Spatula 100

SPATULA

ŠT. 100 FEBRUAR 2026

GLASILO ŠTUDENTSKE SEKCIJE SFD

Spatula

Glasilo Študentske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva

www.dsfs.si/spatula

FEBRUAR 2026 / Št. 100

Naklada: 600 izvodov

Gostujoči urednik: Erik Kastigar

Glavna in odgovorna urednica: Eva Šelih spatula@dsfs.si, spatula.dsfs@gmail.com

Uredniški odbor: Kaja Balaško, Lucija Cör, Mihaella Hrovatič Perović, Eva Ivič, Brina Jakopič in Pia Planinšek.

Ustvarjalke in ustvarjalci:

Gal Belič, Gaj Boršič, Lara Črnčec, Nastja Emeršič, Liza Gačević, Jerca Gril, Julija Elena Grm, Nina Grum, Lea Godec, Nuša Hameršak, Naja Malečkar, Simona Jurković Mlakar, Kaja Kalan, Nikita Knafelc, Nika Koren, Pia Koritnik, Tjaša Kos, Jan Krumpak, Eva Krušnik, Tara Kveder Anterič, Eva Masten, Ela Mikulan, Pia Planinšek, Gašper Pust, Ana Radić, Anika Sedmak,Ema Lora Solina Tjaša Škerl Rifelj, Lara Šneider, Alenka Valenčič, Lana Vidmar, Viktorija Zavrl in Ula Zdešar.

Recenzenti:

prof. dr. Iztok Grabnar, mag. farm. izr. prof. dr. Sergej Pirkmajer, dr. med. izr. prof. dr. Anja Pišlar, mag. farm. prof. dr. Tomaž Vovk, mag. farm.

Lektoriranje:

Lektoriranje in jezikovno svetovanje, Jasmina Vajda Vrhunec, s. p.

Oblikovanje:

EVING, Eva Veber, s. p., Eva Veber

Grafični elementi: Pia Planinšek in Anja Kern

Tisk:

PARTNER GRAF zelena tiskarna d. o. o.

ISSN: 1408-7650 (Glasilo je vpisano v register javnih glasil pod št. 1459.)

Fakulteta za farmacijo, DŠFS, Spatula, Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana

Kazalo

Uvodnik

Zgodovina

Iz stroke

9 Razumevanje in zdravljenje ahalazije požiralnika

14 Genetski zapis bolnika kot vodilo terapije: sodobni pristopi farmakogenomike in njene klinične aplikacije

19 Sepsa: patofiziologija, standardno zdravljenje in nove adjuvantne terapije

24 Od ledvične odpovedi do dialize: vpliv farmakokinetičnih sprememb in hemodialize na protimikrobno zdravljenje

29 Characterizing the Nanostructure of mRNA Vaccines by Smallangle Scattering

Farmacevtski kotiček

31 [177]Lu-PSMA-617 za zdravljenje raka prostate kot alternativa kemoterapiji

Kotiček industrijske farmacije

34 Kristali prihodnosti – kontinuirana kristalizacija kot korak do pametne proizvodnje

Kotiček laboratorijske biomedicine

37 V boju proti alergijam – cetirizin kot antihistaminik druge generacije

Kozmetološki kotiček

42 Od tradicionalne medicine do znanosti: Centella asiatica v sodobni kozmetiki

Predstavitev nove DŠFS ekipe

Na pogovoru

49 Spatula skozi čas: spomini prvega uredniškega odbora

52 Intervju s predsednikom SFD: prof. dr. Marko Anderluh, mag. farm.

Kratke novice

Dogajalo se je

Utrinki ERASMUS+ izmenjav

Dogajalo se bo Šport

Fun

Uredniški odbor 2026 (od leve proti desni): Mihaella Hrovatič Petrović, Erik Kastigar, Eva

Pia Planinšek.

Uvodnik

Dragi bralke in bralci!

V rokah držite 100. izdajo Spatule, zato je smiselno, da uvodnik začnem z znamenitim prvim uvodnim stavkom: »Bolje spatula v žepu kot terilnica na glavi!«

Študentska sekcija Slovenskega farmacevtskega društva že skoraj 30 let redno izdaja svoje glasilo, ki se je, kot boste lahko prebrali v intervjuju s prvim uredniškim odborom, ne le ohranilo, temveč tudi razvilo veliko bolj, kot so si takrat sploh upali predstavljati.

Ker smo kot Študentska sekcija Slovenskega farmacevtskega društva izjemno ponosni na to, da je našim predhodnikom uspelo obdržati tradicijo izdajanja glasila, smo pripravo tokratne številke vzeli zelo resno. Želeli smo vam predstaviti, da smo študentje Fakultete za farmacijo pomemben del slovenske farmacevtske stroke ter da naši znanje, trud in nadobudnost sežejo dlje, kot si mislimo, celo v tujino.

V tokratni številki boste našli bolj razgibano vsebino kot običajno, saj smo raziskali barvito zgodovino našega glasila, se pogovarjali s predsednikom Slovenskega farmacevtskega društva, potovali dlje kot le od laboratorija do prve kavarne in izbrskali presenetljiva dejstva o naši stroki. Seveda ne manjka niti odličnih tako strokovnih člankov kot člankov v kotičkih, ki so jih za vas napisali naši študentje.

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste sodelovali pri nastajanju te izdaje, še posebej vsem recenzentom za skrben pregled ter odličnemu uredniškemu odboru za vse ideje in izboljšave.

Želim si, da bi vam branje Spatule prineslo vsaj majhen del užitka, ki sem ga jaz doživljala ob njenem ustvarjanju.

Eva Šelih, glavna urednica Spatule 2026

Šelih, Lucija Cör in Brina Jakopič; manjkajo Kaja Balaško, Eva Ivić in

Zahvala ob 100. izdaji Spatule

Ob izidu jubilejne, 100. številke Spatule se s hvaležnostjo oziramo na pot, ki jo je glasilo Društva študentov farmacije Slovenije prehodilo v vseh teh letih. Sto izdaj ni le številka, temveč dokaz predanosti, vztrajnosti in skupnega truda številnih posameznic in posameznikov, ki so Spatulo soustvarjali skozi čas.

Iskreno zahvalo namenjam sedanjemu in vsem preteklim uredniškim odborom, ki so s svojo vizijo, idejami in znanjem skrbeli, da se je Spatula razvijala in postala raznolik prostor, ki združuje strokovno in malce bolj sproščeno naravo ter izraža študentski pridih. Vsaka generacija je pustila svoj pečat, svoje poglede in vrsto drugih stvari, zato sta se Spatula in njena podoba skozi leta tudi malo spreminjali (več si lahko preberete v rubriki Zgodovina Spatule). Tako je Spatula postala več kot le glasilo.

Hvala vsem avtoricam in avtorjem za vaše prispevke, ki ste jih napisali in delili, ne samo med študenti Fakultete za farmacijo, temveč tudi v širši strokovni in javni prostor. Zahvalo prav tako namenjam vsem recenzentom in ostalim, ki ste skrbno pregledovali strokovne in nestrokovne članke študentov. Vaši znanje, strokovnost, natančnost in konstruktivni predlogi prispevajo h kakovosti, ne le člankov, temveč celotnega glasila. Zahvaljujem se tudi vsem sogovornicam in sogovornikom, ki ste s svojimi zanimivimi intervjuji bogatili in popestrili vsebino glasila.

Posebno zahvalo namenjam lektorjem, oblikovalcem in vsem, ki ste sodelovali pri tehnični pripravi in tisku – vaše delo pogosto ostaja v ozadju, a je ključno za kakovost in podobo vsake številke. Zahvaljujem se tudi vsem podjetjem, organizacijam in posameznikom, ki ste skozi leta omogočali nastanek Spatule, tako s finančno podporo kot s sodelovanjem in zaupanjem v Društvo študentov farmacije Slovenije.

Ne nazadnje pa se zahvaljujem vam, bralkam in bralcem, ki Spatulo spremljate, berete in soustvarjate njen pomen. Prav vaša radovednost in odzivi dajejo glasilu smisel in potrditev, da delamo nekaj dobrega in se bomo trudili to početi še naprej. Vsekakor verjamem, da izveste in si zapomnite kakšno zanimivo novo informacijo, ki je prej še niste vedeli, ter si tako bogatite vaše največje bogastvo – znanje.

Naj bo 100. številka Spatule poklon preteklim generacijam in hkrati spodbuda novim – za nadaljnje ustvarjanje prostora dialoga, znanja in skupnosti.

Hvala vsem, ki ste bili in ki še vedno ste del te zgodbe.

Erik Kastigar, gostujoči urednik jubilejne izdaje

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo (UL FFA) je prostor, kjer se srečujejo znanje, raziskovanje in predanost skrbi za zdravje ljudi. Na fakulteti študira več kot 1500 študentov, pri delu pa jih podpira več kot 200 sodelavcev, ki skrbijo za kakovosten študij in spodbudno raziskovalno okolje. Sodelujemo z domačimi in mednarodnimi partnerji v akademskem prostoru, zdravstvu in industriji, kar nam omogoča, da ostajamo povezani z razvojem stroke ter prispevamo k njenemu napredku.

Na UL FFA se posvečamo odkrivanju in razvoju novih klasičnih in bioloških zdravil ter zdravil za napredna zdravljenja. Raziskujemo nove učinkovine za zdravljenje bakterijskih okužb, rakavih bolezni in nevrodegenerativnih obolenj ter razvijamo napredne dostavne sisteme za ciljno dostavo zdravil. Z delovanjem na področju klinične farmacije prispevamo k varnejši, učinkovitejši in bolj personalizirani uporabi zdravil. Kot koordinatorica nacionalnega vozlišča EATRIS.SI fakulteta krepi svojo vlogo v evropskem prostoru translacijskih raziskav.

Izvajamo raznolike in mednarodno primerljive študijske programe, ki pokrivajo celoten spekter farmacevtskih in biomedicinskih znanosti. Osrednji je enoviti magistrski študij Farmacije, ki omogoča pridobitev reguliranega poklica farmacevta. Na prvi in drugi stopnji izvajamo študij Laboratorijske biomedicine, ponujamo univerzitetni študij Kozmetologije ter magistrski program Industrijske farmacije. Na doktorski ravni potekajo programi Farmacija, Klinična biokemija in laboratorijska biomedicina ter Toksikologija. V študijskem letu 2026/27 načrtujemo uvedbo novega interdisciplinarnega visokošolskega strokovnega programa Biofarmacevtsko inženirstvo, s katerim odgovarjamo na potrebe hitro rastoče farmacevtskobiotehnološke industrije.

Posebna odlika UL FFA je močna povezanost s študenti. Njihova radovednost, kritičnost in ustvarjalnost so pomemben del identitete fakultete. Študente razumemo kot partnerje v izobraževalnem procesu – kot mlade strokovnjake, ki že med študijem aktivno sodelujejo v raziskovalnih projektih, razvojnih pobudah in strokovnih dejavnostih. S pomočjo njihove zagnanosti se kot institucija nenehno razvijamo, hkrati pa prispevajo k živahnemu akademskemu okolju, v katerem se prepletata znanje in inovativnost.

Nenehno vlagamo v sodobno infrastrukturo, raziskovalno opremo ter karierni razvoj pedagogov in raziskovalcev, saj prepoznavamo ključno vlogo ljudi pri doseganju prebojev. V letu 2026 pričakujemo začetek gradnje nove fakultete, ki bo zagotovila vrhunske pogoje za študij, raziskovanje in delo ter omogočila nadaljnjo rast področij farmacije in laboratorijske biomedicine.

Na UL FFA verjamemo, da znanost doseže svoj pravi pomen šele takrat, ko prispeva k zdravju in dobrobiti ljudi. Zato znanje povezujemo s človečnostjo – v odnosu do študentov, sodelavcev in širše družbe. Ponosni smo na skupnost, ki jo soustvarjamo, ter na generacije strokovnjakov, ki iz naših predavalnic in laboratorijev stopajo pripravljeni na izzive sodobnega sveta.

100 številk, 1 skupnost: Spatula in društvo

Avtorica: Tjaša Škerl Rifelj, absolventka EM FAR

Zgodovina študija farmacije v Sloveniji

V Sloveniji je bil leta 1960 uveden celovit študij farmacije. Pred tem je bilo v Ljubljani možno opravljati samo prva dva letnika, nato pa so študenti študij nadaljevali na drugih jugoslovanskih fakultetah, v Zagrebu ali Beogradu. Do študijskega leta 1990/91 je program potekal kot del Fakultete za naravoslovje in farmacijo, po njeni razdružitvi leta 1994 pa je nastala samostojna Fakulteta za farmacijo (FFA).

Četudi takrat študenti še niso imeli svoje fakultete, so se že takrat zavedali pomena biti študent farmacije in položili temelje, na katerih stojimo tudi danes.

Zgodovina društva

Pred letom 1975 je na fakulteti delovala Zveza študentov Jugoslavije, potem pa sta njene naloge prevzeli Osnovna organizacija Zveze socialistične mladine Slovenije – OO ZSMS (politično, družbeno, kulturno in športno področje; leta 1994 je OO ZSMS prerasla v Študentsko organizacijo FFA – ŠOFFA) in Združenje študentov farmacije – ZŠF (študijsko, strokovno in znanstveno). Delo ZŠF je bilo razdeljeno na naslednje komisije: informacijsko komisijo, študijsko komisijo, komisijo za izven programsko izobraževanje, komisijo za stike s tujimi fakultetami, komisijo za stike z jugoslovanskimi fakultetami, komisijo za tisk, skripte in literaturo ter komisijo za ureditev študentske sobice. Leta 1976 je ob pridružitvi Slovenskemu farmacevtskemu društvu (SFD) nastala Študentska sekcija Slovenskega farmacevtskega društva (ŠSSFD) oziroma vsem rednim obiskovalcem mednarodnih kongresov priljubljen »tongue twister«. Zaradi nekaterih pravnih razlogov so leta 1997 registrirali Društvo študentov farmacije Slovenije (DŠFS), ki deluje vzporedno s ŠSSFD.

Začetki društva so bili skromni, ekipo izvršnega odbora je sestavljalo 5 ljudi, ki so bili zadolženi vsak za svoje področje. Z leti, ko se je število projektov večalo, pa se je razširila tudi ekipa s koordinatorji, vodjami projektov, nadzornim odborom in disciplinsko komisijo, ki zdaj skupaj znaša 28 članov.

Skozi leta je društvo oziroma sekcija organizirala mnogo projektov, od tega so se nekateri ohranili, drugi spremenili, nekateri pa končali. Med njimi so motivacijski vikend, tekmovanje v svetovanju pacientom (in druga IPSF tekmovanja), brucovanje (včasih je bil to cel dogodek z različnimi igrami, koncertom, povabljeni pa so bili tudi profesorji), strokovna ekskurzija v ZDA, zdravstveni tim (tekmovanje, kjer s študenti drugih zdravstvenih strok sodeluješ in postaviš diagnozo ter terapijo za pacienta), strokovne ekskurzije, leciklarna (akcija zbiranja

neuporabljenih zdravil), simpozij ŠSSFD, LBM in kozmetološki projekti, strokovni dogodki, javne kampanje in mnogo več.

Trud in delo društva pa so opazili tudi drugi in tako je društvo leta 2010 dobilo nagrado za prispevek k prepoznavnosti fakultete ob 50. obletnici celovitega študija farmacije v Sloveniji, leta 2018 priznanje za samoiniciativno in prizadevno vodenje aktivnosti in projektov FFA, leta 2022 pa nagrado Univerze v Ljubljani (UL) za posebne dosežke za projekt Farmakrog v času pandemije.

Študentska glasila

Stevotov informator

Prvo glasilo, ki se nahaja v naših arhivih, je Stevotov informator, ki je izšel leta 1974, izhajal pa naj bi od leta 1972, vendar teh izvodov žal nimamo. To je bilo interno glasilo OO ZSMS na oddelku za kemijo. Naslovnica je bila narisana na roke, celo glasilo pa je bilo napisano na pisalni stroj

Orior

Orior je interni list študentov farmacije. Ime so si izposodili iz latinščine. Orior je glagol, ki ima več pomenov: vzdignem se, vzidem, vstanem, pokažem se, izviram, rastem, začnem se.

Prva številka je izšla leta 1975 in je imela le 4 strani. V njej je himna farmacevtov na melodijo Yellow submarine skupine The Beatles. Vsebina glasila je bila precej drugačna od današnje. Ustvarjalci so študente spodbujali h kulturnemu udejstvovanju z abonmajem v gledališčih in razstavo umetniških del na fakulteti. Objavljali pa so tudi spremembe aktualnih zakonov za študente. Že v drugi izdaji so vključili strokovne prispevke, vendar le povzetke člankov iz strokovnih revij.

Vmes je v letih 1979 in 1980 nastal Farmabrucek, ki že z imenom dovolj nazorno pove, komu je namenjen. Tudi ta izdaja je bila napisana na pisalni stroj, slovnične napake pa so popravili kar s kemičnim svinčnikom.

Čeprav je od takrat minilo več kot 40 let, se v mnogih pogledih študenti srečujemo s podobnimi izzivi. Že takrat so v prvem letniku »romali po drugih faksih«, največ težav pa jim je povzročala patofiziologija in so jo opravljali v absolventskem letu.

Starejši študenti so mlajšim predali nasvete o vseh predmetih v štirih letih (med njimi so imeli tudi filozofijo in politično ekonomijo), ki pa so izgledali približno tako: »nekatera predavanja so dolgočasna, zato špricanje ne šteje kot hud greh«, »na vprašanja se lahko pripraviš doma (ali prepišeš)«, »oči je možno podaljšati do svojega soseda ali kakega »študijskega pripomočka««.

Orior je izhajal do leta 1986. Pisali so o aktualnih zadevah tistega časa: o študentski problematiki, dostopnosti skript, pomanjkanju farmacevtov, udeleževali so se srečanj študentov farmacije Jugoslavije in pisali poezijo. V enem od zadnjih Oriorjev je članek o prijateljevanju s študenti farmacije z Univerze v Kentuckyju, ki so nam poslali tudi svoje študentsko glasilo z imenom Spatula.

Po izidu zadnje številke Oriorja je sledilo obdobje zatišja vse do leta 1997.

Spatula

Takrat je junija izšla prva številka Spatule. Ne vemo, ali so navdih dobili od ameriških prijateljev izpred 10 let. Naslovnico je krasil slogan »Bolje spatula v žepu kot terilnica na glavi!«, ki se je obdržal do 17. številke. V nagovoru glavna urednica pove, da je idejo za izdajo glasila na enem neformalnih srečanj ŠSSFD v Dairy Queenu predlagal Mitja Kos (sedaj prof. dr. Mitja Kos, mag. farm.). Ton takratne Spatule je bil bolj sproščen, pisali so predvsem o udeležbi na mednarodnih kongresih in v drugih projektih ter napovedali prihodnje rubrike. Kar nekaj številk je vsebovalo horoskop (pozneje Farmaskop), kjer pa so nebesna znamenja na komičen način zamenjali laboratorijski predmeti (kapalka, rotavapor, 250-mililitrska čaša, erlenmajerica z obrusom ipd.).

V naslednjih številkah so študenti izražali nezadovoljstvo zaradi prostorske stiske in nedokončane gradnje prizidka. Tako so leta 1998 poslali pismo s 579 podpisi takratnemu predsedniku države dr. Janezu Drnovšku, v katerem opozarjajo na nastalo situacijo. Da pa bi si ljudje res zapomnili njihove besede, so sklicali še tiskovno konferenco in pismu priložili zdravilo PROSTORAL, ki je vseboval učinkovine prostoridol, blamažepam, proračunozin in dogradinolin. Očitno je zdravilo učinkovalo, saj so leta 2000 končali gradnjo prizidka (več v Spatuli št. 4).

Izšlo pa je tudi nekaj posebnih številk Spatule oziroma posebnih izdaj. Leta 1998 je izšla posebna številka o študiju farmacije in primerjavi z drugimi državami, leta 2021 pa je izšla strokovna Spatula, kjer so bili zbrani strokovni članki o SARS-CoV-2. Ideja o bolj strokovni Spatuli je nato pripeljala do nastanka Placeba, naše strokovne revije.

Čez leta se je Spatula spreminjala – vedno več je strokovne vsebine, nekatere rubrike pa smo opustili. Tako nas ne spremljajo več recepti, glasbena spatula z intervjuji z

različnimi glasbeniki (kot so Gibonni, Nuša Derenda, Karmen Stavec idr.), cvetke študentov (z izpitov) itd.

Edi

Vsak študent farmacije mora poznati našo maskoto – zeleno kačo z imenom Edi oziroma Edvard Farmacevtski. Čez leta se je pojavilo veliko teorij o njegovem izvoru, saj ima na jeziku star logo nizozemskega društva, vendar sem s prebiranjem starih Spatul njegovemu izvoru prišla do dna. Najbolj priljubljeni teoriji sta, da smo ga Slovenci na enem izmed kongresov ukradli Nizozemcem, ali pa, da smo ga kupili na dražbi. Nobena od teh teorij ne drži.

Na 21. EPSA kongresu v Madridu 1998 so Slovenci prevzeli funkcijo uredniškega odbora za EPSA Newsletter, ki se je iz Irske preselil v Slovenijo. Skupaj s funkcijo pa je v Slovenijo pripotoval tudi Edi, takrat z imenom Edi Torial (ime marsikaj pojasni), ki so ga dobili v varstvo. Uredništvo so podaljšali še za eno leto, ko bi ga mogli leta 2001 predati, pa smo si ga pa kar prilastili in ga obdržali v Sloveniji.

Slovenija je Edijev dom torej že skoraj 30 let in Edi je naš stalni spremljevalec na vseh mednarodnih dogodkih, kjer nam ga vztrajno želijo ukrasti, zato mora (kot katerakoli pomembna osebnost) vedno imeti vsaj enega varnostnika. Verjetno je videl že več sveta kot večina izmed nas in srčno upamo, da nas bo na dogodivščinah spremljal še vsaj naslednjih 30 let.

Drug Dealer

Gotovo ste na fakulteti opazili vsaj nekaj študentov, ki se ponosno sprehajajo oblečeni v jopice z napisom Drug Dealer. To ime smo, kljub dejanskemu pomenu, študentje posvojili in vzeli za svojega. Idejo za ime in kolekcijo s tremi tabletkami je dobil Momir Radulović pred dobrimi 25 leti. Namen je bil ozaveščati o problemu nedovoljenih drog in zlorabi zdravil. Nato so dodali še dve, da je vsaka predstavljala eno študentsko entiteto na fakulteti: DŠFS, ŠSSFD, ŠDŠF (Športno društvo študentov farmacije, ki je obstajalo v obdobju 2000–2007), ŠS FFA (Študentski svet

FFA, ustanovljen 1993) in ŠOFFA. Različni artikli kolekcije so med našimi in tujimi študenti vedno hit, na primer na IPSF Svetovnem kongresu v Tajvanu so Drug Dealer majčko prodali za kar 130 EUR.

Mednarodno udejstvovanje

Že v Oriorju iz leta 1984 je bil članek o IPSF (International Pharmaceutical Students’ Federation) in pododboru IPSF, ki je postal samostojna organizacija ESC (European Pharmaceutical Students’ Committee) in se pozneje razvil v združenje EPSA (European Pharmaceutical Students’ Association). Tega leta smo nato postali pridruženi člani IPSF in člani EPSA. Naslednje leto je bila na 8. ESC kongresu za podpredsednico izvoljena Slovenka Darja Ferčej. Pomemben mejnik pa je še leta 1988, ko je ŠSSFD postala polnopravna članica IPSF in dobila pooblastilo, da zastopa vse jugoslovanske fakultete.

Slovenci smo mednarodno znani kot eno najaktivnejših društev in tudi kot odlični organizatorji dogodkov. Organizirali smo jih že kar nekaj:

• 9. ESC kongres, Šmarješke Toplice, 1986

• 2. EPSA Summer University, Bohinj, 2000

• 26. EPSA Letni kongres, Portorož, 2003

• 56. IPSF Svetovni kongres, Ljubljana, 2010

• 40. EPSA Letni kongres, Kranjska Gora, 2017

• 21. EPSA Summer University, 2019

• 44. EPSA Letni kongres, Podčetrtek, 2023

Naslednji dogodek, ki bo v Slovenijo privabil študente farmacije iz cele Evrope, pa je 47. EPSA Letni kongres, ki se bo odvijal na Rogli naslednje leto.

Kar nekaj Slovencev je bilo tudi članov izvršnega odbora EPSA in IPSF. Zaradi našega kakovostnega dela smo bili v letih 2016 in 2017 EPSA Member of the year in 2024 IPSF EuRO Member Organisation of the year, naslednje leto pa runner up.

Odkar izhaja Spatula, lahko v njej vidimo članke o SEP praksi in Twinu (včasih celo Threen), kar nam da vsaj delno predstavo o tem, kako dolgo že sodelujemo v teh mednarodnih projektih. Včasih je bilo bistveno manj možnosti izmenjav, zato se je mnogo študentov odločilo za udeležbo na teh dveh.

IPSC

International (sedaj Interdisciplinary) Pharmaceutical Students’ Camp. Začetki tabora segajo v leto 1996, ko je bil prvič organiziran tabor študentov farmacije z mednarodno udeležbo (študenti iz Hrvaške, Španije in Kanade) v Ročinju, v Soški dolini. Kraj izvedbe ni naključen, saj je to domač kraj Mitje Kosa, ki je tudi prvi organizator in pobudnik tega projekta. Začetki so bili skromni, bivali so v prostorih podružnične šole, gasilsko društvo jim je posodilo ležišča, tuš pa so postavili zunaj na travnik. Že na prvem taboru se jim je pridružil prof. dr. Samo Kreft, mag. farm., ki je še do danes stalni gost tabora. Vsak, ki se je kdaj udeležil IPSC, lahko priča o njegovi uspešnosti, za mnoge je prav to začetek poti v DŠFS. Letos bo potekal že 28. IPSC. Sloves tabora pa ni ostal znotraj mej Slovenije, saj je zaradi uspešnosti projekta po njegovem vzoru EPSA ustanovila Summer University, ki poteka vsako poletje.

100 Spatul

V 30 letih in 99 izdajah Spatule smo prebrali ogromno intervjujev s profesorji, asistenti, farmacevti, ki delajo na drugih področjih, tudi z nekdanjima hišnikoma in receptorjema na FFA, izkušenj iz Erasmus+ izmenjav, SEP praks, Twinov, strokovnih ekskurzij in drugih projektov. Spatula je kot odraz razvoja sveta, farmacevtske stroke in študentov čez leta. Ob prebiranju sem ugotovila, koliko znanih imen sem srečevala že v prvih številkah, saj je mnogo društvenikov sedaj profesorjev, asistentov in na drugih znanih položajih.

Od prvih izdaj Spatule do danes se je marsikaj spremenilo, vendar pa društveniki še vedno z isto motivacijo in zagonom ustvarjamo priložnosti za rast, učenje in povezovanje.

Razumevanje in zdravljenje ahalazije požiralnika

Avtorica: Lara Šneider, 2. letnik S2 INF I Recenzent: izr. prof. dr. Sergej Pirkmajer, dr. med.

Ahalazija je redka, idiopatska kronična motnja motilitete požiralnika, za katero sta značilni okvarjena relaksacija spodnjega ezofagealnega sfinktra (angl. lower esophageal sphincter, LES) in odsotna ali patološko spremenjena peristaltika. Posledično se ahalazija klinično kaže kot funkcionalna obstrukcija prehoda hrane iz požiralnika v želodec, kar bolnikom povzroča disfagijo, regurgitacijo neprebavljene hrane, bolečino za prsnico in izgubo telesne mase. Pri nekaterih bolnikih se pojavlja tudi zgaga, ki je posledica zastajanja in fermentacije vsebine v požiralniku. Čeprav je incidenca nizka, okoli 1 primer na 100.000 prebivalcev na leto, je ahalazija klinično pomembna zaradi pogosto pozne diagnoze in potrebe po specializiranem, multidisciplinarnem pristopu k zdravljenju. Nezdravljena ahalazija lahko vodi v izrazito dilatacijo požiralnika, aspiracijsko pljučnico in podhranjenost (1).

Epidemiologija ahalazije

Ahalazija je redka bolezen, ki prizadene oba spola in se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju. Ocenjena prevalenca znaša manj kot 1 primer na 10.000 prebivalcev. Primarna ahalazija, ki je najpogostejša oblika bolezni in prevladuje zunaj Južne Amerike, ima neznan vzrok. Domneva se, da gre za vnetno pogojen proces, pri katerem sodelujejo virusni in imunološki dejavniki, vendar jasna vzročna povezava doslej še ni bila dokazana. Sekundarna ahalazija ima znan vzrok in je najpogosteje povezana s Chagasovo boleznijo, kronično parazitsko okužbo, ki jo povzroča Trypanosoma cruzi . Gre za znotrajceličnega parazita, ki prizadene avtonomno živčevje prebavil in srca ter vodi v degeneracijo mienteričnega (Auerbachovega) živčnega pleteža, kar patofiziološko posnema primarno ahalazijo. Chagasova bolezen je endemična v Južni Ameriki, zato je sekundarna ahalazija v teh geografskih območjih bistveno pogostejša. Motnje peristaltike in relaksacije LES, ki posnemajo ahalazijo (t. i. psevdoahalazija), lahko nastanejo tudi zaradi drugih bolezenskih procesov. Predstavljajo približno 2–4 % vseh primerov in so najpogosteje posledica malignoma ezofagogastričnega prehoda (2).

Patogeneza ahalazije

Natančna patogeneza ahalazije še ni povsem pojasnjena, vendar številni podatki kažejo, da gre za proces, v katerem se prepletajo okoljski, imunološki in genetski dejavniki. Med potencialne sprožilne dejavnike spadajo virusne okužbe, kot so virus herpesa simpleksa tipa 1, virus ošpic in humani papiloma virus, ki lahko pri določenih posameznikih okvarijo normalen nadzor nad motiliteto požiralnika in relaksacijo LES. Nekatere študije so pokazale povečano prisotnost virusnega genskega materiala pri bolnikih z ahalazijo, čeprav vzročna povezava še ni dokončno dokazana, saj večina okuženih posameznikov

ahalazije nikoli ne razvije. Pri določenih fenotipih bolezni je bilo opisano tudi eozinofilno vnetje gladke mišičnine, kar odpira vprašanje o morebitni vlogi alergijskih in preobčutljivostnih mehanizmov pri razvoju bolezni. Poleg tega je ahalazija lahko povezana z genetsko predispozicijo, vse več raziskav pa podpira tudi hipotezo o avtoimunskem ozadju bolezni (3, 4).

Patofiziologija ahalazije

Ahalazija je bila prvič opisana že pred skoraj 300 leti, vendar njen natančni vzrok in molekularno ozadje še vedno nista povsem pojasnjena. Požiralnik odraslega človeka ima dolžino približno 18–26 cm in je sestavljen iz zgornje tretjine prečno progaste mišičnine, srednje tretjine, v kateri se prepletajo prečno progasta in gladka mišična vlakna, ter spodnjih dveh tretjin, sestavljenih iz gladke mišičnine. Med krožno in vzdolžno plastjo gladkih mišic leži mienterični (Auerbachov) živčni pletež, ki skupaj s submukoznim (Meissnerjevim) živčnim pletežem usklajuje peristaltične gibe in s tem omogoča normalen prehod hrane skozi požiralnik. Na obeh koncih ga omejujeta zgornji in spodnji ezofagealni sfinkter, ki sta v mirovanju tonusno zaprta in se odzivata na živčne dražljaje. Oživčenje poteka prek čutnih in motoričnih živčnih poti, predvsem po vagusnem živcu (slika 1). Normalno delovanje požiralnika temelji na ravnovesju med ekscitatornimi holinergičnimi in inhibitornimi živčnimi signali, pri čemer motnje v tem ravnovesju vodijo v motorične bolezni, kot je ahalazija (5, 6).

Osnovni patofiziološki mehanizem ahalazije je selektivna izguba inhibitornih nevronov v mienteričnem živčnem pletežu distalnega požiralnika in LES, kar povzroči neravnovesje med ekscitatornimi in inhibitornimi živčnimi signali. Medtem ko ekscitatorni nevroni sproščajo acetilholin (ACh), inhibitorni sproščajo

predvsem vazoaktivni intestinalni peptid (VIP) in dušikov oksid (NO) (4, 6). Zmanjšana prisotnost inhibitornih nevrotransmitorjev ob ohranjeni ekscitatorni aktivnosti vodi v neustrezno relaksacijo LES in izgubo normalnega delovanja peristaltike požiralnika. Posledično pride do funkcionalne zapore na ezofagogastričnem prehodu in zadrževanja hrane v požiralniku. V zgodnjih fazah bolezni je lahko mišični tonus telesa požiralnika še delno ohranjen. Z napredovanjem bolezni pa dolgotrajna motorična disfunkcija vodi v razširitev požiralnika in izgubo mišičnega tonusa. Različna stopnja in razporeditev motnje inhibitorne regulacije v telesu požiralnika in LES se odražata v značilnih patofizioloških vzorcih, ki ustrezajo posameznim podtipom ahalazije. Tako patofiziološka raznolikost bolezni pojasnjuje heterogenost klinične slike in razlike v odzivu na zdravljenje (5).

Diagnostika ahalazije

Diagnoza ahalazije temelji predvsem na kliničnih simptomih, vendar je bolezen pogosto zamenjana z bolj pogostimi stanji, kot je gastroezofagealna refluksna bolezen. Posledično postavitev pravilne diagnoze traja 2–3 leta po pojavu prvih simptomov. Ključne diagnostične preiskave so ezofagealna manometrija, kontrastna rentgenska preiskava požiralnika in endoskopija (2).

Visoko ločljiva ezofagealna manometrija

Visoko ločljiva ezofagealna manometrija (angl. highresolution manometry, HRM ) predstavlja zlati standard za diagnosticiranje ahalazije in razvrščanje njenih podtipov. HRM omogoča natančno merjenje tlačnih vzorcev v požiralniku in oceno relaksacije LES (1). Pri HRM se uporablja kateter z več tlačnimi senzorji, razporejenimi na razdalji 1–2 cm, ki zajame območje od hipofarinksa do želodca. Tako je mogoče hkrati meriti tlačne spremembe vzdolž celotnega požiralnika in oceniti delovanje sfinktrov. Z uporabo specializirane programske opreme se podatki obdelajo v barvno kodirane topografske prikaze tlaka, ki ponazarjajo motiliteto požiralnika in funkcijo sfinktrov v časovni odvisnosti (slika 2). Pri zdravih posameznikih je relaksacija LES ob požiranju popolna, kar se pri HRM odraža z nizkim integriranim relaksacijskim tlakom (IRP). Za ahalazijo je značilna povišana vrednost IRP nad 15 mmHg, kar odraža moteno relaksacijo LES, pogosto v kombinaciji z odsotno ali patološko spremenjeno peristaltiko požiralnika (7).

Kontrastna rentgenska preiskava požiralnika

Kontrastna rentgenska preiskava požiralnika s kontrastnim sredstvom je uveljavljena metoda pri obravnavi ahalazije. Značilne radiološke spremembe vključujejo postopno zoženje distalnega dela požiralnika, dilatacijo požiralnika nad ezofagogastričnim prehodom, odsotnost primarne peristaltike in zastajanje kontrastnega sredstva nad LES. Te spremembe v zgodnjih fazah bolezni niso vedno prisotne, zato normalen izvid ne izključuje ahalazije (2). Za natančnejšo oceno prehoda bolusa skozi ezofagogastrični prehod se uporablja tudi test z barijevim kontrastom. Preiskava vključuje zaužitje večje količine kontrastnega sredstva, ki vsebuje barij, nato pa se serijske rentgenske slike posnamejo po 1, 2 in 5 minutah. Na posnetkih se meri višina kontrastnega sredstva oziroma tako imenovani kontrastni stolpec, ki predstavlja količino kontrasta, zadržanega v požiralniku zaradi motenega praznjenja skozi ezofagogastrični prehod. Večja višina in počasnejše zmanjševanje kontrastnega stolpca kažeta na izrazitejšo obstrukcijo in slabšo funkcionalno prehodnost požiralnika. Metoda omogoča kvantitativno spremljanje stopnje zadrževanja vsebine v požiralniku ter je posebej uporabna pri ocenjevanju uspešnosti zdravljenja in zgodnjem odkrivanju ponovitve bolezni (1, 2). Slika 3 prikazuje test z barijevim kontrastom pri bolniku z ahalazijo. Na zaporednih rentgenskih posnetkih, opravljenih 1, 2 in 5 minut po zaužitju kontrastnega sredstva, je vidno izrazito zadrževanje kontrasta v požiralniku. Ker tudi po 5 minutah ne pride do bistvenega zmanjšanja višine kontrastnega stolpca, to kaže na moteno praznjenje požiralnika, omejen prehod skozi ezofagogastrični prehod in odsotnost učinkovite peristaltike (4).

Slika 2: Manometrični vzorci različnih podtipov ahalazije. Prirejeno po (4).

Slika 3: Test z barijevim kontrastom – vidno zadrževanje barijevega kontrasta v požiralniku 1, 2 in 5 minut po zaužitju. Prirejeno po (4).

Slika 1: Oživčenje požiralnika in vloga enteričnega živčnega sistema pri uravnavanju motilitete požiralnika in delovanja spodnjega ezofagealnega sfinktra. Prirejeno po (4).

Endoskopija

Ocena peristaltike požiralnika in delovanja LES med endoskopijo je omejeno zanesljiva. Ugotovitve, kot sta odsotnost peristaltike ali otežen prehod skozi LES, niso niti dovolj občutljive niti specifične za postavitev diagnoze ahalazije. Bolj značilen endoskopski znak je zadrževanje neprebavljene hrane v požiralniku, vendar se ta pojavlja predvsem pri napredovali bolezni z izrazito motenim prehodom vsebine (2). Kljub temu endoskopija omogoča neposreden pregled sluznice, strukturnih sprememb, zastajanja vsebine in vnetja požiralnika. Pri bolnikih z dolgotrajno ahalazijo se endoskopija uporablja tudi za spremljanje morebitnega razvoja ploščatoceličnega karcinoma požiralnika (1).

Klasifikacija ahalazije

Za objektivno oceno resnosti bolezni se najpogosteje uporablja Eckardtov simptomatski indeks (tabela 1), ki vrednoti disfagijo, regurgitacijo, bolečino v prsnem košu in izgubo telesne mase ter omogoča razvrščanje bolezni v posamezne klinične stopnje. Posamezni simptomi se vrednotijo po točkah od 0 do 3, skupni seštevek pa lahko znaša od 0 do 12. Vrednosti 0–1 ustrezajo klinični stopnji 0, vrednosti 2–3 stopnji I, vrednosti 4–6 stopnji II, rezultat nad 6 pa stopnji III. Kljub uporabnosti indeks ni primeren za postavitev diagnoze, saj se simptomi pogosto prekrivajo z drugimi boleznimi požiralnika (8).

(8).

Klasifikacija ahalazije temelji na manometričnih vzorcih motilitete požiralnika, pridobljenih z diagnostiko HRM. Na tej osnovi se ahalazija razvršča v tri podtipe po klasifikaciji Chicago, ki upošteva prisotnost povišanih tlakov in spazmodičnih kontrakcij (8). Za ahalazijo tipa I je značilna popolna odsotnost peristaltike, kar predstavlja pozno fazo bolezni s pogosto dilatiranim požiralnikom. Tip II se kaže z ezofagealnimi povišanimi tlaki ob odsotni peristaltiki in ima praviloma najboljši terapevtski odziv. Pri ahalaziji tipa III je kontraktilnost gladke mišičnine delno ohranjena, vendar so prisotne prezgodnje in spazmodične kontrakcije distalnega požiralnika. Poleg tega se v manometrični klasifikaciji opredeljuje tudi zapora ezofagogastričnega prehoda, ki se kaže z neustrezno relaksacijo LES ob ohranjeni peristaltiki. Razlikovanje med posameznimi podtipi ima pomembne klinične in terapevtske posledice (9).

Zdravljenje ahalazije

Osnovna načina zdravljenja ahalazije sta pnevmatska dilatacija z balonom in kirurška Hellerjeva miotomija. V zadnjih letih se je uveljavila tudi peroralna endoskopska miotomija (POEM), ki omogoča selektiven prerez krožnih

mišičnih vlaken LES (10, 11). Pri bolnikih, za katere invazivni posegi niso primerni, se lahko uporabijo farmakološki pristopi, kot so nitrati, zaviralci kalcijevih kanalčkov in sildenafil, vendar imajo omejen učinek. Alternativno se uporablja še injiciranje botulinosnega toksina v LES, ki zagotavlja kratkoročno izboljšanje simptomov (11, 12).

Pnevmatska dilatacija

Pnevmatska dilatacija je uveljavljena, minimalno invazivna metoda zdravljenja ahalazije, ki jo je pri večini bolnikov mogoče varno izvesti bolnišnično. Poseg poteka pod rentgenskim nadzorom, pri čemer se balon natančno namesti v območje LES in se kontrolirano razširi, kar vodi v zmanjšanje upora in izboljšan prehod hrane. Zaradi pogostega zastajanja hrane v požiralniku je potrebna ustrezna predpriprava bolnika, poseg pa se izvaja v globoki sedaciji ali splošni anesteziji zaradi tveganja aspiracije. Po začetni endoskopski oceni in čiščenju požiralnika se balon, najpogosteje premera 30 mm, večkrat napihne za kratek čas, nato pa sledi kontrolna endoskopija za izključitev perforacije. Ob odsotnosti zapletov bolnik še isti dan zapusti bolnišnico. Učinkovitost posega se oceni po nekaj tednih, pri vztrajanju ali ponovitvi simptomov pa je možna postopna ponovitev dilatacije z večjim balonom. Učinkovitost pnevmatske balonske dilatacije je mogoče oceniti glede na uporabljen premer balona. V primerjavi s kirurško miotomijo dosega pnevmatska dilatacija podobne kratko- in dolgoročne rezultate, medtem ko je v primerjavi s POEM manj učinkovita, a povezana z nižjo pojavnostjo refluksa. Predstavlja tudi ustrezno možnost pri ponovitvi simptomov po predhodni kirurški miotomiji (12).

Hellerjeva miotomija

Hellerjeva miotomija velja za enega najučinkovitejših in najtrajnejših načinov zdravljenja ahalazije. Omogoča namreč dolgotrajno lajšanje simptomov brez potrebe po ponavljajočih se posegih. Osnovi princip posega je prekinitev ozkih mišičnih vlaken distalnega požiralnika in proksimalnega dela želodca, ki sodelujejo pri delovanju LES. S tem se zmanjša upor na ezofagogastričnem prehodu ter izboljšata praznjenje požiralnika in prehod hrane v želodec. Danes se Hellerjeva miotomija izvaja laparoskopsko. Miotomija oslabi naravno antirefluksno funkcijo LES, zato bolniki po posegu večkrat razvijejo gastroezofagealno refluksno bolezen. Zaradi tega se poseg dopolni s fundoplikacijo, pri kateri se zgornji del želodca ovije okoli distalnega požiralnika in tako ustvari dodatno antirefluksno pregrado. Kombinacija miotomije in fundoplikacije dokazano zmanjša pojavnost pooperativnega refluksa in ima dober terapevtski učinek na simptome ahalazije (13).

