Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, IV. knjiga

ZVONKA ZUPANIČ SLAVEC

Zgodovina zdravstva in medicine

na Slovenskem

INTERNA MEDICINA, URGENTNA MEDICINA IN NUJNA MEDICINSKA POMOČ, PALIATIVNA OSKRBA

Zvonka Zupanič Slavec

ZGODOVINA ZDRAVSTVA

IN MEDICINE NA SLOVENSKEM

INTERNA MEDICINA, URGENTNA MEDICINA IN NUJNA MEDICINSKA POMOČ, PALIATIVNA OSKRBA

THE HISTORY OF HEALTHCARE AND MEDICINE IN THE SLOVENE LANDS

INTERNAL MEDICINE, EMERGENCY MEDICINE, PALLIATIVE CARE

urednica

Senta Jaunig

Uvodniki Editorials

Prof dr Zlatko Fras: Zgodovini interne medicine (na Slovenskem) na pot 15

Dr Božidar Voljč: Medicina na razpotju med življenjem in smrtjo 19

Akad zasl prof dr Blaž Rozman 21

Doc dr Ignacija Fridl Jarc: Polihistorsko delo o zgodovini medicine pri Slovencih 22

Prof dr Tomaž Marš: Uvodnik k četrti knjigi monografije »Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem« 23

Prof dr Saša Markovič: Interna medicina včeraj, danes, jutri – razmišljanje njene soustvarjalke in sopotnice razvoja 24

Prof dr Jadranka Buturović Ponikvar: Medicina na pragu velikih sprememb 26

Prof dr Radovan Hojs: Enotna medicina za vso Slovenijo 28

Alenka Roš: Zdravstvena nega – nepogrešljiva sopotnica internistični oskrbi bolnika 29

Mag Mitja Mohor: Misli k poglavju Urgentna medicina in nujna medicinska pomoč 30

Mag Mateja Lopuh: Ne bojte se življenja … 32

Prof dr Zvonka Zupanič Slavec – avtorica o knjigi: Zapisano je neminljiva duhovna dediščina slovenskega zdravništva, zdravstva in naroda

Najpomembnejša zdravila v interni medicini

Ambulatno delo internistov

Pedagoško delo

Razvoj interne medicine na Slovenskem

Razvoj interne medicine do 20 stoletja

Razvoj interne medicine v prvi polovici 20 stoletja

Interna klinika v Ljubljani po letu 1945

Sodobna organiziranost Interne klinike UKC Ljubljana

Predstojniki internih oddelkov / Interne klinike v Ljubljani skozi čas

Internistična prva pomoč (IPP) UKC Ljubljana

Pedagoško delo v Splošni bolnišnici

ehokardiografije (ultrazvoka srca)

Razvoj kardioloških zdravil

zdravljenja srčnih aritmij

žilnih opornic (stentov)

kardiologije na Slovenskem 101

Razvoj kardiologije v Ljubljani 101

Intervencijska kardiologija – koronarna angioplastika 104

Intervencijsko zdravljenje srčnih zaklopk

Druge diagnostične metode

Zdravljenje aritmij

Ehokardiografija srca

Spremljanje in zdravljenje odraslih bolnikov s prirojenimi

srčnimi napakami in nosečnic z boleznimi srca 109

Zdravljenje s presaditvijo srca 109

Zdravljenje s presaditvijo matičnih celic 110

Ambulantno delo 111

Rehabilitacija srčno-žilnih bolnikov 111

Razvoj kardiologije v UKC Ljubljana po letu 2008 112

Predstojniki kardiološke dejavnosti, zdaj Kliničnega

oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana, skozi čas 113

Glavne medicinske sestre kardiološke dejavnosti

UKC Ljubljana skozi čas 113

Znanstvenoraziskovalno delo

Pedagoško delo

Temeljna dela / učbeniki

Razvoj kardiološke dejavnosti drugje po Sloveniji

Maribor

Mednarodni center za zdravljenje bolezni srca in žilja

MC Medicor Slovenija

Razvoj zdravstvene nege kardioloških bolnikov

Zdravstvena nega na Kliničnem oddelku za kardiologijo UKC Ljubljana

Zdravstvena nega v katetrizacijskem laboratoriju 121

Zdravstvenovzgojno delo pri kroničnih bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi

Stanovska združenja

Združenje kardiologov Slovenije

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji

Iz sveta kardiologije

Koronarni klubi in društva

Društvo za zdravje srca in ožilja

Osebni merilnik EKG za dolgotrajno spremljanje srčne aktivnosti

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju

Predstojniki Kliničnega oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana skozi čas

Glavne medicinske sestre Kliničnega oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana skozi čas

Znanstvenoraziskovalno

Združenje za arterijsko hipertenzijo SZD

Iz sveta hipertenziologije

Svetovni dan hipertenzije

Izjemna epidemiološka raziskava o srčno-žilnih boleznih

Vodilne osebnosti in redni profesorji s področja hipertenziologije

Slovensko združenje za intenzivno medicino SZD

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji

Vera v poslanstvo intenzivista in »čudež«

življenja

Srečanja bolnikov po zunajtelesni membranski oksigenaciji (ECMO) v Tamarju

Sproščanje in druženje ob nogometu

Vodilne osebnosti in redni profesorji intenzivne interne

Predstojniki Interne

medicinske sestre Interne klinike Trnovo,

RAZVOJ PNEVMOLOGIJE IN FTIZIOLOGIJE

Pneumology and Phthisiology 197

Razvoj ftiziologije v svetu 198

Razvoj pnevmologije v svetu 199

Razvoj ftiziologije in protituberkulozni ukrepi pri Slovencih 199

Razvoj pnevmologije v Sloveniji 203

Razvoj pnevmologije na Golniku 205

Razvoj golniških pnevmoloških diagnostičnih in terapevtskih oddelkov 207

Vodje tuberkulozne dejavnosti / direktorji na Golniku skozi čas 212

Vodje pnevmološke dejavnosti na Golniku skozi čas 212

Vodje nege na Golniku skozi čas 212

Razvoj pljučnega oddelka v Kliničnem centru Ljubljana 212

Razvoj presaditve pljuč in delo pnevmologov 214

Cistična fibroza in zdravilo Kaftrio 216

Predstojniki ljubljanskega pljučnega oddelka skozi čas 216

Glavne medicinske sestre ljubljanskega pljučnega oddelka skozi čas 216

Pedagoško delo in izobraževalno delo 216

Temeljna dela 219

Razvoj pnevmologije drugje po Sloveniji 219

Maribor 219

Celje 220

Topolšica 220

Novo mesto 221

Sežana 222

Murska Sobota 222

Zdravstvena nega v pnevmologiji 223

Stanovska združenja 223

Združenje pnevmologov Slovenije SZD 223

Sekcija za raka pljuč 224

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pulmologiji 224

Iz sveta ftiziologije / pnevmologije 224

Protituberkulozna liga in zveza Slovenije 224

Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije 225

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju zdravljenja pljučnih bolezni 225

Viri in literatura 229

POVZETEK/ABSTRACT 232

RAZVOJ GASTROENTEROLOGIJE Gastroenterology 237

Razvoj gastroenterologije v svetu 238

Odkritje bakterije Helicobacter pylori 239

Razvoj zdravljenja peptičnih razjed 239

Razvoj gastroenterološke radiologije 240

Razvoj gastroenterološke endoskopije 240

Razvoj nevrogastroenterologije in enteroendokrinologije 242

Razvoj hepatologije

Razvoj gastroenterologije v Sloveniji

Celiakija

Prehranska preobčutljivost

Presaditev jeter

Razvoj Kliničnega oddelka za gastroenterologijo (KOGE)

UKC Ljubljana

Razvoj Kliničnega oddelka za gastroenterologijo (KOGE)

UKC Ljubljana v 21 stoletju

Predstojniki gastroenterološke klinike UKC Ljubljana

skozi čas

Glavne medicinske sestre gastroenterološke klinike UKC Ljubljana skozi čas

Znanstvenoraziskovalno delo

Pedagoško delo

Temeljni učbeniki

Razvoj gastroenterologije drugje po Sloveniji

center Bled

Zdravstvena nega gastroenteroloških bolnikov

Stanovska združenja

Slovensko združenje za gastroenterologijo in hepatologijo SZD

Sekcija za gastroenterološko endoskopijo SZD

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endoskopiji in gastroenterologiji

medicinskih sester v enterostomalni terapiji

bolnikov

društvo za celiakijo

Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije

sveta gastroenterologije

učinki rogaške slatine

iz gastroenterologove malhe

endoskopske ambulante

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju gastroenterologije

in literatura

RAZVOJ ENDOKRINOLOGIJE IN DIABETOLOGIJE

Endocrinology and Diabetology

Razvoj diabetologije v svetu

Zgodovina samokontrole glukoze 274

Mednarodne krovne organizacije s področja diabetologije 275

Organiziranost diabetologije in endokrinologije v Ljubljani

Predstojniki endokrinološke in diabetološke klinike v UKC Ljubljana skozi čas

Glavne medicinske sestre endokrinološke in diabetološke klinike v UKC Ljubljana skozi čas

Pedagoško delo in izobraževalno delo

Temeljna dela / učbeniki

Znanstvenoraziskovalno delo

Razvoj diabetologije v Ljubljani

Razvoj diabetoloških dispanzerjev in ambulant drugje po Sloveniji

Obvladovanje sladkorne bolezni

Razvoj klinične endokrinologije v svetu

Obravnavanje osteoporoze

Obravnavanje debelosti

Razvoj klinične endokrinologije v Ljubljani

Obravnava osteoporoze pri Slovencih

Obravnava debelosti pri Slovencih

Diabetologija in endokrinologija drugje po Sloveniji

Razvoj zdravstvene nege v diabetologiji in endokrinologiji 293

Zdravstvena vzgoja diabetikov 293

Stanovska združenja 294

Združenje endokrinologov Slovenije 294

Diabetološko združenje Slovenije 294

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji 295

Iz sveta diabetologije in endokrinologije 295

Zveza društev diabetikov Slovenije 295

Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije 295

Mednarodne krovne endokrinološke organizacije 296

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju endokrinologije, diabetesa in presnovnih bolezni 296

Viri in literatura 299

POVZETEK/ABSTRACT 302

RAZVOJ NEFROLOGIJE Nephrology 307

Razvoj nefrologije v svetu 308

Razvoj nefrologije v osrednji Sloveniji 309

Razvoj hemodialize 310

Razvoj peritonealne dialize 312

Presaditev (transplantacija) ledvic 317

Sodobna nefrološka dejavnost na Kliničnem oddelku za nefrologijo v Ljubljani 319

Predstojniki Kliničnega oddelka za nefrologijo

UKC Ljubljana skozi čas

Glavne medicinske sestre Kliničnega oddelka

za nefrologijo UKC Ljubljana skozi čas 320

Znanstvenoraziskovalno delo

Pedagoško delo

Temeljna dela / učbeniki

Razvoj nefrologije in dializnih centrov drugje po Sloveniji

Maribor

Slovenj Gradec

Zgodovina Fabryjeve bolezni v Sloveniji in Center za zdravljenje Fabryjeve bolezni v Splošni bolnišnici

Slovenj Gradec

Šempeter pri Novi Gorici

Izola

Murska Sobota

Novo mesto

Šempeter pri Novi Gorici

Dializni center Kobarid

Slovensko nefrološko društvo SZD

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v nefrologiji, dializi in transplantaciji

sveta nefrologije

Prehrana bolnikov, zdravljenih s peritonealno dializo

Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije

Dolgo preživetje z dobro dializo vodenih bolnikov

Svetovni dan ledvic – 10 marec

Ivan Kramberger in dializna oprema

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju

REVMATOLOGIJE Rheumatology

revmatologije v svetu

revmatskih bolezni

Monoklonska protitelesa in razvoj bioloških zdravil

Laboratorija za imunologijo revmatizma

Kliničnega oddelka za revmatologijo v 21 stoletju

za imunologijo revmatizma v 21 stoletju

Temeljna dela / učbeniki 387

Razvoj hematologije drugje po Sloveniji 388

Maribor 388

Celje 389

Nova Gorica 390

Druge slovenske bolnišnice 390

Zdravstvena nega v hematologiji 390

Stanovska združenja 392

Združenje hematologov Slovenije SZD 392

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v hematologiji 392

Hematološko laboratorijsko združenje 392

Združenja bolnikov 393

Iz sveta hematologije 393

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju hematologije 394

Viri in literatura 397

POVZETEK/ABSTRACT 400

RAZVOJ GERIATRIJE Geriatrics 403

Razvoj geriatrije v svetu 404

Geriatrija v slovenskem prostoru 406

Razvoj gerontologije in geriatrije v Sloveniji 407

Razvoj Inštituta za gerontologijo in geriatrijo v Ljubljani 409

Center za vojne veterane in Center za geriatrično medicino 412

Preimenovanja ustanove 414

Predstojniki Inštituta za gerontologijo v UKC Ljubljana 414

Vodje Emone oziroma Centra za vojne veterane 414

Vodja Centra za geriatrično medicino 414

Glavne medicinske sestre v geriatriji UKC Ljubljana skozi čas 414

Pedagoško delo 414

Razvoj gerontološke zdravstvene nege 415

Stanovska združenja 415

Gerontološko društvo Slovenije 415 Iz sveta geriatrije 416

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju geriatrije 416

Viri in literatura 417

POVZETEK/ABSTRACT 419

RAZVOJ TOKSIKOLOGIJE Toxicology 421

Človek in strupi 422

Razvoj toksikologije v svetu 422

Razvoj toksikologije v Sloveniji 424

Razvoj klinične toksikologije v Sloveniji 426

Center za zastrupitve / Center za klinično toksikologijo in farmakologijo 426

Obravnava zastrupitev v Centru za klinično toksikologijo in farmakologijo 430

Znanstvenoraziskovalna dejavnost 431

Razvoj klinične farmakologije v Centru za klinično toksikologijo in farmakologijo 432

Zaposleni Centra za zastrupitve in Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo 434

Vodje Centra za zastrupitve / Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo skozi čas 434

Vodje zdravstvene nege Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo skozi čas 434

Pedagoško delo

Klinična toksikologija na drugih oddelkih v UKC Ljubljana 435

Stanovska združenja 436

Slovensko toksikološko društvo 436

Sekcija za klinično toksikologijo SZD 437 Iz sveta toksikologije 438

Valvasor o zastrupitvi s kristavcem (Datura stramonium) 438

Insekticid Zacherlin in arhitekt Jože Plečnik

Ogenj sv Antona: zastrupitev z rženimi rožički

Droge in čarovništvo

Vodilne osebnosti na področju toksikologije

ABSTRACT

Razvoj genetike na Slovenskem – razvoj klinične genetike

Razvoj genetike na Pediatrični in Ginekološki kliniki

UKC Ljubljana 463

Razvoj genetike v onkologijia 464

Razvoj genetike v transfuziologiji 465

Razvoj genetike v UKC Maribor in na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru 465

Razvoj genetike na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani 465

Inštitut za biokemijo in molekularno biologijo MF UL 465

Center za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC) IBKMG 467

Laboratorij za farmakogenetiko IBKMG 467

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo MF UL 468

Inštitut za patologijo MF UL 468

Inštitut za sodno medicino MF UL 468

Pedagoško delo 469

Specializacija iz klinične genetike 469

Stanovska združenja 469

Iz sveta klinične genetike 470

Genetsko diagnostično testiranje 470

Gensko zdravljenje 470

Vodilne osebnosti na področju medicinske genetike 471

Viri in literatura 472

POVZETEK/ABSTRACT 473

RAZVOJ URGENTNE MEDICINE IN NUJNE

MEDICINSKE POMOČI Emergency Medicine 477

Razvoj urgentne medicine v svetu 478

Sodobna organiziranost sistemov NMP v svetu 479

Razvoj predbolnišnične nujne medicinske pomoči v Sloveniji 480

Izvajanje predbolnišnične NMP 483

Razvoj predbolnišnične NMP v nekaterih večjih enotah

po Sloveniji 485

Predbolnišnična NMP Kranj 485

Predbolnišnična NMP Ljubljana 486

Predbolnišnična NMP Celje 487

Predbolnišnična NMP Maribor 488

Helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP) 489

Helikopterska nujna medicinska pomoč Brnik 489

Helikopterska nujna medicinska pomoč Maribor 491

Razvoj reševalnih postaj 491

Reševalna postaja UKC Ljubljana 492

Dispečerska služba zdravstva 496

Sistem prvih posredovalcev v Sloveniji 497

Baza AED v Sloveniji 498

Bolnišnična urgentna služba 498

Pedagoško delo 499

Katedra za urgentno medicino Medicinske fakultete UM 499

Temeljna dela / učbeniki 499

Stanovska združenja 499

Slovensko združenje za urgentno medicino – SZUM 499

Slovenski reanimacijski svet – SloRS 500

Sekcija ukrepanje zdravstva ob velikih nesrečah (UZVN / MRMI) SZD 500

Sekcija za urgentno medicino SZD 501

Sekcija reševalcev v zdravstvu ZZBNS – ZSDMSBZT 502

Sekcija medicinskih sester in tehnikov v urgenci pri ZZBNS – ZSDMSBZTS 502

Iz sveta urgentne medicine 503

Razvoj zdravljenja bolnikov z akutnim srčnim infarktom v Sloveniji 503

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju urgentne medicine in predbolnišnične NMP 503

Viri in literatura 508

POVZETEK/ABSTRACT 510

nega v paliativni oskrbi

UVOD V INTERNO MEDICINO

Introduction to Internal Medicine

Docentu dr. Ivanu Matku v spomin (1885–1945)

Bil je eden najprominentnejših zdravnikov na Slovenskem, svetovljan, erudit, humanist, utemeljitelj široko organiziranega protituberkuloznega boja in osrednji lik tega na Ministrstvu za zdravje v Beogradu. Bil je tudi predsednik Slovenskega zdravniškega društva in osebni zdravnik češkoslovaškega predsednika Tomaša G. Masaryka. Habilitiran je bil za docenta interne medicine v Pragi. Kot primarij je izpeljal pomemben strokovni razvoj na internem oddelku mariborske bolnišnice (1919–1934) in prav tako na ljubljanski interni kliniki v njenih najtrših časih (1935–1945). Bil je prodoren mislec in plodovit pisec številnih strokovnih knjig in okoli 300 člankov v domačem in mednarodnem prostoru.

