Varnost 3/2013 by Anita Kovačič

revija

3/2013 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije Letnik LXI ISSN 2232-318X

K uspešni izvedbi Eurobasketa 2013 prispevali tudi policisti 65 let glasbenega ustvarjanja v slovenski policiji

V spomin na odločen upor miličnikov ter varovanje lastne države in svojega naroda smo si policisti za svoj praznik izbrali 27. junij. Letošnja osrednja slovesnost, s katero smo počastili osamosvojitveno vlogo slovenskih miličnikov, je bila 27. junija v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju. Ob tej priložnosti so bila podeljena najvišja priznanja policije za širjenje varnostne kulture ter za zasluge in prispevek k razvijanju in krepitvi varnosti. • Veliki ščit policije z bronasto zvezdo so prejeli Darko Delakorda iz Uprave kriminalistične policije, Janez Gradin in Rudi Ivančič, oba iz Policijske uprave Ljubljana, Darko Lamot in Danijel Lorbek, oba iz Policijske uprave Maribor, Drago Ribaš iz Policijske uprave Murska Sobota, Alojzij Mohar iz Policijske uprave Nova Gorica in Franc Zorc iz Policijske uprave Novo mesto. • Veliki ščit policije s srebrno zvezdo so prejeli Konrad Krašek iz Službe generalnega direktorja policije, Jožef Grah in Alojz Senčar, oba iz Uprave uniformirane policije, in dr. Jurij Ferme iz Uprave kriminalistične policije. • Veliki ščit policije z zlato zvezdo pa je prejel Janko Goršek iz Službe generalnega direktorja policije.

Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

VArNOST

UVODNIK

KAZALO Aktualno 4 10 13 14 15

65 let glasbenega ustvarjanja v slovenski policiji Ključ pogajanj ne obstaja. Vsaka situacija je različna Transparentno financiranje političnih strank in volilne kampanje STOP birokraciji Iztekla se je osma Otroška varnostna olimpijada

Novice 17 Podpisan nov sporazum o zaposlovanju vrhunskih športnikov in trenerjev 17 S spletno aplikacijo do večje prometne varnosti 17 Policija se je tudi letos predstavila na Otroškem bazarju 18 Za prijeten in varen potek Eurobasketa 18 Za nami je še ena akcija Anine zvezdice, s katero smo pomagali ljudem v stiski 18 V septembru posvet o problematiki zlorab otrok na spletu 18 Prvošolčke na varno pot pospremili tudi policisti Strokovni prispevki 19 21 25

Simon Turk, Boštjan Polutnik: (Ne)profesionalno vodenje v policiji Emanuel Banutai: Dober dan, gospod policist – Lacho dive rej milichari (Lašo džes raj šingalo) Anton Toni Klančnik, mag.: Tudi spolne zlorabe otrok preko interneta so globalni problem

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje 33 37 37

Sodelovanje slovenske policije z agencijo Frontex na področju usposabljanja mejnih policistov Policija okrepljena s tremi novimi vodniki službenih psov Sodelovanje slovenskih predstavnikov GPU in Curs v projektu Fido

Mednarodno sodelovanje 38 40 40 41 41 41

Zaradi Eurobasketa v Sloveniji več tujih policijskih spotterjev Slovenska policista sta se vrnila z dela na Hrvaškem Šefi policij držav JV Evrope skupaj za večjo varnost regije Predstavniki palestinske nacionalne policije na študijskem obisku pri slovenskih kolegih Slovenski nacionalni urad Sirene obiskali poljski kolegi Na srečanju šefov evropskih policij v Haagu o aktualnih temah s področja zagotavljanja varnosti

Prosti čas 42

Zoran Šarič, vsestranski umetnik in pomočnik vodje izmene mariborskega OKC

Šport 44 46 46

Po 15 letih znova stopil na tatami in se domov vrnil z zlatim odličjem Na Brajnikovem memorialu tudi letos slavila ekipa Specialne enote Za nami že 14. tradicionalni pohod policistov na Triglav

letnik LXI/št. 3/2013

UVODNIK Spoštovane sodelavke, sodelavci! Za nami so počitnice in dopusti, ki so nam omogočili, da smo obnovili svoje zaloge energije in s polnimi jadri zapluli jesenskim nalogam naproti. Čeprav je bila večina od nas na dopustih, pa avgust in julij le nista bila brezdelna in umirjena za vse naše sodelavce. Številne policistke in policisti so opravljali svoje naloge tudi v dneh, ko smo merili zgodovinske temperature blizu 40 °C. Mnogi od njih so se pripravljali na pomemben mednarodni varnostni dogodek – evropsko prvenstvo v košarki. Evropsko prvenstvo je za nami. Minilo je uspešno, tudi po zaslugi dobro opravljenega dela policije. Zdaj, ko se tempo počasi umirja, se tudi zaposleni v Policiji, tako kot dijaki in prvošolčki, ki smo jih septembra varno pospremili do šolskih klopi, z mešanimi občutki vračamo v vsakdanje delovno okolje in svoje enote. Trenutek, v katerem živimo in delamo, je namreč obremenjen s težkim finančnim položajem. Soočeni smo z drastičnim zategovanjem pasu, varčevanjem na vseh področjih, ki mu ni videti konca. A tako kot velja za vse ostalo v življenju, bomo tudi ta čas skupaj lažje prebrodili in ga pustili za seboj. Veliko lažje v tistih enotah, kjer vladajo pristni stiki in dobro vzdušje, za kar so najodgovornejši vodje teh enot, pa tudi vsak posameznik. Prav dobro vzdušje in pristni stiki so poleg trdega dela botrovali temu, da letos obeležujemo visoko obletnico enote, ki se je v domači in tuji javnosti uveljavila s prepoznavno kakovostjo. V tej številki namreč pišemo tudi o Policijskem orkestru, za katerega brez pomisleka lahko trdimo, da je Policiji že več kot 65 let v velik ponos, poslušalcem pa v veselje. Orkester je postal nepogrešljiv spremljevalec vseh državnih in protokolarnih dogodkov ter drugih prireditev in slovesnosti na državni ravni. Izvaja številne samostojne in promocijske koncerte, sodeluje na spominskih in pogrebnih slovesnostih, ne pozablja pa niti na človekoljubnost, saj svoje mojstrovine nemalokrat pokaže na dobrodelnih koncertih, ki so povezani s preventivnimi akcijami ali organizirani v humanitarne namene. Ugled, ki si ga je Policijski orkester zgradil v letih svojega obstoja, je neprecenljiva dobrina. O tem pričajo številne pohvale domačega in tujega občinstva, ki pogosto ne najde pravih besed, s katerimi bi opisalo doživete izvedbe. Z nastopi doma in po svetu si je orkester prislužil mnoga priznanja. Številne nagrade, ki jih je prejel, so odraz neutrudnega dela in požrtvovalnosti ter poguma in vztrajnosti njegovih članov, da so se povzdignili nad vse ovire in težave, s katerimi se srečujejo od svojih začetkov dalje. Iskrene čestitke, ponosni smo na vas! Mag. Vesna Drole vodja Sektorja za odnose z javnostmi Policije

VARNOST 3/2013, julij–september

ISSN 2232-318X

Pripravili: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU Koordinatorka: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU Lektorirala: Dušanka Pezdirc, PA, GPU Fotografija na naslovnici: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU Oblikovanje naslovnice: Matjaž Mitrovič, SUPG MNZ Tehnično oblikovanje: Mirsada Dželadini, SUPG MNZ Naslov: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana Spletna naslova: www.mnz.gov.si, www.policija.si Telefon: 01/428 57 45, e-naslov: varnost@policija.si

VArNOST

AKTUALNO

65 let glasbenega ustvarjanja v slovenski policiji »Dan se začne z razgibavanjem ustnic in vrtenjem zapestja«

Letos mineva 65 let, odkar se je za kamnito mizo Vodnikove domačije v Ljubljani zbralo dvajset miličnikov. S skromnim znanjem, a veliko ljubeznijo do glasbe, so ustanovili Godbo ljudske milice. Malce naivno in skrajno pogumno so zakoračili v neznano, nevedoč, da pišejo zgodovino. Od takrat je policijski orkester prehodil dolgo pot, razširil svojo zasedbo, preproste priredbe partizanskih pesmi pa so zamenjali najzahtevnejši opusi. Z odmevnimi nastopi doma in v tujini je vtisnil neizbrisen pečat tudi zgodovini slovenske policije. Danes se po kakovosti in umetniškem izrazju uvršča v evropski in svetovni vrh, kar potrjujejo številne

laskave kritike, s katerimi se ponaša že od svojih skromnih začetkov dalje. Po koncu druge svetovne vojne je Slovenija kot ena izmed jugoslovanskih republik na novo gradila svoj državni sistem. Skoraj vzporedno z nastankom političnih institucij se je pojavila potreba po reprezentativnem pihalnem orkestru, ki bi nastopal na protokolarnih dogodkih, proslavah pa tudi družabnih srečanjih. Ob močni podpori vodstva takratnih organov za notranje zadeve in enega največjih slovenskih skladateljev za pihalne orkestre Bojana Adamiča je leta 1948 nastala Godba ljudske milice.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST Vse se je začelo v rojstni hiši Valentina Vodnika Tisto poletje se je na dvorišču Vodnikove domačije v Ljubljani pod taktirko Vinka Štrucla st. zbralo 20 miličnikov iz vse Slovenije. Odzvali so se na razpis, s katerim je ljudska milica želela sestaviti godbo. Imeli so različno predznanje in izkušnje, primanjkovalo pa jim je ustrezne glasbene izobrazbe, saj so bili večinoma samouki. Sestanek v Vodnikovi domačiji je bil pravzaprav nekakšna avdicija. Uspešno so jo opravili vsi. Godba je ustanovljena, kaj pa zdaj? Zelo kmalu po začetnem navdušenju so se pokazale prve težave. Inštrumentov je bilo malo, pa še ti so bili izrabljeni. Notnega gradiva, razen za priredbe nekaterih partizanskih pesmi, skoraj ni bilo, do partitur tujih skladb za pihalno godbo pa je bilo skoraj nemogoče priti. Povojni čas je bil čas vsesplošnega pomanjkanja, ki se je poznalo tudi v glasbi. Hkrati pa je bilo to obdobje izrazite kljubovalnosti vsem oviram, ki bi lahko zadušile človeško ustvarjalnost. Zato ne preseneča, da številne težave, ki bi danes marsikoga odvrnile od »misije nemogoče«, nadebudnim glasbenikom niso odvzela zagona. Začelo se je trdo delo. Oktobra 1948 je skromna zasedba dobila prvega dirigenta, Rudolfa Stariča, enega največjih mojstrov za pihalne inštrumente, ki je bil tudi dirigent radijskega orkestra. Starič je nemudoma začel širiti sestavo in izpopolnjevati znanje samoukih glasbenikov. V zgolj nekaj mesecih je godba prerasla v skoraj 40-člansko zasedbo. Godba ljudske milice se predstavi javnosti Amaterski glasbeniki so bili sicer izjemno zagnani, vendar pa je bilo potrebnih več mesecev intenzivnega dela – včasih so vadili tudi po 12 ur na dan –, da so lahko suvereno stopili pred občinstvo. Prvič so javno zaigrali že marca 1949, in sicer na pogrebu miličnika v Mariboru. Prvi odmevnejši nastop, s katerim so se tudi uradno predstavili javnosti in navdušili množico, pa je bil že dva meseca pozneje, na prvomajski paradi v Ljubljani. Po tem dogodku so začela vabila deževati. Že prvo leto je imela godba kar 40 javnih nastopov, njen repertoar pa se je širil, saj je vseboval kar 50 koncertnih in 70 plesnih skladb. Nastopali so predvsem v prestolnici, kamor so jih poleg Ljubljančanov prihajali poslušat tudi iz drugih slovenskih krajev. Koncerti so bili v tistem času ena redkih oblik zabave letnik LXI/št. 3/2013

AKTUALNO in mnogi so bili pripravljeni prepešačiti kilometre in kilometre prašnih poti, da so se lahko prepustili ubranim zvokom trobent, pozavn in rogov, ki so prihajali izpod spretnih prstov in močnih pljuč mož v miličniških uniformah. Ljubiteljsko preigravanje zamenja sistematično glasbeno izobraževanje Da bi dvignili umetniško kakovost godbe in jo pripravili tudi za izvajanje zahtevnejših skladb, je 1949. takratno notranje ministrstvo ustanovilo triletno glasbeno šolo, ki so jo morali obiskovati prav vsi člani. Pouk je trajal vsak dan od 7. do 12., nato pa še od 14. do 18. ure. Prva generacija je zaključne izpite opravila že februarja 1951, in sicer s stoodstotno uspešnostjo, o čemer so pisali tudi mediji, ki so od samega začetka z zanimanjem spremljali razvoj godbe. Z vztrajnim delom, sistematičnim izobraževanjem in prepoznavnostjo v javnosti je kakovost godbe v naslednjih letih nezadržno rastla, s tem pa tudi njen repertoar. Koračnicam in priredbam partizanskih pesmi so se pridružile operne arije in drugi zahtevnejši opusi. Skoraj ni bilo več prireditve na državni ravni, na kateri ne bi bilo slišati glasbenih mojstrovin slovenskih miličnikov. Proslave, komemoracije, tudi pogrebi, sejmi, promenadni koncerti, kulturni dogodki … Godba ljudske milice je kmalu ustvarila prepoznaven glasbeni izraz, beseda o njenem ugledu pa je segla preko državnih meja. Glasba je univerzalen jezik, ki ga razumemo vsi Da glasba združuje in presega vse kulturne o(k)vire, je že dolgo znano. Če temu dodamo še kakovost, postanejo meje nepomembne. Vabila za sodelovanje in nastope so začela prihajati od

vsepovsod. Najprej se je zanimanje pojavilo v bližnji »soseščini«, ko so s slovenskimi miličniki želele nastopiti skoraj vse pihalne godbe drugih jugoslovanskih republik. Še posebej plodno je bilo sodelovanje s hrvaško godbo milice, ki jo je v šestdesetih in sedemdesetih letih vodil Vilim Markovič. Ta je za slovensko godbo pripravil številne aranžmaje, ki so postali del stalnega programa. Zelo zgodaj pa so se godbeniki predstavili tudi drugim evropskim državam. Tako jih je že leta 1956 spoznalo občinstvo v Švici, na Nizozemskem (1964, 1969), v Italiji (1972) in Avstriji (1973, 1976). Od vsepovsod so se glasbeniki vračali v soju stoječih ovacij in odličnih kritik. Ob gostovanju godbe milice na avstrijskem radiu v Linzu leta 1976 je priljubljeni radijski voditelj Karl Moik dejal: »Po zaslugi odlične godbe milice iz Ljubljane in fantastičnega solista na trobenti prof. Grčarja je bil nocojšnji večer vrh moje kariere!« Tako je njegove besede za Nedeljski dnevnik 21. marca 1976 povzel Marjan Stare in dodal, da so bili ostali ansambli vzhičeni, da lahko nastopijo v tako kakovostni druščini, kot je godba slovenske milice. Kako so glasbeniki zamenjali trobente za »avtomate« Obdobje s konca 80-ih in začetka 90-ih let je glasbenike za nekaj časa postavilo v drugačno vlogo, saj so bili tesno vpeti v proces osamosvajanja. Že leta 1989 so bili vključeni v priprave na preprečitev t. i. mitinga resnice. Glasbeniki so svoje inštrumente zamenjali za avtomatsko orožje, preigravanje lestvic in etud pa so nadomestila operativna usposabljanja, ki so se nadaljevala vse do osamosvojitvene vojne. Junija 1991 so se člani godbe pridružili zaščitni enoti milice. Sodelovali so pri varovanju pomembnejših objektov Franjo Maček Z 21 leti dela v orkestru velja Maček za izkušenega »mačka«. »Glasba je odraz časa, v katerem si, in ta kriza se žal odraža tudi pri nas. Včasih smo imeli veliko več gostovanj, bilo je tudi več seminarjev z znanimi skladatelji in dirigenti. Takšna sodelovanja so bila zlata vredna, saj so nam dala neprecenljive izkušnje in bogatila naše znanje. Zdaj tega ni več. Vendar kljub vsemu še vedno uživamo v svojem delu! To se ni spremenilo. Izjemno smo ponosni na tradicijo Policijskega orkestra in bomo s predanim delom tudi v prihodnje upravičevali njegovo častitljivo zgodovino!«

VArNOST

AKTUALNO

in prevzemih orožja. Z avtomatsko puško na rami in pihalnim inštrumentom v roki so med vojno tudi zaigrali. Žal zgolj na pogrebih šestih padlih miličnikov. Svoja policijska pooblastila so izvajali tudi kasneje. »Leta 1999, ko je Nato bombardiral takratno Zvezno republiko Jugoslavijo, smo spet morali poprijeti za orožje, saj smo varovali diplomatsko-konzularna predstavništva v Ljubljani,« se spominjal Franjo Maček, ki v orkestru že 21 let igra klarinet, saksofon in flavto. Od godbe milice do vrhunskega protokolarnega orkestra Po uspešni osamosvojitvi Slovenije je mnoge državne institucije čakala temeljita reorganizacija. Sistemske spremembe je uvedla tudi milica, ki je med drugim preimenovala svoje enote. Godba ljudske milice je leta 1992 postala Policijska godba, neformalno pa se je predstavljala kot orkester, saj je številčno in po vrsti inštrumentov presegala običajno sestavo godbe. Že dve leti pozneje, 24. februarja 1994, jo je vlada imenovala za uradni protokolarni orkester Republike Slovenije, od leta 2001 pa se imenuje Policijski orkester. Orkester danes sodeluje na vseh najvišjih protokolarnih dogodkih in prireditvah ter slovesnostih na državni ravni, ki jim s svojimi mojstrovinami daje čudovito glasbeno kuliso in formalne dogodke spreminja v pravo umetniško doživetje. »Tako je orkester denimo nastopil ob obisku papeža Janeza Pavla II, srečanju ameriškega in ruskega predsednika v Sloveniji, obisku britanske kraljice, prvem obisku francoskega predsednika v Sloveniji itd. Vsako leto imamo v Sloveniji približno 20 takšnih visokih obiskov in državnih proslav, na katerih sodelujemo. Nastopi morajo biti brezhibni in usklajeni s častno četo Slovenske vojske,« pove pomočnik vodje orkestra Roman Grabner. Čeprav gre za izjemno visoke dogodke, pa ti ne minejo vedno brez težav. Včasih se na primer zgodi, da za obisk nekega visokega državnika ne dobijo notnega gradiva za himno, ki jo morajo odigrati. Točno to se je zgodilo ob obisku predstavnika ene od afriških držav, ko so morali himno »izbrskati« kar sami. »Na vse kriplje sem po spletu iskal notni zapis te hiMarjan Grošelj Po 17 letih dela v orkestru se še vedno zelo živo spominja svoje avdicije: »Opravljal sem jo še pri mojstru Šurbku. Moral sem zaigrati celoten avdicijski program; koncert, sonato, orkestrski part ter t. i. a visto, to pomeni, da v roke dobiš note, ki jih ne poznaš, in moraš »na pogled« zaigrati.« Sicer pa glasbeniki veljajo tudi za dobre strelce. Grošelj je tudi inštruktor strelstva, ki sodeluje na praktičnih usposabljanjih za zaposlene v policiji. »Spomnim se, kako so včasih »zavijali z očmi«, preden so na strelišče prišli glasbeniki, potem pa so presenetili vse in briljirali! Verjetno je to povezano s tem, da imamo mirno roko, razgibane prste, predvsem pa smo navajeni dolgo in mirno stati na istem mestu (smeh).« Vedno pripravljeni na zabavo (julij, 1955)

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

AKTUALNO

mne. Našel sem jo v arhivu nekega ameriškega vojaškega orkestra, od koder so nam jo potem posredovali,« se »zmešnjave« z notami spominja Grabner. Orkester ima tudi veliko samostojnih koncertov, med katerimi so bili v domači javnosti najodmevnejši koncerti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Teh je zaradi pomanjkanja sredstev vse manj, zadnji je bil leta 2010. Svoje mojstrovine pa orkester nemalokrat pokaže tudi na dobrodelnih koncertih. Orkester ima vsako leto več kot 200 nastopov, v polni in tudi manjši zasedbi (trio, kvartet, kvintet ali sekstet). Eden odmevnejših projektov v zadnjih petih letih je bil koncert ob 100. obletnici rojstva skladatelja Bojana Adamiča, ki je nastal oktobra 2012 v sodelovanju z Zvezo slovenskih godb. Policijski orkester je takrat ponovno izvedel znamenito Adamičevo skladbo Requiem, ki jo je Mojster, kot so klicali Adamiča, napisal ob koncu svojega življenja. »Policijski orkester s svojo pojavnostjo in kakovostno izvedbo že vsa leta prispeva k ugledu policije. Že sam nastop tako velike zasedbe deluje fascinantno, nastopi pa se še posebej vtisnejo v spomin, kadar se med orkestrom in publiko zgodi »kemija«. To se zelo izrazito začuti in takrat zares uživamo oboji! Člani orkestra pa skrbimo za pozitivno podobo policije tudi po dogodkih, ko poslušalci sami pristopijo k nam in začnejo z veliko radovednostjo spraševati to in ono. Pogosto so presenečeni že nad dejstvom, da nosimo uniformo, navduši pa jih tudi informacija, da imajo vsi člani orkestra končano Akademijo za glasbo in da navadno igrajo več inštrumentov. To kaže na njihovo bogato znanje, kar daje orkestru še večjo vrednost,« pove Zoran Kobal, vodja Policijskega orkestra. Od začetka 90-ih let orkester namreč zaposluje le glasbenike z diplomo Akademije za glasbo. Poleg ustrezne

letnik LXI/št. 3/2013

Andrej Hočevar »V orkester sem prišel neposredno po diplomi na Akademiji za glasbo. Ko sem na prvem nastopu moral prvič v življenju obleči policijsko uniformo, sem se počutil zelo čudno. Poleg tega mi je bila tudi prevelika. Ker pa je bila še izposojena, je bil na njej priimek Piskač. Glede na to, da ne igram ne pihala ne trobila, ampak bas kitaro in kontrabas, sem malo »protestiral« (smeh)! Danes sem se na uniformo že navadil, je pa vedno prisoten strah, ko kje nastopamo, da ne bi prišlo do kakšnih incidentov, ko bi morali ukrepati. Čeprav smo prav vsi člani orkestra pooblaščene uradne osebe, smo v prvi vrsti glasbeniki.« izobrazbe morajo glasbeniki prestati še zahtevno avdicijo, kjer komisija izbere le najboljše. Največ zanimanja je za inštrumente, kot so klarineti in trobente, veliko teže pa je dobiti ustrezen kader za angleški rog in oboo. Pod vodstvom maestra Milivoja Šurbka, ki je bil med letoma 1991 in 2000 redni dirigent Policijskega orkestra, je orkester gradil predvsem umetniški izraz. Maestro Šurbek je dosegel pravi simfonični zvok, ki je še danes značilnost Policijskega orkestra. Šurbek in njegov frak »Obdobje, ki sem ga kot dirigent preživel s pihalnim orkestrom slovenske policije, mi je bilo v veliko čast in mi je ostalo v zelo prijetnem spominu,« začne pogovor maestro Šurbek. Nato odgrne koncertni klavir, ki zavzema kakšne tri četrtine njegove skromne pisarne, in brez besed zaigra. Ganljiva, nevsakdanja izkušnja. Ko se je vrnil s 6-letnega dela na Japonskem in iskal službo doma, ga je ministrstvu priporočil takratni dekan Aka-

demije za glasbo, redni profesor Marjan Gabrijelčič. »Ob podpori policijskega vodstva sem imel proste roke pri izbiri umetniškega programa in pri notranji organizaciji dela orkestra. Izkoristil sem te danosti in mladino poslal na došolanje na Akademijo za glasbo. Uvedel sem tudi mentorje za trobila in pihala. Kmalu se je zgodil kvalitativen preskok iz povprečnosti v odličnost. V nekaj letih smo postali primerljivi z najboljšimi evropskimi profesionalnimi ansambli,« pove Šurbek, danes umetniški vodja ljubljanske Opere, sicer pa mednarodno priznan orkestrski in operni dirigent, pianist in cenjen pedagog. Zanimanje za sodelovanje z orkestrom so kmalu pokazali tudi drugi ugledni domači in tuji dirigenti in skladatelji. V zadnjih letih so z njim sodelovali Jacob de Haan, Peter Kleine Schaars in Johan de Meij, vsi iz Nizozemske, dr. Alfred Reed iz ZDA, Manfred Schneider iz Nemčije, mag. Franz Peter Cibulka, Johann Mösenbichler in Thomas Doos iz Avstrije ter Roger Bourty iz Francije.

VArNOST

AKTUALNO

Med najimenitnejše nastope zagotovo sodijo koncerti v Gallusovi dvorani.