Peroralna endoskopska miotomija

POEM je sodobna, minimalno invazivna endoskopska metoda zdravljenja ahalazije, ki omogoča neposreden dostop do mišične plasti požiralnika prek submukoznega tunela. Poseg se izvaja s fleksibilnim endoskopom, opremljenim s prozornim nastavkom in posebnimi disekcijskimi noži, ki omogočajo natančno ločevanje

Tabela 1: Eckardtov simptomatski indeks

submukoznega prostora in prerez mišičnih vlaken LES. Po začetni mukozni inciziji se ustvari submukozni tunel, skozi katerega endoskop napreduje do ezofagogastričnega prehoda in še nekaj centimetrov v proksimalni del želodca. Pri tem je bistvenega pomena ohranjanje celovitosti sluznice, saj ta predstavlja edino pregrado med lumnom požiralnika in prsno votlino po izvedeni miotomiji. Miotomija se izvaja na notranji krožni mišični plasti, lahko pa se izvede tudi v polni debelini mišičnine, pri čemer obe tehniki dosegata primerljivo klinično učinkovitost. Polna miotomija je povezana s krajšim časom posega, medtem ko selektivna miotomija lahko nekoliko zmanjša tveganje za pooperativni refluks. Poseg je mogoče izvesti v anteriornem ali posteriornem položaju, pri čemer izbira pristopa temelji na anatomskih značilnostih, manometričnih izvidih in morebitnih predhodnih posegih. Po zaključku miotomije se mukozna incizija zapre z endoskopskimi sponkami ali endoskopskim šivanjem, kar omogoča varno celjenje in zmanjša tveganje zapletov, kot sta krvavitev ali perforacija (14).

Farmakološki pristopi

Farmakološko zdravljenje ahalazije z nitrati in zaviralci kalcijevih kanalčkov ima omejeno vlogo in je predvsem simptomatsko. Kratko delujoče nitrate, kot sta sublingvalni nitroglicerin ali amil nitrat, so začeli proučevati že sredi 20. stoletja, vendar so jih zaradi zelo kratkega trajanja učinka in pogostih neželenih učinkov, kot sta hipotenzija in glavobol, kmalu opustili. Kasneje uvedeni izosorbid dinitrat je pokazal začasno izboljšanje disfagije in znižanje tlaka LES, vendar je njegova klinična uporaba omejena zaradi spremenljive učinkovitosti, hitrega razvoja tolerance in pogostih neželenih učinkov. Posledično nitrati niso bili temeljito ovrednoteni v randomiziranih preiskavah in se danes uporabljajo le pri bolnikih, pri katerih druge terapevtske možnosti niso primerne (12).

Zaviralci kalcijevih kanalčkov, zlasti nifedipin, so se uveljavili kot boljša alternativa nitratom. Delujejo z zaviranjem vstopa kalcija v gladkomišične celice, kar vodi v njihovo relaksacijo in posledično zmanjšanje tlaka v LES ter začasno lajšanje simptomov. Klinične študije so pokazale izboljšanje simptomov pri približno več kot polovici bolnikov, vendar učinek pogosto ni popoln in simptomi kljub zdravljenju vztrajajo. Tudi pri tej skupini zdravil so pogosti neželeni učinki, kot so periferni edemi in glavoboli, ter pojav tolerance. Zaradi omejene učinkovitosti, pomanjkanja dolgoročnih podatkov in boljše uspešnosti invazivnih posegov imajo nitrati in zaviralci kalcijevih kanalčkov danes predvsem mesto kot paliativna ali premostitvena terapija pri izbranih bolnikih (12).

Sildenafil, zaviralec fosfodiesteraze tipa 5, je znan po izrazitem in dolgotrajnem relaksacijskem učinku na gladko mišičnino, ki temelji na zaviranju razgradnje cikličnega gvanozin monofosfata, nastalega ob delovanju NO. Ker je NO ključen inhibitorni nevrotransmitor tudi v požiralniku, kjer sodeluje pri relaksaciji LES in uravnavanju peristaltike, se sildenafil uporablja tudi pri bolnikih z ahalazijo. Čeprav

so klinične izkušnje omejene in uporaba sildenafila pri ahalaziji ni rutinska, predstavljajo ti izsledki osnovo za razmislek o njegovem potencialu kot dopolnilnem farmakološkem pristopu pri izbranih bolnikih (16).

Botulinosni toksin

Botulin se uporablja kot paliativna oblika zdravljenja ahalazije že od leta 1993 (11). Mehanizem delovanja botulina temelji na zaviranju sproščanja ACh iz presinaptičnih živčnih končičev. Toksin se sintetizira kot približno 150 kDa velik nevrotoksični polipeptid. Po vstopu v organizem se razcepi na težko in lahko verigo, ki sta povezani z disulfidno vezjo. Težka veriga ima ključno vlogo pri prepoznavanju in vezavi toksina na specifične receptorje na površini živčnih celic. Lahka veriga pa v citosolu cepi beljakovine, ki so ključne za zlivanje sinaptičnih veziklov s presinaptično membrano. Posledično pride do zavrtja sproščanja ACh, kar vodi v zmanjšano sinaptično aktivnost in začasno relaksacijo gladke mišičnine LES (12). Standardni terapevtski režim vključuje aplikacijo 100 enot rekonstituiranega botulina, razdeljenih v štiri enake odmerke, ki se injicirajo v štiri kvadrante LES. Poseg se lahko izvaja tudi pod nadzorom endoskopskega ultrazvoka, vendar doslej ni prepričljivih dokazov, da bi tak pristop izboljšal klinični izid. Zdravljenje z botulinom je varno, minimalno invazivno in v zgodnjem obdobju razmeroma učinkovito, saj približno 80 % bolnikov doseže kratkotrajno izboljšanje disfagije. Kljub temu ima metoda dve pomembni omejitvi, zaradi katerih ni primerna kot prva izbira zdravljenja. Učinek je prehoden, saj se simptomi ponovno pojavijo pri približno 60 % bolnikov v enem letu in pri do 80 % bolnikov v dveh letih. Poleg tega lahko ponavljajoče se intramuskularne injekcije povzročijo submukozno fibrozo, ki oteži ali zmanjša uspešnost kasnejših dokončnih terapevtskih posegov. Zaradi navedenih omejitev se zdravljenje z botulinom danes priporoča predvsem pri bolnikih z visokim operativnim tveganjem ali kot začasni paliativni ukrep v akutnih primerih, kadar izvedba dokončnega zdravljenja ni takoj mogoča (11).

Življenje z ahalazijo po zdravljenju

Življenje z ahalazijo zahteva dolgotrajno prilagajanje, saj gre za kronično bolezen, pri kateri tudi po uspešnem zdravljenju lahko vztrajajo določeni simptomi. Bolniki pogosto poročajo o občasni disfagiji, regurgitaciji ali občutku zastoja hrane, kar vpliva na prehranske navade in vsakodnevno funkcioniranje. Prilagoditve, kot so počasnejše uživanje hrane, temeljito žvečenje, izogibanje večjim obrokom in ustrezna hidracija, lahko pomembno prispevajo k boljšemu obvladovanju simptomov. Pogost spremljajoč problem po zdravljenju je gastroezofagealni refluks, zlasti po posegih, ki zmanjšujejo tonus LES, zato je pri nekaterih bolnikih potrebna dolgotrajna antirefluksna terapija. Poleg fizičnih simptomov ima ahalazija lahko tudi psihosocialni vpliv, saj dolgotrajne težave s hranjenjem in nepredvidljivost simptomov vplivajo na kakovost življenja. Zato je pomemben celosten pristop k obravnavi, ki

vključuje redno klinično spremljanje, oceno simptomov in po potrebi dodatne diagnostične preiskave. Ob ustreznem zdravljenju, spremljanju in prilagoditvah življenjskega sloga lahko večina bolnikov z ahalazijo doseže dobro dolgoročno obvladovanje bolezni (16).

Sklep

Ahalazija je redka kronična motnja motilitete požiralnika, katere patogeneza in patofiziologija kljub pomembnemu napredku še nista povsem jasni. Sodobne diagnostične metode omogočajo natančnejšo razvrstitev bolezni in bolj ciljno usmerjeno zdravljenje. Čeprav terapije ne povrnejo normalne motilitete, učinkovito lajšajo simptome in izboljšujejo kakovost življenja bolnikov. Trenutne raziskave so usmerjene v boljše razumevanje patogenetskih mehanizmov bolezni, razvoj naprednih

1 Ali AH, Ichkhanian Y, Sloan JA, Azeem N. Updates in the Work-Up and Management of Achalasia: A Contemporary Review. Curr Treat Options Gastro; 2025; 23(1): 20. [Internet]. 26. november. Dostopno na: https://doi.org/10.1007/s11938-025-00485-5

2 Pohl D, Tutuian R. Achalasia: an overview of diagnosis and treatment. J Gastrointestin Liver Dis; 2007; 16(3): 297–303.

3 Li MY, Wang QH, Chen RP, Su XF, Wang DY. Pathogenesis, clinical manifestations, diagnosis, and treatment progress of achalasia of cardia. Worl J Clin Cases; 2023; 11(8): 1741–52. DOI: 10.12998/wjcc.v11.i8.1741

4 Ates F, Vaezi MF. The Pathogenesis and Management of Achalasia; Current Status and Future Directions. Gut Liver; 2015; 9(4): 449–63. DOI: 10.5009/gnl14446

5 Rogers AB, Rogers BD, Prakash Gyawali C. Pathophysiology of Esophagus. Ann Esophagus; 2020; 3: 2616–784. DOI: 10.21037/aoe-2019-ach-07

6 Patel DA, Lappas BM, Vaezi MF. An Overview of Achalasia and Its Subtypes. Gastroenterol Hepatol (N Y); 2017; 13 (7): 411–21.

7 Carlson DA, Pandolfino JE. High-resolution Manometry in Clinical Practice. Gastroenterol Hepatol (N Y); 2015; 11(6): 374–84.

8 Laurino-Neto RM, Herbella F, Schlottmann F, Patty M. Evaluation of Esophageal Achalasia: From Symptoms to the Chicago Classification. ABCD Arq Bras Cir Dig; 2018; 31(2): 1376. DOI: 10.1590/0102-672020180001e1376

9 Pesce M, Pagliaro M, Sarnelli G, Sweis R. Modern Achalasia: Diagnosis, Classification, and Treatment. J Neurogastroenterol Motil; 2023; 29(4): 419–27. DOI: 10.5056/ jnm23125

10 O'Neill OM, Johnston BT, Coleman HG. Achalasia: A Review of Clinical Diagnosis, Epidemiology, Treatment and Outcomes. World J Gastroenterol; 2013; 19(35): 5806–12. DOI: 10.3748/wjg.v19.i35.5806

diagnostičnih orodij, kot sta umetna inteligenca in iskanje biomarkerjev, ki bi omogočili zgodnejše prepoznavanje bolezni. Kljub napredku ostajata ponovitev bolezni in dolgoročno spremljanje bolnikov pomemben izziv, kar poudarja potrebo po nadaljnjih raziskavah in izboljšavah terapevtskih pristopov (1, 17).

Čeprav je ahalazija redka bolezen, njen vpliv pogosto presega zgolj fizične simptome ter se odraža v vsakodnevnem življenju bolnikov in njihovih bližnjih. Dolgotrajna diagnostika, negotov potek bolezni in prilagajanje zdravljenju lahko predstavljajo velik psihološki in čustveni izziv. Prav zato poleg strokovne obravnave ostajata pomembna tudi razumevanje bolezni z vidika bolnikovega doživljanja in celostna podpora bližnjih skozi celoten potek zdravljenja.

11 Swanström LL. Achalasia: Treatment, Current Status and Future Advances. Korean J Intern Med; 2019; 34(6): 1173–80. DOI: 10.3904/kjim.2018.439

12 Nassri A, Razman Z. Pharmacotherapy fort he management of achalasia: Current status, challenges and future directions. World J Gastrointest Pharmacol Ther; 2015; 6(4): 145–55. DOI: 10.4292/wjgpt.v6.i4.145

13 Bright T. Pneumatic balloon dilatation for achalasia – how and why I do it. Ann Esophagus; 2020; 3: 25. DOI: 10.21037/aoe.2020.04.02

14 Ahmed K, Rauf SA, Hussain T, Siddiqui A, Ahmed R, Khan NA, Shah HH, Haque MA. Evolving therapeutic approaches in achalasia: a comprehensive review of peroral endoscopic myotomy (POEM) vs. Heller's myotomy. Ann Med Surg (Lond); 2025; 87(5): 2855–67. DOI: 10.1097/MS9.0000000000003271

15 Ahmed Y, Othman MO. Peroral endoscopic myotomy (POEM) for achalasia. J Thorac Dis; 2019; 11(12): S1618–28. DOI: 10.21037/jtd.2019.07.84

16 Bortolotti M, Mari C, Lopilato C, Porrazzo G, Miglioli M. Effects of sildenafil on esophageal motility of patients with idiopathic achalasia. Gastroenterol; 2000; 118(2): 253–7. DOI:10.1016/s0016-5085(00)70206-x

17 Achalasia Action. Living With Achalasia: Helping you live with Achalasia from day to day [Internet]. 10. december 2025. Dostopno na: https://www.achalasia-action.org/ living-with-achalasia/

18 Mari A, Khoury T, Sweis R. Achalasia: beyond the basics. Frontline Gastroenterol; 2025; 16: 59–71. DOI: 10.1136/flgastro-2024-102822

Genetski zapis bolnika kot vodilo terapije:

sodobni pristopi farmakogenomike

in njene klinične aplikacije

Avtorja: Nastja Emeršič, 4. letnik EM FAR in Gal Belič, 5. letnik EM FAR Recenzentka: izr. prof. dr. Anja Pišlar, mag. farm.

Personalizirana medicina je opredeljena kot pristop, ki temelji na izbiri pravega zdravila, v ustreznem odmerku, za pravega bolnika, ob pravem času. Njen razvoj in prehod od univerzalnih terapevtskih pristopov k bolj individualiziranim oblikam zdravljenja pa predstavljata ključna koraka k izboljšanju učinkovitosti in varnosti zdravljenja. Konvencionalna medicina tradicionalno temelji na povprečni učinkovitosti zdravil v splošni populaciji, pri čemer se optimalna terapija pogosto določa tudi na podlagi poskusov in napak iz preteklih predpisovanj. Takšen univerzalni pristop lahko vodi v suboptimalne terapevtske izide in povečano pojavnost neželenih učinkov. Statistični podatki namreč kažejo, da je klinično učinkovitih le približno 30–60 % predpisanih zdravil, neželeni učinki zdravil pa predstavljajo velik klinični in zdravstveni izziv (1). Zaradi izrazitih bioloških in genetskih variacij znotraj populacije personalizirana medicina poudarja edinstvene značilnosti posameznega bolnika, kar omogoča bolj ciljno usmerjeno in prilagojeno zdravstveno oskrbo. Farmakogenomika je eden temeljnih, hitro razvijajočih se pristopov, ki proučuje povezavo med genetskimi variacijami in odzivom na zdravila ter omogoča prilagoditev izbire zdravil, trajanja terapije in odmerjanja glede na genetski profil bolnika. Cilj tovrstnega pristopa je izboljšanje terapevtskih izidov in zmanjšanje tveganja za neželene učinke zdravljenja (1, 2).

Osnove farmakogenomike

Farmakogenomika uporablja znanje genske variabilnosti posameznika za razumevanje dveh ključnih farmakoloških procesov, farmakokinetike (FK) in farmakodinamike (FD), ki skupaj določata odziv učinkovine na zdravilo. Na ta način pomembno vpliva na učinkovitost in varnost zdravljenja, saj so genetski dejavniki odgovorni za 20–80 % razlik v presnovi in terapevtskem odzivu na zdravila med posamezniki (1).

Ključni polimorfizmi, ki vplivajo na presnovo zdravil, se nanašajo predvsem na gene, ki kodirajo encime za presnovo, vključene v procese absorpcije, distribucije, metabolizma in izločanja (ADME) ter transport zdravil. Večino učinkovin (~ 90 %) presnovi družina encimov citokroma (CYP) P450, polimorfizmi v genih za te encime pa lahko zmanjšajo ali povečajo encimsko aktivnost, kar neposredno vpliva na koncentracijo učinkovine v organizmu ter s tem na učinkovitost in tveganje za NU. Eden od primerov je gen za CYP2D6, ki je zelo polimorfen in kodira encim, odgovoren za metabolizem približno 25 % najpogosteje predpisanih zdravil (1). Poznanih je skoraj 100 haplotipov (kombinacij alelov, ki se dedujejo skupaj na istem kromosomu), posledično pa variacije v tem genu lahko privedejo do fenotipov slabega, vmesnega, normalnega ali pa ultrahitrega metabolizatorja. Ta vidik je še posebej pomemben v primeru uporabe predzdravil, saj je aktivacija zaradi biotransformacije, odvisna

od genetske variabilnosti bolnika. Primer je kodein, ki se mora s pomočjo encima CYP2D6 pretvoriti v morfin, da doseže analgetični učinek. Če je bolnik slab presnavljalec, CYP2D6 ne more pretvoriti kodeina v aktivni metabolit, zaradi česar ne doseže lajšanja bolečine. Po drugi strani pa lahko ultrahitri presnavljalec pretvori kodein v morfin prehitro, kar lahko povzroči NU, kot je toksičnost opioidov. Genetske variacije vplivajo tudi na tarče zdravil, kar lahko spremeni človekovo občutljivost na terapijo in tako dodatno prispeva k individualnim razlikam v terapevtskem odzivu (2, 3).

Tehnološki pristopi za analizo genetskega zapisa

Sodobne tehnike določanja zaporedja DNK so pomembno prispevale k boljšemu razumevanju povezave med genetskimi variacijami in interindividualnimi razlikami v odzivu na zdravila. Klasično farmakogenomsko profiliranje temelji predvsem na ciljno usmerjenem genotipiziranju pogostih in dobro opredeljenih genetskih različic, vendar tak pristop ne zazna redkih, a pogosto klinično pomembnih variant. Zato ga vse pogosteje dopolnjujejo metode sekvenciranja naslednje generacije (angl. next-generation sequencing, NGS), ki omogočajo celovitejšo analizo genetskega zapisa (4).

NGS vključuje različne pristope, kot so ciljno usmerjeno sekvenciranje izbranih farmakogenov, sekvenciranje eksoma (angl. whole exome sequencing, WES) in sekvenciranje

celotnega genoma (angl. whole genome sequencing, WGS) (4). Ciljno usmerjeni farmakogenomski paneli predstavljajo stroškovno učinkovit kompromis med obsegom analize in klinično uporabnostjo, saj omogočajo zanesljivo identifikacijo tako pogostih kot redkih različic v genih, pomembnih za presnovo, transport in delovanje zdravil (4). WES in WGS omogočata širši vpogled v genetsko variabilnost, vključno z redkimi enonukleotidnimi različicami in variacijami v številu kopij genov, vendar hkrati generirata velike količine podatkov, katerih interpretacija predstavlja izziv za klinično prakso (5).

Prav na tem mestu postaja umetna inteligenca (UI) osrednji element sodobne farmakogenomike. Napredni bioinformacijski algoritmi in metode strojnega učenja omogočajo učinkovito obdelavo in interpretacijo kompleksnih podatkov NGS, funkcionalno razvrščanje genetskih variant ter napovedovanje njihovega vpliva na presnovo zdravil, terapevtsko učinkovitost in tveganje za NU. UI omogoča integracijo genetskih podatkov z drugimi relevantnimi informacijami, kot so izražanje genov, FK-profili, lastnosti tarčnih zdravil in klinični podatki bolnikov. Poleg tega UI omogoča razvoj digitalnih dvojčkov bolnikov – podatkovno podprtih virtualnih modelov bioloških sistemov, ki so v realnem času povezani z dejanskimi podatki posameznika ter omogočajo simulacijo različnih terapevtskih strategij in s tem podpirajo izbiro optimalnega zdravljenja. Kljub velikemu potencialu uporabe v klinični praksi pa uvedba UI zahteva ustrezno standardizacijo, preglednost algoritmov ter skrbno obravnavo etičnih in pravnih vprašanj, zlasti glede varovanja genetskih podatkov in pristranskosti modelov (6).

Klinična implementacija farmakogenomike

Klinična implementacija farmakogenomike se nanaša na vključevanje podatkov o genetskih različicah posameznika v rutinsko zdravstveno oskrbo z namenom optimizacije izbire zdravil in odmerjanja. Pomen farmakogenomike potrjujejo številni klinični in epidemiološki podatki (7). NU zdravil predstavljajo precejšnje družbenoekonomsko breme, saj so v Evropski uniji odgovorni za približno 12,8 % hospitalizacij, pri čemer je okoli 0,5 % teh dogodkov smrtnih (8). Poleg tega ima skoraj vsak posameznik vsaj eno klinično uporabno genetsko različico v skladu s smernicami nizozemske delovne skupine za farmakogenetiko (angl. Dutch Pharmacogenetics Working Group, DPWG) ali kliničnega konzorcija za implementacijo farmakogenomike (angl. Clinical Pharmacogenetics Implementation Consortium, CPIC) (9), kar poudarja potencial farmakogenomike za stratifikacijo bolnikov v klinični praksi in kliničnih raziskavah. Kljub temu pa se večina zdravil še vedno predpisuje brez sistematičnega vključevanja farmakogenetskih informacij. Glavne ovire vključujejo pomanjkanje standardiziranih priporočil za določene pare gen–zdravilo, visoke stroške testiranja in nejasnosti glede povračila stroškov.

CPIC in DPWG sta ključni skupini, ki razvijata in objavljata smernice za vključevanje farmakogenomike v klinično prakso. Namenjene so pomoči pri interpretaciji in prevajanju genetskih testov v priporočila za predpisovanje, s čimer podpirajo klinično uporabo farmakogenomike. Sistemi za podporo kliničnemu odločanju (angl. clinical decision support, CDS) trenutno večinoma temeljijo na vnaprej

določenih pravilih, ki izhajajo iz smernic CPIC in DPWG. Pri tem se strokovnjaki soočajo z izzivi pri interpretaciji redkih genetskih variant in kompleksnih genetsko-kliničnih interakcij, ki pogosto niso zadostno obravnavane v obstoječih smernicah. Poleg tega so dokazi iz randomiziranih kontroliranih raziskav in metaanaliz večinoma omejeni na posamezne pare zdravilo–gen, geni oziroma različice, ki bi jih bilo treba testirati za optimalno napoved odziva na zdravljenje, pa niso standardizirani. Dodatno težavo predstavlja tudi nizka skladnost rezultatov med različnimi laboratoriji, zlasti pri redkih alelih z omejenimi fenotipskimi podatki (10). To poudarja potrebo po razvoju sistematičnih in standardiziranih postopkov za dosledno pretvorbo genotipa v fenotip ter za enotno podporo kliničnemu odločanju. V ta namen se uporabljajo farmakogenomske prevajalne tabele, ki omogočajo povezavo genotipskih podatkov s fenotipi in pripadajočimi priporočili CDS (11).

Interpretacija farmakogenomskega izvida je večstopenjski in kompleksen proces. Genotipski rezultati se najprej pretvorijo v klinično uporabne fenotipe (npr. slab ali ultrahiter presnavljalec), ki odražajo pričakovano aktivnost encimov ali transportnih beljakovin. Na podlagi teh fenotipov sistemi CDS, integrirani v elektronske zdravstvene zapise (electronic health record, EHR), generirajo konkretna terapevtska priporočila za posamezne pare gen–zdravilo. Najpogosteje uporabljena strategija vključuje opozorila, ki se sprožijo ob predpisovanju zdravil z znanim povečanjem tveganja. Za optimalno klinično odločanje morajo sistemi CDS upoštevati tudi negenetske dejavnike, kot so starost, delovanje jeter in ledvic, sočasna uporaba drugih zdravil ter drugo. Ker se farmakogenomski rezultati ne spreminjajo, so shranjeni v EHR in so na voljo za celotno življenjsko dobo pacienta, kar pomeni, da lahko genetski test, opravljen v otroštvu, vpliva na odločitve o zdravljenju v odrasli dobi (11).

Farmakogenetski potni list (angl. PGx passport) je strategija, ki zajema posameznikov farmakogenetski profil izbranih farmakogenov in omogoča njegovo uporabo za optimizacijo zdravljenja z zdravili. Razvija se kot orodje za preventivno farmakogenetsko testiranje, pri katerem se genetska analiza opravi brez neposredne klinične indikacije, rezultati pa so na voljo za uporabo skozi celotno življenje bolnika (12). Podatki se lahko shranjujejo v EHR ali integrirajo v kartico zdravstvenega zavarovanja, kar bolniku omogoča nadzor nad lastnimi zdravstvenimi podatki (13). Zaradi vnaprejšnje razpoložljivosti podatkov se začetek farmakoterapije ne odloži, tako pa se skrajša čas do izbire optimalnega zdravila ali odmerka, izboljša skladnost s terapijo in zmanjša nepotrebna poraba zdravil. Implementacijo farmakogenetskega potnega lista trenutno omejujeta predvsem pomanjkljiva podatkovna infrastruktura ter nezadostna standardizacija pri digitalni izmenjavi in shranjevanju podatkov v EHR. Kljub temu je bil koncept že uspešno uveden v nekaterih evropskih državah. Nizozemska velja za vodilno na tem področju; v pilotni študiji IP3 je bilo 200 bolnikov preventivno genotipiziranih za osem farmakogenov, rezultati pa so bili integrirani v EHR in uporabljeni pri predpisovanju zdravil v sodelovanju med farmacevti in splošnimi zdravniki. Skoraj četrtina vključenih bolnikov je imela vsaj en klinično ukrepljiv farmakogenetski

podatek v svojem potnem listu. Tovrstni evropski primeri dobre prakse so spodbudili tudi širše mednarodno sodelovanje pri uvajanju farmakogenomike v klinično prakso. Slovenija je bila med sedmimi evropskimi državami, ki so sodelovale v konzorciju Ubiquitous Pharmacogenomics (U-PGx), ustanovljenem z namenom pospešitve prenosa farmakogenomike v klinično prakso (14).

Primeri kliničnih aplikacij

Kardiologija

Kardiovaskularni zapleti predstavljajo vodilni vzrok obolevnosti in umrljivosti v razvitem svetu. Genetske razlike pomembno vplivajo na učinkovitost terapije in tveganje za resne zaplete, kot so tromboza, krvavitve ali rabdomioliza. Farmakogenomika omogoča učinkovitejšo izbiro zdravil in odmerkov ter prispeva k zmanjšanju kardiovaskularnih zapletov in izboljšanju dolgoročnih kliničnih izidov (15).

Klopidogrel je predzdravilo, ki za svoj antitrombocitni učinek potrebuje presnovno aktivacijo, predvsem prek encima CYP2C19. Nosilci loss-of-function alelov (CYP2C19 *2, *3) imajo zmanjšano tvorbo aktivnega metabolita, kar vodi v slabšo inhibicijo trombocitov in povečano tveganje za trombozo stenta, ponovni miokardni infarkt ali ishemično možgansko kap. Ti bolniki so razvrščeni kot vmesni ali počasni presnavljalci, pri katerih je pogosto priporočljiva uporaba alternativnih zaviralcev P2Y₁₂, kot sta prasugrel ali tikagrelor. Nasprotno alel CYP2C19 *1/ *7 povečuje encimsko aktivnost in lahko okrepi antitrombocitni učinek, čeprav je klinični pomen povečanega tveganja za krvavitve manj jasen (15, 16). Varfarin je peroralni antikoagulant z zelo ozkim terapevtskim oknom, zato ima farmakogenomika pri njegovem odmerjanju ključno vlogo. Gen VKORC1 določa občutljivost na varfarin prek njegove tarče, epoksidne reduktaze vitamina K. Zmanjšano izražanje VKORC1 vodi do potrebe po nižjih odmerkih. Gen CYP2C9, ki presnavlja farmakološko najpotentnejši S-enantiomer varfarina, dodatno vpliva na očistek zdravila. Loss-of-function aleli (CYP2C9 *2, *3) povzročijo počasnejšo presnovo, kopičenje zdravila in večje tveganje za krvavitve, zato so potrebni nižji odmerki in počasnejša titracija (15).

Simvastatin je statin, pri katerem so genetski dejavniki posebej pomembni zaradi tveganja za miopatijo. Presnova poteka predvsem prek CYP3A4, zmanjšana encimska aktivnost pa vodi v povišane koncentracije učinkovine. Ključen je tudi gen SLCO1B1, ki kodira jetrni transporter OATP1B1. Loss-of-function varianta, zlasti alel SLCO1B1 *5, že pri standardnih odmerkih močno poveča tveganje za miopatijo. Dodatno lahko genotip APOE vpliva na stopnjo znižanja LDL-holesterola in terapevtski odziv (17).

Genetske razlike v encimih CYP2D6, CYP2C9 in CYP3A4 vplivajo na presnovo številnih zaviralcev adrenergičnih receptorjev β, antiaritmikov in zaviralcev kalcijevih kanalov. Presnova metoprolola je na primer močno odvisna od CYP2D6, zato imajo počasni presnavljalci večje tveganje za bradikardijo in hipotenzijo, medtem ko je pri ultrahitrih presnavljalcih učinek lahko nezadosten (15). Podobno genetske variacije v CYP2C9 vplivajo na varnost zdravljenja z nekaterimi nesteroidnimi

antirevmatiki, ki se pogosto uporabljajo pri bolnikih s srčnožilnimi boleznimi in lahko povečajo tveganje za krvavitve (16). Poleg presnovnih encimov imajo pomembno vlogo tudi transporterji, kot je ABCB1, ki vplivajo na absorpcijo in porazdelitev zdravil, vključno z digoksinom (17). Čeprav za večino teh zdravil rutinsko genetsko testiranje še ni standard klinične prakse, pa dokazi iz klinične prakse kažejo, da bi farmakogenomski pristop lahko dodatno izboljšal varnost in učinkovitost zdravljenja bolnikov s kardiovaskularnimi boleznimi.

Psihiatrija

Antidepresivi, zlasti selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) ter zaviralci privzema serotonina in noradrenalina (SNRI), se med bolniki močno razlikujejo po učinkovitosti in pojavnosti NU. Pomemben del te variabilnosti pojasnjujejo genetske razlike v presnovnih encimih in transportnih proteinih. Sistematični pregledi in metaanalize so pokazali, da farmakogenomsko vodeno zdravljenje antidepresivov lahko izboljša odzivnost in doseganje remisije ter zmanjša NU v primerjavi s standardnim pristopom brez genotipizacije (18).

Osrednja vloga pri FK številnih antidepresivov pripada encimom družine citokroma P450, predvsem CYP2D6, CYP2C19 in CYP2B6. Smernice CPIC priporočajo uporabo genotipov CYP2D6 in CYP2C19 pri izbiri in odmerjanju SSRI (npr. citalopram, escitalopram, sertralin, paroksetin, fluoksetin) in nekaterih SNRI (npr. venlafaksin), medtem ko se CYP2B6 upošteva predvsem pri bupropionu. Pri CYP2D6 in CYP2C19 se razlikujejo počasni, vmesni, normalni in ultrahitri presnavljalci. Počasni presnavljalci imajo povišane plazemske koncentracije antidepresiva, kar povečuje tveganje za NU (npr. sedacija, gastrointestinalne težave, NU na srce), zato se priporoča znižanje odmerka ali izbira alternativnega zdravila z manjšo odvisnostjo od primarnega presnovnega encima. Nasprotno imajo ultrahitri presnavljalci nizke koncentracije in večje tveganje za neučinkovitost; pri njih so priporočeni višji odmerki ali alternativno zdravilo (19).

Za triciklične antidepresive (npr. amitriptilin, nortriptilin) je farmakogenomika še posebej pomembna, saj se presnavljajo predvsem prek CYP2D6 in CYP2C19, poleg tega pa imajo ozko terapevtsko okno ter tako večje tveganje za kardiotoksičnost in antiholinergične učinke. Pri počasnih presnavljalcih se zato priporoča izrazito znižanje odmerkov ali izogibanje te skupine zdravil (18).

Poleg presnovnih encimov so bili intenzivno proučevani tudi serotoninski transporter SLC6A4 in receptor 5-HT₂A (18). Čeprav nekatere študije kažejo povezavo z odzivom na zdravljenje, trenutno razpoložljivi dokazi niso dovolj konsistentni, da bi podpirali rutinsko uporabo teh markerjev pri izbiri ali odmerjanju antidepresivov, kar poudarjajo tudi posodobljene smernice CPIC (20).

Onkologija

Zaradi ozkega terapevtskega okna zdravil je v onkologiji še posebej ključno upoštevanje farmakogenomskih dejavnikov. Neučinkovita terapija je lahko za bolnika usodna, medtem ko prevelika izpostavljenost vodi v resne NU, zato sta natančno

odmerjanje in poznavanje metabolizma posameznega pacienta za uspešno terapijo še posebej pomembna. Posebnost onkološke farmakogenomike v primerjavi z ostalimi je vpliv tako zarodnih mutacij, ki določajo varnost in učinkovitost prek FK in FD, kot somatskih mutacij v tumorskih celicah, ki vplivajo na odziv terapije prek tarčnih molekul.

Tamoksifen je selektivni modulator estrogenskega receptorja, ki se uporablja predvsem pri hormonsko odvisnem raku dojke. Gre za predzdravilo, ki se mora presnoviti v aktivne metabolite, predvsem endoksifen, pri čemer ima ključno vlogo encim CYP2D6. Bolniki z loss-of-function aleli CYP2D6 (npr. *4 ali *6) imajo bistveno nižje koncentracije endoksifena, kar je povezano z večjim tveganjem za ponovitev bolezni in slabšo možnostjo ozdravitve, hkrati pa z manj izraženimi stranskimi učinki. Pri počasnih presnavljalcih je zato priporočena uporaba alternativne hormonske terapije, kot so inhibitorji aromataze (21).

5-fluorouracil (5-FU) je pirimidinski antimetabolit, ki se uporablja predvsem pri zdravljenju solidnih tumorjev, najpogosteje kolorektalnega raka, rakov želodca, dojke, glave in vratu. Deluje tako, da zavira timidilat sintazo in s tem sintezo DNK. Približno 80 % 5-FU se presnovi v neaktivne metabolite s pomočjo encima DPYD. Zmanjšana aktivnost DPYD zaradi patogenih variant (npr. DPYD *2A) vodi v kopičenje 5-FU in hudo toksičnost, vključno z mielosupresijo, diarejo in mukozitisom. Farmakogenomsko testiranje DPYD je danes klinično priporočeno, saj omogoča prilagoditev odmerka ali izbiro alternativne terapije (22).

Irinotekan se primarno uporablja pri zdravljenju metastatskega kolorektalnega raka, najpogosteje kot del kombiniranih kemoterapevtskih režimov, kot je FOLFIRI (23). Je predzdravilo, ki se presnovi v aktivni metabolit SN38, močan inhibitor topoizomeraze I. SN-38 se deaktivira z glukuronidacijo prek encima UGT1A1. Najpomembnejši polimorfizem je na alelu UGT1A1 *28, ki zmanjšuje encimsko aktivnost in vodi v povečano tveganje za hudo nevtropenijo. Pri nosilcih tega alela je priporočeno znižanje začetnega odmerka irinotekana (24).

Protivirusna zdravila Farmakogenomika protivirusnih učinkovin je danes najbolj razvita na področju zdravljenja okužbe z virusom HIV, kjer je terapija praviloma doživljenjska, kombinirana in povezana z izrazito interindividualno variabilnostjo v učinkovitosti in toksičnosti. Eden najpomembnejših in klinično najbolje uveljavljenih primerov je abakavir, pri katerem je prisotnost alela HLA-B*57:01 močno povezana s potencialno življenjsko nevarno preobčutljivostno reakcijo. Genetsko testiranje za HLA-B*57:01 je obvezno pred uvedbo abakavirja, saj negativni rezultat praktično izključuje tveganje za to reakcijo, pozitiven pa zahteva izbiro alternativnega zdravila (25).

Pomembno vlogo ima tudi presnova nenukleozidnih inhibitorjev reverzne transkriptaze, zlasti efavirenza, kjer je ključni gen CYP2B6. Nosilci loss-of-function alelov (npr. CYP2B6 *6 ali *18) imajo bistveno višje koncentracije efavirenza, kar je povezano z izrazitimi nevrološkimi NU. Smernice CPIC zato priporočajo znižanje odmerka pri

počasnih in vmesnih presnavljalcih. Pri teh bolnikih lahko dodatno vlogo igra tudi CYP2A6, zlasti kadar je presnovna pot CYP2B6 močno okrnjena (25, 26).

Pri inhibitorjih proteaz, kot je atazanavir, ima klinični pomen gen UGT1A1. Alel UGT1A1 *28 zmanjšuje glukuronidacijo bilirubina, kar ob terapiji z atazanavirjem vodi v nekonjugirano hiperbilirubinemijo in pogosto prekinitev zdravljenja. Pri počasnih presnavljalcih je zato priporočena izbira drugega zdravila (26).

Izzivi, omejitve in regulatorni okvir

Kljub vse več dokazom o klinični uporabnosti farmakogenomike njena širša implementacija ostaja omejena zaradi številnih etičnih, organizacijskih, ekonomskih in regulatornih izzivov. Farmakogenomsko testiranje pogosto presega analizo posameznih tarčnih različic in lahko razkrije tudi naključne nepredvidene informacije z možnimi posledicami za bolnika in njegove sorodnike. Pregledne študije poudarjajo pomen informiranega soglasja, jasne opredelitve lastništva in varovanja osebnih podatkov v skladu z evropsko zakonodajo (GDPR) (27).

Pomembna omejitev je tudi zdravstvena pismenost pacientov in zdravstvenih delavcev. Nezadostna izobrazba, neenotna priporočila in omejena podpora pri kliničnem odločanju zmanjšujejo zaupanje v farmakogenomske rezultate ter njihovo uporabo v vsakodnevni praksi. Z vidika stroškovne učinkovitosti številne analize kažejo zmanjšanje hospitalizacij in NU, vendar ekonomski dokazi še niso enakomerno razpoložljivi za vsa zdravila, kar predstavlja oviro za upravičevanje stroškov testiranja (28).

Prihodnost farmakogenomike

Prihodnost farmakogenomike je usmerjena v prehod od reaktivnega testiranja, ki se izvaja šele ob pojavu NU ali neuspehu terapije, k proaktivnemu oziroma predhodnemu testiranju v konceptu PGx Passporta (29). Ker se genotip posameznika ne spreminja, lahko enkrat pridobljene podatke večkrat uporabimo pri različnih terapijah, zlasti pri kroničnih boleznih in polifarmaciji. Tak pristop omogoča hitrejše in varnejše odločanje ter zmanjšuje potrebo po ponavljajočem se testiranju (30).

Pomemben razvojni korak predstavlja tudi premik od preprostega modela »en gen – eno zdravilo« k integraciji poligenskih tveganj in multiomskih podatkov. Odziv na zdravilo je pogosto rezultat delovanja več genov in bioloških poti, zato genomika sama ne more v celoti pojasniti medosebnih razlik. Vključevanje podatkov iz proteomike, metabolomike in drugih sistemskih bioloških pristopov omogoča celovitejše razumevanje presnove zdravil, delovanja tarčnih molekul in patofiziološkega ozadja bolezni. Takšen sistemski pristop odpira možnosti za natančnejšo stratifikacijo bolnikov in bolj individualizirano terapijo (30).

Pri obdelavi tako kompleksnih in obsežnih podatkov ima vse pomembnejšo vlogo UI. Napredni algoritmi lahko povezujejo genetske, klinične in laboratorijske podatke ter informacije iz realne klinične prakse v napovedne modele za učinkovitost

in varnost zdravil. Posebej obetavna je uporaba UI v kliničnih sistemih za podporo odločanju, ki zdravstvenim delavcem v realnem času ponujajo jasna in uporabna priporočila (30).

Skupno ti pristopi nakazujejo prihodnost farmakogenomike kot rutinskega, digitalno podprtega dela klinične prakse, ki bo omogočal bolj varno, učinkovito in pravočasno individualizacijo zdravljenja.

Sklep

Farmakogenomika predstavlja enega izmed ključnih stebrov sodobne personalizirane medicine, saj omogoča neposredno povezavo med genetskim zapisom posameznika in njegovim odzivom na zdravljenje z zdravili. Genetske variacije pomembno vplivajo tako na FK kot FD zdravil, kar se klinično odraža v razlikah v učinkovitosti terapije in pojavnosti NU. Sodobne tehnologije sekvenciranja, podprte z naprednimi bioinformacijskimi orodji in umetno inteligenco, omogočajo vse natančnejšo identifikacijo klinično relevantnih genetskih različic in njihovo integracijo v klinično odločanje.

Primeri iz kardiologije, psihiatrije, onkologije in protivirusne terapije jasno kažejo, da lahko farmakogenomsko vodeno zdravljenje bistveno izboljša varnost in učinkovitost terapije,

zmanjša tveganje za resne NU ter prispeva k boljšim dolgoročnim izidom zdravljenja. Posebej pomemben je prehod od reaktivnega k proaktivnemu testiranju, kar omogoča koncept farmakogenetskega potnega lista in dolgoročno uporabo genetskih podatkov v različnih kliničnih kontekstih.

Kljub obetavnim rezultatom pa širša klinična implementacija farmakogenomike ostaja omejena zaradi organizacijskih, ekonomskih, regulatornih in etičnih izzivov. Za njeno uspešno vključitev v rutinsko zdravstveno prakso bodo ključni nadaljnja standardizacija testiranja in interpretacije rezultatov, boljša integracija v elektronske zdravstvene zapise, izobraževanje zdravstvenih delavcev ter zagotovitev ustreznih modelov povračila stroškov.

Zaključimo lahko, da ima genetski zapis bolnika izjemno klinično vrednost pri optimizaciji farmakoterapije. Širša in sistematična implementacija farmakogenomike predstavlja pomemben korak k varnejši, učinkovitejši in bolj individualizirani medicini, ki bo v prihodnje vse bolj temeljila na natančnem razumevanju biološke edinstvenosti posameznika.

1. Hasanzad M, editor. Precision Medicine in Clinical Practice [Internet]. Singapore: Springer Nature Singapore; 2022 [cited 2025 Dec 16]. Available from: https://link.springer. com/10.1007/978-981-19-5082-7

2. Saunders H, Harris D, Chirilă RM. Pharmacogenomics: introduction and use in clinical practice. Rom J Intern Med. 2020 June 1; 58(2): 69–74.

