, vstani in se umij. Na mizi imaš zajtrk. Pojej, obleči se in greva. Ti v šolo, jaz v službo.« »Mami, mami, naj ti povem, sanjala sem tvojo zgodbo, ko si mi pripovedovala, kako si šla na božični večer po smrečico!« »Ana, prosim te, sedaj ni čas za pripovedovanje zgodb, ki so se zgodile trideset let nazaj. Vesela bodi, da imaš ti topel dom in hrano. Jaz bom

Lokalno

danes prišla pozno domov. Imam še konferenco. Pred osmo me ne bo. V šoli pojej kosilo, doma pa si naredi sendvič. In ne pojej vse čokolade. Sedaj pa pohiti, da čim prej greva.« Ana je ubogala mamo in pohitela. Toplo se je oblekla, saj je bil zunaj sneg in mraz je močno stiskal. Bilo ji je hudo, saj je vedela, da bo zopet cel dan sama doma. Res je, da je bilo stanovanje toplo, da je imela hrano na dosegu roke, da je lahko gledala televizijo ali bila pred računalnikom. A najraje je brala in se potapljala v svetove, ki so jih za otroke tako mojstrsko ustvarjali pisatelji. »Ana, pridi, greva!« je zaslišala mamin glas. Vstopili sta skozi vrata na dvorišču. Rahlo je snežilo. Ana je s pogledom potovala preko dvorišča in še nekaj metrov naprej, kjer se je v levo in v desno v neskončnost vila žičnata ograja in se v daljavi zgubljala v sivo meglo. »Mami, poglej koliko beguncev je zopet za ograjo. In otroci so, zebe jih in lačni so. Jim lahko nekaj odnesem, da bodo jedli? Božič bo, oni pa so sami v temi in v mrazu.« »Ana, kolikokrat sem ti že povedala, da begunci niso najin problem. Kaj smo jih mi klicali? Še dobro, da so postavili to ograjo, drugače bi prišli še do nas in samo Bog ve, kaj bi nam storili. To so divjaki, to niso civilizirani ljudje kot mi.« »Mami, poglej, nekdo je na ograjo obesil snežinke in bučke in prižgal


78 lučke. Tudi oni bodo imeli božič, čeprav praviš, da so druge vere.« Ana je nenadoma stekla proti ograji. Ko je pritekla do žice, je videla, da mala deklica steguje roko proti njej. V roki je držala v zlat papir zavit bombon. Vrgla ga je proti Ani, a je ostal ujet na tleh med žico. Ana je z rok snela svoji rokavički in ju vrgla med žico. Ena je obležala na tleh ob bombonu, druga je obvisela na žici. »Lep božič,« je rekla Ana. In deklica na drugi strani žice je spregovorila nekaj v svojem jeziku. Njene oči so bile kot svetle zvezdice in Anine so žarele v soju luči. Tedaj se je deklici približala ženska, verjetno njena mama, jo dvignila in ji nekaj govorila s karajočim glasom. Odnesla jo je stran. Ano je nekdo potegnil za rokav bunde in jo vlekel stran. Bila je seveda njena mama. »A se ti je čisto zmešalo ali kaj? Kaj iščeš tukaj pri teh lopovih, ki so se od Bog ve kje, pritepli do nas in sploh ne vemo, kaj hočejo. Sigurno pa nič dobrega! Vesela bodi, da imaš lep in topel dom, da imaš hrano in vse kar si želiš. Bi bila rada z njimi na mrazu in lačna?« »Ampak mami, božič bo in morali bi pomagati tistim, ki so sami in v stiski in nimajo toplega doma. Pri njih je vojna.« »Dovolj nakladanja, pridi, mudi se nama, jaz moram še v trgovino predno grem v službo. Ti pa moraš v šolo. Pridi, da te odpeljem.«

Lokalno

Mama je Ano vlekla proti avtomobilu in jo skoraj na silo porinila vanj. Vžgala je avto in odpeljali sta se proti mestu. Mimo njiju je brzela žičnata ograja in ljudje za njo. V mestu so še vedno gorele luči in novoletno okrasje. Ljudje so se drenjali v trgovinah in vozili polne vozičke, da se bodo za praznične dni mize šibile od dobrot. Čez ograjo pa so gledale lačne oči, a nihče ni opazil, da so njihova srca polna. Samo Ana je gledala proti ograji in v njenem srčku je gorel ledeni ogenj.


79

LITERARNA PREVETRAVANJA Slikanica SKRIVNOST ZMAJČKA POTACAJČKA je rezultat Literarnih prevetravanj Splošne knjižnice Slovenske Konjice v sodelovanju z OŠ Tepanje. Osnovnošolci so ob mentorstvu knjižničarke, pravljičarke in učiteljic spoznavali proces nastanka knjige in ustvarjanja pravljičnih likov v literarni in likovni podobi. Skozi delavnice so prepletali posamezna razmišljanja, ki so jih zlili na papir preko teksta in ilustracij. Urednici sta slikanico nato premišljeno sestavili in strnili v eno zgodbo.

SKRIVNOST ZMAJČKA POTACAJČKA Učenci 4. in 5. razreda OŠ Tepanje Zmajček Potacajček je velik, neroden, zelen, dobrodušen stvor. Je ljubezniv in še posebej uživa v družbi otrok. Njegov nos je debel in rahlo prifrknjen, ko se smeje, se mu v ličkih napravita luknjici, kar mu daje še prijaznejši izgled.

Lokalno

Njegov rep je dolg, ko navija na zmajskih tekmah, si nanj priveže navijaške cofke. Fiiijuuuu, kako le–ti veselo poskakujejo med zmajčkovim navijanjem! Priporočamo, da se vtihotapite na katero od zmajskih tekem in si v živo ogledate navijača Potacajčka s poskočnimi navijaškimi cofki. Tudi njegova stopala so ogromna, kosmata in nerodna. Zaradi njih je zmajček tudi dobil svoje ime, Potacajček. Živi nekje na Konjiški gori. Potacajček je pravi potepin. Na enem izmed potepov ga je pot zanesla mimo velike luže. Ko je pogledal


80 vanjo, je uzrl zanimiv odsev. Kar je videl, ga je presenetilo in prevzelo. Ni vedel, koga vidi. Veselo je mahal podobi v luži, ta pa mu je mahala nazaj. »Juhuhu, ta stvor je prijazen kot jaz! Kako sem vesel, da sem srečal tako prijazno in zabavno bitje! To bo moj novi prijatelj!« se je veselil in se vsak dan vračal k luži, kjer se je družil s prijateljem. Ker si prijatelji med sabo zaupajo, je tudi Potacajček svojemu prijatelju priznal svojo veliko skrivnost: »Moram ti priznati, da imam eno veliko skrivnost, no, pravzaprav je to težava … veš, velikokrat se polulam v hlače. Vem, da sem že dovolj velik in ne bi smel, a si ne morem pomagati. Včasih, ko se zelo zabavam, pozabim, da me tišči lulat! Se tudi tebi dogaja kaj podobnega?« Potacajček je približal uho luži in prisluhnil. Zazdelo se mu je, da mu prijatelj v luži pripoveduje podobno zgodbo. To je Potacajčka zelo potolažilo. Končno je srečal nekoga z enako skrivnostjo. Ko se je nekega vročega dne zopet vrnil k luži, da bi pozdravil prijatelja, luže ni bilo več. Potacajček je jokal in tožil, ker je izgubil prijatelja. Njegovo žalost je slišala pikapolonica. Sedla mu je na nos: »Ne bodi žalosten, Potacajček. Lahko ti pomagam pregnati žalost. Se še spomniš, da pikapolonice prinašamo srečo in izpolnjujemo želje?«

Lokalno

Zmajček je pokimal, a še vedno smrkal in točil solze. »Če si zaželiš, da ne bi bil več žalosten, ti lahko željo uresničim,« mu je prigovarjala pikapolonica. »Želim si, da bi imel prijatelja, da ne bi več lulal v hlače in da ne bi bil več žalosten,« si je zaželel zelenec. Pikapolonica je trikrat obkrožila njegov nos in rekla: »Tvoje želje so uslišane. Pojdi v Slovenske Konjice in videl boš, da se ti bodo želje uresničile,« in odletela je stran. Potacajček se je skotalil po hribu do mesta. Ko je hodil po trgu, je šel mimo trgovine. V izložbi je zagledal toaletni papir, na katerem je bila podoba zmajčka in napis Zmajček Potacajček. »Vau, toaletni papir z mojo sliko prodajajo!« se je razveselil in takoj kupil sto rolic. Na poti domov je srečal otroke OŠ Tepanje in vsakemu podaril eno rolico papirja. Zelo so bili navdušeni nad zmajčkovim darilom. V zahvalo so ga obiskali na njegovem domu v Konjiški gori, povabili so ga tudi na obisk v šolo. Postali so pravi prijatelji. Kmalu se je zmajček Potacajček zavedel, da mu je pikapolonica res izpolnila želje: postal je srečen, ker je dobil nove prijatelje iz Tepanja in ni več lulal v hlače. Zakaj ni več lulal v hlače, me sprašujete? Zato, ker je bil tako navdušen nad toaletnim papirjem s svojo podobo, da je komaj čakal, da ga je lahko


81 uporabil. Bil je zelo pozoren, na to, kdaj ga tišči lulat. In nikoli več ni imel mokrih hlač od lulanja. Zdaj ima Potacajček mokre hlače samo še od čofotanja po lužah s prijatelji.

