Issuu on Google+

Glava

Šentjakobsko gledaliąšče Ljubljana

90 let 1921–2011

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / i


Jubilejni zbornik

Šentjakobsko gledaliąšče Ljubljana

90 let 1921–2011


Vsebina Prispevki k zgodovini Mi o sebi in drugi o nas Kronika od 1995/96 do 2010/11 Seznami

14 36 90 244


Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča ob 90. obletnici (1921-2011) Izdajatelj: Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Krekov trg 2, Ljubljana, Slovenija Zanj: Leopold Pungerčar Urednica: Tatjana Rebolj Cvetko Grafična zasnova, oblikovanje in priprava za tisk: Maja Pleše Lektoriranje: Marcel Štefančič, Božislava Čož Fotografije: arhiv ŠG Koordinatorka produkcije: Saša Strnad Tisk: Birografika BORI Naklada: 90 izvodov Ljubljana, december 2011 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 792.077(497.4Ljubljana)"1921/2011" ŠENTJAKOBSKO gledališče (Ljubljana) Šentjakobsko gledališče Ljubljana : 90 let : 1921-2011 : jubilejni zbornik / [urednica Tatjana Rebolj Cvetko ; fotografije arhiv ŠG]. - Ljubljana : Šentjakobsko gledališče, 2011 ISBN 978-961-269-580-4 1. Gl. stv. nasl. 2. Rebolj Cvetko, Tatjana 259045120

Zahvala

Zahvaljujemo se vsem, ki so prispevali k nastanku zbornika: piscem prispevkov, Marcelu Štefančiču, Petru Teichmeistru, Marku Skoku, Bojanu Vistru, Katji Fajdiga, Mihi Vlaju, Saši Strnad, Sari Lucu, Mariu Dragojeviću, Anji Garbajs, Branki Bezeljak, Katarini Lukšič, Katarini Glavan Batagelj, Roku Glavanu, Tatjani Žagar, Mišu Mićiću, Danijelu Šmonu, Lili Bačer Kermavner, Goranu Lorencinu, Tanji Skrbinšek idr. Zlatarstvo Močnik že dvajset let izdeluje zlati prstan Šentjakobskega gledališča, najvišje priznanje, ki ga društvo podeljuje svojim dolgoletnim članom.

Dejavnost sofinancirata: Mestna občina Ljubljana in Javni sklad za kulturne dejavnosti RS


Prisrčno pozdravljen, d

ragi prijatelj, ki držiš ta zbornik v rokah. Pred teboj je knjiga, ki je nastala zato, ker je Šentjakobsko gledališče Ljubljana odigralo svojo devetdeseto sezono in smo se ponosni ozrli na pot dolgih devetih desetletij – vse od ustanovitve, posebej pa na dogodke zadnjih petnajstih let od izida knjige Petra Ovsca Leta ljubezni in dela (1996). Prekmalu je, da bi dogodke teh let lahko nepristransko vrednotili, preveč so še živi spomini, preveč je še navdušenosti nad uspehi pa tudi prizadetosti zaradi polpreteklega dogajanja; zato so dogodki zgolj nanizani, kolikor se da objektivno, brez komentarjev, brez ocenjevanja. Nasledniki pa bodo morda zato laže razumeli in ocenili tok preteklih dejanj. Vsakršno prilagajanje novi situaciji je težavno, prilagajanje po izselitvi iz Mestnega doma v nadomestne prostore, predvsem pa navajanje na gostovanja na našem odru, je bilo za gledališko družino še posebej naporno. Spremembe so zarezale tako globoko v našo zavest, da se še nismo povsem otresli občutka tesnobe v močno pest stisnjega občutljivega srca, zato je to čutiti tudi v nekaterih pripovedih – kot da se še nismo ovedli, da je najhujše za nami, da se nam vendarle odpira pot, na katero že stopamo z novim zagonom, novo energijo, odločeni, da z novimi uspehi potrdimo pomen našega prispevka za Ljubljano. Prav s to zavestjo moramo stopati v novo desetletje. Enoličnemu naštevanju dogodkov in podatkov dodajo smisel in dušo pripovedi, ki odražajo našo različnost in hkrati prav vsem skupno ljubezen do gledališkega ustvarjanja. Nekateri pisci so s svojimi spomini segli daleč v preteklost in pripovedujejo o predstavah, nekateri o vzdušju in dogajanju v garderobah, zaodrju, na izletih ali zabavah, drugi so odprli svoje srce in razkrili čustva navdušenja … Tudi kak kanček trpkosti je vmes. Te drobne pripovedi naj bi kot nekakšen mozaik upodobile naš obraz. Mozaik še zdaleč ni popoln, ni dokončan, številni kamenčki manjkajo, nekateri so še robati, drugi samo nezloščeni, s časovno

oddaljenostjo pa se bo izrisovala vse bolj popolna podoba našega notranjega obraza, razpoloženja, naših hotenj, nagnjenj, našega načina delovanja … podoba šentjakobskega duha, tistega enkratnega, neponovljivega vzdušja, neulovljivega občutenja, ki ga zazna vsak obiskovalec v dvorani, sodelavec pri ustvarjanju predstave, pa tudi vsakdo od nas – več kot stoterih članov – v tem času in v teh razmerah. Kljub temu da se ti bo, dragi prijatelj, ob prebiranju občasno zazdelo, da je naše razpoloženje v območju temnejših tonov, v resnici ni tako. Predvsem v mlajši generaciji, ki bo to gledališče popeljala do stoletnice in naprej, je ogromno svetlobe, moči, navdušenja, zavzetosti za delo, predvsem pa novih idej, volje do raziskovanja, učenja, iskanja … ­Njim predajamo gledališče, društvo, seveda, tudi tradicijo, zgodbo o preteklih dosežkih, da si Šentjakob oblikujejo po svoji meri in ga z zasluženim ponosom predajo svojim gledališkim „vnukom”, ko bo prišel čas za to. Pripoved je v zborniku porazdeljena po poglavjih. Prvo poglavje z naslovom Prispevki k zgodovini prinaša analitični esej dramaturginje in teatrologinje Mojce Kreft. Zgodbokaz ponuja kratko in rahlo humorno opredelitev obdobij razvoja gledališča zgodovinarke Vanje Krmelj (Mehle), sežeto spominska pa je pripoved Vladimirja Frantarja, kritika in odličnega poznavalca ter zvestega spremljevalca šentjakobskega repertoarja, ki ga je v nekem obdobju tudi sam pomagal oblikovati. Dalje, poglavje Mi o sebi in drugi o nas razstira izpovedi, spomine in vtise članov in zunanjih sodelavcev. Sledi še Kronika, ki obsega sezone od 1995/96 do 2010/11; popisani so repertoarji posameznih sezon, dopolnjeni s fotografijami uprizoritev, ter drugi dogodki. Zadnje poglavje je namenjeno pregledu podatkov o delovanju gledališča; tokrat so bili podatki o odigranih predstavah pregledani in dopolnjeni. V zborniku je bilo uporabljeno gradivo iz bogatega arhiva Šentjakobskega gledališča. Urednica Tatjana Rebolj Cvetko Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 5


Šentjakobskemu gledališču Ljubljana Risbo „Antigona” (Flom.) poklanjam ob 90-letnici z željo še na mnoga uspešna leta. Stojan Batič skulptor Ljubljana, 30. IX. 2011

Antigona, Stojan Batič, 1984 Foto: Jendo Stoviček

6/

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Neizmerna moč darovanja D

evetdeset let je dolga doba. Nič posebnega za življenje civilizacije. Zelo dolga pot za človeško življenje, dolga tudi za življenje gledališča v slovenskem jezikovnem prostoru, kjer je postal naš jezik posebej zaželen šele v času nacionalnega prebujenja v 19. stoletju. Pa še v tem času se je naša ljuba knjižna slovenščina, ki je nastala s Trubarjem in se oblikovala ob Linhartu, Vodniku in Prešernu, ohranjala in utrjevala večinoma v cerkvi ter v čitalnicah – z veseloigrami in ljudskimi igrami, ki so jih uprizarjala kulturna društva po vseh naših deželah. Ob novih književnikih in literarnih glasilih smo tudi Slovenci kot mali narod lahko laže zadihali in laže razvijali svoja kulturna in umetniška prizadevanja. In zadnjih 90 let je oblikovalo žlahtno kulturno podobo na Slovenskem tudi naše – Šentjakobsko gledališče, ki se prav z uspešno gledališko tradicijo zlahka postavlja ob bok drugim, celo stoletja starejšim gledališčem. Vse to je našemu gledališču uspevalo, ker je skoz vso svojo zgodovino delovalo kot velika usklajena družina, sicer z vzponi in padci, kot se pač stvari sukajo v slehernem življenju. Delamo pa še vedno z veseljem, seveda, v zadovoljstvo naših zvestih gledalcev vseh generacij. In vse to – tudi zastonj! Pač, največje plačilo nam je aplavz še vedno zadovoljne in navdušene publike. Živost Šentjakoba, ki se je sredi tridesetih let preselil iz Florjanske ulice v Mestni dom na Krekov trg, je nasilno pretrgala le druga svetovna vojna, ki nam je z italijansko soldatesko podrla oder. Tako je Šentjakob obmolknil; več članov našega gledališča pa je žrtvovalo svoja življenja vojni vihri. Po vojni so Šentjakobčani sami brez pomoči kulturnega ministrstva ali občine in brez evropskih subvencij zavihali rokave in pljunili v roke. V najkrajšem času je bil spet postavljen oder, naš šentjakobski oder, naš drugi dom, kakor stoji še dan današnji.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je takratni direktor arhitekt Bojan Kapelj, igralec in režiser dosegel, da so v Mestni dom pod našo dvorano, kjer je bila prej trgovina, preselili Lutkovno gledališče. Tako se je v Mestni dom vselila nova gledališka vsebina. Desetletja smo skupaj polnili dvorane Mestnega doma, mi, Šentjakobčani ljubiteljsko, lutkarji pa poklicno, a vsakdo na svoj način koristno za naš kulturni prostor. Pred dvema letoma pa se je zgodila nova nevšečnost v dolgi šentjakobski zgodovini. Mestni svet je dodelil Lutkovnemu gledališču v upravljanje tudi našo dvorano, naš oder in druge prostore. V zameno pa je Šentjakob dobil za vadbo in upravo prostore na Vodnikovem trgu. Širokosrčno pa so nam dovolili, da lahko v svoji – šentjakobski – dvorani tudi gostujemo. Tako se je primerilo, da svoj 90. rojstni dan praznujemo kot gostje v lastni hiši. Pa vendar smo v vseh teh dolgih desetletjih podarili gledališču toliko ur, toliko dni, toliko let, toliko življenjskih usod, toliko dela, veselja in bridkosti – „za božji lon”; vsega tega pa ne more izbrisati nobena pozaba. Ljudje pač moramo gojiti svoje darove, jih razdajati, kajti sicer bi zavrgli same sebe, zavrgli bi posebno moč svojega življenja. Zato igralske darove, ki so nam bili podarjeni, delimo v veselje vsem, ki imajo radi gledališče, njegovo sporočilnost, še posebej sporočilnost Šentjakobskega gledališča. In tako Šentjakobčani ponosno zapuščamo neizbrisno sled v slovenskem kulturnem prostoru. Prav ta neizmerna moč darovanja vseh nas v Šentjakobu, me navdaja z vero in trdnim upanjem, da bomo – zvesti gledališču in vsem našim gledalcem – v Mestnem domu praznovali tudi stoto obletnico Šentjakobskega gledališča. Do dvestote obletnice pa ne bo več daleč … Kajetan Bajt, predsednik društva Šentjakobsko gledališče Ljubljana Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 7


Za krepitev ravni gledališke kulture O

b 90–letnem jubileju našega Šentjakobskega gledališča Ljubljana je treba pogledati tudi v preteklost, da bi lahko krenili ponosno naprej. V vseh letih obstoja se je nabralo prek 500 premierno uprizorjenih del, več kot 15.000 odigranih predstav; številno občinstvo pa vedno znova prihaja v šentjakobsko dvorano k predstavam, ki so odigrane s srcem. Šentjakobsko gledališče ni samo gledališče. Je veliko več. Je kraj, kamor se ob večerih in popoldnevih vračamo čisto vsakdanji ljudje, ki sicer opravljamo vsak svoj poklic, na šentjakobskem odru pa zaživimo vsak v svoji vlogi. Gledalci mnogokrat niti ne pomislijo, da nismo gledališko profesionalno izobraženi, ampak da z igro le plemenitimo svoj prosti čas. Obenem pa je treba skrbeti tudi za finančno plat gledališča. Za vsako na novo ustvarjeno predstavo je treba zagotoviti – privabiti zadostno število gledalcev, saj smo v mnogo čem odvisni od lastnega dela, torej od prihodka – od prodanih vstopnic in abonmajev. Sredstva, ki nam jih namenja Mestna občina Ljubljana, nikakor ne zagotavljajo avtonomije zaposlenih in ansambla (ne glede na to, da igralci igrajo brezplačno). Zato je naloga nas vseh, da se trudimo biti najboljši, kar smo doslej tudi dokazovali s številnimi priznanji in odlikovanji s srečanj in festivalov.

8/

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Prihodnost našega gledališča je odvisna predvsem od naše zmožnosti prilagajanja drugačnemu načinu delovanja v razmerah, ki so drugačne kot pred leti, ko je Šentjakobsko gledališče imelo veliko več avtonomije in predvsem svoj oder. Poleg tega je tudi gospodarstvo imelo takrat malo več posluha za podporo tudi naši gledališki dejavnosti. Nikakor pa ne bomo dopustili, da bi težavnejše razmere, sredi katerih se je znašlo naše gledališče prav ob svojem častitljivem jubileju, kakorkoli okrnile naš društveni program. Z odrekanjem in trdim delom nam bo uspelo prebroditi ta mejnik in tudi v naslednjih sezonah ostati na vrhu ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja v Sloveniji. Zato se želim zahvaliti vsem, ki so na kakršenkoli način vključeni v delo gledališča za njihovo srčnost in njihov trud. Nedvomno se bo šentjakobski ansambel še naprej trudil ponuditi vsakemu obiskovalcu obilico zadovoljstva in čarobnih gledaliških trenutkov, Ljubljani in Sloveniji pa krepiti in bogatiti raven gledališke kulture. Ob visokem jubileju iskreno čestitam vsem članom Šentjakobskega gledališča. Leopold Pungerčar, direktor Šentjakobskega gledališča Ljubljana


Zaveza bogatemu gledališkemu izročilu Š

entjakobsko gledališče praznuje devetdesetletnico obstoja. Je najstarejše ljubiteljsko gledališče v Evropi (in domnevno tudi na svetu) in ves ta čas neprekinjeno deluje – razen v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Hkrati je ena najstarejših gledaliških ustanov na Slovenskem sploh.

skupin. Ob širokem zanimanju in z uvajanjem vedno novih članov se ohranja temeljno poslanstvo Šentjakobskega gledališča, ki je imelo v svojem dolgoletnem obstoju različna obdobja in umetniške usmeri­ tve: od ljudske prek avantgardno–eksperimentalne do sodobno komunikativne sporočilnosti.

Iz vrst članov Šentjakobskega gledališča je izšlo mnogo slovenskih gledaliških korifej, ki so na šentjakobskem odru začeli svojo pot. Naši člani so (bili) številni znani Slovenci, ki se poklicno udejstvujejo na najrazličnejših področjih. Z našimi ljubiteljskimi gledališčniki so pogosto sodelovali tudi mnogi vrhunski poklicni gledališki ustvarjalci, predvsem režiserji, pa tudi scenografi, kostumografi, glasbeniki … Prav to domišljeno in ubrano sodelovanje poklicnih in ljubiteljskih gledališčnikov je eden od poglavitnih vzrokov, da sega Šentjakobsko gledališče že dolga leta v vrh slovenske ljubiteljske gledališke ustvarjalnosti, seveda, ob številnih in predanih članih, med katerimi je mnogo takih, ki jim igranje pomeni bistveno več kot prostočasna dejavnost in so za gledališče pripravljeni žrtvovati marsikaj.

Ta čas je repertoar Šentjakobskega gledališča usmerjen v raznoliko produkcijo predstav, ki se spogledujejo s komedijo v najširšem pomenu, hkrati pa prisluhnejo aktualni družbeni problematiki in se nanjo odzivajo s popolnoma avtonomnim pogledom, s čimer ostaja Šentjakobsko gledališče odprto in široko dostopno v vsebinskem in formalnem pogledu.

Skladno z naravo dela se v Šentjakobskem gledališču prepletajo ustvarjalne moči tako rekoč vseh generacij, statusnih in interesnih

Med dokaze uspešnega ohranjanja izročila sodijo predvsem zanimanja zvestih gledalcev in pa številne nagrade, ki jih posamezni ustvarjalci in predstave redno prejemajo na različnih domačih pa tudi mednarodnih srečanjih in festivalih ljubiteljske kulture. Prvih devetdeset let je za nami. Še na mnoge premiere! Jaša Jamnik, umetniški vodja Šentjakobskega gledališča Ljubljana Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 9


Ob jubileju...

Dragi Šentjakobčani, Šentjakobsko gledališče velja na področju ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja za najstarejše ljubiteljsko repertoarno gledališče v Sloveniji. Gledališče je že v prvem letu delovanja, leta 1920, uprizorilo kar 16 premier s 56 ponovitvami, po tem pa je s svojimi predstavami postajalo čedalje bolj prepoznavno in obiskano. Do zdaj je uprizorilo več kot 10.000 predstav. K čarobnosti gledališča najbolj pripomore, da v njem prostovoljno sodelujejo ljudje vseh starosti, ki jih povezuje ljubezen do gledališča in se s svojo gledališko dejavnostjo ukvarjajo v svojem prostem času. V tej luči je Šentjakobsko gledališče prostor, kjer se srečujejo starejše in mlajše generacije, prav tako pa omogoča mladim igralcem začetnikom, da si pri njih pridobivajo igralske izkušnje. Kljub občasnim oviram in težavam Šentjakobsko gledališče še vedno sije v svoji najsvetlejši luči in ustvarja enkratne gledališke predstave. Čestitke ob jubileju in še na mnoga leta! dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport

Spoštovani člani Šentjakobskega gledališča!

Iskrene čestitke ob vašem jubileju! Devetdeset let vztrajanja na začrtani poti je vredno občudovanja! Od začetkov v Šentjakobskem predmestju in preko dolgoletnega vztrajanja v Mestnem domu pod Ljubljanskim gradom ste prehodili dolgo pot in v Ljubljani pustili neizbrisno sled. Prepričan sem, da boste na pravi poti vztrajali tudi v prihodnje, zato vam kličem na vsaj še naslednjih 90 let! V teh letih je skozi vrata Šentjakobskega gledališča vstopilo nešteto ljubiteljev gledališča, nekateri so tam preživeli skoraj vse življenje in ustvarjali ne le za ljubitelje gledališč, ampak tudi za svojo dušo, drugim je bil šentjakobski oder odskočna deska v profesionalno kariero. Pravzaprav ste se v vseh letih izkazali kot prava valilnica umetnikov! Številni člani preživijo v Mestnem domu svoj prosti čas in ustvarjajo vsebino za Ljubljančanke in Ljubljančane. Prepričan sem, da vaše delo prepoznavajo in cenijo tudi širše. Šentjakobčani prispevate pomemben del k bogati kulturni ponudbi Ljubljane. Vaša dodana vrednost pa je prav v vašem poslanstvu, ljubiteljskem in prostovoljnem delu, obogatenem z vrhunskim znanjem in izkušnjami. Vsakdo izmed vas, članic in članov Šentjakobskega gledališča, pušča svojo sled v našem mestu! Glede na to, da je vaš program, kot sami pravite, bolj lahkotno, komedijsko obarvan, vam želim veliko nasmejanih gledalk in gledalcev, nasmejan in vesel pa naj bo tudi vaš vsakdan! Predvsem in tudi zaradi vas, spoštovani člani Šentjakobskega gledališča, je Ljubljana najlepše mesto na svetu! Drznite si uresničevati sanje še naprej! Zoran Janković, župan Ljubljane

10 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Pozdravljeno, Šentjakobsko gledališče! Jubilej vašega gledališča doživljam kot poseben praznik za Ljubljano in Slovenijo. Za vse ljubitelje in ljubiteljske ustvarjalce lepih umetnosti in dobrih znanj po vseh krajih na Slovenskem. Za vse tiste prizadevne ljudi, ki ostajajo v našem spominu kot prvi zanesenjaki, ki spodbujajo s svojimi dejanji naslednike, žlahtne gledališčnike in sedanje rodove, da vztrajajo pri svojem poslanstvu v radosti gledališkega ustvarjanja, ki negujejo svoj družbeni in družabni klic ter osmišljajo talente gledališke umetnosti in kulturnega, kultiviranega poklica. Dobrodošlo gledališče med nami! Vse zvrsti kulture in umetnosti se pojavijo v gledališču, se v njem razvijajo, kritično osmišljajo, dopolnjujejo in popularizirajo: literatura, filozofija, glasba in ples, kostumografija, arhitektura, osvetljava, scenografija in navsezadnje tudi vse tehnične in tehnološke podpore in inovacije. Enkratno. Najbolj magičen pa je seveda gledališki duh, zgodovinsko in sodobno! Duh razmišljanja, vpraševanja, spogledljivosti, prebujanja in presojanja o dobrem in slabem, o etiki in estetiki, ki se pojavlja in rojeva v življenju človeka in skupnosti in ima takšne ali drugačne razsežnosti in vpliv na usodo ljudi in skupnosti, na njihovo prihodnost. Kakor doživljam Šentjakobsko gledališče Ljubljana kot osnovno in nezamenljivo vrednoto ljubiteljskega ustvarjanja in kulturno-umetniškega poslanstva, bi se kot posebno dobre značilnosti, ki mi jo prikliče moj pogled nanj, rada dotaknila le enega vidika: scenografije. Scenografija Šentjakobskega gledališča v častitljivih letih, v naše dobro, ni omejena in predstavlja zelo odprt prostor, ki ni zamejen le z odrom in dvorano, z igralci in gledalci in s temo gledališke predstave, pa tudi ne z mestom Ljubljana. Scenografija se razširja iz Ljubljane v okolico, v njene urbane in druge delovne institute, kot da ustvarja vsečasne kulise resničnega življenja, svojstvene dramaturgije, balade, fabule, misterije, absurde in satire. Šentjakobskemu gledališču bi lahko rekli tudi „osrediščeno gledališče”. Od vznožja grajskega pobočja teče čas davnine stare prek Zmajskega mostu in Ljubljanice, se prepleta s kolonado Tržnice in stojnicami, kjer se merijo sezonski časi leta in predmestij v dihanju prirode. Za stežaj roke so bližnji mestna hiša, stolnica, tromostovje, filharmonija, univerza, narodna knjižnica, glasbena akademija in naprej ob Ljubljanici navzdol porodnišnica, bolnišnica, ljudska kuhinja, arhiv, šole … in od vsepovsod v te prostore prihajajo ljudje iz vse Slovenije. Tako vse okrog gledališča ustvarja življenje svoje podobe, scenografije, funkcije, konflikte, sodelovanje in simbolna sporočila, ki silijo v prostor gledališča, v njem odmevajo in se izpostavljajo. A znova in znova se vračajo z gledalci in igralci z odra v resnično življenje, v še bolj razširjene prepletene in zapletene prostore Ljubljane in sveta ob njej. In zdi se mi, da to „dramaturgijo” uspešno ponazarja Šentjakobsko gledališče in ga dela zelo živo in občutljivo. Čestitamo! V svoji čestitki bi (ob spoštljivi hvaležnosti za vse dobre čase in različne odtenke razumevanja življenja, ki sem jih doživela v njem) rada preprosto zaželela Šentjakobskemu gledališču in vsem njegovim ustvarjalcem in gledalcem veliko sreče, znanja, zdravja in uspešne obete za naprej. Štefka Kučan, častna članica

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 11


Čestitka ŠG Kaj se zaželi 90-letniku? Predvsem zdravja! Vse drugo se nam navadno zazdi absurdno, in v duhu zavedanja človekove minljivosti zamolčimo. Kakšen privilegij nam znova ponuja gledališče z vonjem po večnosti; z mirno vestjo in brez cinizma mu lahko ob takem jubileju izrečemo: še na mnoga leta! Pa vendar ni samoumevno, da ima posamezno gledališče, kot naš dragi Šentjakob, večno mesto na skupnem veličastnem Tespisovem vozu, ki vozi že več kot 2500 let. Odvisen je namreč od svoje skupine potnikov na njem. Lahko zagotovijo prijetno in dolgo potovanje, lahko pa s svojim neprimernim ravnanjem povzročijo, da mora gledališče lepega dne izstopiti. Zato Ti, dragi slavljenec, želim še, da bi se sleherni šentjakobski potnik: -- zavedal svoje majhnosti in Tvoje veličine, -- da bi občutil spoštovanje do vseh tistih v Tvoji zgodovini, ki so zaslužni za to, da si še na vozu, -- da bi prisluhnil še vedno aktivni manjšini izkušenih, -- da bi se zavedal, da si imel nekoč na vozu veliko boljši sedež, -- da bi se zavzel in s svojimi dejanji pripomogel k temu, da se presedeš spet med najkakovostnejša gledališča. Tako boš morda ob stotem jubileju, ki se Ti bliža: -- privlačen mladenič, ne zaprašen muzej, -- spet tempelj slovenskega ljubiteljstva, kamor imajo s strogo avdicijo vstop le talentirani izbranci, -- da boš imel predano in ljubeče vodstvo, -- enotne člane z jasnimi cilji, ki presegajo osebne, -- prenovljene nove prostore (saj bodo, tudi če ne bo denarja, člani to storili lastnoročno), kjer se bodo na mali sceni uprizarjale sodobne   atraktivne komorne predstave, -- vedno polno gledališko dvorano -- in boš ponudil zavetje le dobrim ljudem, ki vedo, da beseda ljubiteljstvo izhaja iz besede ljubiti! Torej, dragi Šentjakob! Zdravja! Še na mnoga leta! Denarja! Sreče! Predvsem pa ljubezni!!! Gašper Tič, častni član

Ob obletnici ... Šentjakobsko gledališče praznuje visoko obletnico. In to je lepo. Obletnice so pomembne. Ko praznujemo obletnice, se zavemo, da naše življenje ni le neka prihodnja vizija, neki nikoli popolnoma dosegljivi načrti, temveč tudi naša preteklost. Vse stvari, ki so se nam že zgodile, niso nič manj pomembne kot stvari, ki se še bodo. Pri današnjem življenskem ritmu, ko imamo nekje v sebi vsi občutek, da ves čas vsaj kakšnih 15 minut zamujamo za svojim življenjem, hkrati pa živimo v iluziji, da lahko svoje sanje ujamemo z brezglavim hitenjem naprej, hitreje in učinkoviteje, so jubileji zelo pomembni. Ampak, vendar, toda! Vsa častitljiva preteklost in vse visokoleteče želje za prihodnost nimajo pravega haska brez trdne in resnične sedanjosti. Ta pa je kot vedno popolnoma odvisna od vas, dragi Šentjakobčani. To gledališče ni stavba, fundus, poln zaprašenih rekvizitov, ali spisek bolj ali manj uspešnih predstav. Vi ste Šentjakobsko gledališče! In od vas je odvisna njegova prihodnost. Gledališče potrebuje ljubezen, potrpljenje, predanost in odgovornost, včasih tudi malo norosti (ampak te ni v Šentjakobskem gledališču še nikoli primanjkovalo). Če vas je dovolj, da mu lahko danes (ne jutri, naslednji mesec ali čez kakšno sezono) ponudite svojo energijo in vanj vložite del sebe (brez egotripov ali pričakovanja instantne zadovoljitve), lahko preseže sedanjo izgubljenost in odkrije novo pot, na katero bomo lahko vsi res ponosni. Če ne, še vedno ostane sklicevanje na slavno tradicijo ... Odločitev je v vaših rokah, danes in v vseh dneh do naslednjega jubileja. Jaša Jenull, režiser in član umetniškega sveta ŠG 2006–2008

12 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Najina čestitka ob tvojem rojstnem dnevu, drago Šentjakobsko gledališče! Drago velecenjeno Šentjakobsko gledališče. Ob tvojem častitljivem jubileju ti želiva še na mnoga leta. Razumljivo je, da se zaradi svoje skromnosti ne zavedaš svojega izjemnega pomena za ves slovenski kulturni prostor. Ne zavedaš se svojega posebnega poslanstva, saj postavljaš z visoko ravnijo svojih gledaliških uprizoritev standarde za vse slovenske gledališke ljubitelje in njihovo odrsko ustvarjanje. Pa naj se godi v mestih ali po vaseh, v dvoranah ali pod skednjem. Vidiš, zato pa se zavedajo tvoje odličnosti in pomembnosti vsi, ki skrbijo, da si v tako dobri življenjski kondiciji: tvoji igralci in režiserji, scenografi, kostumografi in rekviziterji, tonski in lučni mojstri, scenski in drugi delavci in sodelavci, garderoberji in maskerji, uprava, birokrati, župan, kulturni delavci, sekretarji, politiki, skratka, tudi tisti, ki ti režejo kruh in ustvarjajo razmere za tvoje nemoteno delo. Morda je med naštetimi kateri, ki ne razume najine čestitke, pa bo prišel čas, ko bo na njegovo mesto prišel modrejši, odgovornejši človek širine in duha, kot ga zaslužiš! Zato ti kličeva še na mnoga plodna ustvarjalna leta! Zvonka Makuc in Gojmir Lešnjak Gojc

Šentjakobsko gledališče nas zaznamuje

V tem za ljubljansko in slovensko kulturo res pomenljivem letu, ko nas pretresajo gospodarske in družbene težave, nam ostaja kultura nekako ob strani. Snovanje kulturne vsebine med vsesplošno krizo je bilo za kulturo vedno plodovito, saj je kultura prikrito ali odkrito vedno kazala pot izhoda in družbenega preživetja. Toda 90. obletnica kulturnega delovanja Šentjakobskega gledališča je v tem letu ena izmed najpomembnejših ljubljanskih obletnic, ki jo je treba osvetliti in umestiti v ta kulturni prostor. Šentjakobsko gledališče Ljubljana je društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture in je s svojo devetdesetletno tradicijo domnevno najstarejše stalno repertoarno ljubiteljsko gledališče v Evropi. V ljubljanskem kulturnem prostoru ima povsem specifičen položaj, saj deluje kot nepoklicno gledališče s profesionalno upravo, tehniko in zunanjimi sodelavci, le igralci so ljubitelji. Šentjakobčani ste res vzor predanosti umetnosti, saj kot neprofesionalci svoje predstave igrate tudi pred abonmajskim občinstvom, zato je vaš poustvarjalni napor primerljiv s profesionalnim gledališčnikom. Kot takšni ste s številnimi generacijami prispeli v današnji čas, ko sta zahtevnost občinstva in stroke na najvišji točki, ko se spopadate z repertoarjem, ki mora biti vsebinski, sodoben in končno tudi komercialno zanimiv. Uspevate v svojem umetniškem poslanstvu, saj s svojim delom zaznamujete vsa dolga desetletja, vrh gledališke umetnosti neprofesionalnih igralcev v slovenskem in evropskem prostoru. Kot društvo za gledališko umetnost ste bili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za nekaj let tudi profesionalno gledališče, a ste se hitro vrnili v „polprofesionalnost”, kjer vzdržujete status profesionalnosti do dela, zato so tudi rezultati primerljivi z najvišjimi gledališkimi dosežki v slovenskem kulturnem prostoru. Umetnik meri in preiskuje življenje, išče resnično in kritično podobo tega življenja. Umetnika vznemirjajo bistvo, jedro stvari in zunanjih podob. V svojem prizadevanju in ustvarjanju ne prenese nikakršnega omejevanja, razen enega samega, tega pa mu določata in postavljata moč in narava njegove umetniške nadarjenosti. To nadarjenost je Šentjakobsko gledališče vedno našlo med ljudmi različnih generacij, poklicev in znanja in tako gradilo predstave najzahtevnejših odrskih postavitev. Muzikal je prišel na Šentjakobski oder v zadnjem desetletju, kar nam dokazuje, da vaš umetniški potencial še raste in je v umetniškem vzponu. Biti v bližini vaših snovanj, napora in uspeha je nedvomno privilegij, ki nam je bil usojen, saj ste kot gledališko društvo eden izmed ustanovnih članov Zveze kulturnih društev Ljubljana. Kot takšni smo izjemno ponosni, da skupaj s še sedmimi ljubiteljskimi gledališči v Ljubljani sodelujete v zvezi kulturnih društev, ki želi povezovati in uveljavljati potrebe in interese svojih članov v lokalni skupnosti. Ob tej častitljivi obletnici vam iz vsega srca čestitamo za vašo čudovito umetniško popotovanje, ki je tudi nas bogatilo in plemenitilo, zato hvaležni za prejete darove stoje ploskamo vaši osvetljeni 90. obletnici. Lojze Adamlje, predsednik Zveze kulturnih društev Ljubljana Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 13


Glava

14 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Glava

Prispevki k zgodovini

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 15


Prispevki k zgodovini Mojca Kreft

Gledališke in teatrološke refleksije Esej o Šentjakobskem gledališču

Nekega zgodnje pomladanskega dne leta 2011 mi je igralka Šentjakobskega gledališča Tatjana Rebolj, z več kot štiridesetletnim delovanjem v društvu, poslala elektronsko sporočilo, da bi se srečali. To ni bilo povsem navadno srečanje, neobvezni klepet ob kavi sredi Ljubljane, temveč srečanje z določeno namero. Pripovedovala je o načrtih Šentjakobskega gledališča za sezono 2011/2012 in pripravah na devetdesetletnico gledališča (pomemben jubilej!). V tem ni bilo prav nič nenavadnega, saj so Šentjakobčani vsa leta gledališkega snovanja znali praznovati svoj obstoj, vselej s posebno očarljivo mislijo, kako ga vnovič približati občinstvu in dokazati, kako nepogrešljivo je njihovo delo. Ampak devetdeset let je tako veliko, da mu je treba nameniti temeljit premislek. V gledališču so se odločili za razstavo in publikacijo. Še eno prireditev in izdajo zbornika v nizu dokumentov, ki so že obstajali, za zgodovino gledališča. In potem prošnja: prispevek, kakršenkoli že bo, bo dobrodošel. Ali je sploh mogoče odreči?! Zelo težko. Skozi misli mi preletijo podobe ljudi, ki so delovali v gledališču, pa jih ni več med živimi, pa spomin na tiste, ki so se z veliko vere in upanja posvečali našemu sodelovanju in poklicnosti, gojili prijateljstva in bili prepolni toplih nasmehov. Je dovolj časa, da nastane podrobnejši zapis? Janez Zadnikar in Vladimir Frantar sta se v tehtnih in v preteklih časih že v objavljenih zapisih vendarle podrobneje ukvarjala z zgodovino in pregledom dela Šentjakobskega gledališča. Potem me je spreletel tih spomin na nekaj igralcev in igralk gledališča, na naše „veliko” pregreto avtomobilsko popotovanje na Festival jugoslovanskega ljubiteljskega gledališča v Trebinje (XXVIII. Festival dramskih amaterjev Jugoslavije) z Bojanom Kapljem, Vladom Zupančičem, Milevo Sovdat in Milanom Mariničem, ko so tam v tekmovalnem sporedu gostovali z enodejankama Vaclava Havla Sprejem – Otvoritev; delo je bilo prvič uprizorjeno na slovenskem odru januarja 1984 v režiji Gregorja Tozona. Mi pa smo se utrujeni od vožnje v opoldanski julijski vročini leta 1985 ustavili ob morju, da smo se v Evinih kostumih malce ohladili – z veliko dobre volje in med neustavljivim smehom – pridobili nove moči za nadaljevanje dolge naporne poti iz Ljubljane. V Trebinju, v najjužnejšem mestu ob Trebišnjici v Bosni in Hercegovini, so igralci obe enodejanki odigrali s polno odgovornostjo, med člani žirije in gledališkimi strokovnjaki iz Jugoslavije pa poželi ovacije, saj sta ti enodejanki prav tam doživeli tudi jugoslovansko praizvedbo. Bila je to pretanjena igra, konverzacijsko izčiščena, bile so izvrstne igralske karakterno izostrene upodobitve, ko so igralci v sijajni slovenščini in v sozvočju igralske bližine ustvarjali natančne

16 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

medsebojne človeške odnose ter igri odigrali s toliko odgovornosti, da so gledalci razumevali vsebinske razsežnosti Havlovega besedila. Potem je tu še spomin na mile poglede igralke Sonje Pavčič ter na nekatere njene veličastne igralske dosežke, in ohranjen ostaja odzven prijaznih nasmeškov igralca Draga Razborška, sicer strogega kritika lastnih igralskih kreacij, raziskovalca duše dramske osebe, da bi se ji pri oblikovanju vloge čim bolj približal. Kjerkoli ju danes srečaš, ju povezuješ z njunimi gledališkimi obrazi. Njuna več desetletna igralska izkušnja in preudarnost sta zaznamovala vsaj pol stoletja delovanja njunega gledališča. Zelo težko je odkloniti prošnji, čeprav je zavedanje o tem, da mora zapis vendarle imeti nekakšen koncept, oteževalo delo. Vprašanje, ali naj bo to zgolj spominski zapis ali esej o delovanju Šentjakobskega gledališča, je razjedal do te mere, da se je bilo treba hitro odločati. Ogromno gradiva, ki je na voljo, je treba pregledati, o njem premišljevati, ga zapisovati in uveljavljati izmuzljivo devetdesetletno gledališko časovno obdobje. V nekem poletnem popoldnevu po hudi nevihti sva se s Tatjano srečali v Slovenskem gledališkem muzeju na dolgem pogovoru (ohranjen je zvočni posnetek) in pregovarjali različne segmente delovanja Šentjakobskega gledališča. Na ta pogovor je bil povabljen še meni tako ljub Drago Razboršek, ki tako rekoč v sebi „nosi” zgodovinska pričevanja o gledališču in njegovih ljudeh. Drago je sicer prišel, a se nismo srečali, ker ni dobil natančne informacije o tem, kje je moja nekdanja delovna soba zvočnega arhiva v gledališkem muzeju, zato je čakal nadstropje višje, kot bi smel, nato pa tudi po dolgem času odšel, ne da bi se videli ali spregovorili eno samo besedo. Tako je takrat z Razborškom „odšel” iz Slovenskega gledališkega muzeja še del žive gledališke zgodovine. Kakšna ironija ali celo prispodoba: živ res ne moreš biti ali postati muzejski „eksponat”. Tatjana Rebolj je sicer dobila zagotovilo za zapis, vendar nisem nikoli niti pomislila, da bo to trajalo tako dolgo. Jasno je bilo, da se bo takoj treba lotiti dela, saj stotine samo prebranih strani ni dovolj, ker je bilo vsega več, kot bi bilo prav. In niti za trenutek od takrat misel na pisanje ni popustila, saj je bila tudi odgovornost velika. Ne samo zaradi Šentjakobskega gledališča, marveč tudi zaradi tistih zapisovalcev slovenske gledališke zgodovine, ki so bili tako imenitni ljudje in raziskovalci, da jih je treba upoštevati. Eden najpomembnejših in največjih je zagotovo akademik Dušan Moravec. Naučiti se vsaj približno pisati tako kot to počne on, je nemogoče; četudi je raziskoval in strokovno natančno popisal na tisoče strani o slovenskem dramskem gledališču in njegovem


Prispevki k zgodovini snovanju, ga pomensko in časovno s kritičnim premislekom umestil v natančno določeno obdobje, so to bila dolga leta edine knjige, ki so sistematično, razumljivo in analitično zapisovale gledališko zgodovino. Pa ne samo to, kot dramaturg in izvrsten analitik je Moravec razčlenjeval tudi dela iz slovenske dramatike. Posebno ljub mi je bil, ko je s svojo skromnostjo, a lucidno mislijo nekoč v Mestnem gledališču ljubljanskem igralski zasedbi razčlenjeval Školjko Lojza Kraigherja. Naključje ali ne, kasneje sem se s tem istim dramskim besedilom srečala v Šentjakobskem gledališču. Nekoč, ob sodelovanju v mariborski Drami, mi je režiser Jože Babič prinesel izvod drame in dal na voljo nekaj mesecev časa za prebiranje Kraigherjevega besedila, za črtanje, za pogovore o konceptu uprizoritve. Potem je prispelo njegovo sporočilo, da bo delo režiral v Šentjakobskem gledališču, kjer so imeli igralsko zasedbo. Ti sijajni gledališki obrazi so bili skupaj z neverjetnim, v času študija že bolnim režiserjem Jožetom Babičem, scenografom Sveto Jovanovićem ter igralci Renato Radič Brglez, Marjanom Kuretom, Bojanom Vistrom, Danijelom Šmonom, Zdenko Bevc, Jasmino Pečar, Tonetom Bertoncljem in Marino Dornig – izvrstna ekipa, ki se je v celoti posvečala skorajda laboratorijskemu študijskemu delu. Hkrati je bila to moja zadnja dramaturgija v ŠG, če ne prištejem še dramaturškega svetovanja ob uprizoritvi Sofoklejeve Antigone v režiji Branke Bezeljak v letu 2001. Zaradi ljudi v Šentjakobskem gledališču, zaradi njihove nesebične predanosti igranju in ustvarjanju vlog in tudi zaradi mojega osebnega občutja, da gledališču vendarle še nekaj dolgujem, še kakšno teatrološko misel, in tako dostojno zaključim skoraj štiridesetletno druženje z njimi, je nastal ta, morebiti za koga celo polemični, esejistični zapis.

Ta veseli dan Ta veseli dan bo z gledališkimi ustvarjalci Šentjakobskega gledališča, prepolnimi zanosne radosti in pričevanj o dolgih letih snovanja in ljubiteljskega udejstvovanja velike igralske družine, decembra 2011 vnovič ponosno razprl odrski zastor ter stopil na oder pred svoje občinstvo: morda bo lahko zapel znamenito Matičkovo pesem Zdej zapojmo, zdej ukajmo, eden drugmo ogenj dajmo… ali pa pozdravila Jacinta in cinično spregovoril umetnik Peter s Cankarjevimi besedami: Pozdravljeni! Preljubi moji svatje! Srce se mi smeje, oko se mi rosi, ko vas vidim vse, kakor ste, pred seboj! Vso dolino Šentflorjansko, od izhoda do zahoda, vse njene splošne in posebne čednosti! ... Kjé je kralj, ki je ogledoval na dlani svoje kraljestvo? Kjé rodoljub, ki je z enim samim pogledom objel domovino? In ki jo je z enim samim pogledom spoznal? O, bogat blagoslov me je oblagodaril! ... Jacinta, pozdravi jih! ... Zapis ob 90-letnici Šentjakobskega gledališča, ki se nezadržno približuje častitemu stoletju snovanj, naj pomeni le delno historizacijo njegovega delovanja. Predvsem želi ob tej priložnosti vzpostaviti odnos poklicnega opazovalca do žlahtnega ljubiteljskega gledališča, ki se često razpira na eni strani na obrobju poklicnosti in v poklicni organizaciji društva v javnem interesu ter na drugi strani predstavlja ljubiteljsko zanesenost njegovih članov, predvsem igralske družine, ki je vselej težila k izpovedovanju in umetniški popolnosti; to je fragmentarni zapis o intimnem bralcu dokumentarnega in arhivskega ohranjenega gradiva kot refleksija avtorjevega zapisa skozi šentjakobsko gledališki lep, vznemirljiv, težak, prijeten čas pa tudi refleksija na trenutke vznesenosti in padcev.

Zagotovo so k temu premišljevanju pripomogli najprej vestni kronisti gledališča, potem objave v dnevnem časopisju vse od leta 1920 dalje (nekoč Jutro, Slovenec, Slovenski narod idr., danes Delo, Dnevnik, Večer), kasneje objave in kritike na radiu in na televiziji in še kasneje na svetovnem spletu; v novem tisočletju pa beremo njihove novice in najave dela, predvsem premiere, celo na socialnih omrežjih. A so vendarle za utrip prepoznavanja gledališča morda najdragocenejša zapisana spominjanja Šentjakobčanov in njihovih sopotnikov z objavami repertoarjev, navajanjem strokovnih kritik, z imeni vseh sodelujočih – torej tisti vzgibi razmišljanj, ko z mirno teatrološko mislijo verjameš, da je vredno tudi ta segment gledališkega ustvarjanja zasledovati, proučevati in raziskovati. Kakorkoli je gledališka dejavnost, ustvarjalnost in umetniška izpoved izvirno sledila ljubiteljstvu, učenju gledaliških veščin, tudi teatrološka misel ni mogla zaobiti njihovega prizadevanja. Če se nekako vrnemo v čas dveh stoletij v preteklost, k razsvetljenemu obdobju pri Slovencih, ko vznikneta v Ljubljani skoraj poklicno gledališče in prva slovenska igra, napisana in odigrana v slovenskem jeziku, komedija Županova Micka (1789) in znamenita igra Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790), z dramatikom Antonom Tomažem Linhartom in z Zoisovim krogom, ki so ga tvorili njegovi sodobniki, intelektualci in izobraženci, potem lahko z enako angažirano mislijo povzamemo dogodke v Ljubljani v letu 1920. Skupina izobražencev, pretežno iz uradniških krogov, je želela v svojem idealističnem žaru po napredku kulturnega življenja ustanoviti gledališko skupino, ki bi s talentom, zagnanostjo in hotenjem po izpovedovanju oživila družbeno in družabno življenje v svojem mestu. In tako smo priča nastanku novega gledališča, ki je dosegalo velike in zavidljive uspehe, pa tudi občasne krize ga niso zaobšle. Kako vrednostno opredeljevati devetdesetletno obdobje gledališkega snovanja, se bo treba še odločati po najnatančnejših analizah, saj jih je skoraj nemogoče opredeljevati po obdobjih, ko so jih vodili posamezni direktorji. Samo estetska merila niso dovoljšnji kriterij razčlenjevanja, kajti repertoarji so bili – z izjemo Skrbinškovega obdobja, največ v letih 1924–1928, z uprizoritvami večine Cankarjevih dram – sestavljeni tako raznorodno, da jih lahko analiziramo samo s tega vidika. (Sicer pa je Skrbinškov dramsko gledališki uprizoritveni opus dram Ivana Cankarja, znan tudi iz obdobja njegovega delovanja v tržaškem in mariborskem, delno v celjskem gledališču, kjer je vodil tudi dramske šole. Zatorej je nedvomno v Šentjakobsko gledališče le prenesel že preizkušene in preverjene metode delovanja.) Prav tako uprizoritvene poteze, izražene v kontekstu med tradicionalizmom in sodobnimi uprizoritvenimi hotenji, vselej ne ponujajo prave možnosti za izrazite gledališko zgodovinsko utemeljene opredelitve, temveč se zlivajo kot celota v obdobje delovanja devetdesetih let. Pomembnejše so prelomnice, izražene v ustvarjenih režijskih in igralskih opusih, ki jih je zaznavala tudi strokovna kritika. Zategadelj so prepoznavne in izčiščene ravni gledališkosti tiste, ki so jih ustvarjali ljudje z umetniškimi koncepti in izpovedmi v daljših gledaliških obdobjih (Miran Petrovčič, Drago Pogorelec, Milan Košak, Metka Bučar, Mirko Mahnič, Viktor Molka, Peter Ovsec, Jože Vozny, Bojan Kapelj, Gregor Tozon) in so pomenljivo nadgrajevale sceničnost ter uprizoritveno interpretativno raven ljubiteljstva v sozvočju z igralskimi izraznimi sredstvi. Nedvomno Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 17


Prispevki k zgodovini so k temu dejstvu veliko prispevali še režiserji z bogatimi izkušnjami v poklicnih gledališčih, kot so bili Ciril Debevec, Andrej Stojan in Zvone Šedlbauer, ki so pri uprizoritvah posameznih dramskih besedil iskali čim bolj ustrezno odrsko podobo, uveljavljali ob igralskem še glasbeni element, pri tem pa ohranjali ob vsebinah duhovne nianse besedilnih predlog, zahtevali natančnost in prefinjenost igralskih interpretacij, primerljivih s sodobnimi gledališkimi tokovi.

Čas po prvi svetovni vojni, ki je pustil v ljudeh in v družbi sledi človeških usod in bil priča evropskim političnim pretresom, ko je predvsem duhovna raven in izobraženost posameznikov lahko razvajala, ker je bila narodnostno zavedna in svobodomiselna, se je kulturna podoba odražala v naprednih zamislih, udejanjenih v društvih. Prikazovali in izražali so pravico do drugačnosti, mimo prevladujoče ideologije in ustaljenih reformnih preokupacij.

Da bi se zato izognili netočnim opredeljevanjem o obdobjih delovanja Šentjakobskega gledališča, povzemimo najnovejšo predstavitev, ki jo je izoblikovala Katarina Glavan Batagelj, ki je ob jubilejni razstavi 90 let ŠG (Slovenski gledališki muzej, 2011) z Neskončno igro opredelila obdobja v več pomembnih sklopov: Prolog, z zamislijo o ustanovitvi odra v krčmi na Rožni ulici, nato začetek v „ta usrani” šoli na Florjanski, Rojstvo, 12. december 1920, Rast, gledališče do začetka druge svetovne vojne, Boleča tišina, čas vojne in kulturnega molka, smrti, internacij, podpore osvobodilnemu boju (zaradi odklanjanja kakršnegakoli sodelovanja z okupatorjem so italijanski okupatorji porušili oder, a Šentjakobčani se niso vdali).

Gledališki čas, ki je tako neizmerno begoten, včasih prepreden z zapletenimi vsebinskimi, dramaturškimi in gledališko uprizoritvenimi vprašanji, a hkrati odgovorno preprost, nas opominja, da se taisti preplet odvija v spominjanjih na ljudi-igralce, in Šentjakobsko gledališče s svojimi ustvarjalci, upravnimi in tehničnimi sodelavci, ki z branjem dokumentov, knjižic ob obletnicah, z ocenjevanji gledaliških uprizoritev, preglednic gledališkega delovanja, z devetimi desetletji hotene izrazne teatrsko bogate dediščine zagotovo zapuščajo prepričljivo historizacijsko sled: ugotavljamo, da je slovensko gledališče in slovenska gledališka zgodovina 20. stoletja bogatejša tudi zaradi repertoarne in uprizoritvene podobe Šentjakobskega gledališča.

Pol služba, pol ljubezen Batageljeva naslovi „poglavje” delovanja gledališča po letu 1945, saj člani gledališča z udarniškim delom obnovijo oder v Mestnem domu in spet pričnejo z rednim delovanjem, tokrat po mnenju mestnih ljubljanskih oblasti kot polprofesionalno gledališče: ljubljanski kulturni krogi so izrazili željo po ustanovitvi Mestnega gledališča, kamor bi se priključil Šentjakob, a ostal je rajši samostojen … (objavljeno na letaku Neskončna igra, 2011). Svoje videnje, občutja in sodelovanje v gledališču zaključi Batageljeva z: v „naši familiji” tudi danes sobivajo potomci vseh starosti in poklicev, upokojenci, gimnazijski maturantje, pravniki, vladni uslužbenci, elektrotehniki, zdravstveni delavci, vzgojitelji, ekonomisti, bibliotekarji… pa tudi brezposelni. Soj odrskih luči nas prerodi. Postanemo skopuhi, ljubimci, prevaranti, matere, morilci … in držimo ogledalo družbi naših dni. Resnično, ljubitelji in profesionalci, gledališčniki vseh strok in poklicev, ki so ali smo kadarkoli sodelovali s to veliko gledališko družino, smo postali neločljivi del njihove familije. Zaradi ustvarjalnih hotenj – najbolj odkritega človeškega občutja po humani človečnosti in odkritih izpovedi – zaradi predanosti delu in nepristranskosti, brez zavisti ali zlobe, zaradi tiste tako zelo pomembne prvinskosti, ki so jo Šentjakobčani, razbremenjeni vseh vsakodnevnih obveznosti, strastno „prepesnjevali” v odrsko govorico, izpoved in pripoved, smo sodelovali z njimi.

Begotnost gledališkega časa Začetna doba Šentjakobskega gledališča zajema delovanje prvih prostovoljcev, ki so našli zatočišče v prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici in traja do prvega večjega razmaha v sezoni 1932/33, ki so jo Šentjakobčani odprli že v Mestnem domu; z njo se prične drugo razdobje, ki ga konča italijanski okupator 1941., ko poruši oder, v dvorani pa namesti gasilce. Zadnja doba pa se začenja po osvoboditvi, sicer v starih prostorih mestnega doma, toda na popolnoma novem odru, ki so ga Šentjakobčani zgradili sami in odprli v Prešernovem tednu leta 1946. (Ančka Grgurevič, Šentjakobska kronika, 30 let ŠG)

18 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Pogosti pogledi v zgodovino tega gledališča in v repertoarje posameznih teatrskih sezon izpričujejo in prepričujejo, da so njegovi ustanovni člani in snovalci (Rudolf Binter, dolgoletni predsednik in častni predsednik Šentjakobskega odra in Viktor Markič, prvi tajnik odra ob ustanoviteljih Anteju Gnidovcu in Milanu Košaku) želeli v svojem času zapolniti vrzel, ki je izpolnjevala hotenja posameznikov po kulturnem udejstvovanju. Tudi zaradi humanistične doktrine časa, ki je bil drugačen od političnih in ekonomskih silnic, ki so v dvajsetih letih preteklega stoletja na neki način siromašila individuum in njegovo svobodno delovanje – saj se je pripravljala velika vojna – 1. svetovna vojna (1914– 1918), ki je ob svojem zaključku in številnih žrtvah, pa tudi ob izgubi dela slovenskega ozemlja (ob koroškem plebiscitu, ki je potekal 10. oktobra 1920 in je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni), je morala ohranjati lastno, predvsem narodovo kulturno in humanistično zavest in poslanstvo zaradi umetnosti in človekovega dostojanstva, ki so ga Šentjakobčani vpisovali v individualni in kolektivni spomin. Ferdo Hanžič, tajnik gledališča, v zborniku Šentjakobskega gledališkega odra 1921–1936 ob njegovi 15-letnici zapiše naslednjo misel: Petnajst let živi in dela Šentjakobsko gledališče. Gotovo ni nihče izmed onih, ki so ga ustanavljali, niti slutil, da bi se njihova zamisel obdržala tako dolgo in delovala s takim uspehom. Ker nobeno društvo, noben odsek ne zahteva toliko truda in požrtvovalnosti kot ravno dramatski … Zagotovo pa moramo še spomniti na pomemben zapis enega najpomembnejših slovenskih dramaturgov in premišljevalcev o slovenskem gledališču Lojzeta Filipiča ob enaintrideseti sezoni, ki Šentjakobsko gledališče ovrednoti kot „resnično kulturno ustanovo”, ki je zelo „pomemben činitelj v ljudskoprosvetnem delu in življenju Ljubljane”. Piše: Zato je čudno, da je šla po osvoboditvi naša gledališka kritika malone molče mimo njegovega dela. Še bolj čudno in kar nerazumljivo pa je, da gre molče mimo njegovega dela tudi naš ljudskoprosvetni tisk. Šentjakobsko gledališče je kulturnoumetniško društvo …


Prispevki k zgodovini Filipič nato oceni pomen sezone za leto 1952 in vlogo občinstva, predvsem pa poudari, da je notranja disciplina članov gledališča in povezanost igralskega ansambla izjemno pomembna, saj omogoča redno delo in umetniško dovršenost na območju njihovega ustvarjanja repertoarja. Še pomembneje pa je, da so režiserji skoraj redno poklicni strokovnjaki, kot gostje tudi člani SNG Drame Ljubljana in absolventi Akademije za gledališko umetnost, pri izdelavi kulis in kostumov pa pomagajo delavnice Slovenskega narodnega gledališča in Mestnega gledališča ljubljanskega. Zagotovo je Šentjakobsko gledališče bilo globoko vtkano v kulturno podobo Ljubljane in njenega gledališkega življenja, kajti razvijala se je v nekaterih segmentih delovanja „koprodukcija” (kakor zdaj taka sodelovanja poimenujemo). Filipič pa svoj prispevek zaključi z mislijo, da je vloga Šentjakobskega gledališče v kulturnem in ljudskoprosvetnem življenju Ljubljane pomembna, zato zasluži vso pozornost ustreznih organov in kritike. In ne samo pozornosti, marveč tudi pomoč in vso skrb. To zasluži tako njegov delavni ansambel kakor njegova zvesta in z ansamblom tesno povezana publika. (Lojze Filipič, Gledališče, kultura, družba, 1978). To je pomenilo dokončno imenitno uveljavljeno umestitev Šentjakoba med slovenska gledališča. Začetek 20. stoletja zatorej pomeni tudi za Ljubljano z novo nastajajočim gledališčem uresničevanje slovenstva in prepričanja, kako pomembna je kultura, posredovana z gledališkega odra. Pa najsi bo to gledališka predstava, proslava, recitacija, sploh kulturna manifestacija. Če smo v drugi polovici 18. stoletja s podobnim entuziazmom ob Zoisovem krogu, ki je postal zaščitnik vrste krajnskih izobražencev ne glede na narodnost in politično prepričanje, ko smo Slovenci dobili prvo slovensko igro z dramatikom Antonom Tomažem Linhartom in prvo predstavo njegovega dramskega besedila, izvedenega v slovenskem jeziku, potem to obdobje razsvetljenstva lahko primerjamo s prosvetljeno mislijo, ki je nenehno tlela v ljubljanskem občestvu, da se je treba pridružiti evropskim družbenim, filozofskim in umetniškim gibanjem. Nikakršnih političnih predznakov ni imela ta svojevrstna šentjakobska združba, posedovala, predvsem pa je izražala izvirno zamisel, kako dopolniti kulturno življenje v Ljubljani. In mimogrede, tudi 18. stoletje je bilo stoletje vojn, podobno kot 20. stoletje. Še kako potrebni sta bili razsvetljenost, katere vzporednice iščemo in najdevamo tudi v 21. stoletju. Neulovljivost časa, ko živa gledališka dejavnost in hkrati umetnost zamreta s „smrtjo” gledališke uprizoritve in gledaliških let, se nato njene razsežnosti odstirajo v vrednotah spomina in pisnih zapisih, arhiviranih in mapiranih za zgodovino, ki znova oživijo – ko je intimna misel, pa četudi gledališkega raziskovalca, morda še bolj zavezujoča, kot je bila kadarkoli doslej – in naj bi bili osnova za ulovljivost časovnih razmerij. Šentjakobsko gledališče je kar najbolj povezano z mestnimi in državnimi ustanovami, predvsem pa z ljudmi, ki mu dajejo novih vsebin, volje do dela v bitki za vsakršno preživetje. In zato je morda v zadnjih štiridesetih letih ena najpomembnejših uprizoritev Linhartovega besedila Ta veseli dan ali Matiček se ženi v

Šentjakobskem gledališču izključno z njihovo igralsko družino režijska zasnova in uresničitev besedila, razplastena na več prizoriščih v urbanem okolju in v naravni scenografiji ljubljanskega Gradu v režiji Mileta Koruna (sezona 1995/96). Pomenske in estetske prvine literarne predloge kot izvrstnega gledališkega besedila je Korun z igralci „dopolnil” v ritmiki prehajanja prizorov, dinamiki dramskega dogajanja, in igralske prizore s publiko selil iz enega grajskega prostora v drugega. Z malce več osebne fantazije je gledalec dobil občutek, da je to lahko za Linhartovega Matička edini avtentični prostor, kjer zmore skoraj do konca izpovedati svojo zgodbo, ki se odvija pred našimi očmi. In tu je pravzaprav razlika med tistim dogajanjem, ki ga je na odru treba „zgraditi” s pomočjo scenografije (če sploh in kadar to ustreza režijskemu konceptu) in v naravnem ambientu Ljubljanskega gradu. Sploh pa je v vseh obdobjih delovanja Šentjakobskega gledališče Linhartov Matiček bil večkrat uprizorjen, predvsem takrat, ko je ne samo zabaval občinstvo, temveč tudi, ko je lahko povedal kaj več – celo z zgodbo o sodiščni praksi –, in podržal zrcalo družbi.

Ljubljana: mesto kulture -– mesto gledališč Potem, ko je bila Ljubljana v letu 2010 svetovna prestolnica knjige, nosilka Unescovega naslova, je kulturno življenje v njej še močneje zaživelo – tudi v gledališču. Tako je bila Ljubljana ena tistih svetovnih prestolnic, ki je samo potrjevala sloves kulturnega mesta, ki je stoletja kljub najrazličnejšim hotenjem po nesmiselnih spremembah vedno znova oživelo v svojem kulturnem in umetniškem poslanstvu in zavezanosti slovenstvu. Začetek 20. stoletja, enako kot celotno stoletje, pomeni za Ljubljano in Slovenijo jedro umetniškega ustvarjanja, zavestnih izpovedi o nas samih, o novih in novih smereh kulturnosti in umetnostnih zvrsti. Odprtost ustvarjalcev, v književnosti, v glasbi, v likovni umetnosti, v arhitekturi, v gledališču … so ustvarjala polja pluralnosti raznoterih vsebinskih smernic, ki Ljubljano enakovredno uvrščajo med najpomembnejše evropske kulturne prestolnice. V Ljubljani je v času, ko je bil ustanovljen Šentjakobski oder, županoval pravnik in književnik Ivan Tavčar (1911–1921) že dovolj dolgo, da je mesto lahko živelo v zavednem slovenskem duhu, saj je pred njim bil eden velikih mož na županskem prestolu Ljubljane znameniti Ivan Hribar (1986–1910), ki je posebno pozornost namenjal odrski umetnosti, saj je že v 19. stoletju veljala za emblem civiliziranosti in kulturne zmožnosti posameznega naroda. Postal je član Dramatičnega društva; v času, ko ga je drugič vodil cesarski svetnik Ivan Murnik (1881–1884), je z veliko zavzetostjo opravljal funkcijo podpredsednika. Pod vtisom predstav ansambla češkega Narodnega divadla, ki jih je videl v Pragi, si je prizadeval za večjo veljavo gledališke umetnosti med Slovenci (Igor Grdina, Ivan Hribar, „Jedini resnični radikalec slovenski”). Zatorej je bilo ozračje kljub različnim političnim silnicam in strukturiranjem več kot ugodno za kulturno udejstvovanje in poslanstvo, ki so ga lahko posredovali le kultura in prosveta-vzgoja ter posebni izobraževalni programi, ki so jih uveljavljale knjižnice. Prav knjižnica pri Gospodarski družbi v Ljubljani, današnji predhodnici Mestne knjižnice oziroma knjižnice Otona Župančiča, je bila zgled za prosvetljeno delovanje. Pravi začetki gledališkega oziroma tako imenovanega odrskega delovanja v Ljubljani vendarle segajo v čas Hribarjevega županovanja, ko je mesto dobilo Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 19


Prispevki k zgodovini v današnji (še ne prenovljeni) zgradbi Opere novo stavbo Deželnega gledališča in se je v njej z uprizoritvijo dramskega besedila Josipa Jurčiča Veronika Deseniška „začenjala” nepretrgana pot slovenskega poklicnega gledališča.

Še dodatno intelektualno uveljavitev pa je mesto dobilo leta 1919, ko je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani s prvimi humanističnimi in naravoslovnimi fakultetami ob več stoletij stari Slovenski filharmoniji z bogato glasbeno tradicijo.

20. stoletje pa je z dvema različnima estetikama in pogledoma na odrsko ali uprizoritveno umetnost intenzivno razvijalo dve smeri: poklicno in ljubiteljsko gledališče na območju odrskih umetnosti.

Mestno jedro je v letu 1920 že tvorilo silovito prosvetljeno gibanje na območju centra Ljubljane: Opera, Drama, Univerza.

Zagotovo pa je, ko se je rojevalo Šentjakobsko gledališče, da je to bil čas izjemnega historičnega trenutka, napolnjenega s posebno energijo hotenja kako vzpostaviti ravnotežje med kulturo in politiko, ne da bi bili od nje odvisni, kako udejanjiti živi govor z odra, preko igre razpirati zrcalne upodobitve tedanje družbe. Od leta 1909, ko je začela nastajati zgradba slovenskega nacionalnega gledališča SNG Drama Ljubljana, ki je s prvo predstavo v slovenskem jeziku – z uprizoritvijo dramskega besedila Josipa Jurčiča in Frana Levstika Tugomer – doživela otvoritev leta 1919, je leto kasneje (1920) že delovalo poklicno stanovsko igralsko društvo Združenje igralcev, torej v istem letu, kot je bil ustanovljen Šentjakobski oder, ki je prvo uradno premiero doživel leta 1921 z uprizoritvijo Strindbergovega Pelikana. A časopisni odmevi o ustanovitvi gledališke sekcije pričajo, da so bili prvi gledališki poskusi predstavljeni javnosti že v letu 1920. Leta 1921 najdemo objavo, da organizira Ljudski oder dramatični tečaj samo za svoje člane, (v Jutru), ne pa tudi za člane Šentjakobskega odra. Očitno je bilo, da so bili uspehi novega gledališkega društva tako pomembni, da so vzbujali zavist in nekakšno lažno „upanje”, da novo gledališče ne bo preživelo. Pa vendarle najava v Jutru priča o nasprotnem: o stoti predstavi Šentjakobčanov pri Gospodarskem naprednem društvu za Šentjakobski okraj. „Vzgledni trudoljubivosti, železni energiji in globokemu pojmovanju kulturne naloge se je posrečilo privabiti v naš krog častno število marljivih, sposobnih in ambicioznih igralcev in igralk izključno iz vrst javnih in zasebnih nameščencev, na katerih itak sloni skoraj vse kulturno delovanje v Sloveniji. Iz čistega idealizma in vrele ljubezni do dramske umetnosti so posvečali ti tihi narodni delavci svoj itak skromno odmerjeni svobodni čas često pozno v noč kulturnemu udejstvovanju ...” Tako je označil predsednik gledališkega odseka g. Rudolf Binter požrtvovalne težnje svojih hrabrih sodelavcev per aspera ad astra. Prvo desetletje je tudi čas, ko je leta 1926 bilo v Ljubljani ustanovljeno znamenito avantgardno gledališče Delavski oder (Ferdo Delak, Bratko Kreft, Marij Kogoj), ki se je kasneje preimenoval v Proletarski oder z avantgardnimi in revolucionarnimi idejami. Pestro gledališko, umetniško in kulturno življenje mesta je narekovalo umestitev najnaprednejših kulturnih teženj, ki so „prekrivale” druge podobne dejavnosti sorodnih društev in so bila vezana na svoja ideološka izhodišča (nekatera celo nazadnjaška) in se peščice zagnanih ter vztrajnih Šentjakobčanov ob gledališko odrskem snovanju niso dotikala; Šentjakobčani so ubirali popolnoma samosvoja pota iskanja. Vsekakor je v Ljubljani preveval duh napredno mislečega meščana, četudi sta Slovenija in Ljubljana v tistem času „preživljali” pomembna in burna zgodovinska obdobja.

20 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Zato moramo posebej omeniti društvo, ki je nastalo leta 1915 v Šentjakobskem okraju, imenovano Gospodarsko napredno društvo. Ob društvih, ki so imela ideološki predznak, ob raznih ljubiteljskih društvih, predvsem pevskih, je skupina humanistov začutila potrebo, da se ob kulturnem, intelektualnem in izobraževalnem nagibu združi v nekakšno kulturno gibanje, ki je za celo stoletje zaznamovalo ljubljansko pokrajino, mesto samo in duha, ki ga je naredilo velikega in svetovljanskega, saj je šlo za duhovno dojemanje sveta, ki se je s svojo napredno mislijo pojavljalo tudi v Ljubljani sočasno z evropskimi tokovi. Izobraženstvo pač, ki mu je pripadal tudi krog ljudi Šentjakobskega odra. Gospodarsko društvo ki je z besedo napredno dovolj zgovorno opredeljevalo svoje delovanje, je že leta 1911 ustanovilo Mestno knjižnico kot javno ljudsko knjižnico, ki se je 1928. leta preimenovala v Šentjakobsko knjižnico in je bila na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije največja ljudska knjižnica. Pomembno je prispevala k izdajanju knjižic izvirne slovenske dramatike. V eni izmed napovedi, ki jo beremo v Slovencu (politični list za slovenski narod, 9. 1. 1914), so takole napovedovali izid dramske literature: Našim društvom in prijateljem odra: Finžgar, Naša kri. Igrokaz v štirih dejanjih. To je priznano klasična in najboljša slovenska igra, ki je izšla izpod peresa našega znanega pisatelja umetnika. Kjer bo šla ta krasna igra čez oder, povsod bo budila narodno zavest ter dvigala blagočutnost občinstva. J u r č i č – Č e s n i k , Domen. Narodna igra s petjem v petih dejanjih. Ta po znanem Jurčičevem romanu prirejena igra je izredno ljubka ter lahko uprizorljiva in se odlikuje po dejanju in osebah, ki so istinito vzete iz srede narodnega življenja. Če je Ljubljana imela na začetku dvajsetega stoletja le eno nacionalno gledališče in opero, pa znameniti Šentjakobski oder (posamezna amaterska društva, ki jih časopisne vesti komajda zaznajo in jim hkrati očitajo predvsem „nežlahtni diletantizem”), potem danes, ko se enaindvajseto stoletje že preveša v drugo dekado, premore številne javne gledališke inštitucije, zasebna gledališča, javne in zasebne zavode, neprofitne in društvene gledališke skupine, eksperimentalna in alternativna gledališča, ki so razpršena po vsem mestu. S pregledom dela in statističnimi podatki pa že nekaj več kot desetletje zavzema Šentjakobsko gledališče posebno mesto v rednih publikacijah Slovenskega gledališkega muzeja – v Slovenskem gledališkem letopisu. Šentjakobsko gledališče se s svojim poslanstvom, vsakoletnim repertoarjem, ki uvršča v svoj obvezni program tudi razkošne in fantazijske igre za otroke, z izvedbami gledaliških predstav, s stalnim občinstvom in gledališkimi abonmaji, predvsem pa s svojo specifiko in ljubiteljstvom pridružuje gledališkim ustanovam ob že imenovani ljubljanski Drami, Mestnem gledališču ljubljanskem,


Prispevki k zgodovini Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je repertoarna podoba najbolj specificirana, Lutkovnemu gledališču Ljubljana, še postmodernističnemu Mini teatru, pa sodobnim in eksperimentalnim gledališčem, kot so Glej pa Bunker – Stara elektrarna, Plesni teater Ljubljana pa posamezni gledališko scenski „projekti” v Cankarjevem domu ali zasebnih zavodih, KUD France Prešeren, študentsko gledališko delovanje itd. Vsekakor pa je v Ljubljani najbolj reprezentantno slovensko ljubiteljsko gledališče z vodilnim Šentjakobom, ki se enakovredno umešča med najpomembnejše slovenske kulturne ustanove, enako sijajnostjo pa tudi med najpomembnejša in najstarejša evropska ljubiteljska gledališče. Ponovimo zapis gledališke in filmske kritičarke, publicistke in prevajalke Rape Šuklje: Jubilejni zanos rad zavaja k opevanju preteklosti – pa pri vsem spoštovanju do starosti in preteklosti … bistvo Šentjakobskega odra je, kot ga občutimo Ljubljančani, prav v tem, da je pri vsaki predstavi razpoloženje takšno, kot bi bila prva … Poleg vsebinske dopolnitve gledališkega življenja slovenske prestolnice, ki bi mu sicer manjkale ljudske igre, lahkotnejše komedije, šale in skeči, pa tudi žlahtnejša dela klasičnega in sodobnega repertoarja … je pravi in poglavitni smisel Šentjakobskega gledališče, da ostane in se razvija kot zbirališče gledaliških navdušencev ... zaradi njih vemo tudi, da bo vztrajalo pri svoji plemeniti nalogi. (Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča 1921–1981).

Slovenska dramatika na odru Šentjakobskega gledališča V pregledu repertoarjev vseh sezon je vsekakor posebej treba poudariti skrb Šentjakobčanov za uprizarjanje slovenske dramatike. V tem je njihovo delo neprecenljive vrednosti, ker niso posnemali repertoarnih zasnov slovenskih poklicnih gledališč v začetku dvajsetega stoletja (SNG Drama Ljubljana, SNG Maribor, SSG Trst) niti kasneje v vsem času njihovega obstoja, temveč so sledili svoji humanistični ter gledališki misli in vrednotenju tistih podmen slovenske dramatike, ki je s svojo duhovnostjo, pa naj je šlo za zgodovinsko igro, tragedijo, komedijo ali ljudsko igro s petjem in plesom, zagotavljala kar najustreznejši sodobni odrski izraz ali polemično in kritiško noto naslavljala in nagovarjala z jedko satiro ali farso, celo z dramo svoje zvesto občinstvo. Med precejšnjim številom uprizorjenih del iz zakladnice slovenskega dramskega pisanja, je kar lepa bera avtorjev-dramatikov in naslovov dramskih besedil, ki so s svojo zabavnostjo, slovstveno in uprizoritveno sicer manj zahtevni, skrbeli za zabavo občinstva in veljali za dobrodošle popestritvene repertoarne poslastice, ker so dajale pridih ljudskosti. Igralske naloge so bile zategadelj še zahtevnejše: od igralcev so terjale za vsak nastop posebej pravo mero komičnosti, razigranosti, razvedrilnosti. Njihova igralska neposrednost je v interpretativnem pogledu prevladovala v pretanjenosti govorne in situacijske komike, v dovolj natančnem ustvarjanju gledaliških tipov in likov v čutenju posebnega zadovoljstva in razigrane radosti na odru, kar je občinstvo hvaležno sprejemalo. Gledališki igralci – Šentjakobčani – so bili izpovedovalci človekove svobode, igrali so igre o človekovem življenju in njegovi minljivosti. Izražati prepričanje, kako pomembna je slovenska dramatika in njena

literarna in uprizoritvena vrednost, ki lahko slehernega obiskovalca gledališča prosvetljuje z vsebinsko opredelitvijo in profiliranostjo svojega ustvarjalnega procesa, je bilo eno izmed temeljnih repertoarnih izhodišč. Prav zato ni naključje, da so v devetdesetih letih ustvarjanja uprizorili tako rekoč celotni dramski opus Ivana Cankarja, pa Kraigherjevo Školjko, v zadnji gledališki režiji Jožeta Babiča, ki je v školjki iskal biser, da bi našel smisel življenja – smisel dramskih junakov in iskanje življenja v samem sebi. Školjka je preživela, Babič pa je kmalu zatem izgubil bitko z življenjem. Nekatere uprizoritve posameznih dramatikov in njihovih dramskih besedil so na Šentjakobskem odru doživele krstno uprizoritev in so šele mnogo let kasneje bile uvrščene v repertoarje katerega od slovenskih poklicnih gledališč. Bilo pa je tudi kar nekaj dramskih priredb slovenske proze izključno za Šentjakobski oder. In ne nazadnje, je le treba omeniti, da je krstno uprizoritev doživela še igra zamolčane dramatičarke, sicer pa visoke pravniške uradnice ­ dr. Ljube Prenner Gordijski vozel (rež. Vesna Arhar Štih, 1972/73). Pa se vrnimo k začetkom: v prvi sezoni 1921/1922 je gledališče pripravilo 16 premier, od tega je uprizorilo šest slovenskih dramskih besedil (izvirna drama in dramska priredba): Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, Jurčič-Govekarjevega Desetega brata in Tekmo Antona Funtka, Murnikov Napoleonov samovar, priredbo povesti Frana Milčinskega Brat Sokol, Meškovo delo Pri Hrastovih, naslednji dve sezoni se je število uprizorjenih slovenskih iger zmanjšalo, pomembnejše uprizoritve so le še Aškerčev Red sv. Jurija, Finžgarjeva Razvalina življenja, Lahova dramska predloga Noč na Hmeljniku. Igralna leta 1924/25, 1925/1926, 1926/27 in 1927/28 je zaznamovalo intenzivno delovanje režiserja in učitelja Milana Skrbinška; vse bolj pa se je začel uveljavljati tudi Drago Pogorelec – Karus. Milan Skrbinšek je v teh sezonah režiral Cankarjeva dramska besedila: Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Jakob Ruda, Hlapci. Nato Cankarjeva dela niso bila uvrščena na repertoar gledališča celi dve desetletji, vse do sezone 1946/47, ko je Hlapce režiral Miran Petrovčič, v sezoni 1947/48 je bilo uprizorjeno Pohujšanje v dolini Šentflorjanski v režiji (tudi filmskega režiserja in scenarista) Zvoneta Sintiča, v sezoni 1948/49 pa je znova doživel premiero Kralj na Betajnovi, ki ga je režiral Mirko Mahnič. Zakaj je beseda Ivana Cankarja na odru Šentjakobskega gledališča za tako dolgo zamrla, ni povsem razumljivo. Kot da ustvarjalcem in občinstvu ni imela ničesar več povedati, kot da se ni odzivala na čas po „znamenitem” letu 1948. Zdi se, kot da je Cankarjeva živa beseda postala mrtva tvar, dramska snov pa le še bralno čtivo – kot da v družbi ni bilo več Jakobov Rud, Jermanov, ne umetnikov, ne kraljev z Betajnove in župnikov, kot da se je družba znašla v nekakšnem ravnovesju, ki ji ni treba pridig o morali in ne velikih besed o etiki, ne o malomeščanščini in šentflorjanščini; je pa tudi res, da je čas petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja z marsikatero potezo onemogočal literaturi, da bi se uveljavljala v svoji kritičnosti. Ob Cankarjevi 100-letnici se je Šentjakobsko gledališče pridružilo počastitvi velikega dramatika z Jakobom Rudo v režiji Marka Marina, Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 21


Prispevki k zgodovini takrat že profesorja za gledališko zgodovino na AGRFTV. Premiera je bila 22. maja 1975. Z Martinom Kačurjem v režiji Viktorja Molke (12. 2. 1971) je Šentjakob slavnostno počastil svojo 50-letnico; s predstavo pa so Šentjakobčani sodelovali še na XIV. srečanju dramskih skupin Slovenije na Jesenicah ter na Zveznem festivalu bratstva in enotnosti v Prizrenu. Še dve uprizoritvi dela Za narodov blagor sta pomembni, in sicer v režijah Balbine Baranovič Battelino (1956/57) in Tijane Zinajić (2002/03), sodobni, provokativni predstavi z izjemno močnim poudarkom v igralskih interpretacijah in besedilnih tančinah, ki so ohranjale bistvo Cankarjeve drame z aktualno političnimi dogajanji v Sloveniji in dvojno moralo (pre)vladajoče miselnosti posameznih elit. Zanimivo je, da je vsako določeno gledališko obdobje poseglo po dramski izpovedi Lojza Kraigherja v Školjki – z erotično zgodbo in političnim prepričanjem dramskih oseb v delu, nastalem leta 1911, – z dramo v treh dejanjih, ki razčlenjuje ljubezenske in spolne odnose v malomeščanski družbi, obsoja dvojno moralo in se zavzema za pravico opredelitve ženske do svobodne in neodvisne izbire ljubezni. Ob tem se soočimo z etično dilemo: živeti v sponah na pogled urejenega zakona brez ljubezni ali živeti svobodno življenje in uživati prvinsko ljubezen zunaj zakona. Zdi se, da je to drama, ki omogoča igralcem ustvariti izjemne igralske kreacije, lahko pa pomeni tudi režiserjevo intimno izpoved ali zatajevano osebno bolečino in njegov odnos do slovenske, celo farizejske družbe, ki jo želi izraziti preko odrske govorice. Najpomembnejše uprizoritve Školjke so bile v sezonah 1927/28 v režiji Milana Skrbinška, 1938/39 v režiji Mirana Petrovčiča ter v sezoni 1994/95 v režiji Jožeta Babiča. Naslednje enako pomembne kot Cankarjeve drame in Kraigherjeva Školjka so bile tudi uprizoritve drame Otona Župančiča Veronika Deseniška: najprej v sezonah 1949/50 in 1965/66 v režiji M. Petrovčiča; posebno lepoto pa je v odrskem izrazu, barvi uprizoritve in atmosferskih odtenkih dramskega dogajanja izpovedal mladi poklicni režiser, diplomant AGRFT, Diego de Brea v sezoni 1999/2000. Za Šentjakobsko gledališče je pomembna še uprizoritev Veronike iz sezone 1977/78 v režiji Vesne Arhar-Štih, ki je bila izbrana za XXII. Festival dramskih amaterjev Jugoslavije v Trebinju in je dobila zlate festivalske maske, ki so jih dobili Šentjakobsko gledališče in dva igralca. Z zgodovino celjskih grofov in njihovo, na eni strani legendarno fevdalno oblastniško zgodbo naslovne osebe, na drugi pa z mitskostjo in usodnostjo Veronike Deseniške je ob Župančičevi Veroniki Deseniški bila uprizorjena še drama Bratka Krefta Celjski grofje (1970/71, režija Drago Pogorelec - Karus). Izmed pomembnih izzivov v uprizarjanju slovenske dramatike je Šentjakobsko gledališče našlo dovolj ustvarjalnih spodbud v komedijskem – ljudskem repertoarju, tako pri dramatikih Antonu Tomažu Linhartu, Franu Saleškem Finžgarju, Cvetku Golarju, dramatiku in pisatelju Josipu Jurčiču; Šentjakobčanom so bila ljuba tudi književna dela Ivana Tavčarja in Josipa Jurčiča v različnih avtorskih ali režijskih priredbah, v novejšem času pa komedije Toneta Partljiča in Andreja Rozmana Roze; navdušili so se celo nad igro Življenje podeželskih plejbojev Dušana Jovanovića, čeprav se Šentjakob za uprizarjanje slovenskih novitet skorajda ni odločal. So pa Šentjakobčani uvrščali v repertoar posamezna dramska besedila Mateja Bora, Mire Miheličeve, Miloša Mikelna, Jožeta Moškriča, Ferda Kozaka (Vida Grantova, 1978/79, režija Sergej

22 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Verč), Prežihovega Voranca Pernjakove, (režija Viktor Molka, 1975/76) ob proslavi 55. obletnice gledališča (februar 1976), in Samorastnike (režija Drago Pogorelec1966/67), televizijski režiser Janez Drozg je pripravil Partizansko frontno gledališče tudi za televizijsko predstavitev ob tridesetletnici osvoboditve (1974/75), znamenito gledališko priredbo gledališčnika, dramaturga in esejista Herberta Grüna Kastelko po literarni predlogi Vladimirja Levstika so odigrali v sezoni 1974/75; Kastelko je režiral in za televizijski medij priredil Drozg. Sploh so se posamezne uprizoritve Šentjakobskega gledališča vse češče uvrščale v televizijski dramski spored. Morda redkeje kot uprizoritve ostalih slovenskih poklicnih gledališč, pa vendarle so bile sestavni del programa ljubljanske, se pravi, slovenske televizije. In potem: Josip Vošnjak, Ignacij Borštnik, Fran Lipah, Anton Medved, Fran Žižek, Milan Skrbinšek, Etbin Kristan, Miha Remec pa še kdo – so imena, katerih dramska besedila so bila na repertoarju ŠG. Izjemen je bil Ivan Mrak, ki je napisal ekspresionistično tragedijo Abraham Lincoln in jo sam tudi režiral v Šentjakobskem gledališču. Priljubljena avtorja ljudskih iger, ki jih igralci še vedno radi igrajo, občinstvo pa hvaležno sprejme, sta Fran Saleški Finžgar (1871–1962), nekaj časa v ljubljanskem obdobju tudi sopotnik ustvarjalcev tega priljubljenega ljudskega gledališča, in Cvetko Golar (1879–1965). Šentjakobsko gledališče je uprizorilo Finžgarjevo Razvalino življenja že v sezoni 1922/23 v režiji Anteja Gnidovca, ob pisateljevi 100letnici rojstva in 50-letnici krstne uprizoritve te ljudske igre so jo ponovno uprizorili v sezoni 1970/71 v režiji Hinka Košaka. Divji lovec je doživel dve uprizoritvi (v sezonah 1955/56 in 1967/68). Prvič je predstavo režiral Miran Petrovčič, ki je režiral še Finžgarjevo Verigo (1961/62), drugič pa je režijsko taktirko za Divjega lovca vodil Drago Pogorelec. Potem se s Finžgarjem srečamo vsaj še dvakrat, in sicer v priredbi Vladimirja Frantarja z Deklo Ančko (1969/70) in Lucijo (1972/73). Ljudski dramatik Cvetko Golar, „ljubljenec” vseh amaterskih in nekaterih poklicnih odrov, sam sicer naklonjen boemskosti, se je razvedrilno poigral s kmečko tematiko in likom ženske v Vdovi Rošlinki, nekoliko burkaški veseloigri v treh dejanjih; gledališče jo je uvrstilo v repertoarni spored v sezonah 1938/39, 1968/69 in 1998/99. Očitno je bilo besedilo dovolj provokativno, režijsko in interpretativno pa z zahtevno nalogo, ki je vznemirjala predvsem dva gledališčnika: dramsko igralko Polonco Juvan, (še Mileta Hlebca) in gledališkega režiserja Diega de Brea, ki je s sodobnimi izraznimi odrskimi sredstvi, s kostumsko in scensko razbohotenim vzdušjem v svoji polnokrvnosti in ženskosti z vsemi njenimi karakternimi lastnostmi zaživela kot osrednji komedijski lik. Podobno kot znamenita Miklova Zala Frana Žižka, prekaljenega gledališkega in televizijskega ustvarjalca; literarno in dramsko junakinjo je Žižek upodobil v slovenski ljudski zgodovinski igri kot legendo o koroški ženi, ki je živela petsto let in pomeni zgodbo o zatiranju, brezpravnosti in trpljenju. Aktualnosti uprizoritve so časovno sovpadale s slovenskimi družbenimi razmerami; režije so podpisovali Miran Petrovčič (1954/55), Hinko Košak (1970/71) in Fran Žižek (1979/80). Med slovenskimi književniki je bil Ivan Tavčar svojevrstna markantna politična in literarna osebnost svojega časa v Ljubljani, njegove zgodbe pa izjemno všečne bralstvu in gledališkemu občinstvu.