3. Cecchin E, Stocco G. Pharmacogenomics and Personalized Medicine. Genes. 2020 June 22; 11(6): 679.

4. Schwarz UI, Gulilat M, Kim RB. The Role of Next-Generation Sequencing in Pharmacogenetics and Pharmacogenomics. Cold Spring Harb Perspect Med. 2019 Feb 1; 9(2): a033027.

5. Ji Y, Si Y, McMillin GA, Lyon E. Clinical pharmacogenomics testing in the era of next generation sequencing: challenges and opportunities for precision medicine. Expert Rev Mol Diagn. 2018 May 4; 18(5): 411–21.

6. Taherdoost H, Ghofrani A. AI’s role in revolutionizing personalized medicine by reshaping pharmacogenomics and drug therapy. Intell Pharm. 2024 Oct; 2(5): 643–50.

7. Farmaki A, Manolopoulos E, Natsiavas P. Will Precision Medicine Meet Digital Health? A Systematic Review of Pharmacogenomics Clinical Decision Support Systems Used in Clinical Practice. Omics J Integr Biol. 2024 Sept; 28(9): 442–60.

8. Bouvy JC, De Bruin ML, Koopmanschap MA. Epidemiology of Adverse Drug Reactions in Europe: A Review of Recent Observational Studies. Drug Saf. 2015 May; 38(5): 437–53.

9. Caspar SM, Schneider T, Meienberg J, Matyas G. Added Value of Clinical Sequencing: WGS-Based Profiling of Pharmacogenes. Int J Mol Sci. 2020 Mar 26; 21(7): 2308.

10. Van Der Wouden CH, Van Rhenen MH, Jama WOM, Ingelman-Sundberg M, Lauschke VM, Konta L, et al. Development of the PG x-Passport: A Panel of Actionable Germline Genetic Variants for Pre-Emptive Pharmacogenetic Testing. Clin Pharmacol Ther. 2019 Oct; 106(4): 866–73.

11. Hicks JK, Dunnenberger HM, Gumpper KF, Haidar CE, Hoffman JM. Integrating pharmacogenomics into electronic health records with clinical decision support. Am J Health-Syst Pharm AJHP Off J Am Soc Health-Syst Pharm. 2016 Dec 1; 73(23): 1967–76.

12. Liu M, Vnencak-Jones CL, Roland BP, Gatto CL, Mathe JL, Just SL, et al. A Tutorial for Pharmacogenomics Implementation Through End-to-End Clinical Decision Support Based on Ten Years of Experience from PREDICT. Clin Pharmacol Ther. 2021 Jan; 109(1): 101–15.

13. Roelofsen AHA, Kreeftenberg LL, van El CG, Henneman L, Rigter T, Sie D, et al. Barriers and facilitators for implementing a pharmacogenetic passport: lessons learned from reusing sequencing data. Pharmacogenomics. 2025; 26(5-6): 143–56.

14. Blagec K, Swen JJ, Koopmann R, Cheung KC, Crommentuijn- Van Rhenen M, Holsappel I, et al. Pharmacogenomics decision support in the U-PGx project: Results and advice from clinical implementation across seven European countries. Pitter JG, editor. PLOS ONE. 2022 June 8; 17(6): e0268534.

15. Cavallari LH, Weitzel K. Pharmacogenomics in cardiology--genetics and drug response: 10 years of progress. Future Cardiol. 2015 May; 11(3): 281–6.

16. Duarte JD, Cavallari LH. Pharmacogenetics to guide cardiovascular drug therapy. Nat Rev Cardiol. 2021 Sept; 18(9):6 49–65.

17. Mauriello A, Ascrizzi A, Molinari R, Falco L, Caturano A, D’Andrea A, et al. Pharmacogenomics of Cardiovascular Drugs for Atherothrombotic, Thromboembolic and Atherosclerotic Risk. Genes. 2023 Nov 9; 14(11): 2057.

18. Bousman CA, Stevenson JM, Ramsey LB, Sangkuhl K, Hicks JK, Strawn JR, et al. Clinical Pharmacogenetics Implementation Consortium (CPIC) Guideline for CYP2D6, CYP2C19, CYP2B6, SLC6A4, and HTR2A Genotypes and Serotonin Reuptake Inhibitor Antidepressants. Clin Pharmacol Ther. 2023 July; 114(1): 51–68.

19. Santenna C, Shubham A, Ratinder J, Abhijit R, Tamonud M, Jitendra S, et al. Drug metabolizing enzymes pharmacogenetic variation-informed antidepressant therapy approach for common mental disorders: A systematic review and meta-analysis. J Affect Disord. 2024 Dec; 367: 832–44.

20. Bousman CA, Stevenson JM, Ramsey LB, Sangkuhl K, Hicks JK, Strawn JR, et al. CPIC Guideline for CYP2D6, CYP2C19, CYP2B6, SLC6A4, and HTR2A Genotypes and Serotonin Reuptake Inhibitor Antidepressants – Supplement v2.0 [Internet]. Clinical Pharmacogenetics Implementation Consortium (CPIC); 2023 [cited 2025 Dec 12]. Available from: https://files. cpicpgx.org/data/guideline/publication/serotonin_reuptake_inhibitor_antidepressants/2023/ 37032427-supplement.pdf

21. Chan CWH, Law BMH, So WKW, Chow KM, Waye MMY. Pharmacogenomics of breast cancer: highlighting CYP2D6 and tamoxifen. J Cancer Res Clin Oncol. 2020 June; 146(6): 1395–404.

22. Xie P, Mo JL, Liu JH, Li X, Tan LM, Zhang W, et al. Pharmacogenomics of 5-fluorouracil in colorectal cancer: review and update. Cell Oncol. 2020 Dec; 43(6): 989–1001.

23. Maiello E, Gebbia V, Giuliani F, Paoletti G, Gebbia N, Borsellino N, et al. FOLFIRI regimen in advanced colorectal cancer: the experience of the Gruppo Oncologico dell’Italia Meridionale (GOIM). Ann Oncol Off J Eur Soc Med Oncol. 2005 May; 16 Suppl 4: iv56–60.

24. Kciuk M, Marciniak B, Kontek R. Irinotecan-Still an Important Player in Cancer Chemotherapy: A Comprehensive Overview. Int J Mol Sci. 2020 July 12; 21(14): 4919.

25. Yu ZJ, Mosher EP, Bumpus NN. Pharmacogenomics of Antiretroviral Drug Metabolism and Transport. Annu Rev Pharmacol Toxicol. 2021 Jan 6; 61: 565–85.

26. Haas DW, Tarr PE. Perspectives on pharmacogenomics of antiretroviral medications and HIV-associated comorbidities. Curr Opin HIV AIDS. 2015 Mar; 10(2): 116–22.

27. Cecchin E, Stocco G. Pharmacogenomics and Personalized Medicine. Genes. 2020 June 22; 11(6): 679.

28. Arbitrio M. Pharmacogenomics: Challenges and Future. Genes. 2024 May 30; 15(6): 714.

29. Bienfait K, Chhibber A, Marshall JC, Armstrong M, Cox C, Shaw PM, et al. Current challenges and opportunities for pharmacogenomics: perspective of the Industry Pharmacogenomics Working Group (I-PWG). Hum Genet. 2022 June; 141(6):1165–73.

30. Arbitrio M. Pharmacogenomics: Challenges and Future. Genes. 2024 May 30; 15(6): 714.

VIRI

Sepsa: patofiziologija, standardno zdravljenje in nove adjuvantne terapije

Avtorica: Ana Radić, 5. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Iztok Grabnar, mag. farm.

Sepsa je življenjsko nevarna okvara organov, ki jo povzroči neurejen odziv gostitelja na okužbo. Povzroči približno 11 milijonov smrti letno po vsem svetu. Visoka smrtnost je povezana s kompleksno patofiziologijo bolezni, heterogenostjo faktorjev pri pacientih, neurejenim imunskim odzivom in odpovedjo organov. Zaradi tega je zdravljenje individualno in zelo kompleksno (1). Poleg protimikrobnega zdravljenja in vnosa tekočin se raziskuje tudi vpliv na stabilizacijo imunskega odziva s pomočjo hemoadsorpcije, ki lahko predstavlja inovativen pristop in prispeva k boljšim kliničnim izidom. Metoda se že uporablja pri zdravljenju septičnega šoka v klinični praksi, za njeno rutinsko uporabo pa so potrebne še dodatne raziskave (2, 3).

Patofiziologija sepse

Sepsa se razvije kot pretiran oziroma nekontroliran sistemski vnetni odgovor na okužbo in lahko vodi do življenjsko nevarne akutne okvare organov. Velja za najpogostejši vzrok smrti v enotah intenzivne nege, kar 20–30 % pacientov na intenzivni enoti razvije sepso in od teh jih 25–40 % umre med hospitalizacijo (1). Visoka smrtnost je povezana s kompleksno patofiziologijo, ki vključuje sproščanje pro- in protivnetnih citokinov oziroma njihovo neravnovesje, ki se pojavlja skozi celoten potek bolezni (4).

Ko patogen prestopi sluznično pregrado gostitelja, lahko, odvisno od njegove količine in virulence, povzroči sepso. Obrambni sistem gostitelja prepozna molekulske vzorce invazivnih patogenov (angl. pathogen-associated molecular patterns, PAMP) s pomočjo specializiranih receptorjev za prepoznavanje vzorcev (angl. pattern recognition receptors, PRR). Med PAMP, ki sprožijo septični proces, so ključni lipopolisaharidi (LPS) iz gramnegativnih bakterij ter peptidoglikan (PGN) in lipoteihojska kislina (LTA) iz grampozitivnih bakterij (4–6). Aktivacija PRR ima provnetne in imunosupresivne učinke (slika 1). To vodi do aktivacije tarčnih genov, ki kodirajo provnetne citokine (aktivacija levkocitov), neučinkovitosti sistema komplementa in nekrotične celične smrti. S tem se začne začarani krog, ki vodi v nadaljnje napredovanje sepse zaradi sproščanja endogenih molekul iz poškodovanih celic (DAMP – vzorci, povezani s poškodbami, oziroma alarmini), ki lahko dodatno stimulirajo PRR. Aktivacija vseh teh poti sproži povečano proizvodnjo vnetnih mediatorjev (citokinov, kemokinov in adhezijskih molekul), kar vodi v »citokinsko nevihto«. Povečajo se na primer koncentracije TNF-α, IL-1α, IL-6, IL-8, IL-10 (5–7).

Vnetje povzroči poškodbo endotelija, kar vodi v povečano kapilarno prepustnost, aktivacijo koagulacijskega sistema in

sočasno zaviranje antikoagulacijskih poti. To neravnovesje pa lahko vodi do diseminirane intravaskularne koagulacije (DIC), ki velja za enega najhujših zapletov motene hemostaze pri sepsi (6, 8).

Po začetni hipervnetni fazi lahko bolniki v nadaljevanju razvijejo hudo imunosupresijo, ki je posledica obsežne apoptoze, izčrpanosti imunskih celic ter zmanjšane sposobnosti monocitov in makrofagov za sproščanje provnetnih citokinov. Imunosupresija poveča dovzetnost za sekundarne okužbe (6).

Sepsa je po definiciji bolezen z odpovedjo več organov, za katero je ključna mitohondrijska disfunkcija. Povečana proizvodnja reaktivnih kisikovih zvrsti (ROS) in reaktivnih dušikovih zvrsti (RNS), ki jo sprožijo citokini, ireverzibilno zavira prenos elektronov v mitohondrijih, kar vodi v nezadostno proizvodnjo energije in sprožitev apoptoze

Slika 1: Patofiziologija sepse. Imunski sistem prepozna molekulske vzorce invazivnih patogenov (PAMP) s pomočjo specializiranih receptorjev za prepoznavanje vzorcev (PRR). Aktivacija PRR ima številne provnetne in imunosupresivne učinke. V nadaljnjih fazah sepse se začnejo sproščati endogene molekule iz poškodovanih celic (DAMP), ki še dodatno stimulirajo PRR. Prirejeno po (6).

(5). Prisotno je tudi pomanjkanje učinkov adrenalina, ki je posledica zmanjšane ravni kortizola zaradi disfunkcije osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza. Pride lahko tudi do izrazitega padca HDL-holesterola, ki sicer deluje zaščitno, ker nevtralizira LPS in modulira vnetni odziv. Tako je večja verjetnost, da pride do odpovedi organov (5).

Dejavniki tveganja in klinična slika

Med dejavnike tveganja za nastanek sepse spadajo starost, oslabel imunski sistem, kronične bolezni, invazivni medicinski postopki, poškodbe tkiv, nosečnost in porod, neustrezna higiena itd. Najdovzetnejši za okužbo so dojenčki in ljudje, starejši od petinsedemdeset let (4, 9).

Klinična slika je lahko izjemno heterogena. Vsebuje vrsto simptomov in znakov, ki se lahko hitro razvijejo in so pogosto nespecifični, kar otežuje diagnozo (6, 9).

Začetna klinična slika pacienta s sepso se lahko kaže kot:

• utrujenost, oslabelost,

• bruhanje, driska,

• mrzlica, povišana ali znižana telesna temperatura (nad 38 °C ali pod 36 °C)

• glavobol,

• bolečine v mišicah in sklepih,

• nastanek kožnih sprememb (npr. rdečina, oteklina) (9).

Z razvojem bolezni se klinična slika hitro slabša, pri pacientu so lahko prisotne:

• motnja zavesti,

• hipotenzija,

• tahikardija,

• tahipneja,

• krvavitve, levkocitopenija in trombocitopenija (9).

Poleg tega se pogosto pojavljajo spremembe v duševnem stanju in zmedenost, kar lahko nakazuje resnejše zaplete, kot je septični šok. Gre za hudo obliko sepse z značilno vztrajno hipotenzijo in visokim tveganjem za smrt (9, 10).

Diagnostika sepse temelji na prepoznavi življenjsko ogrožajoče organske odpovedi s pomočjo kliničnega točkovnika qSOFA, ki vključuje tri ključne kriterije: spremenjeno zavest, povečano frekvenco dihanja in nizek sistolični krvni tlak (11). Hemokulture so zlati standard za mikrobiološko potrditev povzročitelja okužbe, laboratorijski kazalci pa so ključni za hitro identifikacijo. Prokalcitonin (PCT) velja za najzanesljivejši marker bakterijske sepse zaradi visoke občutljivosti in hitrega naraščanja, uporablja pa se tudi za spremljanje učinkovitosti antibiotičnega zdravljenja. C-reaktivni protein (CRP) je protein akutne faze, ki naraste v 6 do 12 urah po začetku vnetja, a je manj specifičen indikator vnetja, saj naraste tudi pri poškodbah tkiv in neinfekcijskih vnetjih. Za prepoznavo septičnega šoka je nujen laktat, saj neposredno odraža tkivno hipoperfuzijo (11).

Novejše diagnostične možnosti vključujejo merjenje presepsina, ki se v krvi pojavi že v dveh urah po okužbi, in uporabo sodobnih biosenzorjev, ki omogočajo sočasno

in izjemno hitro detekcijo PCT in interlevkina-6 (IL6) neposredno v krvi na mestu okužbe. Laboratorijske parametre, kot so povišano število levkocitov ali njihovo znižanje ter spremembe v številu trombocitov, se uporablja za celostno spremljanje imunskega odziva in napredovanja bolezni (11).

Zdravniki za oceno resnosti in izvora odpovedi organov uporabljajo klinični pregled, laboratorijske preiskave in slikovne diagnostične metode. Potrebno je hitro ukrepanje, vsaka zamuda pri prepoznavanju pa lahko vodi do poslabšanja zdravstvenega stanja pacienta, povečane potrebe po intenzivni oskrbi in višje smrtnosti (6, 9, 10).

Zdravljenje sepse

Nadzor osnovne okužbe

Pri vseh primerih sepse je treba čim prej odpraviti osnovno okužbo in ugotoviti njen izvor. Tudi kadar okužba ni dokončno potrjena oziroma specifični mikroorganizem ni izoliran (kar se zgodi v več kot 30 % primerov sepse), je treba takoj uvesti antibiotično terapijo (12). Mednarodne smernice poudarjajo, da je ključna zgodnja i. v. aplikacija ustreznih antibiotikov, idealno v roku 1 ure od postavitve diagnoze, saj to bistveno zmanjša smrtnost (10, 13). Za začetno zdravljenje se predlaga empirična kombinirana terapija s širokim spektrom (z uporabo vsaj dveh antibiotikov različnih razredov), usmerjena na najverjetnejše bakterijske patogene. Kombinirana terapija pa se lahko uporablja le začetnih nekaj dni oziroma do kliničnega izboljšanja oziroma identifikacije patogena (10). Ni priporočljiva za nadaljnje rutinsko zdravljenje, saj poveča tveganje za sekundarno okužbo z večkrat odpornimi mikroorganizmi in spodbuja razvoj protimikrobne odpornosti (10, 12).

Hemodinamska stabilizacija

Pri vseh bolnikih s sepso je potrebna aplikacija tekočin zaradi izgub tekočine v intersticij, ki je posledica spremenjene mikrovaskularne prepustnosti (kapilarno puščanje) in dehidracije (10, 12). Običajno se priporoča infuzija kristaloidov (NaCl, Ringerjev laktat), če so bile aplicirane velike količine, se priporoča še dodatek albumina. V primeru septičnega šoka pa samo vnos tekočin ni zadosten za dvig arterijskega tlaka in je treba dodati vazopresorje (zdravila, ki povzročajo zoženje krvnih žil in s tem povišanje krvnega tlaka) (12, 13). Prva izbira je noradrenalin, ker deluje hitro in ima kratek razpolovni čas. Pretežno deluje prek alfaadrenergičnih receptorjev, hkrati pa ima tudi nekaj betaadrenergičnih učinkov, kar povzroča vazokonstrikcijo ob minimalnem vplivu na srčni utrip. Ob njegovi uporabi pa je treba biti pozoren na ohranjanje ustreznega pretoka krvi, saj lahko povzroči prekomerno vazokonstrikcijo in tako zmanjša prekrvavitev organov (12, 14). Vazopresin oziroma antidiuretični hormon (ADH) se lahko aplicira kot dodaten vazopresor k noradrenalinu z namenom dviga krvnega tlaka ali zmanjšanja odmerka noradrenalina (12).

Zaradi aplikacije velikih količin tekočin imajo bolniki pogosto povečan volumen distribucije, hipoalbuminemijo in spremenjen očistek, kar lahko vodi do subterapevtskih koncen-

tracij protimikrobnih zdravil, zato je treba prilagoditi odmerjanje (10).

Bolnikom s hudim septičnim šokom se lahko aplicira visoke odmerke glukokortikoidov, če hemodinamske stabilnosti ni mogoče doseči le z aplikacijo tekočin in dodajanjem vazopresorjev. Ti vplivajo na imunski odziv prek jedrnega faktorja kappa B (angl. nuclear factor kappa B) (12). Ne priporočajo se za uporabo pri bolnikih, ki še niso v stanju šoka, in pri takih, ki so se že odzvali na nadomeščanje tekočin (10).

Trenutno se kot potencialna tarča zdravljenja proučuje tudi imunosupresija, ki nastane v nadaljnjem razvoju okužbe. Povečano izražanje receptorja PD-1 na T-celicah in njegovega liganda PD-L1 na makrofagih in endotelijskih celicah je povezano z imunsko supresijo, kar blokira aktivacijo T-celic. V poskusih na živalih je blokada PD-1/PD-L1 izboljšala preživetje in zmanjšala imunosupresijo v sepsi, klinična preskušanja za zaviranje te poti pri ljudeh pa se trenutno še raziskujejo (4, 6).

Novejši pristopi – prečiščevanje krvi

Prečiščevanje krvi (angl. Extracorporeal Blood Purification, EBP) je obetavna adjuvantna terapevtska strategija pri obvladovanju sepse in septičnega šoka, saj lahko vpliva na vnetni odziv z neselektivnim odstranjevanjem bakterijskih produktov in vnetnih mediatorjev, predvsem citokinov, ki povzročajo »citokinsko nevihto« (7, 15, 16). S tem se preprečijo celične poškodbe, ki jih povzroča prekomerna vnetna reakcija, in se vzpostavi imunska homeostaza (17).

Teoretično utemeljitev za rabo EBP potrjujeta hipoteza maksimalne koncentracije (angl. peak concentration hypothesis), ki pravi, da delna odstranitev citokinov prepreči, da bi njihove koncentracije dosegle »toksični prag« v zgodnjih fazah sepse, s čimer se omejita poškodba organov in hipoteza imunomodulacijskega praga (angl. threshold immunomodulation hypothesis), ki trdi, da odstranitev citokinov iz krvnega obtoka povzroči mobilizacijo citokinov iz tkiv, kar ublaži njihove škodljive lokalne učinke. Znižanje citokinov v krvi pospeši kemotakso levkocitov proti žarišču okužbe, kjer so visoke koncentracije citokinov (citokinski koncentracijski gradient) (slika 2) (18). Nekatere tehnike

prečiščevanja krvi pa poleg odstranjevanja molekul neposredno delujejo tudi na modulacijo imunskega odziva, kar vključuje izražanje površinskih molekul, povezanih z adhezijo in migracijo levkocitov, predstavitvijo antigenov, absorpcijo monocitov ter nevtrofilcev in apoptozo levkocitov (18, 19).

Za prečiščevanje krvi se uporablja filtracija, difuzija, adsorpcija ali njihova kombinacija. Te tehnike se ponekod že uporabljajo v praksi, ampak se za zdaj še niso uveljavile kot del rutinskega zdravljenja. Najpogosteje uporabljena je hemoadsorpcija (15).

Terapija s hemoadsorpcijo

Hemoadsorpcija je proces čiščenja krvi, pri katerem je kartuša s hemoadsorbentom vpeta v zunajtelesni krog in je v neposrednem stiku s krvjo. Ko kri prehaja skozi kartušo, se nekatere molekule vežejo na hemoadsorbent prek različnih mehanizmov, očiščena kri pa se nato vrne v telo (slika 3). Hemoadsorbenti se v klinični praksi lahko uporabljajo za zdravljenje bolnikov s sepso in septičnim šokom, akutnim respiratornim distresnim sindromom (ARDS) in akutno ledvično odpovedjo (20). Terapija je varna in ne prenaša pomembnejših neželenih učinkov, a mora biti pod skrbnim nadzorom (3).

Hemoadsorpcija odstranjuje molekule srednjih velikosti (do približno 55 kDa). Poleg vnetnih mediatorjev nekateri hemoadsorbenti odstranjujejo tudi na primer bilirubin, mioglobin, endotoksine, eksotoksine, bakterije, viruse, zdravila in strupe. Adsorpcija je odvisna od strukture, premera por v adsorbentu in pretoka krvi. Lahko delujejo po različnih principih, kot so hidrofobne interakcije, ionske vezi, vodikove vezi, van der Waalsove sile, pa tudi na primer z izključitvijo po velikosti in strukturi (15, 17, 20).

Večina hemoadsorbentov se lahko uporablja samostojno ali hkrati z drugimi terapijami, kot je hemodializa ali kontinuirano nadomestno zdravljenje ledvične odpovedi (angl. continuous renal replacement therapy, CRRT). Nekateri hemoadsorbenti se lahko kombinirajo tudi z zunajtelesno membransko oksigenacijo (angl. extracorporeal membrane oxygenation, ECMO) ali kardiopulmonalnim obvodom (angl.

Slika 2: Citokinski koncentracijski gradient. Prirejeno po (15).

Slika 3: Zunajtelesni krog krvi in hemoadsorbent. Prirejeno po (17).

cardiopulmonary bypass, CPB). Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalca o vključitvi hemoadsorbenta v zunajtelesni krvni obtok (2, 20, 21).

Trajanje terapije se razlikuje glede na uporabljen hemoadsorbent, prav tako ni splošno sprejetega enotnega praga, kdaj terapijo uvesti. Nekateri viri poročajo o večji učinkovitosti ob uvedbi v zgodnjih fazah bolezni, torej v fazi hipervnetja, medtem ko drugi zaradi pomanjkanja zadostnih podatkov priporočajo uporabo terapije šele pri bolnikih, pri katerih s standardnim zdravljenjem ni mogoče doseči hemodinamske stabilnosti (22).

Vrste hemoadsorbentov

Hemoadsorbente lahko v grobem razdelimo na selektivne in neselektivne. Lahko so v obliki drobnih kroglic, vlaken ali membran (20).

Selektivni hemoadsorbenti vežejo specifične molekule ali patogene, kot so endotoksini ali bakterije. Toraymyxin® je sestavljen iz polistirenskih vlaken, na katera je mobiliziran polimiksin B, močan polipeptidni antibiotik, ki adsorbira in odstranjuje endotoksine (LPS) iz krvi. Uporablja se ga pri sepsi, povzročeni z gramnegativnimi bakterijami. Pri njegovi uporabi se zmanjša potreba po uporabi vazopresorjev. Seraph® 100 Microbind® temelji na polimernih kroglicah, prevlečenih s heparinom, kar posnema človeški glikokaliks in deluje kot vezavno mesto za patogene. Selektivno adsorbira nekatere bakterijske in virusne patogene (npr. uporaba pri covidu-19). Oxiris® je multifunkcionalna membrana iz akrilonitrilnih vlaken, prevlečena s polietileniminom, ki veže endotoksine, in s heparinom, ki zmanjša trombogenost. Združuje dializo in adsorpcijo, saj je zasnovan za uporabo v sistemih CRRT, kar omogoča hkratno ledvično podporo in imunomodulacijo (16, 17, 20).

V nasprotju s selektivnimi mehanizmi, opisanimi zgoraj, sta hemoadsorbenta CytoSorb® in HA330/380 zasnovana za odstranjevanje širšega spektra molekul na podlagi njihove velikosti in hidrofobnosti, vključno s citokini, DAMP in PAMP. Kartuše HA330/380 temeljijo na nevtralnih makroporoznih smolnih adsorbentih z veliko površino in široko porazdelitvijo velikosti por, optimizirano za snovi srednje molekulske mase. Njihov mehanizem delovanja temelji na hidrofobnih interakcijah in van der Waalsovih silah, s katerimi zajamejo toksine in vnetne molekule (16, 17, 20).

CytoSorb® je eden najbolj razširjenih komercialnih hemoadsorbentov in je prisoten tudi na slovenskem trgu. Kartušo CytoSorb® sestavljajo biokompatibilne porozne kroglice iz kopolimera polistirena in divinilbenzena, ki vežejo hidrofobne molekule z molekulsko maso med 5 in 55 kDa, med katere spadajo tudi provnetni citokini (npr. TNF-α, IL-6 in IL-1β). Hidrofilne snovi, kot je kalij, se ne vežejo (slika 4) (16, 20).

Izzivi hemoadsorpcije

Hemoadsorpcija je pogosto neselektivna, kar pomeni, da poleg škodljivih snovi lahko potencialno odstrani iz krvi tudi zaščitne mediatorje – koristne citokine (npr. IL-10) in rastne

faktorje, ki so ključni za imunsko regulacijo in obnovo tkiva. To lahko poslabša imunosupresijo v poznih fazah sepse (16). Zaradi nespecifične vezave pa je treba biti pozoren tudi na odstranjevanje protimikrobnih in drugih zdravil. Študije so pokazale pomembno povečan očistek za nekatere antibiotike, kot sta vankomicin in linezolid, zato se priporočata prilagajanje odmerkov in terapevtsko spremljanje koncentracij (TDM), da ne pride do subterapevtskih koncentracij (17, 20). Uporaba hemoadsorbentov poveča stroške zdravljenja in zahteva uporabo antikoagulantov za preprečevanje strjevanja v zunajtelesnem obtoku, kar lahko poveča tveganje za krvavitve (19). Tehnična omejitev je nasičenje hemoadsorbenta, saj se adsorpcijska kapaciteta kartuše sčasoma zmanjša, pri nekaterih snoveh pa se lahko pojavi celo desorpcija oziroma ponovno sproščanje adsorbiranih molekul nazaj v kri (21).

Nekatere študije sicer kažejo na fiziološke izboljšave z uporabo hemoadsorbentov, na primer študija iz leta 2023 je poročala o zmanjšanju ravni provnetnih citokinov in zmanjšani potrebi po uporabi vazopresorjev pri uporabi CytoSorba®, pri seriji bolnikov iz leta 2017 pa je prišlo do hitrejše hemodinamske stabilizacije in zmanjšane ravni laktata, a so klinični dokazi, ki bi nedvoumno potrdili zmanjšanje umrljivosti v splošni populaciji s sepso, omejeni (3, 7, 12). Glavna težava pri prenosu rezultatov iz kliničnih raziskav v širšo klinično prakso je heterogenost proučevanih populacij bolnikov. Sepsa je zelo kompleksen in dinamičen proces, ki zajema bolnike z zelo različnimi značilnostmi, povezanimi z osnovno okužbo, stopnjo in fazo imunskega odziva ter z razlikami v starosti, spolu, dednih dejavnikih, pridruženih boleznih in kroničnih zdravljenjih (12). Za nedvoumno potrditev učinkovitosti terapije s hemoadsorpcijo so potrebne še nadaljnje raziskave, razvoj selektivnejših hemosorbentov in poenotenje pogojev za izvedbo kliničnih študij (22).

Ostale tehnike prečiščevanja krvi Poleg hemoadsorpcije poznamo še druge tehnike prečiščevanja krvi, a je njihova uporaba za zdaj zelo omejena in tudi v literaturi je na voljo le malo podatkov (15).

Slika 4: Tehnologija CytoSorb (R). Prirejeno po (23).

Pri visokovolumenski hemofiltraciji (HVHF) visoke hitrosti ultrafiltracije (običajno nad 50–70 ml/kg/h) omogočajo prehajanje vnetnih mediatorjev srednje molske mase (5–60 kDa) skozi semipermeabilno membrano. Tehnika se lahko izvaja s CRRT, vendar se ne uporablja rutinsko zaradi tveganj odstranjevanja antibiotikov, hranil in visokih stroškov (15, 16, 18).

Membrane z visoko prepustnostjo (angl. High cut-off, HCO) imajo povečane pore (do 0,02 m), ki omogočajo učinkovitejše odstranjevanje večjih vnetnih citokinov iz krvi. Ob uporabi naj bi se zmanjšalo trajanje terapije z vazopresorji, njihova uporaba pa je v praksi omejena zaradi močne izgube albuminov, ki jih je treba bolniku nadomeščati (15, 18).

Terapevtska izmenjava plazme (TPE) je metoda, ko se bolnikovo plazmo loči od krvnih celic in v celoti odstrani, nadomesti pa se jo s sveže zamrznjeno plazmo ali raztopino albumina. Tako se neposredno odstranijo protitelesa in vnetni mediatorji (15, 22).

Sklopljena filtracija in adsorpcija plazme (CPFA) je hibridni sistem, kjer se plazma najprej loči s filtrom, nato potuje skozi kartušo z adsorbentom, ki veže citokine, in se prečiščena vrne v kri za nadaljnjo hemofiltracijo (15).

Sklep

Sepsa je življenjsko ogrožajoče stanje, pri katerem ključno vlogo igra nekontroliran imunski odziv, ki lahko vodi v odpoved več organov. Kljub napredku v diagnostiki in standardnem zdravljenju smrtnost ostaja visoka, kar spodbuja razvoj novih terapij. Hemoadsorpcija predstavlja obetavno adjuvantno terapijo, saj omogoča odstranjevanje vnetnih mediatorjev in bakterijskih toksinov ter lahko prispeva k hitrejši hemodinamski stabilizaciji. Med hemoadsorbenti je CytoSorb® eden najpogosteje uporabljenih in najobetavnejših. Kljub spodbudnim kliničnim opažanjem pa dosedanji dokazi ne potrjujejo vpliva na zmanjšanje umrljivosti, predvsem zaradi heterogenosti bolnikov in omejitev v izvedbi kliničnih raziskav. Zato hemoadsorpcija za zdaj ne predstavlja rutinskega zdravljenja sepse, temveč potencialno dopolnilno možnost pri izbranih bolnikih. Za njeno širšo uporabo so potrebne nadaljnje raziskave, usmerjene v optimalno izbiro bolnikov, standardiziran čas uvedbe terapije in individualiziran pristop k zdravljenju.

1. Wang Y, Li H, Zhao Q, Li X, Bu X, Ma C, et al. Protein post-translational modifications in sepsis: Molecular mechanisms and biomarkers. Ageing Research Reviews. 2025 Dec 2; 114: 102958.

2. Supady A, Brodie D, Wengenmayer T. Extracorporeal haemoadsorption: does the evidence support its routine use in critical care? The Lancet Respiratory Medicine. 2022 Mar; 10(3): 307–12.

3. Kogelmann K, Jarczak D, Scheller M, Drüner M. Hemoadsorption by CytoSorb in septic patients: a case series. Critical Care. 2017 Mar 27; 21(1).

4. Huang M, Cai S, Su J. The pathogenesis of sepsis and potential therapeutic targets. International Journal of Molecular Sciences. 2019 Oct 29; 20(21): 5376.

5. Parolini C. Sepsis and high-density lipoproteins: Pathophysiology and potential new therapeutic targets. Biochimica et Biophysica Acta (BBA) - Molecular Basis of Disease, 2025 Mar 3; 1871(5): 167761.

6. van Engelen TSR, Joost Wiersinga W, van der Poll T. Pathogenesis of Sepsis. Handbook of Sepsis. 2018; 31–43.

7. Saldaña-Gastulo JJC, Llamas-Barbarán MR, Coronel-Chucos LG, Hurtado-Roca Y. Cytokine hemoadsorption with CytoSorb® in patients with sepsis: a systematic review and meta-analysis. Critical Care Science. 2023; 35(2): 217–25. doi:10.5935/2965-2774.20230289-en.

8. Becker S, Lang H, Clara Vollmer Barbosa, Tian Z, Melk A, Bernhard. Efficacy of CytoSorb®: a systematic review and meta-analysis. Critical Care Science. 2023 May 31; 27(1).

9. Serženta M. Znanje študentov zdravstvene nege in medicinskih sester pri obravnavi pacientov s sepso [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2025 [citirano 2025 Dec 19]. Dostopno na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=212345&lang=slv

10. Rhodes A, Evans LE, Alhazzani W, Levy MM, Antonelli M, Ferrer R, et al. Surviving sepsis campaign: International guidelines for management of sepsis and septic shock: 2016. Critical Care Medicine. 2017 Mar; 45(3): 486–552

11. Crnković M. Analize rezultatov prokalcitonina, C-reaktivnega proteina in levkocitov pri bolnikih s sumom na sepso v bolnišnici Koprivnica [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo; 2011 [citirano 2025 Dec 19]. Dostopno na: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=71281&lang=slv

12. Vincent JL. Current sepsis therapeutics. eBioMedicine. 2022 Dec 1; 86: 104318.

13. Kimmel JD, Harbert EM, Parker RS, Federspiel WJ. Modeling competitive cytokine adsorption dynamics within hemoadsorption beads used to treat sepsis. Journal of Chromatography A 2011 Sep 9; 1218(44): 8013–20.

14. Lesur O, Delile E, Asfar P, Radermacher P. Hemodynamic support in the early phase of septic shock: a review of challenges and unanswered questions. Annals of Intensive Care. 2018 Oct 29; 8(1).

15. Rimmel T, Kellum JA. Clinical review: Blood purification for sepsis. Critical Care. 2011; 15(1): 205.

16. Guarino, M.; Costanzini, A.; Luppi, F.; Maritati, M.; Contini, C.; De Giorgio, R.; Spampinato, M.D. Extracorporeal Cytokine Adsorption in Sepsis: Current Evidence and Future Perspectives. Biomedicines 2025, 13, 1684. Dostopno na: https://doi.org/10.3390/biomedicines13071684

17. Nicole, Kox M, Pickkers P. Haemoadsorption to remove inflammatory mediators in sepsis: past, present, and future. Intensive Care Medicine Experimental. 2025 Mar 21; 13(1): 38–8.

18. Zhang L, Feng Y, Fu P. Blood purification for sepsis: an overview. Precision Clinical Medicine. 2021 Feb 25; 4(1): 45–55. doi: 10.1093/pcmedi/pbab005

19. Stearns-Kurosawa DJ, Osuchowski MF, Valentine C, Kurosawa S, Remick DG. The pathogenesis of sepsis. Annual Reviw Pathology. 2011; 6: 19–48. doi: 10.1146/annurev-pathol-011110-130327.

20. Rogelj Meljo N. Vezava meropenema, piperacilina in vankomicina na hemoadsorbent CytoSorb [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo; 2023 [citirano 2025 Dec 20]. Dostopno na: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?id=150351&lang=sl

21. Poli EC, Rimmelé T, Schneider AG. Hemoadsorption with CytoSorb®. Intensive Care Medicine. 2019 Feb; 45(2): 236–9. doi: 10.1007/s00134-018-5464-6.

22. Bottari G, Ranieri VM, Ince C, Pesenti A, Aucella F, Scandroglio AM, Ronco C, Vincent JL. Use of extracorporeal blood purification therapies in sepsis: the current paradigm, available evidence, and future perspectives. Critical Care. 2024 Dec 25; 28(1): 432. doi: 10.1186/ s13054-024-05220-7.

VIRI

Od ledvične odpovedi do dialize:

vpliv

farmakokinetičnih sprememb in hemodialize na protimikrobno zdravljenje

Avtorica: Anika Sedmak, 5. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Tomaž Vovk, mag. farm.

Večina zdravilnih učinkovin oziroma njihovih aktivnih metabolitov se odstranjuje v ledvicah. Zmanjšana ledvična funkcija povzroči številne fiziološke spremembe, ki vplivajo na farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti številnih zdravilnih učinkovin. Uporaba različnih tehnik nadomestne ledvične terapije iz plazme odstrani zdravilne učinkovine in vpliva na njihovo farmakokinetiko ter s tem na učinkovitost (1, 2). Previsoke plazemske koncentracije mnogih zdravilnih učinkovin ali njihovih metabolitov vodijo v pojav neželenih ali toksičnih učinkov. To je posebej pomembno pri zdravilih z ozkim terapevtskim oknom in klinično pomembnimi neželenimi učinki. Za doseganje varnih in učinkovitih koncentracij zdravilnih učinkovin je treba režim odmerjanja zdravil pri bolnikih z nadomestno ledvično terapijo ustrezno prilagoditi (1, 2).

Vpliv ledvične funkcije na farmakokinetiko in farmakodinamiko zdravil

Glavna posledica zmanjšane ledvične funkcije je zmanjšano izločanje metabolitov in njihova akumulacija. Zmanjšan ledvični očistek pa ni edina patofiziološka posledica ledvičnega popuščanja. Pri hudih kroničnih ledvičnih boleznih in akutni ledvični odpovedi se zaradi zmanjšane filtracije telesnih tekočin in zmanjšanega izločanja metabolitov pojavijo številne farmakokinetične (FK) spremembe. Te še dodatno spremenijo absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in izločanje zdravilnih učinkovin (ZU) ter tako pomembno vplivajo na njihovo biološko uporabnost (1, 3, 4).

Klinično stanje bolnikov z ledvičnim popuščanjem navadno povzroči zmanjšan obseg absorpcije in s tem zmanjšano biološko uporabnost peroralnih zdravil. K temu lahko prispevajo s sepso povzročena gastrointestinalna dismotiliteta, interakcije antibiotikov s prehrano in drugimi zdravili ter povišan želodčni pH ob uporabi zaviralcev protonske črpalke. Variabilnosti absorpcije se je mogoče izogniti s parenteralno aplikacijo zdravil (3, 4).

Sepsa je pogosto povezana z akutno ledvično odpovedjo, saj endotoksini mikroorganizmov sprožijo pretiran imunski odziv na okužbo in izrazito povečajo produkcijo vnetnih mediatorjev. Endotoksini, citokini in drugi vnetni mediatorji prizadenejo endotelij in povečajo permeabilnost kapilar, zato pride do prerazporeditve telesnih tekočin iz intravaskularnega v intersticijski prostor in retencije tekočin. ZU se prerazporedijo iz krvi v intersticij, zato upade njihova koncentracija v krvi in se poveča volumen porazdelitve (Vd). Posledično so potrebni večji odmerki zdravil za doseganje terapevtskih koncentracij in učinkov. To je zlasti izrazito pri hidrofilnih ZU (3–5).

Pri bolnikih z oslabljeno ledvično funkcijo se pojavi zmanjšana jetrna presnova zdravil zaradi zmanjšanega pretoka skozi jetra in zmanjšane aktivnosti jetrnih in črevesnih encimov citokroma P450, vključno z izoencimom CYP3A, ki sodeluje pri metabolizmu več kot 50 % vseh zdravil. Zaradi zmanjšanega metabolizma in izločanja zdravil se zmanjša njihov očistek in podaljša razpolovni čas (t½). Posledično pride do akumulacije zdravil, plazemske koncentracije ostanejo povišane dlje časa, podaljša se terapevtski učinek in poveča se možnost pojava toksičnih učinkov (1, 3, 5).

Pri ledvičnem popuščanju pride do izgube proteinov z urinom, kar povzroči upad koncentracije plazemskih beljakovin in hipoalbuminemije. Poveča se frakcija proste ZU (ƒ), ki je odgovorna za farmakološki učinek. Ta sprememba ima največji vpliv na zdravila z visoko stopnjo vezave na proteine, saj njihova prosta frakcija takrat znatno naraste (1, 3, 4).

Osnove nadomestne ledvične terapije

Pri oslabljenem delovanju ali odpovedi ključnih homeostatičnih organov (ledvic, jeter itd.) se v telesu začnejo akumulirati endogeni in eksogeni toksični produkti. Namen nadomestne ledvične terapije (NLT) je zmanjšati presežek zadržane tekočine, ponovno vzpostaviti elektrolitsko ravnovesje in odstraniti toksične snovi. Te po svoji velikosti močno variirajo: od majhnih vodotopnih molekul (uremičnih produktov metabolizma) do manjših proteinov in toksičnih snovi, vezanih na večje plazemske proteine (npr. albumin). Pri nadomestni ledvični terapiji se iz krvi odstranijo tudi drugi topljenci, ki so potencialno koristni in imajo zaščitno vlogo, vključno s protimikrobnimi zdravili, protektivnimi citokini, makro- in mikrohranili ter aminokislinami (6–8).

Zunajtelesne metode prečiščevanja krvi lahko glede na način odstranjevanja topljencev razdelimo v dve osnovni

skupini. Prvo skupino predstavljajo metode, ki temeljijo na separaciji prek polprepustne membrane, kamor spadajo hemodializa, hemofiltracija in hemodiafiltracija. Drugo skupino predstavljajo metode, pri katerih se topljenci iz krvi odstranjujejo s pomočjo adsorbentnega filtra; vanjo spada hemoperfuzija. Ne glede na uporabljeno metodo se topljenci iz krvi odstranijo po treh temeljnih mehanizmih: difuziji, konvekciji in adsorpciji (6, 9) (slika 1).

