Skrinja, april 2021

Skrinja

Brezplačni izvod

Glasilo radovljiske dekanije V

April 2021

Letnik 18

Številka 1

Velika noč 2021 v senci epidemije covid-19

»Kristus je vstal! Aleluja!« Za nas, kristjane, je praznik vstajenja eno najbolj veselih obdobij v letu, saj lahko v tem času doživljamo, da je življenje premagalo smrt. To imamo pred očmi tudi v teh negotovih časih epidemije, pa tudi drugih katastrof blizu in daleč, kot je potres pri naših sosedih, suše, vojne, porazno gospodarsko stanje nekaterih držav, npr. Venezuele. Molimo za tiste, ki v teh okoliščinah trpijo, ker so izgubili svoje najbližje, za tiste, ki so zboleli, tiste, ki so izgubili premoženje, tiste, ki so izgubili službe.

Mnogi se sprašujejo: Kje je Bog zdaj?

Kje je Kristus danes? Kako ga lahko srečamo?

Tudi učencem ni bilo preprosto razu-

Žegen Obočnica, foto: Florjan Tišler

meti Jezusa. Samo spomnimo se na to, kar se je zgodilo po veliki soboti. Kar so vedeli zagotovo, je bilo, da je Jezus umrl, vendar njegovega telesa ni bilo v grobu, kamor so ga položili. Kljub vidnim dokazom je bilo zanje skoraj nemogoče razumeti in verjeti, da je Kristus vstal. Jezusa ni bilo tam, kjer so ga pričakovali, kjer bi moral biti. Nato pa jih preseneti in se jim pokaže kot Vstali, Poveličani.

Odkrivati Kristusa tam, kjer ga ne pričakujem. Kaj ni to čudovito sporočilo tudi za naš čas velikih sprememb in nepredvidljivih okoliščin? Jezus ima odgovor na

iti naprej, kot da se ne bi nič zgodilo. A

nam pomaga nositi križe in težave. Naj-

po poti ne gremo sami. Spomnimo se na

bolj mi pomaga zapolniti čas in občutek

Emavs. Vstali Gospod je navzoč v na-

osamljenosti molitev rožnega venca ali

šem osebnem življenju in življenju naših

drugih molitev, tudi kakšno ročno delo,

krščanskih skupnosti. Ni nas zapustil,

kakšna pesem in tudi poslušanje Radia

ampak želi, da ga iščemo in najdemo z novo iznajdljivostjo, z bolj odprtim pogledom. Pri vseh spremembah pa ostaja trdna resnica: naše življenje se lahko spremeni le preko srečanja s Kristusom.

Z njim je lahko tudi čas epidemije blagoslovljen čas. V času karantene so so-

naše nagloblje stremenje po sreči, pove-

delavke naše Župnijske karitas povpra-

zanosti in varnosti, zato je velikonočno

šale nekatere starejše krajane, kako se

veselje v tem letu za nas vir upanja in

prebijajo skozi samoto in negotovost. Pri

moči.

marsikom je bil odgovor: molitev me re-

Svet se spreminja. Tudi mi moramo

šuje. Gospa M. je takole zapisala: »Bo-

vedno znova kaj zastaviti drugače, na

dimo veseli, da nam nič ne manjka, zah-

novo. Ob vseh težavah in opozorilih po

valimo se Bogu za vse, kar nam pošlje

nujnosti korenitih sprememb ne moremo

vsak dan, in ga prosimo za pomoč, da

Ognjišče. Jaz se obrnem na Boga in mu povem svoje težave in skrbi, čeprav jih sam najbolje pozna in tudi Materi Božji potožim, kaj me teži, in potem je lažje nositi vse to, kar nam je naloženo. Hvala Bogu za vse! Tistim, ki stisko težko prenašajo, svetujem, naj veliko molijo, pa bo lažje prenašati vse tegobe tega časa.

Rožni venec dela čudeže.« Z željo, da nas srečevanje z Vstalim Gospodom spremlja vse dni, vam dekanijski duhovniki iskreno voščimo blago­ slovljene in radostne praznike vstajenja!

- dr. Matej Pavlič, župnik Župnije Gorje

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

Božja pot Device Marije v Polju LJUBLJANA POLJE - Na vzhodnem delu Ljubljane leži znana božjepotna cerkev Device Marije v Polju. Potovanje na romarske kraje nam pomaga prepoznati svoje življenje kot romanje skozi čas večni domovini naproti. Sam sem svojo duhovniško službo začel kot kaplan v žup­niji Marijinega vnebovzetja v Domžalah, od tam me je pot vodila na kočevsko za župnijskega upravitelja v župniji Marijinega vnebovzetja v Stari Cerkvi, zdaj pa opravljam službo duhovnega pomočnika v cerkvi, ki je prav tako posvečena Mariji Vnebovzeti, zato tudi tu praznujemo praz­nik zavetnice cerkve na veliki šmaren. Vmes sem romal od župnije sv.

Petra v Radovljici k Sv. Petru v Ljubljani. V Radovljico sem priromal iz dežele sv. Brigite Švedske. Ta svetnica, ena največjih žena, kar jih je dala srednjeveška Evropa, je bila rojena leta 1302 v Finsti blizu Uppsale. Sv. Brigita je veliko romala. Njeno prvo večje romanje je bilo v Santiago v Španiji, pozneje v Rim in nazadnje v Jeruzalem in druge kraje Svete dežele. V romanjih je izoblikovala glavno vodilo svojega življenja, ki se glasi: »Gospod, pokaži mi pot in naredi me voljno, da hodim po njej.« Romanja so lahko tudi nam v oporo, da odkrijemo tisto pot skozi življenje, ki nam jo kaže Bog, in nabiranje kondicije za napor, ki se zahteva za izpolnjevanje Božje volje.

Romanje v Polje se pričelo, ko je bila cerkev Device Marije v Polju še podruž­ nica župnije sv. Petra v Ljubljani. Iz arhivskih poročil zvemo, da so ljubljanski jezuiti ustanovili nemško bratovščino Marijinega brezmadežnega spočetja, ki je

povezovala ljubljanske meščane, trgovce in obrtnike. Ti so od leta 1634 naprej, večinoma 5. avgusta, na praznik Marije Snežne, vsako leto prirejali procesijo od šentjakobske cerkve v Ljubljani do Marijine cerkve v Polju. Tudi iz Škofje Loke, iz Poljanske in Selške doline, Polhovega Gradca in Vodic so vsako leto organizirali romanja v Polje. Ko zaradi omejitev, ki jih je prinesla epidemija novega korona virusa, ni mogoče romati v daljne kraje, se ponuja priložnost, da ponovno odkrijemo Božje poti, ki so nam blizu. V Polje se z avtom pripeljemo po vzhodni ljubljanski obvoznici, na avtocesti A1 se na izvozu Ljubljana – vzhod usmerimo proti Zalogu in po petsto metrih se pripeljemo do lepo obnovljene cerkve Marijinega vne­ bovzetja. Ob širitvi ceste so obnovili trg pred cerkvijo, ki se od letos tudi uradno imenuje Trg Device Marije. P. Marko I. Rupnik je s svojo ekipo zunanjost cerkve opremil z mozaiki, ki govorijo o tem, da smo prišli v romarski kraj. Mozaik na južni strani se imenuje »Iskalci Boga« in prikazuje Modre z Vzhoda, ki so se podali na pot za betlehemsko zvezdo. Na severni strani je upodobljen Jezus in Peter, ki hodi po vodi, kar nam sporoča, naj tudi mi hodimo po valovih svoje življenjske poti s pogledom uprtim v Jezusa.

Na pročelju je upodobljeno pet prizorov.

Poleg osrednjega, ki prikazuje poklon Modrih, je predstavljen Jezus, kako se sklanja k grešnici, ki so jo hoteli kamenjati, ozdravitev sleporojenega in dva velikonočna motiva; od mrtvih vstali Jezus, ki se prikaže Mariji Magdaleni, in učenca na poti v Emavs, ki se jima ob lomljenju

kruha odprejo oči in ga prepoznata. Lani je p. Marko I. Rupnik s svojo ekipo opremil z mozaiki še Marijino in krstno kapelo v cerkvi. Pri vstopu v cerkev zagledamo sliko Marijinega vnebovzetja na glavnem oltarju. Naš pogled se ustavi še v kapeli z brezjansko Marijo Pomagaj, kjer je mozaično upodobljen angel Molivec, sporočilno pa je tudi besedilo sv. Efrema Sirskega, ki govori o tem, da je Jezus z učlovečenjem in rojstvom iz Device Marije prevzel našo krhko človeško naravo.

Na levi, nasproti Marijine kapele, je krstna kapela s krstnim kamnom v obliki keliha. V njej p. Rupnik z govorico mozaičnih ikon predstavi pomen krsta z upodobitvijo izgubljenega sina, ki mu Očetov objem vrne človeško dostojanstvo. Tudi ob kakšnem slabem razpoloženju in še posebej takrat se je prijetno usesti k prašičkom in k bosemu izgubljencu s kaotičnem ozadjem temnih barv, se ozreti v podobo Očeta, ki objema sina in je pred tem naročil, naj mu dajo čevlje na noge in prstan na roko. Nazadnje se ustavi pogled še na nebeškem Jeruzalemu h končnemu cilju našega zemeljskega popotovanja in naših najglobljih hrepenenj.

- Jožef Drolc, nekdanji župnik Župnije sv. Petra Radovljica

Leto hvaležnosti in vere v jutrišnji dan …

OVSIŠE - Ko opazujem to naše vsakdanje življenje, se mi včasih zdi, da ljudje večinoma ne razmišljamo prav veliko o bistvu in cilju našega zemeljskega popotovanja, da se osredotočamo in pehamo le za zemeljskimi dobrinami, spremljamo dnevno dogajanje na omrežjih, poslušamo poročila … in to nas zadovoljuje.

A prej ali slej pride v življenju trenutek,

2

preizkušnja, mogoče križ, ki me prisili, da se vprašam: »Čemu živim, zakaj sem na tem svetu, zakaj ravno v tej družini, v tej župniji, v tej službi; ali komu koristim, ali prinašam radost in veselje ali le »morim« svoje bližnje, sem vir upanja in ljubezni ali zbijam pogum, morda celo sovražim?« Takrat se spustim v globino svoje duše … in tam najdem tebe, o moj Jezus,

in ti vse lahko povem, vse zaupam. Takrat se ob Tebi porodi v meni neizmerna hvaležnost: najprej za življenje, nato za vse tisto, kar mi življenje prinaša - najprej za moje bliž­nje, in seveda za vse, ki so mi opora na moji poti in mi prinašajo smisel bivanja, vero v jutrišnji dan: v dan resničnega vstajenja. In tako postaja moje življenje »sveto« potovanje, na katerem

Občasnik SKRINJA; ISSN 2784-4080; izdaja Dekanija Radovljica. Linhartov trg 30, 4240 Radovljica. Izid: 31. 3. 2021. Odgovorni urednik: Andrej Župan, župnik. Urednika: Avgust Mencinger in Bojan Rauh. Sodelavci: Jože Eržen, Marsel Gomboc, Jelka Koselj, Brigita Tišler, Anka Ličof, Joži Peternelj, Janez Resman in Marija Tišler Serianz. Izvedba: SPECOM d.o.o.. Oblikovanje: Matej Rauh.

Trženje oglasnega prostora: 040/202 384. Pošiljanje prispevkov: specom@specom.si.

Gospod župnik Franci Kadunc se poslavlja …

g. Jože Tomšič in zares smo ga veseli. Že pri njegovi prvi maši smo začutili njegov pretanjen odnos do Božje besede in do Jezusa pri spremenjenju in obhajilu: njegovo nežnost in spoštovanje do Jezusa v koščku kruha. Bogati nas s čudovitimi uvodi v mašo in pomenljivimi pridigami, pa z iskrenimi nasmehi tudi med mašo, s svojim veselim značajem. Nikoli mu ni škoda časa za poglobljen pogovor, zelo nas nagovarja, da se pogosto odpremo Jezusu tudi v zakramentu sv. spovedi.

Zares je duhovnik za ta svet v tem trenutku.

Obema župnikoma smo ob slovesu oz. sprejemu povedali, da smo jima močno hvaležni, da darujeta svoje življenje za nas, da skrbita za naše zemeljsko krš­ čansko življenje in za našo srečno večnost.

Z novim g. župnikom Jožetom se je začela pisati tudi nova zgodba našega župnijskega življenja. Že sredi avgusta nas je povabil na srečanje članov ŽPS. Po Jernejevi nedelji pa smo že imeli prvi smenj na Ovsišah in namesto »gosta« kot v preteklih letih smo lani ob zastavljenih vprašanjih ta dan bolje spoznavali kar g. župnika Jožeta. Bilo je lepo praznovanje, navdušil nas je s svojim pričevanjem, z dobro voljo, z vedrim značajem, z iskrivostjo, s preprostostjo. Septembra pa je bil še smenj na naši podružnici na Češ­ njici. Ob tej priložnosti pa sta somaševala naš nekdanji župnik g. Andrej Svete z novim g. župnikom Jožetom. Po maši je bilo spet prisrčno srečanje z njima. Bili smo obogateni. Ko pa smo se v oktob­ ru pripravljali na celodnevno češčenje, je spet nastopilo obdobje zmanjšanega druženja zaradi virusa. A smo bili kljub temu deležni okrepljene Božje milosti, ki nam jo Gospod namenja tak dan. Da pa je župnija ostala povezana tudi v tem času, smo sestavili rožo molivcev rožnega venca, ki jo sestavlja dvajset rožnih listov - župljanov. Vsak »rožni list« vsak dan zmoli desetko po mesečnem namenu in tako vsak zase in vsi skupaj kličemo blagoslov nad vso župnijo. Molitev nas povezuje med seboj in z Njim. Kjer se ohranja molitev, se ohranja tudi vera.

V januarju nam je g. župnik Jože lepo predstavil obdobje po Božiču: navadne nedelje. Takole je dejal: »Človek si želi videti veličastne dogodke, »vau« dogodke, čudeže, tudi v Cerkvi. Ali Jezus danes ne dela čudežev? Ali jih sploh vidimo?

Ali si vesel, da si zjutraj vstal, videl zarjo, človeka, ki te ima rad? Če tega ne vidiš, odpri oči srca in duše in se nauči gledati v

Gospod župnik Jože Tomšič se predstavlja … globine življenja. In z novim veseljem boš opravljal čisto vsakdanje stvari.« In prav to je navadno življenje, to je preprostost življenja. Z marcem pa je ponovno oživela skupina Beseda življenja, saj smo se po petih mesecih ponovno zbrali in si povedali svoja doživetja, spoznanja, dogodke, svoj napredek na poti proti končnemu cilju. Zelo veseli pa smo bili tudi razlage in spodbude g. župnika. In prvič smo imeli svetopisemski večer: g. župnik Jože nas je poučil o sestavi, knjigah, poglavjih in poudaril, naj ne beremo svetega pisma dobesedno ampak naj Duh govori v nas. Dobili pa smo že prvo domačo nalogo. Prebrati je potrebno poglavja o egiptovskem Jožefu v prvi Mojzesovi knjigi. (Vsak bralec dobrodošel, da si ta poglavja prebere.)

Z veseljem bomo brali in se nato skupaj pogovarjali o zgodbi. Na praz­nik sv. Jožefa, moža Device Marije, 19. marca, pa je bilo še posebej slovesno. Pri maši je bil čudovit blagoslov fantov in mož, po njej pa smo g. župniku voščili za god in z njim še malo praznovali. Vsi smo bili zadovoljni, saj majhna dejanja, opravljena z veliko ljubezni, in drobne pozornosti, delajo življenje lepo in dajejo vero v jutrišnji dan: v dan resničnega vstajenja … Naj nas že letošnje velikonočno praznovanje temu cilju približa.