Razvoj interne medicine po letu 1940 drugje po Sloveniji

Maribor

V Splošni bolnišnici Maribor je po odhodu prim. doc. dr. Ivana Matka leta 1934XIX na državno protituberkulozno delo v Beograd (Jugoslavija) internistični oddelek v letih 1938–1941 prevzel dr. Stane Lutman (1899–1948), ki je nadaljeval razvoj oddelka na osnovah dr. Ivana Matka st. Uvedli so številne novosti, ki so zaznamovale razvoj mariborske internistike, kot so bile parenteralna terapija, endoskopije, rutinske in rentgenske preiskave. Tedaj je interna medicina v Mariboru obsegala tudi nevrologijo, infektologijo, fiziatrijo in splošno pediatrijo.108 Prim. Matko st. je že leta 1927 dosegel, da je v mariborski bolnišnici nastal prvi ločeni odsek za zdravljenje tuberkuloze, leta 1937 pa je nastal tudi samostojni odsek za pljučne bolezni. Leta 1938 se je z novo stavbo od interne medicine ločil infekcijski oddelek. V okviru internega oddelka so tako ostali še nevrološki in pediatrični bolniki, sicer pa je oddelek postajal vse bolj internističen v pravem pomenu besede. Vznikati pa so začele težave, ki so jih s seboj prinesli razvoj medicine in družbene spremembe. Težišče internega dela se je preneslo z bolnikovega doma v bolnišnično okolje, ljudje pa so z zavarovanjem dobili možnost zdravljenja. Tako je začelo naraščati število bolnikov, posledično pa so se kadrovske in prostorske kapacitete izčrpale, pojavile so se potrebe po funkcionalnih prostorih za laboratorije, specialno terapijo idr.109 Pridobiti nove prostore je s tem postal eden od osrednjih ciljev internega oddelka, ki je trajal desetletja.

Med drugo svetovno vojno je bolnišnica prešla pod nemško upravljanje. Iz internistične stavbe so v tem obdobju izselili otorinolaringološki in okulistični oddelek, s čimer se je povečala zmogljivost internega oddelka, sicer pa je oddelek stagniral. Sanitarni in bivalni standardi za bolnike so postajali vse manj primerni. V bolniških sobah je bilo po 10 in več bolniških postelj, higiensko­sanitarnih prostorov je bilo premalo.110 Takšno stanje je na internem oddelku ostalo še dolgo po koncu druge svetovne vojne leta 1945.

Vodenje internega oddelka je leta 1945 ponovno prevzel dr. Stane Lutman in vse moči usmeril v pridobitev nove tehnične in diagnostične opreme in prostorov

XIX Julija 1934 je bil z odločbo kralja imenovan za višjega svetnika na Ministrstvu narodnega zdravja v Beogradu in od 1. avgusta 1934 je na tem položaju usmerjal organizacijo protituberkulozne službe.

zanjo. Začel se je tudi proces ločitve nevrološkega dela od internega; leta 1946 se je že začel oblikovati nevrološki odsek, ki se je z novimi prostori dokončno osamosvojil leta 1953 Samostojni odsek za otroške bolezni je bil po prizadevanjih prim. dr. Božene Grosman (1903–1985) prav tako ustanovljen leta 1946. S tem se je interna medicina dokončno ločila od sorodnih panog in dobila prostore za laboratorije.111 V letih 1949–1964 je vodenje internega oddelka prevzel prim. dr. Miroslav Houška (1901–1964). Prizadeval si je za usposabljanje mladih internistov in oddelek usmeril na nove strokovne in organizacijske poti in imel odločilno vlogo pri ločevanju posameznih internističnih strok in ustanavljanju strokovnih enot oziroma odsekov.112 Že leta 1947 se je iz enotnega internega oddelka začela izločati hematološka dejavnost, ko so začeli preiskovati kostni mozeg. Razvijala sta jo dr. Milan Černelč (1920–1972) in dr. Ivo Mihev (1921–2006). Leta 1955 je nastala revmatološka ambulanta, ki jo je vodil dr. Ivan Krampač (1923–2000), iz katere se je v šestdesetih letih najprej razvil revmatološko­nefrološki odsek in leta 1973 samostojni odsek za revmatologijo 113 Leta 1956 je dr. Černelč organiziral ambulanto za sladkorne bolnike, odsek za endokrinologijo in diabetologijo pa je bil ustanovljen leta 1979 114

Leta 1964 je interni oddelek prevzel prof. dr. Milan Černelč. Istega leta je nastal spirometrijski laboratorij, ki ga je dolgo vodila in razvila to službo za potrebe celotne bolnišnice in širše ftiziologinja Marija Blatnik Hojs (1928–2003). Na Černelčevo pobudo so v bolnišnici leta

Internistična ambulanta in hospitalni interni oddelek v Splošni bolnišnici Maribor v sedemdesetih letih 20. stoletja (vir: UKC Maribor)

Stara stavba mariborskega internega oddelka, kjer so delovali vse do leta 1995 (vir: UKC Maribor)

Cardiology

Razvoj kardiologije na Slovenskem

Za začetnika kardiologije pri Slovencih štejemo zdravnika dr. Marka Gerbca (1658–1718) iz Šentvida pri Stični, ki je leta 1717 prvi na svetu opisal simptomatiko popolnega atrioventrikularnega srčnega bloka. Na svetovni zemljevid zgodovine medicine je bil vpisan, ko so podrobno poročilo o njegovem opažanju, objavljenem leta 1717, objavili slovenski kardiologi s člankom v reviji PACE leta 1984.25 Ljubljanski zdravnik dr. Fran Viljem Lipič (1799–1845) je uvajal stetoskop kmalu po njegovem izumu leta 1819. Internist in začetnik diabetologije na Slovenskem, prof. dr. Ljudevit Merčun (1900–1954), je že leta 1934 v Zdravniškem vestniku objavil razpravo o klinični elektrokardiografiji (EKG), ki je bila opremljena z njegovimi posnetki.26

Samostojni kardiološki odseki ali oddelki in službe so po slovenskih bolnišnicah začeli nastajati v drugi polovici 20. stoletja, pred tem so se z boleznimi srca in žilja ukvarjali znotraj internističnih oddelkov. Specializacija iz kardiologije in vaskularne medicine se v Sloveniji izvaja od leta 2010. Leta 2023 je bilo v Sloveniji 92 specialistov in 23 specializantov kardiologije in vaskularne medicine 27

V tretjem desetletju 21. stoletja je v Sloveniji več intervencijskih kardioloških centrov, poleg tistih v ljubljanskem in mariborskem UKC, so tudi regijski (splošne bolnišnice Izola, Celje, Šempeter, Novo mesto, Slovenj Gradec in v centru Medicor). Dva, ki delujeta 24 ur na dan, sta umeščena v UKC Ljubljana in UKC Maribor.

Katetrski laboratorij v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica. Katetrski laboratoriji so pogoj za izvajanje intervencijske kardiologije (vir: Splošna bolnišnica Nova Gorica).

Razvoj kardiologije v Ljubljani

V šestdesetih letih 20. stoletja se je Interna klinika v Ljubljani razdelila na subspecialistične oddelke, kar je omogočilo razvoj posameznih usmerjenih internističnih strok. V okviru kardiološke službe v Ljubljani, ki jo je prvi vodil prof. dr. Branko Volavšek (1913–1997), so delovali hospitalni oddelek s kardiologinjo Majdo Mazovec (1920–2015), kardiorespiratorni laboratorij s prof. dr. Aleksandrom Janežičem (1925–2012) ter kardiološki dispanzer s prim. Francem Prezljem. Že pred tem je v petdesetih letih prišlo do prvih invazivnih diagnostičnih posegov na srcu, kateterizacije srca, s katero sta v Sloveniji prva začela prof. Volavšek in Majda Mazovec, in

Prvi zapis Marka Gerbca (1658–1718) z opisom simptomatike popolnega atrioventrikularnega srčnega bloka, objavljen leta 1717 v letnem glasilu nemške akademije naravoslovcev

Elektrokardiogrami iz razprave o klinični elektrokardiografiji Ljudevita Merčuna (vir: Zdravniški vestnik, 1934)

Slovenski kardiologi na letnem kardiološkem sestanku »Stabilna koronarna bolezen za vsakodnevno rabo« v Ljubljani leta 2018 (v 1. vrsti z leve, brez nazivov): Miran F. Kenda, Borut Pust, Andrej Cijan, Radovan Starc in Peter Rakovec (vir: Peter Rakovec)

pozneje fonomehanokardiografije, ki jo je uvajal prof. Borut Pust.28 Metodo rentgenskega prikaza venčnih arterij – koronarografijo – je kmalu po opisu leta 1967 v rutinsko klinično uporabo uvedel radiolog prof. dr. Ivo Obrez (1930–1989). Praviloma je delal v paru z enim od kardiologov.

Leta 1969 je bil ustanovljen koronarni (intenzivni) oddelek, ki ga je v času strokovnega izpopolnjevanja prof. dr. Antona Jagodica (1923–2006) v ZDA vodila kardiologinja prim. Marija (Mara) Pečenko (1922–1981). Po selitvi iz stare stavbe Interne klinike leta 1971 je bila v novi stavbi Kliničnega centra kardiologiji dodeljena

Najmanjši srčni spodbujevalnik na svetu, v velikosti kovanca za 1 evro

aortnih zaklopk (Evolute R. Symetis), implantacijo nekaterih novejših srčnih spodbujevalnikov in implantacijo novih snemalnikov v krožni zanki (angl. loop recorder).73 V letu 2015 so uvedli modulacijo srčne krčljivosti (CCM)XXIV pri zdravljenju bolnikov z napredovalim srčnim popuščanjem, perkutano zdravljenje mitralne regurgitacije z napravo M-Clip, perkutano zapiranje paravalvularnega uhajanja krvi na mitralni zaklopki, razširili so tudi

XXIV Angl. cardiac contractility modulation

ablacijsko zdravljenje za bolnike s strukturno boleznijo in prekatno tahikardijo.74

Leta 2017 so na oddelku uspešno vstavili perkutano aortno zaklopko Portico. Bolnike z nevrokardiogeno sinkopo so začeli zdraviti z nevrokardialnimi ablacijami Uvedli so ablacije aritmij s katetri z mikroelektrodo v konici za natančnejše določanje mesta ablacije in alkoholne ablacije intraventrikularnega pretina za zdravljenje prekatne tahikardije.

Leta 2017 je bil ustanovljen multidisciplinarni konzilij za presojo indikacij za nefarmakološko preprečevanje trombemboličnih zapletov atrijske fibrilacije. Uvedli so blokade avtonomnih simpatičnih ganglijev s perkutano injekcijo lidokaina za zdravljenje neodzivnih prekatnih motenj srčnega ritma ter začeli implantirati podkožne defibrilatorje (S-ICD) in brezelektrodne spodbujevalnike (Micra).75

Predstojniki kardiološke dejavnosti, zdaj Kliničnega oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana, skozi čas prof. dr. Branko Volavšek (1966–1977) prof. dr. Anton Jagodic (1977–1979) prim. Majda Mazovec, v. d. (1979) prof. dr. Aleksander Janežič (1980–1990)

prof. dr. Peter Rakovec (1990–2008) prof. dr. Mirta Koželj (2008–2016) prof. dr. Matjaž Šinkovec (2016–2021) prof. dr. Bojan Vrtovec (2021–)

Glavne medicinske sestre kardiološke dejavnosti UKC Ljubljana skozi čas Antonija Golob (1957–1991) Zmaga Skok, dipl. m. s. (1992–2009)

Lidija Marinč, viš. m. s. (2009) Irena Trampuš, dipl. m. s. (2009–)

Znanstvenoraziskovalno delo

V zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja se je v kardiologiji tudi v Sloveniji začelo razvijati eksperimentalno delo, ki sicer v kliničnih internističnih strokah ni (bilo) prav pogosto. Potekalo je v sodelovanju z Veterinarsko fakulteto UL. Prof. dr. Igor Zupan je pod mentorstvom prof. dr. Petra Rakovca in v sodelovanju s prof. dr. Mirto Koželj preučeval s tahikardijo povzročeno kardiomiopatijo na živalskem modelu 76 Delo je bilo odmevno in zelo pogosto citirano. Sodelovanje z Veterinarsko fakulteto se je v naslednjih letih nadaljevalo. V prvem desetletju 21. stoletja so na Kliničnem oddelku za kardiologijo vodili več raziskovalnih projektov ARRS na različne teme: nevroendokrino uravnavanje tonusa koronarnega žilja in srčnega delovanja, morfološko-funkcijske povezave pri srčnih boleznih, prirojenih in pridobljenih boleznih srčno-žilnega sistema in o pomenu novih metod zdravljenja napredovalega srčnega popuščanja.77 V letih 2007–2015 so vodili Evropski projekt »Interreg-CARDIONET-Ita-Slo« (Evropska kardiološka mreža na čezmejnem območju) – vodja prof. Igor Zupan. Bogato raziskovalno delo se je nadaljevalo tudi v naslednjem desetletju. Leta 2012 so sodelovali pri evropski raziskavi »Prirojene srčne napake«. Leta 2014 sta jim Univerza v Ljubljani in ARRS podelili priznanje za izjemne znanstvene dosežke za zdravljenje srčnega popuščanja s presaditvijo matičnih celic (prof. Bojan Vrtovec in sodelavci). V tej raziskavi so prvi na svetu preučili dolgoročne vplive zdravljenja z matičnimi celicami pri bolnikih s srčnim popuščanjem.78 Zaradi širše

mednarodne prepoznavnosti predstavlja tudi temelj za nov način zdravljenja srčnega popuščanja, ki bi lahko opazno zmanjšal zbolevnost in umrljivost srčnih bolnikov.79 Za presaditev matičnih celic so pridobili tudi evropski projekt »Horizon 2020 SCIENCE«,XXV uvedli protokol RAMPXXVI za optimizacijo delovanja mehanske cirkulacijske podpore – LVADXXVII in v sodelovanju s prof. dr. Igorjem D. Gregoričem organizirali mednarodno srečanje »Inovacije in novi načini zdravljenja srčnega popuščanja«.80

Na področju napredovalega srčnega popuščanja redno sodelujejo z ustanovama Texas Heart Institute in Stanford Cardiovascular Institute.

Člani Kliničnega oddelka za kardiologijo redno objavljajo znanstvene članke v uglednih mednarodnih revijah in so tudi člani v uredniških odborih revij Lancet, Circulation, Circulation Research, Circulation: Arrhythmia and Electrophysiology. Letno objavijo preko 30 člankov v revijah, ki jih indeksira SCI.

Kardiologi, zaposleni v UKC Ljubljana, s svojim presežnim strokovnim in raziskovalnim delom posegajo tudi po mednarodnih priznanjih. Med njimi so bili leta 2017 deležni naslednjih priznanj: The American Heart Association, Paul Dudley White International Science Team Award for Author with the Highest Ranked Abstract from XXV Program Evropske unije za raziskave in inovacije, aktiven v letih 2014–2020.

XXVI Angl. Raise, Activate & Mobilize, Potentiate XXVII Angl. left ventricular assist device

Hypertension

Predstojniki Kliničnega oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana skozi čas prof. dr. Pavle Jezeršek (1982–1990) prim. doc. dr. Jurij DobovišekX (1990–2001)

izr. prof. dr. Rok Accetto (2001–2015) doc. dr. Jana Brguljan Hitij (2015–)

X Medicino je študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1967. Specializacijo iz interne medicine je opravil leta 1974, doktoriral pa leta 1994, oboje v Ljubljani. Leta 2011 je postal častni član Združenja za arterijsko hipertenzijo SZD.

X Medicino je študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1967. Specializacijo iz interne medicine je opravil leta 1974, doktoriral pa leta 1994, oboje v Ljubljani. Leta 2011 je postal častni član Združenja za arterijsko hipertenzijo SZD.

Glavne medicinske sestre Kliničnega oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana skozi čas

Ana-Marija Klasinc, viš. m. s. (1982–2004) Irena Verlič, viš. m. s. (2004–2011)

Znanstvenoraziskovalno delo

Znanstvenoraziskovalno delo v interni medicini je v splošnem popisano v uvodnem poglavju k interni medicini, specifično za hipertenziologijo pa tukaj.

Poleg kliničnih raziskav o učinkovitosti in varnosti zdravil, ki so na KO za hipertenzijo ves čas potekale, so tudi še naprej spodbujali k pripravi in prijavljanju raziskovalnih projektov doma in v tujini. Nadaljevali so z usposabljanjem mladih raziskovalcev, ki so se uspešno izobraževali tudi v tujini, predvsem na belgijski univerzi v Leuvnu.

Raziskovalno delo je bilo usmerjeno v klinične raziskave, ugotavljali so uspeh dolgoletne epidemiološke raziskave o arterijski hipertenziji in ugotovili bistven

Pedagoško delo

Pedagoško delo je v splošnem popisano v uvodnem poglavju k interni medicini, specifično za hipertenziologijo pa tukaj.

Na Kliniki za hipertenzijo je ob njeni ustanovitvi začelo potekati izobraževanje specializantov splošne medicine in družinske medicine. Na začetku je to potekalo v obliki predizpitnih repetitorijev, ki jih je vodil prim. Boris Cibic. Prav tako je na kliniki začel potekati pouk za študente Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL) in zdravstvenih šol.

Z ustanovitvijo Sekcije za arterijsko hipertenzijo leta 1991 je sekcija organizacijsko prevzela precej izobraževalnega dela, ki ga je prej opravljala Klinika. Pedagoško delo za MF UL in zdravstvene šole pa je nadalje potekalo na Kliniki za hipertenzijo. Zdravniki KO za hipertenzijo so v vseh šestih izdajah učbenika »Interna medicina«(1993, 1998, 2005, 2011, 2018 in 2022) napisali poglavje Arterijska hipertenzija. Poglavje so pripravili internisti (brez nazivov): Jurij Dobovišek, Maja Mihelič Brčič, Rok Accetto, Jana Brguljan Hitij, Primož Dolenc, Barbara Salobir in Andrej Erhartič.39, 40, 41, 42, 43 Na začetku 21. stoletja se je nadaljevala pedagoška dejavnost za potrebe MF UL, zdravniki klinike pa so začeli sodelovati tudi pri dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju drugih zdravstvenih delavcev. Zdravniki hipertenziologi (zdravniki internisti, ki se usmerjeno ukvarjajo s hipertenzijo) so sodelovali s sekcijami SZD pri

Ernica Jovanović, dipl. m. s. (2011–2024) Nada Kovačević, dipl. m. s. (2024–)

porast deleža dobro zdravljenih bolnikov z arterijsko hipertenzijo. Uspešnost zdravljenja z različnimi zdravili so potrdile klinične raziskave, med njimi tudi v t. i. 2. fazi. Sicer pa so na Kliničnem oddelku za hipertenzijo delali še na drugih raziskovalnih področjih: transport elektrolitov preko membran eritrocitov, vloga vegetativnega živčevja, označevalci kardiovaskularnega tveganja, razvoj hipertenzije pri nekaterih posebnih boleznih, uvajanje novih diagnostičnih metod (merjenje hitrosti pulznega vala in centralnega krvnega tlaka) ter terapevtskih metod (ledvična denervacija – skupaj z radiologi). Izpopolnili so tudi metodo celodnevnega neinvazivnega spremljanja krvnega tlaka.38

izvedbi podiplomskega izobraževanja v obliki delavnic predvsem za družinske zdravnike. V organizaciji Sekcije za arterijsko hipertenzijo in s pomočjo sponzorjev so organizirali multidisciplinarne delavnice z naslovom »Dejavniki tveganja« (hipertenzija, lipidi, stres, sladkorna bolezen, telesna neaktivnost). Izkušnje so bile zelo pozitivne. Delavnice so potekale večkrat letno. V tretjem desetletju 21. stoletja zdravniki na KO za hipertenzijo sodelujejo pri pedagoškem procesu za študente večinoma na MF UL in pri izobraževanju referenčnih sester.