Za izvedbo dialize je treba vzpostaviti zunajtelesni krvni obtok, ki omogoča pretok krvi skozi dializator, po svetlini približno 9.000–16.000 votlih membranskih vlaken iz celuloze, semisintetičnih ali sintetičnih materialov (7, 11, 12).

Hemodializa (angl. hemodialysis, HD) prečisti kri s pomočjo dveh temeljnih principov: difuzije (oziroma dialize) in konvekcije (oziroma ultrafiltracije). V nasprotni smeri pretoka krvi skozi dializator po zunanji strani kapilar teče dializna raztopina. Prevladujoči mehanizem za odstranjevanje zdravil pri hemodializi je pasivna difuzija prek membrane. Pri tem molekule topljenca skozi polprepustno membrano difundirajo v smeri koncentracijskega gradienta, torej od večje koncentracije proti manjši. Ohranjanje difuzijskega gradienta po celotnem dializatorju omogoči protitok krvi in dializne tekočine. Difuzija je obratno sorazmerna z molekulsko maso topljencev, torej se z difuzijo najučinkoviteje odstranjujejo manjši topljenci (1, 9, 11, 13).

Hemofiltracija (angl. hemofiltration, HF) je metoda prečiščevanja krvi, ki temelji izključno na ultrafiltraciji oziroma konvekciji. Na membrani se ustvari tlačni gradient, pri čemer je tlak na strani krvi višji. Posledično voda iz krvi prehaja skozi pore membrane in s seboj prenaša topljence, pri čemer se izloča ultrafiltrat z veliko količino vode. Metoda poteka s pomočjo hemofiltra z visoko prepustno membrano. Ker prihaja do znatne izgube plazemske tekočine, jo je treba nadomestiti z velikimi količinami nadomestne infuzijske raztopine, ki je uvedena pred ali po vstopu krvi v hemofilter (t. i. pred- ali postdilucijska metoda) (1, 8, 11).

Hemodiafiltracija (angl. hemodiafiltration, HDF) je metoda, pri kateri se uporabljajo visokoprepustne membrane in dializat. Omogoča učinkoviteje odstranjevanje manjših topljencev iz krvi z difuzijskim in konvekcijskim transportom (11, 14).

Pri HD in HF je odstranjevanje snovi iz krvi selektivno le glede na velikost por membrane. Porazdelitev velikosti por določa, katere molekule lahko še prosto prehajajo skozi membrano, kar opredeljuje t. i. mejna (angl. cut-off) vrednost membrane. Splošno velja, da večje pore omogočajo odstranitev širšega spektra topljencev. Posledično pride do neselektivnega odstranjevanja toksinov, ZU, tudi antibiotikov, in manjših proteinov. Tako ultrafiltracija kot difuzija učinkovito odstranita nizkomolekularne topljence. Konvekcija učinkovito odstranjuje vodo in tudi topljence z nekoliko večjo molekulsko maso, ki se ne odstranijo z difuzijo (1, 5, 7, 9, 15–17).

Hemoperfuzija (angl. hemoperfusion, HP) je metoda, ki odstrani topljence iz krvi na podlagi interakcije med adsorbentom in adsorbatom. Pri tem pride do adsorpcije molekule adsorbata na površino adsorbenta. Ta proces omogoča odstranitev širšega spektra topljencev na podlagi njihovih specifičnih lastnosti in ni omejen na permeabilne lastnosti membrane. Iz krvi lahko odstrani tudi večje topljence, ki se prek hemodializne membrane ne morejo odstraniti. Adsorbentni polimeri so visoko porozni ter imajo visoko afiniteto in selektivnost. Adsorpcija topljencev poteka s tvorbo šibkih ionskih vezi, Van der Waalsovih sil in močnejših hidrofobnih vezi. Poleg toksičnih topljencev se iz krvi adsorbirajo tudi antibiotiki, protivnetne snovi, citokini, koagulacijski faktorji, albumin in hranila (6, 7, 18) (slika 2).

Farmakokinetika zdravil pri nadomestni ledvični terapiji

Nadomestna ledvična terapija pomembno poveča očistek zdravil. Lastnosti NLT, ki vplivajo na FK zdravil, vključujejo vrsto predpisane terapije, prevladujoči mehanizem odstranjevanja topljencev (difuzija, konvekcija ali adsorpcija), način nadomeščanja odmerka in tekočin (nadomeščanje pred ali po dializi), značilnosti uporabljene membrane (sestava, efektivna površina in velikost por) ter trajanje in intenzivnost zdravljenja (pretok krvi in dializata, čas dialize in pogostost terapij) (3, 5, 13, 16).

Intermitentna hemodializa (angl. intermittent hemodialysis, IDH) je kratkotrajna (4–5-urna) dializna metoda, ki običajno poteka pri višjih pretokih krvi in dializata. Primernejša je za bolnike s kroničnim ledvičnim popuščanjem. Kontinuirana ledvična nadomestna terapija (angl. continuous renal replacement therapy, CRRT) je dolgotrajna (24-urna) metoda, ki uporablja nižje pretoke krvi in dializata. Navadno se uporablja pri bolnikih z akutno ledvično odpovedjo (1, 5).

Difuzijsko odstranjevanje topljencev je odvisno od površine in debelosti membrane, koncentracijskega gradienta in

Slika 1: Hemodializa. Prirejeno po (10)

Slika 2: Mehanizmi prenosa topljencev pri čiščenju krvi. Prirejeno po (7).

difuzijskega koeficienta. Na konvektivni očistek vplivata predvsem delež nevezane učinkovine in hitrost ultrafiltracije, največji omejitveni dejavnik pa je mejna vrednost membrane (16).

Najpomembnejše lastnosti molekul, ki vplivajo na njihovo odstranjevanje med nadomestno ledvično terapijo in s tem na FK zdravil, so Vd, stopnja vezave na proteine, molekulska masa ter velikost in struktura molekule, njena vodotopnost ter električni naboj (16).

Le ZU, ki je v krvi in ni vezana na plazemske proteine, je izpostavljena vplivom nadomestne ledvične terapije. Posledično imajo zdravila z manjšim Vd in večjo frakcijo proste ZU večji očistek (tabela 1). Količina vezane frakcije zdravila se lahko znatno spreminja zaradi patoloških sprememb (16).

Molekule, ki so manjše od 500–800 Da, se učinkovito odstranjujejo z difuzijo. Visokoprepustne membrane pa omogočajo odstranjevanje molekul z velikostjo tudi do 1.500 Da. Protimikrobna zdravila so navadno manjša od 1.000 Da, kar pomeni, da se med nadomestno ledvično terapijo učinkovito odstranjujejo (16).

Albumin, najštevilčnejši plazemski in anionski protein, na krvni strani dializne membrane zadržuje kationske molekule (npr. aminoglikozide in levofloksacin) ter olajša difuzijo anionskih molekul iz krvi v dializat (npr. cefalosporinov). Gre za t. i. Gibbs-Donnanov pojav (13, 16).

Protimikrobne učinkovine

Antibiotiki so zdravila, ki z različnimi mehanizmi preprečujejo bakterijske okužbe. Lahko zavirajo sintezo celične stene bakterij, zavirajo replikacijo DNK ali njeno transkripcijo, preprečujejo sintezo funkcionalnih beljakovin ali pa vplivajo na metabolne poti in delovanje membrane (5).

Za doseganje učinkovitih plazemskih koncentracij protimikrobnih zdravil je treba na osnovi FK in farmakodinamičnih (FD) parametrov določiti ustrezen režim njihovega odmerjanja. Na splošno imajo protimikrobne učinkovine ozko terapevtsko okno. Njihove previsoke plazemske koncentracije in akumulacija metabolitov povzročajo toksične učinke. Antibiotiki so pogosto povezani z nefrotoksičnostjo, β-laktami pa so lahko tudi nevrotoksični. Hkrati se je treba izogniti premajhnemu odmerjanju, ki ne doseže terapevtskega učinka in poveča tveganje za pojav rezistence. Zato je doseganje ciljnih vrednosti pri zdravljenju z antibiotiki bistvenega pomena (1, 3, 5).

Protimikrobne učinkovine glede na FK/FD-indeks, ki najbolje napoveduje njihovo učinkovitost, razvrščamo v tri glavne skupine:

1. časovno odvisni antibiotiki, katerih učinkovitost je pogojena s časovnim intervalom, v katerem je serumska koncentracija zdravila višja od vrednosti minimalne inhibitorne koncentracije (MIK) (angl. minimum inhibitory concentration, MIC);

2. koncentracijsko odvisni antibiotiki so najučinkovitejši, ko je doseženo optimalno razmerje med najvišjo koncentracijo (Cmax) in MIK (Cmax/MIK);

3. koncentracijsko in časovno odvisni antibiotiki (oziroma »mešani« antibiotiki) so najučinkovitejši, ko je doseženo optimalno razmerje med površino pod koncentracijskočasovno krivuljo (angl. area under the curve, AUC) in MIK (AUC/MIK) (3, 5, 19) (slika 3).

Preglednica 1: Farmakokinetične značilnosti protimikrobnih učinkovin. Prirejeno po (19).

Po aplikaciji se zdravilo sprva nahaja predvsem v intravaskularnem prostoru, nato prehaja v intersticijsko tekočino in v tkiva, dokler se ne vzpostavi ravnotežje (t. i. stacionarno stanje). Volumen porazdelitve je navidezni (teoretični) volumen, ki bi vseboval celotno količino zdravila, če bi bila koncentracija v Vd enaka plazemski koncentraciji zdravila v stacionarnem stanju.

• Če ima zdravilo veliko afiniteto do tkiv (je bolj hidrofobno), se v večji meri nahaja v ekstravaskularnem prostoru oziroma v tkivih. Njegova koncentracija v plazmi je nižja, posledično ima večji Vd (nad 2 l/kg).

• Velja tudi obratno: če ima zdravilo majhno afiniteto do tkiv (je bolj hidrofilno), se v večji meri nahaja v intravaskularnem prostoru. Njegova koncentracija v plazmi je višja, posledično ima majhen Vd (pod 1 l/kg) (16, 19).

Prilagajanje režima odmerjanja antibiotikov pri nadomestni ledvični terapiji

Odmerke protimikrobnih zdravil je treba prilagajati glede na njihov očistek. Tega je mogoče v grobem razdeliti na telesni in zunajtelesni očistek, pri čemer je slednji posledica NLT (14, 16).

Ker je večina protimikrobnih zdravil manjša od 1000–1500

Da in njihova velikost ne vpliva na očistek pri nadomestni ledvični terapiji, je ta odvisen le od Vd in ƒ. Očistek antibiotikov z velikim Vd ali antibiotikov z nizko prosto frakcijo (ƒ) je običajno majhen ali celo zanemarljiv, zato njihovih odmerkov navadno ni treba prilagajati. Protimikrobne učinkovine z majhnim Vd in visoko prosto frakcijo (ƒ) so posebej dovzetne za odstranjevanje pri nadomestni ledvični terapiji, zato po zaključku terapije pogosto potrebujejo nadomeščanje antibiotičnega odmerka (16) (slika 4).

Čas aplikacije zdravila pri NLT pomembno vpliva na njegovo odstranjevanje z dializo. Če je zdravilo aplicirano tik pred ali med terapijo, je njegov očistek večji. V tem časovnem obdobju se namreč še ni vzpostavilo stacionarno stanje. Večji delež zdravila je prisoten v intravaskularnem prostoru in se v večji meri odstranjuje z dializo, zato so za doseganje primerljivih koncentracij potrebni večji odmerki (13).

Pri časovno odvisnih antibiotikih se za doseganje optimalnih FD-učinkov uporabljajo strategije, ki podaljšajo čas izpostavljenosti nad MIK, kot so kontinuirana NLT, podaljšane infuzije, pogostejše aplikacija manjših odmerkov in uporaba nadomestnih postdializnih odmerkov protimikrobnih učinkovin. Pri koncentracijsko odvisnih antibiotikih se za doseganje optimalnega FD-profila uporabljajo bolusni začetni odmerki in aplikacija odmerkov tik pred intermitentno NLT. Tak pristop omogoča doseganje izjemno visokih koncentracij protimikrobnih zdravil, ki se z nadomestno terapijo nato hitro in učinkovito znižajo. S tem se zmanjša tveganje za pojav toksičnosti ob hkratnem doseganju izjemno visokega razmerja Cmax/MIK. Začetni bolusni odmerki so posebej uporabni pri antibiotikih z velikim Vd, saj omogočajo zgodnejše doseganje ciljnih plazemskih koncentracij. Prav tako so smiselni pri hidrofilnih učinkovinah, če je pri bolniku prišlo do retencije tekočin in posledično znižane koncentracije protimikrobnih učinkovin v intravaskularnem prostoru (3).

Terapevtsko spremljanje koncentracij zdravil med dializo

Odmerke zdravil, katerih nastop učinka je hiter, kratek in predvsem preprosto klinično merljiv, je mogoče prilagajati glede na odziv bolnika. Vendar pri večini zdravil, kot so tudi protimikrobne učinkovine, merljivi klinični odzivi ne obstajajo. Zato je pri teh zdravilih smiselno spremljanje plazemskih koncentracij, ki omogočajo oceno njihovega FDučinka (4).

Terapevtsko spremljanje koncentracij zdravil (angl. therapeutic drug monitoring, TDM) je proces, pri katerem se merijo koncentracije zdravil v plazmi bolnika z namenom individualizacije režima odmerjanja zdravila. TDM je priporočljivo izvajati pri zdravilih z ozkim terapevtskim oknom, kot so nekateri antibiotiki (aminoglikozidi in vankomicin), še posebej pri bolnikih z oslabljeno ledvično funkcijo in pri uporabi NLT. Meritve TDM in izračunan očistek protimikrobnih učinkovin omogočajo prilagoditev režima odmerjanja, s čimer se doseže ciljni terapevtski učinek in hkrati zmanjša tveganje za toksičnost. Pri intermitentnih tehnikah hemodialize z značilnimi izrazitimi spremembami koncentracij zdravilnih učinkovin se lahko uporabi metoda zbiranja dializata, v katerem se lažje določi količina odstranjenega antibiotika (1, 4, 5, 16, 20).

Zaradi hipoalbuminemije se pri bolnikih z ledvičnim popuščanjem ob TDM pogosto pojavijo težave pri oceni proste ZU. Zmanjšana količina plazemskih proteinov vodi v zmanjšano frakcijo vezanega zdravila in relativno povečanje proste frakcije. Ker se pri TDM običajno določa celokupna koncentracija zdravila, lahko znižana vrednost te vodi v napačno interpretacijo in oceno prenizke koncentracije proste ZU, kot je dejansko prisotna. Ena izmed rešitev je merjenje proste frakcije ZU v izolirani plazemski tekočini, vendar so te metode tehnično zahtevnejše in predpriprava vzorca je časovno potratnejša (1, 4).

Sklep

Oslabljena ledvična funkcija in uporaba NLT pomembno vplivata na FK in FD zdravil ter s tem na koncentracijo ZU in njihov FD-učinek. Patofiziološke spremembe, ki spremljajo ledvično okvaro (npr. retencija tekočine, hipoalbuminemija), vplivajo na absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in predvsem na izločanje zdravil. Zmanjšan metabolizem in izločanje vodita do povišanih koncentracij ZU in njenih metabolitov ter povečanega tveganja za pojav toksičnih učinkov. Ledvično funkcijo je mogoče nadomeščati z metodami hemodialize, hemofiltracije in hemoperfuzije, ki pomembno vplivajo na očistek zdravil. Zdravila z manjšo molekulsko maso se pri tem najučinkoviteje odstranjujejo z difuzijo, medtem ko konvekcija k njihovemu očistku prispeva v manjši meri. Cilj prilagajanja režima odmerjanja pri bolnikih z ledvičnim popuščanjem je doseganje ustreznih koncentracijskih profilov zdravil v stacionarnem stanju. Raziskave in posploševanje ugotovitev omejuje velika variabilnost med zdravili, bolniki in dializnimi membranami (1, 2, 3–6, 16).

Slika 3: Primerjava med časovno in koncentracijsko odvisnimi protimikrobnimi zdravili. Prirejeno po (19).

Slika 4: Vpliv Vd in ƒ protimikrobnih učinkovin na očistek nadomestne ledvične terapije. Prirejeno po (16).

Ustrezno odmerjanje protimikrobnih učinkovin pri kritično bolnih, ki prejemajo NLT, zahteva celovito razumevanje vpliva številnih spremenljivk. Pravilna ocena očistka in ustrezno nadomeščanje protimikrobnih zdravil sta še posebej pomembna pri tistih z ozkim terapevtskim oknom. Nezadostno odmerjanje lahko vodi v neučinkovito inhibicijo rasti bakterij in poveča tveganje za pojav rezistence, medtem ko previsoki odmerki povečajo možnost za pojav toksičnih učinkov. Ključno je poznavanje FK-lastnosti antibiotikov in FD-ciljev, na podlagi katerih je mogoče ustrezno individualizirati odmerek. Zaradi velike variabilnosti

med bolniki, protimikrobnimi učinkovinami in dializnimi tehnikami bi morali biti režimi njihovega odmerjanja vedno individualno prilagojeni. Številni dejavniki, ki vplivajo na koncentracijo posameznih skupin protimikrobnih zdravil, še niso v celoti raziskani, zato so obstoječe smernice za prilagajanje odmerjanja pogosto pomanjkljive. Kljub temu so številne raziskave in tehnološki napredek prispevali k razvoju številnih algoritmov za optimizacijo farmakoterapije pri bolnikih z ledvičnim popuščanjem (1, 5, 14, 16).

1. Matzke GR, Aronoff GR, Atkinson AJ, Bennett WM, Decker BS, Eckardt KU idr. Drug dosing consideration in patients with acute and chronic kidney disease-a clinical update from Kidney Disease: Improving Global Outcomes (KDIGO). Kidney International. 2011 Sep; 80(11): 1122–37. doi:10.1038/ki.2011.322.

2. Stevens PE, Ahmed SB, Carrero JJ, Foster B, Francis A, Hall RK, idr. KDIGO 2024 Clinical Practice Guideline for the Evaluation and Management of Chronic Kidney Disease. Kidney International. 2024 Apr; 105(4S): 246–9. doi:10.1016/j.kint.2023.10.018.

3. Liu X, Kruger PS, Roberts MS. How to Measure Pharmacokinetics in Critically Ill Patients? Current Pharmaceutical Biotechnology. 2011 Dec; 12: 2037–43. doi:10.2174/138920111798808239.

4. Zamoner W, de Freitas FM, Garms DSS, de Oliveira MG, Balbi AL, Ponce D. Pharmacokinetics and pharmacodynamics of antibiotics in critically ill acute kidney injury patients. Pharmacology Research and Perspectives. 2016 Dec; 4(6). doi:10.1002/prp2.280.

5. Lewis SJ, Mueller BA. Antibiotic Dosing in Patients with Acute Kidney Injury. Journal of Intensive Care Medicine. 2016 Mar; 31(3): 164–76. doi:10.1177/0885066614555490.

6. Ronco C, Bellomo R. Hemoperfusion: technical aspects and state of the art. Critical Care. 2022 Maj; 26(135). doi:10.1186/s13054-022-04009-w.

7. Vega-Vega O, Ronco C, Martínez-Rueda AJ. Pushing the boundaries of hemodialysis: innovations in membranes and sorbents. Revista de investigacion clinica. 2023 Dec; 75(6): 274–88. doi:10.24875/RIC.23000223.

8. Ellis P. Back to basics: the principles and process of haemodialysis. Journal of Renal Nursing. 2010 Jul; 2(4): 182–5. doi:10.12968/jorn.2010.2.4.78815.

9. Bugge JF. Influence of renal replacement therapy on pharmacokinetics in critically ill patients. Best Practice and Research: Clinical Anaesthesiology. 2004 Mar; 18(1): 175–87. doi:10.1016/j.bpa.2003.09.002.

10. National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases [Internet]. [citirano 16. december 2025]. Hemodialysis. Dostopno na: https://www.niddk.nih.gov/health-information/kidney-disease/kidney-failure/hemodialysis

11. Lindič J, Kovač D, Kveder R, Malovrh M, Pajek J, Rigler A idr. Nadomestno zdravljenje s hemodializo. V: BOLEZNI LEDVIC. 3. izdaja. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo –Slovensko nefrološko društvo in Univerzitetni klinični center Ljubljana – Klinični oddelek za nefrologijo, Interna klinika; 2014. str. 683–5.

12. Clark WR, Gao D, Neri M, Ronco C. Solute Transport in Hemodialysis: Advances and Limitations of Current Membrane Technology. Contributions to nephrology. 2017 Sep; 191: 84–99. doi:10.1159/000479258.

13. Gary RM in Thomas JC. Influence of Renal Function and Dialysis on Drug Disposition. V: Shaw LM, Schentag JJ, Evans WE. Applied pharmacokinetics & pharmacodynamics: principles of therapeutic drug monitoring. 4. izdaja. Baltimore (MD): Lippincott Williams & Wilkins; 2006. str. 201–12.

14. Choi G, Gomersall CD, Tian Q, Joynt GM, Freebairn R, Lipman J. Principles of antibacterial dosing in continuous renal replacement therapy. Critical Care Medicine. 2009 Jul; 37(7): 2268–82. doi:10.1097/CCM.0b013e3181aab3d0.

15. Ronco C, Clark WR. Haemodialysis membranes. Nature Reviews Nephrology. 2018 Jun; 14(6): 394–410. doi:10.1038/s41581-018-0002-x.

16. Pistolesi V, Morabito S, Di Mario F, Regolisti G, Cantarelli C, Fiaccadori E. A Guide to Understanding Antimicrobial Drug Dosing in Critically Ill Patients on Renal Replacement Therapy. Antimicrob Agents Chemotherapy. 2019 Avg; 63(8). doi:10.1128/AAC.00583-19.

17. Clark WR, Hamburger RJ, Lysaght MJ. Effect of membrane composition and structure on solute removal and biocompatibility in hemodialysis. Kidney International. 1999 Dec; 56(6): 2005–15. doi:10.1046/j.1523-1755.1999.00784.x.

18. Clark WR, Ferrari F, La Manna G, Ronco C. Extracorporeal Sorbent Technologies: Basic Concepts and Clinical Application. Contributions to Nephrology. 2017 Maj; 190: 43–57. doi:10.1159/000468911.

19. Cvikl Knehtl M. Prilagajanje odmerjanja protimikrobnih zdravil pri kritično bolnih. Farm Vestn [Internet]. 2022 [citirano 10. decembra 2025]; 73(1): 54–63. Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-AIP5SSU6

20. Honore PM, Jacobs R, De Waele E, Spapen HD. Applying pharmacokinetic/pharmacodynamic principles for optimizing antimicrobial therapy during continuous renal replacement therapy. Anaesthesiology Intensive Therapy. 2017 Nov; 49(5): 412–8. doi:10.5603/ AIT.a2017.0071.

VIRI

Characterizing the Nanostructure of mRNA Vaccines by Small-angle Scattering

Application report by Anton Paar: Vaccine,mRNA, BioSAXS, lipid nanoparticles, drug delivery

Anton Paar develops and produces high-precision laboratory instruments as well as process measurement technology and provides custom-tailored automation and robotics solutions. A love of research and high quality standards have made Anton Paar a world market leader in the fields of density measurement, the determination of dissolved CO2, rheometry, material characterization and the production of complex high-precision parts, e.g. for medicinal prostheses.

In modern mRNA-based vaccines, small lipid nanoparticles (LNPs) play an essential role since their structure has a strong impact on the vaccine’s biophysical properties. Here, we illustrate how smallangle scattering (SAS) can provide important structural information of these LNP-based vaccines and how to prove the presence of mRNA in the encapsulating carrier nanoparticles.

Introduction

With the COVID pandemic, modern messenger RNA (mRNA)-based vaccines made a breakthrough. This type of vaccines does not contain attenuated or dead viruses, but merely a “construction manual” for a component of the COVID-19 pathogen. For this purpose, a small piece of genetic information in the form of mRNA is encapsulated in a fat phase and trans-ported into muscle cells. The phase used in these vaccine systems consists of lipid nanoparticles (LNPs) which are an essential component of the vaccine: the structure of the LNPs has an influence on the biophysical properties and the efficacy of the vaccine.1,2

Small-angle X-ray scattering (SAXS) is a method that measures the size and shape of nanosized particles and assemblies.3 SAXS is particularly suitable for studying biological and pharmacological samples because these materials are measured in solution, i.e. in their native state.

Today, modern laboratory SAXS systems allow the determination of particle diameters of up to approx. 300 nm. In addition, integrated sample changers can be used to run high-throughput measurements for screening multiple samples with, e.g. different formulations, buffers and concentrations.

Experimental details and results

For characterizing the structure of these vaccine systems, LNPs with and without mRNA were measured using the Anton Paar SAXS point 5.0 laboratory beam-line equipped with a Primux 100 microfocus X-ray source (Cu Kα radiation, λ = 0.154 nm) and ASTIX++ highperformance X-ray optics from AXO Dresden.

Figure 1: Low-noise SiN flow-through cell

The scattered intensity was collected using a twodimensional EIGER2 R 1M hybrid photon counting (HPC) detector from DECTRIS.

The liquid samples were filled into the low-noise SiN cell (Figure 1), which is a flat flow-through cell comprising thin SiN windows that cause a minimal scatter-ing background. The SiN cell is in particular suited for measuring weaklyscattering, low-concentrated bio-logical samples.

The 2D scattering data was then radially integrated, yielding the one-dimensional (1D) SAXS profiles in the q-range from 0.04 nm-1 to 9 nm-1 (with q = 4π/λ * sin 2θ/2 ). The scattering data was corrected for transmit-tance and buffer background.

In Figure 2 below, the background-subtracted 1D scattering profiles of two LNP-based formulations are shown: one formulation contains LNP’s with mRNA and the other formulation is without mRNA.

The obtained SAXS data provides clear evidence of an internal structure of LNPs containing mRNA: the scattering profile of this sample exhibits a pronounced structural (correlation) peak at a scattering vector of approx. q = 1 nm-1 which corresponds to a real-space correlation distance of ca. 6 nm.

It was reported that this correlation peak also becomes more pronounced when polyethylene glycol (PEG) lipid content decreases (LNP size increases).4 Since the presence of one peak is not enough to conclude the type of internal arrangement, the group around Arteta et al. employed isotropic contrast-variation small-angle neutron scattering (SANS) to study the internal structure in detail.

Based on the combination of results obtained from smallangle scattering (SAXS and SANS) and cryogenic electron microscopy (cryo-EM), the internal structure of mRNA lipid nanoparticles was proposed as shown in Figure 3. It can be seen that mRNA LNPs in-clude low copy numbers of mRNA (1-10).5,6

Furthermore, it is revealed that mRNA is bound by the ionizable lipid that occupies the central core of the LNP. The PEG lipid forms the surface of the lipid nanoparticle along with distearoylphosphatidylcholine (DSPC) which forms the bilayer. Cholesterol and the ionizable lipid (charged and uncharged) can be distributed throughout the LNP.

Conclusion

Small-angle scattering (SAS) is a valuable tool to ana-lyze the structure of vaccines that employ liquid nano-particles (LNPs) as delivery vehicles for mRNA. In this study we show how solution SAXS measurements - carried out in the laboratory - can clearly prove the presence of mRNA in LNPbased formulations.

Furthermore, by combining the results from SAXS, SANS and EM, the overall structure could be successfully resolved.

For more information contact Anton Paar d.o.o. Tel: +386 1 423 4005 info.si@anton-paar.com | www.anton-paar.com

1. Patel, S. et al. Naturally-occurring cholesterol analogues in lipid nanoparticles induce polymorphic shape and enhance intracellular delivery of mRNA. Nature Communications vol. 11 (2020).

REFERENCES

2. Hassett, K. J. et al. Impact of lipid nanoparticle size on mRNA vaccine immunogenicity. Journal of Con-trolled Release vol. 335 237–246 (2021).

3. Schnablegger, H., Singh, Y., The SAXS Guide – Getting acquainted with the principles. 5th Ed. (2023), Anton Paar GmbH: Graz, Austria

4. Yanez Arteta, M. et al. Successful reprogramming of cellular protein production through mRNA delivered by functionalized lipid nanoparticles. Proceedings of the National Academy of Sciences vol. 115 (2018).

5. Gote, V. et al. A Comprehensive Review of mRNA Vaccines. International Journal of Molecular Sciences vol. 24 2700 (2023).

6. Buschmann, M. D. et al. Nanomaterial Delivery Sys-tems for mRNA Vaccines. Vaccines vol. 9 65 (2021).

Figure 2: 1D scattering profiles of two formulations: in case of en-capsulated mRNA, a pronounced correlation peak is evident, whereas the formulation without mRNA exhibits much smaller fea-tures in the scattering profile.

Figure 3: Proposed mRNA lipid nanoparticle structure from SAXS, SANS and EM6

[177]Lu-PSMA-617 za zdravljenje raka prostate kot alternativa kemoterapiji

Avtorici: Pia Koritnik in Tjaša Kos, 3. letnik EM FAR

Rak prostate je najpogostejša oblika raka pri moških nad 50 let v Sloveniji, katerega pojavnost iz leta v leto strmo narašča. Zdravljenje raka prostate je zelo raziskovano področje, vendar terapije oziroma zdravila, ki bi v celoti pozdravilo metastaziranega, proti kastraciji odpornega raka prostate, brez stranskih učinkov, še vedno ne poznamo. Najnovejša terapija raka je ciljano radionuklidno zdravljenje z radiofarmaki, ki predstavlja pomemben korak na tem področju, vendar je prostora za izboljšave še veliko.

Rak prostate

Gre za tumorsko novotvorbo, ki jo spremlja nenadzorovano deljenje celic. Na njen razvoj vplivajo predvsem starost, dedni dejavniki, rasa in življenjski slog. Pomembno je, da raka prostate odkrijemo pravočasno, saj napredovano obliko karcinoma veliko težje pozdravimo. Pri tem nam pomagajo tako laboratorijske in klinične preiskave kot simptomi, kot so pogosto uriniranje, slaboten tok urina, krvav urin in pekoč občutek ob uriniranju. Ko diagnozo potrdimo, lahko raka prostate nekaj časa zgolj spremljamo, če gre za začetni stadij, pri katerem ocenimo, da bi terapija povzročila več škode kot koristi, napredovalega raka pa moramo v celoti odstraniti s pomočjo operacije, kemoterapije, hormonske terapije ali s sodobnejšimi oblikami zdravljenja, kot so radiofarmaki. S tem izboljšamo preživetje in kakovost življenja, vendar odstranitev rakavih celic ne pomeni nujno, da smo ga odpravili doživljenjsko, saj je bolezen ponovljiva, zato je smiselno spremljanje prostata specifičnega antigena (PSA) v krvi, tudi po ustreznem zdravljenju (1).

Trenutne terapije za zdravljenje raka prostate temeljijo na androgenski deprivacijski terapiji (ADT) z agonisti in antagonisti gonadoliberina (GnRH), zaviralci androgenih receptorjev (ARPI), zaviralci CYP17, kot je abirateron acetat, ter kemoterapiji. Tovrstne terapije so primerne in pogosto zelo učinkovite v prvih stadijih raka, ko ta še ni razširjen po telesu. Čez čas se razvije odpornost proti kastraciji oziroma hormonski terapiji in je bolezen vse težje obvladljiva, klasična terapija pa ni več tako učinkovita kot v začetnem stanju. Zato je potrebno odkrivanje novih terapij z večjo učinkovitostjo pri napredovalnih oblikah raka. Nove raziskave so pokazale, da bi lahko bila ustrezna tarča za razvoj novih zdravil prostatični specifični membranski antigen (PSMA), kar so izkoristili pri razvoju radiofarmakov za ciljano radionuklidno zdravljenje in terapijo na osnovi protiteles (2).

Osnove radiofarmakov

Radiofarmaki so radioaktivna zdravila, sestavljena iz dveh delov: prvi je sestavljen iz vektorskega dela oziroma liganda,

ki je odgovoren za vezavo radiofarmaka na specifično makromolekulsko tarčo, drugi del radiofarmaka predstavlja radioaktivna komponenta – radionuklid (radionuklidni izotop). Poznamo dve vrsti: radiodiagnostike, ki se uporabljajo za diagnosticiranje bolezni z uporabo sevanja gama, in radioterapevtike, katerih sevanje se uporablja za uničenje celic. Za radioterapevtike uporabljamo radiofarmake, ki so radiooznačeni z radionuklidi, ki oddajajo delce alfa (α) ali beta minus (β-) (3).

Radiofarmake najpogosteje apliciramo intravensko, redkeje peroralno ali inhalacijsko. Večina radiofarmakov se izloča predvsem prek ledvic z urinom. Po aplikaciji se porazdelijo po telesu ali le po določenih organih ali tkivih in oddajajo sevanje, ki ga je moč zaznati s slikovnimi tehnikami, kot sta PET (angl. pozitron emission tomography – pozitronska izsevna tomogeafija) in SPECT (angl. single photon emission computed tomography – enofotonska izsevana tomografija) (4, 5).

Za zdravljenje raka prostate je nedavno na trg prišlo novo zdravilo, pri katerem je zdravilna učinkovina [177]Lu, vezan na tarčni ligand PSMA-617 ([177]Lu-PSMA-617). Ob vezavi na antigen PSMA se radiofarmak internalizira (v celico vstopi z endocitozo), pri čemer so za citotoksičen učinek odgovorni delci beta, ki jih izseva 177Lu. Sevanje delcev beta poškoduje celično DNK neposredno in tudi posredno prek tvorbe radikalov pri interakciji ionizirajočega sevanja z molekulami vode ter posledično uniči rakavo celico. Poleg delcev beta pa 177Lu oddaja tudi manjšo količino

Slika 1: Shema radiofarmaka

gama sevanja. Poleg tega se lahko radiofarmak veže tudi na PSMA na netarčnih celicah, kot so žleze slinavke, kar je odgovorno za večino NU (6).

PSMA in njegova vloga pri zdravljenju raka prostate

PSMA (angl. prostate-specific membrane antigen) je na membrano vezan glikoprotein, ki ga ne najdemo v žilju normalnih tkiv. Mnogokrat je, tako kot v neovaskulaturi večine tumorjev, tudi na celicah raka prostate pogosto povišano izražen. Zaradi visoke izraženosti na membranah rakavih celic prostate je postal pomemben biološki označevalec in tudi zunajcelična tarča radiofarmakov (tako diagnostičnih kot terapevtskih). PSMA ima pomembno vlogo pri karcinogenezi, napredovanju raka, prenašanju živčnih dražljajev in absorpciji folata. Njegova visoka izraženost na membrani raka prostate pa ni povsem pojasnjena. Znano je, da lahko tako PSMA kot njegovi kompleksi s pomočjo endocitoze prehajajo v celico in nato v lizosome. Izražanje PSMA zavirajo androgeni. Prednost ciljanja PSMA pred drugimi terapijami je v njegovi visoki izraženosti na membrani in v sposobnosti endocitoze, saj tako zdravilna učinkovina pride bliže jedru, kar omogoča natančnejše zdravljenje in manj neželenih učinkov (7).

Potek zdravljenja z radiofarmaki

Izjemnega pomena v nuklearni medicini je teranostika. Gre za združenje terapevtskih in diagnostičnih tehnik, katerih glavni cilj je razvoj personaliziranega pristopa zdravljenja. Ker terapijo prilagodimo značilnostim posameznega bolnika, zmanjšamo neželene učinke in povečamo učinkovitost terapije. V našem primeru s pomočjo CT, MRI ali scintigrafije skeleta potrdimo vsaj eno PSMA pozitivno lezijo, ki je ključnega pomena za zdravljenje s tovrstnim radiofarmakom. Kandidati za zdravljenje z [177] Lu so torej odrasli bolniki z rakom prostate, odpornim na hormonsko terapijo, z vsaj eno PSMA pozitivno metastatsko lezijo, pri katerih je bolezen napredovala kljub zdravljenju z vsaj enim inhibitorjem androgenskih receptorjev in enim ali dvema taksanskima režimoma (kemoterapija). Poleg tega bolniki ne smejo imeti nobene PSMA negativne lezije, ki nakazuje bolj agresiven fenotip in se slabše odziva na ciljano radionuklidno terapijo. Zdravljenje z [177]Lu-PSMA-617 je lahko kombinirano z že uporabljenimi hormonskimi terapijami, bisfosfonati, zunanjim obsevanjem ali glukokortikoidi. [177]

Lu-PSMA-617 se aplicira intravensko (odmerek 7,4 GBq oziroma 200 mCi) enkrat na 6 tednov. Ponavadi so bile za izboljšanje stanja potrebne štiri aplikacije, pri bolnikih, ki pa se jim je stanje samo minimalno izboljšalo, se lahko število aplikacij poveča na šest. Po terapiji z radiofarmakom bolniki prejemajo standardno terapijo do izboljšanja. Po zdravljenju z [177]Lu-PSMA-617 sledijo slikanja s CT ali MRI vsakih 8 tednov prvih 24 tednov po zdravljenju, nato pa vsakih 12 tednov. Bolniki, ki so v ustreznem stanju za kemoterapijo, lahko zdravljenje z radiofarmakom opustijo in nadaljujejo s kemoterapijo (5, 8).

Kemoterapija

Kemoterapija za zdravljenje uporablja citostatike, uporabljamo pa jo predvsem pri napredovalih oblikah raka, ko se razvije odpornost proti kastraciji. Citostatiki so skupina učinkovin, ki vplivajo na rast in delitev hitro delečih se celic. Problem pa je, da terapija ni povsem selektivna, saj uničuje tudi zdrave, telesu lastne hitro deleče se celice. To se odraža s stranskimi učinki, kot so izguba las, izguba apetita, slabost in bruhanje, diareja, rane v ustih, zmanjšana imunska odpornost, utrujenost in anemija. Ti običajno izzvenijo, ko prenehamo s kemoterapijo. Zdravljenje poteka v bolnišnicah, apliciranje pa je intravensko s pomočjo zdravstvenega osebja. Kemoterapija poteka v več ciklih, pri čemer se izmenjujeta obdobje zdravljenja in obdobje počitka. Navadno so cikli dolgi 3 tedne, dolžina terapije je odvisna od učinkovitosti zdravila in neželenih učinkov, ki jih zdravilo povzroči. Po končani terapiji v najboljšem primeru dosežemo zmanjšanje raka ali vsaj upočasnitev njegove rasti ter s tem podaljšanje življenjske dobe bolnika in izboljšanje kakovosti življenja (9, 10).

Pomanjkljivosti kemoterapije so vezane predvsem na neželene učinke, ki se pri posameznikih izražajo različno, poleg tega kemoterapija ni enako učinkovita pri vseh ljudeh. Ena izmed pomanjkljivosti je tudi nezmožnost samoaplikacije, kar posledično pomeni pogoste obiske bolnišnice, zato je potreba po novih, manj invazivnih načinih zdravljenja velika (11).

Znane učinkovine, ki se uporabljajo v kemoterapiji za proti kastraciji odpornega raka prostate, so docetaksel, kabazitaksel in mitoksantron. Mitoksantron se vključuje v DNK in zavira topoizomerazo II; njegov primarni namen je lajšanje simptomov bolezni in zmanjšanje bolečine, vendar se njegova uporaba opušča zaradi resnih neželenih učinkov. Docetaksel zavira depolimerizacijo tubulina in posledično vpliva na mitozo. V terapiji ugodno vpliva na kakovost življenja, zmanjšanje bolečine in podaljšanje življenjske dobe bolnikov. Uporablja se predvsem v prvi stopnji kemoterapije. Kabazitaksel prav tako izboljša kakovost življenja in podaljša življenjsko dobo bolnikov, poleg tega tudi upočasni napredovanje tumorja. Deluje tako, da stabilizira mikrotubule in zavira njihovo depolimerizacijo ter tako vpliva na delitev celic. Uporablja se v drugi fazi po terapiji z docetakselom. Neželeni učinki so predvsem hematološkega izvora, zato je ob zdravljenju s kabazitakselom potrebna podpora rastnega faktorja belih krvnih celic (12).

Slika 2: Mehanizem delovanja [177]Lu-PSMA-617.