Vsem bralcem želim veliko Božjega blagoslova in Ljubezni!

- Joži Peternelj

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

imam možnost, da vsak dan napredujem, ob padcih začenjam znova, se oklenem Božje milosti bolj kot svojih sposobnosti in hodim skupaj z drugimi, ki smo zedinjeni v ljubezni.

V veliko oporo na tej poti mi je župnija. Pa se skupaj sprehodimo po njej, po dogodkih preteklega leta. Zaobjamemo jih lahko z eno samo besedo: HVALEŽ­ NOST. Hvaležnost za vse, kar nas je dvigovalo, za vse, kar smo doživeli, tudi za trenutke preizkušenj - ker takrat še na poseben način zorimo, postajamo »vino« iz grozdnih jagod. V lanskem juniju (2020) se nam je kar veliko dogajalo: peš smo poromali na Brezje, imeli smo čudovito procesijo SRT, prisrčno srečanje zakoncev jubilantov, tradicionalno župnijsko romanje ... Birmo in prvo obhajilo pa smo z maja prestavili na julij. Dolgo smo usklajevali nove termine za ti dve slovesnosti, se posvetovali in nazadnje izpeljali oboje v času počitnic in dopustov. Potem pa je bilo lepo in bili smo zadovoljni. Vse te dogodke smo doživljali še z našim prejšnjim g. župnikom Francijem Kaduncem, ki je nato konec julija odšel na drugo župnijo.

Za vse njegovo delovanje med nami smo mu neizmerno hvaležni. Radi smo ga imeli, saj smo ob njem močno začutili dotik Božje ljubezni, ki nas spreminja, če se ji odpremo, daje pa nam smisel in cilj našega popotovanja tukaj na zemlji. (Na) učil nas je, kako pomembno je Božjo besedo poslušati, predvsem pa iz nje živeti, da postane Beseda življenja. Trudil se je, da bi doumeli, da je evharistija Sonce našega življenja: brez nje ni smisla bivanja, ni luči. Naučil nas je moliti in v nas zasidral spoznanje o moči molitve rožnega venca. Ob odhodu nam je kot Jezus v Janezovem evangeliju svojim apostolom naročil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil,« in nam toplo položil na srce: »Tudi mojega naslednika Jožeta sprejmite z isto ljubeznijo, kot ste mene, ali pa še z večjo.« In smo ga res. Z avgustom je namreč postal naš novi župnik (za tri župnije)

3

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

Dermotovo leto 2020/21

4

Kropa je slovenski sinonim za žebljarstvo in kovaštvo, projekt Mojstri pevci – Kropa (razvija ga KD Kultura-Natura Slovenija) pa že celo desetletje uveljavlja tudi neverjetno zgodbo o kroparskem pevstvu. Začenja se s koledniki, nadaljuje z različnimi pevskimi zbori, vrh pa je dosegla z imenitnimi pevskimi imeni kot so Anton, Leopold in Gašper Dermota ter seveda Zlata Gašperšič Ognjanović.

Temu je bilo v celoti namenjeno tudi lansko dogajanje v t.i.

Dermotovem letu 2020 / 21, posvečeno najprej 110-letnici rojstva legendarnega tenorja Antona Dermote. Začeli naj bi ga junija z odprtjem Dermotove sobe v slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju; tam namreč sistematično »polnijo« tematske sobe z zgodbami o Slovencih ali slovenskih prepoznavnostih, ki so na Dunaju pustili globoke, nepozabne sledi (npr. skladatelj Hugo Wolf, čebelar Anton Janša, pionir kozmonavtike Herman Potočnik Noordung, dr. Anton Gosar, svojo sobo imajo lipicanci, Ribn’čan Urban, v prihodnosti bodo uredili tudi Prešernovo, Cankarjevo, Plečnikovo itn.). Vse dobre namene in veliko opravljenega dela je izničil korona virus, Dunaj je začasno »padel v vodo«, zato so organizatorji težišče dogajanja prenesli v Kropo, v Marijino cerkev (domačini jo zaradi znane legende imenujejo kar Kapelca) in v bližnjo Mežnarijo, kjer so Dermotovi svoj čas živeli.

Anton Dermota (4. 6. 1910, Kropa + 22. 6. 1989, Dunaj) velja za najbolj znanega in svetovno uveljavljenega slovenskega tenorista. Svojo življenjsko in umetniško pot je opisal v imenitni avtobiografiji Tisoč in en večer (slovenski prevod je izdala Mohorjeva), v mnogih jezikih sveta jo povzema tudi Wikipedia.

Njegovo operno in koncertno poustvarjanje je dosegljivo na stotinah posnetkov z vodilnimi svetovnimi dirigenti, skupaj z ženo, pianistko Hildo Dermota, pa sta na večerih samospevov nastopala po vsem svetu.

Spominu na velikega umetnika smo se poklonili na več načinov: - s koncertom ob 110-letnici rojstva (poslušali smo izbor pos­ netkov, brali njegove spomine na Kropo ter prisluhnili pričevanju gospe Marjane Mrak, nekdanje urednice opernih oddaj na programu ARS, ki je z Antonom Dermoto na Dunaju posnela niz dragocenih radijskih oddaj) - ob obletnici njegove smrti smo po maši za domovino poslušali del Mozartovega Requiema (posnetek iz leta 1965, dirigent Herbert von Karajan, Berlinska filharmonija, dunajski zbor, solisti, seveda tudi Anton Dermota) in si zraven prebrali slovenski prevod besedila, kot ga je zapisal pesnik Valentin Vodnik - program ARS je od junija do avgusta ponovil devet (arhivskih) oddaj Marjane Mrak z naslovom Tisoč in en večer.

Jeseni smo posneli TV oddajo OPUS (Dermota in Plečnik), v kateri je urednica Darja Korez Korenčan imenitno predstavila vse tri brate – tenoriste Dermota, pa tudi ostalo pevsko (glasbeno) tradicijo v Kropi.

V začetku avgusta smo pripravili glasbeni večer v spomin na tenorista Gašperja Dermoto (1917, Kropa, +3. 8. 1969, Ljubljana; gl. www.kropa.org). V različnih virih piše, da je bil dolga

leta solist ljubljanske Opere, kjer je poustvaril preko štirideset glavnih tenorskih vlog iz t. i. železnega opernega repertoarja. Še posebej opazen in priljubljen je bil kot ustanovni prvi tenorist legendarnega Slovenskega okteta (1951–1965), s katerim je prevandral Slovenijo, Jugoslavijo in dobršen del sveta. Za ta dogodek smo se zbrali v obnovljeni »hiši« Mežnarije, ki jo je gibanje Kultura-Natura Slovenija po pogodbi z ljubljansko nadškofijo prevzela v dolgoročno skrbništvo in najem. Poslušali smo izbor opernih posnetkov, TV Slovenija pa nam je odstopila tudi arhivsko TV oddajo Stara gorenjska ohcet, v kateri je Slovenski oktet odigral vlogo svatov (režiser Dušan Hren, 1965); zanimivo, poleg Gašperja Dermote je med pevci tudi basist Dragiša Ognjanović, mož kroparskega »gorenjskega slavčka«, sopranistke Zlate Gašperšič Ognjanović.

Nekaj posebnega je bil četrti koncertni večer, ki smo ga posvetili tretjemu bratu Leopoldu Dermoti (1912–1992, Kropa), pozabljenemu tretjemu vrhunskemu tenorju. Tudi on je sledil zgledu brata Antona in se dodobra uveljavil na opernih ter koncertnih odrih na Dunaju ter marsikje po Evropi, v Salzburgu, Nemčiji, Švici, vse do Amsterdama; glasbena publika in kritika ga je poznala pod umetniškim imenom Leo Cordes (Dermota), gl.http://bmlo.de). Žal je pevsko kariero opustil in se vrnil v Kropo, kjer se je izkazal kot vodič in upravitelj Kovaškega muzeja; tam se je zavzel za obnovo in muzejsko oživitev vigenjca Vice ter za postavitev stalne zbirke vrhunskega kroparskega kovača - umetnika Joža Bertonclja.

Spomine na Leopolda Dermoto sta predstavili njegovi muzejski sodelavki Verena Vidic in Saša Florjančič, še posebej pa se nas je dotaknilo pričevanje njegovega sina Romana Dermote, Dunajčana, ki je kot otrok počitnice preživljal pri očetu v Kropi in se utrdil v prepoznavni kroparski govorici. ORF nam je posredoval dva raritetna posnetka, v katerih nas Leo Cordes prepriča s svojim klenim tenorjem (npr. arija Lyonela iz opere Marta; Flotow), studio ZKP RTV pa je restavriral nekaj arij z doslej neznanih starih gramofonskih plošč, ki jih je Leopold Dermota – Leo Cordes posnel okoli leta 1950 na Dunaju.

Pod črto: virus je »zasejal« več, kot smo sploh načrtovali, poleg glasbenih dogodkov smo pripravili tudi tri fotografske razstave in jih umestili v okna mežnarije, v tamkajšnji vrt pa smo postavili še spominsko Dermotovo klopco, na kateri preko spleta lahko poslušate brate-tenorje ter uživate v imenitni muziki ter razgledih na Kropo in Karavanke.

Nadaljuje se obnova in revitalizacija Mežnarije, še vedno pa čakamo tudi na dogodek ob odprtju Dermotove sobe na Dunaju; morda se bo zgodil »ob letu osorej« 4. junija letos, ob izteku Dermotovega leta torej.

Medtem je ciklus Mojstri pevci – Kropa pozornost namenil tudi jubileju sopranistke Zlate Gašperšič Ognjanović, 17. marca letos je namreč praznovala devetdeset let. Podobno kot pred desetimi leti smo ji želeli pripraviti jubilejni koncert v rodni Kropi, ljubljanska Opera je z veseljem potrdila sodelovanje, a spet je vse »zafušal« virus. Zato smo s TV Slovenija pripravili še eno oddajo Opus, to pot o jubilantki Zlati Gašperšič Ognjanović, zra-

ven pa osvetlili tudi izjemno pomembno vlogo družine Gašperšič v kulturnem, gospodarskem in družabnem življenju Krope.

Obe oddaji Opus je še vedno možno videti v arhivu MMC RTV. In kako naprej? Najprej Dunaj in Dermotova soba v Korotanu, hkrati nadaljevanje obnove Mežnarije (1747!), nato novi glasbeni, predvsem pevski dogodki, če bo virus dovolil celo načrtovani mednarodni poletni pevski tabor.

Vsekakor pa se je Mežnariji ob Kapelci nad Kropo uveljavila kot nov kulturni prostor, ki vabi na vedno nove dogodke ali pa k prijetnemu sprehodu s panoramskim razgledom na staro kovaško trško Kropo.

- Slavko Mežek, projekt Mojstri pevci – Kropa (www.kultura-natura.si)

SREDNJA VAS V BOHINJU - Smo 18. marca 2021, po cerk­ venem koledarju pa v 4. tednu postnega časa. Glede na korona čas smo v nekem stalnem pričakovanju sprememb, kaj bo naslednji dan in teden prinesel: sprostitvene ukrepe ali poslabšanje situacije in ponovno zaostrovanje ukrepov. V Bohinju se pomlad šele počasi prebuja. Sicer v senčnih legah še leži sneg, pa vendar, ko posije sonce, je prijetno toplo. Naši stanovalci posedajo zunaj in se že sprehajajo v bližini Doma. Prav tako prihajajo obiski in svoje sorodnike lahko popeljejo na sprehod, kar je bilo do nedavnega še nemogoče. Vsi naši stanovalci so bili že cepljeni proti covid-19 ali pa so ga preboleli. Kljub temu je potrebno določene previdnostne ukrepe vzdrževati še naprej.

Za nami je naporno leto. Nihče si ni mislil, da bo leto 2020 tako posebno in da se bo tako spremenil naš vsakdan. Če smo sprva še mislili, da bomo po prvem valu epidemije nekako vse skupaj prešli, pa vidimo, da je bolezen Covid-19 realnost, s katero bomo živeli še nekaj časa, seveda odvisno od precepljenosti ljudi in spoštovanja splošnih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni kot so dosledna uporaba zaščitnih mask, distanca in razkuževanje.

Veliko smo se v zadnjem letu naučili. Nikomur ni bilo lahko.

Vendar pa smo v Domu sv. Martina ves čas gledali naprej z zaupanjem, da bomo zmogli. Kljub medsebojni različnosti ugotavljamo, da nas je korona čas še bolj medsebojno povezal.

Ponosni smo na to, da smo zmogli. V času okužbe, ki se je v oktobru 2020 pojavila tudi v Domu sv. Martina, smo bili veseli vse zunanje pomoči, ki smo je bili deležni. Na tem mestu se tako zahvaljujem zunanjim koordinatorjem, določenim s strani ministra za zdravje. Stalno so nam bili na voljo za nasvet in strokovno pomoč. Hvala civilni zaščiti na državni in občinski ravni ter županu občine Bohinj za sodelovanje in pomoč. Pomagali so nam pri razširitvi že vzpostavljene rdeče cone in nam dobavili 5 dodatnih postelj.

Z vsemi ukrepi in spremenjenimi načini dela, nam je uspelo, da se virus ni razširil po celotnem Domu. Bolniki so bili nasta-

njeni v B oddelku, oddelka A in C sta ostala neokužena. Pri obvladovanju okužbe v Domu se nam je zdelo pomembno, da poskrbimo za pravočasno in ustrezno razkuževanje prostorov in površin. Za ta namen smo nabavili meglilnik in UV lučko, ki v kombinaciji dajeta optimalni učinek pri razkuževanju prostora.

V prvem valu so stanovalci spremljali sv. maše po facebooku.

Posebej za njih jih je daroval g. Martin Golob iz župnijske kapele. Sedaj sv. maše za stanovalce daruje novi župnik g. Matjaž Zupan v živo v domski kapeli.

Trenutno omogočamo vsem stanovalcem redne obiske, z upoštevanjem vseh covid-ukrepov. Umirajoči so bili tudi v času prepovedi obiskov deležni stika s svojci.

Konec leta 2020 nam je upanje prineslo cepljenje stanovalcev in zaposlenih. Dodatno nam pri odkrivanju asimptomatskih primerov okužbe pomaga redno hitro antigensko testiranje zaposlenih.

Vsa pohvala gre zaposlenim, da s predanostjo in dobro voljo prenašajo težo negotovega vsakdana. Z iskreno komunikacijo, odpravljanjem zaznanih težav ter občutljivostjo drug za drugega smo uspeli premagati vse zadane napore.

Ob praznovanju Velike noči želim vsem, da bi znali prepoznavati znamenje časa in ne nehali iskati Njega, ki je pot, resnica in življenje.

- Jože Cerkovnik, direktor

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

Življenje v Domu sv. Martina

Marijin dom po velikonočno BLED - Letošnji postni čas smo začeli z evangeljskim odlomkom o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Lahko bi rekli, da je ne samo ta postni čas, ampak že vse leto, predvsem pa zadnje pol leta, ko nas je zajel nov val pandemije, za vse nas neke vrste puščava. Tudi za nas, sestre v Marijinem domu na Bledu.

Pa ne le puščava v smislu, da je dom duhovnih vaj prazen in z našega dvorišča ni slišati mladostniškega živžava, ampak ta čas doživljamo predvsem, da nas je, kot Jezusa, v puščavo odvedel Duh in da je tu z nami, pa čeprav se včasih zdi odsoten.