Naslovnica poljudnoznanstvene knjige prim. Borisa Cibica

visok krvni tlak« iz leta 1988

Šola hipertenzije leta 2005

Prim. dr. Jurij Dobovišek

Doc. dr. Jana Brguljan Hitij

»Znižajmo

RAZVOJ ŽILNE MEDICINE

Angiology

Leta 2021 si je KOŽB pridobil akreditacijo Evropske zveze medicinskih specialistov (UEMS)III in Evropske neodvisne fundacije za angiologijo – žilno medicino (VAS)IV kot evropski učni center za angiologijo – žilno medicino

KOŽB se je razvil v sodoben internistični oddelek, ki po kadrovski zasedbi in obsegu dela predstavlja približno desetino Interne klinike UKC Ljubljana. Konec leta 2021 je bilo na KOŽB 129 zaposlenih, med njimi 25 zdravnikov specialistov, 21 specializantov (ki so na oddelku krožili v tistem letu), 29 diplomiranih medicinskih sester, 22 srednjih medicinskih sester in 32 zaposlenih drugih profilov. Zdravniki oddelka so za svoje področje pripravili in stalno posodabljajo klinični poti: Klinična pot za diagnostične in revaskularizacijske posege na perifernih arterijah in Klinična pot za potrjeno vensko trombozo.27 Klinično delo zdravniki oddelka vsa leta dopolnjujejo tudi s pedagoškim in raziskovalnim delom.

III Fr. Union Européenne des Médecins Spécialistes. IV Angl. European Independent Foundation in Angiology / Vascular Medicine.

V tretjem desetletju 21. stoletja ima bolniški oddelek 50 bolniških postelj, od tega osem v Enoti intenzivne terapije. Nezapletene venske trombembolizme zdravijo v Dnevni bolnišnici oddelka. Ambulantna dejavnost je razdeljena v tri velike sklope: – angiološke ambulante, vključno z urgentno angiološko ambulanto, – antikoagulacijska ambulanta, – center za preventivno kardiologijo, ki obsega dejavnost ambulantne rehabilitacije srčno-žilnih bolnikov in ambulanto za motnje presnove krvnih maščob. Pomemben sestavni del kliničnega oddelka je tudi usmerjeni Laboratorij za hemostazo in aterotrombozo

Leta 2021 so imeli 1413 hospitalnih obravnav, med njimi 465 posegov v katetrskem laboratoriju oddelka, in 46.980 ambulantnih obravnav.V, 28

V Zdravnice in zdravniki KOŽB so v času epidemije covid-19 prispevali 10–15 % kadra Interne klinike UKC Ljubljana na oddelke, ki so skrbeli za bolnike s covidom. Podobno so sodelovali tudi z drugih oddelkov, a tega v knjigi posebej ne izpostavljamo, ampak navajamo le v uvodu.

Razvoj Laboratorija za hemostazo in aterotrombozo

Leta 1971 je Inštitut za gerontologijo in geriatrijo vključeval Biokemijski laboratorij, ki ga je vodila farmacevtka Teja Jurman Gros (1929–2003), in Hematološki laboratorij, ki je delal pod okriljem internistov, primarijev Ljudmile Miklavčič in Bogdana Leskovica. Poleg njiju so v hematološkem laboratoriju delali še biologinja Mojca Stegnar in štirje laboratorijski tehniki. Biokemijski laboratorij je opravljal biokemijske preiskave za potrebe ambulantnega in kliničnega dela Inštituta, podrobneje

pa se je usmerjal v diagnostiko krvnih lipidov. V sklopu hematološkega laboratorija so se opravljale tudi koagulacijske preiskave za potrebe ambulantne dejavnosti ter potrebe kliničnega oddelka. Dr. Mojca Stegnar je leta 1975 postala vodja hematološkega laboratorija na geriatričnem inštitutu Interne klinike Trnovo. Leta 1991 sta se laboratorija združila v specializiran laboratorij, dr. Mojca Stegnar pa je prevzela njegovo vodenje. Leta 2010 jo je nasledila doc. dr. Mojca Božič Mijovski. Tega

Kolektiv Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC Ljubljana leta 2019

Marca 2022 je Laboratorij za hemostazo in aterotrombozo dobil nove prostore v sklopu centralnega združenega laboratorija UKC Ljubljana (levo). Desno doc. dr. Mojca Božič Mijovski v Laboratoriju za hemostazo in aterotrombozo leta 2014.

RAZVOJ INTENZIVNE

INTERNE MEDICINE

Intensive Care Medicine

Opremljenost prvih enot intenzivne nege leta 1960 (vir: Health Sciences Centre Winnipeg)

šali tveganje pred okužbami, nadzorovali temperaturo, jih izolirali, poskrbeli za posebno prehrano in zagotovili dostop do specializirane opreme in sredstev.10 Leta 1967 je bil vzpostavljen »zlati standard« za zaposlovanje negovalnega osebja v enotah intenzivne terapije, in sicer ena medicinska sestra za vsakega bolnika 11 Stopenjski koncept intenzivne nege je prvotno predlagal Howard J. Lockward (1917–2010) leta 1960 in je bil prvič natančno opredeljen v Bethesdi na konferenci leta 1983. Koncept ravni intenzivne nege je temeljil na razlikah v številu in usposobljenosti razpoložljivega osebja, strokovnjakov za tehnologijo in organizacijsko strukturo. Konferenca v Bethesdi je predlagala razdelitev intenzivne nege v štiri skupine, kasneje pa se je ta koncept spremenil. Zdajšnja distribucija je razdeljena glede na resnost stanja in odvisnost bolnika od intenzivne nege na 1., 2. in 3 stopnjo 12 Prve enote intenzivne nege so bile precej izolirane in s strogimi pravili glede vstopa v enote. Intenzivna medicina se je oblikovala iz kombinacije medicinskih in anestezioloških veščin in znanj. Sprva so intenzivno medicino opravljali zdravniki, katerih primarna specializacija je bila interna medicina, kirurgija in anesteziologija. Zdaj je v svetu razvita nova specializacija za zdravnike intenziviste in medicinske sestre, specialistke intenzivne medicine.

Prve revije in učbeniki o intenzivni medicini so se pojavili v zgodnjih sedemdesetih letih. Prva svetovna konferenca intenzivne medicine je bila v Londonu leta 1974 Prvi tečaj za medicinske sestre na intenzivni negi je bil izveden leta 1966 v Johannesburgu v Južni Afriki z namenom usposabljanja medicinskih sester za delo s pacientom po presaditvi srca. Leta 1970 je v Los Angelesu 29 zdravnikov ustanovilo Društvo za intenzivno nego (SCCM).I Leta 1982 je bilo v Ženevi ustanovljeno tudi Evropsko združenje za intenzivno medicino (ESICM).II Evropsko združenje strokovnjakov za intenzivno nego (EFCCNA),III je bilo ustanovljeno leta 1999 v Berlinu, Svetovna zveza medicinskih sester za intenzivno nego (WFCCN)IV pa je bila ustanovljena leta 2001 v Sydneyju v Avstraliji.13

Zdaj ima večina držav aktivna strokovna združenja intenzivne medicine in nege. Izhaja veliko revij in na stotine učbenikov, ki obravnavajo intenzivno medicino in nego, na desetine konferenc pa poteka vsako leto. Vodilni reviji z najvišjim faktorjem vpliva sta Lancet Respiratory Medicine (2013) in Intensive Care Medicine (1975).

I Angl. Society of Critical Care Medicine

II Angl. European Society of Intensive Care Medicine

III Angl. European Federation of Critical Care Nurses

IV Angl. World Federation of Critical Care Nurses

Razvoj intenzivne medicine v Sloveniji

V šestdesetih letih 20. stoletja so se v Sloveniji v bolnišnicah začele formirati enote intenzivne nege, najprej v okviru kirurških oddelkov, kasneje pa so se začele razvijati tudi druge usmerjene enote intenzivne medicine.

Prof. dr. Anton Jagodic je bil prvi slovenski zdravnik, ki se je izobraževal za intenzivno medicino. Svoje novo znanje je iz ZDA prenašal v slovenski prostor, zato velja za pionirja te stroke pri nas. V začetku je z njim sodelovala internistka kardiologinja prim. Mara Pečenko. Prof. Jagodic je svoje znanje prenesel tudi v kardiologijo. Na področju intenzivne medicine je bil učitelj svojemu nasledniku dr. Matiji Horvatu, ta pa je bil vodilni sodelavec takrat mladih internistov Primoža Rodeta in Andreja Bručana. (pričevanje mag. Andreja Bručana)

Prva enota intenzivnega zdravljenja je v Sloveniji začela delovati leta 1963 v Splošni bolnišnici Maribor v sklopu kirurškega oddelka. To je bil Center za oživljanje, ki ga je po vzoru podobnih oddelkov v razvitih evropskih

državah vodil anesteziolog, kasnejši profesor dr. Stojan Jeretin (1930–2023). Leta 1968 so samostojni oddelek za intenzivno nego in anestezijo odprli še v Splošni bolnišnici Ptuj pod vodstvom anesteziologinje prim. Lučke Toš (1933–2004).14, 15 V okviru Kirurške klinike v Ljubljani je bil leta 1968 ustanovljen Otroški oddelek s t. i. »šok sobo« (prim. Pavle Kornhauser), ki je bila zametek intenzivne terapije za otroke na Slovenskem, samostojni enoti za intenzivno terapijo tako odraslih kirurških bolnikov kot otrok pa sta v KC Ljubljana nastali leta 1971. (Za razvoj intenzivne terapije kirurških odraslih bolnikov in otrok glej posamezna kirurška poglavja v kirurški (2.) knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.)

Konec šestdesetih let so začele nastajati tudi prve enote intenzivne interne medicine. V Celju je bila leta 1967 v okviru internega oddelka in na pobudo njenega tedanjega predstojnika internista prim. Alojza Rojnika (1914–1982) ustanovljena enota intenzivne terapije, v kateri so zdravili pretežno koronarne bolnike, leta 1969 pa so jih začeli tudi neprekinjeno nadzirati. V Ljubljani je bila prva enota za intenzivno interno medicino, predvsem za

Logotipi krovnih stanovskih organizacij intenzivne medicine in nege: SCCM, ESICM, EFCCNA in WFCCN

Trbovlje

V trboveljski bolnišnici so na Internem oddelku v letu 1968 pridobili dve sobi za intenzivno nego z vgrajenim stenskim kisikom. Na isti lokaciji, ki je bila dodatno obnovljena, se je kasneje razvila enota za intenzivno interno terapijo, ki je imela dolga leta velike težave predvsem zaradi pomanjkljive opreme.94 Okoli leta 2004 sta se internistična in kirurška intenzivna terapija prostorsko sicer združili, organizacijsko pa sta delovali ločeno, vsaka s svojim strokovnim vodjem, kakor delujeta še zdaj. Internistična intenzivna nega in terapija tako deluje v okviru Enote za intenzivno nego in terapijo, ki skupaj s kirurško enoto intenzivne nege in terapije deluje kot samostojni bolnišnični oddelek. Internistični del ima šest bolniških postelj, ki so namenjene hudo prizadetim bolnikom

Izola

V izolski bolnišnici deluje Enota intenzivne interne medicine v okviru Internega oddelka. Razvila se je iz koronarne enote, ki je delovala v ankaranski bolnišnici in je bila posodobljena leta 1983, ko se je enota selila v sedanje prostore izolske bolnišnice.96 V intenzivni enoti je šest bolniških postelj, izvajajo monitoring, diagnostiko in zdravijo kritično bolne. Zagotavljajo sodoben multidisciplinaren timski pristop pri zdravljenju hudih, življenje ogrožajočih bolezenskih stanj s področja interne medicine, infektologije in nevrologije. Pri delu v intenzivni enoti

oziroma potencialno ogroženim bolnikom, ki potrebujejo stalni nadzor. Vse postelje so opremljene s centralnim monitoringom, modernimi ventilatorji, medicinskimi plini ipd. V enoti nadzorujejo življenjske funkcije bolnikov, izvajajo hemodializo, začasno elektrostimulacijo srca, umetno predihavanje bolnikov, drenaže telesnih votlin in mnoge druge invazivne postopke, nujne ultrazvočne in rentgenske preglede ter nujne endoskopske posege. S sodobno opremo in izurjenim osebjem zagotavljajo neprekinjeno diagnostiko, zdravljenje in nadzor kritično bolnih. Predstojniki skozi čas so bili: Olga Škerbic Kerstein (1956–1984), Štefan Otmar Brvar (1984–2006), Rafael Černuta (2006–2012) in prim. asist. Boštjan Leskovar (2012–).95

izvajajo neprekinjen hemodinamski monitoring bolnikov, različne oblike umetnega predihavanja ter vse obposteljne posege in diagnostične postopke. Pri zdravljenju bolezni s področja akutne kardiologije tesno sodelujejo s katetrskim laboratorijem izolske bolnišnice.97, 98 Na oddelku leta 2024 delajo štirje zdravniki internisti: doc. dr. Stojan Kariž, Simon Korošec, Maja Ivartnik Merkač in Jakob Boh. Intenzivno enoto vodi internist kardiolog Simon Korošec.

Zdravstvena nega v intenzivni medicini

Medicinske sestre v intenzivnih oddelkih ne zagotavljajo le kakovostne zdravstvene nege bolnikov, ampak spremljajo tudi njihove vitalne znake, izvajajo različne zdravstvene postopke, skrbijo za bolnikovo udobje, komunicirajo z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci ter sodelujejo pri pisanju navodil in prenovi standardov zdravstvene nege.

Od konca šestdesetih let 20. stoletja se je zdravstvena nega bolnikov na oddelku za intenzivno terapijo močno spremenila. Ta sprememba je povezana tako z razvojem stroke kot z napredkom tehnologije in uporabo novih medicinskih pripomočkov. Izobraževanje in redno usposabljanje sta postala zelo pomembna za vse medicinske sestre, ki delajo na teh oddelkih. V preteklosti so na oddelkih za intenzivno terapijo prevladovale srednje medicinske sestre, ki so se priučile skoraj vseh potrebnih veščin za ustrezno obravnavo bolnikov. Zdaj pa so diplomirane medicinske sestre tiste, ki prevladujejo na teh oddelkih. Delo na intenzivnih oddelkih temelji na treh izmenah, v katerih medicinske sestre spremljajo in nadzirajo tako fiziološko kot tudi duševno stanje bolnikov. S svojim znanjem, izkušnjami in sposobnostmi hitro in ustrezno ukrepajo ob morebitnih spremembah. Dobro komunikacijsko sodelovanje med vsemi člani tima je pomembno za nemoteno delo na oddelku. Skupinsko delo in uigranost tima sta še posebej pomembna pri reševanju življenj. Na Kliničnem oddelku

za intenzivno interno medicino so uvedli timski model dela, kjer so poleg medicinskih sester za izobraževanje, higieno in nadzor kakovosti dodali tudi specializirane medicinske sestre za zdravila, oskrbo katetrov in aparatur ter enterostomalne terapevtke. Takšen pristop izboljšuje obravnavo bolnikov na različnih področjih.99 Delo medicinskih sester na oddelkih za intenzivno terapijo je zahtevno. Srečujejo se z velikimi fizičnimi in psihičnimi obremenitvami, večizmenskim delom in pogosto izgorelostjo. Zato ni nenavadno, da je fluktuacija negovalnega kadra na teh oddelkih velika. Ob ustanovitvi ljubljanskega oddelka za intenzivno interno medicino so bili dobro opremljeni z raznovrstno medicinsko opremo, vključno s Siemensovimi monitorji za elektrokardiografijo, defibrilatorji, respiratorji, srčnimi spodbujevalniki in infuzijskimi črpalkami. Vitalne funkcije so preverjali na dve uri ali pogosteje, zapisovali so srčni utrip in morebitne aritmije. Hitrost infuzije so sprva odmerjali s štetjem kapljic, kasneje pa so pričeli z uporabo čedalje večjega števila infuzijskih črpalk in perfuzorjev. Nepokretne paciente so obračali na dve uri, da bi preprečili preležanine. Spremljali so tudi 24-urno diurezo za merjenje specifične teže urina. Pogosto so se soočali z motnjami srčnega ritma in srčnimi zastoji, zato so reanimacije postale pogosta naloga. V takih primerih niso klicali anestezioloških reanimacijskih ekip, temveč so jih izvajali sami, saj je bil tim dobro usposobljen. Oddelek je

RAZVOJ PNEVMOLOGIJE IN FTIZIOLOGIJE

Pneumology and Phthisiology

V Laboratoriju za mikobakterije na Kliniki Golnik je bila dolgoletna vodja dr. Marija Žolnir Dovč, ki je vpeljala gensko spremljanje tuberkuloze in odpornosti klic na zdravila (2020)

tuberkuloze je bila v Sloveniji v drugem desetletju 21. stoletja pod 7/100.000 prebivalcev. Slovenija tako sodi med 33 držav z nizko incidenco te bolezni (pod 10/100.000).21

Če so v letu 1950 v Laboratoriju za tuberkulozo na Golniku objavili prve rezultate testiranja občutljivosti bacilov tuberkuloze na gojiščih na prisotnost odpornosti na streptomicin, kot prvo protimikrobno sredstvo za zdravljenje tuberkuloze, je napredek v znanosti po letu 1990 omogočil, da lahko odpornost na posamezen antituberkulotik dokazujejo genetsko s sekvenciranjem celotnega genoma (WGS).III Rezultati pojasnijo do nukleotidnega zaporedja natančno, zakaj pri nekem bolniku zdravljenje ni bilo uspešno. Tako lahko svetujejo zamenjavo neuspešnega antituberkulotika z drugim, na katerega niso odkrili nobene mutacije. Današnje genetske metode pomenijo pomemben korak k hitrejši in zanesljivejši laboratorijski diagnostiki tuberkuloze.22

III Angl. whole genome sequencing

Razvoj pnevmologije v Sloveniji

Vse do druge polovice 20. stoletja večjega preboja v diagnostiki in zdravljenju netuberkuloznih pljučnih bolezni ni bilo. Pri diagnostiki pljučnih bolezni sta bili zdravniku 19. stoletja v pomoč perkusija prsnega koša in avskultacija pljuč, od odkritja žarkov X leta 1895 pa zlasti rentgenska diagnostika. Te so kmalu začeli uporabljati tudi pri Slovencih in med obema svetovnima vojnama so bili že vsi protituberkulozni dispanzerji in bolnišnice opremljeni z rentgenskimi aparati. Pred letom 1940 se je uveljavila bronhografija kot posebna rentgenska metoda za odkrivanje bolezenskih sprememb v dihalnih poteh. V Sloveniji so jo prvi uvedli v sanatoriju Golnik leta 1937 (Tomaž Furlan, Milić Grujić).23

V drugi polovici 20. stoletja so novi diagnostični postopki omogočili bistven napredek pri do tedaj slabo diagnosticiranih in še slabše zdravljenih boleznih pljuč, kot so tumorji, ciste, malformacije idr. Diagnostične metode, kot so bronhografija, bronhoskopija, razna globinska slikanja, fluorografija, diagnostični pnevmotoraks, razne punkcije za citološko diagnostiko in biopsije bezgavk ter bronhialnega drevesa za histopatološko diagnostiko, so bile za ftiziologe rutinski postopek že konec petdesetih

Razpredelnica: Incidenca tuberkuloze v Sloveniji v obdobju 1996–2018 (vir: KOPA Golnik)

Od leta 1954, ko so na Golniku vzpostavili Register tuberkuloze, je pojavnost te bolezni v Sloveniji strmo padla. Register je skrbno vodil dolgoletni vodja oddelka za zdravljenje tuberkuloznih bolnikov na Golniku internist Damjan Eržen.