Sklep

Ciljana radionuklidna terapija z [177]Lu-PSMA-617 predstavlja nov pristop v obravnavi bolnikov z napredovalim rakom prostate zaradi visoke selektivnosti in manj izraženih neželenih učinkov. Ključen izziv ostaja ustrezna izbira bolnikov, saj bolniki s PSMA negativnimi žarišči niso primerni kandidati za zdravljenje z radiofarmaki. Poleg izbire kandidatov dodatno omejitev predstavlja trenutni pristop pri odmerjanju radiofarmaka, saj večina bolnikov prejme enake odmerke, kljub izrazitim interindividualnim razlikam v biodistribuciji, farmakokinetiki in absorbirani dozi v tumorjih in kritičnih organih. Problem predstavlja tudi pomanjkanje odziva na zdravilo in razvoj odpornosti nanj med samo terapijo, a so v kliničnem preizkušanju tudi sevalci alfa delcev, ki so lahko pri bolnikih, ki so odporni proti beta delcem, zelo uspešni. Pomembni vidiki so tudi toksičnost in stranski učinki ciljane radionuklidne terapije. Čeprav so ti nekoliko manjši kot pri kemoterapiji, vseeno predstavljajo pomembno skrb in dopuščajo možnosti za izboljšave. Odkritje [177]Lu-PSMA-617 za zdravljenje raka predstavlja velik napredek v terapiji raka, vendar pa je na

1. Društvo onkoloških bolnikov Slovenije. Rak prostate. [Internet]. [citirano 3. decembra 2025]. Dostopno na: https://www.onkologija.org/o-raku/rak-prostate/#1490093507434-7ddd96b9-a83cb35e-8c2d onkologija.org

2. Langhe R, Schreuder N, Hendrikse H. Radiopharmaceuticals. Springer nature link. 2023 [citirano 3. decembra 2025]. Dostopno na: https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-3-031-20298-8_23

3. Ferretti S, Mercinelli C, Marandino L, Litterio G, Marchioni M, Schips L. Metastatic Castration-resistant prostate cancer: insights on current therapy and promising experimental drugs. PubMed Central. 2023 [citirano 5. decembra 2025]. Dostopno na: https://pmc.ncbi. nlm.nih.gov/articles/PMC10312338/

4. Vermeulen K, Vandamme M, Bormans G, Cleeren F. Design and challenges of radiopharmaceuticals. Science direct. 2019 [citirano 5. decembra 2025]. Dostopno na: https://www. sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0001299819300704

5. Kolenc P, Novak D, Krošelj M. Radiofarmaki v teranostiki. Farmacevtski vestnik. 2024 [citirano 9. januarja 2026]. Dostopno na: https://www.sfd.si/wp-content/uploads/2024/05/ kolenc.pdf

6. Heidegger I, Kesch C, Kretschmer A, Gandaglia G. Biomarkers to personalize treatment with 177 Lu-PSMA-617 in men with metastatic castration-resistant prostate cancer – a state of the art review. Research Gate. 2022 [citirano 5. decembra 2025]. Dostopno na: https://www.researchgate.net/figure/Mechanism-of-action-of-lutetium-177-labeled-prostate-specific-membrane-antigen-PSMA-617_fig1_359035216

7. Ghosh A, Heston W. Tumor target prostate specific membrane antigen (PSMA) and its

1: Primerjava kemoterapije in radioterapije

tem področju odprtih še veliko vprašanj, prav tako je še veliko možnosti za izboljšave (13).

regulation in prostate cancer. Wiley. [citirano: 5. decembra 2025]. Dostopno na: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1002/ jcb.10661

8. Sartor O, D. M, De Bono J, B. M, B. Ch, D. Ph et al. Lutetium-177–PSMA-617 for Metastatic Castration-Resistant Prostate Cancer. The new england jurnal of medicine. 2021 [citirano 7. decembra 2025]. Dostopno na: https://www.nejm.org/doi/full/10.1056/NEJMoa2107322

9. Onkološki inštitut Ljubljana. Rak prostate. [internet]. [citirano 7. decembra 2025]. Dostopno na: https://www.onko-i.si/o-raku/vrste-raka/rak-prostate

10. American Cancer Society. Chemoterapy for Prostate Cancer. [internet]. [citirano 7. decembra 2025]. Dostopno na: https://www.cancer.org/cancer/types/prostate-cancer/ treating/chemotherapy.html

11. Prostate cancer UK. Chemotherapy. [internet]. [citirano 10. decembra 2025]. Dostopno na: https://prostatecanceruk.org/prostate-information-and-support/treatments/chemotherapy

12. Zhao J, Guerico B. J, Sahasrabudhe D. Current Trends in Chemotherapy in the Treatment of Metastatic Prostate Cancer. PubMed Central. 2023 [citirano 10. decembra 2025]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC10417637/#sec2-cancers-15-03969

13. Ninatti G, Lee S. T, Scott A. M. Radioligand Therapy in Cancer Management: A Global Perspective. Ntional Library od medinine. 2025 [citirano: 12. decembra 2025]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC12607575/

Preglednica

VIRI

Kristali prihodnosti –kontinuirana kristalizacija kot korak do pametne proizvodnje

Avtorica: Nikita Knafelc, 2. letnik S2 INF

Kristalizacija je eden tistih procesov, ki jih v farmacevtski tehnologiji srečujemo skoraj na vsakem koraku. Čeprav se jo pogosto uporablja v separacijskih postopkih, kristalizacija omogoča več kot le ločevanje faz, saj ustrezno načrtovan in voden proces kristalizacije pomembno vpliva tako na zmanjševanje deleža nečistot kot na nastanek kristalne strukture, kar močno vpliva na primernost končne trdne oblike procesirane snovi za uporabo na področju farmacije. Kar 90 % malomolekulskih zdravilnih učinkovin danes na trg prispe v kristalni obliki, kar kristalizacijo postavlja v samo jedro sodobne farmacevtske proizvodnje (1).

Kaj so kristali?

Na področju farmacije kristali niso zgolj estetsko dovršene geometrijske strukture, temveč pomembno vplivajo tako na procese izdelave (najpogosteje trdnih) farmacevtskih oblik kot po aplikaciji tudi na procese sproščanja zdravilnih učinkovin. Kristalno strukturo definira osnovna celica ureditve gradnikov, ki se ponovi v vseh treh razsežnostih v celotnem volumnu kristala in ki je pri danih pogojih okolice lahko termodinamsko nestabilna ali stabilna. Posledica homogenosti strukture celotnega volumna kristala so ponovljive in predvidljive lastnosti snovi, kot so taljenje, mehanske lastnosti, površinske lastnosti itd., ki pomembno vplivajo na procese pri izdelavi zdravil, kot so filtracija, mletje, stiskanje tablet itd. Poleg tega lahko izbira ustrezne kristalinične oblike tudi izboljša stabilnost učinkovine in omogoča enostavnejše shranjevanje (2). Nasprotje kristaliničnega stanja predstavlja amorfna oblika, ki jo opisujemo kot molekularno neurejeno snov, pri kateri na ravni razporejanja molekul v volumen ni prisotne daljnosežne ureditve. Termodinamično gledano so amorfne oblike fizikalno nestabilne (metastabilne), zaradi česar pa se praviloma raztapljajo hitreje in lahko omogočajo boljšo biološko uporabnost. Nastanejo lahko nenamerno med postopki mletja in sušenja ali pa so ustvarjene načrtno. Zaradi naravne težnje amorfne oblike k rekristalizaciji pa je njeno rokovanje pogosto nepredvidljivo, zato je pri razvoju farmacevtskih izdelkov nujno poglobljeno razumevanje tako amorfnih kot kristaliničnih oblik (2).

Pomembnost kristalizacije

Kristalizacija je v industrijski proizvodnji zdravilnih učinkovin ključna, saj neposredno določa lastnosti trdne oblike, ki vplivajo na vse nadaljnje procesne korake in na končno delovanje zdravila. Različne kristalne oblike, kot so polimorfi, hidrati in solvati, imajo lahko bistveno različne topnosti, hitrosti raztapljanja, stabilnosti, higroskopnosti,

morfološke in mehanske lastnosti, kar vpliva na filtracijo, sušenje in mletje ter splošno procesibilnost učinkovin. Ker metastabilne oblike pogosto kristalizirajo, lahko med proizvodnjo ali shranjevanjem pride do nepričakovanih sprememb, ki lahko pripeljejo do odstopanj med serijami, zaustavitve proizvodnje in v skrajnem primeru celo do umika zdravila s trga (3). Za obvladovanje teh izzivov ter zagotavljanje stabilne in ponovljive kristalizacije je nujno natančno in kontinuirano spremljanje procesa. V sodobni farmacevtski industriji se zato vse bolj uveljavljajo pristopi procesne analitične tehnologije (angl. process analytical technology), ki omogočajo spremljanje ključnih parametrov v realnem času in razumevanje dogajanja v kristalizatorju (4).

Klasična (šaržna) kristalizacija – omejitve serijske proizvodnje

Šaržna kristalizacija je še vedno najpogosteje uporabljena metoda kristalizacije v farmacevtski industriji. Gre za proces, ki poteka v časovno omejenih ciklih na celotni količini vstopne raztopine, ki se ji najpogosteje ob mešanju dodaja netopilo in/ali zmanjšuje temperaturo, pri čemer se procesni pogoji med kristalizacijo nenehno spreminjajo (5).

Kljub široki uporabi metodo spremljajo številne pomanjkljivosti, med katerimi izstopajo predvsem omejitve pri povečevanju obsega proizvodnje, visoki stroški in neenakomerna kakovost končnega produkta. Ker se topljenec doda in v celoti raztopi v tekoči fazi na začetku procesa, kristalni produkt pa se odvzame šele po zaključenem ciklu, sistem ne doseže stacionarnih pogojev, kar vodi v lokacijsko in časovno nehomogenost deležev komponent in/ali temperatur znotraj kristalizatorja. Variacije pri čistosti vhodnih snovi, pogojev okolice, spreminjanja temperature, stopnje prenasičenosti in sestave sistema vodijo v neustrezne pogoje za nukleacijo in rast kristalov, kar se odraža v raznolikosti velikosti delcev, morfologije in kristalnih oblik (4 - 6). Posledično se lahko po-

javijo odstopanja med posameznimi serijami, kar otežuje zagotavljanje stalne kakovosti produkta (5).

Šaržna kristalizacija lahko privede tudi do nastanka metastabilnih kristalnih oblik, ki se lahko med shranjevanjem ali nadaljnjo obdelavo nepričakovano pretvarjajo v druge stabilnejše oblike, kar povzroča proizvodne zaplete in je v skrajnem primeru lahko tudi razlog za umik zdravila s trga, če proizvajalec ni zmožen razrešiti težav in dokazati, da obvladuje tveganja, povezana s pojavom neželenih kristalnih oblik. Zaradi teh omejitev postaja jasno, da je potreben boljši nadzor procesa, kar je v zadnjih letih spodbudilo večji interes za kontinuirane kristalizacijske pristope (5).

Kontinuirana kristalizacija

Kontinuirana kristalizacija je proces, pri katerem raztopina in nastajajoči kristali neprekinjeno tečejo skozi sistem, pri čemer se naenkrat procesira samo majhen del vhodnih snovi. Izvajanje takšnega procesa poteka v stabilnem stacionarnem režimu, kjer se v kristalizatorju vzpostavljeni temperaturni in koncentracijski gradienti časovno ne spreminjajo. Tako je vsak delež izhodnih snovi pri prehodu skozi procesni volumen izpostavljen enakim procesnim pogojem, ki vodijo do nastanka produkta. Čas prehoda manjšega deleža snovi skozi procesni volumen opisuje zadrževalni čas. V nasprotju s šaržno kristalizacijo so nastavljeni procesni pogoji konstantni, kar omogoča boljši nadzor nad nukleacijo, rastjo kristalov in končnimi lastnostmi izdelka. S tem je mogoče učinkoviteje uravnavati porazdelitev velikosti delcev, kristalno obliko in morfologijo – ključne kakovostne atribute, ki pomembno vplivajo na nadaljnje procesne korake (7).

Da bi kontinuirana kristalizacija lahko nadomestila serijsko, mora kakovost produktov, pridobljenih s tem procesom, dosegati kakovost, ki jo je mogoče doseči pri šaržni kristalizaciji. Slika 1 prikazuje splošne zahteve glede kakovosti pri procesu kristalizacije: izkoristek, čistost, velikost, morfologija, polimorfizem in kiralnost. Prav zato sta potrebna skrbna zasnova in učinkovit nadzor procesa (1).

Najpogosteje v procesu kristalizacije uporabljamo dva tipa kristalizatorjev. Prvi tip je kristalizator z mešano suspenzijo

in odvzemom mešanega produkta (angl. Mixed suspension mixed product removal, MSMPR), ki je zasnovan podobno kot klasični šaržni, zato ga je enostavno prilagoditi klasičnim šaržnim procesom. Ima preprosto zasnovo, nizke stroške vzdrževanja in lažje obratovanje, vendar širšo porazdelitev zadrževalnega časa, kar lahko vodi v manj enakomerno rast kristalov in omejitve pri povečevanju merila proizvodnje. Drugi tip so cevni reaktorji za kristalizacijo, ki omogočajo ožjo porazdelitev zadrževalnega časa in boljši nadzor nad kristalizacijskimi pogoji, kar se odraža v večji procesni učinkovitosti. Njihove pomanjkljivosti so kompleksnejša oprema in višji stroški vzdrževanja (1). Zasnova kristalizatorjev je prikazana na sliki 2.

Kontinuirano kristalizacijo je mogoče optimizirati z uravnavanjem več ključnih procesnih parametrov, med katerimi ima pomembno vlogo tudi zadrževalni čas, poleg njega pa še število stopenj procesa in način obratovanja posameznih kristalizatorjev, ki skupaj določajo hidrodinamične in termodinamične razmere v sistemu. V takšnem načinu obratovanja je zadrževalni čas opisan z verjetnostno porazdelitvijo časov, ki povedo, kako dolgo je posamezen infinitezimalni delež snovi, ki je zašla v procesni volumen, preživel v procesnem volumnu, kar neposredno vpliva na potek nukleacije in rasti kristalov. Recikliranje osnovne raztopine lahko dodatno prispeva k večjemu izkoristku procesa, vendar lahko vpliva na sestavo raztopine in zahteva skrbno obvladovanje kopičenja nečistoč. Za razliko od šaržne kristalizacije, kjer proces poteka v enem reaktorju in se pogoji spreminjajo s časom, kontinuirana kristalizacija poteka neprekinjeno in praviloma v stacionarnem stanju. To pomeni, da so procesni pogoji v sistemu časovno stabilni, njihova sprememba pa se izraža skozi posamezne stopnje kristalizacije (1, 7).

Zaradi neprekinjenega delovanja so potrebni procesni volumni praviloma manjši kot pri šaržnih postopkih, kar poenostavi povečevanje merila proizvodnje in zmanjša s tem povezana tveganja. Stacionarni način delovanja hkrati omogoča učinkovitejšo uporabo orodij PAT in razvoj robustnih strategij vodenja, ki temeljijo na matematičnem modeliranju ter omogočajo stabilno in ponovljivo kakovost izdelka (1, 7).

Slika 1: Zahteve kakovosti za farmacevtske kristale. Prirejeno po (1).

Slika 2: MSMPR in cevni kristalizator. Prirejeno po (1).

Procesna analitična tehnologija

Procesna analitična tehnologija predstavlja nabor orodij za sprotno spremljanje in nadzor proizvodnih procesov z namenom zagotavljanja stabilne in ponovljive kakovosti izdelka. Temelji na medprocesnem merjenju kritičnih procesnih parametrov v realnem času, kar omogoča, da se kakovost ne preverja samo v sklopu končne kontrole produkta na koncu procesa, temveč se jo v produkt vgrajuje s poznavanjem in neposrednim obvladovanjem procesa izdelave (8). Pri kristalizaciji, kjer že majhne spremembe temperature, koncentracije ali prenasičenosti odločajo o tem, ali bodo nastali ustrezni kristali ali ne, je takšen pristop ključnega pomena. Brez sprotnega spremljanja lahko pride do nenadzorovane nukleacije, nastanka neželenih polimorfov, široke porazdelitve velikosti delcev in nestabilnega obratovanja procesa. V praksi uporaba PAT omogoča pravočasno zaznavanje teh odstopanj in prilagajanje procesnih pogojev, kar vodi v stabilnejši proces, manj izmeta in večjo zanesljivost proizvodnje, zlasti v kontinuiranih kristalizacijskih sistemih (4, 8). Zasnova sistema procesne analitične tehnologije je prikazana na sliki 3.

Sklep

Kristalizacija je mnogo več kot le ločevalni postopek. Je proces, ki v veliki meri določa kakovost, fizikalno stabilnost in

obnašanje trdne oblike zdravilne učinkovine pri nadaljnjem procesiranju, shranjevanju in aplikaciji končnega produkta. Primerjava šaržne in kontinuirane kristalizacije pokaže, da slednja ne predstavlja le tehnološke izboljšave, temveč drugačen pristop k obvladovanju procesa. Kontinuirani sistemi omogočajo stabilnejše pogoje, večjo ponovljivost in boljši nadzor nad nastankom kristalne oblike, kar je pri šaržnih postopkih pogosto omejeno. Pomemben del tega prehoda predstavlja PAT, ki omogoča sprotno spremljanje procesa in zagotavljanje kakovosti izdelka že med izdelavo.

Kristali prihodnosti tako niso samo rezultat končnega koraka sintezne kemije, temveč so del svojega, namenskega in zelo premišljenega procesnega inženiringa.

1. Zhang D, Xu S, Du S, Wang J, Gong J. Progress of pharmaceutical continuous crystallization. Engineering. 2017; 3(3): 354–64. doi:10.1016/j.eng.2017.03.023.

2. Valenti S, Barrio M, Negrier P, Romanini M, Macovez R, Tamarit JL. Comparative physical study of three pharmaceutically active benzodiazepine derivates: crystalline versus amorphous state and crystallization tendency. Mol Pharm. 2021; 18(4): 1819–32. doi:10.1021/acs. molpharmaceut.1c00081.

3. Braga D, Casali L, Grepioni F. The relevance of crystal forms in the pharmaceutical field: sword of Domocles or innovation tools? Int J MoL Sci. 2022; 23(16): 9013. doi:10.3390/ ijms23169013.

4. Orehek J, Teslić D, Likozar B. Continuos crystallization processes in pharmaceutical manufacturing: a review. Org process Res Dev. 2020.

5. Gao Z, Rohani S, Gong J, Wang J. Recent developments in the crystallization process: toward the pharmaceutical industry. Engineering. 2017; 3(3): 343–53.

6. Mettler-Toledo. Continuous crystallization process [Internet] [citirano 15. 12. 2025]; dostopno na:

7. https://www.mt.com/ca/en/home/applications/L1_AutoChem_ Applications/L2_Crystallization/continuous-crystallization-process.html.

8. Eren A, Civati F, Ma W, Gamekkanda JC,Myerson AS. Continuous crystallization and its potential use in drug substance manufacture: a review. J Cryst Growth. 2023; 601: 126958. doi:10.1016/j.jcrysgro.2022.126958.

9. Mettler-Toledo. Process analytical technology (PAT) [Internet] [citirano 15. 12. 2025]; dostopno na: https://www.mt.com/si/sl/home/applications/L1_AutoChem_Applications/ L2_PAT.html.

10. Zhang Y, Zhang L, Zhou G, Heng J, Wang XZ. PAT aided feasibility study on continuous crystallization of benzotriazole. Org Process Res Dev. 2024; 28(9): 3625–36. doi:10.1021/acs. oprd.4c00201.

Slika 3: Shema procesne analitične tehnologije. Prirejeno po (9).

VIRI

V boju proti alergijam –cetirizin kot antihistaminik druge generacije

Avtorici: Eva Masten in Julija Elena Grm, 3. letnik S1 LBM

Alergijske bolezni so pogost pojav v sodobnem življenju – od sezonskega alergijskega rinitisa do preobčutljivosti na pršice v domačem okolju. Simptomi, kot so kihanje, solzne in srbeče oči, vodeni izcedek iz nosu in koprivnica, pomembno vplivajo na kakovost življenja bolnikov (1). Ključni mediator teh reakcij je histamin, ki se sprošča iz mastocitov ob stiku z alergenom. Antihistaminiki so temeljni del smernic ARIA (angl. Allergic Rhinitis and its Impact on Asthma) za zdravljenje alergijskega rinitisa in urtikarije, saj učinkovito zmanjšujejo simptome in izboljšujejo kakovost življenja bolnikov. Eden najpogosteje uporabljenih antihistaminikov druge generacije je cetirizin (2). Antihistaminiki predstavljajo temeljno farmakološko zdravljenje alergijskega rinitisa, kar potrjujejo tudi smernice ARIA, ki jih priporočajo kot prvo izbiro za lajšanje simptomov alergijskega rinitisa (4).

Kaj je cetirizin?

Cetirizin je selektivni antagonist histaminskega receptorja H₁, ki se uporablja za zdravljenje alergijskega rinitisa, urtikarije in drugih alergijskih stanj (2). V klasifikaciji ATC je uvrščen pod kodo R06AE07, kar pomeni, da spada med zdravila za bolezni dihal (3). Patentiran je bil v 80. letih, v klinični uporabi pa je od leta 1987. Danes je na voljo kot generično zdravilo in velja za enega najpogosteje predpisanih antihistaminikov druge generacije (4).

Učinkovina in kemijske posebnosti

Cetirizin je derivat piperazina in presnovek starejšega antihistaminika hidroksizina (3).

Z oksidacijo terminalne alkoholne skupine nastane cetirizin, kar se kaže tudi v spremenjenih farmakoloških lastnostih: v nasprotju s hidroksizinom, ki je izrazito sedativen in prehaja v možgane, cetirizin minimalno prehaja v možgane in zato bistveno manj vpliva na centralni živčni sistem. To pa je bila tudi glavna motivacija za razvoj antihistaminikov druge generacije.

Cetirizin ima tudi kiralni center, zato se pojavlja kot mešanica dveh stereoizomerov, podrobneje enantiomerov: L- in D-cetirizina. Kemijsko je L-enantiomer (levocetirizin) aktivni enantiomer cetirizina, ki nosi glavni farmakološki učinek in je zato registriran tudi kot samostojno zdravilo (5).

Učinek nastopi približno v eni uri po peroralnem zaužitju in traja do 24 ur, kar omogoča enkrat dnevno odmerjanje in dobro dolgoročno obvladovanje alergijskih simptomov (1).

Kot mnoge učinkovine lahko tudi cetirizin obstaja v različnih polimorfnih oblikah, kar vpliva na njegovo topnost, raztapljanje in stabilnost. Poleg tega ima v strukturi tri ionizirajoče skupine, zato se v telesu najpogosteje nahaja kot zwitterion ali ionizirana molekula. Zaradi tega ima nizko lipofilnost, kar še dodatno omejuje prehod v možgane (6).

V klinični praksi se cetirizin pogosto kombinira z drugimi antihistaminiki, kortikosteroidi, antagonisti levkotrienskih receptorjev in celo biološkimi zdravili za izboljšanje terapevtskih rezultatov, zlasti pri bolnikih, ki se ne odzivajo na monoterapijo.

Slika 1: Presnova od hidroksizina do cetirizina

Slika 2: Kemijska struktura enantiomerov cetirizina (R- in S-oblika)

Histaminski receptorji – tarča delovanja cetirizina

receptor H₁ –tarča delovanja antihistaminikov

Histamin se veže na specifične receptorje H1na površini ciljnih celic. Ti receptorji so del družine receptorjev, sklopljenih z G-proteinom (9), za katere je značilnih sedem transmembranskih domen. Do danes so bile identificirane štiri vrste histaminskih receptorjev: H₁, H₂, H₃, H₄ (10). Histaminski receptorji H1 so široko razporejeni v endotelijskih in gladkomišičnih celicah ter v centralnem živčnem sistemu (CŽS). Aktivacija receptorjev H₁ posreduje pri različnih alergijskih reakcijah, kot so vazodilatacija, povečana prepustnost žil in bronhokonstrikcija (11, 12). Na sliki 2 je shematsko prikazan histaminski receptor H₁, ki je torej tarča delovanja antihistaminikov, vključno s cetirizinom.

Kako nastane alergija in kje vstopi cetirizin?

Alergijska reakcija se začne, ko telo ob prvi izpostavitvi alergenu oblikuje protitelesa IgE, ki se vežejo na mastocite (13). Ob ponovnem stiku z istim alergenom se mastociti aktivirajo in sprostijo histamin, ki povzroči vazodilatacijo ter poveča prepustnost žil, srbenje, rdečino, bronhokonstrikcijo in nastanek edemov. Histamin deluje prek več receptorjev, pri alergijah pa ima osrednjo vlogo receptor H₁, ki se nahaja na endotelijskih celicah, gladkih mišicah dihal in senzoričnih živčnih končičih. Antihistaminiki H₁, med njimi tudi cetirizin, delujejo tako, da selektivno in reverzibilno zavirajo ta receptor (11) ter tako preprečijo vezavo histamina in zmanjšajo intenzivnost alergijskih simptomov. Cetirizin kompetitivno (inverzno agonistično) zavira vezavo histamina na receptorje H₁, s čimer zmanjša simptome alergije.

Prva in druga generacija antihistaminikov

Antihistaminiki prve generacije, kot so difenhidramin, klorfeniramin in dimenhidrinat, so izrazito lipofilni, zato zlahka prehajajo skozi krvno-možgansko pregrado (14). To vodi do pogoste sedacije, upočasnjenih kognitivnih funkcij in antiholinergičnih učinkov, kot sta suha usta ali zamegljen vid.

Druga generacija antihistaminikov, med katere spada cetirizin, je zasnovana tako, da je prehod skozi krvno-možgansko pregrado minimalen (15). Cetirizin selektivno deluje na periferni receptor H₁ in ima zanemarljivo afiniteto do drugih receptorjev (12), kar prispeva k njegovi specifičnosti in ugodnemu varnostnemu profilu z bistveno manjšim sedativnim učinkom. Pri manjšem deležu bolnikov se lahko vseeno pojavi blaga zaspanost (4).

Farmacevtske oblike in dostopnost v sloveniji V Sloveniji je cetirizin dostopen v več farmacevtskih oblikah, kar omogoča prilagoditev zdravljenja različnim starostnim

skupinam in kliničnim zahtevam. Najpogosteje se uporablja filmsko obložena tableta (10 mg), primerna za odrasle, ki omogoča enostavno odmerjanje enkrat na dan.

Poleg tablet je cetirizin na voljo tudi kot peroralna raztopina, kar je posebej uporabno pri mlajših otrocih ali bolnikih, ki imajo težave s požiranjem trdnih oblik. Tekoča oblika omogoča natančno prilagajanje odmerka glede na starost, telesno maso in klinično sliko (7, 8).

Farmakokinetika in farmakodinamika

Cetirizin je antihistaminik druge generacije, ki se od drugih predstavnikov razlikuje po svoji strukturi iona dvojčka. Ta prispeva k zmerni lipofilnosti in omogoča učinkovito absorpcijo skozi črevesno steno po peroralni uporabi. Zdravilo se hitro absorbira, največja plazemska koncentracija pa je dosežena v 1–2 urah (Tmax). Hrana lahko nekoliko upočasni absorpcijo, ne zmanjša pa njenega obsega. Biološka uporabnost je visoka (≈ 70 %) in podobna pri vseh farmacevtskih oblikah, zato cetirizin deluje zanesljivo pri peroralnem jemanju.

Cetirizin se presnavlja predvsem v jetrih z encimskim sistemom citokroma P450, zlasti s CYP3A4 in CYP2D6. V plazmi se približno 90 % cetirizina veže na albumin, pri čemer je vezava stereoselektivna (levocetirizin se veže močneje kot dekstroizomer). Zaradi minimalnega metabolizma in visoke absorpcije je njegov navidezni volumen porazdelitve nizek (okoli 0,45 l/kg), kar pomeni, da se zdravilo omejeno porazdeli v tkiva. Kljub prehodu v materino mleko in solzno tekočino cetirizin le minimalno prehaja skozi krvno-možgansko pregrado, zato ima bistveno manj sedativnih učinkov kot antihistaminiki prve generacije. Metaboliti so farmakološko neaktivni, zato klinično skoraj ne prispevajo k učinku.

Graf 1: Farmakokinetično profil cetirizina

Cetirizin se v približno dveh tretjinah izloča skozi ledvice in nato z urinom, ostanek pa z blatom. Razpolovni čas znaša 6,5–10 ur, kar omogoča enkratno dnevno odmerjanje pri odraslih. Majhen plazemski očistek in izrazito omejen metabolizem odražata stabilen farmakokinetični profil. Zaradi dobre topnosti in visoke permeabilnosti se cetirizin uvršča v BCS razred I.

Farmakodinamsko cetirizin deluje kot selektivni inverzni agonist histaminskih receptorjev H1, s čimer zavira s histaminom posredovane reakcije, kot so srbenje, urtikarija in simptomi alergijskega rinitisa. Učinek se začne hitro, traja

Slika 3: Histaminski

Slika 4: Prikaz alergijske reakcije in mesto delovanja cetirizina

najmanj 24 ur, najizrazitejši pa je med 4. in 8. uro po zaužitju. V terapevtskih odmerkih ne vpliva pomembno na kognitivne ali psihomotorične sposobnosti (1, 16).

Pri pediatrični populaciji je varnost cetirizina dobro raziskana. Učinkovitost zdravljenja alergij pri otrocih temelji na podatkih pri odraslih in podobnem poteku bolezni v obeh skupinah. Priporočeni odmerki znašajo 2,5 mg dvakrat dnevno za otroke od 2 do 6 let, 5 mg dvakrat dnevno za otroke od 6 do 12 let, pri odraslih pa 10 mg enkrat dnevno (1).

Neželeni učinki in varnost

Cetirizin je praviloma dobro prenašan antihistaminik, kljub temu pa se lahko med zdravljenjem pojavijo neželeni učinki, ki so navadno blagi in prehodni. Najpogosteje bolniki poročajo o zaspanosti, suhi ustni sluznici, glavobolu ali blagem nelagodju v trebuhu (4).

Ti učinki se običajno zmanjšajo po nekaj dneh jemanja, ko se organizem prilagodi zdravilu. Zaradi možne sedacije se priporoča previdnost pri dejavnostih, ki zahtevajo popolno budnost, kot sta vožnja ali upravljanje strojev. Učinek se lahko okrepi ob sočasni uporabi alkohola ali drugih zaviralcev osrednjega živčevja (npr. sedativi, nekateri anestetiki), zato je sočasno jemanje teh učinkovin odsvetovano.

Manj pogosti oziroma redki neželeni učinki vključujejo prebavne motnje, spahovanje, pekoč občutek ali mravljinčenje v okončinah, povečano potenje, spremembe okusa, zgago in različne oblike gastrointestinalnega nelagodja. Ti učinki praviloma ne zahtevajo prekinitve zdravljenja (11). Resnejši neželeni učinki so redki, vendar pomembni. Med njimi so opisani angioedem, preobčutljivostne reakcije, paradoksna agitacija ali agresivnost, predvsem pri pediatričnih bolnikih, ter izrazita sedacija, ki presega pričakovano. Ob pojavu ka-

1. DrugBank. Cetirizine (DrugBank ID: DB00341). 2024.

2. Chen C. Physicochemical, Pharmacological and Pharmacokinetic Properties of the Zwitterionic Antihistamines Cetirizine and Levocetirizine. Curr Med Chem. 2008; 15(21).

3. Mediately d.o.o. ATC klasifikacija – skupina R: respiratorni sistem. 2024.

4. Portnoy JM, Dinakar C. Review of cetirizine hydrochloride for the treatment of allergic disorders. Vol. 5, Expert Opinion on Pharmacotherapy. 2004.

5. Foye WO, Lemke TL, Williams DA. Foye’s principles of medicinal chemistry. Lippincott Williams & Wilkins; 2008. 1377 p.

6. Drugs.com. Cetirizine – Professional Monograph. 2024.

7. JAZMP – Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Centralna baza zdravil (CBZ). 2024.

8. European Medicines Agency (EMA). Formulations of choice for the paediatric population – Scientific guideline. 2023.

9. Patrick GL. An Introduction to Medicinal Chemistry. 5th edition. Oxford; 2013.

10. Kou E, Zhang X, Dong B, Wang B, Zhu Y. Combination of H1 and H2 Histamine Receptor Antagonists: Current Knowledge and Perspectives of a Classic Treatment Strategy. Life [Internet]. 2024; 14(2). Available from: https://www.mdpi.com/2075-1729/14/2/164

terega koli od teh simptomov je potreben takojšnji posvet z zdravnikom (7).

Cetirizin je na splošno varen tudi v pediatrični populaciji, pri kateri so najpogostejši neželeni učinki podobni kot pri odraslih. Prekinitev zdravljenja zaradi neželenih učinkov je redka. Previdnost je potrebna pri bolnikih z okvaro ledvic, saj se zdravilo izloča predvsem nespremenjeno z urinom in tudi pri tistih z okvaro jeter (6, 11, 16).

Cetirizina se med nosečnostjo ne sme uporabljati, razen če je korist večja od možnega tveganja za plod. Prav tako je potrebna previdnost med dojenjem. Nekateri strokovnjaki odsvetujejo uporabo, saj cetirizin v majhnih količinah prehaja v materino mleko.

Večina poročil ne kaže težav pri dojenčkih, ki so izpostavljeni cetirizinu prek materinega mleka. V primerjavi z nekaterimi drugimi antihistaminiki naj bi cetirizin manj verjetno povzročil zaspanost pri doječi osebi in dojenčku (6, 17).

Indikacije

Cetirizin se najpogosteje uporablja pri alergijskem rinitisu, tako sezonskem kot celoletnem, kjer učinkovito blaži kihanje, voden izcedek iz nosu in srbeče ali solzne oči. Pomembno vlogo ima tudi pri zdravljenju kronične idiopatske urtikarije (koprivnica), saj zmanjšuje srbež, izpuščaje in druge spremljajoče simptome. Pogosto se uporablja tudi pri alergijskem konjunktivitisu, kjer omili srbenje in solzenje oči. V nekaterih primerih lahko pomaga tudi pri drugih alergijskih manifestacijah kože in dihal, čeprav med glavnima indikacijama ostajata rinitis in urtikarija (1).

Sklep

Cetirizin je uveljavljen antihistaminik druge generacije, ki zaradi svoje selektivnosti za periferni receptor H₁ in ugodnega farmakokinetičnega profila učinkovito blaži simptome alergijskih bolezni (2). Njegova kemična zgradba in omejen prehod skozi krvno-možgansko pregrado omogočata dobro prenašanje ter bistveno manj sedativnih učinkov v primerjavi s starejšimi antihistaminiki (15). Zaradi zanesljivega delovanja, preprostega odmerjanja in dobre varnosti pri odraslih in otrocih ostaja cetirizin eno ključnih zdravil pri zdravljenju alergij v sodobni klinični praksi (4).

11. Naqvi A, Patel P, Gerriets V. Cetirizine. In: StatPearls. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2025.

12. Assay Genie. Histamine Receptors – Overview and Functions. 2023.

13. Corsico AG, Leonardi S, Licari A, Marseglia G, Miraglia Del Giudice M, Peroni DG, et al. Focus on the cetirizine use in clinical practice: A reappraisal 30 years later. Vol. 14, Multidisciplinary Respiratory Medicine. BioMed Central Ltd.; 2019.

14. Aelony Y, Kay GG. First-generation vs second-generation antihistamines [1] (multiple letters). Vol. 158, Archives of Internal Medicine. 1998.

15. Linton S, Hossenbaccus L, Ellis AK. Evidence-based use of antihistamines for treatment of allergic conditions. Vol. 131, Annals of Allergy, Asthma and Immunology. American College of Allergy, Asthma and Immunology; 2023. p. 412–20.

16. Ghosh S, Debnath I, Bhunia S, Hazra S, Nandi S, Mandal SK, et al. A Review on Mechanism of Histamine Mediated Allergic Reactions: Therapeutic Role, Safety, and Clinical Efficacy of Cetirizine in Modern Allergy and Other Diseases Management. Vol. 18, Biomedical and Pharmacology Journal. Oriental Scientific Publishing Company; 2025. p. 411–29.

17. Cetirizine (Zyrtec®) [Internet]. 2024. Available from: https://dailymed.nlm.nih.gov/ dailymed/drugInfo.cfm?setid=b165db38-b302-

Preglednica 1: Tabela z odmerki glede na starost.

VIRI

Od tradicionalne medicine do znanosti: Centella asiatica v sodobni kozmetiki

Avtorica: Kaja Kalan, 2. letnik S1 LBM

Centella asiatica ali azijski vodni popnjak je rastlina, ki izvira iz jugovzhodne Azije, kjer jo že stoletja uporabljajo v tradicionalnih medicinskih praksah. V zadnjem stoletju pa je zaradi svojih zdravilnih učinkovin pogosto predmet raziskovanja tudi v sodobnih kliničnih študijah. Zanimanje za vključevanje naravnih učinkovin v kozmetične izdelke je vodilo do široke uporabe izvlečkov azijskega vodnega popnjaka v kozmetični industriji. Raziskave potrjujejo, da biološko aktivne sestavine azijskega vodnega popnjaka, kot so derivati triterpenoidov, uravnavajo vnetne odzive, pospešujejo regeneracijo in izboljšujejo strukturo kože. Zaradi omenjenih lastnosti se izvlečki Centella asiatica vse pogosteje uporablja kot kozmetično aktivna sestavina v izdelkih za nego kože.

Uporaba v tradicionalni medicini

Zgodovinski viri kažejo, da so azijski vodni popnjak zaradi njegovih zdravilnih učinkovin (ZU) uporabljali že v prazgodovini, prve zapise o uporabi pa najdemo v besedilih ajurvedske prakse iz Indije in dokumentih kitajske tradicionalne medicine. Tinkture, poparke in mazila so uporabljali za zdravljenje ran, odrgnin in vnetij kože. Poleg tega so izvlečke uporabljali tudi pri zdravljenju revme, virusnih in bakterijskih okužb ter na področju zdravljenja nevroloških motenj (1, 2).

Kozmetično aktivne spojine in njihovo delovanje

Ključne kozmetično aktivne komponente azijskega vodnega popnjaka so derivati pentacikličnih triterpenov, predvsem aziatikozid, aziatinska kislina, madekasozid in madekazinska kislina. Te spojine sodelujejo pri protivnetnem delovanju in regeneraciji kože. Poleg triterpenoidov rastlina vsebuje tudi druge sestavine, kot so hlapne spojine (eterično olje), flavonoidi, tanini, fitosteroli, aminokisline in sladkorji. Njihova kvantitativna sestava v rastlini je odvisna od geografskega izvora in jo ugotavljamo s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivost z UV-detekcijo ali HPLC-UV (1, 3).

Aziatikozid

Aziatikozid je ključna spojina, ki pospešuje regeneracijo kože, saj vpliva na povečano prekrvavitev poškodovanega tkiva, spodbuja imunsko delovanje belih krvničk na ranah in pospešuje proces celjenja kože prek povečanega izražanja endotelijskega rastnega dejavnika (VEGF). Ob tem aziatikozid vpliva na sintezo kolagena tipa I v fibroblastih prek fosforilacije proteinov, imenovanih SMAD, ali po od SMAD neodvisne signalne poti z delovanjem rastnega dejavnika TGF-β (1, 4).

Madekasozid

Podobno kot aziatikozid tudi madekasozid stimulira sintezo kolagena in spodbuja regeneracijo kože. Predvsem pa je spojina učinkovita pri protivnetnem in antioksidativnem delovanju, kar zavira proces staranja kože (3).

Aziatinska kislina

Aziatinska kislina na kožo deluje blagodejno, saj podpira protivnetno, antioksidativno in regenerativno delovanje. Učinkovito lahko vpliva na vnetni odziv kože z zaviranjem rastnega dejavnika. Skupaj z aziatikozidom in madekasozidom spodbuja celjenje ran, predvsem s povečanjem sinteze kolagena tipa I (5).

Slika 1: Azijski vodni popnjak

Madekazinska kislina

Prav tako kot vse zgoraj opisane sestavine tudi madekazinska kislina spodbuja sintezo kolagena tipa I, zmanjšuje učinke oksidativnega stresa na kožo in za razliko od ostalih spodbuja nastajanje aminokisline prolin, ki koži daje čvrstost in elastičnost (6).

Kozmetični pripravki iz azijskega vodnega popnjaka

Azijski vodni popnjak v kozmetičnih izdelkih najpogosteje uporabljamo v obliki izvlečkov, ki jih vgradimo v kreme in serume, saj ti omogočajo dolgotrajen stik kozmetično aktivnih spojin s kožo in tako njihovo učinkovitost (7).

Kreme z izvlečkom azijskega vodnega popnjaka krepijo poškodovano kožno bariero, zmanjšujejo kožna vnetja in spodbujajo obnavljanje kože, zato jih uporabljamo pri negi občutljive in poškodovane kože. Serumi običajno vsebujejo višje koncentracije kozmetično aktivnih sestavin in so namenjeni intenzivnejši negi kot kreme, zato jih uporabljamo predvsem pri negi aknaste kože in kože z znaki fotostaranja (7).

Izvlečke azijskega vodnega popnjaka najdemo tudi v čistilnih gelih, vendar je njihova učinkovitost omejena na kratek stik s kožo, saj jih s kože po uporabi speremo (7).

Izvlečki azijskega vodnega popnjaka v kombinaciji z drugimi kozmetično aktivnimi sestavinami

Izvlečke azijskega vodnega popnjaka pogosto kombiniramo z drugimi kozmetično aktivnimi sestavinami, kot so vitamin C (navadno v obliki derivatov), vitamin B3 (niacinamid), vitamin B5 (pantenol) in ceramidi, ki zaradi svojih protivnetnih in regenerativnih lastnosti izboljšujejo toleranco kože na aktivne spojine v kozmetičnih produktih (7).

Vitamin C

Vitamin C je antioksidant in je v kombinaciji z izvlečkom azijskega vodnega popnjaka učinkovit pri obnovi kože. Klinične raziskave so pokazale, da dermalna uporaba 5-odstotnega topičnega vitamina C (askorbinske kisline) in 0,1-odstotnega madekasozida vodi v statistično značilno izboljšanje čvrstosti, elastičnosti in hidracije kože pri koži z znaki fotostaranja (8).

Niacinamid

Niacinamid in izvleček azijskega vodnega popnjaka v negi kože delujeta komplementarno oziroma sinergistično, saj

imata oba protivnetne učinke, izboljšujeta funkcijo kožne bariere in zmanjšujeta hiperpigmentacije. Najdemo ju v kozmetičnih izdelkih za pomirjanje razdražene kože, za obnavljanje kože in v izdelkih proti staranju (7).

Pantenol

Pantenol ima pri negi kože vlažilno vlogo in deluje protivnetno, ob tem blaži znake rdečice in se v kožo hitro absorbira. V kombinaciji z izvlečki azijskega vodnega popnjaka ga najdemo predvsem v izdelkih za pomirjanje in vlaženje kože, namenjenim obnovi kožne bariere normalne in občutljive kože (7).

Ceramidi

Ceramidi so naravno prisotni v koži in so ključni za njeno čvrstost. Uporaba pri negi kože je pogosta ob poškodovani barieri, zato v kombinaciji z izvlečkom azijskega vodnega popnjaka največkrat nastopajo v izdelkih za obnavljanje in pomirjanje kože. Pri tem pa moramo biti pozorni, da je koncentracija ceramidov dovolj visoka, da je njihovo delovanje učinkovito (7).

Izvlečke azijskega vodnega popnjaka običajno koža zelo dobro prenaša v kombinaciji z večino aktivnih spojin v kozmetičnih izdelkih, odsvetovana pa je uporaba v kombinaciji z alfa in beta hidroksi kislinami, benzoil peroksidom, eteričnimi olji in alkoholom, saj sočasna uporaba vseh navedenih snovi lahko vodi do alergijske reakcije ali draženja kože (9).

Sklep

Izvleček azijskega vodnega popnjaka predstavlja pomembno aktivno sestavino v sodobni kozmetologiji. Njegove biološko aktivne komponente, predvsem derivati pentacikličnih triterpenov, imajo protivnetne, antioksidativne in regenerativne lastnosti, ki prispevajo k izboljšanju strukture kožne bariere in spodbujajo procese obnove kože. Analiza interakcij z drugimi kozmetičnimi učinkovinami kaže, da se izvlečki rastline dobro dopolnjujejo z vlažilnimi in kožo pomirjujočimi sestavinami. Kljub ugodnim lastnostim je pri kombiniranju z agresivnejšimi kemičnimi pilingi, izdelki z alkoholom in eteričnimi olji potrebna previdnost. Zaradi dobre kompatibilnosti in dokazane učinkovitosti izvleček azijskega vodnega popnjaka predstavlja pomembno sestavino izdelkov za nego kože, namenjenih tako občutljivi kot poškodovani in starajoči se koži.

1. Bylka W, Znajdek-Awiżeń P, Studzińska-Sroka E, Brzezińska M. Centella asiatica in cosmetology. Advances in Dermatology and Allergology. 2013; 1(1): 46–9.

2. Brinkhaus B, Lindner M, Schuppan D, Hahn EG. Chemical, pharmacological and clinical profile of the East Asian medical plant Centella aslatica. Phytomedicine. Oktober 2000; 7(5): 427–48.

3. Sun B, Wu L, Wu Y, Zhang C, Qin L, Hayashi M, et al. Therapeutic Potential of Centella asiatica and Its Triterpenes: A Review. Frontiers in Pharmacology [Internet]. 4.9.2020; 11: 568032. Dostopno: https://doi.org/10.3389/fphar.2020.568032

4. Nowwarote N, Osathanon T, Jitjaturunt P, Manopattanasoontorn S, Pavasant P. Asiaticoside Induces Type I Collagen Synthesis and Osteogenic Differentiation in Human Periodontal Ligament Cells. Phytotherapy Research. 25.5. 2012; 27(3): 457–62.