Z nami je v tihoti okolja, z nami je v molitvi. Jezus je šel v puščavo, da bi bil tam z Očetom, tako je tudi nam dan ta čas, da

bi bile intenzivneje z Očetom v dialogu, v poslušanju, kaj nam želi povedati, kaj želi tudi preko nas »pretočiti« v našo bližnjo in daljno okolico. Ne manjka skušnjav, tudi ne padcev … hkrati pa smo polne zaupanja, da je v vsem z nami … Z mnogočem nas obdarja in nam daje možnosti, da bi mogle biti pretočen kanal njegove milosti za druge. V naših molitvah ostajajo navzoči tisti, ki so šli skozi Marijin dom ali, ki smo jih srečevale pri verouku in drugje … Sedaj jih tiho prinašamo pred Gospoda. Delovanja njegove milosti ne more zapreti in ne utesniti nobena karantena, in virus Njegove milosti se širi neškodljivo zdravju, nas­ protno: koristno vsemu, kar je dobro za človeka. In samo Oče

5

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

ve, kaj dela v srcih tudi po tihi molitvi mnogih, tudi po skromni molitvi nas sester, in po tihih dejanjih ljubezni. Nekaj teh dejanj ljubezni sta dve sestri podarjali, ko sta v novembru priskočili na pomoč v domu starejših občanov na Jesenicah. In nekaj jih drobimo v vsakdanjiku, ko srečujemo ljudi preko telefonskih pogovorov, preko verouka in molitve križevega pota po spletu, v adventnem in postnem času pa tudi preko tedenskih katehez za odrasle. In tu odkrivamo celo prednosti, saj se poleg domačinov lahko udeležijo katehez ljudje širom Slovenije. Gotovo ni isto kot srečati se osebno, a Božji Duh ne pozna ovir in najde pot do slehernega srca. Čeprav se gledamo in poslušamo preko ekrana, je Božja beseda živa, vstopa v srce, in prav taka je tudi sveta podoba, ki jo podkrepi, se vtisne in nas potegne v molitev, v oseben odnos z Gospodom, tam, kjer vsakdo je: v bolj ali manj udobnem stolu ali naslanjaču svojega doma. Tudi tako v naše domove lahko zasveti nekaj več luči in jih ogreje nekaj Božje Ljubezni, ki se potem nevidno širi na vso okolico.

In kdor se je v globini srca srečal z Gospodom in izkusil njegovo prisotnost, ga nosi s seboj na delovno mesto …

Pestro tudi v letu 2020

RADOVLJICA - Kulturno društvo Sotočje je bilo ustanovljeno z namenom širjenja znanj na področju krščanske vere, etike, kulture in znanosti. Društvo si prizadeva za ohranjanje kulturne dediščine ter spodbuja dialog v slovenski družbi. Člani KD Sotočje so bili kljub ukrepom, povezanih z epidemijo COVID-19 v letu 2020 zelo aktivni, saj so organizirali predavanja s področja sociale, zgodovine, športa in kulture (Marko Koselj je 4. julija imel predavanje o solidarnosti; doc. dr. Simon Malmenvall je 11. julija imel predavanje z naslovom: Pravoslavni in katoliški vladarski mučenci v srednjem veku; dr. Avgust Mencinger je 18. septembra predaval o športu starostnikov, dr. Damir Globočnik pa je imel 1. oktobra predavanje z naslovom Marija Pomagaj z Brezij.

KD Sotočje je v atriju župnišča lani poleti organiziralo odmevne koncerte (župnijski mladinski pevski zbor NaVdih, godalni komorni orkester Camerata Laibach in godalni kvartet Ameba) ter likovne razstave (Marjeta Sukić - slikarska razstava Lepota cvetov, dr. Janez Resman je imel predstavitev fotografij Radov­ ljica – utrip mesta, Lara Willewaldt je razstavljala akrile z naslovom A prideš plavat z mano, v župnijski cerkvi sv. Petra razstava mašnih plaščev, v zakristijskem stolpu pa je bila razstava o sestri Mariji R. Vurnik).

Pripravili so literarno-recitacijski dogodek (recitacije Lare Willewaldt) v atriju župnišča pa so predvajali film o življenju Alojzija Grozdeta.

- Klemen Bohinc

Velikonočni žegen v času korone, doma v Vrbi, 11. 4. 2020 VRBA - V TV obvestilih smo izvedeli, da bo ta dan neposreden prenos blagoslova velikonočnih jedi iz mariborske stolnice, ki jih bo blagoslovil mariborski škof kar po TV, ker v cerkvah ni bilo možno. Dobro pa je bilo to, da vsi ljudje v normalnih časih ne bi mogli prisostvovati temu lepemu velikonočnemu običaju, kar še posebej velja za bolne in onemogle. Predlagano je bilo, da vsebino žegna; jedi in vse drugo postavimo pred ekrane. Ker je bilo tudi gibanje omejeno na občine, domača sinova z družinama žal nista mogla prisostvovati pri nas doma. Pa tako smo se vsako leto veselili tega dogodka še posebno pet vnukov,ki so že večkrat nesli košarice z žegnom in pirhi v vrbensko cerkev. Že samih priprav je veliko pred blagoslovom. Priprava jedi, barvanje in risanje pirhov, izbira košaric in prtov, čudovita pot k cerkvici sv. Marka v Vrbi, z nebeškim pogledom na vse strani, na Triglav, Karavanke, Pokljuko in Jelovico, na vzhodu pa tja do Rodin in še dlje, Ribčev sadni vrt ob cerkvici pa ves odet v cvetje. Vsega tega ni bilo, niti ne srečanja s sovaščani v cerkvi, ki so ta dan prihajali iz svojih hiš. Tudi iz drugih krajev so ta dan prišli v Vrbo in nesli k žegnu. Težko smo pričakovali g. župnika,

6

Vsem bralcem Skrinje želimo, da bi v tem velikonočnem času izkusili, kako nam je nebeški Oče blizu v vsem, kar živimo. Želimo vam, da bi izkušali, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5) in bi iz naših src moglo privreti veselje, da smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta.

ki je ta dan ob 15.uri prispel v Vrbo, prej in potem pa obiskal 11

vasi fare Breznica. Za uvod v žegen smo zapeli velikonočno pesem, ki je lepo odmevala, saj je cerkvica zelo akustična Po obredu je sledilo slikanje pred cerkvijo, kratek klepet z vaščani z voščili za praznike in spet odhod domov, da bi se pripravili še za večerno mašo – vigilijo. Stari starši so nam tudi povedali, da naj po obredu žegna v cerkvi opazujemo, katero dekle bo prvo pohitelo pobrat svoj jerbas ali košarico in jo odneslo domov. To je namreč pomenilo, da se bo tisto leto poročila. Ne spominjam se, če je to zares držalo. Vedno pa so bili najbolj ljubki otroci, ki so bili praznično oblečeni in imeli košarice s pirhi in lepimi prtički. Košaric in vmes kakšen jerbas je bila polna cerkev.

Nato sem doma začela zlagati predmete pred ekran. Meni je bilo zelo žal svojih dragih, še posebno vnukov. A treba je iti naprej! Še dobro, da je bil sploh možen blagoslov jedi pa čeprav prek ekrana. Rekla sem si, vsaj molim lahko za vse. Tudi g. škof je veliko molil med obredom pred čudovitim oltarjem, ki je bil posebno lepo okrašen z veliko cvetja in s simbolično postavljenimi košaricami. Na oltarju pa je bil presunljiv pogled na Kristusov grob v mariborski stolnici.Nastala je zgodovinska fotografija.

Žegen pred TV ekranom težka bremena na glavi in tudi jerbas z velikonočnimi dobrotami. Spominjam se še, ko je pred mnogimi leti še znala nositi jerbas z žegnom na glavi sosedova Prešernova Anica. Nekateri otroci me večkrat sprašujejo za svitek za kaj se uporablja. Zelo domiselno se mi je zdelo nekoč tekmovanje o nošenju jerbasa na glavi s pomočjo svitka, ki ga je za velikonoč izvedla družina Mulej iz Rodin. Ta ista družina je pripravljala več let tudi razstave pirhov iz vse Slovenije v Jalnovi rojstni hiši. Razstave so bile zelo lepe, domače in zelo obiskane. Pika na i vse postavitve so mamini ročno izvezeni prti v rišelje tehniki. Na prtu je izvezeno jagnje z banderom.

Simbol tradicije je tudi stara vevnica za žito s katero so nakladali žito naši predniki, poleg pa ruta moje stare mame, del narodne noše. Predmeti imajo svojo zgodovino, vsi pa nam dajejo moč in energijo. Ko te predmete gledamo ali še vedno uporabljamo, se pokojnih spomnimo in počutimo tako, kot da bi bili še z nami in nam pomagajo. Če jemo iz stare mamime posode se nam zdijo jedi še bolj okusne. Doma ohranjam še stare mlinčke za kavo, likalnike na žerjavico in staro petrolejko.

To pa je naša luč, ki sveti v temi, naša vera in upanje. Prostor brez starih predmetov se mi zdi kot da je brez duše. Dobro je, da prenašamo navade na svoje potomce. To je nekaj, s čemer družina postane prava družina Kristjani smo zaradi vsega navedenega prikrajšani, ker se toliko raznih dogodkov odvija prav v skupnostih. To so: vigilija, žegen, vstajenska procesija, igre s pirhi... Krščanstvo je telesna stvarnost, ne virtualna, pravi neki pater iz Celja. Njegovega imena pa nisem slišala po Radiu Ognjišče. Upajmo, da bo letos bolje. Biti in imeti upanje, to pa je tisto, kar je najvažnejše.

- in foto Jelka Koselj

IZ NAŠIH ŽUPNIJ

Vse sestavine žegna smo doma že prej pripravili kot vsako leto. Za potico smo strli, zbrali in zmleli orehe. Potica je bila letos pripravljena z medom namesto s sladkorjem. Med namreč daje več okusa in sočnosti potici. Peka potice je pri nas že od nekdaj na Veliki četrtek. Potica oziroma kolač pomeni Kristusovo telo.

Pisatelj Finžgar, ki je najlepše opisal velikonočni žegen, pravi za kolač, da je rumen kot pšenično polje in ga je mati prvega postavila v jerbas. Med žegen spada še gnjat ali pleče, spet simbol samega Kristusa. Dodane so korenine hrena, to pa so strašni žeblji, s katerimi so pripeli Zveličarja na križ. Jerbas se napolni še z belim kruhom, jabolkom in pomarančo. Košček kruha ali jabolka naj bi po blagoslovitvi dobile tudi domače živali.

Na Veliki petek, ki je smrtni dan Jezusa Kristusa se posvetimo pobožnosti križevega pota. Zvečer skuhamo pirhe in to vedno čebulne in tiste, ki jih pobarvamo z naravnimi barvami.

Na vrtu naberemo razne liste rastlin in cvetove trobentic, ki jih s krpicami iz nogavic tesno privežemo na jajce. Jajca potem skuhamo v čebulnih olupkih in pravem ruskem čaju. Ohlajena jajca odvijemo in dobimo čudovite odtise listov in cvetja na rjavem pirhu. Premažemo jih še z rezino slanine da se posvetijo.

Z naravnimi barvami se najlepše pobarvajo bela jajca. Rožnate in vijolične odtenke dobimo, če jajca skuhamo v šipkovem čaju ali če jih namočimo v soku rdeče pese, ribezevem ali brusničnem soku ali teranu. Rumeno pobarvamo pirhe tako, da vodi v kateri jajca kuhamo dodamo žefran ali kurkimo. Vijolično barvo dobimo, da jajca skuhamo v rdečem zelju ali soku črnega ribeza. Nežno zeleno barvo dobimo, če jajca skuhamo v špinači, koprivah ali zelenem čaju. Za šopke pripravimo cvetove forsitije in mačic ter na vejice ukrivljene leske obesimo spihane pirhe okrašene še s pisanimi trakovi. Taki pirhi so prave male ljudske umetnine, ki zahtevajo več časa. Sama jih pričnem poslikavati že po novem letu. Ti pirhi so trajni, seveda, če jih po nerodnosti ne stremo. Pirhi so nam tudi drag spomin in veliko jih podarjamo, posebno na Velikonočni ponedeljek. Nekoč je bila tudi navada, da so fantje ta dan pobirali pirhe pri dekletih. Med pirhi morajo biti vmes tudi rdeči, saj pomenijo kaplje Kristusove krvi.

Nanje narišemo jagnje z banderom. To je še posebej gorenjska posebnost. Jagnje pomeni vstalega Kristusa in je simbol čistosti in darovanja. Ob šopku se poda velikonočna sveča z znakom alfa in omega. Prva in zadnja črka grške abecede spominja na Jezusove besede: »«Jaz sem začetek in konec.« Na omarico pred TV sem poleg pirhov priložila še jagnje iz biskvitnega testa.z banderom, ki ga imamo vsako leto za veliko noč na mizi, svečano pa pojemo na belo nedeljo.

Poseben pečat in dušo dajejo velikonočnemu žegnu razni stari predmeti, ki so stara tradicija. Čuvamo jih iz roda v rod kot posebne svetinje. Na sliki na steni je oljna slika, ki jo je narisala moja pokojna mama pred več kot 90 leti.Ob mizo sem postavila njen jerbas, ki ga je nosila v cerkev Žalostne. Matere Božje na Breznico in nato jaz že več kot 50-krat v cerkev sv. Marka. Na jerbas postavim tudi svitek. Tega sem naredila sama v delavnici v Prešernovi rojstni hiši, leta 2006 pod vodstvom mentoric iz Prešernovega muzeja v Kranju. Svitek je pripomoček iz blaga za na glavo s katerim so nekoč lažje nosile ženske vodo ali

7

Župnija Gorje (župnik: dr. Matej Pavlič)

Pod zvonom svetega Jurija G

PREDSTAVLJAMO

orjanci so ponosni na svoje zvonove, prav tako na svoj kraj, ki ga imenujejo »raj pod Triglavom«. Kako tudi ne, saj se gorjanske vasi z obronkov Pokljuke na široko razgledujejo v dolino proti Bledu in Gorenj­ ski, zvonik župnijske cerkve pa menda stoji na trdni skali in ima zato pesem zvonov še posebej lep zven.