ZMAJČKOVA HIMNA Zmajček, zmajček Potacajček nove prijatelje ima, z njimi skače po luži, se smeje in druži, to so otroci iz Tepanja. Z njimi skače po luži, se smeje in druži, to so otroci iz Tepanja.

Lokalno


82

KRATKE ZGODBE David Bedrač TABLETE ZA IZGINJANJE »Pridi nazaj!« je kričal za njo. Tekla je med drevesi. Izza ozadja je med veje prodirala svetloba lune. Noč je že pošteno zatemnila gozd. Po njegovem drobovju je tekla Pena. Odpadlo listje se je dvigovalo, list za listom se je drobil pod težo njenih nog. »Pena, vrni se! Domov!« je kričal njen oče, ki se je vmes večkrat ustavil in zakašljal. Korak je še pospešila. Vse globlje v gozdu je bila … Potem se je le ustavila. Tišina. Njegovega glasu ni bilo več slišati. Svetloba, ki je prej še prodirala skozi vejevje, je poniknila. Bila je daleč, proč od ceste. Proč od roba gozda. Naslonila se je na drevo. Dihala je krčevito, hitro. Pogledovala je na vse strani. Potem je prižgala cigareto. S tresočo roko je potegnila vase dim. Vzela je telefon iz žepa in nekaj tipkala. Pred tem je zbrisala še vsaj deset sporočil, ki ji jih je poslala mama. »Me ne zanima …« je rekla po tihem. Aktivirala je aplikacijo za prepoznavanje lokacije. »Tu ste!« je spregovoril telefon in na zaslonu je utripala puščica.

Kratke zgodbe

»Tu? Sem?« se je pričela smejati in pihati dim v temen zrak. Zeblo jo je. Malo je še stala, naslonjena na drevo, potem pa je šla dalje. Zajela jo je omotičnost. V prsih je začutila znani občutek široke praznine, ki se ji je napihovala v notranjosti telesa in pritiskala navzven, na njeno prosojno kožo. Na jasi, kjer se je ustavila, se je izrisala njena suhljata anoreksična podoba. Segla je v žep. Izvlekla je majhno reč. Iz te majhne je vzela še manjšo reč in jo pogoltnila. Večkrat je vzela take majhne reči iz tiste malo večje in jih eno za drugo goltala. Sedla je na tla. Močan srčni utrip ji je preplavil telo. Povsod je slišala svoj srčni utrip. Žile so ji nabrekale. V vrtoglavici je zdaj legla med liste. Z rokami je drsela čeznje, da so šelesteli in se krhali pod njenimi prsti. Vse je bilo tako krhko, ko je ona, še bolj krhka, ležala v krhki sredici gozda. Spomnila se je, kako je kot otrok z očetom in mamo hodila po gozdu. Kako so tekli, se lovili, brcali liste v zrak, jih šteli. Kako se je potem pridružila še njena mlajša sestra. Spomnila se je, kako je mamin ljubimec zlomil okvir, v katerega je Pena vlagala posušene liste, odpadle z dreves; spomnila se je očeta, ki se mu je list prilepil na krvavo čelo, ko je nekoč padel in izgubil zavest. Spomnila se je sebe, ko je večkrat ležala v takem listju, nad njo pa je sopel kakšen ljubimec ...


83 Nenadoma se je pričela krčiti. Malo je zastokala, a ji ni bilo hudega. Tesnoba se je pričela spreminjati v topel občutek. Čutila je, da se vleče sama vase. Izginjala je. Izginila je … Oče jo je iskal z ekipo vse do jutra in še naslednji dan. Policija se je vključila šele tretji dan. In tretji dan je na njihovem domu pozvonil detektiv, ki je staršema pod nos pomolil majhno reč, najdeno globoko v gozdu – majhno stekleničko. »Prstni odtisi so vse, kar je ostalo od nje …« je rekel tiho. »Tole je vzela. Tablete za izginjanje …« Penina mama se je prijela za usta, zalile so jo solze. Oče se je zazibal, ker mu je zmanjkalo ravnotežja: »Kako? Kje je prišla do teh tablet?!« Detektiv je skomignil z rameni in odvrnil: »Preprodajalci … Povsod se jih da dobiti. To je že tretji takšen primer v tem tednu. Iskreno mi je žal …«

Kratke zgodbe

Tomo Podstenšek NIKA * Pošta, lekarna, čevljar, trgovina, pošta, lekarna, čevljar, trgovina, si je ves čas ponavljala. Priporočeno pismo, nalgesini, nove pete, hrana. Zaporedje je pomembno, brez pravega zaporedja stojiš otovorjen s smrdljivo zelenjavo in talečim se sladoledom v vrsti pred poštnim okencem, ljudje te čudno pogledujejo in iz plastične vrečke ti nekaj kaplja po desni nogi. Kruh, banane, solata, paprike, korenje, jogurt, kokosovo maslo, kosmiči, kakav, sladoled, špageti, jajca, je v mislih ponovila še podseznam za trgovino, ki si ga je sicer napisala na listek, pa ga nato pozabila doma na kuhinjski mizi. Bila je raztresena, njene misli razcefrane na majhne, nepovezane koščke, ki jih je vrtinčil veter, dokler niso kot suho jesensko listje popadale na tla, kjer so jih ovohavali psi in pohodile noge mimoidočih. Osredotočiti se na vsakdanje opravke, se je spomnila nasveta psihoterapevtke. Biti tukaj in zdaj, je pomislila na citat iz ene od knjig za samopomoč. Kar se mora, ni težko, se je nekje iz zagrobja nepopustljivo oglasil očetov glas. Pošta, čevljar … Ne, pošta, lekarna, čevljar, trgovina. Saj je čisto lahko in logično. Ko le ne bi bilo na ulici toliko ljudi, gneča jo bega, nenehno vrvenje teles ji cefra


84 misli, to je to, z njo ni nič narobe, od takrat je seveda malo bolj občutljiva, mogoče bi se morala preseliti v manjši kraj, kjer je na cestah manj ljudi in manj psov, kjer je na cestah samo veter in skoraj nič drugega, sliši se mamljivo, manjši kraj, ja, ampak dovolj velik, da imajo pošto, lekarno, čevljarja in trgovino in kokosovo maslo v trgovini, ne sme pozabiti na kokosovo maslo in kakav in … Ne prehitevati, najprej pošta, potem vse ostalo. Tukaj in zdaj. Pošta, pošta, pošta. Še deset korakov in na levo. Že se je s vso težo uprla v težka kovana vrata, ko je s kotičkom očesa opazila, da je med množico za trenutek poblesknil rumeni plašček. Izpustila je hladno železno kljuko in se sunkovito obrnila, da je s komolcem oplazila starejšega moškega, ki je šel mimo. Ni se opravičila, s pogledom je poskušala prodreti skozi premikajoča telesa, mahajoče roke in hitre korake; bilo je brezupno, reže med ljudmi so se ves čas odpirale in zapirale, najbrž se je zmotila, ja, samo zazdelo se ji je, saj ne bi bilo prvič, rumenih plaščkov je veliko – dobro se spomni, da jih je že v trgovini, kjer ga je kupila, na obešalnikih viselo vsaj dvajset. Zberi se, pošta, lekarna, čevljar, trgovina. Najprej pošta, dvigniti je treba priporočeno pismo … In potem jo je spet zagledala, malo naprej po ulici. Tokrat za trenutek ali dva, dovolj da je prepoznala dolge črne lase, ki so padali skoraj do srede

Kratke zgodbe

hrbta. Hotela je zakričati, a ko je odprla usta, jo je nekaj stisnilo v grlu. Šele ko je rumeni plašček spet izginil, se je zmogla premakniti; stekla je za njim, odvrgla vrečko s pošvedranimi čevlji, se na slepo prebijala skozi množico, boleče udarjala v težka, trda telesa, da ji je jemalo sapo. Potem se je prestrašila, da je že odvihrala mimo, ulica je široka, morda je rumeni plašček ostal kje za njenim hrbtom, morda … Negotovo je obstala in se ozirala, ljudje okoli nje pa so samo hiteli, hiteli, hiteli, da se ji je vrtelo v glavi in ni mogla razločiti ničesar več. Za hip je zgledala nekaj rumenega, skoraj je že stekla v tisto smer, pa še pravočasno ugotovila, da gre samo za poštni nabiralnik, pritrjen na steber ob vhodu v trgovino. Potem je nedaleč stran opazila klop in se pognala nanjo. Z višine je sicer res imela boljši razgled na frizure, pleše, klobuke in kape, a ji to ni veliko pomagalo, rumeni plašček je bil skrit nekje spodaj pri tleh, zato je stopila s klopi in se brez razmišljanja na slepo zagnala naprej, sledeč nejasnemu občutku. Ulica se je razširila v majhen trg z vodnjakom na sredini in tudi ljudje so se za spoznanje razredčili. Tukaj jo je nenadoma spet zagledala, le nekaj metrov proč, obrnjena je bila naravnost proti njej, tako da ni bilo več nobenega dvoma. Odprla je usta in zakričala. Tokrat so jo glasilke ubogale.