5. Mushtaq Z, Imran M, Hussain M, Saeed F, Imran A, Umar M, et al. Asiatic acid: a review on its polypharmacological properties and therapeutic potential against various Maladies. International Journal of Food Properties. 10.5.2023; 26(1): 1244–63.

6. Min DH, Yu YB, Kim TH, Kim H, Lee S. Pharmacological effects of pentacyclic triterpenoids isolated from Centella asiatica. Horticulture, Environment, and Biotechnology. 2024 Jan 29;

7. Čater Demšar Š. Proučevanje sestave kozmetičnih izdelkov z azijskim vodnim popnjakom (Centella asiatica) [Internet] [Diplomsko delo]. 2023 [citirano 15. 12. 2025]. Dostopno: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=144440

8. Haftek M, Mac-Mary S, Bitoux MAL, Creidi P, Seité S, Rougier A, et al. Clinical, biometric and structural evaluation of the long-term effects of a topical treatment with ascorbic acid and madecassoside in photoaged human skin. Experimental Dermatology. 2008 Nov; 17(11): 946–52.

9. What can’t you mix with Centella asiatica? [Internet]. Rebeccabio.com. 2025 [citirano 15. 12. 2025]. Dostopno: https://www.rebeccabio.com/knowledge/what-can-t-you-mix-with-centella-asiatica?utm_source=chatgpt.com

VIRI

Predstavitev ekipe DŠFS

Izvršni odbor

PREDSEDNIK DŠFS

Gal Belič

predsednik@dsfs.si

Študij: 5. letnik EM FAR in 3. letnik UPEŠ

Domači kraj: Ljubljana

GENERALNA SEKRETARKA

Pia Planinšek

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Na pamet ne znam niti enega besedila in niti ene pesmi.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Zgradiš nova prijateljstva, pridobiš izkušnje z organizacijo dogodkov, vodenjem ekipe, se naučiš učinkovite komunikacije s strokovnjaki v stroki, stopiš v stik s prihodnjimi delodajalci in še mnogo več.

Katero supermoč bi si izbral?

Da bi imel dan 26 ur.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Nogavice imam vedno obute napol.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker dobiš prijatelje za celo življenje.

Študij: 2. letnik S2 LBM

Domači kraj: Šmatevž

BLAGAJNIČARKA

Lara Pavše

blagajnik@dsfs.si

Študij: 4. letnik EM FAR

Domači kraj: Prevalje

gs.dsfs@gmail.com pr@dsfs.si

Katero supermoč bi si izbrala? Teleportacija.

PREDSTAVNICA ZA STIKE Z JAVNOSTJO

Povej nam en »fun fact« o sebi: Moj hobi je iskanje novih hobijev.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker lahko poleg tesnih prijateljstev spleteš tudi pomembna strokovna poznanstva, ki ti koristijo pri nadaljnjih kariernih odločitvah.

Katero supermoč bi si izbral? Fotografski spomin.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Zaradi lukenj v bobničih se ne smem potapljati, moja koža pa ne zdrži 3 minute na soncu, ne da je opečena – odlična kombinacija za živeti nekaj minut stran od morja.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Študij: 5. letnik EM FAR

Domači kraj: Koper

Ker boš končno znal odgovoriti delodajalcem na vprašanje: ”Kako delaš pod stresom?”

Katero supermoč bi si izbrala? Teleportacija.

PREDSTAVNICA ZA STIKE Z EVROPSKO ZVEZO ŠTUDENTOV FARMACIJE

Ela Mikulan

Študij: 5. letnik EM FAR

Domači kraj: Vrhnika

PREDSTAVNIK ZA STIKE Z MEDNARODNO ZVEZO ŠTUDENTOV FARMACIJE epsa.slo@gmail.com

Marko Savić

cpslovenia@gmail.com

Študij: 5. letnik EM FAR

Domači kraj: Koper

Povej nam en »fun fact« o sebi: V življenju še nikoli nisem potrebovala antibiotikov.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker razviješ spretnosti za izvedbo kakovostnih dogodkov in projektov ter spoznaš precej novih ljudi tako v Sloveniji kot v tujini.

Katero supermoč bi si izbrala?

Sposobnost, da si lahko na več lokacijah hkrati (kloniranje).

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Zelo imam rad mandarine.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker ti omogoča osebnostno rast in ker ustvariš veliko trdnih prijateljstev.

Katero supermoč bi si izbral? Jasnovidnost.

Koordinatorji

KOORDINATORICA IPSF SEP

MEDNARODNIH STROKOVNIH PRAKS

Benjamina Breznikar

seoslovenia@gmail.com

Študij: 4. letnik EM FAR

Domači kraj: Dramlje

Aljoša Zelenović

TWINNET KOORDINATOR twinslovenia@gmail.com

Študij: 3. letnik EM FAR

Domači kraj: Celje

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Igram klavirsko harmoniko.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Odlična priložnost za spoznavanje novih prijateljev, osebnostno rast in boljši profil na LinkedInu.

Katero supermoč bi si izbrala? Letenje.

Povej nam en »fun fact« o sebi: Igram kitaro, pišem in snemam komade.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Spoznaš veliko ljudi in razvijaš mehke veščine.

Katero supermoč bi si izbral? »Time control«.

KOORDINATOR HUMANITARNE SKUPINE

Antonio Andrijević

humanitarna.dsfs@gmail.com

Študij: 1. letnik S2 LBM

Domači kraj: Kloštar Ivanić, Hrvaška

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Načrte menjam hitreje kot »tipse« za pipeto + kavo lahko pijem v katerem koli delu dneva (tudi ob polnoči).

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker razvijaš mehke veščine, razširiš mrežo poznanstev in se naučiš prevzeti odgovornost.

Katero supermoč bi si izbral?

Bilokacija – ker mi en koledar ni dovolj.

KOORDINATORICA STROKOVNIH DOGODKOV

Nika Ahlin

strokovni.dsfs@gmail.com

Študij: 4. letnik EM FAR

Domači kraj: Komenda

Povej nam en »fun fact« o sebi: Znam žonglirati.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker se osebnostno razviješ, pridobiš ogromno kompetenc na področju dela in mehkih veščin ter stkeš nova prijateljstva.

Katero supermoč bi si izbrala?

Neomejena energija.

GLAVNA UREDNICA SPATULE

Eva Šelih

spatula.dsfs@gmail.com

Študij: 4. letnik EM FAR

Domači kraj: Celje

VODJA ORGANIZACIJSKEGA ODBORA

Jan Ponebšek

28. INTERDISCIPLINARNEGA POLETNEGA FARMACEVTSKEGA TABORA slo.ipsc@gmail.com

Študij: 1. letnik EM FAR

Domači kraj: Kresnice

Nuša Kocuvan

KOORDINATORICA JAVNIH KAMPANJ javnekampanje.dsfs@gmail.com

Študij: 2. letnik EM FAR

Domači kraj: Novo mesto

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Imam črni pas v karateju.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker se naučiš konkretno organizirati svoj čas in dobiš priložnost delati v okolju, kjer ti na vsako »neumno« vprašanje ali dvom z veseljem odgovorijo.

Katero supermoč bi si izbrala?

Teleportiranje – iz očitnih razlogov.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Ko sem bil majhen, sem pojedel vse trobentice na travniku za hišo.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker je to izvrstna priložnost, da se naučiš organizirati dogodke, in to v ekipi, ki vedno z veseljem sprejme nove člane.

Katero supermoč bi si izbral? Teleportacija.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Obožujem dubajsko čokolado.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker ti popestri izkušnjo študija in ponuja veliko priložnosti za sodelovanje pri projektih, mreženje in razvoj.

Katero supermoč bi si izbrala?

Telekineza.

Vodje projektov

VODJA PROJEKTA INTERAKCIJA

Lea Rečnik

interakcija.dsfs@gmail.com

Študij: 3. letnik EM FAR

Domači kraj: Maribor

VODJA PROJEKTOV LABORATORIJSKE BIOMEDICINE

Sara Karadžić

lbm.dsfs@gmail.com

Študij: 1. letnik S1 LBM

Domači kraj: Ljubljana

VODJA PROJEKTOV KOZMETOLOGIJE

Zala Šutar

kozmetologija.dsfs@gmail.com

Študij: 1. letnik KOZ

Domači kraj: Murska Sobota

VODJA PROJEKTA ZA ZUNANJE ZADEVE

Zara Kejžar

Študij: 3. letnik EM FAR

Domači kraj: Škofja Loka

VODJA

Domen Arsov

zunanje.zadeve.dsfs@gmail.com inkubator.dsfs@gmail.com

Študij: 3. letnik EM FAR

Domači kraj: Brezovica pri Ljubljani

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Ne maram tiramisuja.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker je to ena redkih izkušenj na fakulteti, kjer poleg znanja razviješ tudi sebe in dobiš priložnost za nova prijateljstva.

Katero supermoč bi si izbrala?

Da bi lahko letela.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Tri leta sem se učila kitajščino.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker spoznaš veliko novih ljudi in prijateljev, poleg tega izboljšaš svoje sposobnosti organizacije in vodenja.

Katero supermoč bi si izbrala?

Da bi lahko ustavila čas.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Vozniško dovoljenje iščem že pet mesecev.

Zakaj misliš, da bi moral vsak študent na FFA biti vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Da vidiš česa vse si sposoben.

Katero super moč bi si izbrala?

Da bi se naučila za izpite en dan prej.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Alergična sem na brezo.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker si popestriš študij, razširiš obzorja in pridobiš nove prijatelje vseh generacij.

Katero supermoč bi si izbrala?

Branje misli.

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Odvisen sem od ChatGPT-ja.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker je taka priložnost enostavno preveč dobra, da jo izpustiš.

Katero supermoč bi si izbral?

Da bi imel ChatGPT integriran v možgane.

VODJA PROJEKTA ZA GRAFIČNO OBLIKOVANJE

Anja Kren

grafika.dsfs@gmail.com

Študij: 2. letnik S2 LBM

Domači kraj: Ljubljana

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Imam 3 mačke, 2 pitona in 278 rib.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Zaradi zanimivih izkušenj in odličnih ljudi.

Katero supermoč bi si izbrala? Teleportacija.

VODJA PROJEKTA PLACEBO

Julija Artiček Jovan

placebo.dsfs@gmail.com

Študij: 5. letnik EM FAR

Domači kraj: Gorica pri Slivnici

Povej nam en »fun fact« o sebi: Že od 6. leta plešem balet.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Ker je biti član skupnosti, kakršna je Drug Dealer, izjemna izkušnja, ki ti podari prijatelje za vse življenje.

Katero supermoč bi si izbrala?

Branje misli.

VODJA PROJEKTA ZA NOTRANJE ZADEVE

Rok Pečnik

notranje.zadeve.dsfs@gmail.com

Študij: 5. letnik EM FAR

Domači kraj: Mengeš

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Že 12 let plešem folkloro.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Zaradi novih prijateljstev, poznanstev in veščin, ki jih dobiš med opravljanjem funkcije. No, pa tudi v življenjepisu kar dobro izgleda.

Katero supermoč bi si izbral?

Da bi lahko ustavil čas (predvsem zjutraj za tistih dodatnih 5 minut spanja).

VODJA PROJEKTA PODCASTI

Lara Starčevič

podcasti.dsfs@gmail.com

Študij: 3. letnik EM FAR

Domači kraj: Domžale

Povej nam en »fun fact« o sebi:

Rada pijem čaj.

Zakaj misliš, da bi moral biti vsak študent na FFA vsaj enkrat član Drug Dealerja?

Mislim, da je sodelovanje v društvu izjemna priložnost za pridobivanje organizacijskih in vodstvenih sposobnosti, pridobivanje mehkih veščin, spoznavanje novih ljudi na fakulteti in še veliko več. Pa še popestri ti študentsko izkušnjo.

Katero supermoč bi si izbrala?

Uf, težko rečem. Mogoče to, da lahko tečem, ne da se spotim.

Spatula skozi čas: spomini prvega uredniškega odbora

Avtorica: Pia Planinšek, 2. letnik S2 LBM Članice prvega uredniškega odbora: mag. Petra Šolar Bavdaž (glavna urednica), izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički in dr. Irena Prodan Žitnik (članici uredniškega odbora)

Ob obletnici Spatule smo se ozrli nazaj – k njenim začetkom, k prvim idejam in k ljudem, ki so pred leti iz ene spontane zamisli ustvarili glasilo, ki živi še danes. Lepo je bilo slišati, kako so potekali začetki Spatule, koliko navdušenja, improvizacije in iskrenega veselja je bilo vloženega v prve številke ter kako je projekt skozi skupno delo povezal uredniški odbor na način, ki je presegel zgolj študentsko sodelovanje.

V pogovoru so se mi pridružile članice prvega uredniškega odbora Spatule: mag. Petra Šolar Bavdaž, takratna glavna urednica, danes zaposlena na medicinskem oddelku podjetja Bayer, kjer je odgovorna za več zdravil; izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički, ki jo številni študenti FFA že zelo dobro poznajo in je na fakulteti zaposlena že vrsto let, trenutno kot profesorica, svojo pot pa je začela kot mlada raziskovalka; dr. Irena Prodan Žitnik, ki je bila pred tem kar 20 let sodelavka UL FFA, zadnji dve leti pa je zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, na Kliničnem inštitutu za klinično kemijo in biokemijo, v Laboratoriju za translacijsko metabolomiko, proteomiko in določanje zdravil – laboratoriju z imenom, ki je, kot je v šali povedala sama, še daljše od imena inštituta. Članica prvega uredniškega odbora je bila tudi mag. Petja Šepic, danes zaposlena v Leku, ki se nam na žalost ni mogla pridružiti. Že kmalu po začetku pogovora je postalo jasno, da Spatula zanje ni bila zgolj projekt, temveč prostor povezovanja, ustvarjalnosti in prijateljstva. Del uredniškega odbora, ki se mi je pridružil na intervjuju, mi je povedal ogromno ne le o tem, kako je Spatula nastajala, temveč tudi o tem, kako jih je skupno delo zbližalo. Dejstvo, da so dobre prijateljice še danes, pove morda več kot katerakoli anekdota. Smeha med intervjujem ni manjkalo, spomini pa so prihajali drug za drugim.

Kako je nastala Spatula? Od kod ime Spatula in uvodni stavek »Bolje spatula v žepu kot terilnica na glavi!«?

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Na to vprašanje bo Irena najbolje odgovorila, ker se tega najbolj spomni. Med pripravo na intervju smo namreč ugotovile, da smo veliko stvari že pozabile, Irena pa ima res najboljši spomin.

Dr. Irena Prodan Žitnik: Spatula je nastala tako, da nas je Petra, takratna glavna urednica, dobesedno »nabrala« skupaj. Sama ideja o glasilu je prišla iz študentske sekcije, čeprav danes ne vemo več natančno, od koga. Petra je bila tista, ki je idejo zagrabila in okoli sebe zbrala uredniški odbor.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: V Dairy Queenu, ki je bil v današnjih prostorih trgovine Zara nasproti Name, smo imeli polformalne sestanke študentske sekcije in tam se je pojavila tudi ideja o Spatuli. Takrat so me vprašali, ali bi bila pripravljena prevzeti vlogo urednice. Prijateljice so povabilo v uredniški odbor takoj sprejele, hitro pa so se začele rojevati ideje.

Dr. Irena Prodan Žitnik: Kar se tiče imena, sva se z Natašo resno lotili razmišljanja o naslovu med predavanji oziroma med odmori. Spomnim se, da je ideja padla v predavalnici P2.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Naj poudarim, da ne podpiramo tega, da študentje klepetajo med predavanji – ampak se pa seveda to dogaja (smeh).

Dr. Irena Prodan Žitnik: Mislim, da je bilo na predavanjih iz farmacevtske kemije III pri profesorju Pečarju, v tretjem letniku. Ena od idej je bila Spatula, drugih pa se danes sploh ne spomnim več. Če se prav spomnim, je bilo ime Spatula moja ideja, Nataša se je takoj strinjala, slogan pa je nato oblikovala ona.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Zakaj ravno Spatula? Na vajah se nam je pogosto zgodilo, da je kdo nehote odnesel

spatulo domov v žepu halje, ker je bila majhna in si jo preprosto pozabil. Potem si doma ugotovil: »Joj, spet spatula v žepu!« Meni se je to dogajalo zelo pogosto, od tod tudi prvi del slogana, torej Bolje spatula v žepu … Nato sem razmišljala naprej in dodala še del … kot terilnica na glavi. Takrat se nam je to zdelo neznansko smešno. Pomembno je poudariti, da vsega skupaj nismo jemali tako zelo resno – glavno nam je bilo, da se imamo lepo, da se zabavamo in da v tem uživamo.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Nobena izmed nas ni imela predhodnih izkušenj z novinarstvom. Bile smo študentke farmacije, Spatula pa je bila sprva ideja za pet minut. Nato smo se zbrale, se dela lotile tudi zelo resno in se pri tem ogromno smejale –takrat in še danes.

Kaj vas je takrat, poleg tega, da ste bile že takrat zelo dobre prijateljice, motiviralo k ustanovitvi in sodelovanju v uredniškem odboru?

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Morda »pridružile« ni prava beseda, saj smo uredniški odbor pravzaprav ustanovile same.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Mogoče smo imele v času študija preprosto preveč časa (smeh).

Mag. Petra Šolar Bavdaž: No, morda vsaj v tistem mesecu (smeh).

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Res je – nekaj si pač moral imeti zraven, nekaj za popestritev študija.

Dr. Irena Prodan Žitnik: Zdela se nam je dobra ideja, nekaj novega, česar prej ni bilo. Pred Spatulo je sicer obstajal Orior, vendar je bil ta bistveno pred našim časom, približno deset let prej.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Orior pa za razliko od Spatule ni trajal prav dolgo. Prav zato smo še toliko bolj navdušene, da Spatula še danes obstaja in redno izhaja.

Kako ste se lotile priprave prve številke – od kod ideje za rubrike, vsebino, slog in izbor piscev?

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Še preden smo sploh začele pisati, sem morala najprej urediti formalni del. Poklicala sem na ministrstvo in se pozanimala, kaj sploh potrebujemo za izdajanje glasila. Prevezali so me približno desetkrat, preden sem dobila konkretne informacije. Po vpisu v register javnih glasil je sledilo še nekaj drugih formalnosti, ki jih je bilo treba urediti, preden smo lahko sploh začele izdajati Spatulo.

Drugi pomemben vidik so bile finance – potrebovale smo sponzorja za kritje stroškov tiska in oblikovanja. Obrnile smo se na Študentsko organizacijo (ŠOU), ki je financirala prvo številko. Sočasno pa smo se na sestankih dogovarjale, kakšno vsebino bomo vključile. Ti sestanki so potekali v Grobnici. Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Grobnica je bil prostor v kleti starega dela fakultete. Pred laboratorijem za tehnologijo so bile krožne stopnice, ki so vodile navzdol v majhno sobico, ki smo jo poimenovale Grobnica, ker je bila temna, s slabim zrakom in precej neudobna. Takrat so bili tam študentski prostori – danes imate bistveno lepšo sobico. Prav tam smo se dobivale, veliko smejale, na ta prostor imam v resnici zelo lepe spomine. V Spatulo smo poskušale vključiti teme, ki so se nam zdele zanimive in predvsem zabavne.

Dr. Irena Prodan Žitnik: Ena od rubrik je bila skupna rubrika z Natašo – Horoskop. Pri njenem ustvarjanju sva se res zelo nasmejali.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Večino prve številke smo pripravile same – skoraj vsi prispevki so bili naši. K pomoči smo pritegnile tudi družinske člane in prijatelje, ki so nam pomagali pri posameznih delih.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Pri prvi številki se še posebej spomnim naslovne fotografije. Nastala je na našem balkonu, posnel pa jo je moj oče, ki je amaterski fotograf. Spatule nam je posodil prof. dr. Stanko Gobec, ki je bil takrat asistent – tiste, ki so še ostale in jih nismo po pomoti odnesli domov v žepih (smeh). Pomagali so prijatelji in družina; skratka, prva številka je bila res zelo amaterska. Danes je Spatula na povsem drugem, veliko višjem nivoju. Takrat si osebno nisem predstavljala, da bo obstajala še osemindvajset let. Sta si vidve?

Mag. Petra Šolar Bavdaž in dr. Irena Prodan Žitnik: Ne. Kakšni so bili pri vašem ustvarjanju največji izzivi in kako ste sodelovale kot ekipa?

Dr. Irena Prodan Žitnik: Celoten projekt smo vzele predvsem kot nekaj zabavnega, kot nekaj, v čemer bomo uživale in kar nam bo v veselje.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Res pa je, da je Petra prevzela velik del odgovornosti, predvsem vse formalnosti z ministrstvom in kasneje tudi dogovarjanje s sponzorji. Ostale smo se bolj osredotočile na vsebinski del. Meni so bile te vsebinske naloge zelo zabavne in mi nikoli niso predstavljale bremena. Pri prvi številki smo morale veliko stvari narediti same, kasneje pa smo v delo postopoma pritegnile tudi druge sodelavce. Kot ekipa smo delovale odlično, nikoli se nismo sprle ali imele resnejših nesoglasij.

Kakšni so bili občutki ob izidu prve številke in kako je bila Spatula takrat sprejeta med študenti ter profesorji?

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Občutek je bil res neverjeten. Ko smo prvo številko končno držale v rokah, je bilo prav: »Uau, tukaj je!« Prvo številko sem z velikim veseljem poslala tudi gimnazijski profesorici slovenščine, ki z mojimi spisi ni bila nikoli preveč zadovoljna. Odgovora sicer nisem nikoli dobila.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Petra je kot urednica takrat prejela tudi pohvalo takratnega dekana Stanka Pečarja, ki se je zahvalil njej in celotnemu uredniškemu odboru. Spatula je bila zelo dobro sprejeta tako med študenti kot s strani vodstva fakultete.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Kasneje, v tretji številki, je profesor Pečar prispeval tudi svoj članek.

Ste skozi leta spremljale razvoj Spatule? Kako danes gledate na to glasilo in ali se vam zdi pomembno, da je ŠSSFD vsa ta leta ohranjala Spatulo?

Dr. Irena Prodan Žitnik: Dokler sem bila zaposlena na fakulteti, sem prebrala vsako številko in bila vsakič znova navdušena. Še danes, ko pridem na fakulteto, vedno pogledam, ali je kje na voljo kakšen izvod, in ga z veseljem vzamem.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Sama je nisem spremljala tako pogosto, nas je pa Nataša redno obveščala, da Spatula še vedno

obstaja. Vsakič se mi je to zdelo nekaj res posebnega in, po pravici povedano, zelo lepo.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Jaz jo spremljam ves čas, ker sem še vedno na fakulteti in je to verjetno tudi lažje. Vedno sem bila navdušena, da Spatula še obstaja, in iskreno bi rada čestitala trenutnemu ter vsem prejšnjim uredniškim odborom, da jim uspeva ohranjati glasilo in ga iz leta v leto nadgrajevati. Vsebine so vedno boljše, grafična podoba boljša, celoten vtis pa zelo profesionalen.

Dr. Irena Prodan Žitnik: Tudi članki so danes na bistveno višjem nivoju. So recenzirani, česar mi na začetku nismo imeli.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: To je res zelo pohvalno. Občasno tudi sama recenziram kakšen članek, če me študentje prosijo za pomoč. Razvoj revije sem večinoma spremljala nekoliko od strani in se v delo uredništva nisem neposredno vmešavala.

Je vaše članstvo v uredniškem odboru na kakršen koli način vplivalo na zaključek vašega študija in vašo kasnejšo karierno pot?

Dr. Irena Prodan Žitnik: Pri meni ne.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Težko bi rekla, da je imelo neposreden vpliv. Po treh številkah smo z delom zaključile, v tem času pa sem začela sodelovati s študentsko organizacijo pri različnih projektih. Morda je imelo to določen vpliv na nadaljnje vključevanje v projekte, na samo kariero pa ne bi rekla, da je neposredno vplivalo.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Mogoče nam je sodelovanje odprlo vrata in vzbudilo interes za delo na drugih projektih. S Petro sva denimo kasneje sodelovali pri projektu ŠOU Turizem in pri različnih kampanjah. Danes sem urednica v dveh tujih revijah z dejavnikom vpliva. Ne vem, ali je to neposredno povezano s Spatulo, so pa bile te izkušnje iz študentskih let gotovo pomemben del mojega razvoja.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: Zagotovo smo se ogromno naučile in pridobile veliko izkušenj, ki ti kasneje pridejo prav, morda v povsem drugih okoliščinah. Če ne drugega, so ostali zelo lepi spomini.

Dr. Irena Prodan Žitnik: Spatula nas je v resnici najbolj povezala.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Takrat smo se verjetno najbolj naučile delovati kot ekipa. Predvsem pa smo se imele odlično, se veliko smejale in v tem res uživale.

Če bi danes sedele z uredniškim odborom Spatule ali s študenti FFA, kakšne nasvete, predloge ali misli bi jim namenile?

Dr. Irena Prodan Žitnik: Nataša, boš ti odgovorila na to vprašanje? Vedno si dobra pri takšnih zaključnih mislih.

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Predvsem bi rada povedala, da sem izjemno ponosna in vesela, da Spatula še vedno obstaja. Zdi se mi, da je postala pomemben povezovalni člen med številnimi generacijami študentov FFA in da je prispevala h krepitvi občutka pripadnosti in zavesti, da si del te fakultete.

Zelo sem zadovoljna, ne le zato, ker so študentje Spatulo ohranili, temveč ker so jo tudi vsebinsko in kakovostno nadgradili. Danes imate poleg nje še Placebo, strokovno revijo, ki izhaja enkrat letno. Skratka, res sem zelo ponosna in vesela, da Spatula še vedno živi. Ob tem pa mora nujno iziti vsaj še sto številk Spatule in prosim, obvezno morate nazaj uvesti horoskop in druge zabavne retro rubrike.

Dr. Irena Prodan Žitnik: In za 200. številko nas morate spet povabiti na intervju …

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: … če bomo seveda še žive (smeh).

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički: Kar se tiče nasvetov: odlično je, da ste organizirani, a hkrati ne bodite preveč, ker takrat stvari hitro izgubijo zabavnost. Pomembno je, da ste sproščeni, da ostanete to, kar ste, in da sebe ne jemljete preveč resno. Delajte nekaj, kar bo imelo vpliv na vas in na prihodnje generacije, a ne pozabite se ob tem tudi zabavati. Študentska leta so res najlepša leta, in to boste zares spoznali šele, ko boste enkrat v službi, zato uživajte, kolikor se le da.

Mag. Petra Šolar Bavdaž: V vsem, kar delate, uživajte. In ne glede na to, s čim se ukvarjate, na to nikoli ne pozabite.

Intervju s predsednikom SFD: prof.

dr. Marko Anderluh, mag. farm.

Avtorica: Pia Planinšek, 2. letnik S2 LBM

V tokratni številki smo imeli čast gostiti prof. dr. Marka Anderluha, mag. farm., dolgoletnega člana farmacevtske akademske stroke. Spatula – glasilo ŠSSFD – je prvo izdajo doživela prav v času njegovega študija na FFA, s tokratno izdajo pa praznuje jubilejno številko, kar tej priložnosti daje še dodatno simboliko. Prof. Anderluh je imel v svoji karieri številne vloge: bil je študent, asistent, raziskovalec, profesor, prodekan in predsednik SFD ter v vsaki od njih pustil pomemben pečat. Njegova predanost področju farmacije ter zaupanje in ugled, ki ju uživa v stroki, so bili letos ponovno potrjeni, ko je bil že tretjič zapored izvoljen na mesto predsednika SFD. Njegova pot, vrednote in dosežki mnogim med nami predstavljajo zgled – ideal, h kateremu stremimo kot prihodnji farmacevti, raziskovalci in člani stroke. Zelo sem hvaležna, da se je odzval na naše vabilo in delil z nami vpogled v svet akademske in strokovne farmacije, v svoje osebne izkušnje ter v to, kako vidi vlogo in pomen ŠSSFD danes. Upam, da bo spodnji intervju vsaj malce potešil vašo radovednost in vam približal človeka, ki sooblikuje našo stroko in ji daje zelo pomemben glas.

Ste že dolgoletni član akademskega okolja in večina študentov vas pozna kot profesorja s Katedre za farmacevtsko kemijo. Bi lahko za naše bralce povedali malo več o raziskovalnem področju, s katerim se trenutno najbolj ukvarjate?

Na srečo ali na žalost je raziskovalnih področij, s katerimi se ukvarjam, več. Kolega prof. Jakopin me je opisal kot »ruski bife« ali »švedsko mizo«, saj dostikrat zagrabim za različna raziskovalna področja, kamor me pač pot ali raziskovalna sla ponese. Vseeno večji del svojih mentalno-raziskovalnih kapacitet trenutno posvečam študiju sinteze ogljikovih hidratov in sinteze ligandov za lektine (receptorje za ogljikohidratna zaporedja, na primer galektin-8) ter zaviralcev različnih glikoziltransferaz (fukozil in sialiltransferaz). Področje glikobiologije se mi zdi izjemno zanimivo, saj je vpleteno v številna prepoznavanja in komunikacijo med celicami, a za razliko od peptidnih hormonov, proteinov ali DNA ni podvrženo sintezi oziroma replikaciji na osnovi neke kode ali šablone. Namesto tega so struktura in kompleksnost celičnega glikokaliksa ter glikozilacija znotrajceličnih proteinov posledica vpliva številnih genetskih in fenotipskih vplivov (včasih tudi prehrane). Modulacija takšnih procesov zahteva rahlo drugačne konceptualne pristope pri snovanju funkcijskih testov za dokazovanje učinkov. Prav tako je sama glikokemija, torej organska sinteza ogljikovih hidratov, povsem svoje področje in ima svoje zakonitosti. Ta nepopisanost področja me zares intrigira in je odlično igrišče za nekatere povsem nepričakovane rezultate. Ti so včasih tudi neželeni, a to je pač del vsake raziskovalne zgodbe. Zato je toliko slajše, če odkrijete nekaj konceptualno povsem novega. Zadnjih nekaj let pa del svojega časa namenjam tudi področju radiofarmakov, še posebej tistih za diagnostične namene, in področju

zaviralcev bakterijskih topoizomeraz.

Kateri osebni raziskovalni dosežek vam osebno pomeni največ in zakaj?

Kaj je to dosežek? Je to nagrada, uspeh v laboratoriju, končni izdelek, ki je običajno nek članek? Dosežek zame ni nujno nagrada ali formalno priznanje, čeprav sem prejemnik Zoisovega priznanja. Meni osebno je dosežek nekaj, kar ti ali tvoji doktorandi ugotovijo v laboratoriju med raziskovanjem. Izpostavil bi dva članka, ki sta del mojih največjih dosežkov: v Nature Communications, v članku glavne avtorice dr. Anje Kolarič Potent DNA gyrase inhibitors bind asymmetrically to their target using symmetrical bifurcated halogen bonds, smo kot prvi na svetu ugotovili obstoj posebnih interakcij – simetrične razcepljene halogenske vezi. Hkrati smo v istem članku prvi nedvoumno potrdili katalitični mehanizem DNA-giraze iz S. aureus. Ko ugotoviš nekaj takšnega, sem vsaj jaz doživel neko posebno zadoščenje, ko se ti odkrivajo stvari, ki so bile do zdaj popolnoma neodkrite in pred tabo tega nihče ni videl – poteši tvojo raziskovalno nečimrnost (kako sam sebe doživljaš kot znanstvenika) in dobiš nekakšno samopotrditev, da si sposoben pomembnih znanstvenih prebojev.

Drug primer pa je članek oziroma delo v Communications Chemistry iz Nature skupine, kjer je prvi avtor dr. Edvin Purič Nanomolar inhibitor of the galectin-8 N-terminal domain binds via a non-canonical cation-π interaction, ki govori o prvih nanomolarnih zaviralcih galektina-8. V tem članku smo prav tako kot prvi ugotovili obstoj posebnih kation–π interakcij, in sicer med alkini in stransko verigo arginina.

V zadnjem času sem se torej nehote specializiral za interakcije

med ligandi in makromolekulami.

Poleg akademskega udejstvovanja ste zdaj že tretji mandat zapored predsednik SFD. Kako SFD povezuje farmacevte z različnih področij in kaj po vašem mnenju pomeni biti del te skupnosti?

SFD povezuje farmacevte na zelo naraven in hkrati izjemno učinkovit način. Pod eno streho združujemo strokovnjake z vseh področij farmacije – od javnih in bolnišničnih lekarn, industrije in regulatornih organov do akademskega in raziskovalnega okolja. Naša osnovna vloga je ustvarjati prostor, kjer se izkušnje, pristopi in znanje različnih poklicnih okolij srečujejo, dopolnjujejo in krepijo. Tako gradimo stroko, ki je povezana, kompetentna in odzivna na izzive časa. Pomemben del tega povezovanja so strokovne sekcije, redna izobraževanja, strokovni posveti in simpoziji, ki pogosto prinašajo tudi licenčne točke LZS. Farmacevtom omogočajo, da ostajajo v stiku z novostmi, nadgrajujejo svoje kompetence in hkrati izpolnjujejo zakonske zahteve stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Člani imajo dostop do aktualnih strokovnih in znanstvenih vsebin (letni simpozij, srečanja sekcij) ter možnost sodelovanja pri oblikovanju strokovnih smernic in aktivnega sooblikovanja razvoja farmacevtske stroke v Sloveniji. Eden najboljših primerov uspešnega sodelovanja so znanstvene sekcije, ki skupaj skrbijo za članstvo v EUFEPS, organizirajo skupne občne zbore in predlagajo kandidate za društvena priznanja. A društvo ne gradi le strokovne, temveč tudi človeške vezi med nami. Ko se vidiš v okolju zunaj svojega osnovnega delovnega mesta, začneš stroko doživljati tudi skozi bolj človeški in socialni vidik. Dogodki, kot so FarmaSki, martinovanje, Farma jesen, Farma ples in novoletna druženja nas povezujejo na način, kjer ni hierarhije – vsi smo enakovredni člani iste skupnosti. To so trenutki, ko prosti čas preživljamo skupaj in krepimo stroko tako, da krepimo odnose med nami, kot tim. Društvo pa nam omogoča tudi večjo prepoznavnost v širši javnosti. Na organizacijski ravni nam daje prostor, da smo enakovreden partner drugim strokam. Tako 2. decembra skupaj z zdravniškimi društvi organiziramo dogodek Z roko v roki, kjer smo obravnavali tematiko konoplje. Letni simpozij ob skupščini SFD ostaja krovni in vrhunski dogodek SFD, ki vsako leto združi več kot 400 udeležencev, predstavi vrhunske strokovne in znanstvene dosežke ter odpre prostor za razpravo o perečih strokovnih vprašanjih. Letos bomo na simpoziju v Portorožu tematiko razširili tudi na etična vprašanja v povezavi s paliativno oskrbo, ki so tesno prepletena z aktualnimi družbenimi razpravami, saj poskušamo vedno biti v stiku s časom.

ŠSSFD je pomemben del društva. Kako kot predsednik gledate na njen pomen v celotni strukturi SFD? Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da so študenti aktivni že v času študija?

ŠSSFD je sekcija znotraj SFD – je njen »kanal« za povezovanje študentov z matično strokovno organizacijo, licenciran prek SFD. Kakšen je pomen ŠSSFD? Sicer gre za manjšo sekcijo v okviru SFD, ki kot celota šteje več kot 3600 članov. In vendar ni vse v številkah. Študentov na UL FFA je okoli 1500 in vsi študentje, povezani s farmacijo, imajo prek sekcije neposredno povezavo do delovanja krovnega strokovnega društva, kar SFD je. Toda aktivno udejstvovanje v ŠSSFD ni namenjeno le rabi prostega časa za strokovne namene, temveč tudi začrta poklicno pot: recimo med člani ožjega vodstva ŠSSFD v letih 1997–1998 so bili Mitja Kos, Natalija Zajc (vodja skupine na Oddelku

za farmacevtsko tehnologijo, v Razvoju in raziskavah zdravil) in Mojca Kerec (takrat še ne Kos), v uredniškem odboru Spatule pa so sodelovali Nataša Karas, Bojan Doljak. Poglejte, kje so ti ljudje danes – sam bi jih opisal kot prvake stroke.

Dejavnosti študentov so izjemno pomembne z dveh vidikov. Prvi vidik je vidik fakultetotvornosti in pripadnosti stroki. Morda se na prvi pogled vprašate, kaj sploh lahko prispevate. Študentje ste pomemben del stroke in dogajanja v njej. Vaše trenutno poslanstvo je vezano predvsem na matično institucijo (torej fakulteto) in niste zgolj nemi opazovalec njenega obstoja. Primer, kako lahko študentje ključno prispevajo k delovanju in obstoju fakultete, si lahko preberete v 4. številki Spatule, na 4. in 5. strani – takrat smo študentje naslovili izjemno pomembno pismo predsedniku Vlade RS in tako prispevali k dokončanju del na novem prizidku. Ta je po dolgih letih zavlačevanja zagledal luč sveta leta 2000 (poglejte naslovnico 11. številke Spatule). K fakultetotvornosti in odmevnosti stroke pomembno prispeva tudi mednarodna prepoznavnost Slovenije. Študenti, člani ŠSSFD, ste člani različnih mednarodnih združenj – FIP, IPSF, EPSA –in ste svoj pečat v mednarodni dejavnosti pustili z organizacijo EPSA Letnih kongresov v Portorožu (2003), Kranjski Gori (2017) in Podčetrtku (2023), poleg tega še z dvema poletnima »Univerzama EPSA« in z organizacijo 56. IPSF Svetovnega kongresa v Ljubljani (2010). Danes ste prišli zelo daleč in se na tem področju dogaja veliko več kot v prejšnjih generacijah. Drugi vidik udejstvovanja v ŠSSFD je karierni vidik. Študentska društva in ŠSSFD nudijo razvoj mehkih veščin, ki so manj zastopane v kurikulu EM FAR. Društva nudijo tudi ogromno možnosti stika z alumni, povezovanja s stroko in iskanja praktičnih izkušenj, bodisi iz rok in ust drugih kolegov ali kar iz lastnih izkušenj. Odličen primer, kako lahko študentje aktivno uporabijo članstvo v ŠSSFD in drugih študentskih organizacijah, je predstavljen v Farmacevtskem vestniku leta 2020, v prispevku z naslovom KAKO Z OBŠTUDIJSKIMI DEJAVNOSTMI DO BOLJŠIH KARIERNIH PRILOŽNOSTI?, ki sta ga napisala Nuša Japelj in Anže Zidar. V moji generaciji tega ni bilo, in to je nekaj, kar ŠSSFD danes omogoča vsem študentom, medtem ko morda to na drugih fakultetah ne obstaja v tako organizirani obliki – ne samo pripadnost, ampak tudi organizacija dogodkov. Ste bili v študentskih letih sami kakor koli vključeni v ŠSSFD ali dejavnosti SFD? Je kakšen dogodek ali izkušnja, ki vam je najbolj ostala v spominu?

V študentskih letih sem sodeloval v nekaterih aktivnostih ŠSSFD, čeprav moram priznati, da nisem bil med najbolj aktivnimi – takrat sem se namreč posvečal študiju, raziskovanju, igral pa sem tudi v bendu, ki smo ga ustvarili skupaj s kolegi iz farmacije, kot bas kitarist. Zelo lep spomin imam na motivacijski vikend leta 1998 v Javorniškem Rovtu, mislim, da je bil to celo prvi motivacijski vikend. Moj sostanovalec Andrej Pučnik, mag. farm., je bil v tistem času močno vpet v delovanje EPSA in je sodeloval tudi pri Prostoralu, EPSA pa je imela sedež na Nizozemskem. Spominjam se, da sva enkrat z avtomobilom naredila več kot 1000 km in 12 ur dolgo pot do Haaga, kjer je bil sedež EPSA. V Haag sva prispela dopoldan in predstavljate si lahko, kako je izgledala najina pot. Sodeloval sem tudi pri izvedbi manjših projektov v okviru ŠSSFD, vendar moram odkrito priznati, da moja udeležba v aktivnostih SFD v študentskih letih ni bila intenzivna. V tistem času sem bil bolj uporabnik tega, kar je ŠSSFD ponujal, kot pa aktivni soustvarjalec.

Kako iz današnje perspektive ocenjujete razvoj ŠSSFD? Kje vidite največje napredke današnje generacije in ali je vloga študentske sekcije danes drugačna, kot je bila v vašem času? Razvoj ŠSSFD in drugih sorodnih društev je naravnost izjemen. Od nekaj študentov, ki smo se zbrali v predavalnici P2 in smo komaj napolnili dve vrsti, je celotna ekipa zrasla ne le številčno, temveč predvsem v produktivnosti ter zadanih in doseženih ciljih. Recimo, v mojem času smo bili sposobni organizacije Motivacijskega vikenda, ki še vedno »živi«, a je to bil domet ŠSSFD. V naslednjih letih so se začeli mednarodno udejstvovanje, izid prve številke Spatule in organizacija posameznih dogodkov. Vaš trenutni nabor strokovnih dogodkov je osupljiv – projekti so številni in odlično izpeljani: Interakcija, strokovni večeri in tekmovanja (Mala šola klinike, Zdravila po meri, Svetovanje pacientom, Zdravstveni tim, Inkubator inovativnosti). Zelo pomemben projekt je simpozij ŠSSFD, ki od leta 2015 poteka enkrat letno v jesenskih mesecih in gosti izjemno veliko število študentov. Pravkar ste izpeljali njegovo novo iteracijo in znova sem navdušen nad izvedbo, izbranimi predavatelji, aktualnostjo tem in visokim nivojem celotne organizacije. Vloga današnje generacije pa je podobna kot prej. Še vedno pravim, da sta osnovni funkciji ŠSSFD fakultetotvornost in širjenje pripadnosti stroki. To, kar vas ločuje od preteklih generacij, sta mentaliteta in samozavest. Na primer prej omenjeno pismo predsedniku Vlade RS in oblikovanje »Prostorala« sta bila drzen projekt, ki je presegal povprečje samozavesti študentov tistih generacij. Danes se mi zdi, da je to skorajda pričakovano z vaše strani. Kot primer lahko navedem Stališče študentov FFA glede sprememb pri izvedbi strokovnih izpitov za program enovitega magistrskega študija Farmacija. Ministrstvo za zdravje je tako rekoč čez noč in brez predhodnega dogovora z deležniki, torej UL FFA, sprejelo spremembe Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti. Vaš odgovor je bil spoštljiv, a jasen – zahtevali ste nemoteno dokončanje študija pod pogoji, pod katerimi ste se vpisali. Niste nemi opazovalci dogajanja, temveč jasno veste, kaj želite in ste pripravljeni narediti nekaj več, da dosežemo svojo pravico. Vse to zelo cenim – ne bojite se lažnih avtoritet, kar tudi pokažete. Ste bolj samozavestni, kot je bila recimo moja generacija. In vendar cilj ŠSSFD ostaja enak. Zdi se mi, da vam je bolj jasno, kako doseči ta cilj.