8

»Župnija gorjanska se sme

so tam odkrili številne primer-

prištevati med najlepše na

ke kamnitega orodja, najsta-

Gorenjskem. Oddaljena slabo

rejšega v tem delu Gorenjske.

uro peš hoda od Bleda, spada

Na istem mestu so našli sledi

še popolnoma v njegovo kras-

rimske in zgodnjesrednjeveš­

no okolico ter združuje v sebi

ke

veliko naravnih lepot. Je to

ki jo potrjuje tudi obsežno

lepa razgledna točka. Krasen

grobiš­če v Spodnjih Gorjah.

slovanske

navzočnosti,

razgled se ti odpira iz Gorij

Sam patrocinij sv. Jurija,

malone po celi Gorenjski, na

viteškega bojevnika proti zlu,

eni strani Stol s svojo kočo,

kaže na star izvor župnijske

Begunjščica in v daljavi Stor-

cerkve. Prvo svetišče je po

žič in sv. Jošt. Nizko v dolini

mnenju umetnostnega zgo-

pa polno večjih in manjših kra-

dovinarja

jev, kakor Radovljica, Lesce in

nastalo že sredi 11. stol. kot

župnija. V 14. stol. je župnijo

mevkšarskem in zgornjegor-

tik v dolini Blejski grad z jeze-

lastniška cerkev in podružnica

polnopravno podeljeval oglej-

janskem svetišču. Za glavnim

rom.« S temi zanosnimi be-

rodinske, kasneje radovljiške

ski patriarh, 1394 je patriarh

oltarjem župnijske cerkve se

sedami je župnik Jožef Knific

prafare in se prvič kot »eccle-

Janez podelil patronat nad

nahaja veliko gotsko okno, ki

v kroniki za leto 1924 opisal

siola« (cerkvica) omenja okr.

cerkvijo plemiški družini Or-

ga obdajajo kvalitetne freske

značilnosti kraja in okolice.

leta 1173, ko jo najdemo v po-

tenburžanov, nato so pravice

apostolov Petra, Pavla, Ja-

Poleg naravnih lepot, ki so

sesti briksenškega duhovni-

prešle na celjske grofe, po

neza in Andreja iz okr. 1460,

cilj številnih obiskovalcev, se

ka in ministeriala (upravnika)

smrti zadnjega Celjana 1456

zaradi podobnosti s slikarijami

območje lahko pohvali tudi z

Nantwina skupaj s podrejeno

pa na Habsburžane, deželne

iz Mevkuža jih najbrž lahko

dolgo zgodovino, o kateri pri-

ji cerkvijo v Lescah in glede na

vladarje. Ti so Gorje skupaj z

prisodimo roki Mojstra Bolf-

čajo drobci arheoloških in pis­

okoliščine že z lastnim duhov-

drugimi župnijami pod svojim

ganga. Levo v prezbiteriju se

nih virov.

Janeza

dr. Matej Pavlič, gorjanski župnik

Höflerja

nikom oz. vikarjem. Tako so

pokroviteljstvom

1461

nahajajo ostanki gotskih vrat,

Gorje se v zgodovinskih

leta 1973 lahko farani z nad-

vključili v novonastalo ljubljan-

leta

nad temi pa za sedanjo fresko

virih pod skupnim imenom

škofom Pogačnikom slovesno

sko škofijo. Spodnje Gorje so

zadnje večerje fragmenti got-

»summitas campi« oz. »obi-

obhajali 800-letnico župnije,

se izdvojile iz blejske v gorjan-

ske freske neznane vsebine.

nentiges feld« (vrh polja) prvič

čez dve leti pa se bomo vese-

sko župnijo šele leta 1787, v

Sedanjo podobo je cerkev

omenjajo v 11. stol., med leti

lili 850-letnice. Povezanost z

času reform cesarja Jožefa II.,

dobila večinoma s prezidavo

1050 in 1065, ko je ozem-

Lescami gre pripisati fevdalni

zato se žegnanje tamkajšnje

leta 1687 in zadnjimi večji-

lje prešlo v last briksenških

lastniški ureditvi, pri kateri sta

cerkve še danes obhaja na

mi prenovami v 19. stol., ko

škofov. Kot navaja Historična

bili obe cerkvi v lasti ali upravi

nedeljo po sv. Martinu. Zad-

je bilo postavljeno strogo, a

topografija Kranjske, v nas-

istega posestnika, čeprav se

njo spremembo so župnijske

izredno impresivno klasicis­

lednjem, 12. stol., večkrat naj-

ozemeljsko ne stikata. Leška

meje doživele leta 1970, ko je

tično pročelje

demo kraj že pod današnjim

cerkev je bila najverjetneje

bila nekdaj gorjanska podruž­

strani. Leta 1895 je s prizori

podobnim imenom »Goria-

priključena župniji Radovljica

nica sv. Trojice v Sebenjah iz

iz Svetega pisma, še posebej

ch«. Izkopavanja v skalnem

šele v 16. stoletju.

praktičnih razlogov vključena

iz Marijinega življenja, notra-

v bližnjo župnijo Zasip.

njost poslikal kamniški slikar

na zahodni

spodmolu Poglejske cerkve

Točen čas pridobitve žup­

nad vasjo Poljšica, ki ga je v

nijskih pravic sicer ni znan,

Kot večina cerkva v blej-

Matija Koželj. Župnik Nikolaj

davnini izdolbel Triglavski le-

a se je to zagotovo zgodilo v

skem kotu, tudi gorjanske v

Štolcar je konec osemdese-

denik, pa nas vrnejo še dlje v

13. stol., pred letom 1296, ko

svojem zidovju hranijo ostali-

tih let poskrbel za preuredi-

preteklost, v mlajšo kameno

so Gorje v nekem notarskem

ne gotskih predhodnic iz 15.

tev prezbiterija po novih litur-

zapisu omenjene kot »plebs«,

stol. Še posebej je to vidno v

gičnih pravilih z ambonom in

dobo okr. 10.000 let pr. Kr., saj

Pet­ra in sv. Janeza Nepomuka, desno kipa sv. Pavla in sv. Frančiška Ksaverija. Na letošnjo 5. postno nedeljo smo po več desetletjih v Gorjah obnovili navado, da štiri okna v cerkveni ladji prekrijemo z velikimi podobami skrivnosti žalostnega dela rožnega venca. Tako se v notranjosti svetišča ustvari nekoliko mračno ozračje, ki naj bi pripomoglo k spokornim vajam postnega časa.

Stranska oltarja sta posvečena Brezmadežni in sv.

Valentinu, družbo jima delajo pozlačeni kipi štirih največjih cerkvenih učiteljev Zahoda: papeža sv. Gregorja Velikega, sv. Hieronima z imenitnim kardinalskim klobukom ter škofov sv. Ambrozija in sv. Avguština. Izredno zanimiva je streha prižnice s tremi postavami, med katerimi je najbolj vidna sredinska, oblečena v papeška oblačila. A ne gre za kakšnega svetega papeža, temveč za personificirano

upodobitev božjih kreposti vere, upanja in ljubezni, kar je v naših cerkvah redek prizor. Oseba s papeško krono predstavlja vero, katere branik je prav Peter – skala, lik z dvema otrokoma v naročju predstavlja ljubezen, lik na levi strani pa upanje.

Posebno pozornost si zasluži zvonik, ki se sloko pne proti nebu in je razpoznavno znamenje kraja. V njem odzvanja mogočni Samassov zvon iz leta 1845, ki ga je ob zaplembi zvonov leta 1916 z velikim naporom rešil tedanji župnik Piber. Prav ta zvon je najbrž v ozadju neuradne krajevne himne »V Gorjah zvoni, da se turn maje ...«.

Leta 1848 je ostrešje pogorelo in so zvonovi popadali z jermenov, a brez večje škode.

Nesreča je postala priložnost za obnovo in tako so leto kasneje zvonik dvignili za eno nadstropje in naredili sedanjo, zanj tako značilno streho. Ob zadnji prenovi zvonika leta 1995 se je ob peskanju zvonika na severni strani odkril latinski kronogram z besedilom: »S. Georgio renovata D. Clemente Copaunik parocho.«, v prevodu: (V čast) sv.

Juriju obnovil gospod Klemen Kopavnik župnik. Iz velikih črk kronograma je mogoče sestaviti letnico 1762.

O vernosti Gorjancev priča več kot sedemdeset znamenj in razpel, raztrosenih ob poteh in domačijah, ki so lepo vzdrževana. Kaže, da je izročilo, tudi versko, bilo in je v teh krajih močno zasidrano.

Prav to vliva upanje v ohranitev Kristusovega evangelija v gorjanski župniji, čeprav občestveno dogajanje pestijo podobne težave, kot jih imajo drugje, predvsem kar zadeva oddaljevanje od zavestnega

Mavrična gorjanska cerkev, foto: Florjan Tišler

Baročna prižnica v župnijski cerkvi sv. Jurija v Zgornjih Gorjah

PREDSTAVLJAMO

daritvenim oltarjem, pri čemer so uporabili stebriče nekdanje obhajilne mize. Ob menjavi tlaka v istem času se je sredi cerkve pred vstopom v prezbiterij odprl podzemni prostor, grobnica z dobro ohranjenimi ostanki rakev. Identiteta pokojnikov še ni ugotovljena, morda gre pri enem izmed njih za župnika Karla Jožefa Marburgerja, saj o njegovem pokopu v cerkvi leta 1754 poročajo zgodovinski viri.

Na velikem oltarju, klasicistični umetnini iz sredine 19. stol., se večji del leta sv.

Jurij v molitvi ozira v nebo s slikane podobe, za praznike pa se slika umakne kipu, skritem v niši za njo. V postnem času jo nadomesti platno s prizorom križanja. Levo od glavne niše stojita kipa sv.

9

PREDSTAVLJAMO

10

in rednega življenja po veri.

Zato pa smo toliko bolj hvaležni za vse sodelavce, ki se trudijo v cerkvi in pri bogoslužju, v Karitas in pri katehezi, pa tudi za pomoč sester Hčera Marije Pomočnice z Bleda, ki jo je župnija deležna že deset­ letja. Tako nam bo prelestna narava še usmerjala misel k njenemu Stvarniku in nam ostajala »sled sence zarje unstranske glorje«, kot je zapisal Pesnik.

Nastanek datirajo v čas okrog leta 1430, neka vizitacija iz leta 1668 omenja letnico 1465. Stavba je bila barokizirana v 17. stol. in kasneje še dodatno predelana , a so se številni gotski elementi, predvsem prezbiterij, ohranili vse do danes. Leta 1739 so prizidali zvonik in z njim deloma pokrili gotsko fresko sv.

Krištofa na južni zunanji steni prezbiterija.

Zavetnik cerkve sv. Nikolaj oziroma Miklavž deli dobrote z baročnega glavnega oltarja, na stranskih dveh oltarjih pa uslišujeta prošnje sv. Florijan, branitelj pred požarom, ter sv.

Lucija, zavetnica za zdravje oči. Češčenje omenjene svetnice ter zavetnika cerkve je morda povezano s studencem, ki se izteka pod cerkvijo v vaško korito. Vodi pripisujejo blagodejne učinke.

Notranjščina se ponaša s fragmenti kvalitetnih stenskih poslikav, ki so nastale kmalu po letu 1465 in jih umetnostna zgodovina pripisuje t. i. »Mojstru Bolfgangu«. Slikar in njegovi pomočniki so pustil svojo sled v številnih gorenjskih cerkvah tistega časa (Crngrob, Mače nad Preddvorom, Strahinj pri Naklem). Najbolje ohranjeni freski predstavljata podobo svetnice, ki s svojim plaščem daje zavetje dvema otrokoma, ter svetnika mladostnega videza s palmovo vejo v rokah in levom pri vznožju. Ikonografsko ju je težko opredeliti, po vsej verjetnosti gre za sv. Jedrt in sv. Primoža.

Kot zanimivost velja omeniti še upodobitev grba Tomaža Hrena (1560-1630), ljubljanskega škofa in cesarskega komisarja za katoliško prenovo Kranjske. Protestantska reformacija je imela konec 16. stol. močan odmev tudi v blejskem kotu. Grb na steni prezbiterija morda priča o vnovični posvetitvi cerkve, ki so jo običajno opravili po izgonu protestantov.

Legenda o nastanku cerkve po zaobljubi na lovu izgubljenega graščaka je vse do leta 1916 odzvanjala s štiristo let starega zvona, na katerem sta se v napisu pojavljali figuri psa in zajca. Čeprav manjkajo natančnejši podatki, po ugoto-

Glavni oltar župnijske cerkve sv. Jurija

vitvah dr. Ceneta Avguština lahko sklepamo, da je cerkev sredi 15. stol. že stala kot blejska podružnica in bila podobna gotskim cerkvicam, ki so v tistem času nastajale pri nas. Leta 1629 je stavba doživela velike spremembe.

Gotska rebra v prezbiteriju je zamenjal grebenast svod z ornamentnim vzorcem, raven strop v ladji se je umaknil banjastemu svodu, oprtemu na konzole in pilastre, ki členijo steno. Leta 1844 so ladjo še nekoliko podaljšali, da so lahko zgradili pevski kor.

Z glavnega oltarja kraj in njegove prebivalce priporoča Bogu sv. Ožbalt, angleški kralj iz prve polovice 7. stol.

V izgnanstvu na Škotskem se je pokristjanil. Po vrnitvi na prestol se je zavzemal za širjenje krščanstva in padel v boju s poganskimi Mercijevci.

Goduje 5. avgusta. Levo in desno od osrednje niše stojita priprošnjika zoper bolezni sv. Sebastijan in sv. Rok. Na stranskih oltarjih iz leta 1846 sta veliki platni s podobami sv.

Barbare in sv. Avguština, kipi pa predstavljajo sv. Agato in sv. Lucijo na ženski strani in sv. Primoža in sv. Felicijana na moški strani.

Od slikarskega okrasa velja omeniti podobo Marije Pomagaj kroparskega slikarja Janeza Potočnika, ki si je, podobno kot kasneje Layer za

Notranjost župnijske cerkve sv. Jurija

Iz arhiva Skrinje – velikonočna številka, april 2007 Letošnjo pomlad se je poleg prebujanja narave prebudila tudi novonastala Občina Gorje. Devetega aprila lani so se Gorjanke in Gorjanci odločili za samostojno pot. Njihovo odločitev spoštujem in jo štejem za pravo. Vesel sem, da me je mati narava položila v zibko dobre in poštene družine v gorjanski raj in da občini s svojim znanjem in zanosom lahko pripomorem k boljšemu razvoju.

Bližajo se velikonočni prazniki, ki nas tudi v Gorjah vsako leto razveselijo z dobrotami in starimi običaji, ki so povod za družinska srečanja. Vsem Gorjankam in Gorjancem ter ostalim bralcem zato želim blagoslovljene velikonočne praznike.

Brezjansko Marijo, za zgled vzel upodobitev Luka Cranacha. Zanimivo je tudi platno nad vhodom v zakristijo, ki je poslikano z obeh strani, saj gre najbrž za bandersko sliko. Na eni strani prikazuje

Rožnovensko Mater Božjo s sv. Dominikom in sv. Frančiškom Asiškim in na drugi strani skupino svetnikov s sv. Nikolajem na sredi ter svetima Frančiškom Ksaverijem in Rokom ob njem. Avtor ni

Podružnična cerkev sv. Ožbalta v Spodnjih Gorjah

znan, a predvsem prva podoba kaže zelo spretno roko, ki se je zgledovala po italijanskem slikarju Nicolu Grassiju.

Cerkveni zvonik se je v letu 2002 obogatil s tremi bronas­ timi zvonovi livarne Perner iz

Passaua, ki so nadomestili železne iz časa po 1. svetovni vojni.

- zbral dr. Matej Pavlič, župnik

Podružnična cerkev sv. Miklavža v Mevkužu

PREDSTAVLJAMO

Peter Torkar, župan Občine Gorje

11

Na pragu 30-letnice delovanja

Ž

PREDSTAVLJAMO

upnijska Karitas Gorje, bo prihodnje leto praznovala 30. obletnico svojega delovanja.

12

Zrasla je iz komisije za dia­ konijo pri župnijskem pas­ toralnem svetu. Spodbudo za ustanovitev Karitas pa so ustvarile razmere po osamosvojitvi Slovenije. Zaradi vojne na Balkanu, je skupina požrtvovalnih članic skrbela za pomoč beguncem in pošiljanjem pomoči na prizadeta področja.

Potem smo začeli iskati način, kako pomagati v domačem kraju. V veliko pomoč nam je bila krovna Škofijska Karitas Ljubljana s svojimi pobudami, izobraževanjem in tudi s konkretno materialno podporo: npr. EU hrana, šolske potrebščine, letovanje otrok, pomoč pri plačevanju položnic, ipd.

Leta 2010, ko je ŽK imela prvi javni občni zbor, je imela za seboj že 18 let aktivnega dela. Izpostavljena je bila misel, da smo ljudje v majhnem kraju med seboj lahko povezani in v tej povezanosti je moč, ki lahko premaga tudi stiske posameznika.