Zadnjih nekaj let orkester snema tudi za nizozemsko glasbeno založbo De Haske, ki je vodilna svetovna založba z notnim gradivom za pihalne orkestre.

stopi na več dogodkih hkrati, še posebej ko narava dogodka in prostor ne omogočata celotne koncertne zasedbe. Komorna dejavnost je bila sprva uvedena zato, da bi dvignili kakovost orkestrske igre na najvišjo možno raven. »Komorno muziciranje prispeva k homogenejšemu zvoku orkestra, boljši intonaciji in zavestno enotni interpretaciji. Posledično ima dirigent lažje delo, vaje so učinkovitejše in ni nam treba čakati, da bomo, če bomo, ustvarjalni navdih doživeli na koncertu, to se zgodi že na vajah,« še pove Šurbek. Maestro Šurbek je povzdignil kakovost policijskega orkestra na zavidljivo raven. Svojo prepoznavnost pa je med drugim utrdil tudi s prav posebno po-

tezo – izumil je »policijski frak«. Kdor je že dolgo v policiji, ve, da se z uniformo ne gre igrati. Pravila, kdo, kdaj in kako jo lahko nosi, so jasna. Bilo bi nepredstavljivo, da bi hrbtni del suknjiča podaljšali in ga razklali v »kačji jezik«. Natanko to je naredil Šurbek in ustvaril prvi frak s policijskimi emblemi, ki je postal eden prepoznavnih simbolov najeminentnejših koncertov. Očitno je tudi policija, ki sicer velja za precej (s)t(r)ogo organizacijo, znala prisluhniti ustvarjalnosti staroste slovenskih dirigentov. »Mislim, da sem edini, ki je kdaj naredil kaj takega. Fraka iz policijske uniforme ni imel še nihče pred mano, niti ga verjetno ne bo imel nihče za mano,« se pošali Šurbek. Roman Grabner, namestnik vodje Policijskega orkestra

Zoran Kobal, vodja Policijskega orkestra

Pod Šurbkovim vodstvom se je poleg protokolarnih intenzivno razvijala tudi koncertna dejavnost. Orkester je gostoval v Angliji, Nemčiji, Makedoniji, Srbiji, Italiji in Avstriji. Kmalu je uvedel še komorno dejavnost, to so nastopi manjših zasedb, kot so trio, kvartet, kvintet, in sekstet. Takšni nastopi so danes nepogrešljivi na praktično vseh slovesnih in protokolarnih dogodkih slovenske policije, orkestru pa omogočajo, da tako na-

»Med fizično najzahtevnejšimi so zagotovo protokolarni nastopi, saj mora biti orkester navadno kakšno uro pred nastopom na svojem mestu, pa tudi potem ne more kar oditi, dokler se sprejem ali dogodek odvija. To pomeni, da lahko nekaj ur zapored nepremično stojimo na istem mestu, na vročini, mrazu. To zna biti zelo naporno, včasih se zgodi (pri nas se na srečo še ni), da komu v postroju postane slabo ali celo pade v nezavest.«

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

AKTUALNO Julija Šenveter Je ena redkih ženskih članic orkestra. Igra oboo in angleški rog. »Tudi moja izkušnja z uniformo je bila, hm … travmatična (smeh). Srajca mora biti namreč okoli vratu zategnjena in ko sem začela igrati in so se vratne mišice »napihnile«, sem imela včasih občutek, da me bo tista kravata zadušila (smeh)!« Čeprav je v manjšini, je nad svojimi kolegi in kolektivom navdušena. Ima pa izjemno težko delo. »Ker niso zasedena vsa delovna mesta, moram obvladati notni zapis za oba inštrumenta hkrati. To je zelo težko, še posebej, kadar moram odigrati solo. Ampak ob takšni podpori kolegov se z malo več truda vse dà!«

Dan se začne z razgibavanjem ustnic in vrtenjem zapestja In kako je danes videti sodoben delovnik policistov glasbenikov? Kadar nimajo nastopov, vaje potekajo vsak dan. Začnejo se ob 8. uri, in sicer z ogrevanjem. Vsak posameznik najprej »razmiga« tisti del, ki ga med igranjem najbolj uporablja. To so v prvi vrsti ustne mišice, prsti in zapestja. Marsikdo bi si mislil, da se človek med igranjem inštrumenta ne more poškodovati. Pa še kako! »Ena najpogostejših poškodb glasbenikov, ki igrajo predvsem pihalne inštrumente, je odpoved ustnih živcev. Orkester pogosto igra v različnih vremenskih razmerah, na vročini, mrazu. Še posebej takrat, kadar je zelo mrzlo, ustniki, ki so kovinski, radi zamrznejo. Malo jih sicer že ogreješ, ampak dolga leta igranja na mrzlih ustnikih ter stiskanje in napenjanje ustnih mišic zelo rado pusti posledice. Podobno imajo lahko težave tudi ostali člani, ki sicer igrajo na druge inštrumente, na primer tolkala. Nenehno ponavljanje enakih gibov velikokrat pripelje do vnetja zapestnega živca,« pojasni Zoran Kobal.

močno poškoduje sluh, ki je za glasbenika najpomembnejše čutilo. Pred leti se je pojavila ideja za začasno rešitev, t. i. ušesni ščitniki, ki naj bi obvarovali sluh, vendar hkrati otežujejo delo, zato se niso obnesli. Pomanjkanje sredstev se pozna tudi pri čedalje redkejših gostovanjih, saj ni denarja za prevozne stroške. Že pred leti so se odpovedali gostovanjem v tujini, danes pa je težava že, če mora celotna zasedba orkestra na primer iz Ljubljane v Maribor! Zato zavračajo mnoga vabila in se odpovedujejo nastopom. A kot je pred leti dejal nekdanji vodja Janez Kukec, »orkester za štirimi stenami, če zanj ne ve nihče, ne pomeni nič«. Četudi je vrhunski! Trenutna gospodarska kriza je »udarila« tudi po inštrumentih, ki bi jih bilo treba že pred leti zamenjati, a zanje ni denarja. S krčenjem javnofinančnih sredstev, namenjenih javni upravi, pa trpi tudi sistemizacija, ki nikakor ne doseže polne zasedbe. »Zasedba profesionalnega orkestra mora biti kljub varčevanju popolna; to pomeni, da mora imeti vse predpisane instrumente, ki jih zahteva

partitura, sicer hitro pademo na podeželsko ljubiteljsko raven, na kateri orkestri ne morejo uspešno posegati po velikih delih svetovne pihalne literature. Premalo se zavedamo, da je za ugled policije odličen orkester še kako pomemben,« je na trenutno stanje opozoril tudi Šurbek. »Svoje delo imamo izjemno radi« »Kljub vsem težavam, ki nas pestijo, pa ostajamo odlična ekipa. Smo dobri prijatelji, med seboj se razumemo in uživamo v svojem delu. Nekateri nastopi so prijetnejši, spet drugi fizično zelo naporni, a prav vsak nas napolni z novo energijo,« z navdušenjem pove Andrej Hočevar, ki v orkestru igra od leta 2009. Da glasba res pozitivno deluje na ljudi, je mogoče začutiti že ob prvem stiku s člani orkestra. Ti so vedno nasmejani, dobre volje in zdi se, da opravljajo najprijetnejše delo na svetu. Morda res, a šele poglobljen vpogled v posebnosti tega poklica popolnemu nevednežu razkrije vso zahtevnost profesionalnega »muziciranja« in kompleksnost, ki jo zahteva usklajeno delovanje skoraj 50 inštrumentov hkrati. Koliko dela, truda, znanja, izobraževanja, srčnosti, prizadevnosti in predanosti je treba, da takšna zasedba zazveni kot eno, pa vedo le tisti, ki so ta poklic preizkusili. Če dobro napnete ušesa in se prepustite barvitemu, skoraj čarobnemu zvoku Policijskega orkestra, lahko z nekaj sreče in posluha vso predanost teh glasbenikov začutite tudi sami! Iskrene čestitke ob 65. obletnici! Besedilo: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU Foto: arhiv policije, Brigita Petric in Nina Djordjević, obe SOJ SGDP GPU LITERATURA: 1. Kolenc, Tadeja (1999): Od godbe ljudske milice do protokolarnega orkestra – 50 let delovanja Policijskega orkestra (MNZ). 2. Lastni viri.

Po intenzivnem ogrevanju koncertni mojster »uglasi« orkester, nato pride dirigent, dvigne paličico in … zarohni. Včasih zelo dobesedno, saj Galetov grad, kjer ima Policijski orkester svoje prostore, ni najprimernejši za vaje skoraj 50-članske pihalne godbe. Neustrezni prostori in pomanjkanje sredstev … večna težava Orkester se s prostorsko stisko srečuje vso svojo zgodovino. Konec 50-ih let se je preselil v Galetov grad v Ljubljani, kjer ima prostore še danes. Ti pa so za vaje pihalnega orkestra vse prej kot primerni. Stropi so nizki, prostor je majhen, zato se zvok močno odbija od sten. Daljše delo v takšnem okolju lahko letnik LXI/št. 3/2013

Maestro Šurbek je dosegel pravi simfonični zvok, ki je še danes značilnost Policijskega orkestra.

VArNOST

AKTUALNO

Ključ pogajanj ne obstaja. Vsaka situacija je drugačna Z vodjo policijskih pogajalcev Miranom Ozebkom iz uprave kriminalistične policije smo se pogovarjali o njihovem delu. Povod je bil julijski dogodek na Linhartovi cesti v Ljubljani, ko je moški polil stanovanje z vnetljivo tekočino in grozil, da bo vse zažgal. Kdo so policijski pogajalci in kaj je njihova naloga? Policisti in policistke, ki delajo kot pogajalci in jih je 21, opravljajo redne naloge v matičnih enotah kot kriminalisti, policisti, vodje policijskega okoliša in podobno. Prihajajo torej iz policijskih postaj in sektorjev kriminalističnih policij ter državnega nivoja, npr. iz operativno-komunikacijskega centra in specialne enote. Organizirani so v tri skupine po sedem pogajalcev in vsaka skupina je sestavljena tako, da poskuša zajeti čim večji del Slovenije. Skupine dežurajo tedensko, od ponedeljka do ponedeljka. Med njimi so tudi psihologinja in tehnika, ki skrbita za tehnično opremo, ki jo potrebuje pogajalec na kraju za vzpostavljanje stikov s storilcem. Policijski pogajalci med dežurstvom normalno opravljajo svoje delo, ob sklicu pa se odpravijo na kraj krizne situacije. Prihajajo z vseh koncev Slovenije, kar omogoča dober odzivni čas, ki je v zadnjih nekaj letih od deset do petnajst minut. Naloga pogajalca je, da vzpostavi dialog in mirno reši krizno situacijo.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST Kako postaneš eden od njih in kaj vse zajema usposabljanje? Policijski pogajalec se mora za to delo odločiti prostovoljno. Imeti mora status policista oz. kriminalista, biti redno zaposlen in znati vsaj en tuj jezik, ali italijanščino ali nemščino ali tudi angleščino. Predvidevamo, da bo v prihodnosti poudarek na jezikih Zahodnega Balkana, s čimer pa ne bomo imeli težav. Pogajalce smo izbrali po vnaprej določenem postopku. Kandidati so najprej opravili psihološke teste, pri čemer sta sodelovala psihologa iz fakultete za varnostne vede, prof. dr. Peter Umek in dr. Igor Areh. Na podlagi rezultatov so bili izbrani ne najboljši, ampak najprimernejši. Sledil je obvezen razgovor s psihologi in komisijo, nato pa še osnovno usposabljanje, ki traja 80 ur, vendar praviloma poteka skozi celo leto, do nadaljevalnega usposabljanja. Med elementi psihološkega profila pogajalca je na primer ta, da je mirna oseba z empatijo in nekonflikten. Zaželeno je, da je pogajalec potrpežljiv in vztrajen, imeti pa mora tudi veliko samokontrole. Policijski pogajalec med usposabljanjem osvoji osnove psihologije, tako da lahko izdela psihološki profil osebe, s katero se pogaja, naj bo to morilec ali oseba, ki želi storiti samomor. Na podlagi ustreznega psihološkega profila se nauči izdelati ustrezno strategijo pogajanja. Od tukaj se natančno ve, kako se bo pogajalec vedel, kakšen bo pogovor in v katero smer bo šel. Trenutna skupina pogajalcev je glede na število situacij, ki jih imamo, in teritorij optimalna in je zaenkrat ne nameravamo širiti. Verjetno pa bo v nekaj letih prišlo do upokojevanj članov in takrat bomo prosta mesta morali zapolniti. V katerih situacijah se pokliče policijske pogajalce? Policijski pogajalci so največkrat aktivirani zaradi poskusov samomorov, sledijo grožnje z razstrelitvijo objektov ali stano-

letnik LXI/št. 3/2013

AKTUALNO Od leta 2007, ko smo začeli voditi statistiko po posebnem obrazcu, pa do danes, smo imeli 116 kriznih situacij. V primerih, ko je pogajalec že vzpostavil stik, so bile vse uspešno rešene.

vanj, grožnje policistom, partnerkam in otrokom, ugrabitve, zajetje talcev in različni drugi primeri. Ko se aktivira policijske pogajalce, gre na kraj tisti, ki je najbližje. Ob manjši krizni situaciji gre na kraj dogodka takoj najmanj en pogajalec, ki se mu kasneje pridruži še drugi, če pa je treba, še tretji in četrti ali cela skupina. V daljših pogajanjih, kar pomeni 24 ur in več, se skupina zamenja. Pogajalec pride na kraj opremljen z informacijami, ki jih v vmesnem času pridobita vodja posamezne skupine in vodja policijskih pogajalcev; to so informacije o kraju, objektu in osebah ter kaj se tam dogaja. Nato še sam od policistov na kraju dobi informacije, ki jih potrebuje za vzpostavitev prvega stika z osebo. Vsaka situacija je drugačna, tudi če imamo npr. dve z dvema duševno motenima osebama, in vsakič je pristop odvisen od dane situacije. Na leto se policijski pogajalci odzovejo na približno trideset kriznih situacij, ki so bile do sedaj vse uspešno rešene. Ko govorimo o uspešnosti akcij, mislimo na tiste, ko je pogajalec vzpostavil stik s storilcem. Zgodijo pa se tudi primeri, ko posamezniki uresničijo svoje grožnje še pred prihodom pogajalca. Kako je videti delo pogajalca? Po prihodu prvega policijskega pogajalca na kraj se temu kmalu pridruži še drugi. Naloga drugega pogajalca ali mogoče psihologa je, da prvemu pogajalcu nudi psihološko pomoč, če

VArNOST

AKTUALNO ta zaide v težave, oziroma varnost in zaščito pred storilcem. Po potrebi prideta na kraj še tretji in četrti pogajalec, ki nudita drugačno pomoč, tj. vse dogajanja opišeta, da po npr. dveh urah prvi pogajalec pogleda, kaj se je zgodilo v tem času, in vidi, ali je kaj pozabil, da ga ne bi oseba dobila na laži. Načini komunikacije so zelo različni: lahko poteka iz oči v oči, preko megafona, izza vrat, iz sosednjega stanovanja … Na Linhartovi cesti v Ljubljani je bil na kraju en pogajalec, pravzaprav pogajalka, drugi pa je bil v bližini. Naloga pogajalke je bila prepričati osebo, da ne bi zažgala stanovanja in da ne bi prišlo do eksplozije. Komunikacija je potekala na višini, in sicer preko megafona iz gasilske košare. Pravzaprav je govorila samo pogajalka, ki je imela viden stik z osebo, ki se je odzivala le z gibi. Pogajalka je tako ugotavljala, kaj ta oseba hoče, kako se obnaša in počuti. Oseba je bila opita in je med pogajanjem uživala alkohol, zato je zaradi hlapov postajala omotična. Ampak s pogajanjem se je oseba odločila odložiti vse zažigalne stvari. Pogajalka je situacijo pripeljala do točke, da so pripadniki specialne enote lahko vstopili v stanovanje in osebo prijeli. Kaj je pri pogajanjih ključnega pomena? Vzpostaviti t. i. zlati most. Tj. profilirati osebo oz. sogovornika, določiti njegov tip in se mu prilagoditi. Pri pogajanjih čas ni pomemben in pogovori lahko trajajo in trajajo. Ne sme se nam muditi in ne smemo biti hitri. Pač pa opazujemo in poslušamo vse, kar se dogaja okoli nas in okoli osebe, s katero se pogajamo, ter kaj nam želi povedati. Težko je govoriti, kaj bi se zgodilo, če pogajalca ne bi bilo. Na Zaloški cesti v Ljubljani je npr. moški skozi okno večnadstropne stolpnice vrgel otroka ravno takrat, ko je prišel pogajalec na kraj dogodka. Verjetno bi bila možnost, da ne bi prišlo do te tragedije, večja, če bi pogajalec vstopil z njim v stik. Koliko je pogajalk? V vsaki skupini imamo tri ženske. So namreč situacije, ki jih uspešneje reši ženska. To so npr. pogajanja z mladoletniki in v družinskih situacijah v odnosih med materjo in odraslim otrokom. Ne moremo govoriti o dobrih in slabih pogajalcih, temveč o pogajalcih, ki jim konkretne situacije bolj »ležijo« kot druge, kar ugotavljamo med usposabljanji. V dogodkih, ki so vnaprej napovedani, npr. deložacije in obiski visokih državnikov, tako lahko sestavimo skupino, ki ji pogajanja pri ugrabitvah ali terorističnih napadih bolj ustrezajo.

V takšni situaciji niti ni treba izraziti želje za psihološko pomoč, saj psiholog točno ve, ali si po dogodku stabilen ali ne, in oceni, komu je potrebna večja pomoč. V policiji imamo organizirano tudi 24-urno psihološko pomoč. Pogajalci se veliko pogovarjajo z našo psihologinjo in med sabo. So pa toliko izurjeni, da lahko z vajami, ki smo jih delali na usposabljanjih, pomagajo sami sebi. Ali dogodke analizirate? Srečujemo se dvakrat, trikrat na mesec in takrat analiziramo dogodke, ki so se zgodili v tem času. In sicer analiziramo celotno situacijo: delo policistov, reševalcev, gasilcev …, da vemo, na kaj opozoriti policiste, ki so prvi na kraju. Vsak pogajalec pove, na kakšne težave je naletel, in potem ostali pogajalci, ki niso bili vključeni v reševanje kriznih situacij, povedo, kaj in kako bi lahko naredili drugače. Skozi takšno analiziranje uspešno rešujemo zaplete in poskušamo priti do ideala, ki ga seveda ni. Večdnevno usposabljanje imamo enkrat letno. Na njem pogledamo, česa je v zadnjem času največ, ali so to družinske situacije ali samomori, in s katerimi osebami se lahko največkrat srečamo, ali so to shizofreniki ali alkoholiki. Trenutno je v Sloveniji precej primerov umorov in samomorov v družini. Odkritja trupel v stanovanjih pomenijo, da niso bili vključeni pogajalci. Če bi lahko samo enega od teh primerov rešili, bi bilo veliko. Pri svojem delu odlično sodelujemo s celotnim zahodnim Balkanom, kjer smo skupaj s Hrvaško in Srbijo vodilni na področju pogajanj. Sam sem sodeloval pri vzpostavitvi sistema pogajalcev v Republiki Srbski in na območju Federacije BiH, tega poskušamo vzpostaviti še v Črni gori. Med sabo veliko sodelujemo. Na mednarodna usposabljanja, ki jih organiziramo, povabimo predstavnike teh držav in tudi sami se udeležujemo usposabljanj v tujini. Besedilo: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU, Miran Ozebek, UKP GPU

Kaj je naloga psihologa med vami? Psihologinja pri pogajanjih pomaga pogajalcu profilirati osebo in hkrati v določenih trenutkih pomaga pogajalcu, da se »sestavi nazaj«, če bi prišel do krize. Tretja naloga je, da pomaga domačim izven kroga krizne situacije, če je treba. V primeruna Zaloški cesti je policijska psihologinja na kraju takoj nudila psihološko pomoč otrokovi materi in pogajalcu ter policistom.

Usposabljanje pogajalcev za primer ugrabitve tuje košarkaške ekipe v okviru projekta Eurobasket (september, 2013)

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

AKTUALNO

Transparentno financiranje političnih strank in volilne kampanje Minister za notranje zadeve dr. Gregor Virant in predsednik Komisije za preprečevanje korupcije mag. Goran Klemenčič sta na skupni novinarski konferenci predstavila paket zakonov, ki so bili pripravljeni za transparentno financiranje političnih strank in volilnih kampanj.

Gre za spremembe treh zakonov: zakona o volilni in referendumski kampanji, zakona o političnih strankah in zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Vlada je na 19. redni seji že potrdila prvi dve noveli, medtem ko bo novelo ZDIJZ obravnavala na eni od sej v začetku oktobra. Rešitve se nanašajo na priporočila Skupine držav proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO), ki so sicer stara šest let, opozarjajo pa na potrebo po večji transparentnosti in boljšem nadzoru pri financiranju strank in volilnih kampanj. Obe spremembi zakonov, ki jih je vlada že potrdila, pomenita zmanjševanje korupcijskih tveganj, pri čemer velja kot ključno spremembo izpostaviti popolno prepoved donacij političnim strankam in financiranja volilne kampanje pravnih oseb – javnega in zasebnega prava. Predlog sprememb zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) bo omogočil večjo transparentnost financiranja volilne in referendumske kampanje ter učinkovitejši nadzor nad spoštovanjem določb zakona. Temeljni cilji, ki jih želi predlagatelj doseči, so namreč: zagotovitev večje transparentnosti financiranja volilne in referendumske kampanje, javna doletnik LXI/št. 3/2013

stopnost podatkov iz poročil o financiranju volilnih kampanj, zagotovitev učinkovitejšega nadzora nad spoštovanjem določb zakona in določitev sankcij, ki bodo sorazmerne in bodo hkrati učinkovito preprečevale kršitve zakona. Upoštevajoč priporočila GRECO, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ter Komisije za preprečevanje korupcije, so osnovni cilji predlaganih sprememb zakona o političnih strankah predvsem naslednji: vzpostavitev dodatnih mehanizmov, ki bodo učinkoviteje zagotavljali večjo transparentnost financiranja političnih strank, javno dostopnost podatkov iz letnega poročila stranke, zagotovitev učinkovitejšega nadzora nad spoštovanjem določb zakona in določitev sankcij, ki bodo sorazmerne in bodo hkrati učinkovito preprečevale kršitve zakona. Besedilo: Katja Mihelj Nagode, SOJ MNZ

Foto: SOJ MNZ

VArNOST

AKTUALNO

STOP birokraciji Ni malo podjetnikov, ki na poti uresničevanja poslovne ideje v Sloveniji naletijo na številne administrativne ovire in se posledično odločijo za udejanjenje le-te v eni od sosednjih držav, v katerih je tovrstnih ovir znatno manj ter je poslovno okolje spodbudnejše in prijaznejše. Obenem pa se s številnimi tovrstnimi ovirami srečujemo prav vsi državljani v vsakodnevnem življenju, kar nam običajno povzroča obilo slabe volje. Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki je pristojno za področje odprave administrativnih ovir, že vrsto let zaznavamo probleme, načrtujemo in uresničujemo ukrepe ter izvajamo številne aktivnosti za poenostavitev postopkov za gospodarstvo ter debirokratizacijo postopkov za državljane. Od leta 2009 do 2012 je bilo tako že uresničenih preko 200 ukrepov, do konca letošnjega leta pa jih na to čaka še dodatnih 160. Uresničeni ukrepi s področja gospodarstva:

― poenostavitev plačevanja davkov in prispevkov, predvsem za mikro in mala podjetja. Tako delodajalcem ni več treba za posameznega zaposlenega izpolnjevati 14 plačilnih nalogov (položnic), temveč zgolj 4, kar posledično predstavlja manjšo porabo časa in nižje stroške plačilnega prometa. Ocenjeni prihranki za podjetja znašajo preko 5 milijonov evrov na letni ravni;

― poenostavljen in bistveno krajši postopek zaposlitve delavca, saj po novem – kadar ima delodajalec že vnaprej izbranega kandidata – ni več obremenjujočih administrativnih postopkov in nepotrebnega čakanja, ampak ga lahko zaposli naslednji dan – prej je namreč postopek trajal tudi do 14 dni;

― spremembe na področju varnosti in zdravja pri delu, kjer samozaposlenim osebam ni več treba opravljati zdravstvenih pregledov in usposabljanj na področju varnega in zdraPostopek obravnave posameznega predloga ali pobude

UPORABNIK

vega dela. Prav tako po novem poslovni subjekti lahko sami pripravijo oceno tveganja, samozaposlenim pa za dela, kjer ni opredeljenih večjih tveganj, ni več treba pripravljati izjave o varnosti in zdravju, prav tako pa delodajalcem, ki se bodo usposobili za opravljanje nalog varnosti pri delu, ni več treba zaposliti strokovnega delavca ali najeti zunanje strokovne službe; ― za podjetnike ni več obveznega objavljanja sprememb statusa podjetja v uradnem listu in plačevanja stroškov teh objav (objava na portalu Ajpes); ― poenostavitev pogojev za vstop na trg, kar smo dosegli s spremembami obrtnega zakona; prednost imajo znanje in izkušnje pred formalizmi oziroma kvaliteta in ne kvantiteta. Ukinjeno je obvezno članstvo, ukinile so se obrti podobne dejavnosti, prav tako se je zmanjšalo število obrtnih dejavnosti, za katere bo treba pridobiti obrtno dovoljenje. Uresničeni ukrepi za državljane Z junijem je javna uprava še bolj približana potrebovam svojih uporabnikov: – na zahtevo in ob sodelovanju stranke uradna oseba izpolni obrazec vloge (junij 2013); – uvedba obveščanja o poteku listin (osebna izkaznica, potni list, prometno in vozniško dovoljenje) (obveščanje že poteka od 1. 6. 2013); – enotna vozovnica za dijake in študente – za znižanje plačila vozovnice ni potrebno preverjanje socialnega položaja. Pomagaj, predlagaj, zmagaj! Na MNZ smo 14. junija 2013 javnosti podrobneje predstavili projekt »STOP birokraciji« ter uresničene cilje in nadaljnje aktivnosti na področju priprave boljših predpisov in odprave administrativnih ovir, obenem pa je minister dr. Gregor Virant predstavil istoimenski spletni portal v osveženi podobi ter pozval javnost k sodelovanju in posredovanju predlogov in pobud. Po približno dveh mesecih ugotavljamo, da se je število prejetih pobud/predlogov, ki jih preko omenjenega portala posreduje zainteresirana javnost, zelo povečalo. Vsebina pobud večinoma obsega konkretne težave uporabnikov (poslovnih subjektov in državljanov) pri poslovanju z državo. Gospodarstveniki si predvsem želijo debirokratizacije poslovnega okolja, kar pomeni odpravo birokratskih ovir in s tem povezanih nepotrebnih stroškov, prav tako pa si želijo aktivnejšega in hitrejšega odziva upravnih organov.

