{' '} {' '}
Limited time offer
SAVE % on your upgrade.

Page 1

Skrinja

Brezplačni izvod

Glasilo radovljiske dekanije V

December 2019

Letnik 17

Številka 2

Božič

Skrinja v Skrinji Naslovne besede so mi poletele na papir, ko sem začela razmišljati, kaj lahko sestre usmiljenke ob letošnjem božičnem prazniku povemo vernikom radovljiške dekanije. Skrinja! Kdo ne bi ob tej besedi najprej pomislil na skrinjo stare zaveze, ki jo je Mojzes po Božjem naročilu dal izdelati, da so vanjo položili tabli desetih Božjih zapovedi. Tako je nastala skrinja zaveze z Bogom, ki se je razodel Abrahamu in njegovim potomcem; skrinja, ki je njegovo izvoljeno ljudstvo poslej spremljala na vseh njegovih poteh, mu zagotavljala Božjo navzočnost in pomoč, prinašala zmage, pa tudi poraz, kadar se je v srcu in ravnanju oddaljilo od svojega Boga. Kristjani pa se o božiču spominjamo, da je iz te 'skrinje zaveze' izšel rešitelj judovskega naroda in vsega sveta. Mar v Lavretanskih litanijah ne imenujemo Marije, Jezusove matere, prav Skrinja zaveze? Iz njenega brezmadežnega naročja se je rodil Jezus. In adventni čas nam je dal priložnost, da smo mogli spet bolj občudovati to čudovito Skrinjo nove in večne zaveze, čisto, brezmadežno, okrašeno z mnogimi biseri ponižnosti, globoke vere in zaupanja v Vsemogočnega. »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen,« je zapela v svojem slavospevu. Ob misli na Brezmadežno moremo tudi hčere krščanske ljubezni, kakršno je naše uradno ime, ponižno priznati, da nam je Bog po njej storil velike reči. Ob vseh drugih milostih, ki smo jih prejele s poklicem v Bogu posvečeno življenje, je še ena izredna. Bog je mlado sestro Katarino Labouré izbral, da jo je leta 1830 v Parizu obiskala Brezmadežna in ji za-

Sestri pred uto Brezjanko v Begunjah upala posebno nalogo: razširjanje njene svetinje, da bi svet po njej spet bolj našel Boga. To poslanstvo je bilo in je še po s. Katarini zaupano najprej družbama sv. Vincencija, nato pa še mnogim, ki so si čudodelno svetinjo privzeli za svojo. Tako ta svetinja, ki je edina prišla med ljudi po izrecnem Marijinem naročilu, že skoraj dvesto let ljudi vodi k Bogu. Ljudem, ki po njej prisluhnejo Brezmadežni, oznanja, da je Bog vedno z nami in nam deli svojo pomoč; da ve za slehernega človeka, njegove potrebe, želje in stiske. Zato vas, drage sestre in bratje radovljiš­ke dekanije, vabimo, da tudi vi ob teh praznikih še bolj pozorno prisluhnete človeku ob sebi. Naj Bog po vas prihaja zlasti k tistim oddaljenim, ki morda že dolgo niso občutili božične sreče. Jezus, katerega rojstvo bomo spet obhajali v podobi majhnega otroka, naj vsej vaši dekaniji prinese toploto in lepoto božičnih praznikov, pa tudi svetlo prihod­

nost, v poživljeni veri in zaupanju. V molitvi vas bomo po Marijinih rokah prinašale k Novorojenemu v jaslih, tej čudoviti Skrinji božje zaveze z nami ljudmi.

- Sestre usmiljenke, Šentjakob ob Savi (predstavitev Družbe hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk na 6. do 8. strani)

Kraljica Zmagovalka v Plečnikovi kapeli v Begunjah


PREDSTAVLJAMO

Pozdravljeni, župljani radovljiške dekanije!

16 let dekanijskega glasila Skrinja

Sem Boris Rozman, rojen 23. 3. 1973 v Kranju, doma pa iz župnije Sora. Pred dobrim letom sem prevzel službo upravitelja župnije Jesenice in Svetega Križa, letos pa še župnije Dovje. Izhajam iz štiričlanske družine, priseljene v Medvode ravno v letu mojega rojstva. Tako, da bi lahko rekel, da sem pravi Medvoščan, vendar po šestih letih bivanja v ljubljanskem semeniš­ ču, in sedaj po štirih letih duhovništva, temu ni več tako. Po odhodu v bogoslovje sem v resnici zapustil svoj dom, tja se še vedno vračam na obisk k staršem, vendar so ti obiski v zadnjem času kar redki, še posebej odkar prebivam na Jesenicah. Tu pestrega dela ne manjka. Za duhovniški poklic sem se odločal v tridesetih letih mojega življenja. Po srednješolski izobrazbi sem elektrotehnik - elektronik, vendar sem že po končani srednji šolo zajadral v trgovske vode in v tej branži služil kruh. Željo sem imel ustvariti si družino, vendar me je Gospod klical na drugačno pot, pot duhovništva. To vsekakor ni dolgočasno poslanstvo, prav nasprotno, veliko izzivov imamo na voljo, če želimo graditi Božje kraljestvo v današnjem času. Pri vsem prizadevanju je potrebno črpati moč pri Gospodu, on je trta, mi smo mladike. Če se oddaljimo od Njega, se na koncu posušimo, izgubimo vero in moč za vztrajanje v krščanstvu. Zato, bratje in sestre, vam želim, da bi ob božičnem praznovanju pokleknili pred Dete Božje in se mu iz srca zahvalili za dar ljubezni, ki se je v Njem spustila na ranjeno zemljo. Da moremo po Njem prejeti mir in veselje po katerem hrepeni naše srce, da moremo po Njem zajeti milosti, ki izvirajo iz zakramentov Cerkve, ki so nam dani, da bi zmogli vztrajati v hoji za Njim. Ta hoja ni vedno lahka, vendar je cilj veličasten, zato se splača truda in žrtev, ki jih zahteva. Obilo Božjega blagoslova kličem na vas!

Mineva šestnajst let, kar župnije v dekaniji Radovljica povezuje med seboj občasnik Skrinja. Bil sem med pobudniki te publikacije in predlagal, kako naj se imenuje, zato so me pobarali, kako smo prišli na zamisel, naj ta občasnik nosi ime Skrinja. Skrinja je bila nekdaj obvezen del pohištva v naših domovih. Vanjo so devali najpomembnejše družinske dragotine in tudi marsikaj, za kar so mislili, da jim bo pozneje prišlo prav. In ko so te stvari potrebovali, so jih dobili v skrinji. Uporabnost skrinje naj bil tudi navdih za poimenovanje dekanijskega občasnika. Vanj naj bi napisali, po čem je znana posamezna župnija in kaj se pomembnega v njej dogaja. S tem bi bogatili drug drugega in se med seboj povezovali. Po šestnajstih letih lahko vidimo, kako pride prav, da se sproti zapiše, kaj se na

- Boris Rozman, upravitelj župnije Jesenice in Svetega Križa ter župnije Dovje

pod­ročju dekanije dogaja, saj to že danes predstavlja pomemben arhiv za vsakega, ki želi kaj zvedeti o najbolj značilnih žup­ nijskih dogodkih v tem času. V Lavretanskih litanijah imenujemo Marijo Skrinja zaveze. O njej je v evangeliju večkrat zapisano: »Vse to je ohranila v svojem srcu«. Tako se je Marija ob dogodkih svojega življenja vedno tesneje povezoval z Bogom. Tudi table Božjih zapovedi, ki so jih hranili v Skrinji zaveze naj bi Božje ljudstvo povezovalo z Bogom in ustvarjalo harmonijo med ljudmi. Dekanijska Skrinja naj na svoj način pripomore, da se bomo Božjih zapovedi vedno znova spominjali, se po njih ravnali in tako bogatili naš čas s tem, kar mu najbolj primanjkuje. Spomini nas bogatijo in se še posebej ob praznikih vedno znova prebujajo v nas. Tudi sam bom ob letošnjem božiču podoživljal božična praznovanja v radovljiškem koncu. Čar božiča je tudi v tem, da se ob njem navzoči vsi božiči, ki smo jih preživeli. Želim vam, da bi letošnji božič tako praznovali, da se ga boste v prihodnje s hvaležnostjo in veseljem spominjali. Naj vam vsem, ki radi segate po Skrinji in jo s pridom prebirate, novorojeni Odrešenik podeli obilje svojih milosti in blagoslova!

- Jože Drolc, nekdanji župnik župnije sv. Petra v Radovljici in dekan radovljiške dekanije

2

Občasnik SKRINJA izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 23. 12. 2019. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, s. Barbara Poredoš, Jelka Koselj, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman, in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh. Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: specom@specom.si.


