Božič
Vrata in jaslice
V
rata so pomembna stvar. Sveto pismo jih velikokrat omenja. Zapirajo in odpirajo vhod in izhod, varujejo in omejujejo. Naj bi varovale, kar je dobro in preprečevale slabo. Vrata odpiramo, kadar se nam zdi, da je tako prav. Včasih jih tudi pozabimo zapreti, včasih jih kar zaloputnemo … Na svetu je mnogo vrat, ki si jih ni zamislil in naredil človek. Pa so za življenje zelo pomembna. Nekatera so tudi neobhodno potrebna. Tudi za življenje v Sloveniji. Zvoni, zvoni. Hišni zvonec. A že spet? Trkanje na vrata. »Naprej, prosim … Po čakajte, da odklenem …« »Ven!« Pokažemo na vrata vstopajočemu, ki ni po moji meri. O, kaj vse, kakšne zgodbe nam morejo povedati vsaka vrata. Vrata ima tudi večina naših spovednic. Nam jih je težko odpreti? Skoznje vstopamo potrti in žalostni, da bi doživeli usmiljenje, da bi ozdraveli, da bi oživeli. Iz njih izstopamo prenovljeni, odprti za polnost življenja. Popisovanja in štetja. Čigav si? Koliko nas je!? Vse za varnost. Čigavo? Zavarovalnice in nadzorne kamere. Zakaj in čemu? Zmoremo zavarovati neminljivo srečo? In nadzorne kamere, zmorejo odpoditi življenje tatu? Jaslice – betlehemski hlevček. Jezusov rojstni dom nima vrat, je vedno odprt! Delamo jaslice, jih postavljamo, se z njimi postavljamo, jih razstavljamo. Ali lahko tudi iz sebe delamo jaslice? Odprite vrata Kristusu! Katera pa so ta vrata? Na kateri strani teh vrat pa je Kristus - Odrešenik – Osvoboditelj. »Gospod je trkal na vrata tvojega srca: prijatelj, prijatelj! Ti pa si spal …«, poje ena izmed popevk patra Duval-a.
Župnijska cerkev sv. Križa nad Jesenicami. Foto: Bojan Rauh »Nikdar nisem zaklenil vrat, da se ne bi zjutraj, ko bi odprl vrata, morda spotaknil ob na pragu ležečem, zmrznjenem truplu človeka, ki je potreboval prenočišče.« To mi je letos zaupal eden od upokojenih metereologov s Kredarice na dan, ko je bila »otvoritev« novih meteoroloških naprav, ki naj bi delovale avtomatsko in nadomestile človeka – čutečega vremenarja. Cerkvena vrata in vrata Cerkve. Svetoletna vrata jubilejnega leta. Na praznik Brezmadežne je naslednik tistega, ki mu je Kristus Odrešenik, Glava Cerkve, za upal ključe nebeških vrat (= večne sreče: gledanja Boga) odklenil vrata – jubilejnega leta Božjega usmiljenja. Jubilejno leto – leto veselja, leto osrečujočega sprejemanja odpuščanja – odprtosti, ozdra vitve in oživljanja … In za njim tudi njegovi sodelavci, naši škofje. In sedaj bodo zastoji pred temi vrati, gneča med vrati, za vrati z notranje strani pa še vedno dovolj prostora. Pred vrati spovednic dolge
vrste potrpežljivo čakajočih, zaskrbljenih, zamišljenih, z upanjem v srcih, oprtih na besedo življenje ljubečega Gospoda: »Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi!« Na misel mi je prišla še ena popevka, ki tolaži in napoveduje »saj po novem letu boljše bo … Kakor za koga.« In po kate rem novem letu? In kadar se kdo na vse pretege godrnjajoč pritožuje, ga skušam potolažiti: potrpi malo, saj danes sto let bo bolje. Včasih ta tolažba učinkuje, vedno pa ne. Odvisno od vere pacienta. Seveda bo bolje, če bom že danes nekaj za to storil! Če ne bom čakal na ne vem kateri maj, ko bo vse v rožicah, za katere se pa sam tudi nisem prav nič ali pa le prav malo potrudil. Za slavo Bogu na višavah in za mir ljudem na zemlji naj vas vsak dan bolj srečne prebujajo Božji poslanci!
- France Urbanija, duhovni pomočnik, župnija sv. Križa nad Jesenicami