»Zdravnik ima tri obveznosti: zdraviti bolnike, preprečevati bolezni in širiti znanje o zdravem načinu življenja.« Perzijski zdravnik Avicenna (ok. 980–1037)

let 20. stoletja. Zato so se ravno ftiziologi še bolj kot prej začeli ukvarjati tudi s pnevmologijo in postajati specialisti za bolezni pljuč.

Posebnost razvoja pnevmologije v Sloveniji je bila, da se ni razvijala v mestih ali medicinskih središčih, temveč praviloma v oddaljenih specializiranih ustanovah za tuberkulozo, ki so imele vse potrebne diagnostične naprave na enem mestu. Tako je prvi prišel v stik z bolniki z netuberkuloznimi boleznimi pljuč zdravnik v protituberkuloznem dispanzerju, ki bi zato moral dobro poznati diferencialno diagnostiko bolezni pljuč. Število netuberkuloznih bolnikov je bilo po rednih pregledih v dispanzerjih sorazmerno veliko in je z leti naraščalo: leta 1953 je bilo od vseh prvič pregledanih bolnikov 12,3 % bolnikov z nespecifičnimi boleznimi pljuč, leta 1954 pa že 21,2 %. Pospešena urbanizacija in vse večja industrializacija sta prinesli drugačno pljučno patologijo: naraščala je zbolevnost za pljučnim rakom in kroničnim bronhitisom. S tem se je pojavilo vprašanje, kako organizirati pnevmološko službo. Za učinkovitost je bilo treba delati v delovnih skupinah – ftiziolog, bronholog, torakalni kirurg, patolog, konziliarno še rentgenolog in internist. Zato so v

Graf: Umrljivost za tuberkulozo na 100.000 prebivalcev v Sloveniji v obdobju 1890–1964. Pretrgana krivulja: za to obdobje ni podatkov (vir: Inštitut za zgodovino medicine).

Delovala je pod vodstvom dr. Jože Bohinjca in je predstavljala vrhovno vodstvo protituberkuloznega gibanja v tedanji Dravski banovini. Sestavljalo jo je več kot 50 protituberkuloznih lig po posameznih območjih in okoli 20 protituberkuloznih dispanzerjev, opremljenih z rentgenskimi aparati. Za siromašne bolnike je organizirala zdravljenje v sanatorijih, ogroženim otrokom pa omogočala bivanje v počitniških kolonijah. Z izolacijo hudo kužnih jetičnih bolnikov in izdajo letakov, lepakov ter brošur z gesli, kot je »Ne pljuj na tla!«, je aktivno sodelovala

pri uresničevanju higiensko­sanitarnih ukrepov. Vsako leto je organizirala protituberkulozni teden z aktualnimi gesli, kot npr.: »Noben jetični brez zdravniške postelje« ter v letih 1935–1941 izdajala glasilo Delo proti tuberkulozi, katerega urednik je bil golniški ftiziolog prim. dr. Tomaž Furlan. Protituberkulozna zveza Slovenije je naredila protituberkulozni boj v pravo narodno gibanje, ki je močno zmanjšalo zbolevnost za tuberkulozo pred odkritjem učinkovitih zdravil (streptomicina in drugih protituberkulotikov).135

Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije

Leta 1904 je bilo ustanovljeno prvo društvo Pomožno društvo za bolne na pljučih na Kranjskem kot ena prvih podružnic avstrijskega društva. Združevalo je strokovnjake in laike z namenom, da se borijo proti tuberkulozi. Društvo je delovalo do konca leta 1918, leta 1922 pa je bila ustanovljena Protituberkulozna liga, ki je delovala do začetka druge svetovne vojne. Povojni časi so prinesli mrežo protituberkuloznih dispanzerjev. Leta 1990 je nastalo Društvo respiratornih bolnikov Ljubljana, ki so se zdravili s kisikom na domu. Združevalo ni le bolnike, ampak tudi njihove svojce, nekaj zdravnikov in medicinskih sester. Na občnem zboru leta 1992 je razširilo delovanje in se preimenovalo v Društvo pljučnih bolnikov Slovenije Njegovo vodstvo z izjemno aktivno pnevmoftiziologinjo prim. Majdo Ustar Latkovič (prejela je Red za zasluge za svoje delo) in njeno naslednico zdravnico Barbaro Latkovič je vedelo, da obstaja v Sloveniji preko 50.000 kroničnih pljučnih bolnikov. S prizadevnim delom in ozaveščenim spremljanjem spreminjajoče se alergološke situacije pri bolnikih so društveno delo razširili in se leta 2002 preimenovali v Društvo pljučnih in

alergijskih bolnikov Slovenije 136 Društvo združuje bolnike z boleznimi dihal in alergijskimi boleznimi, njihove svojce in zdravstvene delavce na območju celotne Slovenije. Poslanstvo društva je zmanjšanje števila bolnikov s kroničnimi boleznimi dihal in alergij, omilitev (ekonomskih in socialnih) posledic bolezni in tako izboljšanje kakovosti življenja.

Društvo sodeluje z domačimi zdravstvenimi in državnimi institucijami, strokovnimi društvi in drugimi društvi bolnikov. Povezujejo se tudi s sorodnimi nacionalnimi organizacijami na mednarodni ravni. Od leta 1998 so redni člani Evropskega združenja društev za astmo in alergije (EFA).XIX S sodelovanjem širijo znanje in dobivajo pobude za nadaljnje delo. Od leta 1999 so tudi člani Mednarodne zveze organizacij bolnikov (IAPO),XX ki združuje organizacije bolnikov in se trudi za njihove pravice na mednarodni ravni. Od leta 1993 društvo izdaja glasilo Zdrav dih za navdih. Aktualna društvena vodja je Metka Nežič.137

XIX Angl. European Federation of Asthma and Allergy Associations XX Angl. International Alliance of Patients‘ Organizations

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju zdravljenja pljučnih bolezni*

Ftiziologi

Dr. Avgust Levičnik (1877–1914), zdravnik, prvi slovenski ftiziolog

Medicino je študiral na Dunaju, kjer je leta 1902 promoviral. Od leta 1905 je služboval kot zdravnik v Ljubljani. Leta 1907 je postal vodja prvega protituberkuloznega dispanzerja v Ljubljani, kjer so tuberkulozne bolnike že poskušali zdraviti s pnevmotoraksom – metoda, ki se je na Slovenskem uveljavila šele po prvi svetovni vojni. Bil je prvi med Slovenci, specializiran za ftiziologijo, in na tem področju objavil nekaj strokovnih člankov. Leta 1914 je bil mobiliziran in istega leta je tudi umrl za grižo. Z njegovim odhodom je prenehal delovati tudi protituberkulozni dispanzer.138 Po njem se imenujejo Levičnikove nagrade, ki jih Združenje pnevmologov Slovenije podeljuje od leta 1980 svojim članom za uspešno zaključene doktorate znanosti.

Doc. dr. Ivan Matko st. (1885–1945), zdravnik, ftiziolog, mednarodno uveljavljen internist, visok zdravstveni uradnik in strokovni pisec, eden najuglednejših slovenskih zdravnikov prve polovice 20. stoletja – predstavljen v uvodnem poglavju k interni medicini v tej knjigi.

Dr. Otto Haus (1888–1974), zdravnik, internist, prvi pnevmolog na Slovenskem nemškega rodu, ki je pomembno vplival na razvoj ftiziologije Leta 1913 je zaključil študij medicine na Dunaju. V letih 1922–1923 je vodil zdravilišče na Golniku, kjer je prvi uporabil metodo pnevmotoraksa. Kasneje je do leta 1941 opravljal internistično prakso v Ljubljani in zdravil predvsem tuberkulozne bolnike, redno je delal tudi na Golniku in sodeloval z dr. Robertom Neubauerjem. V času druge svetovne vojne je vodil zdravilišče v Topolšici, leta 1945 pa je postal vodja internega oddelka bolnišnice v Celju. Po letu 1945 je delal na Dunaju.139 * Za bibliografijo in citiranost predstavljenih glej Bio­ bibliografije UL, SICRIS, COBISS, Biomedicina Slovenica in PubMed

sta bili zdravnici: prim. Majda Ustar Latkovič in Barbara Latkovič.

Glasilo Zdrav dih za navdih izhaja od leta 1993. Njegovi ustanoviteljici in odlični urednici

Dr. Avgust Levičnik (1877–1914)

Dr. Otto Haus (1888–1974)

Gastroenterology

Leta 1976 je ameriški virolog

Baruch S. Blumberg (1925–2011) prejel Nobelovo nagrado za odkritje virusa hepatitisa B (HBV) (vir: National Inventors Hall of Fame)

Vim-SilvermanFranklinovo biopsijsko iglo so v Ljubljani uporabljali pri jetrni biopsiji konec 40. let 20. stoletja, kasneje pa Menghinijevo, s katero je punkcija preprostejša, manj travmatizirajoča, stebriček tkiva pa zadosten za patohistološko analizo.

Za odkritje virusa hepatitisa C (HCV) so ameriški znanstveniki Harvey J. Alter, Michael Houghton in Charles M. Rice leta 2020 prejeli Nobelovo nagrado (vir: Spectrum News 1)

boleznimi in rakom jeter, odkritje cepiv in njihova množična uporaba so gotovo najbolj fascinantna znanstvena odkritja, ki so revolucionirala medicino in močno vplivala na razvoj javnega zdravja. V dokaz pomembnosti teh odkritij

pričata tudi dve Nobelovi nagradi, ki sta bili podeljeni: leta 1976 Baruchu S. BlumberguV (1925–2011) za odkritje virusa hepatitisa B (HBV), leta 2020 pa trem ameriškim raziskovalcem, Harveyu J. Alterju, Michaelu Houghtonu in Charlesu M. Riceu, za odkritje virusa hepatitisa C (HCV).51 Prvo cepivo proti HBV je bilo pripravljeno iz plazme bolnikov (vsebovalo je površinski antigen virusa), novejše cepivo pa je proizvedeno z genskim inženiringom, ki vsebuje rekombinantni površinski antigen. Pomembno raziskovalno delo na področju hepatitisa C poteka tudi na ljubljanski infekcijski kliniki (prof. dr. Mojca Matičič). (Glej tudi poglavje o razvoju infektologije v 3. knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.)

V V letu 1963 je Blumberg opisal Australia antigen, leta 1973 Feinstone HAV, leta 1977 Rizzetto HDV, leta 1983 Balayan HEV in leta 1989 Haughton HCV.

Epidemije zlatenice, ki so se kasneje izkazale za epidemije hepatitisa A, so bila velika nadloga človeštva skozi vso zgodovino. Zgodovina vojn je tudi zgodovina hepatitisa. Velike epidemije zlatenice so bile v Evropi v 17., 18. in 19. stoletju. V ameriški državljanski vojni je za zlatenico zbolelo 40.000 ljudi, med prvo svetovno vojno pa je na Bližnjem vzhodu za zlatenico zbolel vsak četrti vojak. Po ocenah naj bi se v Nemčji v 2. svetovni vojni okužilo s hepatitisom okoli 10 milijonov ljudi (Ann Acad Med Singap 2012; 41: 279–80).

Razvoj gastroenterologije v Sloveniji

Četudi so bolezni prebavil med najpogostejšimi internističnimi boleznimi, zanje dolgo ni bilo uspešnih načinov zdravljenja. Začetek te veje medicine sega v Ljubljani v leto 1905, ko so z razvojem radiologije vpeljali bizmutovo kašo kot kontrastno sredstvo in z njo rentgensko pregledovali notranje organe. Z rutinskimi pregledi prebavil so začeli leta 1911, ko so prvič uporabili barijevo suspenzijo. Sprva so to izvajali kirurgi Splošne bolnišnice v Ljubljani, kasneje so se jim pridružili še internisti. Izotope je v medicinsko uporabo na Slovenskem uvedel prof. dr. Jože Satler (1919–1993), v gastroenterologijo pa jih je leta 1957 vpeljal prof. dr. Bojan Varl (1920–2002).

Z vse boljšo endoskopsko in slikovno diagnostiko in večjim znanjem o boleznih prebavil je v drugi polovici 20. stoletja gastroenterologija postala pomembna veja

interne medicine. Prof. dr. Branko Volavšek (1913–1997) je leta 1948 vpeljal biopsijo jeter in kasneje še gastro- in laparoskopijo Gastroskopijo sta začela izvajati profesorja Jože Satler in Ivan Matko ml. (1919–1997). Jetrno biopsijo so sprva izvajali z Vim-Silverman-Franklinovo biopsijsko iglo, kasneje pa z bolj varno Menghinijevo. V letih 1956–1962 so v Ljubljani (Jože Satler, Ivan Matko ml., Vladimir Žakelj, Oskar Končan), Mariboru (Mirko Drobnič, Rado Sfiligoj), Celju (Herbert Zaveršnik) in na Ptuju (Andrej Lušicky, Jože Neudauer) ustanovili prve gastroenterološko usmerjene skupine, kasneje so se razvile še drugod po Sloveniji. Značilnost teh usmerjenih skupin je bilo tesno medsebojno interdisciplinarno sodelovanje po vsej Sloveniji, tako da se je stroka v slovenskih bolnišnicah razvijala istočasno. To je bil zametek multidisciplinarnih strokovnih skupin, iz katerih so v Ljubljani nastali multidisciplinarni konziliji, ki obstajajo še zdaj: kirurški, v katerem so sodelovali internisti in kirurgi, kasneje so se jim pridružili še rentgenologi in onkologi, ter histopatološki konzilij, na katerem so redno pregledovali histološke preparate biopsij želodca, debelega črevesa in jeter.52

Zelo pomemben del gastroenterologije je v drugi polovici 20. stoletja postala endoskopija. V šestdesetih letih so toge gastroskope (Georg Wolf in Karl Storz) v gastroenterologijo uvedli internisti profesorji: Branko Volavšek, Herbert Zaveršnik (1918–1999) in Ivan Matko ml 53 Prvi rektoskop je imel že akad. prof. dr. Igor Tavčar (1899–1965), v uporabo pa ga je vpeljal prof. Matko ml. Leta 1969 so v Ljubljani začeli uporabljati prve fleksibilne (upogljive) endoskope, ki so za bolnika pomenili pravo olajšanje, in nekaj let kasneje perkutani abdominalni ultrazvok, ki je postal elegantna neškodljiva metoda pregledovanja notranjih organov in daje diagnostične

Preiskava z upogljivim gastroskopom; prve so v Sloveniji začeli uporabljati v Ljubljani leta 1969. Na fotografiji to metodo opravlja dr. Igor Križman.

primere, med katerimi nekaterih zanesljivo ne bomo pozabili. Med drugim je povedal, da je treba biti pri nagovarjanju bolnikov zelo stvaren in nedvoumen, in to ne le kot zdravnik, ampak tudi kot naključni sogovornik.

V njegovo ambulanto je prišel kmet, ki se je potožil, da je imel sprva hude težave z drisko, nato pa je sledilo

Iz endoskopske ambulante

Dr. Milan Gorenšek je kot mlad endoskopist delal tudi rektoskopije. Na hodniku se je trlo bolnikov, ki so čakali na različne endoskopije. Medicinska sestra je pripeljala starejšega možakarja in preden je ta sploh uspel povedati svoje težave, je bila rektoskopija opravljena. Nekam začudeno je gledal, ko si je oblačil hlače, dr. Gorenšek pa ga je potrepljal po rami in potolažil, da je s črevesom vse v redu. Tedaj ga je možakar presenetil z vprašanjem: »Gospod doktor, prišel sem na kontrolo zaradi rane na želodcu. Zadnjič je bil pregled drugačen. Kaj ste danes tudi videli moj želodec?«

Prišel je na gastroskopijo, sestra pa ga je pripeljala na rektoskopijo.122

zaprtje. Po daljšem pogovoru je povedal, da mu je ob driski sosed svetoval, naj si zadnjik zamaši z dvema koruznima storžema, kar je bolnik ročno storil ... In profesor Zaveršnik jih je v dokaz prinesel shranjene v kozarcu s formalinom.

Portretna karikatura dr. Milana

Gorenška, delo karikaturista

Boruta Pečarja, objavljena v knjigi Boruta Pečarja in Zvonke

Zupanič Slavec »Podobe zdravnikov – malo za šalo, malo zares« (1999)

»Poslušaj svojega pacienta, on ti bo povedal svojo diagnozo.«

Sir William Osler (1849–1919)

Vodilni zdravniki in redni profesorji na področju gastroenterologije*

Prof. dr. Jože Satler (1919–1993), zdravnik, internist, gastroenterolog, začetnik gastroenterološke klinike v Ljubljani

Medicino je študiral v Beogradu in Ljubljani, kjer je leta 1947 diplomiral, specialistični izpit je opravil leta 1952, doktoriral pa je leta 1970. Izpopolnjeval se je v ZDA. V letih 1948–1954 je bil zaposlen na ljubljanski interni kliniki, v letih 1954–1963 je vodil interni oddelek v etiopski prestolnici Adis Abebi, od leta 1967 pa gastroenterološki oddelek ljubljanske interne klinike.

Bil je prvi predstojnik Gastroenterološke klinike UKC Ljubljana, ustanovljene leta 1971, in v letih 1979–1985 predstojnik Katedre za interno medicino MF UL. Od leta 1974 je predaval kot redni profesor na MF v Ljubljani.