85 ** »Bi mogoče kavo? Ali kozarec vode?« »Nočem vode, hočem videti svojo hčer!« »Razumem, ampak dajte tudi vi razumeti, da moramo najprej preveriti vsa dejstva,« je za trenutek povišal ton. »Prosim. Situacija je zapletena. Deklica vas ni prepoznala in trdi, da niste njena mama. Da je njena mama tista druga, gospa …« Poškilil je na zapisnik. »Gospa Kovač.« »Če vam pravim, da so ji oprali možgane. Kaj pa ve tak majhen otrok! Mogoče pa gre za … Kako se že reče, no, pomagajte mi … Stockholmski sindrom, ja! Mogoče se je zaradi stiske pač začasno navezala na tisto žensko …« »Mogoče,« je pokimal policijski inšpektor. »Ali pa se preveč boji, da bi povedala resnico. Kdo ve, kaj vse so počeli z njo …« Ženska je zaihtela in skrila obraz v dlani. Inšpektor je v zadregi pogledoval proti vratom, njegov kolega bi moral biti vsak trenutek nazaj. »Vse se bo uredilo,« je neprepričljivo zamomljal. »Potrebno je samo malo …« »Potrpljenja, vem, ste že rekli!« ga je ženska nestrpno prekinila. »Oprostite,« je nato dodala s tišjim glasom, »z živci sem čisto na koncu, saj razumete?«

Kratke zgodbe

Rad bi ji rekel, da je glede na okoliščine njen izbruh res popolnoma razumljiv, a je iz izkušenj vedel, da je bolje ostati nekoliko bolj uraden in ohraniti čustveno razdaljo, sicer lahko obnašanje ljudi v stresnih situacijah hitro uide izpod nadzora. Zato je samo strogo prikimal. Molčala sta in čakala. Ženska se je z desnico ščipala v kožo na levi roki. Na njeni podlakti je razen svežih rdečkastih znamenj opazil več majhnih modric, brazgotin in na pol zaceljenih krast. Odmaknil je pogled in se pretvarjal, da še enkrat preverja podatke iz zapisnika s kraja dogodka. *** Vrata so se končno odprla, inšpektor je z olajšanjem odrinil stol in vstal. S hitrimi koraki je stopil proti policistu. Ta mu je podal list papirja, s kazalcem obzirno pokazal na eno od vrstic in mu nekaj prišepnil. Moška sta se za trenutek pomenljivo spogledala, skoraj sočasno zajela sapo in se s počasnim vzdihom obrnila proti ženski, ki je otrplo sedela za mizo in ju nemočno gledala. »Bi mogoče zdaj kavo ali čaj?« je vprašal inšpektor. »Ne, hvala. Je kaj novega?« »Denis, prinesi gospe skodelico čaja. In mislim, da bi morali imeti v kuhinji še škatlo keksov,« je inšpektor namignil mlajšemu kolegu, naj ju pusti še nekaj minut sama. »Ste že preverili? Mislim, saj pa imate menda vse v računalniku, a ne? A potrebujete moj vzorec za DNK


86 analizo, kaj drugega? Prosim, rada bi jo čim prej videla …« Inšpektor se ji je poskusil pomirjajoče nasmehniti. Tudi sam je takoj zaslutil, da se je samo neprepričljivo nakremžil. Sedel je nazaj na stol in stegnil roko, da bi izklopil snemanje pogovora, a si je sredi giba premislil. »Gospa Marinčič, mi lahko poveste natančen datum – od kdaj je pogrešana vaša hči?« »Od enajstega oktobra dva tisoč pet. Moja mama je po kosilu peljala Niko v park in ko sta bili na igralih …« »In v trenutku izginotja je bila stara štiri leta,« je pred njo položil list s podatki o pogrešani osebi, ki mu ga je maloprej prinesel policist. Ženska se je sklonila in se s kazalcem narahlo dotaknila slike dekletca v zgornjem levem kotu. »Ja, skoraj štiri leta in pol …« »Oktobra dva tisoč pet. Se pravi pred trinajstimi leti …« jo je spet previdno prekinil in potrpežljivo počakal. Sunkovito je dvignila pogled, njene zenice so se razširile, z roko se je prijela za usta in prestregla krik, ki ji je ušel iz grla. »Tisto sploh ni bila Nika,« je počasi in s težavo rekla čez nekaj sekund. »Ne,« je odgovoril inšpektor. »Bila sem povsem prepričana … Saj ste videli, kako sta si podobni!« Vrata so se spet odprla in policist je pladenj s čajem in keksi na

Kratke zgodbe

inšpektorjev namig odložil na mizo ter takoj odšel. »Vzemite, da vas malo pogreje,« je nerodno rekel inšpektor. Ženska je ubogljivo prijela skodelico. Roke so se ji tresle in nekaj kapljic je zdrknilo čez rob ter kanilo na mizo. »Nič hudega,« je rekel inšpektor in jih obrisal z rokavom svojega suknjiča. Zavedal se je, da prestopa mejo, ki si jo je začrtal, ampak v tistem trenutku mu je bilo za to popolnoma vseeno. »Mogoče … Mislim, če hočete … Mi lahko poveste kaj več o Niki,« je rekel. Ženska ga je presenečeno pogledala. Potem je srknila požirek čaja, pokimala, vzela v roke list s fotografijo in začela pripovedovati.


87

ESEJ Sergej Harlamov FLASHING OUT/FLESHING OUT (celostni fraktalni fragment) Logično bi bilo predpostavljati, da se je začelo v moji odsotnosti. Brez neposrednih prič. Zato si lahko vse skupaj samo slabo predstavljam. Vendar nikakor ne tako, da bi preprosto zaprl oči in se skušal prepričati, da ničesar ni več videti – ker na tej strani ni ne vek in ne noči, ki bi zmogla naslikati tako prazno in zevajoče platno. Ne vem, najbrž je šlo za kratek stik. Ni bil pok, prej prasketanje, komunikacijski šum. Nekaj je v glavnem preskočilo, se prestopilo in se skotalilo v mrtvi tek. Lovilo je svoj lastni rep in se z njim igralo. In ni bilo nobenega glasu, ki bi to lahko izmeril ali usmeril: bučalo je in grmelo. Numinozno in monstruozno. Nato je začelo gomazeti in odzvanjati skozi prostor kot neštetonoga, dokler ni preraslo v rožljanje zobnikov in jermenov. Plavži so ožarili tovarniške hale, rastje telegramov, električnih in drugih drogov se je vzpelo k nebesnemu svodu. Ceste so prepredle pokrajine in gmote zemeljske skorje so se umaknile temeljem in predorom. Zapisovalo in brisalo se je. Vsakič znova. V računalniških kodah in

Esej

zveriženjih DNK-ja, v mrežah asociacij in nevronskih povezavah. Vsepovsod je švigalo, vsepovsod je prodrlo. Cepila se je anatomija, cepili so se atomi. Na koščke. Na kirurški mizi sveta. Kot v počasnem posnetku, sličico za sličico... Pred žičnato ograjo stoji Sarah Connor in opazuje direndaj otrok. Toda v njenih očeh se pričenja zrcaliti groza statista, ki ne zmore steči hitreje od prostega pada atomske bombe. Zato obstoji. Najprej sta tišina in blisk. (V filmu.) Šele nato čez pokrajino privre udarni val. Telo Sarah Connor za trenutek obstoji na njegovem obodu kot zamrznjeno v času, s koščenimi čeljustmi, še zmeraj razprtimi v kriku, s koščenimi prsti, ki še zmeraj grabijo po mreži ograje, ogolelo do kosti. Dokler ni do konca upepeljeno – kot nočni metulj v vroči kroni luči. (Česar ni moč vzdržati, je potrebno uprizoriti. Morda je tudi v tem smisel umetnosti. Morda tudi zato ta spomin, morda tudi zato zapisujem slednje vrstice.) Podoba mutira. Postane otipljivejša. 19. julij 1957. Nevada, ZDA. Jasen sončen dan. Njegovo spokojnost kazi samo oddaljeno hrumenje vojaškega letala. Pet silhuet se riše v pesek puščave. Z obrazi obrnjenimi navzgor. Kakor bi čakali na razodetje ali dež. Napetost, ki nabreka v njihovih prsih, je nebogljena v primerjavi s tisto, ki se bo zdaj zdaj sprostila visoko nad


88 njimi. (I know that I shall meet my faith / Somewhere among the clouds above.) Nato se odigra – The Great Gig in the Sky. Razcep atomov za bežen hip zasenči nepremagljivo sonce. Petero Odisejev vkopanih v sipkem pesku, ki v tej reminiscenci nadomešča jambor, zaprepadeno zre v žrelo zveri, ki jih je vzredila – ki so jo, nevede, sami pomagali vzrediti. Mar ni v tem svojevrstna... Lepota? Tvoj pogled peklenski, rajski hkrati / poraja dobra zdaj, zdaj spet dejanja zla. (Sta verza s katerima je moč povzeti kasnejša pričevanja. In jaz jim verjamem na besedo.)

zunanjost in notranjost, vse to nič več ne pomeni. Ne, nič ne pomeni, ta verižna reakcija ima lahko samo vzrok. Bil je kvečjemu preskok iskre od nekje daleč, izza hrbta, a bil je dovolj, da sem tudi sam začel teči, kolesje med kolesji med kolesji ad infinitum, vpet v isto silo(vitost), isto izgorevajočo vitalnost, a zmeraj znova tudi izvržen na njen rob, rob svojega telesa, preko katerega sem segal, a se čezenj nikoli resnično uspel prekopicniti. A kot rečeno, hotel sem (pre)seči, videti in vedeti. Vendar vsega se ne da, vse se ne pusti. Vsaj tako so mi rekli.