Prispevki k zgodovini Šentjakobčani so mu ob zapozneli rojstnodnevni obletnici življenja pripravili svečanost, ki so jo v časopisu Jutro (27. aprila 1922) „ocenili” takole: Proslava Tavčarjeve sedemdesetletnice v ljubljanskem gledališču. – S premijero od Borštnika dramatizirane dr. Tavčarjeve novele „Otok in struga” je ljubljansko narodno gledališče sinoči — sicer malo post festum — proslavilo sedemdesetletnico našega pisatelja. Gledališče je bilo seveda razprodano, razpoloženje slavnostno; v vladni loži je bil navzoč g. namestnik Hribar. Žal slavljencu slabo zdravje ni dopustilo, da bi bil prisoten tudi sam. Predstava je bila dobra, odlikovala se je zlasti ga. Šaričeva, ki je dobila v dar lep šopek. Dramatizacija novele sicer ni hvaležna stvar, a Borštniku se je delo posrečilo in Šestova režija ga je podala prav efektno. O predstavah in delu samem spregovorimo o priliki obširneje. „Kritika” je nekaj dni pozneje resnično obširneje „spregovorila” o predstavi, vendar ne s kakšnimi posebnimi hvalami ali dobrimi ocenami v umetniških presežkih. Bila je naklonjena predvsem imenom v avditoriju, nekakšni visoki in pomembni kulturni združbi, danes priznanim imenom gledališke kultne preteklosti Ignaciju Borštniku, Mihaeli Šaričevi, Osipu Šestu. Zagotovo je bil to čaroben večer v prisotnosti častitljivega in napredno opredeljenega Ivana Hribarja, nekoč Tavčarjevega predhodnika na mestnem prestolu. Še nekatere priredbe Tavčarjevih povesti in zgodb v repertoarjih ŠG: ob 15-letnici gledališča (7. november 1936) je gledališče pripravilo slavnostno predstavo Janez Sonce v priredbi in režiji Sava Klemenčiča, Otok in Struga v priredbi in režiji Mirana Petrovčiča (sezona 1953/54); 30-letnica Šentjakobskega gledališča pa je napovedala uprizoritev Cvetja v jeseni v priredbi in režiji Mirka Mahniča (14. december 1950), ob 40. obletnici je Savo Klemenčič pripravil dramatizacijo za krstno uprizoritev Podobe iz Visoške kronike (16. december 1961), novo scensko upodobitev doživi Tavčar-Petrovčičev tekst Otok in Struga (1959/60). Zagotovo posebno mesto v devetdesetletnih repertoarjih pripada komedijam Antona Tomaža Linharta Županova Micka in Ta veseli dan ali Metiček se ženi, odrske priložnostne prireditve, ki so povezane z Linhartovim imenom in Krajnski komedijanti Bratka Krefta. Ob znameniti prvi režiji Matička Mileta Koruna v Šentjakobskem gledališču v sezoni 1995/96, ki smo jo že omenili, je bila gledališka uspešnica z več kot sto ponovitvami. Četudi je bila predstava po premieri in po nekaj ponovitvah („prenesena”) prirejena za gledališki oder, pri čemer je bila izvirnost naravnega grajskega okolja, kjer se je predstava prvotno odigravala, v celoti izbrisana, je izpričano, da je igro o Matičku veselje igrati. Še nekaj imenitnih postavitev je bilo: Drago Pogorelec je 12. decembra 1932 v novih prostorih Mestnega doma, kamor se je gledališče preselilo iz Šentjakobskega predmestja, pripravil uprizoritev Matička, ki je pri občinstvu in delu strokovne javnosti požela številne ovacije. Krstno uprizoritev svojevrstne priredbe motivov iz Linhartove komediografske dramatike v letu 1979 (sezona 1978/79) je pripravil režiser in igralec Peter Ovsec in jo naslovil Naša Županova Micka. Po naročilu vodstva Šentjakobskga gledališča je Andrej Rozman Roza pripravil igro po Linhartovih dramskih motivih Pusti otok, da bi s svojo izvirnostjo, humornostjo, sočnostjo jezika izpisal novo komedijo sodobnega

časa, kjer bi združeval nekakšen spomin na prvo slovensko igro in prvi slovenski libreto za opero – spevoigro Belin, ki jo je napisal leta 1780 razsvetljenec Janez Damascen Dev. Šentjakobčani so Rozmanovo delo uprizorili ob proslavljanju 75-letnice gledališča v avtorjevi režiji februarja 1996. Režiser Miha Golob se je v sezoni 2001/02 odločil, da uprizori z igralci šentjakobskega odra komedijo Bratka Krefta Krajnski komedijanti s komično satiričnimi poudarki, mestoma celo preveč karikirano v želji po aktualnosti in nekakšnem hommageu Linhartu in Zoisovemu krogu, ki pa ni preveč navdušila strokovne kritike. Pričakovanja so bila veliko večja kot pa sam učinek posodobljene uprizoritve. Golobova režijska odlika se je odražala največ v natančnem branju literarne predloge. Vsakoletni otroški in mladinski repertoarni program je izviral v največji meri iz otroške in mladinske slovstvene ustvarjalnosti. Ohranjeni gledališki letaki so z napovedmi predstav in zasedb omogočali na svoj način vpogled v dejavnost gledališča. Ker pa je bila informacija o dramskem delu na hrbtni strani letaka preskromna, so se Šentjakobčani odločili za izdajanje gledaliških listov z nekaterimi pomembnimi esejističnimi objavami o dramatiku, dramskem delu, predstavljeni pa so bili tudi igralci in sodelavci gledališča. Objavljeno gradivo v gledaliških listih ohranja vpogled v čas posamezne gledališke sezone, povabila obiskovalcem in odzive na gledališka dogajanja. Prvi urednik lista je bil Peter Ovsec. Devetdesetletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča, kot ga izrisujejo njegovi spremljevalci in kronisti, predvsem pa snovalci in ustvarjalci tega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v različnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih je teže racionalno ovrednotiti z vatli znanstveno raziskovalnih prijemov, so pa eden najpomembnejših virov za avtentično esejistično in zgodovinsko gledališko razlago in razčlenjevanje. Kakovostne oscilacije o uprizoritvenih vrednotah slovenske dramatike na tem odru so občutne in za slovensko dramatiko še kako pomembne. Če samo navedena dramska besedila in dramske/dramatične priredbe vsebinsko poskušamo analizirati in jih primerjati z raziskavami in znanstvenimi opredelitvami slovenske literarne in dramske zgodovine, zaznamo njihovo pravo vrednost šele v številnih komparativnih študijah in motivnih povezavah ob tematskih, vsebinskih, moralnih, etičnih in drugih sorodnih prvinah in razlagah, ki so povezane z družbenimi, ideološkimi, političnimi, idejnimi, sociološkimi in filozofsko estetskimi izhodišči analitičnih premišljevanj – najdemo za to razlage v številnih knjigah o slovenski dramatiki (re-interpretacijah) Tarasa Kermaunerja. Šele iz tega izhodiščnega premišljevanja lahko zagotavljamo, da je tudi Šentjakobsko gledališče z uprizoritvami del iz slovenske dramatike odločno razpiralo eno izmed temeljnih izhodišč prosvetljenosti: brez slovenske dramatike tudi slovensko gledališče ne obstaja. In še misel, namenjena igralcu Vladu Zupančiču, ki je tiho gojil tudi pisanje in napisal dramo Hlebček guspe Lize. Skromen, kakor je bil, je vendarle hotel sodobnejše gledališče, kot je bilo v njegovem času, raziskovanje in eksperiment sta mu pomenili prioriteto. Hlebček guspe Lize je pretresljiva zgodba o človekovi eksistenci, ki je doživela krstno uprizoritev 9. novembra 1999 v režiji njegovega prijatelja Gregorja Tozona. Vlado pa se je kmalu potem umaknil v osamo. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 23


Prispevki k zgodovini

Šentjakobske gledališke šole V slovenskem gledališkem izrazoslovju in pojmovanju še vedno ni povsem jasna in dosledna uporaba pomenske opredelitve, kdaj nepoklicno gledališče poimenujemo ljubiteljsko, amatersko in polpoklicno, a zagotovo je, kot lahko domnevamo, poimenovanje Šentjakobsko gledališče izrazito svojevrsten fenomen in vsem razumljiv pojem določenega načina gledališkega delovanja. Je gledališče z rednimi repertoarji in abonmajsko ponudbo, kjer režirajo ljubiteljski in poklicni gledališki režiserji. Odličnost njihovega delovanja (ob posameznih režijah) se izraža tudi v pedagoškem smiselnem delovanju, saj igralce, predvsem mlade in tiste, ki šele začenjajo igrati, učijo z analizami in režijskimi postopki s prebujanjem njihovega talenta izoblikovati gledališke izpovedi. Odrske zakonitosti je treba spoštovati in jih „uporabljati” na različne načine kot izrazna sredstva dramske igre. Zelo pomemben je odrski govor – odrska izreka, ki zahteva natančno poznavanje pravil odrskega govora – od knjižne slovenščine do žargonov in slengov do ulične govorice na odru. Za vse to so poskrbeli snovalci in ustanovitelji gledališča, njihovi vodje in mentorji, ker so se zavedali, kako pomembna je govorna izobrazba. Že v drugi polovici devetnajstega stoletja, po obsežnem čitalniškem gibanju, ki je dokončno uveljavilo (po letu 1860) množično ljubiteljsko dejavnost, obenem pa zapustilo v njej tudi dediščino veselične brezidejnosti, diletantizma in nekritičnosti in je sprožilo prve načrte za profesionalizacijo slovenskega gledališča, pa ji politične razmere niso bile naklonjene, je bila ustanovitev Dramatičnega društva 1867. leta v Ljubljani. Ustvarjene so bile osnovne razmere za profesionalizacijo, hkrati pa vzpodbujene možnosti za programska, strokovna in organizacijska izhodišča pri spodbujanju in usmerjanju kvalitetne rasti ljubiteljstva. V knjižni zbirki Slovenska Talija je nastajala tiskana repertoarna osnova izhodišč za ljubiteljsko igranje, dajala je temeljne programske, organizacijske in igralsko izvedbene napotke. Amaterji – ljubitelji so dobili prvo Priročno knjigo za gledališke diletante izpod peresa igralca Josipa Nollija. Šentjakobsko gledališče je že ob sami ustanovitvi, v prvi igralni sezoni poskrbelo, da so z ljubitelji „učno” sodelovali poklicni gledališčniki: igralec Ivan Cesar, pa Danilo Bučar, skladatelj, dirigent, igralec in režiser – ta je kot skladatelj lahko igralcem posredoval tudi svoje glasbeno znanje. V enem izmed pričevanj je zapisano, da sta pred drugo svetovno vojno igralske tečaje v ŠG vodila še Ferdo Delak in Bratko Kreft, kasneje Ciril Debevec, kar je treba s stališča doslednega vrednotenja gledaliških šol v Šentjakobskem gledališču in ob njem vendarle še preverjati. Predvsem pa so „igralske šole” vodili tudi člani Šentjakobskega gledališča. Leta 1922 so se igralci udeležili trimesečnega dramskega tečaja, ki ga je organiziralo dve leti prej ustanovljeno poklicno Združenje gledaliških igralcev, v njem pa sta med drugimi predavala znamenita Osip Šest, ki ga je teatrolog Dušan Moravec poimenoval kot svetovljanskega vizualista in domačnostnega kramljača, ter Rado Železnik, ki se je gledališko izpopolnjeval v dunajski Ottovi dramski šoli, imel pa je tudi bogate igralske izkušnje z angažmaji v tujih gledališčih. V gledališču s tako raznorodnim repertoarjem, kot ga je uveljavljalo Šentjakobsko gledališče, so morali njihovi učitelji tenkočutno voditi

24 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

„šolske ure” z občutji za igranje vseh gledaliških žanrov. Uprizoritveno posebej zahtevni so bili novi gledališko dramski tokovi z vprašanji: kako igrati naturalistično ali ekspresionistično igro, ki je dramaturško drugače zasnovana kot melodrama ali tragedija, katera izrazna igralska sredstva uporabljati pri komediji ali pri farsi … itd. V letu 1923 je za tri leta v ŠG prišel Milan Skrbinšek. Ne samo, da je nekaj let pretežni del dramskih besedil repertoarja Šentjakobskega gledališča režiral, marveč je nadaljeval s svojo igralsko šolo, ki jo je pred tem že vodil v Trstu, Mariboru in Celju. V svoji knjigi spominov o stvaritvah, kritikah in razpravah Gledališki mozaik o Šentjakobskem odru, navaja: … delal sem pri Šentjakobčanih od septembra 1924 do januarja 1937, sprva zelo pogostoma, skoraj vsak mesec z eno, tudi z dvema režijama … S svojim delom mi je bilo mogoče pri Šentjakobčanih vzgojiti lepo število izvrstnih igralcev in igralk ter kultivirati tudi njihove režiserje. Taka izjava še danes zveni nedvomno zelo neskromno, a je kar najbolj prikladna za Milana Skrbinška, če vemo, da se zaradi določenih, predvsem človeških zamer in kritike repertoarne podobe nacionalnega gledališča, nekaj časa ni mogel vrniti v ljubljansko Dramo. Poveličeval je svoje delo v ljubiteljskem gledališču in cenil njegovo delovanje, ker je prepoznaval, da je idealistična usmerjenost, nadarjenost in predanost delu vrlina, ki je ne premorejo vsi, temveč le izbranci, posvečeni resnični gledališki umetnosti. Zagotovo je, da je tako gledališko izobraževanje rodilo prepričljive in vidne sadove, saj kritiški občutek izobraženega gledalca, kakršen je bil Stano Kosovel, je to prepoznal in v Jutru leta 1935 zapisal: Šentjakobski oder slovi po vsej deželi za najboljši diletantski oder v državi. Lahko rečemo celo, da nam nadomestuje pravo dramatsko šolo! Na njem se zbirajo idealisti, ki žrtvujejo vse za napredek umetnosti, ne da bi zahtevali kako plačilo. Iz njihovih vrst je izšlo več igralcev, ki kot najboljše moči sodelujejo pri drugih odrih na deželi, a tudi naše Narodno gledališče je pridobilo z njega že več odličnih moči. Vendarle moramo spomniti na prispevek Igravec v sodobni luči Nika Kureta iz tridesetih let preteklega stoletja, ki učljivega in izobraženega sodobnega igralca v profesionalnem in laičnem (amaterskem) gledališču razgalja kot glumača. Sprašuje se, kakšen je sodobni igralec: ali je sploh poklicni, diletantski ali laični. In nadaljuje, da se je ob poklicnem igralcu že zdavnaj pojavil laik (antičnega in sakralnega igralca izvzame), ki je igral in iz amaterstva sledil poklicnemu igralcu. Kuret zapiše celo naslednjo trditev, da sta bila že Voltaire in Goethe amaterja. Iz takih teatru tudi aktivno vdanih se je teater zmeraj prenavljal … Očitno jezen na igralski poklic, je menil, da je laični igralec bastard, kar dokumentira in izvaja zaključke iz strokovnih neslovenskih virov in nekega kongresa v Nemčiji. Na srečo taka razmišljanja niso imela posebnega odmeva, a ostajajo večna dilema o tem, kaj in kdo je gledališki umetnik. V tečajih gledaliških znanj, v tako imenovanih gledaliških šolah Šentjakobskega gledališča, ki so jih med drugimi vodili Mirko Mahnič, Viktor Molka, Janez Mejač, so se igralci učili odrskega govora, odrske izreke, imeli so govorne vaje, učili so se plesa in giba, razgrnjene so bile osnove režijskih zakonitosti ob iskanjih kako ustvarjati odrsko prezenco. Na prelomu stoletja sta gledališko izobraževanje na šentjakobskem odru v Gledališkem studiu uvedla Miha Golob in Branka Bezeljak, ki sta vsak iz svojih izhodišč raziskovala svojskost uprizarjanja. Bezeljkova je izhajala iz razmišljanja kot gledališka pedagoginja, Golob pa z znanji in


Prispevki k zgodovini izkušnjami režiserja in s tistimi gledališkimi znanji, ki jih je praktično in teoretično pridobil ob študiju univerzitetnega programa na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Gledališki obrazi Ob iskanju posebnih vzgibov kako zapisovati nekaj misli o gledališču in njegovih ljudeh, ki so z vso ljubeznijo predani gledališkemu ustvarjanju v popoldanskih in večernih urah, potem ko že oddelajo vsak svoj „šiht”, vsak na svojem delovnem mestu, enako odgovorno, kot so to počeli vsak dan po vsaj osem ur dnevno, nato pa večer za večerom razveseljevali občinstvo, je pravzaprav spomin in poklon njim; drug drugemu so dajali ognja, prijateljstva, nesebičnih razumskih in čustvenih razmerij v polarizaciji vseh temeljnih svetov njihovega bivanja. Onega zasebnega in tistega gledališkega, ki nikoli ni zamrl, marveč se je ob vseh vnovičnih srečevanjih prebudil v spominih in je bil realnost. Naša srečevanja so zapisana in vpisana med obraze, ki so zaznamovani z raznoterimi teatrskimi upodobitvami, ki pa se spremenijo, ko zbrišejo gledališko masko, slečejo kostum in se z odra preselijo med popolnoma običajne ljudi. Najprej so pesniki svojega srca in igralci, potem so spet ljudje s svojimi poklici, in še potem ljudje, ki jih srečuješ na ulici, cestah, mestnih trgih. V Ljubljani, mestu gledališč. Občestvo – množica, iz katere izstopi Šentjakobčan-človek in zažari zdaj ta ali ona njegova individualna zgodba. Vsakega obraza se posebej razveseliš, ne glede na generacijsko razdaljo v letih. Vsakdo od njih nosi delček spomina, ki mu ni mogoče ubežati. To so osebna prijateljstva, ki so nastajala skozi preplete v letih naših sodelovanj. Skromno, ponosno, s posebno naklonjenostjo in s širokim nasmehom – s slišanjem bitja srca. Med veselja, radosti in smeh so se kdaj pa kdaj prikradle tudi solze, bolečina in notranja občutenja velikih skrbi. Prav s svojimi igralskimi obrazi je Šentjakobsko gledališče dobilo priložnost in veljavo, da lahko ostaja ustrezno zapisano v slovensko gledališko zgodovino. Ko je človek še dovolj mlad in kasneje dovolj star, in medtem ko minevajo gledališka leta, moja štiri desetletja od dne, ko me je k sodelovanju v Šentjakobsko gledališče prvič povabil še v študentskih letih prijatelj s fakultete, gledališki kritik in član ansambla Vladimir Kocijančič, kasneje pa direktor gledališča Milan Stante, si te obraze zapomni za vedno. Stante je zapisal: Amatersko gledališče je preizkus ljubezni in solidarnosti do skupnega dela in težnje po umetniškem ustvarjanju. To je tudi zmagoslavje po neštetih urah nesebičnega dela … Kdor Ljubi gledališče, v našem primeru amatersko gledališče, je zapisan trdemu delu, vendar doživlja veselje in srečo ob zmagi (Milan Stante, Zbornik ŠG, Leta ljubezni in dela, 1921–1996). Starost, mladost ali odraslost, niso pomembni – ker smo v gledališču vedno „mladi”, da celo naivni, ko verjamemo v svoje „višje” umetniško poslanstvo in govorico odra, ki menda lahko spreminja svet. Nekakšne neulovljive sanje nas vedno znova vodijo na to čudno in obenem čudovito gledališko barko. Brez generacijskih razlik. Morda zadnjih petnajst let delovanja Šentjakobskega gledališča lahko poimenujemo tudi čas iskanj in zavestnih novih uprizoritvenih snovanj ter pogledov v gledališko uprizoritveno prihodnost, čas iskanj nove identitete ljubiteljskega gledališča enaindvajsetega stoletja, ko gledališče

s svojimi ustvarjalci hoče spet najti samosvojo pot, profiliranost in estetsko razsežnost, lastno uprizoritveno profiliranost, kar je morebiti vzročno povezano z osamosvojitvijo Slovenije ter z novo družbeno in politično ureditvijo: svobodnost, neodvisnost, pluralizacija, demokratičnost in nenehna aktualistična prisotnost z všečnimi uprizoritvenimi razsežnostmi različnosti v hotenih spremembah in etičnih postulatih. Dokazljivo je, da so se že menjale generacije ustvarjalcev, ki so „krojili” v preteklem stoletju podobe posameznih gledaliških ustanov, ne samo Šentjakobskega gledališča. Nova gledališka generacija je prinesla tista, celo z mladostno zagnanostjo obarvana drugačna izhodišča pojmovanja gledališča kot temeljno doktrino novega scenskega pogleda na svet, ki naj bi temeljito preoblikoval in spreminjal „stari” gledališki svet in se moral odpovedati tradiciji. V mojem spominu ostajajo sodelovanja z direktorji, ki so gledališče vodili od sedemdesetih let dalje: Milan Stante, Janez Križaj, Tone Gogala, Branka Bezeljak, gledališki režiser Miha Golob, pa stara šentjakobska mačka – igralca Marjan Gabrijelčič in Srečko Kermauner. Katera teatrološka in zgodovinsko gledališka usmeritev Šentjakobskega gledališča je najustreznejša, je nehvaležno presojati. Ljubljana, ki je mesto kulture in gledališč, kjer so gledališki odri in gledališka prizorišča postali presečišča najraznovrstnejših in sodobnih scenskih praks, stičišča svetovnih uprizoritvenih tendenc in smernic, lahko še tako zahtevnemu gledalcu ponudi nekaj vrhunskih umetniških dogodkov.

Misel ob koncu Če iz osebnih občutij in spominov izvzamem svoje najlepše delovne trenutke v slovenskih gledališčih, potem priznam: najbolj svobodni in ustvarjalni časi prešteti v neštevilne ure priprav in konkretnega dela, so bili ustvarjeni v gledališču Pekarna, v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru in v Šentjakobskem gledališču. Bili so razbremenjeni vseh administrativnih in vodstvenih obveznosti, vseh spon, ki jih redna služba zahteva kot pritlehen davek zato, da lahko v gledališču sploh ustvarjaš. Dr. Bruno Hartman (1924–2011), dramaturg, gledališki in literarni zgodovinar, bibliotekar, prevajalec in publicist, ki je imel neizmerno rad gledališče in ga je v Celju (Slovensko ljudsko gledališče) nekaj časa tudi vodil (1962–1965), je ob najinem poslednjem srečanju spomladi leta 2011 na mariborski premieri Goga, čudovito mesto ob klepetu o visokem jubileju Šentjakobskega gledališča, dejal: „Gledališče je gledališče, poklicno ali ljubiteljsko, povsod moraš biti z znanjem in srcem.” Zdi se, da v prejšnjem in tem stoletju ni bilo Ljubljančana, ki bi ne bil vsaj enkrat obiskal katere izmed predstav Šentjakobskega gledališča, pa naj je bil profesor, doktor znanosti ali član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dijak, študent ali delavec v nekdanjem Litostroju … Šentjakobsko gledališče je gostovalo-domovalo povsod. Bilo je in je še ljudsko gledališče. Naše bibliografije pa so bogatejše za še eno raven posvečanja slovenskemu gledališču. Vivat – Šentjakobsko gledališče! Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 25


Prispevki k zgodovini

Zgodbokaz ZAČETKI

Gospodarsko napredno društvo za šentjakobski okraj Prvi zametki Šentjakobskega gledališča segajo v leto 1908, ko je takratna slovenska napredna stranka 28. aprila zaradi političnih in gospodarskih potreb ustanovila tako imenovano Gospodarsko napredno društvo za Šentjakobski okraj v Ljubljani. Vse do tedaj ta stranka ni imela kakih trdnejših organizacij. Gospodarskemu delu se je kmalu pridružil še posvetni del. Leta 1911 je društvo ustanovilo svojo javno knjižnico, ki je sčasoma postala vpliven dejavnik izobrazbe in razvedrila prebivalstva. Glavni razmah v društvu se je začel po letu 1920. Takrat so začeli ustanavljati še pevske, izobraževalne, politične, godbene in tudi dramatični odsek, ki mu je načeloval Rudolf Binter. Ob njem je treba navesti še pomembna pobudnika in začetnika Šentjakoba, Viktorja Markiča in Franceta Štruklja.

ČISTO PRAVI ODER Matiček se oženi v Mestnem domu Z letom 1932 se je že pisalo novo desetletje. Iz „tausrane” šole na cesto vrženi Šentjakobčani so pristali v najlepši hiši Stare Ljubljane, v Mestnem domu, na takratnem Kaiser Joseph-Platzu, na današnjem Krekovem trgu. Hiša, ki so jo gradili od julija 1898 do avgusta 1899, je bila najprej sedež Mestne občine Ljubljanske in gasilskega društva. Kjer so zdaj prostori Lutkovnega gledališča, so bile nekoč garaže za gasilska vozila, v prvem nadstropju pa je bila 300 m2 velika in 7 m visoka dvorana, namenjena slavnostnim prireditvam in večjim zborovanjem; tam so večkrat prirejali plese, na katere so večinoma zahajali nemški meščani. Šentjakobčani so takoj po selitvi zavihali rokave in se sami lotili gradnje novega odra, ki ga je načrtoval Josip Kartin. Dvorana je že 7. decembra 1932 sprejela številne obiskovalce, ki so si tistega večera na novem odru ogledali prvo predstavo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Režiral jo je Drago Pogorelec Karus.

Šentjakob da Slovencem svoje zvezde

Strindbergov Pelikan je bila prva predstava, ki so jo 9. junija 1921 uprizorili na takratnem Šentjakobskem gledališkem odru, v današnji Stari Ljubljani, v Florjanski 27, v „tausrani šoli”. Stavba, v kateri so najprej gostovali Šentjakobčani, je bila namreč namenjena otroškemu zavetišču; dopoldne vrtec, poln otrok v plenicah, popoldne šentjakobski oder.

Prav kmalu po selitvi v novo hišo sta se ansamblu pridružila takrat še precej neznana in mlada Ančka Levarjeva in učitelj Stane Sever. Oba sta bila dobro zasedena v sezoni 1934/35 v predstavi Hčerki njene ekscelence (Trafika) in kmalu za tem so ju povabili med profesionalce. V enem izmed jubilejnih šentjakobskih zbornikov so zapisali: „Pri premieri Feketove Trafike v režiji M. Petrovčiča je praznovala Metka Bučarjeva svoj tristoti nastop. V tem komadu se je posebno odlikovala Ančka Levarjeva v vlogi Gerte in je bila takoj nato sprejeta v NG.” Tako je Šentjakob pospremil še dve (takrat) bodoči zvezdi in današnji legendi slovenskega gledališča in filma.

„Skrbinškovo obdobje”

Štiri leta tišine

Obdobje od leta 1924 do 1927 so šentjakobski kronisti poimenovali kar po Milanu Skrbinšku, igralcu, režiserju, dramatiku, vzgojitelju in učitelju dramske igre. Že v sezoni 1922/23 je Skrbinšek prevzel mesto režiserja v Šentjakobu, hkrati pa je bil član Narodnega gledališča v Ljubljani. Zanj se je govorilo, da je znal dvigniti skrite zaklade ter opredeliti delovanje posameznika in celote. Še zdaj velja, da je bil eden najpomembnejših učiteljev in umetniških mentorjev v zgodovini Šentjakobskega gledališča.

Leta 1941 se je tudi Šentjakob odločil, da bo „utihnil”. Skupaj z nekaterimi drugimi kulturnimi društvi se je med prvimi pridružil kulturnemu molku in tako izrazil svoj „protest” proti vojni, ki je za štiri leta zaprla vrata tudi Mestnega doma. Vendar nekje, tiho izza zakulisja je gledališče vendarle dihalo naprej. Po svojih najboljših močeh je pomagalo v NOB, podarjalo jim je svoje kostume in druge uporabne predmete iz fundusa, žal, je moralo žrtvovati za svobodo tudi nekaj mladih življenj. Šentjakobska familija se je tako med vojno zmanjšala za dober ducat fantov. Žalost in bolečina ob izgubi kolegov in prijateljev je bila neizmerna, vendar čas zaceli rane in življenje gre naprej.

Pelikan v „tausrani šoli”

Prvi abonmaji Pozna dvajseta leta so za zgodovino Šentjakobskega gledališča pomembna predvsem iz dveh razlogov: prvi je ta, da so v sezoni 1927/28 prvič razpisali abonma, drugi pa, da je gledališče v tistih letih pridobilo precej novih članov. Nekateri izmed njih so sčasoma postali „stebri” familije, kot so si radi sami rekli. Eden takšnih je Miran Petrovčič, ki je z okrog 80 režijami še do zdaj rekorder. V Florjansko je prišel skupaj s svojo soprogo Ervino Wrischer-Petrovčič, ki je bila leta 2001 najstarejša še živeča nekdanja članica tega gledališča. Njegov razvoj je pomembno zaznamoval tudi Drago Pogorelec-Karus, ki se po številu zrežiranih predstav uvršča takoj za Petrovčičem; med Šentjakobčane je prišel že v sezoni 1922/23. Leto pred njim sta stopila na šentjakobski oder zakonca Bučar – Metka in Danilo. Kot prejšnji trije sta skrbela za igro, režijo in pevske vaje. Oba sta pozneje zaplula med profesionalce; prav tako tudi Ivan Cesar, ki se je v gledališče včlanil takrat kot onadva.

26 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

POL SLUŽBA POL LJUBEZEN Polpoklicno gledališče

Žalostno obdobje se je začelo počasi prelivati v bolj spodbudna razpoloženja in povojna kriza se je kmalu spremenila v pravi razcvet Šentjakoba. Prva večja sprememba se je zgodila že takoj leta 1945, ko so člani na novo postavili svoj oder, ki jim ga je leta 1943 porušil italijanski okupator. Čez dobri dve leti je Mestni ljudski odbor sprejel sklep, da se bo pravo amatersko gledališče spremenilo v polpoklicno: nastavili so stalnega režiserja, nekaj igralcev, odrskega delavca, šiviljo, tajnico in direktorja. Prvi povojni direktor je postal Miran Petrovčič, Milena Simončičeva mu je priskočila na pomoč pri pisarniških delih, Ančka Grgurevič je skrbela za šentjakobski arhiv in za zapisnike na sejah, Marjan Lombar je opravljal blagajniška dela,


Prispevki k zgodovini odrska dela pa Pavle Jeršin in Franc Vagaja. Ivan Romih, ki je bil hkrati tudi „hišni” karikaturist, je bil scenski mojster. Vsi ti pa so, po službi, seveda, še nastopali tudi na odrskih deskah.

Linhartove spominske plakete in Linhartove značke. Prav v majskih dneh leta 2001 je potekalo že štiridesetič in Šentjakobsko gledališče je bilo gostitelj.

Šentjakob se ne da

SAMO ŠE PO SLOVENIJI

Spet so nas hoteli „pogoltniti”: Šentjakobsko gledališče naj bi se preimenovalo v Mestno gledališče, vendar se po mučnem pogajanju to ni zgodilo, ustanovljeno pa je bilo poklicno Mestno gledališče. Dobilo je svoje prostore, Šentjakobu pa je to „vzelo” nekaj precej dobrih članov najmlajše šentjakobske generacije v svoje redne službe: med njimi sta bila tudi Lojze Sadar, ki je postal ekonom, Anica Šinkovec je dobila delo v pisarni, oba pa sta ostala do konca zvesta Šentjakobskemu gledališču. Tudi druga nova poklicna gledališča so zvabila marsikoga, in med profesionalce so odšli Slavko Plevel, Metka Bučarjeva, Franci Prus, Vera Sagadinova, Janez Lavrič, Milan Kalan in pozneje Vera Murkova, Pavle Jeršin, Jože Zalar, Ančka Grgurevičeva, Marjan Lombar … Tako je volk postal sit, koza pa je ostala cela.

Mesto se izkaže V sezoni 1955/56 je prišlo ŠG skupaj z drugimi kulturnimi ustanovami v pristojnost ObLO Ljubljana-Center in začelo prejemati zvišano dotacijo; po izselitvi gasilcev je občina junija 1960 namenila vse prostore v prvem nadstropju Šentjakobskemu gledališču, to pa je postajalo „glavno v mestu”. Naklonjenost oblastnih organov je blagodejno vplivala tudi na ansambel in zvesto občinstvo. Gledališče je igralo same uspešnice – naredilo jih je uspešnice. Dive so se bohotile kot cvetke v jeseni, kot hčere mestnih sodnikov ali žene ministrov, fantje pa so se dokazovali na maškeradah, se reševali iz zadreg, tekmovali kot bratje in vselej zmagovali – prav vsi!

Televizija kot konkurenca Kot vsak tehnični izum ima tudi televizija svoje napake. Eni imajo slab sprejem, drugi se pritožujejo nad dolgočasnim programom, Šentjakobčani pa so imeli zaradi televizije zmanjšan obisk, vendar so delali naprej in že sredi šestdesetih let tudi dokazali strokovnjakom, kaj zmorejo. Potovali so po festivalih, dobivali glavne nagrade in sploh pozabili, da so jih poskušali leta 1963 spet „ukiniti”.

Nagrade, nagrade iz sedemdesetih Festivalskim nagradam in nagrajencem sta se konec sedemdesetih let pridružili še največji igralski nagradi v Šentjakobskem gledališču Severjevi nagradi. Drug za drugim sta jo povsem upravičeno prejela Drago Razboršek in Sonja Pavčič. Še naprej so dobivali festivalske nagrade, Šentjakob pa je v tem desetletju prvič podelil nekaj svojih; priznanja – masko akademskega kiparja Marka Maherja – so dobili člani za več kot 25 let aktivnega dela v ŠG.

Po Severju še Linhart Obdobje osemdesetih let je bilo bolj kot ne precej nemirno: v takratni skupni državi Jugoslaviji in v gledališču. Vse se je odvijalo z nekakšno naglico. Še vedno so veliko gostovali, tudi v oddaljene kraje, denimo Trebinje, Prizren, Švico in po širni Sloveniji. Leta 1988 so Šentjakobčane povabili še na srečanje gledaliških skupin Slovenije, namenjeno amaterskim gledališčem, na Linhartovo srečanje, ki je postalo tradicionalno in kjer vsakokrat podelijo

Nova država, novi direktorji

Plebiscit, samostojna Slovenija, desetdnevna vojna in konec gostovanj v „tuje” kraje. Spremembe v državi so se pokazale tudi v gledališču. Enkrat je kazalo dobro, drugič manj. „Legendarnega” direktorja, gospoda s pipo, Janeza Križaja, je zamenjal slovenski dramski igralec Tone Gogala, ki je že med svojim mandatom dobil v deželi „čez lužo” drugo službo. Z njim se je končalo obdobje moškega dominata; Šentjakob si je zaželel žensko. Skoraj prav zaradi nas se je s Ptuja v Ljubljano preselila Branka Bezeljak Glazer.

Preskok v novo tisočletje Tisočletje kot vsako drugo, pa vendar drugačno. Leta 2001 so v Šentjakobu obrnili koledar že osemdesetič. Vanja Mehle Ljubljana, 2001 Pojasnilo: Zgodbokaz je nastal kot spremno besedilo ob razstavi v počastitev 80. obletnice gledališča, zato je objavljen v celoti in brez bistvenih vsebinskih posegov, le jezikovno je nekoliko urejen in postavljen v pretekli čas.

OHRANIMO ŠENTJAKOBSKO RAST IN NESKONČNOST IGRE

Desetletje po prelomu tisočletja so zaznamovale hitre zamenjave direktorjev in predsednikov, vrstili so se umetniški vodje, zamenjali zunanji sodelavci, pa tudi dobršen del ansambla. Ministrstvo za kulturo je Šentjakobskemu gledališču Ljubljana podelilo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture, Mestna občina Ljubljana pa mu je zmanjševala sofinanciranje. Kljub uspešnim (muzikali) in inovativnim predstavam (odrski eseji) jih kritika čedalje pogosteje obide in na koncu pozabi. Zato pa jim strokovne žirije festivalov amaterskih gledališč doma in na tujem čedalje pogosteje podeljujejo najvišja priznanja. Leta 2008 je Mestna občina Ljubljana Šentjakobskemu gledališču odpovedala pogodbo za najem prostorov v Mestnem domu. Ob podpori širše javnosti in tudi številnih uveljavljenih imenih stroke so ohranili pravico do gostovanja na svojem odru; vendar sta ob močno okrnjeni uporabi odra in preseljenih upravnih in tudi vadbenih prostorih na drug naslov ogrožena delovanje in identiteta tega gledališča. Leta 2011 je občina podelila Šentjakobskemu gledališču plaketo za 90. obletnico uspešnega delovanja. Šentjakobčani so zazrti v prihodnost in zato jim ta obletnica pomeni le še DESET DO STO. Začeli so kot žlahtni „diletanti”, potem so bili dolgo spoštovani „amaterji” in ker je sčasoma dobil ta pridevek negativen prizvok, so zdaj najraje „ljubitelji”. Ljubitelji igre vlog – NESKONČNE IGRE, kot je Katarina Glavan Batagelj naslovila razstavo o 90-letni zgodovini Šentjakobskega gledališča. Tatjana Rebolj Ljubljana, 2011 Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 27


Prispevki k zgodovini Vladimir Frantar

Šentjakobski teater res ni „predmestni prater” S

eveda, dejstvo, da je bila moja stara teta Minka Weber članica prvega upravnega odbora Šentjakobskega gledališča, ni prav nič vplivalo na to, da sem bil več deset let zvest obiskovalec tega teatra. Že kot osnovnošolca me je zelo privlačilo gledališče, nekoliko manj film, televizije pa v tistem zgodnjem povojnem času sploh še ni bilo. V Ljubljani sem odkrival vsa gledališča in odre, kjer je bilo mogoče kaj videti. Redno sem spremljal predstave v drami in operi, bil sem kot „doma” pri lutkah, predvsem pri marionetah (nitk, na katerih so visele, dolgo časa sploh nisem opazil), hodil sem v Obrtniško gledališče, ki je bilo v Komenskega ulici, železničarji so imeli dvorano pri postaji, včasih so me peljali tudi na Vič ali v Moste. In ko sta se rojevali Mestno in Mladinsko gledališče, sem moral biti zraven in videti vse, kar se je tam dogajalo, čeprav niti nisem vsega prav dojemal in razumel. Poslušal sem seveda tudi radijske igre in spoznaval glasove naših velikih igralk in igralcev. Igre, ki sem jih gledal v raznih gledališčih, sem prirejal za svoj lutkovni oder in z njimi zabaval ter „dolgočasil” maloštevilno občinstvo, največ sorodnike, sosede in naključne obiskovalce. Nisem še znal brati in pisati, ko me je stara mama peljala v Šentjakob, ki je bil vedno blizu mojega doma. Komaj se spominjam Nazorjevih Rdeče kapice in Pepelke pa Mojce Vide Taufer in Lili Novy, ki sem jo potem tolikokrat gledal v Lutkovnem gledališču, kjer so jo igrali z naslovom Mojca in živali. Te predstave (oziroma neke prizore iz njih) še zdaj vidim v megli; bolj se spominjam Gasparijeve pravljične igre Gorski mož, saj sem takrat že imel kakšnih šest let. Popolnoma pa me je osvojila naslednje leto Trnuljčica, ki jo je po Grimmovi pravljici priredil Saša Škufca; videl sem jo gotovo 15 ali 20-krat. Znano

in priljubljeno pravljico je avtor obogatil s številnimi novimi prizori in osebami, kot so bili zvezdogled, kuharček, dvorni norček Bambo, dvorne dame ... Bila je zelo slikovita predstava v režiji Mirana Petrovčiča, vanjo sta bila vpletena petje in ples. Zelo mi je bila všeč tedanja Trnuljčica – Frida Grum, in vanjo sem bil kar malo po „otroško” zaljubljen. Spominjam se tudi spogledljivih dvornih dam (Majda Štrukelj, Ančka Sadar), jezikavega dvornega norčka (Marjan Lombar), ki jima je vedno nagajal, kuharčka (Janez Keber!) in vseh drugih. In potem sem bil skoraj vsako nedeljo popoldne v Šentjakobskem gledališču. Drugi so hodili na izlete, jaz pa sem se izmuznil, če se je le dalo. Ob petkih popoldne sem bil največkrat na dijaškem stojišču v operi ali drami, tako tudi v soboto in nedeljo zvečer, v nedeljo dopoldne sem bil skoraj redno pri marionetah, popoldne pa v Šentjakobu. Za Trnuljčico je bila na vrsti zelo privlačna predstava, Görnerjeva Pepelka, spet s petjem in plesom. Mali šentjakobski orkester je – kot pri spevoigrah za odrasle – vodil Marjan Pišl. Opazil sem, da kakovost ni takšna kot v operi in vsi igralci tudi niso bili tako dobri pevci. Kljub temu se mi je zdelo, da je bilo na solidni ravni. V naslovni vlogi sta se izmenjevali Milena Simončič, tedaj že uveljavljena, zelo nadarjena mlada igralka, ki je bila v gledališču tudi administratorka, in nova članica gledališča, simpatična in ljubka Zdenka Bevc, ki je prišla iz radijske igralske skupine. Seveda sem potem začel spremljati tudi igre za odrasle. O Šentjakobskem gledališču in predvsem o njegovih začetkih mi je veliko pripovedoval moj oče, ki je kot mladenič zahajal še na „stari” oder, kjer so začeli leta 1921 v Florjanski ulici. On mi je pravzaprav prvi razložil, da so obdržali naziv Šentjakobsko gledališče tudi, ko so se – čez približno deset let – preselili v Mestni dom na Krekovem trgu. Ker je bila Florjanska ulica v tedanjem Šentjakobskem okraju, so teater poimenovali po njem. Mislim, da jim je bil vzor dunajski Theater in der Josefstadt, ki je poklicno gledališče in z uspehom deluje še zdaj, repertoar pa je zelo raznovrsten.

Saša Škufca

Trnuljčica

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1953/54

28 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Brata Grimm, Görner

Pepelka

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1954/55


Prispevki k zgodovini Franz Arnold, Ernst Bach

Max Dreyer

Svetnik

Ljubezen sedemnajstletnega

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1928/29 Pero Škerlj, Metka Bučar, Danilo Bučar, Albert Lavrič, Milan Košak, Miran Petrovčič, Gita Pirc, Ervina Petrovčič, Janko Moser

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1931/32 Pero Škerlj, Ervina Petrovčič, posnetek s stote predstave

ulici so uprizorili Bučarjevo opereto Študentje smo, ki so jo z uspehom ponavljali tudi še v Mestnem domu.

Oče se je spominjal prvih predstav, režiserjev, igralcev … Usmeritev gledališča je bila jasna že takoj na začetku. Njegovi sodelavci so bili uradniki, pravniki, finančniki, tajnice …, zato za svojo prvo predstavo niso izbrali kakšne ljudske igre, ampak – zelo ambiciozno – Strindbergovega Pelikana. In čeprav so potem igrali tudi igre s „komercialnimi” naslovi, kot so Španska muha, Spavaj moja deklica, Charleyjeva tetka, Vražji Rudi ali Zakonske zmešnjave, so uprizarjali tudi Meška (Pri Hrastovih), Finžgarja (Razvalina življenja), Kraigherja (Školjka) in seveda Cankarja. Ko je ugledni režiser, igralec in gledališki vzgojitelj Milan Skrbinšek v treh zaporednih sezonah zrežiral kar štiri Cankarjeva dela, Za narodov blagor, Kralja na Betajnovi, Jakoba Rudo in Hlapce, je kritik Stano Kosovel v Jutru zapisal: „Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V Ljubljanski drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni.”

Otvoritvena predstava na novem odru je bila Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Karla Pogorelca, ki si je nadel umetniško ime Karus. Oče je menil, da je bila na zelo visoki umetniški ravni, z vrsto imenitno zasnovanih igralskih likov. Nato mi je pripovedoval, da je bilo do druge svetovne vojne, med katero niso igrali, saj so spoštovali kulturni molk, še vrsta zanimivih predstav, a je bil poudarek na komedijah, spevoigrah in operetah (Danilo in Metka Bučar sta ustvarila še Na Trški gori, Smuk-smuk in Kurenta), uprizorili so Visoko pesem Ilke Vaštetove, Haškovega Dobrega vojaka Švejka, Nušičevo Gospo ministrico, Feketovo Hčerki njene ekselence (Trafika) – v njej sta v opaznih vlogah nastopila Ančka Levarjeva in Stane Sever – in tudi Mrakovega Lincolna. Zelo uspešna je bila tudi dramatizacija Tavčarjeve povesti Janez Sonce v zgledni priredbi in režiji Sava Klemenčiča, že prej pa tudi Desetega brata po Jurčičevem romanu. V ansambel so prišli pomembni igralci in igralke: Jule Vizjak, Broni Battelino (tudi režiser), Pavle Jeršin, Vera Šubic-Murko, Stane Sever, Ančka Levarjeva, Frida Grum, Ferdo Hanžič, Milo Gornik, Frane Milčinski, Marjan Lombar, Ančka Grgurevič, Majda Štrukelj-Habbe; Hanžič je med vojno padel kot talec, Sever in Levarjeva sta postala člana Ljubljanske drame, Murkova in Jeršin sta še dolgo nastopala, nato je ona odšla v Mestno gledališče, on je sprejel angažma v Celju. Grgurevičeva in Lombar sta se tudi odločila za poklicno pot, Gornik, Vizjak, Grumova in Štrukljeva pa so ostali še veliko let. Battelino je postal režiser in tajnik Mestnega gledališča.

Oče se je dobro spominjal tudi režij Mirana Petrovčiča, Karla Pogorelca, Anteja Gnidovca, Sava Klemenčiča, njihovih številnih igralskih likov pa seveda tudi igralk, med katerimi je izstopala Ervina Wrischer-Petrovčič. Vidno sta se uveljavila tudi Danilo in Metka Bučar. Za bolj nezahtevno občinstvo so igrali Nušića, Petrovića, Fodorja (velik uspeh je imela Revna kot cerkvena miš), za bolj omikane so bili na sporedu tudi Funtek (Tekma), Kristan, Novačan (Veleja), Remec (Kirke) pa tudi Wilde (Bunbury), Zapolska (Morala gospe Dulske), Maugham (Kraljeva visokost) in Gogolj (Ženitev). Največji uspešnici na „starem” odru sta bili menda Molnarjeva Igra v gradu (režiral je Milan Skrbinšek), ki so jo igrali kar 18-krat, in Dreyerjeva Ljubezen sedemnajstletnega v režiji Mirana Petrovčiča. Za slovo od odra na Florjanski Laszlo Fodor

Revna kot cerkvena miš

Režija: Drago Pogorlelec Sezona 1929/30 Milan Košak, Vanda Baran, Pero Škerlj, Gita Pirc, Jože Čuk, Drago Pogorelec, Albert Lavrič, _, _, Janko Moser

Josip Jurčič, Savo Klemenčič

Deseti brat

Režija: Savo Klemenčič Sezona 1933/34 Ernest Eypper, Milan Košak Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 29


Prispevki k zgodovini Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Idiot

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1947/48 Miran Petrovčič, Franci Prus

Ivan Tavčar, Savo Klemenčič

Janez Sonce

Režija: Savo Klemenčič Sezona 1936/37

Po vojni so morali najprej udarniško obnoviti porušeni oder, potem so zaigrali Jurčič-Levstikovega Tugomerja in uspešno gostovali na Primorskem. Žal mi je, a bil sem premajhen, da bi videl nekatere zanimive in kakovostne predstave (razen že omenjenih, otroških), ki so se zvrstile do leta 1954; o njih so mi pripovedovali starši. Izstopale so predvsem: Idiot (priredba romana Dostojevskega), Kobilice Lillian Hellmanove v režiji Mirka Mahniča, Moliérov Namišljeni bolnik (po študiju v Parizu ga je pripravila režiserka in dramaturginja Djurdja Flere), Držićev Dundo Maroje in Sofoklejev Kralj Edip (oba v režiji Mirka Mahniča) pa Klabundov Krog s kredo, ki ga je zrežiral Ciril Debevec, ter Cvetje v jeseni Ivana Tavčarja v priredbi in režiji Mirka Mahniča z odlično Mileno Simončič v vlogi Mete (s to predstavo so praznovali 30. obletnico Šentjakobskega gledališča). V prvih povojnih letih so se v ansambel vključili novi, pomembni igralci: Franci Prus, Ančka in Lojze Sadar, Marjana Maher, Vera Sagadin-Prus, Janez Lavrih, Jože Zalar, Franc Penko, Vili Vrhovec in drugi. Prve predstave za odrasle, ki sem jih začel spremljati od sezone 1953/54, so bile predvsem veseloigre in spevoigre, ki so tedaj napolnjevale dvorano: Nestroyeva Ah, ta ljubezen šmentana, Lichtenbergovo Veselo potovanje (spominjam se, da me je v glavni vlogi Inge Hoffmann, „dame na

Marin Držić

Dundo Maroje

Režija: Mirko Mahnič Sezona 1949/50 Broni Battelino, Ksenija Kramaršič

slabem glasu”, popolnoma očarala Milena Simončič, ob njej pa je bil njen kavalir elegantni šentjakobski veteran Milan Košak; v stranski vlogi sem v tej igri prvič na odru videl poznejšo odlično karakterno igralko Vero Per), Špicarjeva Naj bo stara al’ pa mlada, Dobrićaninovo Skupno stanovanje pa Žižkova Miklova Zala. Pravo odkritje je bila zame Schillerjeva Maria Stuart, zelo ambiciozna predstava v režiji Mirana Petrovčiča, ki je bila tudi vizualno zelo privlačna. Odlično scenografijo je zasnoval domači scenograf Ivo Romih, prekrasne kostume pa priznana Nada Souvan. Glavna atrakcija je bila nosilka naslovne vloge – velika igralka Ljubljanske drame Mihaela Šarič, ki ji ni bilo pod častjo nastopiti v Šentjakobskem gledališču, kamor se je potem pogosto vračala kot gledalka in svetovalka. Šaričeva je – kot velika avtoriteta – med „amaterje” vnesla resnično profesionalnost in vsi so z velikim navdušenjem sodelovali ob njej, stari, mlajši in mladi, ki so nastopali v številnih epizodnih vlogah. Spominjam se, da nisem vsega razumel, čeprav so mi starši prej razložili zgodbo. A giljotina in rabelj sta me v snu še dolgo spremljala.

Jean-Baptiste Poquelin Moliére Josip Jurčič, Fran Levstik

Tugomer

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1945/46 Šentjakobčani na turneji

30 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Namišljeni bolnik Režija: Djurdja Flere Sezona 1950/51

Lojze Sadar, Miran Petrovčič, Ante Gnidovec


Prispevki k zgodovini Wilhelm Lichtenberg

Veselo potovanje

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1953/54

Treba je poudariti, da je bila domača „primadona” Ervina Petrovčič v vlogi kraljice Elizabete veliki umetnici skoraj enakovredna. Njun dialog in dokončni spor je bil briljantno izveden in prav zaradi tega prizora sem šel predstavo gledat najmanj petkrat, čeprav je bila dolga in za dijaka osnovne šole naporna. Petrovčičeva je na premieri praznovala 25. obletnico umetniškega delovanja v Šentjakobskem gledališču. V tej uprizoritvi je vlogo Mortimerja igral mladi Rudi Kosmač, ki sem ga prej videl že kot kraljeviča v Trnuljčici, a je bil tokrat nekaj popolnoma drugega. Lahko je že pokazal svoj veliki igralski talent in svoj značilni, sonorni glas, po katerem je pozneje zaslovel. Mislim, da je po tej uprizoritvi odšel na AGRFT, saj je v naslednji sezoni, ko so tragedijo ponavljali, vlogo prevzel še mlajši Bine Bergant. Ne morem tudi mimo drugih igralcev, ki so bili – ob protagonistkah – res zelo dobri: Karel Pogorelec, Jože Čuk, France Penko, Ančka Grgurevič in tedaj mladi, talentirani Peter Ovsec v vlogi grofa Leicestra. Naslednjo sezono sem v Šentjakobskem gledališču videl svojega prvega Oscarja Wilda, njegovo grenko komedijo Idealni soprog. Neverjetno, kaj so si takrat upali! Mladi, še dokaj neizkušeni ansambel je pod vodstvom domačega režiserja, ki je imel že precej izkušenj (Miran Petrovčič!), zaigral angleško salonsko komedijo z vrsto zelo zahtevnih vlog. Še zdaj se dobro spominjam mladih igralk in igralcev, s kakšnim navdušenjem in zanosom (no, tu in tam se je že dogodila kakšna nerodnost, a to me sploh ni motilo!) so nastopali v elegantnih oblekah in toaletah, ki jih je spet pripravila Nada Souvan. Bela Rotter in Boža Ovsec (Lady Chiltern), Zdenka Bevc in Vera Ravnikar (Mabel Chiltern), Bine Bergant (sir Robert Chiltern), Peter Ovsec (Lord Goring), Bogo Križnar, Bojan Burnik so ob izkušenih kolegicah Ervini Petrovčič (v vlogi zlobne in intrigantke Mrs. Cheveley in Ančke Grgurevič

Oskar Wilde

Idealni soprog

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1955/56

(Lady Markby) – doživeli svoje zmagoslavje v delu, ki ni bilo ravno značilno za Šentjakobski oder. Prav takrat je bil na slabem glasu, češ da podlega cenenemu okusu nezahtevnega občinstva in uprizarja v glavnem ljudske ter vesele igre s petjem. Ko so nekaj let prej ustanavljali Mestno gledališče, se je govorilo o zaprtju Šentjakoba, čeprav je ta novemu teatru daroval nekaj najbolj nadarjenih in sposobnih članov. Na srečo sta zmagala razum in prepričanje, da ne bi bilo prav zapreti „amaterskega” gledališča s tolikšno tradicijo, popularnostjo in uspešnostjo. Mesto, kot je Ljubljana, potrebuje oba tipa, poklicno gledališče s sodobnim dramskim in komedijskim repertoarjem ter nepoklicno, ki goji lažji žanr za najširši krog občinstva, hkrati pa občasno posega tudi po zahtevnejših delih. Šentjakob je torej ostal in se razvijal naprej in tudi sam sem še spremljal njegove predstave. Dvakrat sem tudi nastopil, ko so me potrebovali. V sezoni 1956/57 sem sodeloval pri otroški igri Saša Škufca Janko in Metka kot palček Storžek (režirala je Ervina Petrovčič), v sezoni 1958/59 pa kot eden vaških pobalinov v Špicarjevi pravljični igri Pogumni Tonček, ki jo je zrežiral Miran Petrovčič. Potem je bila moja tedanja učiteljica v osnovni šoli Majda Ažnik prepričana, da bom po gimnaziji šel na AGRFT in postal igralec. A do odločitve je bila še dolga pot in odločil sem se drugače, za kar mi ni žal. Priznati moram, da mi oder z druge strani ni preveč ugajal. Razočaral me je. Razblinile so se mi vse iluzije, spoznal sem igralce, ki so prav tako ljudje kot vsi drugi, in ne neka vzvišena, nadnaravna bitja, kot so se mi zdeli, kadar

Fran Žižek

Jezični dohtar Petelin Jakob Špicar

Režija: Fran Žižek Sezona 1956/57

Režija: Miran Petrovčič Sezona 1953/54

Drago Pogorelec, Ida Marinčič

Naj bo stara al´ pa mlada

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 31


Prispevki k zgodovini Josip Jurčič, Savo Klemenčič

Deseti brat

Režija: Viktor Molka Sezona 1958/59 Drago Pogorelec, Janez Usenik

Jean-Baptiste Poquelin Moliére

Scapinove zvijače Režija: Jože Vozny Sezona 1969/70 Drago Razboršek, Dušan Skok, Vili Vrhovec

Pogorelčevi režiji, Lamoureuxove Rjavolaske, ki jih je zrežiral Peter Ovsec), Vihar, prvi Shakespeare v Šentjakobu (tudi v režiji Petra Ovsca).

sem jih gledal iz dvorane. Prav smešno se mi je zdelo, ko so mlade igralke pred nastopom, oblečene v vilinske tančice, kadile, ko sta dva izkušena igralca pred nastopom šahirala ali se morda prepirala. Od takrat vedno rad gledam oder iz dvorane in ne izza kulis. Tudi te so me razočarale, saj so, gledane z odra, neosvetljene, videti precej borne in neprivlačne. Leta so minevala, odraščal sem in še kar hodil v gledališče, čeprav se je pojavila televizija. Tudi njo sem navdušeno spremljal od začetka in se zanimal predvsem za dramski spored. Možnosti so bile velike, saj smo na začetku lahko gledali tudi skoraj celotno jugoslovansko produkcijo in veliko tuje. A v Šentjakob sem še kar hodil. V drugi polovici petdesetih let, v šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo nekaj zelo dobrih predstav, najbolj pa so me prevzele: Popovićeva Jara meščanka, Žižkova priredba in režija francoske farse neznanega avtorja Jezični dohtar Petelin, Nušićeva Gospa ministrica, Jurčičev in Klemenčičev Deseti brat z nekaj zares izvirnimi igralskimi kreacijami (predvsem se spomnim Karla Pogorelca-Karusa kot Martinka Spaka, Martina Ivanuša v vlogi Krjavlja in Janeza Usenika kot odlično upodobitev Lovra Kvasa; imeniten je bil tradicionalni zborček kmetov iz Obrščakove krčme, ki so ga sestavljali Jože Zakrajšek, Janko Moser, Lojze Sadar, Janez Keber, Ludvik Šerjak, Srečo Erjavec …), sodobna komedija Karla Wittlingerja Mlada ljubezen na obisku, Benetevićeva Hvarčanka, Borovi Raztrganci (Noč v Globokem), Tavčarjeva in Klemenčičeva Visoška kronika (ob 40. obletnici gledališča), nekaj prav dobro izvedenih in drznih bulvark (Barillet-Grédyjevi Dobri prijatelji v

Martin Benetović

Hvarčanka

Režija: Mirko Mahnič Sezona 1960/61 Boža Ovsec, Milena Simončič Foto: Vlastja Simončič

32 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Hodil sem že v gimnazijo in potem sem začel študirati slovenščino, francoščino in angleščino na filozofski fakulteti, a gledališče me je še vedno privlačilo, tudi Šentjakobsko, kjer so nastajale nove predstave in so se v ansambel vključevali novi igralci. Priredbo Prežihovih Samorastnikov (1966) je zrežiral Karus, v vlogah Mete in Ožbeja pa sta se izkazala Sonja Pavčič in Drago Razboršek. Moliérove Scapinove zvijače (1969) je pripravil Jože Vozny z imenitno razposajenim Dušanom Skokom v naslovni vlogi. Leta 1970 je bil na vrsti Vitez čudes (Lope de Vega) z istim protagonistom. Seveda ne gre brez omembe prvega muzikala na Šentjakobskem odru; uprizorili so Gordijski vozel Ljube Prenner (1973) v dinamični režiji Vesne Arhar-Štih, domači režiser Andrej Trupej pa je pripravil zelo studiozno uprizoritev Lorcove drame Dom Bernarde Albe (1974), v kateri se je izkazal ženski del ansambla (s Sonjo Pavčič v naslovni vlogi) in redko priložnost zelo dobro izkoristil. Režirala je vrsta profesionalnih režiserjev (Viktor Molka, Balbina BaranovićBattelino, Fran Žižek, Hinko Košak, Ciril Debevec, za njimi pa Franc UršičPišta, Jože Vozny, Vesna Arhar, Janez Drozg, Andrej Stojan, Marija ŠemeBaričevič …), uveljavljali so se tudi domači, ob Petrovčiču in Pogorelcu predvsem Peter Ovsec, ki je pripravil veliko raznovrstnih predstav, za njim tudi Mile Hlebec, France Penko in pozneje Danilo Gostiša, Lojze Gerden, Milan Stante in Andrej Trupej. Spominjam se, da sem prvič gledal Cankarjevo komedijo Za narodov blagor prav v Šentjakobskem teatru in predstava – v režiji Balbine Baranović-Battelino – je bila za tiste čase (1957) zelo moderna, prav avantgardna. Ob starejših igralcih (Petrovčičeva – Katarina, Pogorelec – Gruden, Čuk – profesor Kremžar, Penko – Grozd, Petrovčič – Gornik) so se dobro uveljavili mlajši (Rotterjeva – Grudnovka, Bevčeva – Matilda, Bergant – Ščuka, Burnik – Kadivec).

Lope de Vega

Vitez čudes

Režija: Jože Vozny Sezona 1969/70 Janez Kern, Danijel Šmon, Srečo Erjavec, Stane Lužar


Prispevki k zgodovini Federico Garcia Lorca

Dom Bernarde Alba

Režija: Andrej Trupej Sezona 1973/74 Desa Muck, Zala Dančič, Magda Skok, Marjeta Dežman, Mira Učak

Prihajali so vedno novi igralci; nekateri so po nekaj predstavah odšli, veliko jih je ostalo. V tem času sta začela znamenita šentjakobska veterana Sonja Pavčič in Drago Razboršek, ki sta zaznamovala delovanje in umetniško rast gledališča v naslednjih desetletjih. Zdaj lahko rečemo, da sta njuna igralska opusa – po kakovosti in obsegu – prav lahko primerljiva s tistimi, ki so jih ustvarili poklicni igralci. O njunih vlogah in igralskih dosežkih bi bilo vredno napisati posebno študijo. Ob njiju so bili najbolj talentirani in tedaj najbolj zaposleni Ida Marinčič, Mira Ižanc-Učak, Ančka Sadar, Janez Usenik, Manja Vukovič-Poljšak, Tatjana Gostiša, predvsem pa Erna Usenik-Repina in Dušan Skok. Vsakdo od njih je bil samosvoja, nadarjena igralska osebnost. Odšla je Ervina Petrovčič, a ostala je legendarna Milena Simončič in v svojem zadnjem obdobju nastopila tudi v vrsti opaznih manjših, karakternih vlogah. Nekaj sezon so bili med najbolj zasedenimi tudi Peter Militarov, Vlado Kocjančič, Marjan Trobec in Bine Matoh; zadnjima je bilo delo v Šentjakobu odskočna deska za študij na akademiji in za poklicno kariero. Dobro se je uveljavil tudi Bojan Kapelj – kot vsestranski igralec in odlični scenograf, ki je po Ivu Romihu najbolje poznal dimenzije in zmožnosti šentjakobskega odra. Ustvarjal je prave scenografske „čudeže”. Bil je tudi upravnik gledališča. Poseben fenomen je bila Anica Šinkovec, ki je najraje sodelovala kot igralka, a so jo večkrat potrebovali še za drugo delo. Tako je bila tudi frizerka,

Add Edmond Greidanus

Hodl de Bodl

Režija: Peter Ovsec Sezona 1978/79 Na vaji: režiser Peter Ovsec, Taja Vetrovec, Dana Zver, Klopšek, Janez Učakar, Marko Boben, Martin Kajba, Jadranka Luštrek, Mojca Sešek, Pezdir

Ivan Cankar

Za narodov blagor

Režija: Balbina Barnović Battelino Sezona 1956/57 Jože Zakrajšek, Janko Moser, Iva Keber, Jože Čuk. Vsi so imeli nad 2000 nastopov.

Tone Partljič

Ščuke pa ni

Režija: Gregor Tozon Sezona 1976/77 Drago Razboršek, Sonja Pavčič Foto: Danijel Šmon

koreografinja, prepisovalka tekstov, svetovalka, administratorka, rekvizi­ terka, vodja predstav, arhivarka in še veliko drugega! Pomembno je bilo, da je bila skoraj pri vsem in povsod. Njena Greta v Šehovićevih Kurbah bo ostala nepozabna za vse, ki smo jo videli v tej vlogi.

Omeniti je treba še dve zelo opazni osebnosti, ki sta največ nastopali v epizodnih vlogah, Binco Gorjup, začela je nastopati še na starem odru v Florjanski ulici, in Tonjo Ponebšek, ki je bila „rojena” komičarka, a si je želela vse drugačnih vlog. Občudoval sem generacije novih, mladih igralcev. S talentom in požrtvovalnostjo so se uveljavljali Metka Penko-Živic, Tatjana Rebolj, Roman Žun, Magda Mazej-Skok, Melanija Ravnikar-Šter, Breda Kapelj (tudi iznajdljiva in uspešna kostumografinja), Jelka Božič, Miha Kavčič, Danijel Šmon, Milan Marinič pa seveda Vlado Zupančič in Mileva Sovdat. Mladi so – kot vedno – radi pokazali svoje sposobnosti v sodobnih dramah in komedijah. V sezoni 1967/68 so presenetili s Quentinovo in Bellakovo igro Nogomet; v njej so prepričljivo zaigrali ameriške študente, ki z nasiljem

Dan Totheroh, Alen Jelen

Ukradeni princ in izgubljena princeska Režija: Alen Jelen Sezona 1993/94

Roman Žun, Milena Simončič Foto: Tihomir Pinter Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 33


Prispevki k zgodovini Feđa Šehović

Kurbe

Režija: Andrej Stojan Sezona 1995/96 Anica Šinkovec, Tone Bertoncelj Foto: Tihomir Pinter

Fran Saleški Finžgar, Vladimir Frantar

Dekle Ančka

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1969/70 Mira Učak, Tonja Ponebšek

uveljavljajo svoje zgrešene cilje. Pod Karusovim režijskim vodstvom so bili presenetljivo dobri. Takrat sem začel sodelovati z gledališčem kot prevajalec in dramaturg. Bil sem študent in prevedel sem nekaj francoskih bulvarnih komedij, kar mi je pomenilo prijetno sprostitev ob študiju (Pepsie, Štirideset karatov, Lokomotiva, Drugi strel …), ter pripravil dramatizacije treh slovenskih proznih del (Finžgarjevi Deklo Ančko in Lucijo po povesti Strici) pa Jurčičevega Tihotapca; vse tri je zrežiral Karel Pogorelec-Karus, ki je imel veliko veselje s priredbami slovenskih literarnih del, saj je tudi sam uspešno priredil Jurčičevega Sosedovega sina. Ta je dosegel rekordno število predstav. Šentjakobsko gledališče je bilo čedalje bolj navzoče v kulturni ponudbi Ljubljane. Širili so repertoar pa tudi abonmajski sistem; okrog novega leta so imeli čedalje več odkupljenih otroških in mladinskih predstav ter gostovanj. Dolgo so bili v medijih prezrti, zdaj pa so o njihovih dosežkih začele izhajati tudi kritike v časopisih in na radiu. Bile so pripombe k repertoarni politiki, češ da je preveč ljudskih iger in priredb slove­nskih literarnih del, a pohvalili so dobre, čedalje boljše igralske stvaritve.

Kot honorarni sodelavec Ljubljanskega dnevnika sem začel pisati prispevke in ocene predstav, saj sem – v dolgih letih spremljanja – gledališče in sposobnosti njegovih ustvarjalcev dobro poznal. To je trajalo vsa osemdeseta in devetdeseta leta, potem so se leta 2001 na Dnevniku odločili, da o dosežkih tega gledališča ne bodo več redno poročali. Škoda, saj Šentjakobski teater nikoli ni bil „predmestni prater”, kot je nekoč (že davnega leta 1968!) zapisal Zlatoust (Igor Torkar) v humorističnem tedniku Pavliha: Ko šel na par predstav sem v ta teater, ponovno vem – ta oder ni predmestni prater. Ta amaterski kolektiv za kvaliteto se z idealno delavnostjo bije vneto. Zakaj z uglednim kritikom ne spremlja „Delo” Šentjakobskega gledališča tehtno delo? Zlatoust je torej spodbudil glavna ljubljanska dnevnika, da sta začela načrtneje spremljati delo našega najstarejšega ljubiteljskega gledališča. To je trajalo kar več let, zdaj o njegovih predstavah spet pišejo bolj naključno. Šentjakob je bil ves čas resna, čeprav nepoklicna kulturna ustanova, v kateri je ves čas sodelovalo veliko talentiranih mladih umetnikov, ki so se posvetili gledališču poklicno in nekateri spadajo tudi zdaj med naše najuglednejše igralce in režiserje. Spominjam se prvih korakov, najprej tudi precej plašnih in negotovih, potem čedalje bolj samozavestnih in prodornih, ki so jih na

Dragutin Dobrićanin

Skupno stanovanje

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1954/55 Milena Simončič, Marjan Lombar, Binca Gorjup, Peter Ovsec, Miran Petrovčič, Ana Grgurević

34 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Pierrette Bruno

Pepsie

Režija: Franc Penko Sezona 1967/68 Metka Penko, Bine Matoh


Prispevki k zgodovini Pierre Barillet, Jean-Pierre Grédy

Štirideset karatov Režija: Lojze Gerden Sezona 1975/76

Tatjana Rebolj, Drago Razboršek Fran Saleški Finžgar, Vladimir Frantar

Lucija

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1972/73 Jelka Božič, Breda Kapelj, Ivan Keber

Šentjakobskem odru izvajali ob že prej omenjenih Draga Potočnjak, Saša Pavček, Desa Muck, Barbara Cerar, Nataša Barbara Gračner, Alen Jelen, Dejan Spasić, Jurij Zrnec in še nekateri, ki so si izbrali poklicno pot in so dobro uveljavljeni gledališki umetniki. Ob njih so svoje igralske talente potrjevali tudi drugi, ki se niso odločili za poklicno gledališko pot: Miha Zrimšek, Lili Bačer Kermavner, Janez Pogorelec, Srečko Kermavner, Renata Radič Berglez, Tone Bertoncelj, Silvija Jovanović, Janez Usenik mlajši, Gregor Usenik in predvsem Bojan Vister in Saša Klančnik … Mnogi od njih sodelujejo še zdaj, postali so nepogrešljiva „srednja” ge­ neracija, ki je vzljubila to gledališče in mu ostaja zvesta.

Ko sem si le ogledal nekaj predstav v zadnjih sezonah, predvsem mi je bila všeč Prevzetnost in pristranost v režiji Zvoneta Šedlbauerja, sem sklenil, da bom spet pogosteje zahajal v ta gledališki hram, ki mi je vso mladost in še naprej ponujal toliko užitkov. Zato me je neprijetno presenetila nedavna namera gledaliških in kulturnih analfabetov na oblasti, ki so Šentjakobsko gledališče hoteli preseliti iz Mestnega doma v Moste. Šentjakob je spadal in še vedno spada v središče Ljubljane; je naše najstarejše nepoklicno gledališče, torej ima dolgoletno, spoštovanja vredno tradicijo in ugled. Iz njega je na poklicne odre odšla vrsta igralcev, ki so bili in so – mnogi tudi zdaj – stebri slovenskega gledališča. Ponavljam, kar je Zlatoust ugotovil že pred veliko leti: Šentjakob ni noben „predmestni prater”, tudi v današnjih časih ne, zato si le želim, da bi nove generacije gledaliških navdušencev znale ohranjati in nadaljevati žlahtno tradicijo, ki so jo tako požrtvovalno utemeljevali njihovi predhodniki.

Žal v zadnjem desetletju ne spremljam več tako načrtno šentjakobskih predstav; najprej me je razočaralo, da ne morem več pisati o njih, potem sem bil zaradi službenih obveznosti velikokrat v tujini, pa tudi repertoarna politika mi ni v celoti ustrezala. Predvsem me je motilo nekaj. Čeprav ima Šentjakobsko gledališče še vedno kar veliko dobrih igralcev, tudi med mladimi, pa nima več svojih režiserjev. Zelo pozitivno je, da prihajajo poklicni, ki mlade precej naučijo, a gledališče je – za nekaj časa – izgubilo svoj lastni, prepoznavni „obraz”, ki so mu ga nekoč dajali domači režiserji. Ti niso bili tako številni, bili pa so spretni in iznajdljivi, nadarjeni in zagnani; uspevalo jim je ohranjati značilno podobo teatra, ki je bil nekaj posebnega v dovolj pestri ljubljanski gledališki ponudbi.

Fran Saleški Finžgar, Vladimir Frantar

Dekla Ančka

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1969/70 Milan Zupančič, Bojan Kapelj, Breda Kapelj

Josip Jurčič, Vladimir Frantar

Tihotapec

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1971/72 Kazimir Drašler, Miha Kavčič, Danijel Šmon, Anica Šinkovec, Srečo Erjavec, Jelka Božič, Polde Blatnik, Ludvik Šerjak

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 35


Glava

V tem poglavju objavljeni prispevki so osebne izpovedi avtorjev. Naprošeni so bili, da za jubilejni zbornik napišejo nekaj svojih spominov na delo v Šentjakobskem gledališču, kakšno misel o svojem odnosu do tega gledališča ali o njegovem pomenu in vlogi v družbi. Prispelo je zelo veliko prispevkov, ki so bili jezikovno urejeni in opremljeni s fotografijami. Vsem se zahvaljujem, da so prispevali svoj kamenček v mozaik in obogatili zbornik. Vendar pa zaradi omejitev ni bilo mogoče objaviti vseh prispevkov. 36 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Glava

Mi o sebi in drugi o nas

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 37


Mi o sebi in drugi o nas

Šentjakobsko Šentjakobski oder – gledališče, mesto moj mali svet iskanj in izpraševanj

Pisalo se je leto 2000. Tisti čas sem kot novinarka pisala za nekaj časopisov in revij, v prostem času pa sem snovala zgodbe. Svoj prvi dramski tekst Nega sem pokazala Mihi Golobu in ta me je povabil, da se, kot asistentka režije, pridružim ustvarjalni ekipi Tijane Zinajić pri predstavi Osem žensk. Bilo je to leta 2006. Tako sem prvič pokukala v zaodrje in spoznala vse dobro in slabo, kar kali režiserja in igralca. Ustvarjanje predstave je garaško in vedno tvegano početje: piščev tekst je okostje, ki mu igralci dajo meso in kri. Najprej so vedno besede, a te niso dovolj: treba jih je obrezati, kot list papirja, in jim v procesu postavljanja na oder pričarati tretjo dimenzijo. Prav vsak udeleženec gledališke ekipe pusti predstavi svoj pečat.

Druženje z igralci, obiskovanje predstav in vsakoletni izleti v neznano so me s Šentjakobskim povezali bolj kot sem pričakovala. Predvsem pa mi je pomagalo pri iskanju lastne poti, ko sem se začela vse bolj ukvarjati z dramskim pisanjem. Tako je moje prvo resno dramsko delo bilo povezano s Šentjakobskim, ko je bila 28. 10. 2007 v njem izvedena bralna uprizoritev Blejskega zvona, v režiji Sunčice Milosavljević iz Beograda. Pri izvedbi so sodelovali Sara Lucu, Marko Skok, Mojca Lavrič, Boris Car, Mario Dragojević in Irena Mrak. Pri nastajanju moje prve prave dramske predstave Lepo je biti riba, dokler nisi na trnku je bilo sodelovanje Lili Bačer Kermavner nenadomestljivo – liku Milene je dala dušo in z njo očarala domačo in kasneje beograjsko publiko. Gledališče je postalo pomemben del mojega sveta in temu je v veliki meri prispevalo Šentjakobsko gledališče s svojo živahno, vedno spreminjajočo se življenjsko energijo. Kljub kroničnem pomanjkanju prostega časa za ljubiteljske dejavnosti si želim, da bi naše gledališče ostalo mesto izpraševanj, iskanj in pozitivnih medčloveških izkušenj. Ker je moje delo pisanje, bi bila vesela, če bi mi v prihodnje uspelo ustvariti kak dober „komad” za našo šentjakobsko sceno. Miomira Šegina, dramatičarka, pisateljica, fotografinja

Ko mi je bilo petnajst let, sem se po naključju znašla na avdiciji za Šentjakobsko gledališče. Spomnim se tistega prvega občutka, ko sem vstopila v to gledališče. Bila sem čisto navdušena, nekaj me je že v prvem trenutku začaralo. Neprestano sem govorila: „Tukaj mi je všeč; drugo leto, ko bo spet avdicija, se bom zagotovo prijavila”. A naneslo je, da so me povabili na oder in kljub temu, da sem bila čisto nepripravljena, so nekaj izvlekli iz mene in me na moje veliko začudenje povabili medse. Tisti trenutek se nisem zavedala, kako bo to spremenilo moje življenje. Ne samo spremenilo, obrnilo ga je na glavo, ga še enkrat zavrtelo okrog svoje osi in dobro premešalo. Šentjakobsko gledališče je postalo moj dom. Dom v katerem sem odrasla. Veliko se je od takrat zgodilo, nešteto pripetljajev sem doživela v našem gledališču, če bi hotela vse opisati, bi brez problema lahko napisala roman, ki bi se po svoji dolžini lahko kosal z ruskimi klasiki. In seveda, kar je najpomembnejše, ustvarjali smo in ustvarjali. Tolikokrat sem se zalotila, ko sem v vnemi pred premiero pozabila, da zunanji svet sploh obstaja. Šentjakobski oder te lahko tako začara, da postane tvoj mali svet. In vedno, ko sem stran, daleč od doma, najbolj pogrešam te drage odrske deske. Neverjetno je, ko lahko še zmeraj rečem, da bi naredila vse za moj, naš in vaš Šentjakob. Hvala Šentjakob, ker si mi že mnoga leta najtoplejši dom, in upam, da boš do konca mojega življenja to ostal. Vse najboljše z ljubeznijo! Maja Eržen

Maša Tkavc in Maja Eržen (desno), Prevzetnost in pristranost, sezona 2008/09 Foto: Bor Slana

„Ribja” ekipa: zgoraj avtorica Miomira Šegina, režiserka Saša Rakef, scenografka Tereza Merlini, spodaj je igralka Lili Kermavner Bačer, 2009. Foto: Tereza Merlini

38 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Mi o sebi in drugi o nas

Oaza drugačnosti Ko sem pred sedmimi leti prišla v Šentjakobsko gledališče na svojo prvo vajo, sem bila, milo rečeno, pretresena. Okolje, kjer ljudje ne skrivajo razpoloženja, ne zadržujejo mnenja in ne zamolčijo besed. Nato sem zelo hitro ugotovila, da je naše gledališče nekaj, česar sploh ne gre povezovati ali primerjati s čimer koli, kar sem poznala do tedaj. To gledališče, ki navsezadnje tudi nobenemu drugemu gledališču ni enako, je zame razburljiv, nepredvidljiv otoček sredi ustaljene vsakdanjosti. Naša oaza drugačnosti. Ni mi bilo treba dolgo, da sem se znala vklopiti, danes imam težavo izklopiti se. Šentjakobsko gledališče smo ljudje, tako različni, a tako zelo povezani. Z nekaterimi sem si blizu tudi osebno, z drugimi me povezuje zgolj ljubezen do gledališke umetnosti. A to je dovolj. V tistih dveh mesecih, ko hodim naslednji premieri naproti, ne obstaja nič drugega, oder je moj dom, soigralci so moja družina. Vse drugo lahko počaka. Ljubezen, ki se tu plete, se ne zaključi ob aplavzu občinstva. Živi dalje, ker ni vezana le na oder. Adrenalin, ki me spremlja, ko stopim pred publiko je neprimerljiv občutek, a v nasprotju z mišljenjem nekaterih, ki ne delijo naših izkušenj, še zdaleč ni vezan le na končni rezultat. Zame so najlepši del celotnega procesa vaje. Takrat je vse tako sveže, nedorečeno, napeto. Bolj ko se iztekajo, bolj se zavedam ne le vzhičenja do prihajajočih predstav, temveč tudi konca trenutnega obdobja. Ta konec je vedno – včasih bolj včasih manj, VEDNO pa boleč. Vsakič, ko prvič po intenzivnem obdobju vaj zvečer obtičim doma, sem popolnoma zmedena. Mojih prvih nekaj premier je bilo pospremljeno s solzami. Včasih zaidem v Šentjakobsko gledališče kar tako, ker grem ravno mimo. Ali pa si grem na prost večer v družbi same sebe ogledat predstavo, ki sem jo videla že petkrat. Poklepetam z ljudmi. Z ljudmi, ki me poznajo in hitro prepoznajo, ali sem srečna ali imam slab dan. Z ljudmi, ki mi naravnost povedo, da imajo tudi sami ravno slab dan. Kajti za razliko od zunanjega sveta, mi tu na vprašanje „Kako si?” nikoli ni treba odgovoriti zgolj z „Dobro”. V Šentjakobskem gledališču sem odigrala že kar nekaj vlog. V vsakdanjem življenju sem jih verjetno še mnogo več. Na oder vedno stopim v tem ali onem liku. Pa vendar lahko z vso samozavestjo trdim, da sem ravno tam prava jaz. Šentjakobčanka. Tjaša Valentinčič

Tjaša Valentinčič, Bog, sezona 2007/08 Foto: Bor Slana

Iz izkušnje v izkušnjo

Šentjakobskemu gledališču sem se pridružila pri 14 letih. Razen dramskega krožka v osnovni šoli – kolikor ta sploh šteje – sem bila popolnoma brez izkušenj. Zato sem bila še toliko bolj vesela in počaščena, da sem bila sprejeta na takratni avdiciji. Z naslednjo avdicijo sem dobila tudi svojo prvo vlogo – še vedno stara 14 let – v 8 ženskah v režiji Tijane Zinajić. Na bralnih vajah nisem niti vedela, kaj so to didaskalije. Najhujše so bile prve vaje na odru, saj sem se počutila kot vreča krompirja. Povedala sem svoj tekst, potem pa nisem vedela, kam naj se dam. Brezsmiselno sem se prestopala na mestu in po možnosti zakrivala soigralke. K sreči sem se hitro naučila osnovne teaterske etike, sodelovanja ter pravila „da igraš tudi takrat, ko ne govoriš”. Ja, kakorkoli se te stvari slišijo samoumevno, sem se vsega tega naučila prav tu, v Šentjakobu. Šentjakobske izkušnje, sodelovanja pri raznovrstnih predstavah in odrska kilometrina, ki jo imam za sabo, so izredno vplivali na moj lastni razvoj, tudi igralski. Sploh sem pa najbolj ponosna, da sem del gledališča, ki ustvarja že 90 let in s tem povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Ena najzanimivejših izkušenj je bila, ko sem vskočila v mini vlogo Ofelije v predstavi Hamlet v pikantni omaki. Direktor me je poklical tri ure prej, „če bi bila pripravljena naredit eno uslugo”. Predstave prej še nisem videla, tekst pa mi je poslal po mailu dve uri pred predstavo. Odigrati je bilo treba le dva krakta prizora, v drugem sem pa tako ali tako „igrala” mrtvo Ofelijo, tako da tega prizora sploh nismo „šli čez” pred predstavo. Hec je bil v tem, da bi morala biti bosa. Ampak ker sem skoraj celo predstavo gledala iz zaodrja in me je zeblo v noge, sem imela obute svoje nogavice s kužkoma ob straneh, ki sem si jih seveda pozabila sezuti. In pri prizoru, kjer so me kot mrtvo prinesli na mizo sredi odra, so moji „štunfi” seveda šrtleli iz sicer „srednjeveške” kostumografije. A zabave še ni bilo konec, saj me je moral soigralec, da bi potrdil mojo smrt, prijeti za palec, dvigniti nogo in jo nato pustiti prosto pasti. Soigralci na odru, ki so vse to spremljali, so komaj zadrževali smeh – no, nekaterim je tudi ušlo! Katarina Lukšič

Katarina Lukšič, Mali Kakadu, sezona 2008/09 Foto: Bor Slana

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 39


Mi o sebi in drugi o nas Ana Rahela Klopčič

nega spopada v Šentjakobskem gledališču. Hvala Andreji Kovač, ki me je pripeljala prvič, drugič in tretjič, hvala Zvonetu Šedlbauerju za vse stene, ki smo jih postavili, in Borisu Kobalu, čeprav ni bil najbolj zadovoljen z vrati, in hvala Juretu Novaku, ker sem smela na oder postaviti majhnega obtolčenega mavčnega angelčka. Ana Rahela Klopčič scenografka

Moja učna leta v Šentjakobu

Moja prva scenografija v Šentjakobskem gledališču sega v čas po diplomi na arhitekturi. Takrat sem kot mlada diplomantka risala v arhitekturnem ateljeju, kjer se mi je delo zdelo precej enolično, nič podobno naivnim sanjam na začetku poti. Imela sem velika pričakovanja, in takratno načrtovanje v arhitekturi ni prinašalo pravih motivov. Te sem našla v gledališču, zdelo se mi je, da to omogoča prestop v drugo dimenzijo, kjer se realnost in fantazija ujameta v posvečenem prostoru. V tistem času sem sodelovala z Andrejo Kovač, režiserko iz Maribora, ki me je s svojim projektom prvič pripeljala v Šentjakobsko gledališče. Za oder smo pripravljali Povodnega moža po motivih balade Franceta Prešerna, v gledališkem listu je pisalo da gre za eksperiment … Ekipa je bila mlada, a kljub neizkušenosti, navdušeno zagnana. Takrat sem veliko časa preživela na vajah in pri razvoju motiva predstave sem predlagala veliko kovinsko kroglo kot magično kletko, v katero se ujame Urška s povodnim možem. S kroglo so tako vneto vadili, da so nekateri spoji popokali in pred premiero jih je bilo treba popraviti. Kovinarski mojster se je popravila lotil kar na odru, iskre so poplesovale v zraku in pod odrskimi deskami vnele zavese, tako da je prišlo do požara. Milenko in Milan sta gasila, na pomoč so prihiteli gasilci, po stopnicah je tekla voda, mene pa je režiserka zvlekla na whiskey h Kljukcu, od koder sva nemočno zrli v dim, ki se je valil nad Šentjakobom.

Andreï Makine Francoski testament Režija: Jure Novak Scenografija: Ana Rahela Klopčič Sezona 2009/10 Foto: Ana Rahela Klopčič

Ko so pogasili požar se je krogla znova kotalila, ukvarjali smo se le še s pšenico, ki se je morala vsuti izpod stropa med plesom Urške in povodnega moža. Kasneje sem večkrat sodelovala pri Šentjakobskih uprizoritvah, tudi potem, ko so me skozi priprta vrata spustili tudi v kakšno profesionalno gledališče. Sicer ni vedno gorelo, so se pa tako ali drugače kresale iskre. Delo v Šentjakobskem gledališču predstavlja dragoceno šolo, kjer se preizkušajo mladi ustvarjalci s svojimi prvimi idejami, hkrati pa tu delujejo že uveljavljeni gledališčniki, od katerih se učimo mlajši sodelavci in tisti, ki želijo stati na odru. Ti me vedno znova presenečajo s svojo predanostjo in veseljem, ki jim ga predstavlja to nekoliko drugačno preživljanje prostega časa, ki se večkrat zavleče pozno v večer ali dragocene vikende. Svoje delo imajo radi in to se kaže tudi v vrsti zanimivih predstav. Seveda ima delo oblikovalca prostora v Šentjakobu tudi svojo nehvaležno plat, malo je namreč sredstev za sceno, tako da se večkrat znajdem v nehvaležni poziciji med direktorjem, ki zaskrbljeno govori o skopih sredstvih, in navdušenim režiserjem v kreativnem zagonu, ki vidi umetnost … A kljub temu gre zahvala vsem mojim režiserjem, s katerimi sem imela možnost kreativ-

40 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Jean Austen, Jon Jory Prevzetnost in pristranost Režija: Zvone Šedlbauer Scenografija: Ana Rahela Klopčič Sezona 2008/09 Foto: Ana Rahela Klopčič


Mi o sebi in drugi o nas

Zibelka slovenskih gledališčnikov Ob Borštnikovem srečanju 2010 sem na vprašanje „Kaj je odlika dobrega igralca in kaj ga definira?” zapisal tole: „Pustimo ob strani vse tiste splošnosti, ki govorijo o kreativnosti, fizični in psihični sposobnosti, tehnični perfekciji, magičnosti, skratka o vsem, kar bi lahko bilo splošno zapisanega o igralstvu. Na koncu ostane samo kreacija, soočenje s publiko v kateremkoli mediju – ne glede na velikost vloge. In kadar igralec s svojim likom ostane v spominu gledalca tudi po koncu predstave, je v tem projektu dosegel svoje poslanstvo, skratka, bil je dober.” Ta misel ne velja le za igralca, velja za institucijo gledališča nasploh. Vendar moram ob Šentjakobskem gledališču dodati še eno dimenzijo, ki razširja vlogo gledališča. To ni samo gledališče v zavesti občinstva, to je tudi gledališče, ki poleg ustvarjalnega naboja nosi v sebi tudi čustveni in družabni naboj ustvarjalcev, ki poleg rednega poklicnega dela, ki ga opravljajo snovalci projektov na najrazličnejših negledaliških področjih, ustvarjajo sebi v veselje in občinstvu v užitek gledališko predstavo. Zdaj bi lahko na dolgo in široko razmišljal o pojmih predanost, veselje do igranja, igranje, ustvarjalnost, požrtvovalnost, žrtvovanje časa, uspeh, kritika itd. Pa ne bom. Povem naj le to, da sem, ko sem se prvič srečal s kolektivom gledališča, vodstvom, igralci in tehničnimi službami, začutil, da sem v družbi zanesenjakov, ki jim je gledališče drugi dom, družina, družba, zabava, gledališka predstava pa dodaten prostor veselja, samopotrditve, ustvarjanja in poslanstva. Ob delu na projektih se je nabralo ogromno dovtipov, anekdot, veselih in včasih tudi zakompliciranih trenutkov, včasih zavor, najrazličnejših idej. Med njimi sem za ta priložnostni zapis izbral tri utrinke. Prvi se je odigral zunaj gledališča in se je zgodil 1989 pri pripravi krstne izvedbe dela Pavla Lužana Novi ljubimec Lady Chaterly. Z avtorjem sva dolga časa sedela skupaj v uredništvu radijskega igranega programa Radia Slovenija. Nekega dne me je vprašal, če bi bil pripravljen prebrati njegovo novo odrsko delo. Seveda me je zanimalo. Prebral sem, povedal svoje mnenje, zlasti, da je potrebno potegniti nekaj črt in da za izvedbo potrebuje dobre in predane igralce. Pa je rekel, prav isto so mi rekli tudi v Šentjakobskem gledališču, zdaj ko tudi ti tako misliš, nimaš več izgovora, da dela ne bi režiral. No, in tako se je začelo moje sodelovanje s Šentjakobskim gledališčem.

Pavle Lužan

Novi ljubimec lady Chatterley

Režija: Aleš Jan Sezona 1988/89 Janez Vlaj, Jože Vunšek, Jadranka Luštrek, Katarina Djurešić, Tatjana Prezelj, Amalija Gorenc, Tatjana Rebolj, Aleš Jan; Andrej Gorenšček, Božo Okorn, Aleksander Cvek, Ivan Kostanjevec, Zoran Močnik Foto: arhiv ŠG

V letu 1992 smo v Šentjakobskem gledališču delali Plautovo komedijo Aulularia ali Zgodba o loncu. Glavno vlogo je imel nestor gledališča Drago Razboršek, predstava pa je bila posvečena jubilejni obletnici gledališkega igranja igralke Tatjane Rebolj. Pred premiero smo se dogovorili za presenečenje, da bomo v publiki izzvali aplavz ob Tatjaninem uvodnem nastopu. Pa je bil naš dogovor nepotreben, publika nas je prehitela, in brez pomoči našega scenarija spontano pozdravila jubilantko. Drago je v slogu vélikega igralca ustavil predstavo, Tatjani poljubil roko, jo s tem razbremenil treme in napetosti, ki se jima tudi jubilanti ne izognejo, in predstava je tekla nemoteno naprej do končnega slavja. Tit Macij Plavt

Komedija o loncu Režija: Aleš Jan Sezona 1991/92

Drago Razboršek, Tatjana Rebolj Foto: Tihomir Pinter

Pogosto sem bil tudi gledalec predstave. Mladi igralki, ki me je v predstavi res presenetila, sem napisal tole: „... špijoni so med vami. ... Staša, ne vem, zakaj trdiš, da je vloga majhna. Niti slučajno. Res je je malo ali skoraj nič po tekstovni strani, na odru pa je je prav veliko, in kar je zame še pomembnejše, je dobro igralsko izpeljana. Oseba, ki se lahko skrije v nevarnem zatišju drugih oseb ali cele predstave, je sedaj kar naenkrat postala motor predstave. Dežurni krivec za to: Staša Orlando. Zakaj? - Tudi po režiserjevi zaslugi dobro vpeta v prostor, - neverjetno telesno kultivirana – krivec Staša Orlando, - mimika obraza jasna, nevsiljiva, čista – krivec Staša Orlando, - dikcija čista – krivec Staša Orlando, - nastava glasu v lepi legi brez naporov – krivec Staša Orlando, Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 41


Mi o sebi in drugi o nas - razumljivost popolna (neverjetno, tudi v tihih legah) – krivec Staša Orlando, - obvladovanje igralskega prostora in odnos do partnerja usklajen s partnerji – krivec Staša Orlando, - poklon – neverjetno pomembna stvar, ki se je mnogi bojijo, suveren – krivec Staša Orlando, - pa še pa še, pa bi bilo lahko kar preveč hvale. Draga Staša, ker sem kot režiser Tvojih igralskih začetkov v Šentjakobu malo kriv tudi za tvojo igralsko pot, sem dobrega izdelka še bolj vesel.” Feđa Šehović

Kurbe

Režija: Andrej Stojan Sezona 1995/96 Staša Orlando Foto: Tihomir Pinter

Takih prijaznih dogodkov je seveda še veliko. Tudi v času, ko nisem deloval kot „notranji sodelavec” pri projektih, sem ostal seznanjen s produkcijo in z uspehi ter se kar redno srečaval s problemi gledališča, ki je aktivno vpeto v kulturni prostor in je s svojo podobo in gledališkimi predstavami razpoznavno po vsej Sloveniji pa tudi v zamejstvu, saj predstavlja „prototip” dobrega ljubiteljskega gledališča z dobrim vodenjem. Je pa Šentjakobsko gledališče tudi nekakšen inkubator slovenskih gledališčnikov. Mnogi starejši so v njem zrasli in dorasli ter dosegli izjemne uspehe tudi na poklicnem področju. Mnogi danes vrhunski igralci so svojo pot začeli na šentjakobskih deskah, z mnogimi sem se srečal kot profesor na AGRFT, kasneje so postali cenjeni poklicni kolegi. Še posebej me je veselilo kadar sem z veseljem kakšnemu igralcu izročil poklicno nagrado. Naj vam leta „ljubezni in dela” teko še naprej, praznujte z veseljem in ponosom. Ob vašem jubileju vam voščim: Še na mnoga ustvarjalna leta, dragi Šentjakobčani, veliko dobrih predstav, veliko zadovoljne publike in obilo veselja pri ustvarjanju! Aleš Jan

Jasmina Pečar in Rok Glavan, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, sezona 1995/96 Foto: Sašo Novak

Moj šentjakobski ABC

Ančka Šinkovec – oseba, ki me je sprejela v ŠG, vsi smo jo poznali in ona nas. Bojan Vister – skupaj smo „pujsali” pri Pêpelki, pa še kje. Cipcop – vloga škrata, ki sem ga igral leta 1980 in spoznal dobro prijateljico Mojco Sešek. Čas – veliko sem ga preživel v ŠG, in ni mi žal niti minute. Dobro jutro, kaj bo dobrega? – moja prva predstava v ŠG leta 1977. E – različno naglašen dela marsikomu na odru probleme. Frzenk – ena luknja na odru. Grad – in Matiček se ženi v režiji Mileta Koruna – čisti igralski užitek. H-bar – na Streliški, kjer smo konzumirali limonado z ginom. Inspicient – nikoli nisem vedel, zakaj je pri predstavi. Janeza – Križaj en dober direktor in Mejač en dober koreograf in dober prijatelj. Katarina – najbolje, kar je bilo v ŠG. Ljudska kuhinja – naša kuharska baza ob celodnevnih novoletnih predstavah. Metod Rosman – Prijatelj, Človek in Duša ŠG. Novoletne predstave – žurka, šiht in žurka. Odžejnica – vesel sem, da se je ohranilo ime, ki sva si ga s Katarino izmislila. Prijatelji – odlična stran ŠG, če jih začnem naštevati, gotovo katerega izpustim. Robi Kavčič – prijatelj, žurer, faca, najboljši bife v ŠG. Stojan, Andrej – prijatelj, režiser, Šentjakobčan z dušo in telesom. Šentjakobtrans – poimenovanje lastnega prevoza na gostovanja. Tozon, Grega – moj prvi režiser. Verč, Sergej – moj zadnji režiser. Zastor – začetek in konec predstave. Žurke – novoletne, popremierne, kar tako, fižol fešte in izleti družabnih Šentjakobčanov. ODŽEJNICA V sezoni 1992 /1993 sem bil res veliko v Šentjakobu. Skoraj ni bilo popoldneva ali večera, da ne bi bil tam. Takrat smo že imeli Šentjakobski bar, ki ga je vodil Robert Kavčič, in kar mnogo prijetnih druženj je iz tistega časa. Ker se nama je s Katarino beseda „bar” zdela preveč toga, stroga, alternativa „bife” pa preveč preprosta, sva začela iskati. Ker se pridemo v prostor odžejat, je nastala „Odžejnica”. V zanosu sem naredil napis in ga osebno podaril Robertu. Napis je bil dolgo časa na častnem mestu na točilnem pultu. Ko pa je Robert prepustil „šank”, je napis, ki je bil narejen zanj, odnesel s seboj in ga ima še danes shranjenega v svoji garaži, kot spomin na prijetna druženja. Rok Glavan

42 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Mi o sebi in drugi o nas

Z avdicije na predstavo

Član Šentjakoba sem že dobrih deset let in še vedno vztrajam. Marsikdo bi rekel: „A samo toliko časa!?” Kar nekaj pa je takih, ki rečejo: „A že toliko časa!?” A je sploh pomembno? Niti ne. Bolj je pomembno, da se tukaj zabavamo, družimo, igramo, hodimo na izlete itd. Da povem na kratko. Imamo se SUPER!!! Pridejo sicer trenutki, ki so slabi, ko je energija v teatru bolj klavrna, so pa seveda tudi trenutki (in teh je na srečo veliko več), ki so polni pozitivne energije in ki se jih tudi najraje spominjam. Slabi trenutki pa … eh, kaj bi sploh govoril. Še nekaj o moji prvi predstavi, ki se je tudi najraje spominjam. Zato, ker je bila pač prva, ali morda zato, ker je bila predstava tako super fantastična? Mogoče zaradi glasbe v predstavi ali pa režiserja, ki je bil ravno tak, kot sem si režiserje zamišljal v svoji glavi, še preden sem prestopil prag teatra? Ja, Veronika Deseniška je bila res super predstava, prav tako pa tudi režiser Diego De Brea. Na predstavi me je najbolj presenetilo, da je bil oder prazen oziroma da je s stropa viselo eno samo belo platno, na katerem so se pojavljale projekcije. Takrat je bilo zame to zelo nenavadno, saj sem bil navajen predstav v drugih gledališčih, ki so imele bogato scenografijo. Ampak sama predstava zato ni bila nič slabša. Nasprotno! Prav odlična je bila. Odlična režija, bogata kostumografija, odlična igra itd. Mogoče sem malo pristranski, ker so mi načeloma vedno všeč predstave, v katerih je veliko glasbe. In tukaj je bilo kar veliko veličastne glasbe Richarda Wagnerja. Ja, te predstave se bom vedno spominjal. In to kljub temu, da sem v predstavi samo dvakrat prišel na oder in kljub temu, da teksta pravzaprav sploh nisem imel. Predstava še vedno zmaga!