Kranjčan med Gorjanci. Bolj gorenjskega kot to si težko predstav­ ljamo. Novi gorjanski župnik sem bil namreč rojen v Kranju, ki je bliže Gorjam, kot sem si ob prejemu nadškofovega dekreta mislil. Do svojih staršev, ki sta dala življenje meni in še mojim petim bratom in sestram, imam sedaj, ko so vendar že dokončali popravila na avtocesti, samo dobrih dvajset minut. Avtocesta res povezuje kraje. Ali bo znala povezati tudi ljudi? Življenjska pot me je kmalu začela voditi po svetu. V času srednje šole samo do Šentvida nad Ljubljano, kjer sem obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo, leta 1997 pa sem se premaknil proti središču glavnega mesta, ko sem stopil v Bogoslovno semenišče. A tam sem ostal samo dve leti. Leta 1999 sem namreč študij teologije nadaljeval na Papeški gregorijanski univerzi v Rimu in nato na benediktinskem Ateneju sv. Anzelma, kjer sem magistriral iz zgodovine teologije. V duhovnika sem bil posvečen leta 2004 in se nato še za nekaj časa vrnil v Rim. Kot duhovnik študent sem bil za božič istega leta dodeljen v pomoč župniku Jožetu Drolcu, kar pomeni, da sem svoje duhovniško poslanstvo začel opravljati prav v radovljiški dekaniji. Spomnim se, da je v tistih dneh leškemu žup­niku Štefanu Babiču vzelo glas in sem smel prvič v življenju voditi slovesno polnočnico v Lescah. Kasneje sem bil imenovan za kaplana v Ribnici na Dolenjskem. Dve leti zatem sem se vrnil v Ljubljano in postal nadškofijski tajnik ter duhovni pomočnik v Ivančni Gorici. Služenje dvema nadškofoma (mons. Uranu in mons. Stresu) se je dopolnilo še s službo pri kard. Francu Rodetu, ko sem leta 2011 odšel na študij cerkvenega prava v Rim. Pri g. kardinalu sem tajnikoval celih osem let in v tem času dokončal svoje študije cerkvenega prava z dosego doktorskega naziva. Gorje, starodavna fara na obronkih pod Pokljuko, so prva župnijska skupnost, ki ji služim kot »lastni pastir«, kot župnika imenuje Zakonik cerkvenega prava. Lepa in zahtevna odgovornost, s paleto obveznosti vse od srečevanja in pogovorov z ljudmi, verouka in skupin, do načrtovanja pastoralnega dela in skrbi za župnijske finance. A bolj kot »gospod župnik« bi želel predvsem biti sopotnik župljanov pri njihovi rasti v veri in prinašanju največje Jezusove zapovedi v življenje. Katera je že ta zapoved? »Ljubi Boga – ljubi bližnjega – ljubi samega sebe.« Kratko in jedrnato. Pa včasih tako težko uresničljivo. Kot skupnost si bomo zato pomagali na različne načine, tudi s premagovanjem starih zamer, da bi zmogli odkrivati stolet­ ne korenine vere v gorjanski zemlji in predvsem, da bi iz teh korenin tudi danes poganjali sočni sadovi vere, upanja in veselja.

- Matej Pavlič, župnik župnije sv. Jurija v Gorjah

Postani četrti kralj V evangelijih beremo le o treh modrih z vzhoda, ki so prišli počastit novorojenega Jezusa. A pravijo, da je na pot odpotoval tudi četrti kralj. Bil je bogat človek in je s sabo vzel tri dragocene kamne velike vrednosti. Kot trije drugi kralji je tudi on šel za zvezdo, ki se mu je prikazala. V njem je gorela želja, da bi videl Boga in ga počastil s svojim darom. Ko je tako potoval, je ob cesti zagledal potolčenega otroka. Vsega krvavečega je dvignil v naročje. Počasi je jahal nazaj v vas, skozi katero so pravkar šli. Poiskal je njegovo mater in ji, ko je opazil revščino njihovega doma, podaril enega od draguljev, da bi otrokovi družini pomagal k boljšemu življenju. Zvezda je izginila z njegovega obzorja. Ves žalosten je nadaljeval pot. Prišel je v naslednjo vas in srečal pogrebni sprevod. Za krsto so stopali žena in otroci. Zaradi dolgov naj bi jih prodali za sužnje. Kralju so se zasmilili. Razjahal je konja, iz pasu potegnil drugi dragulj, ki ga je namenil za novorojenega Kralja, in ga položil vdovi v dlan. Potem se je zopet podal naprej na pot. O zvezdi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Po več tednih iskanja je pripotoval v deželo, kjer je pustošila lakota. Imel je le še en dragulj. Ali naj ga daruje tem ljudem? Stiska ga je ganila. Ljudem je daroval še zadnji dragoceni kamen. Za Božjega kralja mu ni ostalo ničesar. Že se je hotel obrniti, ko je znova zagledal sijočo zvezdo. Ves žalosten je ugotavljal, da je potrošil že vse tri dragulje. Kljub temu se je odločil, da pojde za njo. Kmalu je prišel pred jasli, kjer so že bili ostali trije kralji. Prvi je Božjemu detetu prinesel zlato, drugi kadilo, tretji miro. Nato je pristopil tudi on. Priklonil se je Jezusu in ves žalosten pokazal prazne roke. Tedaj se je Jezus nasmehnil in mu šepnil: »Vse, kar si storil otroku, vdovi in ljudem v opustošeni deželi, si storil meni. Tvojega daru sem najbolj vesel.« Morda smo to zgodbo že večkrat slišali. A vedno znova nagovarja. Vse lepo, kar doživljamo ob božiču, tudi nas bogati za službo bližnjemu in polni naše roke in naša usta z zakladi pozornosti, dobrote in pravičnosti. Zazrimo se v nežno Dete in se ob njem učimo velikodušnosti, s katero se nam Bog razdaja. Preko nas se bo njegov glas slišal na tem koncu naše dežele in z našimi rokami se bo Gospod dotikal ranjenih ljudi okrog nas. Kaj ni to poslanstvo, ki je vredno kraljevskega dostojanstva? Postanimo četrti kralj! Iskreno voščilo mirnega in prijetnega obhajanja praznika Jezusovega rojstva. Emanuel, Bog z nami, naj vam s svojo bližino vlije upanja in moči za pogumno pot skozi življenje tudi v Gospodovem letu 2020!

PREDSTAVLJAMO

Nov obraz pri sv. Juriju v Gorjah

- Matej Pavlič, župnik župnije sv. Jurija v Gorjah

3


Slovesnosti na Brezjah v letu 2020 Sreda, 1. januar - Novo leto 2020 - 16.00: Sveta maša ob 20. obletnici razglasitve bazilike za Slovensko Marijino narod­ no svetišče Torek, 11. februar 2020 - 10.00: Lurška Mati Božja – srečanje bolnikov Sobota, 29. februar 2020 - 10.00: Srečanje alkoholikov in vseh, ki trpijo zaradi alkohola in drugih odvisnosti Sobota, 21. marec 2020 - Gospodovo oznanjenje Mariji 10.00: Blagoslov nosečih mater in vseh, ki si želijo otrok Sobota, 9. maj 2020 - 15.00: Vseslovensko romanje gasilcev Sobota, 23. maj 2020 - 20.00: Večer narodnih izročil

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

Nedelja, 24. maj 2020 - 10.00: Slovesni praznik Marije Pomagaj Sobota, 13. junij 2020 - 11.00: Najstniki romamo k Mariji Pomagaj Sobota, 20. junij 2020 - 10.00: 52. narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih Nedelja, 5. julij 2020 - 10.00: Nedelja Slovencev po svetu Nedelja, 26. julij 2020 - 10.00: Romanje zakonskih jubilantov Sobota, 15. avgust 2020 - Veliki šmaren - 10.00: Slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji Nedelja, 6. september 2020 - 10.00: 112. obletnica kronanja milostne podobe Torek, 8. september 2020 - 10.00: Rojstvo Device Marije ali mali šmaren Sobota, 12. september 2020 - 10.30: Molitveni dan za nove duhovne poklice Nedelja, 20. september 2020 - 10.00: Dan vojaškega vikariata; sveta maša z romanjem vojakov Nedelja, 4. oktober 2020 - 10.00: Obletnica posvetitve cerkve in 32. obletnica razglasitve bazilike ter Frančiškova nedelja Sreda, 7. oktober 2020 - 18.00: Rožnovenska Mati Božja. Torek, 8. december 2020 - 10.00: Brezmadežno spočetje Device Marije, Obletnica posvetitve oltarja pri Mariji Pomagaj.