Ker sem vse to videl. V enem samem nepovezanem šusu. Ampak šele v pogledu nazaj, v pikslih, na filmskih trakovih in kolutih, in zdelo se mi je, kot da v teh premikajočih se sličicah zrem utrinjanje mrtvih zvezd. Zoomirano, izumljeno in že izumrlo.

Zato sem v otroštvu zasnoval svojevrsten ritual (obsesivne nevroze). Ob popolnoma jasnih dnevih visokega poletja sem se vračal z igre na dvorišču svoje ulice in poskrbel, da me doma ni nihče videl ali motil, medtem ko sem brskal po omari. Vsakič znova sem iz nje previdno izmaknil eno samo knjigo: Atlas sveta, ga odložil na tla in prelistal, da bi si ogledal fotografijo, ki sem jo iskal ob vsaki podobni priložnosti. Tam je bil, v okvirčku, en sam nedolžen rumenkasto-oranžen krog in pod njim napis: "Slika sonca, NASA, Skylab, dne 2. maja 1973". Tisto, kar je dalo videti, a se ni pustilo zreti, naenkrat ni bilo več takšno, kot se je zdelo na prvi pogled. Človek je uspel svoje oči vreči na peclje sonde, da bi ta bila priča namesto njega. Kljub temu pa ta ritual ni bil ritual

In v to sem bil izvržen. Med tiste, ki jih je izvrglo pred mano. Prestreljen skozi glavo z uokroglenimi možgani. Zadet do slepote z očmi. Nekaj je bílo, nekaj me je bílo, se kresalo, me kovalo in klestilo. Streslo me je. Bil sem v šoku. Položen med steklene stene, priklopljen na aparature, da je moje srce dajalo takt ustroju civilizacije in obratno. Ne narave ne človeka ni več, je samo proces, ki stroje proizvaja drugega v drugem in jih sklaplja. Povsod so produkcijski, želeči stroji, vse generično življenje: jaz in ne-jaz,

Esej


89 zmagoslavja. Ne osebnega, ne obče človeškega (če kaj takega sploh obstaja). Če sem se zunaj ob igri, brez možnosti, da bi zmagal v revolveraškem soočenju s soncem, lahko še nekako zamotil, tu izhoda ni bilo več. Zrlo je vame: nepremično in nemo, s še večjo silovitostjo, čeprav neskončno pomanjšano. V zgradbi, s temelji globoko pod površino zemlje, opremljeni z napravami, ki iz globočin prečrpajo vodo, iz daljave prenesejo sliko, zvok ali elektriko, sem se zavedel, da obstaja dvoje bogov //eden od njiju mnogo večji od drugega / ljubi svoje sovražnike / in ima vsa orožja. (Najbrž, da me ni bilo toliko strah sile, ki se v svoji zlohotnosti lahko iznenada zgrmadi na nas – prej njene nedostopnosti in ignorance.) Toda s soncem se takrat nisva zmeraj zrla zgolj postrani. Nastopilo je tudi premirje. Na dan, ki je bil podoben tistim, ko sem imel navado izvajati svoj ritual bivanjske blaznosti. Sedel sem na s tankimi pasovi mahu obraščeni strehi garaže, izsekani v manjši hrib, na katerem je stala stanovanjska hiša, v kateri sem prebival. Preko reke, ki se je z mojega gledišča, ujetega med gospodarska poslopja in ograje, ni dalo videti, so prihajali le oddaljeni glasovi obiskovalcev bližnjih toplic. Moral je biti čas vikenda, saj se je, razen prej omenjenih zvokov, vse ostalo zdelo mrtvo, kakor je to navada v manjših

Esej

krajih, ki se pretvarjajo, da so mesta. Ne vem, kaj sem počel. Vem samo to, da sem v nekem trenutku nekaj zaslutil nad seboj. In ob pogledu navzgor sem na sinjem svodu neba zagledal osamljeno jadralno letalo, neslišno drseče skozi vroči zrak – in na njegovih snežno belih, vitkih krilih, tisoče utrinjajočih in plamenečih oči sonca... (Ta zgodnja impresija je najbrž najboljši približek tistega, kar nekateri poimenujejo občutek prisotnosti – vendar ne kakršne koli prisotnosti, temveč vserazsežnosti stvarnega, otipljivega, materialnega. V pogledu nazaj se mi celotna scena razkriva kot slutnja, da je največja metafizika prav v obstoju reči samih.) Vse kar se je odigralo, kar se je vtisnilo, vpisalo, se je, ampak zgolj na površini nekega telesa, razodetega v snopu žarkov in od teh istih žarkov upepeljenega, v času, ki šele prihaja, a je neogibno že tu, četudi tečeš. Stvari izginjajo in na/mesto njih stopajo samo še sledi, samo še znaki, blešeči bliski črvine črnila. Fosili nekega telesa, ki je bilo multiplicirano, ustrojeno z lastno kožo in vpeto v pogon. Ne kot Človek, organsko Bitje, pač pa kot stranski proizvod, izgorevajoča žlindra v procesu brez cilja. (zemlja je zelena in modra / življenja nisem videl)


90

LITERARNE KRITIKE Muanis Sinanović POEZIJA MIKLAVŽA KOMELJA – BRANJE LIEBESTOD * objavljeno na Radiu Študent V letu 2017 je pri založbi Goga izšla nova pesniška zbirka Miklavža Komelja, Liebestod. Gre za njegovo do sedaj najdaljše pesniško delo, ki vključuje tudi prozne fragmente. Komelj je knjigo v intervjuju z avtorjem tokratne oddaje na začetku lanskega leta označil kot monstruozno. In najbrž je res taka. Zato se nam je zdelo primerneje, kot napisati še eno v vrsti kritik, še en žurnalistični prispevek o poeziji, ki je žurnalizem nikakor ne more izčrpati, sestaviti očrt za bolj študiozno branje. Liebestod je knjiga, ki v marsičem spominja na večino prejšnjih Komeljevih zbirk, obenem pa jih kot najobsežnejše vsaj v nekem smislu zaokroža. Zato bomo prek nje skušali brati Komeljevo poetiko nasploh. Poezija je pogosto najbrž bližja svobodni improvizaciji, noisu ali košarki kot prozi. Znotraj nje se je treba znati intuitivno gibati, posedovati pretanjen knowledgehow, ki je onkraj propozicionalne vednosti, treba je delati nore podaje med besedami, imeti pregled nad igro,

Literarne kritike

sodelovati med razpršenimi elementi jaza. S tega vidika je večina pisanja o poeziji površnega – poezijo zvaja na sklop ideoloških propozicij in ustvarja idejne hierarhije. Miklavž Komelj je eden najhitrejših igralcev poezije, kar jih pisec tega teksta pozna – bodisi, da gre za pogovore o lastnih eksperimentih, poeziji neuveljavljenih avtorjev, poeziji kanoniziranih velikanov ali pa za njegovo poezijo samo. V pogovorih z njim hierarhija odpade in spustiš se v tisto weird, skoraj sektaško, zagotovo pa poeziji inherentno mentalno gibanje, ki je precej zadovoljujoče. O poeziji Miklavža Komelja je bilo veliko napisanega. Morda bi bilo manj ali pa bi se pisalo drugače, če bi vzniknil na drugačnem socialnem ozadju. Pogosto so zapisi zaradi svoje vsebine neokusno slavilni. Briljantne


91 osebe se po navadi menja za mediokritetneže, kar služi ohranjanju privilegijev. Vendar je Komelj človek z uglednim ozadjem in je briljanten obenem, kot tak nespregledljiv, zato bi ga bilo težko nadomestiti z nekom drugim. Od tod pride nadkompenzacija in nekakšna skoraj beatifikacija – pojavljajo se žurnalistične puhlice o genialnosti tipa, ki je izginil z ancien regimom, njegovi retorični obrati, ki se odlično umeščajo v nek trenutek, pa postanejo krilatice za citiranje v raznoraznih nepovezanih kontekstih, skoraj nekakšni svečeniški izreki. Nerazumevanje v slavljenju se kaže tudi v tem, da se zadnje čase pogosto sliši, da piše preveč in preveč podobno. A s tem očitkom je Komelj opravil, še preden se je pojavil. V nekem ameriškem časopisu je glede Šalamunove repeticije odgovarjal z besedami samega Šalamuna: kaj je narobe s krogom, tudi čajna žlička kroži, tudi sonce, tudi derviš ... Kroženje je inherentno Komeljevi poeziji ali, natančneje, misli njegove poezije, ki pa je obenem njegova poezija sama. Do sedaj se pisci te misli niso trudili izkopati in je artikulirati, čeprav je po svoje preprosta: preprosta misel, ki generira neskončno veliko poezije. Vedno ena in ista, repetitivna, omamna misel, ki predstavlja upanje na odrešitev.