Prostor za izboljšave – z mojega stališča, napol blasfemično povedano – je morda ta, da ste kot organizacija zelo široko razpršeni. Študentu je zato včasih težko spremljati vse aktivnosti, ki jih ponuja ŠSSFD. To ni kritika, bolj opažanje; nekaj, kar je hkrati plus in minus. Všeč mi je, da ste tako koherentni in da imate jasno definirane funkcije, hkrati pa bi kot nasvet dodal: ne pozabiti na študij. Kar mene osebno definira, je raziskovalno delo, in zavedam se, da v tem smislu študentje še ne morete enakovredno prispevati – ker šele začenjate svojo pot. To ni mišljeno kot kritika, ampak kot poudarek, da ima pedagoški kader fakultete tukaj več izkušenj, več »kilometrine«. Zato bi vas rad spodbudil: če vas kar koli zanima, če vas zamika raziskovanje ali vas pritegne kakšna tema – ne bojte se vprašati, pristopiti, potrkati na vrata profesorjev. Čeprav se včasih zdi, da smo oddaljeni ali nedostopni, bomo vedno veseli vašega obiska. Če lahko izpostavim eno stvar kot spodbudo za naprej, je to komunikacija z bolj seniorskim delom kadra. Želim vas spodbuditi, da ste še

bolj aktivni v komunikaciji v vseh smereh – tako pedagoški kot raziskovalni. Ta dialog je tisti, ki dolgoročno krepi stroko.

Spatula praznuje 100. številko. Imate za konec še kakšno zaključno misel o Spatuli in sporočilo za naše bralce?

Jubilejna 100. številka Spatule je trenutek, ob katerem se ne morem izogniti osebnemu ponosu. Spatulo spremljam že dolgo – prva številka je izšla leta 1997, v času mojega študija. Takrat je nastal znameniti uvodni stavek: »Bolje spatula v žepu kot terilnica na glavi!« Še vedno se živo spominjam časov, ko je bila Spatula skromen študentski časopis, poln zanosa in svežih idej, a manj strokovno usmerjen. Spominjam se prve številke –izgledala je času in našim takratnim sposobnostim primerno. Programov za grafično oblikovanje praktično ni bilo, oblikovati nekaj takšnega je bilo bistveno težje kot danes, tudi vsebina je bila drugačna. Večinoma je šlo za opise dogodkov: študentskih aktivnosti, obiskov v tujini, EPSA kongresov itd. Manj smo bili strokovno usmerjeni. Razkorak med tem, kaj je študent takrat mislil, da je sposoben, in tem, kar danes zmorete, je ogromen. Imeli smo drugačen občutek o tem, koliko smo sploh vredni kot prihodnji strokovnjaki. Spatula je izjemen kanal, prek katerega to danes dokazujete. Danes pred nami stoji zrela, profesionalna revija z recenziranimi strokovnimi prispevki, ki jo brez zadržkov lahko postavim ob bok tradicionalno priznanim publikacijam. To je vaš dosežek. Če danes odprem Spatulo, v njej najdem vrhunske članke. Publikacija je skozi leta rasla kot dobro vino: najprej živahno, malce »kislo«, z nekaj neprijetnimi aromami, z leti pa dozori v prijeten okus, ki traja še dolgo. Takšna je danes Spatula. Ko berem vaše prispevke, vidim generacijo, ki razmišlja globlje in si predvsem upa več. Včasih me prav prijetno presenetijo prispevki študentov, ki med študijem ne izstopajo, potem pa v obliki odličnega članka pokažejo izjemno širino razmišljanja – tudi v Spatuli. Prav zaradi tega verjamem, da bo prihodnost naše stroke svetla. Sporočilnost Spatule je nekaj, pri čemer morate biti zelo pozorni in se zavedati svoje odgovornosti. S svojimi prispevki vstopate v tisti del stroke, ki znanje razpira, poglablja in kritično presoja, to pa je tudi osnovno poslanstvo pedagoga. Iskrene čestitke ob tej izjemni prelomnici – in hvala, ker z vsakim prispevkom gradite farmacijo, kakršno si želimo vsi.

Kratke novice iz sveta farmacije

Nov mejnik v zdravljenju debelosti – FDA odobrila prvo peroralno tableto za hujšanje

Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) je konec decembra 2025 odobrila prvo peroralno zdravilo na osnovi semaglutida z uradno indikacijo za zdravljenje debelosti. Gre za peroralno tableto, ki predstavlja pomembno prelomnico v farmakoterapiji debelosti. Do sedaj so bile namreč vse odobrene formulacije semaglutida z dokazano učinkovitostjo pri zmanjševanju telesne teže omejene na parenteralne oblike, in sicer v obliki subkutanih injekcij.

Tableta temelji na semaglutidu, aktivni zdravilni učinkovini, ki je agonist receptorjev GLP-1 (glukagonu podoben peptid-1), ki v telesu deluje prek centralnih in perifernih mehanizmov uravnavanja apetita, saj spodbuja občutek sitosti in upočasnjuje praznjenje želodca.

Predstavlja pomemben napredek na področju zdravljenja debelosti, ki je ena najhitreje naraščajočih kroničnih bolezni sodobnega časa. Zahteva trajen in multidisciplinaren pristop, saj poveča tveganje za srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2 in prezgodnjo smrt.

Odobritev temelji na 64-tedenski študiji, na III. fazi kliničnih raziskav, ki je pokazala, da so udeleženci, ki so jemali tableto enkrat na dan, shujšali za povprečno 16,6 % svoje telesne teže v primerjavi z 2,7 % pri tistih, ki so prejemali placebo.

Novo zdravilo vsebuje 25 mg učinkovine semaglutid in je namenjeno enkratnemu dnevnemu jemanju za zdravljenje odraslih bolnikov z debelostjo ali prekomerno težo ob prisotnosti vsaj ene pridružene bolezni, povezane s telesno težo (npr. sladkorna bolezen tipa 2 ali katera od srčno-žilnih bolezni). Te-

Prvo uspešno zdravljenje Huntingtonove bolezni z gensko terapijo

Septembra 2025 je nizozemsko biotehnološko podjetje objavilo pozitivne rezultate ključne študije uporabe AMT-130 pri zdravljenju pacientov s Huntingtonovo boleznijo. Prvotni rezultati so najjasnejši dokaz do zdaj, da je napredovanje bolezni lahko upočasnjeno. V študiji je sodelovalo 29 bolnikov s Huntingtonovo boleznijo v zgodnjih fazah. Pri tistih, ki so prejeli visoke odmerke genske terapije AMT-130, se je napredovanje bolezni v obdobju treh let upočasnilo za 75 % v primerjavi s tistimi v kontrolni skupini (1).

Huntingtonova bolezen je avtosomno dominantno dedovana progresivna nevrodegenerativna bolezen. Povzroča jo ekspanzija CAG trinukleotidnega ponovitvenega zaporedja v genu za protein huntingtin na kromosomu 4. Posledica je sinteza mutiranega huntingtina z različno, nenormalno dolgimi poliglutaminskimi repi na N-terminalnem koncu. Agregati mutiranega proteina se kopičijo v možganih, saj jih ubikvitinsko-proteasomski sistemi ne morejo razgraditi. Pojavljajo se že v zgodnjih fazah bolezni in zavirajo normalno delovanje nevronov. Povzročajo tudi disfunkcijo in smrt nevronov zaradi motenj v proteinskem ravnovesju, transkripciji in mitohondrijski funkciji ter zaradi neposre-

Lara Črnčec, 3. letnik EM FAR

rapija je odobrena za uporabo skupaj s kombinacijo zmanjšanega kaloričnega vnosa hrane in povečane telesne aktivnosti, saj samo jemanje tablete brez spremembe življenjskega sloga ni dovolj učinkovito. Pri večini bolnikov se pričakuje, da bodo učinki trajali le, če tableta postane del dolgoročne terapije.

Z regulatornega vidika je odobritev pomembna tudi zato, ker gre za prvo peroralno zdravilo s semaglutidom, ki ima eksplicitno odobreno indikacijo za zdravljenje debelosti, ne le za sladkorno bolezen tipa 2. To pomeni razširitev terapevtskih možnosti in večjo fleksibilnost pri individualizaciji zdravljenja.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bo peroralna farmacevtska oblika pomembno izboljšala sprejemljivost dolgoročnega zdravljenja, zlasti pri bolnikih, ki so do zdaj odlašali ali se odpovedali zdravljenju zaradi strahu pred iglami. Ta ovira lahko bistveno zmanjša in hkrati prispeva k večji adherenci pacientov zaradi lažjega vsakodnevnega jemanja in širše uporabe zdravila v zgodnejših fazah te kronične in ponavljajoče se bolezni.

VIRI: 1. Novo Nordisk [internet]. 2025 [citirano 9. januarja 2026]. Dostopno na: https://www.novonordisk.com/news-and-media/news-and-ir-materials/ news-details.html

2. Fick M, Sunny M. Reuters [internet]. 2025 [citirano 9. januarja 2026]. Dostopno na: https://www.reuters.com/sustainability/boards-policy-regulation/novo-nordisk-wins-us-approval-weight-loss-pill-2025-12-22/

3. Reuters T. 1330 & 101.5 WHBL [internet]. 2025 [citirano 9. januarja 2026]. Dostopno na: https://whbl.com/2025/12/22/novo-nordisk-wins-us-approval-for-weight-loss-pill/

4. Drugs.com [internet]. 2025 [citirano 9. januarja 2026]. Dostopno na: https://www. drugs.com/news/monthly-news-roundup-december-2025-128167.html

dne toksičnosti proteina. Tipični simptomi bolezni so horea (neprostovoljno, hitro, sunkovito, nepredvidljivo gibanje), neusklajenost gibov, kognitivni upad in vedenjske težave (2–4).

AMT-130 je genska terapija, ki uporablja mikroRNA (miRNA) za ustavitev sinteze huntingtina. Sama aplikacija zdravljenja je dokaj invazivna, saj je potreben nevrokirurški poseg, pri katerem se terapija počasi aplicira v corpus striatum – del možganov, ki ima ključno vlogo pri nadzoru prostovoljnih gibov, motoričnem učenju, kognitivnih in čustvenih funkcijah ter je hkrati med prvimi in najbolj prizadetimi pri Huntingtonovi bolezni. AMT-130 je sestavljen iz dveh glavnih komponent: vektorja in gena, ki kodira miRNA. Vektor je adeno-asociirani virus, ki ne povzroča bolezni. Ta dostavi gen za miRNA, ki po svoji sintezi prepozna in se veže na gen za protein huntingtin. S svojo vezavo zmanjša tako sintezo normalnega kot mutiranega huntingtina (5, 6).

V primeru vpeljave v klinično prakso bi bila taka terapija izjemno draga in posledično nedostopna za splošno populacijo. Prav težave z dostopnostjo bi lahko spremljale tudi

Ema Lora Solina, 3. letnik S1 LBM

tisto, kar številni raziskovalci vidijo kot naslednji velik preboj v zdravljenju Huntingtonove bolezni: terapije, ki temeljijo na CRISPR in drugih tehnologijah za urejanje genov ter bi v prihodnosti ponudile trajnejšo, morda celo dokončno ozdravitev (1).

Sposobnost terapije AMT-130, da upočasni napredovanje bolezni za približno tri četrtine, spodbuja raziskovalce dednih bolezni k razmišljanju o prihodnosti, v kateri genetska obsodba postane obvladljivo, celo ozdravljivo stanje (1).

VIRI: 1. Dolgin E. Huntington’s disease treated for first time using gene therapy. Nature. 25. september 2025; 646(8083): 15.

2. Roze E, Saudou F, Caboche J. Pathophysiology of Huntington’s disease: from huntingtin functions to potential treatments. Curr Opin Neurol. avgust 2008; 21(4): 497.

3. McColgan P, Tabrizi SJ. Huntington’s disease: a clinical review. Eur J Neurol. 2018; 25(1): 24–34.

4. Walker FO. Huntington’s disease. The Lancet. 20. januar 2007; 369(9557): 218–28.

5. uniQure. uniQure. [citirano 10. decembra 2025]. Phase I/II Clinical Trial of AMT-130 | Programs & Pipeline. Dostopno na: https://www.uniqure.com/programs-pipeline/phase-1-2-clinical-trial-of-amt-130

6. Báez-Mendoza R, Schultz W. The role of the striatum in social behavior. Front Neurosci. 10. december 2013; 7: 233.

Novo zdravilo za upočasnitev razvoja diabetesa tipa 1

V sredini novembra 2025 je Evropska agencija za zdravila (EMA) priporočila odobritev dovoljenja za promet z zdravilom, ki vsebuje teplizumab, za upočasnitev razvoja tretje faze sladkorne bolezni tipa 1 pri odraslih in otrocih, starejših od 8 let, z drugo fazo diabetesa tipa 1.

Sladkorna bolezen tipa 1 je kronična avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem telesa uniči beta celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin. Pogosto se začne v otroštvu, vendar se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju. Bolezen se razvija v treh fazah, simptomi pa se običajno pojavijo v tretji fazi, ko so za uravnavanje ravni glukoze v krvi potrebne vsakodnevne injekcije inzulina. V Evropski uniji trenutno ni odobrenih oblik zdravljenja, ki bi pozdravile ali upočasnile razvoj diabetesa tipa 1.

Aktivna učinkovina zdravila je teplizumab, protitelo, ki upočasni napredovanje bolezni tako, da zmanjšuje hitrost samouničevanja bolnikovih celic trebušne slinavke. Zdravilo se aplicira z intravensko infuzijo enkrat na dan 14 zaporednih dni.

Priporočilo za odobritev zdravila temelji na rezultatih klinične raziskave, ki je vključevala 76 bolnikov z drugo fazo sladkorne

Odstranitev tumorskih glikanov kot strategija za okrepitev imunoterapije

Eden od največjih ciljev pri zdravljenju raka je naučiti imunski sistem, da prepozna tumorske celice in jih uniči. Raziskovalna skupina MIT in Univerze Stanford je razvila novo tehniko, namenjeno spodbujanju imunskega sistema k boju proti tumorskim celicam.

Tumorji se pred imunskim sistemom zaščitijo s plastjo sladkorjev oziroma glikanov na površini celice. Ugotovili so, da se lahko z blokiranjem teh glikanov s proteini, imenovanimi lektini, močno okrepi imunski sistem. Da bi to omogočili, so ustvarili večfunkcionalne molekule, imenovane AbLecs, ki združujejo lektin s protitelesom, ki se veže na tumorje. Glikani se pojavljajo na skoraj vseh živih celicah, vendar se na tumorskih celicah pojavljajo različice, ki jih na zdravih celicah ni. Številni tumorsko specifični glikani vsebujejo sialno kislino, ki se veže na lektinske receptorje (Siglec) na imunskih celicah in s tem oslabi imunski odziv. Da bi rešili ta problem, so uporabili protitelesa kot nosilce in s tem spodbudili učinkovitejši prenos lektina do tumorskih celic. Protitelo cilja tumorske celice, in ko prispe na cilj, se pritrjeni lektin veže s sialno kislino. S tem prepreči, da bi se sialna kislina vezala na receptorje Siglec

Lea Godec, 1. letnik EM FAR

bolezni tipa 1. Povprečen čas za razvoj tretje faze diabetesa tipa 1 je bil pri bolnikih, ki so prejemali teplizumab, 50 mesecev, pri bolnikih, ki so prejemali placebo, pa 25 mesecev. Med študijo je 20 (45 %) od 44 bolnikov, zdravljenih s teplizumabom, razvilo sladkorno bolezen tipa 1, v primerjavi s 23 (72 %) od 32 bolnikov, ki so prejemali placebo. Poleg tega rezultati več drugih raziskav kažejo, da je zdravljenje s teplizumabom v primerjavi z zdravljenjem s placebom bistveno ohranilo delovanje beta celic trebušne slinavke.

Najpogostejši stranski učinki zdravljenja z novim zdravilom so bili nizke vrednosti različnih vrst belih krvnih celic (limfocitov, levkocitov in nevtrofilcev) ter pojav izpuščajev. Najpogostejša resna neželena reakcija, o kateri so poročali pri 2 % bolnikov, je bil sindrom sproščanja citokinov, stanje, ki povzroča vročino, bruhanje, težko dihanje, glavobol in nizek krvni tlak.

VIR: First-in-class treatment to delay onset of type 1 diabetes [Internet][citirano 5. 1. 2026]. Dostopno na: https://www.ema.europa.eu/en/news/first-class-treatment-delay-onset-type-1-diabetes

Liza Gačević, 4. letnik EM FAR

na imunskih celicah, kar imunskim celicam omogoči napad na tumor.

Za študijo so uporabili trastuzumab, protitelo, ki se veže na HER2. Da bi ustvarili AbLec, so eno roko protitelesa nadomestili z lektinom, pri čemer so ciljali na Siglec-7 ali Siglec-9. V laboratorijskih poskusih s kultiviranimi celicami je ta AbLec spremenil vedenje imunskih celic in jih spodbudil, da so napadle in uničile tumorske celice. AbLec so testirali tudi na miših, ki so bile gensko spremenjene, da izražajo človeške receptorje Siglec in človeške protitelesne receptorje. Po tem, ko so mišim vnesli tumorske celice, ki so tvorile pljučne metastaze, je zdravljenje z AbLecom privedlo do manj pljučnih metastaz kot pri zdravljenju samo s trastuzumabom. Prav tako so dokazali, da je pristop prilagodljiv: mogoče je zamenjati različna protitelesa, usmerjena v tumorje, prav tako se lahko zamenja tudi lektinski del in tako cilja na druge imunosupresivne glikane.

VIR: Massachusetts Institute of Technology [internet]. 23. december 2025. [citirano 3. januarja 2026]. Dostopno na: https://www.sciencedaily.com/releases/2025/12/251222044058.htm

Rentosertib kot primer uporabe umetne inteligence pri razvoju novih zdravilnih učinkovin

Umetna inteligenca je pridobila pomembno vlogo v farmacevtski industriji, tako pri odkrivanju novih zdravilnih učinkovin kot pri končnih kliničnih preskušanjih. Omogoča hitrejši in cenovno ugodnejši razvoj novih zdravilnih učinkovin ter zmanjša človeško delovno obremenitev. Ponavadi celoten proces od odkrivanja do razvoja učinkovine traja več 10 let in stane nekaj milijard evrov, ampak veliko učinkovin še vedno ne prestane druge faze kliničnega preskušanja. Umetna inteligenca se je izkazala za uporabno pri predpostavljanju fizikalno-kemijskih lastnosti, bioaktivnosti in toksičnosti zdravilne učinkovine, prav tako pa pomaga določiti proteinsko strukturo tarče ter interakcije med učinkovino in tarčo (1).

Ameriško biotehnološko podjetje je razvilo prvo z umetno inteligenco zasnovano zdravilo, ki mu je marca 2025 USAN (United States Adopted Names Council) dodelilo uradno generično ime rentosertib. Trenutno je rentosertib v drugi fazi kliničnih preskušanj, kjer se ocenjujeta njegova varnost in učinkovitost (2).

Uporabljal naj bi se za zdravljenje idiopatske pljučne fibroze, pri kateri pride do brazgotinjenja pljučnega tkiva in posledično oteženega dihanja. Med pogostejše simptome spadajo vztrajen suh kašelj, zadihanost, utrujenost ter izguba apetita in telesne mase. Trenutno še ni nobenega zdravila, ki bi to bolezen popolnoma ozdravilo. Za lajšanje simptomov se uporabljajo pirfenidon, ki zmanjša brazgotinjenje pljuč, kisikova maska in

Jerca Gril, 5. letnik EM FAR

v hujših primerih transplantacija pljuč, ki je zaradi majhnega števila donorjev pljuč zelo redka (3).

Rentosertib je prvi primer, kjer sta bili tako učinkovina kot tarča – TNIK (TRAF2 in NCK-interacting kinase) odkriti z uporabo umetne inteligence. Sprva so s programom PandaOmics identificirali TNIK kot potencialno tarčo za zdravljenje idiopatske pljučne fibroze. Platforma Chemistry42 jim je nato ustvarila in optimizirala male molekule, ki se vežejo na TNIK, med njimi je bil tudi rentosertib. S pomočjo umetne inteligence se je proces odkrivanja učinkovine skrajšal na 18 mesecev (2).

Rentosertib je uspešno prestal prvo fazo kliničnega preskušanja, kjer je bil apliciran peroralno ter je dosegel zadovoljivo varnost in ustrezen farmakokinetični profil. Druga faza kliničnega preskušanja je potekala na pacientih, kjer se je učinkovina izkazala za varno v vseh odmerkih in za učinkovito pri pacientih, ki so dobivali najvišji odmerek (60 mg). Pri teh so se po apliciranem odmerku občutno izboljšali simptomi idiopatske pljučne fibroze, posledično pa se je izboljšala tudi kakovost njihovega življenja (2).

VIRI: 1. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC7577280/#sec0020

2. https://www.drugtargetreview.com/news/157365/first-ai-designed-drug-rentosertib-named-by-usan/

3. https://www.nhs.uk/conditions/idiopathic-pulmonary-fibrosis/

Postani del strokovne

ekipe Lekarne Ljubljana

FARMACEVT ZAČETNIK M/Ž

Pridruži se ekipi strokovnih sodelavcev Lekarne Ljubljana, ki z zasledovanjem odličnosti v skrbi za zdravje ljudi in pozornim odzivanjem na potrebe uporabnikov pomembno določa razvoj celotne lekarniške dejavnosti v Sloveniji. V največjem javnem lekarniškem zavodu v Sloveniji zaposlimo farmacevta začetnika (m/ž). Če ste pred kratkim zaključili študij farmacije vas vabimo, da nam pošljete prijavo na delovno mesto. Nudimo vam strokovno uvajanje pod nadzorom magistra farmacije za dobo šestih mesecev, nato pa možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt za nedoločen čas.

PONUJAMO VAM:

• delo v stabilnem in razvojno naravnanem okolju,

• možnost profesionalnega razvoja in izobraževanja,

• možnost zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom,

• delo v organizaciji s pridobljenim polnim certifikatom Družini prijazno podjetje.

Pisne prijave z dokazili nam pošljite po elektronski pošti na naslov: kadri@lekarna-lj.si

Dogajalo se je

Slovenska delegacija na 70. generalni skupščini EPSA v Španiji – letni kongres se leta 2027 vrača v Slovenijo!

Ela Mikulan, Twinnet koordinatorica 2025

Med 19. in 23. novembrom je v Salamanci v Španiji potekala 70. generalna skupščina Evropske zveze študentov farmacije (EPSA), ki jo je spremljal izobraževalni program s poudarkom na temo prihodnosti zdravljenja rakavih obolenj. Dogodka se je udeležilo deset članov slovenske delegacije, ki so se udeležili simpozija in številnih delavnic. Strokovni program je izpostavil najnovejše inovacije na področju zdravljenja raka, ki temeljijo na analizi kakovostno zbranih podatkov, molekularnem modeliranju in sodobnih pristopih za izboljšanje celostne oskrbe bolnikov. Aktivno smo sodelovali tudi na uradnem delu generalne skupščine, kjer sva interese DŠFS kot uradni delegatki zastopali Ana Radić in Ela Mikulan. Poleg dnevnega programa so bili večeri namenjeni mreženju, druženju in plesu ob ritmih španske glasbe. Udeleženci smo imeli priložnost pobliže spoznati špansko kulturo in raziskati zgodovinsko mesto Salamanca, ki slovi po najstarejši univerzi v Španiji, veličastnih katedralah in trgih ter zanimivih muzejih.

Dogodek nam bo ostal v lepem spominu tudi zato, ker smo na skupščini uspešno predstavili in zagovarjali kandidaturo za organizacijo EPSA Letnega kongresa 2027 (angl. Annual Congress 2027). Z velikim veseljem in ponosom sporočamo, da je bil DŠFS soglasno izvoljen za gostitelja EPSA Letnega kongresa 2027, v okviru katerega bomo na Rogli aprila 2027 gostili študente farmacije iz celotne Evrope.

11. simpozij ŠSSFD

Naja Malečkar, koordinatorica strokovnih dogodkov 2025

V soboto, 11. oktobra, je na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani potekal 11. simpozij ŠSSFD Kronične nenalezljive bolezni: izzivi sodobnega časa, namenjen študentom FFA in drugih naravoslovnih smeri. Dogodek je ponudil celosten in interdisciplinaren vpogled v bolezni, ki predstavljajo eno največjih bremen sodobnega javnozdravstvenega sistema.

Simpozij se je začel z uvodnimi nagovori koordinatorice strokovnih dogodkov in vodje simpozija Naje Malečkar ter predsednice ŠSSFD in DŠFS Nastje Emeršič, udeležence pa sta nagovorila tudi prof. dr. Marko Anderluh, predsednik SFD, in izr. prof. dr. Martina Gobec, prodekanja za mednarodno sodelovanje na FFA.

V prvem sklopu predavanj je Katja Čič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje predstavila globalno sliko kroničnih nenalezljivih bolezni in izzive, s katerimi se sooča sodobna družba. Sledilo je predavanje prof. dr. Žige Jakopina s FFA, ki je spregovoril o imunoterapiji raka in možnostih izkoriščanja prirojenega imunskega sistema v boju proti tumorjem.

Drugi sklop je bil posvečen biokemijskim vidikom bolezni in vlogi farmacevta pri njihovem obvladovanju. Prof. dr. Janja Marc je predstavila pomen genetskih raziskav za zgodnejše odkrivanje osteoporoze, izr. prof. dr. Andreja Marn Pernat pa je poudarila pomen pravočasnega odkrivanja in zdravljenja kronične ledvične bolezni. Patricija Dolinar, mag. farm., je udeležencem približala vlogo lekarniškega farmacevta pri

svetovanju, spremljanju terapije in podpori bolnikom s kroničnimi obolenji.

Popoldanski del se je začel s predavanjem prof. dr. Igorja Zupana, kardiologa iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki je predstavil razvoj in prihodnost kardiologije. Nato je Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije predstavilo diagnostiko in zdravljenje pljučne hipertenzije, Aljaž Prevolšek, mag. farm., pa je z udeleženci delil svojo osebno izkušnjo življenja s to boleznijo pred in po presaditvi pljuč.

Strokovni del dogodka se je zaključil z okroglo mizo z naslovom »Od preventive do podpore: obvladovanje kroničnih nenalezljivih bolezni«, ki jo je moderiral dr. Alen Krajnc. Na okrogli mizi se je razpravljalo o pomenu preventive, interdisciplinarnega sodelovanja in celostne podpore bolnikom. Simpozij je študentom omogočil poglobljeno razumevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, razširil njihovo strokovno znanje ter jim ponudil vpogled v pomen sodelovanja različnih strok in vloge farmacevta v sodobnem zdravstvenem sistemu.

Javna kampanja »Farmacevt ni trgovec!«

Viktorija Zavrl, koordinatorica javnih kampanj 2025

V soboto, 4. oktobra 2025, je Prešernov trg med 10. in 15. uro zaživel v znamenju lekarniške stroke. V okviru tretje javne kampanje DŠFS z naslovom »Farmacevt ni trgovec!« so obiskovalci informativne stojnice pobliže spoznali delo lekarniškega farmacevta ter raznolik nabor storitev, ki se izvajajo v lekarni. Na voljo so bile izobraževalne knjižice in interaktivne vsebine, obiskovalci pa so lahko opravili tudi brezplačno merjenje krvnega tlaka in koncentracije glukoze v krvi. Projekt je potekal v sodelovanju s SFD. Magistri farmacije so skupaj s študenti obiskovalcem na razumljiv in strokoven način približali vlogo farmacevta kot zdravstvenega strokovnjaka ter pomen njegovega znanja pri varni in učinkoviti uporabi zdravil.

Javna kampanja se je nadaljevala v ponedeljek, 6. oktobra 2025, na FFA, kjer so imeli študenti priložnost iz prve roke prisluhniti izkušnjam lekarniškega farmacevta. V sklopu kampanje je bil izveden tudi vprašalnik, s katerim smo preverjali poznavanje lekarniških storitev in ugotavljali, na koga se posamezniki obračajo ob vprašanjih, povezanih z zdravili. V dveh dneh je stojnico obiskalo približno 140 ljudi, ki so skozi osebno izkušnjo prepoznali farmacevta kot dostopnega in ključnega člena zdravstvenega sistema.

Alumni druženje 2025

Tjaša Škerl Rifelj, Nina Grum in Nuša Hameršak, članice Nadzornega odbora DŠFS 2025

V petek, 24. oktobra 2025, smo članice Nadzornega odbora DŠFS organizirale tradicionalno alumni druženje, ki vsako leto povezuje generacije bivših in trenutnih društvenikov. Namen takšnih druženj je ohranjanje stikov z alumni DŠFS, ŠSSFD, ŠOFFA in ŠS FFA ter mreženje s trenutnimi aktivnimi člani ekipe.

Tema tokratnega večera je bil pub kviz, kjer so se alumni in društveniki pomerili v svojem znanju iz osmih različnih kategorij, manjkalo pa ni niti nagradno vprašanje o našem Edvardu Farmacevtskem. Po spoprijemanju z vprašanji o športu, ribah in filmih ter tesni bitki za prva tri mesta pa so se udeleženci lahko podružili še ob sproščenem pogovoru.

Zelo smo vesele, da se nas je na druženju zbralo in aktivno sodelovalo kar 27 udeležencev. Upamo, da se nas naslednjič zbere še več.

Alumni druženje je tudi letos med sabo povezalo več generacij društvenikov, ki so si lahko predali nasvete, izkušnje in anekdote iz študentskih let.

Drug Dealer motivacijski vikend 2025

Ela Mikulan, Twinnet koordinatorica 2025

Od petka, 7. novembra, do nedelje, 9. novembra 2025, je potekal dolgo pričakovani Drug Dealer motivacijski vikend. Dogodek je bil odlična priložnost, da se študentje FFA zberemo, povežemo in motiviramo, ne le za študij, temveč tudi za vse, kar se dogaja zunaj zidov naših predavalnic.

V petek smo vikend začeli s spoznavnimi igrami, kjer smo se sprostili, nasmejali in izvedeli marsikatero zanimivo dejstvo drug o drugem. Sobota je bila nekoliko bolj aktivna, saj smo se udeleženci preizkusili v treningu mehkih veščin, nato pa so se v obliki manjših »postaj« predstavili funkcije, projekti in aktivnosti vseh treh entitet Drug Dealerja – DŠFS, ŠOFFA in ŠS FFA. Tudi popoldanske aktivnosti niso bile med dolgočasnimi. Pub kviz v maskah, kjer je moral vsak priti oblečen za napačen dogodek, je bil ena izmed boljših idej naše organizacijske ekipe, ki nam je postregla z veliko smeha. Večer se je zaključil ob karaokah, kjer ni manjkalo dobre glasbe, vse od Lady Gaga in Rihanne pa do slovenskega rocka in večnih študentskih klasik.

Vikend smo zaključili v nedeljo dopoldne z lovom na zaklad po Celju. Čestitke zmagovalni ekipi, ki je vse izzive premagala v najhitrejšem času, in kapo dol vsem ostalim, ki so pokazali izjemne sposobnosti, od reševanja Morsejeve kode, računanja koordinat in poznavanja zdravil do pevske, gimnastične in likovne ustvarjalnosti.

Hvala vsem udeležencem za nepozaben vikend, poln smeha, energije in ekipnega duha. Z dogodkom nam je uspelo privabiti kar nekaj novih študentov, ki so se opogumili, kandidirali in prevzeli različne Drug Dealer funkcije v mandatu 2026!

Duševne bolezni niso le v glavi!

Ula Zdešar, 3. letnik EM FAR

Na FFA je 4. novembra 2025 potekal strokovni večer z naslovom Duševne bolezni niso le v glavi: Biomedicinski pogledi in genomske inovacije v sodobnem zdravljenju duševnih bolezni, ki se ga je udeležilo okoli 100 študentov. Milica Pjevac, dr. med., spec. psih., je študentom predstavila patofiziologijo duševnih bolezni in osnovne biološke mehanizme, ki vodijo do pogostih psihiatričnih stanj, izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički, mag. farm., pa je želela študentom približati farmakogenomiko s smernicami za klinično uporabo pri antidepresivih in nekaterih antipsihotikih. Udeleženci so spoznali praktično izvedbo in omejitve uvedbe v klinično prakso ter najnovejše dokaze o učinku PGx-vodene terapije. Prav tako so izvedeli nekaj o novih zdravilih, uporabljenih v terapiji duševnih bolezni. Poleg strokovnega večera je v naslednjih dveh dneh, 5. in 6. novembra 2025, potekala javna kampanja. Stojnico je obiskalo 155 študentov in profesorjev, kjer so se lahko preizkusili v igri »mit in resnica« ter na ta način spoznali biomedicinski pogled na duševne bolezni.

IPSF tekmovanji Mala šola klinike in Svetovanje bolnikom

Naja Malečkar, koordinatorica strokovnih dogodkov 2025

Novembra in decembra sta potekali dve IPSF tekmovanji: Mala šola klinike in Svetovanje bolnikom, na katerih so se študentje FFA lahko preizkusili v svojih kliničnih sposobnostih in svetovanju. Tematiki tekmovanj sta bili hipotiroidizem in arterijska pljučna hipertenzija.

Vsako tekmovanje je bilo sestavljeno iz treh delov – strokovnega večera, kjer so se študentje lahko poglobili v patofiziologijo in farmakoterapijo bolezni, delavnice komunikacije in tekmovanja. Tekmovanje je bilo težavnostno prilagojeno na dveh nivojih – nižjem in višjem.

Prvo IPSF tekmovanje, Mala šola klinike: Hipotiroza, je potekalo ustno in pisno. Tekmovalci so morali od bolnika ustrezno pridobiti vse relevantne informacije za reševanje kliničnega primera, pri čemer jih je ocenjevala tričlanska komisija. Po ustnem delu je sledil pisni del, kjer so tekmovalci rešili klinični primer.

Decembra je potekalo drugo IPSF tekmovanje, Svetovanje bolnikom: Pljučna hipertenzija, ki je potekalo le ustno kot simulacija v lekarni. Tekmovalci so igrali vlogo lekarniškega farmacevta, bolnik pa je v lekarno prišel dvignit predpisana zdravila in jim zastavljal vprašanja, na katera so tekmovalci odgovarjali. Poudarek je bil na ustreznem svetovanju, zopet pa jih je ocenila komisija.

Tekmovalci so se na obeh tekmovanjih dobro izkazali v svojih na novo pridobljenih spretnostih in znanju. Zmagovalka obeh IPSF tekmovanj Nina Krebelj (5. letnik EM FAR) je osvojila glavno nagrado – krito kotizacijo za 71. IPSF Svetovni kongres, ki bo leta 2026 potekal na Tajskem.

CEEPUS poletna šola 2026 – Umetna inteligenca v zdravstvu

UL FFA, Katedra za klinično biokemijo

Mreža v programu CEEPUS z imenom Novel diagnostic and therapeutic approaches to complex genetic disorders, ki jo od leta 2015 koordinira UL FFA (Katedra za klinično biokemijo; prof. dr. Janja Marc in asist. dr. Simona Jurković Mlakar), ima skoraj 30-letno tradicijo povezovanja fakultet in kliničnih laboratorijev iz osmih držav. Mreža se posveča personalizirani laboratorijski medicini, farmakogenomiki in razvoju inovativnih diagnostičnih pristopov za kompleksne genetske bolezni.

Po uspešni 8. CEEPUS poletni šoli, ki je potekala julija 2024 v Portorožu in združila 36 študentov in 11 profesorjev iz sedmih držav, se mreža ponovno pripravlja na novo mednarodno srečanje. Zadnja poletna šola z naslovom Lifestyle Medicine in complex genetic disorders je obsegala šestdnevni program devetih predavanj in treh delavnic ter delo študentov v nacionalno mešanih ekipah. Študenti so pripravili razširjene povzetke in tekmovali za najboljšo predstavitev. Študentom so bile priznane študijske aktivnosti v obsegu 2 ECTS. Dogodek so dopolnili družabni večeri, nacionalne predstavitve in tradicionalni turnir v odbojki na mivki, kar je pomembno prispevalo k vzpostavljanju novih prijateljstev v športnem duhu.

V letu 2026 bo mreža CEEPUS organizirala novo poletno šolo, ki bo potekala od 20. do 24. julija na Bjelašnici v Bosni in Hercegovini. Tema bo izjemno aktualna: »Artificial Intelligence in Healthcare – Umetna inteligenca v zdravstvu«.

Program bo sestavljen iz delavnic, študij primerov, simulacij in skupinskih projektov, ki bodo osvetlili vlogo umetne inteligence v laboratorijski diagnostiki, prognozi in kliničnem odločanju. Poletna šola bo tudi letos ponudila bogat socialni program, namenjen mednarodnemu povezovanju študentov.

K udeležbi še posebej vabimo študente laboratorijske biomedicine in farmacije, ki jih zanimajo sodobni trendi na presečišču biomedicine in digitalnih tehnologij.

Dodatne informacije:

– asist. dr. Simona Jurković Mlakar (simona.jurkovicmlakar@ ffa.uni-lj.si)

– prof. dr. Janja Marc (Janja.marc@ffa.uni-lj.si)

Slika 1: Delo raziskovalnih skupin na prostem – mednarodna ekipa študentov pripravlja razširjene povzetke in načrt sistematičnega pregleda z razgledom na slovensko obalo (Portorož, julij 2024) pod vodstvom delovnega mentorja.

Utrinki Erasmus+ izmenjav

Vitamin D: Erasmus+ izmenjava v Lizboni

Eva Krušnik, 4. letnik EM FAR

Ne spomnim se, kdaj sem se prvič seznanila z Erasmus+ izmenjavo, vem pa, da sem si jo od tistega trenutka želela izkusiti. Odločitev, kje bo moj dom za ves semester, zame ni bila težka. Edina želja, ki sem ji sledila, je bila, da se izognem turobni zimi v Ljubljani, ki mi vsako leto postreže s slabo voljo in bolj lenobnim razpoloženjem. Kot prvo željo svoje prijave sem napisala Lizbono, drugo in tretjo pa sem pustila prazno. Pa naj bo, kar bo.

Tako sem se septembra znašla na letalu za Portugalsko. Polna pričakovanj in vprašanj, kakšni bodo moji sostanovalci, kakšna bo nova fakulteta in kakšen bo utrip mesta, v katerem bom živela naslednjih pet mesecev. Zdaj si lahko na vsa vprašanja odgovorim brez nervoznih ugibanj.

Moji sostanovalci so hitro postali nadomestna družina. Argentinec, Urugvajka, Američan, Danec, Avstrijka in Belgijka. Skupaj smo se spodbujali in si pomagali pri izzivih, ki jih je prinesla izmenjava. Odkrivali smo novo državo, medtem ko smo se ogromno naučili tudi o domovinah drug drugega. Moji najljubši spomini bodo zagotovo naši »national nights«, kjer je vsak od nas moral pripraviti večerjo za ostale in predstaviti svoje nacionalne jedi. Sama sem s pomočjo še dveh Slovenk pripravila martinovo pojedino in poskusila speči potico, čim bolj podobno tisti, ki jo naredi moja babi.

Nova fakulteta je v meni vzbudila malo domotožja po domači. Predvsem zaradi jezika, saj so vsa predavanja in vaje izvajali v portugalščini. Za nas, Erasmovce, pa je bilo nasploh malce slabo poskrbljeno. Vseeno sem se zabavala ob opazovanju njihovega načina poučevanja. Ocena pri povprečnem predmetu je sestavljena v 40 % iz ocene skupinskega projekta in predstavitve ter v 60 % iz ocene pisnega izpita. Pripraviti sem morala kar nekaj predstavitev in govornih nastopov, česar nisem bila navajena. Na vajah in predavanjih sem opazila, da med profesorji in študenti vlada izjemno sproščena energija, vsi so zelo komunikativni, študenti pa v primerjavi z nami postavljajo ogromno vprašanj.

Lizbona mi je ponudila ogromno sončnih dnevov in čudovitih sončnih zahodov. Naučila me je bolj sproščenega načina življenja in samostojnosti ter mi dala priložnost, da se še bolje spoznam. Hvaležna sem, da me je varovala pred zimo, med izmenjavo pa sem ugotovila, da ti Erasmus+ prinese ogromno dragocenih izkušenj, ne glede na to, v katerem mestu se znajdeš. Zato komur koli, ki se želi prijaviti na izmenjavo, predlagam, da za vsak primer izpolni vse tri želje.

Študij, praksa in življenje: Erasmus+ izmenjava v Barceloni

Lana Vidmar, 3. letnik S1 KOZ

Erasmus+ izmenjava v Barceloni mi je prinesla veliko več kot zgolj novo izkušnjo na študijskem področju. Obogatila me je s celovitimi in neprecenljivimi izkušnjami iz novega okolja ter mi nudila številne nepozabne dogodivščine. Spoznala sem ljudi z vsega sveta in z mnogimi spletla trajne vezi, pridobila obsežno strokovno znanje, uživala v izvrstni mediteranski kulinariki in z vsakodnevnim raziskovanjem mesta pridobila večjo samostojnost. Barcelona me je naučila novega ritma življenja, ki je na zunaj sproščen, v resnici pa poln strasti in globoke navezanosti na lokalno skupnost. Ta lekcija uživanja v majhnih trenutkih je bila poleg študija na tamkajšnji fakulteti ena najbogatejših izkušenj, ki sem jih v petih mesecih bivanja v tujini pridobila.

Na FFA so me že prvi dan zelo prijazno sprejeli tako študenti kot profesorji. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se navadila na predavanja v katalonščini in španščini, vendar je s pomočjo potrpežljivih kolegov in lastne vztrajnosti vse postopoma postalo bolj domače in razumljivo.

Čeprav imam predznanje španskega jezika, sem se s profesorji dogovorila za opravljanje izpitov v angleščini, čemur so brez težav ugodili. Ob tem sem še posebej začutila izjemno prijaznost in fleksibilnost akademskega okolja ter pomen, ki ga pripisujejo mednarodnim študentom.