Utrip v naših župnijah Pod Marijinim plaščem

4

BLED - »Bodite hiša sprejemanja s pogledom, z nasmehom in v odnosih,« nas je spodbudila naša vrhovna mati Francozinja Yvonne Reungoat, ki nas je to jesen obiskala v Marijinem domu. In prav to je drža, ki jo želimo sestre na Bledu skozi različne programe živeti še na poseben način.

Sprejemanje drugega in drugačnosti se začne v srcu, katerega sreča odseva potem v nasmehu tudi navzven. Ali kot je dejala naša soustanoviteljica sv. Marija Dominika Mazzarello: »Veselje je znak srca, ki zelo ljubi Boga.« Lahko bi dodali: »… in ljubi bližnjega.« To veselje v tem letu delimo s prvoobhajanci in birmanci, ki prihajajo k nam na duhovni vikend, prav tako pa tu krepijo svoj odnos z Gospodom zakonci in družine v okviru duhovnih vaj za družine, dijaki in študenti itn. Čez teden se na svetopisemskih uricah, v Marijini družbici in na svetopisemskih urah za odrasle zbirajo majhni in veliki, nudimo pa tudi inštrukcije iz različnih šolskih predmetov osnovnošolcem in dijakom ter jezikovne tečaje za odrasle. V januarju napovedujemo začetni kuharski tečaj za odrasle, februarja, med zimskimi počitnicami, pa kuharski tečaj za osnovnošolce. Naš dom in kapela sv. družine pa so na voljo tudi tekom tedna, bodisi za kratko molitev, (duhovni) pogovor ali preprost klepet, predvsem pa zato, da bi vsak začutil, da je ljubljen Božji otrok in da ima posebno poslanstvo na tem svetu. V adventu se bomo tega še bolj spominjali v duhovni in molitveni pripravi na božič, kjer bomo ob razlagi svetih podob ter ob Božji besedi vstopali v skrivnost Jezusovega učlovečenja. Želimo vam, da bi v svetih božičnih dneh sprejeli in izkusili navzočnost ter moč Boga – Otroka ter hvaležno kličemo na vas Božjega blagoslova v letu 2020. Vesel božič!

- Sestre hčere Marije Pomočnice z Bleda

Kot eno srce in ena duša OVSIŠE - Podobno kot v družinah se tudi v naših župnijah trudimo za lepe medsebojne odnose, za medsebojno povezanost … ki naj bi bila kot eno srce in ena duša. Pomembno je vsak večer narediti pregled dneva: kaj smo slabega storili, kaj smo važnega opustili in kaj smo dobrega naredili. Mogoče pa smo storili tudi kaj takega, kar nam ni bilo prijetno narediti, a je bilo dobro … Skratka: bodimo pozorni, da nam ne uide vlak, ki vodi v srečno večnost. O, da bi ob koncu življenja, mogoče pa že sproti ob koncu vsakega leta, lahko rekli kot apostol Pavel: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil …« V nebesa, k Bogu, naj bodo naravnane misli v teh božičnih dneh, ko smo še posebej odprti za Božje. Preko poletja se je v naši župniji spet zvrstilo veliko prijetnih in nepozabnih dogodkov. V maju so se pri zahvalni maši zbrali zakonci jubilanti, med njimi sta bila dva para zlatoporočencev.


Vsako praznovanje nas poveže med seboj in z Njim Na praznik apostolov Petra in Pavla se vedno veselimo z našim g. župnikom Francijem Kaduncem, saj ta dan obhaja obletnico mašniškega posvečenja. Ta praznik njemu in tudi nam veliko pomeni … »Ali sem hvaležen, da imamo še vedno svojega župnika in posledično svete maše …?« Na smenj je bil letos naš gost fotograf in novinar Tonček Planinšek. Njegovo življenje ni (bilo) lahko, a je svoj križ sprejel in ga »stisnil« k sebi. Tako ga lažje nosi. Povedal je tudi, da so invalidi ljudje s posebnim poslanstvom (in ne s posebnimi potrebami, kot nekateri radi rečejo). »Ali kdaj pristopim h kateremu izmed invalidov in mu tako polepšam trenutek bivanja …?« V oktobru smo še posebej radi molili rožni venec in dan celodnevnega češčenja je bil gotovo najdragocenejši v tem mesecu. Ves dan smo prihajali k Jezusu in ga v tišini ali z glasno skupno molitvijo slavili, prosili, se mu zahvaljevali. Sklepno mašo je daroval radovljiški novomašnik Rok Pogačnik. Dejal nam je, naj nas ta dan še posebej dvigne bližje k Jezusu, ta dan ne smemo ostati ravnodušni v odnosu do Njega. »Ali je Jezus v evharistiji skala mojega življenja …?« Na dan vseh svetih pa nam je g. župnik v pridigi spregovoril o svetnikih. Ti so v nekem trenutku življenja v sebi začutili Božjo Ljubezen, ki jih je spremenila. Svoj ego so spremenili v razdajanje, v ljubezen do bližnjega … »Se v življenju vsaj kdaj zmorem odpovedati svojim idejam, se izprazniti in narediti v sebi prostor drugemu …?« O, da bi tudi mi, izpraznjeni svojega ega, v teh skrivnostnih dneh začutili Božjo Ljubezen: Jezusa, ki se je ponižal v otroka. Naj ogreje naša srca, da bomo lahko izžarevali Njegovo Ljubezen vsem okoli sebe. Bodimo v teh prazničnih dneh kot eno srce in ena duša v naših družinah in župnijah.

- Joži Peternelj

Nov Pastoralni dom na Breznici

BREZNICA - 18. maja 2019, smo se na Breznici veselili blagoslovitve novega Pastoralnega doma. Vse odkar nam je pred štirimi leti domači župnik Marjan Lampret povedal, da se bo lotil zahtevnega projekta: rušenja starega farovža in graditve novega doma, smo brezniški župljani vztrajno zbirali pros­tovoljne prispevke, da bi dober načrt lahko udejanjil. Velika stavba starega Farovža je bila dotrajana in prazna. V njej ni bilo centralne kurjave, ne primerne električne napeljave, na objektu so zijale razpoke. Vse pastoralne dejavnosti so se že desetletja dogajale v dveh (pre)majhnih učilnicah, zato nov Pastoralni dom pomeni veliko pridobitev. Namesto starih prostorov, nove učilnice že služijo srečevanju otrok in mladih, v njem so čudoviti skavtski prostori, pevska soba, tu se zbirajo člani biblične, molitvene in drugih skupin v naši župniji. Ob skavtskih prostorih pa je prav prijetno manjše stanovanje, v katerega sta se že vselila mladoporočenca. Med drugim bosta opravljala službo hišnika.

Zlatomašnik Jože Klun BREZNICA Gospod Jože Klun, nekdanji brezniški župnik, letos slavi zlati jubilej - 50 let duhovništva. Ker je navada, da zlatomašnik obhaja zahvalno daritev tudi v župnijah, kjer je doslej služboval, ga je naš sedanji župnik g. Marjan Lampret povabil somaševat na Breznico in nam vsem naredil veliko veselje. Po šestnajstih letih je bil 16. junija gospod Jože Klun ponovno med nami in njemu v pozdrav je donela pesem Zlatomašnik, bod' pozdravljen! Prisrčno, sproščeno druženje z zlatomašnikom je bilo polno spominjanja in spodbud za dobro. Evangeljske besede: »Še veliko vam imam povedati,« so se zlile z mislimi in naravnanostjo našega zlatomašnika, ki tudi ob visokem jubileju ostaja neutruden sejalec Božje besede. Naj še naprej živi in deluje iz povezanosti z Bogom. - Barbara Kunstelj

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

Veselili smo se z njimi in jim po maši tudi prisluhnili … In se lahko vprašamo: »Se veselimo vsakega dneva, ki nam je v zakonu podarjen …?« Veliko božjega sta nam prinesla tudi bogoslovca Matej in Matjaž, ki sta bila v majskem vikendu na pastoralni praksi. Posebno doživetje je bilo tudi skupno junijsko romanje treh župnij: Ljubna, Mošenj in Ovsiš v Oglej in na Barbano ter septembrsko na Kurešček. Ta dva dneva smo skupaj gradili »Cerkev v malem« in si prizadevali za medsebojno edinost, med romariji pa je bilo čututi veselje in zadovoljstvo: bili smo kot eno srce in ena duša.