V teh 30 letih, je v naši Karitas vedno aktivno sodelovalo od 12 do 16 rednih sodelavcev. Odgovornost voditeljice je doslej prevzelo že 5 naših sodelavk. Nekatere za krajši, druge pa za daljši čas. Če pogledamo nazaj vidimo, da je bil ta način dober. Vsaka je začela s strahom, kasneje pa je našla način, kako izraziti svoje darove, znanja in vizije.

Kot pravi sv. Pavel: »Različni so darovi, isti pa je duh.« Prav zaradi tega je naša Karitas poleg programov, ki jih nudi Škofijska Karitas, lahko

razvila tudi vrsto dejavnosti, ki so zrasle iz potreb domače župnije.

Povezanost smo sprva gradili z mladimi v obliki različnih delavnic, ki so ponujale iskanje novih spoznanj, poskusov učne pomoči, ročnih spretnosti, obujanja in učenja tradicije praznikov in kraja. Preko delavnic so mladi vzpostavili stik s starejšimi in bolnimi (voščilnice, nastopi). Spodbujali smo druženje starejših in bolnih na župnijskih srečanjih, jih obiskali doma in v domovih upokojencev. Lani smo začeli s posebno skupino za starejše, ki smo je bili zelo veseli.

Bolj kot se je dejavnost širila, več sredstev smo potrebovali.

Veseli smo, da smo s svojim delom in izdelki na stojnicah lahko zbirali prostovoljne darove. Hvaležni smo vsem, ki ste nas s svojimi darovi podprli. To je bil vsako leto pomemben dohodek. Poleg pomoči Škofijske Karitas Ljubljana, pa

smo se javili tudi na razpise v domači občini. V zadnjih letih pa sta nam izdatno pomagali dve domači društvi: Turistično in Planinsko. Zaradi uspešnih turističnih sezon, sta del svojih prihodkov namenili tudi dobrodelnosti.

In potem je prišla epidemija … lani nam je najprej vzela občni zbor in vse skupinske dejavnosti. Sprva se kar nismo znašli. Kaj sploh lahko še delamo? Potem pa je kar šlo, vendar drugače. Prejemali smo prošnje, ustvarjali stike preko telefona in interneta. Ustvarjali voščilnice za vse, ki so bili »zaprti« doma in jih oddajali v nabiralnike.

Poleg glavnih praznikov smo dodali še voščilo in zahvalo ob zahvalni nedelji. Domači fotografi so prispevali krasne tematske posnetke domačega kraja. Programi Škofijske Karitas pa so lahko tekli neovirano naprej.

Vsa voščila smo pisali ročno, da so prinesla v domove bolj osebni stik. Po telefonu smo se pogovarjali s krajani o tem, kako doživljajo epidemijo, kaj naredijo s svojim strahom in v čem iščejo upanje. Odgovori so bili tako polni upanja, zaupanja in vere, da jih je g. župnik objavljal v župnijskem glasilu. Vse to je ljudi spet povezovalo in dvigovalo upanje.

In na koncu - kljub izrednim razmeram smo letos februarja imeli tudi občni zbor – preko interneta in zooma. Za večino je bila to prva izkušnja. Bili smo polni neznanja in strahov, a vedno je med sodelavci kdo, ki zna in je pogumen, da vleče naprej. Drugi sledimo, vsak po svojih močeh. Spodbujeni smo bili, da vključimo mlado generacijo, ki internet dobro obvlada in tako je spet nastalo sodelovanje in povezovanje tokrat pod domačo streho.

- Sodelavci Karitas Gorje

Izdelava velikonočnih butaric

Oratorij Bled-Gorje-Zasip 2019 rije Pomočnice (s. Elizabeta Petek in s. Barbara Poredoš) z otroki ustvarili nepozabne dni. Oratorij se je med 19. in 25. Avgustom 2019 odvijal v župniji Gorje, na njem pa je bilo približno 120 otrok. Vse udeležence je ob tej priliki nagovoril tudi gorjanski župan, g. Peter Torkar.

Med vsemi gosti pa je udeležence najbolj nagovoril glavni lik, tj. Carlo Acutis, italijanski genij informatike, ki je s svojim talentom rad pomagal drugim in oblikoval celo

svetovno razstavo evharističnih čudežev. Kljub temu, da je umrl pri rosnih 15 letih, je svetu pustil močno sporočilo v polnosti živetega življenja. Pri tem mu je pomagalo vodilo »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«.

Vsak dan oratorija smo razmišljali o delčku Carlove zgodbe – od jutranje dramatizacije, do katehez, delavnic (ročnih spretnosti idr.) do velikih iger, zanimivih gostov (čarodej Toni, br. Jakob Kunšič) in enodnevnega izleta-

romanja na Vrhniko, kjer se je istočasno odvijal tamkajšnji župnijski oratorij.

Bogat in milosti poln teden smo zaključili z nedeljsko sv. mašo, ki je bila obenem zahvala za 30 let gorjanskega oratorija.

A to je bil le kratek zaključek, ki so mu v resnici sledili novi začetki prizadevanja za dobro po Carlovem zgledu v vsakdanjem življenju.

- s. Barbara Poredoš, FMA

PREDSTAVLJAMO

ZGORNJE GORJE - Kot bi slutili, da bo Carlo Acutis v bližnji prihodnosti razglašen za blaženega in bo v zgled širšim množicam (mladih), smo se odločili, da ga pobliže spoznamo na Oratoriju 2019.

Na nek način je šlo za zgodovinski oratorij, kjer so se prvič povezale župnije Bled, Gorje in Zasip ter pod vodstvom navdušenih animatorjev (bilo jih je preko 30), vseh treh župnikov (g. Janez Ferkolj, g. Matej Pavlič in g. Matija Selan) in sester hčera Ma-

Oratorija 2019

Župnijska kateheza v Gorjah ZGORNJE GORJE - V prejšnjem šolskem letu 2019/20 smo zaradi širjenja bolezni koronavirusa COVID-19 zaključili katehezo sredi meseca marca.

Na začetku novega šolskega leta 2020/21 smo začeli katehezo za vse razrede v

živo. Ker so se oblikovale že manjše skupine, sva z župnikom, g. Matejem Pavličem, prosila še tri mame za pomoč pri izvajanju kateheze. Ko se je bolezen koronavirusa COVID-19 spet začela množično širiti, smo se katehistinje z župnikom zmenile, da bodo

višji razredi imeli verouk preko zooma, nižjim razredom pa pošiljamo kateheze preko elektronske pošte. Poslužujemo se katehez SKU-ja. Konec februarja 2021 smo s 3. razredom, ki so bodoči prvoobhajanci, ter s 7. in 8. razredom, ki so bodoči birmanci, spet za-

čeli z veroukom v živo. Pred veliko nočjo bo spoved za vse veroukarje, za tem pa si želimo, da bi se verouk končno nadaljeval za vse razrede v živo.

- s. Elizabeta Petek, FMA

13

Pevsko življenje v Župniji Gorje GORNJE GORJE - V Gorjah se je vedno pelo. V različnih sestavih, s spremljavo ali brez. Ni bilo dogod­ ka, da ga ne bi s petjem ozaljšali. Odkar sta brata Zupan iz Kamne gorice leta 1905 v gorjansko cerkev postavila orgle sta petje in orglanje tesno povezana. Pevci so se srečevali na tedenskih vajah in prepevali pri nedeljskih mašah.

PREDSTAVLJAMO

Z

14

Od začetka pa do danes so se zvrstili mnogi glasbeniki: Tratovčov Miha, zborovodja in organist ter eden od pobudnikov Bralnega društva (sedaj Kulturno društvo Gorje), Kozarjov Johan, ki je spremljal ljudsko petje, pa Bižalova Ivana, ki se je ukvarjala s petjem otrok in mladine. Več kot 50 letni stalež imajo še Oreharjova Minka, Kovačova Marija ter Štefan Polda, ki je dolga leta vodil cerkveni pevski zbor, ljudsko petje in moško skupino Gorjanski fantje. Na koru je prepevala tudi mladina, skupina Mozaik, ki ga je vodil Klemen Kikelj ter otroški pevski zbor Gorjanski zvončki, ki ga je vodila Jeričeva Andrejka. Za večje dogodke, ponavadi za birmo, je kot zborovodkinja pomagala Severina Čop. Za novo mašo Gašperja Kočana so leta 2011 združili moči pevci cerkvenih zborov iz radovljiške dekanije ter pod taktirko ge. Severine in igranju g. Štefana pripomogli k nepozabnemu dogodku.

Tako kot orgle kdaj pa kdaj potrebujejo popravila, tudi pevci niso več mogli na kor, podmladka ni bilo, je cerkveni zbor pričel številčno pešati. S tem je kvaliteta petja pričela padati in počasi so na vaje in na kor prišli le še najbolj vztrajni in zvesti pevci. Željo po petih nedeljskih mašah v času posebnih razmer zaradi pandemije so uresničili družina Poklukar, družina Kikelj, Janja Hvala in Marko Pintar. Preko platforme Zoom se vsako nedeljo in večje praznike prenaša sv. maša iz gorjanske cerkve. Izmenjaje pri mašah sodelujejo zgoraj našteti od doma. Zadnji tehnični podvig je uporaba cerkvenega ozvočenja tudi za prenos petja.

Pravijo, da kopriva ne pozebe, zato upamo, da z jesenjo 2021 oziroma koncem pandemije vznikne nov cerkveni pevski zbor Župnije Gorje. Vabljeni ste vsi petja in uka željni pevci, da razmislite o možnosti skupnega muziciranja na koru in postanete pevec/pevka v mešanem cerkvenem pevskem zboru Župnije Gorje. Zborovodkinja bo Janja Hvala, organist Marko Pintar. Načrtujemo, da se bo del vaj namenilo glasbeni

teoriji, orientaciji v notnem črtovju ter hitremu branju. Prav tako pa ne bo manjkala pevska teorija in priprava na petje. Predznanja ne potrebujete, le voljo in željo po petju in seveda kanček posluha. Če ste v dvomih, kako je z vašim posluhom, se obrnite na Janjo Hvala, ki vam bo z veseljem pomagala razvozlati to uganko.

V Gorjah delujeta še dve pevski skupini, otroški pevski zbor OtAnaBer in ženski pevski zbor ViVo. - Janja Hvala

Otroška skupina OtAnaBer Otroško skupino OtAnaBer že od samega nastanka sestavljajo otroci, kot pevci, Ana Medja kot pianistka in Bernarda Poklukar Novak kot zborovodja. Zato je po dolgem času razmiš­ ljanjih padla odločitev, da bodo naše ime sestavljali dejansko člani skupine, ki pa tako ali tako izžarevajo veselje, energijo, dobroto, ljubezen in navihanost.

Zborček je v najštevilčnejši sestavi štel tudi 33 članov, vendar se vsako leto zgodijo odhodi, v večini starejših članic, in prihodi podmladka, ki smo ga vedno znova veseli. Slišati nas

je pri nedeljskih mašah, sodelujemo na pogrebih, porokah. Naš program sestavljajo cerkvene in posvetne pesmi. Z veseljem se pridružimo drugim glasbenim ustvarjalcem. Tako smo v Gorjah že sodelovali z Gorjansko godbo in pevskim zborom ViVo. Udeležili smo se tudi srečanja cerkvenih otroških pevskih zborov na Rakovniku, kjer je zapelo preko 700 otrok.

Poleg pevskih vaj si poskušamo vzeti čas tudi za druženje. Žal nam je epidemiološka situacija s Covid-19 vzela dragocen čas za to. Vendar, kot pravi rek, po dežju vedno posije sonce.

Tudi mi verjamemo v to.

- Bernarda Poklukar Novak

tedensko. ViVike, kot si same pravijo, se bodo na pevskih vajah učile tudi osnov glasbene teorije, orientacije v notnih zapisih in odkrivale pevsko tehniko.

- Janja Hvala

Ženski pevski zbor ViVo (Vero In Veselje Oznanjano) šteje 27 pevk. Vodi jih Janja Hvala, na orglah, še raje pa s klavirjem jih spremlja Špela Torkar. Od novembra 2019 jih namesto Špele začasno spremlja Marko Pintar. Na nekaterih nastopih jim je priskočil na pomoč tudi harmonikar Jernej Valant. Obogatile so prenekatero sveto mašo, pogledale pa so tudi izven cerkvenega obzidja. Posegajo po klasičnem cerkvenem repertoarju, opernih skladbah, narodni pesmi pa tudi bolj poskočni ritmi jim niso tuji.

Za sabo imajo 3 leta skupnega muziciranja. Predstavljajo so se na samostojnih koncertih in kot del drugih prireditev v Gorjah in okolici. Sodelovale so z moškim pevskih zborom Franc Urbanc iz Bohinja, otroškim pevskim zborom OtAnaBer, Godbo Gorje, Alpskim kvintetom…

Zbor v času pandemije ne spi, ampak dela na domu. Janja občasno po elektronski pošti pevkam pošlje notno gradivo in posnetke posameznega glasu za vadenje doma.

Vsaka nova sezona prinese nov repertoar in nove pevke. Vse zagrete in želja polne petja vabijo, da se jim pridružijo, ko bodo razmere v zvezi s pandemijo Covid-9 boljše. Vaje bodo enkrat

Naš organist se predstavi ZGORNJE GORJE - Vse življenje obožujem inštrumente s tipkami. Učil sem se harmonike v GŠ Radovljica, študiral sem pa potem orgle in klavir v Švici. Tam sem bil dolga leta do vrnitve v Slovenijo tudi direktor glasbene šole. Ves čas življenja v Švici in tudi po vrnitvi v Slovenijo, sem poučeval klavir, orgle, sintesajzer, elektronski klavir.

G. župnik Matej, ki se pri meni uči klavir, me je pred dobrim letom pozval, če bi kdaj pa kdaj igral orgle v cerkvi. To se je uresničilo, ko sem prišel nadomeščat spremljevalko pevskega zbora ViVo. Tako sem se bolj aktivno vključil tudi v cerk­ veno občestvo v župniji Gorje, zlasti kot organist. Ker sem poleg klasike precej igral tudi Jazz, Pop & Rock, me sedaj zelo veseli, da lahko spoznavam tudi slovensko cerkveno glasbo.

V obdobju pandemije sva skupaj z Janjo Hvala, sopranistko in tudi zborovodjo zbora ViVo, prevzela petje pri mašah. Nekaj časa sva bila zaradi omejitev sama na koru, potem se nam je pridružilo še nekaj pevcev, vse v okviru dovoljenih druženj. Stanje epidemije se je zopet poslabšalo in maš v cerkvi ni bilo. Z božično devetdnevnico so se začele »zoom« maše, pri katerih z Janjo redno sodelujeva s petjem in igranjem od doma. V zadnjem času, ko je dovoljeno druženje po mehurčkih, sva, ker imam orgle tudi doma in s pomočjo tehnologije, najino glasbeno ustvarjanje prenesla tudi v cerkev. Tako lahko poleg vernikov, ki spremljajo svete maše preko »zooma« , tudi verniki v cerkvi istočasno lahko poslušajo petje in igranje med mašo. Upajmo, da to stanje ne bo dolgo trajalo in se kmalu spet vidimo v cerkvi.

Smo tik pred prazniki, zato vam vsem skupaj želim veselo in blagoslovljeno veliko noč!

PREDSTAVLJAMO

Ženski pevski zbor ViVo

- vaš organist Marko Pintar

15

Moj Oče Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.