Smejala se je vsa dvorana

Minilo je pol stoletja, ko sem prvič stopila na odrske deske ŠG. V tistih nemirnih mladostnih letih mi je gledališče pomenilo novo duhovno rast, nove prijatelje in nove izkušnje. ŠG pa sem poznala že mnogo prej, saj je bil moj oče France Penko predan gledališču z dušo in telesom. Bil je eden vodilnih igralcev in režiserjev. Še kot deklica sem se z njim učila vloge. Znala sem na pamet Celjske grofe, Dunda Maroja, Scapenove zvijače, Desetega brata itd. Tako zelo je vplival name, da je bil moj prihod v gledališče neizogiben. Teh let ne bom nikoli pozabila kot ne mnogih soigralcev, ki so, žal, že pokojni: Dušan Skok, Ančka in Lojze Sadar, Ančka Šinkovec, Erna Usenik … Uživali smo v druženju, igrah, na vajah, na predstavah. Izpolnjeni smo bili duhovno in telesno. Spominjam se komedije Marjana Marinca Ljubezen v kovčku. Režiral jo je Drago Pogorelec. Kot rekvizit je bila v kovčku ura budilka. Še vedno ne vem, kdo je bil nagajivec, ki jo je navil. Na odprtem odru je ura v kovčku začela zvoniti. V mojem tekstu je bil smeh, in ko sem se začela smejati, ni bilo konec smeha. Smejala se je tudi vsa dvorana, meni pa je bilo vroče od muke. Veliko prostega časa sem posvetila gledališču in nikoli mi ni bilo žal, da sem spoznala čar odra in krasne ljudi, s katerimi smo se družili na odru in za njim. Lahko rečem, da je bilo moje življenje bogato tudi zaradi Šentjakobskega gledališča. Metka Penko Živic

Zahvala, da sem sploh postal član Šentjakoba, pa gre moji sestrični Pieri, ki mi je takrat omenila, da pozna tonca v Šentjakobu in da baje iščejo nove člane. Seveda sem takoj poklical v teater in se s takratno direktorico Branko Bezeljak Glazer dogovoril za gledališki studio, ki je bil odskočna deska za vse naslednje predstave. Hvala torej Pieri in Branki! Zaradi vaju sem danes tukaj! Samo Ravnikar

Robert Lamoureux

Rjavolaske

Samo Ravnikar, Veronika Deseniška, sezona 1999/00 Foto: Aleš Završek

Režija: Peter Ovsec Sezona 1962/63 Metka Penko, Ida Marinčič, Franc Penko Foto: arhiv ŠG

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 43


Mi o sebi in drugi o nas

Gledališče – ljubezen moja

Bila so leta, ko je bilo gledališče moj drugi dom. Nikoli ne bom pozabila profesorja za prirodoslovje, ki mi je ob neki priložnosti, ko nisem ravno briljirala z odgovori, dejal: “Bilo bi bolje, da odneseš svojo posteljo v gledališče in ostaneš tam. ”To je bilo v takratni četrti gimnaziji v Kranju, ko sem že redno nastopala v tamkajšnjem Prešernovem gledališču. Dan, ko sem smela stopiti na oder, je med najlepšimi v mojem življenju. Prišla sem v igralski ansambel, poln razumevanja in naklonjenosti. Hoditi na vaje z užitkom, najti nekakšen skupen jezik z igralci, doživljati radost kljub težkim vajam pozno v noč – to je nekaj najlepšega, kar sem doživela. Mnogo, mnogo let kasneje sem postala članica ljubljanskega Šentjakobskega gledališča. Bojazen, kako me bodo sprejeli Šentjakobčani, je bila popolnoma odveč. Dobro se spominjam Sonjinega prijaznega pogleda, močnega stiska Dragotove roke, pa Bojanove, Tatjanine in drugih. Bila sem neizmerno srečna. Spet bom lahko igrala! Predstave, v katerih sem nastopala, so se vrstile. Delali smo z ljubeznijo in zbranostjo, volje nam ni zmanjkalo. Še posebej dobro se mi je vtisnil v spomin študij Goldonijevega Nergača v režiji Sergeja Verča. Glavno vlogo je odigral starosta šentjakobskega gledališča, žlahtni komedijant Drago Razboršek. Jaz sem bila Fortunata, Donata pa Anja, ki je ostala moja draga prijateljica. Pa Katarina, Rok – še vedno se imamo radi. Vsi po vrsti, igralci, lučkarji, scenski delavci, šepetalka smo se trudili za dobro predstavo. Ljudje so jo radi gledali, se smejali in nas nagrajevali z aplavzi. To je lepo, a od vsega mi največ pomeni tesno prijateljstvo s kolegi, ki se je ohranilo do današnjega dne. Z občudovanjem se spominjam mojstra baleta in koreografa Janeza Mejača. Za omenjeno predstavo je pripravil plesne vložke. Pod njegovim vodstvom smo se ogrevali uro pred vsako uprizoritvijo, da smo bili tudi telesno pripravljeni. Ja, bili so užitka polni gledališki večeri. Zdaj prihaja v gledališče nov rod talentiranih mladih igralcev. Zaradi bolezni sem morala oder, ki pomeni svet, zamenjati za sedež v dvorani. Ljubezen do boginje Talije pa je ostala. Miča Udir

Magistratorca Miča Udir v garderobi pred silvestrsko predstavo Vlada G. Zupančiča Hlebček guspe Lize v režiji Grege Tozona, sezona 1999/00

44 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Janez Mejač Foto: Tomaž Lauko, 2005

Gledalcu prijazno gledališče

Čeprav ne sodim v krog gledaliških teoretikov in kritikov, bi si upal trditi, da je Šentjakobskemu gledališču v devetih desetletjih uspelo pridobiti prepoznavnost v slovenskem kulturnem prostoru in se zapisati v spomin mnogih, ki so ga tako ali drugače gradili in dograjevali, predvsem pa občinstva, saj se je Šentjakob nenehno spraševal in iskal odgovore na vprašanje komu govoriti, kaj govoriti, kako govoriti. Iz leta v leto si je to ljubiteljsko gledališče prizadevalo za krepitev vsebinske in estetske komunikativnosti repertoarja, dopolnjevanje in pomlajevanje igralskega jedra z vedno novimi zanesenjaki in ne nazadnje, za sodelovanje s številnimi zunanjimi profesionalnimi sodelavci: od režiserjev, scenografov pa tja do nas, ki smo prispevali svoj koreografski delež, se ukvarjali z gibom, in kot radi preprosto rečemo, tudi s „prometom” na prizorišču. V zavzemanju za ljudskost repertoarja marsikdo vidi nevarnost zniževanja kvalitete, cenenost in igranje „na prvo žogo”, kar nikakor ne more biti v čast dobremu gledališču. A ob takšnih in drugačnih pomislekih ne gre pozabiti, da sta bili v svojem času ljudski tudi še danes čaščena starogrška tragedija in Shakespearova dramatika. Ko se ob častitljivem jubileju Šentjakobskega gledališča oziram čez ramo desetletij, v katerih sem bil tudi sam delček v njegovem mozaiku, mi tako kot mnogokrat misel bega večno vprašanje, zakaj so igralci v položaju tako drugačnem od pisateljev, slikarjev, kiparjev, skladateljev. Za njimi ne ostane nobena knjiga, slika, kip, skladba, da bi se lahko še kdaj kasneje vrnili k njej, in kot pravi Andrej Inkret, „občudovali njeno lepoto ali se čudili njeni bistroumnosti. Igralčeva, tudi plesalčeva umetnost je zamejena s tistim kratkim, neizprosno aktualnim časom, kolikor traja njeno neposredno in stvarno dogajanje na odru.” Ostanejo zapisane besede, ostane v času sodobnih tehnologij posnetek in ostane vsakokrat tudi občutek minljivosti, ko zapustiš tistih nekaj deset kvadratnih metrov gledaliških desk, ko predstava mine, ko ugasnejo luči, zavesa pade … Ostane zapis v spominu, ostanejo zapisi v zbornikih, ki še posebej tistim, ki smo bili tako ali drugače povezani v ustvarjalnem in človeškem naporu, da občinstvu ponudimo tisti gledališki užitek, vedno znova na svojevrsten način obarva razmišljanja, doživljanja. Če me spomin ne vara, sem s Šentjakobskim gledališčem sodeloval kar 25 krat in se trikrat preizkusil tudi v vlogi režiserja. Seveda moram priznati, da sem se režijske obrti in umetnosti učil ob sodelovanju z mnogimi izvrstnimi režiserji, ki so vsa desetletja njegovega delovanja ne le s svojo strokovnostjo in režijsko pronicljivostjo, pač pa tudi z globokim spoštovanjem


Mi o sebi in drugi o nas in razumevanjem delovanja ljubiteljskega teatra vstopali na njegove deske. Moj osebni, tisti čisto preprosti človeški odnos do ljubiteljskih gledališč in skupin je bil v skoraj pol stoletja sodelovanja z njimi zgrajen na prepričanju, da moraš najprej navdušiti in spodbuditi posameznika, da se za delo ogreje, ga vzljubi in postane del celote. Potem je tu še disciplina, brez katere tudi v ljubiteljskih gledališčih ne gre, ni več nekaj zoprnega, odbijajočega. Vesel in zadovoljen sem, da so ob vseh naših sodelovanjih igralke in igralci delili z menoj to prepričanje. Do Šentjakobskega gledališča še vedno gojim posebno spoštovanje. Vedno sem čutil, da ga imajo tako njegovi ustvarjalci kot občinstvo preprosto radi, da mu pripadajo, da jim ni vseeno zanj, da se zanj borijo, kar se je pokazalo tudi ob številnih podpisih, s katerimi so ustvarjalci in gledalci dali „svoj glas” za nadaljevanje njegovega delovanja tam, kjer se je ta zgodba odvijala že od leta 1932, kamor jo je po ustanovitvi leta 1920 že čez dvanajst let zanesla pot. Prepričan sem, da je mesto za nadaljevanje te zgodbe prav Mestni dom na Krekovem trgu. Rad imam to gledališče tudi zato, ker se je vedno pomlajevalo in ker v njem medgeneracijsko sožitje nikoli ni bilo le mrtva črka na papirju in ker so se v njem kalili mnogi igralci, ki so potem v poklicnem gledališču dosegli svoj umetniški vrhunec. Ni jih malo, ki so si svoje prve gledališke izkušnje začeli pridobivati prav na Šentjakobskem odru in jih danes kot vrhunske umetnike srečujemo in občudujemo v poklicnih gledališčih. Prepričan sem, da nihče od njih še ni pozabil svoje „prve akademije”, kakor je Šentjakob rad poimenoval nepozabni Stane Sever.

kraji moke, sladkorja, olja … pravniško dolgočasnimi, človeško pa takšnimi, da se te dotaknejo, te prizadenejo, ne pustijo hladnega … Gordijski vozel se nas je dotaknil do tiste mere, da smo dobesedno goreli za to predstavo. Tako besedilo kot režijski koncept Arharjeve, predvsem pa odlična igralska zasedba, so mi dajali ogromno možnosti, da sem lahko ustvaril nekaj odličnih plesnih vložkov, hkrati pa prispeval k nemotenemu, domišljenemu „prometu” na odru. Ta „promet” me je morda še posebej po vabilu Bojana Štiha, da ga pridem urejat v Dramo, vedno bolj zaposloval. Bilo je malo pred koncem moje plesne kariere, pa sem se bal, da bom težko usklajeval dvoje obveznosti, in vabilo ljubeznivo odklonil. Sem se pa potem s temi vprašanji resno ukvarjal ob vsaki predstavi. Trudil sem se, da bi bil tako režiserju kot igralcem v čim večjo oporo pri začrtovanju in izvedbi prostorskih poti na odru. Štih me je ob nekaj, zanj tako značilnih živahnih in iskrivih pogovorih prepričal, da je še kako moteče, kadar gledalec začuti (ne zna pa tega ubesediti), da se vstopi in odhodi igralcev nesmiselno, pogosto tudi prav nasilno mešajo in niso pregledni. Prepričan sem, da prav zaradi slabega obvladovanja prostora lahko celotna predstava ne le, da postane konfuzna, ampak nemalokrat izgubi celo svojo sporočilnost.

J. B. P. Molière Izsiljena ženitev Režija: Janez Mejač Sezona 1990/91 Lojze Gerden, Martin Marion, Jasmina Pečar, Mateja Rozman, Katarina Batagelj, Simona Zatler, Simona Vrhovec Foto: arhiv ŠG

Ljuba Prenner Gordijski vozel Režija: Vesna Arhar Koreografija: Janez Mejač Sezona 1972/73 Robi Kavčič, Tatjana Rebolj, Marjan Epšek, Zala Daničič, Edo Krišjak; zadaj Boža Ovsec, Jože Zakrajšek, Andrej Trupej, Franci Prus, Srečo Erjavec Foto: Vlastja Simončič

Moje prvo sodelovanje s Šentjakobskim gledališčem sega v sezono 1972/73. K sodelovanju me je povabila režiserka Vesna Arhar, ki si je Gordijski vozel Ljube Prennerjeve zamislila kot kombinacijo govorjene besede, petja in plesa. Lahko bi rekel, da je bila ta predstava dober zametek muzikla, ki ga občinstvo vedno sprejme z neprikritim navdušenjem. Delo, ki ga je Prennerjeva – kot je sama večkrat povedala – napisala med dolgočasnimi razpravami o

V prijetnem spominu mi ostaja tudi sezona 1990/91, ko sva se z Lojzetom Gerdenom lotila kratke in iskrive komedije Izsiljena ženitev. Molièrovo besedilo daje res obilo možnosti za gledališko barvit dogodek. Dogajanje sem napolnil s karakterno individualiziranim gibanjem, da bi poudaril na eni strani meščansko togost in izumetničenost, na drugi pa naravno radoživost in pretkanost Dorimene in plesnega zbora cigank. Skozi celotno predstavo sem lovil duh časa, igralcem pa po svojih najboljših močeh poskušal pomagati, da bi začutili, kako pomembno je, da igralec s svojo igralsko močjo zmore obvladovati tudi odrski prostor. Zavedal sem se, da Molière zahteva neposrednega igralca. Igralca, ki je v odnosu do publike direkten, lahko malo predrzen – tudi v gibu – seveda pa vedno s pravo mero okusa. Biti mora gibčen in v ustvarjanju svoje gledališke kreacije mora s pomočjo režiserja in koreografa brskati predvsem po fizičnem statusu svoje vloge. Bilo pa bi seveda zelo slabo, če bi telesna dinamika od hoje do poklonov bila v neskladju z vsebino. Pri Molièru je vedno nevarnost, da gib postane le gola telovadba, ki pri občinstvu nikoli ne doseže, da bi se res od srca Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 45


Mi o sebi in drugi o nas do solz nasmejali. Upal bi si trditi, da smo z Molièrom tudi „Šentjakobci” (zavedajoč se, da z njim vedno hodiš po zelo ozki brvi žlahtnega humorja) občinstvo nemalokrat nasmejali do solz.

Jean Austen, Jon Jory Prevzetnost in pristranost Režija: Zvone Šedlbauer Koreografija: Janez Mejač Sezona 2008/09 Foto: Bor Slana J. B. P. Molière George Dandin ali kaznovani soprog Režija: Janez Mejač Sezona 1993/94 Mojca Korbar Hočevar, Robi Kavčič, Kajetan Bajt, Tone Bertoncelj, Ksenija Hlebec, Lili Bačer Kermavner, Saša Klančnik Foto: arhiv ŠG

V osmem desetletju obstoja Šentjakoba sem se z vsemi, ki so se mu zapisali in ga imeli radi, veselil celotne nadgradnje odra, mostu, vrvišča … predvsem pa številnih novincev, ki so prihajali in prinašali nov žar in potrjevali že v začetku obstoja izpisano radoživo in hkrati spoštljivo pripadnost. Radi smo imeli program, ubran na komedijo, ki je vedno znova navduševal občinstvo. In v ta čas prav gotovo sodi tudi Goldonijeva Krčmarica Mirandolina, ki se mi je s svojo zgodbo o ironičnem porazu ljubezni in zmagoslavju gledališča vtisnila v predal prijetnejših spominov. Ne morem tudi mimo Georgea Dandina na domiselni sceni Mete Hočevar, v izvrstnih kostumih Marije Vidau; Dandin je navdušil v Ljubljani, potem pa še v Šentprimožu na Koroškem. Ko se spominjam Dandina, ne morem mimo prve uprizoritve tega žlahtnega dela v sezoni 1972/73, ko je v naslovni vlogi blestel Drago Razboršek, režija je bila v rokah Franca Penka, koreografsko pa ga je tedaj nadgradila moja plesna kolegica Tatjana Remškar. Ko sem se sam lotil tega dela, tokrat tudi v vlogi režiserja, sem ostal zvest klasični postavitvi in se zavestno nisem spogledoval s poskusi moderne predelave, kar v profesionalnih gledališčih takrat ni bilo več tako redko. Dandin je smešen, a tudi pomilovanja, sočustvovanja in usmiljenja vreden. Tako v režijskem pristopu kot v odrskem gibu sem poskušal gledalcu ponudi priložnost soočanja s prvobitno radostjo vsega živega in hkrati soočanja s studom nad vsem sprevrženim in poniglavim. Saša Klančnik je bil izvrsten Dandin, ki se ga ne bi sramovalo niti profesionalno gledališče. Tako kot se ne bi sramovalo – če ponovim za spoštovano, nikoli s puhlim laskanjem obdarjeno Rapo Šuklje – predstave Prevzetnost in pristranost, ki mi je ob izvrstnem režijskem konceptu Zvoneta Šedelbauerja, domiselnem izboru glasbe, ki ga je prispevala Darja Hlavka Godina in je dajala tako režiserju kot meni v vlogi koreografa nemalo možnosti, da se kar najbolj približava sporočilnosti Austenove in da z res briljantno igro vseh gledalcu pričarava čas, zaznamovan z odnosi, ki morda v nekoliko spremenjeni podobi na neki način polnijo tudi današnji čas. Veselil sem se vsake predstave, in nič manj priznanja Ani Lavrinc, ki je za vlogo Elizabeth Bennet prejela Severjevo nagrado za dosežke v ljubiteljskem gledališču za leto 2009.

46 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Zapisovanje spominov je vedno sila subjektivno. Vsak na sebi lasten način iz luknjičavega spomina pobira tiste drobce, ki so se njemu zdeli vredni spomina, iz spomina nekoga drugega pa so že zdavnaj izpuhteli. Kakorkoli že obračam predale v tej svoji kamri spominov, ostaja v njih ljubezen do ljubiteljskega gledališča. Nikoli mi ni bil všeč izraz amatersko gledališče, vedno sem v tem izrazu čutil nekaj slabšalnega. Zato ob častitljivem jubileju Šentjakobskega gledališča, tega najstarejšega ljubiteljskega gledališča na naših tleh, upam in verjamem, da bo še naprej ostalo pomemben oddelek akademije za igralsko umetnost, pomembna vez med gledališko umetnostjo in občinstvom, in ne nazadnje, ohranilo svoje „stalno bivališče” v Mestnem domu na Krekovem trgu. Da si bodo tudi tisti, ki po napornem „šihtu” večer za večerom prihajajo v ta hram, vedno znova prizadevali za žlahtnost in pristnost interpretacije svojih vlog. Tega pa sploh ne dvomim. In ob vsem tem si lahko vsi, ki imamo radi gledališko umetnost, le želimo, da Šentjakobsko gledališče ostane ljudem prijazno gledališče tudi v ne ravno najbolj prijaznih časih. Janez Mejač

(Za)odrske prigodnice

Malčina kuharija Malči Gorenc je bila rdečelična, okroglolična starejša gospa, ki je skrbela za naše rekvizite. In ker je bila po zdravi kmečki logiki tudi varčna deklina, je vse zaloge porabila do zadnje kaplje. Pa se je nekega dne zgodilo, da je morala namešati gledališko rdeče vino. Vzela je skoraj prazno posodo detergenta Cet in vanj nalila malinovec. Svoj koktajl je nato pretočila v steklenico. Na odru je krčmarica Mirandolina (Renata Radič Berglez) nalila v kupice „čistega” vina, ki je dišalo po limoni in se penilo močneje od šampanjca, pa vseeno ne tako močno kot pivo. Te posebne pijače so bili na odru deležni Dani Šmon, Robert Kavčič in Miha Kavčič. Med popivanjem so v originalnem besedilu razpravljali, ali je boljši burgundec ali falerčan. Prav gotovo pa so si mislili, da takega vina še niso okusili in da bodo Malči povedali nekaj krepkih kljub temeljito opranim ustom. Včasih pa je naša Malči pozabila pripraviti kak rekvizit. In tako se je v predstavi Trnuljčica odvijal prizor v grajski kuhinji globoko v kleti. Grajski kuhar


Mi o sebi in drugi o nas (Jože Pavšič) je zares pekel palačinke na odru. In ko je Malči zavohala vonj palačink, jo je prešinilo, da je kuharju pozabila na oder pripraviti kuhalnico. Odločno jo je pograbila, šla za kulise, ki so predstavljale okno, visoko v grajskem stolpu, in z njo odločno mahala, kot da oblega neosvojljivo trdnjavo. Minilo je kar nekaj časa, da je kuhar opazil in pograbil kuhalnico. Morda imajo gledalci tiste predstave zdaj čisto drugačne predstave o srednjeveških oblegovalnih napravah. Jean Anouilh Ljubi tički (vse podrekajo) Režija: Jurij Souček Sezona 1992/93 Mojca Brezar, Katarina Batagelj, Tina Obid Foto: Tihomir Pinter

Fižolova žurka Ireni Mrak je nekoč nadvse bogato obrodil fižol. Pohvalila se je, in mi smo bili ravno praznih trebuhov, a polni idej. Predlagali smo ji, naj prinese tisti fižol v gledališče, če ga je res toliko. Dražili smo jo, da ni dobro ne zanjo ne za okolico, če ga sama toliko poje. Naslednjič ga je z veseljem prinesla. Po predstavi smo ga zabelili v solati in se ga napokali v obrekovalnici. Dal nam je vetra, da smo poplesavali po mizi in se zabavali še dolgo v noč. Šentjakobska primadona Družili smo se tudi zunaj šentjakobskih zidov. Nekega večera smo odšli v Kavarno Union na predstavo Arabela. V kabaretni predstavi z živim orkestrom je igralec Janez Škof nagovoril publiko, če ima kandidata, ki bi bil pripravljen zapeti kakšno pesem. Potrepljali smo Renato, strastno in odlično pevko, ki je pogumno odkorakala k orkestru in zapela Blue bay you. Pela je tako, da smo se naježili od ugodja. Tudi nastopajoči so onemeli in jo kar hitro poslali z odra, da so še sami lahko pokazali svoj talent. „Prehodni” šopek Pri predstavi Pepelka se je režiser Peter Ovsec domislil, da bo aplavz ob koncu predstave še daljši, če bodo na oder prinesli šopek cvetja. Vsakič naj bi ga prejel nekdo drug iz ansambla. Nekje v fundusu je našel šopek plastičnih rož in jih zmagoslavno, največkrat sam, prinesel na oder. Obdarjeni igralec je izražal svojo ginjenost, ostali pa smo se na tihem smejali. Šopek, ki smo ga poimenovali „prehodni”, ker je prehajal iz rok v roke, je ostal zimzelen na odru in v našem spominu. Čudežne kroglice in živa zofa V Šentjakobu smo prav gotovo imeli kakega nepovabljenega gosta, mislim takšnega iz živalskih vrst. V predstavi Pika Nogavička sem morala pohrustati kar nekaj „pregelk kroglic”. To so bile kroglice, pisani bombončki, v starinski okrogli škatli za klobuke. Na eni izmed predstav odprem škatlo in med pisanimi kroglicami zagledam črne podolgovate pikice, ki so spominjale na črn riž. V igralskem zanosu govorim čarobne besede: Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk! Pogoltnem kroglico, ki je bila strašno grenka in naenkrat me prešine: Fuj, saj to so mišji drekci! Od takrat naprej sta Anica in Tomaž še bolj prepričljivo odigrala strah, preden sta pogoltnila vsak svojo kroglico.

Med študijem predstave Ljubi tički vse podrekajo je režiser Jurij Souček soigralcem razlagal prizor. Sama sem morala sedeti na starinski zofi v ozadju scene. Kar naenkrat me začne med prsti na roki nekaj ščegetati. Še naprej sem se koncentrirala in spremljala prizor. A, glej ga, zlomka! Nekaj mi je začelo gomazeti tudi po nogah. Pogledam dol in zagledam, kako se iz zofe prebijajo črvi naravnost proti meni. Po strašanskem kriku smo vajo prekinili. Zofo so zamenjali, jaz pa sem bila vesela, da so takšni „črvivi soigralci” sodelovali samo na vaji in ne med predstavo. Katarina Glavan Batagelj

Srečko Kermavner in Katarina Glavan Batagelj, Seks in ljubosumnost, sezona 2010/11 Foto: Lenart Zore

Zanimivo tudi v zaodrju V Šentjakobskem gledališču sem začela leta 1961. S prijateljico sva bili na predstavi v Operi in povedala mi je, da Miran Petrovčič režira Visoško kroniko in potrebuje statiste. Odločila sem se za sodelovanje in tako je bila Visoška kronika moja prva predstava v ŠG, pri kateri pa sem sodelovala na malo drugačen način, kot sem sprva načrtovala. Miran Petrovčič je želel, da nastopam na odru, s tem pa sem imela težave. Čeprav sem na pamet znala celoten tekst, se mi je na odru vedno zataknilo, zato sem hvaležno sprejela idejo, da bi lahko suflirala. Ko premišljam o svojem dolgem sodelovanju v Šentjakobskem gledališču, se vedno najprej spomnim na prijetno družbo in vzdušje na vajah. Ob premnogih zabavnih, prijetnih pa tudi napetih trenutkih le težko izpostavim dogodek ali srečanje z nekom, s komer sem sodelovala. Vedno pa mi je bil odhod na vaje ali predstavo lahek, saj sem se tudi v zaodrju lahko izrazila in se ob tem vedno zelo dobro počutila. Vsem kolegom in kolegicam pa bi se iz srca rada zahvalila za res lepo preživetih skupnih 50 let. Tatjana Prezelj

Tatjana Prezelj Foto: arhiv ŠG

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 47


Mi o sebi in drugi o nas

Nepozabno sobivanje

Vesna Arhar Štih Foto: arhiv ŠG

Zame je bila priložnost režirati v Šentjakobskem gledališču čas za odkrivanje motivov ljudi za delo v gledališču. Iz velike načrtovane ekipe je besedilo, ki sem ga pripravljala po romanih Neznosna lahkost bivanja in Pimlico preraslo in se izčistilo v enostavno ekipo, ki je naredila točno tisto, kar ji je bilo najbolj pisano na kožo: vse od profesionalne igre do prvih odrskih korakov. Bili smo pisana in raznolika druščina. Kar nas je družilo, je bila ljubezen do uprizoritvene umetnosti, skozi katero nas je večina rasla, nekateri pa so plačevali svoje račune. Dvojnost plačljivih (minljivih) sodelavcev in dragih (a zastonj) entuziastov je naredila to sobivanje nepozabno. Šentjakobsko gledališče je prostor, kjer amaterji lahko prosto stopijo na oder in na njem zablestijo, vendar bi se v spoštovanju do teh kvalitetnih, četudi amaterskih prizadevanj, celoten ustroj lahko odzval tako, da bi zagotovil izključno profesionalen odnos profesionalcev. Spela Stres

M. Kundera, M. Dekleva, Š. Stres Neznosni Pimlico Režija: Špela Stres Sezona 2006/07 Ekipa predstave, režiserka je na desni Foto: Danijel Šmon

Gledališka vznemirjanja

Pisanje spominov po spominu je hudo tvegano početje. Spomini so vedno individualni, obremenjeni s časom in čustvenim nabojem tistega davno minulega trenutka. Čez te moje spomine je steklo že precej vode in odplaknilo marsikatero podrobnost. Ampak bistvo se je najbrž le usedlo na dno in ga bo nekaj ostalo. V moji glavi seveda. In v tem zapisu, ki bo bolj anekdotičen: v humornem pa malce tudi v trpkem tonu. Zame je gledališče že od malega pomenilo vznemirjenje. Že kot otrok sem predstave doživljala hudo zares, tako zares, da sem se po marsikateri operni ali dramski predstavi vrnila domov vsa naelektrena in nekajkrat tudi dobila vročino. Kar tako, in nihče ni prav vedel, kaj mi je.

Seveda, sem bila nemalo presenečena in počaščena, ko me je, absolventko AGRFT Lojze Sadar povabil k sodelovanju v Šentjakob. Tisti Lojze, ki je baje rad dražil igralke na odru med predstavo, da jih je posiljeval smeh. In ko so se pritožile pri ženi, tudi igralki v tem gledališču, jim je svetovala: „Nič se ne vznemirjajte, samo besedo ‚limona΄ recite in boste videle, kaj bo”. In je bilo: ko je Lojze spet na skrivaj spravljal soigralke na odru v smeh in je zaslišal besedo ‚limona΄, se mu je v ustih nabralo obilo sline, tako da ni mogel spregovoriti. Pa je bil mir pred njegovimi šalami na odru! S to legendarno zgodbo sem že sredi dogajanja na odru. Medtem ko se pred gledalci v dvorani odvija težka drama ali komedija, se med igralci lahko dogaja marsikaj, kar je običajnemu gledalcu skrito. Seveda, nikoli pa na premieri, ko je napetost nove predstave na višku in ni prostora za bolj sproščeno dodatno odrsko dogajanje. Moj prijatelj Andrej Trupej, pisec gledališki kritik v Mladini, velik ljubitelj dela v Šentjakobu, tudi velik čudak, in žal, tudi velik tremaš, je to svojo slabost in še druge težave premagoval z alkoholom. Alkohol pa naredi svoje in bali smo se, da svojega nastopa ne bo zmogel. Igral je v Goldonijevi komediji Lažnik v moji režiji. Vaje z njim so bile težavne. Da bi ga prezasedla s kom drugim, pa bi bila krutost brez primere. Pred premiero je bila za odrom huda napetost, predvsem zaradi Andreja, ali bo speljal svoj nastop ali ne. V garderobi je imel pred seboj kozarec vina, dvakrat pa je tudi smuknil v Vodnikov hram in tja, seveda, ni šel na kozarec vode. Vloga Pantalona mu je bila pisana dobesedno na kožo, a ovirale so ga težave, ki jih je imel s seboj. Premiera je premiera, tu gre hudo zares, polna dvorana, pa kritiki v dvorani, zlasti Vladimirja Kocijančiča smo se bali. Seveda, vsaka dobra predstava ima tudi dobrega suflerja, a tokrat smo jih imeli več. Igralci, ki niso bili tisti hip na odru, so se razpostavili naokoli v zaodrju in „podpirali” Andrejev nastop. Z vsemi pomočniki je srečno odigral svojo vlogo. S ponovitvami ni bilo več težav, premiera pa je bila hudo stresna.

Carlo Goldoni

Lažnik Šentjakobskega gledališča se iz mladosti spominjam kot dvorane, ki je bila vedno nabito polna, med predstavami pa je vladala posebna napetost. Spominjam se Desetega brata in Draga Razborška; takrat, na tisti predstavi, je dvorana pokala po šivih od navdušenih gledalcev.

48 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Vesna Arhar Sezona 1976/77 Andrej Trupej, Milan Marinič Foto: arhiv ŠG


Mi o sebi in drugi o nas Režiserka Vesna Arhar in koreograf Janez Mejač med vajo za Goldonijevega Lažnika, sezona 1996/77 Foto: arhiv ŠG

Prva moja režija predstave, ki sem jo postavila v Šentjakobu, v mojem spominu ni pustila posebnega vtisa, šlo je za Soboto greha, avtorja A. de Stefana. Spoznala pa sem igralski ansambel Šentjakoba. In spoznala kostumografko Mijo Jarčevo, ki je rada sodelovala s Šentjakobčani. Nanjo se spomnim vedno, ko grem po Zarnikovi ulici ali mimo doma upokojencev na Poljanah, kjer je preživljala zadnje dni. Prijateljevali sva vse od te predstave pa do njene smrti. Ljubezniva, občutljiva in nadvse modra gospa je bila. Ko sem prišla v Šentjakob, profesionalni režiserji niso velikokrat sodelovali. Glavni razlog je bil zagotovo pomanjkanje denarja, drugi pa, da so bili med amaterskimi igralci tudi taki, ki so se želeli preizkusiti kot režiserji. Svoje želje pa so lahko uresničevali ali v Šentjakobu ali pa še v kakem amaterskem gledališču v Ljubljani. Spomnila bi rada na več kot petdesetletnega blagopokojnika, na amatersko gledališče, ki je delovalo na Komenskega ulici in se je imenovalo Obrtniško gledališče. Ustanovil ga je ceh ljubljanskih obrtnikov. Dvorana je bila zelo majhna, zaodrje za igralce tudi, zanimiv je bil tudi strop dvorane: okrašen s freskami cehovskih simbolov posameznih obrti. Ampak kot rečeno, spomin po spominu je lahko hudo varljiv. Ker sem sama nekajkrat nastopila na obrtniškem odru kot igralka, potem sem nekaj malega režirala, vse še preden sem se vpisala na akademijo, se spominjam, kakšne težave so imeli takrat igralci in upravnik Tone Albreht, da bi to gledališče obdržali pri življenju. A jim ni uspelo. Birokracija je naredila svoje, ga ukinila, in to gledališče je šlo skoraj v popolno pozabo. S freskami vred najbrž. Politika je brez slabe vesti spodrezala del slovenske kulturne tradicije! Medtem ko Nemci še danes vedo, kdo je bil Hans Sachs (1494–1576) in ohranjajo v današnji čas tradicijo tega čevljarskega mojstra, pesnika, pisca iger, dram in prigodnic, se pri nas nihče več ne spominja ne Obrtniškega gledališča ne obrtnikov, ki so ga ustanovili in v njem igrali! Niti v Enciklopediji Slovenije ga nisem našla! V centru Ljubljane Šentjakob praznuje častitljivih 90 let! Bila bi seveda velika napaka, če ga ne bi znali obdržati pri življenju še naslednjih 90 let in še naprej! Čeprav si nekateri hudo prizadevajo, da bi ga izrinili s središča mesta. Tudi če bi tam nekje na obrobju mesta gledališče dobro delovalo, to ne bi bilo isto. Tako kot se tujcem v Ljubljani razkazuje Robbov vodnjak, Prešernov spomenik, Tromostovje, mu lahko pokažemo tudi Slovensko filharmonijo, Cankarjev dom, Dramo, vzpenjačo na Grad, Lutkovno gledališče in lahko bi se pohvalili tudi z najstarejšim amaterskim gledališčem v Evropi. Do preselitve, hvala bogu, ni prišlo, a gledališče je skoraj anonimno skrito v hiši, ki je že mnogo let njegov dom, v drugi plan pa ga potiskajo profesionalni

lutkarji. Trenutne razmere dopuščajo, da gledališče samo po sebi počasi hira na tej lokaciji, saj nič več ne razpolaga svobodno s svojim odrom, kar je prvi in pomemben pogoj za uspešno delo; pa še garderobe tik za odrom je nepremišljena odločitev podrla in spremenila v skladišče kulis. Igralske garderobe pa preselila nekam na hodnike … Finančna podpora gledališču pa tudi ni razkošna. Če bo to gledališče usahnilo, bo zaradi napačnih birokratskih odločitev, in s tem si bomo spodrezali še eno kulturno korenino. Vemo pa, drevo, ki se mu počasi režejo korenine, drugo za drugo, lepega dne podre malce močnejša sapica. Mimogrede, mar kdo pogreša slaščičarno Petriček? Jaz jo! Znana slovenska slaščičarna je izginila v imenu napredka, napredek pa deluje v imenu kapitalizma! Zdaj imamo tam mehiško hrano! Ali kdo pogreša Jakopičev paviljon, pa Kozlerjevo graščino? Dva bisera, ki ju nikoli več ne bo! Mladi o tem ne vedo veliko, raje nič. Škode s podiranjem teh kulturnih biserov se ne da popraviti. Le malokateri politik se zaveda, kaj pomeni gledališče za narodno zavest, predvsem se tega manj in manj zavedajo politiki sedanjega časa. Pomena gledališča in njegove tradicije se seveda tudi mnogi igralci, profesionalni ali amaterski, ne zavedajo, a to sploh ni njihova naloga. Njihova naloga je ena in edina: igranje. In to dobro profesionalno igranje. In zakaj tudi ne dobro amatersko? Marsikdo želi svoje življenje posvetiti nastopanju na odru, nima ali ni imel pa možnosti uresničevati te svoje želje profesionalno, zato si izbere sodelovanje v amaterski, ljubiteljski skupini (če ta možnost obstaja). Kaj je v tem narobe? Vedno sem zelo cenila vse šentjakobske igralce, ki so po svojih službenih obveznostih prihajali še za dolge ure na vaje, predstave ali gostovanja po Sloveniji. Tudi v Avstrijo! Le malokdo se zaveda, kako težavno je lahko amaterskemu igralcu usklajevanje urnikov dela v službi, doma in v teatru! Spominjam se dogodka, ko smo igrali predstavo za otroke, in enega od dveh razbojnikov ni bilo od nikoder. Dvorana polna, igralca nikjer! Takrat je pri predstavi kot koreograf sodeloval tudi Janez Mejač, oba pa sva bila večinoma na vseh ponovitvah predstave prisotna. Kaj storiti! Pri tako polni dvorani je bilo nemogoče, da bi odpovedali predstavo. Kje bi iskali igralca-razbojnika, pa tudi nismo vedeli (še ni bilo mobijev!). Pa smo oblekli Janeza Mejača v kostum razbojnika Borla in ga poslali na oder. Kot koreograf v predstavi je „svoje” plesne korake seveda poznal, ko pa bi moral povedati tekst, smo se zmenili, da bo rekel, če bi se mu zataknilo: „Korel, kar ti povej” – tekst, ki je bil tako in tako sestavni del dialoga obeh razbojnikov. Korel je povedal svoj in nato še soigralčev dialog in tako smo uspešno odigrali prvo dejanje do konca. Z nemajhno napetostjo vseh sodelujočih, pa tudi v zabavo vseh nas, ki smo vedeli za zadrego. Ampak Janez je speljal svoj nastop in to dobro! Pred koncem prvega dejanja pa se je nenadoma v gledališču pojavil pogrešani igralec. Zmotil se je v uri začetka predstave. Skočil je v svoj kostum in odigral predstavo do konca. Vendar, nikoli ne gre podcenjevati gledalcev! Med drugim dejanjem sem sedela nekje med gledalci in nekdo je prišepnil sosedu: „Ti, se ti ne zdi, da je bil tale Borl v prvem dejanju precej večji?” Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 49


Mi o sebi in drugi o nas Ko pa smo imeli eno zadnjih bralnih vaj za Snubačko Thorntona Wilderja, mislim da v letu 1985, je lektorica Katarina Podbevšek rekla: „Zdaj se pa nekaj časa ne bomo videli, ker grem rodit! Vsi smo debelo pogledali; nihče ni opazil njene nosečnosti. Ona je uspešno opravila svojo materinsko vlogo, mi smo medtem igro postavili na oder in ponovno smo se srečali na zadnjih vajah, pred premiero.

v Trebinju. Potem pa so doma, po neki predstavi, vodilni Šentjakoba pred polno dvorano povabili na oder vse nagrajence in njihova priznanja predstavili publiki.

Oton Zupančič Thornton Niven Wilder

Snubačka

Režija: Vesna Arhar Sezona 1985/86 David But, Robi Kavčič, Maja Gerden, Damijana Voglar, Mira Učak, Drago Razboršek Foto: arhiv ŠG

Kot je Ljubljana ponosna na množične prireditve, ki jih organizira: tek po mestu, hoja ob žici, ples maturantov na ulicah, javni koncerti in baletne predstave na Prešernovem trgu, tako bi lahko bila ponosna na svoj Šentjakob. Ampak za to je treba z njim sodelovati, moralno in finančno. Včasih županom mesta Ljubljane ni bilo vseeno, kako je s tem gledališčem, in tudi redni obiskovalci predstav so bili. Tistega davnega leta 1972, ko sem režirala prvo predstavo v Šentjakobu, je v gledališču še vedno prevladovalo mnenje, da ima Šentjakob „svoje gledalce”. To prepričanje je bilo „moj bananin olupek”, na katerem me je kar večkrat spodneslo; pravzaprav so me spodnašali kar nekateri Šentjakobčani. Čeprav sem delala dobre predstave, ki so imele veliko ponovitev in so polnile dvorano, so bili moji „repertoarni predlogi” skoraj bogokletni! Trdila sem, da Šentjakob nima več svojih stalnih gledalcev, ki naj bi bili po njihovem predvsem meščani z obrobja Ljubljane, in tisti, ki so dnevno delali na ljubljanski tržnici, pa tudi to sem zatrjevala, da je t. i. ljudska igra iz obdobja med obema vojnama potrebna osvežitve, saj jo je nekako povozil čas. Predlagala sem repertoarne spremembe, ki bi zapolnile vrzeli v repertoarju takratnih profesionalnih gledališč v Ljubljani: igrali naj bi predvsem komedije, imeli več predstav za otroke in muzikale! Dialog z vodilnimi v gledališču ni bil lahek! Kljub temu, da sem lahko še režirala v tem gledališču, skupaj deset predstav, sem bila tu in tam „prijazno kaznovana”. Na primer, v moji režiji je Župančičeva Veronika Deseniška prejela prvo nagrado kot najboljša jugoslovanska predstava in še nekateri posamični igralci so prejeli nagrade za svoje vloge. Ne vem več točno, kdo vse. Jaz kot režiserka ničesar, ker je žirija nagrajevala samo amaterje, ne pa profesionalcev. Vesela sem bila nagrad, ki so jih prejeli igralci in predstava. To tekmovanje amaterskih gledališč z vse Jugoslavije se je odvijalo

50 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Veronika Deseniška

Režija: Vesna Arhar Sezona 1977/78 Drago Razboršek, Tatjana Rebolj, Mieva Sovdat, Darko Kavšek, Erna Usenik Foto: Ivo Boscarol

Na to predstavitev pa nismo bili povabljeni ne Bojan Štih kot dramaturg ne Sveta Jovanović kot scenograf niti Milena Kumar kot kostumografinja niti Ilija Šurev kot glasbeni opremljevalec, in seveda, niti jaz ne kot režiserka. Vse nas, profesionalce, so vodilni v Šentjakobu zatajili. Seveda nam ni šlo za to, da bi se razkazovali na odru, a neka taktnost bi tu bila kar na mestu. Veronika Deseniška v letu 1978 je bila res odlična predstava, moderna, upam si trditi, da je tudi Župančičevo poetiko postavila na trdna tla, saj smo uspeli uprizoriti vso krutost neusmiljenega političnega stroja in obenem ohraniti vso Župančičevo poetiko. Vodilna ekipa Šentjakoba je hotela vse po starem, meni, mladi, nestrpni in polni elana, pa se je zdelo, da bi morali poiskati nove poti. Že moja diplomska predstava, ki sem jo kot svojo drugo režijo postavila v tem gledališču, je nakazovala ta bodoči konflikt. Z dovoljenjem dr. Ljube Prenner, sem predelala njeno zelo obširno odrsko besedilo Gordijski vozel v obliko muzikala, z vmesnimi songi, ki jih je napisala Svetlana Makarovič, uglasbil pa Aleš-Alo Kersnik. To je bil zagotovo velik zalogaj za ves Šentjakob: za igralski ansambel kot za njihove finančne zmožnosti. A moj predlog so sprejeli. Pred dnevi sem sedela v Gleju ob Bojanu Kaplju na predstavi, ki jo je režirala njegova hčerka. Bojan ima popolnoma bele lase. In sem prepričana, da je začel dobivati prve sive lase takrat, ko sem v Šentjakobu režirala Gordijski vozel, on pa je bil v tistem času upravnik gledališča. Študijsko delo predstave se je začelo kot običajno. Med delom pa se je izkazalo, da petje na posneto glasbo ne bo dobro. Torej je bilo treba dodatno poiskati glasbenika v živo. Vskočila je pianistka Alenka Koch in odlično odigrala svojo pianistično vlogo. A tudi to ni zadostovalo. S petjem so bile, kljub živi klavirski spremljavi, še vedno težave, in treba je bilo k delu povabiti še pevskega pedagoga. Pa še nisem bila zadovoljna. Plesni koraki so bili zahtevna reč, torej sem zaprosila še za koreografa. Stroški honorarjev vseh dodatnih sodelavcev, čeprav ti niso bili veliki, so med študijem kar naraščali in razumljivo je, da se je vodstvo držalo za glavo in pri tem


Mi o sebi in drugi o nas izdatno dobivalo sive lase. Jaz sem bila neizprosna, vodstvo pa obupano. Če sem hotela pripeljati predstavo te zvrsti uspešno do konca z igralci, ki nikoli niso ne peli ne plesali na odru, sem morala pridobiti ustrezne pedagoge. Vsi so (smo) dobro opravili svoje vloge in Janez Mejač kot koreograf je potem še velikokrat sodeloval s Šentjakobom. Sama pa sem s to predstavo na AGRFT diplomirala iz gledališke režije.

Astrid Lindgren, Vesna Arhar Štih

Pika Nogavička

Režija: Vesna Arhar Štih Sezona 1993/94 Tina Fink, Rok Glavan, Katarina Batagelj Foto: Tihomir Pinter

Ljuba Prenner

Gordijski vozel

Režija: Vesna Arhar Sezona 1972/73 Melita Vovk, Polde Blatnik, Vesna Arhar, Janez Mejač; Tatjana Rebolj, Robi Kavčič, Zala Daničič, Marjan Epšek, Alenka Koch; Srečo Erjavec, Nevenka Zavrl, Frida Grum, Marinka Miftar, Bela Rotter, Franci Prus, Erna Usenik, Edo Krišjak, Sašo Rotter, Metka Podkrajšek, Anica Šinkovec, Sonja Pavčič; Bogo Svete, Roman Žun, Ana Stopar, Jakob Kapelj, Jože Zakrajšek, Boža Ovsec, Andrej Trupej Foto: Vlastja Simončič

Igralci so predstavo izredno radi igrali, dvorana pri vseh ponovitvah je bila nabito polna. Kritike so bile ugodne. Le vodstvo se je še vedno hudovalo name, a kmalu se je izkazalo, da ne le zaradi naraščajočih stroškov predstave. In tako so po 23. razprodani ponovitvi, pri polni dvorani in še z dodatnimi stoli, odstavili Gordijski vozel z odra z obrazložitvijo, da tak muzikal ni za šentjakobsko publiko. Mene pa se je za vedno oprijel pečat, da sem „predraga” za to gledališče. Kljub temu pa mislim, da je moja zasluga, da so Šentjakobčani le spoznali, kako potrebno je dodatno izobraževanje, zlasti amaterskemu igralcu. Talent ni dovolj, brez tehnike odrskega gibanja in govorjenja, brez osnovnega znanja plesa in petja še tako odličen talent prej ali slej pade v rutino in ne postane amater, pač pa diletant. Tega pa v tem gledališču res ne potrebujete! No, pa sem kljub vsemu lahko še zrežirala nekaj predstav, tudi z dodatnimi sodelavci. In za menoj so se opogumili še drugi profesionalni režiserji, da so sodelovali s Šentjakobčani. Zadnja moja predstava je bila Pika Nogavička; nekoliko skrajšano in v priredbi za televizijski medij jo je posnela Mladinska redakcija na TV Slovenija. Obuditi moram še spomin na igralca in prijatelja Vlada Zupančiča! Zasedla sem ga v vlogi struparja Bonaventure v Veroniki Deseniški. Sam študij in režija te predstave me je močno skrbela. Zame je zelo pomembno, da slišim igralca v živo, kako bi on interpretiral svojo vlogo. Čeprav interpretacijo pred prvo vajo že nekako slišim v svoji glavi, je prvi stik z igralcem zelo pomemben. Zato sem mesec dni pred prvo bralno vajo dobila termin za poskusno branje teksta vseh sodelujočih. Branje je bilo nekako patetično in ni mi

bilo jasno, kako naj se temu izognemo. Prešinila me je domislica: po vsakem verzu, sem predlagala, naj igralec doda še „brez hlač”. Slišalo se je grozno in popolnoma nespoštljivo do pesnika; medtem ko se je Oton Župančič v grobu zagotovo obračal iz obupa, pa smo se mi vso vajo neusmiljeno krohotali. A na ta način so igralci izgubili strah pred visoko Župančičevo poezijo in dramo močno prizemljili. Vendar pa je Vlado Zupančič ves čas svoje besedilo bral nekako drugače, predvsem drugače, kot sem si v svoji glavi zamišljala interpretacijo tega lika. In sem bila kar malce obupana! Šele doma sem dojela, kako pravilno je Vlado zastavil svoj lik. Odprl mi je novo dimenzijo do te mere, da sem lahko v svoji režiji razrešila vse probleme interpretacije, ki jih do njegovega branja še nisem znala. Dokaz, da je gledališko delo skupno sodelovanje vseh! Hvala, Vlado!

Oton Zupančič

Veronika Deseniška Režija: Vesna Arhar Sezona 1977/78 Vlado Zupančič, Erna Usenik Foto: Ivo Boscarol

Gledališka predstava je splet mnogih okoliščin, tudi interesov, je tudi plod neprestanega učenja. Ni važno, ali si profesionalec ali amater; končna podoba vsega prizadevanja se vedno izriše na odru kot skupna energija vseh – igralcev, vseh drugih ustvarjalcev predstave na eni strani in publike na drugi. Šele skupaj tvorijo celoto. Umetniška volja, izpovedna moč in znanje posameznikov je tista, ki oblikuje to podobo. V tem je ves čar, vsa skrivnost gledališke predstave. A za to morajo biti dani primerni pogoji za delo! Pristajati na skoraj nikakršne pogoje, pa naj bodo to finančni ali prostorski ali kadrovski, ni dobro. Je škodljivo! Je neumetniško! Pa tudi rušilno. Sicer je prav, da tisto, kar ni sposobno preživetja, umre! Ampak prepričana sem, da ima Šentjakobsko gledališče s svojimi mladimi člani, polnimi volje do dela, tudi talentov ne manjka, dovolj moči, da bo preživelo, živelo zdravo in ustvarjalno in znalo tiste, ki delijo platno in škarje prepričati, da „brez nič ni nič”! Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 51


Mi o sebi in drugi o nas Za konec pa še spomin na Bistrooko! Na Ančko Šinkovčevo, ki je dolga leta podpirala tri stebre Šentjakoba. Povsod je vtikala svoj nos, vse je komentirala, vse je vedela in mislila je, da ima vedno samo ona prav. In nam šla večkrat kot ne močno na živce. Kar je res, je res, za to gledališče je naredila ogromno. Nobenega dela se ni ustrašila in čeprav je neznansko rada igrala, je vedno rada vskočila tudi kot suflerka. Toda ker je kot suflerka kmalu znala tekste vseh na pamet, medtem ko ga mnogi igralci niso, je na prostoru za sufliranje med tem opravilom še pletla. Sijajne stvari je pletla. No, in zgodila se je majhna nerodnost, njeno pletenje s pletilkami vred je priletelo med predstavo na sredino odra. Kako in zakaj, ne vem. To pojasnilo samo tistim gledalcem, ki so ta „prizor” videli v živo. Dodana vrednost režijskemu pristopu, bi se lahko reklo. Anica Šinkovec Foto: arhiv ŠG

Na Ančko pa imam tako še konkreten spomin; oblečem ga vsakič, ko na Blokah pritisne mraz! Spomin z volneno jopico, staro že 39 let, saj mi jo je spletla ob moji prvi režiji. Medtem ko se meni, žal, vsako leto bolj in bolj pozna, pa se na jopici leta še prav nič ne opazijo.

rekla „Daj, no, daj, Drago, pomiri se, saj bo šlo! Dajva še enkrat”. In res, vaja dela mojstra, na koncu se je vse srečno končalo. Nastala je lepa in sporočilno trpka predstava o dveh osamljenih ljudeh, ki se srečata na terasi doma za upokojence … Rad se je spominjam kot tudi obeh plemenitih komedijantov Sonje in Draga in seveda vseh sodelavcev. Ob 90-letnici Šentjakobskega gledališča, na katerega odru sem pred mnogimi leti tudi sam začel svojo gledališko pot, želim vse dobro: starejšim, da bi še naprej uživali v igranju na odru, mlajšim pa, da bi vztrajali v svoji ljubezni do odrskih desk, tudi če včasih ni vse rožnato. Saj veste, kdor je enkrat stal na odru, se trudil z iskanjem lika, ki ga igra, z iskanjem odnosov s soigralci, z raziskovanjem vsebine in novih hotenj, z razumevanjem in uporabljanjem napotkov, ki jih sprejema in … in končno doživel premiero ter hvaležen odziv gledalcev … tak človek je z gledališčem zasvojen za vedno! Pripravljen se je odrekati in skoraj ves svoj prosti čas posveča gledališču. Gleda predstave drugih, bere literaturo, uči se, uči se tekste na pamet in razmišlja o gledališču. Želi si več in bolje, včasih pa tudi drugače. Želi si svoje gledališče, in prav je tako! V gledališču mora vedno ostajati spomin in nastajati novo! Lep pozdrav vsem z iskrenimi čestitkami in najboljšimi željami ob 90-letnici. Dušan Mlakar

Tako kot Šentjakobu ne, ki kljub vzponom in padcem dobro nosi svojih 90 let! Srečnih nadaljnjih 90, Šentjakob! Vesna Arhar Štih

Gledališče pač zasvoji Leta 1997 sem se z veseljem odzval vabilu takratnega direktorja Toneta Gogale, ki mi je ponudil režijo igre Daniela Lee Coburna Partija remija. S to uprizoritvijo naj bi prvaka šentjakobskega odra Sonja Pavčič in Drago Razboršek praznovala štiridesetletnico gledališkega dela. Študij je bil zanimiv in zgledno profesionalen, in kot se za delo v teatru spodobi, tudi naporen. Poleg obilice teksta, saj v igri nastopata samo dva igralca, nam je največ preglavic povzročala igra s kartami, torej remi. Nastajale so težave, saj je igralec velikokrat vsaj pri vajah še mislil, da gledalec v dvorani, vidi kombinacijo igralnih kart, ki jih drži v roki, torej je nemogoče napovedati zmago ali izgubo, če pa karte v resnici kažejo drugače. Veliko smo se ubadali s tem, se smejali in tudi prepirali. Včasih so že popuščali živci, pa je Sonja s svojim prijetnim glasom pomirila situacijo in

52 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Daniel Lee Coburn Partija remija Režija: Dušan Mlakar Sezona 1996/97 Boris Milanko, Mišo Vučenović, Drago Razboršek, Dušan Mlakar, Marina Dornig, Metod Rosman, Sonja Pavčič Foto: Tone Gogala


Mi o sebi in drugi o nas

Lepo je biti Šentjakobčan

Član Šentjakobskega gledališča sem postal takorekoč po naključju. Nekega dne leta 1994 sem na komercialni televiziji naključno opazil vabilo k sodelovanju v Šentjakobskem gledališču. Razen sodelovanja pri otroški igrici v tretjem razredu leta 1979 igralskih izkušenj nisem imel, tudi ambicij ne. Kaj če bi se prijavil? Zakaj pa ne! Nikomur nisem povedal nič, nikogar od prijateljev nisem vabil zraven, tako, za pogum. Odločil sem se, da to naredim sam, ne da bi koga vprašal za mnenje, ne da bi komu povedal, kaj nameravam. Napisal sem prijavo in čez čas je prišlo vabilo na avdicijo. V komisiji so bili Grega Tozon, pa se mi zdi, da Anica Šinkovec, in takratni direktor Janez Križaj. Kot bi bilo včeraj se spomnim, kako mi je Grega dal tri naloge, naj jim brez besed prikažem razpoloženja v različnih situacijah. Opravil sem naloženo in pohvalili so me. Avdicijo sem opravil in zvezda je bila rojena. Bil je 19. februar 1994. Kmalu potem sem bil že predviden za nastop v igri Dese Muck Kdo je ubil zmaja. Takrat se vse skupaj zaradi študijskih obveznosti ni izšlo, nisem mogel igrati in resno sem že razmišljal o tem, da projekt Šentjakobsko gledališče opustim. Pa ga nisem. Aktiven član sem postal januarja 1995 z igro Življenje podeželskih plejbojev. Sledile so predstave Nisi na vrsti, Matiček se ženi, Nergač, Pod svobodnim soncem Pavliha, Hlebček guspe Lize, Srečna hiša Doberdan, Učene ženske, Za narodov blagor, Prigode dobrega vojaka Švejka. V predstavi Učene ženske sem sodeloval pod pogojem, da dobim vlogo, ki bo dopuščala, da se vaj udeležujem enkrat tedensko, le toliko časa sem si lahko privoščil. In takrat sem spoznal pravi pomen igralske modrosti, ki sem jo pobral od Draga Razborška, dragega prijatelja in soigralca v mnogih predstavah, od katerega sem se sicer veliko naučil. Modrost pravi, da ni velikih in malih vlog, so le veliki in mali igralci. Pomen modrosti sem spoznal v Učenih ženskah, ko sem se pojavil samo na koncu predstave kot notar in v tej predstavi sem sprevidel, da je tudi samo s petimi stavki v petih minutah moč odigrati markantno vlogo.

J. B. P. Molière Učene ženske Režija: Grega Tozon Sezona 2002/03 Tatjana Rebolj, Luka Vasle, Mileva Sovdat, Marcel Štefančič Foto: Klemen Cedilnik

Sezona 2006/2007 je bila s Švejkom zadnja, v kateri sem aktivno sodeloval. Ta čas sem tako polno zaseden, da je na sodelovanje nemogoče celo pomisliti, kaj šele v resnici sodelovati. Za mano je okoli 500 predstav in na tisoče ur, preživetih na domačem odru, v odžejnici, obrekovalnici, na gostovanjih ter na končnih izletih gledališča. Bogato sodelovanje v gledališču med leti 1995 in 2007, ko sem bil v posameznih obdobjih že takorekoč inventar, mi predstavlja neprecenljivo izkušnjo, pomembno in koristno tudi v vsakdanjem življenju. Lepo je biti Šentjakobčan. Luka Vasle

Kot splav na odprtem morju Širša javnost je Šentjakobskemu gledališču v Ljubljani že zdavnaj podelila naziv najkakovostnejše, najbolje organizirane in s pristnimi občutki prepojene institucije na področju dramske umetnosti. Še preden sem postal član, sem ga takšnega dojemal tudi sam. Igrati na odrskih deskah gledališča, ki sem ga kot nekdo, ki ne prihaja iz Ljubljane, do tedaj poznal preko priznanj in nagrad, mi pomeni izjemno čast in hkrati ponos. Moja šentjakobska zgodba se piše šele 4. leto, in tako ni niti približno primerljiva s stažem, ki ga dosegajo spoštovani kolegi. Kljub temu, pa mi je v teh letih bilo dovoljeno doživeti občutke radosti, ustvarjalnosti, iskrenosti in načelnosti. Gledališče zame nima samo izobraževalno strokovne funkcije, ki mi omogoča ustvarjanje z najstrokovnejšimi delavci slovenskega gledališča, ampak je vzvod, ki oblikuje mojo osebnost in usmerja razmišljanje. Šentjakobsko gledališče povezuje ljudi z vrednotami, ki so že zdavnaj zaznamovane kot neaktualne, nekoristne in utopične. Na ta način je naše Šentjakobsko gledališče kot splav na odprtem morju, ki ga že 90 let premetavajo deroči in neusmiljeni valovi krute družbene realnosti. Kljub temu je ni bilo in je ne bo sile, ki bi polomila še tisto malo, ki nam je vsem skupaj ostalo. Aljaž Godec

Lepold Pungerčar in Aljaž Godec (desno), Zbudi se, Katka!, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 53


Mi o sebi in drugi o nas

Avdicija Bilo je pred kakimi šestimi leti. Z Ditko sva se pogovarjala, no, predvsem je ona govorila, kaj naj bi počel, ko bom v pokoju. „Biti moraš aktiven, ne smeš se prepustiti dolgočasju in brezdelju,” je dejala. Imela je cel kup idej: sprehodi, kolesarjenje, tek, gobarjenje … in podobne neumnosti. Molčal sem. Nič od naštetega mi ni bilo všeč. Videla je mojo zadrego in je še naprej rinila vame. „No, pa ti povej, kaj bi rad počel?”Trenutek sem počakal, potem pa kot iz topa ustrelil: „Jaz bi igral.” Razočaranje je bilo popolno. „Kako igral?” „Ja igral bi, ne vem, v gledališču, v filmu …„ Ko je prvi šok popustil so stvari stekle. Ditka je dejala, da bo vprašala svojo hčer Nino, ki je takrat še igrala v Šentjakobskem gledališču, kako se pride tja. Sporočila je, da bo jeseni avdicija in naj se prijavim, da starejših moških po navadi primanjkuje in da imam veliko možnosti, da bom sprejet. A tistega leta avdicije ni bilo. Skoraj sem že pozabil na svojo prijavo, ko dobim naslednje leto po pošti vabilo na avdicijo. No, zdaj pa imam kar sem iskal. Nisem vedel, ali naj grem ali ne. Nobene pretirane vznesenosti nisem občutil, no, malo prijetne vznemirjenosti že, nisem pa ravno skakal od veselja. No, dobro, saj nimam česa izgubiti, in sem šel. Pripraviti sem moral krajši prozni tekst in pesem. Naučil sem se nekaj stavkov iz knjige „Prah in pepel”, ki sem jo ravno takrat prebiral, neko Göthejevo pesem pa sem že poznal iz mladosti, ko sem jo velikokrat deklamiral med prijatelji ob raznih druženjih. Samo ponoviti sem jo moral. In napočil je moj dan „D”. Odpravil sem se na Krekov trg 2, prvo nadstropje. Bila je sobota. Ko sem stopil v odžejnico, se je tam že trlo mladih ljudi, pretežno deklet. Poznal nisem nikogar. Vsi so bili nekam vznemirjeni, vzhičeni in polni pričakovanj. Nekateri so se pripravljali na svoj nastop, drugi so se pogovarjali, tretji so pohajkovali po hodniku in si ogledovali slike na steni. V celoti je bil to zanimiv prizor. Šlo je počasi. Drugega za drugim so klicali v dvorano, kjer je sedela komisija, pred katero smo se morali predstaviti in „odigrati” svoj nastop. „Že pred pol ure bi morala biti na vrsti; kdaj si pa ti naročen?” je tarnalo neko dekle. Vsakega, ki se je vrnil iz dvorane, so obkrožili in zasuli z vprašanji: „Kako je bilo? … Ti je uspela predstavitev? … So te še kaj drugega spraševali?” „Joj, ne vem, vse sem pomešala. Kaj misliš, ali bom sprejeta?” se je spraševala neka druga, po končanem nastopu.

bili med njimi Dejan Spasić, Srečko Kermavner in Silvija Jovanović s svojo znamenito rdečo baretko; drugih si nisem zapomnil. Aldo Nicolaj Hamlet v pikantni omaki Režija: Janez Starina Sezona 2008/09 Dragan Remškar, Tjaša Valentinčič, Silvija Jovanović, Srečko Kermavner Foto: Lenart Zore

Stopil sem na oder in začel pripovedovati tekst, ki sem ga pripravil. Ko sem končal, mi je Dejan dejal, naj vse ponovim še enkrat na drug način in bolj počasi. Storil sem, kot je rekel, tako sem vsaj mislil. Potem je sledilo še nekaj vprašanj, zakaj si želim igrati, ali sem že kdaj kje igral, kako sem s časom, kako sem zvedel za avdicijo in podobno. Čez kaka dva tedna sem dobil obvestilo. Bil sem sprejet. In tako se je zame začelo obdobje amaterskega igralca, ki mi je v mnogo čem spremenilo življenje – na bolje. Dragan Remškar

Moj Šentjakob Ob zadnji odigrani premieri sem čustveno izpraznjen sam sedel na meni tako svetih gledaliških deskah Šentjakobskega gledališča. Kot že tolikokrat se je zaključilo nekajmesečno obdobje vsakodnevnih odrekanj in naprezanj. Veselje ob uspešno zaključenem delu se je mešalo z občutki krivde za vse ure, dni in tedne, ki sem jih iztrgal svojim najbližjim. Za vse minute, ki bi jih lahko posvetil svojim otrokom in ženi. Spraševal sem se, če jim je ponos ob mojem dosežku zares zadostna kompenzacija za odrekanje, ki ga prinaša biti svojec ljubiteljskega gledališčnika. Prostovoljca, ki verjame, da s svojim udejstvovanjem prinaša veselje in radost tistim, ki si vzamejo nekaj časa in si ogledajo predstavo. Šolarjem, ki jim približa maturitetne tekste, babicam, ki jim v lahkotnih komedijah pričara spomine na brezskrbno mladost, ljudem, ki jim gledališče nastavlja ogledalo … ne, ti se mu ognejo v velikem loku.

Mene je vse skupaj neizmerno zabavalo. Vseeno mi je bilo, kako se bo nadaljevalo, ali bom sprejet ali ne, zame je bilo doživetje že samo sodelovanje v tem nenavadnem „teatru”. Nenadoma zaslišim svoje ime. Ups !! Ko sem stopil v dvorano, se mi je zdelo, kot da sem v čisto drugem svetu. Bilo je rahlo zatemnjeno in tiho. Tako pomirjujoče se mi je zdelo. V dvorani je sedela komisija. Bilo jih je kakih pet, šest, morda sedem, ne spominjam se več natančno. Seveda, takrat še nisem poznal nikogar, danes vem, da so

54 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Grega Usenik kot William Collins v pogovoru s Tatjano Žagar, zadaj Nina Cijan, Prevzetnost in pristranost, sezona 2008/09 Foto: Bor Slana


Mi o sebi in drugi o nas Gledališki reflektorji so bili pogašeni. Teža somraka se je mešala z znanim gledališkim vonjem, mešanico prahu, odrskih šmink in potu. Vonj, ki mi je postal domač pred več kot 20 leti, ko sem imel prvič to čast, da sem zaigral v predstavi Šentjakobskega gledališča. Zaprl sem oči in misli so mi odtavale k mojemu dedu. Milo Gornik je bil mlad fant, ko je zapustil rodni Rakek in se odpravil v Ljubljano, svojemu in hkrati mojemu življenju naproti. Poln življenja je stopil z vlaka in bil kot toliko prišlekov razočaran nad gostoljubnostjo našega lepega, belega, glavnega mesta. K sreči pa je bilo tu Šentjakobsko gledališče, ki ga je širokogrudno sprejelo v domačnost svoje družine. Dokler si ni uredil domovanja, je celo spal ob odru. Njegova slikovita pripovedovanja o dogodivščinah, ki so jih doživljali skupaj s Franom Milčinskim Ježkom, Stanetom Severjem, Ančko Levarjevo, Metko Bučarjevo in drugimi člani šentjakobske družine, so nam otrokom greli zimske večere. Bil je predan gledališču in umetnosti. Bil je sijajen risar in oblikovalec in prenekatera gledališka „kulisa” je bila delo njegovih rok. Njegove umetnine pa niso ostale neopažene, saj je pred drugo svetovno vojno dobil ponudbo iz Hollywooda, da se preseli preko luže in tam postane slaven. A ljubezen do domače grude, jezika in tudi Šentjakoba mu ni dala oditi. Josip Jurčič, Miran Petrovčič Hči mestnega sodnika Režija: Petrovčič Miran Sezona 1952/53 Boris Grgurevič, Lojze Sadar, Milo Gornik, Janko Moser, Ante Gnidovec Foto: arhiv ŠG

Njegove pripovedi so se velikokrat nadaljevale z anekdotami mojega očeta Janeza, ki je bil v 60-tih letih eden nosilnih članov Šentjakobskega gledališča. Jasno se tast Milo in zet Janez skoraj nikoli nista strinjala s tem, kdo je več prispeval v dobrobit kulturnega utripa našega teatra. Še najtežje je bilo mami Maji, ki je morala na koncu vedno miriti razgrete razgovore. Že kot deklica je bila kot vsi šentjakobski otroci okužena z gledališčem. Nastopala je v nekaj predstavah in se kmalu zagledala v postavnega, a po besedah mojega deda precej nastopaškega Janeza Usenika, in gledališko kariero je prav kmalu zamenjala za materinsko. V gledališče je stopala na zadnja vrata. Kot dobra vila svojih moških, ki so se šopirili po odru.

Georges Feydeau Grem na lov Režija: Miran Petrovčič Sezona 1967/68 Janez Usenik (levo), Marjan Trobec Foto: arhiv ŠG

Pavel Golia Sneguljčica Režija: Drago Pogorelec Sezona 1965/66 Milena Simončič, Maja Gornik, Nada Turk Foto: arhiv ŠG

Oče Janez pa je še nekaj let igral, dokler mu službene obveznosti niso odvzele preveč časa za tako zahteven hobi. Vabili so ga celo med profesionalce, a se ni dal. Vedno se bom spominjal njegovih besed; „Veš, teater je umetnost, in kot ljubezen, če to počneš za denar, izgubi precejšnjo mero smisla”. V Šentjakob ga je pripeljala njegova sestrična Erna, ki je bila tudi dolgoletna prizadevna članica gledališča vse do svoje smrti. Branislav Nušić Dr. Režija: Vesna Arhar Sezona 1974/75 Sonja Pavčič, stoji Erna Usenik, v garderobi med vajo za predstavo Foto: arhiv ŠG

Z bratom Janezom sva sočasno stopila na svete Šentjakobske deske. Bilo mi je 18 let, njemu pa 10. Prežeta s spomini naše družine, sva bila ponosna in prevzeta, da sva postala del tega. Dobila sva še dodatno družino, družino polno bratov, sester, očetov, babic in tet. Družino, ki se je razdajala za iste cilje, in družino, ki si komaj čakal, da se bo spet zbrala. Od nekdaj sestavljena iz ljudi različnih starosti, poklicev, statusov in nazorov, a vedno enakopravnih in enakih. Vedno nas je družila ljubezen do umetnosti, gledališča, slovenskega jezika in domovine. Pot me je vodila v različne tuje dežele in imel sem celo priložnost ostati tam, a me je podobno kot deda srce vedno vleklo nazaj. Družina in dom, najpomembnejši celici družbe. Brez njiju je človek sirota, brezdomec. Brez njiju je družba brez zgodovine in brez prihodnosti. Ponosen sem, da imam vsaj dve družini, ki se močno prepletata. Prva je vesela s trdnim in toplim domom. Druga je gledališka, vesela in marljiva, a je po devetdesetih letih ostala brez doma. Želim si, da bi postale moje hčere in nečakinje – četrta generacija naše družine – del Šentjakobskega gledališča. Grega Usenik Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 55


Mi o sebi in drugi o nas

Kar nosimo v sebi Ko sem pred dvajsetimi leti pisal svoj prvi tovrstni prispevek za zbornik ob 70-letnici ŠG, je bilo mnogo lažje. V gledališču sem bil takrat dobrih pet let, sodil sem v „mlajšo generacijo”, imel sem veliko mladostniške zagnanosti in neomadeževanih idealov ... Že pet let kasneje, ob 75-letnici, je bilo drugače. Če danes berem in primerjam ta dva zapisa, sta kot dan in noč. In zdaj? Tukaj, v ŠG sem že skoraj 30 let. Skozi sem dal že praktično vse – od tistih, že omenjenih začetniških časov, ko sem še kot nadobuden študent, prostovoljec, skupaj s tedanjim v. d. Danijem „šibal” kulise sem in tja, do članstva v UO in celo v njegovem predsedovanju (mandata nisem dokončal) ter ne nazadnje do profesionalne funkcije direktorja ... Če sem prav razumel poziv drage kolegice Tatjane, naj tokratno pisanje ne bi bile poglobljene in „pametne” analize delovanja in razvoja (ali pa nazadovanja) tega gledališča, pač pa bolj tak „članski”, zabaven, anekdotičen pogled na to obdobje. In sem se zazrl vase. In se zgrozil. In razžalostil. Ker nisem našel v sebi več tistega vedrega srečka* izpred dvajsetih let, ampak zagrenjenega „težaka” srednjih let, ki vse preresno jemlje nekatere stvari. In občutek imam, da je taka postala tudi večina mojih kolegov. Ali pa jih samo tako dojemam?! Pa da se ne bomo narobe razumeli. Seveda je resnost pri dejavnosti, ki se jo gremo, pa čeprav ljubiteljsko, še kako pomembna. Po drugi strani pa mislim, da vendarle ne bi smeli pozabiti, da smo tukaj tudi (ali predvsem) zaradi užitka, za zabavo, da se imamo lepo. Kajti le tako so potem lahko dobre tudi predstave in vloge, ki jih ustvarjamo. Sicer je to le še en dolgočasen „šiht”. Kajti tukaj smo prav zato, da poleg rednih službenih in drugih obveznosti izživimo še tisto nekaj več. Tisto, kar nosimo v sebi in nas sili k temu, da to vsak dan znova počnemo. Ne za denar, ne za eksistenco, pač pa iz ustvarjalne nuje in potrebe. Iz želje in ljubezni. Zato mislim, da si ta družba, ta skupnost zasluži tovrstno gledališče. Gledališče, ki se ga ne da in ne sme meriti samo skozi število premier in ponovitev, odmevnost nagrad (čeprav tudi teh ni malo) in prihodek na blagajni (čeprav so, žal, časi danes taki). Skratka ljubiteljsko gledališko reprezentanco, zasnovano in organizirano na najvišji možni ravni, ki omogoča izživeti umetniško-ustvarjalne sanje in potenciale vsakomur, ki to želi in je tega sposoben. In to je, mislim, edino pomembno. Howgh! Srečko Kermavner *srečko je namenoma pisan z malo!!!

Srečko Kermavner (levo) in Bojan Vister, Tičja kletka, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

56 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

To gledališče bo živelo

Šesto leto je že, odkar sem prvič stopila v prostore Šentjakobskega gledališča, in če se dobro spomnim, sem obstala na hodniku in rekla: Ojoj, kako tukaj diši, tako znano in tako domače ... In nekako tako se počutim še danes – domače, prijetno ... Prišla sem sicer po nove izkušnje, nove izzive. Vse to sem dobila, ostala pa sem zaradi ljudi, zaradi odličnih predstav in predvsem velike ljubezni do gledališča. Moje mesto v teatru je seveda drugačno. Ne vem sicer, kako je stati na odrskih deskah in doživeti bučen aplavz, mi je pa v veliko zadoščenje spremljati vse to dogajanje za odrom, nekje za zavesami, z robčki in šminko v roki. In slišati igralčeve besede, ko gre iz maske: Hvala. Tukaj so še nepozabni trenutki iz „znanih” premierskih žurov. Ali zabavnih gostovanj, ko prideš v kako vas in tam, seveda, še niso slišali za maskirnico. V takih primerih sta potrebni improvizacija in iznajdljivost. Zahvala gre kolegom igralcem za veliko potrpežljivost, ko se nagneteni stiskamo in maskiramo. Igralci – oklicani z napačno besedo – AMATERJI ... Izjemno talentirani, lojalni, predani ... Toliko povezanih duš, predanih temu teatru in igri, nisem spoznala in srečala nikjer. Velikokrat nagrajeni s priznanji in nagradami, vendar čisto premalo nagrajeni za nesporen talent, za ure in ure preživete na vajah iz čistega veselja in predanosti. Če bi se take stvari lahko ovrednotile, bi v tem teatru teklo zlato v potokih. Mislim, da bo to gledališče še naprej živelo. Mora. Kljub težavam, ki se jih otepa zadnja leta, je Šentjakobsko gledališče dobilo tako dobro „znamko” prepoznavnosti, da si enostavno ne sme dovoliti, da bi utonilo v pozabo. Verjamem v njegov obstoj še nadaljnjih 90 ali 190 let. Brez našega teatra bi bil slovenski oder izjemno osiromašen in prikrajšan za nepozabne ure smeha, solz, odlične igre, žive energije, in seveda, kvalitetnih in zares odličnih predstav. Teatru čestitke za 90-letnico, svojim igralcem pa lahko rečem samo: Rada vas imam ... Urša Vrbančič, maskerka

Urša Vrbančič v maskirnici pripravlja Katjo Kravanja na predstavo Kdo je umoril Anic L?, sezona 2007/08 Foto: Luka Novak


Mi o sebi in drugi o nas

Ostajajo pa lepi spomini

Naše ljubiteljsko gledališče praznuje 90 let delovanja, kar je, ne samo v domačem, ampak tudi v svetovnem merilu visok jubilej. Napisati nekaj misli in voščilo ob takem praznovanju naj bi bilo enostavno – vendar ni tako. Prevečkrat sem začela s pisanjem in zbrisala napisano, saj besede ne morejo izraziti vsega, kar čutim do ljudi, ki jim pravimo Šentjakobčani. Zame so to kolegi, prijatelji, sorodniki (dobesedno in v prenesenem pomenu). Zelo slab kronist sem, zato bi vam težko naštela predstave, ki so pustile pečat in ponesle glas o Šentjakobu med ljudi. V tridesetih letih sem videla in doživela na našem odru marsikaj, vse je bilo prežeto z močnimi čustvi, a ostanejo le lepi spomini. Marsikaj se je spremenilo: nekatere stvari na bolje, za druge bo čas pokazal, ali na bolje ali na slabše. Nekaj pa je ostalo isto: igralke in igralci z žarom v očeh, z neverjetno ljubeznijo do gledališča, pripravljeni žrtvovati ves svoj prosti čas za naporne vaje in predstave. Videla sem mlade prihajati in odhajati, nekatere sem videla odrasti in dozoreti. Prijeten občutek je srečati člane, ki se po večletni odsotnosti vrnejo na oder. Ni jim lahko, saj današnji način življenja ne predvideva konjička, ki se mu posvečaš nekaj ur dnevno. Kaj jih žene k vrnitvi? Kaj nas žene, da vztrajamo? Ljubezen, pripadnost …? Kdo ve. Kdor ni slišal smeha iz dvorane, ljudi, ki so v dvorani zadrževali dih ali hlipali v solzah, ne more razumeti, zakaj ljubiteljski igralci vztrajamo. Vredno je, splača se, aplavza se ne da ovrednotiti z nobeno veličino ali valuto. Za Šentjakob se ne bojim, ker je preživel vse viharje in iz vsake bitke izšel živ, čeprav obtolčen. Stotka bo veličastna! Lili Bačer Kermavner

Lili Bačer Kermavner (levo) in Silvija Jovanović Hamlet v pikantni omaki Sezona 2008/2009 Foto: Lenart Zore

Med smehom in solzami

Zlagala bi se, če bi trdila, da me ni zaznamoval. Zlagala bi se, če bi trdila, da se ne spomnim skoraj vsakega dneva, ki sem ga v njem preživela. In čeprav so danes v središču mojega življenja druge stvari, verjamem, da se bom nekoč vrnila. Bila sem razočarana, ker me niso sprejeli na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, in takrat moja znanka ter danes najboljša prijateljica, moja sestra, čeprav ne po krvi, in moja poročna priča me je seznanila z avdicijo v Šentjakobskem gledališču. Takrat, priznam, o njem nisem ravno veliko vedela. Prišla sem na avdicijo. Čeprav se bledo spomnim komisije, ki nas je takrat opazovala, ne bom pozabila na direktorja gledališča v usnjenih hlačah, ki nas je mlade, nadobudne igralce sprejel in nato spremljal na naši pomembni poti. Takrat je rekel, da se nam bo s prihodom v Šentjakob naše življenje spremenilo. In še kako prav je imel … Kaj vse sem v Šentjakobu dobila? Kaj vse spoznala? Kaj vse preživela? Dobila sem najboljšo prijateljico in dobrega prijatelja, spoznala sem, kaj pomeni, če si nečesa preveč želiš, in na drugi strani, kako pomembno je v življenju vztrajati v tem, kar ljubiš. In seveda, smo v Šentjakobu vsi ljubili isto stvar – gledališče. Spomnim se svoje prve šentjakobske predstave, ki je pomenila moj prvi „pravi” spopad z gledališčem sploh. Predstave Osem žensk. Spomnim se svoje nesamozavesti, ki je med procesom ustvarjanja prihajala na plano, „starejših” igralk, ki so mi pomagale, in tistih, ki tega niso znale. In ta izkušnja, če se danes ozrem nanjo, je bila zame ena najpomembnejših življenjskih preizkusov. Med ustvarjanjem predstave sem namreč plavala med spoznavanjem same sebe, svoje vloge in na drugi strani med spoznavanjem skupinskega dela, ki je neizogiben del gledališkega ustvarjanja. In na koncu sem doživela svoje prvo „razočaranje”, ki je, kot danes vem, za vsakega igralca vedno znova čustveno problematičen trenutek. Premiera, ki pomeni konec in hkrati začetek. Takrat sem spoznala, da je konec večmesečnega vsakodnevnega druženja, garanja in na drugi strani zabavanja. Premiera, ki sem se je tako veselila, se je ob zgodnjih jutranjih urah, ki smo jih na edinstvenih šentjakobskih premierskih žurih vedno dočakali, prevesila v kislo grenko spoznanje. Konec tega intenzivnega obdobja je namreč pomenil konec prekrasnega ustvarjalnega obdobja. In tovrstnih obdobji je bilo v osmih letih kar veliko. Ob tem pisanju se natančno spomnim vsakega od njih. In vsako obdobje je bilo polno prijateljstva, ljubezni, smeha, razočaranj, solz, truda in uspeha. Če bi morala napisati, kaj je zame Šentjakob, bi rekla, da je Šentjakob zame edinstven režiser, direktor in pedagog Miha Golob, ki je v njem puščal dušo. Brez njega se je zame gledališče spremenilo. Na drugi strani je Šentjakob zame lesen, črn oder, ki smo ga sami prebarvali in polakirali. Šentjakob je zame smeh na odru, ki mu z Nino včasih enostavno nisva znali ubežati. Šentjakob so zame solze, ki so se mi ulile po prvi premieri. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 57


Mi o sebi in drugi o nas V njem sem preživela izredno pomembna leta svojega življenja in zato je Šentjakob dolga leta zame predstavljal „Ljubljano”. Kot študentka iz Laškega sem namreč v njem našla družbo, preživljanje svojega časa in način življenja; skratka močno me je zaznamoval z vsem, kar je v tistem obdobju zame pomenil. Čeprav je ta hip podoba „mojega Šentjakoba” meglena, verjamem, da se bo nekoč vrnil k meni ali jaz k njemu. Ana Lavrinc, poročena Lampret

Ana Lavrinc in Nina Cijan (zadaj), Prevzetnost in pristranost, sezona 2008/09 Foto: Bor Slana

Uresničena želja Moja pot v Šentjakobskem gledališču se je pričela leta 2005 s tridnevno avdicijo za predstavo Briljantina. Želja je bila neizmerna. Uresničila se je aprila leta 2006 z mojo prvo premiero v tem gledališču. Bilo je lepo, bilo je težko, igrali smo več kot petdeset ponovitev. Popoln uspeh, sploh za mojo prvo predstavo. Nadaljevalo se je z Vrnitvijo Blažonovih, Bogom, Prevzetnostjo in pristranostjo ter številnimi ponovitvami. In nato predah. Šentjakobsko gledališče je eno in edino. Ponudi ti nevsakdanje stvari, podari ti nepozabne trenutke učenja, smeha, radosti in napredovanja na osebni in na igralski ravni. Je prostor, kjer spoznaš nove prijatelje, nove ideje, novo energijo. Je prostor, kamor grem vedno z veseljem in nasmejana ter odidem polnejša. Naj tako ostane vse do neskončnosti! Jerica Majerhold Ostrovršnik

Jerica Majerhold Ostrovršnik (levo) in Ana Lavrinc, Prevzetnost in pristranost, sezona 2008/09 Foto: Bor Slana

58 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Maja Ljubotina Antonescu

„Pa-hlače” V Šentjakobu sem sodelovala pri treh predstavah kot kostumografka. Bila je to nekakšna odskočna deska za nadaljnje delo. Prišla sem namreč iz Srbije in nisem prav dobro poznala gledališke scene v Sloveniji. Šentjakobsko gledališče mi je ponudilo možnost, da prikažem znanje ter veščine svojega poklica, poleg tega pa sem tu imela tudi prvo samostojno razstavo gledaliških risb, karikatur in slik. Diplomirala sem leta 1996 na Univerzi za primerjalno umetnost v Beogradu na oddelku kostumografije. Svojo umetniško pot sem začela doma, kjer sem vzporedno študirala etnologijo, etnomuzikologijo in romologijo. Pred načrtovanim bombardiranjem Srbije sem z eno potovalko prišla v Ljubljano v upanju, da bom sebi in svoji hčerki omogočila bolj prijazno življenje. Spomnim se, da je bil začetek zame precej naporen in stresen, saj izhajam iz drugačnega kulturnega okolja. Imela sem precej težav s slovenskim jezikom, posledično pa sem slišala marsikatere žaljive in nevljudne besede. Spomnim se dogodka iz SNG Drama, ko sem prvič stopila tja z željo, da bi se v tajništvu dogovorila za sestanek pri takratnem direktorju in ponudila brezplačno sodelovanje v gledališču. Imela sem pripravljen tudi svoj portfolio (reference), vendar nisem mogla dokončati niti uvodnega stavka in povedati namena za moj prihod, ker me je vratar dobesedno vrgel na cesto. Bil je to zame pravi kulturni šok, in sem pomislila: „Joj Devla ... Kam si prišla? ... Kako boš tu sploh preživela?” Dolgo sem razmišljala, kako bi se prilagodila okolju in si pridobila nekaj prijateljev. Najprej sem spremenila zunanji videz – lase sem prebarvala blond. Ni bilo enostavno čez noč iz črnolaske postati svetlolasa ženska, čim bolj podobna okolju, v katerem sem se znašla. Nato sem se začela učiti slovenski jezik. Nekaj mesecev po dogodku v Drami sem s pomočjo moža navezala stik z Branko Bezeljak, ki je bila takrat direktorica Šentjakobskega gledališča. Ponudila mi je sodelovanje pri predstavi Orkester v režiji Mihe Goloba. Topel sprejem in prisrčni odnos, ki sem ga doživela v tem gledališču, je nekaj, kar me je opogumilo in me prepričalo, da vztrajam. Vsekakor bi na prvem mestu izpostavila ravno medčloveške odnose v gledališču, ki so me prevzeli, saj se niti v enem trenutku nisem počutila kot „outsider” ... Ravno nasprotno, čutila sem spoštovanje celotnega kolektiva do mojega dela in pripravljenost vseh, da mi pomagajo pri prevodu v situacijah, ko so mi bile nekatere besede nerazumljive.


Mi o sebi in drugi o nas Jean Anouilh Orkester Režija: Miha Golob Kostumografija: Maja Ljubotina Sezona 1999/00 Foto: Aleš Završek

Tako se spomnim anekdote pri Krajnskih komedijantih. Dogovarjali smo se o kostumu za grofa, ki ga je igral Bojan Vister. Domislila sem si, da bi (ne glede na težko finančno situacijo v tistih časih) za kostum poskusila pridobiti umetno belo usnje ali umetno svilo. V ospredju je bila debata o oprijetih hlačah, ki naj bi se ob straneh vezale – podobno kot pri ženskih korzetih. Nato se je režiser Miha Golob posvetil rekvizitom za grofa, ki so bili nujno potrebni glede na koncept uprizoritve. Dobila sem nalogo, da poiščem velike bele pahljače. Jaz sem razumela „pa-hlače”, kar sem si v glavi nekako prevedla kot hlače, in seveda, odgovorila: „Saj vem, da grof potrebuje hlače, gotovo ga ne bom pustila na oder v spodnjicah!” Bila sem v zadregi, še posebej zato, ker smo se že toliko pogovarjali o hlačah. Še enkrat sem dejala: „Ja, seveda bo imel hlače, brez skrbi.” Potem mi je Miha odgovoril: „Ne, ne hlače, pahljače!” Ker nisem vedela, kaj pomeni beseda pahljače, mi je zvenelo kot pa-hlače, sem vztrajala pri svojem. Šele potem je Miha ugotovil, da ne razumem besede. Vsi okoli naju so začeli naznačevati „pahljačo” z gestikulacijo, da bi razumela. Končno jim je to tudi uspelo. Ko sem ugotovila, kaj hočejo, sem preprosto dejala: „Što mi lepo ne kažete ”lepeza!” Seveda, smo se vsi smejali, saj je bila situacija zares komična. Vsekakor smo se velikokrat spominjali tega dogodka in se smejali moji začetniški nerodnosti.

Kar zadeva samo delo in profesionalni odnos moram občudujoče pohvaliti vse sodelujoče, še posebej maskerja Andreja Gabrona, ki je izvrstno opravil svoje delo. Zavedala sem se, da so finance namenjene za izvedbo kostumov skromne, vendar to ni vplivalo name. Z veliko truda in ljubezni sem se lotila dela, kar je bila v tistem času nekakšna skupna značilnost vseh sodelujočih v gledališču. Zavzetost in ljubezen do dela sem čutila pri vseh. To sta pomembni lastnosti, nujno potrebni pri opravljanju gledališkega poklica, ne glede na področje dela, ali gre za profesionalno ali amatersko institucijo. Enako velja za finance, ki postajajo čedalje pomembnejše; človeški trud se temu nekako prilagaja. Kar po domače bi interpretirala tovrstno stališče: „Kiči Love Gabororo Bašaliba ali Kolko dnarja, tolko muzike”. Vendar nisem zagovornik takega ravnanja, pač na stvari gledam malce drugače, saj sem živela v skromnih okoliščinah. To sem ugotovila kasneje, ko so se mi vrata malce odprla in sem začela sodelovati s profesionalnimi gledališči v Sloveniji. Ne glede na precej solidna sredstva, namenjena za materialne stroške kostumov ter avtorska izplačila, sem vseskozi pogrešala energijo, ambient in dušo, ki sem jo čutila v Šentjakobskem teatru. Srčno upam, da so te lastnosti še danes prisotne v Šentjakobu, gre za vrednote, na katere je gledališče lahko ponosno. Maja Ljubotina Antonescu

Na kratko Šentjakobsko me je popeljalo od rokometnega parketa do prizorišč mednarodnih uličnih festivalov. Oder ti spremeni življenje. Grega Močivnik

Grega Močivnik, Kralj na fiziki, sezona 2007/08

Branko Kreft Krajnski komedijanti Režija: Miha Golob Kostumografija: Maja Ljubotina Sezona 2001/02 Foto: Klemen Cedilnik

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 59


Mi o sebi in drugi o nas

Iz pogovora s starejšimi Šentjakobčani Ob visoki obletnici gledališča smo se pogovarjali s častno članico Sonjo Pavčič (50 let ustvarjanja), s častnima članoma Dragom Razborškom (50 let ustvarjanja) in Danijelom Šmonom (42 let ustvarjanja) ter članom gledališča Tonetom Bertoncljem (26 let ustvarjanja), da bi izvedeti nekaj o njihovih začetkih v gledališču, njihovem pogledu na spremembe v gledališču skozi leta in njihovo mnenje o gledališkem ustvarjanju nasploh. Sara Lucu: Velikokrat ste na to že odgovorili, pa vendar nas na začetku zanima, kako ste prišli v Šentjakobsko gledališče in kakšne so bile vaše izkušnje z gledališčem pred tem? Sonja Pavčič: Z gledališčem sem se srečala že v domačem kraju, na Uncu, kjer smo kot šolarji med počitnicami igrali razne igrice, ki nam jih je priskrbel ljubiteljski režiser Miro Fatur. Spomnim se, da smo na začetku igrali kar po šupah. Nasproti znane Maistrove hiše pa je stala t. i. Maistrova štala. Tam smo si na vrhu uredili domače gledališče. Očitno me je že od malih nog vleklo v gledališče. Kasneje smo tudi v Postojni nekaj pripravljali s pokojnim režiserjem Hinkom Košakom, ki me je spodbudil, da sem končno le odšla na avdicijo v Šentjakobsko gledališče. Na avdiciji me je spremljal strah, če sem dovolj dobra. In ko sem dobila pritrditev, da sem dovolj dobra, se je začelo. Prva vloga, ki sem jo odigrala, je bila Francka v Sosedovem sinu, potem pa so se vloge kar vrstile.

Heinrich von Kleist Razbiti vrč Režija: Peter Ovsec Sezona 1971/72 Drago Razboršek, Roman Žun Foto: arhiv ŠG

Drago Razboršek: Včasih je bilo v tem teatru v navadi, da so imeli vsaj dva igralca za en tip vloge, na primer, dva ljubimca, dva očeta in tako dalje, za vsak primer. Če si se v gledališče kar tako prijavil, nisi prišel nikoli blizu. Sam sem pred tem nastopal v Železničarskem društvu Tine Rožanc, kamor so me dve sezoni hodili gledat vodilni iz Šentjakoba: Petrovčič, Pogorelec, nekajkrat tudi Ovsec. Nato sem domov dobil vabilo, da se udeležim kratkega pogovora. Tako se je začelo. Pri Rožancu sem igral vodilne vloge, tukaj pa sem začel s statiranjem. Marsikdo iz Rožanca se je rad pošalil, da sem šel v Šentjakob stole prenašat, vendar sem jim vedno odgovoril, da tako v Šentjakobu pač je, takšen je red. Začeti moraš iz nič, na začetku. Vseeno pa sem kar kmalu dobil tudi vodilno vlogo. Vseh svojih vlog v Šentjakobu ne vem več na pamet, jih je bilo preveč. Bodo pa junija 2011 štiri leta, odkar sva s Sonjo zadnjič stala na odru. Sam sem odnehal zaradi dveh razlogov: zaradi bližanja osemdesetemu letu starosti in zaradi izgube moje preljube žene. Z igranjem v Šentjakobu sem torej prenehal iz čisto osebnih razlogov.

60 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Fran Levstik, Herbert Grün Kastelka Režija: Janez Drozg Sezona 1974/75 Sonja Pavčič Foto: Vlastja Simončič

Branislav Nušić Gospa ministrica Režija: Igor Košir Sezona 1978/79 Sonja Pavčič Foto: Vlastja Simončič

Sonja Pavčič: Notranji občutek ti pove, kdaj je mera polna. Čutiš namreč odgovornost do gledalcev, do soigralcev, do režiserjev, in ko začutiš, da ne moreš več v polnosti dajati tega, kar si želiš, raje odnehaš. Moraš biti pošten do sebe in do drugih.

Joao Bethencourt Dan, ko so ugrabili papeža Režija: Andrej Stojan Sezona 1989/90 Tone Bertoncelj Foto: arhiv ŠG

Tone Bertoncelj: V Šentjakobsko gledališče sem prišel leta 1985, star 36 let. Moj prvi kontakt s Šentjakobom je bil že v rosni mladosti, saj sem živel v Stari Ljubljani in sem imel Šentjakob na dosegu. Prvič sem si ogledal predstavo v petem razredu, pri enajstih letih, ko sva si s sošolcem ogledala Charleyevo teto. Dolgo sva stala v vrsti za karte, takrat je bilo vse razprodano. V tistih časih je bilo karte zelo težko dobiti, neverjetno, kakšne vrste so bile. V Charleyevi teti sta nastopala tudi Drago in Sonja. Kot mulcu se mi je ta burka zelo usedla v srce; s sošolcem sva si jo ogledala kar šestkrat. Nato sva se odločila, da bi to predstavo uprizorili tudi v šoli. Zapomnila sva si ves tekst in ga napisala sošolcem. Predstavo smo nato odigrali, učitelji so bili tako začudeni in navdušeni, da smo jo ponovili še naslednje šolsko leto. To je bil torej moj prvi kontakt s Šentjakobom in prvi osebni kontakt z gledališčem. Kasneje sem si kot otrok ogledal še nekaj komedij. V srednjih letih, ko sem prenehal z delom na radiu, pa sem v časopisu videl razpis za avdicijo in sem se prijavil. Kmalu sem izvedel, da je bila avdicija tudi namenska, saj je Viktor Molka za uprizoritev Ukročene trmoglavke iskal dodatne igralce. Tako sem bil ob sprejetju v gledališče tudi takoj zaseden. V Ukročeni trmoglavki sva oba z Dragom igrala očeta, jaz sicer malo mlajšega. Hvaležen sem, da je bil moj prvi režiser Viktor Molka, ki je naštudiral


Mi o sebi in drugi o nas vsak premik. Nekomu, ki je prvič na odru, je takšno usmerjanje nujno potrebno. Kmalu zatem sem bil zaseden pod njegovo režijo še v Mišnici. Ob tem se spominjam anekdote, ki se je pripetila na začetku vaj. Ko sem prebral scenarij in ugotovil, da bom igral petdeset letnega inšpektorja, sem vprašal Molko, če bo maska temu primerna, glede na to, da bi moral dajati videz petdesetletnika. Molka me je pogledal in dejal: „Ne, saj to je to!”. Ob tem odgovoru sem pomislil, da moram kar slabo zgledati. Sonja Pavčič: Po predvajanju Levstikove Kastelke na televiziji (7. aprila 1976) je mojo sodelavko iz službe vprašala njena sedemletna hčerka: „Mami, bo jutri teta Sonja še prišla v službo, ko pa je danes v igri umrla?”

Fran Milčinski Mogočni prstan Režija: Iztok Tory Sezona 1969/70 Breda Kapelj, Danijel Šmon Foto: arhiv ŠG

Dani Šmon: Krivec za moj prihod v Šentjakob pa je Drago Razboršek. Prišel sem pri sedemnajstih letih. Zanimivo je, da sem prav tako kot Sonja začel s Sosedovim sinom, vendar v drugi postavitvi, ki jo je režiral Karus. V zasedbi nas je bilo kar nekaj mladih z jesenske avdicije. Spominjam se, kako smo začetniki stali v garderobi v kotu, pri starem košu za papir, tihi kot miške, in opazovali stare igralce, ki so danes, žal, v večini že pokojni. Zdelo se nam je, da so pravi mojstri in največji frajerji, ko so se šalili, igrali karte, kuhali kavo ... V tistih časih smo vsi delali vse. Statirali, premikali kulise, pripravljali oder, kar je bilo zelo zanimivo. Starejši člani in režiserji so bili kar strogi do nas, prav tako pa so nam kakšno na odru tudi ušpičili, da bi se iz tega kaj naučili. Pri Scapinovih zvijačah, ki jih je režiral Jože Vozny, sta mi eno ušpičila sedaj pokojni Dušan Skok in Drago Razboršek. Imel sem glavno vlogo in sem se moral med prologom ter pravim začetkom predstave popolnoma preobleči v zaodrju, prehoditi 10 metrov in na koncu stopiti v druge čevlje. Ko sem torej v nogavicah pritekel do stopnic in hotel obuti čevlje, sem naenkrat padel na stopnice, ker so bili čevlji zabiti v oder. Bil sem čisto zaprepaden, Dušan in Drago pa sta me v zaodrju opazovala in se mi smejala. Take anekdote so nas navajale na previdnost. Sonja Pavčič: V sezoni 1975/76 smo imeli v gledališču na sporedu igro Pernjakovi, istočasno pa so igro študirali v Dobju pri Planini pri Sevnici. Njihova premiera je bila ogrožena zaradi nesrečnih okoliščin, zato so iskali nadomestno igralko za vlogo matere. Nekdo iz tega kraja je osebno poznal Draga Razborška, prek njega prišel v stik z menoj in me poprosil za pomoč. V soboto zvečer smo imeli glavno in edino skupno vajo na prostem, kjer je stal oder. Pričeli smo ob 23. uri, ko so odšli vsi gostje iz lokala, v nedeljo popoldne pa smo odigrali premiero pred množico gledalcev, ki je napolnila trg sredi vasi. To je bila nepozabna izkušnja, prijateljstvo s člani društva pa se še vedno ohranja. Njihovo kulturno društvo mi je leta 1984 podelilo priznanje za prizadevno sodelovanje na kulturnem področju. Dani Šmon: V gledališču sem 42 let, odigral sem mnogo vlog in delal z ogromno režiserji, bil sem vse, tudi električar, tonski mojster, inšpicient,

masker in še kaj. Danes pa se med člani težko najdejo ljudje, ki bi premikali kulise. Včasih smo veliko bolj držali skupaj. Mislim, da druge naloge, ki jih opravljaš poleg igre, močno pomagajo pri zorenju igralca. Pri sufliranju se na primer naučiš razločnosti in razumljivosti, kar ti pomaga tudi na odru. Tone Partljič Naj poje čuk Režija: Andrej Stojan Sezona 1985/86 Danijel Šmon, Sonja Pavčič Foto: arhiv ŠG

Drago Razboršek: Še vedno si z veseljem pridem pogledat kakšno predstavo. Po premieri grem do igralcev in jim povem svoje mnenje. Včasih me namreč zmoti, da nekomu kakšna malenkost skazi vlogo. S Sonjo sva imela na primer pri Lokomotivi ogromno srečo, da je režiral Miran Herzog, pri katerem ni igralec naredil nobenega koraka brez potrebe. In če enkrat doživiš takšen način dela, takšne stvari, bi jih rad predal naprej, drugim. Tone Bertoncelj: Zadnje čase sem pri študiju predstav pogrešal predvsem poudarek na obrtniškem znanju. Režiserji se premalo ukvarjajo z igralci. Potem prihaja do problemov z dikcijo, glasnostjo, nepravilnim premikanjem po odru.