PREDLOGI, POBUDE

MNZ Uvrstitev predlogov/pobud v Akcijski program

Administrator, centralna baza

Pošiljanje v odziv/reševanje Stališče, odziv

Nadzor glede samih odzivov PRISTOJNI ORGAN

Akcijski program za odpravo administrativnih ovir in znižanje zakonodajnih bremen

REALIZIRANI UKREPI

Povratna informacija uporabniku

Postopek obravnave posameznega prispelega predloga ali pobude je naslednji: prispele pobude sproti pregleduje strokovna skupina MNZ in jih po preučitvi posreduje v reševanje pristojnim organom/resorjem. Nekateri predlogi pa so uvrščeni v akcijski program za odpravo administrativnih ovir (ki se sproti dopolnjuje s predlaganimi ukrepi in ga v dopolnjeni različici obravnava vlada, nato pa je resorjem naložena uresničitev ukrepov oziroma konkretnih predlogov). Besedilo: Katja Mihelj Nagode, SOJ MNZ

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

AKTUALNO

Iztekla se je osma Otroška varnostna olimpijada Po sedmih predtekmovanjih, ki so se zvrstila med 16. aprilom in 14. majem, ter finalni prireditvi v mariborski dvorani Tabor 6. junija 2013 se je zaključila osma Otroška varnostna olimpijada. Tekmovanju četrtošolcev v znanju o varnosti in samozaščitnem ravnanju smo tudi v tej sezoni dodali humanitarno noto, vse pa povezali v prijetno druženje.

Otroška varnostna olimpijada je projekt Policijske uprave Maribor, tretje leto zapored pa so se v osvajanje znanj s področja preventive in samozaščitnega ravnanja podali tudi četrtošolci z območja Policijske uprave Koper. Predtekmovanja so se zvrstila na osnovnih šolah v Mariboru, Cirkovcah, Slovenski Bistrici, Sveti Ani, Spodnjem Dupleku, za četrtošolce z območja Policijske uprave Koper v Pivki, v Vidmu pri Ptuju pa sta se nam pridružili tudi dve hrvaški osnovni šoli in Osnovna šola Franje Serta iz hrvaške Bedinje, ki se je celo kot zmagovalka v predtekmovanju uvrstila v finale. Tako je osma olimpijada postala najbolj mednarodno obarvana do sedaj, saj je postregla z druženjem s hrvaškimi kolegi, ki so želeli tekmovanje predstaviti hrvaški policiji, in avstrijskimi kolegi, ki so si ogledali finalno tekmovanje in ocenili, kako smo olimpijado, ki je svoje korenine iz Avstrije razširila v Slovenijo, prenesli med slovenske četrtošolce. Predtekmovanja in finale Otroške varnostne olimpijade sta povezovala vodja policijskega okoliša Policijske postaje Rače, Borut Urnaut, in policistka Policijske postaje Maribor II, Brigita Žvajkar. Otroke so skozi igre vodili sodniki, vodje policijskih okolišev Policijske postaje Maribor I in Maribor II, pod vodstvom glavnega sodnika Mirana Doriča. Ob tekmovalnem delu so nas spremljali prijatelji Otroške varnostne olimpijade, in sicer službe, ki skrbijo za varnost in samozaščitno ravnanje v najširšem smislu. Predstavili so se nam policisti splošnih policijskih postaj in prometne policije, policisti iz enote za izravnalne ukrepe ter policisti policijske postaje vodnikov službenih psov in konjenikov z živalmi. Tekmovalci ter vsi, ki so se ob tekmovalnih poljih znašli po naključju in iz radovednosti, so se seznanili tudi z delom carinikov, službe nujne medicinske pomoči, vojske, gasilcev, redarjev, varnostnikov, pirotehnikov civilne zaščite in vodnikov reševalnih psov. V Pivki so nas povabili v Park vojaške zgodovine. Za največja presenečenja predtekmovanj je skrbela Zdenka Štern, vodja vrhunskih športnikov, zaposlenih v Policiji, saj je že na predtekmovanja pripeljala plavalca Matjaža Markiča, športno plezalko Natalijo Gros, metalko letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

AKTUALNO

kopja Martino Ratej, smučarskega skakalca Jurija Tepeša, judoista Roka Drakšiča, na finale pa še boksarja Dejana Zavca, nekdanjega veslača Iztoka Čopa, plavalca Emila Tahiroviča in gorskega tekača Mitjo Kosovelja, predstavila pa sta se nam tudi deskar na snegu Žan Košir in telovadka Adela Šajn, zaposlena v Carini. Na sedmih gostujočih osnovnih šolah Policijskih uprav Maribor in Koper smo zbirali najuspešnejše ekipe, ki so se v finalu pomerile med seboj. Skozi štiri igre je v predtekmovanjih znanje predstavilo 1340 otrok, še eno priložnost za dokazovanje osvojenega znanja pa je dobilo 170 četrtošolcev. Športni objekti Maribor so nam za finale osme Otroške varnostne olimpijade velikodušno odstopili prostore dvorane Tabor in njene okolice. Po uvodnem ogrevanju, ki je bilo zaupano naši stari znanki Alenki Kolman, sta igre odprla direktor Športnih objektov Maribor, Anton Knez, in pomočnik direktorja Policijske uprave Maribor, Rafael Viltužnik. Človek ne jezi se, spretnostna vožnja s kolesom, sestavljanje logotipa in gasilska vaja so odločili, da je letos največ znanja o varnosti in samozaščitnem ravnanju osvojila ekipa Osnovne šole Franca Lešnika Vuka iz Slivnice. Vsem 170 tekmovalcem sta v imenu Policijske uprave Maribor čestitala za uspešno sodelovanje, stisnila roko in izročila pokal župan Mestne občine Maribor, Andrej Fištravec, in direktor Policijske uprave Maribor, Danijel Lorbek. Medtem ko so tekmovalci svojo pozornost namenjali učenju o varnosti in samozaščitnem ravnanju ter se urili v spretnostnih preizkušnjah, smo se sodelujoči v projektu pripravljali na drugo Odprto prvenstvo Policijske uprave Maribor, tek trojk na Kalvarijo, Štengijado. Humanitarni del preventivnega projekta Otroške varnostne olimpijade, v katerem smo 31. maja v deževnem petkovem popoldnevu premagovali 455 stopnic, smo tokrat namenili zbiranju finančnih sredstev za hčer delavca Policije, Lio Gajšek, ki okreva po operativnih posegih zaradi cistične fibroze. Z dobrimi nameni je vsak tekmovalec trojke prispeval pet evrov in dežju navkljub se je pod kalvarijskimi stopnicami zbralo devetnajst ekip trojk in nekaj naključnih obiskovalcev, ki so spodbujali sodelujoče ter prav tako prispevali svoj delež humanitarni akciji. Zbranih je bilo 350 evrov, ki jih je družina namenila kritju stroškov okrevanja, prehodni pokal pa je bil ponovno predan lanskoletni zmagovalni ekipi s Policijske uprave Celje. Besedilo: Brigita Žvajkar, PU Maribor Foto: PU Maribor

Pripravljamo že 9. Otroško varnostno olimpijado.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

NOVICE

Podpisan nov Sporazum o zaposlovanju vrhunskih športnikov in trenerjev Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in štirje resorni ministri so 10. septembra podpisali nov Sporazum o zaposlovanju vrhunskih športnikov in trenerjev v Ministrstvu za notranje zadeve – Policiji, Ministrstvu za obrambo – Slovenski vojski in Ministrstvu za finance – Carinski upravi. Po sporazumu, ki predstavlja pomemben dokument za nadaljnji razvoj slovenskega vrhunskega športa, notranje ministrstvo zagotavlja 30 mest. Trenutno je v Policiji zaposlenih 26 vrhunskih športnikov. Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

S spletno aplikacijo do večje prometne varnosti Zagotavljanje cestnoprometne varnosti v državi je ena od prednostnih nalog slovenske policije, pri čemer si želimo več pomoči in sodelovanja državljanov. Da bi jim lahko še bolj prisluhnili oz. pridobili dodatne informacije, kateri odseki v Sloveniji so tako problematični, da imajo posamezniki občutek ogroženosti, smo v policiji pripravili posebno elektronsko aplikacijo. Tako nam lahko občani od 1. avgusta svoje predloge posredujejo še hitreje, kar prek spleta. Do sredine septembra smo prejeli več kot 1700 pobud, večina se jih je nanašala na pogoste prekoračitve hitrosti. Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Policija se je tudi letos predstavila na Otroškem bazarju Otroci in starši so lahko na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani med 12. in 15. septembrom spoznavali delo policistov prometnikov, motoristov, konjenikov in vodnikov službenih psov, kriminalistično delo in forenzična opravila. Na našem razstavnem prostoru so lahko izpolnili kratek vprašalnik o prometni varnosti in se potegovali za zanimiva darila policije. Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

NOVICE Za prijeten in varen potek Eurobasketa Na novinarski konferenci 29. avgusta smo skupaj z organizatorji predstavili navodila obiskovalcem tekem Eurobasketa 2013. Policija se je na varovanje evropskega košarkarskega prvenstva začela pripravljati že konec lanskega leta. Pri tem je intenzivno sodelovala z organizatorjem in zasebnimi varnostnimi službami ter varnostnimi organi vseh sodelujoči držav. V Slovenijo so pripotovali tudi t. i. spotterji iz devetih držav, to so policisti opazovalci, ki so slovenskim policistom pomagali pri delu, intenzivno pa sodelovali tudi z navijaškimi skupinami. Slovenski policisti so tesno sodelovali tudi s predstavniki Europola, agencije Frontex in DCAF-a.

Foto: Eurobasket

Za nami je še ena akcija Anine zvezdice, s katero smo pomagali ljudem v stiski V tokratni humanitarni akciji, ki je potekala skoraj ves maj, smo policisti, vojaki in gasilci zbrali okoli osem ton hrane. Prehrambene pakete, obleke in druge izdelke so vojaki odpeljali v centre, od koder so jih naprej razdelili družinam in posameznikom, ki najbolj potrebujejo tovrstno pomoč. Policisti pa smo se tudi letos pridružili dobrodelni akciji 10 krogov za 10 nasmehov in tako skupaj s Slovensko vojsko ter humanitarnim društvom Never Give up deset dni tekli in zbirali sredstva za družine ter posameznike, ki so se znašli v stiski. Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

V SeptembrU posvet o problematiki zlorab otrok na spletu 25. septembra je bila na Fakulteti za družbene vede v organizaciji prijavne točke Spletno oko (v okviru Centra za varnejši internet Slovenije) v sodelovanju z Upravo kriminalistične policije GPU in Združenjem za informatiko in telekomunikacije že tretjič organizirala posvet o problematiki zlorab otrok na spletu. Tema letošnjega posveta je bila E-zlorabe otrok: razsežnost pojava in učinkovito ukrepanje. Posvet je bil namenjen vsem, ki se posredno ali neposredno srečujejo s problematiko zlorab otrok na spletu. Udeleženci naše konference so vsako leto predstavniki policije, tožilstev, sodišč, centrov za socialno delo, nevladnih organizacij, internetne industrije, akademske sfere, ministrstev in šolstva.

Prvošolčke na varno pot pospremili tudi policisti Generalni direktor policije Stanislav Veniger, minister za notranje zadeve dr. Gregor Virant in vrhunski športnik, zaposlen v policiji, Mitja Petkovšek ter seveda policistke in policisti, so skupaj z maskoto policista Leona 2. septembra obiskali prvošolčke Osnovne šole Dob pri Domžalah ter jih pospremili na šolsko pot. Foto: Urša Mužič, SOJ MNZ

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

(Ne)profesionalno vodenje v policiji Simon Turk, PA GPU

Boštjan Polutnik, PA GPU

Dober vodja ni nekdo, ki mu je bila podeljena formalna funkcija vodenja, pač pa nekdo, ki si je pridobil zaupanje in spoštovanje podrejenih. Tak vodja se zaveda, kako zelo pomembno je obvladovanje socialnih veščin vodenja, na podlagi česar ga podrejeni ocenijo kot profesionalnega vodjo. Toda ali v Policiji znamo voditi profesionalno? Izvajalci usposabljanj s področja socialnih veščin vodenja menimo, da je odločitev o tem, ali bo nekdo vodil (ne)profesionalno ali (ne)korektno, še vedno pretirano prepuščena lastni presoji tistega, ki vodi. Problem, ki ga zaznavamo, je v tem, da v Policiji nimamo ustreznega mehanizma, ki bi nekomu »prepovedal« biti vodja zato, ker je pri svojem delu neprofesionalen. Zdi se, kot da so mehanizmi sankcioniranja na voljo le, kadar vodja krši zakon – in še takrat je posledica dostikrat le premestitev na drugo, včasih še odgovornejšo vodstveno funkcijo, kjer lahko nadaljuje s svojim neustreznim načinom vodenja. Za delovno mesto vodje je pomembno zavedanje, da lahko obširno škodo naredi predvsem s tem, ko s svojim neprofesionalnim vodenjem ustvarja neustrezno vzdušje v delovnem kolektivu. Posledice se navadno kažejo v nekonstruktivnih konfliktih, nemotiviranosti, absentizmu zaposlenih (pretirano zatekanje podrejenih k bolni-

letnik LXI/št. 3/2013

škemu dopustu in ostalim odsotnostim z delovnega mesta). Na Policijski akademiji od leta 2010 izvajamo prenovljen program usposabljanja »Vodenja v Policiji«. Pomemben element sedmih modulov programa je področje socialnih veščin vodenja. Sodobni psihološki pristopi na področju vodenja zavračajo razumevanje vodenja kot sledenje nekakšnim posebnim karizmatičnim izbrancem, ki imajo visoko razvite sposobnosti prepričevanja ljudi (Potrata, 2002). Tudi izvajalci usposabljanj s področja socialnih veščin menimo, da je pretirano karizmatičen vodja za kolektiv lahko celo nevaren, saj podrejene preoblikuje v »invalide«, ki mu sledijo brez zdrave kritične distance. Vodja naj bi pri svojem delu uporabljal metode, ki zvišujejo motiviranost in pripadnost policistov. Ena od takih metod je npr. coaching – interaktiven način vodenja, ki zahteva dialog med vodjem in po-

drejenim, pri čemer delujeta hkrati soodgovorno in tvorno tako, da skupaj definirata problem in tudi skupaj izdelata rešitev (Renton, 2009). Pomembni osebnostni lastnosti profesionalnega vodje naj bi bili čustvena inteligenca in visoka socialna moč (Kaučič, 2002), ki se pomembno razlikujeta od njegove formalne moči. Vodja pridobi formalno moč s podelitvijo naziva vodje, socialno moč pa si mora pridobiti oz. mu jo dodelijo njegovi podrejeni. Pridobiti si mora njihovo spoštovanje, ki se močno razlikuje od strahospoštovanja, ki je pri podrejenih prisotno predvsem pri vodenju s pretirano uporabo formalne moči ali na drugi strani s karizmo. Čeprav so bolj demokratični pristopi vodenja učinkovitejši za razvijanje zavzetosti zaposlenih, se zavedamo, da je v nekaterih najkritičnejših situacijah policijskega dela nujno in najučinkovitejše avtokratsko vodenje. Zato je posplošeno

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

ne delavce, ki kljub poznavanju prednosti vodenja z uporabo socialne moči še vedno pretirano uporabljajo svojo formalno moč. Zahteva po profesionalnem obnašanju policistov oz. njegovih podrejenih je utemeljena le, kadar se profesionalno do njih obnaša tudi sam vodja.

prepričanje nekaterih vodij, da je vedno ustrezna le ena od oblik vodenja, napačno. Zagovarjamo, da je dober vodja tisti, ki zna v specifični situaciji izbrati ustrezno obliko vodenja. Vodja naj bi znal pri podrejenih spodbujati predvsem zavzetost (koliko si posameznik želi biti v trenutnem kolektivu in prispevati k skupni uspešnosti), ki jo nekateri strokovnjaki (Gruban, 2005) razumejo kot skupek posameznikovega zadovoljstva (koliko je posameznik zadovoljen z vzdušjem v kolektivu) in občutka pripadnosti (koliko notranje povezanosti kolektiva čuti posameznik). Menimo, da se v določenih primerih neprimernega sankcioniranja neuspešnega vodenja naredi velika škoda, ki se pogosto odraža na zmanjšani zavzetosti podrejenega. Npr. neuspešno vodenje nekoga na lokalnem nivoju (komandir policijske postaje) se sankcionira tako, da je premeščen na delovno mesto regijskega nivoja (inšpektor na policijski upravi). Vodstvo policije bi se moralo vprašati, kakšen zgled in kakšno informacijo tako posreduje policistom. Tak način sankcioniranja (če temu sploh lahko tako rečemo) spodbuja elemente formalne moči. Torej bo nekdo, ki je nekoč postal vodja, ostal na vodilnih položajih tudi v prihodnje, čeprav je bilo njegovo vodenje prepoznano kot neustrezno. Na tak način razvrednotimo pomen socialne moči vodje. Razvrednotita se podoba in status tistih vodij, ki se zavedajo, kako pomembno je učinkovito vodenje z visoko socialno močjo za doseganje zavzetosti podrejenih. S tem ko je neuspešnemu vodji še vedno dovoljeno in omogočeno, da opravlja vodilno funkcijo, čeprav na drugem delovnem mestu, policisti dobijo informacijo, da medosebna kultura v Policiji sloni predvsem na formalni moči. Posledično se pojavi upad motiviranosti, pripadnosti, zavzetosti in medosebnega zaupanja med zaposlenimi (Renton, 2009). Možno je, da se vse to odraža na nespoštovanju in nezaupanju podrejenih do vodstva.

Vsakršno prikrivanje ali zakrivanje napak vodje predstavlja zgled podrejenim, kako naj sami ravnajo takrat, ko bodo storili napako. Kvaliteta vodje je, da vzdržuje svojo integriteto z doslednostjo do podrejenih in do sebe. Vsak vodja bi se moral bolj kot z zadrževanjem osvojenega formalnega naziva vodje ukvarjati z vprašanjem, kakšno prepričanje glede njegove »pravičnosti« velja med podrejenimi. Morda se v Policiji še vedno premalo zavedamo, da je eden od ključnih elementov za izgradnjo samoučinkovitega posameznika možnost modelnega učenja (Engler, 2003). Posameznik se pogosto vede na način, ki ga je predhodno zaznal pri svojem modelu oz. vzorniku. Posnemanje neprofesionalnega načina vodenja ima za Policijo kratkoročne in dolgoročne posledice. Vodenje z utrjevanjem socialne moči je težje kot ukazovanje s pozicije formalne moči, vendar za razvijanje zavzetosti vseh policistov v delovnem kolektivu veliko učinkovitejše. Zato izvajalci usposabljanj še toliko bolj kritično ocenjujemo tiste bodoče vodstve-

Menimo, da bi morala biti ena od strateških nalog vodstva Policije, da začne intenzivno zagotavljati moderne pristope vodenja. Implementacija tovrstnih pristopov vodenja iz teorije v prakso že poteka ravno z ustreznimi oblikami usposabljanj vodstvenih delavcev. Zagotavljanje obstoja omenjenih pristopov v praksi pa je odvisno predvsem od ustreznega vrednotenja (ne)učinkovitega vodenja. Obstoj profesionalnega vodenja se lahko zagotovi le tako, da se ustrezno pohvali in nagrajuje tiste posameznike, ki se zavedajo, kako pomembno je profesionalno in korektno vodenje v Policiji. Hkrati naj se vodstvo Policije kritično odzove do tistih vodij, ki s svojim ravnanjem dajejo neprimeren zgled vodenja. V nasprotnem primeru bodo spremembe v vodenju in posredno spremembe v medosebnih odnosih v slovenski Policiji prepočasne ali celo prepozne. Literatura: 1. Engler, B. (2003). Personality Theories An Introduction. Boston, New York: Houghton Mifflin Company, str. 243–261, 494–505. 2. Gruban, B. (2005). Koncept o zavzetosti zaposlenih: inovacija ali imitacija? Human resource management magazine, 3 (9), 10–17. 3. Kaučič, P. (2002). Modrosti vodenja. Podjetnik, 11 (9), 36–37. 4. Potrata, B. (2002). Čustvene lastnosti voditeljev. Podjetnik, 11 (2), 48–49. 5. Renton, J. (2009). Coaching and mentoring. London: The Economist. Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU, in arhiv policije

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Dober dan, gospod policist Lacho dive rej milichari (Lašo džes raj šingalo) Emanuel Banutai, DCAF Ljubljana

Policijske organizacije igrajo zelo pomembno vlogo pri soočanju z družbenim in političnim izključevanjem Romov v evropskem prostoru. V nadaljevanju predstavljamo nekatere delujoče demokratične primere policijske dejavnosti v romski skupnosti v Sloveniji. Na deklaratorni ravni so namreč pravice te skupnosti zaščitene v številnih nacionalnih ustavah in zakonih, mednarodnih konvencijah in deklaracijah. Zato je še toliko pomembneje, kako policija (kot predstavnica države) pri svojem vsakodnevnem delu zagotavlja ta demokratični in multikulturni pristop. Posebna pozornost je namenjena skupnemu večetničnemu usposabljanju predstavnikov slovenske policije in romske skupnosti v lokalnem okolju, izpostavljeni pa so tudi obeti in izzivi samega programa. S svojo vsebino namreč tovrstna usposabljanja vzpostavljajo (in krepijo) tudi odnose v skupnosti ter tako presegajo elementarno izobraževalno vlogo. Glavna spoznanja kažejo na povečano zaupanje v delo policije, pri čemer lahko potegnemo vzporednice med problemsko usmerjenim policijskim delom (POP), ustreznim dialogom in predanostjo slovenske policije tovrstnemu usposabljanju.1 Uvod1 Številni primeri sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva2 do

drugačnih so aktualen vseevropski problem, Slovenija žal pri tem ne predstavlja nobene izjeme. Glede na trenutno splošno družbeno klimo in težko ekonomsko stanje se povečujejo tudi tveganja za podžiganje te negativne nastrojenosti. Kot ugotavlja EU Agencija za temeljne pravice, je v povprečju vsaka četrta oseba v Evropi, ki pripada manjšini, že bila žrtev

kaznivega dejanja iz sovraštva. Še bolj zaskrbljujoč pa je podatek, da kar 90 odstotkov teh dogodkov ni bilo prijavljenih policiji. Že iz tega je mogoče sklepati, da niti predstavniki največje evropske manjšine – romske skupnosti – niso imuni na te dogodke. Znani so mnogi evropski primeri predstavljanja romske manjšine kot skupine kriminalcev in podljudi, prisilne deložacije in izgona iz države, nasilnih napadov skrajnih desničarskih skupin nanje, in še bi lahko naštevali. Podobno kot varuh človekovih pravic tudi evropska

V mislih imamo kazniva dejanja (fizičnega ali verbalnega) napada na posameznika in manjšino, ki izvirajo iz predsodkov do te osebe/skupnosti zaradi neke njene značilnosti (spolna usmerjenost, etnična pripadnost, ksenofobija, verska nestrpnost in podobno).

iniciativa »Desetletje vključevanja Romov« (2005–2015) izpostavlja štiri ključne dejavnike vključevanja, na katere se bo osredotočila Evropska unija: zdravje, izobrazba, zaposljivost in bivanjske razmere romske skupnosti. Primer iz Ambrusa leta 2006 je na mednarodni zemljevid tovrstne problematike dokončno postavil tudi majhno Slovenijo. Iz tega primera so se mnogo naučili vsi deležniki na Slovenskem. Med drugim je postalo jasno, da so za učinkovito implementacijo policijske dejavnosti v skupnosti (CP) najprej potrebni sožitje in spoštovanje vseh predstavnikov lokalne skupnosti, odprtost k novostim ter strpnost do drugačnih. Ob ostalih institucijah lokalnega in državnega nivoja igra pomembno vlogo tudi slovenska policija, ki že dobro desetletje intenzivno izvaja specifična usposabljanja za delo v večkulturnem in večetnič-

nem okolju ter tudi tako s proaktivnim in preventivnim delom vzpostavlja stik z Romi. V usposabljanje, ki je po navadi regionalno osredotočeno, so vključeni policisti in romski predstavniki iz lokalnega okolja. Eden izmed bistvenih ciljev je namreč odprava stereotipov in negativnih predsodkov, ki so pogosto prisotni na obeh straneh. Kako pomembna je vloga policije, kažejo tudi vse pogostejši konflikti, kjer so podobno kot v tujini policisti prav v središču konfliktov med romsko in neromsko skupnostjo, ob tem pa vsekakor kot prvi posredujejo v primeru kaznivih dejanj, v katera so vpleteni Romi ali v vlogi storilcev ali žrtev ali očividcev. Usposabljanja za delo v multikulturnem in večetničnem okolju so postala v številnih tujih policijskih organizacijah nekaj povsem vsakdanjega in so pogosto tudi obvezen del usposablja-

Prispevek v svoji osnovi povzema spoznanja večletne raziskave o policijskem delu v večetničnem okolju v Sloveniji (2009–2013), ki smo jo opravili skupaj z izr. prof. dr. Staci Strobl in njenima sodelavkama (prof. dr. Haberfeld in mag. Duque) z John Jay College of Criminal Justice iz NY, ZDA. Ta spoznanja so bila pred kratkim obširneje objavljena v prispevku »Nothing to be done about them without them: The Slovenian National Police and Roma joint-training program« v ameriški znanstveni reviji International Journal of Comparative and Applied Criminal Justice (DOI:10.1080/ 01924036.2013.813397).

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

danes razširjeno po mnogih deželah Srednje in Vzhodne Evrope, so dobili v Evropi zaradi indijskega plemenskega porekla oz. prepričanja, da izvirajo s področja današnjega Egipta. Uradno poimenovanje »Rom« in svetovni dan Romov (8. april) pa sta bila določena na prvem svetovnem romskem kongresu v Londonu (1971).

nja za pridobitev pooblaščenosti. Tovrstno usposabljanje je tudi ena izmed glavnih sestavin mednarodno aktualne »demokratične policijske dejavnosti« z uveljavljenim sistemom odgovornosti, nediskriminatornosti, spoštovanja državljanov in vladavine prava. V ZDA so se zaradi multikulturnega okolja tovrstna usposabljanja začela razvijati že v prvi polovici prejšnjega stoletja, vsebina programov se je skozi leta nadgrajevala in poudarjala pomen kulturne raznolikosti v lokalnem okolju. Strategije usposabljanja se v teh primerih gibljejo znotraj treh ključnih konceptov:  usposabljanje za stike z manjšinami, ki so namenjena policistom na terenu,  razvoj formalnih kontaktov z vodji manjšin v povezavi z zaposlovanjem predstavnikov manjšin v policijske vrste in  oblikovanje smernic za ravnanje v primeru kršitev javnega reda in miru.