Objavil je okoli 90 strokovnih člankov. Bil je član evropskega in svetovnega združenja gastroenterologov, od leta 1976 je bil častni član združenja internistov na Poljskem in od leta 1979 član mednarodne proktološke akademije.123

Prof. dr. Ivan Matko ml. (1919–1997), zdravnik, internist, gastroenterolog

Medicino je študiral v Ljubljani in Zagrebu, kjer je leta 1949 diplomiral. Doktoriral je leta 1975 na Medicinski fakulteti (MF) UL. Med leti 1970–1988 je vodil endoskopski oddelek gastroenterološke interne klinike UKC Ljubljana, od leta 1989 je bil redni profesor ljubljanske medicinske fakultete. Uvajal je nove diagnostične in terapevtske metode v gastroenterologijo, sodeloval je z mednarodno agencijo za raziskovanje raka v Lyonu in preučeval nastanek želodčnega raka v Sloveniji. Pripravil je dragoceno didaktično zbirko histoloških preparatov iz svoje prakse.124

* Za citiranost in bibliografijo glej Bio- bibliografije UL, SICRIS, COBISS, Biomedicina Slovenica in PubMed

Objavil je znanstvene in strokovne članke, strokovne monografije in poglavja v učbenikih. Bil je avtor priročnika »Dieta pri boleznih želodca in črevesja« (1978, 1983, 1986, 1992) in »Dieta pri jetrnih in žolčnih obolenjih« (1976, 1979, 1983, 1986, 1988).125, 126, 127

Prof. dr. Herbert Zaveršnik (1918–1999), zdravnik, internist, gastroenterolog Po diplomi iz medicine na beograjski Medicinski fakulteti leta 1942 je leta 1944 odšel v Bračičevo brigado. Bil je edini zdravnik v vsej diviziji in spomladi 1945 so ga imenovali za načelnika vseh partizanskih bolnišnic na Štajerskem.

Leta 1950 se je zaposlil v Splošni bolnišnici v Celju, kjer je delal do leta 1969, od 1956 kot vodja gastroenterološkega oddelka. Specializacijo iz interne medicine je opravil v Ljubljani, iz gastroenterologije in hepatologije pa v Londonu (1956). Doktoriral je na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 1963 in prav tam postal redni profesor leta 1979. V letih 1969–1988 je delal v Zdravilišču Rogaška

Gastroenterolog

prof. dr. Herbert Zaveršnik je zapustil imenitno biografijo »Spomini iz mojega sveta« (1996)

Prof. dr. Ivan Matko ml. (1919–1997) z gastrokamero

dr.

Prof.

Jože Satler (1919–1993)

RAZVOJ ENDOKRINOLOGIJE IN DIABETOLOGIJE

Endocrinology and Diabetology

bolezni tipa 2, od leta 2021 pa je odobren tudi za zdravljenje debelosti (FDA 2021, EMA 2022). Odobritev temelji na programu kliničnih raziskav, imenovanem STEP.93 Semaglutid izrazito upočasni pozno prebavno

obdobje praznjenja želodca po zaužitju standardiziranega trdnega testnega obroka hrane.94 Povzroča tudi slabosti in driske.

Razvoj klinične endokrinologije v Ljubljani

Pionir klinične endokrinologije pri Slovencih je prof. dr. Ljudevit Merčun. Leta 1948 je izdal učbenik »Klinika endokrinih žlez«. Do tragične smrti leta 1954 je to področje tudi predaval študentom medicine in medicinskim sestram ter vodil endokrinološko konziliarno delo na ljubljanski interni kliniki in drugih klinikah. Endokrinološke bolezni so takrat zdravili na internem oddelku v II. nadstropju stare interne klinike. Bolniki so prihajali s celotne Jugoslavije in se zdravili za boleznimi, kot so feokromocitom, adrenogenitalni sindrom, hirsutizem, XXI debelost 95 Merčunovo delo so nadaljevali internisti profesorji Bojan Varl (1920–2002), Stanislav Mahkota, kasneje Andreja Kocijančič in nasledniki Janez Preželj, Andrej Janež, Marija Pfeifer, Tomaž Kocjan in Mojca Jensterle Sever V petdesetih letih 20. stoletja so v Sloveniji na pobudo prof. Merčuna začeli biokemično testirati funkcijske sposobnosti nekaterih endokrinih žlez. S tedanjim asistentom Jožetom Satlerjem (1919–1993) so leta 1954 prvi v Jugoslaviji uvedli radioizotopsko diagnostiko ščitnice. Sodelovali so tudi s prof. dr. Antonom Peterlinom (1908–1993), tedanjim direktorjem Instituta »Jožef Stefan«, ki je priskrbel potrebne aparature in majhne količine radioaktivnega joda. Kljub težavnim razmeram in prostorski stiski ljubljanske interne klinike je stekla prva klinična radioizotopska študija na Slovenskem.96 Radioizotopske metode merjenja bazalne vrednosti hormonov in vrednosti po stimulaciji ali zavori izločanja so omogočile velik napredek klinične endokrinologije. Okoli leta 1960 so uporabljali biokemične metode za kvantitativno določanje kortikosteroidov v serumu in urinu. Obremenilni Thornov test z ACTH se je na Interni kliniki Kliničnih bolnic v Ljubljani uporabljal že od leta 1953. Najprej 4­urni, nato 48­urni test za določanje 17keto in 17­hidroksi steroidov (Cushingov sindrom, Addisonova bolezen, adrenogenitalni sindrom …). Leta 1972 so bili »XIV. Tavčarjevi dnevi« mdr. posvečeni tudi radioizotopski diagnostiki v endokrinologiji.97 Zaradi hitrega razvoja nuklearne medicine in temeljne obravnave bolezni ščitnice prav z nuklearnomedicinskimi metodami od leta 1968, ko se je osamosvojil oddelek za nuklearno medicino, poteka obravnavanje ščitničnih bolezni na enoti za nuklearno medicino. (Glej kirurško (2.) knjigo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, poglavje Razvoj nuklearne medicine.)

Navkljub zanimanju za endokrinologijo na Interni kliniki do konca šestdesetih let 20. stoletja ni bilo razmer za ustanovitev posebne hospitalne endokrinološke enote. Med endokrinološkimi boleznimi je v začetkih prevladovala tirotoksikoza in bolniki so se zdravili na vseh oddelkih interne klinike. Na že organiziran diabetološki oddelek so bili praviloma sprejeti bolniki z nanosomijo, XXI Hirsutizem je poraščenost moškega tipa pri ženskah.

hipogonadizmom, ekstremnim hirsutizmom, akromegalijo, pri čemer je bil namen hospitalizacij v prvi vrsti demonstracija teh bolezni pri kliničnem pouku. Leta 1968 so dogradili nadzidek v 3. nadstropju zahodnega bloka (B III) stare Interne klinike in ustanovili prvi endokrinološki oddelek, ki ga je vodila prim. Mira Rosina Klinična endokrinologija je bila takrat razdeljena v tri enote: na ščitnične bolezni, ki so jih obravnavali v okviru nuklearne medicine, endokrine bolezni trebušne slinavke, ki so jih obravnavali na diabetološkem oddelku, in na druge endokrinološke bolezni, ki so jih obravnavali na najmlajšem oddelku s »čisto« endokrinologijo. Poleg tega se je del endokrinologije razvijal tudi v okviru ženskih endokrinoloških bolezni na Ginekološki kliniki v Ljubljani. Začelo se je tudi obdobje hormonskega zdravljenja bolezni. Vsaka hormonska terapija se je začela v bolnišnici, stabilizacija in kontrola je potekala v ordinaciji in na polikliniki.

Ob dograditvi Kliničnega centra se je leta 1970 endokrinološki oddelek preselil v novo stavbo, pridobil najprej hospitalne prostore, kasneje pa še na Polikliniki prostore za pripadajočo ambulantno, takrat dispanzersko dejavnost. Leta 1977 se je Oddelek za endokrinologijo združil z diabetološkim oddelkom v klinično enoto za endokrinologijo in bolezni presnove. Takrat se je endokrinološki oddelek prepolovil in imel samo štiri bolniške sobe za bolnike z endokrinološkimi boleznimi.

Po letu 1978 so začeli uvajati funkcijske teste v sodelovanju s Kliniko za nuklearno medicino, ki je začela določati hormone. Zanje so se pojavili komercialni pribori. Med prvimi so bili kortizol, testosteron in ACTH. Klinično in raziskovalno so se začeli ukvarjati z boleznimi hipotalamusa, hipofize, nadledvičnice, moških gonad, debelostjo, boleznimi obščitnic, torej skoraj s celotno endokrinologijo, razen s tirologijo in ginekološko endokrinologijo. Sprva se je endokrinološki tim, predvsem pa prof. Andreja Kocijančič, ukvarjal v glavnem s hipogonadizmom, kasneje pa je prešel na androgenizacijo pri ženskah, vključno s hirsutizmom.

Endokrinološka ambulanta je začela delovati leta 1968 v prvem nadstropju Poliklinike in je bila do leta 1979 združena z diabetološko ambulanto. Leta 1975 je endokrinološka ambulanta delovala dvakrat tedensko dopoldne, popoldne pa je delovala ambulanta za hujšanje, ki jo je vodila dr. Marjeta Zorc. Leta 1979 so pridobili na Polikliniki trakt v pritličju in razvili močno ambulantno in dispanzersko dejavnost. Endokrinološka ambulanta je od takrat delovala štiri dni v tednu.98

Prof. dr. Andreja Kocijančič je s sodelavci endokrinologijo na Slovenskem razvijala v vidno subspecialistično stroko z obravnavo nove endokrinološke patologije: motenj hranjenja, debelosti, anoreksije in debelosti mladih, osteoporoze, bolezni obščitnic idr.

RAZVOJ NEFROLOGIJE Nephrology

Preglednica: Razvojni koraki v dializi v UKC Ljubljana

1974 prva konstrukcija AV fistule (H. Mulec);

1976 uvedeni femoralni katetri;

1978 prvi presadek iz politetrafluoroetilena (PTFE), uporabljen kot drugi najboljši žilni dostop (J. Drinovec);

1980 terapevtska centrifugalna izmenjava plazme, uvedeni subklavijski katetri;

1984 prva kontinuirana arteriovenska hemofiltracija (CAVH) pri odraslih;

1986 prva kontinuirana arteriovenska hemofiltracija (CAVH) pri novorojenčkih in majhnih otrocih, uvedli prostaciklin (Flolan) namesto heparina za bolnike s tveganjem za krvavitev;

1988 uvedli rekombinantni eritropoetin (rEPO) kot subkutano aplikacijo, uvedeni jugularni katetri;

1990 perkutano nameščeni katetri s silastično atrijsko manšeto, tunelirani perkutani katetri;

1993 uvedli regionalno citratno antikoagulacijo (4­% trinatrijev citrat);

1994 prešli na imunoadsorpcije, uvedli 4­% citrat kot raztopino za zapiranje katetrov;

2000 po pojavu čiste aplazije eritrocitov prešli na intravensko zdravljenje. Skupaj z rEPO so začeli za intravensko zdravljenje uporabljati ferrum sacharat;

2002 začetek ultrazvočno vodenih vstavitev katetrov.

Kronična peritonealna dializa

1970 organizirana v okviru Dializnega centra Ljubljana;

1983 začeli s kontinuirano ambulantno peritonealno dializo (CAPD);

1987 začeli z avtomatsko peritonealno dializo (APD);

1988 začeli z dvojnimi vrečkami;

1989 uvedli Icodextrin in Extraneal v vsakdanjo klinično prakso;

1990 organiziran nov Center za peritonealno dializo.

latentne kronične glomerulopatije in opredeljevati nejasno blago proteinurijo ali eritrurijo. Iz razmerja med količino glomerulnega filtrata in pretoka plazme (frakcija filtracije = FF) je bilo lažje sklepati, kje se vnetni bolezenski proces predvsem dogaja, ali v glomerulih ali v intersticiju.

Leta 1966 so v rutinsko funkcijsko metodo vpeljali merjenje klirensa endogenega kreatinina. Ta od bolnika zahteva le enkraten odvzem krvi in točno merjenje diureze. Le v posebnih primerih se za presojo manjših premikov v filtracijski sposobnosti lahko uporablja preiskava z izotopom kalcijevega etilendiamintetraacetata (EDTA).7

Na Interni kliniki UKC Ljubljana so leta 1963 začeli uvajati moderne funkcijske preiskave in ledvične punkcije (igelne biopsije, prof. dr. Saša Luzar prvo leta 1965).

Na pediatrični kliniki se ledvična biopsija izvaja od leta 1971. (Glej tudi poglavje o razvoju pediatrije v pediatrični (5.) knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.) Sprva so za odvzem tkiva uporabljali VimSilverman-Franklinovo iglo, kasneje pa Menghinijevo, s katero je punkcija enostavnejša, manj travmatizirajoča, stebriček tkiva je zadosten in je edina uporabna za

Razvoj hemodialize

Pionir nadomestnega ledvičnega zdravljenja pri Slovencih je prof. dr. Saša Luzar (1921–2008). Prve praktične napotke za delo z dializnim bolnikom je v poznih šestdesetih letih 20. stoletja prejel od nemškega zdravnika

ledvično punkcijo pri otrocih. Diagnostične, prognostične in terapevtske informacije, pridobljene s punkcijo, so zelo pomembne. Po statističnih podatkih pri več kot 1000 punkcijah, izvedenih na interni in pediatrični kliniki, ni prišlo do nobene večje krvavitve, ki bi terjala odstranitev ledvice (nefrektomijo) ali povzročila smrt bolnika.8

Ledvična biopsija je bila ledina, za nefrologa dvakrat tolikšna kot za patologa, in očitno je bilo, da terja zavzeto usposabljanje in tesno medsebojno sodelovanje klinike in patologa. Pomemben korak naprej je bil, ko so na Inštitutu za patologijo Medicinske fakultete v Ljubljani uvedli imunofluorescenčno metodo, ki je sčasoma postala rutinska dopolnjujoča bioptična preiskava, in ko so omogočili kasnejše elektronsko­mikroskopske analize vzorcev. Vrednost bioptične diagnostike se je s tem še povečala, možno je bilo diagnosticiranje IgA glomerulonefritisa. Na sestanku jugoslovanskih in nekaterih vidnih evropskih patologov leta 1977 je prof. dr. Dušan Ferluga preučil rezultate več kot 1000 ledvičnih biopsij, podal opredelitev glomerulopatij in izpostavil dejstvo, da v bioptični diagnostiki ne zaostajamo za vidnimi evropskimi nefrološkimi centri.9

prof. dr. Eberharda Heinzeja, pri katerem so se izobraževale tudi prve medicinske sestre, ki so delale na dializnem oddelku v Ljubljani. Prvo akutno hemodializo v Jugoslaviji je že leta

tivni način obravnave bolnikov s kronično ledvično boleznijo, ki predstavlja četrto možnost nadomestnega zdravljenja.108

Leta 2018 se je v centru zdravilo 68 bolnikov s kronično končno ledvično odpovedjo, od tega je bilo 55 hemodializnih bolnikov in 13 bolnikov s peritonealno dializo. V enoti so bili zaposleni trije zdravniki, osem di­

plomiranih medicinskih sester in štiri srednje medicinske sestre, dva zdravstvena tehnika in ena zdravstvena administratorka.109

Enoto so skozi čas vodili internisti: prim. Jurij Simoniti (1971–1998), prim. Bojan Vujkovac (1998–2021) in asist. dr. Marija Mravljak (2021–).

Zgodovina Fabryjeve bolezni v Sloveniji in Center za zdravljenje Fabryjeve bolezni v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec

Fabryjeva bolezen (FB) je redka, na X-kromosom vezana dedna bolezen. Sprememba genskega zapisa povzroči pomanjkanje encima alfa-galaktozidaza A, kar vodi do kopičenja maščobe, imenovane globotriaozilceramid, v različnih organih in tkivih. Posledično se že v otroštvu pojavijo zmanjšano potenje, hude bolečine v mišicah vseh udov (akroparestezije) in značilne kožne spremembe (angiokeratomi), največkrat okoli spolovila in popka. Kasneje se postopoma razvijejo znaki okvare srca in ledvic, pogoste pa so tudi zgodnje možganske kapi. Nezdravljeni moški imajo zelo slabo kvaliteto življenja, pomembno pa je skrajšano tudi njihovo preživetje, saj so umirali pri starosti 50 let. Klinična slika pri ženskih bolnicah je zelo heterogena zaradi inaktivacije kromosoma X, navadno pa so precej manj prizadete in tudi njihovo preživetje je precej boljše kot pri moških. Uvedba zdravljenja z nadomestnim encimom je močno spremenila naravni potek bolezni, a le, če se zdravljenje prične pravočasno. Zdaj imajo za zdravljenje na voljo poleg nadomestnega encimskega zdravljenja, ki poteka v obliki intravenoznih infuzij na 14 dni, tudi zdravilo v obliki tablet. Gre za t. i. šaperone, ki pa so primerni za zdravljenje le določenega tipa genskih sprememb.

Prvi primer bolnika s Fabryjevo boleznijo je v Sloveniji leta 1980 opisal prim. Risto Angelski, kardiolog iz Vojne bolnice v Ljubljani. Na podlagi ledvične biopsije je potrdil diagnozo pri vojaku iz Srbije. Prvega slovenskega bolnika sta diagnosticirala kardiolog prim. Franc Verovnik in dermatologinja dr. Jožica Kotnik iz SB Slovenj Gradec na podlagi tipičnih kožnih sprememb – angiokeratomov. Po presejanju družinskih članov tega bolnika so potrdili prisotnost bolezni še pri 19 članih družine. Kmalu so pričeli prihajati v bolnišnico tudi drugi bolniki iz vse Slovenije, ki so jim v naslednjih letih odkrili to bolezen. Razmere so se zelo spremenile z odkritjem zdravila v obliki nadomestnega encima. Z nadomestnim encimskim zdravljenjem so v Sloveniji začeli leta 2003, istočasno kot v ZDA. Za izjemno delo je zaslužen prim. Bojan

Vujkovac. Takrat je bilo v državi znanih že okoli 20 bolnikov iz treh družin, zdraviti pa so pričeli pet bolnikov. Do leta 2023 so v Sloveniji diagnosticirali 64 bolnikov (približno 40 žensk in 20 moških), kar uvršča našo državo med tiste, v katerih se bolezen pojavlja najpogosteje na svetu. Leta 2023 je živih 51 bolnikov in od tega se zdravi s specifičnim zdravilom 22 bolnikov.110 V prvih letih je bila diagnostika bolezni zelo otežena. Vzorce za encimsko in gensko analizo so pošiljali v tujino, na rezultate pa so čakali tudi po leto dni. Od leta 2008 so potrebne metode razvili v laboratoriju Pediatrične klinike UKC Ljubljana, ki sedaj izvaja kompletno diagnostiko. Poleg tega vzorce za presejanje in določitev posebnih specifičnih biomarkerjev pošiljajo tudi v referenčne evropske laboratorije v tujino. Zdaj je pot do diagnoze bistveno krajša, saj imajo potrebne izvide že v dveh tednih Spoznanje, da zdravljenje redke, multisistemske bolezni presega le aplikacije infuzij in je zato potreben sistemski in celovit pristop, je botrovalo k ustanovitvi nacionalnega Centra za diagnostiko in zdravljenje Fabryjeve bolezni v SB Slovenj Gradec leta 2004. V naslednjih letih je Center postal model za obravnavo bolnikov z redko boleznijo ne le v Sloveniji, ampak tudi v širšem mednarodnem prostoru. Skupaj z bolniki so že leta 2003 ustanovili Društvo bolnikov s Fabryjevo boleznijo, ki

Starejši (90. leta 20. stol.) in sodobni Center za dializo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec leta 2018 (vir: Splošna bolnišnica Slovenj Gradec)

Prim. Bojan Vujkovac vodi mednarodno šolo o Fabryjevi bolezni. V 15 letih obravnave je s sodelavci pridobil veliko izkušenj.