Ivan Cankar, Franjo Smerdu Martin Kačur Režija: Viktor Molka Sezona 19970/71 Drago Razboršek (zadaj), Dušan Skok Foto: arhiv ŠG

Drago Razboršek: Sam pri študiju predstav pogrešam tudi lektorje. Včasih te niso spustili prej na oder, dokler nisi bil razumljiv. Spomnim se besed Cirila Debevca, ki je pri Beneškem trgovcu dejal, da gledališče ni samo gledališče, ampak je tudi poslušališče. Sonja Pavčič: Režiser bi moral hoditi po dvorani in poslušati, kakšna je razumljivost v različnih delih dvorane. Nimamo najbolj akustične dvorane, vendar se lahko igralca nauči pravilnega govora in obračanja, tako da vsaj del glasu pride v publiko. Ni bolj bistvenega kot to, da gledalec v gledališču vidi, sliši in razume, saj je zato tudi prišel k predstavi. Tone Bertoncelj: Škoda je, če igralec nečesa ne pove jasno, s pravim poudarkom in zato ljudje povedanega niti ne slišijo niti ne razumejo, čeprav je replika pomembna. Če imaš, na primer, tehtno repliko, boš počakal, da se smeh v dvorani pred njo pomiri in jo boš malo zadržal, saj gledalci drugače ne bodo izvedeli potrebnih informacij. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 61


Mi o sebi in drugi o nas Drago Razboršek: Včasih smo se na vajah tudi veliko pogovarjali. Spomnim se Veronike Deseniške, ko sem deset dni pred premiero odpovedal sodelovanje. Nisem se čutil sposobnega odigrati Hermana, predvsem za to, ker liku po fizisu nisem najbolj ustrezal. Bojanu Štihu sem predlagal, da me prezasedejo in malo premaknejo premiero, on pa me je odpeljal na oder, kjer mi je na individualni vaji do treh zjutraj razlagal, kdo je bil Herman in me prepričeval, da ostanem. Ostal sem in kasneje za to vlogo prejel nagrado. Lik izoblikuje tudi pogovor z dramaturgom.

Dani Šmon: Opažam, da gledaliških kritik nasploh ni več. Večinoma so le poročanja o predstavah, kdo je igral in par vrstic o vsebini, ni pa več pravih kritiških analiz. Kritika je namreč največja reklama, večja od vseh objav. Sonja Pavčič: Res je. Včasih so bili kritiki poznavalci gledališča. Četudi kritika ni bila vsem všeč, si dobil ob branju občutek, da človek pozna gledališče.

Sara Lucu: Kakšno je po vašem mnenju poslanstvo Šentjakobskega gledališča?

Tone Bertoncelj: Seveda, upamo, da bo!

Tone Bertoncelj: Poslanstvo Šentjakoba je pravzaprav to, da goji razumljivo gledališče, tako, ki ponuja gledalcu razumevanje predstave. Mislim, da mora biti klasična drama v Šentjakobu klasična, saj dobiš drugačne, na primer, popolnoma moderne ali eksperimentalne uprizoritve v drugih gledališčih. To je po moje vzgoja gledalca. Željko Kozinc Tepeni inšpektor Režija: Andrej Stojan Sezona 1987/88 Tone Bertoncelj Foto: arhiv ŠG

Drago Razboršek: Osebno ne vidim poslanstva, ki ga je imel Šentjakob včasih. V Ljubljani so bili takrat Mestno gledališče, Drama in Šentjakobsko gledališče. Okoli še nekaj kulturnih skupin, ki so bile sicer zelo dobre, vendar niso bile gledališče. Takrat je imelo to gledališče resnično poslanstvo. Danes pa, v tej masi gledališč, se bojim, da skorajda ne vidim več Šentjakoba. Sara Lucu: Menim, da nam težave povzročajo tudi menjavanja umetniških vodij. Vsakdo pride s svojimi idejami, nekateri celo s slabim poznavanjem gledališča in ansambla, in če ne uspejo, preprosto odidejo. Mi, seveda, ostanemo in na novo iščemo usmeritev nove sezone. Kako ste vi razmišljali o repertoarju, ko ste sodelovali v umetniškem svetu? Katero je bilo vaše vodilo za izbiro tekstov?

Sara Lucu: Kaj pa stoletnica?

Šentjakobsko ime, glava in srce

Nositi šentjakobsko ime pomeni misliti šentjakobsko, pomeni imeti šentjakobsko srce. Pomeni imeti rad stare, črne, škripajoče deske, staro rdečo zaveso, vsak kvadrat, ki je še preostal za namene ustvarjanja predstav na srečno-nesrečnem Krekovem trgu dve. Pomeni tudi igralski zanos, predpremiersko, premiersko in popremiersko navdušenje. Vse to je šentjakobsko ime. Misliti šentjakobsko je še veliko več kot to … pomeni komentirati, spremljati, vedeti, znati, prepoznati, izvedeti, ogledati si in razumeti. Pomeni imeti svoje mnenje. Misliti s svojo glavo. In šentjakobsko srce? Šentjakobčan se veseli vsakršne raznolikosti med ljudmi, ki nikomur ne škodi. Veseli se barv, jezikov, svobode izbire … se uči iz preteklosti, je malo nostalgičen do preteklosti in se veseli prihodnosti. Ne samo kulturno in umetniško, ampak tudi etično in moralno je na strani moje vélike soimenjakinje. Pa ne govorim o mačkah in cigaretah, ampak o večjih stvareh. Šentjakobčan ima rad življenje, svobodo in smeh. In če se vam je za trenutek (ali bolje za stavek) zazdelo, da je to političen tekst, naj vas nikar ne zavede … to je političen tekst. Svetlana Jandrić

Sonja Pavčič: Naše glavno vodilo je bila možnost čim boljše izvedbe. Ni bilo vedno na razpolago ne igralcev ne sredstev za opremo in zato smo se odločali za kompromise. Vedno pa smo skušali izbrati dela, kjer je bila pomembna zgodba. Tudi zame je to nedvomno najpomembnejše. Dobro odigrana, občutena zgodba, ki pride do ljudi. Mislim, da tega z eksperimenti ne moreš popolnoma doseči. Drago Razboršek: Moti me tudi, da naših kritik ni več v časopisih. Včasih smo se pojavljali v različnih medijih, danes pa skoraj ne več.

62 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Svetlana Jandrić, Francoski testament, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana


Mi o sebi in drugi o nas

Ozri se v gnevu …

jala nad albanskim narodom na Kosovu. Niti slutil nisem, da se bo pozneje srbski narod večinsko odločil za tako krut razplet jugoslovanske krize – ki se je zapletla najprej in najbolj prozorno prav na Kosovu.

... seveda ni osrednja misel ob jubileju našega Šentjakoba in ob mojem prepletu skozi znaten del njegove zgodovine. To je le prvi preblisk, prva asociacija, ko mi kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli omeni – Šentjakob. „Ozri se v gnevu” ali „Look Back in Anger” je naslov dramskega dela angleškega pisca Johna Osborna, ki je leta 1956 v Londonu postavil na glavo celoten ustroj britanske družbe in napovedal ero nove generacije uporne mladine. To igro sem leta 1987 režiral v Šentjakobu in vnesel veliko nemira v vrste ansambla, saj sem na več načinov posegel v ustaljene navade (ali pa razvade) v sistemu dela tega spoštovanja vrednega korpusa ljubiteljev gledališke kulture. John Osborn Ozri se v gnevu Režija: Iztok Tory Sezona 1987/88 Janez Pogorelec, Rastko Tepina, Tonka Čenilogar Foto: arhiv ŠG

S to igro smo tudi gostovali daleč na jugu, v kosovskem Prizrenu, na festivalu Bratstva in enotnosti. Naslednje leto, 1988. Tu pa se pojavi pravi vzrok moje asociacije ... Na moji profesionalni poti režiserja sta se prepletla gledališče in televizija. Vehementni začetki gledališkega eksperimentatorja v Gleju in nekaterih drugih profesionalnih hišah po Sloveniji so se spotoma odražali tudi na odru Šentjakoba. In Šentjakob je ostal moj gledališki poligon še dolgo potem, ko sem se pretežno predal televiziji. Seveda režiranje v Šentjakobu ni bilo zgolj profesionalno delo v amaterskih okvirih, bilo je predvsem sproščanje profesionalca pri delu z ljubitelji – kar pomeni druženje s prijatelji in skupno podiranje tabujev, preizkušanje nekaterih meja dopustnega ter predvsem doživljanje tihega zadovoljstva ob botrovanju začetkom nekaterih poznejših zvenečih igralskih karier ... Tistega daljnega 1987. leta sem bil tudi selektor Linhartovega srečanja in med domače izbranke sem v Novo mesto pripeljal kot gostjo predstavo, ki je zmagala na festivalu v hercegovskem Mostarju. Odigrali so jo študentje prištinske pravne fakultete. Tako sem vzpostavil prvi nekoliko bližji stik s kosovskimi Albanci ... Poleti sem bil tudi član žirije na osrednjem festivalu jugoslovanskih amaterskih gledališč v Trebinju. Tričlansko žirijo smo sestavljali Slovenec, Črnogorec in Albanec ... V takrat še tako romantičnem Dubrovniku, kjer smo čez dan nabirali moči za večerne oglede predstav v Trebinju, sva se s Kosovarjem zapletla v zanimive pogovore, ki so mi odpirali oči o veliki krivici, ki jo je srbska politika pod okriljem komunistične manipulacije izva-

Fadil Hadžić

Orhideja

Režija: Iztok Tory Sezona 1986/87 Srečo Erjavec, Tatjana Rebolj, Jože Vunšek, Milena Kolmanič, Mia Možina, Katarina Djurišič, Erna Usenik Foto: arhiv ŠG

Jeseni smo uprizorili „Gnev”. Naslednjo jesen smo gostovali v Prizrenu ... Ker smo pri povratku zaradi letalskih zvez morali podaljšati bivanje na Kosovu za dva dneva, smo se uspeli dogovoriti za predstavo še v Prištini. Po predstavi pa smo se zapletli v zelo ploden pogovor s kolegi s prištinske televizije. Na kratko: ponudili so mi kup izjemno privlačnih dokumentarnih tem, ponudili so mi ekipo z vso potrebno opremo, ponudili so mi vso podporo direktorja in vse to za zameno, da bi ljubljanska televizija predstavila svoji (in posredno tudi drugi jugoslovanski) publiki tematike, ki jih sami niso smeli niti snemati – kaj šele predvajati. In zgodila se je serija „Ptice na Kosovu”, zgodil se je moj začasni prestop med novinarje, zgodil se je podvig s prikazom stavke starotrških rudarjev in razbitje medijske blokade v Jugoslaviji. Posledično se je zgodil tudi tako razvpiti „Cankárjev dom”, ki je pognal Miloševića in Jugoslavijo v razsulo ter Sloveniji odprl pot k osamosvojitvi.

Iztok Tory in Mojca Makuc (kostumografinja), Ženitev, sezona 1997/98 Foto: Tihomir Pinter

Dva medija: gledališče in televizija sta tako močno vplivala na dinamiko demokratizacije na Balkanu. Preveč bi bilo trditi, da sta karkoli predrugačila, saj so zgodovinski tokovi od nekdaj potekali po svojih zakonitostih in je bil tako razpad Jugoslavije samo vprašanje časa – sta pa nedvomno vpliŠentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 63


Mi o sebi in drugi o nas vala na razumevanje takratnih Slovencev glede zapletenih medetničnih napetosti na jugu in povečala odločenost ljudi, da to kalvarijo prekinejo. Jubilantu tako lahko pripišemo še dejaven poseg v politiko – čeprav je v vsem njegovem življenju prav ta dimenzija v slehernem pogledu ostajala pred vrati. Nikoli ni bilo pomembno, kako člani ansambla osebno razmišljajo o politiki, zanimala nas je vedno le umetnost in kultura. Morda tu in tam malo še satira, kot na primer takrat, ko sem uspel na razprodano premiero „Orhideje” pripeljati zagrebškega avtorja Fadila Hadžida in smo se skupno norčevali iz takratnih oblasti ... A to so že druge zgodbe, ki jih je vsaj toliko, kot je bilo mojih režij in še drugačnih sodelovanj z veselimi in zadnje čase tudi borbenimi šentjakobčani ... Upam in želim, da bi tudi okroglih 100 let praznovali na legendarnem odru v Mestnem domu pod Gradom. Iztok Tory

turgom Vladom Kocjančičem študirali Kozakovo „Vido Grantovo”. Bila nas je skupina zagnanih komedijantov, ki smo v svoji mladostni navdušenosti hoteli narediti kaj več, nekaj, kar bi bilo drugačno od dotedanjega. Zato smo se med drugim navduševali nad idejo, da bi naslovno vlogo igrala takrat še začetnica v gledališču Mileva Sovdat. Z Vladom Kocjančičem sva jo kar nekaj večerov prepričevala, da je to zanjo življenjska priložnost, vloga, ki je mogoče ne bo nikoli več dobila, ona pa jo je v solzah zavračala, ker je v nji, kot je sama trdila, videla preveč sebe. Končno sva jo le pregovorila in danes je Sovdatova ena vodilnih igralk ŠG. Pa še spomin na pokončno Erno Usenik, ki je v svojem črnem čipkastem kostumu, na invalidskem vozičku z nekaj kratkimi, a vsebinsko polnimi replikami pretresljivo odigrala Vidino mamo. Zaradi neke asketske ideje, ki sva jo s Kocjančičem želela uveljaviti v gledališču, je „Vida Grantova” pri kritiki doživela popoln polom, meni pa so bila vrata ŠG zaprta za celih dvajset let!

Sergej Verč

Carlo Godoni

Nergač

Vrednost spomina Noben spomin ni abstraktna entiteta, pač pa je ta neposredno povezan s časom in dogodki, predvsem pa z ljudmi. Zato so prav ljudje tisti, ki so zaradi spominov večni in neumrljivi. Umrljivi in končni so samo tisti, ki nimajo moči, volje ali priložnosti, da bi živeli v spominih živih. Iz tega sledi, da so moji spomini na delo v Šentjakobskem gledališču povezani predvsem z ljudmi, ki kljub temu, da jih ni več med nami, še vedno živijo svoje avtonomno duhovno življenje.

Ferdo Kozak

Vida Grantova

Režija: Sergej Verč Sezona 1978/79 Mileva Sovdat, Vlado Zupančič Foto: arhiv ŠG

Prvi tak spomin zadeva markantno osebnost Vlada Zupančiča, vsega predanega odru in gledališču. Kakšen užitek je bil delati s tako inteligentnim igralcem! Spomin na pomlad leta 1979, ko smo z zdaj že pokojnim drama-

64 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Sergej Verč Sezona 1998/99 Drago Razboršek, Srečo Erjavec Foto: Tihomir Pinter

V gledališče na Krekovem trgu sem se vrnil šele leta 1999. Ponudili so mi režijo Goldonijevega „Nergača” z jubilantom Dragom Razborškom v naslovni vlogi. V skupini imenitnih igralcev (poleg Razborška še Miča Udir, Anja Garbajs, Srečko Kermavner, Tatjana Rebolj, Katarina Batagelj, Mileva Sovdat, Luka Vasle, Rok Glavan, Božo Okorn in Marko Ujc) je bil tudi tihi, skromni in v gledališče do konca zaverovani Srečo Erjavec. V predstavi ni imel velike vloge. Igral je Toderovega služabnika Desideria. S koreografom Janezem Mejačem sva si izmislila nekakšne plesne oz. mimične prizore. Prihode igralcev so namreč označevala posamezna glasbila in pantomimični vložki, tako značilni za „commedio dell’arte”, čeprav s koreografom nisva oživljala „gledališkega muzeja”, prej nasprotno. Že takrat, med vajami se mi je zdelo, da so za Srečota, srčnega bolnika, ki je bil poleg tega telesno kar zajeten, taki plesni prihodi nekoliko prezahtevni. Z Janezem Mejačem, ki pa je bil v svoji umetniški doslednosti neizprosen, sva Erjavcu sicer poenostavila prihode, a očitno premalo. Kasneje sem izvedel, da ga je po neki predstavi (ne vem, če po tej ali kateri drugi) zadela srčna kap. Spomin na blagega človeka, ki se je zavedal svojega zdravstvenega stanja, a hkrati tudi izraznih potreb vloge, ki jo je igral.

Marek Rębacz

Dva ara skrbi ali Kdo je umoril Heleno Pizdronovo

Režija: Sergej Verč sezona 2000/01 Mojca Korbar Hočevar, Dušan Skok Foto: Klemen Cedilnik


Mi o sebi in drugi o nas Zadnjič sem v ŠG režiral spomladi leta 2001. Marek Rebacz: Dva ara skrbi ali kdo je ubil Heleno Pizdronovo. Celotna ekipa (Dušan Skok, Mojca H. Korbar, Marko Ujc, Anja Garbajs, Srečko Kermavner in Irena Mrak) je zelo zavzeto in ustvarjalno sodelovala pri realizaciji te zahtevne poljske komedije, ki sem jo dramaturško dodobra predelal in dopisal. Žal, pa je tudi ta uprizoritev povezana s spominom na dva izjemna gledališka ustvarjalca, ki sta se prerano poslovila. To sta dramaturg in prevajalec Rebaczejevega besedila Igor Lampret in igralec Dušan Skok, ki je v omenjeni komediji odigral glavno vlogo gospodarja Marijana Klinca. Nanju me vežejo lepi, dinamični in ustvarjalni spomini na dolge debate o tragikomičnih življenjskih zapletih v državi, ki je na poti v skupno Evropo imela podobno usodo kot naša. 1979 … 1999 … 2001 … Spomini nam kar naprej dajejo vedeti, da nič ni prešlo. In prav v tem je njihova vrednost! Sergej Verč

Iz želje po ustvarjanju Želja, da bi bila igralka se je v meni porodila že v zgodnjem otroštvu. Delo igralcev sem si predstavljala, kot delo s samim seboj. Možnost „dela s seboj” sem dobila v meni ljubem Šentjakobskem gledališču.

Spomini se kar ponujajo

Spominjam se, kako sem davno, še kot mlado dekletce, prvič zakorakala proti tisti veliki stavbi z uro na vrhu. In spomnim se še tistih občutkov, ko sem prvič uzrla tisto veliko, z lučmi obsijano dvorano. Presenečena in polna vsakovrstnih vtisov, sem si vedno želela vrniti se še kdaj vanjo in doživljati vse tiste občutke veselja, sreče in zadovoljstva. V mojem življenju se je obrnilo kar nekaj let, kar nekaj okroglih obletnic in v takih trenutkih se zazreš v preteklost in se zaveš vseh vrednot, kot so ljubezen, radost in veselje, ki se ves čas našega življenja prijazno in ljubeče prepletajo ter nas nenehno spominjajo na stvari, ki so bile in so pomembne v našem vsakdanjem življenju, dokler ne postanejo del nas (živijo in bivajo v nas, jih preprosto nosimo v sebi dan za dnem, leto za letom, živimo in rastemo v njih, dokler ne opravijo svojega dobronamernega dela). Moje srce je danes polno ljubezni in hvaležnosti. Ni pomembno, ali si star 20, 30, 40, 50 … ali 80 let. Življenje je dragoceno in dovolj bogato za vse. Vedno imamo kaj praznovati; to so koščki življenja, ki so nam preprosto podarjeni. Na oder ŠG sem stopila dokaj pozno, a vendar v pravem trenutku.

Prvo srečanje z dramskim delom (vloga Eržike v Kurbah) je bila velika želja po ustvarjanju. Sodelovala sem s kolektivom, ki mi je bil blizu in je nastal iz želje po skupnem delovanju. Nekaj v meni se je premaknilo, včasih sem se počutila kaotično, in soigralke so mi prijazno pomagale v premagovanju treme. Hvala. Iz kaosa, ki je nastal v meni, sem pozornost postopoma usmerila izključno na vlogo. In vedno sem delovala šele ob zadnji etapi, ko sem dojela dramsko delo kot celoto, čeprav bi si to želela že prej. Končno je moj lik nastal iz elementov, ki so se pojavili neznano od kod in so bili tudi zame nepričakovani in novi.

Poklicna in življenjska pot me je odtrgala od odrskih desk Obrtniškega gledališča, kjer sem si v sedmih letih delovanja nabrala kar nekaj izkušenj in lepih spominov, da sem kot učiteljica vsa leta uspešno delovala na kulturnem področju in za to prejela tudi priznanja.

Da, rada sem imela gledališče in aplavz. Ne samo zato, ker mi je godil osebno, temveč predvsem zato, ker mi pomeni iskreno in močno povezavo z občinstvom. Hvala, da sem članica gledališča. Brigita Tripković

Brigita Tripković, Srečna hiša Doberdan, sezona 2000/01 Foto: Aleš Završek

Marina Dorning in Andrej Murenc, Pet Pepelk, sezona 2000/01 Foto: Klemen Cedilnik

Leta 1994 sem se z vso resnostjo pripravila na avdicijo in jo pred številno komisijo opravila. Moj prvi nastop na odru ŠG pa je bil zame dobesedno šokanten in nepozaben. To je bil vskok z vlogo ribičeve žene Laj-mu v zaključeno predstavo za šolsko mladino „Ukradeni princ in izgubljena princeska”. Prepričana sem bila, da bomo imeli pred predstavo vsaj eno vajo, a je zaradi tehničnih ovir odpadla. Soigralci so mi bili v veliko pomoč, a ko sem slišala, da si je predstavo prišla še zadnjič ogledat igralka Milena Simončič, ki zaradi težke bolezni ni mogla več na odrske deske, sem bila v hudi stiski in me je bilo zelo strah, da ne bom kos težki in odgovorni nalogi. Še dobro, da nisem vedela, kaj me čaka. Teksta res ni bilo veliko, Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 65


Mi o sebi in drugi o nas a vse drugo: o, joj! Po končani predstavi je bilo veselja in smeha obilo. Čutila sem, da bo to gledališče moj drugi dom. Miha Zrimšek (levo) in Mario Dragojević, zadaj Jure Florjančič, Jože Pavšič, Predrag Mitrović, Jure Orel, Gašper Pavc, Mali diktator, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

In tako sem v nadaljnjih letih v 240 nastopih odigrala deset manjših in zanimivih vlog, kot so Ančka v Školjki, Micka v Vodi, Gospa Boving v Ameriškem bluesu, Dunjaška v Ženitvi, igralka (navadna noša) v Pod svobodnim soncem Pavliha, trgovka s svilo v Najlepši roži, v zboru pri Antigoni, Stara gospa v Sneguljčici in Petih Pepelkah ter gospa Mickova v Prigodah dobrega vojaka Švejka. V svoji predanosti in neizmerni ljubezni do gledališča so mi odrske deske prinesle še veliko, veliko lepega v vlogi šepetalke, rekviziterke in vodje predstav, kjer sem se kalila in izpopolnjevala ob odličnih režiserjih, koreografih, glasbenikih, igralcih itd. V spominu bom ohranila tudi naša prijetna druženja mimo odrskih desk. Močno si želim, da bi ŠG preživelo težke čase in dočakalo 100. obletnico. Marina Dornig

Sedaj v mladih arijancih Malega diktatorja gledam mlade rokovnjače iz tistega preteklega časa in se tudi sam počutim mlajšega in bolj živega. Za vse to sem hvaležen ljudem, ki Šentjakobsko gledališče soustvarjajo skupaj z menoj, in vsem tistim, ki so ga ustvarili in ohranili vseh teh 90 let. Tudi in predvsem zaradi njih sem se zavzemal in se bom gnal še naprej, da naše gledališče ostane tu, kjer je, v njihovo čast in spomin in v naš ponos. Mali diktator ima prav. „To je moje gledališče”. Miha Zrimšek

„To je moje gledališče” Lisica Tatjana pravi, če ne zapišeš prispevka za zbornik, je tako, „kot da te ni bilo”. V povabilu za zapis je bilo tudi poudarjeno, da naj pobrskamo po spominu in da bo v zborniku poudarek na zadnjih 15 letih. Sam imam s tem težave, ker imam le štiri predstave v zadnjih treh sezonah. Mojih 15 let, za katere je vredno brskati po spominu, se začne v letu 1976, ko je dr. Marin na šentjakobski oder postavil Rokovnjače in kjer se je začela moja pot igralca. Tistih prvih 15 let je oblikovalo moje življenje. Med igralskim „šolanjem” so se spletale prijateljske vezi s celo vrsto čudovitih ljudi in zato hočem verjeti, da med nami slabih ljudi pravzaprav ni. Lahko, da nismo povsem normalni, ker se ukvarjamo z nečim, kar „ne da gotov denar”, vsekakor pa smo posebni. In rad se spominjam teh posebnih, odličnih ljudi, tudi vrste tistih, ki so z našega odra za vedno odšli. Sam imam to srečo, da sem se po premoru lahko spet vrnil in spoznavam nove mlade ljudi, polne enkratne mladostne energije, takšne, kot je gnala mene takrat, ko sem prvič stopil na šentjakobski oder in potem ko mi ni bilo težko prevzeti po tri vloge na sezono in praktično prebiti v gledališču več časa kot doma. Takrat me je gledališče „pribilo na odrske deske” in teh se je bilo praktično nemogoče znebiti.

J. Jurčič, J. Kersnik, P. Lužan Rokovnjači Režija: Marko Marin Sezona 1976/77 Draško Šubic, Andrej Trupej, Miha Zrimšek, Franci Morela, Drago Razboršek Foto: arhiv ŠG

66 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Janez Usenik, Kdo je umoril Anico L.?, sezona 2007/08 Foto: Luka Novak

Tostran in onstran tančice

Je tančica, ki ločuje svetove med seboj. O njej lahko berete v delih znanstvene fantastike ali fantazije. Včasih je meja med svetom živih in mrtvih, drugič meja med vzporednimi vesolji, v katerih zgodovina teče drugače kot v našem svetu. Včasih, na začetku vsake od teh zgodb, se tančica razpre. Po volji na pol norega znanstvenika ali po naključju, ki ni nič drugega kot igra nevidne usode, se svetova, ki ju loči, združita in takrat nekaj grozljivega, nenavadnega in čudovitega stopi v naša življenja. Ta tančica je bila opisana tolikokrat, da je postala kliše. Toda dobri in slabi pisci se vedno znova vračajo k njej. Je vir domišljije, ki jih spet in spet razvnema. In dobro jo poznam. V moji zgodbi je rdeča, sešita iz debelega žameta in krasijo jo kovinski obroči, skozi katere so napeli vrv. Zato, da bi jo lahko odprli. (Postojna – 30. september 2006 – 14:59 – Pred 5. ponovitvijo predstave Cyrano de Bergerac) Na moji strani je svet tih in teman. Diši po svežem lesu in barvi, prahu in plesni, šminki in vznemirjenju. Predvsem po slednjem. Stiskam se v senčen kot, telo popolnoma mirno in tiho, a srce utripa vse hitreje. Diham skozi


Mi o sebi in drugi o nas nos in izdihujem skozi usta, kot so me naučili. To, pravijo, pomirja telo in budi čute. Počasi in sistematično preverjam svoje telo, kot pilot, ki pred poletom preverja inštrumente plovila. Hrbtne mišice – napete in iztegnjene, da je telo čim bolj zravnano. Roke – težke in premišljene, da se premaknejo le takrat, ko jim um to veleva. Noge – sproščene in lahkotne, da bo hoja videti naravna. In obrazne mišice – vseh 52 – zbujene in usklajene med seboj, da se na ukaz lahko poravnajo v izraz iskrenega čustva. Telo se upira. Kot žrebec, ki začuti, da je jezdec negotov v sedlu, se hoče vrniti k naravnim gibom. Ne razume, kaj hočem od njega. Ve, da stoji na lesenih tleh, da ga bo zdaj zdaj opazovalo več sto parov oči in nagonsko se želi zapreti vase, se umakniti pred pozornostjo. Um ga nežno miri. „Na peščenih tleh stojiš,” mu šepeta, „sam si, popolnoma sam. Zdaj ljubiš, zdaj sovražiš, zdaj te je strah in zdaj si pogumen. Zdaj nisi več to, kar čutiš. Zdaj si lik v zgodbi.” Svetloba, ki napolni oder, prestraši oči. Zenice se skrčijo, da bi ji preprečile vstop. Toda počasi jo sprejmejo. Drugačna je od svetlobe, ki so je sicer vajene. Barvita je, bogata in varljiva. To ni svetloba, ki razkriva, je luč, ki spreminja. Oder spremeni v kapelo, utripa od vere, pobožnosti, resnobnosti. Ob meni soigralci zapustijo senco zaodrja in stopijo v svetlobo. Sence se spremenijo v ljudi. Ne, več kot to. So duhovi, večni kot čustva, ki jih predstavljajo. Sredi odra Tjaša tiho veze. Tako lepa je danes, tako krhka. Žalost veje iz nje, hrepenenje po izgubljeni ljubezni. Nedorečena in skrita se otožnost prelije po dvorani. V mraku skoraj čutiš, kako krade dih gledalcem. Tišina. Komaj kdaj zaškripa stol. To ni več gledališka dvorana. Tančica se je razprla in drug svet je preglasil vrvež stvarnosti, ki nemočen ostaja zunaj.

iz Prevzetnosti in pristranosti, čutil skrito grenkobo v Družinskih zadevah, pijan od mladosti in energije užival v Bogu ... Takrat, igralci in igralke, ste bili v mojih očeh tako veličastni, tako lepi in polni življenja, da vas iz vsega srca ljubim s koščkom tiste večne, neponovljive ljubezni ubogega Cyranoja, ki bo za vedno ostala v meni. Od tistega čarobnega dne imam navado, ki jo sicer skrivam pred svetom. Kadar sem na odru sam, nalahno poljubim svoje prste in se nato dotaknem odrskih desk. To je spoštljiv, hrepeneč in ljubeč poljub vsem, ki poznamo skrivnosten svet onkraj tančice. Vsem, ki smo v njem za vso večnost pustili del svoje duše. Janez Usenik

Brendan Behan Talec Režija: Andrej Stojan Sezona 1998/99 Janez Usenik (levo), Danijel Šmon

Iztočnica. Še zadnjič šepnem svojemu telesu, naj mi sledi. V prvem koraku se zavem, da sem na odru. Hrbet se usloči. Star sem, zelo star. V rami me zaskeli. Tam, kjer me je zadelo pri Arrasu. Pri drugem koraku se ustavim. V srcu kljuva skrivnost, ki jo danes moram izdati. In telo drgeta, vsak korak je bitka. Umiram. Živim. Grd sem, tako prekleto grd in tako poln lepote. Tretji korak napravi Hercule Savignen de Cyrano de Bergerac. Je tančica, ki ločuje svetove med seboj. In dobro jo poznam. Iskreno ne vem več, kolikokrat sem jo prestopil, a že triindvajset let jo redno izzivam. Ne sodim med mojstre tega klica, to lahko priznam brez lažne skromnosti. Duh gledališča se mi najpogosteje izmakne, in magija vloge mi spolzi med prsti kot vroč puščavski pesek. Toda enkrat, tisto popoldne v Postojni, sem začutil, kaj pomeni ujeti to izmuzljivo bitje. Kasneje tisti dan sem sedel z nekaj znanci ob kavi, in dekle, ki je prej sedelo v dvorani, mi je dalo najlepši kompliment, kar sem ga dobil v življenju. „Ko si govoril Roksani,” mi je dejala, „mi je bilo tako, kot da bi kdo govoril meni. In vem, da se je vsem v dvorani zdelo enako.” Tisti večer sem dihal ljubezen. Močnejšo, kot sem jo sam sposoben čutiti. To ni bilo samo moje čustvo. Bila je ljubezen, ki jo je 110 let pred tem čutil Edmonde Rostand, z njim Constant Coquelin, prvi odrski Cyrano. Bilo je čustvo, v katerega so del svojega srca zlili Gerard Depardieu, Derek Jakobi, Richard Chamberlaine, Gašper Tič in na tisoče drugih. Ta ljubezen živi v tistem magičnem bitju, ki ima svoj dom v vsakem gledališču, na vsakem odru. Ne vem, kaj bi to bitje lahko bilo. Lahko bi mu dal obraz, ga poimenoval Talija in ga po vzoru starih Grkov častil kot božanstvo. A to bi bilo skoraj žaljivo, saj je ta duh večji od vsega, kar si človek lahko zamisli. Bolj spoštljivo je, da po gledališčih nemo lovimo odseve tega bitja, se ga kot gledalci ali igralci morda za hip dotaknemo. Vem, da je to moja usoda. Da bom, tako kot je kapitan Ahab vse življenje sledil belemu kitu, lovil ta občutek. Zaslutil sem ga v vseh predstavah, ki sem jih igral, četudi mi je bil pogosto nedosegljiv. In ta občutek me je prevzel mnogokrat, ko sem si ogledal kako dobro predstavo. Ko sem dihal strast, ki je vela

Renata Berglez Radič in Andrej Gabron, Veronika Deseniška, sezona 1999/00 Foto: Aleš Završek

Čarobna maska

Moji prvi občutki po prihodu v ŠG so bili vezani na maskirnico. Omare, polne maskirnih pripomočkov, praznih in na pol polnih škatelj z lasuljami in lasnimi vlozki, ki so „govorili” zgodovino te sobe, kjer se dogajajo preobrazbe ljudi z ulice v čarobne like na odru. To je bil tudi moj največji izziv, obraz iz množice na ulici preobraziti v lik iz zgodbe na odru. Večkrat sem prepričeval, predvsem nove prišleke med igralce, da lik, ki ga rišem na njihov obraz, ne odraža njihove osebnosti, pač pa karakter lika, ki ga bodo oživljali na odru. Včasih sem bil priča negodovanju, predvsem igralk, ki si na začetku niso bile „všeč” z masko ustvarjenim izrazom, a skupaj s kostumom in pod odrskimi žarometi so liki zaživeli v vsej svoji igralski veličini. Ko se je čez čas med mano in igralci razvilo medsebojno zaupanje, smo skupaj z radovednostjo in veseljem preizkušali ta ali oni maskerski učinek in se ob tem včasih pošteno prepotili, a na koncu vedno iskreno zabavali. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 67


Mi o sebi in drugi o nas Spominjam se Mojce Korbar, ki je ob nedeljskih popoldnevih rada prišla v maskirnico nekaj ur pred predstavo, da bi užila mir in sprostitev v blagodejnih maskerjevih rokah (tako se je izrazila sama), pa Silvije Jovanović, ki je uživala v meni lastnih „prijemih” na maskerskem stolu. Seveda se spominjam tudi, kako smo po Brankinem posredovanju dobili maskerski stol, po obnovi brivnice v Ljubljani. Stol je deloval na hidravliko in igralce v njem sem lahko spuščal in dvigoval, da so bili vedno v priročnem polozaju. Ob tem so letele vsemogoče opazke, ob katerih smo se pošteno nasmejali.

Joža Vombergar Voda Režija: Peter Militarov Sezona 1996/97 Bojan Kapelj (levo), Dušan Skok Foto: Vanja Meserko

Andrej Gabron v maskirnici pripravlja igralce na predstavo Kajnski komedijanti, sezona 2001/02. Foto: Klemen Cedilnik

Večkrat sem dobil priložnost oblikovati tudi kostume za kako predstavo. Učene ženske so bile največji zalogaj. Pri izdelavi kostumov nam je pomagala Dora Ožek, ki je s svojim znanjem pripomogla, da smo vse ideje lahko tudi praktično uresničili. Za mesec dni smo se dobesedno preselili v šivalnico, kjer smo z veliko improviziranja ustvarjali korzete, barvali perje, modelirali klobuke, nakit, čevlje … Privoščili smo si posvetiti se vsakemu detalju, tudi zato, ker so nam prostovoljno pomagale Nina Holc in Mateja Knafl s Fakulete za oblikovanje tekstilij ter Mateja in Simona Toš. Čeprav smo trdo delali, smo za kratek čas ustvarili harmonično družinico v sobici s teraso, na koncu hodnika desno. Morda najlepše, kar se je iz tega izcimilo, sta Nina in Nejc, ki sta se ob sodelovanju pri tej predstavi spoznala in od takrat skupaj hodita svojo življenjsko pot. Andrej Gabron

J. B. P. Molière Učene ženske Režija: Grega Tozon Kostumografija: Andrej Gabron Sezona 2002/03 Anja Garbajs, Nina Rotner, Bojan Vister, Mileva Sovdat Foto: Klemen Cedilnik

68 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Živeti s strupom gledališča Z gledališčem sem se srečeval, že ko sem shodil, ker so me starši jemali s seboj na predstave v dramo. Moj prvi spomin sega na osvetljeni rob v temi parterja, na linijo vrst, na rdeče zavese, bela vrata na odru in na pok za odrom. Pa potem zrelejši spomin na otroško postavitev pravljice o carju Saltanu na odru KUD France Prešeren, kjer sem bil na odru že pri kakšnih petih letih. Ko pa sem že znal brati, sem z reklamnih letakov na starem transformatorju nad sotočjem Gradačšice in Ljubljanice na zame vedno čudno skrivnostnem kraju prebral, da v Šentjakobskem gledališču igrajo Gorskega moža. No, pa sem se srečal s Šentjakobom, roza pobarvano nabito dvorano z gledalci, v zatohlem zraku in s čudovito pravljično zeleno svetlobo iz skale, ki se je razpočila; v njej je bila začarana princeska. Ko sem po predstavi kukal pod zastor, da vidim, kaj se tam dogaja, me je opazil možakar, ki je vlekel neki kabel. Silno mi je bilo nerodno, kot bi me zalotil pri kraji, on pa me je prijazno potegnil na oder. Odprl mi je svet odra – pokojni gospod Svete - Lučka. Potegnil me je na oder in v svet pripravljanja predstav, kar mi je bil poseben čar, ki me spremlja vse življenje. Spremljala me je že pri nastajanju Ljubljanskega festivala z montažnim odrom na Napoleonovem trgu, pri gradnji Križank, pri nastajanju Mladinskega gledališča v Viteški dvorani, pri nepozabnih urah z gospo Balbino Baranovič Battelino, pa z gospo Picolli. Ko sem bil potem ure za odrom v Šentjakobu in videl skoraj vse predstave, sem imel svoj odrček doma, tak, „ta prav” z razsvetljavo na transformator in reostat, delal sem scene, jih skiciral, se neštetokrat pogovarjal s pokojnim Dragom Pogorelcem o odru, igri in Šentjakobu. On pa me je res povedel v vse pore tega gledališča, me z njim zastrupil. S tem strupom sem živel kar lepo obdobje svojega življenja in s to ljubeznijo do gledališča zastrupil tudi svojo družino. In kaj se mi je vtisnilo v najgloblji spomin. Proslava ob petdesetletnici gledališča in sijajna osrednja predstava Martina Kačurja v režiji Viktorja Molke, ki je s svojimi režijami, inscenacijami in pedagoškim delom močno vplival name. Nisem pozabil tudi preprostega dragulja Hura soncu in dežju, igre za otroke, in ob tem Milene Simončičeve, legende Šentjakoba in dolgoletne


Mi o sebi in drugi o nas tajnice, ki je prepisovala besedila in ob pisanju Hura soncu in dežju rekla: „Take traparije pa še nisem pisala, to pa res ni za na oder”. Pa je v treh tednih bila na odru iskriva, živahna, ljubka predstava. Milena pa je priznala, da se v življenju še ni tako močno uštela. Bojan Kapelj

aktualnimi vsebinami, pri tem pa „amaterskim” igralcem skupaj s „profesionalnimi” sodelavci daje možnost aktivnega nastopanja in zorenja za bodočo gledališko kariero. Beseda „amater” je tukaj uporabljena v najbolj žlahtnem pomenu, kot „amant”, imeti rad, saj prav ustvarjalno navdušenje in predanost gledališču večkrat prepričata bolj kot suhoparna „profesionalnost”. Hvala, Šentjakobci ! skladatelj Lado Jakša

Od Veronike do Veronike Hep Van Delft Hura soncu in dežju Režija: Bojan Kapelj sezona 1973/74 Scenografija: Breda Kapelj Desa Muck, Bojan Kapelj (sedi), Milan Marinič, Kajetan Bajt Foto: Vlastja Simončič

Ne rečem, da kaj prida pretiravam, če pravim, da so se stvari zanimivo spočele že dolgo tega; od tedaj je minilo malo manj kot 60 let. Na koprski gimnaziji sem si nabiral znanja, tistega žlahtnega znanja, ki me še vedno spremlja, pa še česa zraven. Recimo, veselje do gledališča. Tačas je redno gostovalo na koprskem odru Tržaško gledališče. S svojimi predstavami me je – mladostnika – tako prevzelo, da si nisem dovolil prezreti katerekoli predstave, še zlasti zato, ker so Tržačani pripravljali sijajne in naravnost razkošne predstave z imenitnim ansamblom, z nič manj imenitnimi režiserji in z odrsko tehniko, ki je tistih dob ni premogla niti ljubljanska Drama (kar sem sicer zvedel nekaj let kasneje). In Tržaško gledališče je vtihotapilo vame neugasljivo željo, da bi se tudi sam lotil gledališča. Prvi poskusi so se mi ponudili že v gimnazijskem dramskem krožku pa pri vaški gledališki skupini. A vse to je bilo tako borno. Hotenja so se ozirala pač k Tržačanom, ej …

Lado Jakša

Gledališče, ki preseneča V zadnjih desetih letih sem z avtorsko glasbo večkrat sodeloval z vašim in „svojim najbližjim gledališčem”, saj sem kar nekaj časa stanoval nedaleč od „Šentjakoba”. Vsako sodelovanje posebej mi je bilo nov ustvarjalni izziv, navdihujoče srečevanje z novimi in že znanimi obrazi, vedno pa sem znova zaćutil tudi vznemirljivo dinamiko vaj, kjer sta se navdušenje in predanost prepletala z težavno koordinacijo terminov in napetim urnikom vseh sodelavcev, ki so, seveda, poleg teatra imeli še kup drugih obveznosti. Kakorkoli, na koncu se je skoraj vedno vse uskladilo, in predstave so več ali manj stekle po predvidenih načrtih. Včasih so se zgodili ustvarjalni „presežki”, ki bi jih bili veseli tudi v čisto profesionalnih teatrih, saj sta se talent in predanost zgostila ter emalgamirala z vsebino gledališkega dela do takšne mere, da je občinstvu zastajal dih. Pomen tega gledališča v širši družbi je prav v tem, da stalno in novo občinstvo vedno znova preseneča z zanimivimi predstavami in

Pa knjige so tudi privabljale mojo radovednost; rad sem jih bral, celo kupoval, če sem le imel kak dinar. Najceneje so se prodajale knjige v antikvariatu koprske Lipe. Ko sem tako stikal septembrskega dne, ob začetku 6. gimnazije (leta 1953), med antikvarično knjižno ponudbo, mi pride pod roke mehko vezana publikacija, naslovljena JUBILEJNI ZBORNIK ŠENTJAKOBSKEGA GLEDALIŠČA 1920 – 1950 „Sakrabolt,”sem si rekel, „glej, glej – neko gledališče, ki se imenuje Šentjakobsko in je pred tremi leti praznovalo okroglo 30-letnico.” Kajpak, silna radovednost me je silila, da sem zbornik kupil; veljal je toliko kot manjša kepica sladoleda. Potlej je bil tiste dni zame šentjakobski zbornik najbolj privlačno branje. Pa kako sem pasel oči po obilju črnobelih fotografij, ki so prikazovale zajeten del repertoarja prvih trideset let Šentjakoba – gledališča iz Ljubljane – in takratnih gledaliških protagonistov, med katerimi sem šele kasneje prepoznal Milana Skrbinška, Osipa Šesta, Danila Bučarja, Milo Šaričevo, Janeza Cesarja, Ančko Levarjevo, Staneta Severja, Metko Bučarjevo, Frana Milčinskega-Ježka… Modesta Sancina in Angelco Sancinovo; zadnja dva pa sem že tedaj poznal iz tržaškega teatra, kamor sta bila v povojnem času prešla iz Šentjakoba. Pa kaj vse so igrali Šentjakobčani! Prav ob 30-letnici celo Župančičevo Veroniko Deseniško. Veronika Deseniška, kako lepo se je to slišalo! Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 69


Mi o sebi in drugi o nas Med skrbnim branjem zbornika sem naletel na posebej pritegljiva besedila, denimo:„Šentjakobčani so se udeleževali dramatskega tečaja …” ­dalje: „igralski kader se je pripravljal v posebnem dramatskem tečaju …”, ali „vztrajnost in stalnost v delu, skrb za razvoj igralcev …”. Ob teh besedah sem razumel, da gre pri Šentjakobčanih tudi za pripravo, vzgojo, oblikovanje igralcev, skratka, da gre za dramatsko-gledališko šolo. In prav tega sem si neskončno želel: gledališke šole, šole za igralca … da bi postal igralec – gledališki igralec. Ne bodi len – sem nanagloma poiskal naslov Šentjakobskega gledališča, ki tedaj ni več domovalo v šentjakobskem predmestju, pač pa v Mestni hiši, in napisal svojo željo, da bi me po maturi, ko bom prišel študirat v Ljubljano, sprejeli v gledališko šolo. Na odgovor mi ni bilo treba čakati dolgo; sporočilo pa ni bilo najbolj vzradoščujoče – daleč od pričakovanega. Pismo je govorilo, da Šentjakob je imel svojo šolo za igralce, te pa nima več, odkar je bila ustanovljena Akademija za gledališko umetnost v Ljubljani. Če bi se želel gledališko izobraževati, naj bi se pozanimal na Akademiji. Hladna prha, kakršne nisem pričakoval. Podrla so se moja tako željna nadejanja. Ker sem vedel, da štipendij za gledališki študij na Koprskem ni bilo, sem se odločal za študij slavistike, ki je omogočal pridobitev štipendije; med študijem pa bi obiskoval gledališko šolo v Šentjakobu. Taka je bila namreč moja misel. A šlo je vse drugače. Sem se pa med študijem v Ljubljani srečeval z repertoarji Drame, Mestnega gledališča in, seve, Šentjakoba. Poguma, da bi se mu približal še drugače kot le gledalec, nisem zmogel. Znenada sem se bal Šentjakoba in samega sebe. Tako sem se gledališko brusil pri takratnem Delavskem odru na Miklošičevi, ki je svoje čase sodelovalo s Šentjakobom in je veljalo tudi za neke vrste delavnico za amaterska gledališča. Tam smo se „usposabljali” za igro, režijo, masko … Pridobljeno gledališko znanje in veščine sem ponesel po študiju s seboj, kjer sem se gledališko razdajal: najprej v Krškem, potem v Logatcu. Od Logatca do Ljubljane ni bilo daleč in ponovno sem postal redni obiskovalec Drame, Mestnega in Šentjakobskega gledališča. Po zadnjem me je še vedno silno skominalo.

Marcel Štefančič, za njim Primož Forte in Marko Ujc, Veronika Deseniška, sezona 1999/00 Foto: Aleš Završek

Ko sem oddal svoja službena bremena, sem spomladi prav na začetku drugega tisočletja želel prebresti skomine in sem na Šentjakobsko gledališče naslovil drugo pismo, to pot z željo, da bi po skoraj petdesetih letih le igralsko prestopil prag tega teatra. Tedanja direktorica gledališča Branka Bezeljak-Glazer me je povabila prav kmalu na razgovor in ta me je srečno pripeljal na kraj mojih mladostnih sanj in želja. Smel sem igrati v Šentjakobskem gledališču. In da se v življenju naključja kaj rada pripetijo, naj povem, da sem v Šentjakobu „debitiral” s predstavo, ki jo je bilo taisto gledališče odigralo ob jubilejni 30-letnici – na začetku mojih skomin po Šentjakobu – namreč: Župančičevo Veroniko Deseniško, tedaj v režiji Mirana Petrovčiča, ob mojem angažmaju pa v režiji Diega de Bree. Veronika Deseniška, kako lepo se je to slišalo. In kako osrečujoče je bilo zaigrati deseniškega oskrbnika Nerada. Dolga je bila ta pot od Veronike do Veronike. Morda predolga. Marcel Štefančič

Široko polje svobodnega ustvarjanja Oton Zupančič

Veronika Deseniška Režija: Miran Petrovčič sezona 1949/50 Foto: arhiv ŠG

70 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Natanko se spomnim trenutka, ko sem na televiziji naključno ujela poziv na avdicijo za nove igralce v Šentjakobskem gledališču. Takrat sem mislila, da se je moja gledališka pot že zdavnaj končala. Avdicija je bila v tistem obdobju vsako leto. Namenjena je bila obnavljanju in pomlajevanju igralskega ansambla. Bila je možnost za široko paleto ljudi, da pridejo v gledališče, se preizkusijo in ugotovijo, ali jih gledališče res zanima ali ne, nato pa svojo gledališko


Mi o sebi in drugi o nas pot nadaljujejo v Šentjakobu ali pa se odločijo za profesionalno pot. Za gledališče pa ti ljudje pomenijo osvežitev, popestritev in možnost razvoja, novih pogledov in novih idej.

Ana Kržišnik, Neznosni Pimlico, sezona 2006/07 Foto: Danijel Šmon

Zame je avdicija leta 2003 pomenila vstop v popolnoma nov svet, v svet gledališča in v novo družbo, ki je vsak večer ob šanku razglabljala o gledališču, gledaliških tračih in se zabavala na svoj ali tuj račun. Tistega dne sta v temi gledališke dvorane sedela Miha Golob, tedanji direktor gledališča, in Kristijan Guček, takrat še šentjakobski igralec, in me zafrkavala. Naslednji dan po avdiciji me je Miha poklical in rekel, da imam govorno napako in o njej na dolgo razpredal. Nisem vedela, kaj naj to pomeni: da sem avdicijo opravila, ali da sem zavrnjena. Na koncu sem le dojela, da sem sprejeta v šentjakobsko družino, kot smo sami radi imenovali ta ansambel. Nato precej časa nisem dobila vloge v nobeni predstavi, vendar je naša druščina, ki je tisto leto na novo prišla v gledališče, ves čas visela v gledališču in nekaj počela. Ali smo delali „v šanku”, belili stene, organizirali zabave in izlete, izvajali vse mogoče akcije, od čistilnih do promocijskih, in tako dalje. Potem so le prišle tudi predstave: otroške, ki smo jih v prednovoletnem času igrali po štirikrat na dan, pa ekstravagantna predstava Povodni mož, ki nas je mlade igralce, povezala v močno generacijsko ekipo, katere del še danes tvori mlajše jedro Šentjakoba. Šentjakob je bil pač poligon tako za mlade igralce kot tudi za mlade profesionalne režiserje, ki so ravno končali Akademijo. In tudi za druge gledališke ustvarjalce. Po nekaj predstavah se je meni, na primer, zazdelo, da bi bilo zanimivo delati predstavo še z druge strani, iz dvorane, ne na odru. Ves čas študija predstav sem namreč (na veliko žalost režiserjev) preveč razmišljala o celoti predstave, o njeni ideji, motivacijah oseb, njihovih odnosih, in tako dalje, premalo pa o lastni vlogi. Igralka torej nisem mogla biti prav dobra. Spomnim se, da sem nato sodelovala na vajah za predstavo Osem žensk z dramaturgom Andrejem Jakličem, da bi bolje spoznala delo dramaturga. Takrat mi namreč še ni bilo povsem jasno, kaj natančno počne dramaturg (s tem vprašanjem se sicer neprestano ukvarjam še danes). Ampak očitno mi je bilo to delo tako blizu, da sem naslednje leto, po končani diplomi na Filozofski fakulteti, vpisala podiplomski študij dramaturgije na Akademiji. Tako sem v Šentjakobu tudi naredila svojo prvo dramaturgijo, in sicer pri predstavi Ženske z režiserko Andrejo

Kovač. Bila je na neki način nenavadna predstava za izključno žensko zasedbo; tudi vsa ostala ekipa je bila ženska. Tako se nas je nabralo kakih petindvajset, kar je bilo nepozabno doživetje, polno ženskih spletk in pozitivne eksplozivnosti. Večino svojega časa v Šentjakobu sem urejala gledališki list, bila sem tudi članica upravnega odbora gledališča in tako v tesnem stiku z upravljanjem gledališča in z njegovimi konceptualnimi vprašanji in problemi. Gledališče se je ves čas spraševalo o svoji funkciji, poslanstvu, ki ju je moralo tudi navzven vedno znova dokazovati mestnim oblastem in opravičevati svoj obstoj ter se boriti za sredstva in prostor. Ves čas je moralo gledališče dokazovati, da si zasluži obstoj, da ni le gnezdo amaterske zabavljaškosti, temveč pomembno stičišče ustvarjalnosti mladih in starejših, ki se želijo gledališko izražati, se izobraževati, se povezovati s profesionalnim gledališčem na več nivojih: v sodelovanju s profesionalnimi ustvarjalci, z Akademijo ter z ostalimi gledališči. S tem se Šentjakobsko ves čas plemeniti in dviguje svoj nivo in se ne zapira v lastno domačnost. Tako bogati svoje članstvo in svojo publiko, za katero je odgovorno, da se ne zadovoljuje s kakršnim koli amaterskim gledališčem, pač pa s takim, ki je – paradoksalno ali ne – profesionalno in predstavlja temelj in vrh slovenske amaterske gledališke dejavnosti. Zame je bilo v Šentjakobu najpomembnejše široko polje svobodnega preizkušanja in ustvarjanja, brez vsake meje in zavore, saj je takratni direktor spodbujal ali pač samo dopuščal vsako novo iniciativo. Vse to me je vodilo do poklica, ki ga opravljam danes. Po drugi strani pa je bilo Šentjakobsko zame prostor spletanja vezi, ki me z mnogimi še vedno vežejo. Prav v času, ko pišem ta zapis, po toliko letih ponovno sodelujem z dvema človekoma, ki sta bila takrat na moji avdiciji. Miha zdaj režira Cankarjeve Hlapce v SNG Nova Gorica, kjer sem zaposlena kot dramaturginja, Kristijan, ki je tudi zaposlen v tem gledališču, pa igra Jermana. Vsi še vedno mislimo na Šentjakob. Ker brez njega danes ne bi bili to, kar smo. mag. Ana Kržišnik

Clare Boothe Luce

Ženske

Režija: Andreja Kovač sezona 2005/06 Foto: Aleš Završek

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 71


Mi o sebi in drugi o nas

Moja gledališka mama

V Šentjakobsko gledališče sem prvič prišel leta 1997, ko sem se udeležil avdicije za muzikal Mojce Horvat, a me takrat niso izbrali. So me pa zato poklicali leto kasneje in me povabili v ekipo „najbolj obrekovane predstave” Vdova Rošlinka v režiji Diega de Bree. Razburljivo! Na prvo vajo me je spremila mama, ki je vedno podpirala mojo umetniško žilico, in priznam, obema se je prizor – prvi vtis – zdel blazno fascinanten. V sobi so sedeli Diego de Brea, Silvija Jovanović, Staša Orlando, Grega Usenik, Saša Klančnik, Danijel Šmon in drugi, vse je bilo zakajeno od cigaretnega dima, nekateri so pili kavo, spet drugi pivo. Čeprav bi marsikatero mamo prizor, ko prvič pripelje svojega sina v gledališče, morda odvrnil od vnovičnega prihoda, me je moja mama od tistega dne naprej zaupala Šentjakobskemu gledališču, in moji gledališki mami Silviji Jovanović. „Zdaj bom jaz skrbela zate. Evo, bom tvoja druga mama!” je rekla Silvija in imela je prav, saj je zame skrbela kot za svojega sina. Lepo smo se imeli in se še vedno imamo. Kljub vzponom in padcem se vedno znova rad vračam v svoje ljubo gledališče, kjer smo doživeli že marsikaj, in verjamem, da nas čaka še veliko skupnih zgodb. Kljub vsemu pa se bom vedno najprej spomnil na svoj prvi stavek, ki sem ga izrekel na deskah Šentjakoba: „Mati, telica je ušla!” Nejc Simšič

Uspešnica za užitek Mnogo let sem sodelovala v Tofovem Moped showu na zabavnih prireditvah vseh sort, prepevala vsepovsod, a ena želja je dolgo tlela v meni: nastopiti tudi v gledališču, v gledališki predstavi, glasbeni po možnosti. Prišlo je povabilo iz Šentjakobskega gledališča k sodelovanju v muzikalu Nunsense 1, broadwayski uspešnici. Točneje, povabila sta me Tone Gogala, tedanji direktor Šentjakobskega gledališča, in Mojca Horvat, ki je predstavo režirala in poskrbela za koreografijo.

V muzikalu je sodelovalo 5 deklet (Katja, Lili, Mirjam, Renata in jaz), ki smo obvladovale različna področja: Katja je bila plesalka, Lili, Mirjam, Renata igralke, jaz pevka. Tradicije muzikala v Sloveniji ni bilo, zato je bilo težko najti dekleta, ki bi bile mojstrice na vseh takih področjih, kakršne je tak tip predstave zahteval. Prav to pa je vneslo v našo ekipo velik izziv, garanje, medsebojno sodelovanje, saj smo druga drugi pomagale s svojim znanjem. Čas do premiere se je nezadržno krajšal in prišla je odločitev, da moramo za en teden na priprave, če želimo zadevo speljati do določenega datuma. Super!! V Piran!! V mislih smo imele morje, kopanje, no, počitnice in nekaj dela ... morda. Ampak ne pri Mojci Horvat ... Izkazalo se je, da smo trdo delale in vsak dan utrujene popadale v posteljo.

Silvija Jovanović in Nejc Simšič, Vdova Rošlinka, sezona 1998/99 Foto: Tihomir Pinter

Nejc Simšič v pogovoru z Nadjo Leban, Alan Ford, sezona 2004/05 Foto: produkcija Nadja

Nune med treningom v Piranu: Renata Radič Berglez, Katja Šantel, Lili Bačer Kermavner, Simona Vodopivec, Mirjam Pirnat, Nunsense, sezona 1996/97

Poleg igralske ekipe je v muzikalu sodeloval kvartet odličnih glasbenikov (patrov), ki je predstavi še dodatno dvignil vrednost.

Lili Bačer Kermavner in Simona Vodopivec (desno), Nunsense, sezona 1996/97 Foto: Egon Kaše

72 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Mi o sebi in drugi o nas Muzikal je postal uspešnica, saj smo v eni sezoni odigrali kakih 35 predstav v razprodanih dvoranah. To je bilo moje prvo srečanje s pravim gledališčem, s pravim muzikalom. Nisem si pa mislila, da se bom čez 15 let povsem posvetila temu žanru; ne samo na odru, tudi za njim ... Pred nekaj leti smo v koprodukciji s kranjskim gledališčem uprizorili Moje pesmi moje sanje, prejšnjo sezono pa muzikal Ljubim te – spremeni se. Hvala Šentjakobskemu gledališču za priložnost! Simona Vodopivec Franko

Povodnega moža. Preko ljudskih običajev in legende sem opazovala njeno eksperimentalno razvijanje odnosa fant – dekle: podrejenost v preteklosti, emancipiranost v sedanjosti ali morda celo brezčutnost v prihodnosti? Ne bom pozabila treh vlog hkrati pod okriljem enega dekleta. Ko brskam takole po spominih, se spomnim predvsem napornih, in tja v noč trajajočih vaj. A ekipa je dodobra premagovala ovire in prepreke druge svetovne in španske državljanske vojne ter na koncu bodočim maturantom pomagala z esejem Komu zvoni menuet za kitaro. Tista njena črna oblekca z belimi pikicami. Kako elegantno se je zlila z njo in izžarevala zapeljivost. Potem je prišel trenutek, ko mi je zastal dih. Prvič sem jo srečala in videla. Prvič opazila, kaj ima in kaj zmore. Predvsem, kaj zmore. Seksipil, glamur, strast. Popolna preobrazba zunanjosti in notranjosti. Obdana z erotično energijo. To so opazile tudi druge Ženske. Črn, čipkast korzet, smoky eyes, rdeča šminka in kot za nameček še bele, dolge koravde Miriam Arons. Bila je edinstvena. Enostavno fantastična, fatalistična ... oprostite, če pretiravam, a tudi sama se je nisem in nisem mogla nagledati.

Katja Kravanja, Ženske, sezona 2005/06 Foto: Aleš Završek

Šentjakob, moj drugi dom! Gledališče. Ne. Stop. Popravek. Šentjakobsko gledališče. Ja, to bo pravi začetek. Po domače, Šentjakob. Še danes se spomnim. Avdicija. Dialog iz berila za 7. razred osnovne šole, refren pesmi Stand by me, interpretiran na dva različna načina, odigrana situacija ljubosumnega dekleta. Vse to je bilo očitno dovolj, da sem prejela vstopnico za takrat meni še neznan wonderland. Pravijo, ko si enkrat notri, podpišeš „pogodbo s hudičem“. Hm ... Jaz lahko rečem le nasprotno. Zame je pomenil „podpis“ novo-drugo življenje, nov pogled na svet, nova spoštovanja in spoznanja, odrekanja, veliko učenja, beljenja možganov, razvijanje in odkrivanje samega sebe, na drugi strani pa nove, nore, neverjetne izkušenje. Podpis, s katerim sem vsidrala svoje srce, zavest in dušo. Bilo je še na začetku moje gledališke poti, ko so mi predstavili mlado, postavno temnolaso Primorko Ramaelo. Kako je bila prefrigana, preračunljiva in brezsrčna. Hvala bogu, je njen zaročenec kaj kmalu ugotovil, da njegovo srce pripada pridni, simpatični in delovni Ani Migreni. Kar nekaj časa je ostala pri nas, Šentjakobčanih, z njenim odhodom pa sem se seznanila z dekletom, ki si je tako silno želelo pridobiti pozornost

Tolikokrat zaigrano, prepeto, pleplesano, toliko enega „švica“, da so bili koraki tam, kjer so morali biti, da je bila koreografija čista in skladna. Koliko pevskih vaj, da so bili glasovi – prvi, drugi in tjetji – popolnoma usklajeni. Mi gremo skupaj, pa tebe hočem met, in Fredy moj ljubi ... frizerka Frenchy, ki mi je bila najbolj blizu in njen fant Doody. Obadva nekoliko okorna, a tako simpatična in ljubka. Frizure, make-up, obleke, obutev vse se je zliko v nikoli pozabljeno Briljantino. Gledalcev se je trlo, predstave popolnoma razprodane. Bučni aplavzi. Občutek, ko publika diha z vsemi nastopajočimi. Predstava je živela in doživela veliko ponovitev; na Šentjakobskem odru je pustila svojski pečat – za vedno. Tri minute slave je okusila kot grofica s svojo poslovenjeno nemščino. Bila je smešna. Dama, uglajenega videza in visokega stanu, ki je podlegala šarmu „hrabrega“. Njegove Prigode dobrega vojaka Švejka so jo pripeljale v njegov objem, kjer se je predala popolni ekstazi. Ja, ja, ... ta wonderland je postal realityland,predvsem po tistem, ko sem videla, kako lahko dekle brez skrbi odigra vlogo nasprotnega spola. Komedija zmešnjav, kjer so bili vsi malce zmedeni in se zmešani iskali, identificirali in lovili preko Shakespearovih verzov. „Jaz sem zlatar Angelo,“ se je meni predstavila neka rjavo skodrana pojava. Njen Arlecchino. Še danes mi ni jasno, kako se je lotila dela z njim. Bilo je težko. Vsaj od začetka. Ni bilo videti obetavnosti. Ni in ni se prižgala „žarnica“, ni vedela ne kod ne kam ... A prišlo je znenada in takrat je začela res uživati. Vse do premiere Prebrisane vdove je bilo popolnoma jasno, kdo je in koga predstavlja. Dvorski norček, ki brije norca s samega sebe, zvit, a neškodljiv, komičen, dobrovoljen, zabaven, iznajdljiv ... Ta je res pustil pečat v njej. Pisalo se je leto 2008, aprila, ko so se nad Šentjakobski oder zgrmeli črni obaki. Igralci so publiki razkrili, Kdo je umoril Anico L. Kriminalka, temačnega izvora, nepredvidljiva, kjer jo nežni ljubezenskimi vložki med Tinetom in njo, Marijo, tu in tam malce ogrejejo in dajo svetle utrinke. Marija, 3 leta je že od tega, a meni še vedno tako blizu. Tako nežna, ljubeča, nedolžna, Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 73


Mi o sebi in drugi o nas pristna, čista, vestna in iskrena, predana njemu ... Pa vendar je bila njega usoda zapisana tragično ... posiljena, ranjena, zblaznela ...

Katja Kravanja, Janez Usenik, Kdo je umoril Anico L.?, sezona 2007/08

Od začetka do konca, je videla, čutila in vedela, kaj želijo predstaviti pri Družinski zadevi. Tu najdete samega sebe, morda brata, sestro, mamo, fanta, dekle, očeta, sina, snaho, zeta, svakinjo in še koga. Vezi med njimi so postale resničnost. Družinske. Tako na odru kot v zaodrju . Vloga Bety je bila naravnost enkratna in pisana prav njej na kožo. Dekle se je močno trudilo, a se kljub temu še danes sprašuje, ali je to sploh igra. Tako predana je, da mora včasih paziti na svoje srce, saj ji to bije v določenih situacijah, kot da bi šprinatala na 100 m. Tu ni bizarnosti, nedoločnosti, vprašanj zakaj in kako. Si ali pa nisi. Ni ovinkarjenj. So le močna čustva, iz katerih izvira vse ostalo. Predstava je pobrala kar nekaj nagrad, domačih in tujih. Gostovanja so vedno bila in tudi bodo nekaj posebnega. Šentjakobčani „ dajajo “ predstavo, oni v zameno dobijo še mnogo več. Poleg iskrenega aplavza in navdušujoče publike, je kar nekaj prigod, zapisanih med prevoženimi kilometri (nazdravljanje z domačimi borovničkami, letanje superge po avtobusu, trubači v Ubu, mačka na mejnem prehodu, carinik s klobaso in gorčico, neverjeten sončni zahod, topli Hvar, pa avstrijska Koroška, kjer res vidiš in občutih, da si daleč od Ljubljanskega vrveža). Povsod tako lepo sprejeti in postreženi. Potrditev, koliko veljamo tudi zunaj naših meja.

Grega Močivnik, Mik Lampret, Katja Kravanja, Komedija zmešnjav, sezona 2006/07 Foto: Goran Gaber

74 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Na koncu ne morem, da ne bi omenila ljubeče mame Cike, kravice in njenih dveh sinov – bikcev, ter vsega ostalega: perutnino, prašičerejo, govedo, osla in čebele. Govedina legendarno, pa naj še kaj rečejo, po svoje so bili res legendarni. Tekst je povedal vse, le poslušati si ga moral, in vse ti je bilo popolnoma jasno, kaj želijo povedati današnji družbi in o njej. Dekle, postavno, ki rado eksperimentira, se dobro počuti v črni oblekci z belimi pikicami, zna biti drzna, rada pleše in poje vse do jutranjih ur, je komedijantka in po svoje zmešanka, ki se rada norčuje iz sebe, a je v najpomembnejših trenutkih razumljiva, nežna, odkrita, stoji na realnih trdnih tleh in ima vse več materinskega nagona ... Ja, vse to sem jaz, Katja. Vedite, da je moja pot v Šentjakobu le del njegove bogate zgodovine. Dušo so temu kulturnemu središču dali že naši predniki, na nas pa je, da vodimo to dušo naprej. Jo ohranjamo in jačamo v vseh pogledih. Tako ne bo nikoli zamrla; ostala bo nepozabljena. Hvala vsem igralcem, soigralcem, režiserjem, stilistom, kostumografom, scencem, šiviljam, maskerjem, lučkarjem, toncem, da ste bili vedno z mano tam, kjer je bil, je in bo Šentjakob. Katja Fajdiga

Katka po naključju V Šentjakobsko gledališče sem prišla pred dobrim desetletjem čisto naključno, ko sva s prijateljico Katjo iskali prvo študentsko delo in ga našli v „tistem gledališču nasproti tržnice ” kot hostesi. Dobro se spomnim prve predstave, ko sva takoj dobili jasno sliko, da bo delo potekalo po principu vsi delamo vse, znajdi se! In sva se. Bili sva sami, starejša hostesa nama je na kratko pokazala foaje in dvorano in odšla na intervju s Pahorjem. Dežurni je pozabil priti na predstavo. Igrali so tri ure trajajoče Krajnske komedijante pred več kot 200 srednješolci; njihove učiteljice pa so odšle nekam na kavo. Do konca sezone sva že razdelali sistem dela na šolskih in upokojenskih predstavah in na predstavah za izven, poznali sva vse predstave in igralce, poznali tudi večino tračev in se udeležili vseh šentjakobskih zabav in drugih dogodkov. V eni sezoni sva postali Šentjakobčanki. Proti koncu sezone 2002/2003 me je na neki zabavi v odžejnici takratni predsednik društva Saša Klančnik vprašal, zakaj nisem članica. Povedala sem mu, da nikoli nisem šla na avdicijo, in odgovoril mi je, da je avdicija samo za igralce, ostali pa naj zgolj prinesemo dva jurja na prvi članski sestanek v naslednji sezoni. Pa sem ju prinesla in dobila nagelj in člansko izkaznico. Tudi članica upravnega odbora sem postala čisto naključno. Prejšnjemu UO je potekel mandat in po statutu so morali predlagati nove člane UO. Samo Ravnikar me je kak teden pred občnim zborom vprašal, če me lahko dajo na seznam predlaganih, saj „ne boš izvoljena, ker si hostesa pa bolj nova”. Zakaj pa ne, če gre samo za seznam! Na občnem zboru so člani predlagali nove kandidate, skupaj nas je bilo čez deset, večinoma so kandidirali dolgoletni člani, zato sem bila prepričana, da je moja „naloga” že opravljena. Kmalu po začetku zbora sem odšla. Okoli polnoči pa sem dobila Samovo sporočilo: „Čestitam, izvoljena si”. V času mojega prvega mandata v upravnem odboru smo se soočali z velikimi težavami, zato je


Mi o sebi in drugi o nas bila odločitev za ponovno kandidiranje težka, o njej smo vsi člani upravnega odbora dolgo razmišljali. Na prvi seji novega mandata so me člani UO potrdili za namestnico predsednika, kar sem razumela kot dodatno odgovornost in tudi čast.

službe, družine, prijateljev brez težav zmorejo „še eno službo” popoldne – in na odru navdušujejo s svojo ustvarjalnostjo in talentom. Zdi se mi, da sem se v tem času naučila ogromno – ne samo od starejših (in mlajših!) kolegov in njihovega pristopa k delu (spomim se, kako je tik pred premiero Žensk Irena hudo zbolela, in je na pomoč priskočila Tatjana, ki je kot šepetalka poznala besedilo – pa se je izkazalo, da je odlična tudi na odru, ne samo za njim), ampak tudi od samega „duha” gledališča, ki je odprt, išče nove izzive, ni žanrsko obremenjen – in v sebi združuje toliko različnih ustvarjalcev. Z užitkom se spominjam plesno glasbenih poslastic z Anjo Robida in Jožijem Šalejem (in seveda cele ekipe Briljantine, Mojca je bila neustavljiva!), dolgih vaj in potem pogovorov o glasbi in plesu pa malo o življenju nasploh, in ob njih spoznala, kaj tudi sama zares želim početi v prihodnosti.

Aljaž Godec, Pika Mihelič, Leopold Pungerčar, Zbudi se, Katka!, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

In moja prva igralska vloga? Tudi naključje! Nekega dne, ko so tekle vaje za predstavo Zbudi se, Katka in so zamenjali že kar nekaj Katk, sem naključno pokukala na vajo. Boris Kobal, režiser predstave, je direktorju Srečku razlagal nekaj o vlogi Katke in mimogrede sem v šali pripomnila „en štamprle ji dajte, da se bo punca sprostila”. Režiser se je obrnil k meni in rekel: „Pa bodi ti Katka”. „Ne bo šlo, nisem igralka.” In tudi nikoli nisem nameravala biti. V teatru sem bila že 7 let, ampak oder me ni mikal. Naslednji dan me je direktor poklical in prepričal, da sem sprejela vlogo. Zanimivo, niti malo treme nisem imela ne na vajah ne na premieri ne na predstavah. Smo se pa odlično zabavali, Katkina ekipa je res super. In po približno 40 predstavah še vedno uživam v njej in v svoji vlogi in vedno komaj čakam naslednjo ponovitev. Naš teater ima neki poseben čar, ki te zasvoji, začara in omami že ob prvem obisku. Ko te enkrat prevzame, nikoli zares ne odideš. Zleze ti pod kožo, sede v srce in dušo. In ostane, ne? Pika Mihelič

Odprtost k novim izzivom Šentjakobsko gledališče je nekaj čisto posebnega in dragocenega v našem prostoru. Na prvi pogled se zdi neverjetno, da tako velika institucija „pol-profesionalnega” značaja lahko obstaja celih 90 let in ustvarja bogat in sodoben program, ki ima širok krog gledalcev in ljubiteljev. Vendar je to popolnoma razumljivo, ko človek spozna ustvarjalce Šentjakobskega gledališča od blizu. Aktivna članica sem bila sicer samo dve leti, vendar je tudi to pripomoglo, da sem se odločila za študij na Praški gledališki akademiji. Navdušili so me ljudje, ki imajo gledališče radi, ki mu posvečajo toliko časa in energije, saj poleg redne

Jim Jacobs, Warren Casey Briljantina Režija: Mojca Horvat Sezona 2005/06 Nuša Podvornik, Hana Souček Morača, Ana Arh, Elena Volpa, Maja Martina Merljak, Katja Kravanja Foto: Boštjan Tacol

Veliko srečo sem imela, da sem lahko sodelovala v predstavi Faust je mrtev v režiji Mihe Goloba, ki mi je s svojo sodobnostjo, iskrenostjo in globino na široko odprl gledališka obzorja. Še med študijem na akademiji sem se pogosto spominjala predstave, zanimivih vaj, nenavadnega poteka dela in odlične ekipe, s katero sem imela priložnost delati. Elena Volpi

Šentjakobski otrok Nedolgo tega sem z Bojanom Vistrom premlevala, kako drugače bi se morda obrnilo moje življenje, če bi me starši kar naprej vlekli v banko. Morda bi delala ob bančnem okencu ali celo več, morda bi postala celo direktorica banke. Tako pa sem bila kar naprej v Šentjakobu in hvaležna sem staršem za spomin na najlepše otroštvo. Spominjam se nešteto ogledal, garderobnih, vhodnih. Stala sem med temi ogledali in vsepovsod sem videla nasmehe, prijazne obraze, vesele ljudi. Med njimi sem bila tako zelo srečna. Spominjam se vonjev, ki so me očarali. Parfumov, s katerimi so se mazale stare in mlade gospe, vonja po piškotih, ki so jih kar naprej pekle, vonja pudrov in ličil Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 75


Mi o sebi in drugi o nas Barbara Kapelj Osredkar Foto: Damjan Osredkar

Kot najstnica se vrnem s svojo skupino Zlomljena noga. Gostujemo s kontraverzno dramo Romeo in Julij. Kako srečna sem, ko zagledam v garderobi Ančko Šinkovec in kako zgrožena je, kakšno predstavo sem pripeljala. Kakšna zgodba! Nobene zgodbe! Ko se vrnem naslednjič, da bi ustvarila v tem sladkem raju iz otroštva predstavo Iz take smo snovi kot sanje, me pozdravijo kavni avtomati, avtomati s hrano. V popolnoma spremenjenih garderobah iščem ostanke nasmehov, vonje, iščem roko, ki bi me spet pogladila po glavi. Iščem svojega smejočega se starega očeta, ki me čaka z žepom, polnim gledaliških listov, iščem gospoda Sveteta, ki drobi predse vedno nove vice.

in lakov za lase. Pa Meta Podkrajšek, ki vedno pripoveduje najbolj smešne zgodbe, da vsi crkujejo od smeha, medtem ko jim dela najlepše pričeske. Med smeh se meša vonj po prepolnih plehnatih pepelnikih v bleščeče ciklamni in zeleno modri barvi. Vonj po kavi, ki se je kar naprej kuhala. In vonj fundusa. Tam je bil zame največji, najbolj mamljiv raj na zemlji. Obleke iz raznoterih zgodovinskih obdobij, svilene in tili, kožuhi in bleščice, trakovi. Kako srečna sem bila, kadar je mama ugotovila, da morata z Julko Perko v fundus. Stala sem tam in srkala vase vsa ta raznobarvna blaga, medtem ko je Julka lezla v nadstropja, polna oblek. Poleg tega mi je Julka zašila najlepše kikelce in najlepše oblekce. Spominjam se ljubezenskih zgodb, ki so se pletle med Šentjakobčani, skrivnih poljubov, ker me niso opazili, ko sem vsa majhna stala v prehodih in opazovala nališpane princese, ljubimke, kraljice, matere, hčere, kako stopajo na oder in se občudujejo in popravljajo v ogledalu. Sem ter tja dobim ošminkan, dišeč poljub in velikokrat me pobožajo po laseh. Stare gospe se preoblačijo pred mano in hodijo sem ter tja v perilu. Ančka Šinkovec ima kar naprej povito roko, Ančka Sadar se kar naprej smehlja in plete in plete, tudi zame. Ida Marinčič me v kombineži stiska k sebi, Milena Hren poka vice, in kadar zamahne z rokami, se posuje na tla pepel njene vedno tleče cigarete. Edina otožna se mi zdi Sonja Pavčič . Kadar se po premieri vsi zakadijo v sendvičke s salamo, okrašene z venčkom majoneze, se zmuznem v garderobo in se v tišini in temi pritipam po pokajočih stopnicah na oder. Tu igram svojo predstavo, najlepšo predstavo.

In najdem skupino zabavnih, nadarjenih, prisrčnih, mladih ljudi, s katerimi v baru gledališča sestavljamo, tkemo Sanje, eno lepših predstav, ki sem jih kdajkoli ustvarila. In spet zagledam nasmehe v ogledalih. Barbara Kapelj Osredkar, režiserka, scenografinja in kostumografinja

Branislav Nušić

Dr.

Režija: Vesna Arhar Sezona 1974/75 Erna Usenik, Ida Marinčič, v garderobi med vajo za predstavo Foto: arhiv ŠG

Igor in pesem za zadnjo predstavo Moje ime je Vinie Fontana, tole pa je žalostinka … Ne, moje ime je Igor, tole pa je družabna igra Človek, zbudi se … Moje ime je v resnici Simon Mlakar in tečem proti zadnji predstavi. Ni kaj. Še včeraj je bil moj svet zdrav, potem pa je naenkrat zbolel in moram ga nadomeščati.

William Shakespeare

Vihar

Režija: Peter Ovsec Sezona 1964/65 Erna Usenik, Anica Šinkovec, Metka Živic, Ana Sadar, Boža Ovsec Foto: arhiv ŠG

76 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Ne, moj svet je še vedno zdrav, Igorjev pa – Igorjev svet se začne štiri dni teka do prve julijske sobote. Tečeva, in Igor pobira svoje besede nekje po poti spominov. In tovarištva? Tudi tega, ni kaj. Štiri dni teka. Na koncu imam jaz svoji dve punci, Igor pa vse svoje besede. Srečna sva – vsak po svoje. Moj svet je še bolj zdrav, ni me treba tolažiti. Igor točno ve, kaj bo rekel, ko bo „mi smo pripravljeni, zdaj se pa začenja”. Nikomur ga ne bo treba v hipu nadomeščati.


Mi o sebi in drugi o nas Igor ni kratke pameti. Samo naiven je zelo in zdaj, ko je samo še dan teka stran od prve julijske sobote, je tako zelo evforičen, da ne ve, da ga nikoli več ne bo nazaj. Kdo bi mu zameril? Živi tisto uro in pol, ko ima svoje besede, potem pa gre – Nekam – Kdo ve – Tako dobro pa ga spet ne poznam. Ne vem niti, ali bo žalosten, če mu povem, da bo te igre konec. Raje bom tiho. Povem mu po predstavi. Če bo šel še pred poklonom, si prihraniva mučno slovo. Potuhnil se bom. Leopold Pungerčar, Simon Mlakar (desno), Zbudi se, Katka!, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

Vse je šele na začetku

Težko se odločim, kaj je v meni, odkar sem v Šentjakobskem gledališču, pustilo najbolj zaznamovan vtis. Toliko je tega kljub relativno kratkemu času. Septembra se namreč začne moja peta sezona v ŠG, konec oktobra pa bodo natanko štiri leta, odkar sem opravil avdicijo. Šentjakob sicer ni bil moja prva izkušnja z gledališčem, z njim sem se srečal že nekaj let prej, bolj kot ne po naključju, a močno dvomim, da bi se še naprej ukvarjal s teatrom, če se tistega deževnega oktobrskega popoldneva, ki ga nikoli ne bom pozabil, ne bi odpravil na avdicijo, prek katere sem bil potem tudi sprejet med Šentjakobčane. Spomnim se, kako sem si takrat pred avdicijo rekel: „OK, če tokrat ne rata, se ne bom več spuščal v teater.” In … je „ratalo”.

Prej ali slej se bo spet oglasil. Ko bom tekel, da me ne bo treba tolažiti, bo mislil, da je to njegov tek. Nabiral bo svoje besede na poti spominov ali že kje. Takrat mu rečem: „Igor, pusti nage babe, to ni zate.” On pa bo, vztrajen, kot je, rekel: „Na delo! Zbudi se, Katka.” Ampak Katka bo enkrat za spremembo res mrtva. Simon Mlakar

Prav posebna hiša Očaran sem, da nam je uspelo. Pisati delček zbornika ob 90. obletnici gledališča je posebno doživetje in ponosen sem, da sem del te zgodbe. Približno deset let bo, od kar sem tu. In kaj naj zapišem o hiši, ki mi je dala kopico prijateljev, neizmerno veliko priložnosti za izražanje in ogromno nepozabnih doživetij? Že ko smo prvič stopili skoz vrata, nam je takratni direktor Miha Golob rekel, da se nam bo življenje za vedno spremenilo – in res se je. Ne mine dan, da ne bi pomislil na teater, tudi če urnika nimam natrpanega z vajami in predstavami. Ta hiša, ki te z lahkoto posrka vase. Ure in ure bi lahko blodil po hodnikih, garderobah in ne nazadnje na odru. Tam se zgodi vse, rojstvo, čarovnija, ki navdihuje še dolgo po tem, ko se zadovoljni aplavz poleže v noč. Postojte kdaj v tej hiši v tišini, slišali boste ogromno stvari. Kot mreža se nad vami stke devetdeset let in čudovite zgodbe se odigrajo. Veste, Šentjakobsko je prav posebna hiša. Mario Dragojević

Mario Dragojević, Francoski testament, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

Zelo težko izberem besede, s katerimi bi opisal, kaj vse mi je ta izkušnja prinesla in kako se mi je življenje spremenilo po njej. Gledališče naenkrat ni bilo več popoldanski hobi, ampak je postalo prava strast – s tem hočem povedati tudi to, da sem eden izmed tistih, ki so se v Šentjakob trajno zaljubili. O gledališki izkušnji ne mislim izgubljati besed, ker če ljubiš gledališče, potem je Šentjakob prava izbira – v vsej raznovrstnosti žanrov, vlog, principov, pristopov, stilov, skratka, ravno v tem, ker ga je tako težko „popredalčkati”. Po drugi strani pa mi je ogromno dal tudi občutek varnosti, ki ga daje to društvo in njegov kolektiv. Zdaj vem, da sem sprejet, in tudi sam sprejemam in ŠG jemljem tudi kot prostor za druženje in ne izključno za ustvarjanje gledaliških predstav. S tem hočem povedati, da mi okolje, v katerem se večino časa dobro počutim, in ljudje, s katerimi je po domače povedano „fajn delat”, dajo zelo dobro podlago za ustvarjanje dobrih vlog v dobrih predstavah. In moram reči, da je bila vsaka izmed petih predstav, v katerih sem nastopal do sedaj, zase unikatna in drugačna izkušnja. V Bogu, na primer, sem se bolj naučil ansambelske igre in sklenil kar nekaj prvih poznanstev in prijateljstev. Poleg tega sem se natreniral v hitrem preoblačenju za odrom in še zdaj se večkrat spomnim na mojo začetno histerijo – „Nimam časa, nimam časa!!!!!!!!!!!!!! ”, – ko sem moral iz enega kostuma smukniti v drugega – po mojem občutku – v rekordno kratkem času. Poleg tega je bil kostum zahteven za oblačenje in sem nujno potreboval pomoč. Dobro sem si zapomnil poglede kolegov , ki so bili že dlje časa v Šentjakobu, ob pogledu na mojo histerijo, ko sem tekal naokrog in iskal Slavo. Zmajevali so z glavo in mi govorili, naj neham paničariti, ker imam ogromno časa, da se lahko preoblečem. Skozi ponovitve je to postalo tudi meni kristalno jasno, saj sem ugotovil, da imam najmanj toliko časa, da se vsaj petkrat preoblečem. Potem mi je bilo kar malo nerodno, ko sem se spomnil na svoje preteklo dramatiziranje. Sledila je Prevzetnost in pristranost , kjer sem imel res kolosalno srečo, da me je režiser Zvone Šedlbauer kot začetnika izbral za glavno moško vlogo – gospoda Darcyja. Ne bom izgubljal besed, da je bila Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 77


Mi o sebi in drugi o nas to enkratna izkušnja na moji gledališki poti in vsekakor predstava, ki mi je do sedaj največ dala in me največ naučila – triurna klasična predstava z goro teksta, čustvenih stanj in psihološko kompleksno vlogo pa še koreografija, drža, hoja, manire z začetka 19. stoletja, s katerimi nas je „mučil” Janez Mejač. Neprecenljiva izkušnja so bile tudi Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda , ki so bile moja prva otroška predstava in do danes ena mojih najljubših. Še zdaj se prav po otroško veselim vsake nove ponovitve in neverjetno uživam v njej. V isti sezoni (2009/2010) sta sledili še dve predstavi: Francoski testament in Mali diktator – iz prvega ne bom nikoli pozabil vojaške koreografije s puškami, ki smo jo imeli skoreografirano do najmanjše podrobnosti. Mali diktator pa je moja najljubša predstava – čeprav zna biti izvedbeno naporna, pa jo imam nekako najraje. Upam, da bo doživela še veliko ponovitev. Pet predstav, štiri sezone, nešteto občutkov, izkušenj, vtisov, anekdot, ljubezni in strasti. In to je šele začetek! Mišo Mićić Mišo Mićić, Mali diktator, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana

Iz spirale spominov

kar jih svet pozna, igrala v najčudovitejši dvorani in se družila z najsrčejšimi igralci. Spomnim se Ameriškega bluesa in Zvoneta Šedlbauerja, ki mi je dovolil še punčki sedeti ob njem v dvorani in opazovati vaje. In njegove napovedi, da bom nekoč režiserka. Vsaj petdesetih ogledov predstave Ta veseli dan ali Matiček se ženi najprej na Ljubljanskem gradu, nato v naši dvorani in občutka, da je to pravi teater. Spomnim se avdicije, kjer sva z Mariom od strahu in treme obstala na odru, kar je Miha Golob, tedanji direktor in predsednik komisije označil kot neprecenljivo igralsko pavzo. Pa Povodnega moža, moje prve „resne” predstave, ki mi je dala več občutka za kolegialnost, več igralske vzdržljivosti in večjo odrsko izkušnjo, kot sem se je takrat zavedala. Novoletnih zabav, kjer smo ob polnoči tekli na parkirišče in se objemali ob opazovanju ognjemeta. Nastopa v Dekliškem pevskem zboru tete Žefe v Vrnitvi Blažonovih, s katerim smo kasneje pod vodstvom Ane Duše prepevale partizanske pesmi celo na Metelkovi in na proslavi v Kamniku. Obiska raznih festivalov in druženja s člani drugih igralskih skupin in gledališč. Neprespanih noči zaradi organiziranja Harlekinske noči z Mariom in Silvijo ter kako je še vsako leto do sedaj na dan dogodka crknil računalnik ali projektor. Pa Harlekinskih noči, ko sem se v zaodrju od sreče jokala, ko so nekateri sočlani prejemali nagrade za svoje igralske dosežke, drugi iz dvorane pa so jim z aplavzom čestitali in se ob tem (hvalabogu) ne eni ne drugi niso zavedali, da je uro prej crknil računalnik ali projektor. Spomnim se vseh popremierskih zabav, kjer smo se tako nasmejali in toliko preplesali, da nas govorice po Ljubljani o „najboljših žurih v Šentjakobu” niti malo niso presenetile. Spomnim se jeze, ko so nas hoteli seliti. In veselja, ko nas niso preselili. Spomnim se vseh predstav, o katerih smo govorili še dolgo po premieri, in vseh igralskih stvaritev, ki smo jih častili še dolgo po zadnji ponovitvi. Pa gostovanj po celi Sloveniji in zunaj nje, šentjakobskih zajtrkov, končnih izletov, prednovoletnih srečelovov, rojstnih dnevov, občnih zborov, članskih sestankov, takšnih in drugačnih praznovanj, druženja, prepirov, premier, odhoda nekaterih članov, prihoda novih, sprememb. Ob vsem tem me spremlja občutek nostalgije in želje po skupni prihodnosti. In hvaležnost. Za prve prave gledališke korake. Za prva prava prijateljstva. Za prvo pravo ljubezen. Za prvi pravi drugi dom. Sara Lucu

Napisati nekaj o Šentjakobu se mi je zdelo neverjetno težko, priznam. Nato sem prebrala prispevek Barbare Kapelj in se zjokala. Priznam. In na novo ugotovila, kaj mi to gledališče pomeni. Tudi sama se imam za šentjakobskega otroka, tukaj sem namreč že, odkar pomnim, kar pomeni, da si ne znam predstavljati življenja brez njega in ljudi, povezanih z njim. Vsak dan se sprašujem, zakaj je Šentjakob danes tak, kot je, in kakšen bi lahko bil. In vsak dan gojim upanje, da bo del mojega življenja, še boljši, še večji, še starejši. In vsak dan se spominjam, kakšen je bil. Nanj me vežejo mnogi spomini, najlepši in najtežji, ob katerih se grenko smejim ali jokam od sreče. Česa se spominjam? Večnega občutka krivde, da so Mišnico nehali igrati, ker je Silvija tačas ravno mene nosila pod srcem. Tihe otroške želje, da bom nekega dne sama stala na najlepšem odru,

78 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Sara Lucu, Prevzetnost in pristranost, sezona 2008/09 Foto: Bor Slana


Mi o sebi in drugi o nas

Prišel in ostal

vej Petra Ustinova je igral duhovnika, kjer je lik zaznamoval tudi z delno imitacijo Lojzeta Peterleta, tako po videzu kot po načinu govora. Kot sam pravi, si to v gledališču lahko privoščiš, saj v tem ni nikakršnih slabih vzgibov. Pri izdelavi te vloge mu je pomagal Drago s pomembnim nasvetom, da se duhovniki premikajo, kot bi lebdeli. Tudi po mnenju mnogih je bila to njegova najboljša vloga.

V Šentjakobsko gledališče sem prvič prišel zaradi prijatelja, ki je že dolgo vrsto let igral v tem gledališču. Povabilo k ogledu predstave in druženje po njej je v meni zapustilo tako navdušenje, da me je vedno prevzelo, ko sem se spomnil na ta dogodek, zato sem se v gledališče vračal z vedno več prijatelji.

Glavni akter v eni izmed zabavnih anekdot je bil Danijel Šmon.

Ob nekem dogodku pa so me Šentjakobčani povabili na avdicijo za igralca. Ves plah in prestrašen sem se avdicije udeležil in bil sprejet. Sledila je prva vloga in nato naslednja in naslednja ... Druženje s soigralci, vaje, predstave, gostovanja in drugi dogodki mi od takrat v življenju poleg družine in mojega poklicnega dela veliko pomenijo. Leopold Pungerčar

V predstavi Lumpacij Vagabundus je moral Jože kot sluga gospodarju prinesti dva slamnata kovčka. Med predstavo mu je Dani s pomočjo soigralca namestil v kovčke železne uteži, ki so bile namenjene za obtežitev „cugov”. Tako je moral Jože kljub zelo težkim kovčkom odigrati prizor kot po navadi, pri tem se je precej namučil s kovčki prek vsega odra. Druga anekdota se je pripetila med predstavo Kam pa kam, volk? z Barbaro Cerar v vlogi Rdeče kapice. Jože je igral lovca. Ko je stopil na oder, se je njegov sin, ki je imel takrat tri ali štiri leta, v tihi dvorani glasno pohvalil: „Mami, poglej, oči je pa lovec”. Ta čas nastopa v predstavi Mali diktator, kjer se čuti povezanega z vsemi soigralci tudi zato, ker mladi zanj skrbijo, mu pomagajo in skupaj ustvarjajo odlično predstavo. Šentjakobsko gledališča torej ostaja nezamenljiv del njegovega življenja. Pogovor z Jožetom Pavšičem je povzela Sara Lucu.