Kratka zgodovina Romov in njihova prisotnost v Sloveniji Številne študije potrjujejo tezo, da Romi izvirajo iz današnje Indije. Izseljevati so se začeli predvsem zaradi osvajalskih vojn na območju, vse pogostejšega pregona, pa tudi zaradi ekonomskih razlogov. Po nekaterih podatkih so največje selitve sledile v 12. stoletju. Ta večstoletna selitev, ki je utrdila nomadski način življenja, je potekala preko ozemlja Afganistana, Irana, Turčije in naprej proti Evropi. Na območju male Azije pa naj bi se del Romov preko Sirije odpravil proti Egiptu in naprej po severni Afriki proti Španiji. V evropskem prostoru so se Romi naseljevali v različnih intervalih predvsem do 16. stoletja, in sicer vse od Grčije preko Srednje Evrope pa do Skandinavije. Najpogosteje so bili predstavljeni kot nomadski kovači in obdelovalci kovin. Ime »Cigan«3, ki je še 3

Beseda »Cigan« je zaradi številnih predsodkov večinoma obravnavana v negativnem in slabšalnem pomenu, najverjetneje pa izvira iz bese-

Na območje današnje Slovenije so se Romi v največji meri doseljevali v 17. in 18. stoletju, in sicer iz severovzhodne smeri (Madžarska, deloma Avstrija), drugi močnejši val Romov pa je prišel z jugovzhoda (Hrvaška in BiH). Glede na kraje, v katerih so se naselili, jih delimo na prekmurske, dolenjske, mariborske in gorenjske Rome. Med seboj se te skupine precej razlikujejo. Prekmurski Romi, na primer, govorijo drugačno narečje kot dolenjski in mariborski Romi, so avtohtoni in mešane vere. Vzorčen primer naselja predstavlja Pušča4 (pri Murski Soboti), edina samostojna romska krajevna skupnost pri nas. Čeprav so podatki o začetkih naseljevanja dolenjskih Romov skopi, lahko predvsem na podlagi jezikovnih značilnosti najdemo skupne značilnosti s turškimi Romi. Ob tem se delijo na neavtohtono (okolica Grosupljega in Kočevja) in avtohtono skupino (ostala področja na Dolenjskem in v Beli krajini). Mariborski Romi so se iz Kosova in Makedonije naselili konec 60-ih ter so muslimanske veroizpovedi. Podobno kot mariborski5 tudi gorenjski Romi oz. Sinti ne živijo v zaprtih skupnostih, temveč so večinoma integrirani v lokalno okolje. Prihajajo z ozemlja Habsburške monarhije in Nemčije. Ocene o številu romske populacije pri nas so zelo različne. Po popisu prebivalstva iz leta 2002 je v Sloveniji živelo okoli 3200 Romov, po podatkih centrov za socialno delo je ta številka mnogo višja (okoli 7000), medtem ko se neuradne ocene gibajo med 10 in 12000 predstavniki romske populacije. Ob tem je dobro vedeti, da se je pestra romska zgodovina v preteklosti iz roda v rod večinoma prenašala preko ustnega izročila, zapisov je bilo malo. Tudi zato so toliko pomembnejša znanstvena proučevanja romske problematike uglednih slovenskih romologov v preteklosti in sedanjosti.6 de »Egipčan« (podobno kot »gipsy, gypcian« v srednjeveškem angleškem jeziku kot okrajšava za »Egipcien«), saj se je nekoč domnevalo, da izvirajo iz Egipta. To največje romsko naselje v Sloveniji je leta 2011 praznovalo spoštljivo 100. obletnico nastanka, v sodelovanju z lokalno skupnostjo pa znotraj naselja delujejo tudi mešani vrtec, prostovoljno gasilsko društvo in nogometni klub.

V primeru Maribora gre predvsem za sistemsko lokalno politiko naseljevanja Romov znotraj urbanih središč. V prvi vrsti dr. Miklošič, dr. Šiftar in dr. Štrukeljeva, v novejšem času pa tudi mag. Horvat Muc.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

Policijsko usposabljanje Na tem specifičnem usposabljanju se policisti in romski predstavniki srečajo predvsem zaradi osvetlitve varnostnih in drugih vprašanj v odnosu do policijskega dela v lokalnem okolju z romsko manjšino. Glavni cilji programa usposabljanja, ki se je začel sistemsko urejati po množičnih nemirih v naselju Pušča leta 2003, vključujejo izobraževanje policistov s področja človekovih pravic in dela v večetničnem okolju ter vidik učenja osnov romskega jezika v lokalnem okolju, da bi lažje sodelovali z lokalno romsko populacijo, jim ob tem predstavili policijska pooblastila in namen tovrstnega sodelovanja. Program temelji na decentraliziranem pristopu, zato so vanj vključeni tudi predstavniki nevladnih organizacij in vodje romskih skupnosti v lokalnem okolju, s katerimi imajo policisti pogostejše stike. Usposabljanja po navadi potekajo na policijskih postajah ali upravah. Prvi dan je namenjen zgolj policistom (v skupini 15–20 posameznikov), ki zaradi večje povezanosti in interaktivnosti heterogene skupine med usposabljanjem sedijo v krogu. Skozi program, ki sicer traja 2 dni (okvirno 16 ur), se predstavijo vsi udeleženci in izmenjajo dosedanje izkušnje dela z romsko populacijo. Sledijo številne vaje, skozi katere udeleženci spoznajo romsko kulturo in običaje, se seznanijo s pravicami manjšin in osnovaletnik LXI/št. 3/2013

STROKOVNI PRISPEVEK

mi romskega narečja v lokalnem okolju. Na podlagi praktičnih primerov podrobneje spoznavajo pomen (ne)verbalne komunikacije, ki je zelo pomembna v romski kulturi, skozi igro vlog pa lažje prepoznajo izhodiščni položaj posameznih marginalnih skupin v slovenski družbi. Za odpravo stereotipov in (negativnih) predsodkov na obeh straneh so nazorno predstavljeni številni primeri – tudi tisti nezavedni – ter vpliv, ki ga imajo lahko na policijsko delo z romsko skupnostjo. Ob tem policisti prisotne Rome seznanijo z njihovimi pravicami in odgovornostmi v demokratični družbi, vključno s tem, kaj lahko Romi pričakujejo od policije glede varnosti in njihovih pooblastil. Do danes je na dvodnevnem usposabljanju sodelovalo že preko 1700 policistov7 iz skoraj vseh regij Slovenije. Število usposabljanj na letni ravni je odvisno predvsem od regionalnih potreb, usklajevanja in nenazadnje tudi predvidenih proračunskih sredstev. Na enem usposabljanju je zaradi skupinske dinamike prisotnih približno 20 policistov. Glavna raziskovalna spoznanja V nadaljevanju so izpostavljene glavne ugotovitve večletne raziskave o 7

Večinoma vodje policijskih okolišev, lokalni kriminalisti in pomočniki komandirjev.

policijskem delu v večetničnem okolju v Sloveniji, ki smo jo opravili skupaj s kolegi z John Jay College of Criminal Justice iz New Yorka. Rezultati temeljijo predvsem na spoznanjih fokusnih skupin in polstrukturiranih intervjujev. Odločili smo se torej za mešan kvalitativen metodološki pristop, ki nam je omogočil bolj oseben vpogled v težave in rešitve, ki jih ponuja večetnično usposabljanje. Skozi daljše časovno obdobje (2009–2013) smo obiskovali območja na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in v Prekmurju. V metodološkem smislu smo uporabljali opazovanje z udeležbo, polstrukturirane intervjuje (vzorčenje z metodo snežne kepe) in fokusnih skupin z okvirno 60 udeleženci (policijski inštruktorji, direktorji policijskih uprav, policisti na terenu, vodje romskih skupnosti, socialni delavci, predstavniki nevladnih organizacij, župani). Pri tem smo ugotavljali predvsem njihovo vlogo v programu usposabljanja in učinek, ki naj bi ga to usposabljanje imelo pri njih in v njihovi lokalni skupnosti. Regionalne razlike so opazne pri vključevanju v program usposabljanja in njegovem učinku. Policisti v Prekmurju so bili (v primerjavi s kolegi na Dolenjskem) v večji meri vključeni v usposabljanje, zaznana je bila tudi večja zavzetost za vsebino programa in pozitivne posledice po usposabljanju (razumevanje kompleksnosti kulturnih razlik,

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK pripravljenost za odpravo problematike, proaktivno delo pri organizaciji raznih športnih dogodkov za romske otroke, sproščeno ozračje, vzdrževanje nenehnih stikov z romsko skupnostjo ne glede na varnostno sliko). Nekateri policisti na Dolenjskem so menili, da sta mentorstvo in usposabljanje na delovnem mestu boljša pristopa kot tovrstni programi usposabljanja. Javna podoba policije se je od osamosvojitve naprej bistveno izboljšala, delo z romsko skupnostjo je namreč v primerjavi s starimi časi »milice« bistveno bolj demokratično in manj nasilno. »V starih časih so se vsi poskrili, ko se je v romskem naselju pojavil policijski avto, medtem ko je danes ravno obratno; vsi te pridejo pozdravit, tako da je včasih celo težko opravljati svoje delo.« Naslednji del je policijska percepcija kriminalitete v romskih naseljih. Še vedno so pogoste pritožbe lokalne skupnosti zoper razne kršitve, ki predstavljajo glavni kulturni kamen spotike (preveč hrupa, glasna glasba, streljanja ob raznih praznovanjih, ekološki vidik okolice romskih naselij), kakor tudi kriminalna prisotnost (nasilje v družini v povezavi s problemom alkoholiziranosti, prepovedane droge, orožje, organizirana kriminaliteta). Medtem ko se na usposabljanju s problematiko kaznivih dejanj ne soočajo toliko (razen z upravljanjem problematike na podlagi boljših (neformalnih) odnosov z romskimi vodji), pa je prekrškovni vidik bolje razčlenjen. Glasba je za Rome zelo pomemben del kulture, s pomočjo katere častijo tudi stare nomadske čase in se veselijo ob raznih praznovanjih. Kot primer dobre prakse se je izkazalo poudarjanje družinskih vrednot (predvsem zdravje otroka), s pomočjo katerih so Romi postali dojemljivejši za škodljive posledice posameznih kršitev (streljanje, odlaganje starega železa, zažiganje gum in starih oblek). Zanimiva je tudi ugotovitev, da policija vse uspešneje obvladuje etnično rivalstvo znotraj romske skupnosti. Ta »boj« za oblast v romskem okolju se je v preteklosti odvijal stran od oči javnosti, v sodobnem času pa niso redki primeri, ko dve sprti družini rešujeta konflikt pred policijsko upravo (kot objektivnim mediatorjem). S pomočjo izkušenj in znanj, pridobljenih med usposabljanji, lahko policisti v večini primerov (vsaj kratkoročno) ustrezneje odreagirajo in preprečijo nadaljnjo širitev napetosti. Izkazalo se je tudi, da institut državne pomoči (socialna, enkratna, za primer brezposelnosti) pogosto učinkuje kot »pozitivna diskriminacija«, saj otežuje sistem odgovornosti predvsem za Rome

– specialne povratnike. Prisotnost številnih avtomobilov višjega cenovnega razreda zaznavo lokalnega okolja zgolj poslabšuje, zato policisti (in lokalna skupnost) dojemajo to stanje predvsem kot sistemsko napako države. Nasprotno večina Romov dojema ta institut države kot upravičeno 'uravnilovko' za diskriminacijo več generacij Romov (na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva), saj je njihovo izhodiščno stanje v družbi bistveno slabše od večine prebivalcev. Po lastnem prepričanju ne želijo nobenih dodatnih pravic, temveč zgolj enake, kot jih imajo vsi ostali pripadniki skupnosti. Sprejemanje policije se je pri Romih tudi zaradi programa usposabljanja bistveno izboljšalo, prav tako je manj napetosti z lokalno skupnostjo. Izboljšalo se je poznavanje romske kulture in vrednot. Posledično dandanes ni nič nenavadnega, če policist za dobre odnose vstopi v romski dom in spije skodelico prave domače kave, ki ima velik pomen v kulturi Romov. Graditev medsebojnega spoštovanja in zaupanja tako botruje številnim primerom dobre prakse, ko romski predstavnik čuti moralno dolžnost pomagati policistu pri zbiranju obvestil, pa četudi gre za pripadnika njegove skupnosti. Celo več, Romi policije ne dojemajo zgolj kot represivnega organa, temveč kot najbolj pošteno in spoštovanja vredno med vsemi državnimi institucijami. Sklepna razmišljanja Večetnično usposabljanje slovenske policije je učinkovito na večplasten način. Ponuja specifične veščine in sposobnosti, kot so poznavanje jezika, kulturno razumevanje in komunikacijske tehnike. Kljub težki merljivosti je po naši oceni največja prednost tega usposabljanja (predvsem) ustvarjanje pozitivnih odnosov med policijo in romsko skupnostjo, ki se po usposabljanju zgolj še krepijo. Ne glede na to ostajajo pred odgovornimi v slovenski policiji številni izzivi. Za ohranitev odnosov med policijo in romsko skupnostjo bo v prvi vrsti treba – kljub težkim ekonomskim razmeram – povečati sredstva, in to v kadrovskem in finančnem smislu. Prav tako kaže razmisliti o bolj sistematični ureditvi programa usposabljanja in jasni umestitvi v strukturo policije (nekatere vidike morebiti celo v bolj operativno področje), saj koristi presegajo zgolj izobraževalni namen. Na podlagi decentraliziranega pristopa in krepitve zaupanja se namreč vzpostavlja most zaupanja med policijo in skupnostjo v multikulturnem okolju. Dodaten izziv predstavlja tudi

(ne)prisotnost romskih predstavnikov v policijskih organizaciji.8 Kot ugotavljajo nekatere študije, je raznolika policijska organizacija sposobnejša razumeti stisko manjšin, hkrati pa ima več medosebnih in multikulturnih kompetenc. Ob tem se je treba zavedati dejstva, da romski predstavniki zaradi zgodovinskih in kulturnih razlogov z vstopom v policijske vrste tvegajo dvojno viktimizacijo – najprej od svoje lastne skupnosti (kjer so lahko obravnavani kot izdajalci) in nato še od lokalnega prebivalstva ter kolegov policistov. Zato velja razmisliti o sistemskem pristopu (ustrezno podprtim z medijsko kampanjo) prikazovanja pozitivne podobe poklica policista med romsko skupnostjo. Hkrati velja razmisliti tudi o povečanju števila kandidatov za tovrstno usposabljanje znotraj policijskih vrst; po eni strani na policiste, ki izražajo dodaten interes (predvsem na Dolenjskem, kjer je bila izražena potreba po dodatnem znanju romskega jezika), in po drugi strani na višje nivoje v policijski organizaciji (menedžment na lokalnem in regionalnem nivoju), kar bi omogočilo policiji boljšo razumevanje in oceno problematike v njihovem okolju ter izboljšalo multikulturne veščine. Ob tem študije kažejo tudi, da imajo menedžerji javne uprave z več multikulturnimi veščinami več funkcionalnih kompetenc v policijskih organizacijah, kar lahko izboljša upravljanje sprememb v policijskih organizacijah. Sklenemo lahko torej, da je tovrstni partnerski pristop zelo obetaven tudi za druge evropske policijske organizacije, saj nepričakovane koristi krepko presegajo zgolj »policijski« domet in ustvarjajo priložnost za krepitev odnosov med policijo ter romsko in neromsko skupnostjo. Ostajajo pa še številni izzivi, s katerimi se bodo morali soočiti izvajalci tovrstnega usposabljanja. A vendar je splošna ocena taka, da je slovenska policija z multikulturnim usposabljanjem naredila ogromen korak naprej za soočanje s to – pogosto tudi politično in socialno – zelo zahtevno problematiko. Ta pristop je mogoče interpretirati kot vzorčen primer regije, zato kaže razmisliti tudi o mednarodnem policijskem povezovanju na tem področju. Pozitivne posledice izmenjave tovrstnih izkušenj so namreč lahko res ogromne in predvsem dolgoročne. Foto: arhiv Policije

Trenutno je zgolj ena policistka (uradno) pripadnica romske skupnosti, pa čeprav jih je v policiji neuradno več, vendar zaradi številnih očitnih težav ne poudarjajo svojega izvora.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Tudi spolne zlorabe otrok preko interneta so globalni problem Anton Toni Klančnik, mag., UKP GPU

Prispevek obravnava pregled problematike spolnih zlorab otrok preko ali s pomočjo interneta, odsev realnega stanja v družbi z globalnim vidikom. Namen prispevka je predstaviti obseg relevantnih podatkov na svetovni ravni: število uporabnikov po vsem svetu in koliko jih še bo (trendi) ter izpostavitev bistvenega vprašanja: kako bodo ti trendi vplivali na sposobnost Slovenije obvladovati tolikšno in tovrstno kriminalno količino v prihodnosti. Odpirajo se drugi informacijsko-komunikacijski trgi (Afrika, Bližnji vzhod, nekateri predeli Azije, Južne Amerike in Oceanije), storilci pa čedalje bolj uporabljajo tehnike zakrivanja sledi svojih človeka nevrednih dejanj nad otroki. Predstavljeni so tudi izsledki nekaterih, sicer številnih raziskav, ki izpostavljajo posebnosti na relaciji otroci in internet.

1 UVOD V javnosti se pogosto pojavljajo različne interpretacije spolnih zlorab otrok na internetu. Velik del zlasti strokovne javnosti meni, da je tovrstnih zlorab otrok ogromno, da se na račun nebogljenih otrok služi gore »umazanega« denarja, s katerim se okoriščajo kriminalne združbe v mednarodnih razsežnostih, poudarja, da je treba vzpostaviti raznovrstne oblike sodelovanja med različnimi udeleženci, ki imajo moč, pristojnost in dolžnost ukrepati ter zaščititi otroke, da se uporablja neprimerna terminologija o »otroški pornografiji« itn., manjšina pa trdi, da to sploh ni posebej pereč problem. Meni, da gre ali za neprimerna ravnanja posameznikov ali pri odkrivanju in pregonu teh dejanj za cenzuro svetovnega spleta in oviranje pravice do svobodnega izražanja. Manjšina tudi meni, da si želijo preiskovalni organi (ang. law enforcement agency) podrediti mnoga letnik LXI/št. 3/2013

pravila za izvajanje njihovih posebnih metod za zbiranje osebnih podatkov in različnih informacij o posameznikih. Pri tem naj bi preiskovalni organi kršili različne mednarodne standarde in nacionalna pravila o zasebnosti ljudi.1 Po podatkih Urada ZN za droge in kriminal (UNODC) je vsako leto na svetovni splet dodanih okrog 50.000 novih podob z zlorabami otrok2 (ang. Child Abuse Image). Po navedbah prijavne točke, t. i. točk INHOPE (2009, str. 5), se je v 90-ih letih po1 In vendar ne gre za posege v legitimne in legalne pravice do zasebnosti vsevprek, marveč le do tistih, ki spolno zlorabljajo otroke, proizvajajo, posedujejo in distribuirajo gradivo s tovrstnimi zlorabami oziroma sodelujejo kot sostorilci, pomagači ali napeljevalci teh dejanj. 2 The borderless crime against children. (5. 12. 2012). http://ec.europa. eu/commission_2010-2014/malmstrom/ news/what-written/archives/2012/11/20121104_en.htm (28. 7. 2013).

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK javila resnejša zaskrbljenost nad novimi oblikami nezakonitih internetnih vsebin, ki so jih prinesle sodobne tehnologije; izpostavljeni sta bili področji spolnih zlorab otrok na internetu in sovražnega govora. 2

STATISTIČNI PREGLED PROBLEMATIKE

Taylor in Quayle (2003, str. 194) navajata več možnih razlogov za izredno problematičnost otroške pornografije3. Najprej mora priti do spolne zlorabe, ki jo običajno storilec posname kot trofejo, da sploh nastane takšno gradivo. Potek in nastanek tega gradiva na otrocih pusti izredno globoke psihološke posledice, distribucija tovrstnih gradiv poveča dostopnost do konkretnih posnetkov spolnih zlorab, kar neizogibno pripomore k prikazovanju spolnih zlorab otrok za vedno (Taylor in Quayle, 2003, str. 194). Dodatno to lahko povzroča še cikle stalne reviktimizacije istega otroka tudi potem, ko ta že odraste, zdravljenje identificirane žrtve pa se utegne zelo podaljšati. Tudi digitalizacija je pripomogla, da je več deset let staro gradivo ponovno zaživelo, zlasti zaradi anonimne povezljivosti na vseh ravneh sodobne družbe pa je tudi »komercialna distribucija« teh gradiv razširjena bolj kot kadar koli prej in navkljub zakonskim prepovedim (ibid., str. 9 in 45). Internet je za kriminalce (tudi pedofile) zanimiv še iz posebnega razloga: omogoča relativno visoko stopnjo anonimnosti, enostavnejši in hiter dostop do gradiva s spolnimi zlorabami otrok (ang. Child Abuse Material, v nadaljevanju: CAM), tudi lažjo sedukcijo (naivnih, manj izkušenih) potencialnih žrtev, globalno povezovanje med posamezniki s kriminalnimi interesi, pranje denarja s pomočjo elektronskih plačilnih sredstev idr. Iz lastnih izkušenj je mogoče pojasniti, da tovrstni kriminalci za svoje delovanje v internetnem okolju vse bolj uvajajo različne protiobveščevalne tehnike kot samozaščitno ravnanje pred morebitno izsleditvijo preiskovalnih agencij (prikrivanje identitete, brisanje, modificiranje digitalnih sledi, uničevanje elektronskih dokazov, posebna gesla za dostope v »skrita« oz. zaupna omrežja ipd.). Internet je odprl (številne, op. p.) možnosti za »non-contactus« spolno nadlegovanje, kot npr. za opazovanje CAM (Merdian, Curtis, Thakker, Wilson, Boer, 2013), pa tudi za neslutene možnosti distribucije, produkcije in dostope do posebnih spletnih strani oz. omrežij (npr. dark-net, TOR) z omejenim dostopom za »povabljene« uporabnike oz. ponudnike, kjer je takšno gradivo. Samo v zadnjih nekaj letih je manipulacija s CAM postala tržna niša za »komercialni posel«, vreden več milijard dolarjev na letni ravni. Ocene o vrednostih »posla« oz. dobičkov iz teh kriminaliziranih aktivnosti se razlikujejo; po navedbah Združenih narodov (Maalla, 2009, str. 2 in 10) znašajo nekako med 3 in 20 milijardami dolarjev. Zvezni preiskovalni urad (FBI) je ugotovil, da se je v letih med 1996 in 2005 na področju CAM izredno povečalo število njihovih aktivnosti, hkrati pa tudi sodnih postopkov. Tako so ugotovili, da je prišlo do povečanega števila odprtih primerov iz 113 na 2402 (povečanje za 2.026 %), aretacij, odkritja in vabljenja storilcev iz 68 na 1649 primerov (povečanje za 2.325 %) ter povečano število obsodb in sorodnih sodnih odločitev iz 68 na 994 primerov (povečanje za 1.312 %) (Federal Bureau of Investigation, 2006). V študiji o aretiranih zaradi posesti CAM, ki so jo izvedli Wolak, Finkelhor, Kimberly (2005, str. 4), je bilo 40 % tistih, ki so spolno zlorabili otroke in hkrati posedovali CAM. Med aretiranimi med letoma 2000 in 2001 je bilo 83 % fotografij, 3

V nadaljevanju besedila sem ta izraz nadomestil s kratico CAM, kjer je bilo to ustrezno.

ki vključujejo otroke, stare med 6 in 12 let; 39 % jih je imelo fotografije otrok, starih od 3 in 5 let, in 19 % jih je imelo podobe dojenčkov ter malčkov, mlajših od 3 let (ibid.). Po podatkih Canadian Centre for Child Protection (Bunzeluk, 2009, str. 37) skorajda vsak deseti posnetek skrajnih spolnih zlorab prikazuje dojenčka ali otroka, ki je ravnokar shodil. Internet Watch Foundation iz Velike Britanije navaja, da so z analizo gradiv, ki so bila ob prijavi domnevno sporna, ugotovili, da kar 44 % tega gradiva prikazuje posilstva in mučenja otrok (2010, str. 14). Ena izmed študij (Wolak et tal, 2004, str. 17) je pokazala, da je od 74 % neposrednih srečanj4 kar 93 % takšnih, ki so posledično pomenila nezakonit spolni stik med storilcem in žrtvijo. Velika večina žrtev, ki se je srečala s storilcem neposredno (83 %), je sprejela odločitev oditi kamor koli s storilcem, pogosto s storilčevim avtomobilom k njemu domov ali v hotele, trgovino, kino, restavracije. 41 % žrtev je preživelo vsaj eno noč skupaj s storilcem (ibid.). V isti raziskavi se je pokazalo, da so žrtve teh dejanj najpogosteje deklice, primarno med 13 in 15 letom starosti (75 %), ki so se predhodno srečale z odraslimi storilci (76 % teh je starejših od 25 let) v internetnih klepetalnicah (ibid.). Med mladimi imajo, npr. v ZDA, dostop do interneta kar trije od štirih (74 %), skoraj eden od treh (31 %) pa ima zagotovljen dostop kar iz svoje sobe (Kaiser Family Foundation, 2011). Tudi v Sloveniji otroci in mladi dostopajo na internet. V raziskavi o internetu v vsakdanjem življenju slovenskih otrok in mladostnikov5, ki sta jo izvedli Lobe in Muha (2011), je bilo kar nekaj posebej pomenljivih izsledkov. Avtorici kot ključne ugotovitve med drugimi navajata, da internet dnevno uporablja 70 % otrok in mladih, večkrat na dan pa nekaj manj kot polovica (45 %), da je bila dnevna uporaba največja pri starejših otrocih, starih od 15 do19 let. Skoraj dve tretjini (63 %) otrok in mladih pravi, da ima njihov mobilni telefon dostop do interneta, dobra polovica (55 %) jih je internet prvič uporabila doma, slaba polovica (46 %) pa pravi, da ima računalnik/prenosnik v svoji sobi (Lobe, Muha, 2011, str. 4). Isti avtorici o nekaterih tveganjih otrok in mladih navajata, da polovica (51 %) mladih, starih od 11 do 19 let, še ni prejela nezaželenih spolnih komentarjev ter da so starejši otroci pogosteje deležni nezaželenih spolnih komentarjev. Največ tistih, ki so že prejeli takšne komentarje (37 %), je poskušalo blokirati vsa sporočila osebe, od katere so dobili komentar, četrtina (24 %) jih je nezaželen spolni komentar takoj izbrisala, 13 % pa je odgovorilo s prošnjo, naj pošiljatelj neha, medtem ko je z enako žaljivim komentarjem odgovorila desetina (10 %) otrok in mladih (Lobe, Muha, 2011, str. 6). Po drugi strani pa avtorici izpostavljata, da se je malo manj kot tretjina (29 %) med otroki in mladimi, starimi med 11 in 19 let, z mobilnim telefonom že slikala brez oblek in sliko posredovala naprej. Kar 43 % dečkov in 14 % deklic je to storilo prek mobilnega telefona (ibid.). Ob predstavljanju globalnih razsežnosti zlorab otrok preko interneta nikakor ne moremo izključiti podatkov o rabi interneta v svetovnem merilu (Tabela 1). Tabela 1 zgolj za ponazoritev prikazuje obseg populacije v svetovnem merilu in njeno povezavo s številom uporabnikov interneta. Iz tabele izhaja, da je v Aziji in Evropi največ uporabnikov interneta v povezavi s skupnim svetovnim številom Gre za srečanje mladoletne osebe z neznancem s svetovnega spleta.