RAZVOJ REVMATOLOGIJE

Rheumatology

Prof. dr. Matija Tomšič in doc. dr. Žiga Rotar sta predlagala, utemeljila in pomagala pri razvoju aplikacije RheumaHelper, ki jo sedaj uporablja več kot 8000 revmatologov v več kot 110 državah. Aplikacijo je razvilo slovensko zagonsko podjetje Modra jagoda d.o.o. Avtorja skrbita tudi za sprotno posodabljanje aplikacije z novimi strokovnimi spoznanji.

merilu, spremljane z zelo pomembnimi objavami in pogosto citiranostjo.60

V drugem desetletju 21. stoletja se je oddelek kadrovsko okrepil, vendar bi bilo treba za normalno delovanje kliničnega oddelka pridobiti še kakšnega specialista revmatologije. Leta 2010 je bilo na oddelku 54 zaposlenih, od tega deset zdravnikov specialistov, sedem višjih

medicinskih sester, 15 srednjih medicinskih sester in 22 ostalih. V dnevni bolnišnici so obravnavali 892 bolnikov, med hospitaliziranimi pa 1463.61 Leta 2020 je imel oddelek 66 zaposlenih, od tega 12 zdravnikov specialistov, 2 specializanta, 10 diplomiranih in 14 srednjih medicinskih sester ter 34 drugih strokovnih in tehničnih sodelavcev.62

Laboratorij za imunologijo revmatizma v 21. stoletju

Laboratorij je po preselitvi v obnovljene prostore leta 2001 prerastel v moderen diagnostični in raziskovalni laboratorij, ki je vzpostavil številne strokovne povezave z evropskimi in drugimi tujimi laboratoriji. Deluje tudi na področju bazičnih raziskav in je učna baza za različne strokovne profile, vključno s specializanti revmatologije in medicinske biokemije. Specialni laboratorijski testi, ki jih izvaja, so nepogrešljivi pri rutinskem kliničnem delu in pri zapletenih diagnostičnih postopkih pri bolnikih z vnetnimi revmatskimi in s sistemskimi vezivnotkivnimi boleznimi.

Pod vodstvom dr. Tanje Kveder, ki je laboratorij vodila do leta 2015, so uvajali in sodelovali pri uvedbi in posodabljanju vseh pomembnih metod za rutinsko in za znanstvenoraziskovalno delo, vključno s predlogi za različne znanstvenoraziskovalne projekte in naloge v okviru izobraževanja mladih raziskovalcev na KO za revmatologijo. Dr. Kveder je na Revmatološki kliniki v Göteborgu na Švedskem uvedla metodo določanja protiteles proti znotrajceličnim antigenom 63

Med sodelavci laboratorija je na področju molekularnih mehanizmov avtoimunskih bolezni veliko prispeval tudi farmacevt prof. dr. Borut Božič. (Glej tudi poglavje Razvoj laboratorijskih dejavnosti v 3. knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.) Od začetka leta 2016 laboratorij vodi izr. prof. dr. Saša Čučnik, ki se največ ukvarja s sistemskimi avtoimunskimi boleznimi in nadaljuje vizijo dela svojih predhodnikov.64 Za dokaz različnih avtoprotiteles rutinsko uporabljajo

različne metode dela, protitočno imunoelektroforezo, različne teste ELISA, radioimunsko metodo, imunofluorescenčno mikroskopijo, črtno imunsko tehniko in v raziskovalne namene še imunsko pivnanje. Laboratorij pokriva področje diagnostike vnetnih revmatskih bolezni ter nekaterih drugih avtoimunskih stanj.

Število imunoseroloških preiskav ves čas strmo narašča, in sicer od 24.369 preiskav leta 2006 na 72.578 preiskav leta 2019. Laboratorij ne izvaja diagnostike samo za UKC Ljubljana (70 %, od tega 40 % za potrebe KO za revmatologijo), ampak tudi za zunanje naročnike iz zdravstvenih ustanov po vsej Sloveniji (30 %), občasno pa tudi iz držav nekdanjih republik Jugoslavije.65

V novih prostorih Laboratorija za imunologijo revmatizma, kjer so od leta 2001

tkiva, povečalo se je tudi število drugih bolnikov, njihova obravnava pa zahteva sodelovanje s funkcionalnimi enotami drugih internističnih oddelkov. Zaradi hitrega razvoja revmatologije je potreba po novih in večjih prostorih postajala vse večja in leta 2013 je oddelek po velikem angažmaju izr. prof. dr. Arturja Pahorja dobil nove, sodobno opremljene prostore v kleti nekdanje dermatološke stavbe. Prof. Pahor se je sicer znanstveno in publicistično ukvarjal z aterosklerozo in vnetnimi revmatskimi in sistemskimi avtoimunskimi boleznimi ter z metabolnim revmatizmom. Kot glavni raziskovalec ali soraziskovalec je sodeloval v več mednarodnih študijah zdravljenja revmatoidnega artritisa, ankilozirajočega spondilitisa in osteoartroze. S prihodom novih bioloških zdravil se je spremenila ne samo diagnostika, ampak tudi vodenje in spremljanje bolnikov, povečal pa se je tudi priliv bolnikov v revmatološko ambulanto. Novi ambulantni center tako omogoča nadaljnji razvoj revmatološke dejavnosti v severovzhodni Sloveniji in uspešnejšo oskrbo revmatskih bolnikov.99

Celje

V celjski splošni bolnišnici se je z revmatologijo začel ukvarjati internist Radoslav Komadina na začetku sedemdesetih let 20. stoletja v okviru odseka B splošnega internističnega oddelka. Leta 1975 je začela delovati revmatološka ambulanta in do leta 1994 je bil Radoslav Komadina edini specialist interne medicine, ki se je ukvarjal z revmatologijo in opravljal delo v tej ambulanti. V zgodnjih devetdesetih letih je ustanovil Društvo bolnikov in invalidov z revmatskimi boleznimi celjske regije

Z reorganizacijo bolnišničnih oddelkov leta 1994 je nastal samostojen revmatološki oddelek. Predstojnik oddelka je postal prim. Harry Strokol. Oddelek je imel 11 bolniških postelj, na njem sta bila zaposlena dva

Nova Gorica

V Splošni bolnišnici »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica se je leta 1974 v okviru internistične službe oblikoval revmatološko-hematološki odsek. Na njem sta delovala dva zdravnika specialista internista, vodila ga je Vlasta

Oddelek je imel leta 2020 29 bolniških postelj, letno so zdravili okoli 1200 bolnikov, ki so v povprečju ostali na bolnišničnem zdravljenju osem dni. Oddelek je imel zaposlenih pet zdravnikov specialistov, šest diplomiranih in 13 srednjih medicinskih sester in druge. Na voljo imajo možnost dnevnih in enodnevnih hospitalizacij. Na ta način zdravijo zlasti kronične bolnike s sistemskimi vezivnotkivnimi boleznimi in vaskulitisi (zdravljenje s citostatiki) ter bolnike s težjimi vnetnimi sklepnimi boleznimi (zdravljenje z biološkimi zdravili). Oddelčni zdravniki imajo za potrebe drugih oddelkov bolnišnice enkrat tedensko redno konziliarno službo. Na oddelku ves čas sledijo tokovom razvoja revmatološke in imunološke diagnostike in zdravljenja. Veliko pozornost posvečajo raziskovalnemu delu in svoje prispevke objavljajo v uglednih domačih in tujih strokovnih revijah.100

Po prof. dr. Ivanu Krampaču so oddelek vodili: v letih 1991–1999 prof. dr. Ivan Krajnc, v letih 1999–2013 prof. dr. Artur Pahor, od leta 2013 pa ga vodi prim. doc. dr. Iztok Holc.

zdravnika specialista. Leta 2001 je bil ponovno reorganiziran del internističnih oddelkov, tako da je revmatološki oddelek postal Odsek za revmatologijo v okviru Oddelka za sistemske in presnovne bolezni, zdaj Oddelek za angiologijo, endokrinologijo in revmatologijo. Število bolnišničnih postelj se je zmanjšalo na osem.101 Na njem se zdravijo bolniki z revmatskimi boleznimi v širšem pomenu besede. Specialistično oskrbo zagotavljajo za vso regijo s približno 270.000 prebivalci. Opravijo približno 2800 ambulantnih pregledov letno 102 Odsek za revmatologijo je po prim. Strokolu vodil revmatolog Dean Sinožić, zdaj ga vodi revmatologinja Sabina Škornik.

Kropej, ki jo je leta 1987 nasledil prim. Stane Zupančič, do leta 1992 edini zdravnik, ki se je ukvarjal z revmatskimi bolniki. V prvih letih so sprejeli okoli 80 bolnikov letno, največ zaradi revmatoidnega artritisa in revmatske vročine.

Leta 1992 se je po specialističnem izpitu iz interne medicine začela z revmatologijo ukvarjati Nataša Fikfak Leta 1998 je bil znotraj internistične službe ustanovljen Oddelek za hematologijo in revmatologijo, ki je imel 14 bolniških postelj. Tega leta je bila v revmatološko dejavnost vključena tudi ambulanta za osteoporozo. Od leta 2000 v okviru oddelka poteka tudi Šola osteoporoze.103 V drugem desetletju 21. stoletja je prišlo do reorganizacije bolnišničnih oddelkov, po kateri je nastal samostojen Odsek za revmatologijo, ki spada pod internistično službo. Ambulantna dejavnost poteka dvakrat na teden, za nujnejše primere je na voljo še tretja ambulanta, ki pa deluje dvakrat na mesec. Ambulantna dejavnost vključuje revmatološko ambulanto z revmatološkim UZ in ambulanto za sekundarno osteoporozo. V dnevni bolnišnici poteka aplikacija bioloških zdravil. Odsek vodi revmatolog Simon Bitežnik.104

Revmatološka ekipa Internega oddelka v Splošni bolnišnici Nova Gorica leta 2021. Od leve si sledijo revmatologi in zdravstveno osebje: Katarina Rustja, Nina Kulot, Nderim Arifi, Simon Bitežnik, Urška Komel, Katja Stopar in Nataša Fikfak (vir: SB Nova Gorica).

RAZVOJ HEMATOLOGIJE

Haematology

Del zaposlenih na Kliničnem oddelku za hematologijo v t. i. »modri coni« (levo), kjer se zdravijo hematološki bolniki, ki nimajo rakave bolezni, in tim oranžne cone oddelka, kjer zdravijo bolnike z akutno levkemijo in bolnike, zdravljene s presaditvijo kostnega mozga (leto 2019)

11 specializantov, 33 diplomiranih in 38 srednjih medicinskih sester ter 50 zaposlenih drugih profilov. V tem letu so zdravili 307 bolnikov z diagnozo rak. Imeli so 4500 aplikacij dragih zdravil.37

Zdravljenje

Prof. dr. Samo Zver se intenzivno ukvarja z zdravljenjem rakavih bolezni krvi z alogensko in avtologno presaditvijo krvotvornih matičnih celic, od leta 2018 pa je vodja umestitve projekta novega zdravljenja s celično terapijo CAR-T v Sloveniji.

s presajanjem kostnega mozga / krvotvornih matičnih celic

Leta 1958 je v Srbiji prišlo do nesreče v jedrskem reaktorju v Vinči pri Beogradu, po kateri so pet poškodovanih z radiacijskim sevanjem v Parizu zdravili s PKMC, eden je umrl.38 To je bil čas prvih poskusov, ena prvih uporab histokompatibilnostnega sistema HLA 39 Slovenski hematologi so od samega začetka tega načina zdravljenja sledili svetovnim trendom. Tako je leta 1960 prof. Bohinjec skupaj s profesorjema Mladenom Estom in Petrom Lenčetom (1910–1999) objavil eksperimentalno študijo o zdravljenju s presaditvijo suspenzije celic kostnega mozga pri miših, ki so imele kostni mozeg okvarjen z alkilirajočim agensom.40 V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja so v Sloveniji že začeli tudi s prvimi poskusi zdravljenja s presaditvijo kostnega mozga. Leta 1960 so opravili prvo eksperimentalno presaditev kostnega mozga v Mariboru (prof. dr. Milan Černelč s sodelavci), kasneje pa tudi posamezne v Slovenj Gradcu (prof. dr. Ivo Raišp

(1926–2009) s sodelavci), v Brežicah (dr. Herman Teppey (1923–2014) s sodelavci), na Jesenicah (prim. Primož Vidali in Miloš Pogačnik s sodelavci) in morda še kje.41 Navdušenje nad tem načinom zdravljenja je hitro zamrlo zaradi nerešljivih zapletov, predvsem reakcije presadka proti gostitelju. Znanstveno utemeljeno zdravljenje s presaditvijo se je ponovno pojavilo v sedemdesetih letih z odkritjem sistema HLA XI Presaditev kostnega mozga oziroma krvotvornih matičnih celic je postala metoda zdravljenja, ki je bistveno spremenila možnosti ozdravitve številnih bolezni, predvsem malignih krvnih bolezni, ki so bile pred tem praviloma neozdravljive.42 S sodobnim programom PKMC, avtologne in alogenske, so v nekdanji Jugoslaviji resno pričeli leta 1983 na Kliničnem centru Rebro v Zagrebu. Začetek dejavnosti je bil povezan z zagonom nuklearke v Krškem in treba je bilo organizirati medicinsko podporo ob morebitni radiacijski nesreči v nuklearki. Kljub prizadevanjem prof. Bohinjca, da bi transplantacijski center ustanovili v Ljubljani, je bil izbran zagrebški center. Tja so Slovence pošiljali do leta 1989. Posamezne bolnike z velikim tveganjem za zaplete

XI Angl. human leukocyte antigen

Prvi odvzem kostnega mozga v UKC Ljubljana 27. decembra 1988. Z leve si sledijo sodelujoči (brez nazivov): Urška Lunder, za njo Nena Šmuc, Ljubiša Lukić, Peter Černelč, Jožef Pretnar, Marija Mavsar in Dragica Arnol. Prva presaditev kostnega mozga 20. 1. 1989

hematologijo, na oddelku je osem bolniških postelj, namenjenih hematološkim bolnikom. Dnevna bolnišnica ima šest bolniških postelj za onkološke in hematološke bolnike. V dnevni bolnišnici in na oddelku opravljajo tudi invazivno diagnostiko, kot so citološke punkcije in biopsije kostnega mozga. Na področju hematologije op-

Nova Gorica

V Bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici sta se začela s hematologijo in transfuziologijo ukvarjati Vida Kropej in prim. Stane Zupančič. Za njim je prevzela vodenje prim. Nataša Fikfak. Delo poteka v sklopu internega oddelka na odseku za hematologijo in onkologijo, v specialistični hematološki ambulanti, ambulanti za aplikacije zdravil in ambulanti za punkcije in biopsije

Druge slovenske bolnišnice

Na Ptuju je delal na hematološkem odseku doc. dr. Jože Neudauer, kjer so se hematologi tudi srečevali na sekcijskih srečanjih, v Murski Soboti pa se je s hematologijo začela ukvarjati Ivana Kološa 96 V Novem mestu se je s hematologijo organizirano začela ukvarjati Marija Čeh. V Slovenj Gradcu se je med prvimi ukvarjal s hematologijo prof. dr. Ivo Raišp, kasneje je prevzela vodenje hematološke dejavnosti Irena Umek Bricman. V Brežicah se je s hematologijo že v šestdesetih letih začel ukvarjati prim. Herman Teppey (1923–2014). Specialistično ambulantno

Zdravstvena nega v hematologiji

Bolniki z boleznimi krvi in krvotvornih organov so od nekdaj potrebovali veliko specifične zdravstvene nege, ki je strokovno zahtevna. Skozi čas se je spreminjala glede na razvoj hematologije in hematološke onkologije, vse uspešnejših zdravil in različnih modernejših pripomočkov za zdravstveno nego. V temeljnih potezah ima hematološka medicinska sestra težko nalogo, da profesionalno opravi zahtevno in pogosto tudi čustveno obremenjujočo oskrbo bolnika. Zahtevnejša dela, ki jih obvladuje medicinska sestra / zdravstvenik v hematologiji, so: odvzem krvi, aplikacija terapije (citostatikov in drugih zdravil), pomoč pri posegih, kot so lumbalna in plevralna punkcija,

ravljajo vso diagnostiko krvnih bolezni in večino njih, z izjemo akutnih levkemij in visokomalignih limfomov, tudi zdravijo. Letno na bolnišničnem oddelku zdravijo približno 1300 bolnikov in opravijo okoli 3500 ambulantnih pregledov. Oddelek vodi onkologinja Albina Rezar Planko 94

kostnega mozga. Opravljajo diagnostiko in zdravljenje hematoloških bolezni in paliativno oskrbo bolnikov s hematološkimi in onkološkimi boleznimi. Aktivno se vključujejo tudi v konziliarno dejavnost tako hematoloških bolezni kot tudi drugih malignih bolezni. Vodja odseka je dr. Mojca Humar 95

dejavnost zdaj opravlja prim. dr. Joško Vučković V vseh teh ustanovah izvajajo hematološko dejavnost tako na oddelkih kot ambulantno. Zdravijo s kemoterapijo, biološkimi zdravili in transfuzijami pripravkov iz krvi, izvajajo pa tudi zdravstveno vzgojo.