Leopold Pungerčar, Marko Ujc, Jurij Torkar, Janez Usenik, Damjan Kolovrat, Kdo je umoril Anico L.?, sezona 2007/08 Foto: Luka Novak

Peter Ustinov Komaj do srednjih vej Režija: Jože Vozny Sezona 1993/94 Jasmina Pečar, Slavko Zdešar, Jože Pavšič, Mateja Rozman, Renata Radič Berglez, Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

Obteženi kovčki Jože Pavšič se je v gledališče zaljubil že v mladih letih, ko ga je sorodnica peljala na ogled operete Pri belem konjičku, ko se je v njem vzbudila želja po igranju in petju. V Šentjakobskem gledališču se je najprej preizkusil kot statist v Miklovi Zali, kar mu je ostalo v spominu predvsem zato, ker je igral enega izmed Turkov, s pobarvanim obrazom, turbanom in nalogo, da v vlogi razbojniško rjove. Nato je nadaljeval z igranjem. Skozi leta je nastopal v mnogih predstavah, najraje v komedijah, ki vnašajo razvedrilo v življenje. Užival je tako pri igranju kralja kot pri igranju sluge, najbolje pa se je počutil pri uprizarjanju kmečkih likov, saj je tudi sam odraščal na deželi. Njegov Šentjakobski idol je Drago Razboršek, pri katerem ceni duhovitost in večno mladostnost. Drago mu je z nasveti velikokrat pomagal pri izdelavi vloge, tudi Jožetove najljubše vloge. V predstavi Komaj do srednjih

N. V. Gogolj Ženitev Režija: Iztok Tory Sezona 1997/98 Jože Vunšek, Jože Pavšič (desno) Foto: Tihomir Pinter Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 79


Mi o sebi in drugi o nas

Moji spomini

V Šentjakobu sem sodelovala pet let. Najbolj se spomnim igre za otroke Srce igračk Pavla Golie v priredbi Toneta Partljiča; predstavo je režirala Eva Škofič Maurer. Igrala sem Tončka in vem, da so bili otroci zelo zadovoljni. Spominjam se zabav po vajah, pa žura s torto, ki sem jo sama spekla, in hoje po mizah … Najbolj pa mi je ostal v spominu izlet v Portorož in kako je Kajetan Bajt vozil letalo. Ne bom pozabila snemanja Figarove svatbe in Srca igračk za televizijo. Neizmerno sem uživala, ko smo se po predstavah pogovarjali, pa tudi na vajah je bilo polno smeha, saj je bil v skupini vedno kdo razigran. Spomnim se tudi pokojnega Vlada Zupančiča, mojega sokrajana, pa legendarne Anice Šinkovec, ki je skrbela skoraj za vse, a nas je tudi nemalokrat okrcala za kakšno stvar. Lepo smo se imeli. Takrat še ni bilo mobitelov, računalnikov; smo se pa kljub temu vse zmenili. Barbara Jozelj

Nov izziv

S Šentjakobskim gledališčem sem se srečala že kot osnovnošolka, ko so nas v šoli vzpodbujali k obiskovanju gledališča. Leta 1999 se mi je ponudila zaposlitev v tem gledališču in ponudbo sem z veseljem sprejela. Opravljala sem računovodska dela, prodajala abonmaje in vstopnice pri blagajni. Sčasoma sem sodelovala s Tajo pri prodaji zaključenih predstav. V gledališču sem se veliko novega naučila, spoznala delo v gledališču in ljudi, njihove navade, način dela in še marsikaj. Vsa ta leta sem z veseljem prihajala na delo in uživala v svojem delu. Marija Kolar

Marija Kolar

Pavel Golia, Tone Partljič Srce igračk Režija: Eva Škofič Maurer Sezona 1992/93 Zdenka Bevc, Jan Bučar, Sonja Pavčič, Barbara Jozelj, Irena Mrak, zadaj Barbara Poštrak, Anja Garbajs Foto: Tihomir Pinter

Čestitka

Tisti posebni večeri

Šentjakobsko gledališče zame ni samo prostor, v katerem se ustvarjajo odlične gledališke predstave. V tem gledališču nisem dobila samo odrskih izkušenj, dobila sem prijatelje, veliko sem se naučila o sebi, predvsem pa sem doživela kup nepozabnih in neprecenljivih trenutkov na odru in za njim. Vsakič, ko stopim v to gledališče, začutim pozitivno energijo in pomislim: „Mogoče bo danes spet eden tistih posebnih večerov …” Žana Močnik

Navdušen sem, da je naše gledališče kljub marsikateri težavi doseglo tako pomembno obletnico, kot je 90 let ustvarjanja. Zato se pridružujem čestitkam vsem, ki se v ta dom kulture nenehno vračajo, se trudijo, da teater ostaja in obstaja v naši sredini in privablja sem še druge. Zoran Močnik

Žana Močnik, Govedina legendarno, sezona 2009/10 Foto: Bor Slana Zoran Močnik, Kruh z maslom, sezona 2001/02 Foto: Klemen Cedilnik

80 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Mi o sebi in drugi o nas Tanja Skrbinšek (levo), Silvija Jovanović, Ana Migrena, sezona 2002/03 Foto: Klemen Cedilnik

Drugače pa sem popolnoma zadovoljna s svojo vlogo vodje predstave v gledališču. In moja vodenja so se zvrstila že pri mnogih predstavah; pravijo, da tudi dobro. Pogovor s Tanjo Skrbinšek je povzela Sara Lucu

Tanja Skrbinšek Foto: arhiv ŠG

Slava Brzin

Enostavno ga Ko vodja predstave pogrešam -– Šentjakob postane igralec V Šentjakobskem gledališču sem začela kot zunanji organizator „dedkov Mrazov”, ko sem vodila potek ogleda predstav in obdarovanje. Zato me je tedanji direktor gledališča Janez Križaj povabil, da bi postala stalna sodelavka kot vodja predstav. Najprej sem povabilo zavrnila, saj sem bila še zaposlena; po predčasni upokojitvi pa sem ga z veseljem sprejela. Tako sem leta 1996 prvič sodelovala pri Pustem otoku, predstavi ob 75-letnici gledališča. Vodja tehnike je bil takrat Metod Rozman; še danes ga pogrešam. Bil je moj prvi mentor, moj prijatelj in na neki način moj oče, saj me je imel popolnoma za svojo, me pohvalil in tudi okregal, če sem ga kje polomila. In to sem zelo cenila. Takrat smo bili v Šentjakobu bolj povezani med seboj, tudi po njegovi zaslugi, saj si je prizadeval za strokovnost tehnične ekipe in disciplino pri vseh članih. Tudi to v gledališču pogrešam. Anekdot je bilo v vseh letih ogromno, se mi pa zdi zanimivo opisati moje izkušnje z igro. Sama namreč nisem prišla v gledališče igrat, čeprav sem kot dekle obiskovala Dramsko šolo Alje Tkačeve, kjer sem uživala. No, kljub temu je Šentjakobu uspelo. Prvič sem nastopila v predstavi Ana Migrena v režiji Mihe Goloba. Miha me je poklical k sebi in me najprej prosil, naj bom vodja predstave. Seveda, sem pristala, nato pa mi je povedal, da ima zame še eno prošnjo. Odigrala naj bi majhno vlogo Francija, postreščka v hiši, ki naj bi ga po navodilih avtorja Andreja Rozmana Roze odigrala „elegantno izpopolnjena” ženska, oblečena v moško obleko. Miha je takoj pomislil name. Najprej sem ponudbo zavrnila, vendar mi je Miha obljubil, da bom imela na odru samo en stavek, drugače pa bom prenašala kovčke. Na koncu sem se v predstavi pojavila na odru v treh prizorih, imela pa sem devet stavkov, kar je bilo zame ogromno. Poleg tega pa sem pri predstavi še vedno opravljala delo vodje predstave. Vse zaodrje sem imela polepljeno z listki, iztočnicami, prizori in podobnim. Potem pa me je Silvija Jovanović vzela v roke in me usmerjala, kdaj moram na oder. V ekipi smo se zmenili, da nikomur v gledališču ne povemo, da nastopam v predstavi, tako da so me nekateri člani prvič videli na kontrolni vaji. Tudi v družini nisem nikomur o tem govorila, so pa vseeno izvedeli iz časopisov. Vendar jim nisem dovolila, da bi me prišli gledat, saj me je bilo strah, da bi se mi smejali.

V Šentjakobsko gledališče sem prišla jeseni leta 1999 preko Zavoda za zaposlovanje. Začetki mojega garderoberskega dela so bili na momente težavni, še posebej zato, ker mi nekateri starejši člani niso povsem zaupali. Prva predstava, pri kateri sem sodelovala, so bili Hlebčki guspe Lize, in spomnim se, kako mi je Tatjana Rebolj rekla: „Vi nas ne znate tako hitro preobleči kot mi potrebujemo!” Moj prvi stik s Srečkom Kermavnerjem je bil pa hecen. V obrekovalnici so me predstavili kot garderoberko, on pa sploh ni vedel, kako naj me uporabi. No, potem se je spomnil na strgan rokav pri nekem suknjiču. Zašila sem ga ter mu ga takoj vrnila in s širokim nasmehom mi je rekel: „Hvala lepa!” Res pa je, da sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na delo v gledališču. Pred tem sem namreč delala v Operi. Tudi zaupanje članov igralskega ansambla sem pridobivala počasi. Ker pa sem bolj svoboden človek, so me sčasoma sprejeli. Spominjam pa se tudi nekaj zanimivih in humornih anekdot. Denimo, pri predstavi V 80 dneh okoli sveta, med katero sem med drugimi preoblačila Luko Cimpriča, je bil ta nekoč slabe volje, in ko sem prišla k njemu za preobleko, mi je rekel, da ga motim. No, sem si rekla, ga pa pustim naslednjič kar samega. Ko me pa v določenem trenutku ni bilo ob njem, da bi mu pomagala, se je zelo razburil, ker mu pač ni šlo. A tako sem mu le hotela pokazati, da brez mene ne bi zmogel in da je treba včasih stisniti zobe, tudi če imamo slab dan. Ena izmed najzahtevnejših predstav je bila prav gotovo Povodni mož. Igralci so imeli zelo lepe kostume in kar pri srcu me je stiskalo, ko so se morali v njih valjati po tleh. Predstava je bila igralsko, koreografsko in za koncentracijo zelo zahtevna; veliko mladih igralk je imelo kar hudo tremo, še posebej med preoblačenjem. Imele smo namreč rekordno malo časa, da se preoblečemo, kostumi pa so bili zelo komplicirani. Tako se je zgodilo, da Petra Šabič nekoč enostavno ni uspela zapeti korzeta v temi in je šla na oder kar z odpetim korzetom. Prav tako se je enkrat zgodilo pri Briljantini, da sem Žani Močnik odtrgala zadrgo med odmorom, ker ji nisem mogla odpeti krila. Bila je zelo Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 81


Mi o sebi in drugi o nas šokirana, vendar sem v petnajstih minutah zamenjala zadrgo in vse je bilo v redu. Ali pa: za gostovanje v Postojni sem pozabila pripraviti Kajetanu jahalne škornje iz Lipice. Eden od odrskih delavcev je šel domov po neke čevlje in Kajetan je stopil na oder s čevlji in povoji na nogah, namesto z jahalnimi škornji. Podobno se je primerilo tudi Silviji Jovanović na gostovanju v Novem mestu, kjer ni bilo njenih čevljev, pa sem ji posodila svoje. Igralci ob tem vedno doživijo določen stres, a vedno nekako uspemo. Včasih pa tudi igralci po predstavi neustrezno poskrbijo za svoj kostum. Če imajo igralci alternacijo in si delijo kostum, se lahko zgodi, kot se je pri Zbudi se, Katka, ko je Nika Per pospravila bluzo v torbico, Meta Černe je pa pri naslednji ponovitvi nikjer ni našla. Zato je nujno, da po predstavi vsakdo obesi svoj kostum na obešalnik. Samo enkrat v vseh teh letih pa sem tudi sama stala na odru in to pri predstavi Bog, kjer sem sicer samo dvakrat šla čez oder, ravno dovolj, da sem začutila, kaj pomeni prava trema. Najbliže so mi muzikali, predvsem zaradi petja in plesa. Uživala sem pri Nunah in pri Briljantini, tudi zaradi nostalgije po mojih opernih časih. Zelo mi je bila všeč tudi Prevzetnost in pristranost, čeprav je predstava zelo dolga. Mislim, da je v tej predstavi vladala posebna harmonija med igralci in da res ni nikakršnega rivalstva. Nekaj posebnega je, če je igralski tim usklajen in če igralci drug drugemu pomagajo. Nekaj takega sem opazila tudi v predstavi Francoski testament, kjer so na primer vsi iz zaodrja zelo zatopljeno opazovali Bojana Vistra, ko je bil na odru. To spoštovanje, to upoštevanje ustvarja posebno energijo, ki predstavo enostavno naredi boljšo, kvalitetnejšo, polnejšo. Moram pa malce pokritizirati ekipo Malega diktatorja. Čeprav je predstava res odlična in ena boljših v zadnjih letih, pa se opazi, da niso vsi v ekipi popolnoma pri stvari. Če bi bili, potem ne bi venomer iskali rekvizitov; vedeli bi, kje stojijo, ker bi si jih pripravili. No, med predstavami, ko nimam dela, zelo rada hodim poslušat prizore, ki so mi všeč, in potem vsakič kaj drugega slišim. Veliko se lahko naučim iz gledaliških iger, tudi za življenje. Sedaj, odkar nisem več v teatru (zaradi zdravstvenih težav), ga zelo pogrešam, ker mi enostavno manjka to vzdušje, ta nemir za odrom. Pogovor s Slavo Brzin je povzel Mišo Mićić.

Zlahka smo sledili čustveno odtujenemu Hamletu, nehote vpletenemu v intrige gospodovalne matere in njej podrejenega očeta, se vživljali v zmedeno Ofelijo, obremenjeno z motnjami hranjenja, se soočili z Otthelovo razdiralno močjo ljubosumja in osvajalsko močjo Romeove ljubezni …­Bili smo mladi, tako zelo mladi, da smo lahko vse tegobe in sladkosti odigranih likov začutili tudi sami, zato je bila igra toliko bolj doživeta in prepričljiva. Predstava je bila naša lastna reciklaža Shakespearovih ostankov, vsaj tako se nam je takrat zdelo. Bili smo ponosni, da lahko črpamo pri izviru idej velikega dramatika in jih skozi svoja občutja poustvarjamo. V nastajanje predstave smo bili osebno vpleteni in na vajah, kot tudi v predstavi, je meja med našim osebnim svetom in svetom dramskih likov čudežno izpuhtevala. Nekateri smo se prav v tej predstavi prvič znašli na šentjakobskem odru, kjer smo na poseben način izkusili, da je naš notranji svet nekomu navdih, da naše zgodbe želi nekdo brati, po njih brskati in v njih iskati odgovore na lastna vprašanja. V predstavi tako nikoli nismo vedeli, ali besede izgovarja Shakespeare ali je ideja plod naše domišljije ali pa je vse skupaj le del naše skupne kulturne zgodovine. Skozi vsa mogoča obdobja prepletajoča se večna vprašanja so ustvarila večplastno predstavo, ki ji ni enake. Gledališče ne gradi le na iluzijah, gledališče odslikava resničnost in z njo vred tudi pristanke na realna tla. Pa poglejmo pravi šentjakobski krst! Ne na vajah ne na predstavah, nikoli nismo uporabljali kozarcev iz pleksi stekla, ki se ob trku ne razbijejo. Uporabljali smo pač navadne, poceni kozarce iz odžejnice. In premiera ne bi bila premiera, če ne bi ravno takrat šlo kaj narobe. Uglajeni Hamlet naenkrat malo premočan, zmedena Ofelija pa malo preveč nerodna, in leteli so kozarci po zraku in po tleh in črepinje – ne bodi jih treba – ravno pod ljubko Ofelijino koleno … Toda odlično sodelovanje v ekipi je rešilo tudi ta problem. Mična gospodična „kostumografinja” priskoči na pomoč in povije nogo, da rane ni bilo opaziti; zamaskirana s podvezico v barvi kostuma bi preslepila še največjega dvomljivca. Adrenalin v krvi pa je opravil vlogo protibolečinskega zdravila … in igrali smo dalje. Kaj igrali, na odru smo plesali dalje. Moja prva premiera v ŠG naj bi se tako končala na oddelku za poškodbe ljubljanskega Kliničnega centra. Toda to bi bil preveč dokončen sklepni prizor tako posebnega večera. Premierski dan bi skorajda izzvenel kot slabo zrežirana Almodovarjeva zgodba. NE. Večer se bo končal v plesnem zanosu s povito nogo v vrtečem se objemu soigralcev – na premierskem žuru. V stilu Šentjakoba, kjer šteje pač le predanost delu … in zabavi! Maša Ogrin

Skoz sanje in čez Predstava Iz take smo snovi kot sanje je plod naših razmišljanj o motivih Sheakespearove dramatike. Režiserka Barbara Kapelj nas je, osem nadebudnih – skoraj ali komaj še – pubertetnikov, s posluhom vodila skozi ustvarjalni proces, katerega glavni namen je bil približati na prvi pogled preveč privzdignjen jezik sodobnemu razmišljujočemu mlademu človeku. Silovite strasti, ki ženejo k dejanjem Shakespearove junake, so skozi ustvarjalni proces gnale tudi nas, ki smo v obdobju odraščanja stopali skozi podobno nove in nam tuje svetove.

82 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Sara Lucu, Maša Ogrin (na sredini), Mario Dragojević, Iz take smo snovi kot sanje, sezona 2005/06 Foto: Peter Koštrun


Mi o sebi in drugi o nas

Značilno za to hišo Ko sem se prišel s tedanjim umetniškim pogovarjat o režiji Julesa Verna, sem šele na drugem sestanku ugotovil, da pričakuje od mene otroško predstavo. Kajti predloga, ki sem jo ponujal, je bila vse prej kot otroška (morda edinole naslov)! Pa sem ugotovil, da je to značilno za to hišo: da se govori eno, misli pa drugo! Študij je bil kljub vsemu zabaven in prijeten. Vsi skupaj smo dali duška svoji domišljiji in ustvarjalnosti. Čeprav sem imel alternirane vloge, nikoli nismo bili vsi na vaji, smo pa kljub temu ustvarili nekaj, čemur rečem: čarobno gledališče. In „V osemdesetih dneh okoli sveta” je še vedno ena mojih najljubših režij. Na tako zvani kontrolni vaji sem ugotovil še nekaj, kar je značilno za to hišo: da vsakdo, ki ima pet minut časa in je dvakrat stekel čez oder, že misli, da ti lahko soli pamet! Ko sem se lotil „Brianovega življenja” znamenitih Monthyevcev, sem ugotovil, da se v tej hiši stvari spreminjajo zelo počasi, če se sploh. In da prvi dve ugotovitvi še zmeraj in še kako držita! Še danes nisem čisto prepričan, da so bili na premieri vsi igralci na odru, saj sem sam na dan premiere imel službo! Na vajah vem, da nikoli nisem imel vseh! Sem pa med študijem zaradi kričanja uspešno razširil kapaciteto pljuč, saj se je ugotovitev pod točko dve iz dvorane prenesla na oder. Mnogi v ansamblu so se že videli na Akademiji ali celo na Borštniku misleč, da je profesionalizem nekaj, kar lahko kupijo na tržnici čez cesto. Zaradi vsega tega (in tudi moj del krivde pri vsem tem ni zanemarljiv) sem ob „Brianu” ostal nepotešen, nedorečen in razočaran. In razočaran sem tudi sedaj, ko sem bil povabljen k pisanju za zbornik. Mislil sem, da želijo nekaj besed nekdanjega „umetniškega” (pa čeprav sem pripravil le dve sezoni), pa jih to ne zanima! Ti dve sezoni sta bili, vsaj kar se nagrad tiče, kar uspešni. Gregor Čušin

Jules Verne V 80 dneh okoli sveta Režija: Gregor Čušin Sezona 2002/03 Anže Sitar, Breza Žižović, Gregor Čušin, Luka Cimprič, Urška Palčnik; zadaj Boris Milanko, Nino Kozlevčar, Nejc Ropret, Slava Brzin, Nika Per, Tanja Skrbinšek, Vesna Vončina, Marko Kumer Foto: Klemen Cedilnik

Živa srčnost tega teatra V sezoni 2000/2001 me je Branka Bezeljak Glazer, ki je takrat vodila Šentjakobsko gledališče, povabila k sodelovanju. Režirala naj bi Barillijevo komedijo Kruh z maslom. Stvar je bila dokaj urgentna, saj je režijo začel Žarko Petan, pozneje pa se je zaradi slabega zdravja umaknil in predlagal mene, da dokončam njegovo delo. Bila sem dokaj presenečena, saj sem do takrat zrežirala le Žurko za punce Davea Simpsona in se je ravno takrat zelo uspešno igrala. Povabilo sem sprejela kot kompliment in izziv. Zasedba je bila že določena, in tekle so bralne vaje. Delali smo ob večerih, ker so bili igralci čez dan zaposleni. Kljub temu je bilo vzdušje na vajah zelo optimistično in pozitivno. Z ljubiteljskimi igralci smo se včasih srečali s kakšno težavo, ki bi zahtevala počasen študijski pristop, časa pa je kronično primanjkovalo. Predvsem sem si želela, da bi vsi ohranili vero vase in veselje do igre, ki pa ga v tem gledališču res nikoli ni manjkalo. Zato sem tudi napake naredila kot namerne in sešlo se je res dobro. Včasih je kdo od fantov prišel na vajo nekoliko utrujen, in na to je vezana naslednja anekdota. Nekega dne mi je Srečko Kermavner prinesel opravičilo, ki naj bi ga spesnila njegova žena. To pisemce je bilo tako prisrčno, da ga še danes hranim. Zdi se mi, da vsakdo, ki kdaj stopi v Šentjakobsko gledališče, postane in ostane del njega. Zato sem še danes nekako sentimentalno vezana na ta oder. Tudi če sem kdaj potrebovala prostor za vaje, mi je Šentjakob prijazno priskočil na pomoč. Tukaj se še najde srčnost, ki se je v mnogih profesionalnih gledališčih izgubila! Kako da ne, saj je vaše vodilo „ljubiti-amare”! Violeta Tomič

Gabriel Barylli Kruh z maslom Režija: Violeta Tomič Sezona 2001/02 Klemen Cedilnik, Tanja Skrbinšek, Irena Grošelj, Violeta Tomič, Polona Fabič, Boris Milanko, zadaj Zoran Močnik, Srečko Kermavner, Dušan Skok, Andrej Gabron Foto: Klemen Cedilnik Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 83


Mi o sebi in drugi o nas Branka Bezeljak

Moja postaja – ŠG

V ŠG (Šentjakobsko gledališče) so me sprejeli z veliko zadržanostjo, obenem z velikimi pričakovanji po hudi krizi vodenja gledališča. Pa še prva ženska vlada v gledališču! Znašla sem se v kaotični situaciji. Najprej so mi v sosednjem gledališču in na MOL (Mestna občina Ljubljana) dali vedeti, da bodo Šentjakobsko gledališče tako ali tako kmalu ukinili. MOL je na vsak način poskušala izpeljati svoje namere predvsem z načinom in deležem sofinanciranja neprogramskih stroškov in z najemnino. Triletno pogajanje in dogovarjanje za zanesljivo in dolgoročno financiranje kljub velikim naporom v mojem mandatu, žal, ni prineslo rezultatov. Zato pa sem dosegla, da je MOL pristopila k popolni prenovi gledališča tako v smislu izboljšanja pogojev za delo zaposlenih kot igralcev, predvsem pa razširitve in posodobitve tehnične (predvsem tonske in lučne) opreme gledališča. To je bil obsežen štiriletni projekt, v okviru katerega so bili razširjeni in obnovljeni tudi prostori za gledalce in preseljena blagajna v pritličje. Investicija je bila vredna okrog 90 milijonov tolarjev in je potekala ves moj mandat in še potem. Ob vseh upravnih nalogah pa sem se vendarle zelo posvečala tudi umetniškemu delu, torej osnovni dejavnosti Šentjakobskega gledališča, kot gledališka pedagoginja in režiserka. Nisem bila umetniški vodja gledališča, sem pa ponudila svoj koncept, ki smo ga v veliki meri tudi izpeljali. Slovensko ljubiteljsko gledališče še vedno goji t. i. ljudsko igro, tudi ŠG, vendar so takšne tekste v sodobni preobleki postavljali mladi režiserji. V poslanstvu ŠG je zapisano tudi izobraževanje. Pedagoški programi so v ljubiteljskem gledališču namenjeni tako mladim igralcem kot mladim gledalcem. Zato sem pripravljala uvodne učne ure za šolske predstave, vodila sem 50-urni gledališki studio, gledališče je ponudilo možnost tudi mladim režiserjem in dramaturgom, študentom akademije, da so se preizkusili (npr. Diego de Brea z Veroniko Deseniško). Moj koncept programa je bila tudi usmeritev k slovenskim tekstom in pa klasiki, ki je v šolskih programih. Tako predstavo lahko gledališče ponovno ponudi vsaki generaciji. Zato smo prenesli Matička z Gradu na domači oder in skorajda ni srednje šole v Sloveniji, ki ne bi videla te predstave. (Koncept šolskih predstav je zelo dobro nadaljeval Miha Golob, začel je z maturitetnimi predstavami, ki pa imajo prekratko trajanje.) Vsak mlad človek mora imeti možnost videti ključna besedila tudi na odru. S tem ga naučiš, navadiš hoditi v gledališče in to bo počel tudi kot odrasel ter v to uvedel tudi svoje otroke itd. Gledališče si tako izoblikuje svojo publiko. Zato smo poskrbeli tudi za najmlajše in jim pripravljali kratke igrice ob novoletnih praznikih.

84 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Pri sestavljanju programa sem dala poudarek tudi uprizarjanju komedij, ki niso iz angleško govorečega območja, zato sem se osredotočila na iskanje tekstov v bližnjih državah, predvsem pa slovanskih (čeških, poljskih, hrvaških). Kar tri besedila so bila prvič uprizorjena na slovenskem odru (S tvojo hčerjo pa ne, Ministrov sin, Dva ara skrbi). Na ŠG me vežejo tudi čudoviti spomini in prijateljstva, ki še kar trajajo. Morda so najmočnejši spomini na mojo zadnjo predstavo – Sofoklovo Antigono, ne samo zaradi njene še danes enako močne aktualnosti, izredne sporočilnosti, pač pa tudi zaradi izkušnje pri delu z zelo velikim ansamblom mladih ljudi. Ustvarili smo zelo sporočilno in likovno čisto predstavo. Prepričana sem, da smo v treh letih mojega mandata veliko naredili. Predvsem je bil moj cilj pomladiti ansambel, približati repertoar sodobnim trendom in obenem ohranjati tradicijo v vsej njeni žlahtnosti. Danes kličem: še na mnoga leta, Šentjakob! Branka Bezeljak

Sofokles Antigona Režija: Branka Bezeljak Sezona 2000/01 Zinja Hegedüs, Irena Mrak, Sonja Janež, Breza Žižovič, Marina Dornig Foto: Klemen Cedilnik

… zato, ker je v nas ljubezen …*

Ko sem zbirala gradivo za kroniko, sem iskala tudi podatke o razstavi ob 80-letnici gledališča. Prosila sem Vanjo, ki je pripravila zgodvinski del te razstave in duhovit pregled zgodovine z izvirnim imenom Zgodbokaz, da mi opiše kako je razstava nastala. Iz najinega dopisovanja v maju 2011 je nastal ta zapis. Vanja Krmelj: In če dobro razmislim, se je vse skupaj začelo tistega vročega poletja, ko je večina „pobegnila” iz teatra, Peter Teichmeister, pokojna (meni draga) Ančka Šinkovec, ti in jaz pa smo se v nekdanji klepetalnici lotili urejanja arhiva. Vidva s Petrom, natančna, polna teatrskih zgodb, pa Ančka, ki je bila tako povsod zraven, smo bili dobra ekipa, ki smo v red spravili vse „šentjakobske” tekste (besedila skoraj vseh uprizorjenih del). Morda še ni bilo videti, vendar sem takrat že požirala šentjakobsko zgodovino, in ker še nisem vedela, kakšno temo bi izbrala za diplomsko nalogo, so se ob kavi porajali predlogi … Branka Bezeljak Glazer mi je dala vedeti, da bom do gradiva v teatru lahko prišla kadarkoli. In sem zagrabila … Spominjam se tudi najinega prvega obiska v Slovenskem gledališkem muzeju – pozanimat sva se šli, kako hranijo gradiva. Vprašala sem, če potrebujejo kakšno počitniško pomoč, in res, takoj sem dobila še to priložnost. Sprva sem pomagala


Mi o sebi in drugi o nas v arhivu pri dr. Vevarju, potem pa še Katarini v knjižnici in tako sem tam občasno delala leto, dve. Potem sem dobila priložnost za pomoč pri pripravi Monografije MGL (50 let) in za pomoč v njihovem arhivu, nato pa še v LGL pod (neuradnim) mentorstvom Matjaža Lobode. In spet srkala zgodbe (diploma** je bila napisana že pred tem). Ampak zame kruha v teatru ni bilo, tako sem „te vode” zaenkrat pustila … Jih pa sedaj močno podoživljam, namesto da bi rekla kašno o proslavi 80-letnice …

Taja Vetrovec

Most med življenjem in sanjami Vanja Mehle (levo) in Sonja Pavčič, Lokomotiva, sezona 2000/01 Foto: Aleš Završek

Iz nekega elektronskega dopisovanja 21. 5. 2001 še nekaj besed o nastajanju razstave… : „ Včeraj dopoldne smo imeli vaje za slavnostno (akademijo) in je prišlo kar precej članov. Po koncu vaje sva ostala z Dejanom ter zaključevala razstavo – iz zgornjega arhiva v preddverje, od tam spet gor in tako vse do treh zjutraj. Nekaj časa nama je pomagal še Kristjan Guček, Anja Garbajs je medtem pomagala Taji pri pripravi gradiv za medije. Zvečer so se nama pridružili še Vesna Vončina, Maja Bukovec, Carmen Breznik, Primož Forte, Muki (Andrej Murenc) in Marko Ujc. Vsa čast jim! Vesna in Maja sta pridno barvali okvirje, Muki in Carmen sta Dejanu pomagala pri zbiranju plakatov in jih potem lepila po stenah („v predsednikovi” pisarni), Forte in Ujc sta nama bila prav tako ves večer v pomoč, sama pa sem „kopala” po fotkah. Naši najmlajši člani so danes res izkazali svoj entuziazem in pozitivno energijo. Z Dejanom sva se tako lotila izbiranja gradiva in z nama tudi Tatjana Kortnik. Milenko Pavlović nam je v rekordnem času naredil približno 30 lepih okvirjev. Akcija bo vse do torka zjutraj neumorno! tekla naprej. Danes do konca pripraviva vsebinski del, provizorično postaviva okvirje, nazaj v arhiv odneseva odvečno gradivo, potem pa se jutri skupaj z Milenkom in Tatjano K. lotimo postavljanja fotografij po prostorih (vrtanje, leplenje, brisanje …, POSPRAVLJANJE). Mi bomo tam od današnjega popoldneva do jutra, do…dokler Šentjakob ne zasije v lepoti razstavljenih fotografij, plakatov, nagrad … V torek zjutraj namreč pričakujemo novinarje in potem kmalu še druge.” Vanja Krmelj * Besede iz Vanjinega belega prizora na osrednji slovesni prireditvi v počastitev 80-letnice, ki jo je pripravil Alen Jelen, in jih je nato izrekel kot dokaz za uspeh in v zahvalo vsem, ki so pri nastajanju proslave sodelovali. ** Mehle, V. (2001). 8o let Šentjakobskega gledališča. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta

Nostalgija Ljubim čarobnost gledališča z vsem, kar je: beseda, gib, slika, oblika, zvok, ritem, ples, melodija, čustva, misel, luč, struktura, kompozicija, odnosi, filozofija … zasvojenost, pobeg iz realnosti ali soočenje z njo … K teatru me je vlekla ta vseobsežnost in nadčasnost. In če si še vklenjen med statistiko, politično ekonomijo in rimskim pravom, nujno potrebuješ teater. Za ustvarjanje, za sprostitev, za dušo in srce, za druženje, za prijateljstvo, za rast, za raziskovanje, za ohranjanje otroškosti in igrivosti, za izzive in preizkušnje, za ljubezen in strast. Vse to in še več, je bilo vključeno v vsebino in poslanstvo Šentjakobskega gledališča. Bilo je zibelka talentov, stičišče energij, spodbujevalec mladih src, kalilnica volje in vztrajnosti, gnezdo mladih družin, poligon preizkušenj za življenje. Bil je molilnica in spovednica, bojno polje, bolnišnica za celjenje srčnih ran in bolečin. Bil je cirkus, poboljševalnica in organizirana ulica. Vstopiti v okrilje Šentjakobskega gledališča je bila čast in priznanje. To je lahko občutil vsak član, ne glede na staž in starost. Ko si bil sprejet, si bil sprejet s srcem in pozornostjo. Leta ljubezni in dela S posebno ljubeznijo in spoštovanjem sem povezana z nekaterimi dogodki in prijatelji s šentjakobskega odra in zaodrja. Izučili so me, izoblikovali, povezali s sabo in drugimi, opogumili, navdihnili, okrepili, razsvetlili … Visoko spoštovanje in zahvala Ančki, ki je predala svoje življenje temu gledališču, in vsem nam namenjala pozornost in skrb in strogost in svoje šepetanje, medtem ko so ji v zaodrju padale pletilke po tleh in žvenketale njeno pesem … Petru, ki je z vsem žarom vsa svoja leta ljubezni in dela prenašal na takratne mlade generacije igralcev, ki smo se pri njem urili v uvodnih pripravljalnih tečajih za prve vloge in nas je potem tudi pospremil skozi prvo predstavo. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 85


Mi o sebi in drugi o nas Leta poguma in iskanj Zame je bil ta teater v zadnjih letih tudi poligon poklicnih preizkušenj in rasti. Moj oder je začasno postala pisarna nad zdajšnjo knjigarno za otroke. Hvala ŠG-ju in tistim, ki so mi zaupali to nalogo, da sem lahko prispevala najboljše, kar sem premogla, hkrati pa tudi dobila ogromno priložnosti za napredek v svoji osebni in poklicni rasti. Znotraj delovne ekipe smo v tistem obdobju vsi poprijeli za več zadolžitev. Vznikalo je veliko idej in novosti, ki so zahtevale veliko zavzetosti za udejanjanje, izmišljanje novih poti – tržnih, umetniških in vsebinskih. Nekatere nove vsebine so bile tako močne, da so se obdržale tudi, ko so se njegovi snovalci umaknili ali so bili umaknjeni.

to mesto, ni nekaj, kar bi znal prodoren, hiter in učinkovit človek sodobnega časa ceniti in podpreti. Žal mi je, da je ravno naša generacija nekoliko izgubila tisti naboj, ki bi vodil nove generacije v pravem duhu naprej. Gre za vizijo, za svobodo duha, za vrednote in načela. Samo vrednote so lahko tako močno lepilo, da lahko vzdržijo viharje in turbolence sprememb. Smo tukaj in zdaj, obstajata pa tudi preteklost in prihodnost. Tradicija in vizija. Ko se to dvoje prepleta in je v ravnovesju, lahko preživi vsak organizem …

Marsikaj se je dalo s pravo motivacijo narediti tudi s pomočjo članov in zunanjih sodelavcev, ki so bili pripravljeni sprejeti izzive ustvarjanja pod našo streho, ne glede na slabšo finančno ponudbo, kot so je bili vajeni drugje. V nekem obdobju sem spoznala, da bi me igranje ter druženje pri ustvarjanju predstav obremenjevalo pri delu, zato sem se za nekaj časa umaknila z odra in svojo energijo bolj usmerila v organizacijske, tržne in druge procese, ki so bili v tistem trenutku bolj potrebni moje pozornosti. Z veseljem se spominjam pozitivne delovne klime in sodelovanja v ekipi zaposlenih v letih poguma in iskanj kljub občasnim sporom in težkim časom. Pa vseh novinarskih konferenc, ko so režiserji razlagali novinarjem, kako prijetne trenutke so doživljali ob delu s Šentjakobčani, in koliko moči, energije in strasti premore ta druščina. Vel je svež veter, ki je ponovno obujal enkratnost, izvirnost, neomajnost in kolektivni duh tega gledališča, poligona mladih talentov, poligona za preizkušanje ustvarjalnih moči ... Tako je ta teater opredelil najuspešnejši direktor tega dvanajstletnega obdobja. Leta individualizma in zablod Žal pa, zaradi nekaterih strahov in ozkih pogledov ter premajhne usmerjenosti v širše okolje v zadnjih nekaj letih niso bile izkoriščene vse možnosti in priložnosti, ki so bile na voljo. Z veliko elegance, modrosti in zaupanja v ta teater je sicer v zaključni fazi borbe za oder, obrnil situacijo v naš prid prijatelj, podpornik in častni član gledališča Gašper Tič … Kar so podprli še mnogi spremljevalci in soustvarjalci zgodovine tega gledališča. Morda pa ni bilo pravega razumevanja za naše želje na tej poti tudi zato, ker jih niti nismo znali na pravi način izraziti. Saj pasivna vloga in prenašanje odgovornosti za lastno usodo in preživetje na tuja ramena s prevzemom vloge nekakšne žrtve sistema, ki jo je to gledališče odigralo v obdobju, ko bi moralo biti bolj hvaležno, pogumno in odločno, zavedajoč se svoje nesporne vrednosti za

86 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Brendan Behan Talec Režija: Andrej Stojan Sezona 1998/99 Bojan Vister, Taja Vetrovec (na sredini), Saša Klančnik

Leta upanja in obnove V upanju na nove moči, nove rodove, želim in verjamem, da bo to gledališče zakrpalo režo, skozi katero je v nekem obdobju začasno odtekla tista prava energija. Nedvomno ta obstaja, saj odseva v nizu odličnih predstav, v kopici mojstrsko oblikovanih vlog in vrsti nagrad velikih ljubiteljskih gledaliških srečanj in festivalov v zadnjem obdobju ter v umetniški podpori sedanjega programskega vodje gledališča. Verjamem, da bo Šentjakobsko gledališče ponovno obnovilo svojo veljavo, kar si nesporno tudi zasluži kot eno najstarejših repertoarnih ljubiteljskih gledališč v Evropi. Naj tako tudi ostane. Naj ostane jedro gledališkega ljubiteljstva v Sloveniji. Naj bo še naprej polnokrvna medgeneracijska mreža ustvarjalcev, drzen poligon za preizkušanje mladih talentov, pogumna valilnica novih umetniških pristopov in idej, varno zatočišče mladim iskalcem svoje identitete in življenjskih smeri, naravno polje prepletanja tradicije in novih pogledov, most med snovnim življenjem in našimi sanjami. Taja Vetrovec


Mi o sebi in drugi o nas

Ko sem neznansko uživala V Šentjakobsko gledališče sem prišla leta 1987, ko sem začela s študijem kemije. Po opravljeni avdiciji, smo imeli tečaj gledališke igre, ki ga je vodil Zoran More. Na koncu tečaja smo pripravili zaključno prireditev za obiskovalce. Tudi naslednje leto sem se udeležila tečaja. Leta 1988 sem dobila svojo prvo vlogo služkinje v Razkrinkani morali. Tako sem prvič videla, kako potekajo vaje, predstava in koliko vaj je potrebnih do premiere. Gledališke vaje so svoj svet, ki pripada samo igralcem. Takrat se študirajo vloge, igralci so povezani z ustvarjalci predstave. Tempo se proti koncu vaj stopnuje. Ko pa predstava enkrat doživi premiero, so tu še gledalci, kritiki … Včasih se mi je zdelo, da je bila vsaka premiera za nas praznik. In res je premiera posebno doživetje za vsakega igralca. Na svoj način je vedno prisotna trema, kar pa pravijo, da je koristno. Kasneje sem dosti sodelovala pri otroških predstavah. Najljubša mi je bila vloga zlobne sestre v Pepelki. Predstava je imela dosti ponovitev (malo manj kot 100); z njo smo veliko gostovali po Sloveniji. Posebej se spomnim gostovanja 23. 12. 1990 na Štajerskem; po povratku smo z ekipo šli na Prešernov trg proslavljat uspešen plebiscit o samostojnosti Slovenije. Otroške predstave smo večinoma igrali v prednovoletnem času, nekatere v krajši verziji; na koncu predstave je prišel dedek Mraz, ki je obdaril otroke. Igrati za otroke je posebno doživetje, saj na predstave gledajo drugače kot odrasli. Te predstave je režiral Peter Ovsec, za kar sem mu hvaležna, ker nas je toliko naučil pri študiju predstav.

Za igranje je bil navdušen tudi moj mož Damjan. Skupaj nisva zamudila skoraj nobene premiere v Šentjakobu. Leta 1992 sva skupaj igrala v Martinu Krpanu, pozneje pa tudi v jubilejni predstavi Pusti otok, ki jo je režiral Andrej Rozman Roza; sodelovanje z njim je bilo izjemno doživetje. Damjan me je najbolj navdušil v vlogi Džo Oj v Ukradenem princu, igral je še v predstavi Ženitev, pri Ljubih tičkih pa se je preizkusil kot inspicient predstave. Posebno doživetje je bilo sodelovanje na jubilejnih dogodkih: ob 70-letnici, 75-letnici in ob 80-letnici gledališča. Nabrala sem malo več kot 300 nastopov. Po diplomi sem se zaposlila, skrbela za družino, zato nisem mogla več sodelovati v gledališču. Še vedno pa me mikajo odrske deske. Oder človeka resnično osvoji.

Brata Grimm, Peter Ovsec Pepelka Režija: Peter Ovsec Sezona 1990/91 Mojca Korbar Hočevar, Barbara Lečnik, Meta Šilak Foto: arhiv ŠG

Rada se udeležujem premier, članskih sestankov, občih zborov, novoletnih srečanj, končnih izletov, ki se jih udeležujem tudi z Damjanom in obema sinovoma.

Igrala sem tudi v uspešni predstavi Pika Nogavička, ki jo je režirala Vesna Arhar Štih. Vlogo Pike nogavičke je igrala Katarina Batagelj; mislim, da bolj primerne Pike ne bi mogli najti. Sama sem igrala mamo Anice in Tomažka. Predstava je doživela kar veliko ponovitev, posneli pa smo jo tudi v studiu RTV. Prav zanimivo je bilo sebe videti na televiziji. Všeč mi je bila tudi vloga nosečnice v predstavi Slikar v Tolmunu. Malo je takih vlog, ki jih človek odigra na odru in tudi v življenju. Pri meni sta bili to vlogi nosečnice in mame. Sodelovala sem tudi kot šepetalka, enkrat pa sem bila vodja predstave. V gledališču se spletejo tudi prava prijateljstva. Tako sem v Šentjakobskem gledališču spoznala svojo dobro prijateljico Božo Čož, s katero sva se leta 1989 udeležili tečaja igre. Ona, žal, ni nikoli nastopala v Šentjakobu, je pa vodila razne prireditve in režirala predstave v šolah. Igrala sem tudi z igralci, ki so se kasneje silno uveljavili: z Barbaro Cerar, z Jurijem Zrnecem, Janom Bučarjem, Primožem Ranikom. Spoznala sem tudi ljudi, ki so name naredili s svojo predanostjo gledališču nepozaben vtis, še najbolj Drago Razboršek (zanimivo, da imava rojstni dan na isti dan) in Sonja Pavčič. Nekateri pa so, žal, že odšli: Andreja Lavrič, Metod Rosman, Anica Šinkovec, Dušan Skok, Srečko Erjavec ...

Dan Totheroh, Alen Jelen Ukradeni princ in izgubljena princeska Režija: Alen Jelen Sezona 1993/94 Dani Šmon, Milena Simončič, Andreja Lavrič, Damjan Spaić, Roman Žun, Anica Šinkoveč Foto: Tihomir Pinter

Starejšega – dvanajstletnega sina Urbana tudi veseli igranje, saj v šoli zelo rad nastopa in vodi prireditve. Mogoče pa bo šel po najinih stopinjah. Skratka, zaradi vsega doživetega sem res prav ponosna, da sem postala članica Šentjakobskega gledališča. Barbara Lečnik Spaić

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 87


Mi o sebi in drugi o nas

Gostovanje v Ilirski Bistrici

Tatjana Žagar, šepetalka v predstavi Ženske, me je poklicala po telefonu: „A greš z mano na gostovanje v Ilirsko Bistrico?” Vedela je, da sem bila doma v Bistrici. Nisem odlašala z odgovorom, ker grem rada domov kaj dobrega popapat. Sestrični Lauri sem sporočila, da pride ugledna družba iz Ljubljane in naj pripravi gostijo. Na dan predstave se z avtom odpeljeva v Bistrico. Ko prideva pred kulturni dom, nikjer žive duše. Niti pramena svetlobe z mnogih oken na stavbi. Zaman sva kljukali po vratih, ostala so trdno zapahnjena. Tatjana je iz minute v minuto bolj besnela: „Zakaj nihče ne sporoči, da je predstava odpadla! Zdaj pa imam dovolj! Poklicala bom direktorja ...” Najbrž bi doktorirali na to temo, ko zazvoni telefon. „Ja kje pa si, sonček?” se zasliši zaskrbljeni glas Tanje Skrbinšek. „In kje ste vi?!” besni Tatjana na drugi strani. „V Idriji, na gostovanju,” se je glasil odgovor. Ne vem, kako so se znašli igralci na odru v prvem dejanju brez šepetalke. Midve s Tatjano sva ostali brez jote, pancete, pršuta in dobrega vina. Samo dva paninčka za po poti, kot poje Iztok Mlakar, in razočarani obrazi sorodnikov. Zdenka Muha

Katja Kravanja, Saša Klančnik, Zdenka Bregant Muha (desno), Luka Vasle, Prigode dobrega vojaka Švejka, sezona 2006/07 Foto: Bor Slana

Friedrich Schiller Marija Stuart Režija: Miran Petrovčič Sezona 1954/55 Peter Ovsec (levo), Rudi Kosmač Foto: arhiv ŠG

88 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Delo je lahko res lepo Pogovarjala sem se s Petrom Ovscem, izjemnim poznavalcem Šentjakoba, saj ga je dolga leta sooblikoval kot igralec, režiser in učitelj celih generacij mlajših igralcev. Pa tudi ob zadnjih dogodkih, ko je mestna oblast ponovno krojila usodo tega teatra, je odločno zastavil svojo besedo, ne samo za ohranitev, ampak tudi za izboljšanje razmer za nadaljnje ustvarjanje. Peter Ovsec: Je že res, da imamo status ljubiteljev, ampak to je poseben teater, ljubiteljski, z repertoarjem, s stalno sezono, na enem mestu; živi že devetdeset let. Tudi ko smo gostovali v Švici, kamor smo bili povabljeni, so bili drugi gostje zelo začudeni nad fenomenom tega teatra. Seveda, obstajajo stara društva, ampak da bi se društvo rodilo v nekem okraju in bi ga potem tako gojili kot tukaj, toliko časa, to je resnično fenomen, ki je nad ljubiteljstvom in tudi nad poklicnim. Zato se mi zdi škoda, da se je zgodila ta nesreča v zadnjem času. Ker ljudje, ki nekje ustvarjajo, potrebujejo tudi fizično psihični tok. Ne pa, da se vse meša. Takrat, ko so gasilci odšli iz stavbe, so nas nagovarjali, da bi naredili vhod spredaj. To smo zavrnili in ohranili vhod kar tam ob strani ter predlagali, naj sem pride Lutkovno gledališče. Da bi ljudi ne motilo, kod se gre k lutkam in kod k nam, smo pustili vhode ločene. In potem je bila v vogalu pritličja še dolgo trgovina z zelenjavo. Tam, kjer je sedaj odžejnica, so bile pa pisarne Sadja zelenjave, še prej pa je bila tam spalnica za gasilce. Zato nismo mogli imeti izza dvorane nič (op. sedaj je tam tonska in lučna kabina). Tak je bil naš nenehni boj za prostore. Kot je še dan današnji. Ampak. Ljudje odhajajo. Časi se spreminjajo. Mi pa smo kar vztrajali, saj je bila sila, ki vse povezuje, zelo močna. Delali smo z entuziazmon. Tako druženje, kot je bilo tukaj, je nekaj neverjetnega. Vera, politični nazor – o tem se v Šentjakobu ni govorilo, čeprav so bili v njem socialisti, kapitalisti, nekateri veliki kapitalisti, pa tudi komunisti. V Šentjakobu so bili vsi isti. Tam smo si rekli ti, zunaj pa smo si rekli vi. Tako je bilo pač v nekem času. Pomisli, 23- ali 22-letnik sem se tikal z 80-letnico Binco Gorjup; bil sem njen režiser. Mi je bilo kar nerodno, češ kako bom z njo delal. Dal sem ji tri strani teksta in ji rekel: „Tole pa počasi preštudiraj.” Pokazal sem ji mizansceno. Še enkrat smo ponovili. „Ja, hvala, dobro.” Naslednji dan je prišla na vajo, pa sem jo vprašal: „A tekst si pa doma pozabila?” Pa pravi: „Ne, saj imaš ti knjigo, boš že pogledal, če je vse prav.” Je že znala tekst na pamet. Igralcev ni bilo nikoli treba prositi, da se naučijo tekst. Suflerja smo imeli dobesedno samo za pomoč, ker včasih se človeku zgodi okence, takrat je prav, da ti kdo pomaga. Smo se pa tudi pri okencu raje drugače znašli. Bom še to povedal, ker ne vem, če je kje zapisano, kako je Moser prišel v teater. Tedaj so Šentjakobčani igrali še v Florjanski ulici. Pride do blagajne nekdo (to je bil Janko Moser): „Ali imate še kakšno vstopnico?” pravi. „O, ja, imamo,” mu odgovore pri blagajni. Stopi nato Moser v dvorano – nikjer nikogar. Sam je sedel v prvo vrsto. Točno ob uri se je predstava začela. Samo njemu je ansambel odigral predstavo. Potem so ga povabili, naj se jim pridruži in tako je postal Šentjakobčan. Prišel je v teater takrat kot Binca (1927). In tako je tudi „Mozica”, njegova punca, postala blagajničarka in ostala blagajničarka v Šentjakobu do pozne starosti. Tako je bila polovično zaposlena. Takrat so predstavo naštudirali in odigrali. Ni bilo abonentov. Dvorana v Florjanski ulici je bila navadno polna. Morda so odigrali še


Mi o sebi in drugi o nas reprizo, potem še eno gostovanje, da so se luštno imeli, pa so se že lotili druge igre. Spominjam se, ker sem stanoval zelo blizu – v tiskarni (op. današnja Pravna fakulteta), da so bile pozneje redne predstave (op. abonmajske). V Šentjakob si pa kot otrok nisem niti upal, v gledališče sem hodil drugam. Šentjakob je imel za tiste čase poseben, eksperimentalen program. Iz Ljubljane in daljne okolice so hodili ljudje na predstave ob sobotah in nedeljah. Po vojni se je gledališče vrnilo na svoje pozicije. Delalo se je z velikim entuziazmom, takrat honorarjev ni bilo, tako kot pred vojno ne. Ko pa so ustanovili polpoklicno gledališče, so tisti, ki so samo igrali in bili po službah, dobili za igranje honorar. Bile so simbolične vsote, pa še te so bile odvisne od staža. Si bom za primer spet sposodil Janka Moserja. Ko sem prišel v Šentjakob (op. 1953), je imel Janko Moser v neki drami dva stavka, dva nastopa, za to je dobil 350 dinarjev. Jaz sem igral glavno vlogo in bil odlično ocenjen, sem pa ravno tako dobil 350 dinarjev. Pač sem bil tu šele eno leto. Po študiju sem se zaposlil na radiu in pozneje na televiziji, ampak sem še vedno živel s Šentjakobom. Igral bi rad, ampak zaradi dela v turnusu nisem mogel. Sem samo režiral. Predlagal pa sem, da bi izdajali gledališki list; dotlej so namreč seznanjali gledalce s predstavami le prek letakov, ki jih biljeter dostikrat niti ni delil, saj so bili takrat tudi letaki dragi. Pred 50. letom sta že izšli dve številki gledališkega lista, uredil ju je Mirko Mahnič. Po letu 1964 pa sva ga urejala z Mileno Simončičevo. Ni ga bilo lahko uveljaviti. Gledališki list se mi je zdel pomemben zato, da smo z njim lahko ljudem posredovali več informacij. Vesel sem bil, da se je prijel in da ga je za menoj s pridom urejal Roman Žun. S posebno pozornostjo smo izbirali tudi otroške predstave, ki smo jih potem ponujali šolam. Ko sem bil v umetniškem svetu, smo imeli tudi sestanke s predstavniki šolstva, da smo izbirali kar so šolarji potrebovali s področja dramatike. Predstave so si najprej ogledali mentorji, da so potem naročali predstave. Ampak nekatere predstave niso bile šolam čisto po meri, potrebovali so krajše predstave in tako sem nekatere sam napisal na novo, tako da so trajale le kako uro. Tako sem kar nekaj stvari predelal. Ko sem pisal mladinsko igro Bagdadsko pravljico za radio, sem jo priredil še za teater. Potem so Bagdadsko pravljico igrali po vsej Sloveniji. Za potrebe šolstva so nastale tudi dramatizacije. Nekaj sem jih sam dramatiziral, ogromno je delal tudi Vladimir Frantar. Spominjam se ga, ko je še s svojo mamo hodil v teater in sta ob nedeljah popoldne sedela v drugi ali tretji vrsti. In njega je to zagrabilo … Kako se je delal repertoar? Predvsem smo gledali, ali imamo igralce za zasedbo vlog, če jih ni bilo dovolj , smo iskali še nove igralce. V nekem

Oskar Wilde Idealni soprog Sezona 1955/56 Režija: Miran Petrovčič par na levi Peter Ovsec, Zdenka Bevc Foto: arhiv ŠG

obdobju so nam svetovali nekateri dramski igralci. Ena takih pomembnih svetovalk je bila Mihaela Šaričeva, tudi profesorica na akademiji. Veliko nam je svetoval Ivan Levar. Tudi domači igralci so predlagali igre, ki bi jih radi igrali. Starejši Šentjakobčani so imeli zveze z dunajskimi teatri in so od tam prinašali vzore. Repertoar je mnoga leta bogatila Breda Pogorelec, profesorica na Filozofski fakulteti, sicer hči Draga Pogorelca. Veliko je potovala po slovanskem svetu, videla veliko predstav in je tudi veliko iger prevedla za nas. Nekaj pa je bilo starega repertoarja, preizkušenega, burkasto klovnovskega, ki pa je bil malo posodobljen. Umetniški svet je potem izbiral od ljudske prek meščanske igre (bulvarke) pa prek grške tragedije do čisto najnovejših sodobnih gledaliških del, ki so se takrat v Zagrebu že dobila. Ena ljudska igra na leto je morala biti. To je neslo. Predstave ljudskih iger ob nedeljskih popoldnevih so bile stalno razprodane. Hiša je bila povsem obdana s kolesi, ko so številni gledalci prihajali k predstavam. Igrale so se ljudske igre, kot je Miklova Zala – pa Finžgarjeve igre itd. Sam sem pozneje predlagal Schillerja in naključje je hotelo, da je Mihaela Šaričeva igrala Marijo Stuart, Elizabeto pa Ervina za svoj jubilej, jaz pa sem igral Leicestra, in ko sem med monologom pogledal v temo, sem na vsaki predstavi videl v dvorani sloneti ob zidu pisatelja Ivana Mraka. Na vsaki predstavi. Enkrat sem ga ogovoril, čeprav si nisva bila znana, pa mi je rekel, da hodi poslušat verze, da mu to daje navdih za pisanje. Videval pa sem ga tudi na vsaki predstavi v Drami. Ta je živel v teatru. Pa tudi drugi so bili stalni obiskovalci naših predstav. Recimo z Milo Kačičevo sem se seznanil pri nas v foajeju, ko mi je čestitala za predstavo. Nedeljski popoldnevi so bili zasedeni z dramskimi igralci, prihajali pa so tudi režiserji. Njihovo zanimanje za naše predstave je potrjevalo dejstvo, da je bil Šentjakob s svojim repertoarjem neločljiv del ljubljanskega kulturnega življenja. Takrat so uredniki televizijske kulturne redakcije svoje novinarje pošiljali v Šentjakob na generalke, da so o predstavah redno poročali. Je pa res, da je bila kultura takrat tudi na televiziji na dosti boljšem programskem mestu kot danes. Stalna poročevalka, pa je ni najel Šentjakob, je bila Rapa Šuklje. Pisala je kritike, ki so imele svoj smisel in svojo vzgojno, učno nalogo. Hkrati je pisala kritike o Drami in o Šentjakobu … Kultura je sedaj dobila drug položaj. Veš, o delu imamo celo vrsto rekov: delo osrečuje, delo osvaja, delo krepi – ampak delo v gledališču, to smo mi res čutili kot delo, in verjamem, da ga še danes občutijo tako. Kdorkoli dobi svojo vlogo, se zanjo potrudi, in ta ga osvobaja. Vsak večer igralec nekaj naredi na vaji, nekaj doživi, in predstava raste, raste, raste in po premieri se predstava še spreminja in živi. Nekatere predstave živijo zelo dolgo. In to daje igralcu zadovoljstvo pri tem gledališkem delu. Zato pravim, da je delo lahko res lepo. Pogovor je zapisala Tatjana Rebolj.

Alexandre Dumas, Andrej Stojan Trije mušketirji Režija: Andrej Stojan Sezona 1992/93 Peter Ovsec (levo), Srečo Erjavec Foto: Tihomir Pinter

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 89


Popisani so repertoarji sezon od 1995/96 do 2010/11, dopolnjeni s fotografijami uprizoritev, ter drugi dogodki (gostovanja, udeležbe na festivalih, prejete nagrade, jubileji članov, sodelovanje z drugimi organizacijami, nekaj o poslovanju …). Na uvodni strani sezone so naštete premiere te sezone s skupnim številom ponovitev in obiskovalcev posamezne predstave v vseh sezonah, dokler je bila na sporedu oziroma do konca sezone 2010/11. Navedeno je tudi vodstvo (predsednik društva z datumom izvolitve, direktor gledališča z datumom zaposlitve, umetniški svet ali vodja z datumom ali sezono imenovanja). Ob koncu opisa sezone so navedene zasedbe predstav: avtor, naslov, režiser, dramaturg, scenograf, kostumograf, koreograf, avtor glasbe ali glasbene opreme in morebitni drugi ustvarjalci ter igralci. Kadar sta vlogo igrala dva igralca v alternaciji ali kadar je bila potrebna prezasedba za večje število predstav, stoji med igralcema poševnica. Navedeni so tudi vodje predstav in šepetalke ter tehnična ekipa. Ob koncu so naštete še kritiške ocene predstav.


Kronika

od 1995/96 do 2010/11


Sezona

1995/1996 75. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Ben Minolli VILINČEK Z LUNE

Alen Jelen

38

8029

Feđa Šehović KURBE

Andrej Stojan

96

14058

Aad Edmond Greidanus HODL DE BODL ALI DVE VEDRI VODE

Peter Ovsec

21

2995

vodstvo

Derek Benfield TRIJE „OBRTNIKI” V SPALNICI

Iztok Tory

19

3896

predsednica društva Tatjana Rebolj (7. 9. 1992–14. 10. 1996)

Andrej Rozman Roza PUSTI OTOK

Andrej Rozman Roza

13

1961

Publij Terencij Afričan EVNUH

Matija Milčinski

10

1241

Anton Tomaž Linhart TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI

Mile Korun

154

25962

direktor gledališča Janez Križaj (1984–31. 12. 1995) Tone Gogala (1. 1.1996–30. 6. 1998) umetniški svet/umetniški vodja Mojca Kreft, Andrej Stojan, Majda Križaj (21. 6. 1994–31. 12. 1995) Tone Gogala (1. 1. 1996–14. 1. 1998)


Feđa Šehović

Ben Minoli

Ben Minoli

Kurbe

Vilinček z Lune

Vilinček z Lune

Grega Usenik, Tone Bertoncelj, Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

Nika Ločniškar, Miča Udir, Roman Žun Foto: Tihomir Pinter

Nina Scortagagna, Andreja Križanec, Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

A. E. Greidanus

A. E. Greidanus

Režija: Peter Ovsec

Režija: Peter Ovsec

Režija: Andrej Stojan

Hodl de Bodl ali Dve vedri vode sedijo Vanja Mehle, Peter Ovsec, Amalija Gorenc, Mateja Rozman, zadaj Irena Mrak, Barbara Lečnik, Jurij Zrnec, Dani Šmon, Marko Hribar, Metod Rosman, Srečo Erjavec, Breda Kapelj, Janez Usenik Foto: Tihomir Pinter

Andrej Rozman-Roza

Režija: Alen Jelen

Režija: Alen Jelen

Feđa Šehović

Hodl de Bodl ali Dve vedri vode

Kurbe

Vanja Mehle, Marko Hribar, Irena Mrak Foto: Tihomir Pinter

Barbara Zupan, Brigita Tripković, Anica Horvat, Staša Orlando, Lili Bačer Kermavner, Sonja Pavčič, Mirjam Pirnat, Anica Šinkovec Foto: Tihomir Pinter

Derek Benfield

Derek Benfield

Režija: Iztok Tory

Režija: Iztok Tory

Režija: Andrej Stojan

Pusti otok

Trije „obrtniki” v spalnici

Mileva Sovdat, Saša Klančnik, Mojca Korbar Hočevar Foto: Tihomir Pinter

Jasmina Pečar, Silvija Jovanović, Jože Vunšek, Srečko Kermavner Foto: Tihomir Pinter

Silvija Jovanović, Jasmina Pečar Foto: Tihomir Pinter

Publij Terencij Afričan

Publij Terencij Afričan

Andrej Rozman-Roza

Režija: Matija Milčinski

Režija: Matija Milčinski

Režija: Andrej Rozman-Roza

Režija: Andrej Rozman-Roza

Evnuh

Evnuh

Trije „obrtniki” v spalnici

Pusti otok

Grega Usenik, Ksenija Hlebec Foto: Egon Kaše

Damjan Spaić, Srečo Erjavec Foto: Egon Kaše

Katarina Batagelj, Valter Svetičič, Saša Klančnik Foto: Tihomir Pinter

Anton Tomaž Linhart

Anton Tomaž Linhart

Anton Tomaž Linhart

Režija: Mile Korun

Režija: Mile Korun

Režija: Mile Korun

Ta veseli dan ali Matiček se ženi Anja Garbajs, Silvija Jovanović Foto: Sašo Novak

Ta veseli dan ali Matiček se ženi Luka Vasle, Drago Razboršek, Bojan Vister Foto: Sašo Novak

Ta veseli dan ali Matiček se ženi Silvija Jovanović, Rok Glavan, Srečko Kermavner Foto: Sašo Novak


Sezona 1995/1996 Ben Minoli

Vilinček z Lune Režija: Alen Jelen

Bojan Vister, Sonja Pavčič, Nina Scortagagna, Mirjam Pirnat, Roman Žun, Dejan Spasić Foto: Tihomir Pinter

Feđa Šehović

Kurbe

Režija: Andrej Stojan Sonja Pavčič, Lili Bačer Kermavner, Staša Orlando, Tone Bertoncelj, Anica Horvat, Barbara Zupan, Anica Šinkovec Foto: Tihomir Pinter

Ben Minoli

Vilinček z Lune Režija: Alen Jelen

Andreja Križanec, Nika Ločniškar, Dejan Spasić, Nina Scortagagna Foto: Tihomir Pinter

Feđa Šehović Kurbe Režija: Andrej Stojan Staša Orlando, Sonja Pavčič, Lili Bačer Kermavner, Barbara Zupan, Anica Horvat, Mirjam Pirnat, Brigita Tripković Foto: Tihomir Pinter

Sezona 1995/1996 J

ubilejno 75. sezono so odprli 23. septembra 1995 z otroško igro Bena Minolija Vilinček z Lune v režiji Alena Jelena.

Prva abonmajska premiera je bila 26. oktobra, uprizorili pa so delo Feđe Šehovića Kurbe v režiji Andreja Stojana, dolgoletnega sodelavca gledališča. S humorjem in absurdnimi komičnimi situacijami je avtor pokazal, kako si lahko mali človek velike dogodke obrne v svoj prid. Na začetku decembra je bila premiera druge otroške predstave, ki so jo obiskovali trije dobri možje, Miklavž, Božiček in dedek Mraz, ter obdarovali otroke. Greidanusovo igrico Hodl de Bodl ali Dve vedri vode je po 17 letih spet režiral dolgoletni član Šentjakobskega gledališča Peter Ovsec.

15. decembra je bila premiera in slovenska praizvedba bulvarke Trije „obrtniki” v spalnici Dereka Benfielda. Delo je režiral Iztok Tory, prav tako dolgoletni sodelavec tega gledališča. 23. februarja 1996 je bila krstno uprizorjena predstava Pusti otok. Avtor Andrej Rozman Roza je delo, podnaslovljeno ljudska igra, po istoimenski enodejanki A. T. Linharta, napisal za jubilej gledališča in predstavo tudi režiral. Sezono je sklenila četrta abonmajska premiera 16. maja 1996. Režiser Matija Milčinski je pripravil komedijo Evnuh avtorja Publija Terencija Afričana in v predstavo vključil veliko mladih igralcev, ki so oder šele spoznavali. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 95


Sezona 1995/1996 A. E. Greidanus

Hodl de Bodl ali Dve vedri vode Režija: Peter Ovsec

Mateja Rozman, Janez Usenik, Vanja Mehle, Jurij Zrnec Foto: Tihomir Pinter

Derek Benfield

Trije „obrtniki” v spalnici Režija: Iztok Tory

Jože Vunšek, Luka Vasle, Jasmina Pečar, Srečko Kermavner Foto: Tihomir Pinter

Derek Benfield

A. E. Greidanus

Trije „obrtniki” v spalnici

Režija: Peter Ovsec

Jasmina Pečar, Jože Vunšek, Luka Vasle, Srečko Kermavner, Silvija Jovanović Foto: Tihomir Pinter

Hodl de Bodl ali Dve vedri vode

Srečo Erjavec, Marko Hribar Foto: Tihomir Pinter

V poletnem delu jubilejne sezone je Šentjakobsko gledališče pripravilo še sedmo premiero. V sredo, 10. julija 1996, je na Ljubljanskem gradu uprizorilo delo Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Predstavo je režiser Mile Korun postavil na tri prizorišča: v Hribarjevo grajsko dvorano (takrat še neobnovljeno), v peterokotni stolp, kjer je bila baroničina spalnica – gledalci so prizore opazovali z galerij v nadstropjih, in na grajsko dvorišče. Postavitev predstave je omogočila Tobačna Ljubljana s podpisom petletne mecenske pogodbe za pet poletnih predstav na Ljubljanskem gradu. V tem poletju je bilo na gradu odigranih osem razprodanih predstav. Poleg premierno uprizorjenih predstav v tej sezoni so ponavljali še tri predstave iz prejšnjih sezon. Skupno so odigrali 150 pono-

96 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Iztok Tory

vitev, ogledalo pa si jih je 26.035 gledalcev. To vključuje tudi 27 gostovanj. V Ribnici so odigrali vse abonmajske predstave in otroško Vilinček z Lune, sicer pa sta največ gostovali predstavi Kurbe in Trije „obrtniki” v spalnici. Obiskali so Ajdovščino (tri predstave), Anhovo, Gornjo Radgono, Izolo, Krško (5), Pirniče, Portorož, Šentvid nad Ljubljano, Šentvid pri Stični, Trbovlje, Trebnje, Velenje in Vrhniko s po eno ali dvema predstavama. V gledališču so kot v prejšnjih sezonah odigrali po štiri predstave za abonma (razpisani so bili premierski, sreda, četrtek popoldne – upokojenski, petek, sobota, nedelja popoldne). V tem letu se je močno povečalo število abonentov (490) in se kar podvojilo glede na prejšnjo sezono.


Sezona 1995/1996 Andrej Rozman-Roza

Andrej Rozman-Roza

Pusti otok

Pusti otok

Režija: Andrej Rozman-Roza

Režija: Andrej Rozman-Roza

Mojca Korbar Hočevar, Damjan Spaić, Dani Šmon, Grega Usenik, Valter Svetičič, Saša Klančnik Foto: Tihomir Pinter

Renata Radič Berglez, Nina Scortegagna, Saša Klančnik, Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

Publij Terencij Afričan

Evnuh

Režija: Matija Milčinski Zoran Močnik, Grega Usenik, Dejan Spasić, Mojca Korbar Hočevar, Srečo Erjavec, Jurij Zrnec, _, Janez Usenik, Damjan Spaić, Andreja Križanec, Mirjam Pirnat, Matjaž Šincek, Enver Melkić, Klemen Dobrota, Maja Senekar, posnetek z vaje Foto: Egon Kaše

Publij Terencij Afričan

Evnuh

Režija: Matija Milčinski Ksenija Hlebec, Janez Usenik Foto: Egon Kaše

Obe predstavi za otroke je posnela TV Slovenija (Vilinček z Lune – snemanje 12. in 13. 11. 1995 in Hodl de Bodl ali Dve vedri vode – snemanje 28. 5. 1996). 29. novembra 1994 je 43 ljubljanskih ljubiteljskih kulturnih društev ustanovilo Zvezo kulturnih društev Ljubljana in med ustanovitelji je bilo tudi Šentjakobsko gledališče. Član upravnega odbora ZKDL je bil od ustanovne skupščine tudi Srečo Erjavec, član tega gledališča. Gledališče pa je pričakovalo več razumevanja tudi na Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, saj že nekaj let ni več sodelovalo na tekmovanjih in srečanjih amaterskih gledaliških skupin, ker so bili po mnenju odgovornih na ZKOS „profesionalci”, ti pa jih prav tako niso vabili niti v spremljevalni program festivalov. Tudi selektorjev že dolgo ni bilo več na njihove predstave.

Urejanje gledališkega lista je za Rokom Glavanom prevzel Miha Trefalt. Ob 75. obletnici se je gledališče še vedno spopadalo s proble­ matiko financiranja, ki jo je mestna oblast vezala na status gledališča. Z razpadom samoupravnih interesnih skupnosti se je način financiranja spremenil. Prej je bila vsako leto določena vsota za financiranje šestih predstav iz proračuna, potem je mestni komite za kulturo gledališče finančno podprl na podlagi prijavljenih projektov. Prijava je bila omejena na štiri predstave, sredstva pa na pokrivanje 79 odstotkov stroškov predstav. Razliko in stroške otroške ali mladinske predstave so pokrivali z lastnimi sredstvi. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 97


Sezona 1995/1996 Anton Tomaž Linhart

Ta veseli dan ali Matiček se ženi Režija: Mile Korun

Bojan Vister, Miha Golob, Luka Vasle, Jasmina Pečar, Grega Usenik, Srečko Kermavner, Marko Ujc, _, Silvija Jovanović, Dejan Spasić, Mojca Krapež, Andreja Križanec, Rok Glavan, Anja Garbajs Foto: Sašo Novak

Anton Tomaž Linhart

Ta veseli dan ali Matiček se ženi Režija: Mile Korun

Jasmina Pečar, Miha Golob Foto: Sašo Novak

Jubilejna sezona je bila za gledališče prelomna tudi na področju vodenja. Dotedanji zelo uspešni in priljubljeni direktor Janez Križaj je odšel v pokoj, vodstvo gledališča pa je leta 1996 prevzel dramski igralec Tone Gogala. Ob nastopu je predstavil okvirni program naslednjih štirih sezon in kmalu uvedel nekaj sprememb (razdrl je sodelovanje z dotedanjim umetniškim svetom, dolgoletnimi „hišnimi” režiserji, dolgoletnim fotografom predstav, povabil ugledne gledališke režiserje, zunanje igralce, pridobil pokrovitelje in mecena poletnih predstav, zamenjal računovodkinjo, zaposlil novo tajnico ...), učinki pa so se pokazali v naslednjih sezonah. Slavnostno sezono je zaznamovala tudi velika izguba za gledališko družino. Poslovili so se od izjemne igralke Milene Simončič-Hren (1919–1995), ki je v 49 letih delovanja v Šentjakobskem gledališču ob-

98 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Režija: Mile Korun Bojan Vister, Srečko Kermavner, Silvija Jovanović, Miha Golob Foto: Sašo Novak

likovala nepozabne like in se kot vsestranska vrhunska igralka vpisala v zgodovino gledališča. Poslovili so se tudi od igralca Janka Vrhovca (1929–1995), ki je več kot 40 let igral manjše in večje vloge predvsem v ljudskih igrah. Spominjali se bodo tudi skladatelja Boruta Lesjaka (1931–1995), ki je napisal precej scenske glasbe za predstave tega gledališča, večkrat pa je tudi nastopal in v živo igral pri predstavah.


Sezona 1995/1996

Sezona 1995/1996

Ben Minolli

Feđa Šehović

Vilinček z lune

Kurbe

Datum premiere: 23. 9. 1995 Režija: Alen Jelen Dramaturgija: Miha Trefalt Scenografinja, kostumografinja: Eka Vogelnik Avtor glasbe: Brane Zorman Koreografinja: Lojzka Žerdin Žabon baron    Polizika      Biba      Vilinček      Potegavs      Gospa Medvedova  Policaj Milko    

Bojan Vister Nina Scortagagna / Jasmina Pečar Andreja Križanec / Mirjam Pirnat Nika Ločniškar / Nina Scortagagna Peter Dekleva / Dejan Spasić Sonja Pavčič / Miča Udir Roman Žun / Janez Usenik

Vodja predstave: Marina Dornig, šepetalka: Tatjana Prezelj, Anica Šinkovec, frizerka: Monika Keček, rekviziti, garderoba: Amalija Gorenc, luč: Sašo Dragaš, ton: Metod Rosman, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

Režija: Andrej Stojan Datum premiere: 26. 10. 1995 Prevod: Bruno Hartman Scenograf: Sveta Jovanović Kostumografinja: Marija Kobi Avtor glasbe: Lado Jakša Hilda   Greta   Adela   Anica   Pepina   Eržika   Kristina   Dietler   Poročnik   Oficir UF  

Sonja Pavčič Anica Šinkovec / Mojca Korbar Liljana Bačer-Kermavner Staša Orlando Barbara Zupan / Anica Horvat Anica Horvat / Brigita Tripković Mirjam Pirnat Tone Bertoncelj Bojan Vister Grega Usenik / Danijel Šmon

Vodja predstave: Danijel Šmon, šepetalka: Tatjana Prezelj, masker: Danijel Šmon, frizerka: Monika Keček, garderoba, rekviziti: Amalija Gorenc, ton: Metod Rosman, luč: Sašo Dragaš, Bogdan Pirjevec, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec

Aad Edmond Greidanus

Derek Benfild

Hodl de bodl ali Dve vedri vode

Trije „obrtniki” v spalnici

Joris       Srečo Erjavec / Danijel Šmon Sandra       Mateja Rozman / Irena Mrak Simplima       Vanja Mehle Dofillo       Janez Usenik Alfonzo Mošnjadoro Jure Zrnec Hodl de bodl Marko Hribar

Sylvija   Clive   Jemma   Walter   Eddie  

Datum premiere: 2. 12. 1995 Režija: Peter Ovsec Scenograf: Drago Erjavec Kostumografinja: Breda Kapelj Glasbena oprema: Lidija Stransky Koreografija: Jure Zrnec

Vodja predstave, šepetalka: Barbara Lečnik, garderoba, rekviziti: Amalija Gorenc, ton: Metod Rosman, luč: Bogdan Pirjevec, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

Datum premiere: 15. 12. 1995 Režija: Iztok Tory Prevod: Jakob Jaša Kenda Dramaturgija, asistent režije: Miha Trefalt Scenografinja: Urša Loboda Kostumografinja: Mojca Makuc Gib: Jure Zrnec Jasmina Pečar Srečko Kermavner Silvija Jovanović Jože Vunšek Luka Vasle

Vodja predstave: Marina Dornig, šepetalka: Saša Flegar, garderoba, rekviziti: Amalija Gorenc, ton: Metod Rosman, luč: Bogdan Pirjevec, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 99


Sezona 1995/1996

Sezona 1995/1996

Andrej Rozman Roza

Pusti otok

Režija: Andrej Rozman Roza  Datum premiere: 23. 2. 1996 Asistent režije: Miha Trefalt Scenograf: Duško Milavec Asistent scenografa: Franci Cilenšek Kostumografinja: Jerneja Jambrek Glasbena oprema: Lado Jakša Konstancija     Vanibald     Silvija     Henrik     Sirena     Bog     Higijena     Komandantek   Jecljavček     Cepetavček     Marlena     Velikan     Kralj     Prevajalka    

Renata Radič-Berglez Saša Klančnik Nina Scortagagna Bojan Vister Mojca Korbar-Hočevar Drago Razboršek Mileva Sovdat Danijel Šmon Grega Usenik Damjan Spaić Katarina Batagelj Valter Svetičič Valter Svetičič Barbara Lečnik

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Barbara Lečnik, frizerka: Monika Keček, garderoba: Amalija Gorenc, ton: Metod Rosman, luč: Bogdan Pirjevec, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

Publij Terencij Afričan

Evnuh

Režija: Matija Milčinski Datum premiere: 16. 5. 1996 Prevod: Kajetan Gantar Lektorica: Eva Blumaver Scenografinja: Tanja Oblak Kostumografinja: Anja Dolenc Gib: Andres Valdes Glasbena oprema: Anton Natek Prolog       Fajdria       Parmenon       Tais       Gnaton       Hajrea       Trazon       Pitiada       Hremes       Antifon       Dorus       Simon       Sofrona       Sanga       Pamfila       Turisti, vojaki,                                                  

Mirjam Pirnat, Vanja Mehle Dejan Spasić Janez Usenik Mojca Korbar-Hočevar Srečo Erjavec Matjaž Šincek Jure Zrnec Ksenija Hlebec Grega Usenik Miha Golob / Aleš Erjavec Srečo Erjavec Zoran Močnik Miha Golob / Aleš Erjavec Damjan Spaić Mirjam Pirnat / Vanja Mehle Klemen Dobrota, Andreja Križanec, Damijan Trbovc, Enver Melkić, Saša Flegar, Aleš Erjavec, Miha Golob, Damjan Spaić, Maja Šenekar

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Saša Flegar, frizerka: Monika Keček, garderoba: Marina Dornig, ton: Mišo Vučenović, luč: Bogdan Pirjevec, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

100 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Sezona 1995/1996

Anton Tomaž Linhart

Ta veseli dan ali Matiček se ženi

Režija: Mile Korun Datum premiere: 10. 7. 1996 Asistent režije: Miha Trefalt Scenograf: Mile Korun Lektor: Jože Faganel Avtor glasbe: Janez B. Novak, Demetrij Žebre Glasbeno vodstvo: Brane Demšar Baron Naletel   Rozala    Matiček    Nežka    Tonček            Zmešnava    Žužek    Budalo    Jerca            Jaka    Gašper            Dekliči                                             Kmečki fantiči                                  harmonikar   

Srečko Kermavner Silvija Jovanović Miha Golob Jasmina Pečar / Anja Garbajs Rok Glavan / Janez Usenik / Samo Ravnikar Bojan Vister Drago Razboršek Luka Vasle Anja Garbajs / Katarina Batagelj / Vanja Mehle Grega Usenik / Žiga Sedmak Srečo Erjavec / Saša Klančnik / Kajetan Bajt Saša Flegar, Nina Rotner, Vanja Mehle, Nika Per, Mojca Krapež, Maja Eržen, Andreja Križanec, Nuša Podvornik, Ana Magajna, Saša Hodnik, Živa Plavc, Manja Matko, Alenka Vidmar, Maja Gantar Jure Zrnec, Miha Vlaj, Dejan Sraka, Matjaž Šincek, Aleš Erjavec, Aleš Kočevar, Stanislav Erjavec, Marko Ujc, Božo Okorn, Dejan Spasić, Andrej Murenc Dejan Raj, k. g.

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, garderoba: Marina Dornig, frizerka: Monika Keček, luč: Bogdan Pirjevec, Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Julijana Perko, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 101


Sezona 1995/1996 Celostno grafično podobo tiskovin z znakom 75-letnice je oblikovala članica in igralka Mojca Korbar Hočevar

župan mesta Ljubljane dr. Dimitrij Rupel s soprogo, minister za kulturo Janez Dular, minister za zakonodajo Lojze Janko, številni predstavniki mestne oblasti in drugi gostje, poznavalci in spremljevalci delovanja Šentjakobskega gledališča. Slavnostni govornik je bil župan mesta Ljubljane, ki je poudaril pomen delovanja številnih generacij navdušencev, ki so bili pripravljeni dajati in še vedno nesebično dajejo Šentjakobu in Ljubljančanom, in za katere si je zaželel, da bi svoje poslanstvo nadaljevali še najmanj 75 let.

75. obletnica � Proslava

Petinsedemdesetletnico delovanja je Šentjakobsko gledališče praznovalo 29. februarja 1996.

102 /

Na slavnostni večer je uprizorilo predstavo Pusti otok, ki jo je za to priložnost napisal in režiral Andrej Rozman Roza. Pred pričetkom predstave je zbrane pozdravila predsednica Tatjana Rebolj s kratkim nagovorom ter večer posvetila več kot 750 nastopajočim in drugim soustvarjalcem, ki so v 75 letih uprizorili 480 različnih del in gledalcem pripravili 8500 gledaliških večerov. Slavnostne prireditve so se udeležili ugledni gostje: prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan s soprogo (poznejšo častno članico Šentjakobskega gledališča),

Drago Razboršek

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Peter Ovsec

Ivan Keber

Nato je sledila svečana podelitev zlatih prstanov Šentjakobskega gledališča, najvišjega priznanja, ki ga podeljujejo člani gledališča. Prstane so prejeli: -- Drago Razboršek (39 let v ŠG, 3610 nastopov), -- Ivan Keber (začel 1931, nato nadaljeval 1952 in dosegel 2359 nastopov), -- Mira Učak (v ŠG od 1952/53, nastopila 1154-krat), -- Erna Usenik (vstopila 1953/54, 1360 nastopov), -- Peter Ovsec (član od 1953/54, 703 nastopi, 30 režij, obsežno pedagoško delo kot režiser, soigralec, voditelj tečajev s področja igre in govo­ rne tehnike), -- Srečo Erjavec (član od 1954/55, 2400 nastopov).

Erna Usenik

Mira Učak

Srečo Erjavec

Janez Križaj


Sezona 1995/1996 Zlati Šentjakobski prstan je ob jubileju gledališča prejel tudi Janez Križaj, ki je v dvanajstih letih vodenja gledališča uspel pridobiti finančna sredstva za obnovo gledališča, ki je kronično bolehalo zaradi vsesplošne dotrajanosti, in uspel pritegniti strokovne sodelavce, ki so prispevali k dvigu nivoja gledališča ter h krepitvi ljubiteljskega dela.

ki so prispevali k organizaciji in realizaciji proslave. Člani so se ta večer uradno poslovili od svojega dolgoletnega direktorja Janeza Križaja, ki se je upokojil. Predstavil pa se je tudi novi direktor Tone Gogala s svojim zelo smelim načrtom za naslednje gledališko obdobje. Sledila je pogostitev in sproščena zabava.

Po predstavi Pusti otok je županstvo pripravilo pogostitev v preddverju za vse navzoče, da so se gostje in obiskovalci lahko zapletli v pogovor tudi z igralci in dobitniki prstanov. Ogledali pa so si lahko tudi razstavo arhivskega gradiva, ki jo je pripravil Alen Jelen in s pomočjo plakatov, fotografij in časopisnih člankov predstavil predvsem uprizoritve slovenskih dramskih del, ki so jih v Šentjakobskem gledališču uprizorili večkrat, npr. dela Cankarja, Jurčiča, Finžgarja, Kraigherja.

Ob obletnici je Šentjakobsko gledališče izdalo knjigo Leta ljubezni in dela, ki jo je uredil Peter Ovsec. Knjiga prinaša kronološki pregled ocen, kritik, misli strokovnjakov o delu gledališča, misli sodelavcev in sopotnikov ustvarjanja v Šentjakobu, misli igralcev o sebi, o soigralcih, o sodelavcih, ki skupaj ustvarjajo podobo tega repertoarnega ljubiteljskega gledališča. Knjiga je bogato opremljena s fotografijami. S to edicijo „smo skušali prikazati utrip svojega ljubiteljstva zlasti v zadnjih desetih letih”, je knjigi na pot zapisal Peter Ovsec. (Ovsec, 1996)

Izjemno priznanje je za svoje delo gledališče dobilo z državnim odlikovanjem. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je odlikoval Šentjakobsko gledališče za zasluge v ljubiteljski gledališki dejavnosti in s tem za bogatenje slovenske kulture s Častnim znakom svobode Republike Slovenije. Vročitev odlikovanja je bila 20. marca 1996 v predsedniški palači v Ljubljani. Obletnico gledališča so člani počastili na svečanem članskem sestanku 15. marca 1996 v restavraciji Triglav. Predsednica je v nagovoru orisala slavnostno prireditev, ki se je zaradi številnih gostov večina članov ni mogla udeležiti, povzela čestitke slavnostnih govornikov in se zahvalila vsem članom,

Pošta Slovenije je ob jubileju gledališča izdala priložnostno dopisnico in ovojnico s poštnim žigom. V sklop prireditev ob praznovanju 75-letnice gledališča je sodila tudi razstava Gledališke fotografije dr. Tihomirja Pinterja, ki jo je ob svoji 10-letnici spremljanja gledaliških dogodkov v Šentjakobskem gledališču skozi fotografski objektiv posvetil „ljubiteljskemu entuziazmu igralcev in igralk Šentjakobskega gledališča”. Razstava je bila od začetka sezone postavljena v preddverju v Šentjakobskem gledališču in na ogled obiskovalcem predstav, marca 1996 pa se je preselila v Slovenski gledališki in filmski muzej.

V dvorani je bil zgrajen balkon za častne goste; na sliki predsednik Milan Kučan s soprogo in župan dr. Dimitrij Rupel s soprogo, za njimi direktor Šentjakobskega gledališča Janez Križaj

Po predstavi v sproščenem pogovoru novi direktor Tone Gogala, predsednik Milan Kučan in dotedanji direktor Janez Križaj Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 103


Sezona

1996/1997 76. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Dan Goggin NUNSENSE

Mojca Horvat

33

5722

Fran Milčinski, Primož Kozak, Viktor Konjar PTIČKI BREZ GNEZDA

Vladimir Jurc

87

17945

Joža Vombergar VODA

Peter Militarov

7

789

predsednica/predsednik društva Tatjana Rebolj (7. 9. 1992–14. 10. 1996) Srečko Kermavner (14. 10. 1996–29. 3. 1999)

Williams Tennessee AMERIŠKI BLUES

Zvone Šedlbauer

10

818

direktor gledališča Tone Gogala (1. 1. 1996–30. 6. 1998)

Daniel Lee Coburn PARTIJA REMIJA

Dušan Mlakar

18

1931

umetniški vodja Tone Gogala (1. 1. 1996–14. 1. 1998)

vodstvo


Dan Goggin

Dan Goggin

Dan Goggin

Nunsense

Nunsense

Nunsense

Marko Juvan, Sašo Borovec, Hugo Šekoranja, Žarko Prinčič; Renata Radič Berglez, Simona Vodopivec, Lili Bačer Kermavner, Katja Šantel, Mirjam Pirnat Foto: Egon Kaše

Renata Radič Berglez, Simona Vodopivec, Lili Bačer Kermavner, Katja Šantel, Mirjam Pirnat Foto: Egon Kaše

Lili Bačer Kermavner, Renata Radič Berglez Foto: Egon Kaše

F. Milčinski, P. Kozak, V. Konjar

F. Milčinski, P. Kozak, V. Konjar

Režija: Vladimir Jurc

Režija: Vladimir Jurc

Režija: Mojca Horvat

Ptički brez gnezda

Nino Kozlevčar, Primož Zanoškar, Maja Šušnjara

Joža Vombergar

Režija: Mojca Horvat

Režija: Mojca Horvat

F. Milčinski, P. Kozak, V. Konjar

Ptički brez gnezda

Ptički brez gnezda

Nino Kozlevčar, Rok Tomažin, Anže Okorn, Ana Magajna, Ana Velepič, Jure Zrim, Jure Podkrižnik, Romana Pahor, Marko Šuštar, Primož Zanoškar, Urša Boršič, Maja Šušnjara, Andraž Zupančič

Marko Šuštar, Rok Tomažin, Nino Kozlevčar, Andraž Tomažin in zbor

Joža Vombergar

Joža Vombergar

Režija: Peter Militarov

Režija: Peter Militarov

Režija: Vladimir Jurc

Voda

Voda

Slavko Zdešar, Zoran Močnik, Roman Žun, Saša Klančnik, Drago Razboršek, Jurij Zrnec, Valter Svetičič, Damjan Jermančič, Dušan Skok, Anamarija Štukelj

Jože Pavšič, Jurij Zrnec, Drago Razboršek, Mojca Korbar Hočevar, Zoran Močnik, Saša Klančnik, Dušan Skok

Andreja Križanec, Damjan Jermančič, Saša Klančnik, Jože Pavšič, Jurij Zrnec, Slavko Zdešar, Roman Žun

Tennessee Williams

Tennessee Williams

Režija: Zvone Šedlbauer

Ameriški blues

Režija: Zvone Šedlbauer

Tennessee Williams Ameriški blues Režija: Zvone Šedlbauer

Srečko Kermavner, Staša Orlando Foto: Tihomir Pinter

Silvija Jovanović, Mileva Sovdat Foto: Tihomir Pinter

Irena Mrak, Jurij Zrnec Foto: Tihomir Pinter

Daniel Lee Coburn

Daniel Lee Coburn

Daniel Lee Coburn

Režija: Dušan Mlakar

Režija: Dušan Mlakar

Režija: Dušan Mlakar

Režija: Peter Militarov

Ameriški blues

Partija remija

Drago Razboršek, Sonja Pavčič, posnetek z vaje Foto: Tone Gogala

Partija remija

Drago Razboršek, Sonja Pavčič, posnetek z vaje Foto: Tone Gogala

Voda

Partija remija

Drago Razboršek, Sonja Pavčič, posnetek z vaje Foto: Tone Gogala


Sezona 1996/1997 Dan Goggin

Nunsense

Režija: Mojca Horvat Katja Šantel, Lili Bačer Kermavner, Renata Radič Berglez, Simona Vodopivec, Mirjam Pirnat Foto: Egon Kaše

Dan Goggin

Nunsense

Režija: Mojca Horvat Lili Bačer Kermavner, Renata Radič Berglez, Simona Vodopivec, Katja Šantel, Mirjam Pirnat Foto: Egon Kaše

F. Milčinski, P. Kozak, V. Konjar

Ptički brez gnezda Režija: Vladimir Jurc

Andraž Zupančič, Ana Magajna, Rok Tomažin, Ana Velepič, Jure Zrim, Romana Pahor, Primož Zanoškar, Marko Šuštar, Andraž Zupančič, Urša Boršič, Maja Šušnjara, Nino Kozlevčar

F. Milčinski, P. Kozak, V. Konjar

Ptički brez gnezda Režija: Vladimir Jurc

Ana Velepič, Primož Zanoškar, Ana Magajna, Romana Pahor, Maja Šušnjara, Urša Boršič, spredaj Nino Kozlevčar, Andraž Zupančič

Sezona 1996/1997 S

ezono 1996/97 je Šentjakobsko gledališče začelo septembra s ponovitvami predstave A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi na Ljubljanskem gradu. Prva premiera je bila 10. oktobra 1996, ko so prvič na Slovenskem uprizorili muzikal Dana Goggina Nunsense. Po predlogi uspešne broadwayske predstave je slovensko koreografsko in režijsko različico pripravila Mojca Horvat. In ker so ob sprem­

ljavi glasbenikov v živo na odru pele in plesale step nune, se je predstave prijel popularni naslov Nune. Za tem je bila na vrsti premiera otroškega muzikala avtorjev Frana Milčinskega, Primoža Kozaka in Viktorja Konjarja Ptički brez gnezda. Režiser in scenograf Vladimir Jurc in koreograf­ inja Mojca Horvat sta predstavo pripravila s člani kluba Mojce Horvat. Mladi plesalci so pokazali izredno vztrajnost, saj so v Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 107


Sezona 1996/1997 Tennessee Williams

Ameriški blues

Režija: Zvone Šedlbauer Silvija Jovanović, Mileva Sovdat Foto: Tihomir Pinter

Joža Vombergar

Voda

Režija: Peter Militarov Marko Tošič, Sonja Pavčič, Saša Klančnik, Andreja Križanec, Dušan Skok

Tennessee Williams

Ameriški blues

Režija: Zvone Šedlbauer Jasmina Pečar, Jurij Zrnec Foto: Tihomir Pinter

Joža Vombergar

Voda

Režija: Peter Militarov Zoran Močnik, Jurij Zrnec, _, Mojca Krapež, Jože Pavšič, Drago Razboršek, Janez Usenik, Marina Dornig, Mojca Korbar Hočevar, Irena Mrak, _, Saša Klančnik, Enver Melkić, Boštjan Krapež

le eni sezoni odigrali 79 ponovitev, navadno dve, velikokrat pa kar tri predstave na dan, saj so jih vrstniki zelo radi gledali. 28. novembra je bila druga abonmajska premiera: ljudska igra Jože Vombergarja Voda v režiji nekdanjega člana Šentjakobskega gledališča Petra Militarova. Za najmlajše je režiserka Vesna Arhar Štih decembra pripravila pol­ urno priredbo sicer celovečerne predstave Pika Nogavička (premiera je bila novembra 1993, v dveh sezonah pa je bilo 50 ponovitev).

108 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

1. februarja 1997 je gledališče uprizorilo predstavo Ameriški blues, zloženko štirih enodejank Tennesseeja Williamsa v režiji Zvoneta Šedlbauerja. Za zadnjo abonmajsko predstavo je aprila 1997 gledališče ­uprizorilo tragikomedijo za dva igralca Partija remija avtorja Daniela Leeja Coburna. Pod režijskim vodstvom Dušana Mlakarja sta nastopila Sonja Pavčič in Drago Razboršek in s to predstavo praznovala svoja štiri desetletja dolgo gledališko ustvarjanje na odru Šentjakobskega gledališča.


Sezona 1996/1997 Daniel Lee Coburn

Partija remija

Režija: Dušan Mlakar Drago Razboršek, Sonja Pavčič Tennessee Williams

Ameriški blues

Režija: Zvone Šedlbauer Tone Bertoncelj, Anica Šinkovec, Mojca Korbar Hočevar Foto: Tihomir Pinter

Daniel Lee Coburn

Partija remija

Režija: Dušan Mlakar Drago Razboršek, Sonja Pavčič

Tennessee Williams

Ameriški blues

Režija: Zvone Šedlbauer Srečko Kermavner, Staša Orlando Foto: Tihomir Pinter

Sezona se je tudi to leto potegnila v poletje. Predstavo Linhartovega Matička so igrali julija in avgusta pred spet razprodanim avditorijem na Ljubljanskem gradu. Gostovali so tudi na Brestaniškem gradu. Sezona 1996/97 je bila zelo uspešna: uprizorili so šest premier, odigrali 176 ponovitev doma in na gostovanjih. S tem je gledališče doseglo največje število ponovitev v zadnjih desetih letih, pa tudi največji obisk (30.146 gledalcev). Izjemen uspeh so doživele naslednje predstave: Nune (Nunsense) so odigrali 33-krat, mladinski muzikal Ptički brez gnezda so ponovili kar

79-krat, predstavo Kurbe iz prejšnje sezone so v tej ponovili 20-krat, kar pomeni, da je bilo vseh ponovitev skupaj 50. Prav s to uspešno predstavo Kurbe Feđe Šehovića v režiji Andreja Stojana je gledališče 20. novembra 1996 sodelovalo na 9. Čufarjevih dnevih na Jesenicah. V Šentjakobskem gledališču je 16. aprila gostovala gledališka skupina dijakov srednje šole za elektrotehniko in računalništvo iz Ljubljane s predstavo Williama Shakespearja Dva gospoda iz Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 109


Sezona 1996/1997

Nova gledališka dvorana v Mestnem domu v otvoritveni sezoni 1932/33 Foto: arhiv ŠG

Septembra 1969 je bila s prostovoljnim delom članov prebeljena in delno adaptirana dvorana Foto: arhiv ŠG

V sezoni1996/97 prenovljena dvorana: dvignjena tla in novi sedeži Foto: Tihomir Pinter

Verone v režiji Božislave Čož in se s tem zahvalili za pomoč pri tehnični opremi predstave. Člani gledališča so bili (kot že od začetka) dejavni tudi na različnih drugih področjih, npr. pri snemanju novih slovenskih filmov, TV-od­ daj, reklam in tudi v priljubljenem tekmovanju Impro liga, v kateri so svojo drugo sezono nastopanja kronali z osvojitvijo naslova državnih prvakov. V ekipi so sodelovali Srečko Kermavner, Janez in Gregor Usenik, Jurij Zrnec, Vanja Mehle, Alenka Vipotnik, Matjaž Šincek … Oktobra 1996 je članstvo na občnem zboru na rednih volitvah po izteku mandata izvolilo novega predsednika društva Srečka Kermavnerja, novi upravni odbor in novi nadzorni odbor. Gledališče je tudi v tej sezoni poleg drugih pokroviteljev ohranilo donacijo Loterije Slovenija za tisk gledaliških listov

110 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

in ga je zato vsak gledalec prejel brezplačno, izgubili pa so mecena Tobačno Ljubljana za poletne predstave na Ljubljanskem gradu zaradi t. i. tobačnega zakona; zato je odpadla načrtovana predstava na gradu Sen kresne noči. Gledališče je od Mestne občine Ljubljana pridobilo sredstva za investicijsko vzdrževanje (osem milijonov tolarjev) in popolnoma prenovilo dvorano (sedeži v dvorani so bili preoblečeni, opravljen nagib tal, oder je bil podaljšan za meter in pol, nova sta bila dva kompleta negorljivih zaves, nekaj reflektorjev). Za pevske predstave so kupili brezžične mikrofone, pa tudi fotokopirni stroj in še več drobne opreme. Člani so sezono sklenili z izletom na Primorsko: ogledali so si Solinarski muzej v Sečovljah, v Sv. Petru Tonino hišo, kosilo in razvedrilo ob športnih aktivnostih pa sta bila v Pomjanu pri Šmarjah.