Anketiranje je potekalo v letu 2010 (januar–april), sodelovalo je 336 dečkov (49 %) in 355 deklic (51 %), tj. 691 otrok in mladih. Med anketiranci je 148 (22 %) otrok, starih od 8 do 10 let, 225 (33 %) otrok, starih od 11 do 14 let, 179 (26 %) mladih, starih od 15 do 17 let, in 135 (20 %) mladih, starih od 18 do 19 let (Lobe, Muha, 2011, str. 16).

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Tabela 1 – Statistični podatki o rabi interneta v povezavi s svetovno populacijo

Populacija (2000)

Regije

Uporabniki* interneta (2000)

Uporabniki delež (2000)

Populacija (2012)

Uporabniki* interneta (2012)

Uporabniki delež (2012)

784.445.000

4.514.400 (0,57 %)

1,25 %

1.073.380.925

167.335.676 (15,59 %)

6,96 %

3.443.053.000

114.304.000 (3,32 %)

31,66 %

3.922.066.987

1.076.681.059 (27,45 %)

44,76 %

Evropa

796.264.000

105.096.093 (13,20 %)

29,11 %

820.918.446

518.512.109 (63,16 %)

21,55 %

Bližnji vzhod

172.120.000

3.284.800 (1,91 %)

0,91 %

223.608.203

90.000.455 (40,25 %)

3,74 %

Severna Amerika

309.631.000

108.096.800 (34,91 %)

29,94 %

348.280.154

273.785.413 (78,61 %)

11,39 %

Južna Amerika

519.143.000

18.068.919 (5,84 %)

5,01 %

593.688.638

254.915.745 (42,94 %)

10,60 %

Oceanija, Avstralija

30.393.000

7.620.480 (25,07 %)

2,11 %

35.903.569

24.287.919 (67,65 %)

1,01 %

6.055.049.000

360.985.492 (5,96 %)

100,00 %

7.017.846.922

2.405.518.376 (34,28 %)

100,00 %

Afrika Azija

SVET

* Podatki o uporabnikih interneta vključujejo tudi pravne osebe (podjetja, korporacije, gospodarske družbe, državne organe). Vir: Združeni narodi (ni letnice) in Internet World Stats (2013)

uporabnikov glede na število prebivalcev, najmanj uporabnikov pa je v Oceaniji/Avstraliji, na Bližnjem vzhodu in Afriki (stanje v letu 2012). Posebej je treba izpostaviti, da se število uporabnikov v svetovnem merilu zelo povečuje; število uporabnikov se je povečalo iz 360.985.492 (tj. 5,96 %) v letu 2000 na 2.405.518.376 (tj. 34,28 %) v letu 2012, upoštevajoč, da se je število ljudi povečalo za 962.797.922, tj. za 13,72 %, glede na leto 2000. K tej predstavitvi se samo po sebi nakazuje novo vprašanje, kako bo na delovanje različnih sistemov po svetu v prihodnosti vplivalo »sproščanje« oz. »odpiranje« informacijsko-komunikacijskega trga v regijah, kjer internet (še) ni dostopen zaradi političnih, tehničnih in drugih ovir (Afrika, Bližnji vzhod, tudi nekateri deli Azije, Južne Amerike in Oceanije), oziroma koliko novih kriminalnih združb in kriminalitete bo to prineslo s seboj ter kako se bo lahko na to odzval globalni, regionalni in nacionalni varnostni sistem na vseh koncih sveta. Glede na predstavljeno se nobena država ne more sama boriti proti temu zaskrbljujočemu fenomenu, saj kriminalne združbe ne poznajo meja, izkoriščajo pomanjkanje in pomanjkljive izmenjave informacij ter pravne vrzeli, ki obstajajo znotraj držav in med državami. Mednarodno sodelovanje je ključnega pomena za učinkovito preiskavo primerov spolnih zlorab otrok na spletu in boljšo identifikacijo žrtev in storilcev ter pregon storilcev. 3 POLITIČNO-STRATEŠKI VIDIKI PROBLEMATIKE (Globalno zavezništvo) Internetne spolne zlorabe otrok predstavljajo svetovni problem: razvoj novih tehnologij, ki močno povečujejo možnosti za dostop, razširjanje in prodajo tega inkriminiranega gradiva, je prispeval k rasti tega fenomena (Maalla, 2009, str. 2). Nedvomno velja, da se morajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s spolnimi zlorabami otrok, vključno s sodno oblastjo, zavedati vloge, ki jo lahko internet nudi; starši se morajo izobraziti iz poznavanja varne rabe interneta; oblikovalci politik morajo biti seznanjeni v širšem kontekstu internetnih spolnih zlorab otrok, da bi letnik LXI/št. 3/2013

razvili poglobljene pobude; politiki morajo biti dobro seznanjeni z vzroki in posledicami vidikov novih tehnologij (Taylor, Quayle v: Jones, Skogrand, 2005, str. 6). Na mednarodni konferenci6,7 strokovnjakov, oblikovalcev politik, nevladnih in mednarodnih organizacij ter predstavnikov vlad (politiki) 48 držav8 so bili predstavljeni cilji globalnega zavezništva, in sicer združiti prizadevanja po vsem svetu za učinkovitejše zatiranje spolnih zlorab otrok na spletu kot enega izmed najhujših zločinov. Cecilia Malmström, evropska komisarka za notranje zadeve, je izpostavila, da je za vsako podobo spolne zlorabe otroka (CAM) tudi zares zlorabljen otrok. Odgovornost vseh je zaščititi otroke, kjer koli živijo, in privesti zločince pred roko pravice, kjer koli že ti delujejo. Edini način za dosego tega cilja je povezovanje v intenzivno in usklajeno ukrepanje po vsem svetu, tudi s politično zavezo k doseganju številnih ključnih političnih ciljev, vključno z bojem proti proizvodnji in izmenjavi otroške pornografije9 na spletu, zapeljevanju mladoletnih oseb in (spletne) otroški prostituciji, zlasti pa:  krepitev prizadevanj za identifikacijo žrtev in zagotoviti žrtvam ustrezno pomoč, podporo in zaščito;  krepitev prizadevanj za preiskavo primerov spolnih zlorab otrok na spletu in identifikacijo ter pregon storilcev kaznivih dejanj;  povečati ozaveščenost pri otrocih o tveganjih na spletu; 6

V Bruslju, 5. decembra 2012, je prišlo do podpisa deklaracije k zavezništvu »Global Alliance against Child Abuse On-line«.

Konferenca je potekala pod visokim pokroviteljstvom Njenega veličanstva belgijske kraljice Paole.

Vse države članice EU in še 20 držav zunaj EU (Albanija, Avstralija, Kambodža, Gruzija, Gana, Japonska, Moldavija, Črna gora, Nova Zelandija, Nigerija, Norveška, Filipini, Srbija, Republika Koreja, Švica, Tajska, Turčija, Ukrajina, Združene države Amerike in Vietnam).

Uporabljen je bil neustrezen izraz »child pornography«. Pravilno strokovno izrazoslovje je bilo tudi del ekspertne diskusije te konference, kar je predstavljeno v nadaljevanju.

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK  zmanjšanje dostopnosti otroške pornografije na spletu in reviktimizacija otrok (Evropska komisija, 2012a). Na isti konferenci je Eric H. Holder, generalni državni tožilec ZDA, poudaril, da gre pri spolnih zlorabah otrok za najhujša dejanja proti otrokom in človeštvu. Zato tudi ZDA pozdravljajo globalno zavezništvo kot skupno prizadevanje vseh držav po svetu in njihovih agencij. Holder je povedal tudi, da bo ta mednarodna pobuda okrepila skupne vire, da bi čim več storilcev našli in privedli pred ustrezne pravosodne organe, da bi identificirali čim več otrok – žrtev spolnih zlorab – ter da se žrtvam zagotovi ustrezna pomoč in podpora. Poudaril je še, da se bo globalno zavezništvo gradilo na (predhodnih) uspešnih čezmejnih policijskih operacijah, ki so razbile mednarodne pedofilske mreže in zavarovale veliko otrok po svetu. Tako so bili izpostavljeni tudi upi, da bo takšno globalno zavezništvo pripomoglo k čim večji zaščiti otrok, odkrivanju dejanj in storilcev ter ustreznemu sodnemu pregonu (Evropska komisija, 2012b). H globalnemu zavezništvu so bile povabljene vse države sveta, od katerih je na konferenci izjave o sprejemu Deklaracije o zagonu globalnega zavezništva proti spolnemu zlorabljanju otrok na spletu podalo 48 predstavnikov vlad. Predstavniki so povedali, da se strinjajo z zavezništvom za zaščito otrok, da je nujno mednarodno povezovanje, ki potrebuje globalni odziv, da bodo vsi imeli od tega korist (otroci bodo zaščiteni, najdene bodo žrtve, preganjani bodo storilci) in potencial (razvoj forenzične opreme in orodij, posebne programe za usposabljanje policije, tožilcev, sodstva, NVO, sociale; iskale se bodo rešitve glede dokazov, evidenc, senzibilizacija javnosti), da bo treba spremeniti zakonodajo tudi za prikrite preiskovalne ukrepe v virtualnem svetu, višje sankcije, za izvajanje analize spleta, ustanovitev in razvoj posebnih policijskih enot za to področje, da je treba govoriti o ničelni toleranci do teh dejanj, da so ta dejanja huda kazniva dejanja, da bo treba izdelati različne akcijske načrte za izvedbo globalnega zavezništva, nameniti pozornost modusu operandi storilcev in mu pravočasno prilagoditi način dela vseh oblasti (sodne, zakonodajne, izvršilne) ter drugih pristojnosti, da bo to zavezništvo imelo vplive na socialno stabilnost in socialni sistem, da se zavedajo zahtev za nove pristope v e-okolju, da imajo šole veliko vlogo v preventivi in vzgoji, saj je tu socialni prostor otrok, zato je treba inštruirati učitelje. Izpostavljenih je bilo še več vidikov: potrebe po materialni, tehnični, logistični podpori strokovnjakom, ki delujejo na področju spolnih zlorab otrok na internetu, da na Norveškem vzpostavljajo t. i. filtre, ki onemogočajo dostop do CAM, da imajo vzpostavljene rdeče gumbe (»report abuse«) povsod, kjer so spletne klepetalnice, in da je na takšno obvestilo takoj obveščena policija, ki mora nemudoma odreagirati. Nekateri so povedali, da imajo tudi posebno spletno stran z opozorili in prijavo, da spodbujajo prikrite preiskovalne ukrepe za to področje, drugi so izpostavili ratifikacijo Lanzarotske in Budimpeštanske konvencije, da je treba poskrbeti tudi za mednarodno zavedanje, izmenjavo izkušenj in dobre prakse, da mora biti IT-tehnologija namenjena dobrim namenom; če bo to zavezništvo pripomoglo k zaščiti otrok in pokazalo uspehe, bo to res „prava stvar“. Skupno stališče politikov oz. predstavnikov vlad je bilo, da so tedaj podpisali in sprejeli navedeno deklaracijo oz. zavezali partnerske države k ukrepanju.10 10

Ne dogaja se pogosto, vendar je iz političnega zornega kota zanimivo, da so se junija 2013 sestali politiki in predstavniki industrije, da bi ustavili ponudbo gradiv s spolnimi zlorabami otrok. Maria Miller, sekretarka za kulturo v Veliki Britaniji, se je sestala s predstavniki ponudnikov internetnih storitev (ISP) in ponudniki mobilne telefonije (Donalds, 2013). Navedla je, da so podobe zlorabljenih otrok grozljive, medtem ko širša javnost izpostavlja, da morajo predstavniki industrije nemudoma ukrepati (ibid.).

A ta dokument ni vse. Na strateškem nivoju za območje EU je bil sprejet tudi dokument s političnimi prioritetami EU v boju proti resnemu in organiziranemu kriminalu med letoma 2014 in 2017, kjer je – kot ena izmed devetih prioritet – zajet tudi boj proti cyber kriminaliteti organiziranih kriminalnih skupin, ki se okoriščajo z ogromnimi kriminalnimi dobički, tovrstna kriminaliteta pa povzroča resno škodo njenim žrtvam, kot npr. spletno spolno izkoriščanje otrok (ang. online Child Sexual Exploitation). Na tej podlagi so v juliju 2013 že potekale delavnice s strokovnjaki, njihovi izsledki pa bodo služili kot podlaga za večletno strateško načrtovanje.11 Politično-strateški vidik problematike je treba izpostavljati in nato tudi aktivno ukrepati na vseh nivojih: omogočiti nastanek strateških dokumentov, akcijskih načrtov in realizacijo nalog, zagotoviti finančna in tehnična sredstva za odkrivanje, pregon in preventivo na področju spolnih zlorab na internetu ter pri tovrstnih dejanjih, povezanih z internetom, redno posodabljati (dopolnjevati) zakonodajo, ki bo omogočila ustrezne preiskave in pregon teh dejanj, usklajevati tovrstne cilje z vsemi akterji v družbi, kot npr. Millerjeva z industrijo. 4 OBSEG PROBLEMATIKE V RAZPRAVI STROKOVNJAKOV Pred sprejemom omenjene skupne deklaracije je bil na mednarodni konferenci t. i. ekspertni del12, na katerem so potekali tudi izmenjava izkušenj, pogledov in predavanja strokovnjakov (predstavniki kriminalističnih policij, različnih mednarodnih oz. nevladnih organizacij, akademiki, praktiki). Tako so v okviru razprave strokovnjaki poudarili vrsto težav in tematik, ki so pokazale na celovitost problema in globalne razsežnosti odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, povezanih s spolnimi zlorabami otrok na internetu. Strokovnjaki so poudarili, da je treba upoštevati Lanzarotsko in Budimpeštansko konvencijo, biti pozoren tudi na t. i. darknet in TOR-omrežja, da je treba v ozir vzeti »običajne« spolne zlorabe otrok, da vsaka država nima dovolj tehnično-organizacijskih kapacitet, da je potreben kazenski pregon za okolja, ki omogočajo nenadzorovano rabo spletnih klepetalnic (za moderiranje in skrb zanjo naj poskrbi njen lastnik, ustanovitelj), potrebna je tudi sprememba zakonodaje glede tajnih oz. prikritih preiskovalnih ukrepov, ne sme se pozabiti na potujoče spolne prestopnike (ang. travelling sex offenders – TSO), ki so lahko tudi problem per se, da je veliko ključnih subjektov, ki naj sodelujejo, da je potrebna nacionalna strategija pri teh vprašanjih, različni statusi kaznivih dejanj med državami, preiskovanje peer-to-peer (P2P) omrežij, da ima v nekaterih državah EU že 7-letni otrok že svoj »facebook« profil, ki jim ga vzpostavijo celo njihovi starši. Izpostavljeno je bilo, da vsako leto potekajo t. i. varni dnevi interneta (ang. Safer internet day) po vsej EU, da morajo biti pri ozaveščanju sodelujoči tudi šolstvo, starši, mediji, predvsem Končna oblika strategije, sestavljena na podlagi izsledkov delavnic, ki se jih je udeležil tudi avtor prispevka, naj bi bila oblikovana v septembru 2013 pri Stalnem odboru za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti (COSI) v Bruslju, oktobra 2013 pa tudi t. i. akcijski načrti za uresničitev strateških ciljev med državami članicami EU.

Na celotni mednarodni konferenci sem aktivno sodeloval tudi avtor prispevka. V okviru ekspertnega dela sem predstavil, da je Republika Slovenija v svojo kazensko zakonodajo vnesla vrsto novosti, da imamo inkriminiran »grooming« kot kaznivo dejanje, da so se dopolnile določbe kaznivega dejanja glede izdelave, razširjanja in posesti pornografskega gradiva, da se odzivamo na medijska poročanja o tem občutljivem področju, sodelujemo tudi z NVO in drugimi institucijami, do policisti oz. kriminalisti v šolah v Sloveniji (otrokom in staršem) predstavljajo to problematiko, da je potrebno ozaveščanje staršev, saj pogosto ne vedo, kaj delajo njihovi otroci na spletu. Pritrdil sem večini ugotovitev v ekspertnem delu, saj se ni mogoče slepiti – te stvari se dogajajo tudi v Sloveniji.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST pa je nujna udeležba otrok in mladine, skratka pomemben je uravnotežen pristop. Izpostavljeni so bili projekti CEOP-a iz Velike Britanije, ki ima izdelan model preventive »Crime best prevention«. Nevladne organizacije (NVO) so izpostavile možnosti, da bi lahko izvajale pregled CAM in z dogovorjenimi algoritmi definirale »hash« vrednosti, kot to počne ena NVO v ZDA, vključno z blokiranjem spornega gradiva na spletu; več udeležencev se je strinjalo, naj država poskrbi za ustrezno blokado spornih spletnih strani ter predhodno zavarovanje dokazov o obstoju teh spletni strani in CAM. V sklopu ekspertnega dela je bilo predstavljenih več referatov, povzetki oz. ključni poudarki so predstavljeni v nadaljevanju. 4.1 Problemski vidiki spolnega izkoriščanja otrok na spletu V uvodnem referatu je dr. Ethel Quayle13 predstavila pregled razsežnosti spolnih zlorab otrok v svetu. Ocene o njihovi razširjenosti se gibljejo v razponu med 8 in 31 % pri deklicah ter med 3 in 17 % pri dečkih; 3 dečki in 9 deklic na 100 otrok istega spola je žrtev prisilnega spolnega odnosa. Izsledki nekaterih evropskih študij so pokazali, da mlajše generacije prijavljajo manj spolnih zlorab, kar naj bi kazalo na njihov upad (Finska, 2011), da je najnižja stopnja razširjenosti spolnega nasilja med najstarejšimi in najmlajšimi udeleženci, opaziti pa je visoko stopnjo spolnega nasilja pri mladih odraslih (Irska, 2011), kar 65,9 % kontaktnih spolnih zlorab nad otroki in mladostniki so izvršili drugi otroci in mladostniki, mlajši od 18 let, v primerjavi z odraslimi, ki bi ta dejanja izvrševali bodisi nad družinskimi člani bodisi zunaj družine (Velika Britanija, 2011). Poudarila je, da predstavljeni primeri ne odražajo stanja v vseh državah EU in da nobena od teh študij ne vključuje elementov, povezanih s sodobno tehnologijo (internet). Izsledki nekaterih študij, ki vključujejo internet, so pokazali, da je 18,8 % fantov in 35,8 % deklet doživelo eno izmed oblik spletnega nadlegovanja (Danska, 2012), da je 5,6 % mladostnikov in 19,1 % mladostnic poročalo o nezaželenem spolnem napeljevanju vsaj enkrat v zadnjih šestih mesecih (Nizozemska, 2010), da je 48 % deklet in 18 % fantov doživelo neko obliko spolnega (telesnega) stika v zadnjih 12 mesecih (Švedska, 2007, 2008) ter da je kibernetska viktimizacija pogosteje prijavljena; v zadnjem letu 7,6 % moških in 18,6 % žensk (Švica, 2011). Primerjava med prijavljeno viktimizacijo preko spleta (»on-line«) in brez njega (»off-line«) kaže, da je bila prijavljena stopnja spletne viktimizacije, ki so jo izvrševali mladostniki, nižja v primerjavi z »off-line« viktimizacijo, vendar pa so bili mladostniki, ki so bili pogosto žrtve »off-line« viktimizacije, vedno tudi žrtve spletne viktimizacije. 4.2 Identifikacija žrtev in podpora Predstavnik norveške policije Bjorn Erik Ludvigsen14 je najprej predstavil izsek iz informativne oddaje TV-hiše ABC715, ki je predstavila kvalitetno sodelovanje med dansko nacionalno policijo in ameriškimi preiskovalci (US Department of Homeland Security, Immigration and Customs Enforcement – US DHS ICE) ter kako so s pomočjo medijev in socialnih omrežij, navkljub pomanjkljivim informacijam, identificirali in aretirali 13

Prispevek prof. dr. Ethel Quayle z univerze v Edinburgu se glasi: ang. Child Sexual Exploitation Online – scope of the problem.

Prispevek Bjorna Erika Ludvigsena, predstavnika KRIPOS-a, Norveška, ima naslov: ang. Victim identification and assistance.

Prispevek ima naslov »Child predator caught via ABC7 Facebook«, dosegljiv na povezavi: http://www.wjla.com/articles/2012/03/abc7-exclusive-how-adanish-detective-va-ice-agent-abc7-va-child-advocate -catch-a-child-sexsuspect-.html (15. 3. 2012).

letnik LXI/št. 3/2013

STROKOVNI PRISPEVEK spolne prestopnike. Nadalje je spomnil navzoče na sprejeto Interpolovo resolucijo iz leta 201116, ki je nastala v okviru 80. zasedanja Generalne skupščine ICPO-Interpol v Hanoju (SR Vietnam) in zavezala vse članice te mednarodne organizacije k boju proti spletnim spolnim zlorabam otrok v sklopu sodelovanja v globalni zakonodajni strategiji. Omenil je, da Interpol skrbi tudi za pregled seznama najhujših spletnih strani (t. i. worst web list). Podlaga za takšno ravnanje je še ena Interpolova resolucija iz leta 200917, ki je nastala na 78. zasedanju Generalne skupščine ICPO-Interpol v Singapurju. Zavezala je vse članice te mednarodne organizacije k boju proti spolnemu izkoriščanju otrok na spletu z uporabo vseh razpoložljivih tehničnih rešitev, vključno z blokiranjem dostopa na stráni držav članic Interpola. Izpostavil je tudi pomen vključitve vseh držav članic Interpola v bazo podatkov o gradivih s spolnimi zlorabami otrok (International Sexual Child Exploitation database – ISCE db), saj bo tako možno odkriti še več zlorabljenih otrok in prijeti storilce teh dejanj. Dodal je, da se v okviru vsake preiskave vsa odkrita gradiva vnesejo v ISCE db za nadaljnjo analizo. V ISCE db je bilo leta 2012 povezanih zgolj 35 držav od 158 članic Interpola. Utegne se zgoditi, da je neki storilec že obsojen in na prestajanju zaporne kazni, otrok (žrtev) pa rešen, a se bo neka preiskovalna agencija še vedno ukvarjala z njuno identifikacijo, čeprav bi vse te podatke preiskovalci dobili v navedeni bazi podatkov. V ISCE db pa je bilo vloženih več milijonov evrskih sredstev in gre za tehnološko zelo napredno zbirko gradiv (podatkov). 4.3 Spolna zloraba otrok ni otroška pornografija Bjorn Erik Ludvigsen je predstavil neustreznost rabe termina »otroška pornografija« (ang. child pornography) in poudaril, da spolna zloraba otrok ni nikakršna pornografija. Gre za zlorabo spolne podobe otroka (ang. abuse of sexual image of a child) ali izkoriščanje (ang. exploitation), ki se ju ne sme opisovati kot pornografijo. Izraz pornografija se uporablja za posnetke sporazumnih in prostovoljnih spolnih odnosov med odraslimi, ki se praviloma zakonito distribuirajo splošni javnosti za zadovoljevanje njenih spolnih potreb. Podobe spolnih zlorab otrok to niso, vključujejo namreč otroke, ki ne morejo dati (ustreznega, potrebnega) soglasja in ga ne bodo dali; ti otroci so žrtve kaznivih dejanj. Te podobe so pravzaprav dokumentirani dokazi o kriminaliteti v teku (otrok je spolno zlorabljen). Stroka opozarja na pomen uporabe ustreznega izrazoslovja, da ne pride do napačne interpretacije in da povsod, kjer je to možno, kljub pomanjkanju časa, pojasnijo pravilno rabo tega termina18. Kot primer je Ludvigsen navedel nekaj ustreznejših izrazov: gradiva ali posnetki s spolnimi zlorabami otrok (ang. child abuse material – CAM, child abuse images – CAI) oziroma spolna zloraba otrok na spletu (ang. child abuse online). O neustreznosti termina govori tudi pri t. i. (otroškem) spolnem turizmu (ang. child sex tourism); predlaga termin turistična potovanja z namenom spolne zlorabe ali izkoriščanja otrok (ang. travelling for the purpose of sexual abuse or exploitation of children). O spolnih zlorabah otrok na spletu ne smemo go Interpol Resolution AG-2011-RES-05 on combating online sexual exploitation of children through a legislative global engagement strategy; glej http://www. interpol.int/content/download/12387/85371/version/4/file/AG-2011-RES-05. pdf (20. 7. 2013).