SPOMINI

(Ps 42,1)

16

Starejša ko sem, bolj pogosto se mi v misli prikrade razmišljanje o končnosti, dokončnosti življenja na tem svetu in s tem vprašanja o življenju po življenju. Pred leti sem se celo udeležila daljšega izobraževanja za spremljanje umirajočih, ki mi je odprl nov pogled na umiranje in smrt. Veliko sem izvedela in obenem spoz­nala kako velika skrivnost je umiranje in smrt. To novo vedenje je sprožilo v meni kar precej negotovosti in takrat sem dojela, da še ne bom zmogla kot prostovoljka spremljati umirajočih. Naučila sem se, da lahko vsakdo bolezen, smrt in žalovanje doživlja po svoje. Ljudje v tem posebnem času doživljajo različne stiske in ni pravil, vsak čuti in ve sam zase kaj je najbolj prav. Nismo poklicani, da obsojamo. Vem pa, da je dobro, da v tem času človek ni sam, da ima ob sebi nekoga, ki ga zna poslušati, nekoga s katerim lahko deli svojo bolečino. Včasih je dovolj samo bližina, nemo sočutje, v tišini, ker težko najdemo prave besede.

Na pepelnično sredo smo pokopali mojega očeta, našega ata Florjana.

Lahko rečem, da nikoli nisi dovolj pri­ pravljen na bolezen, na smrt svojih staršev, pa tudi če greš sam že proti 60. In nisem bila pripravljena.

Ko smo izvedeli diagnozo bolezni in po neki statistiki pričakovani potek, sem se zlomila.

Tako hudo me je pretreslo, kot, da je za ata že vse končano ta trenutek, pa je živel še dva meseca in to brez hujših bolečin, dokaj v redu, do zadnjih nekaj dni.

Vse kar sem mislila in vedela do tega trenutka, je bila teorija.

Polna glava vprašanj in zbeganih misli.

Kako sedaj naprej? Kako bo potekalo naše življenje od tu dalje? Nekako smo se vsak na svoj način soočili z dejstvi in ko je ata prišel po nekaj dneh domov iz bolnice, smo se vsi trudili, da bi življenje teklo normalno. Mama je prevzela glavno vlogo in

skrbela zanj še malo bolj kot sicer že vseh dolgih 59 skupnih let. Otroci, tri sestre in trije bratje z družinami, smo hodili na obiske, da nas je ata imel kakšen dan že kar »vrh glave«. Njegov čas je začel teči drugače, kar pa na zunaj nismo takoj opazili. Zasipali smo ga z besedami, mu razlagali kaj smo videli in doživeli in ga utrujali z govorjenjem. Vse samo zato, da bi v njem prebudili več življenja. Mama je komaj sledila vsem navodilom, kaj naj mu skuha, katere dodatke in vitamine naj skombinira, kateri čaj mu bo vrnil zdravje.

Naš ata je bil globoko veren, a preprost in tih kristjan. Moč in zaupanje je iskal v Bogu, bil je velik častilec Matere Božje, v denarnici je nosil sliko svoje žene in podobico Marije Pomagaj. Ker svete maše zaradi ukrepov ni bilo, sta z mamo ob nedeljah hodila le k svetemu obhajilu.

Gorjanski župnik Matej je opazil, da ata ne prihaja več in je zato poskrbel, da mu je mama odnesla hostijo. To so bili posebni trenutki v naši dnevni sobi. Še bolj pogosto smo prihajali domov, v Krnico, se zbirali okrog njega, skrbeli in pomagali mami, se povezali v molitvi s prijatelji, sorodniki in sosedi in upali, da bo še dolgo ostalo tako.

Naš ata je že nekaj časa v sebi nosil slutnjo odhoda in marsikdaj na glas to tudi povedal, na svoj način. Imel nas je rad, skrbel je za našo veliko družino in nikoli mu ni bilo nič težko narediti. Vedno je bil zelo ponosen na nas otroke in varen steber zavetja svoji ženi, naši mami. Odprtih rok je sprejemal svoje vnuke, vseh 18 in se razveselil tudi 3 pravnukov. In sedaj je prišel čas, da mu vrnemo vsaj malo, s svojo ljubeznijo in pozornostjo, da mi pos­krbimo zanj.

Kar naenkrat se je stanje poslabšalo in pojavila se je bolečina, slabost, oslabelost.

Spet nas je pretreslo. V tistih dneh se je življenje v našem majhnem stanovanju v Krnici zelo spremenilo. Ata je obležal in to na kavču v dnevni sobi, tako se je odločil in mi smo to upoštevali. Brat je z družino prišel iz Švice.

Zadnjo nedeljo, ki smo jo še preživeli skupaj, je prišel g. župnik. Ata ga je prav težko čakal, opravila sta spoved, podelil mu je bolniško maziljenje in ga obhajal,

potem pa smo vsi skupaj molili in zapeli, vsem nam je podelil blagoslov in s tem obilo milosti, ki smo jo kasneje še kako potrebovali. Bili smo potolaženi, sploh mama, kajti ata je bil spravljen z Bogom.

Ata je z vsakim dnem bolj slabel in potem mama ni zmogla več sama skrbeti zanj sama, zato je vsak od nas otrok prevzel del bremena.

Vsako noč smo dežurali ob atu, menjavali smo se, da smo se lahko tudi sami spočili. Kadar sem šla domov spat, sem zaspala v strahu ali bo preživel noč. Stanje je bilo iz dneva v dan slabše, preložili smo ga na bolniško posteljo, zaradi lažje nege. V tišini smo vstopali v sobo k njemu, prihajali so vnuki in bili ob njem, ga držali za roko, tiho smo molili.

Soseda je rekla, da smo zato zmogli, ker nas je veliko in ker smo kot družina zelo povezani.

Naš ata pa je že po malem odhajal, podnevi je veliko spal, ponoči pa je ob bolečinah preživljal otroštvo, sanjal in blodil po spominih, pa se spet zavedal, nas klical po imenu, se z mamo še pohecal na svoj način. Ni več veliko govoril, sporazumevali smo se s pogledi, včasih je samo z glavo odkimal, kot bi mi rekel: »Veš Marija, nič ne bo.« Doživljala sem te noči, kot nekaj kar mi je podarjeno. Nisem jokala, ker nisem želela, da me vidi žalostno, da vidi moj strah, ampak sem hotela ostati mirna, da bo videl, da zmorem, da me je dobro pripravil na življenje in na vse kar sodi zraven. Bila sem tam, budna vso noč, držala sem ga za roke, za njegove od revme ukrivljene prste in ko se je zgubljal v svojem svetu, sem ga mirila, da je slišal, da sem ob njem. V eni od teh noči sva v tišini veliko presedela, brez besed, brez dramatičnosti, njegove sive oči so govorile: »Vse sem ti že povedal.« In razumela sem, čutila sem to skrivnost tihote. Zmogla sem in mu zašepetala: »Ati kar pojdi, lahko greš.« Ko je potem poklical svojo ženo, našo mamo, sem jo šla zbudit. Klical nas je po imenu, vsakega posebej in vsak od nas otrok je bil ob njem in se na svoj način poslavljal v tišini. Mama je presedela ob njem ure in ure, ga držala za roko in tiho šepetala, kar mu je še želela povedati.

Zadnjo noč smo vsi otroci ostali pri mami in ob njem, pospali smo kot apostoli v vrtu Getsemani, Nek trenutek, sredi noči sem odprla oči, ustrašila sem se, da je ata sam, ko se bliža njegova ura. Verjetno me je v sanjah poklical. Potem sem tiho sedela ob njegovi postelji, spal je in težko dihal.

Ura se je bližala četrti zjutraj in bil je trenutek, ko sem zbudila sestri, mamo, brate.

Vsi smo bili ob njem, ko je mirno zaspal in izdihnil. Čisto potiho je začela mama moliti rožni venec, odgovarjali smo njenim molitvam celo uro in nekje med zdravamarijami je ata odšel, njegova duša je zapustila ta svet in odšla v večnost. Vse okrog nas je postalo tiho, posvečeno, bolečina je popus­tila, v sebi smo umolknili, hvaležni, da je »Dober boj izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2Tim 4,7). Trdno smo stali v veri ob njem, kajti bila je njegova oporoka. Šli smo z njim po poti umiranja do tam, ko je v večnost stopil sam.

Bili smo mirni, ker smo tudi mi svoje delo opravili dobro. Spoznali smo, da so bili zadnji dnevi, zadnje ure velika milost, da smo zrasli v veri in v zaupanju v Boga in njegovo usmiljenje.

Pripravili smo ga na njegovo zadnjo pot od doma, oblekli v lovsko obleko, skrbno smo izbrali srajco, kravato, mama je lepo zloščila njegove čevlje, saj je bil naš ata vedno rad »zrihtan«. Mirno je ležal tam na postelji in mama je sklenila njegove roke in mu za popotnico dala medžugorski križ, ki mu je bil tako pri srcu. Vsak od nas se

je od njega poslovil. Rad nas je imel, rad je imel življenje, ki se je tako lepo izteklo.

Mama je rekla, da je dogorel kot sveča.

Ta njegova ljubezen do nas se je v tistem trenutku uresničila v povezanosti z njim onkraj časa in prostora.

Poklicali smo g. župnika, da je opravil molitve ob njegovem mrtvem, spokojnem telesu.

Potem so prišli vnuki in pravnuki in ostali člani naše velike družine, poslavljali so se od njega in se potem postavili v špalir, da smo ata še zadnjič pospremili iz našega doma v Krnici. Njegov rod je v joku žalostno mahal v slovo.

Pepelnična sreda je bila sončen februarski dan na gorjanskem pokopališču.

Oglasila se je harmonika, duhovnik je odpel psalm, v zadnje slovo je zapel lovski rog, vnuki so položili njegovo mrtvo telo v mrzlo gorjansko zemljo.

Stali smo tam v globoki žalosti, z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, ker je bil naš oče, ker je izbral našo mamo, da smo po njima prišli mi, da nas je s svojim življenjem zaznamoval, pustil neizbrisni pečat v duši! Žalost je legla na nas, kako zelo ga bomo pogrešali!

Za obronki Pokljuke je zahajalo sonce, sence so tonile proti Krnici, zapihal je večerni veter, zašumele so smreke in tam daleč na zlato rdečem nebu je bila slutnja Vstajenja.

SPOMINI

Pogosto so mi misli uhajale na Pokljuko, v njegove gozdove, v njegove revirje, na Mesnovec in Draške vrhove, tja kamor je hodil poslušat petelinje petje, kjer je opazoval jelene in lovil gamse. V ušesih mi je znova in znova odmevala Avsenikova pesem »Usiha že noč v sveži jutranji mrak in sence dreves čez pot beže, mlad lovec taji svoj nemirni korak, lovit petelina divjega gre…«. In ko sem pomislila, da nikoli več ne bo sedel na klop pred kočo na Mrzlem studencu in da ne bo več zaigral na harmoniko, mi je bilo neizmerno hudo.

Kar nismo bili še pripravljeni na njegov odhod, tudi mama ne. Vsakega od nas je skrbelo, kako bo odhajal, kako bo odšel.

V nekem trenutku so se mi v srce zasmili vsi moji bratje in sestri, ker je bila njihova bolečina večja od tiste, ki je vezala atovo zmatrano telo in njegovo dušo. In takrat sem v srcu molila za vse te moje, da bodo zmogli. Kajti vsak od nas je bil krhek in zlomljen v svoji bolečini, skupaj pa smo bili močni, opora drug drugemu. Kadar je zvečer mama sama sedela ob njem v sobi, smo se mi v solzah in smehu v kuhinji spominjali atovih prigod, njegovih idej in nasvetov, klicali smo v spomin njegove besede.

Hude boje je bojeval v petek, stali smo okrog postelje, mama in otroci, držali smo se za roke, molili, jokali, ihteli. Bilo je hudo, trpel je svoj predsmrtni boj in mi z njim.

Verjetno je vsak od nas tisti trenutek želel, da še ne bi umrl, ampak tako trpeti pa tudi ne more. Težko je moliti »Zgodi se tvoja volja!«, še težje, komaj človeški naravi blizu je prositi Boga, naj ata vzame k sebi, da se ne bo tako mučil in mi z njim, izjokani in neskončno utrujeni. Zavedali smo se lastne ranjenosti, skupaj z njim smo v bolečini hodili proti robu življenja in smrti.

In Bog je slišal našo molitev in jo uslišal po svoji modrosti.

(I. Cankar) Naš ata je potrpežljivo čakal, da bomo vsi pripravljeni in njegovo odhajanje sprejeli.

Bog pa je bil zvest in ni dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči (1 Kor, 10,13). Ata je trpel tudi za nas, da smo doumeli njegov odhod, da smo lahko rekli: »Ata sedaj pa lahko greš, pojdi tja čez, na nebeške poljane, v usmiljeno božje naročje.«

- Marija Tišler Serianz

V spomin se vrača svežina velikonočnega jutra, vonj po kadilu, radostna trikrat Aleluja in nepozabna melodija: Jutranje nebo siplje nad Getsemani škrlatno zlato.

Veselo vriska pomlad preko vonjavih trat in plašč svoj pestri namaka u zarjin škrlat Vstal je Gospod …

(P. Krizostom – P. Hugolin Sattner)

Naj se nas dotakne in v nas ostane, nekaj Velikega OBČINSKI ODBORI NSI Kranjska Gora, Jesenice, Žirovnica, Radovljica, Bled in Bohinj.

17

SPOMINI

Bodi tu in čuj zdaj z menoj, čuj zdaj in moli

18

Leto Gospodovo 2021, epidemija bolezni Covid 19, čas ki nas spreminja, umirja, upočasnjuje, dana nam je priložnost, da se zazremo vase, v svoj vsakdan, v svoje bivanje tukaj in zdaj, v minljivost, da osmislimo svoj odnos do trpljenja, bolečine, umiranja in smrti, do večnosti. Postni čas in prihajajoči veliki teden, ki je in bo drugačen. Ustavimo se in posvetimo svoje misli odnosu do sočloveka, bolezni, trpljenja, do umiranja in do umirajočih.

Trpljenje je vtkano v naše življenje. Ni življenja brez bolečine, najsibo duševne, telesne, čustvene ali duhovne. Takšni pač smo. Takšna je narava človeka.

Tema trpljenja nas ovije in zatemni žarke upanja. Občutek, da bolečini ne bo konca, naredi temo trpljenja še gostejšo. To je njegovo pravo bistvo. Občutimo ga, kot življenjsko obsodbo. Trpljenje je preprosto življenjsko dejstvo. Vsakdo trpi, a ne trpi v enaki meri ali na enak način. Skozi stoletja je vera v Boga dala trpečim ljudem nek smisel njihovemu bivanju in jih podpirala v najbolj zastrašujočih globinah človeškega trpljenja. Jezusovo vstajenje je dokaz, da obstaja življenje onstran mrtvašnice. Jezus je umrl, bil pokopan in tretji dan je vstal. Dokazuje nam, da vse kar doživimo v tem življenju, živimo pred ozadjem, imenovanim večnost. Tudi če je trpljenje še tako resnično, nam sveto pismo jasno pove, da je omejeno na to stran groba. V tem smislu je vse naše trpljenje začasno. Bolečina, žalost, smrt in solze nas na drugi strani ne bodo zadele. Če izgubimo izpred oči večnost, izgubimo pravi občutek za razmerje v vsem, kar delamo in pretrpimo v tem življenju.