Sezona 1996/1997

Sezona 1996/1997

Dan Goggin

Fran Milčinski, Primož Kozak, Viktor Konjar

Nunsense

Ptički brez gnezda

Datum premiere: 10. 10. 1996 Režija: Mojca Horvat Prevod: Valerija Cokan Koreografinja: Mojca Horvat Korepetitor: Žarko Prinčič Scenograf, kostumograf: Uroš Belantič Sestra Marija Kardelija   Sestra Marija Huberta Sestra Roberta Ana   Sestra Marija Amnezija Sestra Marija Lea   dirigent, pianist   bas        saksofon, flavta   bobni        Menih        

Liljana Bačer-Kermavner Simona Vodopivec, k. g. Renata Radič-Berglez Mirjam Pirnat Katja Šantl, k. g. Žarko Prinčič, k. g. Sašo Borovec, k. g. Hugo Šekoranja, k. g. Marko Juvan, k. g. Grega Usenik / Bojan Vister

Vodja predstave, šepetalec: Bojan Vister, garderoba: Mojca Houbar, rekviziti: Grega Usenik, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec

Milan    Tonček    Stanko    Jeraj    Jerajeva žena  Služkinja Jera  Pirc   Pirčeva žena  Kocmur    Kocmurka    Nanča    Stražnik    Likar   

Andraž Zupančič, k. g. Marko Šuštar, k. g. Nino Kozlevčar Jure Podkrižnik, k. g. Romana Pahor, k. g. Ana Velepič, k. g. Anže Okorn, k. g. Urša Boršič, k. g. Primož Zanoškar, k. g. Maja Šušnjara, k. g. Ana Magajna Jure Zrim, k. g. Rok Tomažin, k. g.

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maskerka: Saša Flegar, garderoba: Amalija Gorenc, Marina Dornig, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, ton: Mišo Vučenović, Boris Milanko, Gregor Cvetko, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Marko Finec, Ivan Kostanjevec

Daniel Lee Coburn

Williams Tennessee

Ameriški blues

Datum premiere: 1. 2. 1997 Režija: Zvone Šedlbauer Prevod: Jakob Jaša Kenda Scenografinja: Špela Puc Kostumografinja: Zvonka Makuc Glasbena oprema: Ivo Meša Moony       Jane       Gospodična Morgan Gospa Pocciotti Dorothy Simple Policaj       Mladenič       Gospa Boring Baby Doll       Archie Lee       Teta Rose      

Datum premiere: 25. 10. 1996 Režija: Vladimir Jurc Scenograf: Vladimir Jurc Kostumografinja: Zvonka Makuc Avtor glasbe: Drago Ivanuša Koreografinja: Mojca Horvat

Srečko Kermavner Staša Orlando Mileva Sovdat Silvija Jovanović Jasmina Pečar Bojan Vister Jure Zrnec Marina Dornig Mojca Korbar-Hočevar Tone Bertoncelj Anica Šinkovec

Partija remija

Režija: Dušan Mlakar Datum premiere: 25. 4. 1997 Prevod: Tita Simoniti Lektor: Jože Faganel Scenograf: Andrej Stražišar Kostumografinja: Alenka Bartl Glasbena oprema: IIija Šurev Fonsia Dorsey    Sonja Pavčič Weller Martin    Drago Razboršek Vodja predstave: Danijel Šmon, šepetalka: Marina Dornig, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Vodja predstave, rekviziti: Grega Usenik, šepetalka: Barbara Lečnik, Irena Mrak, masker: Danijel Šmon, frizerka: Monika Keček, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 111


Sezona 1996/1997

Sezona 1996/1997

Joža Vombergar

Voda

Režija: Peter Militarov Datum premiere: 28. 11. 1996 Dramaturgija: Jernej Novak Lektor: Jože Faganel Scenograf: Boro Rotovnik Kostumografinja: Breda Kapelj Glasbena oprema: Anton Natek Jernej Rebernik Franca       Anka       Katrica       Jako Prelesnik Jaka Jakopič Poštar       Hribarica       Tinče       Marko Ažman Martin       Kne       Primožek       Jeran       Špin       Robas       Lužar       Šimen       Janče       Delavec       Micka       Demonstratorka I Demonstratorka II Meščan      

Dušan Skok Sonja Pavčič Anamarija Štukelj / Mojca Krapež Andreja Križanec Damjan Jermančič Saša Klančnik Marko Tošič Mojca Korbar-Hočevar Janez Usenik / Boris Kragelj Bojan Kapelj Grega Usenik / Enver Melkić Drago Razboršek Zoran Močnik Jože Pavšič Valter Svetičič Jure Zrnec Roman Žun Stanislav Zdešar Boštjan Krapež Enver Melkić / Grega Usenik Marina Dornig Irena Mrak Ana Janjevak Boris Kragelj / Janez Usenik

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Marina Dornig, garderoba: Amalija Gorenc, frizerka: Monika Keček, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

112 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Sezona 1996/1997

Foto: arhiv ŠG Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 113


Glava

Sezona

1997/1998 77. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Nikolaj Vasiljevič Gogolj ŽENITEV

Iztok Tory

11

1318

Lyman Frank Baum ČAROVNIK IZ OZA

Vladimir Jurc

91

16129

Anton Medved RENDEZ-VOUS

Aleš Jan

15

1879

Sonja Šajn DEDEK MRAZ IN PALČKI

Sonja Šajn

8

1204

predsednik društva Srečko Kermavner (14. 10. 1996–29. 3. 1999)

Zvone Šedlbauer

9

1045

direktor/direktorica gledališča Tone Gogala (1.1.1996–30. 6. 1998) Branka Bezeljak Glazer (1. 7. 1998–15. 1. 2002)

Johann Nepomuk Eduard Ambrosius Nestroy ČE SE TRGA SRCE Goran Gluvić BORUTOVO POLETJE

Miha Golob

10

609

Tone Partljič POD SVOBODNIM SONCEM PAVLIHA

Andrej Stojan

20

2207

114 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo

umetniški vodja/umetniški svet Tone Gogala (1. 1. 1996–14. 1. 1998) Mojca Kreft, Andrej Stojan, Majda Križaj, Alen Jelen, Srečko Kermavner (15. 1. 1998–5. 5. 1999)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 115


Lyman Frank Baum

N. V. Gogolj

N. V. Gogolj

Čarovnik iz Oza

Ženitev

Ženitev

Matevž Avbelj, Nataša Topič, Andreja Šubelj, Primož Forte

Sivija Jovanović, Marina Dornig, Meta Šilak, Anja Garbajs Foto: Tihomir Pinter

Taja Vetrovec, Saša Klančnik, Grega Usenik Foto: Tihomir Pinter

Anton Medved

Anton Medved

Režija: Aleš Jan

Režija: Aleš Jan

Režija: Vladimir Jurc

Randez-Vous Dani Šmon, Dejan Spasić, Andreja Križanec, Anamarija Štukelj Foto: Tihomir Pinter

Sonja Šajn

Režija: Iztok Tory

Režija: Iztok Tory

Lyman Frank Baum

Randez-Vous

Čarovnik iz Oza

Janez Usenik, Mileva Sovdat, Dani Šmon, Anamarija Štukelj, Alenka Kovačič Foto: Tihomir Pinter

Samo Jakoš, Nino Kozlevčar, Iza Tajnšek, Maša Leštan, Peter Kranjec, zadaj Primož Forte, Ana Magajna, Lina Hasović, Jasna Glas, Nataša Topič, Andreja Šubelj, Andrej Murenc, Matevž Avbelj, Saša Hodnik, Mitja Mihelič, Živa Vomer, Polona Fabič, Nika Pajn, Jana Kreč

Sonja Šajn

Anton Medved

Režija: Sonja Šajn

Režija: Aleš Jan

Režija: Vladimir Jurc

Dedek Mraz in palčki

Dedek Mraz in palčki

Skrbinšek, Bavhon, Lavrič, Zupančič Foto: Tihomir Pinter

Marko Ujc, Dani Šmon, Anton Klančnik Foto: Tihomir Pinter

Dani Šmon, Janez Usenik Foto: Tihomir Pinter

Tone Partljič

J. N. E. A. Nestroy

J. N. E. A. Nestroy

Režija: Andrej Stojan

Režija: Zvone Šedlbauer

Režija: Zvone Šedlbauer

Režija: Sonja Šajn

Pod svobodnim soncem Pavliha

Če se trga srce

Randez-Vous

Če se trga srce

Brigita Tripković, Grega Usenik, Anica Horvat Foto: Tihomir Pinter

Roman Žun, Boris Kragelj, Jurij Zrnec, Dani Šmon, Tatjana Rebolj, Dejan Spasić Foto: Tihomir Pinter

Bojan Vister, Miha Golob, Tatjana Rebolj Foto: Tihomir Pinter

Goran Gluvić

Tone Partljič

Tone Partljič

Režija: Miha Golob

Režija: Andrej Stojan

Režija: Andrej Stojan

Borutovo poletje Dejan Spasić, Mirjam Pirnat Foto: Tihomir Pinter

Pod svobodnim soncem Pavliha Lutke: Zmago Jelinčič, Ciril Ribičič, Janez Janša, Tone Partljič; leži Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

Pod svobodnim soncem Pavliha Brigita Tripković, Luka Vasle, Janez Usenik, Dani Šmon, Anica Horvat, Boris Kragelj, Sonja Pavčič, Drago Razboršek Foto: Tihomir Pinter


Sezona 1997/1998 N. V. Gogolj

Ženitev

Režija: Iztok Tory Bojan Vister, Jože Vunšek Foto: Tihomir Pinter

N. V. Gogolj

Ženitev

Režija: Iztok Tory Jože Vunšek, Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

N. V. Gogolj

Ženitev

Režija: Iztok Tory Grega Usenik, Saša Klančnik, Vanja Mehle, Jože Pavšič, Luka Golja, Božo Okorn, Jože Vunšek, Alja Klopčič, Anja Garbajs, Saša Peršel, Alenka Vidmar, Damjan Spaić, Anamarija Štukelj Foto: Tihomir Pinter

Sezona 1997/1998 L

inhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi so še vedno igrali na Ljubljanskem gradu.

Sezono v dvorani so začeli 6. novembra z že četrto uprizoritvijo besedila Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Ženitev. Režiser Iztok Tory je v gledališki list zapisal, da je tokratna uprizoritev „nekakšna mala antologija avantgardističnih eksperimentov zadnjih trideset let”, s čimer je hotel „še poudariti Gogoljevo družbeno satiro izpred skoraj dvestotih let”. Uspešne glasbene predstave so nadaljevali s premiero novega otroškega muzikala. Tokrat so znani broadwayski muzikal Lymana Franka Bauma Čarovnik iz Oza pod vodstvom režiserja Vladimirja Jurca in koreografinje Sonje Šajn uprizorili mladi igralci začetniki, ki so jih na avdiciji izbrali izmed 105 in po dobrih šestih mesecih vaj (premiera je bila 21. novembra) so zelo dobro odigrali, odpeli in odplesali zaupane jim vloge.

11. decembra je bila premiera spevoigre Antona Medveda Rendez-vous v režiji Aleša Jana. Na premieri je Danijel Šmon z vlogo Evgena Lokarja praznoval svojo 30. obletnico umetniškega dela v Šentjakobskem gledališču. V njem se je od deških vlog razvil v karakternega igralca. V prazničnih decembrskih dneh je gledališče za najmlajše pripravilo igrico Dedek Mraz in palčki avtorice Sonje Šajn, ki je igrico tudi režirala. 12. februarja 1998 je bila premiera Nestroyjeve veseloigre Če se trga srce, kar je bila po 26 letih že tretja postavitev tega besedila, včasih z naslovom Utopljenca in Raztrgano srce. Tokrat je v novem prevodu Boruta Trekmana delo režiral Zvone Šedlbauer. Uprizoritev je finančno podprlo tudi Veleposlaništvo Republike Avstrije. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 117


Sezona 1997/1998 Lyman Frank Baum

Čarovnik iz Oza

Režija: Vladimir Jurc Matevž Avbelj, Primož Forte, Lina Hasovič, Andreja Šubelj, Peter Kranjec, Samo Jakoš

Dani Šmon je z vlo­ go Evgena Lokarja praznoval svojo 30. obletnico v ŠG, na posnetku z Milevo Sovdat v predstavi Randez-Vous Foto: Tihomir Pinter

Zadnja abonmajska premiera je bila 23. aprila, in sicer krstna uprizoritev kabareta Toneta Partljiča Pod svobodnim soncem Pavliha, ki ga je režiral Andrej Stojan. Predstava, ki je posegla tudi v sočasno politično dogajanje, je bila kar precejšen zalogaj, saj je pri predstavi sodelovalo 22 igralcev in nekaj lutk takratnih politikov. Marca 1998 je zaživela tako imenovana Stranska scena, ki je bila namenjena raziskovanju in ni bila vezana na redni repertoar gledališča, čeprav so bile predstave na istem odru, saj še enega Šentjakobsko gledališče ni imelo. Prvo predstavo

118 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Lyman Frank Baum

Čarovnik iz Oza

Režija: Vladimir Jurc Primož Forte, Andreja Šubelj, Nataša Topič in zbor

Anton Medved

Randez-Vous

Režija: Aleš Jan

Anamarija Štukelj, Janez Usenik, Andreja Križanec, Dejan Spasić, Mojca Korbar Hočevar, Mileva Sovdat, Dani Šmon

je pripravil režiser Miha Golob (ki se je v gledališkem listu poimenoval kar odrski delavec). Uprizorili so tudi pri kritiki opaženo Borutovo poletje Gorana Gluvića. Zaradi velikega zanimanja za predstavo A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi se je gledališče odločilo za prestavitev predstave z gradu na domači oder in tako so odigrali, predvsem za šole, v tej sezoni 31, skupaj pa že več kot 50 ponovitev. Tudi ta sezona je bila kot prejšnja med najuspešnejšimi v zadnjih desetih letih. Uprizorili so sedem novih del in skupaj s


Sezona 1997/1998 J. N. E. A. Nestroy

Če se trga srce

J. N. E. A. Nestroy

Režija: Zvone Šedlbauer

Če se trga srce

Dejan Spasić, Miha Golob, Jurij Zrnec, Dani Šmon Foto: Tihomir Pinter

Režija: Zvone Šedlbauer Anja Garbajs, Miha Golob, Kajetan Bajt, Bojan Trampuš, Jurij Zrnec, Dejan Spasić, Dani Šmon Foto: Tihomir Pinter

Sonja Šajn Dedek Mraz in palčki Režija: Sonja Šajn Marko Ujc, Bojan Vister, Dani Šmon, Anton Klančnik Foto: Tihomir Pinter

Sonja Šajn

Dedek Mraz in palčki Režija: Sonja Šajn

Anja Garbajs, Dani Šmon, Alenka Vidmar, Vanja Mehle Foto: Tihomir Pinter

petimi ponavljanimi predstavami odigrali 173 ponovitev. Spet so največ predstav odigrali otroci – ustvarjalci mladinskega muzikala Čarovnik iz Oza (53 ponovitev), takoj za njimi pa je bila predstava Matiček z 31 ponovitvami. Žal, je bil skupni obisk v sezoni nekoliko slabši. Bilo pa je precej več gostovanj (36) kot prejšnjo sezono, obiskali so tudi številne nove kraje s po eno ali dvema predstava: Deskle, Dobje, Gorica, Hrastnik, Idrija (tri predstave), Ig, Ilirska Bistrica, Izola, Jesenice, Koper (3), Laško, Novo mesto (4), Ormož, Pivka, Portorož, Radovljica, Rakovnik, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Šentvid, Velenje (3), Velike Lašče, Vrhnika in Trst, kjer so gostovali Ptički brez gnezda (3).

Za izmenjavo gostovanja Ptičkov brez gnezda v Trstu je v Šentjakobskem gledališču gostovalo Slovensko stalno gledališče Trst s predstavo Afrika. Ker je njihovo poslanstvo tudi širiti gledališko kulturo med najširše množice, je upravni odbor odobril 25 brezplačnih vstopnic za ogled rednega programa Slovenskemu združenju za duševno zdravje Šent, brezplačni ogled predstave Čarovnik iz Oza otrokom Zavoda za slepo in slabovidno mladino, omogočilo gostovanje gledališki skupini KUD Janeza Jalna iz Notranjih Goric s predstavo Pokvarjeno, gostovanje s predŠentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 119


Sezona 1997/1998 Tone Partljič

Pod svobodnim soncem Pavliha Režija: Andrej Stojan

Alenka Vidmar, Irena Mrak, Barbara Obersnel, Roman Žun, Dani Šmon, Tatjana Rebolj, Sonja Pavčič, Drago Razboršek Foto: Tihomir Pinter Tone Partljič

Pod svobodnim soncem Pavliha Režija: Andrej Stojan Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

Tone Partljič

Pod svobodnim soncem Pavliha

Režija: Andrej Stojan Dani Šmon, Srečo Erjavec, Sonja Pavčič, Anica Šinkovec, Roman Žun, Drago Razboršek Foto: Tihomir Pinter

stavo plesni skupini Mojce Horvat, plesni skupini Bare Kolenc, Gimnaziji Ledina s predstavo Za narodov blagor ob 130. obletnici gimnazije … Osmega maja 1998 je Šentjakobsko gledališče priredilo dobrodelno predstavo Pod svobodnim soncem Pavliha v korist prizadetim v potresu v Posočju. V sezoni 1997/98 je gledališče sodelovalo na 9. Linhartovih dne­vih, srečanju amaterskih gledaliških skupin, ki je bilo 29. in 30. maja 1998 v Slovenj Gradcu. Predstavili so se s predstavo A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi, žal, pa je predstavo na dvorišču tamkajšnje graščine že sredi prvega dejanja prekinil močan naliv. Na uradni slovesnosti pred predstavo je Lili Bačer Kermavner prejela zlato Linhartovo značko za vlogo Adele v predstavi Kurbe. Sezono so zaznamovale tudi visoke obletnice. Na občnem zboru 1. septembra 1997 je Zdenka Bevc prejela Linhartovo zlato jubi­

120 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Anica Šinkovec ob 50. obletnici dela v ŠG, dobitnica nagrade Sklada Staneta Severja za 1997, v predstavi Ameriški blues, sezona 1996/97 Foto: Tihomir Pinter

lejno značko za več kot 30 let dela v gledališču, bronasto za 10 let pa so prejeli Silvija Jovanović, Rok Glavan, Slavko Zdešar in Saša Klančnik. Značke je podelila Zveza kulturnih društev Slovenije, izročil pa jih je predsednik društva. Novembra je Bojan Vister v predstavi Kurbe odigral svoj 500. nastop in za to prejel društveno priznanje. Anica Šinkovec je 18. oktobra 1997 v predstavi Ameriški blues praznovala izjemen igralski jubilej: 50 let umetniškega in organizacijskega dela v Šentjakobskem gledališču. V polovici stoletja nepretrganega dela je odigrala več kot 100 vlog v več kot 2000 nastopih, med tem pa kot nekdanja folkloristka prispevala tudi koreografije ljudskih plesov, bila je občasna frizerka, inšpicientka, rekviziterka, šepetalka. Tako je sodelovala pri 2500 predstavah. Še vedno pa je bila ta legenda ŠG nepogrešljiva v komisijah gledališča, v upravnem odboru in kot natančna kro-


Sezona 1997/1998 Goran Gluvić

Borutovo poletje

Branka Bezeljak Glazer, direktorica Šentjakobskega gledališča Foto: Klemen Cedilnik

Režija: Miha Golob

Mirjam Pirnat, Dejan Spasić

Goran Gluvić

Borutovo poletje

Režija: Miha Golob

Mirjam Pirnat, Dejan Spasić

nistka Šentjakobskega gledališča. Za visoki jubilej in življenjsko delo na področju ljubiteljske kulture je 21. decembra v Škofji Loki prejela nagrado Sklada Staneta Severja za leto 1997. Posebno društveno priznanje je podelil predsednik društva dolgoletnemu članu, imetniku zlatega prstana ŠG Sreču Erjavcu za doseženih 2500 nastopov in ob tem poudaril njegov obsežni igralski opus kar 119 vlog, pa tudi delo v različnih komisijah ter upravnem odboru, ki ga je Srečo vedno opravljal vestno in zavzeto. Novi urednik gledališkega lista je postal Alen Jelen. Zaradi zviševanja stroškov so programska obvestila v dnevnem časopisju omejili. Decembra 1997 so vzpostavili za obsežnejše obveščanje spletno stran na naslovu www.sentjakobsko-gledalisce.si, uredila in redno vzdrževala pa jo je več kot devet let Tatjana Rebolj.

Srečo Erjavec je v predstavi Pod svobodnim soncem Pavliha odigral svoj 2500. nastop Foto: Tihomir Pinter

Loterija Slovenije je maja 1998 odpovedala pokroviteljstvo tiska gledališkega lista. Ta in prejšnja sezona sta bili po obsegu in raznovrstnosti med najuspešnejšima, zato pa tudi izjemno naporni za igralce in zaposlene. Medtem se je nesoglasje med gledališčem in direktorjem tako povečalo, da je zadnji odstopil. Januarja 1998 so zaposlili že četrto poslovno sekretarko (Taja Vetrovec) v zadnjih dveh letih, upravni odbor je zaradi odstopa direktorja, ki je bil tudi umetniški vodja, spet imenoval prejšnji umetniški svet. Za organizacijsko in tehnično delovanje gledališča je v večmesečni direktorjevi odsotnosti skrbel Metod Rosman in pripeljal sezono do konca, skupaj s predstavami na Ljubljanskem gradu, brez večjih zapletov. 1. julija 1998 je vodenje gledališča prevzela Branka Bezeljak Glazer. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 121


Sezona 1997/1998

Sezona 1997/1998

Nikolaj Vasiljevič Gogolj

Lyman Frank Baum

Ženitev

Čarovnik iz Oza

Režija: Iztok Tory  Datum premiere: 6. 11. 1997 Prevod: Josip Vidmar Dramaturgija: Miha Trefalt Scenografa: Iztok Tory in Urša Loboda Kostumografinja: Mojca Makuc Glasbena oprema: Tomo Jurak Agatja Tihonovna   Arina Pantelejmonovna   Fekla Ivanovna   Podkoljosin       Kočkarjov       Potička       Anučkin       Ževakin       Dunjaška       Starikov       Stjepan       Posrednice               Ženini               Glasbeniki              

Anja Garbajs / Taja Vetrovec Meta Šilak Silvija Jovanović Jože Vunšek Bojan Vister Saša Klančnik Damjan Spaić Grega Usenik Marina Dornig Srečo Erjavec Jože Pavšič Alenka Vidmar, Vanja Mehle,       Alja Klopčič Matjaž Štrus, Luka Golja, Marko Vavpotič Anamarija Štukelj, Saša Peršl,              Božo Okorn, Peter Lozar

Vodja predstave: Alen Jelen, šepetalka: Anica Šinkovec, masker: Danijel Šmon, garderoba, rekviziti: Tanja Polutnik, vodta tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Julijana Perko, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Anton Medved Režija: Aleš Jan  Datum premiere: 11. 12. 1997 Scenografinja in kostumografinja: Mojca Makuc Avtor glasbe: Miroslav Vilhar Avtor pesmi: Vera Adlešič-Popovič Korepetitorka: Alenka Kovačič Danijel Šmon Mileva Sovdat Andreja Križanec Anamarija Štukelj Dejan Spasić Janez Usenik Mojca Korbar-Hočevar Alenka Kovačič, k.g.

Vodja predstave: Bojan Vister, šepetalka: Barbara Jozelj, frizerka: Monika Keček, garderoba: Tanja Polutnik, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

122 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Lev + zbor     Drvar     Strašilo + zbor   Dorothy + zbor  Čarovnik + drvar  Zbor                                 Čarovnik    

Matevž Avbelj / Mitja Mihelič Primož Forte Lina Hasovič, Nataša Topič Nino Kozlevčar / Andreja Šubelj Andrej Murenc Jasna Glas, Nika Šajn, Ana Magajna, Polona Fabič, Saša Hodnik, Samo Jakoš, Peter Kranjec, Jana Kreč, Maša Leštan, Iza Tajnšek, Živa Vomer, Bojan Vister

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, masker: Sonja Šajn, Bojan Vister, garderoba: Tanja Polutnik, vodta tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Julijana Perko, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Sonja Šajn

Rendez-vous

Evgen Lokar    Berta Lokar     Danica     Vida     Robert Časl     Dr.Ivan Slemšek  Mara     Pianistka    

Režija: Vladimir Jurc  Datum premiere: 21. 11. 1997 Prevod: Bogdan Gjud Koreografinja: Sonja Šajn Scenografinja: Eka Vogelnik Kostumografinja: Zvonka Makuc Avtorja glasbe: Bojan Jurjevčič-Jurki, Gojmir Lešnjak-Gojc Korepetitor: Tomaž Kozlevčar

Dedek Mraz in palčki

Režija: Sonja Šajn  Datum premiere: 19. 12. 1997 Scenografinja: Sonja Šajn Kostumografinja: Sonja Šajn Koreografinja: Sonja Šajn Dedek Mraz   Palček   Palček   Palček   Snežinka   Snežinka   Snežinka  

Danijel Šmon Bojan Vister Anton Klančnik Marko Ujc Anja Garbajs Alenka Vidmar Vanja Mehle

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, garderoba: Tanja Polutnik, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 1997/1998

Johann Nepomuk Eduard Ambrosius Nestroy

Če se trga srce

Režija: Zvone Šedlbauer  Datum premiere: 12. 2. 1998 Prevod: Borut Trekman Scenografinja: Špela Puc Kostumografinja: Zvonka Makuc Koreografinja: Sonja Šajn Gospod pl. Smuk, kapitalist   Cedilnik, njegov prijatelj     Ostrožnik, njegov prijatelj   Koprivnik, njegov prijatelj   Madame Strupi     Žerjavec, ključavničar     Zevnik, zakupnik     Kati, njegova sorodnica     Prašnikar, sodni pristav     Anton, služabnik     Hlapec pri Zevniku     Saksofonistka    

Miha Golob Dejan Spasić Jure Zrnec Danijel Šmon Tatjana Rebolj Bojan Vister Kajetan Bajt Anja Garbajs Bojan Trampuš Roman Žun Boris Kragelj Kristina Oberžan, k. g.

Vodja predstave: Jure Zrnec, šepetalka: Tatjana Prezelj, masker: Danijel Šmon, garderoba: Tanja Polutnik,vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Goran Gluvić

Borutovo poletje

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 12. 3. 1998 Dramaturginja: Tamara Vedenik Scenografinja: Polona Marinček Kostumografinja: Saša Flegar Avtor glasbe: Andrej Žibert Gib: Andres Valdes Ženska    Borut Glasbenik Dvojnik

Mirjam Pirnat Dejan Spasić Jure Zrnec Miha Golob

Vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

O predstavah so pisali in poročali:

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Ženitev -Frantar, Vladimir, 1997. Komedija za vse čase. Dnevnik (11. 11. 1997) -Pezdir, Slavko, 1997. Le kdo beži pred oblastjo? Delo (11. 11. 1997) -Krečič, Tadeja, 1997. Premiera v Šentjakobskem gledališču. Radio Slovenija, I. program, Danes ob trinajstih (7. 11. 1997) Lyman Frank Baum: Čarovnik iz Oza -Frantar, Vladimir, 1997. Veseli otroški muzikal. Dnevnik (28. 10. 1997?)

Tone Partljič

Pod svobodnim soncem Pavliha

Režija: Andrej Stojan Datum premiere: 23. 4. 1998 Dramaturginja: Mojca Kreft Scenograf: Tomaž Marolt Kostumografinja: Breda Kapel Avtor glasbe: Lado Jakša Korepetitorka: Alenka Kovačič Gib: Jernej Slapernik Koreografija: Jure Zrnec Pavliha       Bojan Vister Ženska       Sonja Pavčič Moški       Drago Razboršek Sestra v domu ostarelih Anica Šinkovec Igralke in igralci Marina Dornig, Anica Horvat,            Silvija Jovanović, Irena Mrak,            Barbara Obersnel, Tatjana Rebolj,            Brigita Tripković, Alenka Vidmar,            Srečo Erjavec, Alen Jelen,            Saša Klančnik, Boris Kragelj,            Danijel Šmon, Grega Usenik,            Janez Usenik, Luka Vasle,            Robert Žavbi, Roman Žun Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Marina Dornig, masker: Danijel Šmon, frizerka: Monika Keček, garderoba: Tanja Polutnik, rekviziti: Božo Okorn, Boris Kragelj, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Mišo Vučenović, izdelava lutk: Alenka Pirjevec, Jože Lašič, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Anton Medved: Rendez-vous -Frantar, Vladimir, 1997. Po tridesetih letih. Dnevnik (?) -Lemež, Barbara, 1997. Premiera v Šentjakobskem gledališču pesnika in dramatika Antona Medveda. Radio Slovenija, I. program (12. 12. 1997) J. N. E. A. Nestroy: Če se trga srce -Krečič, Tadeja, 1998. Premiera v ŠG v Ljubljani. Radio Slovenija, I. program, Danes ob trinajstih (13. 2. 1998) -Frantar, Vladimir, 1998. Znova veseli Nestroy. Dnevnik (17. 2. 1998) Tone Partljič: Pod svobodnim soncem Pavliha -Pezdir, Slavko, 1998. Pavliha ostaja med nesmrtniki. Delo (22. 4. 1998) -Tušar, Magda, 1998. Včeraj so v ŠG uprizorili novo gledališko delo Toneta Partljiča z naslovom Pod svobodnim soncem Pavliha. Radio Slovenija, I. program (?) -Pezdir, Slavko, 1998. Hitro pokvarljivo blago. Delo (25. 4. 1998) -Frantar, Vladimir, 1998. Oživljeni Pavliha. Dnevnik (30. 4. 1998) Goran Gluvić: Borutovo poletje -Frantar, Vladimir, 1998. Borutovo poletje. Dnevnik (28. 4. 1998) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 123


Glava

Sezona

1998/1999 78. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Kristina Brenk NAJLEPŠA ROŽA

Alen Jelen

30

4990

Cvetko Golar VDOVA ROŠLINKA

Diego de Brea

17

1607

Mira Mijačević DEDEK MRAZ IN SNEŽNA KRALJICA

Branka Bezeljak Glazer

6

1141

predsednik društva Srečko Kermavner (14. 10. 1996–29. 3. 1999) Janez Pogorelec (29. 3. 1999–17. 4. 2000)

Carlo Goldoni NERGAČ

Sergej Verč

21

2480

direktorica gledališča Branka Bezeljak Glazer (1. 7. 1998–15. 1. 2002)

Brendan Behan TALEC

Andrej Stojan

19

1535

Goran Gluvić VIDEO KLUB

Dejan Spasić

16

331

124 /

vodstvo

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

umetniški svet Mojca Kreft, Andrej Stojan, Majda Križaj, Alen Jelen, Srečko Kermavner (15. 1. 1998–5. 5. 1999) Alen Jelen, Sonja Pavčič, Janez Pogorelec, Branka Bezeljak Glazer (6. 5. 1999–16. 4. 2000)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 125


Kristina Brenk

Kristina Brenk

Kristina Brenk

Najlepša roža

Najlepša roža

Najlepša roža

Andreja Lavrič, Peter Kranjec, Vanja Mehle, Marina Dornig, Miča Udir, Anja Garbajs, Bojan Vister, Jasna Glas, Janez Usenik, Samo Jakoš, Sonja Pavčič Foto: Tihomir Pinter

Anja Garbajs, Andrej Murenc, Bojan Vister Foto: Tihomir Pinter

Vanja Mehle, Miča Udir, Anja Garbajs, Marina Dornig Foto: Tihomir Pinter

Cvetko Golar

Cvetko Golar

Režija: Diego De Brea

Režija: Diego De Brea

Režija: Alen Jelen

Vdova Rošlinka

Grega Usenik, Silvija Jovanović, Saša Klančnik

Carlo Goldoni

Režija: Alen Jelen

Režija: Alen Jelen

Cvetko Golar

Vdova Rošlinka

Vdova Rošlinka

Silvija Jovanović, Zoran Močnik Foto: Tihomir Pinter

Silvija Jovanović, Saša Klančnik, Grega Usenik Foto: Tihomir Pinter

Carlo Goldoni

Carlo Goldoni

Režija: Sergej Verč

Režija: Sergej Verč

Režija: Diego De Brea

Nergač

Nergač

Anja Garbajs, Rok Glavan, Miča Udir, Tatjana Rebolj Foto: Tihomir Pinter

Srečko Kermavner, Tatjana Rebolj, Anja Garbajs, Miča Udir Foto: Tihomir Pinter

Luka Vasle, Mileva Sovdat, Drago Razboršek, Tatjana Rebolj Foto: Tihomir Pinter

Brendan Behan

Brendan Behan

Carlo Goldoni

Režija: Andrej Stojan

Režija: Andrej Stojan

Režija: Sergej Verč

Režija: Sergej Verč

Talec

Talec

Nergač

Nergač

Peter Teichmeister, Roman Žun, Dani Šmon, Tanja Pajk Foto: Tihomir Pinter

Bojan Vister, Saša Klančnik, Zoran Močnik, Renata Radič Berglez, Dani Šmon, Janez Usenik, Tanja Pajk, Taja Vetrovec, Peter Teichmeister

Tatjana Rebolj, Anja Garbajs, Mileva Sovdat, Marko Ujc, Luka Vasle, Božo Okorn, Miča Udir Foto: Tihomir Pinter

Goran Gluvić

Brendan Behan

Brendan Behan

Režija: Dejan Spasić

Režija: Andrej Stojan

Režija: Andrej Stojan

Video klub

Žiga Sedmak, Janez Trontelj, Marko Ujc, Andreja Križanec Foto: Tihomir Pinter

Talec

Janez Usenik, Mirjam Pirnat, Tanja Pajk, Lili Bačer Kermavner, Dani Šmon, Brigita Tripković, Zoran Močnik, Bojan Vister, Saša Klančnik Foto: Tihomir Pinter

Talec

Janez Usenik, Irena Mrak, Renata Radič Berglez


Sezona 1998/1999 Kristina Brenk

Najlepša roža

Režija: Alen Jelen Miča Udir, Vanja Mehle, Marina Dornig, Anja Garbajs, Bojan Vister, Jasna Glas, Nino Kozlevčar, Andreja Lavrič Foto: Tihomir Pinter Po predstavi sta Snežna kraljica in dedek Mraz obdarovala otroke.

Mira Mijačević

Dedek Mraz in Snežna kraljica

Kristina Brenk

Najlepša roža

Režija: Alen Jelen Sonja Pavčič, Andrej Murenc, Anja Garbajs, Andreja Križanec Foto: Tihomir Pinter

Premiere se je udeležila tudi Kristina Brenk (desno), avtorica Najlepše rože, na fotografiji je skupaj z režiserjem Alenom Jelenom in direktorico Branko Bezeljak Glazer.

Sezona 1998/1999 P

rva premiera je bila 25. oktobra, in sicer predstava za otroke Najlepša roža Kristine Brenkove v priredbi in režiji Alena Jelena. Sonja Pavčič je v vlogi dvorjanke Amine nastopila že leta 1971. Vabilu na premiero se je odzvala tudi avtorica Kristina Brenk. 20. novembra je bila premiera prve abonmajske predstave, in sicer tretja postavitev besedila Cvetka Golarja Vdova Rošlinka, tokrat v režiji, dramaturški obdelavi in scenografiji Diega de Bree. Močno skrajšana klasična ljudska komedija je bila v tej izvirni uprizoritvi namenjena bolj ljubiteljem sodobnih gledaliških tokov kot pa širokemu krogu občinstva. Za praznične dni je bila 18. decembra uprizorjena otroška igra Mire Mijačević Dedek Mraz in Snežna kraljica. V režiji Branke Bezeljak Glazer so nastopili v vlogi Snežne kraljice in zbora člani gledališkega studia ŠG 98/99, ki ga je vodila.

Režija: Branka Bezeljak Glazer vsi sodelujoči pri predstavi

Silvestrski večer so gledalci preživeli ob izvrstni komediji Carla Goldo­ nija Nergač, čeprav je bila uradna premiera šele 7. januarja 1999. Predstavo je režiral Sergej Verč. Naslovno vlogo nergača Todera je odigral Drago Razboršek. Po besedah kritika je spadal med najuglednejše člane skoraj stočlanske amaterske igralske družine, s to predstavo pa je delovno praznoval sedem plodnih življenjskih desetletij. Občina Zagorje ob Savi pa je podelila svojemu someščanu ob njegovi 70letnici priznanje dr. Slavka Gruma za sooblikovanje podobe slovenske ljubiteljske kulture. Četrta abonmajska premiera je bila 8. aprila, in sicer Brendana Behana Talec v režiji Andreja Stojana. Predstava je podnaslovljena Vojakova pesem v bordelu in igralci so s pevskimi in plesnimi vložki ob spremljavi pianina pričarali prav takšno vzdušje. Na ponovitvi 16. aprila 1999 so člani gledališča podelili Danijelu Šmonu najvišje priznanje Šentjakobskega gledališča: zlati prstan za odigranih 2000 nastopov. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 127


Sezona 1998/1999 Cvetko Golar

Cvetko Golar

Režija: Diego De Brea

Režija: Diego De Brea

Vdova Rošlinka

Dani Šmon, Silvija Jovanović, Staša Orlando, Dejan Spasić

Vdova Rošlinka

Dejan Spasić, Silvija Jovanović, Staša Orlando Foto: Tihomir Pinter

Goran Gluvić

Video klub

Goran Gluvić

Video klub

Režija: Dejan Spasić

Režija: Dejan Spasić Andreja Križanec, Janez Trontelj, Marko Ujc, Žiga Sedmak

Marko Ujc, Žiga Sedmak, Janez Trontelj

Mlajši člani so se s Stransko sceno preselili z glavnega odra v stranske prostore gledališča, v klubsko sobo, kjer so v intimnejšem prostoru in na improviziranem prizorišču 23. maja uprizorili Video klub avtorja Gorana Gluvića v režiji Dejana Spasića. Po premieri jih je razveselil šopek cvetja, ki ga je tako kot za premiere na velikem odru poslala ljubljanska županja Vika Potočnik. Predstavo si je ogledal tudi avtor besedila Goran Gluvić. Za povečanje vpisa abonmajev med mlajšo, študentsko populacijo so oktobra 1998 na Študentskih kulturnih dnevih odigrali Borutovo poletje Gorana Gluvića. Navadno dosegajo zelo veliko ponovitev (več kot 50) predstave za otroke, v tej sezoni pa je zavidljivo veliko ponovitev dosegla predstava Feđe Šehovića Kurbe. 19. marca so odigrali 80. ponovitev te predstave, ki je bila na sporedu že četrto leto.

128 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Najuspešnejša predstava pretekle sezone, otroški muzikal Čarovnik iz Oza, je bila povabljena na 11. Linhartovo srečanje mladinskih skupin maja v Novo mesto. Na 11. Čufarjevih dnevih na Javorniku se je 24. novembra 1998 predstavila Vdova Rošlinka v režiji Diega de Bree. Festival gledaliških skupin Slovenije, 38. Linhartovo srečanje (od 4. do 6. junija 1999), je bil po daljšem času spet v Ljubljani. Na pobudo direktorice je gostiteljstvo prevzelo Šentjakobsko gledališče. Pripravilo je slovesnost ob odprtju in sklepu srečanja. Med šestimi predstavami po izboru selektorja Alena Jelena je Šentjakobsko gledališče sodelovalo s Talcem Brendana Behana v režiji Andreja Stojana, v spremljevalnem programu pa še s posodobljeno postavitvijo Golarjeve Vdove Rošlinke v režiji Diega de Bree. Med prejemniki Linhartovih značk za najvidnejše dosežke je bil tudi Danijel Šmon, prejel je zlato Linhartovo značko


Sezona 1998/1999 Brendan Behan

Talec

Režija: Andrej Stojan Tanja Pajk, Saša Klančnik, Mirjam Pirnat, Roman Žun, Lili Bačer Kermavner, Dani Šmon, Janez Usenik, Zoran Močnik Foto: Tihomir Pinter

Dani Šmon prejema po predstavi Talec zlati prstan ŠG za 2000 nastopov, ob njem sta Renata Radič Berglez in Bojan Vister

Brendan Behan

Talec

Režija: Andrej Stojan Bojan Vister, Zoran Močnik, Renata Radič Berglez, Dani Šmon, Anamarija Štukelj

za vlogo Pata v Talcu. SLKD je izrekel upravi in društvu pohvalo za organizacijo in prijetno počutje vseh udeležencev. Svojim abonentom pa je gledališče ponudilo ogled vseh šestih tekmovalnih predstav kot nadomestilo za zadnjo abonmajsko predstavo.

ke Edite Prašnikar (1953–1998) in igralca Janeza Učakarja (1950–1999) – od 1978 je odigral 15 vlog v 383 nastopih – ter Stanislava Erjavca (1965–1998), ki je več kot dve sezoni zelo domiselno oblikoval gledališke liste Šentjakobskega gledališča.

Priznanja SLKD za dolgoletno delovanje na področju ljubiteljske gledališke dejavnosti so v tej sezoni prejeli: Breda Kapelj in Danijel Šmon Linhartovo jubilejno značko za več kot 30 let, Mojca Sešek za 20 let in za 10 let Barbara Lečnik Spaić, Mateja Rozman in Taja Vetrovec.

Spletna stran www.sentjakobsko-gledalisce.si je bila dobro obiskana, od julija 1999 je obiskovalcem ponujala tudi možnost naročanja vstopnic na internetu.

Ekipa Šentjakobskega gledališča je v priljubljeni mladinski TV-seriji Petka premagala svoje nasprotnike. V dvorani Šentjakobskega gledališča je gostoval festival Exodus. Na občnem zboru društva marca 1999 je bil po odstopu Srečka Kermavnerja na nadomestnih volitvah za predsednika društva izvoljen dotedanji član upravnega odbora Janez Pogorelec. Člani društva so se poslovili kar od treh, ki so prezgodaj odšli: od igral-

Po prenovi dvorane v prejšnji sezoni je MOL na pobudo uprave gledališča naročila projekt adaptacije prostorov v obeh krakih prvega nadstropja Mestnega doma, ki jih je uporabljalo Šentjakobsko gledališče, in pristopila k večletni postopni prenovi in opremi prostorov za gledalce in zaposlene. Hkrati se je z letom 1999 zaradi nove zakonodaje spremenilo financiranje materialnih neprogramskih stroškov (namesto povračila dejanskih stroškov je gledališče v ta namen dobivalo le ocenjeni pavšalni znesek po dvanajstinah), razliko je gledališče nadomeščalo iz lastnih prihodkov, ki so bili sicer namenjeni izpeljavi programa. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 129


Sezona 1998/1999

Sezona 1998/1999

Kristina Brenk

Cvetko Golar

Najlepša roža

Režija: Alen Jelen  Datum premiere: 25. 10. 1998 Priredba in dramaturgija: Alen Jelen Lektor: Peter Ovsec Scenografinja: Irena Pivka Glasbena oprema: Brane Zorman Koreografija: Lojzka Žerdin Sim Čen     Sim Poj     Prijateljica     Romarka     Deček z vrečo    Cesrajevič     Cesarična     Amina     Trgovka z ribami  Trgovka z rižem  Trgovka s svilo  Kapitan     Mornarček    

Anja Garbajs Bojan Vister Jasna Glas Andreja Lavrič Peter Kranjec / Nino Kozlevčar Andrej Murenc Andreja Križanec / Barbara Obersnel Sonja Pavčič Vanja Mehle Miča Udir Marina Dornig Janez Usenik Samo Jakoš

Vodja predstave in rekviziti: Tanja Skrbinšek, maska: Andrej Gabron, izdelava lasulj: Monika Keček, garderoba: Tanja Polutnik, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Uroš Rajkovič, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Vdova Rošlinka     Manica        Tončka       Janez       Balantač       Jernejec       Blažon       Tomažin       Tinče      

Carlo Goldoni

Nergač

Dedek Mraz     Snežna kraljica   Zbor                                           

Todero    Pellegrin    Marcolina    Zanetta    Desiderio    Nicoletto    Cecilia    Fortunata    Donata    Meneghetto  Gregorio    Pasquale   

Bojan Vister / Danijel Šmon Tanja Pajk Bojana Babič, Karin Zakrajšek, Katarina Oblak, Lina Hasović, Nika Šajn, Tamara Sernec, Saša Hodnik, Maja Lozič, Marko Ujc, Matej Kralj, Janez Trontelj

Silvija Jovanović Staša Orlando Alenka Vidmar Dejan Spasić Zoran Močnik Danijel Šmon Grega Usenik Saša Klančnik Nejc Simšič

Vodja predstave: Dejan Spasić, masker: Danijel Šmon, garderoba: Tanja Polutnik, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Anže Kreč, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Mira Mijačević

Vodja predstave: Bojan Vister, Tanja Skrbinšek, masker: Andrej Gabron, Nathalie Horvat, garderoba: Tanja Polutnik, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, ton: Sašo Hribernik, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Diego De Brea Datum premiere: 20. 11. 1998 Dramaturgija: Diego De Brea Lektorica: Mateja Dermelj Scenograf: Diego De Brea Glasbena oprema: Vlado Batista

Dedek Mraz in Snežna kraljica

Režija: Branka Bezeljak Glazer  Datum premiere: 18. 12. 1998 Priredba: Branka Bezeljak Glazer Scenografinji: Tjaša Celestina, Irena Grošelj Kostumograf: Andrej Gabron Avtor pesmi: Tone Pavček Glasbena oprema: Vlado Batista

130 /

Vdova Rošlinka

Režija: Sergej Verč  Datum premiere: 7. 1. 1999 Prevod: Miroslav Košuta Priredba in glasbena oprema: Sergej Verč Lektor: Peter Ovsec Scenografinja: Irena Pivka Kostumograf in oblikovalec maske: Andrej Gabron Koreograf: Janez Mejač Drago Razboršek Srečko Kermavner Tatjana Rebolj Katarina Batagelj Srečo Erjavec Luka Vasle Mileva Sovdat Miča Udir Anja Garbajs Rok Glavan Božo Okorn Marko Ujc

Vodja predstave: Marko Ujc, šepetalka: Barbara Jozelj, masker: Andrej Gabron, Nathalie Horvat, garderoba: Tanja Polutnik, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, Sašo Hribernik, ton: Metod Rosman, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 1998/1999

Brendan Behan

Talec

Režija: Andrej Stojan  Datum premiere: 8. 4. 1999 Prevod: Ciril Kosmač Lektorica: Barbara Rogelj Scenografinja: Urška Dolinar Kostumografinja: Irena Felicijan Avtor glasbe: Mojmir Sepe Korepetitorka: Anamarija Štukelj Koreografija: Janez Mejač Pat       Danijel Šmon Meg Dillon       Lili Bačer-Kermavner /             Renata Radič-Berglez Monsieur   Roman Žun Princesa Grace     Zoran Močnik Rio Rita       Bojan Vister Gospod Mulleady Saša Klančnik Gospodična Gilchrist Taja Vetrovec / Brigita Tripković Leslie       Janez Usenik Teresa       Mirjam Pirnat / Irena Mrak Oficir I. R.       Peter Teichmeister Colette       Tanja Pajk Ropsena       Anamarija Štukelj Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Marina Dornig, masker: Danijel Šmon, frizerka: Nathalie Horvat, garderoba: Tanja Polutnik, rekviziti: Boris Kragelj, vodja tehnične ekipe: Metod Rosman, luč: Boris Milanko, Sašo Hribernik, ton: Anže Kreč, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Iztok Hrga, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Goran Gluvić

Video klub

Režija: Dejan Spasić  Datum premiere: 23. 5. 1999 Dramaturginja: Maja Borin Scenografinja in kostumografinja: Polona Marinček Gledalec 1    Gledalka 1    Gledalec 2    Gledalec 3    Redar   

Marko Ujc Andreja Križanec Janez Trontelj Žiga Sedmak Anže Kreč

Vodja predstave: Dejan Spasić, luč: Boris Milanko, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

O predstavah so pisali in poročali:

Kritina Brenk: Najlepša roža -Tušar, Magda, 1998. Včeraj popoldne so v Šentjakobskem gledališču uprizorili dramatizirano korejsko pripovedko Najlepša roža. Radio Slovenija, I. program, Danes do 13h (26. 10. 1998) -Frantar, Vladimir, 1998. Kratko in dopadljivo. Dnevnik (28. 10. 1998) Cvetko Golar: Vdova Rošlinka -Tušar, Magda, 1998. Sinoči so v Šentjakobskem gledališču premierno uprizorili veseloigro Vdova Rošlinka. Radio Slovenija, I. program, Danes do 13h (20. 11. 1998) -Frantar, Vladimir, 1998. De Brea se je poigral z Golarjem. Dnevnik (24. 11. 1998) -Pezdir, Slavko, 1998. Sodobna farsa. Delo (24. 11. 1998) Carlo Goldoni: Nergač -Krečič, Tadeja, 1999. Premiera Goldonijevega Nergača v Šentjakobskem gledališču. Radio Slovenija, I. program, Danes do 13h (7. 1. 1999) -Kravos, Bogomila, 1999. Goldonijev Nergač v prijetni postavitvi. Primorski dnevnik, Trst (7. 1. 1999) -Pezdir, Slavko, 1999. Komedijant z distanco. Delo (28. 1. 1999) Brendan Behan: Talec -Frantar, Vladimir, 1999. Med domoljubi in cipami. Dnevnik (29. 4. 1999) -S. Pe., 1999. Znova aktualen Talec. Delo (30. 4. 1999) Goran Gluvić: Video klub -Frantar, Vladimir, 1999. Video klub. Dnevnik (21. 9. 1999) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 131


Glava

Sezona

1999/2000 79. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Vlado G. Zupančič HLEBČEK GUSPE LIZE

Gregor Tozon

44

4897

predsednik društva Janez Pogorelec (29. 3. 1999–17. 4. 2000) Bojan Vister (17. 4. 2000–19. 3. 2001)

Antonín Proházka S TVOJO HČERJO PA NE

Branka Bezeljak Glazer

42

5744

direktorica gledališča Branka Bezeljak Glazer (1. 7. 1998–15. 1. 2002)

Jean Marie Lucien Pierre Anouilh ORKESTER

Miha Golob

14

1221

Oton Župančič VERONIKA DESENIŠKA

Diego de Brea

24

3844

132 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo

umetniški svet Alen Jelen, Sonja Pavčič, Janez Pogorelec, Branka Bezeljak Glazer (6. 5. 1999–16. 4. 2000) Mojca Kreft, Sonja Pavčič, Maja Borin, Miha Trefalt, Bojan Vister (16. 6. 2000–15. 2. 2002


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 133


Vlado G. Zupančič

Vlado G. Zupančič

Vlado G. Zupančič

Hlebček guspe Lize

Hlebček guspe Lize

Hlebček guspe Lize

Silvija Jovanović, Bojan Vister, Luka Vasle

Bojan Vister, Silvija Jovanović

Srečko Kermavner, Silvija Jovanović, Bojan Vister

Antonín Procházka

Antonín Procházka

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Grega Tozon

S tvojo hčerjo pa ne

Peter Teichmeister, Mojca Korbar Hočevar

Jean Anouilh

Režija: Grega Tozon

Režija: Grega Tozon

Antonín Procházka

S tvojo hčerjo pa ne

S tvojo hčerjo pa ne

Dani Šmon, Peter Teichmeister

Dani Šmon, Mojca Korbar Hočevar, Peter Teichmeister, Tatjana Rebolj, Saša Hodnik, Žiga Sedmak

Jean Anouilh

Antonín Procházka

Režija: Miha Golob

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Orkester

Orkester

Silvija Jovanić, Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak Foto: Aleš Završek

Silvija Jovanović, Anja Garbajs Foto: Aleš Završek

Peter Teichmeister, Saša Hodnik

Oton Župančič

Jean Anouilh

Jean Anouilh

Režija: Diego de Brea

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Veronika Deseniška

Orkester

S tvojo hčerjo pa ne

Orkester

Dejan Spasić, Renata Radič Berglez, Marjan Kuret Foto: Aleš Završek

Taja Vetrovec, Žiga Sedmak, Silvija Jovanović, Anja Garbajs, Vanja Mehle Foto: Aleš Završek

Vanja Mehle, Brigita Tripković Foto: Aleš Završek

Oton Župančič

Oton Župančič

Oton Župančič

Režija: Diego de Brea

Režija: Diego de Brea

Režija: Diego de Brea

Veronika Deseniška režiser in igralka Foto: Aleš Završek

Veronika Deseniška Bojan Vister, Marjan Kuret Foto: Aleš Završek

Veronika Deseniška Renata Radič Berglez, Dejan Spasić, Anamarija Štukelj Foto: Aleš Završek


Sezona 1999/2000 Vlado G. Zupančič

Hlebček guspe Lize Režija: Grega Tozon

Srečko Kermavner, Bojan Vister, Saša Klančnik, Aleš Kočevar, Samo Jakoš

Vlado G. Zupančič

Hlebček guspe Lize Režija: Grega Tozon

Bojan Vister

Vlado G. Zupančič

Hlebček guspe Lize Režija: Grega Tozon

Bojan Vister, Aleš Kočevar, Roman Žun, Samo Jakoš, Saša Klančnik

Sezona 1999/2000 P

red prelomom tisočletja so krstno uprizorili „rumantični dramuletek na tri prpetlaje”. V starem ljubljanskem narečju ga je leta 1990 napisal dolgoletni igralec ŠG Vlado G. Zupančič. Zgodbo o meščanskem življenju v „Lublan tam nek okul 1500–1700” z naslovom Hlebček guspe Lize je avtor podnaslovil: Dukazvajne, de ja žemla rejs v ta Star Lublan ratala in homatije okul tega. Besedilo je bilo napisano za ambientalno postavitev v Stari Ljubljani, ker pa tega ni bilo mogoče izpeljati, ga je režiser Gregor Tozon postavil na domači oder. Kljub temu so si predstavo lahko ogledali tudi naključni mimoidoči, saj so jo 7. julija odigrali Pod trančo, prav tam, kjer naj bi se del zgodbe res dogajal.

1. decembra je bila premiera prvič na Slovenskem uprizorjene sodobne češke uspešnice Antonína Proházke S tvojo hčerjo pa ne v režiji Branke Bezeljak Glazer. Premiero si je ogledala tudi veleposlanica Češke republike Jana Hybášková. 22. marca je bila premiera Anouilhovega Orkestra v režiji in scenografiji Mihe Goloba. 19. maja 2000 so odigrali slavnostno, 100. ponovitev predstave A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Ogledal si jo je tudi režiser Mile Korun, ki je komedijo leta 1996 postavil na LjubljanŠentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 135


Sezona 1999/2000 Antonín Procházka

S tvojo hčerjo pa ne

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Antonín Procházka

Dani Šmon, Tatjana Rebolj, Mojca Korbar Hočevar, Peter Teichmeister

S tvojo hčerjo pa ne

Režija: Branka Bezeljak Glazer Tatjana Rebolj, Dani Šmon

Jean Anouilh

Orkester

Režija: Miha Golob Vanja Mehle, Mirjam Pirnat, zadaj Brigita Tripković, Silvija Jovanović, Anja Garbajs, Taja Vetrovec Foto: Aleš Završek

skem gradu. Šentjakobčani so jo tam igrali tri poletja pred polnim avditorijem, jo nato novembra 1997 prestavili na svoj oder in jo igrali predvsem za šole in zaključene skupine. Prav na koncu sezone je bila 12. junija premiera četrte abonmajske predstave, in sicer Župančičeve Veronike Deseniške v režiji Diega de Bree. Besedilo je bilo v tem gledališču zelo priljubljeno, zato so ga na program uvrstili že četrtič. De Breejeva avtorska predstava (režija, dramaturgija, scenografija in glasbena oprema) je bila po mnenju kritikov popolnoma drugačna od prejšnjih in je pomenila eno od prelomnic v umetniški rasti gledališča. Sezona 1999/2000 je bila po obsegu nekoliko skromnejša (le štiri premiere, prvič brez otroške predstave). Poleg štirih novih so ponavljali še sedem predstav preteklih sezon in dosegli 148 ponovitev in le nekoliko manj kot 19.000 obiskovalcev (najmanj v obravnava-

136 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Jean Anouilh

Orkester

Režija: Miha Golob Brigita Tripković, Taja Vetrovec, Silvija Jovanović, Mirjam Pirnat, Anja Garbajs Foto: Aleš Završek

nem obdobju). Tudi gostovanj je bilo razmeroma malo (15). Otroški muzikal Čarovnik iz Oza, ki so ga v treh sezonah odigrali že 91-krat, je na desetem Pikinem festivalu 25. septembra 1999 prejel priznanje zlato piko za najbolj pikasto predstavo. Na Čufarjevih dnevih je Šentjakobsko gledališče 11. decembra 1999 na Slovenskem Javorniku sodelovalo s predstavo Hlebček guspe Lize. Na 39. Linhartovem srečanju gledaliških skupin v Radovljici od 2. do 4. junija 2000 je sodelovalo z Anouilhovim Orkestrom. Že drugo leto je kot del pedagoškega programa deloval„gledališki studio”, ki ga je vodila Branka Bezeljak Glazer in v katerem se je šolal podmladek ansambla. Udeležence je seznanjala z bazično igralsko tehniko in jih z lastno metodo analize in interpretacije dramskega besedila vodila do oblikovanja krajših prizorov. Na koncu so se udeleženci 24. maja predstavili s kratko produkcijo, nekateri pa so bili že med sezono vključeni tudi v redne predstave. Za studio je bilo zanimanje veliko tudi


Sezona 1999/2000 Oton Župančič

Veronika Deseniška Režija: Diego de Brea

Marcel Štefančič, Carmen Breznikar, Iva Grobin, Anamarija Štukelj, Dejan Spasić, Marjan Kuret, Renata Radič Berglez, Primož Forte, Marko Ujc, Samo Jakoš Foto: Aleš Završek

Milenko Pavlović, vodja tehnične ekipe v pogovoru z Renato Radič Berglez in Stanislavo Vauda, kostumografinjo Veronike Deseniške

Oton Župančič

Veronika Deseniška

Režija: Diego de Brea

Dejan Spasić, Samo Jakoš, Marjan Kuret Foto: Aleš Završek

med zunanjimi udeleženci, saj je bilo v treh letih vključenih več kot 150 mladih. Iz njega je izšlo kar nekaj poznejših diplomantov AGRFT. Na članskem sestanku, s katerim člani vsako leto začenjajo novo sezono na prvi ponedeljek septembra, so izročili Romanu Žunu zlato jubilejno Linhartovo značko za 30 let in bronasto za 10 let delovanja Božu Okornu. Poslovili so se od dolgoletnega, častnega člana in dobitnika zlatega prstana Šentjakobskega gledališča Ivana Kebra (1908–1999), ki je v 35 letih nastopil več kot 2500-krat v več kot 100 vlogah in bil znan kot odličen oblikovalec drobnih človeških usod, ki so s posebnim čarom in toplino zasijale, čeprav se je na odru pojavil le za kratek čas. Člani društva so na občnem zboru 17. aprila 2000 na rednih volitvah po izteku mandata izvolili nov upravni in nadzorni odbor, predsednik društva pa je postal Bojan Vister.

Ob stoti ponovitvi Linhartovega Matička je režiserju Miletu Korunu direktorica Branka Bezelja Glazer izročila spominsko darilo.

Ministrstvo za kulturo je podelilo Šentjakobskemu gledališču status „društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture”. S tem so se končale dlje časa trajajoče razprave o spremembi statusa. Šentjakobsko gledališče Ljubljana ostaja društvo in o naravi njegovega poslanstva piše v statutu, da deluje na podlagi prostovoljnega združevanja članov s ciljem, da skrbijo za razvoj ljubiteljske kulture pri nas. Za izpeljavo celotnega programa je bilo v gledališču pet redno zaposlenih in več pogodbenih delavcev. Da bi znižalo stroške dela, je gledališče v zadnjih dveh letih s sodelovanjem zavoda za zaposlovanje zaposlilo za določen čas in po programih javnih del osem ljudi. Trudili so se vzpostaviti takšno organizacijo dela, da bi obsežno produkcijo, ki se je po obsegu (ne pa po razpoložljivih finančnih sredstvih) lahko merila s poklicnimi gledališči, zmogla s skromnim številom zaposlenih in čim manj pogodbenimi delavci. Sistemizacijo delovnih mest so uskladili z novimi zakonskimi zahtevami. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 137


Sezona 1999/2000

Sezona 1999/2000

Vlado G. Zupančič

Hlebček guspe Lize

Režija: Gregor Tozon  Datum premiere: 2. 11. 1999 Priredba in dramaturgija: Gregor Tozon Avtor glasbe: Gojmir Lešnjak Gojc, Bojan Jurjevčič Jurki Scenografinja: Tatjana Kortnik Kostumografinja: Irena Felicijan Gib: Jure Zrnec Ilustracije: Andrej Novak Korepeticije: Anamarija Štukelj

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

S tvojo hčerjo pa ne

Režija: Branka Bezeljak Glazer  Datum premiere: 1. 12. 1999 Prevod: Peter Kuhar Dramaturgija: Branka Bezeljak Glazer Scenograf inja: Bojana Babič Kostumograf: Andrej Gabron Glasbena oprema: Zoran Predin Koreografija: Mira Mijačević

Alica Petelinšek, knjižničarka Tatjana Rebolj Silvija Jovanović Rudolf Petelinšek, umetniški agent Danijel Šmon Luka Vasle Ljuba Novak, vzgojiteljica v vretcu Mojca Korbar-Hočevar Bojan Vister Drago Novak, bančni uradnik Peter Teichmeister Saša Klančnik Sandra Petelinšek, gimnazijka Saša Hodnik / Roman Žun / Kajetan Bajt                 Mija Langerholc Miča Udir / Tatjana Rebolj Robert, študent filozofije       Andrej Murenc / Srečko Kermavner                  Gorazd Breskvar, k.g. Aleš Kočevar Rastko, tat            Žiga Sedmak Samo Jakoš Božo Okorn Vodja predstave: Bojan Vister, šepetalka: Vladka Tucovič, Anamarija Štukelj, Anja Garbajs, masker, frizer: Andrej Gabron, rekviziti: Jure Majhen, Irena Mrak, Janez Usenik, garderoba: Tanja Polutnik, vodja tehnične ekipe: Milenko Mirjam Pirnat, Kristijan Guček, Marko Kmetič, Petra Trobec, k.g.,         Pavlović, luč: Sašo Hribernik, Boris Milanko, ton: Kolja Saksida, Anže Kreč, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Peter Lozar, k.g., Tina Hozjan, k.g. izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Polona Fabič, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Tanja Polutnik, Franja Mihelač, rekviziti: Božo Okorn, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Sašo Hribernik, ton: Anže Kreč, Kolja Saksida, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava kostumskih dodatkov: Gregor Tozon, Iztok Hrga, slikar-kašer: Andrej Novak, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec Angela        Lešerbar        Magistrator        Volbenk Hudawaga (Pek)   Pajklavc        Magistratorca   Štimungar        Jernejc         B’rič        Kumatar        Pevci in godbeniki                                                 

138 /

Antonín Proházka


Sezona 1999/2000

Jean Marie Lucien Piere Anouilh

Orkester

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 22. 3. 2000 Prevod: Radojka Vrančič Dramaturginja: Maja Borin Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Miha Golob Kostumografinja: Maja Ljubotina Glasbena oprema: Andrej Žibert Gospa Hortense Suzanne Delicias Pamela        Patricia        Ermeline        Leona       Pianist      

Silvija Jovanović Mirjam Pirnat Anja Garbajs Taja Vetrovec Vanja Mehle Brigita Tripković Žiga Sedmak

Vodja predstave: Bojan Vister, šepetalka: Suzana Mulec, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Franja Mihelač, rekviziti: Jure Majhen, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Sašo Hribernik, ton: Anže Kreč, Kolja Saksida, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Oton Župančič

Veronika Deseniška

Režija: Diego De Brea  Datum premiere: 12. 6. 2000 Dramaturgija: Diego De Brea Scenograf, glasbena oprema: Diego De Brea Kostumografinja: Stanislava Vauda Oblikovanje maske in frizur: Andrej Gabron Herman II., Celjan      Friderik II., njegov sin      Jelisava Frankopanka, Friderikova žena      Veronika Deseniška                      Vitez Jošt Soteški      Vitez Ivan Sevničan      Nerda, oskrbnik v Krškem Gradu     Brigita, Jelisavina dvornica Geta, Jelisavina dvornica

Marjan Kuret Dejan Spasić Renata Radič-Berglez Anamarija Štukelj, Carmen Breznikar Primož Forte Marko Ujc Marcel Štefančič Iva Grobin Vesna Vončina, Carmen Breznikar Samo Jakoš Samo Ravnikar Žiga Sedmak Bojan Vister Anamarija Štukelj Nataša Topič

Hermanov kancelar      Friderikov pisar      Pravdač            Bonaventura      Sida, Veronikina teta      Katica, služkinja na Desenicah   Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Franja Mihelač, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Sašo Hribernik, ton: Anže Kreč, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, odrski delavec: Ivan Kostanjevec

O predstavah so pisali in poročali:

Vlado G. Zupančič: Hlebček guspe Lize -Pezdir, Slavko, 1999. Spotakljive „žemle”. Delo (4. 11. 1999) -Krečič, Tadeja, 1999. Premiera v Šentjakobskem gledališču. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (3. 11. 1999) -Frantar, Vladimir, 1999. Vesela igra iz stare Ljubljane. Dnevnik (5. 11. 1999) Antonín Proházka: S tvojo hčerjo pa ne -Pezdir, Slavko, 1999. Osmešena neavtentičnost. Delo (4. 12. 1999) -Frantar, Vladimir, 1999. Kriza srednjih let. Dnevnik (14. 12. 1999) -Tušar, Magda, 1999. Premiera v Šentjakobu. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinaj­ stih (2. 12. 1999) Jean M. L. P. Anouilh: Orkester -Frantar, Vladimir, 2000. Orkester brez glasbe. Dnevnik (24. 3. 2000) -Krečič, Tadeja, 2000. Premiera v Šentjakobskem gledališču. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (23. 3. 2000) Oton Župančič: Veronika Deseniška -Tušar, Magda, 2000. Premiera v Šentjakobu. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinaj­ stih (13. 6. 2000) -Pezdir, Slavko, 2000. Veronika za naš čas. Delo (17. 6. 2000) -Frantar, Vladimir, 2000. Veronika 2000. Dnevnik (15. 6. 2000) -H. K., 2000. Pomlajena Veronika. Slovenske novice (14. 6. 2000) -Jaklič, Andrej, 2000. Odločna avtorska upodobitev. RTV Slovenija, Teletekst, kultura, stran 166 (26. 6. 2000) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 139


Glava

Sezona

2000/2001 80. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Leopold Suhodolčan SREČNA HIŠA DOBERDAN

Miha Golob

52

7711

André Roussin LOKOMOTIVA

Miran Herzog

14

1747

Fadil Hadžić MINISTROV SIN

Gregor Tozon

20

2311

Sofokles ANTIGONA

Branka Bezeljak Glazer

44

8119

Žarko Petan PET PEPELK

Aleš Novak

72

12390

Marek Rębacz DVA ARA SKRBI ALI KDO JE UBIL HELENO PIZDRONOVO

140 /

Sergej Verč

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

15

1630

vodstvo predsednik društva Bojan Vister (17. 4. 2000–19. 3. 2001) Miha Golob (19. 3. 2001–9. 5. 2002) direktorica gledališča Branka Bezeljak Glazer (1. 7. 1998–15. 1. 2002) umetniški svet Mojca Kreft, Sonja Pavčič, Maja Borin, Miha Trefalt, Bojan Vister (16. 6. 2000–15. 2. 2002)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 141


André Roussin

Leopold Suhodolčan

Leopold Suhodolčan

Lokomotiva

Srečna hiša Doberdan

Srečna hiša Doberdan

Tatjana Rebolj, Sonja Pavčič, Jože Vunšek Foto: Aleš Završek

Saša Hodnik, Ana Pepelnik, Dejan Karba Foto: Aleš Završek

Saša Hodnik, Žiga Sedmak, Saša Klančnik, Bojan Vister Foto: Aleš Završek

Fadil Hadžić

André Roussin

Režija: Grega Tozon

Režija: Miran Herzog

Režija: Miran Herzog

Ministrov sin

Lili Bačer Kermavner, Dejan Sraka, Mirjam Pirnat Foto: Aleš Završek

Sofokles

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

André Roussin

Lokomotiva

Lokomotiva

Andrej Murenc, Sonja Pavčič, Vanja Mehle Foto: Aleš Završek

Sonja Pavčič, Jože Vunšek, Drago Razboršek Foto: Aleš Završek

Sofokles

Fadil Hadžić

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Grega Tozon

Režija: Miran Herzog

Antigona

Antigona

Peter Teichmeister, Kajetan Bajt Foto: Aleš Završek

Irena Mrak, Zinja Hegedüs, Sonja Janež, Marina Dornig, Breza Žižovič Foto: Klemen Cedilnik

Taja Vetrovec, Tone Bertoncelj Foto: Aleš Završek

Žarko Petan

Sofokles

Sofokles

Režija: Aleš Novak

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Pet Pepelk

Antigona

Ministrov sin

Antigona

Bojan Vister, Carmen Breznikar, Andrej Murenc Foto: Klemen Cedilnik

Irena Mrak, Zinja Hegedüs, Sonja Janež, Marina Dornig, Breza Žižovič Foto: Klemen Cedilnik

Boštjan Mur, Samo Ravnikar, Aleš Kočevar, Anže Sitar, Janez Usenik, Luka Cimprič, zadaj zbor deklet Foto: Aleš Završek

Marek Rębacz

Marek Rębacz

Žarko Petan

Režija: Sergej Verč

Režija: Sergej Verč

Dva ara skrbi ali Kdo je umoril Heleno Pizdronovo Mojca H. Korbar, Dušan Skok, Srečko Kermavner Foto: Klemen Cedilnik

Dva ara skrbi ali Kdo je umoril Heleno Pizdronovo Srečko Kermavner, Anja Garbajs, Mojca H. Korbar, Dušan Skok Foto: Klemen Cedilnik

Pet Pepelk

Režija: Aleš Novak Marcel Štefančič, Andrej Murenc Foto: Klemen Cedilnik


Sezona 2000/2001 André Roussin

Leopold Suhodolčan

Srečna hiša Doberdan

Lokomotiva

Režija: Miha Golob

Režija: Miran Herzog

Bojan Vister, Žiga Sedmak, Saša Klančnik Foto: Aleš Završek

Andrej Murenc, Jože Vunšek, Sonja Pavčič, Drago Razboršek, Vanja Mehle Foto: Aleš Završek

André Roussin

Lokomotiva

Režija: Miran Herzog Leopold Suhodolčan

Srečna hiša Doberdan Režija: Miha Golob

Ana Pepelnik, Bojan Vister, Dejan Karba Foto: Aleš Završek

André Roussin

Drago Razboršek, Sonja Pavčič Foto: Aleš Završek

Lokomotiva

Režija: Drago Pogorelec Sezona 1969/70 Drago Razboršek, Sonja Pavčič

Sezona 2000/2001 Z

začetkom sezone 2000/2001 je gledališče stopilo v svoje 80. leto delovanja in visokemu jubileju je bila posvečena vsa sezona. Prva premiera je bila 22. novembra, in sicer zelo živahna in barvita predstava za otroke Leopolda Suhodolčana Srečna hiša Doberdan v režiji Mihe Goloba. 7. decembra je bila premiera predstave Andréa Roussina Lokomotiva v režiji Mirana Herzoga, v kateri sta isti vlogi Sonje in Kostje po 30 letih spet odigrala prvaka tega ansambla, oba dobitnika nagrade Sklada Staneta Severja in zlatega prstana ŠG. Sonja Pavčič si je za svojo 45. obletnico gledališkega ustvarjanja

izbrala to vlogo in jo odigrala z dolgoletnim soigralcem Dragom Razborškom. Spet so posegli po še enem besedilu sodobnega hrvaškega avtorja Fadila Hadžića, ki je tudi v tem gledališču priljubljen, saj so uprizorili že devet njegovih del, tokrat pa je režiser Gregor Tozon prvič postavil na slovenski oder (ne)politično komedijo Ministrov sin. Premiera je bila 17. januarja 2001. Iz šolskega učnega programa so izbrali Antigono, da bi lahko šolska mladina spoznavala antično dramatiko skozi sodobno predstavljeno Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 143


Sezona 2000/2001 Sofokles

Antigona

Režija: Branka Bezeljak Glazer Nejc Ropret, Peter Teichmeister Foto: Aleš Završek

Sofokles

Antigona

Režija: Branka Bezeljak Glazer Vesna Vončina, Anamarija Štukelj, Peter Teichmeister, Mojca Korbar Hočevar Foto: Aleš Završek

Fadil Hadžić

Ministrov sin

Režija: Grega Tozon Miha Lampič, Dani Šmon Foto: Aleš Završek

Fadil Hadžić

Ministrov sin

Režija: Grega Tozon Tone Bertoncelj, Miha Lampič, Mirjam Pirnat, Dejan Sraka, Lili Bačer Kermavner Foto: Aleš Završek

tragedijo univerzalnega dvoma o moralnih in pravnih normah. Pod režijskim vodstvom Branke Bezeljak Glazer je v predstavi sodelovalo kar 35 igralcev. Premiera Sofoklejeve Antigone je bila 15. februarja. Sodobna pravljica Žarka Petana Pet Pepelk je namenjena najmlajšim gledalcem. Režiser Aleš Novak je pripravil krstno uprizoritev 31. marca s številčno zasedbo, v katero so bili vključeni igralci vseh generacij. Igrica je bila izbrana tudi zato, ker je bilo besedilo vključeno v gradivo za šolske gledališke skupine kot pedagoški pripomoček na nižji stopnji. Za konec sezone so pripravili prvo slovensko uprizoritev kriminalne komedije poljskega avtorja Mareka Rębacza Dva ara skrbi ali Kdo je ubil Heleno Pizdronovo v režiji in priredbi Sergeja Verča. Premiere

144 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

se je udeležil tudi veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji dr. Maciej Szymanski. Novembra 2000 je gledališče sodelovalo na Čufarjevih dnevih na Jesenicah s predstavo S tvojo hčerjo pa ne v režiji Branke Bezeljak Glazer. Na 40. Linhartovem srečanju, ki so ga v jubilejni sezoni gostili šentjakobčani, so v festivalskem programu sodelovali s predstavo O. Župančiča Veronika Deseniška v režiji Diega de Bree. Urejanje gledališkega lista je prevzela Maja Borin v sodelovanju z direktorico in Tajo Vetrovec. V tej sezoni je prejel jubilejno zlato Linhartovo značko za 30 let udejstvovanja Jože Pavšič, Linhartovo značko za 20 let sta prejela Andreja


Sezona 2000/2001 Žarko Petan

Pet Pepelk

Režija: Aleš Novak Anja Podgornik, Saša Rakef, Anže Zevnik, Andreja Šubelj, Maja Martina Merljak, Neža Bradeško, Bojan Vister Foto: Klemen Cedilnik

Metod Rosman je postal častni član ŠG

Žarko Petan

Pet Pepelk

Tatjana Prezelj, dobitnica zlatega prstana ŠG za 40 let sodelovanja

Režija: Aleš Novak Maja Martina Merljak, Neža Bradeško, Andreja Šubelj, Saša Rakef, Anja Podgornik, Bojan Vister, Zinja Hegedüs Foto: Klemen Cedilnik

Lavrič in Kajetan Bajt, bronasto pa Katarina Batagelj, Mojca Korbar Hočevar, Meta Šilak, Jasmina Pečar Fras, Bojan Vister, Alen Jelen, Valter Svetičič, Tonka Černilogar in Irena Mrak. Posebno priznanje so člani društva izrekli Metodu Rosmanu s podelitvijo naziva častni član Šentjakobskega gledališča za velik prispevek k ureditvi in razvoju tehničnih služb tega gledališča in mentorskega dela s številnimi mladimi osvetljevalci, tonskimi tehniki in elektrikarji, ki jih je vzgojil. Šentjakobskemu gledališču niso zvesti samo igralci, ampak tudi na primer legendarna šepetalka Tatjana Prezelj, ki so jo povabili kot statistko k predstavi Visoška kronika decembra 1961. Čar gledaliških luči jo je zasvojil, vendar je ostala za odrom, ob mizici z zastrto sve-

tilko tik za portalom. Skrbno je spremljala besedilo predstave in tiho izgovorila besedo, ki je igralcu ušla iz spomina, in tako svojevrstno „odigrala” na tisoče predstav. Za njeno zvestobo so se ji člani zahvalili s podelitvijo zlatega prstana ŠG za 40 let sodelovanja in ji ga izročili na osrednji slavnostni prireditvi 25. maja 2001. V pozni jeseni 2000 so se poslovili od dolgoletnega vsestranskega, častnega člana ŠG Sreča Erjavca (1932–2000), ki je v polnih 46 letih kot igralec oblikoval 121 vlog v 2600 večerih. Z vso resnostjo in zavzetostjo je kot na odru sodeloval tudi v organih gledališča (upravi odbor, komisija za nagrajevanje, nadzorni odbor) in bil predstavnik gledališča v upravnem odboru Zveze kulturnih društev Ljubljana. Za svoje delovanja v gledališču in igralske dosežke je prejel več priznanj in tudi zlati prstan Šentjakobskega gledališča. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 145


Sezona 2000/2001 Marek Rębacz

Dva ara skrbi ali Kdo je umoril Heleno Pizdronovo Režija: Sergej Verč

Anja Garbajs, Dušan Skok, Mojca H. Korbar, Marko Ujc Foto: Klemen Cedilnik

Marek Rębacz

Dva ara skrbi ali Kdo je umoril Heleno Pizdronovo Režija: Sergej Verč

Igor Derčar, Mojca H. Korbar, Sergej Verč, Dušan Skok, Milenko Pavlović, zadaj Boris Milanko, Andrej Gabron, Srečko Kermavner, Slava Brzin, Emira Zejnić, Irena Mrak, Anja Garbajs, Tatjana Prezelj, Marko Ujc, Klemen Cedilnik, Tatjana Kortnik Foto: Klemen Cedilnik

Prenovljena mizarska delavnica

Marek Rębacz

Dva ara skrbi ali Kdo je umoril Heleno Pizdronovo Režija: Sergej Verč

Irena Mrak, Marko Ujc, Mojca H. Korbar, Anja Garbajs, Srečko Kermavner, Dušan Skok Foto: Klemen Cedilnik

Poslovili so se tudi od komaj 20-letne Jasne Glas (1980–2000). Kljub jubilejni sezoni vzdušje med ansamblom ni bilo slavnostno. Splošno nezadovoljstvo mlajšega dela članov je vodilo do izrednega občnega zbora 19. marca 2001, na katerem so izvolili novo vodstvo gledališča: upravni in nadzorni odbor, predsednik društva je postal Miha Golob. Za konec sezone so se 9. julija člani zbrali na „na novo odkriti” kamniti terasi za Mestnim domom, pod krošnjami dreves grajskega hriba, kjer so si pripravili obilen zajtrk s pečenimi jajčki in mlečno-sadnimi napitki. V poletnih mesecih se je nadaljevala prenova prostorov in opreme, ki jo je že od 1998 izvajala MOL (oddelek za nepremič-

146 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Nova šivalnica

nine in oddelke za kulturo). Prostor z balkončkom ob delavnicah so preuredili v šivalnico, v prejšnji šivalnici ob stopnišču in pripadajoči shrambi za blago so uredili nove pisarne za upravo gledališča in jih poleg s pohištvom opremili tudi z novo telefonsko in računalniško opremo. Zaradi selitve pisarn, se je službeni vhod v gledališče spet premaknil na zahodno stran stavbe (ob sedanji spodnji postaji vzpenjače), kjer je bil prvotno edini vhod v gledališče. Vhod za obiskovalce je ostal na strani ob tunelu, kjer je že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je gledališče po izselitvi pisarn Sadjazelenjave dobilo še prostore v vzhodnem traktu stavbe (sedanja odžejnica), in tako uporabljalo skoraj celotno prvo nadstropje. Po prvi fazi se je adaptacija nadaljevala v prihodnjih letih, vmes pa je gledališče delovalo v normalnem obsegu.


Sezona 2000/2001

Sezona 2000/2001

Suhodolčan Leopold

André Roussin

Srečna hiša Doberdan

Lokomotiva

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 22. 11. 2000 Dramaturginja: Maja Borin Scenografinja, kostumografinja: Tatjana Kortnik Avtor glasbe: Andrej Žibert Oblikovanje maske: Andrej Gabron Oče Doberdan, kapitan      Hči Barbara, plesalka                      Prvi sin Tomaž, mornar Drugi sin Boštjan Teta Melona            Ošpica, strašni razbojnik       Ostriga, še bolj strašni razbojnik Ropotaj, najbolj strašni razbojnik klavirska spremljava      

Luka Vasle Saša Hodnik / Tjaša Ravnikar, k. g. Dejan Karba Ana Pepelnik, k. g. Brigita Tripković Žiga Sedmak Saša Klančnik Bojan Vister Dejan Karba

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maska, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Ivan Kostanjevec, Milenko Pavlović

Fadil Hadžić

Ministrov sin

Režija: Gregor Tozon  Datum premiere: 17. 1. 2001 Prevod: Boris Miočinović Dramaturgija in glasbena oprema: Gregor Tozon Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Duško Milavec Kostumografinja: Irena Felicijan Maska: Andrej Gabron Vlado Zelenik, minister    Tone Bertoncelj Melita, žena          Lili Bačer Kermavner Maja, hči          Mirjam Pirnat Robert, sin          Dejan Sraka Toni, nezakonski sin    Miha Lampič Vera, tajnica          Taja Vetrovec Albret Kokoška, politolog   Danijel Šmon Natakarica         Polona Fabič Gost v lokalu 1    Bojan Vister Gost v lokalu 2    Ivan Kostanjevec Natakar         Bojan Vister Vodja predstave, rekviziti: Bojan Vister, šepetalka: Polona Fabič, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Režija: Miran Herzog  Datum premiere: 7. 12. 2000 Prevod: Vladimir Frantar Lektorica: Barbara Rogelj Scenografinja: Irena Grošelj Kostumografinja: Maja Ljubotina Glasbena oprema in gib: Mira Mijačević Sofija Ivanovna (Sonja)        Ernest Lepetit, njen soprog      Catherine, hči        Isabelle, vnukinja        Alexandre, vnuk       Konstantin Aleksandrovič (Kostja)

Sonja Pavčič Jože Vunšek Tatjana Rebolj Vanja Mehle Andrej Murenc Drago Razboršek

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Tatjana Prezelj, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin,vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Uroš Škrjanc, ton: Klemen Cedilnik, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Marek Rębacz

Dva ara skrbi ali kdo je ubil Heleno Pizdronovo

Režija: Sergej Verč  Datum premiere: 6. 4. 2001 Prevod: Igor Lampret Priredba: Sergej Verč Lektorica: Barbara Rogelj Scenografinja: Tatjana Kortnik Kostumografija in maska: Andrej Gabron Marijan Klinc, gospodar    Zinka Klinc, njegova žena  Jani, njun sin    Joška, njuna hči    Mitnik, kupec    Miša Kunčeva, nečakinja   

Dušan Skok Mojca Korbar-Hočevar Marko Ujc Anja Garbajs Srečko Kermavner Irena Mrak

Vodja predstave: Jasna Berger, šepetalka: Tatjana Prezelj, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Uroš Škrjanc, ton: Klemen Cedilnik, slikarka-kašerka: Breza Žižović, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Emira Zejnić, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Igor Derčar

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 147


Sezona 2000/2001

Sezona 2000/2001

Sofokles

Žarko Petan

Antigona

Pet Pepelk

Režija: Branka Bezeljak Glazer   Datum premiere: 15. 2. 2001 Prevod: Kajetan Gantar Lektor: Andrej Golinar Scenograf: Dušan Fišer Kostumografinja: Stanislava Vauda Glasovna podoba zbora: Aldo Kumar Gib: Majda Fridl Borilne tehnike: Boris Miočinović Maska: Andrej Gabron Oblikovanje luči: Boris Milanko Kreon   Antigona   Ismena   Stražar I   Stražar II   Hajmon   Tejrezias   Glasnik   Evridika   Vodja zbora   Zbor                                                                               

Peter Teichmeister Vesna Vončina / Urška Palčnik Anamarija Štukelj / Nika Per Samo Ravnikar Janez Usenik / Luka Cimprič Nejc Ropret / Edi Gril Kajetan Bajt Andrej Golinar / Samo Ravnikar Mojca Korbar-Hočevar Silvija Jovanović Marina Dornig, Zinja Hegedüs, Irena Mrak, Jasmina Pečar Fras, Nina Knaus, Sonja Janež, Božo Okorn, Nejc Ropret, Luka Kočevar, Edi Gril, Aleksander Čobec, Samo Ravnikar, Janez Usenik, Marko Kumer, Aleš Kočevar, Boštjan Mur, Luka Cimprič, Anže Sitar, Nejc Simšič, Vesna Vončina, Urškan Palčnik, Nika Per, Slavica Gačić, Ana Špik, Breza Žižović, Živa Plavc, Kristina Roderšček, Anja Pelan, Milena Grubač, Valentina Pernek, Dafne Favreliere, Maja Bukovec

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Tatjana Prezelj, masker, frizer: Andrej Gabron, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, Uroš Škerjanc, izdelava kostumov:Vojka Gregorin, izdelava scene: Dušan Fišer, Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

148 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Aleš Novak Datum premiere: 31. 3. 2001 Lektor: Tomaž Gubenšek Scenograf: Aleš Novak, Tajka Šnuderl Kostumografinja: Stanislava Vauda Glasbena podoba: Cvetka Bevc Besedila songov: Tone Pavček Koreografinja: Goga Stefanović Erjavec Oblikovalec maske: Andrej Gabron Kralj   Kraljevič   Pravljičar   Minister   Pribočnik   Pepelka I   Pepelka II   Pepelka III   Pepelka IV   Trnuljčica   Marsovec   Prodajalka   Stara gospa   Stari gospod  Beli vitez   Črni vitez   Sultan   Pepelka  

Roman Žun Andrej Murenc Marcel Štefančič Bojan Vister Anže Zevnik Maja Martina Merljak Andreja Šubelj Neža Bradeško Saša Rakef Anja Podgornik Carmen Breznikar Sonja Janež Marina Dornig Roman Žun Zinja Hegedüs Maja Martina Merljak Tines Špik Ana Bradeško

Vodja predstave: Jasna Berger, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Uroš Škrjanc, ton: Klemen Cedilnik, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Emira Zejnić, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Igor Derčar


Sezona 2000/2001

O predstavah so pisali in poročali:

Leopold Suhodolčan: Srečna hiša Doberdan -Tušar, Magda, 2000. Premiera v Šentjakobu. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (23. 11. 2000) André Roussin: Lokomotiva -Tušar, Magda, 2000. Premiera v Šentjakobu. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (8. 12. 2000) -Ješelnik, Simona, 2000. Začetek dober … Dnevnik (12. 12. 2000) Fadil Hadžić: Ministrov sin -Frantar, Vladimir, 2001. (Ne)politična komedija. Dnevnik (22. 1. 2001) Sofokles: Antigona -Frantar, Vladimir, 2001. Igra za vse čase. Dnevnik (15. 3. 2001) Žarko Petan: Pet Pepelk -Frantar, Vladimir, 2001. Sodobne Pepelke. Dnevnik (13. 4. 2001) Marek Rębacz: Dva ara skrbi ali kdo je ubil Heleno Pizdronovo -Kravos, Bogomila, 2001. Domiselna postavitev poljske komedije. Primorske novice, Trst (13. 4. 2001) -Frantar, Vladimir, 2001. Poljska bulvarka. Dnevnik (24. 4. 2001) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 149


Sezona 2000/2001

80. obletnica � Proslava

Tri postavitve Veronike Deseniške Foto: Vanja Mehle

150 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Praznovanju 80. obletnice gledališča je bila sicer posvečena celotna sezona 2000/2001, vrhunec pa je praznovanje doseglo maja in junija 2001, ko se je v sklopu slavnostnih dni, ki so potekali kar tri tedne, zvrstilo več kot 20 dogodkov: od predstav, literarnih, folklornih in glasbenih večerov do otroških predstav in delavnic. Začelo se je z odprtjem razstave z naslovom 80 let gledališča 22. maja 2001. Vsebinsko je bila razstava razdeljena v dva sklopa. V prvem so bile razstavljene fotografije največjih šentjakobskih uspešnic, ki so se v osemdesetih letih večkrat ponovile (pripravil Dejan Spasić),

drugi sklop (pripravila Vanja Mehle) je v kronološkem pregledu fotografij odmevnejših predstav oživil spomine na nekatere najpomembnejše razvojne postaje in najzaslužnejše osebnosti v delovanju društva. Spremljal ga je tudi krajši opis zgodovine gledališča, poimenovan Zgodbokaz. Za razstavo, v katero so bili poleg fotografij vključeni tudi scenografski in kostumografski osnutki, gledališki listi, različne listine, pa tudi nekaj predmetov in kostumov, so uporabili originalno gradivo iz izredno bogatega lastnega gledališkega arhiva. Razstavo je v preddverju in v odžejnici postavila scenografka Tatjana Kortnik.

Pogled proti izhodu Foto: Vanja Mehle


Sezona 2000/2001

Tri postavitve Matička, vitrina s priznanji, … Foto: Vanja Mehle

Osrednja slavnostna prireditev ob 80. obletnici je bila v petek, 25. maja 2001. Režiser Alen Jelen je prireditev sestavil iz plesnih, pevskih in dramskih odlomkov največjih uspešnic zadnjih sezon (Nunsense, Talec, Rendez-vous, Kurbe, Vilinček z Lune, Pod svobodnim soncem Pavliha in še kakšne) in jih je povezoval pravljični lik Žabon Baron. Posebej za to prireditev je pripravil odlomek iz Strindbergovega Pelikana, prve šentjakobske predstave, s katero se je 9. junija 1921 začela zgodovina tega gledališča. V naslednjih dneh so odigrali uspešne predstave preteklih sezon, kot so Linhartov Ta veseli dan ali Matiček se ženi, delo V. Zupančiča Hlebček guspe Lize, L. Sohodolčana Srečna hiša Doberdan, Sofokleja Antigona, delo M. Rębacza Dva ara skrbi in Pet pepelk Ž. Petana. Vstop je bil za obiskovalce prost. Člani so pripravili tudi literarna večera, in sicer Članski literarni večer in večer poezije, ki so ga poimenovali Fuk je šentjakobčanom v kratek čas, za katerega je Srečko Kermavner izbral in

priredil šopek iz tovrstnega pikantnega slovenskega ljudskega izročila. Slavnostne dneve so obogatili tudi gosti z monodramami: Gregor Čušin s Hagado (Čušin), Aljoša Ternovšek s Kleščarjem (Rokgre) in Gašper Tič z Joooj, kako sem prišel na svet (Sokolović). Sodelovali so tudi Aynee in band (predstavitev zgoščenke), Žabjak trio s pripovedno glasbo, pa KUD Dolsko s predstavo Janko & Metka in gledališki delavnici OŠ Polje in Dravlje pod mentorskim vodstvom Anamarije Štukelj in Žige Sedmaka. Povabili so tudi folklorni skupini, ki sta prvič sodelovali na isti večer na istem odru. Plesali in godli so člani folklornih skupin Tine Rožanc in Emona. Zadnji dogodek Slavnostnih dni je bil ponovni nastop državnih prvakov Impro lige 1997 – zmagovalne šentjakobske ekipe.