Interpol Resolution AG-2009-RES-05 on combating sexual exploitation of children on the Internet using all available technical solutions, including accessblocking by Interpol member countries; glej http://www.interpol.int/content/ download/5272/44057/version/4/file/AGN78RES05.pdf (20. 7. 2013).

Pojasnila k ustreznemu izrazoslovju so dosegljiva tudi na Appropriate terminology, http://www.interpol.int/Crime-areas/Crimes-against-children/Appropriate-terminology (20. 7. 2013).

VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK voriti kot o kibernetski ali računalniški kriminaliteti, še manj o internetni kriminaliteti. Preprosto povedano: gre za spolne zlorabe otrok. 4.4 Pomoč žrtvam V svojem referatu19 je prof. Carl Göran Svedin z univerze v Linköpingu (Švedska) poudaril pomembna vprašanja o načinu zagotovitve podpore žrtvam spolnih zlorab; izpostavil je upravičenost žrtve do pomoči, podpore. Internet lahko služi kot forum za spletne spolne aktivnosti, kot orodje za stike z otrok, tudi kot poseben proces za delovanje nad otroki (najprej za navezovanje stikov z otroki, sledi spoznavanje otroka in njegovega načina razmišljanja, hobijev, vedenja, nato vzpostavljanje zaupnega odnosa, vabljenje na srečanja in slednjič spolne zlorabe otroka; z angleško besedo t. i. grooming). Prav tako se je internet razvil v t. i. glavno pristanišče za zbiranje gradiva CAM, ki prihaja z drugih koncev sveta in prikazuje resnično spolno zlorabo otrok. Dejanje spolne zlorabe je pogost dejavnik in glavni problem, ko gre za pomoč žrtvam. Večina zlorabljenih otrok namreč ne govori o svojih izkušnjah, da bi socialna služba ali policija izvedeli za te izkušnje. Velika večina zlorabljenih otrok in njihove izkušnje so pogosto skrite pred družbo. Pregled raziskav med letoma 1966 in 2008 je jasno pokazal, da so otroci, ki so preživeli izkušnjo spolne zlorabe, znatno dovzetnejši za številne zdravstvene težave in jih je v splošnem treba šteti za nespecifični dejavnik tveganja za psihopatologije, vključno s težavami, povezanimi s psihološkimi, vedenjskimi in spolnimi vidiki. Pregled raziskav je pokazal tudi na njihovo kasnejšo reviktimizacijo in nekatere zdravstvene težave psihičnega izvora. Iz svojih kliničnih izkušenj in raziskovalnih projektov je ugotovil, da »biti dokumentiran20« dejansko poveča otroško anksioznost, njihov sram in krivdo, povečalo pa se je tudi tveganje za njihov socialni umik in razvoj socialne fobije. Ob koncu je poudaril, da je spolna zloraba otrok pogosta, da se zelo malo otrok razkrije strokovnjakom, da je manj kot 10 % primerov »dokumentiranih«, še manj se je njihova dokumentacija razširila (npr. preko interneta), da imajo spolno zlorabljeni otroci, zlasti pa otroci, upodobljeni v tem gradivu, veliko potrebo po podpori in rehabilitaciji, da se zelo nizkemu številu otrok ponudi pomoč med forenzično (kriminalistično) preiskavo ali po njej, da je premalo enot in strokovnjakov, ki so ustrezno usposobljeni za delo na tem področju, da je zelo nizkemu številu otrok na voljo zbiranje dokazov, podprto z zdravljenjem. Da bi zagotovili pomoč otrokom, ki trpijo zaradi spolne zlorabe na spletu, potrebujemo osnovno (izhodiščno) organizacijo za vse spolno zlorabljene otroke in čas za ukrepanje (poudari tudi akcijski načrt za implementacijo Lanzarotske konvencije). 4.5 Ozaveščanje (vidik preventive) Dr. Olha Shved je predstavila21 enega izmed preventivnih programov, ki se je izvajal v šolah Belorusije, Ukrajine, Ruske federacije in v Moldaviji. Projekt se osredotoča na: 19

Naslov v originalu se glasi Victim Assistance.

Izraz pomeni, da je storilec poleg neposredne spolne zlorabe otroka to dejanje še posnel in iz tega naredil gradivo s spolno zlorabo otroka.

Prispevek z naslovom Awareness raising; sicer pa predavateljica deluje pod okriljem ECPAT International, ki je mednarodna nevladna organizacija (NVO) in mreža s sedežem na Tajskem (ustanovitev leta 1990). ECPAT je osredotočen za boj proti komercialnemu spolnemu izkoriščanju otrok, predstavniki EPCATa so prisotni v več kot 75 državah in sodeluje v posebni svetovalni skupini pri Ekonomsko-socialnem svetu OZN (ECOSOC). Povzeto po http://www.ecpat. net/ (19. 7. 2013).

 zagotovitev zaščitnega spletnega okolja za otroke v okviru izobraževanja,  dopustitev izobraževalnim institucijam implementirati model za spletno zaščito z uporabo temeljnih politik in ponuditi kot model za ponavljanje na drugih šolah ali v regiji. Iz njenega prispevka izhaja, da so v šolah izvajali ankete, delavnice, posebne slavnostne mimohode, izdelovali plakate, zloženke in brošure, postavili so stojnice in oglasne deske po celotnih šolah, dali na vpogled staršem, obiskovalcem, poskrbeli so za natečaj za kratke videofilme o varni rabi interneta, eseje na isto temo, gledališke predstave, z otroki in mladostniki so postavljali skupna pravila obnašanja skozi igre, kviz in risanje; izvajalci so bili otroci in mladostniki pod mentorstvom učiteljev in predstavnikov ECPAT. Izvajali pa so tudi treninge za učitelje in starše. Vsak izdelek je predstavljal kategorijo, ki je bila posebej nagrajena. Obiskali so skupno preko 10.500 šol. Izsledki iz preventivnega projekta (ankete) so pokazali na mesta, kjer se izdeluje CAM, in sicer pri fotomodelih oz. v studiih, na zasebnih mestih (stanovanja in poletne hišice, t. i. dača), hotelih, savnah in tudi v šolah (med otroki). Pokazale so se tudi situacije, ko so bili otroci prisiljeni v izdelavo CAM (izsiljevanje otrok in nadaljnje izvajanje zlorab, »grooming«, »zabave« v šolah med spolno aktivnostjo, v manekenskih agencijah, nad otroki s posebnimi potrebami, razna prisiljenja v družini, v izmenjavi za denar ali ostalih stvari ter objava lastnih fotografij). Izsledki so pokazali tudi pomanjkljivo skrb šol za internetno pismenost in varnost. Na podlagi izsledkov so bila sestavljena priporočila:  varnostna spletna pravila naj se vzpostavijo predvsem z otroki in za njih v šolah;  specifični šolski kurikuli in predpisi o uporabi interneta naj bodo sprejeti na podlagi potrjenega projekta o varnem internetu v šolah (ang. Certified safe Internet School project);  pomembno je vzpostaviti partnerstva s starši, IT-ponudniki, policisti (v primerih kršitev), masovnimi mediji (kampanje o ozaveščanju) in izobraževalnimi oddelki; naj se implementirajo v skladu z najboljšimi interesi otrok;  uporabi naj se interaktivne aktivnosti za otroke, dolgočasne učne ure nikakor niso primerne, vključiti je treba starše;  v kampanje o ozaveščanju je treba vključiti otroke in mladostnike;  v te aktivnosti je treba vključiti podjetja kot sponzorje. 4.7 Preiskava in pregon storilcev Predstavnik GS Interpola, Michael Moran22, je poudaril potrebo za iskanje dobrih vzvodov za mednarodno sodelovanje. V ZDA je okrog 18.000 različnih preiskovalnih agencij (LEA), v EU pa samo okrog 52, zato nastajajo težave pri sodelovanju. Poleg tega se uporabljajo različni uradni kanali za obveščanje med državami o neki operaciji oz. kriminalistični preiskavi; izpostavi, da se uporabljajo diplomatski, politični, policijski, meddržavni in drugi kanali, kar zgolj slabi sodelovanje preiskovalcev. Poleg že povedanega je predstavil tipologijo spletnih storilcev glede na vsebino in se posebej osredotočil na t. i. vrh piramide teh storilcev (g. Moran je avtor te piramide). Izpostavil je štiri skupine storilcev:

Predstavnik je sicer pomočnik direktorja za kibernetsko varnost in kriminaliteto pri GS Interpol, predstavil pa je prispevek Investigation and prosecution of offenders.

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST a) nezahtevni gledalci (ang. simple viewers): gre za spletne uporabnike – začetnike, ki so radovedni glede gradiv s spolnimi zlorabami otrok (CAM). Prihaja do raznih operacij, ko so npr. plačali za ogled gradiva, in se jih preganja zaradi ogledovanja ali posesti. So povsem na dnu piramide; b) izmenjevalci gradiv – prosto dostopni (ang. open traders): gre za spletne uporabnike – storilce kaznivih dejanj, ki razširjajo CAM preko spleta. Torej razširjajo in ne skrivajo svoje identitete; so predzadnji na piramidi; c) izmenjevalci gradiv – zaprti krog dostopa (ang. closed traders): gre za spletne uporabnike, ki distribuirajo nezakonite vsebine, skrbijo za visoko stopnjo varnosti in se združujejo v komunah z omejenim dostopom; v piramidi so tik pod vrhom; č) eksperti (ang. experts): gre za spletne uporabnike, ki so zagrizeni in zaverovani storilci. Registracijski vidik te skupine je izredno visoka stopnja varnosti (so na vrhu piramide). Dodatna specifika skupin c in č je v tem, da se znotraj te komune pogovarjajo o svojih idejah, fantazijah glede spolnih aktivnosti z otroki, si izmenjujejo gradiva (CAM), ki so jih tudi sami posneli/izdelali. Pri njih se govori o kognitivni distorziji, medsebojno komunicirajo o teh zlorabah kot o neki povsem običajni tematiki (npr. vreme, nogomet). Pri ekspertih (č) je govor o organiziranih kriminalnih združbah, ki izvršujejo poleg zlorab otrok še druga huda kazniva dejanja – ugrabitve, pranje denarja ipd. Ravno za ti dve skupini (closed traders, experts) so nujne in neizogibno potrebne tajne, prikrite, a zakonite policijske preiskave, kar pomeni tajno dostopanje v te skupine, snemanje in zbiranje podatkov o njihovi dejavnosti, prirejene identitete tajnih policistov, ustrezno delovno okolje ipd. Preiskovalcev ne zanima, kaj je kdo jedel za zajtrk ali katero službo obiskuje, marveč njegova dejavnost v sklopu teh skupin (eksplicitne vsebine besedil, zapisov, objav, gradiva, načrtovane zlorabe, ogroženi otroci, identifikacija storilcev oz. organiziranih kriminalnih združb). Če je to preiskovalnim organom prepovedano ali zelo omejeno (oteženo), potem se bodo lahko ukvarjali zgolj s skupinama a in b. Izredno pomembno je, da se preiskuje in sodno preganja vse storilce: tudi »groomerje«, »traderje«, tiste, ki zlorabljajo; to niso le skupine, gre za raznolike kriminalce (ang. diverst criminals). Značilnost te piramide je v tem, da v višjem rangu, kot so storilci, naprednejši so v svojem delovanju, uporabljajo napredno tehnologijo in znanja ter skrbijo za čim višjo stopnjo zaščite. V okviru skupin c in č je izpostavil operacijo Lamanar (Nova Zelandija), kjer so preiskovalci prikrito ukrepali v socialnem omrežju Facebook, ki je ob sodelovanju preiskovalcev iz ZDA ustrezno blokiral dostope. Toda storilci so si hitro »zgradili« novo spletno mesto, kjer so nadaljevali s svojimi aktivnostmi. Preiskovalci so ustrezno evidentirali in analizirali podatke ter nato imeli sklenjen krog 400–500 osumljencev, skupine »closed traders«. Preiskovalci iz NZ in ZDA so tako rešili 12 otrok. Podobno je bilo pri operacijah Mayosis in Falco. G. Moran je sklepno poudaril, da sleherna država potrebuje mednarodne instrumente za dostopanje do informacij o osnovnih naročnikih, predane ekipe policistov in tožilcev, mednarodne standarde za prikrite spletne preiskave, mednarodne postopke za vzpostavitev skupnih preiskovalnih ekip ter mednarodne standarde o obveznem prijavljanju spolnih zlorab otrok na spletu od industrije (zasebni sektor). letnik LXI/št. 3/2013

STROKOVNI PRISPEVEK 4.8 Zmanjševanje dostopnosti gradiva s spolnimi zlorabami otrok Michelle K. Collins23, predstavnica nevladne organizacije NCMEC, je povedala, da delujejo v multivariantnih pristopih ter izvajajo različne ukrepe, kot so: blokiranje in filtriranje spletnih strani, sprejem obvestil in obveščanje o odstranjevanju spornih vsebin s spleta, izvajanje prostovoljne iniciative (npr. photo DNA), sprejemanje prijav od podjetij ter njihovo posredovanje pristojni preiskovalni agenciji. Glede blokiranja in filtriranja je povedala, da spletne družbe zavračajo uporabnikove možnosti za dostop do CAM. To deluje tako, da ta družba skrbi za pregled spletnih lokacij (spletni portali, novičarske skupine), ki vsebujejo sporno vsebino, in nato reducirajo možnosti uporabnikom, da imajo vpogled v to vsebino. Različni seznami pa so dopolnjeni z informacijami preiskovalnih agencij in nekaterih NVO (npr. Interpol, IWF, kanadski center za zaščito otrok, NCMEC idr.). Spletna družba (podjetje) je bila opozorjena na najdbo CAM, ki gostuje v njihovem omrežju. Nekatere INHOPE organizacije s svojo vročo linijo (včasih pa kar preiskovalne agencije) posredujejo e-poštno obvestilo podjetjem in od njih zahtevajo odstranitev spornih oz. nezakonitih vsebin. Pri njih to deluje tako, da že podjetje samo odreagira ob najdbi spornega gradiva ter poskrbi za odstranitev z njihovega strežnika, da to ni več dosegljivo javnosti. V razmislek ponudi pobudo, da je treba upoštevati ustrezno zakonodajno definicijo CAM-a, da se je ta rešitev o odstranjevanju vsebin izkazala za uspešno v ZDA (v zadnjih dveh letih je od NCMEC preko 1000 podjetij prejelo obvestilo o skupno več kot 17.000 aktivnih spletnih straneh s sporno vsebino – CAM, odstranjevanje je bilo v 100 % uspešno, povprečen čas odstranitve pa 3 dni). Dodatno je predstavila platformo delovanja v ZDA od prve informacije do odstopa prijave pristojni preiskovalni agenciji (neka družba/podjetje najde CAM, kar prijavi preko spleta NCMEC; prijava dobi ustrezno stopnjo prioritete; analitiki NCMEC pregledajo in vsebinsko ovrednotijo; z vsemi potrebnimi informacijami se posreduje prijava pristojni preiskovalni agenciji). Pomembno je, da podjetje odstrani nezakonite vsebine pred javnostjo in nato prijavi »incident«. NCMEC prejme prijavo kot centralizirana institucija, ki je seznanjena glede pristojnosti preiskovalnih agencij, in sama posreduje ustrezno prijavo (kot že predstavljeno) preiskovalni agenciji, da se izogne zmešnjavi. Predstavila je tudi težave pri pregledovanju spornih oz. domnevno spornih spletnih strani. V letu 2012, od 1. 1. do 23. 11., so prejeli 313.819 prijav o spletnih straneh z domnevno sporno vsebino. Od tega je bilo za 23 % takoj jasno, kdo je pravi lastnik/skrbnik spletne strani, pri ostalih pa ne. Dodatno je izpostavila verodostojnost oz. pomanjkljivost podatkov v okviru »whois« podatkovnih baz, po drugi strani pa je več kot očitno, da lastniki spletnih strani na spletu delajo, kar hočejo. 5 SKLEP Že diagonalni pregled te problematike kaže, da so spolne zlorabe otrok na internetu resen problem sodobne družbe. Zavedanje, da se današnje generacije rodijo, igrajo, učijo in odraščajo vzporedno z naprednimi informacijskokomunikacijskimi tehnologijami (v nadaljevanju: IKT), utegne 23

S prispevkom Reducing the availability of child pornography je zastopala stališča nevladne organizacije National Center for Missing and Exploited Children (NCMEC), ki ima od ameriškega kongresa podeljeno pristojnost za izvajanje specifičnih nalog, usmerjenih k preprečevanju in sodelovanju s preiskovalnimi agencijami na področju spolnih zlorab otrok na spletu. So tudi osrednja točka pri vprašanjih, povezanih s pogrešanimi in spolno izkoriščanimi otroki za ZDA.

STROKOVNI PRISPEVEK dati ustrezno podlago za vse nadaljnje razprave o kompleksnih vprašanjih. Govor je o načinu, obsegu in vrsti zaščite otrok pred številnimi pastmi interneta, četudi ima internet pozitivne lastnosti. Ob tem je treba upoštevati že znani sociološki pogled o človeku kot družabnem bitju, ki je v sklopu svojih primarnih potreb primoran komunicirati z drugimi člani svoje vrste. Odgovor se ponuja sam po sebi: otrokom omogočiti ustrezno participacijo v igri, ustvarjanju in odraščanju z IKT, upoštevajoč sorazmernost teh participacij njihovi sposobnosti razmišljanja, odločanja in razumevanja posledic njihovih ravnanj. Hkrati pa tudi njihovim skrbnikom dati na voljo vse možnosti, da bodo znali racionalno in ustrezno poskrbeti za otrokovo zasebnost, dostojanstvo, varnost in njegov nemoten celostni razvoj. Z znanjem in simbiozo je to mogoče. Ob morebitnem neznanju skrbnikov, njihovem strahu pred IKT ali če kot skrbniki odpovedo, pa naj dobijo ustrezne informacije, orodja, mehanizme, svetovanja, podporo in pomoč od vzgojno-izobraževalnih institucij, socialnih služb, nevladnih organizacij, IKT - strokovnjakov, zdravstvenih delavcev. V skrajnih situacijah, ko bi skrbniki odpovedali (npr. otroci bi postali žrtve spletnih plenilcev), pa tudi z drugimi pristojnimi agencijami in državnimi organi (preiskovalci, tožilci, sodniki). Nikakor ne gre spregledati, da se IKT razvija naprej, da ves svet (še) ni priključen v t. i. globalni virtualni svet in da so odprta še mnoga pravna vprašanja o varni, dostojni in pošteni rabi interneta (zasebnost, varstvo osebnih podatkov, spletne goljufije, vohunjenje, svoboda govora, osebnostne pravice in integriteta, avtorske in materialne pravice, delovanje kriminalnih združb), pa tudi o širših družbenih in filozofskih vprašanjih (odnos virtualnega in realnega sveta, vloga interneta v vsakdanjem življenju posameznih generacij idr.). Kako utegne predstavljeni globalni oziroma mednarodni vidik spolnih zlorab otrok vplivati na Slovenijo in kako naj se odzove država, pa nekoliko več morda že v naslednjem prispevku. 6 LITERATURA 1. Bunzeluk, K. 2009. Child Sexual Abuse Images: An Analysis of Websites by Cybertip!ca. Canadian Centre for Child Protection. Dostopno na: http://www.Cybertip.ca/pdfs/Cybertip_researchreport.pdf (12. 7. 2013). 2. Evropska komisija (2012a). Declaration on the Launch of the Global Alliance against child sexual abuse online, press release. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-12-944_en.htm (29. 7. 2013). 3. Evropska komisija (2012b). Global alliance to fight online child abuse. Dostopno na: http://ec.europa.eu/ commission_2010-2014/malmstrom/news/archives/2012/12/20121204_en.htm (29. 7. 2013).

VArNOST lation statistics. Dostopno na: http://www.internetworldstats. com/stats.htm (28. 7. 2013). 9. Interpol, Appropriate terminology. Dostopno na: http://www. interpol.int/Crime-areas/Crimes-against-children/Appropriate-terminology (20. 7. 2013). 10. Interpol, Resolution no. AG-2009-RES-05 on combating sexual exploitation of children on the Internet using all available technical solutions, including access-blocking by Interpol member countries. Dostopno na: http://www.interpol.int/content/ download/5272/44057/version/4/file/AGN78RES05.pdf (20. 7. 2013). 11. Interpol, Resolution no.AG-2011-RES-05 on combating online sexual exploitation of children through a legislative global engagement strategy. Dostopno na: http://www.interpol. int/content/download/12387/85371/version/4/file/AG-2011RES-05.pdf (20. 7. 2013). 12. Kaiser Family Foundation & International Communications Research. 2011. Generation Rx.com: How Young People Use the Internet for Health Information. Dostopno na: http://www. comminit.com/?q=global/node/1862 (27. 7. 2013). 13. Lobe, B., Muha, S. (2011). Internet v vsakdanjem življenju slovenskih otrok in mladostnikov. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana: Mladi na netu. 14. Maalla, N. M. (2009). Promotion and protection of all human rights, civil, political, economic, social and cultural rights, including the right to development, Report of the Special Rapporteur on the sale of children, child prostitution and child pornography. Združeni narodi. Generalna skupščina. Svet za človekove pravice. Dostopno na: http://www.refworld.org/cgi-bin/texis/vtx/rwmain?docid=4ab0d35a2 (27. 7. 2013). 15. Malström, C. (2012). The borderless crime against children. Dostopno na: http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/ malmstrom/news/what-written/archives/2012/11/ 20121104_ en.htm (28. 7. 2013). 16. Merdian, H. L, Curtis, C., Thakker, J., Wilson, N., Boer, D. P. (2013). The three dimensions of online child pornography offending, Journal of Sexual Aggression, Vol. 19, Iss. 1. 17. Taylor, Max in Ethel Quayle. 2003. Child Pornography: An Internet Crime. East Sussex: Routledge. 18. Taylor, M., Quayle, E., Child Pornography – An Internet Crime. V: Jones, V., Skogrand, E. (2005). Position Paper regarding online images of sexual abuse and other Internet-related sexual exploitation of Children, Save the Children Europe Groupe. Dostopno na: http://www.childoscope.net/2009/httpdocs/publica tions/2db2aa03d8bf3530d93306f887dbce92.pdf (28. 7. 2013). 19. TV-družba ABC7 (2012). Child predator caught via ABC7 Facebook, video. Dostopno na: http://www.wjla.com/articles/2012/03/abc7-exclusive-how-a-danish-detective-va-iceagent-abc7-va-child-advocate-catch-a-child-sex-suspect-.html (15. 3. 2012).

4. ECPAT International, End of child prostitution, child pornography and trafficking of children for sexual purposes, predstavitev. Dostopno na: http://www.ecpat.net/ (19. 7. 2013).

20. United Nations, Department of Economic and Social Affairs (ni letnice). Population in 1999 and 2000: all countries. Dostopno na: http://www.un.org/popin/popdiv/pop1999-00.pdf (28. 7. 2013).

5. Federal Bureau of Investigation (2006). Innocent Images National Initiative Statistical Accomplishment. Dostopno na: http:// www.fbi.gov/news/stories/2006/february/innocent-images-statistics (22. 7. 2013).

21. Wolak, J., Finkelhor, D., Kimberly J. M. (2004). Internet-initiated Sex Crimes against Minors: Implications for Prevention Based on Findings from a National Study, Journal of adolescent health , 35 (5), str. e11–20.

6. INHOPE 2009, INHOPE Public Report 2009. Dostopno na: http:// www.inhope.org/Libraries/Annual_reports/2009_INHOPE_Annual_Report.sflb.ashx?download=true (27. 7. 2013).

22. Wolak, J., Finkelhor, D., Kimberly J. M. (2005). Child Pornography Possessors Arrested in Internet-Related Crimes: Findings fro the National Juvenile Online Victimization Study. National Center for Missing & Exploited Children.

7. Internet Watch Foundation. 2010. Internet Watch Foundation 2009 Annual and Charity Report. Dostopno na: http://www. iwf.org.uk/assets/media/annual-reports/IWF 2009 Annual and Charity Report.pdf (26. 7. 2013)

Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU

8. Internet World Stats (2013). World internet usage and popu-

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

SODELOVANJE SLOVENSKE POLICIJE Z AGENCIJO FRONTEX NA PODROČJU USPOSABLJANJA MEJNIH POLICISTOV Vloga in pristojnosti agencije Frontex na podrOčju izobraževanja in usposabljanja Svet EU je s 26. oktobrom 2004 sprejel Uredbo (ES), št. 2007/2004, o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije – FRONTEX (v nadaljnjem besedilu: agencija Frontex), ki je začela delovati maja 2005. V prvem odstavku 2. člena Uredbe ES, št. 2007/2004, so opredeljene glavne naloge agencije Frontex, med katerimi je na drugem mestu pomoč državam članicam EU pri usposabljanju nacionalnih mejnih policij, vključno s postavitvijo skupnih standardov usposabljanja policistov. Namen skupnih in standardiziranih usposabljanj je zagotoviti enoten pristop k zagotavljanju varnosti na zunanjih mejah EU. Leta 2007 je bila Uredba (ES), št. 2007/2004, spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES), št. 863/2007, o vzpostavitvi mehanizma za ustanovitev skupin za hitro posredovanje na zunanjih mejah držav članic EU, leta 2011 pa še z uredbo EU, št. 1168/2011, o dodatni okrepitvi vloge agencije (zlasti operativnih zmogljivosti in tehničnih sredstev, ki so na voljo) v skladu s ciljem Evropske unije, da razvije politiko postopne vzpostavitve koncepta skladnega upravljanja meja, vključno z vzpostavitvijo skupine pripadnikov mejnih policij. Države članice morajo v te skupine prispevati ustrezno število usposobljenih pripadnikov mejnih policij in jih dati na razpolago za razporeditev. Agencija Frontex pripadnikom mejnih straž, ki so člani skupin evropskih mejnih policistov, zagotovi nadaljevalno usposabljanje, pomembno za njihove naloge in pooblastila. Z njimi izvaja redne vaje v skladu z razporedom za nadaljevalno usposabljanje in vaje, navedene v letnem delovnem programu agencije. Agencija stori tudi vse potrebno, da se vsi pripadniki mejnih straž in ostali uslužbenci držav članic, ki sodelujejo pri skupinah evropskih mejnih polici-

FRONTEX letnik LXI/št. 3/2013

stov, pa tudi uslužbenci agencije pred sodelovanjem pri operativnih dejavnostih, ki jih organizira agencija, udeležijo usposabljanj na področju tega prava unije in mednarodnega prava, vključno s temeljnimi pravicami in dostopom do mednarodne zaščite ter smernicami za prepoznavanje oseb, ki iščejo zaščito, in njihovo usmeritev k ustreznim strukturam.