Najbolj so me pritegnile inovativne in praktično usmerjene oblike dela, kot so raziskovalne laboratorijske vaje, interaktivni problemsko naravnani seminarji in aplikativne računalniške vaje, pri katerih sem razvijala svoje praktične digitalne veščine. Še posebej se mi je v spomin vtisnila vaja v napredni učilnici – simulirani lekarni, kjer smo študenti posnemali delo lekarni-

škega farmacevta. Učilnica je bila opremljena s profesionalno snemalno opremo, kar nam je omogočilo, da smo v dvojicah prevzemali vlogo farmacevta in zahtevne stranke, nato pa skupaj s profesorjem kritično analizirali posnetke. Ta izkušnja mi je nazorno pokazala, kako pomembni so jasna komunikacija, samozavest in aktivno poslušanje pri delu s strankami – spretnosti, ki predstavljajo temeljne kompetence našega poklica. Za konec lahko povzamem, da ta izkušnja ni bila le lep dodatek k študiju, temveč pomembna prelomnica v mojem osebnem in strokovnem razvoju. Odnesla sem številne lepe spomine, ogromno znanja, ki presega okvire predavalnic, občutno izboljšanje tako španskega kot angleškega jezika in dragoceno mrežo prijateljstev iz vse Evrope. Samozavest in zrelost, ki sem ju pridobila v Barceloni, sta moj največji »takeaway« in me bosta spremljali skozi prihajajoče izpite, projekte in življenje nasploh. Gràcies per tot, Barcelona. Fins aviat!

Šport

Tudi srebro se sveti …

Na letošnjem Univerzitetnem prvenstvu Ljubljane v bowlingu, ki je potekalo 22. oktobra 2025, smo ekipo FFA zastopali Gaj Boršič, Adrian Sivec, Vid Tement, Andraž Pinterič, Hana Galić in Gašper Pust. Z ekipo smo se veselili prvenstva in imeli visoka pričakovanja, saj smo s podobno zasedbo na lanskih majskih igrah osvojili prvo mesto. Poletje je bilo dolgo, treningov ni bilo, kljub temu pa smo na dan prvenstva v WOOP! Areno (BTC) vkorakali pripravljeni.

Pristavili smo kartice, si obuli čevlje in se postavili na našo progo.

Tekmovanje je bilo sestavljeno iz dveh iger. Prva je bila ogrevalna, druga pa je štela za uspeh. Metati smo začeli samozavestno in natančno že v prvi igri, tako pa smo tudi nadaljevali v odločilnem krogu. Igra je bila napeta, keglji so padali levo in desno, organizatorji so nas želeli vreči s tira s promocijskim materialom, vendar smo ostali zbrani do konca. S spremljanjem sosednjih zaslonov smo že pred koncem videli, da bo bitka za prvo mesto zelo napeta. Zaporedni »strikes« so padali, vendar premalo.

Zlato medaljo si je okoli vratu obesila ekipa Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki je dosegla 677 točk, mi pa smo z majhnim zaostankom desetih točk objeli srebro.

UL FFA ohranila naslov prvakov

4. decembra 2025 je na lokaciji Kampus Food v Ljubljani potekalo univerzitetno tekmovanje v pikadu. Po lanski osvojitvi tekmovanja sva se Gašper Pust in Vid Tement ponovno odločila dokazati, kdo je najboljši.

Letos je bil format tekmovanja spremenjen na dvojno eliminacijo. Tako sva bila že po uvodni zmagi v zmagovalnem razredu tekmovanja. Prepričljivo sva pometala s konkurenco vse do finalne tekme, kjer sva z zelo slabo igro in solidnima nasprotnikoma izgubila prvo igro. Po izgubljeni možnosti za takojšnjo uvrstitev v finale sva imela možnost za finale po tekmi z najboljšimi iz razreda ekip z eno izgubljeno tekmo. Tam sva prepričljivo s 3–0 v setih premagala nasprotnika in si zagotovila mesto v finalu.

Ker sva nato v finalu tekmovala z nasprotnikoma brez izgubljene tekme, sva jih v finalu morala premagati dvakrat. Prva tekma se je končala v najino korist z močno zmago (3–0). V drugi tekmi pa se je začelo s slabimi meti in delnim rezultatom 2–0 za nasprotnika. Po tej točki in motivacijskem sestanku sva poravnala špice pikad, zavihala rokave in dosegla noro zmago s 3–2.

Gaj Boršič, 4. letnik EM FAR

Posebna zahvala gre Adrianu, ki je imel najboljši rezultat prvenstva, 192 točk, in nas je s svojo igro povedel do drugega mesta.

Po podelitvi medalj se je v ozračju čutila mešanica veselja in razočaranja, saj smo bili le en dober met stran od zlate medalje. Kljub temu smo ponosni na naš dosežek in nestrpno pričakujemo naslednje prvenstvo, na katerem se sveti samo še zlato.

Gašper Pust, 4. letnik EM FAR

Razburljiva finalna igra je prinesla veliko zadovoljstvo in naši fakulteti tudi pokal, nama pa drugo leto zapored naslov univerzitetnih prvakov v pikadu.

Športnik se predstavi – Jan Krumpak, badminton

Sem Jan Krumpak, študent 3. letnika na programu EMŠ Farmacija, in že 14 let treniram badminton. Moja ljubezen do tega športa se je nevede razvila že v zgodnjem otroštvu, ko smo vsako poletje na dvorišču pri babici postavili mrežo in si s sorodniki podajali badmintonsko žogico. V drugem razredu osnovne šole se je na našo uro športne vzgoje prišel predstavit badmintonski klub BIT, ki sem se mu teden kasneje že pridružil na svojem prvem treningu. Sprva sem badminton obiskoval le dva- do trikrat tedensko, z leti pa sem ta šport zagrabil z veliko večjo resnostjo. Poleg badmintona se v prostem času rad preizkusim v katerem koli drugem športu, vse pa z velikim zanimanjem spremljam tudi na televizijskih zaslonih. Veselijo me tudi raziskovanje narave, potovanja, druženja z družino in prijatelji ter nenehno širjenje splošne razgledanosti.

Badminton je najhitrejši šport na svetu, svetovni rekord v hitrosti leta žogice namreč po novem znaša kar 565 km/h. Omenjeni šport z loparji je trenutno tudi eden izmed najbolj igranih športov na svetu. Igro naj bi v 19. stoletju razvili britanski izseljenci v Indiji, od takrat dalje pa njena priljubljenost, sploh v Aziji, narašča eksponentno. Današnji profesionalni badminton se igra v dvorani, na za to posebej namenjenih igriščih, igralci pa se lahko med seboj merijo v disciplinah posameznikov, dvojic in mešanih dvojic. Tekme se igrajo na dva dobljena seta do 21 točk, na najvišjem nivoju pa trajajo nekje od 40 pa vse do 100 minut, odvisno od števila odigranih setov, stila igre tekmovalcev in seveda številnih drugih dejavnikov, ki se skrivajo v ozadju.

V Evropi je badminton najbolj priljubljen na Danskem, kjer je to drugi najbolj priljubljen profesionalni šport v državi. V sam svetovni vrh badmintonistov poleg veliko azijskih igralcev trenutno spadajo tudi Francozi in Angleži. Na račun vedno večje globalne prepoznavnosti badmintona je ta leta 1992 v Barceloni prvič postal olimpijski šport. Od takrat naprej je bila Slovenija v badmintonu zastopana dvakrat, kar je bil za našo malo državo res izjemen uspeh. Tako v preteklosti kot zdaj smo Slovenci vedno imeli predstavnike med top 100 igralci na svetu, nekateri si s svojim badmintonskim znanjem kruh služijo tudi v tujini, bodisi kot trenerji bodisi kot ligaški igralci.

Moja badmintonska pot se je, kot že omenjeno, začela v badmintonskem klubu BIT v Štepanjskem naselju. Kljub zgodnjemu začetku sem prvič na tekmovališča stopil šele pri 11 letih, moji rezulta-

ti pa od začetka niso bili najspodbudnejši. Kljub temu sem v športu vztrajal in naredil vse, kar je bilo v moji moči, da bi napredoval in nekoč osvojil kakšno medaljo. To mi je prvič uspelo v kategoriji do 15 let, kjer sem zablestel v moških dvojicah, na državnem prvenstvu pa sem osvojil svojo prvo bronasto medaljo med posamezniki. Kasneje v karieri sem redno osvajal medalje na slovenskih tekmovanjih, v tem času pa sem se tudi specializiral za igro moških in mešanih dvojic. Ti disciplini sta po stilu igre hitrejši od posameznih in zahtevata hitrejše reflekse, več moči in eksplozivnost, hkrati pa mora med tabo in partnerjem vladati ustrezna kemija.

Mešane dvojice sem začel resneje igrati šele v kategoriji do 19 let, ko sem bil prvič povabljen v ožjo mladinsko reprezentanco. Leta 2021 sem v tej disciplini prvič postal mladinski državni prvak. V istem letu sem začel uspešno tekmovati na mednarodnem nivoju, kjer sem osvojil svojo prvo medaljo na zahtevnem turnirju v Dubrovniku. V letu 2022 sem nato Slovenijo ponosno zastopal na mladinskem evropskem prvenstvu v Beogradu in na svetovnem prvenstvu v Santanderju. Leto kasneje sem se priključil slovenski članski reprezentanci, ki jo še vedno redno zastopam na mednarodnih tekmovanjih. Poleg samostojnih uspehov sem izredno ponosen tudi na svoj domači klub, s katerim redno zasedamo najvišja mesta v ligaškem tekmovanju.

Če povzamem mojo dosedanjo badmintonsko pot, lahko zaključim, da je bila ta predvsem polna vzponov, z le malo padci. Sam namreč menim, da se moja igra iz leta v leto izboljšuje, vedno znova pa se mi pred očmi pojavljajo novi cilji, ki si jih želim v prihodnosti doseči.

Športnik se predstavi – Tara Kveder Anterič, ples

Sem Tara Kveder Anterič; stara sem 21 let in obiskujem 2. letnik kozmetologije. S plesanjem latinskoameriških in standardnih plesov (ples v paru) sem se začela ukvarjati že zelo zgodaj, pri svojih 9 letih. Po duši sem plesalka, saj se že 12 let strastno in neutrudno predajam tej zvrsti plesa, ki je zame način življenja.

Latinskoameriški in standardni plesi sta dve glavni skupini tekmovalnih športnih plesov. Latinskoameriški plesi imajo korenine v Latinski Ameriki, ZDA in na Karibih, standardni plesi (angl. ballroom) pa izhajajo večinoma iz Evrope. Standardni plesi so nastali kot plesi družbene elite in so se kasneje razvili v tekmovalno zvrst plesa. Za latinskoameriške plese je predvsem značilno, da v gibih začutiš in prepoznaš strast, živahnost, ritmičnost, čustvenost, kot da bi plesali v nekem muzikalu. Gibanje izhaja iz bokov in trupa, plesalca pa se bolj individualno izražata. Standardni plesi poudarjajo eleganco, držo in drsenje po plesišču. Plesalca sta ves čas v zaprti drži (angl. close hold) in se kot eno premikata po plesišču.

Do leta 2022 sem plesala obe zvrsti plesa, vendar so mi bili bolj blizu latinskoameriški. Eden mojih večjih dosežkov je 3. mesto na državnem prvenstvu v kombinaciji latinskoameriških in standardnih plesov za leto 2021.

V sredini leta 2022 sem se bila primorana bolj posvetiti standardnim plesom zaradi novega vrhunskega ukrajinskega soplesalca, ki je bil specializiran samo zanje.

Od takrat se aktivno že tri leta posvečam razvijanju in plesanju te zvrsti plesa. V času plesanja z njim sem doživela velik preporod v doseganju vrhunskih rezultatov tako na državni kot na mednarodni ravni. V letu 2024 sem postala državna podprvakinja v standardnih plesih za kategorijo U21 v Sloveniji. Na mednarodnih tekmah sem pod WDSF (angl. World dance sport federation) dosegla uvrstitev med top 24 WORLD OPEN ST in postala večkratna zmagovalka drugih mednarodnih tekem.

Poleg plesa mi je bila in še vedno je največja prioriteta študij. V prvem letniku študija kozmetologije sem spoznala, da me delo v laboratoriju še posebej navdihuje, predvsem raziskovanje na področju biomedicine, na katerem se želim v prihodnosti še bolj razvijati.

Ker pa je življenje polno izzivov, kar še posebej velja za šport, se je pred kratkim tudi moj plesalec odločil, da bo zaključil svojo plesno kariero ter se posvetil delu in študiju. Moja plesna zgodba še zdaleč ni in ne bo zaključena – pred mano je velik izziv, saj aktivno iščem novega plesalca iz tujine. Verjamem, da mi ga bo z vztrajnostjo in predanostjo življenje namenilo. Moj moto v življenju je: »Vedno naprej z dvignjeno glavo!« Življenjsko pot si predstavljam kot izzive – bitke, za katere, četudi jih ta trenutek ne premagam, vem, da jih bom in da bom na koncu zmagovalka.

Športnik se predstavi – Alenka Valenčič, jadranje

Sem Alenka Valenčič, študentka 2. letnika EMŠ Farmacije. Stara sem 20 let in se ukvarjam z jadranjem v razredu ILCA6. Jadranje je že zelo zgodaj postalo del mojega življenja, in sicer ko sem prvič stopila na jadrnico pri 7. letih. Sprva sem bila zelo prestrašena, saj sem bila kar naenkrat del športa, ki se odvija sredi morja, kjer nimaš vpliva na jakost vetra ali pa velikost valov. Prav ti dejavniki pa so tisti, ki te porivajo naprej, zato jih moraš zelo dobro razumeti in konec koncev tudi čutiti.

Sčasoma sem preživljanje časa na morju vzljubila, moja največja motivacija pa je postal tisti občutek, ko daš vse od sebe in prečkaš ciljno črto prvi.

ILCA6 je jadrnica za eno osebo, dolga 4,2 m in široka 1,4 m, spada pa v eno izmed najštevilčnejših in najzahtevnejših jadralnih kategorij. Tekmovanja oziroma regate, kot so svetovna in evropska prvenstva, trajajo 6 dni, kjer se vsak dan naredi po 2 plova, ki trajata 50 minut. Prvenstev se v povprečju udeleži okoli 80 deklet in 220 fantov, ostale regate, kot so evropski pokali in državna prvenstva, pa navadno trajajo 3 ali 4 dni, tekmovalcev pa je nekaj manj.

Kot vsak športnik sem tudi jaz imela več vzponov in padcev,

vendar je bil moj trud poplačan. Dosegla sem veliko dobrih rezultatov, kot so: 1. mesto na državnem prvenstvu leta 2025, 2. mesto skupno in 1. mesto v kategoriji U21 na evropskem pokalu SLO 2025, 2. mesto na državnem prvenstvu leta 2024 in 10. mesto na evropskem prvenstvu v kategoriji U21 leta 2024 v Palmi de Mallorci. Rezultata, na katera sem najbolj ponosna, sta 5. mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2023 na Poljskem in 7. mesto na svetovnem prvenstvu ISAF v Omanu leta 2021, kjer sem prvič nastopala v razredu ILCA6.

Najpomembnejša stvar, ki me jo je jadranje naučilo, je vztrajnost, saj je treba tudi v primeru, če mi med kakšno regato ne gre najbolje, vseeno dati vse od sebe in iz situacije izvleči čim več. To je šport, kjer se zmagovalec določi po številu napak – zmaga tisti, ki jih naredi manj. A prav napake so neprecenljive za učenje in rast, česar se zelo dobro zavedam. Poleg trofej in rezultatov pa mi jadranje omogoča še nekaj, česar ne bi zamenjala, in sicer priložnost za potovanje po celem svetu. Regate in prvenstva se odvijajo v različnih državah, kar pomeni, da lahko prek športa spoznavam nove kulture, ljudi in kraje. To je darilo, ki ga zelo cenim.

Športnik se predstavi – Nika Koren, judo

Sem študentka tretjega letnika farmacije in prosti čas najraje preživljam aktivno. Rada hodim na koncerte, se družim s prijatelji in zahajam v hribe. Prav ljubezen do gibanja in dinamičnega vsakdana me je že pred več kot petnajstimi leti pripeljala do juda, ki je postal pomemben del mojega življenja in predstavlja veliko več kot le športno aktivnost. Beseda judo pomeni »mehka pot« in izraža osnovno idejo tega športa: z uporabo čim manj sile doseči čim večji učinek ter ovire premagovati s spretnostjo in razumevanjem, ne z grobo silo. Prav tako mi je judo ukoreninil veliko moralnih načel in vrednot, med katerimi je v ospredju spoštovanje nasprotnika, sotekmovalcev in vseh ljudi okoli mene. Zabavna stran vrhunskega športa so mednarodna tekmovanja in priprave po celem svetu, kjer se lahko borim z vrhunskimi judoisti, si ogledam številne nove kraje, okusim novo hrano in sklepam nova prijateljstva s športniki s celega sveta. Tekmovala sem že po vsej Evropi, pa tudi v državah, kot so Ekvador, Gruzija in Tadžikistan. Še posebej so mi všeč vsakoletne

priprave na Japonskem, saj se tam lahko borim s tekmovalci, ki imajo resnično izpopolnjeno tehniko – tam se tudi občuti pravi duh juda, saj je Japonska njegova zibelka.

Odkar treniram judo, sem enajstkrat osvojila naslov državne prvakinje, večkrat sem bila tudi med najboljšimi slovenskimi judoisti leta in med nagrajenci za športnika Ljubljane. Še posebej sem ponosna na doseženo tretje mesto na evropskem mladinskem prvenstvu v Haagu. Na evropskih pokalih sem osvojila več medalj in se udeležila tako evropskega kot svetovnega mladinskega prvenstva. Poleg tega sem nastopala tudi na prestižnih tekmovanjih v članski kategoriji, kot so Grand Prix in Grand Slam turnirji.

Vrhunski šport pa prav tako prinaša težke trenutke, ki sem jih izkusila tudi sama. Ena izmed najtežjih izkušenj zame je bila poškodba kolena. Lansko leto sem si na pripravah poškodovala sprednjo križno vez, kar je zahtevalo operacijo in za nekaj časa ustavilo moj tekmovalni ritem. To obdobje mi je dalo veliko priložnosti za osebno rast. Naučila sem se potrpežljivosti in pridobila novo perspektivo. Rehabilitacija me je naučila, kako pomembno je poslušati svoje telo, ceniti

sotekmovalcev in trenerjev, brez katerih ne bi mogla dosegati vrhunskih rezultatov. Hvaležna sem tudi, da imam ob sebi svoj krog oseb, ki me podpirajo v težkih trenutkih in se skupaj z mano veselijo mojih uspehov in zmag.

Judo me uči discipline, sistematičnega pristopa in vztrajnosti,

Spodbujamo spremembe za prihodnje rodove

Od ustanovitve svojega podjetja si prizadevamo pomagati ljudem s kroničnimi boleznimi živeti polno in zdravo življenje. Čeprav ljudje danes živijo dlje kot kdaj koli prej, naraščajoča pojavnost debelosti in sladkorna bolezen ogrožata zdravje in blaginjo prihodnjih rodov. Skupaj s partnerji segamo onkraj medicine ter krepimo preventivo in zgodnje ukrepanje, da bi izboljšali življenje Anne Sofie in zdravje prihodnjih rodov – s prizadevanjem za svet brez kroničnih bolezni.

Anne Sofie Weekes Hald s hčerkama

Anne Sofie živi s sladkorno boleznijo tipa 1.

Fun facts

Liza Gačević, Eva Krušnik in Lana Vidmar

Nove študije, izvedene na michiganski univerzi, kažejo, da je hitrejši običajni tempo hoje povezan z »mlajšo biološko starostjo«, merjeno z dolžino telomer. Raziskovalci so celo ocenili, da bi lahko življenjski slog s hitrejšo hojo pomenil približno do 16 let mlajšo biološko starost (po telomerah) v primerjavi s počasnim tempom.

Ali ste vedeli, da so že egipčanske kraljice imele svoje potovalne lekarne? Na dolgih potovanjih so z njimi prevažale ključna zdravila in kozmetiko, skoraj tako, kot to počnemo danes.

Ali ste vedeli, da je bila kraljica kriminalke

Agatha Christie po poklicu farmacevtski tehnik?

Njena natančna znanja o strupih in zdravilih so ključna sestavina njenih zapletenih zločinov.

Kravata lahko zmanjša dotok krvi v možgane za 7,5 %!

Ali ste vedeli, da so tri najbolj znane svetovne gazirane pijače nastale v lekarnah? Coca-Colo, Dr. Pepper in Pepsi so izumili prav farmacevti.

Protaminijev sulfat (prepreči učinke heparina) so včasih pridobivali iz lososove sperme.

Po zgodovinskih virih so prve organizirane lekarne nastale v Bagdadu že leta 754, v času islamskega zlatega obdobja.

Amiodaronijev klorid (antiaritmik) lahko pri majhnem številu pacientov, ki zdravilo jemljejo dolgoročno in imajo visoke odmerke, povzroči, da se njihova koža obarva modro.

Cisplatin je nastal iz čiste radovednosti, ko je Barnett Rosenberg v 60. letih proučeval vpliv električnega toka na bakterije. Izkazalo se je, da spojine platine (iz elektrod) ustavijo delitev celic – kar je vodilo do odkritja cisplatina, enega najpomembnejših citostatikov.

Čokoladno mleko ima pogosto razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami približno 4 : 1, podobno kot mnogi komercialni regeneracijski napitki, hkrati pa prinese tudi tekočino in elektrolite – zato se v športni prehrani pogosto omenja kot presenetljivo dobra izbira za regeneracijo.

Znak lekarne pogosto prikazuje kačo in čašo (t. i. Higiejina čaša), ki izvira iz antične Grčije: kača simbolizira zdravljenje in obnovo (levitev kože), čaša pa zdravilni napitek. Gre za enega najstarejših in najprepoznavnejših simbolov farmacije.

Horoskop

Horoskop je legendarna rubrika, ki je bila del prve Spatule, a se žal ni ohranila – vseeno pa želimo nazaj prinesti malo nostalgije in bolj sproščene tematike. Namesto zvezd nam v farmaciji prihodnost napovedujejo naši najljubši laboratorijski pripomočki, za katere upamo, da nas nikoli ne pustijo na cedilu. Uzri se v laboratorij prihodnosti in morda ti bodo HPLC, pipeta ali terilnica razkrili tvojo pravo usodo.

ERLENMAJERICA

(21. 3.–19. 4.)

V naslednjem obdobju boš poln zagona in idej, a bodi pozoren v laboratoriju. Ne pozabi dodati reagenta, sicer reakcije ne bo. To svarilo lahko preneseš tudi v svoje ljubezensko življenje, saj veš, akcija – reakcija.

KAPALKA (21. 5.–20. 6.)

Ena kapljica preveč lahko pokvari cel eksperiment – in marec te bo na to večkrat opomnil. Če boš pozoren, boš napako ujel tik pred zdajci. Za vsak primer pa bodi pozoren tudi na poizpitnih zabavah, da ne bo šla kapljica CH₃CH₂OH čez rob.

NMR (23. 7.–22. 8.)

Tvoj magnetizem je neustavljiv, tvoja energija pa zapolni še vse prostore okoli tistega, v katerem se pojaviš. Na poizpitnih zabavah pazi na pogovore s svojimi vrstniki, saj so tvoji signali včasih precej nejasni – da se ne zapleteš v kakšno situacijo, v kateri ne boš več znal ločiti prav od narobe.

TERILNICA IN PESTILO (23. 9.–22. 10.)

Tako kot pestilo brez terilnice nima pravega učinka, boš tudi ti največ dosegel v pravem paru. Skupaj bosta iz grobih delcev ustvarila nekaj finega in uporabnega. Čeprav je vedno lepše v dvoje, si ne pozabi vzeti časa tudi zase – morda s pomladnim sprehodom na Rožnik.

GRELNIK (22. 11.–21. 12.)

Vem, grozno je, ko po treh urah segrevanja reakcijske zmesi v laboratoriju (pa je bil izkoristek vseeno samo 4 %) prideš domov in si tvoji sostanovalci zaželijo, da jim skuhaš že peto kavo tisti dan. Vaje in tvoji sostanovalci se najbrž ne bodo spremenili, lahko pa se ti! V marcu se prestavi na nižjo jakost – počasi se daleč pride.

HPLC (20. 1.–18. 2.)

Navajen si delati pod visokim pritiskom in dosegati odlične rezultate, a izpitno obdobje je mimo. V marcu si vzemi čas za rekalibracijo, da boš lahko znova zablestel. In za vedno si zapomni: »Pressure makes diamonds.«

MERILNI VALJ (20. 4.–20. 5.)

Rad imaš red, jasne oznake in ponovljivost, a marec ti bo prinesel nekaj neprijetnih odstopanj. Ne meri vsega preveč strogo – včasih je približek dovolj. Če dovolj zamižiš, je tudi 2567 besed v seminarski nalogi v bistvu 3000. Upaj samo, da bo zamižal tudi profesor.

VODNA KOPEL (21. 6.–22. 7.)

Rad imaš stabilne temperature in varno okolje, zato ti pomlad ni najbolj pisana na kožo. V prihajajočih mesecih kljub obetom lepega vremena vedno pomisli, kako bi babi pokomentirala dolžino in toploto tvojih oblačil, in seveda nikoli ne pozabi na dežnik!

MEŠALO (23. 8.–22. 9.)

Čeprav si običajno stabilen kot kristalna mreža NaCl, bodo v marcu, tako kot NaCl, tudi tvoja čustva topna v vodi. Vendar ne skrbi – to je reverzibilno stanje.

pH-METER (23. 10.–21. 11.)

V marcu boš iskal ravnovesje med učenjem in zabavo. Kisle študijske obveznosti ti bodo nižale pH, zato je še posebej pomembno, da ohranjaš primeren puferski sistem z nevtralnim pH-jem. Reci DA tistemu žuru za Bežigradom ali Farmapikniku in prinesi pH nazaj na pravo raven.

PIPETA (22. 12.–19. 1.)

V laboratoriju si zvezda, tudi če samo držiš pipeto. Pazi le, da ego ne preseže dovoljenih mejnih vrednosti. V nasprotnem primeru vzemi večjo pipeto in ne pozabi na pravilen »tips«. Vseeno bodi pozoren, da te študijske obveznosti ne obrnejo na glavo, saj lahko izgubiš svojo kalibracijo.

LIJ LOČNIK (19. 2.–20. 3.)

V marcu boš zasanjan bolj kot običajno. Če ti ne več bo uspelo pravilno ločevati med mislimi in realnostjo, ne skrbi – naslednji kolokvij te bo postavil na trdna tla.

Edijeva nagradna križanka

SKENIRAJ IN ODDAJ REŠITEV:

Nagrajenci prejšnje številke:

1. Lara Jurovič, 2. Katarina Likozar, 3. Sara Gradišek

1. Biogeni amin, ki se veže na receptorje H1.

2. CytoSorb® je ...

3. Drug izraz za mienterični živčni pletež.

4. Metoda prečiščevanja krvi, ki temelji izključno na ultrafiltraciji oziroma konvekciji.

5. Najpogosteje uporabljena metoda kristalizacije v farmacevtski industriji.

6. Najštevilčnejši plazemski in anionski protein.

7. Nekdanji interni list študentov farmacije, ime pa so si izposodili iz latinščine.

8. Parazit, ki povzroča Chagasovo bolezen.

9. Peroralni antikoagulant z zelo ozkim terapevtskim oknom.

10. Pogosto je povezana z akutno ledvično odpovedjo.

11. Povečana proizvodnja vnetnih mediatorjev vodi v kakšno »nevihto«?

12. Selektivni modulator estrogenskega receptorja, ki se uporablja predvsem pri hormonsko odvisnem raku dojke.

13. Slovenski izraz za črko A v kratici LADME?

14. Statin, pri katerem so genetski dejavniki posebej pomembni zaradi tveganja za miopatijo.

15. Uporablja se kot paliativna oblika zdravljenja ahalazije.

16. V katerem slovenskem mestu je potekal 44. EPSA Letni kongres?

17. Združuje terapevtske in diagnostične tehnike ter ima velik pomen v nuklearni medicini.

Vabimo te, da rešiš veliko Edijevo nagradno križanko, poskeniraš QR-kodo in oddaš geslo križanke ter se poteguješ za nagrade iz kolekcije Drug Dealer (DD). Rešitev lahko oddaš do 15. marca 2026. Veliko uspeha pri reševanju!

nagrada: pulover DD

beležka DD

Farmacevtska osmerosmerka

Poišči spodaj izbrane besede v vseh smereh.

ADRENALIN

ANEMIJA

ANTIBIOTIK

BENZODIAZEPINI

CELICA

CIKLOSPORIN

DEOKSIRIBOZA

DEFIBRILATOR

ERLENMAJERICA

EZOFAGUS

FUMARAT

GENOTIPIZACIJA

HIPERALGEZIJA

IZOLEVCIN

JEJUNUM

KOENCIM

KOMORA

KREMA

KISLINA

LEKARNA

MAKROGOL

NITAZENI

NOCICEPCIJA

OSTEOPOROZA

PIPETIRANJE

REVAKCINACIJA

SHIZOFRENIJA

TABLETIRKA

TERAPIJA

TUBERKULOZA

VRANICA

ZLATENICA

Formula za uspeh je kultura inovativnosti

Zaupanje bolnikov in strokovne javnosti v naše izdelke temelji na njihovi zanesljivi kakovosti in varnosti, ki sta v Krki vedno na prvem mestu.

Krka je generično farmacevtsko podjetje, ki v razvoj in raziskave vlaga nadpovprečno veliko, okoli 10 % prihodkov od prodaje. To nam omogoča, da razvijamo in proizvajamo zdravila najvišje kakovosti po dostopnih cenah, njihove farmacevtske oblike in jakosti pa prilagajamo potrebam bolnikov.

Naš prispevek h kakovostnemu zdravljenju v več kot 70 državah so inovativne rešitve, ki so rezultat sodelovanja in povezovanja znanja več kot 800 zaposlenih različnih generacij in profilov s področja razvoja in raziskav. Tako razvijamo več kot 170 novih izdelkov, novosti pa uvajamo tudi pri uveljavljenih blagovnih znamkah.

Inovacije z mislijo na bolnike

Med vodilnimi generičnimi proizvajalci zdravil lahko ostanemo le, če se nenehno prilagajamo spremembam in iščemo možnosti za izboljšave ter pri tem upoštevamo tudi trajnostna merila. Zaradi takih zahtev se v farmacevtski industriji že dolgo ne razvijajo samo učinkovine in zdravila, ampak tudi tehnologije. Najboljša inovacija je tista, ki omogoča proizvodnjo najsodobnejšega zdravila z najpreprostejšim tehnološkim postopkom, najnižjimi stroški in najmanjšim ogljičnim odtisom. Za zagotavljanje ustrezne kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravil pa so potrebne tudi kompleksne študije.

Poleg zdravil za bolezni srca in žilja, prebavil in osrednjega živčevja v ospredje postavljamo razvoj zdravil za sladkorno bolezen ter rakave in avtoimunske bolezni, katerih pogostost se prav tako povečuje. Največje inovacije so pogosto skrite v farmacevtskih oblikah, ki so na videz najpreprostejše – v tabletah in kapsulah. Najpomembnejše so prav tiste naše inovacije, katerih rezultat so prilagojena zdravila v naprednih, kompleksnih farmacevtskih oblikah, kot so kapsule s peletami, tablete s prirejenim sproščanjem, disperzibilne in dvoslojne tablete.

Med zdravili, s katerimi se približujemo potrebam bolnikov, imajo posebno pomembno mesto kombinirana zdravila, s katerimi ustvarimo skoraj 30 % prodaje. Z marsikatero kombinacijo smo bili pionirji na trgu, zato lahko rečemo, da smo na tem področju vodilno podjetje v regiji. Prvi v Evropi smo na trg dali zdravilo, ki vsebuje kombinacijo treh učinkovin za zdravljenje zvišanega krvnega tlaka – perindoprila, indapamida in amlodipina. Z združitvijo več učinkovin v eni tableti smo bolnikom olajšali zdravljenje.

Na leto proizvedemo in prodamo skoraj 20 milijard tablet in kapsul, brez kombiniranih zdravil pa bi jih morali proizvesti dobre 4 milijarde več. S tem prispevamo tudi k trajnostnosti, saj za kombinirana zdravila porabimo manj pomožnih sestavin, kot bi jih za več različnih zdravil z eno učinkovino. Poleg tega porabimo manj energije in embalaže ter prihranimo tudi pri prevozu. Tako zmanjšujemo svoj vpliv na okolje in ustvarjamo ekonomske prihranke. Zaradi vsega tega se razlikujemo od konkurenčnih generičnih podjetij, pa tudi od nekaterih originatorskih.

Naše inovacije so plod timskega dela, ki omogoča prepletanje izkušenj ter stalnega izpopolnjevanja in spremljanja novih dosežkov v znanosti in pri patentih. S svojim delovanjem želimo neposredno prispevati k zmanjšanju smrtnosti zaradi nenalezljivih bolezni za eno tretjino do leta 2030, kar je eden od ciljev Agende Združenih narodov. Zato je tudi eden od naših strateških ciljev povečati dostopnost zdravil, zlasti za zdravljenje bolezni srca in žilja. Ustvarjamo prihranke in povečujemo učinkovitost

V Krki želimo kulturo inovativnosti čim bolj razširiti, zato zaposlene že več kot dve desetletji sistematično spodbujamo, da predstavijo svoje ideje in prave tudi udejanjijo. Predlagateljice in predlagatelje najboljših koristnih predlogov in izboljšav nagradimo s Krkinimi priznanji. Večino predlogov – v povprečju jih je več kot 400 na leto – smo uspešno prenesli v prakso, in to v celotni skupini Krka.

Predlogi in izboljšave zagotavljajo stalno nadgrajevanje sistema kakovosti, ustvarjajo prihranke in povečujejo učinkovitost. Zaposleni iščejo zlasti rešitve na področju kakovosti, na gospodarskem, razvojnem, proizvodnem, logističnem, tehnološkem, tehničnem, administrativnem, okoljevarstvenem, poslovnem in informacijskem področju ter na področju varnosti in zdravja pri delu. Pomembni so izvedbeno zahtevnejše izboljšave, ki imajo velik učinek, in preprosto uresničljivi predlogi, ki izboljšajo posamezne delovne procese.

Inovativna dejavnost je pomemben del naše poslovne kulture, zato je eden od bistvenih trajnostnih elementov, s katerim prispevamo k dostopnemu zdravljenju. Naši raziskovalni dosežki pa so prepoznani tudi zunaj Krke, o čemer vsako leto pričajo visoka priznanja Gospodarske zbornice Slovenije za inovacije.

Razvoj povezovalnega ekosistema je temelj biofarmacevtske konkurenčnosti Slovenije

Evropska farmacevtska industrija je v središču razprav o odpornosti dobavnih verig, strateški avtonomiji in dolgoročni vzdržnosti zdravstvenih sistemov. Globalni pretresi so jasno pokazali, da bodo v prihodnje najuspešnejše tiste regije, ki bodo znale združevati znanstveno odličnost, stabilno regulativno okolje, razvoj vrhunskih kadrov ter mednarodno vpetost v celovite razvojne modele. Prav sposobnost dolgoročnega razvoja in zadrževanja znanja ter ljudi se pri tem vse bolj kaže kot odločilni dejavnik konkurenčnosti.

Slovenija ima na tem področju izjemno izhodišče, kar prepoznava tudi globalna farmacevtska družba Sandoz. Lek kot največja lokacija v njeni globalni mreži predstavlja enega ključnih stebrov razvoja, proizvodnje in distribucije generičnih in podobnih bioloških zdravil, hkrati pa kot četrti največji zaposlovalec v državi z okoli 2,2-odstotnim deležem v bruto domačem proizvodu pomembno prispeva k slovenskemu gospodarstvu.

Prav kombinacija globalne vpetosti in lokalnega vpliva postavlja Lek v središče prizadevanj za dolgoročno umeščanje Slovenije kot ključnega evropskega biofarmacevtskega središča. To strateško podpira tudi najobsežnejši

naložbeni cikel v zgodovini Leka v lastne zmogljivosti v Lendavi, Ljubljani in na Brniku z namenom vzpostavitve celovitega razvojno-proizvodnega kroga za podobna biološka zdravila.

Kako lahko Slovenija utrdi vlogo v evropskem biofarmacevtskem prostoru?

Razvoj biotehnologije in farmacije predstavlja eno ključnih razvojnih priložnosti sodobnih gospodarstev, saj neposredno povezuje vrhunsko znanje, tehnološki napredek in dolgoročno družbeno vrednost. Slovenija pri tem razpolaga z močnim znanstvenim jedrom, kakovostnimi izobraževalnimi institucijami in industrijskimi nosilci z mednarodnim dosegom. Da bi te prednosti lahko v celoti pretvorili v trajno konkurenčno prednost, je nujno vzpostaviti okolje, ki sistematično povezuje znanje, ljudi in razvojne ambicije ter omogoča usklajeno rast celotne biofarmacevtske panoge.

Prav zato vzpostavljanje biofarmacevtskega središča ne temelji zgolj na obsegu kapitalskih naložb, temveč na dolgoročni gradnji odnosov, znanja in skupnih razvojnih ambicij. Poleg vlaganj v infrastrukturo Lek prevzema tudi vlogo aktivnega soustvarjalca celovitega ekosistema, ki povezuje industrijo, izobraževalne ustanove, raziskovalne institucije in širši inovacijski prostor. Ta se uresničuje skozi skupne razvojne projekte, raziskovalna partnerstva,

izmenjave strokovnjakov ter aktivno vključevanje v nacionalne in evropske inovacijske pobude, s ciljem pospeševanja prenosa znanja v prakso in krepitve konkurenčnosti slovenskega biofarmacevtskega okolja.

Eden ključnih vzvodov za uresničevanje pristopa je formalizirano sodelovanje z akademskim in raziskovalnim okoljem. V ta namen je Lek v preteklih letih sklenil memorandume z vsemi tremi slovenskimi javnimi univerzami – Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Mariboru in Univerzo na Primorskem – ter s ključnimi raziskovalnimi ustanovami – Institutom Jožef Stefan, Kemijskim inštitutom in Nacionalnim inštitutom za biologijo. Sporazuma vzpostavljata formalni okvir za skupni razvoj študijskih programov, raziskovalnih projektov in izobraževalnih pobud ter pospešujejo prenos znanstvenih dognanj v industrijsko prakso in razvoj inovativnih rešitev za bolnike.

Takšna mreža sodelovanj predstavlja tudi izhodišče za širše, dolgoročno usklajevanje razvoja biofarmacevtskega ekosistema, ki se strukturirano nadaljuje v okviru pobude Slovenia Biotech Hills, v kateri Lek skupaj s partnerji soustvarja dolgoročne strateške usmeritve za krepitev slovenske farmacevtske in biotehnološke industrije. Pobuda povezuje ključne deležnike z namenom izmenjave znanja, pospeševanja inovacij ter ustvarjanja pogojev za mednarodno prepoznavnost in povezovanje, s ciljem, da Slovenija postane privlačna destinacija za biotehnološke naložbe, razvoj, proizvodnjo in izobraževanje.

Sistematično povezovanje mladih z realnimi gospodarskimi izzivi

Dolgoročna konkurenčnost biofarmacevtskega ekosistema je neposredno odvisna od njegove sposobnosti pravočasno prepoznati, razvijati in vključevati nove generacije strokovnjakov. Strateška vlaganja v infrastrukturo in partnerstva zato dobijo polni učinek šele takrat, ko jih spremlja načrtno delo z mladimi talenti ter njihovo zgodnje soočanje z realnimi razvojnimi, raziskovalnimi in proizvodnimi izzivi industrije. V tem okviru Lek sistematično gradi mostove med izobraževalnim okoljem in prakso ter ustvarja pogoje za postopno in kakovostno vključevanje mladih talentov v farmacevtski sektor.

Poseben poudarek v okviru aktivnosti je namenjen študentom farmacije in sorodnih smeri, ki se že med študijem sistematično vključujejo v industrijsko-raziskovalne projekte v obliki študentskega dela, pripravništev, mednarodnih praks in mentorskih programov ter priprave raziskovalnih nalog in zaključnih nalog na dodiplomski in podiplomski ravni. Med vplivnejšimi dogodki za študente velja izpostaviti ScienceBEAT, ki jim odpira vrata do globalne mreže strokovnjakov in kariernih priložnosti v Sandozu. Poletne šole, hekatoni, znanstvene konference in karierni sejmi dopolnjujejo aktivnosti za mlade talente.

Skozi takšno strukturirano in vsebinsko poglobljeno vključevanje mladi pridobivajo praktične kompetence

ter celovito razumevanje kompleksnosti farmacevtskih sistemov. Hkrati Lek s tem sistematično gradi kadrovsko osnovo prihodnjih strokovnjakov, ki poleg poglobljenega strokovnega znanja razvijajo tudi sposobnost sodelovanja v interdisciplinarnih okoljih, sistemsko razmišljanje ter dolgoročno pripravljenost za vodenje zahtevnih razvojnih, regulativnih in proizvodnih procesov.

Kot poudarja dr. Jure Vajs, globalni vodja zgodnjega upravljanja talentov v skupini Sandoz: »Na podlagi zgodovinskih naložb v Ljubljani, Lendavi in na Brniku bo evropska konkurenčnost v biofarmaciji v prihodnjih desetletjih v veliki meri odvisna od Slovenije in od tega, ali bo znala ohranjati ter nadgrajevati celovite razvojne ekosisteme. Ne gre več zgolj za posamezna proizvodna ali raziskovalna središča, temveč za okolja, v katerih izobraževalne in raziskovalne ustanove, industrija ter regulatorji dolgoročno sodelujejo in se povezujejo. Vlaganja v infrastrukturo se morajo dopolnjevati z vlaganji v pretočnost znanja, mobilnost raziskovalcev in dolgoročne razvojne priložnosti, ki omogočajo, da se talenti vračajo, ostajajo in doma v Sloveniji ustvarjajo globalno relevantne projekte.«

Vprašanje zato ni, ali ima Slovenija potencial na tem področju, temveč kako ambiciozno ga bomo znali pretvoriti v trajno razvojno prednost. V času hitrih znanstvenih in tehnoloških prebojev bodo podjetja in države, ki znajo razmišljati desetletje vnaprej in vztrajati pri dolgoročnih odločitvah, tista, ki bodo postavljala smernice panoge. Prav tu pa se odpira prostor za naslednje poglavje Lekove in slovenske zgodbe.

Premikamo meje za bolnike.

Smo Sandoz, vodilno farmacevtsko podjetje v svetu za generična in podobna biološka zdravila. In smo Lek, pionirji farmacevtske industrije v Sloveniji.

Naša strast so odličnost in vrhunska kakovost zdravil. Navdušujejo nas biotehnološki postopki za razvoj in proizvodnjo podobnih bioloških zdravil ter najvišji standardi farmacevtske proizvodnje.

Lek farmacevtska družba d. d.

ulica 57

Soustvarjamo medicino, skupaj

Naši zaposleni so ključ do našega uspeha, zato iščemo sodelavce, ki bodo s svojo strokovnostjo in kreativnostjo prispevali k naši misiji izboljšanja in podaljševanja življenj ljudi po vsem svetu.

Postani del Novartisa, farmacevtskega podjetja za inovativna zdravila.

www.novartis.si