Tudi v bolnišnicah v Izoli in na Jesenicah izvajajo ambulantno in delno bolnišnično zdravljenje večine krvnih bolezni, vključno s kroničnimi levkemijami in sorodnimi boleznimi.

bronhoskopija in biopsija kostnega mozga, asistenca pri klasičnem odvzemu kostnega mozga, naročanje in aplikacija krvi in njenih derivatov, zdravstvena nega bolnikov z reakcijo presadka proti gostitelju (GvHD) in bolnikov, zdravljenih s CAR-T, izobraževanje in psihična pomoč bolnikom in njihovim svojcem.97

Hematologija pokriva zelo širok spekter bolnikov. Njene najbolj znane veje so levkemija, hemofilija in transplantacija kostnega mozga. Izkušnje so pokazale, da ima področje zdravstvene nege bolnika z boleznimi krvi in krvotvornih organov, pa naj bo to otrok ali odrasli, toliko posebnosti, da zahteva usmerjeno in načrtovano izobraževanje in usposabljanje zaposlenih. Posebnosti v zdravstveni negi hematološkega bolnika so bile razlog za pobudo iniciativnega odbora za ustanovitev hematološke sekcije, ki je nastala leta 1995 in od tedaj organizira strokovna srečanja, predavanja, učne delavnice in okrogle mize, na katerih izobražuje profile, ki delujejo na področju hematološke zdravstvene nege. Že leta 1996 je na Hematološki kliniki in Hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike KC Ljubljana potekalo funkcionalno izobraževanje iz teoretičnega in praktičnega pouka s področja zdravstvene nege v hematologiji.98

Medicinska sestra mora znati posebej skrbno ravnati s krvjo in krvnimi pripravki, zagotoviti ustrezen transport krvnih pripravkov iz transfuzijskih enot in pripraviti krvne komponente za uporabo. Posebna pozornost mora biti namenjena preprečevanju napak v praksi in dejavnikov tveganja. Pri zdravljenju s krvnimi pripravki sodelujeta

Funkcionalno izobraževanje na Kliničnem oddelku za hematologijo

leta 1996

RAZVOJ GERIATRIJE

Geriatrics

skih regijah, kar pomeni tudi velik izziv, da se poenotijo prakse, smernice in priporočila za diagnostično obravnavo in zdravljenje demence.23 (Glej tudi poglavje Razvoj psihiatrije v tej knjigi in Razvoj nevrologije v 3. knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.)

Najpogostejši vzrok smrti in sprejema v bolnišnico zaradi poškodbe so padci: leta 2010 je bilo v Sloveniji zaradi padca v letu dni sprejetih okoli 5460 bolnikov, starejših od 65 let, pri 39 % je bil vzrok zlom kolka. Letno pade vsaka tretja oseba, starejša od 65 let, in leta 2010 je zaradi padca osebnega zdravnika obiskalo 70 bolnikov na 1000 prebivalcev. Pri starejših je pogosta tudi t. i. polifarmacija; gre za hkratno uporabo več zdravil, različne definicije pa predlagajo različno število zdravil (več kot 3, 5, 9 zdravil dnevno). Leta 2010 je bilo zavarovancev, starejših od 64 let, ki so jemali vsaj šest zdravil, 35 %, 0,7 % jih je prejemalo 15 ali več zdravil. Večje število zdravil lahko predstavlja večje tveganje za napačno uporabo in neželene učinke, zato pri vodenju farmakoterapije sodeluje klinični farmacevt 24

Zboleli starostniki so bili recimo v sedemdesetih letih 20. stoletja hospitalizirani na internih oddelkih, kjer so tudi umrli, če je bila narava bolezni taka. Svojci so jih jemali pred smrtjo domov, naravni konec bolezni pa je bil pogost, ker ni bilo tako številnih diagnostičnih in terapevtskih možnosti kot zdaj. (doc. dr. Dušan Andoljšek)

Z naraščanjem starejše populacije pridobiva večji pomen tudi zobozdravstvo starejših – gerontostomatologija. Ukvarja se s patologijo in zdravljenjem ustne sluznice, obzobnih tkiv in zob. Poleg tega preučuje pogostost bolezni ustne votline pri starejših, se ukvarja z zdravljenjem zobnega kariesa, protetičnimi problemi, implantologijo, parodontozo in boleznimi ustne sluznice starejših. Ukvarja se tudi s kroničnimi sistemskimi boleznimi ter preučuje vpliv bolezni zob in obzobnih tkiv na sistemsko zdravje. Nekateri starejši lahko sami obiščejo zobozdravnika, taki so funkcionalno neodvisni, nekateri pa pri obisku zobozdravnika potrebujejo pomoč; to so oslabeli starejši, ki lahko še opravljajo osnovne življenjske funkcije, in funkcionalno odvisni starejši, ki potrebujejo tudi pomoč pri umivanju zob. O ustnem zdravju starejših v Sloveniji imamo malo epidemioloških podatkov. Nekaj jih

Zbornik konference »Geriatrija in zdravstvena gerontologija v slovenskem prostoru« (2011)

prikazuje publikacija »Oralno zdravje v Sloveniji« (1995), ki povzema tudi izsledke »Mednarodne raziskave oralnega zdravja starostnikov« (1990) in »Periodične obdobne raziskave oralnega zdravja določenih starejših skupin slovenske populacije« (1993).25 (Glej tudi 3. knjigo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, poglavje Razvoj zobozdravstva.)

Medicinska geriatrična obravnava ostaja v Sloveniji pereč problem; podatki Psihiatrične klinike Ljubljana za leto 2015 (med januarjem in novembrom) so npr. pokazali, da je bila povprečna pričakovana čakalna doba za geriatrično ambulanto Centra za klinično psihiatrijo kar 193 dni.26 Trenutno stanje kaže na potrebo po izboljšanju veščin in oblikovanju struktur za izobraževanje in izvedbo aktivnosti na področju geriatrične medicine.27

Staranje prebivalstva v razvitih industrijskih državah je pojav, ki nastopi v 20. stoletju in spodbuja iskanje ustreznih rešitev in spreminjanje odnosa družbe, strokovnjakov in politikov do staranja. Naraščajoče število starejših v družbi vodi do nujnih družbenih, gospodarskih in političnih sprememb. Mlajši se bodo morali naučiti živeti ob starejših, jih razumeti, za starejše bo treba načrtovati različne izdelke in storitve. Vse več ljudi v visoki starosti ne bo moglo v oskrbovane in socialnovarstvene zavode in bodo ostali v domačem okolju, kjer bo treba poskrbeti za zadostno podporo za dostojno življenje. Zagovorniki »skupnostne geriatrije« menijo, da je to najboljši način za usklajevanje dolgotrajne učinkovite rehabilitacije starejših ljudi namesto krajših intenzivnih bolnišničnih zdravljenj.

Razvoj gerontologije in geriatrije v Sloveniji

Skrb za starejše ima na Slovenskem več kot stoletno tradicijo, saj segajo prvi organizirani poskusi ustanavljanja humanitarnih zavodov v začetek 20. stoletja. Z njimi so hoteli poskrbeti predvsem za socialno ogrožene starejše prebivalce, ki so pred tem večinoma pristajali v hiralnicah.28

V Sloveniji se je zanimanje za geriatrijo začelo že kmalu potem, ko se je po letu 1945 v Veliki Britaniji oblikovala sodobna geriatrija. Organizirano in načrtno so se problematike geriatričnih bolnikov lotili v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je s porastom starejših prebivalcev in starejših bolnikov uveljavljalo integrirano reševanje njihovih zdravstvenih in socialnih problemov 29 Internist prof. dr. Bojan Accetto je bil prvi, ki je začel razmišljati

o novi smeri v interni medicini – gerontologiji. Poleg medicinskih vidikov je zagovarjal tudi njene socialne vidike in se zavzemal za povezovanje različnih ved in strok v skrbi za stare ljudi.30 Leta 1961 se je na njegovo in na pobudo upravnikov domov za starejše porodila ideja o ustanovitvi inštituta za gerontologijo. Ustanova naj bi povezovala različne medicinske, socialne in druge dejavnosti za starejše. Nad projektom je izjemno angažirano in z brezmejno predanostjo bdel dr. Bojan Accetto, ki si je prizadeval, da bi se starejši bolniki zdravili na oddelkih, kjer bi bili glede na druge bolnike enakovredno obravnavani.31 Leta 1966 je bil z njegovo veliko prizadevnostjo v Ljubljani ustanovljen Inštitut za gerontologijo in

RAZVOJ TOKSIKOLOGIJE

Toxicology

»Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja«, 2017

Delovna skupina Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) za oceno tveganja kemijskih dejavnikov iz okolja na strokovni ekskurziji v Zgornji Mežiški dolini leta 2019. Od leve stojijo Marjana Simetiger, dr. Viviana Golja, prim. dr. Lucija Perharič, dr. Tanja Fatur, doc. dr. Vladka Lešer, Neda Hudopisk, čepita mag. Matej Ivartnik in Helena Pavlič (Vir: L. Perharič).

in prodaja kot gradbeni material. Mletje in transport jalovine še vedno pomembno prispevata k izpostavljenosti svincu pri lokalnih prebivalcih, posebej otrocih.27

Od leta 2017 je NIJZ tudi nacionalno vozlišče za HBM v sklopu evropskega raziskovalnega projekta »Evropska pobuda za humani biomonitoring«28 in od 2022 nacionalno vozlišče »Partnerstva za oceno tveganja zaradi izpostavljenosti kemikalijam«. Posebno pozornost posvečajo ozaveščanju splošne in strokovne javnosti. V sodelovanju z Uradom RS za kemikalije in Zavodom RS za šolstvo organizirajo redna letna srečanja »Kemijska varnost« in predavanja o varni uporabi kemikalij na osnovnih in srednjih šolah.III Učijo tudi na številnih nacionalnih in mednarodnih strokovnih tečajih in v sklopu dodiplomskih in podiplomskih programov na slovenskih visokih šolah in univerzah.

Toksikovigilanca pomeni procese zaznavanja in spremljanja toksikoloških nevarnosti in tveganj, ozaveščanje ter uvajanje ukrepov za zmanjševanje tveganj.

Na tem področju na NIJZ deluje prim. dr. Lucija Perharič, zdravnica, internistka, pri EUROTOX registrirana toksikologinja (ERT)IV in sodelavka kraljevega kolegija zdravnikov (FRCP-UK)V s 35-letnimi kliničnimi,

III Začetek te dejavnosti je v začetku 21. stoletja koordinirala biologinja izr. prof. dr. Katarina Černe z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo MF UL.

IV Angl. European Registered Toxicologist

V Angl. Fellow of the Royal College of Physicians-UK

NIJZ Centralna enota v Ljubljani leta 2019. Od leve zadaj stojijo: dr. Tanja Fatur, doc. dr. Vladka Lešer; v sredini Mateja Bolčič Tavčar, dr. Stanka Kirinčič, dr. Urška Blaznik, spredaj dr. Viviana Golja, prim. dr. Lucija Perharič.

Prim. dr. Lucija Perharič s predstavitvijo prvotnega nacionalnega programa humanega biomonitoringa na mednarodni konferenci v Berlinu, 2010 (vir: Lucija Perharič)

strokovnimi, raziskovalnimi in pedagoškimi izkušnjami na področjih splošne, interne in urgentne medicine, klinične toksikologije in klinične farmakologije ter preučevanja vplivov fizičnega okolja na zdravje.VI Leta 1999 se je po vrnitvi iz Anglije zaposlila na Centru za zdravstveno ekologijo Inštituta za varovanje zdravja, kjer je vzpostavila in razvijala ocenjevanje škodljivosti kemijskih dejavnikov iz okolja in javnozdravstvene vidike toksikovigilance. Bila je pobudnica in soavtorica prvotnega predloga nacionalnega humanega biomonitoringa kemikalij. Prim. dr. Perharič je nacionalna predstavnica v globalni mreži za oceno tveganja ravnanja s kemikalijami, ki deluje pri SZO.29

VI Za delo na projektu »Toxicological problems resulting from exposure to traditional remedies and food supplements« pod vodstvom prof. Virginie Murray je 1993 prejela nagrado fundacije Rank Prize

Razvoj klinične toksikologije v Sloveniji

Center za zastrupitve / Center za klinično toksikologijo in farmakologijo

Zametki Centra za zastrupitve v UKC Ljubljana segajo v leto 1958, ko je v okviru Internistične prve pomoči (IPP) na Polikliniki deloval tudi manjši hospitalni oddelek Leta 1963 je vodstvo IPP in hospitalnega oddelka prevzel zdravnik Fedor Krejči (1926−2004). V istih prostorih Poliklinike je leta 1966 nastala Služba za urgentno medicino in toksikologijo. S selitvijo te službe v prostore no-

vozgrajenega Kliničnega centra Ljubljana leta 1973 je bil ob IPP uradno ustanovljen tudi samostojen Center za zastrupitve Pobudnik in prvi predstojnik je bil prim. Fedor Krejči, podprl ga je tudi Inštitut za sodno medicino MF UL, katerega predstojnik je bil takrat akad. Janez Milčinski. Ustanovitev Centra je zahteval tudi takratni Zvezni sekretariat za zdravstvo. Center je sprva deloval v okviru, po

RAZVOJ KLINIČNE PREHRANE

Clinical Nutrition

Cristoph Wilhelm Hufeland (1762–1836), nemški zdravnik, specialist socialne medicine in ljudski prosvetitelj, in naslovnica njegove knjige »Makrobiotika ali umetnost podaljšanja človekovega življenja«, prva izdaja 1796 (vir: Wikipedia)

Logotip Evropskega združenja za klinično prehrano in metabolizem (European Society for Parenteral and Enteral Nutrition)

Ugledna stanovska revija o klinični prehrani Clinical Nutrition izhaja od leta 1981

Razvoj področja klinična prehrana

Stroke se čez čas spreminjajo, prihaja do novega znanja, ki je temelj za nove medicinske koncepte. Prehrana je bila za človekovo zdravje in dobro počutje od nekdaj zelo pomembna. Če je bila dietetika še nedavno veda, ki je v zdravstvu veljala za temelj zdravega prehranjevanja, je v devetdesetih letih 20. stoletja prišlo do premikov in delitve področja prehrane človeka na dve področji: preventivna prehrana in klinična prehrana. Preventivna prehrana temelji na spoznanjih epidemioloških raziskav in povezuje parametre zdravja s prehranskimi dejavniki pri različnih populacijah. Klinična prehrana pa predstavlja klasično medicinsko stroko, ko je za prehranski ukrep (preventiven ali terapevtski) praviloma potrebna poprejšnja individualna prehranska obravnava. Do razvoja področja klinične prehrane so pripeljala spoznanja, da se pri številnih boleznih spremeni presnova in velikokrat tudi delovanje prebavil. To vodi do bolezenskih stanj, ki se ne zdravijo z načini prehranjevanja, ampak je treba razumeti patofiziologijo dogajanj v presnovi pri določenih bolezenskih stanjih in temu ustrezno načrtovati prehransko strategijo vnosa energije in posameznih hranil.17

prevedel in v samozaložbi leta 1864 izdal domoljubni zdravnik, delujoč v Mariboru, dr. Matija Prelog (1813–1872). Christoph Wilhelm Hufeland (1762–1836) je bil nemški zdravnik, naturopat in prosvetitelj, ki je spoznal pomen zdravega življenja za njegovo dolgost, ob tem pa ohranjanje bistre glave in veselega srca.16

Motnje prehranjenosti predstavljajo posamezna bolezenska stanja, vendar se pri posamezniku pogosto diagnosticira več teh motenj. Različne motnje prehranjenosti so v različnih oblikah neredko spremljevalke akutnih in kroničnih bolezenskih stanj ali pa pripomorejo k boleznim različnih organov in organskih sistemov (npr. podhranjenost, debelost, pomanjkanje različnih vitaminov itd.).18

Na področju intenzivne medicine, torej pri zdravljenju kritično bolnih, predstavlja podhranjenost, vključujoč akutno odpoved prebavil, četrti najpomembnejši vzrok za težko bolezensko stanje, takoj za boleznimi srca, pljuč in ledvic.19

V Evropi se znanstveno področje klinične prehrane razvija predvsem v okviru strokovnega združenja Evropsko združenje za klinično prehrano in metabolizem (ESPEN),II ki je bilo ustanovljeno leta 1979. Najprej se je imenovalo Evropsko združenje za parenteralno in enteralno prehrano, nato se je v prvih letih 21. stoletja preimenovalo, a obdržalo enako kratico. Združenje od začetka vsako leto organizira mednarodni kongres – do leta 2024 se jih je zvrstilo 45. Od leta 1981 združenje izdaja strokovno revijo Clinical Nutrition 20

Hkrati so se razvila nova spoznanja o motnjah prehranjenosti in s prehranjenostjo povezanih stanjih, ki so podlaga za razvoj konceptov, na katerih temeljijo diagnostični kriteriji in sodobna terminologija teh bolezenskih stanj. Najbolj pogoste in patofiziološko zelo kompleksne so različne oblike podhranjenosti (energijska, beljakovinska, posamezna mikrohranila in motnje elektrolitov).

II Angl. European Society for Parenteral and Enteral Nutrition

Razvoj področja prehrane človeka v medicini na Slovenskem

Pomena prehrane in njenega vpliva na zdravje in dobro počutje so se tudi pri nas tako laiki kot zdravstveno izobraženi od nekdaj zavedali. Ljudska spoznanja so bila vodilo, neredko pa je pomanjkanje hrane bilo tisto, ki je pogojevalo način prehranjevanja. Večinoma so se ljudje hranili z lokalno in sezonsko hrano, neredko pa je (do srede 20. stoletja) vladala tudi lakota. Stanja podhranjenosti slovenskega naroda se je zelo zavedal vodja snovanja javnega zdravstva na Slovenskem, zdravnik higienik dr. Ivo Pirc (1891–1967). Bil je sodelavec prof. dr. Andrije Štamparja (1888–1958), ki je bil utemeljitelj javnega zdravstva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) po razpadu avstrijske monarhije (1918), ideolog zdravstvenih domov ter iniciator nastanka prvega Higienskega zavoda v Sloveniji, ustanovljenega 1923 v Ljubljani. Vodstvo tega je prevzel zdravnik higienik dr. Ivo Pirc (1891–1967), ki je z željo po izboljšanju slabega zdravstvenega stanja prebivalstva naredil prvo prehransko znanstveno raziskavo pri nas, in sicer v Beli Krajini »Naklo-Rodine: monografija belokranjske vasi: študija o prehrani kmetskega prebivalstva«, ki je izšla pri Higienskem zavodu leta 1945. Je dragocena

Naslovnica prve slovenske prehranske in epidemiološke znanstvene monografije dr. Iva Pirca: »Naklo-Rodine: monografija belokranjske vasi: študija o prehrani kmetskega prebivalstva«, 1945.

