Urška Slana: Prisluškovanje življenju: biografsko učenje v skupini

o tem, da bi poiskala svoje 'prave' starše, nato pa se je odločila, da tega ne bo storila. Pravi starši, je razmišljala, so tisti, ki jih pozna, jih ima rada, jim zaupa in ki so zanjo skrbeli vse življenje. Odločila se je, da bo svoje življenje živela tako, kakor da ne bi nikoli našla svojega rojstnega lista. O svojem odkritju zato ni nikoli nikomur povedala, niti očetu in materi, saj ju ni želela prizadeti.

Nekaj let kasneje se je vključila v skupino za biografsko učenje. Na srečanjih se je dobro počutila in z veseljem je z drugimi delila svoje življenjske izkušnje. Ko je pogovor nanesel na temo 'družina', je prinesla fotografije iz otroštva, se pogovarjala o družinskih navadah in spominih, izdelala je družinski portret … Ob tem ni nikoli omenila bioloških staršev; pravzaprav sploh ni pomislila nanje, saj je bila tako zelo vajena o posvojiteljih razmišljati kot o svoji edini družini.

Na predzadnjem srečanju pa so udeleženci dobili nalogo, naj predstavijo predmet, ki je bil v otroštvu ali mladosti zanje pomemben. Večina udeležencev je izbrala najljubše otroške igrače, knjige ali dnevnike, Meta pa je pomislila na trenutek, ko je našla svoj rojstni list. Kot nalašč se ni mogla spomniti nobenega drugega predmeta. Ko je poslušala pripovedovanje drugih udeležencev, se je mrzlično trudila, da bi pomislila na kaj drugega, ampak … nič. Medtem so vsi ostali udeleženci predstavili svoje predmete. Meta je nameravala ostati tiho, v tistem trenutku pa so jo drugi pričakujoče pogledali. To jo je spodbudilo, da je začela pripovedovati o trenutku, ko je našla rojstni list, in prvič v življenju je nekomu zaupala, da je posvojena.

Ko je začela pripovedovati, se naenkrat ni mogla več ustaviti. Sama je bila presenečena nad tem, kako močna čustva so jo preplavila ob tem. Pripovedovala je, kako se je – samo za trenutek – o svojih bioloških starših spraševala vsakič, ko je morala na kak dokument vpisati ime matere in očeta, ob rojstnih dnevih, ko so jo na zdravniških pregledih spraševali po družinski anamnezi, ko je gledala svoje otroške slike, ko je pred starši skrivala svoje veliko odkritje. Člani skupine so jo pozorno poslušali, ko je govorila o občutkih zmedenosti, zapuščenosti, dvomov in hvaležnosti do posvojiteljev. Niso veliko komentirali ali spraševali, a Meta se je počutila sprejeto in razumljeno. Čutila je močno olajšanje in ni mogla razumeti, zakaj je tako dolgo skrivala pomemben del svojega življenja.