Mi o sebi in drugi o nas
Nepozabno sobivanje
Vesna Arhar Štih Foto: arhiv ŠG
Zame je bila priložnost režirati v Šentjakobskem gledališču čas za odkrivanje motivov ljudi za delo v gledališču. Iz velike načrtovane ekipe je besedilo, ki sem ga pripravljala po romanih Neznosna lahkost bivanja in Pimlico preraslo in se izčistilo v enostavno ekipo, ki je naredila točno tisto, kar ji je bilo najbolj pisano na kožo: vse od profesionalne igre do prvih odrskih korakov. Bili smo pisana in raznolika druščina. Kar nas je družilo, je bila ljubezen do uprizoritvene umetnosti, skozi katero nas je večina rasla, nekateri pa so plačevali svoje račune. Dvojnost plačljivih (minljivih) sodelavcev in dragih (a zastonj) entuziastov je naredila to sobivanje nepozabno. Šentjakobsko gledališče je prostor, kjer amaterji lahko prosto stopijo na oder in na njem zablestijo, vendar bi se v spoštovanju do teh kvalitetnih, četudi amaterskih prizadevanj, celoten ustroj lahko odzval tako, da bi zagotovil izključno profesionalen odnos profesionalcev. Spela Stres
M. Kundera, M. Dekleva, Š. Stres Neznosni Pimlico Režija: Špela Stres Sezona 2006/07 Ekipa predstave, režiserka je na desni Foto: Danijel Šmon
Gledališka vznemirjanja
Pisanje spominov po spominu je hudo tvegano početje. Spomini so vedno individualni, obremenjeni s časom in čustvenim nabojem tistega davno minulega trenutka. Čez te moje spomine je steklo že precej vode in odplaknilo marsikatero podrobnost. Ampak bistvo se je najbrž le usedlo na dno in ga bo nekaj ostalo. V moji glavi seveda. In v tem zapisu, ki bo bolj anekdotičen: v humornem pa malce tudi v trpkem tonu. Zame je gledališče že od malega pomenilo vznemirjenje. Že kot otrok sem predstave doživljala hudo zares, tako zares, da sem se po marsikateri operni ali dramski predstavi vrnila domov vsa naelektrena in nekajkrat tudi dobila vročino. Kar tako, in nihče ni prav vedel, kaj mi je.
Seveda, sem bila nemalo presenečena in počaščena, ko me je, absolventko AGRFT Lojze Sadar povabil k sodelovanju v Šentjakob. Tisti Lojze, ki je baje rad dražil igralke na odru med predstavo, da jih je posiljeval smeh. In ko so se pritožile pri ženi, tudi igralki v tem gledališču, jim je svetovala: „Nič se ne vznemirjajte, samo besedo ‚limona΄ recite in boste videle, kaj bo”. In je bilo: ko je Lojze spet na skrivaj spravljal soigralke na odru v smeh in je zaslišal besedo ‚limona΄, se mu je v ustih nabralo obilo sline, tako da ni mogel spregovoriti. Pa je bil mir pred njegovimi šalami na odru! S to legendarno zgodbo sem že sredi dogajanja na odru. Medtem ko se pred gledalci v dvorani odvija težka drama ali komedija, se med igralci lahko dogaja marsikaj, kar je običajnemu gledalcu skrito. Seveda, nikoli pa na premieri, ko je napetost nove predstave na višku in ni prostora za bolj sproščeno dodatno odrsko dogajanje. Moj prijatelj Andrej Trupej, pisec gledališki kritik v Mladini, velik ljubitelj dela v Šentjakobu, tudi velik čudak, in žal, tudi velik tremaš, je to svojo slabost in še druge težave premagoval z alkoholom. Alkohol pa naredi svoje in bali smo se, da svojega nastopa ne bo zmogel. Igral je v Goldonijevi komediji Lažnik v moji režiji. Vaje z njim so bile težavne. Da bi ga prezasedla s kom drugim, pa bi bila krutost brez primere. Pred premiero je bila za odrom huda napetost, predvsem zaradi Andreja, ali bo speljal svoj nastop ali ne. V garderobi je imel pred seboj kozarec vina, dvakrat pa je tudi smuknil v Vodnikov hram in tja, seveda, ni šel na kozarec vode. Vloga Pantalona mu je bila pisana dobesedno na kožo, a ovirale so ga težave, ki jih je imel s seboj. Premiera je premiera, tu gre hudo zares, polna dvorana, pa kritiki v dvorani, zlasti Vladimirja Kocijančiča smo se bali. Seveda, vsaka dobra predstava ima tudi dobrega suflerja, a tokrat smo jih imeli več. Igralci, ki niso bili tisti hip na odru, so se razpostavili naokoli v zaodrju in „podpirali” Andrejev nastop. Z vsemi pomočniki je srečno odigral svojo vlogo. S ponovitvami ni bilo več težav, premiera pa je bila hudo stresna.
Carlo Goldoni
Lažnik Šentjakobskega gledališča se iz mladosti spominjam kot dvorane, ki je bila vedno nabito polna, med predstavami pa je vladala posebna napetost. Spominjam se Desetega brata in Draga Razborška; takrat, na tisti predstavi, je dvorana pokala po šivih od navdušenih gledalcev.
48 /
Šentjakobsko gledališče Ljubljana 1921–2011
Režija: Vesna Arhar Sezona 1976/77 Andrej Trupej, Milan Marinič Foto: arhiv ŠG