Literarne kritike

Določa jo neka ontologija, ki predpostavlja, da so pojavi in stvari v svetu medsebojno komenzurabilni. Mogoče je zamenjati pozicije v vseh nasprotjih. Denimo, dvovrstična pesem na strani 78: "Zrcalo me ne odseva. / Jaz odsevam zrcalo." Zavedati se je treba, da tu verjetno ne gre za filozofski idealizem, za razmerje, v katerem objekt odseva subjekta. Vmes se zgodi tudi nietzschejanski obrat, v katerem se znajde pogled objekta, ki subjektivira subjekt. Bolj verjetno je, da gre Komelj še korak dlje in naredi nov obrat, v katerem se ne zgodi niti vrnitev na prvotno stanje niti dialektična pomiritev nasprotij, temveč se odvija neskončno pesniško gibanje, večno vračanje novega. To novo pa je obenem staro, saj je svet objektov, ki jih je mogoče prerazporediti, vedno končen. Le pesem je neskončnejša od njega, tudi, če poetika ostaja enaka skozi mnoge knjige. Poezija tako zavzema višje mesto kot filozofija, ki se končuje bodisi v večnem vračanju istega bodisi v dialektični razrešitvi vseh nasprotij. Komeljeva poezija je prepredena s podobnimi verzi. Filozof ne vzdrži takšnega nereda, pesnik pa: "vzdrži, / da si / kaos." (stran 215). Ali pa: "Vedno sem v najbolj oddaljeni točki, / ki sovpada s to točko, ker je to točka, / ki je od te točke najbolj oddaljena / in ne more


92 nikamor drugam." (155) Vzemimo te verze v precep. V nekem nedavnem pogovoru smo bili opozorjeni na Badioujevo shematizacijo poezije na didaktično, kakršno je zagovarjal Platon, na klasično, katere primat je katarza, emocionalno osvoboditev, ki jo zagovarja Aristotel, in na romantično, ki poezijo samo vidi kot izvor resnice, ne pa kot sredstvo njenega sporočanja ali kot orodje čustvenega uravnovešanja. Če Komeljevo poezijo beremo na prvi način, lahko hitro zapademo v sociologizacijo, ki se ponuja sama od sebe. Pesniško figuro Komelja lahko vidimo kot nekaj, kar, v skladu z ideologijo kulturniške enotnosti in njene politične nedeljivosti, miri potencialne konflikte. Kot figuro dvornega genija, ki upravičuje vse neuspehe, pomaga potlačevati napake in podobno. Po tej interpretaciji bi, če odštejemo ves pesniški in retorični sijaj, v novinarskem prevodu Komeljeva poezija zvenela takole tipično: "Slovenski smukači pred olimpijskimi igrami nimajo razloga za optimizem, a sporočajo, da je meja med uspehom in neuspehom pogosto zelo tanka." Vendar pa zgornji, nazadnje navedeni verzi, to interpretacijo spodbijajo. V točki največjega sovpada se obenem pojavlja tudi največje razhajanje. Poleg vsesplošne komenzurablinosti gre tudi za vsesplošno nekomenzurabilnost. Še

Literarne kritike

enkrat in še bolj gre za stanje, ki ga ni mogoče misliti drugače kot pesniško. Gre za nekakšno tavtologijo, ki jo je mogoče razvijati in vedno znova artikulirati le v pesmih. Ta velika tavtologija je obenem tudi Komeljev svetovni nazor in skoznjo je treba brati preostanek njegovega dela. To, kar imenujemo Komeljeva teorija, esejistika, je drugačna artikulacija njegove poezije. Kajti vsaka teza, ki jo Komelj postavi, je obenem bleščeča ter nujno začasna teza. Na točki sovpadanja misli se ta tudi razkraja. Pravzaprav gre za nekakšen mistični materializem. "Nastavim drugo lice. Toda pazi - / potem nastavim tretje lice. / Potem nastavim četrto lice. / Potem nastavim peto lice. / Potem nastavim šesto lice. / Potem nastavim sedmo lice. / Potem nastavim osmo lice. / Potem nastavim deveto lice. / Potem nastavim deseto lice. / Potem nastavim enajsto lice. / Potem nastavim naslednje lice. / Potem nastavim še naslednje lice. // (Brez konca.)" Vseeno ne moremo reči, da bi bil napad na Komeljevo poezijo popolnoma neupravičen, prej bi bil nesmiseln, saj ima za vsak možen očitek že predviden korak bega. Znotraj končnega prostora simbolno vzpostavlja neskončnost. Tudi klasična interpretacija ni nemogoča: številne reference na visoko kulturo, ki se gibljejo v kanonskem svetu medsebojne


93 komenzurabilnosti, v nekakšnem etru, raju klasično izobraženega človeka, lahko vzbudi asociacije na larpurlartizem. In najbrž se tej asociaciji Komelj niti ne bi preveč upiral, kajti za njo stoji najmočnejša, romantična interpretacija, po kateri je samozadostnost umetnosti v tem, da je zmožna avtonomno kazati na neke resnice. Larpurlartizem klasičnega dojemanja umetnosti in romantičnega se torej ne izključujeta popolnoma. Najbrž gre za poezijo, v kateri so tako socialne sledi kot tudi sledi apolitičnega dojemanja umetnosti, vendar je oboje preseženo v njeni avtonomni prodornosti. Najbolj izrazito se težnja po preseganju prostora vsakdanje ontologije kaže v brisanju meje med živimi in mrtvimi, s katerim je Komeljev opus prepreden. Pri rušenju te meje Komelj vzpostavlja nekakšne pesniške like, mrtve pesnike, s katerimi komunicira. Lahko vzpostavimo analogijo z Deleuzovimi in Guattarijevimi filozofskimi prijatelji in konceptualnimi liki, kjer filozof vzpostavi prijateljstvo z drugim filozofom preko njegovega koncepta, ki si ga oba čutno delita. V Komeljevi poeziji so analogon konceptom verzi, verzi, ki izražajo neko drugo avtonomno pesniško misel. "Živeti vsa svoja življenja hkrati - / to, to je večnost! Ne prelagaj Smrti /

Literarne kritike

na jutri, z njo se vse do jutra vrti - / dovolj pekla, najtežje je pisati". Prva kitica nenaslovljenega soneta na strani 47 izraža omenjeno. Smrt kot končna omejitev se poskuša preseči z multipliciranjem življenj, to pa je mogoče z mrtvimi pesniškimi prijatelji. Če omenimo samo nekatere: Tomaž Šalamun, Jure Detela, Srečko Kosovel, Vojko Gorjan ... Kopanje po njihovih arhivih in njihovo urejanje lahko pri Komelju razumemo pravzaprav kot pesniško delo. "Počutim se kot kri, ki hoče liti. / Vem, da sem, ko to vidim, s tabo krut - / a sprejmi, sprejmi, da si Absolut." Vidimo lahko sorodnosti s sufizmom. Sufiji dostopajo do Absoluta preko prijatelja, ki je obenem učitelj. Tisti, ki doseže najvišjo stopnjo ljubezni do Absoluta, pa to tudi sam postane. "Še ledeniš od groze / pred tem, da se ti vsak hip / lahko prikažejo mrtvi? // Ampak tisti ljudje, ki jih vidiš / na ulici – kako veš, / da so živi?" Uveljavljena ločnica med živim in mrtvim, ki povzema celoto vsakdanje ontologije, je za Komelja že znak mrtvosti – svet izven pesniške ontologije je mrtev. Stava njegove poezije je stava za vse, za večnost, za Absolut. V tem predstavlja diametralno nasprotje tisti poeziji, ki je v njegovem času in prostoru prevladujoča, poeziji končnosti in minimalnosti vsakdanjega življenja, priznanju tega sveta, ki ga Komelj vidi