5


Predstavitev hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk, v Radovljiški dekaniji imajo skupnost na Breznici

Iz ljubezni do Boga pomagajo najbolj potrebnim ružba hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk je nastala v Franciji leta 1633, v času, ko je prebivalstvo zaradi mnogih vojn trpelo vsakovrstno bedo: lakoto in bolezni. V to revščino je Bog poslal duhovnika Vincencija Pavelskega, ki se je moral najprej sam spreobrniti, da je nato zmogel pomagati ubogim. Pri tem mu je velikodušno pomagala plemenita vdova Ludovika de Marillac, katere duhovni spremljevalec je bil. Po vaseh in mestih sta ustanavljala in vodila bratovščine krščanske ljubezni. To so bile prve organizirane laiške karitativne skupine žena – plemkinj in drugih, ki so se obvezale, da bodo iz ljubezni do Boga pomagale naj­ bolj potrebnim.

PREDSTAVLJAMO

D

6

Sčasoma je iz bratovščin nastala Družba hčera krščanske ljubezni. Sestavljale so jo večinoma preprosta kmečka dekleta, ki so prišle s podeželja in so najprej stregle ubogim pri teh bratovščinah. Ludovika jih je sprejela na svoje stanovanje in jih pod vodstvom gospoda Vincencija pripravljala na novo poslanstvo. Niso pa bile redovnice, ampak le preproste sestre, ker bi jih sicer v tistem času zaprli v samostane. Bog je podpiral to družbico, ki je živela zelo skromno, in ji zaupal še druga dela: zavzele so se za revne deklice, ki niso smele hoditi v šolo, za najdenčke, stregle so kaznjencem, bolnim v bolnišnicah, ostarelim in še kje. Nova družba (ne red in ne kongregacija) je kmalu začela delovati tudi zunaj meja Francije. Povsod so jim bili za duhovno vodstvo dodeljeni duhovniki Misijonske družbe – lazaristi, ki jih je prav tako ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Ko je v 19. stoletju začel prvotni elan v obeh družbah popuščati, je Bog poslal pomoč. Mlada novinka, sestra Katarina Labouré, ki je imela izredno rada Marijo, je v materni hiši v Parizu doživela njen obisk. V drugem prikazanju novembra 1830 ji je naročila, naj poskrbi, da bodo izdelali svetinjo, kakršno ji je pokazala. Pariški nadškof je to odobril. Po njej so se dogajala nenavadna ozdravljenja in spreobrnjenja. Ljudje so jo začeli imenovati čudodelna.

Prav v tistem času je v nekdanji Avstro-Ogrski mlada grofov­ ska hči Leopoldina Jožefa Brandis želela postati usmiljenka. Vstopila je k vincentinkam v Münchnu, misleč, da so to izvirne sestre sv. Vincencija. Postala je predstojnica graških vincentink in se leta 1850 skupaj z njimi pridružila pariškim usmiljenkam. Po njej so usmiljenke prišle tudi na naša tla.

Nekdanja hiša usmiljenk v Bohinjski Bistrici

Hiša sester na Breznici

Breznica, hišna kapela, 2018


V Ljubljano jih je pripeljala leta 1952 v mestno ubožnico. Kmalu jim je bila zaupana celotna skrb za bolnike v Ljubljanski deželni bolnici in še v več drugih bolnišnicah po Sloveniji, v umobolnicah, sirotišnicah, v Ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem in drugih zavodih. Ob razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije so leta 1919 dobile svojo Jugoslovansko provinco s provincialno hišo v Ljubljani. Že naslednje leto so zanje prosili srbski zdravniki raznih sanatorijev v Beogradu, ker so videli požrtvovalnost francoskih sester, ki so stregle ranjencem na solunski fronti. Bog je dal, da so naše sestre blagoslovljeno delovale tako v Srbiji kot na Kosovu in v Makedoniji. Povsod so z nesebično strežbo ljudem raznih narodnosti in veroizpovedi nevsiljivo pomagale graditi mostove med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Še več sester je odšlo iz Slovenije v druge republike bivše Jugoslavije po drugi svetovni vojni, ko jih je komunistična oblast iz zavodov v Sloveniji odslovila. Ker se niso hotele odreči svoji Družbi in predstojnikom, so bile 8. marca 1948 iz služb pri bolnikih in mladini odslovljene. Podržavili so jim vse zavode, tudi provincialno hišo v Ljubljani. Sestre niso vedele, kam. Največ jih je odšlo k svojim domačim, kjer so po svojih močeh nadaljevale s pomočjo bolnim in ostarelim ostarelim v župniji.

Begunje, paviljon Jožamurka, delo arhitekta Jožeta Plečnika

Begunje: Senčnica - Murka Brezjanka, delo arhitekta Jožeta Plečnika, 1938 Nekatere pa so si našle nove službe, da so se lahko preživljale in pomagale drugim, ki so ostale brez vsega. Za bolne in ostarele je oblast dodelila sestram razpadajoči grad na Raki pri Krškem, kjer so živele zelo ubožno. Pomagali so jim dobri domačini, ki po vojni sami niso imeli veliko, sestre pa so jim vračale z delom in obiski pri ubogih. Oblast je mlajše sestre kmalu poslala na prisilno delo, tiste, ki jih je imela posebej na piki, pa zaprla. Okoli 50 sester je prestajalo krivično obsodbo. Kljub vsemu se je Družba usmiljenk počasi spet postavljala na noge. Ker v Sloveniji ni smela sprejemati naraščaja, je semenišče (noviciat) za nove sestre leta 1954 odprla v Beogradu, kamor je preselila tudi provincialno hišo. Priglašala so se tudi dekleta iz albanskih župnij na Kosovu, nekaj iz Hrvaške in Makedonije. Provinca je tako postajala vedno bolj mednarodna. Ko je komunistični pritisk začel nekoliko popuščati, so se odpirala nova področja poslanstva. Številne sestre, ki so se po bolnišnicah v Srbiji in Makedoniji upokojile, so se vračale v Slovenijo, kjer so bile zaželene na župnijah za pomoč bolnim in ostarelim na domu, za poučevanje verouka in drugo pastoralno pomoč. Leta 1991 se je provincialna hiša preselila v Šentjakob ob Savi. Svojo karizmo so sestre zaživele v pomoči družinam, v domovih počitka in bolnišnicah, v katehetskem delu, duhovnih vikendih za mlade, za žene ipd. Danes živi okoli sto sester v osmih skupnostih v Sloveniji (Ljubljana, Miren, Breznica, Šentjakob ob Savi, Mengeš, Celje, Cerklje ob Krki, Kočevje), dve hiši sta na Hrvaškem, ena v Srbiji in dve v Makedoniji. V Mengšu je Dom sv. Katarine, kjer preživljajo večer življenja ostarele sestre, pa tudi zunanji oskrbovanci. V Albaniji in na Kosovu imajo sestre, ki pripadajo Albanski pokrajini (v okviru Slovenske province) devet skupnosti z okoli 50 sestrami. Tam pomagajo premagovati hudo duhovno in materialno revščino, ki je posledica bivšega ateističnega režima. Sestre želijo tudi v spremenjenih razmerah ostati »služabnice ubogih« in jim po svojih močeh prinašati Božjo ljubezen.

PREDSTAVLJAMO

Ob obisku vrhovne svetovalke iz Pariza

7


Delovanje usmiljenk na območju Radovljiške dekanije Begunje, Ženska kaznilnica, 1875–1942 V Begunjah na Gorenjskem, kjer je nekoč stal grad Katzenstein, so odgovorni v tedanji avstro-ogrski državi našli primerno posestvo za žensko kaznilnico. Graško provincialno vodstvo usmiljenk se je leta 1875 odločilo za nakup. Kmalu zatem so v Begunje prispele prve kaznjenke in z njimi usmiljenke. Le-te so zavod z obširnim posestvom uspešno vodile do leta 1941, ko so Nemci kaznjenke najprej premestili drugam, nato pa bolne in tiste z najhujšimi kaznimi odpeljali v Mauthausen pri Lienzu, od koder se niso več oglasile … Nekaj časa so bili v prostorih kaznilnice politični interniranci in usmiljenke so jim kuhale.

Begunje, prvotna kapela v kaznilnici

PREDSTAVLJAMO

Breznica pri Žirovnici, 1971–

Begunje, sestre s kaznjenkami pred pokopališko kapelico Sestre so bile iz kaznilnice odpuščene 3. oktobra 1942. Izgubile so zavod in vse drugo imetje, priznana jim je bila le lastninska pravica za Plečnikovo kapelo, katere obnova je bila končana leta 1940. Vse, kar je bilo v kapeli premičnega, so lahko odpeljale, nepremični del pa je bil zaščiten. Zaboje z opremo so najprej prepeljali v Marijin dom v Ljubljano, nato pa začasno shranili v cerkvi v Velesovem. Pozneje je bila Plečnikova dediščina iz begunjske kapele podarjena župniji Sv. Jakob ob Savi.