Agencija Frontex mora na evropski ravni inštruktorjem pripadnikov nacionalnih mejnih policij držav članic zagotoviti usposabljanje, ki obravnava tudi temeljne pravice, dostop do mednarodne zaščite in azilnih postopkov, uradnikom pristojnih nacionalnih služb pa dodatno usposabljanje in seminarje o kontroli in nadzoru na zunanjih mejah ter odstranitvi državljanov tretjih držav,

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje ki se nezakonito zadržujejo na območju držav članic. Agencija vzpostavi in nadalje razvija skupne osnovne učne načrte za usposabljanje pripadnikov mejnih straž/policij in inštruktorjem pripadnikov nacionalnih mejnih straž/policij držav članic zagotovi usposabljanje na evropski ravni, vključno s temeljnimi pravicami, dostopom do mednarodne zaščite in ustreznim pomorskim pravom. Prav tako zagotovi komisiji in državam članicam potrebno tehnično podporo ter strokovno znanje in izkušnje na področju upravljanja zunanjih meja ter spodbuja solidarnost med državami članicami, zlasti tistimi, soočenimi s posebnimi ali nesorazmernimi pritiski.

Za organizacijo in koordinacijo usposabljanja mejnih policistov skrbi Enota za usposabljanje (Training Unit). Njen cilj je uskladitev usposabljanja, s katerim bi pripomogla k implementaciji skupnih standardov, državam članicam pa tako pomagala pri pripravi ustreznih programov za usposabljanje in nujno potrebno izpopolnjevanje. Države članice morajo namreč s tega vidika v nacionalne programe izobraževanja in usposabljanja pripadnikov svojih mejnih straž vključiti rezultate dela agencije Frontex. Sodelovanje agencije Frontex in držav članic EU na podrOčju

VArNOST izobraževanja in usposabljanja mejnih policistov Države članice morajo upoštevati splošna merila usposabljanja, kakor jih je oblikovala in dodatno razvila agencija Frontex. Tako skupni učni načrt implementirajo v nacionalne kurikule (programe) osnovnega usposabljanja za (mejne) policiste. Vsaka država članica EU imenuje nacionalnega koordinatorja usposabljanj, ki usklajuje aktivnosti in sodeluje z Enoto za usposabljanje na agenciji Frontex. Agencija Frontex nima lastnih kapacitet (prostorskih in kadrovskih) za iz-

Agencija Frontex po posvetovanju s svetovalnim forumom pripravi skupne osnovne učne načrte za usposabljanje mejne straže/policije in inštruktorjem nacionalne mejne straže/policije držav članic. Države članice skupne osnovne učne načrte vključijo v usposabljanje pripadnikov svojih nacionalnih mejnih straž. Agencija Frontex je tako v sodelovanju z državami članicami leta 2007 pripravila skupni učni načrt osnovnega usposabljanja za mejne policiste v državah članicah EU (Common Core Curriculum – EU Border Guard Basic Training). Gre za skupek enotnih standardov, namenjenih nacionalnim institucijam (v Sloveniji Policijska akademija), ki delujejo na področju usposabljanja mejnih policistov, ter učiteljem in študentom v vseh državah članicah EU. Izdelani so v skladu s Kopenhagensko in Bolonjsko deklaracijo o reformi vseživljenjskega in strokovnega izobraževanja. Pri izdelavi je kot član ene izmed delovnih skupin sodeloval tudi višji policijski inšpektor (Egidij Glavič) iz Centra za izobraževanje in usposabljanje na Policijski akademiji. V sodelovanju z državami članicami lahko na njihovem ozemlju organizira dejavnosti v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem, vključno s programom izmenjave, ki še zlasti pripadnikom mejnih straž/policij, ki sodelujejo v skupinah Evropskih mejnih policistov, omogoči, da prek dela s pripadniki mejnih straž v državi članici, ki ni njihova, iz izkušenj in dobre prakse drugih držav pridobijo posebna strokovna znanja ali izkušnje. Na agenciji Frontex deluje Sektor za krepitev zmogljivosti, znotraj katerega Enota za usposabljanje skrbi za organizacijo in koordinacijo usposabljanj in izpopolnjevanj mejnih policistov za opravljanje nalog na zunanjih mejah držav članic EU.

Usposabljanje mejnih policijskih uradnikov srednjega nivoja z najmanj višjo stopnjo izobrazbe (Mid-level officers - MLO), ki delujejo na zunanji meji EU (Obrežje, 2007)

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST vajanje različnih aktivnosti na področju usposabljanja in izpopolnjevanja. Zato je takoj po ustanovitvi začela vzpostavljati mrežo partnerskih akademij, ki sodelujejo z agencijo na področju usposabljanja in izpopolnjevanja mejnih policistov za izvajanje nalog na zunanjih mejah držav članic EU. Trenutno jo sestavljajo izobraževalne institucije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, usposabljanjem in izpopolnjevanjem mejnih stražnikov oziroma policistov iz 15 držav članic EU. Vse, razen Velike Britanije, so hkrati tudi schengenske pogodbenice. Partnerska mreža se bo še širila. Po enotnih in vnaprej pojasnjenih pravilih agencija Frontex v sodelovanju s partnersko akademijo, ki skrbi za izvedbo konkretne aktivnosti, za vsakega udeleženca zagotovi namestitev in prehrano ter prevoze na lokaciji, kjer poteka aktivnost, prav tako pa udeležencem povrnejo stroške prevoza do lokacije (letalskih kart, kart za vlak, kilometrino za prevoz s službenim avtomobilom …). Agencija Frontex za posamezno aktivnost pripravi sporazum o izvedbi (Specific Training Agreement), ki vključuje prilogo s podatki o predvidenih stroških izvedbe (Annex I – Estimated budget), in ga pošlje v preveritev ter podpis na partnersko akademijo. Pri opredelitvi stroškov oziroma posameznih zneskom moramo upoštevati zneske, ki veljajo po pravilih Komisije EU za konkretno državo glede maksimalnega zneska za stroške hotelske namestitve (nočitve z zajtrkom), prehrane in prevoza. Pri partnerskem sodelovanju med agencijo Frontex in partnersko akademijo na področju usposabljanja mejnih policistov iz držav članic EU, schengenskih pogodbenic in tretjih držav pogodbenic ne gre za nacionalne dogodke, saj je organizator dogodka oziroma aktivnosti agencija Frontex, kjer pripravijo program in vabilo za udeležence. Odgovorna oseba za organizacijo je vodja projekta z agencije Frontex, ki je tudi poimensko naveden v sporazumu. Policijska akademija, ki nastopa kot partnerska izvajalka posameznega dogodka, nudi vso logistično podporo ter pomoč pri organizaciji in izvedbi posameznega dogodka oziroma aktivnosti v imenu in na račun agencije Frontex. Na področju usposabljanja in izpopolnjevanja mejnih policistov je agencija Frontex letos odprla 16 projektov, v okviru katerih bo izvedenih več kot 200 aktivnosti v skladu z letnim načrtom aktivnosti agencije, partnerska policijska akademija pa aktivnost prevzame in izvede v skladu z letnim načrtom akademije na področju mednarodnega sodelovanja. letnik LXI/št. 3/2013

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje Projekti agencije Frontex na področju usposabljanja mejnih policistov v letu 2013 in sodelovanja Slovenije oziroma naših predstavnikov: 1. Skupni učni načrt osnovnega usposabljanja za mejne policiste v državah članicah EU – priprava kriterijev za merjenje nivoja implementacije posodobitve in izmenjava predavateljev (Common Core Curriculum for EUBG basic training, evaluation IAP). V projektu sodelujejo predstavniki policijske akademije. 2. Skupni evropski magistrski študij za nadzor meje (European Joint Masters in Border Security). V projektu priprave študijskega programa sodeluje predavatelj z višje policijske šole. 3. Izpopolnjevanje mejnih policijskih uradnikov srednjega nivoja (Mid-level officer courses - MLO Course). V projektu sodelujeta predstavnika policijske akademije kot ene izmed držav gostiteljic v prvi letošnji izvedbi. Na obe izvedbi bomo napotili dva udeleženca – vodjo izmene s PMP oziroma vodjo skupine s PP na zunanji schengenski meji. Predstavniki policijske akademije in sektorja mejne policije sodelujejo kot predavatelji na izpopolnjevanju. Jeseni bomo v Sloveniji izvedli evalvacijski sestanek. 4. Sektorski okvir kvalifikacij za nadzor meje (SQF for Border Guarding and Common Core Learning Standards). V projektu sodelujejo predstavniki policijske akademije. 5. Usposabljanje članov letalskih posadk (Air Crew training). Sodelujejo predstavniki letalske policijske enote. 6. Usposabljanje inštruktorjev za vodnike službenih psov (EUBG canine instructors: training and certification). Sodeluje predstavnik CIU OŠSP Gmajnice. 7. Usposabljanje za odkrivanje ponarejenih dokumentov (Detection of falsified documents training). Sodeluje predstavnik sektorja mejne policije in uprave kriminalistične skupine GPU. Na specialistična usposabljanja so napoteni multiplikatorji iz posameznih policijskih enot na zunanji schengenski meji. 8. Usposabljanje izvajalcev schengenske evalvacije (Training for Schengen Evaluators. Usposabljanja se je udeležila vodja sektorja mejne policije UUP. 9. Usposabljanje za sodelovanje pri odstranitvi tretjih državljanov iz

območja EU (Training in the field of return operations). V projektu sodelujejo predstavniki centra za tujce. 10. Usposabljanje za odkrivanje ukradenih vozil (Detection of stolen vehicles training). Sodeluje sektor mejne policije in uprava kriminalistične skupine GPU. Na specialistična usposabljanja so napoteni multiplikatorji iz posameznih policijskih enot na zunanji schengenski meji. 11. Osnovno, skupno usposabljanje za pripadnike skupin evropskih mejnih policistov (Induction training for EBGT members). Kot predavatelji sodelujejo predstavniki sektorja mejne policije UUP in policijske akademije. Na usposabljanja so bili napoteni slovenski pripadniki skupin. V Sloveniji je potekala ena izvedba usposabljanja. 12. Angleški jezik za mejne policiste: izdelava skupnega slovarja strokovnih izrazov za mejno policijo (Training in English Communication for Border Guards). Sodeluje predavateljica s policijske akademije in predstavnik postaje letališke policije Brnik. 13. Specialistična usposabljanja za pripadnike skupin evropskih mejnih policistov (Specialised profile trainings for EBGT members). Kot predavatelji sodelujejo predstavniki sektorja mejne policije UUP in policijske akademije. Na usposabljanja so bili napoteni slovenski pripadniki skupin – glede na predpisan profil. V Sloveniji je potekala ena izvedba usposabljanja in evalvacijski sestanek. 14. Usposabljanje na področju človekovih pravic za mejne policiste (Fundamental rights training for Border Guards). Sodelujejo predstavnika policijske akademije, predstavnik službe generalnega direktorja policije in predstavnica centra za tujce. 15. Usposabljanje mejnih policistov za boj proti trgovini z ljudmi (Anti-trafficking in human beings training for Border Guards). Sodeluje predstavnik uprave kriminalistične policije GPU. 16. Podporne dejavnosti usposabljanja mejnih policistov (Training Support Network - PA, NTC, V-Aula, ESG, EU conference). Sodelujejo predstavniki policijske akademije in policijske uprave Ljubljana (slednji v projektu priprave učenja na daljavo ali e-learning).

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

VArNOST

Sodelovanje slovenske policijske akademije in agencije Frontex na področju izobraževanja in usposabljanja V Sloveniji sem kot nacionalni predstavnik za nacionalnega koordinatorja usposabljanj imenovan višji policijski inšpektor (Aleksander Mali) na policijski akademiji. Na večkratno pobudo in predlog agencije Frontex je v začetku leta 2012 tudi naša policijska akademija podpisala okvirno pogodbo o usposabljanju (Framework Training Agreement) in tako tudi formalno vstopila v mrežo partnerskih akademij. Gre za tipsko (enotno) okvirno pogodbo, ki velja za štiriletno obdobje (do 31. 12. 2015), z možnostjo podaljšanja za tri leta. V okvirni pogodbi so opredeljene medsebojne pravice in obveznosti, za konkretno aktivnost pa se podpiše sporazum o izvedbi (Specific Training Agreement). Policijska akademija v posameznem koledarskem letu prevzame izvedbo do šest aktivnosti (sestanke, usposabljanja, delavnice) – po predhodni uskladitvi s sektorjem mejne policije pri UUP, kjer deluje nacionalna kontaktna točka za sodelovanje z agencijo Frontex. Pri tem prav tako upoštevamo operativne, strokovne in kadrovske potrebe ter zmožnosti. Predstavniki slovenske policije (MNZ, GPU UUP in UKP, PU, PMP/PP in PA) sodelujemo v večini naštetih projektov, upoštevajoč operativne, strokovne in kadrovske potrebe ter zmožnosti, pa tudi obveznosti, ki jih moramo izpolnjevati na področju upravljanja zunanjih meja držav članic EU. V konkretnih projektih in aktivnostih sodelujemo kot pomočniki vodje projektov, predavatelji, strokovni sodelavci in udeleženci. Za napotitev in udeležbo predstavnika slovenske policije pri konkretni aktivnosti poteka sprotno usklajevanje med nacionalnim koordinatorjem usposabljanj na policijski akademiji in nacionalno kontaktno točko na sektorju mejne policije pri UUP. Pri izboru in potrditvi posameznika upoštevamo operativne, strokovne in kadrovske potrebe ter zmožnosti, pa tudi obveznosti, ki jih moramo izpolnjevati na področju upravljanja zunanjih meja držav članic EU.

Vaja pripadnikov skupin za hitro posredovanje na zunanjih mejah, t. i. RABIT - Rapid Border Intervention Teams (2008)

Pri sodelovanju, posebej pri izvedbi konkretnih aktivnosti v Sloveniji, se srečujemo s težavami zaradi finančnih omejitev, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov, posebej iz Uredbe o stroških reprezentance in Navodila o izvajanju navedene uredbe, katerih določila moramo upoštevati kljub opisanemu dejstvu, da pri tem ne gre za nacionalne dogodke in da agencija Frontex krije vse stroške, ki nastanejo (50 % vnaprej, razliko pa po zbranih in posredovanih zahtevkih in računih). Na policijski akademiji in UUP smo že večkrat opozorili ter pripravili konkretne in argumentirane predloge za spremembo navedenih predpisov (izključitev dogodkov, katerih organizator in plačnik celotnih stroškov sta evropski agenciji Frontex in Cepol), vendar pristojna službe MNZ naših predlogov ni podprla in ni posredovala v nadaljnji postopek. Besedilo: Aleksander Mali, PA GPU Foto: Aleksander Mali, PA GPU, Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU, arhiv policije

Delavnica agencije Frontex s področja usposabljanja vodnikov in šolanja službenih psov za iskanje eksplozivov (2011)

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

Policija okrepljena s tremi novimi vodniki službenih psov Konec junija so trije policisti, in sicer Anže Koren in Alenka Zupan iz PU Kranj ter Andrej Čuk iz Specializirane enote za nadzor državne meje, z uspešno opravljenim izpitom, zaključili usposabljanje za vodnike službenih psov za splošno uporabo. Svoje nove štirinožne sodelavce, ki jih bodo zvesto spremljali vrsto let njihove nadaljnje kariere, so spoznali že prvi dan tečaja. Anžetu Korenu je bil dodeljen poskočni mešanec med belgijskim in nemškim ovčarjem z imenom Agi. Alenka Zupan je prevzela prijaznega belgijskega ovčarja z imenom Holt, Andrej Čuk pa zadržanega belgijskega ovčarja z imenom Max. Vsi psi so svoje nove vodnike zelo dobro sprejeli in se že po nekaj skupnih dneh obnašali, kot da bi jih poznali že od nekdaj. Celotno izobraževanje je potekalo pet mesecev, v tem času pa so morali kandidati predelati za 800 ur programa, od tega skoraj 700 ur praktičnega usposabljanja. Foto: Andrej Brglez, PA

Sodelovanje slovenskih predstavnikov GPU in CURS v projektu FIDO Inštruktor oddelka za šolanje službenih psov policije CIU PA GPU Marijan Levstik in vodnik službenega psa za odkrivanje prepovedanih drog iz Carinske uprave RS Bojan Grintov se med 16. aprilom in 3. oktobrom v centru za šolanje in vzrejo psov Guardie di Finanza (GdF) v italijanski Castiglione Lago udeležujeta usposabljanja vodnikov službenih psov za specialistično uporabo v okviru evropskega projekta FIDO. Projekt je namenjen boju proti tihotapljenju prepovedanih drog, usposabljanje pa šolanju psov za odkrivanje prepovedanih drog ter čezmejnemu sodelovanju v boju proti tihotapljenju in razpečevanju prepovedanih drog. Foto: Marjan Levstik, PA GPU, in Dušan Rajgelj, CURS

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE

Zaradi Eurobasketa v Sloveniji več tujih policijskih spotterjev V Slovenijo smo v okviru evropskega košarkarskega tekmovanja Eurobasket povabili policiste spotterje tistih držav, za katere smo ugotovili, da obstaja večje tveganje za kršitve njihovih navijačev. Odzvali so se iz policij Hrvaške, Makedonije, Poljske, Rusije, Srbije, Španije in Turčije ter Ukrajine, medtem ko so predstavniki policij Bosne in Hercegovine, Grčije, Italije in Nemčije ocenili, da njihovo sodelovanje ni potrebno. Kljub temu je italijanska policija pooblastila dva svoja policijska atašeja v Sloveniji, naj na tekmovanju delujeta v vlogi policijskih spotterjev.

V prvem krogu so policisti spotterji kot poznavalci navad navijačev svoje države pomagali slovenski policiji na 60 tekmah, ki so se zvrstile na Jesenicah, v Kopru, Celju in Ljubljani (dvorana Tivoli), v drugem delu tekmovanja pa so bile vse tekme v dvorani Stožice v Ljubljani. V naslednjem krogu tekmovanj so v Sloveniji ostali tisti policisti spotterji, katerih države so se uvrstile naprej; to so bile košarkarske ekipe iz Hrvaške, Srbije in Ukrajine ter Italije in Španije. Z nekaterimi smo govorili 10. septembra na njihovem srečanju v Policijski akademiji v Tacnu. Ivan Pavlović (Srbija) je večino dela opravil v štabu, s kolegi pa je bil tudi na terenu. Pri kršitvah srbskih navijačev gre, kot je povedal, največkrat za prižiganje bakel in drugih pirotehničnih sredstev, neredko kršijo javni red in mir; pri srečanju z drugimi navijaškimi skupinama pride pogosto tudi do pretepa. V zadnjem obdobju niso imeli večjih incidentov na stadionu, so se pa ti zgodili pred prihodom tja. Srbski navijači so veliki ljubitelji košarke in ne kakšni ekstremni navijači; teh vsaj v prvem delu prvenstva v Sloveniji ni bilo.

Ivan Pavlović je v Sloveniji sodeloval s kolegico Ivano Dragić, ki pa ni delala na terenu. Kot je povedala Dragićeva, so slovenski kolegi od njiju pričakovali informacije o navijačih, ki so pripotovali v državo gostiteljico tekmovanja, in informacije o njihovih igralcih glede varnostnih vprašanj. Zapomnila pa si je pretep navijačev, ki je bil pravzaprav bolj prepir. Zgodil se je na Jesenicah med navijači BiH in Srbije, ko sta se s kolegom slučajno znašla na kraju. Kot je še dejala, se je prav v tem primeru izkazalo, da se mora navijaške skupine voditi po povsem različnih poteh, da se tako izognejo vsaki možnosti srečanja, četudi je tveganje za spopad zelo majhno. Darko Tičinović (Hrvaška) je zaposlen na oddelku za preprečitev neredov na športnih tekmovanjih in je vodja delegacije, v kateri je še njegov kolega Njegomir Radović. V Sloveniji sta delala na tekmah v Celju, in sicer sta s slovenskim kolegom spremljala hrvaške navijače po mestu, v dvorani in pred njo. Poudaril je, da pri varovanju takšnega dogodka nevarnost predstavlja zaprt prostor; ta je namreč omejen in mnogo manjši, kot so na primer nogometna igrišča. Toda v letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

mednarodno sodelovanje

Slovenijo so v septembru obiskali predstavniki litvanske policije, ki so evropsko košarkaško prvenstvo gostili leta 2011. Sprejela jih je namestnica generalnega direktorja policije mag. Tatjana Bobnar.

Sloveniji ni bilo nikakršnih težav in nemirov. Njihovi navijači so ljubitelji košarke, je povedal Tičinović, in so prišli v Slovenijo gledat tekme v živo ter ob tem uživat. Kot je znano, hrvaški navijači izstopajo po značilnih rdečo-belih dresih, s čimer izražajo nacionalno pripadnost, ki je pri njih močno prisotna, in kjer igra hrvaška reprezentanca, tam je običajno tudi veliko njihovih navijačev. V povezavi s košarko so pred leti med dvema domačima kluboma opazili manjše izgrede, vendar do njih ne prihaja več. Med prijemi za večjo varnost so tudi kazni – ena takih, ki lahko doleti njihovega kršitelja, je prepoved udeležbe na tekmi doma in v tujini, velja pa ne le za območje stadiona, ampak tudi v krogu dveh kilometrov okoli njega. Predstavnika ukrajinske policije Denis Lyashenko in njegov kolega Dmytro Kuzmenko sta v Slovenijo pripotovala zlasti zaradi izkušenj, saj bo evropsko košarkarsko prvenstvo leta 2015 prav v Ukrajini. Kot je povedal Lyashenko, košarka pri njih ni tako popularna, kot je na primer nogomet. Eurobasket 2013 je sicer obiskalo nekaj njihovih najbolj vnetih navijačev, vendar jih zaradi razdalje ni bilo mogoče pričakovati mnogo. Ukrajinskih navijačev ni težko prepoznati, saj so oblečeni v barve zastave, tj. modro in rumeno. Kot veliki športni navdušenci niso znani po kršitvah in nasilju. Sicer pa tudi Ukrajinci poznajo rizične navijače, zato Lyashenko in Kuzmenko pričakujeta, da bo sprememba zakonodaje pripomogla, da bo policijsko delo z njimi lažje. V Ukrajini trenutno še ne poznajo hujših kazni za izgrednike. Do takrat je zato pomembneje, da si policisti naberejo izkušnje in dobre prakse pri kolegih iz drugih evropskih držav. In organizacija policijskega dela v Sloveniji? Povedala sta, da sta bila nad njim prav navdušena. Besedilo: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU Foto: Marko Fric, PA GPU, in Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

letnik LXI/št. 3/2013

Policist spotter je policist, ki dela z navijači iste države oz. enega ali več klubov v državi, ne glede na športno disciplino. Gre za neprekinjeno delo, ki zahteva povezanost z navijaško skupino oz. več navijaškimi skupinami ter sodelovanje s športnimi klubi in zvezami. Delo zajema tudi pridobivanje informacij o načrtih in aktivnostih navijaške scene. Policist spotter na podlagi zbranih podatkov lahko ugotovi, kakšne namere imajo navijači, in temu primerno se določijo ukrepi policije pri zavarovanju športnega dogodka. Policista spotterja navijači iste države – vključno z rizičnimi navijači – v tujini zelo dobro sprejemajo, celo veliko bolj kot doma. Morebitni razgrajači med njimi se tudi umirijo. Nekatere države imajo namreč ukrepe, ki so povezani s tem, kako so se navijači obnašali na gostovanjih. Če so naredili prekršek, ga zaradi tega lahko kaznujejo doma. Policist spotter ciceron je policist, ki spremlja tuje policiste spotterje na obisku. Zadolžen je za njihovo varnost in sodelovanje z vodjo varovanja športnega dogodka. Skrbi za koordinirano delo tujih in naših policistov spotterjev. V slovenski policiji je običajno en takšen policist na policijski upravi, trenutno imamo na nekaterih upravah, npr. na Policijski upravi Koper, tudi tri. To je policist spotter, ki ima izkušnje z delom z navijači in obvlada tudi določbe resolucije Sveta EU, ki je v bistvu posodobljen priročnik za mednarodno policijsko sodelovanje glede športnih prireditev. Navaja tudi naloge policistov spotterjev in policistov spotterjev ciceronov. Slednji zbližujejo in so v primerih navijačev prva vez s tujo policijo. V slovenski policiji smo imeli v drugem delu Eurobasketa skupaj dva policista spotterja in pet policistov spotterjev ciceronov ter enega koordinatorja vseh skupaj, tudi tujih.

VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE

Slovenska policista sta se vrnila z dela na Hrvaškem Generalni direktor policije Stanislav Veniger je 20. avgusta sprejel policista, ki sta med turistično sezono službovala na Hrvaškem. Policista Boris Kumer iz Policijske postaje Ljutomer in Janez Hancman iz Policijske postaje Maribor I sta bila na Hrvaško napotena v okviru projekta Varna turistična sezona, kjer sta od 15. julija do 16. avgusta pomagala hrvaškim policistom pri postopkih s slovenskimi državljani. Svoje naloge sta opravljala na območju šibensko-kninske in liško-senjske policijske uprave, in sicer je policist Kumer delal v Vodicah, policist Hancman pa na otoku Pagu. Slovenska policista sta med postopki omogočala hitrejšo komunikacijo s slovenskimi turisti in dajala predloge glede obravnavanja slovenskih državljanov. Angažirana sta bila predvsem na področju splošnih policijskih nalog, kot so varovanje javnega reda in miru, nadzor cestnega prometa, obravnavala sta prometne nesreče, kazniva dejanja idr. Hkrati sta slovenskim turistom preventivno svetovala, kako naj med dopustom poskrbijo za svojo varnost in zavarujejo svoje premoženje. Pri svojem delu sta nosila uniformo slovenske policije in nista bila oborožena. Oba policista sta delala predvsem dopoldne, vendar pa so ju hrvaški policisti velikokrat poklicali tudi izven delovnega časa, če so potrebovali njuno pomoč. »Ni nama bilo odveč in sva z veseljem pomagala, kadar koli sva lahko,« sta se strinjala Kumer in Hancman. Takšna oblika sodelovanja poteka že od leta 2011, ko sta bila dva slovenska policista prvič napotena na Hrvaško. Hrvaška policija že več let med poletno turistično sezono v svojo državo oziroma določene turistične kraje povabi predstavnike policij tistih držav, katerih državljani predstavljajo visok delež tujih turistov. Prednost tovrstnega sodelovanja je predvsem v izjemno hitri in učinkoviti izmenjavi informacij, pa tudi v tem, da so postopki s slovenskimi državljani krajši, saj ni nepotrebnega preverjanja določenih podatkov preko drugih služb, ker jih lahko hrvaški policisti pridobijo neposredno od slovenskega policista. Prav tako je koristna pomoč pri komunikaciji v postopkih. Med slovenskimi državljani je bilo zaznati zadovoljstvo, saj so se v policijskih postopkih počutili varneje ob prisotnosti slovenskega policista. Besedilo in foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

»Izkušnja je bila izjemno pozitivna. S sodelavci smo se odlično razumeli, predvsem so bili to že izkušeni policisti. Delal sem na različnih področjih, obravnavali smo tudi kazniva dejanja, med katerimi je bilo zagotovo največ tatvin, predvsem predmetov, ki so izginjali s plaž. Veliko smo delali tudi na področju preventive. Postavili smo stojnico, na kateri smo delili preventivno gradivo, zloženke, in svetovali turistom,« pove Boris Kumer. »Delo je podobno našemu, vendar ga je, glede na to, koliko je turistov, presenetljivo manj, kot bi pričakovali. Tu namreč živi kakšnih 10.000 domačinov, med turistično sezono pa je še dodatnih 60.000 ljudi. Odziv slovenskih državljanov je bil zelo pozitiven. Vendar pa sva oba s kolegom ugotovila, da naše uniforme v tujini niso tako močno prepoznavne, saj so nekateri, predvsem tisti, s katerimi nismo neposredno komunicirali, potrebovali kar nekaj časa, da so ugotovili, da gre za slovenskega policista,« še doda Kumer.

Tudi Janez Hancman je zadovoljen z izkušnjo v tujini, ki je bila v takšni oblika zanj prva. »Že ob prihodu na Pag sem začutil, da so me novi sodelavci dobro sprejeli. Čeprav sem prišel iz druge države, me niso obravnavali čisto nič drugače kot ostale svoje sodelavce, temveč sem bil »eden izmed njih«. Skupaj smo patruljirali, obravnavali različne prekrške in kazniva dejanja; največkrat je šlo za posedovanje prepovedanih drog, prisoten pa sem bil tudi pri prepoznavah in hišnih preiskavah. Velikokrat so me uporabili kot tolmača za slovenski, pa tudi angleški in nemški jezik, saj oba govorim tekoče,« je dejal Hancman, ki je delal sicer na Policijski postaji Novalja, pomagal pa je tudi policistom Policijske postaje Pag.

Šefi policij držav JV Evrope skupaj za večjo varnost regije Na Brdu pri Kranju je med 4. in 6. septembrom potekala mednarodna konferenca šefov policij držav Jugovzhodne Evrope. V okviru Konvencije o policijskem sodelovanju v Jugovzhodni Evropi so največ pozornosti posvetili izmenjavi dobrih praks in novim možnostim za implementacijo določil konvencije v praksi. Konference sta se udeležila tudi notranji minister dr. Gregor Virant in generalni direktor policije Stanislav Veniger. Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

mednarodno sodelovanje

Predstavniki palestinske nacionalne policije na študijskem obisku pri slovenskih kolegih V Slovenijo je na petdnevni študijski obisk v začetku septembra prispelo šest predstavnikov palestinske nacionalne policije, ki so se seznanili z znanjem in izkušnjami slovenske policije na področju izdelave, implementacije in vsebine etičnega kodeksa v policiji. Šlo je za študijski obisk v okviru mednarodne civilne misije, natančneje Evropske misije EUPOL COPPS, ki izvaja svoje poslanstvo na palestinskem ozemlju z različnimi projekti kot pomoč pri izgradnji varnostnega sistema, med drugim tudi na področju dela palestinske policije. Pri organizaciji oziroma izvedbi projektov je sodelovalo in misiji pomagalo že več držav članic EU. Na pobudo vodje slovenskega policijskega kontingenta in ob podpori misije ter UNDP (United Nations Development Programme), ki je prispeval sredstva, smo med 8. in 13. septembrom 2013 usposabljali šest palestinskih policistov srednjega in višjega menedžmenta. Udeleženci usposabljanja bodo doma delovali kot multiplikatorji oziroma prenašalci tega znanja na palestinsko policijo. To bo pomenilo dvig standardov kvalitete policijskega dela za vse prejemnike teh policijskih storitev na območju Zahodnega brega. Pri izvedbi programa sta sodelovala Robert Šumi, vodja Odbora za integriteto in etiko v policiji (na sliki desno) in Robert Urek, eden od dveh policistov na delu v Eupol COPPS v Palestini (levo). Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Na srečanju šefov evropskih policij v Haagu o aktualnih temah s področja zagotavljanja varnosti Generalni direktor policije Stanislav Veniger se je med 11. in 12. septembrom udeležil konference evropskih šefov policij, ki sta jo organizirala litvansko predsedstvo Sveta EU in Europol. Visoki predstavniki policij, carine, institucij EU in drugi so razpravljali o trenutno aktualnih temah s področja razvoja sodobnih tehnologij, vodenju v policijah, varstvu podatkov in zaščiti prič. Foto: Matjaž Vidic

Slovenski nacionalni urad Sirene obiskali poljski kolegi V okviru projekta Leonardo da Vinci je slovensko policijo med 26. in 31. avgustom obiskala delegacija Sirene Poljska. Seznanili so se z organizacijo Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije GPU, predvsem pa z delom Oddelka Sirene. Ogledali so si postopke, ki jih izvajajo delavci nacionalnega urada Sirene v Sloveniji, in komunikacijo s končnimi uporabniki, med svojim študijskim obiskom pa so obiskali še Policijsko akademijo, PLP Brnik, PMP Obrežje, SENDM UUP in UIT GPU. Foto: SMPS UKP GPU

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

PROSTI ČAS

zoran šarič, vsestranski umeTNik in pomočnik vodje izmene mariborskega okc Za novoimenovanim članom kolektiva mariborskega OKC Zoranom Šaričem se skriva prava umetniška duša. Je kitarist akustične glasbene skupine Jagodni izbor, v katero je pritegnil tudi svojega sina. Prosti čas pa namenja še izdelavi pravih majhnih lesenih umetnin, med katerimi najdemo celo imitacijo kripteksa, naprave za prenos skrivnih sporočil. V vas se skriva mnogo talentov, katerega pa imate najraje? Mojih talentov je resnično več in težko izpostavim le enega, ker me vsi okupirajo in mi veliko pomenijo. Če že moram izpostaviti dva najudarnejša, potem sta to vsekakor glasba – imam svojo vokalno akustično skupino Jagodni izbor – in izdelovanje lesenih struženih izdelkov. Veselita me še fotografiranje in snemanje, za kar izkoristim vsak prost trenutek, še posebej, če zagledam kakšen zanimiv motiv. V preteklosti sem se več let intenzivno ukvarjal z vzgojo in vzrejo večjih papagajev, moja strast so bili sivi afriški papagaji – žakoji. Na podlagi pridobljenih izkušenj sva s soprogo posnela in izdala strokovni film o vzreji in ročnem hranjenju papagajev, ki si ga je še danes mogoče izposoditi v Univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Ob vsem tem nisem pozabil na šport – za zdravje skrbim v fitnesu, ki sem ga uredil kar doma, sicer pa sem se v svoji mladosti deset let aktivno ukvarjal s košarko, igral v vseh selekcijah ekipe ŽKK Maribor, zadnja štiri leta tudi v prvi ekipi, ki je takrat igrala v 2. jugoslovanski ligi. Kako se je razvijal vaš talent za les, kaj ste izdelovali nekoč, kaj danes? Moje ukvarjanje z izdelovanjem lesenih izdelkov traja že skoraj desetletje. V začetku sem se loteval manj zahtevnih projektov, kot so leseni svečniki, obešalniki za ključe, ko pa sem pridobil nekaj znanja in izkušenj, sem začel izdelovati večje vitrine za zbiratelje, predalnike, manjše pohištvo. Zadnja leta sem se usmeril izključno v struženje lesenih izdelkov, saj je to hobi, ki mi daje kreativnost, me prepušča domišljiji. Kaj pa izdelujete najraje? V čigavih rokah ti izdelki končajo najpogosteje? Nisem se zadovoljil samo z izdelavo klasičnih struženih predmetov, kot so posode, sklede in kozarci. Največji izziv mi predstavlja izdelava iz več delov, različnih vrst lesa, združenih v en končni izdelek. Še več, zamislil sem si projekt izdelave lesene embalaže za steklenice, večje ali manjše darilne posode, ki jo lahko zakleneš na šifro, enako kot pri ključavnici za kolo, torej neke vrste krip-

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST teks. Uspelo mi jih je izdelati že nekaj. Večino sem podaril kot darila za rojstne dneve, največjega in najlepšega pa imam doma. Tudi večino ostalih izdelkov podarjam za posebne priložnosti znancem in prijateljem. Ljudem so sicer najbolj všeč moja lesena pisala. Od lesa pa h glasbi – kdo sestavlja Jagodni izbor, kaj igrate? Menda ste v svojo akustično glasbeno skupino pritegnili tudi svojega sina? Trenutno našo skupino Jagodni izbor sestavljamo trije člani, ob meni še odlična vokalistka Mateja Jazbinšek in moj 17-letni sin Mitja, oba na akustičnih kitarah. Pred kratkim smo zaradi različnih pogledov na našo glasbeno pot izgubili ustanovnega člana, kitarista Igorja, in smo trenutno v fazi reorganizacije, vendar bomo glasbeno pot zagotovo nadaljevali. Naš program zajema več kot 30 različnih pesmi vseh žanrov, npr. tuji pop, rock, to so Metallica, Pink Floyd, Rolling Stones, Vlado Kreslin, Nina Pušlar in podobno. Igramo izključno v akustični izvedbi in vsi, ki so nas slišali doslej, so se strinjali, da takšnega načina igranja in takšne glasbe primanjkuje.

PROSTI ČAS Za vami je že kar nekaj nastopov, od dneva policije v Mariboru, do znane oddaje X Factor? Letos smo precej nastopali v Mariboru, na zadnjih treh koncertih celo samostojno sredi Grajskega trga v centru. Iskreni aplavzi in pohvale množičnega občinstva povedo vse o našem glasbenem delu. Na dnevu policije smo nastopili že leta 2012 v Kamnici pri Mariboru in tudi letos v kulturnem domu v Hočah. Glede na odziv prisotnih smo odlično zapolnili kulturni program. Nastop na X Factorju leta 2012 pa je posebna zgodba, saj smo v zasedbi Jagodnega izbora delovali šele mesec dni, takrat še brez pevke Mateje. Že v decembru 2011 so me poklicali iz POP TV in mi povedali, da so na portalu Youtube videli nekaj naših video posnetkov, da smo jih navdušili, ter izrazili željo, da nastopimo na avdiciji tega šova. Po temeljitem medsebojnem posvetu smo se odločili, da se prijavimo, čeprav pred tem nisem bil preveč navdušen nad tovrstnimi oddajami. Ni nam bilo treba iti na predizbor, temveč sta dve producentki prišli kar k meni domov, kjer sta posneli tri pesmi, ki smo jih pripravili po dogovoru z njima. V začetku februarja sem bil obveščen, da smo na podlagi posnetkov navdušili komisijo in da smo izbrani za nastop na avdiciji, ki je bila marca 2013 v ljubljanskem kinu Šiška. Komisija je nastop ocenila zelo pozitivno. Njeni člani so nam dejali, da bomo na svojem področju v prihodnosti še veliko pokazali, vendar da za svojo oddajo iščejo nekaj druga. Kljub temu je bila to za nas posebna pozitivna izkušnja. Sin je šel po vaši glasbeni poti, bi si želeli, da bi šel tudi po poklicni? V skupino sem že od začetka vključil sina Mitjo, ki bo letos star 17 let. Je pravi

talent za igranje kitare ter z vsakim nastopom boljši in samozavestnejši. Lahko si predstavljate, kako sem kot oče ponosen, da na nastopih ob meni sedi moj sin in da skupaj ustvarjava. Mitja obiskuje srednjo gostinsko turistično šolo v Mariboru in kot sedaj kaže, ne bo šel po moji poklicni poti, nikdar pa ne veš. Iskreno povedano pa bi mu rad v življenju prihranil tiste temne strani življenja, ki sem jih sam doživel, in primere, ki sem jih obravnaval na svoji poklicni poti. Od kod pa vaša odločitev za mesto pomočnika vodje izmene OKC PU Maribor? Poklicno kariero kriminalista v takratnem Oddelku za zatiranje splošne kriminalitete PU Maribor sem začel marca 1989 in to delo opravljal vse do leta 2004, ko sem na lastno željo postal član kolektiva kriminalistične tehnike, kjer sem deloval vse do letošnjega avgusta. Petindvajset let dela v kriminalistični policiji – dežurstva, ogledi, veliko neprijetnih in stresnih situacij – je pustilo svoj pečat, zato sem se že nekaj časa spogledoval z delom na OKC, ki mi je postalo izziv in vesel sem, da mi je uspelo dobiti delovno mesto v tem kolektivu. Kako pa vse številne hobije usklajujete z delom? Zame je dan prekratek, saj me ustvarjalna žilica vleče iz enega hobija v drugega. Če nisem v strugarski delavnici, imam v rokah kitaro ali fotoaparat, zvečer sem vsaj eno uro v svojem »uličnem street fitnesu«. Seveda ne smem pozabiti še na svojo družino, zato tudi sam iščem recept za podaljšanje dneva vsaj za eno uro. Kaj pa je na prvem mestu? Vsekakor moram poklicno in ljubiteljsko življenje razdeliti. Policija mi je v krvi, z njo živim od leta 1989. Ta organizacija me je »vzgojila«, pozitivno usmerjala, ogromno naučila in mi dala obilo življenjskih izkušenj, zato jo prvo postavljam v en življenjski kot. V drugega moram postaviti glasbo, ki je pomembna, ker je človeku dana, ker prihaja iz njegovih rok, grla. Je največja antistresna terapija in pomaga, da pozabim na vse skrbi, odpelje me v lepši in mirnejši svet. Če to glasbo radi poslušajo tudi drugi in me za njo nagradijo z iskrenim aplavzom ter pohvalami, pa je to zagotovo največja nagrada za trud in talent, ki mi je podarjen. Besedilo: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU, in Miran Šadl, predstavnik za odnose z javnostmi PU Maribor Foto: osebni arhiv in PU Maribor

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

ŠPORT

PO 15 LETIH ZNOVA STOPIL NA TATAMI IN SE DOMOV VRNIL Z ZLATIM ODLIČJEM Čeprav se je David Kranjc, sicer kriminalist na Oddelku za računalniško preiskovanje PU Ljubljana, od aktivnega tekmovanja poslovil pred 15 leti, se ni zmogel upreti izzivu. Odzval se je na ponudbo nekdanjega reprezentančnega trenerja Ljuba Javorška in znova stopil na tatami ter se s Svetovnega prvenstva v karateju za člane in veterane po letos ustanovljeni verziji IKU vrnil z zlato medaljo. 1. Svetovno prvenstvo za člane in veterane v okviru Mednarodne karate zveze IKU, ustanovljene v začetku letošnjega leta, je potekalo junija v Portorožu. Na prvenstvu je nastopilo preko 400 tekmovalcev iz 20 držav vsega sveta. David Krajnc je nastopil v dveh kategorijah, veterani od 35 do 40 let in v ekipnih dvobojih, kjer leta niso omejena. V posamezni konkurenci je svoje nasprotnike iz kroga v krog zanesljivo premagoval vse do finala. V finalu je nasprotnik prišel v vodstvo že z 0 : 3, vendar se je David ponovno zbral in zmagal še pred iztekom rednega dela borbe z rezultatom 6 : 4. Tudi v ekipnem delu je ostal nepremagan. Ekipa je

na koncu osvojila srebrno medaljo. Se spominjaš začetkov? Menda nad prvimi treningi nisi bil najbolj navdušen? Za trening karateja sem se odločil leta 1988 v Karate klubu Trbovlje. Pred tem sem poskusil več drugih športov, ampak se mi je karate že na začetku zapisal v srce. V njem sem se »našel«. Prva leta je bilo vse skupaj bolj ljubiteljsko, potem pa je bilo treba vložiti več truda in tisti trije treningi tedensko niso bili več dovolj, tako da se je njihovo število iz leta v leto povečevalo, na koncu v tekmovalnem obdobju jih je bilo tudi od deset do dvanajst na teden. Če sam sebe ocenjujem, nisem imel neke telesne »predispozicije«, nisem bil neki »strašen talent«. Bil sem »nerodnejše sorte«, zato sem moral z redno vadbo, predvsem pa z močno voljo v treninge vlagati veliko več kot ostali. Trud je bil več kot poplačan. Mislim, da se je treba vsem športnikom posvečati enakomerno, ne le tistim s talentom. Najpomembnejša sta namreč trud in volja. Treba se je nenehno odrekati in podrejati nekemu cilju. Začne se že pri otrocih: točnost na treningu, zlaganje kimona, red, disciplina, pridobivanje novih prijateljev – vse to so razlogi za usmerjanje mladih v šport. Če pa komu uspe še kakšen vrhunski dosežek, je zadovoljstvo nepopisno. Uspehi so hitro sledili … Kasneje sem začel trkati na vrata reprezentance in se leta 1993 udeležil prvega mladinskega evropskega prvenstva v angleškem Cardiffu, ko sem s svojo zmago odločil dvoboj Slovenije proti Slovaški ter s tem omogočil slovenski ekipi borbo za bronasto medaljo z Italijo. V tem dvoboju so nas Italijani žal premagali. Sledil je prestop v članske vrste, kjer sem kot član reprezentance nastopil na več svetovnih in evropskih prvenstvih v Afriki, Maleziji, na Japonskem in skoraj po celotni Evropi. Na evropskem nivoju sem bil v članski konkurenci zelo blizu medalje – dvakrat mi je sreča obrnila hrbet in izgubil sem bronasto odličje. Na enem izmed svetovnih prvenstev mi je uspelo med stotimi tekmovalci priti med najboljših šest-

letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

ŠPORT Kakšne so značilnosti karateja shotokan? Gre za klasično obliko karateja, ki je tudi najbolj razširjena. Iz nje so kasneje sledile »izpeljanke« oz. drugi stili karateja. Če govorimo o športnem karateju, je kontakt v telo dopusten, medtem ko mora biti udarec v glavo izveden brez kontakta, ampak maksimalno hitro in močno, s kontrolo. Pri tem uporabljamo ščitnik za zobe in rokavice, mlajši pa imajo še čelade. Kot kriminalist si zaposlen na Oddelku za računalniško preiskovanje (ORP) na PU Ljubljana. Ti je znanje karateja kdaj prišlo prav tudi v službi? Po zaključku šolanja sem leta 2000 začel delati kot policist na PP Hrastnik, kjer sem bil vse do letošnjega leta. Vmes sem kot inštruktor vodil (nadomeščal) tudi vadbo samoobrambe na PU Ljubljana, nekaj časa sem bil na gospodarskem oddelku SKP ljubljanske policijske uprave, potem pa sem se zaposlil na ORP. Vsekakor znanja borilnih veščin vedno pride prav, sploh za delo na terenu. Vse borilne veščine imajo nekakšen skupni imenovalec, ki je, da mora za uspešno izvedeno tehniko delovati celotno telo, pa naj bo to udarec, blokada, met ali strokovni prijem. Zagotovo je za policiste predhodno znanje borilnih veščin več kot dobrodošlo, saj med intervencijo ne razmišljajo, kako izvesti neki prijem, udarec, blok, temveč to storijo avtomatsko, podzavestno. Kako policist izvede intervencijo, je pomembno še posebej v manjših krajih, kjer ga ljudje poznajo, prav tako pa tudi kršitelji. Če uspešno opravi intervencijo, je ob naslednjem posredovanju »veliko manj dela«.

In njegov naslednji izziv? Svetovno prvenstvo maja v Braziliji, kar pa je odvisno tudi od zbranih finančnih sredstev.

najst. Imam tudi več medalj z uradnih državnih tekmovanj in mednarodnih turnirjev, na primer svetovnega študentskega prvenstva. Med študijem me je pot zanesla v Maribor, kjer sem se pridružil klubu World Karate Shotokan Akademy, ki ga je vodil Ljubo Javoršek. Kot član reprezentance Slovenije sem se leta 1997 nazadnje udeležil Evropskega prvenstva za člane na Tenerifih v Španiji. Po zaposlitvi v policiji leta 1998 sem še nekajkrat uspešno nastopil na evropskih prvenstvih delavcev policije. Čeprav sem prenehal aktivno tekmovati v reprezentanci, pa nikdar nisem popolnoma prenehal s treningi karateja oziroma s športom na splošno. Potem pa je letos pozimi sledil klic ... Po novem letu sem dobil klic nekdanjega selektorja Javorška iz Maribora, da se pripravlja veteransko in člansko svetovno prvenstvo zveze IKU ter da sta dva nekdanja reprezentančna kolega že potrdila udeležbo. Dal mi je teden dni časa, da se odločim, če bi želel tekmovati. Čeprav sem mu takrat rekel, da bom odgovoril v nekaj dneh, sem tisti trenutek že poznal odgovor.

Besedilo: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU Foto: osebni arhiv

Kako si se lotil priprav, nenazadnje je od tvojega aktivnega tekmovanja minilo kar petnajst let? S športom nisem povsem prenehal, posvečal sem se raznim vadbam, košarki, crossfitu, kolesarjenju, teku ter tu in tam še treniral karate. Pred prvenstvom sem se posvetil zlasti fizičnim pripravam in pa tudi karateju, zato sem se enkrat do dvakrat na teden vozil v Maribor. Če prištejem vožnjo v službo v Ljubljano in še trening v Mariboru, je to predstavljalo dodatnih 200 kilometrov vožnje poleg vožnje v Ljubljano. Nadaljeval sem tudi študij, tako da je bilo precej naporno. Ob službi, študiju in dveh otrocih si torej tudi treniral, kadar ti je čas dopuščal, tudi dvakrat na dan. Kakšen je bil tvoj povprečen delavnik? Zbudil sem se ob pol petih. Najtežji je bil tisti začetni del, ampak ko se enkrat zbudiš, je nadaljevanje enostavno. Doma imam manjši prostor, ki je namenjen treningom. Ti so bili sicer namenjeni pridobivanju fizične moči. So pa jutranji treningi koristni za službo, saj prideš na delo zbujen. Po osmih urah dela je sledil trening še na atletskem stadionu, kjer sem pridobival eksplozivnost, na kateri temeljijo borilni športi. Delal sem veliko sprintov, poskokov ter abc-atletskih vaj za povečanje eksplozivnosti in hitrosti. Večinoma sem treniral sam, tehniko in sparinge pa ali v trboveljskem ali mariborskem klubu. letnik LXI/št. 3/2013

VArNOST

ŠPORT Na Brajnikovem memorialu tudi letos slavila ekipa Specialne enote 15. junija se je zaključil jubilejni, že 20. Brajnikov memorial, ki v spomin na »jeklenega« policista Mitjo Brajnika, pred 16 leti tragično preminulega v nesreči pod Okrešljem, vsako leto poteka na Bledu in v njegovi okolici. Ekipa Specialne enote UPS GPU je na Pohodu razuma, volje in moči ponovno osvojila prvo mesto in s tem tretji prehodni pokal. Tudi letos so udeleženci na območju Bleda, Bohinja, Jelovice in dela Julijskih Alp tekmovali v različnih disciplinah, in sicer plavanju, veslanju, kolesarjenju, streljanju, teku in gorskem pohodu, premagati pa so morali še druge preizkušnje vzdržljivosti. Poleg tega so morali pokazati znanje iz prve pomoči in rešiti nekaj praktičnih nalog. Foto: Borut Koselj in PU Kranj

Za nami že 14. tradicionalni pohod policistov na Triglav 12. julija je na 2515 metrov nadmorske višine srečno prispelo 42 aktivnih in upokojenih delavcev policije z vseh koncev Slovenije, ki so se tako srečali na 14. tradicionalnem pohodu policistov na Triglav. Vsi ljubitelji gora, še posebej tisti, ki še zbirate pogum za vzpon, pa že vabljeni na jubilejni 15. pohod policistov na Triglav, ki bo, če bosta vreme in stanje v gorah primerna, junija prihodnje leto. Foto: Igor Zlodej, PP Bovec, in Jernej Gosenar, PA GPU

letnik LXI/št. 3/2013

K temu, da so se tekmovalci in obiskovalci Eurobasketa 2013 v Sloveniji počutili dobro, smo s svojim strokovnim delom prispevali tudi policisti. V varovanje evropskega prvenstva v košarki so bile dejavno vpete vse policijske uprave, pa tudi službe generalne policijske uprave in ministrstva za notranje zadeve. V slovenski policiji smo tako še enkrat dokazali, da smo sposobni zagotavljati varnost na največjih športnih in drugih prireditvah, ne glede na stopnjo varnostnega tveganja. Dobro opravljeno policijsko delo pa je prispevalo tudi k ugledu prvenstva in naše države.

Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU, in PU Koper