Osebje Inštituta za biokemijo in molekularno genetiko poleti 2024

(2022–2025), katerega cilj je podpreti razvoj in uporabo inovativnih zdravstvenih storitev za večjo varnost bolnikov in njihovo opolnomočenost za aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja, še zlasti, ko gre za sočasno zdravljenje z več zdravili.46

Novo generacijo genetičark predstavljajo: biologinja izr. prof. dr. Nataša Debeljak, ki analizira vzročne različice z metodo tarčnega NGS pri družinski eritrocitozi ter ge-

nomske in biološke označevalce pri makularni telangiektaziji tipa 2, mikrobiologinja izr. prof. dr. Petra Hudler, ki raziskuje molekularnogenetske mehanizme na področju adenokarcinoma želodca in raka glave in vratu ter molekularna biologinja, viš. znan. sodelavka dr. Mirjana Liović, ki raziskuje molekularne mehanizme in celične modele iPSC pri redki bolezni bulozni epidermolizi tipa simpleks

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo MF UL

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo v svojem strokovnem in raziskovalnem delu po svojem notranjem programu sledi razvoju sodobne genetike in genskemu inženiringu na ravni mikrobov in virusov. Uporabni medicinski genetiki so se približale njihove raziskave zlasti na področju virusa humanega papiloma (HPV) in v zvezi s kancerogenim potencialom nekaterih njegovih skupin. Tudi dermatovenerologi, npr. prof. dr. Aleksej Kansky

Inštitut za patologijo MF UL

V letu 1995 je Inštitut za patologijo ustanovil svoj oddelek za molekularno genetiko, ki ga je dolga leta vodil kemik prof. dr. Damjan Glavač. Laboratorij se je uveljavil tako v domačem kot tudi mednarodnem merilu in je vključen v pomembne domače in mednarodne raziskovalne projekte na področju medicinske molekularne genetike. Med njimi izstopajo: vloga prenašalcev ABC pri človeških boleznih, pomen onkogenov in tumor supresorskih genov v molekularni onkologiji in genska terapija cistične fibroze ter genetika astme in alergijskih bolezni. V letih 1992–1993 je dr. Glavač sodeloval v med-

Inštitut za sodno medicino MF UL

(1925–2015), so se zavzeli za sodelovanje z raziskovalci na področju molekularne genetike, saj so številne dedne bolezni, zlasti keratodermatoze, populacijsko in tudi diagnostično na področju molekularne biologije v naši populaciji še neraziskane.47 (Glej 3. knjigo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, poglavje Razvoj mikrobiologije in imunologije.)

narodni skupini, ki je identificirala prvi tumor zavirajoči gen (antionkogen).48 Z njim je sodelovala Metka Ravnik Glavač, ki je na Inštitutu za biokemijo MF raziskovala mutacije v genih bolnikov s cistično fibrozo. V nadaljevanju teh raziskav na Nacionalnem inštitutu za raka v Marylandu, ZDA je našla nove polimorfizme in mutacije, specifične za slovensko populacijo, kar je pomembno za prenatalno diagnostiko.49 Od leta 1999 je Inštitut nosilec raziskovalnega programa »Patologija in molekularna genetika«. (Glej tudi 3. knjigo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, poglavje Razvoj patologije.)

Inštitut za sodno medicino ima na področju uporabne medicinske genetike tudi razmeroma dolge korenine, ker je že v poznih petdesetih letih 20. stoletja uporabljal serološke metode krvnih skupin za izključitev očetovstva Za razpoznavanje trupel in organskih madežev, vzorcev in bioloških sledi ima Inštitut od leta 1996 tudi laboratorij za molekularno genetiko, ki ga od leta 2010 vodi biologinja izr. prof. dr. Irena Zupanič Pajnič. Osvojili so vse sodobne tehnologije analitike jedrne in tudi mitohondrijske DNK za njihovo strokovno kompetentnost. V laboratoriju izvajajo molekularnogenetske preiskave za različne naročnike (zdravstvene ustanove, sodišča, zasebne zahteve

RAZVOJ URGENTNE MEDICINE IN NUJNE MEDICINSKE POMOČI

Emergency Medicine

BIS DAT, QUI CITO DAT. Kdor hitro da, dvakrat da.

Avtorica se zahvaljuje osrednjemu sodelavcu in recenzentu tega poglavja urgentnemu zdravniku mag. Mitji Mohorju

Predbolnišnična NMP Celje

Prvo reševanje anesteziranega in umetno ventiliranega pacienta z višine z gasilsko reševalno platformo. Poleg pacienta sta na fotografiji Matej Mažič in Milan Kroflič (vir: Matej Mažič).

Organizacija službe NMP v Zdravstvenem domu Celje se je začela leta 1985, ko so se dežurni zdravniki začeli usposabljati za urgentno medicino. Šlo je za trimesečno osnovno teoretično in praktično usposabljanje oziroma seznanjanje s problematiko. Uradno je bila služba ustanovljena marca 1986. Takrat je bila izvedena prva nujna intervencija na terenu z ekipo NMP in namenskim reševalnim vozilom v Sloveniji. Za ustanovitelja velja prim. Andrej Žmavc, ki je službo vodil do leta 2010. Sledil je nakup vozila, ki pa je imelo nameščeno le ogrodje za nosila in jeklenko s kisikom, vse drugo pa so morali izdelati posebej. Prvo specialno urgentno vozilo so dobili šele leta 1990 52 Pomembna je bila priprava obrazca (1986) oziroma dokumenta o poteku intervencije XI Obrazec je služil kot dokumentacija o intervenciji, opomnik o potrebnih in opravljenih ukrepih, kot razširjena napotnica in kot podatkovna baza. Podatke iz dokumentov je v računalniški program, narejen posebej za urgenco, vnašal samo prim. Andrej Žmavc, da so bili vsi potrebni podatki enotno vneseni in je bila možna kasnejša statistična obdelava podatkov in verodostojnost rezultatov. Gre verjetno za prve računalniške podatke o neposrednem medicinskem ukrepanju v osnovnem zdravstvu in edine podatke, ki so jih lahko uporabljali doma in v tujini. Program je najprej deloval na osrednjem računalniku Razvojnega centra v Celju, po letu 1990 pa so dobili programe, ki so omogočali hitrejše vnašanje podatkov, tudi iz prostorov službe NMP. Leta 1988 je bil v Zdravniškem vestniku objavljen prvi članek s podatki in rezultati dela predbolnišnične službe NMP v Sloveniji.53

Ob ustanavljanju urgence v Celju je prišlo tudi do sprememb v sestavi ekipe NMP. Uvedli so dodatno dežurno mesto za zdravnika in zdravstvenega tehnika ter tako postali prvi v Sloveniji s 24-urno neprekinjeno NMP z ekipo zdravnika in od leta 2001 dveh medicinskih tehnikov po načelih vodilnih urgentnih služb po svetu.XII Sprva je v službi NMP Celje sodelovalo 27 zdravnikov, kasneje se je število zdravnikov skrčilo na 10 do 12 in tako je ostalo vrsto let.

XI Dokument je vseboval podatke o časovnem poteku intervencije, bolnikovih življenjskih funkcijah in o vseh izvedenih ukrepih na terenu.

XII Sprva so ekipo sestavljali zdravnik, zdravstveni tehnik in voznik s tečajem PP.

Uporaba prenosnega urgentnega ultrazvoka v reševalnem vozilu Enote NMP Celje pri življenjsko ogroženem pacientu (vir: Matej Mažič)

Celjska ekipa NMP je bila v letih 2018 in 2019 najboljša na tekmovanju ekip nujne medicinske pomoči na Rogli (foto: Jernej Jeromel)

Anita Jagrič Friškovec (vir: osebni arhiv)

Služba NMP v Celju je kot prva uvedla številne novosti pri medicinskih postopkih na terenu in pri organizacijskih rešitvah. Številni posegi v NMP na terenu so bili dokumentirano opravljeni prvič v Sloveniji. Že prvo leto so bili na terenu opravljeni številni posegi, ki so do tedaj veljali za bolnišnične – nastavitev venskega kanala, uporaba monitorja, umetna ventilacija z masko, stisi prsnega koša, celotno oživljanje z defibrilacijo in intubacijo,XIII uvedba anestetikov in mišičnih relaksantov pri urgentni intubaciji. Od oktobra leta 1997 so izvajali trombolitično terapijo pri srčnem infarktu in pri masivni pljučni emboliji kot prvi in edini v Sloveniji, vse do uvedbe sistema obravnave akutnega koronarnega sindroma s primarnimi transporti v enote interventne kardiologije v Ljubljani in Mariboru, deloma pa tudi v Celju.54, 55, 56

Leta 2006 so na terenu pričeli uporabljati neinvazivno umetno ventilacijo z masko CPAP. V enoti so od začetka redno izvajali interne praktične vaje iz oživljanja in drugih urgentnih postopkov. V letu 2007 je bil narejen osnutek opreme prikolice za množične nesreče, ki je bila kasneje prva v Sloveniji v Celju tudi realizirana (Matej Mažič).

Leta 2007 so izvedli reševanje anesteziranega in umetno ventiliranega bolnika z višine z gasilsko reševalno platformo.57

Leta 2010 je NMP Celje pridobila sodobno urgentno vozilo in nov prenosni ventilator Medumat Transport, ki je omogočal popolnoma nove oblike umetne ventilacije. Enota je kupila tudi priročni obposteljni analizator krvi

XIII Na terenu so v prvem letu delovanja izvedli tri ali štiri uspešne reanimacije, kar je za slovenske razmere tisti čas veljalo za medicinski dosežek.

Rok Maček (vir: gore-ljudje.si; foto: Boštjan Fon)

Andrej Strahovnik (vir: Večer; foto: Edi Einspiler)

Helikopterska nujna medicinska pomoč Maribor

Novembra 2016 je bila v Mariboru vzpostavljena še druga slovenska enota HNMP, ki jo v okviru ZD dr. Adolfa Drolca Maribor vodi specialist urgentne medicine Štefan

Mally

Z izkušnjami in s pomočjo vodstva HNMP Brnik so operativno delo hitro vzpostavili in že v prvem letu delovanja izvedli več kot 140 intervencij. Lete je prevzela Slovenska vojska, helikopterji pa pristajajo na Letališču Edvarda Rusjana Maribor. Medicinski del ekipe sestavljata zdravnik in diplomirani zdravstvenik, moštvo šteje 37 članov 66 Ekipe HNMP Maribor skrbijo za podporo tudi pri t. i. medbolnišničnih prevozih, ki pri bolnikih z akutnim

Razvoj reševalnih postaj

Reševalna postaja opravlja zdravstvene storitve nujne medicinske pomoči, nujnih in nenujnih reševalnih prevozov bolnikov, zdravstvene dispečerske službe ter sodeluje pri izvajanju zdravstvenega varstva na javnih prireditvah in prireditvah posebnega državnega pomena.68

Reševalna služba se je razvijala sočasno z nastankom prostovoljnih »požarnih bramb« v drugi polovici 19. stoletja.XIV Te so ob požarih ali drugih nesrečah poskrbele tudi za ponesrečence. Po prvi svetovni vojni se je gasilska služba sicer reorganizirala, a je ostala reševalna dejavnost njen sestavni del. Tako so do druge svetovne vojne reševalne postaje delovale v sklopu gasilskih uradov

miokardnim infarktom in akutno možgansko kapjo zahteva čimprejšnje zdravljenje na višji ravni. Večinoma so to premestitve iz regionalnih ali lokalnih bolnišnic v UKC Ljubljana ali UKC Maribor. Leta 2016 so opravili devet intervencij, leta 2017 – 178, leta 2018 – 203, leta 2019 – 153, do septembra 2020 – 99 in leta 2021 – 117 intervencij. Najpogosteje so posredovali pri prevozih nenadnih poslabšanj zdravstvenega stanja. Dve tretjini vseh intervencij izvedejo zaradi akutnih možganskih kapi, srčnih infarktov in ostalih bolezenskih stanj. Preostanek predstavljajo različne poškodbe.67

Kranjski prostovoljni gasilci z reševalnim vozilom v Ljubljani med obema svetovnima vojnama (fotografijo je službi NMP ZD Kranj daroval gospod Janko Bidovec)

XIV Prva je bila na Slovenskem ustanovljena v Metliki leta 1869, kmalu so ji sledile še drugod – v Ljubljani leta 1870.

Reševalna vozila v Celju (levo; vir: Jože Gal) in na Jesenicah (desno, vir: Zdravstvena. info) v 60. letih 20. stoletja

Ekipa Helikopterske nujne medicinske pomoči Maribor leta 2016. V helikopterju (desno) na desni vodja mariborske enote specialist urgentne medicine Štefan Mally.

RAZVOJ PALIATIVNE OSKRBE

Palliative Care

SPEM RETINE, SPEA UNA HOMINEM

NEC MORTE RELINQUIT.

Drži se upanja, edino upanje človeka tudi na smrtni postelji ne zapusti.

Avtorica se zahvaljuje anesteziologinji mag. Mateji Lopuh za pionirsko delo na področju paliativne oskrbe in dragoceno sodelovanje pri tem poglavju.

Enota za paliativno

oskrbo UKC Maribor je v sodelovanju z Inštitutom za paliativno medicino in oskrbo, Onkološkim inštitutom Ljubljana in Slovenskim združenjem za paliativno oskrbo v letih 2012–2014 organizirala »Šolo za paliativno oskrbo«

Priročnik »Paliativna oskrba« iz leta 2021 je namenjen mladim zdravnikom različnih kliničnih specialnosti v času podiplomskega izobraževanja

Učenje paliativnega pristopa h kroničnim bolnikom in umirajočim ljubljanskim študentom medicine približuje tudi zdravnica, medicinska humanistka prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec (sedi 1. z leve), ki je npr. bila s skupino študentov februarja 2019 na izobraževanju pri vodilni strokovnjakinji s področja hospic oskrbe, onkologinji Metki Klevišar (sedi 2. z desne) in njeni sodelavki splošni zdravnici Julki Žagar v Domu sv. Jožefa v Celju. Zdravnica Meta Rus (stoji 3. z leve) je nato v Leuvnu v Belgiji opravila šolanje iz medicinske etike in širi visoko humanistično znanje (foto iz avtoričine zbirke).

osebja na dodiplomski ravni se ureja v skladu s potrebami in v študijskem letu 2024/25 se začenja predmet o paliativni oskrbi.33

Za pridobivanje specialnega znanja za posamezne strokovne skupine v Sloveniji je bil v letu 2013 v okviru Univerze v Mariboru na njeni Medicinski fakulteti ustanovljen Inštitut za paliativno medicino in oskrbo pod vodstvom prim. doc. dr. Nevenke Krčevski Škvarč. Na in­

štitutu strokovnjaki, kot so zdravniki, medicinske sestre in duhovniki, izobražujejo (podiplomski tečaji in izobraževanja), pripravljajo in podajajo učne vsebine v okviru obstoječih programov, poteka pa tudi aktivno raziskovanje na področju paliativne medicine in oskrbe. Med pomembnejše aktivnosti Inštituta sodijo izobraževanja inštruktorjev za program »Zadnja pomoč« (LAST AID). Z njimi želijo detabuizirati smrt in osveščati javnosti o možnostih in veščinah, s katerimi se lahko bistveno izboljša kakovost zadnjega življenjskega obdobja. Pridobljeno

znanje nato inštruktorji širijo med splošno javnost. Program so začeli izvajati leta 2019 in v tistem letu izvedli dve delavnici ter izobrazili 34 inštruktorjev 34 V okviru Inštituta poteka tudi »Mednarodna evropska šola za bolečino«.35 Leta 2020 je Inštitut v Mariboru soorganiziral tudi »2. mednarodni kongres LAST AID«, na katerem so oblikovali smernice za nadaljnje strokovno ter znanstvenoraziskovalno delo.36 Inštitut je oblikoval tudi informacijski atlas »Paliativna oskrba – kam po pomoč v Sloveniji«, kjer so na voljo podatki o mreži nudenja storitev paliativne oskrbe po Sloveniji. Od leta 2022 je predstojnica inštituta doc. dr. Erika Zelko. V organizaciji Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo se od leta 2014 izvaja 60­urno podiplomsko izobraževanje »Dodatna znanja s področja paliativne oskrbe – Korak za korakom« za vse člane multidisciplinarnega tima, kjer udeleženci pridobijo osnovna znanja paliativne oskrbe. Izobraževanje lahko vključuje tudi strokovni izpit, po katerem zdravniki pridobijo diplomo Dodatna znanja iz paliativne oskrbe SZD, medicinske sestre pa, ob dodatno opravljenem 40­urnem praktičnem kliničnem usposabljanju, specialna znanja iz paliativne oskrbe. Za specializante izvajajo tudi 40­urni Seminar iz paliativne oskrbe, na katerem pridobijo temeljna znanja paliativne oskrbe in je obvezno izobraževanje s področja paliativne oskrbe za vse tiste, ki ga že imajo vključenega v svoje kurikulume specializacij.37

Na Visoki zdravstveni šoli v Celju so v študijskem letu 2016/17 začeli izvajati dvoletni podiplomski študijski program Paliativna oskrba, ki je prvi tovrstni študijski program v Sloveniji. V njem sodelujejo strokovnjaki z različnih strokovnih področij in je zasnovan tako, da se lahko vanj vključijo različni strokovnjaki, ki so uspešno končali študijski program prve stopnje s področja zdravstvenih in sorodnih ved ali enovit magistrski študijski program (splošna medicina), so ali bodo člani paliativnega tima in želijo nadgraditi znanje na ožjem strokovnem področju – paliativni oskrbi.38

Quid agas id agas (Kar želiš narediti, naredi)

Zdravstvena nega v paliativni oskrbi

V Sloveniji se je področje paliativne zdravstvene nege začelo razvijati ob prelomu 20. stoletja. Do tedaj so medicinske sestre v slovenskem prostoru največ naredile na področju prepoznavanja in obvladovanja simptoma bolečine Prvo izobraževanje, ki je zajelo tudi področje paliativne zdravstvene nege, je bilo na temo napredovalega raka, ki ga je leta 2000 pripravila Sekcija medicinskih sester v onkologiji, ki deluje pri Zbornici zdravstvene nege Slovenije. S podobnimi ciljanimi letnimi izobraževanji so nadaljevali na Onkološkem inštitutu Ljubljana.39

Pri postavljanju smernic paliativne zdravstvene nege so se opirali zlasti na podporni model zdravstvene nege, ki je izražen predvsem pri obravnavi bolnikov v hospicu. Model je bil razvit na podlagi analize dela medicinskih sester na področju bolečine v Centru za raziskave kakovosti oskrbe na Univerzi v Nijmegnu (Nizozemska). Raziskava je pokazala šest medsebojno

prepletenih dimenzij: spoštovanje, medsebojno povezovanje, spodbujanje, delati za, najti pomen in ohraniti integriteto 40, 41 Z razvojem sistema paliativne oskrbe v Sloveniji se je v drugem desetletju 21. stoletja začelo intenzivneje razvijati tudi področje paliativne zdravstvene nege. Njeno izhodišče je interdisciplinaren timski pristop Medicinske sestre so od začetka nepogrešljivi in nujni del paliativnih timov na vseh ravneh zdravstvenega sistema. Paliativna zdravstvena nega je vključena v vse vidike paliativne oskrbe, tj. od postavljanja diagnoze, paliativnega zdravljenja, do terminalne faze bolezni. Pri tem mora medicinska sestra razumeti procese dojemanja in soočanja bolnika z napredovalo boleznijo ter vpliv bolnikovega stanja na družino.42

Medicinska sestra primarno upošteva bolnikovo soočanje s svojim položajem, ki določa potrebe po zdravstveni negi in oskrbi. Je v veliko pomoč zdravniku pri