Usmiljenke so delovale tudi v Bohinjski Bistrici (1966–2009) in v Ljubnem na Gorenjskem (1955–1986).

8

Postojanka na Breznici je bila ustanovljena po zaslugi dveh sester, ki sta bili odpuščeni iz bolnišnic 8. marca 1948. Po izgubi dela sta živeli zunaj skupnosti. Z dovoljenjem predstojnikov sta kupili parcelo in se lotili zidave. V novo hišo so se marca 1971 naselile tri sestre. Hiša je bila namenjena sestram, ki so večinoma delale v bolnišnicah zunaj Slovenije in so bile potrebne oddiha in potrebnim svežega gorenjskega zraka. Sčasoma so prevzele katehezo, delo v za­ kristiji in skrb za cerkveno perilo, čiščenje in krašenje cerkve, obiskovanje bolnikov na njihovih domovih. Po vrnitvi z Madagaskarja leta 1972 je v skupnost prišla zdravnica s. Justina Rojc in se zaposlila v Protituberkuloznem dispanzerju na Jesenicah. Pomagala je tudi bolnikom, ki so prišli k sestram. Pozneje se je ena sestra zaposlila kot višja delovna terapevtka v radovljiškem Centru za usposabljanje, delo in varstvo. Za njo je leta 2012 prišla sestra, ki je kot medicinska sestra delala na kirurgiji bolnišnice na Jesenicah in poučevala verouk v župniji. Hišno kapelo je 4. avgusta 1978 blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, obnovljena pa je bila leta 2018. Trenutno sta na Breznici le dve sestri. Skrbita za sestre, ki prihajajo na letni oddih, ena pa že več let sodeluje v župniji in pri Karitas.

Hiši sta bili namenjeni bolehnim sestram za oddih; pomagale so bolnim na njihovem domu in se s katehezo in drugim delom vključile v življenje župnije.

- Vir: Provincialna kronika HKL, Šentjakob ob Savi

Begunje, kaznjenke pri ročnem delu

Begunje, s kaznjenkami pred kaznilnico


Božični koncert Kvinteta Vintgar na Blejski Dobravi BLEJSKA DOBRAVA – Vabimo vas na božični koncert Kvinteta Vintgar v soboto, 21. 12. 2019. Ob 18.00 bo sv. maša, po maši pa koncert v cerkvi sv. Štefana na Blejski Dobravi. Pri maši bo program sestav­ljen liturgičnemu delu ADVENTNI IN BOŽIČNI leta primerno. Na koncertu ne bo manjkalo tudi posvetnih KVINTET skladb, znanih VINTGAR in manj znanih, starih in novih, 14. 12. 2019 Celje v takšnih in dru15. 12. 2019 gačnih preobleLjubljana Zadobrova 21. 12. 2019 kah. Na orglah Blejska Dobrava nas bo sprem11. 01. 2020 Domžale ljal Andraž 12. 01. 2020 Banovec. PoŠkofja Loka doživite z nami 25. 01. 2020 Vipavski Križ sporočilo prihajajoče božične skrivnosti!

KO N C E RT I

Luka Debevec Mayer v Radovljici RADOVLJICA - 11. novembra je v radovljiški farni cerkvi imel koncert basbaritonist Luka Debevec Mayer, sin slovenskih staršev iz Argentine. Spada med največje svetovne operne pevce, gostuje na najznamenitejših svetovnih odrih, zato smo bili posebej veseli, da nam je tudi to leto podaril koncert. Naslov njegovega koncerta je bil »....in prenovil boš obličje zemlje...« Za poslušalce je bil ta koncert globoko duhovno doživetje. Njegovo petje se je izmenjavalo z molitvijo in igro. S svojo globino, karizmatičnostjo in čudovitim glasom je poslušalce tako pritegnil, da nihče ni odšel prazen, neprizadet domov. Ker pa je zanimanje za njegove koncerte v Sloveniji vse večje, se je odločil, da bo konec maja in v začetku junija prihodnjega leta, ko bo spet obiskal Slovenijo, pripeljal še znanega argentinskega skladatelja in pianista Diega Licciardija. Morda pa bomo Radovljičani imeli srečo, da nam bo tudi takrat podaril koncert.

- Avgust Mencinger

Voščilo iz Krope Kroparski farani voščimo blagoslovljeni božični čas praznovanja vsem bralcem SKRINJE, posebno pa uredništvu za 16 let uspešnega dela pri skrbi za redno izdajanje lepega glasila radov­ ljiške dekanije. Obenem pa se Kroparji pripravljamo na praz­ novanje naše župnije, ko bo prihodnje leto praznovala 400 let. Joža Čop je rekel, naš dobri znanec France Urbanija pa je ponovno obudil njegovo voščilo: Pa bohlonej, k smo prjatl.

9


USTVARJAMO

Angeli na voščilnicah VRBA - V leksikonu piše, da so angeli netelesna, duhovna bitja, več od človeka in manj od Boga. Posredujejo med nebeškim in zemeljskim, nadnaravnim in naravnim, Bogom in ljudmi. »Je angel Gospodov oznanil Mariji...« poje pesem o Mariji, ko se ji je približal Bog po angelu, ki je želel stopiti na zemljo in zaživeti pod srcem mladenke Marije. Naša prva molitev iz otroških let je bila Sveti angel, varuh moj in pesmica Angelček varuh moj. Vsakdo pa si angele predstavlja po svoje. Leta 2008 sva bila z možem na romanju v Sveti deželi. Veliko prizorov z angeli smo romarji občudovali na slikah in freskah v cerkvah. Spominjam se freske v cerkvi Marijinega obiskanja v Ein Karemu s pretresljivo zgodbo, ko Herodovi vojaki pobijajo otroke, Elizabeta pa je skrila malega Janeza, ker jo je obvaroval angel.Višek našega romanja je bil za nas obisk Pastirskih poljan v Betlehemu z votlinami. Na prehodu iz starega štetja v novo in tudi v času Heroda so te votline služile ljudem, ki so v njih prebivali. Bili so pastirji in poljedelci. Pastirji so tam videli zvezdo in slišali angelov glas. Frančiškani so pozneje na mestu, kjer se je pastirjem prikazal angel zgradili svetišče v obliki pastirskega šotora, z odprtino na stropu, kjer lepo prihaja svetloba od zgoraj, od Boga. Pri sveti maši, ki smo jo imeli v votlini, smo poslušali Lukov evangelij: »Prav v tistem kraju so pastirji prenočevali... Gospodov angel je prišel k njim in Gospodova svetloba jih je obsijala... Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar.« Na Pastirskih poljanah na našem romanju ni bilo pastirjev, ampak veliko romarjev s vsega sveta. Med nami pa so se gnetli dečki z velikimi prosečimi očmi in ponujali male izrezljane jaslice. Jaslice - hlevček je bil iz enega kosa figovega lesa, notri pa mini Jezušček, Marija in Jožef. Na te otroške oči na Pastirskih poljanah sem se spomnila nekaj let kasneje, ko sem bila na otvoritvi slikarske razstave v galeriji »Kašča« v radovljiškem župnišču. Na otvoritvi so otroci peli pesem o angelih, ki je bila tako mila, da so nas poslušalce prevzela čustva in so se nam utrnile solze. Okrnjeno besedilo, kot se ga spominjam, se glasi: »Kaj res nikoli nisi slišal angela, ki tiho brez besed, ti o ljubezni šepeta? Angeli so vedno tu, verjemi mi, globoko poglej v otroške oči! Angeli so vedno tu, verjemi mi, vedno, tudi ko si sam, sledijo ti!«

Na mojih voščilnicah, prva je za čas Miklavža (slika desno zgoraj na 11. strani), druga pa za božično-novoletni čas, so narisani angeli (slika zgoraj). Prva naznanja prihod dobrega moža iz nebes na zemljo, da bi obdaroval otroke. Spremljajo ga angeli in mu kažejo pravo pot. Besedilo pesmico mi je nekoč povedala Darja Jakopič s Planine pod Golico, ki je bila predsednica Društva podeželskih žensk po Golico in Stolom. Zelo sem ji bila hvaležna, ker sem dobila navdih za to voščilnico. Baje se da pesmica tudi zapeti na napev: »Kdor vesele pesmi poje« iz filma Kekec. Otrokom ne moremo dati lepšega darila, kot to, da jih nekaj naučimo in se jim posvetimo.