Foto: Vanja Mehle

V odžejnici Foto: Vanja Mehle

Plakati za predstave Foto: Vanja Mehle Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 151


Glava

Sezona

2001/2002 81. sezona

vodstvo

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Niko DEDEK MRAZ IN BABICA MRAZ

Branka Bezeljak Glazer

11

1770

Gabriel Barylli KRUH Z MASLOM

Violeta Tomič

14

1322

Can Themba MOŠKA OBLEKA

Marjan Bevk

13

1225

Bratko Kreft KRAJNSKI KOMEDIJANTI

Miha Golob

23

3419

152 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

predsednik društva Miha Golob (19. 3. 2001–9. 5. 2002) Anja Garbajs (9. 5. 2002–12. 9. 2002) – namestnica predsednika direktorica /direktor gledališča Branka Bezeljak Glazer (1. 7. 1998–15. 1. 2002) Marjan Gabrijelčič (16. 1. 2002–14. 2. 2002) Miha Golob (15. 2. 2002–30. 6. 2002) – vršilec dolžnosti direktorja Miha Golob (1. 7. 2002–4. 12. 2005) – direktor umetniški svet/umetniški vodja Mojca Kreft, Sonja Pavčič, Maja Borin, Miha Trefalt, Bojan Vister (16. 6. 2000–15. 2. 2002) Miha Golob (15. 2. 2002–15. 11. 2005)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 153


Niko

Niko

Niko

Dedek Mraz in babica Mraz

Dedek Mraz in babica Mraz

Dedek Mraz in babica Mraz

Zinja Hegedüs, Sonja Pavčič Foto: Klemen Cedilnik

Sonja Pavčič, Aleš Kočevar Foto: Klemen Cedilnik

Sonja Pavčič Foto: Klemen Cedilnik

Gabriel Barylli

Gabriel Barylli

Režija: Violeta Tomič

Režija: Violeta Tomič

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Kruh z maslom

Srečko Kermavner, Zoran Močnik Foto: Klemen Cedilnik

Can Themba

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Gabriel Barylli

Kruh z maslom

Kruh z maslom

Zoran Močnik, Srečko Kermavner Foto: Klemen Cedilnik

Dušan Skok, Srečko Kermavner Foto: Klemen Cedilnik

Can Themba

Gabriel Barylli

Režija: Marjan Bevk

Režija: Violeta Tomič

Režija: Violeta Tomič

Moška obleka

Moška obleka

Luka Kočevar, Silvija Jovanović Foto: Klemen Cedilnik

Valter Svetičič, Irena Mrak, Roman Žun, Tone Bertoncelj, Aleš Kočevar, Staša Orlando Foto: Klemen Cedilnik

Dušan Skok, Srečko Kermavner Foto: Klemen Cedilnik

Bratko Kreft

Can Themba

Can Themba

Režija: Miha Golob

Režija: Marjan Bevk

Režija: Marjan Bevk

Režija: Marjan Bevk

Krajnski komedijanti

Moška obleka

Kruh z maslom

Moška obleka

Samo Ravnikar, Dejan Spasić, Samo Jakoš, Mirjam Pirnat, Saša Klančnik, Silvija Jovanović, Luka Cimprič Foto: Klemen Cedilnik

Valter Svetičič, Silvija Jovanović Foto: Klemen Cedilnik

Roman Žun, Aleš Kočevar, Irena Mrak Foto: Klemen Cedilnik

Bratko Kreft

Bratko Kreft

Bratko Kreft

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Krajnski komedijanti Dejan Spasić, Žiga Sedmak, Nejc Ropret, Nino Kozlevčar, Marcel Štefančič, Bojan Vister, Samo Jakoš, Luka Cimprič, Silvija Jovanović, Mirjam Pirnat, Mojca Korbar Hočevar, Miha Golob, posnetek z vaje Foto: Klemen Cedilnik

Krajnski komedijanti Mirjam Pirnat, Bojan Vister, Silvija Jovanović Foto: Klemen Cedilnik

Krajnski komedijanti Silvija Jovanović, Luka Cimprič, Samo Ravnikar, Žiga Sedmak, Saša Klančnik, Brigita Tripković Foto: Klemen Cedilnik


Sezona 2001/2002 Gabriel Barylli

Kruh z maslom

Režija: Violeta Tomič Zoran Močnik, Dušan Skok, Srečko Kermavner Foto: Klemen Cedilnik

Gabriel Barylli

Kruh z maslom

Režija: Violeta Tomič

Niko

Dedek Mraz in babica Mraz

Dušan Skok, Srečko Kermavner, Zoran Močnik Foto: Klemen Cedilnik

Režija: Branka Bezeljak Glazer Saša Hodnik, Sonja Pavčič, Breza Žižović, Zinja Hegedüs, Dani Šmon Foto: Klemen Cedilnik

Niko

Dedek Mraz in babica Mraz Režija: Branka Bezeljak Glazer Sonja Pavčič, Bojan Vister Foto: Klemen Cedilnik

Sezona 2001/2002 S

ezono 2001/2002 je 12. decembra začela premiera krstne uprizoritve igrice Dedek Mraz in babica Mraz za najmlajše otroke v režiji Branke Bezeljak Glazer, napisana pa je bila z namenom, da bo po kratki predstavi še obdarovanje otrok. Še pred koncem leta (21. decembra) je bila premiera prvič na Slovenskem uprizorjene komedije Gabriela Baryllija Kruh z maslom v režiji Violete Tomič. Predstava je bila v nemško govorečem prostoru velika uspešnica in razkriva tri različne poglede na ljubezen. Druga komedija, avtorja Cana Themba Moška obleka, ki jo je 28. januarja 2002 postavil na oder Marjan Bevk, je bila prav tako prvič uprizorjena na Slovenskem. Prinesla je prvi stik z vzdušjem in utripom črnskega okolja in doživljanja južnoafriškega predmestja. Na predstavi 14. marca je igralec Roma Žun odigral svoj 1000. nastop. Naslednja premiera v tej sezoni je bila 13. aprila, in sicer komedija Bratka Krefta Krajnski komedijanti v režiji Mihe Goloba. Kar triurna zelo razgibana in dinamična predstava je prikazala vzdušje konca 18. stoletja. Na koncu so nastopajoči (18 igralcev) zapeli priredbe nemške, francoske, jugoslovanske in slovenske himne (namig na približevanje Slovenije Evropski uniji?).

Ker četrte predstave gledališče zaradi pomanjkanja sredstev ni moglo pripraviti, so v abonma vključili predstavo A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki so ga zadnja leta igrali le za zaključene skupine. V tej sezoni so ob treh novih predstavah, od tega dveh novostih na Slovenskem, in ob krstni uprizoritvi kratke otroške igrice ponavljali še osem predstav prejšnjih sezon, kljub temu so dosegli najmanj predstav v zadnjem desetletju (142, enako kot prejšnjo sezono) in 21.656 obiskovalcev (900 več kot prejšnjo sezono), močno so se zmanjšala gostovanja (14), število rednih obiskovalcev (abonentov) se je zaradi dodatnih predstavitvenih akcij povečalo za okrog 15 odstotkov. Jeseni (28. 9. 2001) je predstava Pet Pepelk sodelovala na 12. Pikinem festivalu v Velenju, Hlebčki guspe Lize pa 16. 9. 2001 na Ljubljanskem gradu in 26. 6. 2002 na poletnem festivalu v Ormožu. Že drugič so gostili Linhartovo srečanje – 41. srečanje gledaliških ljubiteljskih skupin Slovenije (29. 5.–2. 6. 2002). Slovesnost ob odprtju je režiral Alen Jelen, gledališče je 1. junija sodelovalo s predstavo Krajnski komedijanti, skupaj z JSKD pa so v sklopu srečanja organizirali večer šansonov Jureta Ivanušiča. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 155


Sezona 2001/2002 Can Themba

Moška obleka

Režija: Marjan Bevk Valter Svetičič, Silvija Jovanović Foto: Klemen Cedilnik

Can Themba

Moška obleka

Režija: Marjan Bevk Silvija Jovanović, Valter Svetičič, Staša Orlando Foto: Klemen Cedilnik

Bratko Kreft

Krajnski komedijanti Režija: Miha Golob

Božo Okorn, Mirjam Pirnat, Samo Jakoš, Nejc Ropret, Silvija Jovanović, Dejan Spasić, Žiga Sedmak, Bojan Vister, Saša Klančnik, Samo Ravnikar, Alen Jelen, Brigita Tripković, spredaj Vesna Vončina, Nino Kozlevčar Foto: Klemen Cedilnik

Bratko Kreft

Krajnski komedijanti Režija: Miha Golob Miha Golob, novi direktor med vajo za predstavo Krajnski komedijanti Foto: Klemen Cedilnik

Za obiskovalce so konec sezone pripravili od 10. do 16. junija dneve odprtih vrat in jim ponudili brezplačen ogled predstav Dva ara skrbi, Krajnski komedijanti, Moška obleka in otroške predstave Pet Pepelk. V tej sezoni sta odigrala svoj 500. nastop Silvija Jovanović in Janez Usenik. Člani so se poslovili od Erne Usenik Repina (1931–2001), ki je v petih desetletjih umetniškega udejstvovanja v tem gledališču oblikovala 65 različnih ženskih značajev in jih odigrala v več kot 1300 nastopih. Čeprav že precej let ni več igrala, je zelo zavzeto delala v nadzornem odboru. Bila je stalna članica Šentjakobskega gledališča od leta 1953, častna članica, tudi dobitnica zlatega prstana ŠG. Končni izlet na Roglo je bil kar dva dni (29. in 30. junij) in zvečer prvega dne so podelili harlekine – društvene nagrade za gledališke dosežke, ki so jih zadnjič podelili v sezoni 1993/94. Kategorije niso bile strogo gledališke, bolj zabavne. Nagrajence so izbrali člani z glasovanjem. Po podelitvi je bil krajši kulturni in zabavni program.

156 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Mojca Korbar Hočevar, Silvija Jovanović, Mirjam Pirnat, Bojan Vister, Samo Jakoš, Samo Ravnikar, Luka Cimprič, Nejc Ropret, Dejan Spasić Foto: Klemen Cedilnik

Pred poletnimi počitnicami so se 15. julija spet zbrali na kamniti terasi za Mestnim domom na šentjakobskem zajtrku. Gledališka skupina je v tej sezoni preživljala velike pretrese, ki so jih povzročila nesoglasja, osebna stremljenja in popolnoma različni pogledi na uresničevanje poslanstva gledališča, pripomogli so tudi slabe finančne razmere, težave z izpeljavo programa zaradi zasedenosti igralcev z drugimi obveznostmi (zato odklanjanje vlog, terminov predstav, posledično izpad pričakovanega dohodka), manjša disciplina (zamujanje, slaba pripravljenost na predstavo, vajo, izostanki s predstave, nemir za odrom) in predvsem prekinjena komunikacija. Zaradi neskladnosti pogledov in pričakovanj je januarja 2002 odstopila direktorica. Njen naslednik Marjan Gabrijelčič je hitro odšel za boljšo ponudbo v Lutkovno gledališče. Vodenje gledališča je prevzel najprej kot vršilec dolžnosti, nato kot direktor dotedanji predsednik društva Miha Golob. Prevzel je tudi naloge umetniškega vodje. Naloge predsednika društva je do nadomestnih volitev opravljala namestnica predsednika Anja Garbajs.


Sezona 2001/2002

Sezona 2001/2002

Niko

Gabriel Barylli

Dedek Mraz in babica Mraz

Kruh z maslom

Režija: Branka Bezeljak Glazer  Datum premiere: 12. 12. 2001 Scenografinja: Breza Žižović Kostumografija in maska: Andrej Gabron Glasbena oprema: Branka Bezeljak Glazer Babica       Sonja Pavčič Dedek Mraz      Bojan Vister, Danijel Šmon Sestrična zima     Zinja Hegedüs Poštar       Aleš Kočevar Snežinka 1       Breza Žižović Snežinka 2       Saša Hodnik Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, masker, frizer: Andrej Gabron, rekviziti, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izbor kostumov: Andrej Gabron, izdelava scene: Ivan Kostanjevec

Režija: Violeta Tomič  Datum premiere: 21. 12. 2001 Prevod: Miha Trefalt Scenografinja: Irena Grošelj Kostumograf: Andrej Gabron Štefan Martin Peter

Zoran Močnik Dušan Skok Srečko Kermavner

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Polona Fabič, masker: Andrej Gabron, garderoba, rekviziti: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 157


Sezona 2001/2002

Sezona 2001/2002

Can Themba

Moška obleka

Režija: Marjan Bevk  Datum premiere: 28. 1. 2002 Prevod: Iris Žnidarič, Živa Kolar, Nataša Vlaović Dramaturgija in glasbena oprema: Marjan Bevk Scenografinja: Breza Žižović Kostumograf: Andrej Gabron, Marjan Bevk Gib: Brane Završan Maska: Andrej Gabron Philemon      Valter Svetičič Matilda      Silvija Jovanović Maphikela      Tone Bertoncelj Pripovedovalec   Roman Žun Delavec      Aleš Kočevar KK:      Luka Kočevar Garde dama      Staša Orlando Garde dama      Irena Mrak Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka in rekvizi­ terka: Polona Fabič, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Bratko Kreft

Krajnski komedijanti

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 13. 4. 2002 Lektor: Tomaž Gubenšek Scenograf: Miha Golob Kostumografinja: Maja Ljubotina Maska in frizure: Andrej Gabron Glasbena oprema: Tina Hozjan Baron Žiga Zois       Anton Linhart       Jožefina - njegova žena       Gospa Frančiška od Garzarollija Jožef od Desselbrunnera       Dr. Janez Mrak - advokat       Dr. Jožef Piller - advokat       Dr. Franc Repič - advokat       Anton Makovic       Jurij Japelj            Valentin Vodnik       Visokorejeni grof Hohenwart Vikšiškof Mihael Baron Brigido Giuseppe Bartollini       Lucija Bartollinijevka       Suzana Marranesijevka       Micka            Matiček            Violinistka           

Saša Klančnik Žiga Sedmak Mirjam Pirnat Silvija Jovanović Dejan Spasič Samo Jakoš Luka Cimprič Marko Ujc Nejc Ropret Samo Ravnikar Alen Jelen Bojan Vister Marcel Štefančič Božo Okorn Mojca Korbar-Hočevar Brigita Tripković Vesna Vončina Nino Kozlevčar Tina Hozjan, k. g.

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Saša Hodnik, Saša Rakef, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava kostumskih dodatkov: Maja Ljubotina, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

158 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Sezona 2001/2002

O predstavah so pisali in poročali:

Can Themba: Moška obleka -Grude, Aleksandra, 2002. V Šentjakobskem gledališču je bila sinoči premierno uprizorjena komedija Moška obleka. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (29. 1. 2002) Bratko Kreft: Krajnski komedijanti -Podjed, Dan, 2002. Krajnski komedijanti. Radio Slovenija, I. program, Dogodki in odmevi (14. 4. 2002) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 159


Glava

Sezona

2002/2003 82. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Karel Valentin, Neil Simon, Robert Anderson JAZ SEM HERBERT

Andrej Stojan

20

2316

Jules Verne V OSEMDESETIH DNEH OKOLI SVETA

Gregor Čušin

53

8769

Jean-Baptiste Poquelin Molière UČENE ŽENSKE

Gregor Tozon

13

1926

Maja Borin POZABLJIVI DEDEK MRAZ

Maja Borin

13

2187

Ivan Cankar ZA NARODOV BLAGOR

Tijana Zinajić

13

2001

predsednik društva Anja Garbajs (9. 5. 2002–12. 9. 2002) – namestnica predsednika Saša Klančnik (12. 9. 2002–25. 11. 2003)

Andrej Rozman - Roza ANA MIGRENA

Miha Golob

20

3156

direktor gledališča Miha Golob (1. 7. 2002–4. 12. 2005)

Peter Barnes V IMENU DUHA

Brane Završan

7

824

160 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo

umetniški vodja Miha Golob (15. 2. 2002–15. 11. 2005)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 161


Jules Verne

Karl Valentin, Neil Simon, Robert Anderson

Karl Valentin, Neil Simon, Robert Anderson

V 80 dneh okoli sveta

Jaz sem Herbert

Jaz sem Herbert

Urška Palčnik, Nejc Ropret, Marko Kumer, Vesna Vončina Foto: Klemen Cedilnik

Sonja Pavčič, Dani Šmon, Andrej Stojan, Drago Razboršek Foto: Klemen Cedilnik

Sonja Pavčič, Drago Razboršek Foto: Klemen Cedilnik

J. B. P. Molière

J. B. P. Molière

Režija: Grega Tozon

Režija: Grega Tozon

Režija: Gregor Čušin

Učene ženske

Marcel Štefančič, Mileva Sovdat, Kajetan Bajt Foto: Klemen Cedilnik

Ivan Cankar

Režija: Andrej Stojan

Režija: Andrej Stojan

Jules Verne

Učene ženske

V 80 dneh okoli sveta

Nina Rotner, Taja Vetrovec, Marcel Štefančič, Luka Kočevar Foto: Klemen Cedilnik

Nejc Ropret, Luka Cimprič, Vesna Vončina Foto: Klemen Cedilnik

Ivan Cankar

Ivan Cankar

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Gregor Čušin

Za narodov blagor

Za narodov blagor

Nejc Ropret, Mario Dragojević, Silvija Jovanović Foto: Klemen Cedilnik

Ela Šegina, Mojca Korbar Hočevar, Tomaž Caserman Foto: Klemen Cedilnik

Žiga Sedmak, Luka Vasle Foto: Klemen Cedilnik

Andrej Rozman - Roza

Andrej Rozman - Roza

Andrej Rozman - Roza

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Tijana Zinajić

Ana Migrena

Ana Migrena

Za narodov blagor

Ana Migrena

Vesna Vončina, Samo Ravnikar

Mirjam Pirnat, Vesna Vončina, Saša Klančnik, Nejc Ropret, Lili Bačer Kermavner, Boris Car, Samo Ravnikar, Katja Kravanja Foto: Klemen Cedilnik

Silvija Jovanović, Mirjam Pirnat Foto: Klemen Cedilnik

Peter Barnes

Peter Barnes

Peter Barnes

Režija: Branko Završan

Režija: Branko Završan

Režija: Branko Završan

V imenu duha

Dani Šmon, Srečko Kermavner, Valter Svetičič Foto: Klemen Cedilnik

V imenu duha

Valter Svetičič, Irena Mrak, Dani Šmon Foto: Klemen Cedilnik

V imenu duha

Valter Svetičič, Dani Šmon, zadaj Irena Mrak


Sezona 2002/2003 Jules Verne

V 80 dneh okoli sveta Režija: Gregor Čušin

Nika Per, Nejc Ropret, Vesna Vončina, Marko Kumer, Nino Kozlevčar, Luka Cimprič Foto: Klemen Cedilnik

Karl Valentin, Neil Simon, Robert Anderson

Jaz sem Herbert

Režija: Andrej Stojan Drago Razboršek, Sonja Pavčič Foto: Klemen Cedilnik

Jules Verne

V 80 dneh okoli sveta

Režija: Gregor Čušin

Nika Per, Anže Sitar, Nejc Ropret, Vesna Vončina Foto: Klemen Cedilnik

Sezona 2002/2003 V

predstavo Jaz sem Herbert je režiser Andrej Stojan nanizal tri enodejanke: Neila Simona Hotel Plaza, Karla Valentina Obisk v gledališču in Roberta Andersona Ime mi je Herbert. V treh komedijah sta tri različne pare v treh različnih starostnih obdobjih 17. oktobra 2002 premierno odigrala Sonja Pavčič in Drago Razboršek. Še isti mesec (25. 10.) so najmlajši člani pod režijskim vodstvom Gregorja Čušina uprizorili dramatizacijo zgodbe Julesa Verna V osemdesetih dneh okoli sveta. 11. decembra je bila tretja premiera, in sicer komedija J. B. P. Molièra Učene ženske. Zelo aktualizirano predstavo je režiral Gregor Tozon.

Karl Valentin, Neil Simon, Robert Anderson

Jaz sem Herbert

Režija: Andrej Stojan Sonja Pavčič, Drago Razboršek Foto: Klemen Cedilnik

Za praznične dni je za najmlajše obiskovalce Maja Borin napisala kratko igrico Pozabljivi Dedek Mraz in jo tudi režirala. 8. aprila je bila peta premiera: Ivan Cankar Za narodov blagor. Še vedno zelo aktualno komedijo je režirala Tijana Zinajić. S pretežno mlado ekipo (trije debitanti) je ustvarila zgoščeno, rahlo grotesk­ no in zelo odmevno predstavo. 26. aprila je bila krstna uprizoritev prve slovenske limonade, parodije na telenovele, pesnika in dramatika Andreja Rozmana Roze. Predstavo Ana Migrena, polno številnih komičnih spletk lahkotnega sodobnega življenja, je režiral Miha Golob. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 163


Sezona 2002/2003 J. B. P. Molière

Učene ženske

Režija: Grega Tozon Bojan Vister, Anja Garbajs, Mileva Sovdat, Tatjana Rebolj, Luka Vasle, Kajetan Bajt, Marcel Štefančič, Božo Okorn, Luka Kočevar, Nina Rotner, Taja Vetrovec Foto: Klemen Cedilnik

J. B. P. Molière

Učene ženske

Režija: Grega Tozon Mileva Sovdat, Tatjana Rebolj, Bojan Vister, Anja Garbajs, Nina Rotner, Božo Okorn Foto: Klemen Cedilnik

Ivan Cankar

Za narodov blagor Režija: Tijana Zinajić

Mario Dragojević, Mojca Korbar Hočevar, Luka Vasle, Anja Garbajs, Žiga Sedmak, Bojan Vister, Ela Šegina, Božo Okorn, Silvija Jovanović, Marcel Štefančič, Nejc Ropret Foto: Klemen Cedilnik

Sezono so sklenili s sedmo premiero 23. maja. Drama Petra Barnesa V imenu duha je sestavljanka treh zgodb, ki jih je za to uprizoritev prevedla Iris Žnidarič. Enodejanke, ki govorijo o treh različnih zgodovinskih obdobjih (Čarovnica druge stopnje se dogaja v Franciji 1437, Iz spanca in sence v Angliji 1665, Na predvečer Simhat Tore na Poljskem 1812), je režiral Branko Završan. Po dveh sezonah premora so obnovili zelo popularno predstavo Feđe Šehovića Kurbe, ki jo je v sezoni 1995/96 režiral Andrej Stojan. 15. 2. 2003 so pred razprodano dvorano

164 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Ivan Cankar

Za narodov blagor

Režija: Tijana Zinajić

Nejc Ropret, Bojan Vister, Žiga Sedmak, Marcel Štefančič, Božo Okorn Foto: Klemen Cedilnik

odigrali 95. ponovitev te predstave. Hkrati so proslavili 1000. nastop Bojana Vistra. JSKD ga je za ta dosežek odlikoval s plaketo, gledališče mu je podelilo društveno priznanje. Sezona 2002/03 je bila s 155 predstavami zelo uspešna (13 več kot prejšnjo sezono) in zelo raznovrstna, saj so gledalcem ponujali kar 13 različnih predstav, v katerih je sodelovalo več kot 90 članov. Tudi gostovanj je bilo skoraj še enkrat toliko kot prejšnjo sezono (24). Največ ponovitev v tej sezoni je dosegla mladinska predstava V 80 dneh okoli sveta (26), igralci predstave Pet Pepelk pa so 26. marca odigrali že 50. ponovitev.


Sezona 2002/2003

Andrej Rozman – Roza, avtor Ane Migrene s tradicionalno premiersko torto Foto: Klemen Cedilnik

Andrej Rozman - Roza

Ana Migrena

Režija: Miha Golob Lili Bačer Kermavner, Boris Car, Samo Ravnikar, Katja Kravanja Foto: Klemen Cedilnik

Andrej Rozman - Roza

Ana Migrena

Režija: Miha Golob Saša Klančnik, Silvija Jovanović, Boris Car, Katja Kravanja, Nejc Ropret, Samo Ravnikar, Mirjam Pirnat, Lili Bačer Kermavner Foto: Klemen Cedilnik

Selektor Čufarjevih dnevov je iz obsežnega repertoarja izbral komedijo Bratka Krefta Krajnski komedijanti, v režiji Mihe Goloba, ki so jo 16. 11. 2002 odigrali na Jesenicah. Šentjakobčani so prvič sodelovali v spremljevalnem programu festivala poklicnih gledališč Dnevi komedije Celje in se 26. januarja 2003 predstavili s svojo uspešnico zadnjih let Kurbe Feđe Šehovića. Sezono so spet sklenili z dnevi odprtih vrat od 5. do 8. junija 2003, ko so omogočili brezplačen ogled predstav tekoče sezone.

Jubilejne Linhartove značke, ki jih podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (prej SLKD), so prejeli članice in člani, ki so že več kot 10 let delovali v gledališču: Staša Orlando, Miča Udir (samo za delo v ŠG), Damjan Spaić, Vojka Gregorin (šivilja), Metod Rosman (vodja tehnične ekipe). Srebrno Linhartovo značko za 20 let pa sta prejela Janez Pogorelec in Julka Perko. Perkova je bila dolgoletna krojačica v Šentjakobskem gledališču, ki je s spretnimi prsti uresničevala zamisli številnih kostumografov in oblačila igralce v kostume od historičnih do sodobnih obdobij. Posebno društveno priznanje je prejela Tanja Skrbinšek za sodelovanje pri 500 predstavah kot vodja predstave in velikokrat tudi kot rekviziterka. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 165


Sezona 2002/2003 Peter Barnes

V imenu duha

Režija: Branko Završan Srečko Kermavner, Valter Svetičič, Dani Šmon Foto: Klemen Cedilnik

Peter Barnes

V imenu duha

Režija: Branko Završan Valter Svetičič, Srečko Kermavner, Irena Mrak Foto: Klemen Cedilnik

Peter Barnes

V imenu duha

Režija: Branko Završan Valter Svetičič, Irena Mrak Foto: Klemen Cedilnik

Oktobra je bila spet razpisana avdicija, na katero se je prijavilo več kot 70 kandidatov. K sodelovanju so jih povabili okrog 25. Udeležili so se seminarja iz gledališkega govora in pantomime, ki sta ga vodila Tomaž Gubenšek in Andres Valdes. Šentjakobčani so 9. marca sodelovali v popularni nedeljski TV-oddaji Človek ne jezi se in premagali svoje nasprotnice, šoferke Ljubljanskega potniškega prometa. 10. maja 2003 je bila v Logatcu 35. območna revija odraslih pevskih zborov, na kateri je JSKD podelil Marcelu Štefančiču Linhartovo plaketo za leto 2002 za življenjsko delo na področju ljubiteljske gledališke dejavnosti. Vse sta presenetila Bojan Vister in Andrej Murenc; s slavljencem so nenapovedano odigrali odlomek iz mladinske predstave Pet Pepelk.

166 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Iz gledališča je odšel masker Andrej Gabron, ki je od leta 2000 poleg številnih gledaliških mask ustvaril tudi nekaj zelo opaznih kostumografij (v tej sezoni Učene ženske). Sezono so 7. junija sklenili s tradicionalnim sadno-jajčnim zajtrkom na kamniti terasi. Na dvodnevni končni izlet so 28. in 29. junija odšli v Prekmurje. Prvi dan so na grajskem dvorišču v Gradu na Goričkem preizkusili vpliv energetskih točk, si ogledali romansko cerkvico Rotundo na Selu in prenočili na turistični kmetiji Ferencovi, kjer strehe še znajo prekrivati s slamo. Zvečer so podelili harlekine, društvena priznanja, za dosežke v tej sezoni. Naslednji dan so si ogledali še Prlekijo, se zapeljali s splavom čez Muro in poskusili dobrote v Železnih dverih nad Ljutomerom.


Sezona 2002/2003 Foaje z novo blagajno , sezona 1959/60 Blagajno so po adaptaciji 2003 preselili v pritličje. Foto: Miha Vlaj, 2011

Odžejnica – prostor za prijetno druženje po adaptaciji leta 2003 Foto: Miha Vlaj, 2011

V zgodnjih sedemdesetih letih so po izselitvi Sadjazelenjave podaljšali sprehajalnico (foaje) in uredili sedanji vhod za obiskovalce na vzhodnem krilu stavbe ob tunelu. Današnjo podobo je sprehajalnica dobila po adaptaciji leta 2003. Foto: Miha Vlaj, 2011

Kot že nekaj let se je menjava članov v društvenih organih nadaljevala tudi to sezono. Dvanajstega septembra so bile nadomestne volitve predsednika društva (ker je bil prejšnji predsednik imenovan za direktorja). Izvoljen je bil Sašo Klančnik, zamenjani pa so bili tudi skoraj vsi člani upravnega in nadzornega odbora (zaradi odstopa petih članov). Konec sezone so ugotavljali, da se člani čedalje manj udeležujejo raznih aktivnosti v gledališču, tudi premier, da je bila disciplina med člani že precej časa na zelo nizki ravni in da je tak (ne)odnos članov do prevzetih nalog ogrožal uresničevanje načrtovanega programa, ki bi lahko izboljšal težak finančni položaj. Pri načrtovanju predstav se je gledališče moralo omejiti na zelo skromna sredstva in se zaradi kakovostnih režijskih vodstev odpovedati preostalim strokovnjakom za posamezna področja gledališkega ustvarjanja.

Adaptacija prostorov se je nadaljevala. Čez poletje so prejšnje pisarne s pogledom na trg v vzhodnem vogalu stavbe predelali v sanitarije za obiskovalce, podaljšali so odžejnico, preuredili sprehajalnico (foaje) z garderobami za obiskovalce in sanitarije za invalide. Blagajno so preselili v pritličje. Vzpostavljena je bila notranja povezava med prostori pred dvorano in hodnikom pred pisarnami in delavnicami v zahodnem traktu mimo stopnišča (skozi nekdanje sanitarije za igralce). Obnovitvena dela so potekala tudi v dvorani, saj je zamakalo zaradi zamašenih žlebov. V nadaljevanju bo treba zaradi adaptacijskih posegov v drugem nadstropju, ki jih je opravljalo Lutkovno gledališče, vzpostaviti prezračevalni sistem v dvorani. MOL je odobrila tudi nadaljevanje obnove lučne opreme. Dvorana namreč ni imela dovolj reflektorjev, da bi lahko uporabili zmogljivost prejšnje leto povečanega energetskega bloka z 48 na 86 kanalov. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 167


Sezona 2002/2003

Sezona 2002/2003

Karl Valentin, Neil Simon, Robert Anderson

V 80. dneh okoli sveta

Muriel Herbert

Mr. Fogg     Vdova     Kapitan     Detektiv Fix     Passepartout   Konzul     Reporter    

Režija: Andrej Stojan  Datum premiere: 17. 10. 2002 Prevod: Maila Golob, Dušan Tomše, Borut Trekman Scenografinja: Breza Žižović Kostumografinja: Irena Felicijan Maska: Andrej Gabron Sonja Pavčič Drago Razboršek

Vodja predstave: Danijel Šmon, šepetalka: Polona Fabič, Marina Dornig, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Klemen Cedilnik, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Ina Čebular, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Jean Baptiste Poquelin Molière

Učene ženske

Režija: Grega Tozon  Datum premiere: 11. 12. 2002 Prevod: Josip Vidmar Scenografinja: Tatjana Kortnik Kostumograf in oblikovalec maske: Andrej Gabron Glasbena oprema: Grega Tozon Krizald      Filaminta      Armanda      Henrieta      Arrist      Beliza      Klitander      Trisotin, literat    Martina, kuharica   Notar      Služabnik     

Marcel Štefančič Tatjana Rebolj Anja Garbajs Nina Rotner Kajetan Bajt Mileva Sovdat Luka Kočevar Bojan Vister Taja Vetrovec Luka Vasle Božo Okorn

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalec: Aleš Kočevar, Luka Vasle, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Klemen Cedilnik, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Dora Ožek, Nina Holc, Mateja Knafel, Martina Toš, Simona Toš, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

168 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Jules Verne

Jaz sem Herbert

Režija: Gregor Čušin  Datum premiere: 25. 10. 2002 Scenograf: Breza Žižović, Gregor Čušin Kostumograf: Gregor Čušin, Andrej Gabron Glasbena oprema: Tadej Sadar Maska: Andrej Gabron Nejc Ropret Nika Per Luka Cimprič Nino Kozlevčar / Anže Sitar Vesna Vončina Urška Palčnik Marko Kumer

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, masker, frizer: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Maja Borin

Pozabljivi Dedek Mraz

Režija: Maja Borin  Datum premiere: 14. 12. 2002 Scenografinja: Teja Kleč Kostumograf: Andrej Gabron Glasbena oprema: Štefan Miljević Dedek Mraz    Božo    David    Gusar    Vaja    Gaja   

Danijel Šmon / Bojan Vister Nejc Ropret Nejc Simšič / Miha Vlaj Mario Dragojević Sara Lucu / Anja Pelan Urška Palčnik / Polona Fabič

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, masker: Andrej Gabron, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 2002/2003

Andrej Rozman - Roza

Ivan Cankar

Za narodov blagor

Ana Migrena

Režija: Tijana Zinajić  Datum premiere: 8. 4. 2003 Dramaturg: Andrej Jaklič Scenografinja, kostumografinja: Jasna Vastl Gib: Primož Bezjak

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 26. 4. 2003 Scenografinja: Breza Žižović Kostumografinja: Vlasta Klobasa Glasbena oprema: Uroš Rakovec

Aleksej pl. Gornik Dr. Anton Grozd Katarina, Peter Matilda       Dr. Pavel Gruden Helena       Jožef Mrmolja Mrmoljevka       Julijan Ščuka       Siratka       Fran Kadivec       Profesor Kremžar

Ana Migrena Brajdnik                   Rajfolt Dolinšček     Hermelina Dolinšček     Jorik Dolinšček     Ramaela del Franco                   Štefan Šmuc, Mimoza Kovač   Rosalinda          Franci          Pijanko, Mimica, reklame  reklame         branje reklam                

Žiga Sedmak Bojan Vister Mojca Korbar-Hočevar Ela Šegina Luka Vasle Silvija Jovanović Božo Okorn Anja Garbajs Nejc Ropret Mario Dragojević Tomaž Caserman Marcel Štefančič

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Zdenka Bregant Muha, maskerka: Davorka Požgan, frizerka: Julija Gongina, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava kostumov: Nina Holc, izdeleva kostumskih dodatkov: Neža Zinajić, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Mirjam Pirnat / Urška Palčnik Saša Klančnik Lili Bačer - Kermavner Samo Ravnikar Karin Zakrajšek / Katja Kravanja Boris Car Silvija Jovanović Tanja Skrbinšek Nejc Ropret Vesna Vončina Karin Zakrajšek / Katja Kravanja

Vodja predstave: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Tatjana Žagar, masker: Danijel Šmon, Davorka Požgan, frizerka: Julija Gongina, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Klemen Cedilnik, izdelava kostumov: Karmen Marinko, Jože Koprivec, Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Peter Barnes

V imenu duha

Režija: Branko Završan  Datum premiere: 23. 5. 2003 Prevod: Iris Žnidarič Priredba: Branko Završan Dramaturgija: Maja Borin Lektor, asistent režije: Nejc Možic Scenograf, gib: Branko Završan Kostumografinja: Ina Čebular Glasbena oprema: Žiga Golob, Boštjan Gombač, Branko Završan Oblikovanje maske: Danijel Šmon Claude Delmas, Jonathan Guerdon, Magid iz Kozenic   Oče Nerval, Israel Yates, Mendel iz Riminova   Marie Blin, Abegail, Sara        Henri Mondor, Jasnovidec iz Lublina  

Danijel Šmon Valter Svetičič Irena Mrak Srečko Kermavner

Vodja predstave, rekviziti: Bojan Vister, šepetalka: Tatjana Prezelj, maskerka, frizerka: Julija Gongina, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Klemen Cedilnik, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Ina Čebular, Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

O predstavah so pisali in poročali:

Karel Valentin, Neil Simon, Robert Anderson: Jaz sem Herbert -Tušar, Magda, 2002. Ocena Herberta. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (18. 10. 2002) Jules Verne: V osemdesetih dneh okoli sveta -Tušar, Magda, 2002. Gospod Fogg. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (26. 10. 2002) J. B. P. Molière: Učene ženske -Tušar, Magda, 2002. Intelektualne ... Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (12. 12. 2002) Andrej Rozman-Roza: Ana Migrena -Tušar, Magda, 2003. Ana Migrena je tipična naivna dolgolasa deklica ... Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (7. 5. 2003) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 169


Glava

Sezona

2003/2004 83. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Dan Goggin NUNSENSE-2

Mojca Horvat

53

9029

Andreja Kovač POVODNI MOŽ

Andreja Kovač

22

3536

Njena visokost Princesa Takamado LEDENA GORA LULI

Miha Golob

37

5652

predsednik/predsednica društva Saša Klančnik (12. 9. 2002–25. 11. 2003) Anja Garbajs (25. 11. 2003–9. 3. 2004) – namestnica predsednika Anja Garbajs (9. 3. 2004–30. 3. 2005) – predsednica

Robert Thomas OSEM ŽENSK

Tijana Zinajić

16

2374

direktor gledališča Miha Golob (1. 7. 2002–4. 12. 2005)

Monty Python BRIANOVO ŽIVLJENJE

Gregor Čušin

20

3237

umetniški vodja Miha Golob (15. 2. 2002–15. 11. 2005)

170 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 171


Dan Goggin

Dan Goggin

Dan Goggin

Nunsense 2

Nunsense 2

Nunsense 2

Lea Sobočan, Nuša Podvornik, Anamarija Štukelj, Bojan Vister Foto: Peter Koštrun

Lea Sobočan, Rebeka Hrastnik, Anamarija Štukelj, Nuša Podvornik, spodaj Bojan Vister Foto: Peter Koštrun

Lea Sobočan, Nuša Podvornik, Bojan Vister, Anamarija Štukelj, Saška Hodnik Foto: Peter Koštrun

Andreja Kovač

Andreja Kovač

Režija: Andreja Kovač

Režija: Andreja Kovač

Režija: Mojca Horvat

Povodni mož

Sara Lucu, Petra Šabič, Mario Dragojević, Katja Kravanja, Ana Rahela Klopčič, Nino Kozlevčar, Boris Car, Maja Eržen, Andreja Kovač, Ana Kržišnik, Urška Palčnik, Tarik Khalil, Matjaž Maletič, Miha Vlaj, Tanja Skrbinšek, Saša Kranjc, Boris Milanko, Milka Dimitrovski Foto: Peter Koštrun

Njena visokost princesa Takamado

Režija: Mojca Horvat

Režija: Mojca Horvat

Andreja Kovač

Povodni mož

Povodni mož

Foto: Peter Koštrun

Katja Kravanja, Sara Lucu, Maja Eržen, Ana Kržišnik, Petra Šabič, Milka Dimitrovski Foto: Peter Koštrun

Njena visokost princesa Takamado

Njena visokost princesa Takamado

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Andreja Kovač

Ledena gora Luli

Ledena gora Luli

Foto: Peter Koštrun

Nina Rotner, Mario Dragojević Foto: Peter Koštrun

Mario Dragojević, Ela Šegina, Miha Vlaj Foto: Peter Koštrun

Robert Thomas

Robert Thomas

Robert Thomas

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Miha Golob

Osem žensk

Osem žensk

Ledena gora Luli

Osem žensk

Silvija Jovanović, Nina Cijan, Anja Garbajs, Ana Lavrinc, Nina Rotner Foto: Peter Koštrun

Ana Lavrinc, Nina Cijan, Silvija Jovanović, Mojca Korbar H. Foto: Peter Koštrun

Lili Bačer Kermavner, Silvija Jovanović, Mojca Korbar H., Ana Lavrinc, Nina Cijan, Nina Rotner Foto: Peter Koštrun

Monty Python

Monty Python

Monty Python

Režija: Gregor Čušin

Režija: Gregor Čušin

Režija: Gregor Čušin

Brianovo življenje Srečko Kermavner, Mario Dragojević, Danijel Šmon Foto: Peter Koštrun

Brianovo življenje Samo Ravnikar, Srečko Kermavner, Jernej Čampelj, Boris Car Foto: Peter Koštrun

Brianovo življenje Luka Cimprič, Saša Klančnik, Jaša Koceli, Anže Zevnik, Srečko Kermavner, Boris Car, Bojan Vister, Zoran Močnik, Melita Kontrec, Samo Ravnikar Foto: Peter Koštrun


Sezona 2003/2004 Andreja Kovač

Povodni mož

Režija: Andreja Kovač Dan Goggin

Nunsense 2

Režija: Mojca Horvat

Boris Car, Miha Vlaj, Urška Palčnik, Mario Dragojević, Nino Kozlevčar, Tarik Khalil Foto: Peter Koštrun

Anamarija Štukelj, Bojan Vister, Saška Hodnik, Lea Sobočan, Rebeka Hrastnik Foto: Peter Koštrun

Dan Goggin

Nunsense 2

Režija: Mojca Horvat Boris Car, Rebeka Hrastnik, Lea Sobočan, Bojan Vister, Nuša Podvornik, Anamarija Štukelj, Joži Šalej Foto: Peter Koštrun

Sezona 2003/2004 K

oreografinja in režiserka Mojca Horvat je spet pripravila muzikal Dana Goggina, tokrat nadaljevanje uspešnice preteklih sezon z naslovom Nunsense2 (poimenovano kar Nune 2). Kot pri prvem muzikalu v sezoni 1996/97 so plesne in pevske vložke spremljali glasbeniki – patri na odru. Premiera in tudi prva uprizoritev tega dela na Slovenskem je bila 17. oktobra 2003. Raziskovalno predstavo Povodni mož je po motivih istoimenske pesnitve dr. Franceta Prešerna za drugo premiero (21. novembra) pripravila Andreja Kovač. V besedno skopi, zato pa gibalno in izrazno izčiščeni predstavi, ki je prinesla nekaj novega na ta oder, je sodelovalo 12 mladih igralcev in igralk, ki so šele spoznavali gledališke deske.

Andreja Kovač

Povodni mož

Režija: Andreja Kovač Foto: Peter Koštrun

16. januarja 2004 je bila premiera otroške pravljice Ledena gora Luli. Dramatizacijo istoimenske zgodbe, ki jo je napisala japonska princesa Njena Visokost Princesa Takamado, je prispevala Maja Borin, predstavo je režiral Miha Golob. Nastala je na pobudo Reda sv. Fortunata Slovenije za kakovost življenja, častna pokroviteljica predstave je bila županja Mestne občine Ljubljana Danica Simšič, na premieri pa je občinstvo in ustvarjalce predstave pozdravil Akira Okada, predsednik japonskega društva slovensko-japonskega prijateljstva. Pravljica za otroke zaradi naravovarstvene in človekoljubne vsebine, ki se ji posveča princesa Takamado, presega le otroški in mladinski okvir, saj zadeva pravzaprav nas vse. Ob premieri je v sprehajalnici (foaje Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 173


Sezona 2003/2004 Njena visokost princesa Takamado

Njena visokost princesa Takamado

Ledena gora Luli

Ledena gora Luli

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Mario Dragojević Foto: Peter Koštrun

Mario Dragojević, Nina Rotner Foto: Peter Koštrun

Njena visokost princesa Takamado

Ledena gora Luli Režija: Miha Golob

Luka Cimprič, Nejc Simšič, Mario Dragojević, Nina Rotner, Miha Vlaj Foto: Peter Koštrun

ju) in odžejnici razstavil svoje slike japonski umetnik Noriaki Sangawa, ki je specializacijo končal na ALU in živi v Ljubljani. Po 30 letih so spet uprizorili kriminalko Roberta Thomasa Osem žensk, tokrat v režiji Tijane Zinajić. Priložnost za oblikovanje različnih značajev v nenavadnih okoliščinah so dobile igralke vseh generacij, tudi štiri debitantke v alternacijah, saj osmerica žensk, ki so različno vezane na istega moškega, med seboj išče njegovo domnevno morilko. V predstavi je spet igrala Tatjana Rebolj, tokrat vlogo najstarejše Mamy, pred 30 leti pa vlogo najmlajše Chatherine. Sezono so sklenili s peto premiero 24. aprila. Režiser Gregor Čušin je oblikoval predstavo Brianovo življenje po istoimenskem filmu angleške satirično-humoristične skupine Monty Python. Krstna gledališka uprizoritev predstave je nanizala bolj ali manj zaključene in povezane prizore z motivi Jezusovega življenja, v katerih Briana zaradi pomote in brez njegove volje spoznajo za Mesijo. Sezona 2003/04 je bila med najpestrejšimi, saj so gledalcem ponujali kar 15 različnih naslovov. Šlo je za velik organizacijski zalogaj in veliko obremenitev tudi za vodilne igralce in igralke, ki so nastopali v več predstavah. Največ ponovitev sta imeli otroška predstava Ledena gora Luli in muzikal Nunsence2, obe po 30. Veliko so gostovali, saj so obiskali kar 18 krajev s 26 ponovitvami različnih predstav.

174 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Številne in domiselne predstavitve programa že ob spomladanskem in potem jesenskem vpisu abonmajev v središču mesta in na raznih prireditvah, pa tudi številne pisne promocije, ki so jih na različne ciljne skupine načrtno usmerjali, so počasi obrodili sadove. Pokazali so se najprej v precej večjem številu abonentov (496), potem pa tudi v postopnem povečevanju števila obiskovalcev. Za prizadevnost pri promociji so bili mladi člani nagrajeni tudi z osvojitvijo prehodnega pokala zlatega ščita za najboljšega razstavljavca za sodelovanje pri Študentski areni, največjem študentskem sejmu prireditev. Usmeritev gledališča, da postane svojevrsten gledališki poligon, ki omogoča pridobivanje izkušenj in spoznavanje različnih gledaliških praks tistim, ki šele začenjajo svoje prve korake po gledaliških deskah, in številnim perspektivnim mladim gledališkim ustvarjalcem, ki šele začenjajo svojo profesionalno gledališko pot, se je izkazala kot dobra. Zato so to sezono ponovili avdicijo za nove člane in izobraževalne tečaje za izbrane kandidate (seminar govorne tehnike in umetniške besede Branko Jordan, sodobne plesne tehnike Primož Bezjak, dramska igra Gašper Tič). V zadnjih letih so številni mladi člani uspešno opravili sprejemne izpite na akademiji, med njimi tudi Kristijan Guček, ki je leta 2003 prejel študentsko Severjevo nagrado. Z AGRFT pa so v to gledališče prihajali številni mladi režiserji in dramaturgi po prve profesionalne izkušnje. Šentjakobsko gledališče je to sezono sodelovalo na številnih festivalih, tudi poklicnih gledališč.


Sezona 2003/2004 Robert Thomas

Osem žensk

Režija: Tijana Zinajić Tatjana Rebolj, Nina Rotner, Lili Bačer Kermavner, Katarina Lukšič, Silvija Jovanović, Mojca Korbar H., Anja Garbajs, Hana Souček Morača Foto: Peter Koštrun Robert Thomas

Osem žensk

Režija: Tijana Zinajić Tatjana Rebolj, Silvija Jovanović, Katarina Lukšič, Hana Souček Morača, Anja Garbajs, Nina Rotner, Lili Bačer Kermavner Foto: Peter Koštrun

Bojan Vister, prejemnik plakete za najboljšo moško vlogo na Čufarjevih dnevih 2003 v predstavi Za narodov blagor, na fotografiji je z njim Nejc Ropret, sezona 2002/03 Foto: Klemen Cedilnik

Mladi igralci so s predstavo V osemdesetih dneh okoli sveta, dramatizacijo romana Julesa Verna, ki jo je režiral Gregor Čušin, 22. septembra sodelovali na 14. Pikinem festivalu v Velenju. To izredno uspešno predstavo so povabili tudi v spremljevalni program Borštnikovega srečanja (22. oktobra 2003), tako da se je Šentjakobsko gledališče prvič udeležilo tega osrednjega gledališkega dogodka v Sloveniji. Dan pred tem so se predstavili občinstvu na poletnem festivalu v Ormožu. V tekmovalnem programu 16. festivala ljubiteljskih gledališč Čufarjevi dnevi je Šentjakobsko gledališče 14. novembra 2003 odigralo Cankarjevo delo Za narodov blagor v režiji Tijane Zinajić. Za vlogo dr. Antona Grozda, deželnega poslanca, je Bojan Vister prejel Čufarjevo plaketo za najboljšo moško vlogo. Po lanski uspešni predstavitvi se je gledališče to sezono v spremljevalnem programu festivala Dnevi komedije v Celju predstavilo z muzikalom Nune 2 (Nunsense2) v režiji in koreografiji Mojce Horvat. Raziskovalno predstavo Andreje Kovač Povodni mož je organizator povabil v spremljevalni program 34. tedna slovenske drame, ki je bil od 9. do 20. marca 2004 v Kranju. Konec sezone so mladi ustvarjalci predstave V osemdesetih dneh okoli sveta spet obiskali Maribor in se 25. junija 2004 predstavili še

na poletnem festivalu na Lentu, 28. junija pa tudi ekipa japonske otroške pravljice Ledena gora Luli v režiji Mihe Goloba. Junija so v Štandrežu potekali dnevi kulturnih prireditev Gledališče pod zvezdami v organizaciji Prosvetnega društva Štandrež. Šentjakobsko gledališče se je zamejskim Slovencem predstavilo 19. junija z veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi (tam so odigrali 152. ponovitev) A. T. Linharta v režiji Mileta Koruna. Kljub strelam, grmenju in grozečim oblakom se je predstava srečno odvila do konca. Manj sreče so imeli na Poletnem festivalu Kluže 2004, ki je 24. julija v trdnjavi na odprtem prizorišču gostil muzikal NUNE 2, ob katerem so se obiskovalci kljub spremljavi dežja dobro zabavali. V Ljubljani so s predstavo Povodni mož julija popestrili dogajanje na mednarodnem taboru študentov, ki so prišli na študijsko izmenjavo v Slovenijo v organizaciji ekonomske fakultete. Tudi to sezono so na članskem sestanku nekateri prejeli kot potrditev svoje vztrajnosti pri udejstvovanju na gledališkem področju Linhartove jubilejne značke, ki jih podeljuje JSKD, in sicer za več kot 10 let Anja Garbajs, Gregor Usenik, Mirjam Pirnat, Vanja Krmelj, za več kot 20 let pa Sečko Kermavner, Renata Radič Berglez, Marjan Kuret, Peter Teichmeister in Janez Vlaj. Po podelitvi sta bila na vrsti krajši zabavni kulturni program in slovesen sprejem kar 34 novih članov, ki so po avdiciji obiskovali seminarje temeljev gledaliških veščin, kmalu pa so bili tudi vključeni v posamezne predstave. Članski sestanek je bil v Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 175


Sezona 2003/2004 Monty Python

Brianovo življenje Režija: Gregor Čušin

Jernej Čampelj, Mario Dragojević, Samo Ravnikar, Boris Car, Anže Zevnik, Jaša Koceli, Luka Cimprič, Božo Okorn, Zoran Močnik, Danijel Šmon, Melita Kontrec, Bojan Vister, Saša Klančnik, Srečko Kermavner Foto: Peter Koštrun

Monty Python

Brianovo življenje

Režija: Gregor Čušin

Srečko Kermavner, Božo Okorn, Bojan Vister, Anže Zevnik, Luka Cimprič, Mario Dragojević, Jaša Koceli, Melita Kontrec Foto: Peter Koštrun

odžejnici, saj zaradi obnovitvenih del, ki so se zavlekla, dvorana še ni bila pripravljena (pa ne zaradi nekaj isker, ki so novembra pri varjenju jeklene krogle za Povodnega moža vnele stare zavese pod odrom in so jih odrski mojstri takoj pogasili in zmetali skozi okno na trg, o čemer so poročali vsi časniki). Iz domislice se je razvila še ena posebnost šentjakobske igralske skupine. Prvič so se namreč v tej sezoni prijatelji zahvalili za uspešno premiero kolegicam in vsem soustvarjalcem predstave na prav poseben način. Ko so se po predstavi pridružile prijateljem, sorodnikom in znancem v odžejnici, jih je presenetil „poziv k inšpektorju na zaslišanje zaradi suma umora”. Improvizirani skeč na vsebino predstave se je v naslednjih letih razvil v redno družabno srečanje po vsaki premieri, ki ga pripravlja ekipa prejšnje premiere in se tako zahvali vsem sodelujočim za novo predstavo. Še ena od številnih novosti ŠG, ki je do zdaj še ni povzela nobena gledališka hiša. Novembra je odstopil predsednik društva Sašo Klančnik in naloge je spet prevzela podpredsednica Anja Garbajs. Na nadomestnih volitvah 9. marca 2004 pa je bila izvoljena za predsednico društva. Šentjakobčani so si junija na dvodnevnem izletu v Kobaridu ogledali muzej 1. svetovne vojne, se v Bovcu in okolici posvetili športnim aktivnostim, pod večer pa so na pikniku z dobro hrano, pijačo, glasbo in zabavo podelili tudi harlekine. Naslednji dan so si ogledali Kluže

176 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

(tudi zaradi priprave na bližnje gostovanje) in se skozi Kranjsko Goro napotili domov. Sredi junija so se poslovili od častne članice Anice Šinkovec (1925–2004), ki je zaradi več kot 50 let neutrudnega igralskega in požrtvovalnega strokovnega ter organizacijskega delovanja na različnih področjih postala simbol Šentjakobskega gledališča. Številne nagrade, tudi Linhartova listina, nagrada Sklada Staneta Severja, zlati prstan Šentjakobskega gledališča, so potrdile neizbrisen pečat, ki ga je dala temu gledališču in celotni slovenski ljubiteljski kulturi. Vsestransko uspešno sezono so spremljale finančne težave. Povzročala so jih pozno odobrena (zato zadolževanje) in močno (samo v tem letu za več kot tretjino) zmanjšana finančna sredstva MOL, ki so jih morali nadomestiti s povečanjem lastnih prihodkov od prodaje vstopnic, zaključenih predstav, gostovanj …, stroške dela so znižali z zmanjšanjem števila zaposlenih z devet na pet, mestni upravi pa so morali dokazovati, da so oškodovani, ker jim neupravičeno zaračunava najemnino za prostore v Mestnem domu in skladiščne prostore na Vojkovi ulici 58. Žal, je bilo iz odgovorov še vedno zaznati vzrok za finančne pritiske v statusu gledališča. Problematika plačevanja najemnine je bila razrešena z razsodbo 2007 v korist Šentjakobskega gledališča.


Sezona 2003/2004

Sezona 2003/2004

Dan Goggin

Andreja Kovač

Nunsense-2

Povodni mož

Režija: Mojca Horvat  Datum premiere: 17. 10. 2003 Prevod: Vesna Vončina Scenografinja, kostumografinja: Irena Pivka Koreografinja: Mojca Horvat Korepeticije: Joži Šalej Sestra Marija Regina      Sestra Marija Huberta    Sestra Roberta Anica       Sestra Marija Pavla-Amnezija Sestra Marija Lea       Brat Boris            Klavir            Kontrabas                            Bobni           

Bojan Vister Saša Hodnik Anamarija Štukelj Rebeka Hrastnik / Nuša Podvornik Lea Sobočan, k. g. Boris Car Joži Šalej, k. g. Benjamin Pirnat, k. g. / Nikola Matošič, k. g. Gašper Peršl, k. g. / David Morgan, k. g.

Režija: Andreja Kovač  Datum premiere: 21. 11. 2003 Scenografinja: Ana Rahel Klopčič Kostumograf: Saša Krajnc Glasbena oprema: Dane Cotar Urška    povodni mož  zbor                           

Urška Palčnik Nino Kozlevčar Boris Car, Mario Dragojević, Tarik Khalil, Miha Vlaj, Ana Kržišnik, Sara Lucu, Petra Šabič, Milka Dimitrovski, Katja Kravanja, Maja Eržen

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maskerka, frizerka: Julija Gongina, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Anže Kreč, Matjaž Maletič, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Irena Rojs, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Vodja predstave, rekviziti: Boris Car, maskerka: Julija Gongina, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Matjaž Maletič, Anže Kreč, ton: Klemen Cedilnik, , izdelava kostumov: Nina Holc, Tatjana Suhodolc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Njena visokost princesa Takamado

Robert Thomas

Ledena gora Luli

Osem žensk

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 16. 1. 2004 Dramatizacija: Maja Borin Lektor: Andrej Murenc Scenografinja: Tatjana Kortnik Kostumograf: Andrej Gabron Glasba: Andrej Žibert Animacija: Tanja Kortnik, Leon Cimprič Ledena gora Luli Veter            Severni medved, delfin, pingvin Grenlandski kit, delfin, pingvin Kit grbavec, delfin, pingvin, oče Deklica, polarna čigra Kiki Polarna čigra Kiki Mormon, štorklja, barakuda Želva usnjača, štorklja, mormon Papiga Ara, štorklja, mormon

Mario Dragojević Andrej Murenc Luka Cimprič Nejc Simšič Miha Vlaj Ela Šegina Nina Rotner Sara Lucu Ana Kržišnik Petra Šabič

Vodja predstave, rekviziti: Bojan Vister, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Anže Kreč, Matjaž Maletič, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Nina Holc, Dora Ožek, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Režija: Tijana Zinajić  Datum premiere: 2. 4. 2004 Dramaturg: Andrej Jaklič Asistentka režije: Miomira Šegina Lektor: Arko Scenografinja: Jasna Vastl Kostumografinja: Andreja Džakušić Glasba: Neža Zinajić, Žiga Saksida Gib: Primož Bezjak Gaby          Suzon, starejša hči    Chatherine, mlajša hči    Mamy, stara mati    Augustine, Gabyjina sestra  Gospa Chanel    Luise, sobarica                 Pirette        

Silvija Jovanović Nina Rotner Katarina Lukšič / Ana Lavrinc Tatjana Rebolj Lili Bačer�Kermavner Mojca Korbar�Hočevar Hana Souček Morača / Nina Cijan Anja Garbajs

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Tatjana Žagar, masker: Danijel Šmon, Urša Vrbančič, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Anže Kreč, Matjaž Maletič, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 177


Sezona 2003/2004

Sezona 2003/2004

Monty Python

Brianovo življenje

Režija: Gregor Čušin  Datum premiere: 24. 4. 2004 Prevod: Iris Žnidarič Scenografinja in kostumografinja: Martina Lesar Kikelj Glasba: Uroš Rakovec Brain         Mati Brainova     Harry        Reg         Feancis      Ben       Lažni prerok      Prerok groma in krvi  Stan       Centurion       Dolgočasni prerok   Arrhur       Eddie       Judita      

Srečko Kermavner Mario Dragojević Danijel Šmon Bojan Vister Saša Klančnik Samo Ravnikar Božo Okorn Zoran Močnik Luka Cimprič Boris Car Jaša Koceli Jernej Čampelj Anže Zevnik Melita Kontrec

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Zdenka Bregant Muha, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Maletič, Anže Kreč, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

178 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Sezona 2003/2004

O predstavah so pisali in poročali:

Dan Goggin: Nunsense-2 -Tušar, Magda, 2003. Nune. Radio Slovenija, I. program, Danes do trinajstih (18. 10. 2003) -Hribar, Svjetlana, 2003. Časne sestre koje rade besmislice. Novi list, internetna izdaja (26. 10. 2003) Andreja Kovač: Povodni mož -Tušar, Magda, 2003. Včerajšnje iskanje. Radio Slovenija (1. 12. 2003) -Povodni mož. Delo (21. 11. 2003) Njena visokost Princesa Takamado: Ledena gora Luli -Tušar, Magda, 2004. Predstava je potopisna. Radio Slovenija (17. 1. 2004) Robert Thomas: Osem žensk -Tušar, Magda, 2004. Za zaklenjenimi vrati je truplo. Radio Slovenija (3. 4. 2004) Monty Python: Brianovo življenje -Tušar, Magda, 2004. Ob včerajšnji predstavi. Radio Slovenija, Druga jutranja kronika (25. 4. 2004) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 179


Glava

Sezona

2004/2005 84. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Karel Čapek R. U. R. Ernest Hemingway, Vitomil Zupan, Tanja Lužar KOMU ZVONI MENUET ZA KITARO

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Jaša Jenull

11

1442

Andreja Kovač

33

5506

vodstvo

Feri Lainšček BRAT JE ŠKRAT JE TAT JE

Kristijan Guček

33

5397

predsednica / predsednik društva Anja Garbajs (9. 3. 2004–30. 3. 2005) Kajetan Bajt (30. 3. 2005–)

Mark Ravenhill FAUST JE MRTEV

Miha Golob

10

1242

direktor gledališča Miha Golob (1. 7. 2002–4. 12. 2005)

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas ALAN FORD

Ivana Djilas

18

2239

umetniški vodja Miha Golob (15. 2. 2002–15. 11. 2005)

180 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 181


Karel Čapek

Karel Čapek

Karel Čapek

R.U.R.

R.U.R.

R.U.R.

Urška Palčnik, Anja Garbajs

Dani Šmon, Valter Svetičič, Božo Okorn, Marcel Štefančič, Kajetan Bajt, Anja Garbajs

Anja Garbajs, Bojan Vister, Urška Palčnik

E. Hemingway, V. zupan, T. Lužar

E. Hemingway, V. zupan, T. Lužar

Režija: Andreja Kovač

Režija: Andreja Kovač

Režija: Jaša Jenull

Komu zvoni menuet za kitaro Katja Kravanja, Mario Dragojević, Maja Eržen, Petra Šabič, Sara Lucu Foto: produkcija Nadja

Mark Ravenhill

Režija: Jaša Jenull

Režija: Jaša Jenull

Karel Čapek

Komu zvoni menuet za kitaro

R.U.R.

Petra Šabič, Milka Dimitrovski, Nejc Simšič, Damjan Kolovrat, Ela Šegina, Jernej Čampelj Foto: produkcija Nadja

Valter Svetičič, Božo Okorn, Dani Šmon, Kajetan Bajt, Marcel Štefančič, Bojan Vister

E. Hemingway, V. zupan, T. Lužar

E. Hemingway, V. zupan, T. Lužar

Režija: Andreja Kovač

Režija: Andreja Kovač

Režija: Jaša Jenull

Faust je mrtev

Komu zvoni menuet za kitaro

Andrej Murenc, Primož Forte Foto: produkcija Nadja

Damjan Kolovrat, Mario Dragojević Foto: produkcija Nadja

Foto: produkcija Nadja

Mark Ravenhill

Mark Ravenhill

Mark Ravenhill

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Režija: Miha Golob

Faust je mrtev

Faust je mrtev

Komu zvoni menuet za kitaro

Faust je mrtev

Andrej Murenc, Primož Forte Foto: produkcija Nadja

Andrej Murenc, Mario Dragojević, Primož Forte Foto: produkcija Nadja

Elena Volpi, Pija Povirk, Primož Forte, Ana Lavrinc, Meta Černe Foto: produkcija Nadja

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Režija: Ivana Djilas

Režija: Ivana Djilas

režija: Ivana Djilas

Alan Ford

Jernej Čampelj, Mik Lampret, Bojan Vister, Božo Okorn Foto: produkcija Nadja

Alan Ford

Nejc Simšič, Bojan Vister, Petra Šabič, Hana Souček Morača Foto: produkcija Nadja

Alan Ford

Nejc Simšič Foto: produkcija Nadja


Sezona 2004/2005 Karel Čapek

R.U.R.

Režija: Jaša Jenull Urška Palčnik, Bojan Vister, Anja Garbajs

Karel Čapek

R.U.R.

Režija: Jaša Jenull Bojan Vister, Dani Šmon, Valter Svetičič, Božo Okorn, Marcel Štefančič, Kajetan Bajt, Anja Garbajs

E. Hemingway, V. Zupan, T. Lužar

E. Hemingway, V. Zupan, T. Lužar

Komu zvoni menuet za kitaro Režija: Andreja Kovač

Komu zvoni menuet za kitaro Režija: Andreja Kovač

Katja Kravanja, Mario Dragojević, Sara Lucu Foto: produkcija Nadja

Sezona 2004/2005 P

rva premiera v sezoni 2004/05 je bila konec oktobra. Režiser Jaša Jenull je pripravil predstavo Karla Čapka R. U. R. (Rusamovi univerzalni roboti), ki je bila po malo manj kot stoletju od svojega nastanka še vedno zelo aktualna. Tudi to sezono so decembra igrali kratko otroško predstavo večkrat na dan, večinoma za zaključene skupine staršev z otroki, ki jih je obiskal dedek Mraz, nekaj tudi Božiček, in obdaroval otroke. Dedek Mraz je z otroki malo poklepetal, oni pa so mu kaj zapeli ali deklamirali.

Igrico Ferija Lainščka Brat je škrat je tat je so pod režijskim vodstvom Kristijana Gučka v prazničnem času odigrali že 24-krat, uradna premiera pa je bila šele 9. januarja 2005. Naslednja premiera je bila programska novost, namenjena še posebej maturantom, saj je šlo za spojitev dveh romanov, predpisanih za maturitetni esej 2005. Šestega januarja je bila krstna uprizoritev predstave z naslovom Komu zvoni menuet za kitaro, ki jo je pripravila režiserka Andreja Kovač po dramatizaciji Tanje Lužar istoimenskih Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 183


Sezona 2004/2005 Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Alan Ford

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Režija: Ivana Djilas Bojan Vister, Boris Car, Mario Dragojević, Mik Lampret, Jernej Čampelj Foto: produkcija Nadja

Alan Ford

Režija: Ivana Djilas Bojan Vister, Boris Car, Jernej Čampelj, Božo Okorn, Anže Zevnik Foto: produkcija Nadja

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Alan Ford

Režija: Ivana Djilas Med snemanjem Kulturnih drobtinic, Nadja Leban Foto: produkcija Nadja

romanov Ernesta Hemingwaya in Vitomila Zupana. Predstava je bila zasnovana kot odrski esej, ki je razčlenil temeljne razlike med obema romanoma in smernice, ki déli povezujejo. Četrto premiero je 9. aprila 2005 pripravil režiser Miha Golob, in sicer Marka Ravenhilla Faust je mrtev. To je bila slovenska praizvedba igre britanskega predstavnika gledališča „u fris” ali „brez dlake na jeziku”, s katero so gledalcem ponudili še en drugačen žanr, nekaj drugačnega od tradicije tega gledališča. V predstavi sta sodelovala študenta igre Primož Forte in Andrej Murenc, prej člana Šentjakobskega gledališča. Zadnja premiera je bila 13. maja. Pod naslovom Alan Ford so krstno uprizorili epizodo Če hočeš zmagati ne smeš izgubiti. Dramatizacijo kultnega stripa Magnusa in Maxa Bunkerja je pripravila in predstavo režirala Ivana Djilas.

184 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Zaradi programske novosti (predstave za maturante), ki so jo vključili tudi v redni abonmajski program, in novih abonmajev za ogled preteklih uspešnic (ex-abonma) so v tej sezoni povečali število abonentov na 794 (300 več kot prej), skupno število gledalcev pa je doseglo število 22.239. Predstava Komu zvoni menuet za kitaro je imela največ ponovitev v tej sezoni (33, od tega 22 za šole) in je predstavljala kakovosten korak v iskanju novih, sodobnejših izraznih možnosti v gledališču. Jeseni so mladi igralci pravljico z okoljevarstvenim sporočilom Ledena gora Luli 29. septembra dvakrat odigrali na Pikinem festivalu v Velenju. S predstavo Andreje Kovač Povodni mož je gledališče sodelovalo v tekmovalnem programu 17. festivala ljubiteljskih gledališč Čufarjevi dnevi 17. novembra 2004. Žirija je gledališki eksperiment odlikovala s plaketo Toneta Čufarja za nova uprizoritvena iskanja.


Sezona 2004/2005 Mark Ravenhill

Faust je mrtev

Režija: Miha Golob Andrej Murenc, Primož Forte Foto: produkcija Nadja

Z ladjico po Ljubljanici na Barje.

Mark Ravenhill

Faust je mrtev

Režija: Miha Golob Mario Dragojević, Andrej Murenc Foto: Peter Koštrun

Šentjakobsko gledališče je s predstavo Marka Ravenhilla Faust je mrtev v režiji Mihe Goloba gostovalo v dveh krajih v Makedoniji. V Štipu so igrali 26. maja 2005, 28. maja pa so sodelovali na Festivalu DAF v Kočanih. Otroška igra Brat je škrat je tat je Ferija Lainščka je zabavala mlajše in starejše občinstvo na poletnem festivalu Lent v Mariboru, kjer so se predstavili 25. junija 2005. Po nekajletnem premoru je spet oživela Stranska scena. Predstava Vajenec v velikem mestu je nastala po kratki zgodbi Dragi dnevnik Toma Kočarja. V režijskem prvencu Saše Klančnika je nastopil Samo Ravnikar. Urejanje gledališkega lista je to sezono prevzela Ana Kržišnik. Ministrstvo za kulturo je gledališču podaljšalo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Skrbna evidenca (seznam članov, seznam vlog in število ponovitev, ki so jih odigrali člani, pa tudi podatki o predstavah, številu ponovitev in številu obiskovalcev), ki jo je za Anico Šinkovec prevzel Bojan Vister, je pokazala, da so bili 10 let člani gledališča Marina Dornig, Luka Vasle in Andreja Križanec, 20 let nekdanji direktor Janez Križaj in Mojca Lavrič, 30 let pa Mileva Sovdat in Tatjana Rebolj. Vsem je JSKD podelil jubilejne Linhartove značke za delovanje na gledališkem področju. Ob prvi premieri je Mojca Korbar H. v odžejnici postavila fotografsko razstavo sončnic Danijela Šmona. Ob tretji premieri pa

je razstavo Arboretum na ogled postavila sarajevska slikarka Jasenka Lojović. 30. marca 2005 je bil občni zbor društva in na rednih volitvah so bili izvoljeni Kajetan Bajt za novega predsednika društva, novi upravni in nadzorni odbor. Maja 2005 so se poslovili od častnega člana društva Metoda Rosmana (1935–2005). Po končanem aktivnem delu v Mestnem gledališču ljubljanskem je prišel 1992 pomagat v Šentjakobsko gledališče. Brez njega se ni začela nobena vaja in ne predstava, svoje bogato znanje umetniškega osvetljevanja in zvoka pa je prenašal na mlajše člane gledališča. Na končnem izletu so si udeleženci z ladjice ogledali Ljubljano od Tromostovja pa do Podpeči, tam pa jih je predsednik Kajetan Bajt z letalom popeljal tudi na krajši panoramski ogled Barja. Dvorana in drugi prostori so po intenzivni uporabi po nekaj sezonah potrebovali nego in 9. avgusta 2005 se je „brigadirska delovna akcija” začela z obilnim zajtrkom, za katerega je poskrbel direktor Miha Golob, nadaljevala pa s čiščenjem dvorane, sesanjem sedežev, barvanjem celotnega odra, barvanjem preddverja in odžejnice, generalnim čiščenjem šivalnice in garderob pa tudi obrekovalnice, ki ji je Mario Dragojević dodal nekaj dekorativnih potez. Maja Eržen je poročala, da je bilo po delu na vrsti veselo druženje utrujenih, a zadovoljnih marljivih brigadirjev, ki so v dveh dneh pospravili teater in tako še izboljšali občutek domačnosti vseh članov. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 185


Sezona 2004/2005

Sezona 2004/2005

Karel Čapek

Ernest Hemingway, Vitomil Zupan, Tanja Lužar

R. U. R.

Režija: Jaša Jenull  Datum premiere: 29. 10. 2004 Prevod: Osip Šest Dramaturg: Marko Bratuš Scenograf: Jaša Jenull Kostumografinja: Katarina Zalar Harry Domin Inž. Fabry       Dr. Gall       Dr. Hallemeier Konzul Busman Stavbenik Alkvist Helena Gloryjeva Marius, Robot Sulla, Robotka Radius, Robot Damon, Robot Helena, Robotka glasbena spremljava

Bojan Vister Božo Okorn Valter Svetičič Kajetan Bajt Danijel Šmon Marcel Štefančič Anja Garbajs Jernej Čampelj Urška Palčnik Damjan Kolovrat Boris Car Ana Lavrinc Goran Završnik, k. g.

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Ana Lavrinc, garderoba: Slava Brzin, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Maletič, Anže Kreč, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Feri Lainšček

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Andreja Kovač  Datum premiere: 6. 1. 2005 Dramatizacija, dramaturgija: Tanja Lužar Scenografinja: Ana Rahela Klopčič Kostumografinja: Vlasta Klobasa Glasba: Dane Cotar Jakob Bergant Berk Robert Jordan zbor       zbor       zbor       zbor       zbor       zbor       zbor       zbor      

Mario Dragojević Jernej Čampelj Milka Dimitrovski Maja Eržen Damjan Kolovrat Katja Kravanja Sara Lucu Nejc Simšič Petra Šabič Ela Šegina

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, garderoba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Maletič, Anže Kreč, izdelava kostumov: Vlasta Klobasa, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Mark Ravenhill

Brat je škrat je tat je

Faust je mrtev

Režija: Kristijan Guček Datum premiere: 9. 1. 2005 Scenograf: Kristijan Guček Kostumografinja: Nina Holc Glasba: Kristijan Guček

Režija: Miha Golob  Datum premiere: 9. 4. 2005 Prevod: Vesna Vončina Scenograf: Miha Golob Kostumografinja: Nadja Bedjanič

Matija Onci Graj Paganini

Alan Pete Donny Zbor            

Nina Cijan Nina Rotner Ana Kržišnik Ana Lavrinc / Tjaša Valentinčič

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, garderoba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Maletič, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

186 /

Komu zvoni menuet za kitaro

Primož Forte Andrej Murenc Mario Dragojević Aleš Bricelj, Nina Cijan, Pija Povirk, Tjaša Valentinčič, Elena Volpi, Laura Zafred, Ana Lavrinc

Vodja predstave, rekviziti, garderoba: Bojan Vister, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matej Dragar, Matjaž Maletič, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 2004/2005

Magnus, Max Bunker, Ivana Djilas

Alan Ford

Režija: Ivana Djilas Datum premiere: 13. 5. 2005 Scenografinja: Vasilija Fišer Kostumografinja: Jelena Proković Glasba: Boštjan Gombač Besedila pesmi: Gregor Fon Alan Ford       Bob Rock       Šef       Sir Oliver       Številka ena       Grunf       Jeremija       Superhik       Igralec 1, vlomilec Igralec 2, vlomilec

Boris Car Bojan Vister Jernej Čampelj Anže Zevnik Mario Dragojević Mik Lampret Božo Okorn Nejc Simšič Hana Souček Morača Petra Šabič

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, garderoba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matej Dragar, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Ivan Kosta­ njevec, Milenko Pavlović, Martina Lesar Kikelj

O predstavi so pisali in poročali:

Mark Ravenhill: Faust je mrtev -Pezdir, Slavko, 2005. Čas mučenja in samouničenja. Delo (16. 4. 2005) -Perne, Ana, 2005. Med drznostjo in klišeji. Finance (25. 4. 2005) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 187


Glava

Sezona

2005/2006 85. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Leopold Suhodolčan FIGOLE FAGOLE

Branka Bezeljak Glazer

34

5267

Ivan Tavčar, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš KRONIKA ZLOČINA

Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

31

5437

William Shakespeare, Barbara Kapelj IZ TAKE SMO SNOVI KOT SANJE

Barbara Kapelj

6

1018

Clare Boothe Luce ŽENSKE

Andreja Kovač

12

2399

Jim Jacobs, Warren Casey BRILJANTINA

Mojca Horvat

22

4747

Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš KAJ TI JE, DEKLICA?

188 /

Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo

16

2241

predsednik društva Kajetan Bajt (30. 3. 2005�) direktor gledališča Miha Golob (1. 7. 2002�4. 12. 2005) Kajetan Bajt (4. 12. 2005�31. 12. 2005) � vršilec dolžnosti direktorja Srečko Kermavner (1. 1. 2006�3. 1. 2011) umetniški vodja/svet Miha Golob (15. 2. 2002�15. 11. 2005) Veda Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš (22. 12. 2005�14. 2. 2007)


Ivan Tavčar, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš

Kronika zločina

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren Boris Car

W. Shakespeare, Barbara Kapelj

Iz take smo snovi kot sanje Režija: Barbara Kapelj

Damjan Kolovrat, Primož Vrhovec, Maja Eržen, Maša Ogrin, Mario Dragojević, Sara Lucu Foto: Peter Koštrun

Clare Boothe Luce

Leopold Suhodolčan

Leopold Suhodolčan

Figole Fagole

Figole Fagole

Marta Hojker, Mojca Špik, Juca Bonaca Foto: Peter Koštrun

Nina Franko, Dejan Ornig Foto: Peter Koštrun

Ivan Tavčar, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš

Ivan Tavčar, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Kronika zločina

Kronika zločina

Ana Lavrinc

Dani Šmon, Nina Rotner, Tjaša Valentinčič, Maša Prešeren, Mateja Zelič

Clare Boothe Luce

W. Shakespeare, Barbara Kapelj

Režija: Andreja Kovač

Režija: Barbara Kapelj

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

Ženske

Ženske

Nina Rotner, Lili Bačer Kermavner Foto: Aleš Završek

Melita Kontrec, Barbara Jug, Tatjana Žagar Foto: Aleš Završek

Mario Dragojević, Maja Eržen, Primož Vrhovec, Grega Močivnik Foto: Peter Koštrun

Jim Jacobs, Warren Casey

Jim Jacobs, Warren Casey

Clare Boothe Luce Režija: Andreja Kovač

Režija: Andreja Kovač

Iz take smo snovi kot sanje

Briljantina

Briljantina

Režija: Mojca Horvat

Režija: Mojca Horvat

Primož Vrhovec, Maja Martina Merljak, Ana Arh, Jan Bučar, Samo Ravnikar, Hana Souček Morača, Matevž Müller Foto: Uroš Čokl

Katja Kravanja, Primož Vrhovec, Nuša Podvornik, Miha Ložar, Hana Souček Morača

Melita Kontrec, Hana Souček Morača, Katja Kravanja Foto: Aleš Završek

Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš

Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš

Jim Jacobs, Warren Casey

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

Kaj ti je, deklica?

Ana Lavrinc, Mateja Zelič, Tjaša Valentinčič, Boris Car Foto: Bor Slana

Kaj ti je, deklica?

Mateja Zelič, Tjaša Valentinčič, Marko Skok, Boris Car Foto: Bor Slana

Ženske

Briljantina

Režija: Mojca Horvat Samo Ravnikar, Miha Ložar, Maja Martina Merljak, Ana Arh, Hana Souček Morača, Katja Kravanja Foto: Uroš Čokl


Sezona 2005/2006 Leopold Suhodolčan

Figole Fagole

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Kronika zločina

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren Boris Car

Foto: Tihomir Pinter

Rok Gombač, Juca Bonaca, Dejan Ornig, Marta Hojker Foto: Peter Koštrun

I. Tavčar, F. M. Dostojevski, J. Jenull, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš

Leopold Suhodolčan

Figole Fagole

Režija: Branka Bezeljak Glazer

Max Borštnar, Marta Hojker, Dejan Ornig Foto: Peter Koštrun

I. Tavčar, F. M. Dostojevski, J. Jenull, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš

Kronika zločina

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren Srečko Kermavner, Ana Lavrinc, Marcel Štefančič

Sezona 2005/2006 15.

oktobra je bila premiera predstave za otroke Figole Fagole Leopolda Sohodolčana, ki jo je režirala Branka Bezeljak Glazer. Predstavo o klobukih in dežnikih je s svojevrstno metodo gledališkega izobraževanja najmlajših članov gledališča (od 13 do 16 let) pripravila predvsem za njihove vrstnike. Ti so jo dobro sprejeli, predstavo pa so ponovili kar 34-krat.

Predstava Kronika zločina je bila namenjena predvsem maturantom 2006. Združila je motive dveh del, predpisanih z maturitetnim katalogom. Izbrane motive iz romanov F. M. Dostojevskega Zločin in kazen ter Visoška kronika Ivana Tavčarja so za predstavo priredili režiserja Vida Cerkvenik Bren in Jaša Jenull ter dramaturg Marko Bratuš. Premiera je bila 25. novembra 2005. 6. decembra 2005 so mlajši člani pripravili premiero raziskovalnega projekta Iz take smo snovi kot sanje. Režiserka Barbara Kapelj in igralci, ki so bili tudi soscenaristi, so svobodno preoblikovali motive iz najbolj znanih Shakespearjevih tragedij

(Hamlet, Romeo in Julija, Othelo), da bi podržali ogledalo predsodkom in manipulacijam sodobnega sveta. Predstava je nastala na pobudo mladih in je po vsebini in načinu študija spadala na Stransko sceno kot posebna oblika mladinskega in izobraževalnega programa. Četrta premiera je bila 15. decembra – Clare Boothe Luce Ženske. V režiji Andreje Kovač je v broadwayski komediji, v kateri so posamezne epizode povezovali plesni vložki, nastopilo 17 igralk. Pa tudi vse druge ustvarjalke predstave so bile ženske. Ogledali smo si lahko še tretjo predstavo z veliko zasedbo, s petjem in plesom – Briljantina Jima Jacobsa in Warrena Caseya v režiji in koreografiji Mojce Horvat in prevodu Andreja Rozmana Roze in s popolno dvojno zasedbo (eno igralsko in drugo pevsko močnejšo). Nostalgični muzikal z uspešnicami iz sedemdesetih let je v živo spremljala skupina BitchBoys. Zaradi zahtevnosti uprizoritve je sodelovalo nekaj zunanjih sodelavcev Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 191


Sezona 2005/2006 W. Shakespeare, Barbara Kapelj

Iz take smo snovi kot sanje Režija: Barbara Kapelj

Ženske

Sara Lucu, Mario Dragojević, Grega Močivnik Foto: Peter Koštrun

W. Shakespeare, Barbara Kapelj

Nina Cijan, Karin Zakrajšek, Tjaša Valentinčič, Elena Volpi, Nina Rotner, Barbara Jug, Anja Garbajs, Nuša Podvornik Foto: Aleš Završek

Clare Boothe Luce

Režija: Andreja Kovač

Režija: Andreja Kovač

Karin Zakrajšek, Elena Volpi, Nina Cijan Foto: Aleš Završek

Tatjana Rebolj, Hana Souček Morača, Melita Kontrec, Tatjana Žagar Foto: Aleš Završek

Ženske

Režija: Barbara Kapelj

in nekdanjih članov. Petega aprila je bila tako premiera že tretjega broadwayskega muzikala v Šentjakobskem gledališču. Sezono je gledališče sklenilo s krstno uprizoritvijo predstave Kaj ti je, deklica? Po motivih slovenskih ljudskih pesmi, mitologije in širšega slovenskega ljudskega izročila je predstavo pripravila avtorska ekipa režiserjev Vide Cerkvenik Bren, Jaše Jenulla in dramaturga Marka Bratuša. V sodelovanju s Festivalom Ljubljana so predstavo igrali na Ljubljanskem gradu, 5. junija 2006 je bila tam premiera. Ob spremljavi harmonike in klarineta so igrali na improviziranem potujočem „odru”, predelanem tovornjaku in potem kot ulično gledališče obiskovali poletne festivale: Ana Desetnica in Trnfest v Ljubljani, ulični in lutkovni festival PUF Koper, Kamfest v Kamniku, Zmaj za mlade v Postojni, grad Turjak. Glede na dobro izkušnjo iz pretekle sezone so število abonmajev še razširili: poleg rednih in ex so razpisali še abonma kome-

192 /

Režija: Andreja Kovač

Clare Boothe Luce

Iz take smo snovi kot sanje Primož Vrhovec, Damjan Kolovrat, Sara Lucu, Maša Ogrin, Grega Močivnik Foto: Peter Koštrun

Clare Boothe Luce

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Ženske

dija ter mladinski in otroški abonma. Sezona se je s 170 odigranimi ponovitvami kar 16 različnih del približala najuspešnejši sezoni zadnjega obdobja (1996/97 – 176 ponovitev). O pravilnosti triletne programske usmeritve pričajo tudi nagrade. Selektor Alen Jelen je za 18. Čufarjeve dneve novembra 2005 za tekmovalni program izbral predstavo Karla Čapka R. U. R. v režiji Jaše Jenulla. Predstava je bila očiten presežnik, saj ji je žirija podelila plaketo za najboljšo predstavo v celoti, glavnemu igralcu Bojanu Vistru pa za vlogo Harryja Domina plaketo za najboljšo moško vlogo. S predstavo Iz take smo snovi kot sanje v režiji Barbare Kapelj so se udeležili Vizij, Festivala mladih gledaliških skupin Slovenije, ki je bil v organizaciji JSKD 26. maja 2006 na Ptuju. V Šentjakobskem gledališču so 14. novembra 2005 gostili Ljubljanski mednarodni festival pantomime, junija pa Impro ligo.


Sezona 2005/2006 Bojan Vister, dobitnik plakete za najboljšo moško vlogo na Čufarjevih dnevih 2005, na fotografiji je za njim Urška Palčnik, R. U. R., sezona 2004/05 Foto: Peter Koštrun

Jim Jacobs, Warren Casey

Briljantina

Režija: Mojca Horvat Primož Vrhovec, Miha Ložar, Jan Bučar, Matevž Müller, Samo Ravnikar Foto: Uroš Čokl

Jim Jacobs, Warren Casey

Briljantina

Režija: Mojca Horvat Ana Arh, Katja Kravanja, Nuša Podvornik, Maja Martina Merljak, Elena Volpi, Hana Souček Morača Foto: Uroš Čokl

Novembra, pred premiero Kronike zločina, so v preddverju pripravili likovno razstavo obsojenci Zavoda za prestajanje kazni Ljubljana, ki ustvarjajo pod mentorstvom pedagoginje Gordane Korže. Gledališče je sodelovalo na dnevih ameriške kulture in predstavnike ameriškega veleposlaništva ter druge obiskovalce navdušilo s predstavo Briljantina. Na domačem odru se je 23. junija 2006 predstavila igralka Silvija Jovanović v predstavi Dosje: Hiacinta Novak (1. del) v režiji Jane Kolarič. Priredbo za oder je pripravila avtorica romana Dnevnik Hiacinte Novak Aksinja Kermauner. To je bil prvi del gledališke nanizanke, nastale v sodelovanju s Studiem Biti. Ker je minilo 85 let od ustanovitve, so si šentjakobčani 17. junija 2006 v počastitev obletnice in za vesel sklep sezone pripravili kratko prireditev z naslovom Ta veseli dan ali Šentjakobskih 2 x 40 + 5.

Končni izlet jih je 24. junija 2006 odpeljal skozi Unec, s strokovnim vodstvom po Rakovem Škocjanu, skozi Cerknico in z lojtrskim vozom po jezeru. „Levitacija” jih je pripeljala na Slivnico in tam so ”raziskovali rodovne in umetniške korenine soigralk”. Za želodčke so poskrbeli z dobrotami iz coprniških loncev, za zabavo pa z družabnimi igrami pozno v noč. Konec novembra 2005 so se poslovili od dolgoletnega člana Dušana Skoka (1940–2005), ki je v več kot štirih desetletjih odigral široko paleto vlog (74) v 1260 predstavah. Bil je bolj resen, vedno točen, pripravljen na vajo in predstavo, pa kljub temu priljubljen ne samo pri režiserjih, ampak tudi pri soigralcih. Znal se je tudi pošaliti na odru in za zaveso. Zaradi nesoglasij, ki so se med direktorjem in upravnim ter nadzornim odborom stopnjevala že od konca prejšnje sezone, se je upravni odbor sredi sezone odločil in decembra 2005 razdrl pogodbo z direktorjem, kar je vneslo kar nekaj nemira v Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 193


Sezona 2005/2006 V. Cerkvenik Bren, J. Jenull, M. Bratuš

Kaj ti je, deklica?

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren

Igralci v garderobi po predstavi Naj bo stara al’ pa mlada, sezona 1953/54

Marko Skok, Boris Car, Ana Lavrinc, Tjaša Valentinčič, Mateja Zelič Foto: Bor Slana

Velika garderoba (levo za stojalom z oblekami okno s pogledom na trg, desno vrata na oder) predno je bil zgrajen hodnik med odrom in garderobami, sezona 1959/60 Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš

Kaj ti je, deklica?

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren Ana Lavrinc, Tjaša Valentinčič

Srečko Kermavner, direktor Šentjakobskega gledališča

ustvarjalni proces nastajajočih predstav in izzvalo proteste dela članov in zunanjih sodelavcev. Zaradi pretrgane komunikacije med člani upravnega in nadzornega odbora in direktorjem se je nesoglasje tako povečalo, da se je vodstvo odločilo za razdrtje pogodbe polovico leta pred iztekom mandata. Spor se je končal na sodišču v škodo gledališča. Z začetkom leta 2006 je bil imenovan novi direktor Srečko Kermavner.

194 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Leta 2006 sta bili ženska in moška garderoba opremljeni z novimi mizami z ogledali in lučmi (posnetek je nastal med predstavo Prigode dobrega vojaka Švejka).

Imenovan je bil novi umetniški svet Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš. V poletnih mesecih 2006 so se v Mestnem domu nadaljevala investicijska vzdrževalna dela. Pobelili so dvorano, elektrificirali vlake, v delavnici so dobili kombiniran mizarski stroj in robno brusilko, za boljše ozvočenje pa še štiri brezžične mikrofone. Razmere so se izboljšale tudi za igralce, saj so v ženski in moški garderobi dobili nove mize z ogledali in lučmi.


Sezona 2005/2006

Sezona 2005/2006

Ivan Tavčar, Fjodor Mihajlović Dostojevski, Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš

Kronika zločina Leopold Suhodolčan

Figole Fagole

Režija: Branka Bezeljak Glazer Scenograf: Dušan Fišer Kostumograf: Andrej Gabron Glasba: Lado Jakša Gib: Majda Fridl Šviga     Švaga     Stražmojster     Županja     Župan     Angela marela   Smuk klobuk     Nežka     Rok     Fotograf    

Datum premiere: 15. 10. 2005

Živa Kermavner Mojca Špik Dejan Ogrin Juca Bonaca Rok Gombač Marta Hojker Max Borštnar Nina Franko Tomislav Mlinarič Janez Gal

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, garderoba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, izdelava kostumov: Andrej Gabron, Bojan Vister, ton: Matjaž Maletič, luč: Boris Milanko, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Režija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren  Datum premiere: 25. 11. 2005 Dramatizacija: Jaša Jenull, Vida Cerkvenik Bren Dramaturg: Marko Bratuš Scenograf: Gerhard Feldbacher Kostumografinja: Katarina Zalar Radion Romanovič Raskolnikov Agata Schwartzkobler       Izidor Kalan             Jurij Kalan             Marks Wulffing       Margareta Wulffing       Baron Mandel       Früberger            Ljubljanski sodnik       Rabelj            Mihol Schwaiffstrigkh       Pisar            Škof Joannes Franciscus       Prošt Urh            Maruša Stinglova       Neža Bergantova       Ana Renata            Kmetič iz Inharjev       Pobič            Hiacinta            Marija Vrabčeva       Slepka           

Boris Car Ana Lavrinc Jernej Čampelj Blaž Setnikar Miha Vlaj Nina Rotner Bojan Vister Marcel Štefančič Srečko Kermavner Marko Skok Grega Močivnik Božo Okorn Danijel Šmon Samo Ravnikar Tjaša Valentinčič Mina Bergant Meta Černe Grega Rogelj Maja Ferkulj Maša Prešern Mateja Zelič Tina Vrhovec-Andič

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, garderoba: Bojan Vister, maska in frizure: Incognito design, vodja tehnične ekipa: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Maletič, Matej Dragar, izdelava kostumov: Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

William Shakespeare, Barbara Kapelj

Iz take smo snovi kot sanje

Režija: Barbara Kapelj  Datum premiere: 6. 12. 2005 Dramaturginja: Amelia Kraigher Asistent režije: Mario Dragojevič Scenografinja: Barbara Kapelj Kostumografinja: Nadja Bedjanič Koreograf: Primož Bezjak Video: Izak Košir, Andraž Kržič Hamlet, Tibalt, TV-voditelj Julija, Miss Danske, Čap Čap Othello, Mercutio       Getruda, Capuletova, voznik Klavdij, Capulet, Cassio       Ofelija, Emilija          Romeo, Jago, fotograf      

Mario Dragojevič Maja Eržen Damjan Kolovrat Sara Lucu Grega Močivnik Maša Ogrin Primož Vrhovec

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, masker: Danijel Šmon, garderoba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Maletič, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Nina Holc, Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 195


Sezona 2005/2006

Sezona 2005/2006

Clare Boothe Luce

Jim Jacobs, Warren Casey

Ženske

Briljantina

Režija: Andreja Kovač Datum premiere: 15. 12. 2005 Dramaturginja: Ana Kržišnik Scenografinja: Ana Rahela Klopčič Kostumografinja: Vlasta Klobasa Koreografinja: Anja Robida Svetovalec za bridge: Tomaž Butina Mary Haines      Sylvia Fowler      Peggy            Edith Potter                            Nancy Blake           Mala Mary           Gospa Morehead, Grofica de Lage Miriam Aarons      Crystal Allen      Služkinja Jane, Medicinska sestra Helene, Matrona      Manikerka Olga, Gdč. Watts Vaditeljica, prodajalka      Plesalke in manekenke                    

Anja Garbajs Hana Souček Morača Melita Kontrec Irena Mrak / Tatjana Žagar Tatjana Rebolj Maja Eržen Lili Bačer Kermavner Katja Kravanja Nuša Podvornik Barbara Jug Pija Povirk Nina Rotner Tjaša Valentinčič Nina Cijan, Elena Volpi, Karin Zakrajšek

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Tatjana Žagar, Irena Mrak, maska in frizure: Incognito design, Irena Podlipec Izak, garderoba: Anja Milošič, Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Maletič, Matej Dragar, izdelava kostumov: Vlasta Klobasa, Anja Milošič, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

196 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Mojca Horvat  Datum premiere: 5. 4. 2006 Prevod: Andrej Rozman Roza Scenograf: Nino Kozlevčar Kostumografinja: Vlasta Klobasa Koreografinja: Mojca Horvat Korepeticije: Joži Šalej Danny Zuko    Sandy Olsson  Betty Rizzo    Nickie    Doody    Sonny    Patty    Frenchy            Jan    Marty            Miss Lynch    Vince Fontaine Roger    Eugene    Cha-cha    solo kitara    ritem kitara    bobni    bas kitara   

Nino Kozlevčar / Jan Bučar, k. g. Laura Zafred, k. g. / Elena Volpi Saša Hodnik / Maja Martina Merljak, k. g. Primož Vrhovec / Nejc Simšič Miha Ložar Matevž Müller, k. g. / Samo Kozlevčar, k. g. Tamara Polanc / Nuša Podvornik Jerica Majerhold Ostrovršnik / Katja Kravanja Vlasta Merc, k.g. / Ana Arh Uršula Ana Mrežar / Hana Souček Morača Maja Breznik Kuklec, k.g. / Nives Mikulin Boris Car Samo Ravnikar Mario Dragojević Žana Močnik / Saša Alič, k. g. Robi Bilođerić, k. g. Damir Igličar, k. g. Marko Valant, k. g. Loz Jordaan, k. g. / Tomaž Urgl

Vodja predstave, rekviziti: Bojan Vister, maskerka, frizerka: Irena Podlipec Izak, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Maletič, Matej Dragar, Matjaž Ugovšek, luč: Anže Kreč, Boris Milanko, izdelava kostumov: Nina Holc, Katinka Dimkarovski, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 2005/2006

Vida Cerkvenik, Jaša Jenull, Marko Bratuš

Kaj ti je, deklica?

Režija: Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull  Datum premiere: 5. 6. 2006 Dramaturg: Marko Bratuš Scenograf: Ištvan Išt Huzjan Kostumografinja: Katarina Kata Zalar Glasba: Jure Karas Pevsko vodstvo: Ana Duša igralec 1 igralec 2 igralec 3 igralec 4 igralec 5 harmonika klarinet

Boris Car Ana Lavrinc Tjaša Valentinčič Mateja Zelič Marko Skok Marko Brdnik, k. g. Grega Budal, k. g.