94 kot mrtvega, zanje pa je edini živ. Komeljeva poezija je nekakšna totalna poezija, medtem ko nasprotna poezija skuša biti nepoezija letargičnih povedi. Zato je Komelj politično komunist – ali je to vsaj dolgo bil – oni pesniki pa so kapitalistični realisti. Revolucionarno politično prepričanje sovpada z nepriznavanjem živosti končnega sveta. Vendar Komelj, se zdi, obenem nasprotuje identitarni revolucionarnosti, ki politično idejo zapira v preprosto binarno in negibno nasprotje prijatelja in sovražnika, popolnoma dobrega in popolnoma slabega. Šele ta pesniška stava na vse omogoča živeti, kar pa seveda ne pomeni, da je trpljenje odpravljeno. Le drugačno je. Posamezno trpljenje kot da v sebi zajema vse trpljenje. "Ti se ne zlomiš kot človek. / Ti se zlomiš kot žarek." se glasi dvovrstičnica na strani 79. Žarek, ki se zlomi, je še vedno žarek – medtem ko ni nujno, da je človek, ki se zlomi, še vedno človek. Če se trpljenje znotraj Komeljeve pesniške ontologije povečuje, pa mu obenem tudi daje koherenco in dostojanstvo. Analogno odnos do smrti ni odnos izogibanja, temveč afirmiranja – smrt se presega samo v svojem vsesplošnem priznanju in življenju smrti. Naslednja velika značilnost obravnavane poezije je igranje z

Literarne kritike

jezikovnimi naključji, to je z anagrami in napisi ter drugimi simboli, najdenimi v vsakdanjem življenju. Na ta način se dogaja vnašanje sublimnega v vsakdanje življenje oziroma bolje rečeno Komelj prek simbolne sfere v vsakdanjem življenju išče razpoke, ki odpirajo pot k sublimnemu. Jezik je prepreden z naključji, ki kot da v sebi skrivajo pomene, naključji, zaradi katerih je de Saussure mislil, da se mu blede. Vendar vsakdanje življenje seveda ni samo neka avtentična konkretnost, temveč je skonstruirano simbolno. Naključja v simbolnem redu, v jeziku, nam kažejo na krhkost te konstrukcije, zato jih radi spregledamo. Komelj jih razkriva kot strašne, obenem pa sublimne, saj odpirajo nove svetove. Nove žarke, ki se ne zlomijo kot ljudje, temveč kot žarki. Krhkost vsakdanje eksistence, ki se kaže v poeziji vsakdanjega življenja tam pravzaprav sploh še ni zagrebljena s pesniškimi sredstvi, temveč pogosto izrečena z opisnimi povedmi. V tem dotikanju krhkega vsakdana se slednji pravzaprav utrjuje in postaja ideologija – krhkost postaja moč neke ideologije poezije. S komeljevsko retorično potezo pa lahko rečemo, da v njegovi poeziji vsakdan ni zvedljiv na samega nase. Komelj ga ne lovi v splošnosti vzdušja, temveč ga lomi v tistem, kar vzdušje prekinja, v neki


95 partikularnosti – v tetovažah, v napisih na letalu v zraku, v izjavah. Na tej točki se morda lahko dotaknemo še proznih fragmentov, vključenih v zbirko. Ti nekoliko spominjajo na prozne fragmente Pessoe, stilsko in slogovno so minimalistični, pogosto jih tvorijo dialogi, osebe pa so skrivnostne in grajene neposredno skozi misel, ki jo izražajo. Ta je prepredena s svojimi nenavadnimi okoliščinami izrekanja, s sanjami in paradoksi, ki se zrcalijo v nedogled, prav tako kot pesmi. Znano je, da so dialogi najtežji segment pisanja proze. Komelj do sedaj proze ni objavljal, kljub temu pa so dialogi v njegovih fragmentih preprosto vrhunski. A ne gre za vprašanje obrti, temveč za prisluh govorici, iz katere se dialogi izvijajo. Pozornost na jezik je tu – kljub temu da gre za izrazito prozo – pesniška. Ko z menjavo literarne vrste pride tudi do določenega manka poetične vznesenosti, se občutje branja spremeni v blago srhljivost, sumljivost, ki spominja na tipične predstave o orientalskih pripovedkah. Zgoraj smo kot primerjavo omenili Rumija in zdaj nam težko uide presenečenje ob opažanju, kako je Komelj pravzaprav "vzhodnjaški". Koliko skupnega ima s tamkajšnjo mistično tradicijo.

Literarne kritike

Ali ne gre v prid temu dejstvu tudi to, da gre za slovenskega pesnika, pesnika malega jezika, iz kulturno periferne države, iz nekega eteričnega mesta, v katerem se mešajo podeželje in socialistična betonska utopija, depresija in mrak, obenem pa nenavadna, že skoraj srhljiva lahkotnost in poletnost? Podobno kot si Ciorana, Komelju ljubega esejista, težko predstavljamo drugače kot Romuna, si Komelja težko predstavljamo drugače kot Slovenca – ravno v tem, da je tako neslovenski. Podobno kot Metelkova, modri ljubljanski klošarji, Slavoj Žižek in še kdo ali kaj. Ustavimo se na tej točki, kajti esej v dialogu z multiplicirajočo se poezijo in prozo Komelja bi se lahko multiplicirajoče nadaljeval v nedogled. Lahko bi jo zasledovali in lovili še naprej, toda obenem bi bilo vse vedno že jasno. Gre za monstruozno jasnino, ki zase vsakič znova zahteva nov uvid. Ki sije in se zatemnjuje obenem. Liebestod je res monstruozna knjiga in kot takšna lahko zaslepi. Kritike nekaterih bralcev, da je Komelj morda v svojem pesniškem delu že povedal to, kar je povedal v najnovejši knjigi, morda spregledajo prav to, da ne gre za poezijo, ki bi želela nekaj povedati, temveč nekaj govoriti, govoriti, govoriti in da jo je najbolj smotrno brati ravno kot takšno. Kot


96 pojavljajočo se in izginjajočo se, vrtečo se v velikem krogu in malih krožnih finesah, kot besedo, ki spravlja v zanos. Toliko bolje, če lahko njegove različne knjige na različnih mestih in nas pričaka enako, kajti to enako je vedno novo. Veličasten dosežek.

Tonja Jelen PRONICLJIVO ODSTIRANJE KONCENTRIČNIH PLASTI POEZIJE Barbara Pogačnik, Alica v deželi plaščev Mladinska knjiga, 2016, zbirka Nova slovenska knjiga

Pesnica, literarna kritičarka in prevajalka Barbara Pogačnik je s svojo zadnjo pesniško zbirko Alica v deželi plaščev (Mladinska knjiga, 2016) odprla pronicljiv feministični diskurz z analizo pravljičnih dekliških likov. Prvi cikel, naslovljen Potovanje, je sestavljen iz pesmi, v katerih nastopajo tretjeosebni pesniški subjekti oz. kot zapiše avtorica tri

Literarne kritike


97 figure dekliških likov: Sneguljčica, Alica in Ronja, uporabi pa tudi Pepelko. Vse predstavljajo lok poskusa ženskega osvobajanja, ki je po večini žal neuspešen. Če lepa in nikdar odrasla Sneguljčica (pravljice pogosto prikazujejo brezspolna ali nedorasla bitja) predstavlja prototip tradicionalne podrejene ženske, ki je s svojo lepoto strah in trepet tudi zlobnim in močnejšim likom od sebe, sta vse, kar ji ostane, milina in dobrota. In seveda pridnost. Sneguljčica ponazarja podobo statične ženske, speče in obsojene na krivdo drugih. Sneguljčica tako torej predstavlja podobo novodobne Eve: »Jabolko poželenja je / izpljunila, ko smo jo tolkle / po hrbtu!« (pesem Sneguljčica). V pesmi Temno modri dan, zrnje: Sneguljčica avtorica uporabi razmerje med modro in belo barvo, ki sta tudi sicer pogosto rabljena skozi pesmi. Ponavljanje je kot cikel bivanja in minevanja, prazgodba, ki ni nikoli končana: »Da bi izvedela o žilah in o koži, si postilja in postilja / belo posteljo. Vedno znova se ponavlja / konec predstave v prostranem / gledališču. Občinstvo vstaja in ploska.« Avtorica prehaja v ritem valovanja, s katerim doseže zvočen učinek, ki je kot uspavanka. Sam motiv življenja-predstave je mogoče preveč klišejski.

čas raziskuje, a se zato mora ustaviti čas. Alica je Odisej v ženski podobi, ki z nekoliko obrabljenim rekom: »Alica teče proti vetru/…/« v pesmi Alica Odisejka, vseeno izpelje osrednjo idejo zgodbe. Motiv plašča, ki se odpira, je kot metafora padanjaspoznavanja Alice, še posebej v dobro izpeljani metafori: »Alica je bila klobčič, ki bi moral postati plašč, in plašč / jo je špikal navznoter v različne organe, se sršil / kot črna mačka.« (sklop pesmi Kratke epizode iz dežele plaščev). Alicin svet je kot osvobajanje dekliškega lika, ki je na poti skozi iniciacijo deležen tako vzponov kot padcev, a le tako lahko ostane samosvoj in ne v breme svojih naslednic kot Sneguljčica. Paralele začetnega cikla je možno vleči s sicer nekonsistentno klasifikacijo – ali dramskim ali kratko proznim delom – Elfride Jelinek Smrt in deklica, ki se po tematiki in sporočilnosti sklada z obravnavano pesniško zbirko, vendar je Pogačnikova zgolj kritična do ustaljenih vzorcev in dosti manj neposredna in neusmiljena kot avstrijska avtorica. Slednja je dosti bolj groteskna in ekspresivna. Vendar sta jezik in metaforičnost pri Pogačnikovi toliko suverena, da razvite podobe ne delujejo povsem hladno in distancirano.