MEDŽUGORJE 3 DNI (2 nočitvi) 8. – 10. 5. 2020 1. dan: odhod avtobusa ob 03:00 uri iz Radovljice proti Kranju, mimo Ljubljane do mejnega prehoda Metlika. Pot bomo nadaljevali po hrvaški avtocesti do mejnega prehoda z Bosno in Hercegovino in naprej do Medžugorja. Sledila bo namestitev, ki je približno 200 m od cerkve, nato pa se boste s spremljevalcem odpravili na Crnco. Večerja in prosto za mašo. 2. dan: zajtrk, nato pa se bomo zbrali in se s spremljevalcem odpravili na Križevec. Povratek na kosilo. Sledil bo odhod avtobusa na ogled mesta Mostar. Povratek na večerjo in prosto za obisk maše. 3. dan: obisk maše, zajtrk in vožnja proti domu z vmesnimi postanki. Predviden prihod v Radovljico ob 22:00 uri

Cena: 120 € na osebo v dvoposteljni sobi 140 € enoposteljna soba

10

(prevoz, izleti, 1x polni penzion, 1x polpenzion, taksa, prijava in spremljevalec). Priporočljivi pohodni čevlji in palice. Veljavna osebna izkaznica ali potni list.


Herodovi vojaki pobijajo otroke. Levo je Elizabeta, ki je skrila malega Janeza, ker jo je obvaroval angel. ložila na papir in narisala angela. Čipkaste klekljane angelčke ponekod obesijo za božič na drevešček. To sem videla v božjepotni Marijini cerkvici nad Strunjanom. Tam je tudi posebnost, da otroci prinesejo svoje izdelane jaslice pred oltar v cerkev, ob svečnici pa jih spet odnesejo domov. Lepa in domiselna navada, ni kaj! »Angeli so vedno tu, verjemi mi, vedno, tudi, ko si sam, sledijo ti!«

- in foto: Jelka Koselj

Medenjaki iz Prešernove Vrbe in Breznice VRBA - Po starem prvotnem receptu je medenjake nazadnje izdelovala pokojna usmiljenka Marija Vidmar v Domu ses­ ter usmiljenk na Breznici okoli leta 1980. Sestra Marija Vidmar je bila doma iz Brezovice. Imela je pet sester, ki so bile tudi usmiljenke. Na Breznici je bila 10 let. Medenjake je pekla za Miklavža, v božičnem času pa za župnišče, za cerkvene pevce in prodajo. Izdelovala jih je v raznih oblikah s piškotnimi modeli: zvezdice, srčke, kroglice, repatico in drugačne. Običajno jih je premazala z jajcem in okrasila z orehovimi jedrci. Po pripovedovanju dr. Rojčeve, že pokojne, predstojnice sester usmiljenk na Breznici, ki je bila dolgo let misijonarka na Madagaskarju, sem napisala ta recept leta 1998. Sestavine: 25 dag masla ali margarine, 60 dag sladkorja, 6 jajc, 6 žlic medu, 2 dcl smetane, 2 žlici sode bikarbone. 150 dag moke, pecilni prašek in dišavi: cimet in nagljeve žbice po 2 žlici.

Priprava: Maščobo zmehčamo in dodamo vse ostale sestavine. Testo naj nekaj ur počiva ali čez noč. Testo razvaljamo pol cm debelo in z modelčki izrežemo raz­ ne oblike ali pa delamo kroglice z lešnikon v sredini. Premažemo jih z jajcem in nanje položimo še orehova jedrca, lešnike, mandlje ali jih okrasimo z belim ledom. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Danes delamo še več vrst medenjakov, saj

PEČEMO

Drugo voščilnico sem narisala letos. Na njej je angel v noči med zvezdami in zvezdo repatico. Pod angelom so jaslice, ki pa niso na Pastiskih poljanah, ampak v našem koncu, zasneženem in spokojnem kotičku pod Stolom. Milina angela je po­ udarjena s klekljano čipko, ki jo je izdelala gospa Lojzka iz Vrbe. Letos je dopolnila častitljivih 90 let. Čestitam in želim, da bi še naprej lahko ustvarjala te male ljudske umetnine. Gospa Lojzka s čipko odene angelčka iz koruznega ličja, jaz pa sem čipko po-

se dobijo razni novi in domiselni modelčki zanje. Uporabljamo manj sladkorja in več medu ter dišav, kot. npr, kardamom. Na priloženi fotografiji je današnje božično pecivo iz krhkega testa in medenjaki po starem receptu sester usmiljenk. V ozadju je angel iz ličja odet v klekljano čipko gospe Lojzke iz Vrbe.

- Jelka Koselj

11


Za pečjo

BOŽIČNA ZGODBA

Božična

12

Aziz se je stisnil k steni za smetnjaki. Mimoidoči ga niso opazili. Zdelo se mu je, da bi ga tudi sicer ne preganjali, a previd­ nost ni nikoli odveč. Zadnji dve leti se je marsičesa naučil. Po tistem, ko njegovo otroštvo ni bilo več samo igranje s sestricama in bratcem, junačenje med malčki po dvorišču in na ulici, ampak so mu kupili nekaj zvezkov, barvice in pisalo, ga vtaknili v čedno uniformo krajevne šole in ga z vrstniki poslali v prvi razred. V šoli mir in poslušanje, risanje in pisanje, za domov večkrat kakšna naloga. Igra s sorojenci in vrišč okrog hiše je bil zdaj na drugem mestu, prva in bolj zanimiva je bila šola in vse novo v njej. Kmalu se je nekaj spremenilo. Starši doma so se včasih pred njim pogovarjali tiho, vsega ni slišal, ne razumel. Pod noč so prišli tuji možje, sedli z očetom v kot in otroci so morali brez ugovarjanja spat. Enkrat se je oglasila policija. Na poti v šolo je razneslo avtobus, ožgana otroška trupelca so pokopali na mestnem pokopališču, drugi otroci so jokali, starši so vpili, prišli so vojaki in streljali, ranili sosedo in ubili daljnega maminega strica, odrasli so metali kamenje in cestne kocke, sem ter tje tudi steklenico z bencinom. Po tistem niso več smeli na ulico – včasih so streljali, padla je tudi granata, kakšna hiša se je podrla. Na trgu se je dobilo vse manj sadja in sočivja, jajca in meso le včasih in mama večkrat ni vedela, kaj bi jim skuhala. Očka že nekaj časa ni bilo doma. A neke noči je prišel, pozno, umazan in s prevezo na glavi. Tiho sta se menila z mamo, potem prebudila še mali sestrici, pobrali so nekaj imetja, najmlajšega zavili v deko in še v temi odšli. Kam, mu niso povedali, a da ta dežela ni varna, je videl že sam. Odtlej se je Aziz učil še hitreje. Kar kmalu je vedel, kako je treba izginiti, če na poti srečaš skupino mož z orožjem, ki zaustavijo in začno izpraševati odrasle. Ne teči, ampak izginiti. On, ki prej ni nikdar videl morja, je znal ločiti sladko vodo od slane. Je vedel, da se ti med guganjem pod plahto na čolnu začne dvigati želodec, a moraš glavo izpod pregrinjala poriniti čez rob in bruhati v morje, če ne postane na čolnu nevzdržno, posebej podnevi, ko obupno greje sonce. Spoznal je, da vsi možje s puš­kami niso enako nevarni, zdelo se mu je, da srečujejo vse več takih, ki jim včasih pomagajo do vode in hrane, še prenočišče jim poiščejo. A vedno ni tako – nevarni so bili tisti s kratkimi, trdimi črnimi palicami in tisti s psi, tudi če so imeli mrežo na gobcih. Možje s puškami so izgledali bolj nevarni in nedostopni, a tepli niso. Tisti, ki so nosili znak ščita z belimi in rdečimi kockami, so znali včasih udariti, da si videl zvezde. Posebej večje in starejše. Ko so dobili njegovega starejšega bratranca Nesurja, ki je enemu od njih izmaknil uro, so ga pretepli, da je bil ves marogast. Drugim beguncem se ni smelo krasti, domorodcem pa lahko, le dobiti te niso smeli. Ženske so bile večinoma mehkejše, pri njih se je dalo izprositi marsikaj, še posebej, če si za roko držal mlajšo sestrico in je jokala. Ni pa jim bilo všeč, če so te videle, da kadiš, pa čeprav so nekatere med njimi kadile, celo pred ljudmi.