Vodja predstave, rekviziti: Bojan Vister, Pija Povirk, garde­ roba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, izdelava kostumov: Katarina Kata Zalar, Vojka Gregorin, Nina Holc, izdelava lutk: Katarina Zalar, izdelava scene: Ištvan Išt Huzjan, Katarina Kata Zalar, Mare Krušec, Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

O predstavi so pisali in poročali:

Ivan Tavčar, Fjodor Mihajlović Dostojevski, Janša Jenull, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš: Kronika zločina -Tanko, Petra, 2005. Sinoči je bila v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani premiera. Radio Slovenija, VAL 202, kultura (6. 11. 2005) -S. S., 2005. Kronika zločina. Delo (25. 11. 2005) -Kraigher, Amelia, 2005. Eden proti vsem. Večer (11. 2005) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 197


Glava

Sezona

2006/2007 86. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Ervin Fritz RDEČI KOTIČEK

Andrej Stojan

10

1659

Jaroslav Hašek, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš, Jaša Jenull PRIGODE DOBREGA VOJAKA ŠVEJKA

Gojmir Lešnjak Gojc

45

8786 vodstvo

Ravil Sultanov PRESENETLJIVO POPOTOVANJE KOSITRNEGA VOJAKA

Ravil Sultanov

32

5793

Milan Kundera, Milan Dekleva, Špela Stres NEZNOSNI PIMLICO

Špela Stres

29

5432

William Shakespeare KOMEDIJA ZMEŠNJAV

Dejan Sarič

15

2950

Matej Bor VRNITEV BLAŽONOVIH

Jure Novak

6

985

198 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

predsednik društva Kajetan Bajt (30. 3. 2005–) direktor gledališča Srečko Kermavner (1. 1. 2006–3. 1. 2011) umetniški vodja/svet Veda Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš (22. 12. 2005–14. 2. 2007) Veda Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Dejan Spasić (14. 2. 2007–31. 8. 2007)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 199


Ervin Fritz

Ervin Fritz

Ervin Fritz

Rdeči kotiček

Rdeči kotiček

Rdeči kotiček

Irena Mrak Kranjc, Sonja Pavčič, Lili Bačer Kermavner, Drago Razboršek Foto: Bor Slana

Tone Bertoncelj, Sonja Pavčič Foto: Bor Slana

Tone Bertoncelj, Peter Teichmeister, Dani Šmon, Irena Mrak Kranjc, Lili Bačer Kermavner, Sonja Pavčič Foto: Bor Slana

J. Hašek, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš, J. Jenull

J. Hašek, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš, J. Jenull

J. Hašek, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš, J. Jenull

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Režija: Andrej Stojan

Prigode dobrega vojaka Švejka Marcel Štefančič, Saša Klančnik, Božo Okorn, Foto: Bor Slana

M. Kundera, M. Dekleva, Š. Stres

Režija: Andrej Stojan

Režija: Andrej Stojan

Prigode dobrega vojaka Švejka

Prigode dobrega vojaka Švejka

Grega Rogelj, Tatjana Rebolj, Saša Klančnik, Jernej Čampelj, Marko Skok, Mario Dragojević Foto: Bor Slana

Saša Klančnik, Silvija Jovanović Foto: Bor Slana

M. Kundera, M. Dekleva, Š. Stres

Ravil Sultanov

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Neznosni Pimlico

Neznosni Pimlico

Hana Souček Morača, Mario Dragojević Foto: Danijel Šmon

Ana Kržišnik, Jernej Čampelj Foto: Danijel Šmon

William Shakespeare

William Shakespeare

William Shakespeare

Režija: Dejan Sarič

Režija: Dejan Sarič

Režija: Dejan Sarič

Režija: Špela Stres

Komedija zmešnjav

Režija: Špela Stres

Komedija zmešnjav

Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka Režija: Ravil Sultanov

Mateja Zelič, Gregor Močivnik, Marko Skok, Bojan Vister, Tjaša Valentinčič Foto: Danijel Šmon

Komedija zmešnjav

Barbara Jug, Mik Lampret Foto: Goran Gaber

Katja Kravanja, Aleš Kočevar, Grega Rogelj Foto: Goran Gaber

Nika Per, Mik Lampret, Grega Močivnik Foto: Goran Gaber

Matej Bor

Matej Bor

Matej Bor

Režija: Jure Novak

Režija: Jure Novak

Režija: Jure Novak

Vrnitev Blažonovih Bojan Vister, Mario Dragojević, Nina Rotner, Primož Vrhovec Foto: Bor Slana

Vrnitev Blažonovih Sara Lucu, Marko Skok, Mateja Zelič, Tatjana Žagar, Anita Ferčak, Jerica Majerhold Ostrovršnik, Katarina Oblak Foto: Bor Slana

Vrnitev Blažonovih Nina Cijan, Marko Skok, Nina Rotner Foto: Bor Slana


Sezona 2006/2007 Ervin Fritz

J. Hašek, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš, J. Jenull

Rdeči kotiček

Prigode dobrega vojaka Švejka

Režija: Andrej Stojan

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Irena Mrak Kranjc, Karin Zakrajšek, Peter Teichmeister, Drago Razboršek Foto: Bor Slana

Saša Klančnik, Žiga Sedmak Foto: Bor Slana

J. Hašek, V. Cerkvenik Bren, M. Bratuš, J. Jenull

Prigode dobrega vojaka Švejka Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Tatjana Rebolj, Saša Klančnik, Jernej Čampelj, Marko Skok, Mario Dragojević Foto: Bor Slana

Sezona 2006/2007 P

redstava, ki je odprla sezono, je bila 20. oktobra, in sicer krstna uprizoritev dela Ervina Fritza Rdeči kotiček v režiji Andreja Stojana. S premiero„udbokomedije”, v kateri se mešajo na trenutke groteskno dogajanje v domu starejših občanov, kjer revolucija med stanovalci še traja, in jedko�satiričen pogled na našo sedanjost, ki tudi ne more biti alternativa, sta okroglega pol stoletja uspešnega ustvarjanja v tem ljubiteljskem društvu praznovala Sonja Pavčič in Drago Razboršek. 11. novembra je bila premiera predstave Prigode dobrega vojaka Švejka v režiji Gojmirja Lešnjaka Gojca. V novi dramatizaciji (Cerkvenik Bren, Jenull, Bratuš) slovitega romana Jaroslava Haška so bile v 13 slikah, v katerih so ohranili duh časa iz romana, prikazane najzanimivejše epizode, ki govorijo o nesmislu vojne, nepomembnosti avtoritet in puhlosti vsakršnih ideologij, povezoval pa jih je pripovedovalec, Jaroslav Hašek. Glasbeno pravljico po motivih H. C. Andersena Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka je priredil in režiral Ravil Sultanov. Premiera je bila 5. decembra. Predstava je znano Andersenovo pravljico o kosi-

Ervin Fritz

Rdeči kotiček

Režija: Andrej Stojan Dani Šmon, Peter Teichmeister, Drago Razboršek, Tone Bertoncelj, Zoran Močnik, Lili Bačer Kermavner, Irena Mrak Kranjc, Karin Zakrajšek, Sonja Pavčič Foto: Bor Slana

trnem vojaku prikazala iz popolnoma novega zornega kota in požela odobravanje najmlajših in starejših gledalcev. Predstava za maturante 2007 je povezala romana Neznosna lahkost bivanja Milana Kundere in Pimlico Milana Dekleve z naslovom Neznosni Pimlico. Premiera je bila 25. januarja, režirala je Špela Stres, ki je napisala tudi priredbo. Govori o tem, kako se majhni ljudje znajdejo v dobi velikih idej, o družbi in posamezniku, o intimnem in javnem. Naslednja abonmajska premiera je bila 12. aprila, in sicer W. Shakespearja Komedija zmešnjav v režiji Dejana Sariča. Dva para dvojčkov, igra usode in komičnih nravi. Sezono je 9. maja sklenila premiera druge postavitve besedila Mateja Bora Vrnitev Blažonovih. Režiser Jure Novak je še aktualno osnovno zgodbo o pravilnosti odločitev obogatil z dekliškim pevskim zborom. Tudi ta sezona je bila izredno uspešna, saj je z nekoliko manjšim obsegom presegla zavidljivih 30.000 obiskovalcev. Najuspešnejše so bile Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 201


Sezona 2006/2007 Ravil Sultanov

Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka

Režija: Ravil Sultanov

Nina Franko, Max Borštnar, Dejan Ornig, Katarina Lukšič, Bojan Vister, Tjaša Valentinčič, Marko Skok, Mateja Zelič Foto: Danijel Šmon

Ravil Sultanov

Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka Režija: Ravil Sultanov

Gregor Močivnik, Nina Cijan Foto: Danijel Šmon

Milan Kundera, Milan Dekleva, Špela Stres

Neznosni Pimlico Režija: Špela Stres

Hana Souček Morača, Ana Kržišnik Foto: Dani Šmon

spet otroška predstava Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka (30), „maturitetna” predstava Neznosni Pimlico (29) in seveda muzikal Briljantina, ki je dosegel 50. ponovitev. Obe ekipi predstave Briljantina sta skupno proslavili tako, da je vsaka ekipa odigrala, odpela in odplesala polovico predstave. Junija in julija 2007 je predstava Kaj ti je, deklica? s svojim tovornjakom obiskala poleg festivalov uličnih gledališč Ana Desetnica v Ljubljani in na Lentu v Mariboru še Grad Kamen v Begunjah pa Kranj in Šmartno ob Paki. Študenti tretjega letnika akademije za likovno umetnost in oblikovanje so po dogovoru gledališča s profesorjem Zdravkom Papičem v sezoni 2006/07 spremljali priprave na predstave in oblikovali osnutke plakatov, ki so bili po premieri razstavljeni v odžejnici. Osnutek, ki ga je izbral režiser, je bil uporabljen za plakat in ovitek gledališkega lista.

202 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Milan Kundera, Milan Dekleva, Špela Stres

Neznosni Pimlico

Režija: Špela Stres Jernej Čampelj Foto: Dani Šmon

Gledališče je posebno v zadnjih letih sodelovalo s številnimi sorodnimi organizacijami in jim ob lastni bogati produkciji omogočalo uporabo prostora in tehnične opreme za vaje in predstave. Že nekaj let je dobro sodelovalo z AGRFT, pa s plesnim društvom Celinka, E. P. I. Centrom, gledališčema Škuc in Glej, KZ Kult , različnimi šolskimi in številnimi drugimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi skupinami. S precejšnjimi popusti pri cenah vstopnic za dijake, študente in upokojence ter sodelovanje s številnimi humanitarnimi, invalidskimi in drugimi tovrstnimi organizacijami in društvi pa je bilo Šentjakobsko gledališče za veliko družbenih skupin edina vez s tovrstnim ustvarjanjem. Na področju izobraževanja je potekala delavnica cirkuških veščin in klovnovske igre, ki sta jo vodila Ravil in Natalija Sultanov, bila pa je tudi uvod in priprava na študij predstave Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka.


Sezona 2006/2007 William Shakespeare

Komedija zmešnjav Režija: Dejan Sarič

Grega Močivnik, Mik Lampret, Maša Prešern, Katja Kravanja, Primož Vrhovec, Grega Rogelj, Nika Per, Mateja Zelič, Srečko Kermavner, Aleš Kočevar Foto: Goran Gaber

William Shakespeare

Komedija zmešnjav

Režija: Dejan Sarič

Mik Lampret, Aleš Kočevar, Grega Močivnik Foto: Goran Gaber

William Shakespeare

Komedija zmešnjav Režija: Dejan Sarič

Grega Močivnik, Mik Lampret Foto: Goran Gaber

Matej Bor

Vrnitev Blažonovih Režija: Jure Novak

Mario Dragojević, Nina Cijan, Nina Rotner, Primož Vrhovec Foto: Bor Slana

Tudi to sezono so se udeležili Pikinega festivala v Velenju, in sicer so 26. septembra dvakrat odigrali igrico Ferija Lainščka Brat je škrat je tat je, ki jo je že januarja 2005 režiral Kristijan Guček. Muzikal Briljantina je 7. septembra sodeloval na festivalu Veronikini dnevi v Celju. Na 19. Čufarjevih dnevih na Jesenicah je 14. novembra 2006 sodelovala predstava Ervina Fritza Rdeči kotiček v režiji Andreja Stojana. Festivala mladinskih gledaliških skupin Slovenije Vizije so se 19. maja 2007 udeležili s predstavo Neznosni Pimlico v priredbi in režiji Špele Stres. Tudi drugo nadaljevanje gledališke nanizanke Dosje: Hiacinta Novak avtorice Aksinije Kermauner je režirala Jana Kolarič. Tridesetega oktobra 2006 je v KUD Franceta Prešerna nastopila Mirjam Pirnat. Predstava je nastala v sodelovanju s Studiem Biti.

Matej Bor

Vrnitev Blažonovih Režija: Jure Novak

Primož Vrhovec, Bojan Vister, Marcel Štefančič, Grega Usenik Foto: Bor Slana

S to sezono so dopolnili okroglo število let delovanja na gledališkem področju, in sicer 20 let Tonka Černilogar in Saša Klančnik, deset let pa Boris Kragelj, Boris Milanko (lučni tehnik), Tanja Skrbinšek (vodja predstav) in Anamarija Štukelj. Podeljevanje društvenih priznanj za najvidnejše dosežke v posamezni sezoni po izboru članov�soigralcev se je začelo na končnih izletih, s to sezono pa se je premaknilo na jesen. Dobitnike priznanj so z internetnim glasovanjem izbrali člani društva. Prvi organizatorji (Mario Dragojević, Sara Lucu in Nejc Simšič) so si zamislili slovesen večer v slogu podelitve oskarjev in ga poimenovali Harlekinska noč, pripravili so krajši zabavni program, med katerim so naznanili nominirance in podelili priznanja dobitnikom za najvidnejšo žensko (Lili Bačer Kermavner v Ženskah) in moško vlogo (Boris Car v Kroniki zločina), scenografijo (Gerhard Feldbacher za Kroniko zločina), kostumografijo (Vlasta Klobasa za Ženske), režijo (Jaša Jenull, Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 203


Sezona 2006/2007 Končni izlet na Kras, obisk Pršutarne Lokev

Tatjana Rebolj

Drago Razboršek

Sonja Pavčič

Vida Cerkvenik Bren za Kroniko zločina), pa tudi za kategorijo „pet minut slave” za izredne dosežke (Tatjana Žagar – vskok v Ženskah). Za najboljšo predstavo v celoti so izbrali Briljantino.

pustovanja, novoletne zabave, ki sta jih vedno spremljala srečelov in obisk dedka Mraza, rojstnodnevne zabave, pa tudi zabave brez razloga.

Kipec harlekina, za gledališče ga je po naročilu izdelala kiparka Tala Lumbar, so namenili za najvišje priznanje društva.

Z letom 2007 je Danijel Šmon prevzel skrb za arhiv, ki obsega fotografije predstav, urejene po sezonah, gledališke liste in plakate, skice, osnutke kostumov, scen, v novejšem času tudi videoposnetke, posnetke glasbene opreme predstav. Arhiv hrani tudi bogato zbirko besedil uprizorjenih predstav in tudi nekaj neuprizorjenih besedil. Bogastvo arhiva je razkrila razstava ob 80. obletnici gledališča.

Na prvi takšni prireditvi 4. novembra 2006 je predsednik društva podelil harlekina igralcema Sonji Pavčič in Dragu Razboršku za 50 let ustvarjanja. Začela sta kot mlada igralca, s talentom in vztrajnim učenjem sta dosegla igralsko zrelost, iz katere sta potem lahko predajala svoje znanje in izkušnje mlajšim generacijam. Znala sta pričarati prijetno vzdušje na vajah in med predstavami. Dolgo sta bila najpomembnejša igralca v celotnem repertoarju tega gledališča. Oba sta prejemnika številnih društvenih, stanovskih ter državnih priznanj in nagrad. V pogovoru ob visokem jubileju sta dejala, da se z zadovoljstvom ozirata po preteklosti. To izraža tudi misel, ki jo je izrekla Sonja: „Na začetku najprej sam potrebuješ gledališče, pozneje pa gledališče potrebuje tebe.” Kipec harlekina je ob podelitvi naziva častna članica gledališča prejela Tatjana Rebolj. V gledališče je prišla kot srednješolka pred 40 leti, nastopila skoraj 1000–krat, sodelovala je v različnih organih in komisijah gledališča in bila en mandat predsednica društva. Veliko priložnosti za druženje so imeli člani tudi po premierah in še posebno na prireditvah, namenjenih samo članom. To pa so

204 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Po nekaj poskusih se je 23. marca 2007 na občnem zboru zbralo zadostno število članov, da so lahko sprejeli nov Temeljni akt Šentjakobskega gledališča, Ljubljana – društvo (dopolnjeno ime društva). Direktor je člane seznanil s sklepom upravnega odbora (sprejetim na seji 21. marca 2007), da gledališče od začetka te sezone ne bo več obračunavalo nadomestil igralcem za predstave in prihode na vaje, ki jih že od septembra 2001 do septembra 2006 zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni izplačevalo. Na končnem izletu 9. junija so se popeljali na ogled pršutarne Lokev, kobilarne Lipica, nato pa Škrateljnove hiše in razstave o prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini. Po močnem nalivu in sprehodu skozi „opran” Štanjel in Fabjanijev vrt je bilo odlično kraško kosilo v Tomaju še bolj dobrodošlo.


Sezona 2006/2007

Sezona 2006/2007

Jaroslav Hašek, Vida Cerkvenik Bren, Marko Bratuš, Jaša Jenull

Ervin Fritz

Rdeči kotiček

Režija: Andrej Stojan  Scenograf: Milenko Pavlović Kostumografinja: Ina Čebular Glasbena oprema: Ivo Meša

Datum premiere: 20. 10. 2006

Polde, udobvec v pokoju      Sino, udbovec v pokoju      Lidija, udbovka v pokoju      Franček, udobvec v pokoju     Erika, udbovka v pokoju      Tarzan, udbovec v pokoju      Ruža, udbovka v pokoju, upravnica doma  Kocmur, župnik v pokoju                     Eva, študentka slavistike     

Tone Bertoncelj Danijel Šmon Sonja Pavčič Drago Razboršek Lili Bačer-Kermavner Peter Teichmeister Irena Mrak Kranjc Zoran Močnik / Marcel Štefančič Karin Zakrajšek

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalec: Bojan Vister, garderoba: Slava Brzin, maska: Danijel Šmon, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matej Dragar, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Prigode dobrega vojaka Švejka

Režija: Gojmir Lešnjak - Gojc  Datum premiere: 11. 11. 2006 Dramatizacija: Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš Scenograf: Branko Arandjelović Kostumografinja: Zvonka Makuc korepeticije: Joži Šalej Švejk, dobri vojak        Trije: zaporniki, zdravniki, norci, gostje, detektivi, simulanti, vojaški zaporniki, vojaki                                   Müllerjeva, Švejkova gospodinja Palivec, gostilničar        Palivčeva, gostilničarjeva žena Bretschneider, tajni policist Paznik na splošno        Preiskovalec, zadirčen možak Sodnik, dobrodušen možak Receptor bara „Mimoza”        Marena, gospodična iz bara „Mimoza”  Dr. Grunstein, vojaški zdravnik   Baronica von Botzenheim   Dama, baronesina spremljevalka                    Katz, vojaški kurat        Lukaš, postavni nadporočnik Gospodična Beti        Gospodična Katy       Gospa Mickova        Von Zillergut, polkovnik       

Saša Klančnik Jernej Čampelj, Mario Dragojević, Marko Skok Silvija Jovanović Tone Bertoncelj Tatjana Rebolj Grega Rogelj Božo Okorn Grega Usenik Marcel Štefančič Jože Pavšič Meta Černe Luka Vasle Katja Kravanja Zdenka Bregant Muha Danijel Šmon Žiga Sedmak Nina Cijan Barbara Jug Marina Dornig Kajetan Bajt

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Maša Pavokovič, oblikovanje maske: Danijel Šmon, maskerke: Irena Podlipec Izak, Petra Frölich, Urša Vrbančič, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matej Dragar, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Vojka Gregorin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 205


Sezona 2006/2007

Sezona 2006/2007

Ravil Sultanov

Milan Kundera, Milan Dekleva, Špela Stres

Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka

Neznosni Pimlico

Režija: Ravil Sultanov  Datum premiere: 5. 12. 2006 Dramatizacija: Vida Cerkvenik Bren, Jaša Jenull Asistentka režije: Natalia Sultanova Scenografinja, kostumografinja: Katarina Zalar Glasbena oprema: Igor Leonardi Pripovedovalec Kositrni vojak Balerina       Riba       Gospodična Kolo Žabja tolpa                             Gospa Čajnik Gospod Svečnik Gospod Sanke

Aleš Lorenčič, k.g. Grega Močivnik Nina Cijan Katarina Lukšič Tjaša Valentinčič Max Borštnar, Nina Cijan, Nina Franko, Ana Lavrinc, Katarina Lukšič / Tarik Khalil Mateja Zelič Marko Skok Srečko Kermavner / Bojan Vister

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maska in frizure: Petra Frörich, Urša Vrbančič, Irena Podlipec Izak, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, Goran Lorencin, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Darja Zalar, Katarina Zalar, Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Katarina Zalar

206 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Špela Stres  Datum premiere: 25. 1. 2007 Dramatizacija: Špela Stres Dramaturgija: Ana Kržišnik, Špela Stres Scenografinja: Vasilija Fišer, Špela Stres Kostumografinja: Nina Holc Asistent kostumografinje: Bojan Vister Glasba: Jernej Čampelj, Špela Stres Aranžmaji: Igor Leonardi Matjaž, Tomaž     Nastja, Tereza     Eva, Sabina           Matija, visokorasli inženir    Moški           Moški           Plesalka                                         

Jernej Čampelj Hana Souček Morača Ana Kržišnik Mario Dragojević Rok Gombač Max Borštnar Jutra Škamperle, Vesna Hauschild / Andreja Žumer

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maska, frizura: Urša Vrbančič, Lidija Omerzu, Petra Fröhlich, garderoba: Bojan Vister, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Nina Holc, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 2006/2007

William Shakespeare

Matej Bor

Komedija zmešnjav

Vrnitev Blažonovih

Režija Dejan Sarič  Datum premiere12. 4. 2007 Scenografinja: Vasilija Fišer Kostumografinja: Petra Alič Asistentki kostumografinje: Nina Holc, Vasilija Fišer Glasba: Mateja Starič Solinus, vojvoda efeški Egeon, trgovec iz Sirakuz   Antifolus Sirakužan / Efežan Dormio Sirakužan / Efežan Baltazar, trgovec Ščip             Emilija, Egeonova žena, opatica v Efezu  Adrijana, žena Antifola Efežana Lucijana, sestra Adrijane       Lucija, Adrijanina služkinja      Kurtizana   Ječar           

Primož Vrhovec Srečko Kermavner Mik Lampret, k. g. Grega Močivnik Grega Rogelj Roman Žun Tatjana Rebolj Nika Per Barbara Jug Karin Zakrajšek / Mateja Zelič Maša Prešern Aleš Kočevar

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalka maske: Petra Alič, maskerka: Lidija Omerza, Petra Frölich, Urša Vrbančič, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matej Dragar, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Nina Holc, Petra Alič, izdelava scene: Milenko Pavlović

Režija: Jure Novak  Datum premiere: 9. 5. 2007 Dramaturginja: Urška Brodar Lektorica: Magda Lojk Scenograf: Damir Leventić Kostumografinja: Mateja Benedetti Pevsko vodstvo: Ana Duša MC/Mikuž       Kofol       Mila       Suzana       Andrej       Miha       Jugovka       Sever       Župnik       Zbor tete Žefe                                              

Marko Skok Bojan Vister Nina Cijan Nina Rotner Primož Vrhovec Mario Dragojević Silvija Jovanović Marcel Štefančič Grega Usenik Tina Drobež, Anita Ferčak, Nina Franko, Sara Lucu, Katarina Oblak, Jerica Majerhold Ostrovršnik, Tjaša Valentinčič, Mateja Zelič, Tatjana Žagar

Vodja predstave, garderoba, rekviziti: Slava Brzin, oblikovanje maske: Danijel Šmon, maskerka: Lidija Omerzu, Petra Frölich, Eva Ogrin, Urša Vrbančič, tehnični vodja: Milenko Pavlović, oblikovanje luči: Jure Novak, Damir Leventić, Boris Milanko, izdelava kostumov: Slavica Jonošević, Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović

O predstavah so pisali in poročali:

Ervin Fritz: Rdeči kotiček -Tanko, Petra, 2006. Sinoči so v Šentjakobskem gledališču … Radio Slovenija, Dogodki in odmevi ob 15.30 (21. 10. 2006) -Pezdir, Slavko, 2006. Udbokomedija ob dvojnem jubileju. Delo (24. 10. 2006) Jaroslav Hašek, Veda Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Marko Bratuš: Prigode dobrega vojaka Švejka -Tanko, Petra, 2006. Prigode dobrega vojaka Švejka si od sinoči … Radio Slovenija (12. 10. 2006) Ravil Sultanov: Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka -Tušar, Magda, 2006. V odrsko pravljico … Radio Slovenija (10. 12. 2006) Milan Kundera, Milan Dekleva, Špela Stres: Neznosni Pimlico -Tušar, Magda, 2007. Neznosni Pimlico – premiera. Radio Slovenija (27. 1. 2007) William Shakespeare: Komedija zmešnjav -Tanko, Petra, 2007. Šentjakobsko gledališče je sinoči … Radio Slovenija (13. 4. 2007) Matej Bor: Vrnitev Blažonovih -Kolšek, Peter, 2007. Kam so se vrnili Blažonovi? Delo (5. 6. 2007) Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 207


Glava

Sezona

2007/2008 87. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Carlo Goldoni PREBRISANA VDOVA

Luka Martin Škof

23

4407

Dejan Spasić GRDI RAČEK

Dejan Spasić

44

7626

Jure Karas KRALJ NA FIZIKI

Jure Karas

15

2357

Woody Allen BOG

Gašper Tič

31

5549

Ljuba Prenner, Dejan Spasić KDO JE UMORIL ANICO L.?

Gojmir Lešnjak Gojc

8

1188

Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj TRG ŽABJIH DLAK

Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

6

889

208 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo predsednik društva Kajetan Bajt (30. 3. 2005–) direktor gledališča Srečko Kermavner (1. 1. 2006–3. 1. 2011) umetniški svet Veda Cerkvenik Bren, Jaša Jenull, Dejan Spasić (1. 9. 2007–31. 8. 2008)


Carlo Goldoni

Carlo Goldoni

Carlo Goldoni

Prebrisana vdova

Prebrisana vdova

Prebrisana vdova

Samo Ravnikar, Nina Cijan Foto: Bor Slana

Saša Klančnik, Katja Kravanja Foto: Bor Slana

Edi Gril, Mateja Zelič Foto: Bor Slana

Jure Karas

Dejan Spasić

Režija: Jure Karas

Režija: Dejan Spasić

Režija: Luka Martin Škof

Kralj na fiziki

Grega Močivnik, Marko Skok

Woody Allen

Režija: Luka Martin Škof

Režija: Luka Martin Škof

Dejan Spasić

Grdi raček

Grdi raček

Tilen Kožamelj, Jurij Torkar, David Dolamič Foto: Juš Medič

Jurij Torkar, Jasna Simončič, Petra Pinter, Maša Pavokovič Foto: Juš Medič

Woody Allen

Jure Karas

Režija: Gašper Tič

Režija: Jure Karas

Režija: Dejan Spasić

Bog

Bog

Boris Car in Ana Urbanc, Maša Kavčič, Mateja Zelič, Gaja Višnar, Sanja Gregorčič, Neja Brglez Foto: Bor Slana

Aljaž Godec, Boris Car, Sara Lucu, zadaj zbor Foto: Bor Slana

Tilen Kožamelj, Grega Močivnik

Ljuba Prenner, Dejan Spasić

Ljuba Prenner, Dejan Spasić

Woody Allen

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Režija: Gašper Tič

Režija: Gašper Tič

Kdo je umoril Anico L.?

Kdo je umoril Anico L.?

Kralj na fiziki

Bog

Tatjana Žagar, Anja Garbajs Foto: Luka Novak

Leopold Pungerčar, Marko Ujc, Jurij Torkar, Damjan Kolovrat, Miha Zrimšek Foto: Luka Novak

Boris Car, Rok Bohinc, Tjaša Valentinčič, zadaj zbor Foto: Bor Slana

Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

Ljuba Prenner, Dejan Spasić

Režija: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

Režija: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Trg žabjih dlak

Silvija Jovanović, zadaj Sara Lucu, Tjaša Valentinčič, Gaja Višnjar, Ana Porenta, Nina Kovačič, Mateja Zelič, Mario Dragojević, Marko Skok, Simon Mlakar Foto: Darko Radanović

Trg žabjih dlak

Ana Porenta, Gaja Višnar, Nuša Podvornik, Nina Kovačič, Nuša Komplet, Tatjana Rebolj Foto: Darko Radanović

Kdo je umoril Anico L.?

Jože Pavšič, Tatjana Rebolj, Tone Bertoncelj Foto: Luka Novak


Sezona 2007/2008 Carlo Goldoni

Prebrisana vdova

Režija: Luka Martin Škof Saša Klančnik, Max Borštnar, Samo Ravnikar Foto: Bor Slana

Dejan Spasić

Grdi raček

Režija: Dejan Spasić Jurij Torkar, Mileva Sovdat, Meta Černe Foto: Juš Medič

Carlo Goldoni

Prebrisana vdova

Režija: Luka Martin Škof Bojan Vister, Nina Cijan Foto: Bor Slana

Sezona 2007/2008 G

ledališče je za prvo premiero (11. novembra) uprizorilo komedijo Carla Goldonija Prebrisana vdova, v režiji Luke Martina Škofa. Duh časa takratne zahodne Evrope in posebnosti dežel, ki jih predstavljajo štirje snubci, so ponekod tudi malo posodabljali z jezikovnimi, kostumografskimi in zvočnimi učinki in spomnili tudi na bližajoče se predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Na eni od ponovitev (17. novembra) je Saša Klančnik odigral svoj 500. nastop. Za najmlajše gledalce je režiser Dejan Spasić pripravil novo dramatizacijo zgodbe Hansa Christiana Andersena Grdi raček. Premiera je bila 6. decembra. Predstava je bila dobro sprejeta, saj so samo v decembru odigrali več kot 30 ponovitev. V tej predstavi je Mileva Sovdat 16. decembra odigrala svoj tisoči nastop. Nadaljevali so tradicijo predstav za maturante. Z združitvijo maturitetnih besedil (Tartuffe, Kralj na Betajnovi, Vladimir, Fiziki), obogatenih z avtorskimi dodatki Jureta Karasa (pisec besedila, režiser in glasbeni opremljevalec), je nastala zanimiva gledališka izku-

Dejan Spasić

Grdi raček

Režija: Dejan Spasić Meta Černe, Jasna Simončič, Petra Pinter, Maša Pavokovič, Jurij Torkar, Sara Jerebic, Ada Stare, Andreja Pogačar Foto: Juš Medič

šnja, ki je o omenjenih vsebinah mladi generaciji spregovorila po svoje, zanje razumljivo in sprejemljivo. Premiera (krstna uprizoritev) predstave z naslovom Kralj na fiziki je bila 18. januarja 2008. Zaradi konkurence drugih gledališč, ki so tudi začela uprizarjati maturitetna besedila, so predstavo ponovili precej manjkrat (15) kot tovrstne predstave v preteklih letih (med 29 in 33). Četrta premiera je bila 13. marca, in sicer Woodyja Allena Bog v režiji Gašperja Tiča. Bogato opremljena predstava s 23 nastopajočimi, od tega 12 novinci, se je ukvarjala z razločevanjem med fikcijo in realnostjo, poseben poudarek pa je bil na ženskem zboru. Kriminalka Kdo je umoril Anico L.? je bila krstno uprizorjena 24. aprila. Dramatizacijo prvega slovenskega kriminalnega romana Neznani storilec dr. Ljube Prenner je napisal Dejan Spasić, predstavo je režiral Gojmir Lešnjak Gojc in jo v nekaj prizorih dopolnil s filmskimi posnetki dela istega prizora v naravi. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 211


Sezona 2007/2008 Woody Allen

Bog

Jure Karas

Režija: Gašper Tič

Režija: Jure Karas

Neja Brglez, Svetlana Jandrić, Srečko Kermavner, Ana Urbanc, Maša Kavčič, Gaja Višnar, Sanja Gregorčič, spredaj Mario Dragojević, Boris Car, Tjaša Valentinčič Foto: Bor Slana

Kralj na fiziki

Grega Močivnik, Marko Skok

Jure Karas

Kralj na fiziki

Režija: Jure Karas Grega Močivnik, Marko Skok, Tilen Kožamelj, David Dolamič, Barbara Jug

Woody Allen

Bog

Režija: Gašper Tič Boris Car, Srečko Kermavner Foto: Bor Slana

Sezono 2007/08 je gledališče sklenilo s plesno�gibalno predstavo, novo zvrstjo, ki je sicer ni gojilo. Režijo in koreografijo za predstavo Trg žabjih dlak sta pripravila performerka Dragana Alfirević Srhoj in plesalec Dejan Srhoj. Umetnika sta predstavo ustvarila z raziskovalnim procesom „kako izvabiti gib iz neplesnega telesa”. Trinajst nastopajočih je popeljalo gledalca med zgodbami sprehajalcev, pisateljice, prepirajočega se para, mladostnikov, ki se zabavajo, skupino opravljivk, mladega moškega, ki raziskuje lastne meje, elegantne zapeljivke … Projekt so izvedli v koprodukciji z evropskim združenjem DanceWeb. Predstava Trg žabjih dlak se je uvrstila tudi na jubilejni, 20. Mednarodni festival eksperimentalnih gledališč v Kairu (Cairo International Festival for Experimental Theatre), a so morali sodelovanje zaradi pomanjkanja sredstev odpovedati. Sezona 2007/08 je bila po številu odigranih predstav (136) med najskromnejšimi, po številu obiskovalcev (25.035) in gostovanj (20) povsem povprečna, število abonentov (877) pa je doseglo najvišjo vrednost v tem desetletju. V tej sezoni so gledališče in njegovi člani prejeli pomembne nagrade strokovnih komisij. Potrdile so visoko umetniško raven,

212 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

ki so jo dosegli ljubiteljski gledališki ustvarjalci Šentjakoba, hkrati so nagrade tudi rezultat dolgoletnega izobraževalnega dela v gledališču in potrditev pravilne usmeritve v stremljenju k čedalje kakovostnejšim dosežkom. Nadaljevalo se je sodelovanje z (naj) mlajšimi ustvarjalci (absolventi AGRFT), za katere je pomenilo delo v ŠG prvi stik z „resničnim” gledališkim okoljem. Odpiranje v širši prostor in sodelovanje s sorodnimi organizacijami je gledališče potrdilo tudi z vključitvijo gostujoče predstave Monti Python Kralj Arthur in Sveti gral v režiji Gregorja Čušina in produkciji Gledališča Tone Čufar z Jesenic v abonma Komedija. Na 46. Linhartovem srečanju – Festivalu gledaliških skupin v Postojni septembra 2007 je v tekmovalnem programu sodelovala predstava Prigode dobrega vojaka Švejka v režiji Gojmirja Lešnjaka Gojca. Mednarodna žirija je podelila matička za najboljšo moško vlogo Saši Klančniku. Predstavnik JSKD je izročil Linhartovo listino Tatjani Rebolj za dolgoletno igralsko in organizacijsko udejstvovanje na gledališkem področju. Tudi na jubilejnih 20. Čufarjevih dnevih novembra 2007 je tekmovala predstava Prigode dobrega vojaka Švejka. Saša Klančnik je za vlogo Švejka prejel plaketo za najboljšo moško vlogo.


Sezona 2007/2008 Ljuba Prenner, Dejan Spasić

Kdo je umoril Anico L.? Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Jurij Torkar, Grega Usenik, Leopold Pungerčar, Tatjana Žagar, Damjan Kolovrat, Jože Pavšič, Tatjana Rebolj, Katja Kravanja, Danijel Šmon, Anja Garbajs Foto: Luka Novak

Saša Klančnik, dobitnik plakete na Čufarjevih dnevih 2007, matička na Linhartovem srečanju 2007, nagrade Sklada Staneta Severja za 2007, v predstavi Prigode dobrega vojaka Švejka, sezona 2006/07 Foto: Bor Slana

Tatjana Rebolj, dobitnica Linhartove listine 2007, nagrade Sklada Staneta Severja 2007, posnetek s podelitve Severjevih nagrad

Sonja Pavčič, dobitnica srebrne plakete JSKD za leto 2007 Foto: arhiv JSKD

Ljuba Prenner, Dejan Spasić

Kdo je umoril Anico L.?

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc

Leopold Pungerčar, Marko Ujc, Damjan Kolovrat, _, Saša Stare, Janez Usenik, Danijel Šmon Foto: Luka Novak Aksinija Kermauner Dosje: Hiacinta Novak Režija: Jana Kolarič Lili Bačer Kermavner

V Škofji Loki je 16. decembra 2007 Sklad Staneta Severja podelil Severjeve nagrade, za igralske dosežke v ljubiteljskem gledališču sta jo prejela člana Šentjakobskega gledališča. Tatjana Rebolj je prejela Severjevo nagrado za bogato življenjsko delo v slovenskem ljubiteljskem gledališču, Saša Klančnik pa za naslovno vlogo v predstavi Prigode dobrega vojaka Švejka. Srebrno plaketo JSKD RS za leto 2007 je 23. januarja 2008 prejela Sonja Pavčič. Visoko priznanje je prejela za svoje izjemno obsežno in dolgoletno delo na področju gledališča, ki pomeni nepogrešljiv prispevek k slovenski ljubiteljski gledališki ustvarjalnosti. Skladova priznanja so bila podeljena na posebni prireditvi v Županovi sobi Mestnega muzeja Ljubljana. Ob slavnostnih dogodkih pa se je v gledališču vsakodnevno delo nadaljevalo. Na Pikinem festivalu se je 21. septembra 2007 predstavila predstava Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka v režiji Ravila Sultanova.

28. oktobra so člani poleg rednega programa izvedli še bralno uprizoritev Blejskega zvona želja v režiji Sunčice Milosavljević. Besedilo je dramski prvenec Miomire Šegina, članice društva, ki sodeluje pri predstavah kot sodelavka režiserja ali dramaturga. Udeležili so se tudi Festivala Stična in se 12. decembra predstavili s predstavo Prigode dobrega vojaka Švejka. V Mariboru se je gledališče predstavilo v sklopu festivala Lent z razgibano, barvito in spektakelsko predstavo Woodyja Allena Bog v režiji Gašperja Tiča. Šentjakobsko gledališče je postalo ustanovni člani evropskega gledališko�družbenega projekta Euroglobe, ki je maja 2008 potekal v Ljubljani. Večina dogodkov je bila v dvorani gledališča. Urejanje gledališkega lista je prevzel direktor Srečko Kermavner, še pred iztekom pogodbe z umetniškim svetom so povabili k sodelovanju Gregorja Čušina, ki je kot naslednji umetniški vodja že sodeloval pri pripravljanju programa. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 213


Sezona 2007/2008 Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

Trg žabjih dlak

Režija: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj Simon Mlakar, Gaja Višnjar, Silvija Jovanović, Nuša Komplet, Mario Dragojević, Nina Kovačič, Tjaša Valentinčič, Ana Porenta, Sara Lucu, Nuša Podvornik Foto: Darko Radanović

Miomira Šegina

Blejski zvon želja

Režija: Sunčica Milosavljević Zalka Grabnar Kogoj (moderatorka večera), Miomira Šegina (avtorica), Sunčica Milosavljević (režiserka), Sara Lucu, Boris Car, Mojca Lavrič, Marko Skok, Irena Mrak, Mario Dragojević Foto: Urška Boljkovac

Na Harlekinski noči 14. septembra so člani društva dobitnikom izročili društvena priznanja za dosežke v pretekli sezoni. Največ pohval so prejeli ustvarjalci predstave Prigode dobrega vojaka Švejka (glavna moška vloga Saša Klančnik, stranska moška vloga Mario Dragojević, najboljša predstava, najboljša režija: Gojmir Lešnjak Gojc), za glavno žensko vlogo je priznanje prejela Nina Cijan in za stransko žensko vlogo Dekliški pevski zbor tete Žefe (Tina Drobež, Anita Ferčak, Nina Franko, Sara Lucu, Katarina Oblak, Jerica Majerhold Ostrovršnik, Tjaša Valentinčič, Mateja Zelić, Tatjana Žagar) v predstavi Vrnitev Blažonovih, za scenografijo Katarina Zalar za Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka, za kostumografijo Petra Alič za Komedijo zmešnjav in za „pet minut slave” Bojan Vister za večkratni vskok v različne vloge v predstavi Prigode dobrega vojaka Švejka, kar je omogočilo, da napovedane predstave niso odpadle. Tretji del gledališke nanizanke Dosje: Hiacinta Novak je oktobra 2007 odigrala Lili Bačer Kermavner. Predstavo po motivih romana Aksinije Kermauner je režirala Jana Kolarič, nastala pa je v sodelovanju s Studiem Biti. Na oktobrski avdiciji so pridobili nekaj novih kandidatov za člane, ki so pomladili ansambel. Sezono so sklenili z občnim zborom, na katerem so spet omenjali tudi težave, povezane z redom in disciplino igralcev in

214 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

tehnike (zamujanje na vaje, prepozno prihajanje na predstave in gostovanja, malomarno ravnanje z rekviziti, kostumi, gledališkim inventarjem, nered v maskirnici … in celo odpovedi predstav, ko je bilo občinstvo že v dvorani, pa tudi prezasedenost nekaterih igralcev). Težave so se kazale že nekaj sezon in so povzročale precejšnjo materialno in predvsem moralno škodo, saj so nanje opozarjali tudi zunanji sodelavci. Kljub temu je bilo poslovanje že drugo leto razmeroma uspešno, saj je gledališče z lastnimi prihodki pokrivalo več kot tri četrtine stroškov produkcije, MOL pa je prispevala skoraj tri četrtine sredstev za pokrivanje neprogramskih stroškov. Razmeroma miren konec sezone je močno pretresla novica o spremembi dokumenta Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2008–2011 in to po javni obravnavi in tik pred junijsko obravnavo v mestnem svetu. Ta sprememba je razkrila namero MOL za izselitev Šentjakobskega gledališča iz prostorov v Mestnem domu v Dom španskih borcev v Mostah in prepustitev prostorov na Krekovem trgu Gledališču za otroke in mlade Ljubljana, ki se je pripojilo Lutkovnemu gledališču Ljubljana. Že poleti so člani Šentjakoba pripravili številne akcije, tudi medijske, vključno s podpisovanjem peticije za ohranitev matičnih prostorov gledališča v Mestnem domu, vse pod geslom Ohranimo Šentjakobsko! … več kot gledališče.


Sezona 2007/2008

Sezona 2007/2008

Carlo Goldoni

Dejan Spasić

Prebrisana vdova

Grdi raček

Režija: Luka Martin Škof  Datum premiere: 11. 11. 2007 Prevod: Janko Moder Dramaturg: Blaž Rejec Scenograf: Luka Martin Škof Kostumografinja: Nina Holc Video oblikovanje: Jure Legac, Matej Kolomanko Oblikovanje zvoka: Matej Končan Kleemar Tehnična konzultacija: Kolja Saksida Nina Cijan Rosaura, vdova Eleonora, Rosaurina sestra    Tjaša Valentinčič Pantalone dei Risiognosi   Kajetan Bajt Doktor Lombardi, Bolonjčan Danijel Šmon Milord Runebif, Anglež    Mateja Zelič Monsiuer Le Bleau, Francoz Saša Klančnik Don Alvaro de Castiglio, Španec Samo Ravnikar Conte di Bosco Nero, Italijan Edi Gril Marioneta, Francozinja    Bojan Vister Arleccino, natakar    Katja Kravanja Miha Zrimšek Poštar               Marko Cirman, Maska, diplomat           Max Borštnar, Diana Mikič, Maja Perec, Simon Mlakar, Danilo Veteršek, Leopold Pungerčar

Režija: Dejan Spasić  Datum premiere: 6. 12. 2007 Dramaturg: Dejan Spasić Scenografinja: Robertina Šebjanič Kostumografinja: Aleksandra Šepec Glasba: Matjaž Ugovšek Tehnična konzultacija: Luka Martin Škof Grdi raček        Mama raca        Mlada račka                    Raca na dvoru Divja goska        Divji gosak        Divji gosak, Labod   Stara raca         Maček Sinko, Labod   Kokoška Kratkonožka  

Jurij Torkar Meta Černe Jasna Simončič, Petra Pintar, Maša Pavokovič Sara Jerebic, Ada Stare, Andreja Pogačar Nina Kovačič, Nuša Komplet David Dolamič Tilen Kožamelj Mileva Sovdat / Mateja Zelič Mario Dragojevič Maja Eržen

Vodja predstave, rekviziti: Ana Porenta, garderoba: Slava Brzin, oblikovalec maske: Danijel Šmon, maskerka: Eva Ogrin, Katja Ogrin, Lidija Omerzu, Urša Vrbančič, Ines Pušica, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, Anže Kreč, ton: Matjaž Ugovšek, izdelava kostumov: Aleksandra Šepec, Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Bojan Vister

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalec maske, frizer: Danijel Šmon, maskerka: Katja Ogrin, Eva Ogrin, Lidija Omerzu, Urša Vrbančič, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Zdešar, izdelava kostumov: Andreja Friškovec, Nina Holc, Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 215


Sezona 2007/2008

Sezona 2007/2008

Jure Karas

Woody Allen

Kralj na fiziki

Režija: Jure Karas  Datum premiere: 18. 1. 2008 Priredba, scenograf: Jure Karas Kostumografinja: Katarina Zalar Oblikovanje zvoka: Jure Karas Vladimir, Tartuffe, Inšpektor    Francka, Maša, Elmira, Lina Rose    Franc, Aleš, Bernot, Orgon, Misijonar    Maks, Krnec, Miki, Damis, Mobis    Francelj, Vladimir, Tartuffe, Isaac Newton

Grega Močivnik Barbara Jug Tilen Kožamelj David Dolamič Marko Skok

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalec maske in frizur: Danijel Šmon, maskerka: Katja Ogrin, Eva Ogrin, Urša Vrbančič, Lidija Omerzu, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Katarina Zalar, Vlasta Podlogar, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Bog

Režija: Gašper Tič  Datum premiere: 13. 3. 2008 Prevod: Branko Gradišnik Priredba: Gašper Tič Scenograf: Damir Leventić Kostumografinja: Katja Komljanec Koritnik Asistent kostumografinje: Bojan Vister Oblikovanje luči: Davor Balent, Katja Komljanec Koritnik Glasbena oprema: Marko Gregorčič Koreografinja: Saša Hodnik Igralec, Diabetes, Phidipides   Pisatelj, Hepatitis     Doris          1. Moški, Gospodar     Bursitis, Zevs, Mario     Hostesa          Trichinosis          Ferenc Prölog     Jerica, Ženska z nožem                   Prijatelj, Stražar, Kralj     Blanche Dubois     Bob          Wendy         2. Moški         Šepetalka, Zbor     Mateja, Zbor     Zbor                                                                 

Boris Car Srečko Kermavner Tjaša Valentinčič Dragan Remškar Mario Dragojević Saša Hodnik Rok Bohinc Jaka Žilavec Jerica Majerhold Ostrovršnik Mišo Mićić Karin Zakrajšek Aljaž Godec Sara Lucu Marko Skok Ana Urbanc Mateja Zelič Ana Arh, Neja Brglez, Sanja Gregorčič, Svetlana Jandrič, Maša Kavčič, Maša Tkavc, Gaja Višnar

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalec maske: Danijel Šmon, maskerka: Katja Ogrin, Urša Vrbančič, Lidija Omerzu, Eva Ogrin, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, luč: Davor Balent, Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Katja Komljanec Koritnik, Sija Chrysanthi, Mateja Šušteršič, izdelava scene: Bojan Senjur, Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Fragmat TIM d. d.

216 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011


Sezona 2007/2008

Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj

Ljuba Prenner, Dejan Spasić

Trg žabjih dlak

Kdo je umoril Anico L.?

Režija: Gojmir Lešnjak Gojc Datum premiere: 24. 4. 2008 Dramaturg: Dejan Spasić Scenograf: Branko Arandjelović Kostumografinja: Zvonka Makuc Asistent kostumografinje: Bojan Vister Glasba: Bojan Jurjevčič Jurki Video: Iztok Vuzem, Marin Marinovič

Režija: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj  Datum premiere: 16. 5. 2008 Koreografija, scenografija: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević Srhoj Kostumografinja: Maja Smrekar Svetovalec in asistent kostumografije: Bojan Vister Montaža glasbe: Jure Vlahovič

Marija Oprešnik, šivilija Tine Marhat, lekarniški magister Miha Topovšek, znani tihotapec Milan Terpinar, kvartopirec   Tine Merkač, študent medicine Dr. Stanko Rup, sekundarij bolnice Cepič, učitelj Rajko Žegelj, novinar       Sodnik, dr. Slivnik                       France Barnavt, sodnijski pisar Maks Ferlinc, žandar       Pirkner, grobar       Stara Lubečka       Joza, Lubečkin hlapec       Lili, natakarica       Zofka Kamenšek    glasbenik na videu      

Mario Silvija Nuša Nina Sara Simon Nuša Ana Tatjana Marko Tjaša Gaja Mateja

Katja Kravanja Janez Usenik Leopold Pungerčar Marko Ujc Jurij Torkar Damjan Kolovrat Danijel Šmon Miha Zrimšek Tone Bertoncelj, Bojan Vister Grega Usenik Saša Stare Božo Okorn Tatjana Rebolj Jože Pavšič Anja Garbajs Tatjana Žagar Gojmir Lešnjak, Bojan Jurjevčič

Mario Dragojević Silvija Jovanović Nuša Komplet Nina Kovačič Sara Lucu Simon Mlakar Nuša Podvornik Ana Porenta Tatjana Rebolj Marko Skok Tjaša Valentinčič Gaja Višnar Mateja Zelič

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalka maske: Urša Vrbančič, maskerka: Lidija Omerzu, Eva Ogrin, Katja Ogrin, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Mateja Šušteršič, Vesna Vogrin, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalec maske: Danijel Šmon, maskerka: Eva Ogrin, Katja Ogrin, Urša Vrbančič, Lidija Omerzu, šepetalka: Majda Pamič, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Zdešar, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Zvonka Kovač, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

O predstavah so pisali in poročali:

Carlo Goldoni: Prebrisana vdova -Tanko, Petra, 2007. Na odru Šentjakobskega gledališča … Radio Slovenija (12. 11. 2007) Jure Karas: Kralj na fiziki -Tanko, Petra, 2008. Šentjakobsko gledališče že nekaj let … Radio Slovenija, Danes do trinajstih (19. 1. 2008) -? V eno združena maturantska besedila. Predstava Kralj na fiziki. RTV SLO, http:// www.rtvslo.si/kultura/modload.php?&c_ mod=rnew&op=sect... (18. 1. 2008) Woody Allen: Bog -Gal Štromar, Maja, 2008. Woody Allen: Bog. Ogled premiere. ??? (13. 3. 2008) -Tanko, Petra, 2008. Sinoči je bila v Šentjakobskem … Radio Slovenija, Danes do trinajstih (14. 3. 2008)

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 217


Glava

Sezona

2008/2009 88. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Aldo Nicolaj HAMLET V PIKANTNI OMAKI

Janez Starina

15

2402

Jane Austen, Jon Jory PREVZETNOST IN PRISTRANOST

Zvone Šedlbauer

33

6172

Svetlana Makarovič MALI KAKADU

Andrej Jus

97

17089

predsednik društva Kajetan Bajt (30. 3. 2005–)

Jim Jacobs, Warren Casey BRILJANTINA 2

Mojca Horvat

9

11409

direktor gledališča Srečko Kermavner (1. 1. 2006–3. 1. 2011)

Agnes Jaoui, Jean–Pierre Bacri DRUŽINSKA ZADEVA

Jaša Jamnik

31

4975

218 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo

umetniški vodja Gregor Čušin (1. 9. 2008–31. 8. 2009)


Aldo Nicolaj

Aldo Nicolaj

Aldo Nicolaj

Hamlet v pikantni omaki

Hamlet v pikantni omaki

Hamlet v pikantni omaki

Sara Lucu, Grega Rogelj, Srečko Kermavner Foto: Lenart Zore

Grega Rogelj, Kajetan Bajt, Lili Bačer Kermavner Foto: Lenart Zore

David Dolamič, Kajetan Bajt, Mario Dragojević, Silvija Jovanović, Tjaša Valentinčič Foto: Lenart Zore

Jane Austen, Jon Jory

Jane Austen, Jon Jory

Režija: Zvone Šedlbauer

Režija: Zvone Šedlbauer

Režija: Janez Starina

Prevzetnost in pristranost Sara Lucu, Grega Usenik, Tatjana Rebolj, Ana Lavrinc, Rok Bohinc, Mišo Mićić Foto: Bor Slana

Jane Austen, Jon Jory

Režija: Janez Starina

Režija: Janez Starina

Aldo Nicolaj

Prevzetnost in pristranost

Hamlet v pikantni omaki

Maša Tkavc, Maja Eržen, Nina Cijan, Sara Lucu, Ana Lavrinc, Marko Ujc Foto: Bor Slana

Silvija Jovanović, Nina Franko, Srečko Kermavner Foto: Lenart Zore

Jane Austen, Jon Jory

Jane Austen, Jon Jory

Režija: Zvone Šedlbauer

Režija: Zvone Šedlbauer

Režija: Janez Starina

Prevzetnost in pristranost

Prevzetnost in pristranost

Ana Lavrinc, Dani Šmon Foto: Bor Slana

Maja Eržen, Tatjana Žagar, Ana Lavrinc, Maša Tkavc Foto: Bor Slana

Sara Lucu, Grega Usenik, Ana Lavrinc Foto: Bor Slana

Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Svetlana Makarovič

Svetlana Makarovič

Režija: Jaša Jamnik

Režija: Andrej Jus

Režija: Andrej Jus

Režija: Zvone Šedlbauer

Družinska zadeva

Mali Kakadu

Prevzetnost in pristranost

Mali Kakadu

Leopold Pungerčar, Katja Fajdiga Foto: Bor Slana

Katarina Lukšič Foto: Bor Slana

Ana Urbanc, Gaja Višnar, Katarina Lukšič Foto: Bor Slana

Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Režija: Jaša Jamnik

Režija: Jaša Jamnik

Režija: Jaša Jamnik

Družinska zadeva

Katja Fajdiga, Leopold Pungerčar, Meta Černe Foto: Bor Slana

Družinska zadeva

Mileva Sovdat, Boris Car, Meta Černe Foto: Bor Slana

Družinska zadeva Boris Car, Meta Černe Foto: Bor Slana


Sezona 2008/2009 Aldo Nicolaj

Hamlet v pikantni omaki Režija: Janez Starina

Kajetan Bajt, Lili Bačer Kermavner, Silvija Jovanović, Tjaša Valentinčič, Marko Skok Foto: Lenart Zore

Jane Austen, Jon Jory

Prevzetnost in pristranost Režija: Zvone Šedlbauer

Mišo Mićić, Ana Lavrinc Foto: Bor Slana

Aldo Nicolaj

Hamlet v pikantni omaki Režija: Janez Starina

David Dolamič, Silvija Jovanović, Mario Dragojević, Srečko Kermavner, Tjaša Valentinčič Foto: Lenart Zore

Sezona 2008/2009 M

nožici interpretacij Shakespearove zgodbe o danskem kraljeviču je Aldo Nicolaj v predstavi Hamlet v pikantni omaki dodal še eno različico. Komedijsko predelana zgodba je bila 18. oktobra 2008 prvič uprizorjena na slovenskem odru. Režiral jo je Janez Starina.

Za predstavo, ki je namenjena predvsem maturantom, so iz nabora obveznega branja tokrat izbrali le en roman. Dramatizacija Jona Joryja Prevzetnost in pristranost istoimenskega romana avtorice Jane Austen je bila 3. decembra 2008 prvič uprizorjena na slovenskem odru. Predstavo je režiral Zvone Šedlbauer. Scensko, kostumografsko in koreografsko je bila predstava, kolikor je le mogoče, zvesta zgodovinskim dejstvom, režiser pa je namesto premika zgodbe v sodobnost poskušal preseliti gledalca. Predstava je bila vključena tudi v redni abonma, Gregor Usenik pa je na ponovitvi 23. marca odigral svoj 500. nastop. Predstavo za otroke je režiral Andrej Jus, in sicer navihan, nagajiv in poskočen muzikal za otroke Mali Kakadu Svetlane Makarovič. Premi-

Jane Austen, Jon Jory

Prevzetnost in pristranost

Režija: Zvone Šedlbauer

Ana Lavrinc, Nina Cijan, Sara Lucu, Maja Eržen, Maša Tkavc Foto: Bor Slana

era krstne uprizoritve je bila 6. decembra 2008. Predstava je nastala v sodelovanju s Kulturnim zavodom KULT in je bila absolutna uspešnica te sezone, saj so jo ponovili 66�krat. Tretja abonmajska predstava je bila velika uspešnica francoskih avtorjev Agnes Jaouijeve in Jean�Pierra Bacrija Družinska zadeva. Predstavo je režiral Jaša Jamnik (prevod, priredba, režija), premiera te, prvič na slovenskem odru uprizorjene predstave, je bila 30. januarja 2009. Napovedano četrto abonmajsko predstavo so nadomestili z gostujočo predstavo Monti Python Kralj Arthur in Sveti gral v režiji Gregorja Čušina in produkciji Gledališča Toneta Čufarja z Jesenic. Kot vse glasbeno plesne predstave je tudi muzikal Jima Jacobsa in Warrena Caseya Briljantina doživela velik uspeh. Od sezone 2005/06, ko ga je na šentjakobski oder postavila Mojca Horvat, so predstavo odigrali 65�krat, pa zanimanje še ni uplahnilo. Ponudila se je možnost koprodukcije z Zavodom Nostalgija za igranje v velikih dvoranah, zato je bila predstava spet postavljena z novo zasedbo, razen nekaj izjem. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 221


Sezona 2008/2009 Svetlana Makarovič

Mali Kakadu

Režija: Andrej Jus Katarina Lukšič, Mateja Zelič Foto: Bor Slana

Svetlana Makarovič

Mali Kakadu

Režija: Andrej Jus Ana Urbanc, Gaja Višnar, Katarina Lukšič Foto: Bor Slan

Boris Car, dobitnik matička na Linhartovem srečanju 2008 za najboljšo moško vlogo v predstavi Bog, sezona 2007/08 Foto: Bor Slana

Decembra 2008 so odigrali dve predstavi v razprodani dvorani Tivoli v Ljubljani, junija 2009 tri predstave v gledališču Križanke v Ljubljani, potem še po eno v Lendavi in Čateških toplicah. Dve ponovitvi v domači dvorani in sedem gostovanj si je ogledalo več kot 11.000 gledalcev. Upravni odbor je že v prejšnji sezoni imenoval novega umetniškega vodjo Gregorja Čušina, pripravil pa je program za to in naslednjo sezono. Skupno je bilo v sezoni odigranih 157 predstav, kar je za dobrih 20 več kot prejšnjo sezono. Razširili so tudi ponudbo abonmajev od rednih pet (študentski in dijaški ob ponedeljkih, sreda, četrtek popoldne, petek, sobota) in dveh abonmajev Komedija (sreda in petek) na devet (dodali so abonma uspešnica ob torkih in četrtkih), a se kljub temu število abonentov ni povečalo (100 manj kot prejšnjo sezono). Pestrost programa (devet naslovov) so povečali še z dvema gostujočima predstavama v abonmaju Komedija: Frana Milčinskega Ježka Greva se Ježka v režiji Tijane Zinajić in Andreja Rozmana Roze Najemnina ali We are the Nation on the best Location v avtorjevi režiji in izvedbi. Tudi v tej sezoni so ustvarjalci Šentjakobskega gledališča prejeli nekaj pomembnih nagrad za svoje igralske dosežke.

222 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

V tekmovalnem programu 47. Linhartovega srečanja v Postojni, ki je potekalo od 25. do 27. septembra 2008, so sodelovali s predstavo Woodyja Allena Bog v režiji Gašperja Tiča. Mednarodna strokovna žirija je nagradila Borisa Carja z matičkom za najboljšo moško vlogo. Na Jesenicah so bili 21. Čufarjevi dnevi – festival ljubiteljskih odrov iz Slovenije in zamejstva, na katerih se je 14. novembra 2008 med sedmimi predstavami za nagrado potegovala tudi predstava Woodyja Allena Bog. Prejela je denarno nagrado in plaketo za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije. Člani društva so se izpopolnjevali v seminarju za govor in umetniško besedo, ki ga je vodil Tomaž Gubenšek, na delavnicah po sistemu Stanislavskega, ki sta jih vodila Vanja Slapar in Viktor Ljubotina, in v drugih delavnicah, ki so bile namenjene pripravi na konkretno predstavo. Novi urednik gledališkega lista je postal Simon Mlakar. Že tradicionalne društvene nagrade, ki jih za najboljše dosežke podeljujejo člani Šentjakobskega gledališča na Harlekinski noči (20. septembra 2008 že tretjič), je v tej sezoni skoraj v celoti dobila predstava Bog. Razglašena je bila za najboljšo predstavo, priznanja pa so prejeli Boris Car za glavno moško vlogo, Sara Lucu za stransko žensko vlogo, Mario


Sezona 2008/2009 Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Družinska zadeva

Režija: Jaša Jamnik

Mileva Sovdat, Boris Car, Meta Černe, Leopold Pungerčar, Katja Fajdiga Foto: Bor Slana

Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Družinska zadeva Režija: Jaša Jamnik

Žiga Sedmak, Leopold Pungerčar, Katja Fajdiga Foto: Bor Slana

Po ogledu Mirnskega gradu junija 2009

Dragojević za stransko moško vlogo, za režijo Gašper Tič, za scenografijo Damir Leventič, za kostumografijo Katja Komljanec Koritnik in za„pet minut slave” Marko Skok (za potrpežljivo čakanje na nastop do konca predstave) – vsi v predstavi Bog, za glavno žensko vlogo pa je prejela priznanje Barbara Jug za vloge v predstavi Kralj na fiziki. Za konec sezone so se odpeljali na Dolenjsko, si pod strokovnim vodstvom profesorja Marka Marina ogledali grad Mirna, nato pa še nekaj kulturnih spomenikov v okolici in se v Mirni Peči posvetili dobrotam domače kuhinje in kleti. To sezono je bilo veliko energije vložene v dogovarjanje z mestno oblastjo in prizadevanje za nadaljnje delovanje Šentjakobskega gledališča na mestu in v obliki, kot je delovalo več kot 70 let. Poleg številnih srečanj s predstavniki MOL in LGL se je zvrstilo tudi nekaj občnih zborov društva, nekaterih so se udeležili tudi predstavniki Mestne občine Ljubljana, predsednik odbora za kulturo Peter Božič, načelnik oddelka za kulturo dr. Uroš Grilc, župan Zoran Janković, podžupan Jani Möderndorfer, pa tudi številni ugledni gledališčniki (Gašper Tič, Gojmir Lešnjak Gojc, Boris Kobal …), in seveda, veliko članov društva vseh generacij ter prijatelji gledališča. V razpravah so predstavili argumente za načrtovano selitev Šentjakobskega gledališča iz Mestnega doma v Dom španskih borcev in proti njej.

Vzporedno je nekaj mesecev potekalo podpisovanje peticije „Ohranimo Šentjakobsko! … več kot gledališče” s pozivom mestni oblasti, da se opravi resna in strokovna analiza, ki bi pokazala, ali je mogoče sobivanje treh gledališč na istem mestu. Zbrali so 3897 podpisov in jih 11. februarja 2009 predali županu (seznam je objavljen na spletni strani skupaj s pismi podpore uglednih osebnosti: režiser Mile Korun, režiserka Vesna Arhar Štih, igralec in režiser Gašper Tič, direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina, izr. prof. Igor Maksim Košir). Tudi v medijih so ugledni somišljeniki šentjakobčane podprli v njihovih prizadevanjih in javno izražali svoje mnenje o načrtovani selitvi. Šentjakobčani so na vseh občnih zborih potrdili odločitev, da iz prostorov, v katerih je gledališče delovalo že od leta 1932 in jim jih je mestni magistrat takrat dal v najem, ne bodo odšli prostovoljno. Poudarjali so tudi, da ne nasprotujejo usmeritvam Strategije razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2008–2011, ki je v sklopu prenove kulturne infrastrukture načrtovala v stavbi Mestnega doma razvoj centra za mlade, saj je program Šentjakobskega gledališča vedno vseboval po dve predstavi za otroke in mladino v zanje ustreznem času, ob tem pa je skrbelo za gledališko vzgojo ne samo mladih gledalcev, ampak tudi številnih najmlajših igralcev – otrok in mladostnikov. S koncem sezone ni bilo konec iskanja možnosti za delovanje gledališča v matičnih prostorih. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 223


Sezona 2008/2009

Sezona 2008/2009

Aldo Nicolaj

Jane Austen, Jon Jory

Hamlet v pikantni omaki

Prevzetnost in pristranost

Froggy - kuhar Cathy - Froggyeva žena Inge - hči Froggya, Chaty Breck Polonij, Grunter   Hamlet Horatio   Laert Kraljica Gertruda     1. stražar, Helios   2. stražar, Klavdij   Ofelija                     

g. Bennet             ga. Bennet             Jane Bennet Elizabeth Bennet        Mary Bennet, Charlotte Lucas Kitty Bennet        Lydia Bennet        Fitzwilliam Darcy        Charels Bingley, Colonel Fitzwilliam Caroline Bingley, ga. Gardiner                 g. Lucas, William Collins, g. Gardiner George Wickham, gost      Lady Catherine de Bourgh, gospodinja, gostja Služabnik, gost      

Režija: Janez Starina  Datum premiere: 18. 10 .2008 Prevod: Ace Mermolja Asistentka režije: Kaja Tokuhisa Scenografinja: Tatjana Kortnik Kostumografinja: Katja Komljanec Koritnik Asistent kostumografinje: Bojan Vister Glasba: Mirko Vuksanović Srečko Kermavner Silvija Jovanović Tjaša Valentinčič Kajetan Bajt Dragan Remškar Mario Dragojević David Dolamič Grega Rogelj Lili Bačer Kermavner Marko Skok Aleš Kočevar Karin Zakrajšek / Nina Franko

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, šepetalka: Marina Dornig, oblikovalka maske: Urša Vrbančič, maskerka: Lidija Omerzu, Eva Ogrin, Katja Ogrin, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, Katja Komljanec Koritnik, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

224 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Zvone Šedlbauer  Datum premiere: 3. 12. 2008 Prevod: Desa Puc Scenografinja: Ana Rahaela Klopčič Kostumografinja: Marta Frelih Asistent kostumografinje: Bojan Vister Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Koreograf: Janez Mejač Danijel Šmon Tatjana Žagar Nina Cijan Ana Lavrinc Sara Lucu Maša Tkavc Maja Eržen Mišo Mićić Rok Bohinc Jerica Majerhold Ostrovršnik Grega Usenik Marko Ujc Tatjana Rebolj Jure Goričan

Vodja predstave, rekviziti, šepetalka: Majda Pamič, obli­ kovalec maske, frizur: Danijel Šmon, maskerka: Eva Ogrin, Katja Ogrin, Lidija Omerzu, Urša Vrbančič, Nataša Vrenjak, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Jurij Toni, izdelava kostumov: Vojka Gregorin, Mateja Šušteršič, Vesna Vogrin, Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Jaka Žilavec


Sezona 2008/2009

Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri Jim Jacobs, Warren Casey

Svetlana Makarovič

Briljantina - 2

Mali Kakadu

Režija: Mojca Horvat Datum premiere: 7. 12. 2008 Prevod: Andrej Rozman Roza Koreografinja, kostumografinja: Mojca Horvat Korepeticije: Joži Šalej Dany Luka Markus Štajer, k. g. Kenickie Boris Car / Marko Ujc Roger Samo Ravnikar / Matej Golob, k. g. Doody Miha Ložar / Jaka Žilavec Sonny Dejan Vunjak, k. g. Eugene Slavko Trivković, k. g. Vince Branko Jovanovič Vunjak, k. g. / Simon Mlakar /       Bojan Vister Sandy Laura Zafred, k. g. / Nuša Podvornik /       Željka Smičibrada, k. g. Rizzo Saša Hodnik / Mateja Zelič Jan Ana Arh / Tina Skulj, k. g. Frenchy Katja Fajdiga / Sara Špelec, k. g. Marty Tina Vunjak, k.g. / Darja Pristovnik, k. g. Cha cha Žana Močnik / Andreja Janjilović, k. g. Patty Nuša Podvornik / Andreja Janjilović, k. g. Miss Lynch Dijana Mikič glasbeniki Robi Bilodžerić, k.g., Damir Igličar, k. g.,       Tomaž Urgl, Marko Valant, k. g. Plesalci Marko Ujc, k.g., Matej Golob, k. g.,       Jaka Žilavec, Simon Mlakar,       Željka Smičibrada, k.g., Mateja Zelič,       Tina Skulj, k.g., Sara Špelec, k.g., Tina Vunjak, k. g.,       Darja Pristovnik, k.g., Andreja Janjilović, k. g.

Režija: Andrej Jus Datum premiere: 6. 12. 2008 Glasba: Svetlana Makarovič Scenografinja, kostumografinja: Tatjana Kortnik Asistent kostumografinje: Bojan Vister Glasbena podoba: Lado Jakša Korepeticije: Ana Duša Gusarka Sraka - 1 Sraka - 2 Kakadu

Katarina Lukšič Mateja Zelič Gaja Višnar Ana Urbanc

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovalec maske, frizure: Danijel Šmon, garderoba: Slava Brzin, ton: Matjaž Ugovšek, Blaž Bačer, luč: Boris Milanko, Anže Kreč

Družinska zadeva

Režija: Jaša Jamnik Datum premiere: 30. 1. 2009 Prevod, priredba: Jaša Jamnik Scenografinja: Vasilija Fišer Izbor glasbe: Jaša Jamnik Kostumografinja: Vasilija Fišer Asistent kostumografinje: Bojan Vister Betty       Denis       Henri       Gospa Menard Philippe       Yolande      

Katja Fajdiga Leopold Pungerčar Žiga Sedmak Mileva Sovdat Boris Car Meta Černe

Vodja predstave, rekviziti: Majda Pamič, oblikovalka maske: Urša Vrbančič, maskerka: Eva Ogrin, Lidija Omerzu, Katja Ogrin, Nataša Vrenjak, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Ugovšek, izdelava kostumov: Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maskerka: Eva Ogrin, Katja Ogrin, Urša Vrbančič, Lidija Omerzu, garderoba: Slava Brzin, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Ugovšek, scenograf: Nino Kozlevčar

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 225


Glava

Sezona

2009/2010 89. sezona

Avtor NASLOV

Režija

Število ponovitev

Število obiskovalcev

Milan Grgić ZBUDI SE, KATKA!

Boris Kobal

38

6834

Gašper Tič TIČJA KLETKA

Gašper Tič

34

6869

Damijan Perne, Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak DOGODIVŠČINE DVORNEGA NORČKA FERDINANDA

Žiga Sedmak

36

5910

Milan Jesih GOVEDINA LEGENDARNO

Jaša Jamnik

9

1133

AndreÏ Makine, Magda Lojk, Jure Novak FRANCOSKI TESTAMENT

Jure Novak

26

3792

direktor gledališča Srečko Kermavner (1. 1. 2006–3. 1. 2011)

Charles Chaplin, Tijana Zinajić MALI DIKTATOR

Tijana Zinajić

20

3172

umetniški vodja Jaša Jamnik (1. 9. 2009–)

226 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

vodstvo predsednik društva Kajetan Bajt (30. 3. 2005–)


Glava

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 227


Gašper Tič

Milan Grgić

Milan Grgić

Tičja kletka

Zbudi se, Katka!

Zbudi se, Katka!

Srečko Kermavner, Samo Ravnikar Foto: Bor Slana

Samo Ravnikar, Leopold Pungerčar, Nika Per, Mojca Lavrič, Aljaž Godec, Damjan Kolovrat, Marko Skok Foto: Bor Slana

Simon Mlakar, Damjan Kolovrat, Pika Mihelič, Leopold Pungerčar Foto: Bor Slana

Damijan Perne, Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak

Gašper Tič

Režija: Gašper Tič

Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda Režija: Žiga Sedmak

Živa Kermavner, Sara Lucu, Marko Skok, Jasna Simončič, Mišo Mićić, posnetki so z vaje Foto: Bor Slana

Milan Jesih

Režija: Boris Kobal

Režija: Boris Kobal

Gašper Tič

Tičja kletka

Tičja kletka

Maša Tkavc, Samo Ravnikar, Bojan Vister, Silvija Jovanović, Lili Bačer Kermavner, Tone Bertoncelj Foto: Bor Slana

Srečko Kermavner, Mario Dragojević Foto: Bor Slana

Milan Jesih

Damijan Perne, Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak

Režija: Gašper Tič

Režija: Gašper Tič

Govedina legendarno

Govedina legendarno

Grega Močivnik, Jurij Torkar Foto: Bor Slana

Tjaša Valentinčič, Boris Car, Nina Franko, Mateja Zelič Foto: Bor Slana

Andreï Makine, Magda Lojk, Jure Novak

Andreï Makine, Magda Lojk, Jure Novak

Andreï Makine, Magda Lojk, Jure Novak

Režija: Jure Novak

Režija: Jure Novak

Režija: Jure Novak

Režija: Jaša Jamnik

Francoski testament

Režija: Jaša Jamnik

Francoski testament

Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda Režija: Žiga Sedmak

Jasna Simončič, Sara Lucu, Mišo Mićić, Marko Skok Foto: Bor Slana

Francoski testament

Sara Lucu, Svetlana Jandrić, Mario Dragojević, Mišp Mićić Foto: Bor Slana

Bojan Vister, Mario Dragojević, zadaj Mišo Mićić, Sara Lucu, Marko Skok Foto: Bor Slana

Mišo Mićić, Mario Dragojević, Svetlana Jandrić, Sara Lucu, Marko Skok Foto: Bor Slana

Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Tijana Zinajić

Režija: Tijana Zinajić

Mali diktator

Jure Florjančič, Gašper Pavc, Miha Vlaj, Jure Orel, Predrag Mitrović, zadaj Dragan Remškar Foto: Bor Slana

Mali diktator

Mario Dragojević, Mišo Mićić, Silvija Jovanović, Saša Klančnik, Miha Vlaj Foto: Bor Slana

Mali diktator

Miha Zrimšek, Mario Dragojević Foto: Bor Slana


Sezona 2009/2010 Milan Grgić

Gašper Tič

Zbudi se, Katka! Režija: Boris Kobal

Damjan Kolovrat, Pika Mihelič, Samo Ravnikar, Simon Mlakar Foto: Bor Slana

Tičja kletka

Režija: Gašper Tič

Srečko Kermavner, Bojan Vister Foto: Bor Slana

Gašper Tič

Tičja kletka

Režija: Gašper Tič Luka Valenčak, Jure Orel, David Dolamič, Jure Goričar Foto: Bor Slana

Milan Grgić

Zbudi se, Katka! Režija: Boris Kobal

Leopold Pungerčar, Aljaž Godec, Marko Skok, Damjan Kolovrat Foto: Bor Slana

Gašper Tič

Tičja kletka

Režija: Gašper Tič

Sezona 2009/2010 Z

ačetek sezone je bil v znamenju bulvarne komedije, polne besedne in situacijske komike. Drugega oktobra je bila premiera predstave Zbudi se, Katka avtorja Milana Grgića v režiji Borisa Kobala.

Tudi nadaljevanje sezone je bilo v slogu spektakelskih uspešnic preteklih sezon. Priredba gledališke in filmske uspešnice Tičja kletka je 28. novembra 2009 doživela prvo izvedbo na slovenskem odru, in sicer v priredbi in režiji Gašperja Tiča. Predstava je poleg zabave ponudila tudi razmislek o strpnosti in drugačnosti v vseh pojavnih oblikah, in to prav med razpravo o novem družinskem zakoniku. Proti koncu sezone sta pri tej predstavi odigrala svoj 500. nastop Lili Bačer Kermavner (17. aprila) in Tone Bertoncelj (3. junija).

Bojan Vister, Mario Dragojević, Srečko Kermavner Foto: Bor Slana

Za praznične dni so tudi tokrat postavili na oder predstavo za otroke. Devetega decembra je bila premiera zgodbice Damijana Perneta Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda, prirejene po avtorjevi radijski igri. Predstavo so skoraj v celoti postavili z domačimi ustvarjalci, saj sta priredbo pripravila Mirjam Pirnat in Žiga Sedmak, ki je predstavo tudi režiral, Mario Dragojević pa je sodeloval kot kostumograf. Kljub dobremu odzivu so predstavo decembra ponovili le 21�krat (3452 gledalcev) zaradi delitve terminov za uporabo odra z LGL. Krstno uprizoritev igre Milana Jesiha Govedina legendarno je režiral Jaša Jamnik. Premiera je bila 29. januarja 2010. Predstava po motivih zgodbe o bikcu Ferdinandu, ki poteka v španski vasi, kjer se mala in veŠentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 229


Sezona 2009/2010 Milan Jesih

Govedina legendarno Damijan Perne, Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak

Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda

Režija: Jaša Jamnik

Miha Vlaj, Grega Močivnik, Rok Gombač, zadaj Boris Car, Mateja Zelič, Tjaša Valentinčič, Nina Franko, Edi Gril, Katja Fajdiga, Grega Usenik, Žana Močnik, Saša Hodnik, Srečko Kermavner Foto: Bor Slana

Režija: Žiga Sedmak Mateja Zelič, Živa Kermavner Foto: Bor Slana

Damijan Perne, Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak

Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda Režija: Žiga Sedmak

Mišo Mićić, Živa Kermavner, Marko Skok, Sara Lucu, Jasna Simončič, vsi posnetki so z vaje Foto: Bor Slana

lika živina daje za čast in oblast in položaj pri koritu, odslikava sočasne družbene razmere, mogoče pa jo je videti tudi kot živalski resničnostni šov. Naslednja v nizu predstav, ki so jih v Šentjakobu pripravljali iz obveznega branja za vsakokratne maturante, je bila spet dramatizacija romana. Predstavo Francoski testament, dramatizacijo istoimenskega romana AndreÏa Makineja, sta pripravila Magda Lojk in Jure Novak, ki je predstavo tudi režiral. Predstavo si je po premieri 24. februarja ogledalo več kot 2000 maturantov. In še ena priredba slavnega filma: komedijo po motivih filma Veliki diktator je Tijana Zinajić, ki je pripravila priredbo in režijo, poimenovala Mali diktator. Premiera je bila 8. maja 2010, na predvečer dneva zmage nad okupatorjem in svetovnega dneva Evrope. Predstava je bolj ali manj sledila izvirnemu pripovednemu loku, ni pa manjkalo namigov tudi na sodobne velike in male diktatorje. Kljub spremenjenim razmeram dela in velikemu naporu na logističnem in organizacijskem področju je gledališču uspelo

230 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Milan Jesih

Govedina legendarno

Režija: Jaša Jamnik

Danijel Šmon, Srečko Kermavner, Miha Vlaj, Rok Gombač, Jurij Torkar, Katja Fajdiga, Žana Močnik Foto: Bor Slana

obdržati isti obseg produkcije (156 predstav). Število predstav je sicer ostalo enako, vendar le zaradi povečanega števila gostovanj. Kar 47 (prejšnjo sezono 30) predstav so odigrali v 29 krajih po vsej Sloveniji. V tem se je pokazala odločenost ansambla in uprave, da ostane gledališče prisotno v slovenskem kulturnem prostoru in se še bolj povezuje tudi z drugimi, čeprav jim možnosti za gostovanja ne more več ponuditi. Zaradi upadanja obiska so ponudili poleg rednih abonmajev le še abonma Komedija, v katerega so poleg lastne produkcije vključili gostujočo predstavo Marka Bratuša Krpan vs. Brdavs, v režiji M. Bratuša in produkciji KZ Kult. Tudi to jesen so bili povabljeni na Pikin festival v Velenje, in sicer so 22. septembra 2009 sodelovali z dvema ponovitvama predstave Svetlane Makarovič Mali Kakadu v režiji Andreja Jusa. Selektorski izbor predstav za festival amaterskih gledališč je potekal na Regijskem Linhartovem srečanju. Na njem je predstava Prevzetnost in pristranost navdušila gledalce in


Sezona 2009/2010 Andreï Makine, Magda Lojk, Jure Novak

Francoski testament

Režija: Jure Novak

Bojan Vister, Mario Dragojević, Sara Lucu Foto: Bor Slana

Andreï Makine, M. Lojk, J. Novak

Francoski testament Režija: Jure Novak

Bojan Vister, Tatjana Rebolj, Mario Dragojević Foto: Bor Slana

Danijel Šmon, dobitnik Linhartove plakete za 2009 Foto: arhiv JSKD

Andreï Makine, M. Lojk, J. Novak

Francoski testament

Režija: Jure Novak

Bojan Vister, Mario Dragojević Foto: Bor Slana

Ana Lavrinc, dobitnica matička na Linhartovem srečanju 2009 in nagrade Sklada Staneta Severja 2009 Foto: avhiv JSKD

strokovnjake, Ana Lavrinc pa je prejela nagrado za glavno žensko vlogo. Nato se je predstava uvrstila na 48. Linhartovo srečanje, ki je potekalo od 24. do 26. septembra 2009 v Postojni. Mednarodna strokovna žirija je predstavo Prevzetnost in pristranost v režiji Zvoneta Šedlbauerja nagradila z matičkom za najboljšo predstavo, Ani Lavrinc pa je podelila matička za vlogo Elizabeth Bennet matiček v isti predstavi. Zmagovalna predstava je bila povabljena na festival ljubiteljskih gledališč Repassage fest v Ubu v Srbiji. Zaradi poznejše razglasitve epidemije nove gripe je festival odpadel.

Čufarjevih dnevov predstavila Družinska zadeva v priredbi in režiji Jaše Jamnika. Občinstvo jo je izbralo za najbolj všečno predstavo.

Na slovesnosti ob odprtju 48. Linhartovega srečanja, ko so bila podeljena najvišja priznanja ljubiteljskim gledališkim ustvarjalcem, je bil med dobitniki tudi dolgoletni član Šentjakobskega gledališča. Danijel Šmon je za življenjsko delo na gledališkem področju prejel Linhartovo plaketo.

Zmagovalna predstava 48. Linhartovega srečanja Prevzetnost in pristranost je bila povabljena tudi na 7. međunarodni festival kazališnih amatera Jadran v Stari Grad na Hvaru. V dogovoru z organizatorji se je zaradi organizacijsko tehničnih težav festivala udeležila predstava Francoski testament v režiji Jureta Novaka. Kljub očitni jezikovni oviri je tamkajšnja strokovna žirija predstavo ocenila zelo pozitivno in ji podelila festivalsko diplomo.

Na Jesenicah se je 19. novembra 2009 v tekmovalnem programu 22.

Konec leta je Sklad Staneta Severja v Škofji Loki Ani Lavrinc podelil Severjevo nagrado za vlogo Elizabeth Bennet v predstavi Prevzetnost in pristranost. Tako je Šentjakobsko gledališče dobilo svojo sedmo Severjevo nagrajenko. Gledališče se je odzvalo povabilu članov Lions kluba Ljubljana in aprila 2010 podarilo predstavo Milana Grgića Zbudi se, Katka! v režiji Borisa Kobala. Lions klub Ljubljana je sredstva od prodaje vstopnic namenil za pomoč socialno ogroženi družini iz okolice Ljubljane.

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 231


Sezona 2009/2010 Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Mali diktator

Režija: Tijana Zinajić Mario Dragojević Foto: Bor Slana

Po predstavi Francoski testament v Starem gradu na Hvaru: Silva Bajc (območna izpostava JSKD Postojna), Marko Skok, Ivan Kostanjevec, Mario Dragojević, Boris Milanko Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Mali diktator

Režija: Tijana Zinajić Mario Dragojević, Meta Černe, Silvija Jovanović, Dragan Remškar, Marko Skok, Ana Arh, Tina Drobež, Miha Vlaj Foto: Bor Slana

Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Mali diktator

Režija: Tijana Zinajić Mišo Mićić, Mario Dragojević Foto: Bor Slana

V sezono 2009/10 so vstopili spet z novim umetniškim vodjem Jašo Jamnikom, čeprav je program za sezono pripravil še prejšnji umetniški vodja Gregor Čušin. Osemnajstega septembra je bila na prireditvi Harlekinska noč podelitev priznanj. Ta so tokrat razdelili med tri predstave. Za najboljšo predstavo so izbrali Prevzetnost in pristranost in v tej predstavi nagradili za najboljšo režijo Zvoneta Šedlbauerja, za najboljšo kostumografijo dr. Marto Frelih, za epizodno vlogo Saro Lucu, za glavno žensko vlogo Ano Lavrinc. Za glavno moško vlogo je prejel priznanje Žiga Sedmak in za stransko žensko vlogo Meta Černe, oba v Družinski zadevi. Priznanje za stransko moško vlogo je prejel Mario Dragojević, za epizodno moško vlogo Marko Skok in za najboljšo scenografijo Tatjana Kortnik, vsi v Hamletu v pikantni omaki. V kategoriji „pet minut slave” je prejel priznanje že drugič Bojan Vister za izjemno hiter študij in za vskok v vlogo gospoda Benetta v Prevzetnosti in pristranosti. Dolgoletnemu članu Danijelu Šmonu so podelili harlekina za življenjsko delo. Igralec, masker, vodja predstave, po potrebi tudi rekviziter in tonski tehnik, pa arhivar in član upravnega odbora, pred nekaj desetletji tri leta tudi upravnik – vse to in še več je bil Danijel Šmon v 40 letih. V tem času je odigral več kot 130 vlog in nastopil skoraj 2500�krat, nagrajen je bil tudi s številnimi stanovskimi in društvenimi priznanji.

232 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Bogate izkušnje, ki si jih je pridobival pri delu z režiserji starejše in mlajše generacije in ob soigralcih vseh generacij šentjakobčanov, je prenašal na mlajše igralce in jim poskušal približati vrednote, kot so pripadnost, predanost, disciplina in vztrajnost. Posebno priznanje je društvo izreklo tudi trem uglednim prijateljem Šentjakoba: Štefki Kučan, Vesni Arhar Štih in Gašperju Tiču za njihovo izjemno osebno zavzetost pri prizadevanju za ohranitev Šentjakobskega gledališča v Mestnem domu na Krekovem trgu. Na prireditvi Harlekinska noč so jim 18. septembra 2009 podelili naziv častni član Šentjakobskega gledališča. Proti koncu sezone (9. junija 2010) so praznovali še en visok jubilej. Roman Žun je dopolnil 40 let sodelovanja v Šentjakobskem gledališču z 52 vlogami in 1056 nastopi. Ob visokem jubileju so mu podelili zlati prstan ŠG, najvišje priznanje, ki ga društvo podeli aktivnemu članu z najdaljšim stažem, hkrati pa tudi naziv častni član. Roman Žun je v tem gledališču odigral številne vloge v delih klasičnih in sodobnih avtorjev, veliko epizodnih, pa tudi nosilnih vlog. Nekatere je igral s posebno globokim občutjem, tako da se mu je vsakič orosilo oko. Pomembno poslanstvo je opravljal tudi kot učitelj slovenščine na osnovni šoli in učence navduševal tudi za gledališče in dramatiko ter jih zelo pogosto vodil na predstave v Šentjakobsko gledališče.


Sezona 2009/2010 Vesna Arhar Štih, Gašper Tič, Štefka Kučan, častni člani Šentjakobskega gledališča, desno predsednik društva Kajetan Bajt in podpredsednica Pika Mihelič, september 2009 Foto: arhiv ŠG

Roman Žun, dobitnik zlatega prstana Šentjakobskega gledališča in naziva častni član za 40 let dela v gledališču Foto: arhiv ŠG

Ekipa Francoskega testamenta tik pred odhodom s Hvara.

Za končni izlet so izbrali Belo krajino in si ogledovali predvsem naravne znamenitosti in lepoto neokrnjene narave v Krajinskem parku Lahinja. V tem času je bilo v Črnomlju jurjevanje, spomnili pa so se tudi pomena Bele krajine in osvobojenega ozemlja med 2. svetovno vojno. Konec leta 2009 je gledališče po 12 letih zapustila Taja Vetrovec, poslovna sekretarka, organizatorica programa, obveščevalka (javnosti in članstva) in tista oseba v gledališču, na katero so se kot na strelovod lovile vse novice, vprašanja, informacije … Taja je bila tudi igralka in je tudi po odhodu ostala članica gledališča. Z začetkom leta 2010 je mesto poslovne sekretarke prevzela Saša Strnad (Flegar). Leta 2009 so nastale odločilne spremembe, ki bodo brez dvoma vplivale na nadaljnje delovanje gledališča. V drugi polovici leta 2009 sprejeti kompromis o sobivanju pod isto streho z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, ki je tudi formalno prevzelo upravljanje prostorov v prvem nadstropju Mestnega doma, je namreč pomenil izgubo suverenosti razpolaganja s časom in prostorom. Na matičnem odru je novi upravljavec Šentjakobu omogočal okrog 15 terminov na mesec za predstave in nekaj dni za zadnje vaje pred premiero. V zameno za izpraznjene prostore (garderobe, pisarne, priročno skladišče za kostume in rekvizite (fundus), delno šivalnica, klubska soba) so bili gledališču dodeljeni upravni in vadbeni prostori na Vodnikovem trgu 5 (31. decembra 2009 se je iztekla odpoved najemne pogodbe). Gar-

Končni izlet v Belo krajino

derobe ob odru je novi upravljavec takoj izpraznil, med sezono jih je uredil v nekdanjih pisarnah, klubsko sobo je zasedel DOM LGL, s tem pa so izgubili tudi prostor za odlaganje kulis tekočih predstav. Leta 2010 se je spremenilo financiranje Šentjakobskega gledališča, saj je MOL prenesla financiranje na JSKD, s katerim je gledališče sklenilo novo triletno pogodbo o financiranju v obdobju 2010–2012. Višina sredstev je ostala na ravni preteklih let, to je dobrih 130.000 evrov, razmerje med javnimi in lastnimi sredstvi je leta 2009 tudi ostalo na dobrih 55 % proti 45 % v korist zadnjih. Zaradi spremenjenih razmer se je izrazito zmanjšal prihodek od gostujočih predstav, s katerim je gledališče pokrivalo večji del stroškov svoje temeljne dejavnosti, ob tem pa so se zaradi istega vzroka močno zvišali stroški (transport kulis in gostovanja). Ansambel Šentjakobskega gledališča se je – kot že nekajkrat v zgodovini – znašel na začetku novega obdobja. Zadovoljni, da so lahko ostali v središču mesta, da so lahko še igrali na svojem matičnem odru (dvorana je bila formalno poimenovana Šentjakobski oder), so nadaljevali študij in igranje predstav, nenehno usklajevanje in prilagajanje neenakopravnim pogojem pa je spodbudilo iskanje novih načinov dela, novih možnosti, novih povezovanj in še večje odpiranje v kulturni prostor v Sloveniji pa tudi v tujini, kamor so jih vabili čedalje pogosteje. Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011 / 233


Sezona 2009/2010

Sezona 2009/2010

Milan Grgić

Gašper Tič

Zbudi se, Katka!

Tičja kletka

Režija: Boris Kobal  Datum premiere: 2. 10. 2009 Asistentka režije: Tatjana Peršuh Prevod: Alenka Bole Vrabec Lektorica: Maja Cerar Scenografinja: Ana Rahaela Klopčič Kostumografija: Boris Kobal, Tatjana Peršuh Asistent kostumografije: Bojan Vister Niko, Elvirin mož   Igor                     Elvira        Terezija Valjevec, Elvirina mama                       Tomo        Kazimir        Cenček        Katarina       

Leopold Pungerčar Aljaž Godec / Simon Mlakar Nika Per Mojca Lavrič / Zdenka Bregant Muha Damjan Kolovrat Marko Skok Samo Ravnikar Pika Mihelič

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maska: Urša Vrbančič, Danijel Šmon, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Ugovšek, izdelava kostumov: Bojan Vister, izdelava rekvizitov: David Dolamič, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

234 /

Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011

Režija: Gašper Tič Datum premiere: 28. 11. 2009 Priredba: Gašper Tič Asistentka režije: Silvija Jovanović Prevod izvirnika: Maja Gal Štromar Scenografinja, kostumografinja: Katja Komljanec Koritnik Asistentka kostumografije: Tina Šmuc Koreografinja: Saša Hodnik Glasbena oprema: Dejan Došlo Armand Goldman Albert / Zaza Agador        Val Goldman Catherine       Senator Keeley Gospa Keeley Barbara Keeley Mercedes / Ana Albatros / Biljana / Ana Marylin / Ana La Lina / Ana

Srečko Kermavner Bojan Vister Mario Dragojević Samo Ravnikar Silvija Jovanović Tone Bertoncelj Lili Bačer Kermavner Maša Tkavc David Dolamič Jure Orel Jure Goričan Luka Valenčak

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, oblikovanje maske: Luka Mirjan Simšič, maskerka: Urša Vrbančič, Nataša Vrenjak, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Matjaž Ugovšek, oblikovanje luči: Katja Komljanec Koritnik, Davor Balent, Boris Milanko, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Tina Šmuc, Maja Šušnjara, Vesna Vogrin, Bojan Vister, tehnična pomoč: Janez Komljanec, Jože Cedilnik, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec


Sezona 2009/2010

Damijan Perne, Mirjan Pirnat, Žiga Sedmak

Milan Jesih

Charles Chaplin, Tijana Zinajić

Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda

Govedina legendarno

Mali diktator

Režija: Žiga Sedmak  Datum premiere: 9. 12. 2009 Priredba: Mirjam Pirnat, Žiga Sedmak Scenograf: Matjaž Vuk Kostumograf: Mario Dragojević Avtor pesmi: Adi Smolar Glasba: Martina Kavčnik deček, dvorni norček Ferdinand vitez, princeska      kraljica, Rozi            kralj            zmaj Fonzi, Hinko, Jokl, Poldisimus                

Jasna Simončič Živa Kermavner Sara Lucu Mišo Mićić Marko Skok / Mateja Zelič

Vodja predstave, rekviziti: Tanja Skrbinšek, maska: Mario Dragojević, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, luč: Boris Milanko, ton: Matjaž Ugovšek, izdelava kostumov: Mario Dragojević, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Režija: Jaša Jamnik  Datum premiere: 29. 1. 2010 Kostumografinja: Ana Matijevič Asistent kostumografinje: Bojan Vister Glasba: Gregor Strniša in izvajalci Rujko         Muro         Sisko         Cika         Vol         Petelin         Prva kura, Prva čebela    Druga kura, Druga čebela Tretja kura, tretja čebela    Prašič         Prasica         Ferdinand         Melona         Cilinder         Električni pastir Gos         Župan        

Rok Gombač Grega Močivnik Miha Vlaj Katja Fajdiga Danijel Šmon Boris Car Nina Franko Tjaša Valentinčič Mateja Zelič Srečko Kermavner Saša Hodnik Jurij Torkar Edi Gril Grega Usenik Božo Okorn Žana Močnik Leopold Pungerčar

Vodja predstave, rekviziti: Majda Pamič, oblikovanje maske, frizure: Incognito design, maskerka: Urša Vrbančič, Nataša Vrenjak, Maša Prešern, garderoba: Slava Brzin, vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović, ton: Marko Bančič, Matjaž Ugovšek, luč: Boris Milanko, izdelava kostumov: Bojan Vister, izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Režija: Tijana Zinajić  Datum premiere: 8. 5. 2010 Priredba: Tijana Zinajić Dramaturg: Andrej Jaklič Scenografinja, kostumografinja: Jasna Vastl Asistent kostumografinje: Bojan Vister Gib: Brane Potočan Izbor glasbe: Tijana Zinajić Adenoid Hynkel, brivec      Hannah           Cicolina Napaloni, gospa Žakel   Silvio Napaloni      Gospod Viktor Žakel      Schultz            Herring            Tajnica, bomba, vojak    Gospod Majcen      Viharnik, taboriščnik, vojak Garbage            Tajnica, slikarka, vojak, Ljudinja Viharnik, Ljud      Napovedovalec      Viharnik, gospa ambasadorka-Piki, vojak Sad