Naslednji, pogosteje rabljen lirski subjekt, ne samo v tem ciklu, je Alica, ki je kot podoba igrive deklice, ki ves

Drugi cikel Modrina hiše predstavlja eksistencialno problematiko, povezano s simbolom

Literarne kritike


98 modre barve. Odstiranja povsem realnih sličic za stenami hiše ima v temi ciklu pomembno vlogo. Sam pojem hiša predstavlja problemsko razvijanje pesmi, saj lahko avtor prehitro zaide ali v grobi in surov naturalizem ali v otožno idilično nostalgijo. Avtorica ne zaide v nikakršno skrajnost, z analitičnim pristopom ubesedi raznolikost doživljanja objekta, tako v prvoosebnem pesniškem jazu kot tudi opazovalka, pri čimer gre predvsem za potujitveni efekt. Hiša tako lahko predstavlja le še skelet minljivega ali jedro vrenja in pretakanja: »Hiša, velik pojem praznine in polnosti. Hiša, četudi se ruši, / pred lastno modrino ne umira.« Simbol modre in hiše tako predstavljata širino z vso svojo preteklostjo, sedanjostjo in verjetno prazno prihodnostjo. V celotni zbirki so po obliki pesmi v prozi, a so ravno tu še posebej dobro deljene na posamezne kitice, ki lahko učinkujejo kot posamezne zgodbe v pesmi; npr. Čipkasti ovratniki in Izposojevalnica. Kljub pretresljivim pesmim, v katerih avtorica spretno uporabi tudi sinestezijo vonjev, ki dajejo občutek minevanja: »Prostor je podoben kleti, kjer se širi vonj / zemlje ob zimskem krompirju.« (pesem Hiša), pa niso temne, temveč so kot zastal pogled na sliki, na kateri se lahko dogaja celotna zgodba. Tretji cikel Guba je stopnjevanje obojega padanje in zaprtost v objekt,

Literarne kritike

predstavlja lirski subjekt, ki se kar nekako zakrči. Še posebej dobro izriše čutno-vidno podobo življenja: »So leta naših življenj, ko se vse začne znova. / Izbrišejo se križišča in vozli, vse, kar smo vedeli in se naučili, / in to, kar so nam vozli prinesli, vključno s sabljami, ki so / presekale gordijske. Postanemo banalni, / ničesar ne znamo zagrabiti.« (pesem Zračne sile (Air force I)), v kateri z vso kritičnostjo prikaže stagnacijo in boj lirskega subjekta, ki se sicer lahko zagozdi, a ko pride nov vzgib, mora iti naprej. Zadnji cikel Miniaturke predstavljajo kolaž raznolikih podob živali, Picassove slike Avignonske gospodične, personificiranih mestnih vedut, potovanje Simone de Beauvoir in Paula Sartra ter kritične drže do starejšega literarnega sveta. Nadrealizem še posebej dobro izpelje v pesmi V tlakovcih: »Tlakovci v temnem podhodu zmajujejo / s kamnitimi glavami, polnimi sami sebe navznoter,«, v kateri pa je tudi izpostavila (eko)kritiko do intenzivne živinoreje: »/…/ koščki resnice odpadajo kot meso z industrijsko / vzgojenih piščancev, prelahko ločeni od kosti in z le malo / okusa/«. Likovna podoba pesniške zbirke je v času, ko se krčijo sredstva tudi za oblikovanje, privlačna. Abstraktna ekspresionistična podoba ženskega telesa na naslovnici, slikarja Jožeta


99 Ciuhaja, se sklada s tematiko same poezije, saj je podoba ženska kot osrednja tematika poezije; v njej se pojavljajo deklice, realne uspešne umetnice in intelektualke, ki so v nenehnem iskanju sebe in prebolevanju različnih travm, prav tako pa se v pesmih pojavi več pesniških jazov avtorice same, npr. v pesmi Nadstropja in Mehko sem pristala v tej tujini. Pogačnikova je suverena v jeziku, razvijanju podob in pronicljivosti misli. Čvrstost jezika je v še tako težko problemsko zastavljenih pesmih prepustna in zračna. Poezija Pogačnikove je kot odpiranje plasti, plaščev, sten in odstiranja zaves bralca ali kar Alice-avtorice same. Avtoričin samosvoj pesniški jezik, individualnost in izraznost pa v določenih pesmih jemljejo citati, ki sicer predstavljajo dobre uvode v pesmi, vendar pa ponekod te uverture delujejo kot edino gonilo in povod za nastanek zapisanega, zato prevečkrat sovplivajo na interpretacijo pesmi. Pesmi tako niso emocionalno močne, da bi ti lahko ostale dlje časa v zavesti. A je četrta pesniška zbirka Barbare Pogačnik vseeno intelektualno dovolj široka, nadrealistično metaforično dobro izpeljana in simbolno dobro prepletena, da določene, predvsem pop citate, vseeno odtehta.

Literarne kritike


100

PRAVLJICA Maja Furman BRLOG ZA CEKIN *objavljena v reviji Zmajček Lovcu je med lovom na lisico iz žepa padel cekin. Našel ga je jež. Radovedno ga je ovohaval, »zanimivo, zanimivo,« se je čudil in ga poskušal nabosti na hrbet. A cekin se ni zataknil za bodice, vedno znova mu je zdrsel na tla. To je opazovala lisica. »Ah, kaj boš s cekinom, saj ni hruška, da bi jo snedel,« mu je naposled rekla, »kar meni ga daj. Jaz vem, kako ga uporabiti,« je še zvito dodala. »Kaj mi daš zanj?« se ni pustil pretentati jež. »Hruško!« je izstrelila zvitorepka in ježu res pomolila dišeč zlatorumen sadež. »Velja,« se je razveselil jež. Nabodel je hruško, lisici pa dal cekin. Košatorepka je potežkala cekin in se zadovoljno namuznila: »Zdaj sem bogata. Končno bom lahko zapustila gozd in si privoščila razkošno življenje v mestu! In lovec me nikoli več ne bo našel! « In je šla, s cekinom čvrsto stisnjenim v šapi. Zadovoljno si je prepevala. Že je prišla do roba gozda, v daljavi je že videla obrise mesta, ko je srečala volka. »Zakaj si dobre volje, botrica?« jo je ljubosumno vprašal namrgodeni volk. »Tudi ti bi bil, če bi bil bogat kot jaz,« je rekla lisica. »Ti bogata? S čim? S premetenostjo?« jo

Pravljica

je podražil volk. »Poglej,« mu je pokazala cekin. Volk je zazijal, nato se mu je v očeh zabliskal pohlep. »Kaj hočeš imeti za cekin?« jo je vprašal. »Preselila sem bom v mesto in si tam s cekinom privoščila razkošno in varno življenje, zato ga ne zamenjam,« je rekla lisica. »Dam ti karkoli zanj,« je vztrajal volk. Takrat se je lisički posvetilo. »Karkoli, praviš? Tudi svoj brlog?« ga je sladko vprašala. »Tudi!« je brez razmišljanja rekel volk, »ko bom imel cekin, ne bom več rabil brloga, saj ne bom imel več časa posedati doma. Šel bom v mesto in si kaj lepega kupil,« je še pojasnil. »Prodano!« mu je v šapo segla lisica in sta sklenila kupčijo. Volk se je s cekinom odpravil proti mestu, lisica pa se je naselila v njegov brlog. »Tukaj bom na varnem. Lovec se volka boji. Nikoli si ne bi upal vstopiti v njegov brlog. Hihihihi, kako odlično kupčijo sem sklenila! Če dobro pomislim, mesto ni zame,« je zadovoljno godrnjala, ko si je začela preurejati nov dom. Ko je končala, je legla na posteljo in brezskrbno zadremala. »Če mi ni uspelo ujeti lisice, bom pa ujel tebe volk!« je nenadoma zarohnelo pred brlogom. Lisica je skočila po konci, ko je prepoznala lovčev glas, in na drugi strani zbežala iz brloga. Lovec se je utaboril pred brlogom in čakal, da se bo volk predal. Roko na srce, ni premogel dovolj poguma, da bi dreznil v volčji brlog. Na preži je bil do večera, ko je pot


101 mimo brloga prinesla ježa. Čeprav je jež majhna žival, lomasti kot velika. Ko je lovec v mraku slišal ježevo lomastenje, je prestrašeno zavpil: »Voooolk! Samo šalil sem se!« in je stekel stran. Pri tem pa mu je iz žepa padel že drugi cekin. Zopet ga je našel jež. Tokrat ga ni poskušal natakniti na bodice, ampak ga je zakopal v mah. »Čim prej moram najti lisico, da cekin spet zamenjam za slastno hruško,« si je rekel in šel iskat zvitorepko. Do danes je ni našel, saj pravijo, da se je čisto zares preselila v mesto.