Pred tedni pa je v tej deželi, kjer zna padati voda kar izpod neba in to dneve in dneve, postalo še mraz. Očka je skušal dobiti še nekaj obleke za deklici in najmlajšega, a so ga dobili možje s palicami, ga pretepli in potem vklenjenega odpeljali. Odtlej ga niso več videli, zeblo jih je in lačni so bili. Kadar so delili hrano, so jih prehitele druge družine, mamica pa je vse bolj postavala po taborišču in otožno gledala v daljo proti vzhodu, od koder jih je včasih, ob lepem vremenu, pozdravilo sonce. Aziz se je nekajkrat s starejšimi fanti potepel skozi luknjo v mreži za skladiščem in v mestu je videl, kako so se dogajale tudi lepe stvari. Pred tedni so po hišah in drevju razobesili kup lučk in jih prižgali, iz hišk, ki res niso bile narejene za takle mraz, so prodajali pijačo, iz katere se je kadilo, čaj in še drugo, po kateri so ljudje postali bolj zgovorni in veseli, marsikje se je slišala muzika in petje, ponekod so ponujali sladkarije in drugod klobase, vsi so bili veseli in zdeli so se prijazni. No, ne vsi – fantje so izmaknili kakšno dobroto in včasih so jih pri tem zalotili ter pretepli. Pa še tu se je zdelo Azizu, da jih ne tepejo, ker so kradli, ampak ker so drugačni in jih ne razumejo. Čim bolj si bil skodran in temne polti, tem prej si jih skupil. Opazil pa je tudi, da pozno zvečer, ko vrvež zamre, ostanke tople hrane zmečejo v velike zelene zaboje, kamor so čez dan romale smeti. Klobase in kruh, tudi drugi kosi pečenega mesa. To si je posebej zapomnil. Nocoj pa je sploh izgledal drugačen večer. Vsi so bili veseli, lepo oblečeni, bolj so jim žarele oči, kot bi vsi nekaj pričakovali. Objemali so se in si stiskali roke, pri večernem pregledu po sobah niso težili, prej kot navadno so odšli. Pri njih v sobi je bilo kot vedno - mamica je otožno zamaknjena sedela na robu pograda, na katerem sta sestrici tiho jokali od lakote in mraza, pogrešali sta očka in izmikajočo se mamo, najmlajši je zaspal.


* Našli so ga šele čez tri dni, ko je pripeljal oranžni fujko, da bi prvič po praznikih spraznili smetnjake. Izpod kupa snega za zidom se je potegnila drobna, bosa nožica v platnenih hlačah in delavci so sprva pomislili, da je nekdo iz objestnosti tja zavrgel izložbeno lutko. Potem je s plavo lučjo prihitela policija, za njo rešilec. Iz taborišča so pripeljali mamo, da je prepoznala sinka, ga naložili v rešilca in odbrzeli. »Su smotani ko zajla ovi begunci, stara nije ni malo plakala« je pri malici nad svojo klobaso s kruhom in senfom in šalo čaja, iz katere se je bogato dvigala po rumu dišeča sopara, izjavil Mustafa. »Pa i Slovenci su isti – šta češ u hitna kola stavljati mrtvoga. Mali je že bio tvrd i hladan ko ove zelene kante!«

V Radovljici, na Miklavžev večer leta Gospodovega 2019. - Janez Resman

Za-upam Vate Zunaj prvič v letošnjem decembru plaho poplesavajo drobne snežinke. Spet slabo kaže, da bo božič bel. Kljub svojim, že kar zrelim letom, se še vedno po otroško razveselim prvega snega. V mislih se sprehodim po preteklih mesecih leta, ki z današ­ njo nedeljo vstopa v adventni čas. Moja leta so sedaj tisti čas, ko se poslavljajo s tuzemskega sveta ljudje, ki so mi bili še posebej blizu. Vem, da je nekako naravno, doživeta leta so kar lepa, pa vendar nisem nikoli dovolj pripravljena. Tančica žalosti pokrije spomine srca. Težko je slovo, težko nam je sprejeti bolezen in trpljenje, poslavljanje. Bolezen se je prikradla tudi v našo hišo in nam za trenutek ustavila življenje. Kar ne moreš verjeti, da se sedaj dogaja nam tisto, kar se je do včeraj znancem, sosedu, sodelavcu. Ko zboli tvoj najbližji ti je težje, kot bi zbolel sam. In začne se potovanje, ki ga poznaš iz filmov, knjig, iz pripovedovanja drugih. Pregledi, vožnje, dolga čakanja pred vrati ambulant, laboratorijev, koraki po labirintu hodnikov onkološkega inštituta. Vsi so prijazni, sestre, zdravniki, prostovoljci, vse teče po nekem urejenem redu, ni večjih pretresov. Le v tvoji notranjosti divja vihar, milijon neurejenih misli v glavi, tesnoba v prsih, strah negotovost... najraje bi se zatekla v odmaknjen kot in čakala, da bo minilo. Ne mine. Čas tukaj pa ima neko drugačno dimenzijo. Veliko čakaš. V dopoldanskem mravljišču, ko vse ambulante delajo, komaj najdeš kakšen prazen stol, kaj šele miren kotiček. Duhovne vaje se začnejo počasi dogajati v tvoji notra­ njosti, vsak trenutek v molku znova in znova Oče naš,... Zdrava Marija…

Vse analiziram, premlevam, primerjam, berem strokovne članke, statistike preživetja…v nedogled. Kje je zdaj » On, ki bo utrdil moje srce…« (Sir, 6,37)? In kar naenkrat stojim pred vrati z napisom kapela. V središču pritličja, čisto navadna vrata, kot ena izmed mnogih vrat. Vstopim v prostor, kjer ni nikogar, samo Bog. Kapela Marije, zdravja bolnikov. Le nekaj korakov od vrat je oltar, za njim pa veličasten mozaik Gospodovega oznanjenja Mariji, desno stoji na krivulji treh palic (simbol treh božjih oseb) tabernakelj, oblikovan kot krogla, nekakšno čuječe božje oko, skozenj sveti luč. Levo ob oltarju je križ (slika spodaj). Kot sem kasneje pre­brala, je to eden tistih križev, ki je visel v bolniški sobi Leonišča in so ga v letih po 2. svetovni vojni nasilno odstranili, skrila ga je medicinska sestra in ga v oporoki podarila novi kapeli. Kako neverjetna so pota Gospodova.

Kapela Marije, zdravja bolnikov na Onkološkem inštitutu v Ljubljani

BOŽIČNA ZGODBA

Aziz se je odločil - nocoj bo on poskrbel za družino! S površnikom je pokril sestrici, saj on ga tako ne rabi, bo hitro nazaj. Potem je zapustil tabor, kar pri rampi na vhodu. Tam stoječi mož je bil prijazen, fantiču v jopici in brez kape je zaklical nekaj, kar se je Azizu zdelo kot: » -slovlen božič!«, potem se je obrnil drugam. Kam neki pa bo šel pobič, tako malo oblečen in pozno v večer, gotovo gre samo pogledat, kakšen je ta sneg, ki se je na gosto začel vsipati pred dobro uro in ga v življenju še ni videl. Kmalu je bil v mestu in pri zelenih kantah, kjer bo nabral gostijo za sestrici, bratca in mamico. Ampak nocoj je bilo tu še zelo živahno, prodajalo in kupovalo se je na stojnicah, pilo in veselilo, muzika je bila glasnejša kot zadnjič. Čez vse to pa se je vsipal čisto droben, bel prah, da so se lučke še lepše svetlikale in Azizu se je zazdelo, da bi mu bilo morda v tej deželi lahko celo všeč, na kar še ni pomislil, odkar so zapustili dom. Le hrane še niso prinesli v zelene zaboje, za katerimi je čepel. Še malo bo treba počakati – sicer je pa nocoj tako lepo, ne zebe ga več in še lakota je malo odjenjala. Bogvedi, kaj neki pomeni po njihovo -slovlen božič-?

13


RAZMIŠLJANJE

Zelo malo je napisanega o tej kapeli. Arhitekt Matija Marinko in p. Marko Rupnik sta v tem intimnem prostoru ustvarila ogromno simbolike. Mozaik oblivajo trije reliefni valovi, ki ponazarjajo celostno zdravljenje: telesno, duševno in duhovno. Stik s stropom je skrit za belim oblakom, lebdečim na svetlobi. Marija je Zdravje bolnikov, ker se je v njej Bog združil z našo človeško stvarnostjo in tako prejel telo. Z njim je pozneje občutil vso našo bolečino. Zato pa lahko mi v našem telesu občutimo vso Njegovo ljubečo bližino in Življenje. Iz hvaležnosti do svoje sestre, ki je pred mnogimi leti prav na Onkološkem inštitutu šla skozi predor teme v Luč, je p. Rupnik ta mozaik podaril Onkološkemu inštitutu, bolniški župniji in vsem, ki bodo v to kapelo vstopili. Škof Uran je ob blagoslovitvi kapele leta 2008 izrazil upanje, da bo Marijina kapela predstavljala srce, ki bo pošiljalo življenjsko moč celotni skupnosti. In, da bi po Marijinem zgledu znali vsi sprejeti življenje, ki vključuje tudi trpljenje. (vir: bolniska-zup­ nija.rkc.si) Tako sem pogosto za-šla v to kapelo. Našla sem prostor v vesolju, tišino. Iskala sem oporo, moč, upanje, zagotovilo. Nisem namreč hotela samo prazno verjeti, dajati svojim bližnjim le neko navidezno prepričanje, da bo vse dobro. Nemir v meni ni potihnil… V tistih dneh me je reševala »akcija«, ki jo zahtevajo prevozi, spremstvo, obiski, potem končno operacija – ves dan je minil, kot v nekakšnem vakuumu, obisk na intenzivni.. »Hvala Bogu! Preživel je, dobro izgleda med vsemi aparati in cevkami..! Razveseli se nas, sploh otrok. Počasi se mu vračajo moči, vstane, se sprehaja.. »Pridi«, pravi in prime stojalo z infuzijo, »te bom

Popuste za zgodnje prijave preverite na KULTURA POTOVANJA

W W W.Q U OVA D I S . S I

27. tradicionalno pomladansko romanje od 27. do 29. marca z msgr. Alojzem Uranom

Ramski samostan, hercegovska oaza molitve in miru ter rajske lepote pokrajine Imotski, Modro in Rdeče jezero, Medžugorje, Ramsko jezero, Mostar Prijave že v teku! Program preverite na spletni strani!

