Mi o sebi in drugi o nas bila odločitev za ponovno kandidiranje težka, o njej smo vsi člani upravnega odbora dolgo razmišljali. Na prvi seji novega mandata so me člani UO potrdili za namestnico predsednika, kar sem razumela kot dodatno odgovornost in tudi čast.
službe, družine, prijateljev brez težav zmorejo „še eno službo” popoldne – in na odru navdušujejo s svojo ustvarjalnostjo in talentom. Zdi se mi, da sem se v tem času naučila ogromno – ne samo od starejših (in mlajših!) kolegov in njihovega pristopa k delu (spomim se, kako je tik pred premiero Žensk Irena hudo zbolela, in je na pomoč priskočila Tatjana, ki je kot šepetalka poznala besedilo – pa se je izkazalo, da je odlična tudi na odru, ne samo za njim), ampak tudi od samega „duha” gledališča, ki je odprt, išče nove izzive, ni žanrsko obremenjen – in v sebi združuje toliko različnih ustvarjalcev. Z užitkom se spominjam plesno glasbenih poslastic z Anjo Robida in Jožijem Šalejem (in seveda cele ekipe Briljantine, Mojca je bila neustavljiva!), dolgih vaj in potem pogovorov o glasbi in plesu pa malo o življenju nasploh, in ob njih spoznala, kaj tudi sama zares želim početi v prihodnosti.
Aljaž Godec, Pika Mihelič, Leopold Pungerčar, Zbudi se, Katka!, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana
In moja prva igralska vloga? Tudi naključje! Nekega dne, ko so tekle vaje za predstavo Zbudi se, Katka in so zamenjali že kar nekaj Katk, sem naključno pokukala na vajo. Boris Kobal, režiser predstave, je direktorju Srečku razlagal nekaj o vlogi Katke in mimogrede sem v šali pripomnila „en štamprle ji dajte, da se bo punca sprostila”. Režiser se je obrnil k meni in rekel: „Pa bodi ti Katka”. „Ne bo šlo, nisem igralka.” In tudi nikoli nisem nameravala biti. V teatru sem bila že 7 let, ampak oder me ni mikal. Naslednji dan me je direktor poklical in prepričal, da sem sprejela vlogo. Zanimivo, niti malo treme nisem imela ne na vajah ne na premieri ne na predstavah. Smo se pa odlično zabavali, Katkina ekipa je res super. In po približno 40 predstavah še vedno uživam v njej in v svoji vlogi in vedno komaj čakam naslednjo ponovitev. Naš teater ima neki poseben čar, ki te zasvoji, začara in omami že ob prvem obisku. Ko te enkrat prevzame, nikoli zares ne odideš. Zleze ti pod kožo, sede v srce in dušo. In ostane, ne? Pika Mihelič
Odprtost k novim izzivom Šentjakobsko gledališče je nekaj čisto posebnega in dragocenega v našem prostoru. Na prvi pogled se zdi neverjetno, da tako velika institucija „pol-profesionalnega” značaja lahko obstaja celih 90 let in ustvarja bogat in sodoben program, ki ima širok krog gledalcev in ljubiteljev. Vendar je to popolnoma razumljivo, ko človek spozna ustvarjalce Šentjakobskega gledališča od blizu. Aktivna članica sem bila sicer samo dve leti, vendar je tudi to pripomoglo, da sem se odločila za študij na Praški gledališki akademiji. Navdušili so me ljudje, ki imajo gledališče radi, ki mu posvečajo toliko časa in energije, saj poleg redne
Jim Jacobs, Warren Casey Briljantina Režija: Mojca Horvat Sezona 2005/06 Nuša Podvornik, Hana Souček Morača, Ana Arh, Elena Volpa, Maja Martina Merljak, Katja Kravanja Foto: Boštjan Tacol
Veliko srečo sem imela, da sem lahko sodelovala v predstavi Faust je mrtev v režiji Mihe Goloba, ki mi je s svojo sodobnostjo, iskrenostjo in globino na široko odprl gledališka obzorja. Še med študijem na akademiji sem se pogosto spominjala predstave, zanimivih vaj, nenavadnega poteka dela in odlične ekipe, s katero sem imela priložnost delati. Elena Volpi
Šentjakobski otrok Nedolgo tega sem z Bojanom Vistrom premlevala, kako drugače bi se morda obrnilo moje življenje, če bi me starši kar naprej vlekli v banko. Morda bi delala ob bančnem okencu ali celo več, morda bi postala celo direktorica banke. Tako pa sem bila kar naprej v Šentjakobu in hvaležna sem staršem za spomin na najlepše otroštvo. Spominjam se nešteto ogledal, garderobnih, vhodnih. Stala sem med temi ogledali in vsepovsod sem videla nasmehe, prijazne obraze, vesele ljudi. Med njimi sem bila tako zelo srečna. Spominjam se vonjev, ki so me očarali. Parfumov, s katerimi so se mazale stare in mlade gospe, vonja po piškotih, ki so jih kar naprej pekle, vonja pudrov in ličil Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 75