Tragedije, ki jih doživljamo nas vse bolj obvladujejo. Če verujemo v večnost, to sicer ne zmanjša bolečine, ki jo čutimo ob lastnem trpljenju, toda usposobi nas, da o trpljenju razmišljamo in se z njim sprijaznimo, da tako postane manj strašno, manj brezupno. Smrt za kristjana ni le poslednje dejanje v življenju, marveč je

tudi »dies natalis« rojstni dan za nebesa.

Smrt kristjanu omogoča, da iz časnega zemeljskega življenja, s pomočjo velikonočne skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja preide v občestvo večnega življenja z Bogom.

Stabat Mater Dolorosa Luxa crucem lacrimosa Dum pendebat filius Cujus animam gementem Contristatum et dolentum Per transivit gladius.

(Stabat Mater, himna 14.st) Pot umiranja se za umirajočega ne začne šele v smrtnem boju, začenja se s slutnjami in bojaznimi. Kako se bo končala moja bolezen? Tanatologinja dr.

Elizabeth Kuebler Rose, je pri svojem delu z umirajočimi opisala stopnje žalovanja, oziroma umiranja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. Bolnik prehaja različne stopnje, prehodi so kot napredovanje, naraščanje ali upadanje.

Proces dozorevanja poteka dramatično, je boleč proces z mnogimi padci in vzponi, ki je sprva nezaveden. Človek, ki je blizu smrti uporablja govorico simbolov.

Bolnika resnica o njegovi neozdravljivi bolezni pretrese, izgubi občutek za realnost. Izraz človekovega doživljanja je tožba: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«. Na svoji poti se umirajoči sprašuje o smislu in o krivdi. Medtem, ko umiranje v sebi še vedno vsebuje življenje, pa smrt že zaznamuje konec življenja. Med umiranjem imamo pred seboj umirajočega, se pravi živega človeka, četudi je njegovo življenje omejeno na najmanjšo možno mero, dokler živi. In živi, dokler umira. Umirajoča oseba je še vedno živa in kot taka sposobna trpeti, ko pa nastopi smrt, trpljenje ni več mogoče.

Tezejski napev »Bodi tu in čuj zdaj z menoj, čuj zdaj in moli..« zaobjame vso

veličino poslednjih ur tuzemskega bivanja. Je kot prošnja umirajočega: »Bodi tu z menoj!« Spremljanje umirajočih je posebna milost, ki nam je dana, da zmoremo biti prisotni pri bolniku, ki umira. Umirajoči si želijo, da jih nekdo tolaži, drži za roko, se z njim sooči z neznanim. Potrebujejo spremljevalca, prijatelja, ki hodi ob strani, pomaga, je prisoten, včasih samo sedi s praznimi rokami, ko bi najraje pobegnil. To je duhovna prisotnost, biti zraven, buden, razpoložljiv, preprosto biti prisoten. Spremljevalec mora vstopiti v temo umirajočih in z njim prehoditi vsaj del njihove samotne in strah zbujajoče poti. Sočutje pomeni potopiti se v trpljenje drugih, deliti z njimi bolečino, zmedo in osamljenost. Spremljevalec umirajočih je oseba, ki se ne ustraši soočenja z razpadajočim človeškim telesom in duhom, in ki je dovzeten za bolečino drugih, ki izvira iz lastne izkušnje trpljenja. Na religiozni ravni je dar poznavanja resničnosti velikonočnega dogajanja, sposobnost z enako ostrino videti trdo resničnost trpljenja in resnico vstajenja, življenja po smrti, ki presega vsa razmišljanja. Človek mora razviti sposobnost, da stoji z obema nogama trdno na zemlji, ki je prepolna ran, pri tem pa njegov pogled seže preko kaosa tu in sedaj v prihodnost nepredstavljivega upanja. Globoko v sebi pa veruje, da je smrt začetek in ne konec. Iz pojmovanja smrti kot rojstva izhaja podoba spremljevalke babice v porodni sobi, ki skrbi za porodnico s popadki, jo tolaži, opogumlja, lajša bolečine, v času ko se bo porodilo novo življenje iz starega.

Naš duhovni odnos do trpljenja ne določa samo kaj posredujemo tistim, ki jih negujemo, ampak omogoča da kot spremljevalci zdržimo poleg. Če smo kot kristjani zazrti v skrivnost Velike noči, v vstajenje in križ, potem bo našo neizbežno žalost ublažilo veselje, ki izhaja iz naše vere v Boga.

Pri svojem dolgoletnem delu v bolnišnici sem se vsakodnevno soočala z

razlogov izbrala temo diplomske naloge z naslovom: »Vloga medicinske sestre v procesu umiranja in duhovni oskrbi v splošni bolnišnici Jesenice«. Tako kot bolezen ni nikoli samo stvar bolnika, tudi umiranje ni nikoli samo stvar umirajočega, ampak je v ta proces vključena cela družina. Moja vloga medicinske sestre je dobila globje razsežnosti v adventu preteklega leta, ko smo se v moji družini soočili z neozdravljivo boleznijo našega dragega očeta Florjana. V teh nekaj ted­ nih smo se kot družina še bolj povezali v skrbi zanj. Kljub bolečinam je ostajal pokončen in dostojanstven. Neizbežnost dokončnosti življenja in sprejetje smrti, spremljanje v procesu umiranja, je bila pot dozorevanja tudi za nas, za njegovo družino. Na tem mestu izrekam vso hvaležnost svoji mami, mojima sestrama in mojim bratom, da smo zmogli in zdržali težo bolezni in slutnjo prihajajoče smrti, da nismo v svoji nemoči in obupu zbežali od očetove postelje. Poslavljal se je v krogu svoje družine, otrok, naše mame, vnukov, pravnukov in v objemu svojega doma. Na Miklavžev dan je še poslednjič zaigral na svojo harmoniko. Gorjanski žup­nik mu je na nedeljo, ko je bil še pri polni zavesti podelil zakramente. Bil je spravljen z vsem in pripravljen. Na predvečer smrti nas je zbral v svoji hiši, kot takrat ko smo bili še majhni otroci, bedeli smo ob postelji, se izmenjavali. Poslednjič smo mu omočili ustnice, obrisali smrtni pot iz čela. Steklenička blažilnih kapljic je ostala zaprta v mojih dlaneh, takrat sem sprejela, da je moja vloga dokončana. Da sem prispela do roba in da ostaja le še tišina med vedno plitvejšimi vdihi.

Začutili smo, da je prišel čas. Stali smo okrog postelje, naša mama in nas šestero otrok in ga pospremili še zadnjih nekaj korakov tuzemskega bivanja. Ko je začutil da smo pripravljeni na njegov odhod, je mirno izdihnil poslednji dih. Zbrani v molitvi rožnega venca, smo njegovo dušo pospremili v večnost. Ob soju brezjanske sveče je bilo naše poslednje dejanje ljubezni, da smo očeta umili, preoblekli v lovsko obleko, mama mu je sklenila roke in jih povezala z rožnim vencem. In je ležal, kakor včasih, na parah, od njega so se poslovili tudi vsi vnuki in pravnuki. In

prav je tako, da so bili tudi njegovi vnuki in pravnuki spremljevalci na njegovi poti v bolezni, umiranju in smrti, da so tudi oni z mladostniško ali otroško tankočutnostjo prejeli izkustvo o dokončnosti življenja.

Njegova želja je bila, da bo ležal v krsti.

In vse se je zgodilo, kakor se je moralo in kot je bilo prav. »Dies natalis - rojen za nebesa« Res je, da se s smrtjo konča naše zemeljsko bivanje, toda istočasno nam odpira pot v nesmrtno življenje. Zato se morajo vsi ljudje pripraviti na ta dogodek v luči človeških vrednot, kristjani pa še bolj v luči vere (papež Janez Pavel II, izjava Kongregacije za verski nauk, Rim 5. maj, 1980)

SPOMINI

boleznijo, trpljenjem in umiranjem. Delo medicinske sestre na intenzivnem oddelku je izziv, predvsem in zaradi zmožnosti vpletanja svojega lastnega odnosa, čutenja in sočutja v skrbi do bolnikov. Imela sem se priložnost učiti od izjemnih zdravnikov, dr. Avgusta Mencingerja, dr. Janeza Resmana in dr. Janeza Zaletela, ki so me s svojim delom, zgledom in odnosom, predvsem pri umirajočih bolnikih, vedno znova učili o svetosti življenja in dostojanstvu umiranja. Globoko v sebi sem začutila, da je moje mesto ob bolniški postelji umirajočih. Učila sem se od vsakega umirajočega posebej, bila sem z njimi, jih tolažila, se soočala z njihovimi strahovi, z bolečino, z obupom. Najbolj me je pretreslo, kadar je bolnik prosil: »Pustite me umreti!« Danes vem, da mi je bila dana posebna milost, da sem lahko negovala umirajoče, da sem bila z njimi ob smrtni uri, jih kasneje umila, preoblekla in odpeljala v bolniško mrtvašnico, kjer je vedno gorela sveča. Spominjam se, kako je ostareli jeseniški duhovnik g. Zdravko Hajnrihar zgodaj zjutraj prihajal na oddelke in v intenzivne enote, da je obiskoval bolnike in jim podelil zakramente. Vedno nas je pozdravil: »Dobro jutro sestre, a ste utrujene od nočne?« Kako je bil sočuten! Da ne bi motil dela na oddelku, je hodil čisti tiho med bolniškimi posteljami, rahlo sklonjen, drsajočega koraka, s prižgano ročno svetilko in z brevirjem ter podobicami v roki, ki jih je izročal bolnikom po podelitvi obhajila ali bolniškega maziljenja. Podobico je položil na nočno omarico, vedno tako, da je bila vidna, a ni motila nikogar od zaposlenih. Dostikrat sem nemo strmela v te podobice in verjela v moč podeljenega zakramenta za mojega bolnika. Tista podobica okrogloličnega angelčka s krili je včasih v moji nočni izmeni dobila svoje mesto tudi na respiratorju ali pa je bila kar s »flajštrom« prilepljena na zid, da jo je moj bolnik lahko videl. Ta podobica je ostala v mojem srcu za vedno, tako kot ostareli duhovnik, ki je tako plemenito skrbel za duhovno oskrbo bolnikov. Ob postelji umirajočega bolnika se je izmenjavala »špitalska »družina, umirajoči bolnik, njegovi domači, zdravnik, duhovnik in medicinska sestra. Verjetno sem ob zaključku študija iz vseh teh

- Brigita Tišler Šolar Viri: 1. J.Rachesls, Pravica do smrti,1987 2. H.C. Piper, V bolezni se učimo,1981 3. H. Pera, Razumeti umirajoče,1998 4. S. Cassidy, Skupaj v temi,1999 5. J. Jones, Zakaj ljudje trpijo,1994 6. V. Pozaić, Pravica do človeškega umiranja,1987 7. J. Mayer; R.Kautzky, Od zdravljenja k ozdravljenju,1995 8. M. Klevišar, Kako udomačiti bolezen,1981 9. B. Šolar, Vloga medicinske sestre v procesu umiranja in duhovni oskrbi v splošni bolnišnici Jesenice; diplomsko delo, 2005

19

SPOMINI

Slovo V kapeli ni tako vroče, kot je bilo čez dan zunaj, da si lovil sapo. Zdaj, ko so pod večer s kombijem pripeljali krsto, jo predeli na voziček in pripeljali sem, se je tudi zunaj že dalo do sape.

Tistih nekaj šopkov, ki smo jih prinesli, je v vazah in v vodi, rože ne bodo trpele zaradi pokojne. Ob vzglavju gori sveča, še ena utripa na oltarni mizi. Krsta je zapečatena in se zaradi infektivne bolezni ne sme odpreti, takšno je navodilo zdravstvene službe.

V krsti leži moja mati. Umrla je zaradi infekta z novim virusom covid-19, nekaj tednov po tem, ko so jo na interni oddelek sprejeli ob izrazitejšem popuščanju srca z močnim otekanjem nog in spodnje polovice trupa ter spremljajoče vse težje sape. Malo se je že izboljševalo, potem pa smo od njenega zdravnika po telefonu izvedeli, da se je na oddelku pojavil virus, da je bila pri odvzemu brisa tudi ona pozitivna in so jo zato morali premes­ titi v sosednjo bolnico na kovidni oddelek, kjer bodo poskrbeli zanjo. Tam je nismo mogli obiskati, tudi z lečečim zdravnikom smo govorili le po telefonu. In vesti niso bile izpodbudne. Visok odstotek kisika po maski, bela pljuča, intubacija in prepihavanje na ventilatorju, čez dva dni so davi poklicali in prej kot uro zatem je prispel tudi telegram.

Ko sem se dopoldne oglasil v bolnici, sem dobil dokumente in nekaj njenih stvari, ostale so z mojim soglasjem zavrgli. Videti je nisem mogel, oddelčna sestra mi je zatrdila, da je bil pri njej gospod z zakramenti za umirajoče, a listka nismo našli in sester, ki so bile zadnje dni v službi, ni bilo – po več dneh dela so lahko odšle predahnit domov. Še dobro, da smo doma našli dober posnetek, ki zdaj stoji na vozku ob sveči in Babica na njem hudomušno gleda na krsto na svoji desni - Memento mori … Ujel sem jo pred leti, ko jo je po krstu njenega prvega pravnuka ogovarjal gospod župnik, sicer je nasmešek, razen pravnukom, redko komu privoščila. Saj veste - življenje ni praznik, je delovni dan!

Začnejo prihajati vnuki. Eden s kitaro, dva s skavtsko pesmarico, eden s kravato in telefončkom za jutri. Kar vsi pa s seboj pripeljejo svojo deco – najmlajša že skoraj spi, v moralno oporo in zoper strah pred nočnimi škrati ji je medo Jaka, ki ga objema pod pazduho. Njen starejši bratec, sicer še prav tako predšolski, je že toliko večji, da si upa spati z dinozavrom. Še starejša, šolarka Katarina, se pred krsto zjoka kot dež. Ostali malčki se malo prestrašeni najprej stisnejo k mamam v naročje. A počasi premagajo strah, prilezejo in zapojejo Babici nekaj pesmic.

Matevž jih spremlja z brenkanjem na kitaro. Neža, rdečelasa baletka, ji odpleše balet. Potlej zaplešeta še Izza in Klara. Stari odpojemo nekaj skavtskih in vmes zmolimo žalostni del rožnega venca. Ko odzvoni avemarijo, se razidemo. Utripalko pustimo, da ne bo Babice same ponoči strah, svečo ugasnemo, da ne bo kaj narobe.

Zadnjih štirideset let si bila vedno Babica. Vnukom in pravnukom, znancem, vsem. Šele nekje sredi šole otroci ugotovijo, da si jim prababica in kaj bi to bilo … ***

20

Človek težko razume, da svet raste in se razvija. Podmesto poznam, odkar sem se zavedel sebe. Tam sem preživel svoja otroška leta, srednješolska in študentska, sicer sem se pridno vozil v Ljubljano, zlepa ne zamudil nobenega predavanja, ne vaj, a za konec tedna sem se vedno pripeljal domov, pa naj bo samo jest in cunje oprat ali tudi kaj premaknit pri hiši in v polju. Enkrat samkrat sva se z rajnkim očam tako udarila, da me teden dni ni bilo domov, a je bilo težko. Šele po poroki, ko je bilo četrt stoletja že za mano, sva se preselila v mesto. Pa se vendarle Podmeščanov spomnim največ, ko so ležali na parah, domači in sosedje so ob njih bdeli in molili, ljudje so jih prihajali kropit.