VESELO DRUŽENJE NA BIZELJSKEM 9. maja 2020 Z msgr. Alojzem Uranom

49 €

250-let Beethovnovega rojstva na Dunaju

od 27. do 29. marca 2020 Z ogledom opere Fidelio! od 189 €

VELIČASTNA ANDALUZIJA

od 18. do 23. marca 2020 Cordoba, Granada, Sevilla, Malaga, Cadiz, flamenko, sherry, tapasi ... od 950 €

DUHOVNE POČITNICE: Petrčane z msgr. Alojzem Uranom 12.-19.9. V ceni: povratni avtobusni prevoz, hotel 4* z zunanjim in notranjim bazenom, 7 polpenzionov, vodeni izleti: Pag, Nin, Zadar, plovba po kanjonu reke Zrmanje ... PRVOMAJSKA POTOVANJA: Okusi Gruzije 24.7.-2.5. • Poljska tura 25.4.-2.5. • Bazilikata 25.4.-2.5. • Zakladi Hercegovine 25.-28.4. • Romunija 26.4.-3.5. • Makedonija 27.4.-3.5. • Dordonja 27.4.-3.5. • Kalabrija 27.4.-3.5. • Apulija 28.4.3.5. • Švica 29.4.-3.5. • Črna gora 29.4.-3.5. • Libanon 29.4.-5.5. • Bodensko jezero 30.4.-3.5. • Praga 1.-3.5. • Cinque Terre z delavnico klesanja marmorja 1.-3.5. RAZSTAVE: Conegliano: Od Impresionistov do Picassa 1.2. • V Padovo na Van Gogha in v Bologno na Chagalla 23.-24.2. • Milano: Od Van Gogha do Picassa 29.2.-1.3.

14

Ljubljana, Vodnikova 130, 01 518 50 50, www.quovadis.si, info@quovadis.si

peljal na ljubljanski grad.« In sva šla po hodniku do okna s po­ gledom na ljubljanski grad. V sebi sem jokala. Okrevanje gre počasi, dnevi v bolnici se vlečejo, obiski vsak dan postanejo skoraj rutina, vendar obema pomenijo veliko. Njemu vsaj malo skrajšajo dan, jaz pa sem bolj mirna, če vidim kako je. In hodila sem v kapelo. Zaradi sebe, zaradi moža in otrok sem iskala nekaj več kot upanje, iskala sem zaupanje, da bo nekoč spet vse prav. Tam, v kapeli sva imeli pogovor: jaz in Ona, ki mi je v molku odgovarjala. Ponavljala in ponavljala sem »zdravamarije« in z očmi sledila zlatim, belim, opečnatim kamenčkom…, angelu z mogočnim krilom, potem sem se zagledala v njene temne oči. Posebna je, res lepa, mlada, kljub vznemirjenju in strahu ponosna, ker je Izbrana: »..ozrl se je na nizkost svoje dekle, glej odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Vsemogočni ...« (Lk 1,48-49). Gledam jo in vidim več kot le skromno mlado deklico, vidim ženo, ki sprejema vse, čast in preizkušnje in trpljenje… Počasi spuščam težo iz svojih ramen v njene roke. Prepustila sem se njenemu pogledu. Ne znam opisati, vem pa da je bil trenutek, spoznanje, nek premik v meni, enostavno sem vedela, tisti hip sem se zavedala, da popolnoma zaupam. Konec strahu. Kot bi mi rekla: »Pojdi zdaj domov. Vse bo tako, kot je treba. Vse bo še dobro! Upaj! »Upaj v Gospoda, bodi pogumna, naj se ti okrepi srce, upaj v Gospoda!« (Ps 27,14).« Življenje spet postane znosno. Še vedno po hodnikih bolnice, ampak drugače, bolj pokončno, vzravnano, slišim ljudi okrog sebe, se nasmehnem, uživam v rutini vsakdana. Osvobojena lastnih strahov in neproduktivnih misli, polna zaupanja v Božjo previdnost. Tektonski premik v meni. Po dolgem času spet prespim vso noč. Kako dolga je pot človeka k samemu sebi in k zaupanju v Boga! Pri nas gre vse, kot mora iti – skoraj po starem. Spet bom šla v kapelo, na pogovor k Njej, da vidim, če bo sedaj njen pogled kaj drugačen. Mogoče se bodo tiste rdeče srčaste ustnice raztegnile v smehljaj. Mogoče bo rekla, tako po žensko: »Kaj sem ti rekla? Ti si pa dvomila?« Kapela Marija, zdravje bolnikov – priporočam obisk. V središču labirinta pritličja Onkološkega inštituta, nekje v sredini – srce bolnišnice. Tam vas čaka Ona in obisk ne bo zaman! Na različne načine se Bog spušča k nam. V jaslice bo prišel, vsako leto ga z upanjem čakamo. Letos bo pri nas doma poslušal v molku besede zahvale vsakega od nas. O Bog, saj vem, tudi na tak način nas pripelješ v svojo bližino. Blagoslovljen božič!

- V decembru 2019 napisala Marija Tišler Serianz


Spoštovane bralke, cenjeni bralci, Želimo vam duhovno bogat advent ter radostno in blagoslovljeno praznovanje Jezusovega rojstva! V krogu svoje družine, cerkvenega občestva in prijateljev. Bog vas živi v letu 2020! Frančiškani z Brezij ter sodelavci Romarskega urada Brezje

Vesele božične praznike in srečno 2020!

Župan Janez Fajfar, Občinski svet in Nadzorni odbor Občine Bled

Za lepe praznike in spomine, knjigarna Ognjišče poskrbi! Nova knjiga priznane nemške pisateljice poskrbi, da nam božiča ne bo »razneslo« od preveč opravil.

Prijetne božične praznike, v novem letu pa obilo zdravja, medsebojnega razumevanja in optimizma Vam želi župan Občine Kranjska Gora Janez Hrovat

Knjigarna Ognjišče http://knjigarna.ognjisce.si

Arhiv STO

KRANJ, Koroška c. 19 Telefon:   04 236 89 28

Odprto: pon. – pet.: 8h – 19h sob.: 8h – 12h

Ognjisce d.o.o., Trg Brolo 11, Koper

OBČINA KRANJSKA GORA

Bogata ponudba jaslic

15


OBČINA RADOVLJICA Želim vam veliko lepih

prazničnih trenutkov z vašimi bližnjimi in v imenu Občine Radovljica

voščim vesel božič in srečno novo leto 2020! Ciril Globočnik Župan

V brezciljni puščavi se je odprla Pot. V temni noči je posvetila Luč. V praznino srca se je razlila Ljubezen. Blagoslovljen božič in čim več dobrega v letu, ki prihaja. Čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Ponosno ga praznujte. Občinski odbori SDS Žirovnica, Bled, Bohinj, Jesenice, Kranjska Gora in Radovljica

Vesel in blagoslovljen

Božič in srečno novo leto 2020

Vesel božič in vse dobro v novem letu! OČESNA AMBULANTA

OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11, Bled

OPTIKA

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31, Jesenice

optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

16

tel + 386 (0)4 583 26 63 www.optika-mesec.com

V novem letu vam želim veliko zdravja in moči, da bomo zmogli izpolniti vsak svoje poslanstvo in življenjske naloge. Ponosno praznujmo praznik slovenske samostojnosti in enotnosti, ki nam mora biti svetla luč prizadevanj tudi za prihodnost.

Profile for Specom d.o.o.

Skrinja, december 2019  

Skrinja, december 2019  

Profile for specom
Advertisement