Pravljica


102

POEZIJA Aleš Jelenko IZ POVEDI V IZPOVEDI o feminizmu resnica je vselej v očeh opazovalca in nikoli v očeh tistega ki je s svojo prisotnostjo iz nje izključen ker bližina vselej vzpostavlja nek odnos ki izpostavlja navezanost na lastne stopinje v lanskem snegu niti zrcalo ne odseva tvoje podobe pač pa tvojo brezosebno sliko ki jo samoumevno montiraš v zlat okvir ob njej nikoli ne obnemiš čeprav bi moral zgolj moji zlogi namreč ne bodo odpravili ničnosti spoznanja

in preteklost

Poezija


103 ne bo izginila brez boja o seksizmu besede se pogosto izrodijo v nebesede in zrasejo dejanja tako impulzivna da s tebe slečejo sprana oblačila ne zavedaš pa se da s prisvojitvijo ne boš ničesar rešil ker ni ničesar kar bi se rešiti dalo morda sebe in jezik ki ti – kot tedu hughesu – binglja iz ust da s slino rišeš barbarske zastave zato da se nekdo nekje – kot sylvia plath – v imenu nečesa porine v neizbežno odločitev ker živeti ne pomeni nujno življenja in umreti ne nujno trpljenja

Poezija


104 o ljubezni (ni)sem epruveta za tvoje izločke ne išči torej blaženosti v mesenosti niti bližine v oddaljenosti svet ni pripravljen na novo ekshibicijo in vendar kdo sploh je pripravljen na karkoli vselej je namreč treba do roba do skrajnega roba toda kdo si pravzaprav želi jasnejšega pogleda boj se tistih ki se bojijo ki se bodo vsakič znova in vedno znova ustavili tik pod vrhom ker je bližajoča se jasnina prevelika za njihov žep pred ljubeznijo se ni mogoče skriti ali pred njo zbežati lahko ji le vrnemo pogled

Poezija


105 o (s)lepoti ko subjektivnost postane objektivizirana vse ladje izpljujejo na odprto morje in je njihova pojava na obzorju edini smisel obstoja da se kot luske lesketajo in odbijajo svetlobo ki pada nanje kot pogledi iz katerih raste surovost surovost kot stranski učinek nepristranske drže krik edwarda muncha vsakič znova se prestrašim ko z votlostjo pričnejo polniti ladijske trupe

Poezija


106 o enakopravnosti govoriti kričati tako glasno tako na ves glas da te nihče ne bo slišal vse bistveno se že od nekdaj potaplja v neslišnost tudi tvoje besede ki jim želijo odvzeti težo toda ravno z njihovo eksekucijo jim dodeljujejo sarkofag s tvojim imenom in legenda pravi da mumije vsakih tisoč let oživijo izbruhajo vso sračje perje ki so jim ga v času življenja natlačili v usta preden so jih zašili

Poezija


107 jaz že b r u h a m

Poezija


108

Borut Gombač OBSTAJA VEČ MOŽNOSTI Res je, obstaja več možnosti. Lahko bi si na primer obul tiste temnomodre snežke, s katerih sem natanko pred tremi dnevi otresel prah, s katerih sem dva ali tri tedne nazaj otresel prah, s katerih sem pred slabo minuto otresel prah in z vlažno krpo odstranil tanko lepljivo pajčevino. Lahko bi si torej obul tiste svetlomodre snežke, tiste svetlozelene, tiste prosojne, tiste zbledele … Lahko bi se še pred prvim snegom odločil obuti tiste brezbarvne snežke, katerih notranjost je že povsem razcufana in tako zelo prepustna, da se je sploh ne da več ločiti od zunanjosti. Lahko bi se odločil bos zabresti skozi navidezne novembrske zamete. Lahko bi si leta in leta slačil oblačila, v katerih sem na nek način bolj gol od kože same. Lahko bi zlezel v skafander nekoga tisoče kilometrov nad tlemi. Lahko bi se v profani (a pomenljivi) hollywoodski prispodobi spremenil v odštekanega moža v črnem in z žarečo palčko vsem, ki so kdaj na tak ali drugačen način zaznali moj obstoj,

Poezija


109 preprosto izbrisal spomin. Tudi tistemu v ogledalu. Zato sploh ne bi vedel, komu bi ga v resnici izbrisal. Lahko pa bi še pred izgubo spomina pozabil na neizogibnost izgube spomina in se spremenil v črto, ki jasnejša od robov telesa po navidezni sredini razmejuje vse od vsega ali pa še raje v nedvoumno ograjo iz masivnega sivkastosrebrnega pohorskega granita, okrašeno s črnimi mrežasto prepletenimi železnimi viticami. Vauuu, s kakšno umetelnostjo, žarom in osredotočenostjo jih je s čvrsto kovaško dlanjo znal oblikovati molčeči oče mojega očeta!

Poezija


110

Petra Kolmančič POVRATNA ZANKA V na videz miroljubnem moškem preži razdražena zver, v surovi zveri nepotešen ranljiv mladenič, v njem diha premišljen hladnokrven mehanik, v mehaniku preveč občutljiv deček, v njem igrivo samotno srce, v srcu umirajoča zvezda, zdolgočasen starec, ciklična povratna zanka. Naokrog seva svojo zapleteno prisotnost. V njegovi zavesti svetovi, neodvisni od mojih, v valovih puhtijo od njega, ko se ponoči zbudim, majhni delčki vsega njegovega v velikih množinah lebdijo v zraku, bledo osvetljeni z mesečino, vdihavam jih s celim telesom, nepripravljena kot vedno, ko me obišče kaj nezaslišano oddaljenega, s čimer se ne znam sporazumevati. Utripa ob meni kot velika arterija, ki utripa sama sebi, poskušam ga nežno poljubiti na sence, a moj poljub mu že dolgo ne stori ničesar, o njem lahko samo še ugibam, vsekakor z vsakim novim dnem uganem vse manj, in že dolgo več ne obvladujem mase najine ljubezni.

Poezija


111 Zraven sem bila, ko so se najina telesa sporazumevala po svoje, se razumela in še več, ljubila in še več, zraven sem bila, to je res, a nekje je meja teh reči, to bi si lahko mislila, vendar jaz ne razmišljam tako, umreti v lepem je mogoče večkratno, srečni smo lahko geometrično progresivno, sem verjela – amaterka lastne eksistence. V votlini teme razprostrem sveže oprane rjuhe, iz katerih se usipajo bele luske. V votlini teme noč za nočjo skrbno in potihem odkopavam najine nekdanje kosti.

Podzemlje Včasih skušam misliti tisto tam onkraj, kar se je s časom nagomililo za vsemi temi slikami, mislimi in besedami.

Poezija


112 Usmerim tipalke skozi močvirje v podzemlje in previdno potipam senčno stran reči, grozo in srh, trupla, gnile sadeže, das sogennante Böse, vse, kar se tako zelo razlikuje od tega tu, a je v meni, in zato na nek način domače. So območja v nas, kjer na videz prijazno spregovori z dikcijo zla in surovosti, kjer se moje najsvetlejše lesketa črno, razprto in grozeče, kjer sneži, ves čas, in me nosi skozi temo in metež, samo, samcato, prezeblo, kjer ne pripadam nikomur in nihče ne pripada meni. Misli tu spodaj so napačne, neutemeljene; tako se ne razmišlja, če si hočeš dobro, tako se ne razmišlja, če se nočeš raziti sam s seboj. Sanje tu spodaj so oporečne, pogubne; natančno vem, kako je treba sanjati, da je kolateralna škoda najmanjša,

Poezija


113 da se ne uničiš še na ta način. A vendar sanjam naprej. Kajti včasih skušam misliti tisto tam onstran – onstran kombinatorike objektivnih naključij, onkraj imperativa ljubiti in sanjati tako, kot je prav; včasih se hočem uzreti ali pa se magari le sanjati polno prisotno v čudovitem brezhibnem dnevu brez napake, brez druge strani.

Poezija


114 LITERARNI FESTIVAL SPIRALA 2018

Za otroke PONEDELJEK 3. 12. ob 17.00 (Velika galerija Doma kulture Slovenske Konjice) Pravljična zgodba za najmlajše

Za odrasle PETEK 7. 12. ob 18.00 (Čitalnica Splošne knjižnice Slovenske Konjice) Predstavitev IV. številke Literarne revije Spirala Branje pesmi, zgodb in pravljic 7. 12. ob 19.00 (Dvorana Doma kulture Slovenske Konjice) Literarno glasbeni večer Vinko Möderndorfer in Kristian Koželj Pogovor vodi Maja Furman


115

SPIRALA Revija o literaturi /brezplačnik/ Letnik IV, št. 4 (december 2018) ISSN: 2463-8013 Izdala in založila: Javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice Odgovorna urednica: mag. Renata Klančnik Urednika za poezijo: Aleš Jelenko in Tonja Jelen Uredniki za prozo: Ana Miličevič, Marko Bezenšek in Maja Furman Jezikovni pregled: Tonja Jelen (poezija) in Marko Bezenšek (proza) Uredili: Ana Miličevič, Marko Bezenšek in Manca Založnik Likovna podoba: Tina Konec Tisk: Demago Naklada: 300 izvodov


116

Profile for Splošna knjižnica Slovenske Konjice

Spirala 2018  

Literary magazine

Spirala 2018  

Literary magazine

Advertisement