Skrinja
Brezplačen izvod
Glasilo radovljiske dekanije V
April 2014
Letnik 12
Številka 1
Velika noč 2014
Dokončno živí V
elika noč! Vedno nova, čeprav s prehojeno potjo stoletij za sabo. Središčni praznik tudi danes. Srce krščanstva in hrbtenica vere, vir neizrekljivega veselja, prinašalka Življenja. Praznik vseh praznikov in cilj poti naše vere. Za tistega, ki vzame resno dogodek Vstajenja in živi iz njega, izzveni v prazno Nietzschejev očitek kristjanom, da s svojim zunanjim videzom premalo pričujejo o Kristusovem vstajenju. Res je, prvi kristjani so bili zaljubljeni v veliko noč in so zanjo pričali tako, da so za to resnico darovali celo življenje. Zanje se je vse začelo pri vstajenju. Ta plamen so posredovali prihodnjim rodovom. Izak iz Sirije je v sedmem stoletju vzkliknil: »En sam greh je: ta, da kdo ostane neobčutljiv za vstajenje.« Ko se srečaš z ljudmi, ki močno trpijo, a so našli smisel svojemu trpljenju, te prevzame spoznanje: vstajenje je v resnici tisti dinamit, ki raztrešči najtršo skalo. On nas najprej prikliče v življenje, temu rečemo stvarjenje. In neizprosno poseže vmes, ko se človek približuje koncu, ko se pogreza v nič. Tedaj omejeno človeško bitje odpira za brezmejno veselje in resnični mir. To mu prinaša po Sinu Jezusu. »Vemo, da po vstajenju smrt ne ubija več,« vzklika Raoul Follereao. Za nas je prihodnost lepša od preteklosti, ker je zaznamovana z Vstalim. Vstajenjsko jutro odpira nova pota in nudi nove možnosti. Viktor Frankl govori o tragični triadi, ki jo vsak človek nosi v sebi: stiska, trpljenje, minljivost. Za kristjana ta temna triada najde v veliki noč svoj pozitivni izhod. Stiska najde odgovor v velikonočnem Kristusu iz Getsemanija. Tudi njega sta strla greh in trpljenje sveta. Toda on se reši v svobodo s tem, da se popolnoma izroči Očetovemu načrtu. Trpljenju odgovarja velikonočni Kristus s križa, ko govori vsakemu trpinu: »Ali vidiš, do kakšne mere so me pobili? Vsako trpljenje je kot porodna bolečina. Vse je rodovitno, ko postane daritev.«Tudi glede
minljivosti odgovarja velikonočni Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. Človekova usoda ni zapisana razsulu konca, marveč daje koncu rodovitnost: človeka ponese v neminljivo skupnost z Očetom. Kristjani potujemo skozi zgodovino v družbi z Vstalim, podobno kot učenca na poti v Emavs. On, ki je sicer neviden, ostaja navzoč med nami in nas spremlja na poti. Ne pušča nas zasanjane v lažnem miru, ampak nas pošilja, naj gremo in govorimo o
Cerkev sv. Miklavža na Ovsišah.
tem veličastnem dogodku. Danes človeštvo potrebuje vstajenjske luči in gotovosti. Potrebuje bližino večno Navzočega, Vstalega od mrtvih, ki je Emanuel (Bog z nami) zgodovine. Potrebuje nas ljudi, ki nas je prevzela besedica 'vstal je'. On je zares vstal. On živi. In želi, da bi bili tudi mi dokončno živí. Zato vesel velikonočni praznik vsem!
✍ Franc Kadunc, župnik na Ovsišah
Foto: Bojan Rauh