Spominjam se Ledrarjevega ata in kako premočno so dišale hijacinte ob krsti, pa Ažmanove Marjane, ki je stanovala pri Šubicu, k nam pa še hodila jeseni ličkat koruzo in crkljat mlajšega brata. Najmlajše, punčke iz farovža, ki je utonila v greznici in je na parah ležala v lepi beli oblekici s šlajerjem, starši pa, ki so nas pripeljali kropit, in nas niso pozabili pokarati, da moramo ja vedno paziti … Pa Andrejčeve stare matere, Griželnove tete in sosede, Kraljeve Botike. Ko smo kropili Tuškovo drugo mamo – menda je bil edini Podmeščan, ki je preživel dve ženi – so po običaju kraja, od koder je prihajala, vsakomur ob vstopu v hišo ponudili košček kruha. Meni, otroku, se je zdel bel domači kruh z janežem nekaj tako dobrega, da sem resno razmišljal, če bi jo šel kropit še enkrat. In to potem, ko je bila ona že dneve na božji njivi … Spominjam se v zaprti krsti sosedovega Janija, mladeniča, ki ga je kot prvo žrtev iz hiše ob progi povozil vlak, njegovega nečaka Sandija, ki ga je na ovinku pri Srednjeku na kolesu povozil preveč hrabro nasproti vozeči avtomobilist, in najmlajšega, Janezka, ki je komaj shodil in so našli povoženega ob progi. Kasneje so sicer govorili, naj bi ga pred hišo zbil pijani policist in ga nato nesel za progo, več nismo izvedeli. Pomnim vsaj oseminsedemdeset podmeških duš, ki so iz petindvajsetih hiš zapustile to solzno dolino in le osemnajst malčkov, ki so se Pod mestom rodili – a še teh starši so si kmalu pomagali na bolje, tako da jih je Pod mestom odraščalo sedem, od teh trije še vedno živijo pri spodnjem Kovaču, so torej pravi domačini. In Ivanček pri Ribču, a tudi ta je že nekaj desetletij skoraj dvometrski Ivan.

Pravzaprav se bolj spominjam vseh tistih, ki smo jih od doma pospremili k Blažku, torej na staro pokopališče. Kajti tudi Radolčane je sredi sedemdesetih popadlo, da ne moremo brez mrliških vežic, razpisali so samoprispevek in jih zgradili in po tistem so naši rajni ležali v vežicah, odpadel je tako janežev kruh kot izposojeni asparagusi in hijacinte katere od sosed, tudi bdenje pri mrliču in seveda rožni venec, vpisujemo se v žalne knjige in včasih zgrešimo pokojnega. O zadnji poti zadnje polovice Podmeščanov vem torej kaj samo od vežice do groba – in včasih, kadar je kdo za menoj le preglasen v radosti, da ga ni zatekla glavna vloga dneva, tudi kaj o njegovih problemih.

Zdaj, v zadnjem letu tegale virusa, pa se sploh ne znamo več posloviti od svojih rajnih. Se mi je že zgodilo, da sem sredi sončnega dne med obiskom domačega groba srečal četico z

*** Upam, da so vsi pogrebci, ki so te drugo popoldne pospremili tistih deset metrov od kapele do groba, prestali vročino dneva in da ni kdo nalezel novega virusa.

Upamo, da smo se poslovili od tebe, Babica – da si bila v krsti naša zlata Babica, ki nas je crkljala na tem svetu dobrih šestdeset let, in ne kdo drug.

Zdaj, ko ta moderna kuga po vsem svetu pojenjuje in so nas že začeli cepiti, sem slišal tudi to, da si je zdravstvo kar opomoglo in se bo tudi finančno pobralo, saj so bolnišnice začele zdravst­venemu zavarovanju zaračunavati po petnajst tisočakov za vsak kovidni primer. Nič ne skrbite – vlada z zavarovalnico bo zastrigla z ušesi, to je predrago, iz NIJZ in iz vseh lukenj bodo prilezle množice slovenskih zdravnikov in drugih

ekspertov, takih, ki bolnega človeka od prvih vaj na fakulteti pa do penzije od blizu še videli niso, in se bodo potrudili in poskrbeli, da se bo stvar uredila. In se bo.

Ampak, veste, problem slovenskega zdravstva ni v tem, če je skrb za kovidnega bolnika res vredna toliko. In jo bomo toliko plačali. Problem slovenskega zdravstva je v tem, ali ste naši Babici dali požirek hladne vode, dokler je še lahko pila in se, sama samcata, s svojci, ki smo jo lahko spremljali le v molitvi, pripravljala na svojo Golgoto. Ji je kdo obrisal potno čelo, ko se je odpravljala k svojemu Odrešeniku – pa naj bo že pozorna strežnica, prezaposlena sestra ali celo zdravnik? Jo je lečeči pokrižal, ko se je umirila in preden so mu jo odpeljali v klet?

Kajti če tega niste uspeli storiti, potem je slovensko zdravstvo že padlo, potem ni treba pošiljati spraševat, komu zvoni, kajti slovenskemu zdravstvu je že odzvonilo. Ne glede na to, koliko tisoč doktorjev nam manjka in ali jih bomo našli ali jih bo treba poiskati med zalogo! In, vsaj čisto malo – tudi zato, ker je bila naša. Naša. Zlata. Babica.

- Janez Resman

Velikonočno upanje za izhod iz epidemije in povezovanje v dobro Slovenije Minulo leto dni je zaznamovala korona kriza, ki je popolnoma spremenila naš način živ­ ljenja. Od vseh nas je zahtevala veliko skrbi za naše zdravje in zdravje najbližjih, potr­ pežljivosti ob vseh zdravstvenih ukrepih za omejitev virusa in spoštljivosti tako do zdravst­ venih delavcev, ki so se trudili pomagati obolelim na prvi bojni črti epi­ demije, kot odločevalcem, ki so se v najboljši veri trudili sprejemati ukrepe za preprečitev zloma slovenskega zdravstvenega sistema.

Z dobro voljo in spoštovanjem ukrepov s strani večine državljank in državljanov nam je to relativno uspevalo. Hitri razvoj cepiv nam je pokazal luč na koncu tunela, in kljub zapletom z dobavami cepiv, verjamem, da bodo ta začela prihajati v večjih količinah in se bomo v Sloveniji čimprej večinsko prece­ pili, ter tako spet stopili korak bližje normal­ nemu življenju, kot smo ga poznali pred to epidemijo.

Ta dejstva in prihajajoči praznik Velike noči, ki za nas kristjane pomeni praznik veselja in upanja, nam daje vero in zaupanje, da bomo letos dočakali odrešitev iz hujšega krča epi­ demije. Želim vam dragi bralke in bralci časopisa Skrinja, da se mi pridružite v tem upanju in veri, da skupaj zmoremo. Kajti, strpnost, potrpežlji­vost, sodelovanje in povezovanje niso le ključ, da premagamo epidemijo, tem­ več tudi, da se povežemo za dobro Slovenije

in njen razvoj, kar izraža tudi novo gibanje Povežimo Slovenijo, ki ga spodbuja Slo­ venska ljudska stranka in vključuje mnoge druge stranke, kot so Nova ljudska stran­ ka Franca Kanglerja in Zeleni Slovenije Andreja Čuša, ter mnoge druge ugledne posameznike.

Naj vam dobrote velikonočnega žegna pričarajo družinsko srečo, polno novega upanja in veselja.

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!

Franc Bogovič, evropski poslanec (SLS/EPP Group)

SPOMINI

maskami in sončnimi očali zakrinkanih svojcev, ki so mi nasproti hiteli s truplom – ko bi bilo v nočnih urah, bi pomislil, da smo v Leonardovih časih in ga neso kakemu zvedavemu anatomu.

Saj tudi gospej Maruši, ki jim je prekrižala pot, niso storili nič žalega.

Naročnik prispevka je: Politična skupina ELS (EPP Group)

OČESNA AMBULANTA optometristični pregledi okulistični pregledi predpisi kontaktnih leč in kontrolni pregledi

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Poslovni center Union, Ljubljanska cesta 11 tel + 386 (0)8 205 77 97 OPTIKA MESEC BLED Poslovni center Union Ljubljanska cesta 11

OPTIKA MESEC JESENICE Cesta maršala Tita 31 tel + 386 (0)4 583 26 63

Oglas_OptikaMesec_180x61.indd 1

OPTIKA korekcijska očala mehke in poltrde kontaktne leče tekočine za vzdrževanje kontaktnih leč pripomočki za slabovidne OPTIKA SONCE modna sončna očala športna sončna očala sončna očala z dioptrijo

www.optika-mesec.com

12/02/15 08:04

21

Koronakriza je spremenila marsikaj, a tudi na bolje Leto 2020 se bo v človeško zgodovino zapisalo kot leto koronavirusa in čeprav smo mislili, da bomo epidemijo že premagali, tudi v letoš­ njem letu še naprej nadaljujemo boj s tem težkim in zahrbtnim viru­ som. Vsem, ki ste v tem času izgubili svoje bližnje, izrekam iskreno sožalje in sočutje ob izgubi.

V teh nepredvidljivih časih smo spoznali ne le težo osamljenosti, glo­ boke žalosti in trpkosti, temveč so v nas vzklila tudi semena upanja, globoke solidarnosti in povezanosti ter zavedanja, da smo kot skup­ nost močni.

Kriza nam je prinesla vrsto sprememb. Niso le šolarji in dijaki op­ ravljali izobraževanja na daljavo, mnogo nas je bilo, ki smo svoje delo opravljali na daljavo. To velja tudi za nas, evropske poslance, ki smo plenarna zasedanja opravljali na daljavo, vendar pa je vse, zaradi za­ dovoljive tehnologije, potekalo povsem nemoteno. Tako smo sprejeli ključne ukrepe, vse dokumente za naslednjo evropsko finančno per­ spektivo in tudi sveženj za okrevanje Evropske unije po pandemiji. Še posebej zadovoljen sem, da sem kot stalni poročevalec Evrop­ skega parlamenta za program Erasmus+, ki podpira izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport v Evropi sklenil uspešna pogajanja o prihodnjem sedemletnem finančnem načrtu.

Naj izpostavim še prizadevanja slovenske vlade, ki jo vodi Janez Jan­ ša, za zajezitev širjenja virusa ter omilitev posledic epidemije v gospo­ darstvu in družbi. Kljub polenom, ki jih vladi pod noge meče opozi­ cija, je vladi uspelo v osmih proti-koronskih paketih pomagati vsem; študentje in dijaki so dobili svoj univerzalni dohodek, za upokojence je bil sprejet krizni dodatek, bilo je poskrbljeno za podjetnike, za veli­ ke družine, za brezposelne, za novorojenčke, ...

Zavedam se, da so bile v tem letu med ukrepi za zajezitev širjenja epi­ demije sprejeti tudi takšni, ki nam niso najbolj po godu, saj omejujejo nekatere naše pravice in svoboščine. Vendar pa so ti ukrepi začasne narave ter nujno potrebni zgolj zato, da se lahko čim prej vrnemo v normalno življenje. Glede na epidemiološke podatke bomo v tem letu potrebovali še nekaj potrpežljivosti, a verjamem, da se bomo vsi še naprej ravnali po biblijskem izreku: »Bodite veseli v upanju, potr­ pežljivi v stiski, verodostojni v molitvi.« (Jakov 1: 19–20)

Spoštovane bralke, spoštovani bralci revije Skrinja, dragi prijatelji!

Velika noč je za nas kristjane čas upanja. Vstali Kristus nam prinaša zaupanje, nov začetek, po katerem vsi močno hrepenimo.

Leto dni je že minilo, odkar se je svet znašel v primežu preizkušnje, bolezni, ki nam je prinesla mnogo skrbi in proti kateri se kot Evropska unija borimo skupaj. Po izbruhu koronavirusa smo v Uniji sprejeli številne ukrepe, ki so državam olajšali boj proti pandemiji. Ogromno finančnih sredstev smo namenili za ukrepe, namenjene državljanom, od financiranja dela od doma, pomoči gospodarstvu, turizmu in ostalim prizadetim panogam. Veliko truda smo usmerili v razvoj in proizvodnjo cepiva.

Leto dni po izbruhu pandemije imamo Evropejci že na voljo varna cepiva, ki so, poleg drugih ukrepov, naša edina pot v čimprejšnjo normalnost.

Naj bo letošnja Velika noč polna optimizma. Preživimo jo v znamenju spomina na tiste, ki jih je bolezen premagala in tiste, ki se z njo še borijo. Naj v kristusovem trpljenju najdejo moč za ozdravitev.

Hkrati naj bo Velika noč čas hvaležnosti za stvari, ki so nam dane.

Ohranimo zaupanje v nov začetek, v svetlo prihodnost. Bodimo hvaležni za vse, ki praznike preživljajo z nami, naj bo to blizu ali daleč. Želim vam mirne in zdrave velikonočne praznike!

22

Vsem želim vesele velikonočne praznike, ki v teh težkih časih prinašajo novo luč in upanje. Skupaj bomo zmogli!

Janez Fajfar, župan Občine Bled

Maksim Gaspari: Cvetna nedelja

Želimo Vam prijetne dni ob velikem krščanskem prazniku Velike noči!

Naj Vam utrip velikonočnih praznikov prinese harmonijo, upanje, strpnost in predvsem veselje!

Občankam in občanom Občine Bohinj župan Jože Sodja skupaj z občinsko upravo želi vesele in blagoslovljene velikonočne praznike.

foto: Peter Strgar

Župan občine Gorje s članicami in člani Občinskega sveta

DEŽURNA SLUŽBA: 040 887 169, 041 655 987, 040 887 112

CVETLIČARNA NOVAK pri pokopališču na Bledu Sprejemamo naročila za sveže in suhe ikebane, žalne ikebane, šopke, poročne šopke in aranžmaje ter aranžmaje daril.

Velika izbira sveč.

23

Vesela Aleluja sporočilo praznika Velike noči, naj Vam in Vašim družinam prinese novo upanje, da Vam pod težo in trpljenjem križa vsakdana vedno znova zasije zarja upanja, ki daje tolažbo in spokojnost.

Občinski odbori SDS: Radovljica, Bled, Bohinj, Jesenice, Kranjska Gora, Žirovnica in Gorje

Velika noč in ohranitev upanja

V imenu Občine Radovljica vam želim vesele velikonočne praznike z veliko zadovoljstva in sreče.

24

Človek brez zdravja ne more živeti, kar spoznavamo tudi v času pred letošnjo Veliko nočjo.

Virus Covid-19 je razgalil veliko stvari, ki jih kot družba moramo izboljšati, še posebej v zdravstvenem sistemu. V Evropskem parlamentu smo zato skupaj s kolegi in kolegicami v Evropski ljudski stranki (ELS) podprli nov program EU za zdravje za obdobje 2021-2027. Namen programa, ki je vreden 5,1 milijarde evrov, je izboljšati zdravstvene sisteme in jih bolje pripraviti na večje čezmejne nevarnosti za zdravje, predvsem v okviru dostopa do cenovno ugodnih zdravil in medicinskih pripomočkov.

Program bo po oceni ELS spodbujal tudi duševno zdravje, dos­ top do kakovostnega zdravstvenega varstva in boj proti raku.

Unija se bo tako v prihodnje lažje spoprijemala s pandemijami in dolgoročnimi izzivi, kot sta staranje prebivalstva in neenakosti v zdravju.

Smo v času pred Veliko nočjo, največjim krščanskim praznikom, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Za veliko ljudi tokratna Velika noč ne bo predstavljala zgolj miru.

Pomemb­no je, da v teh časih podpremo drug drugega in posku­ simo ohraniti pozitivno energijo ter upanje v boljši jutri. Verja­ mem, da ob pospešenem cepljenju in ukrepih EU lahko optimistično zremo v našo prihodnost.

Poslanka Evropskega parlamenta Ljudmila Novak