Mozaik december 2012

MOZAIK

December 2012

Srednja šola Črnomelj

MOZAIK december 2012 Uredniški odbor: Miha Ivanetič Sandi Svetič Mentor: Miroslav Plut, prof.

Oblikovanje: Sandi Svetič Založila: SŠ Črnomelj

Tiskarna Kapušin, naklada: 100 izvodov december 2012, 1. številka

KAZALO Uvodnik

4

Prvi dosežki

5

DSD

14

Comenius

16

Intervju

19

Kultura

24

Šport

32

Pred vpisom

36

Sudoku

38

Za konec

39

K I N OD

UV P

o letu, ko je izšla le ena številka, smo se na Srednji šoli Črnomelj odločili, da večkrat zopet izdamo šolski časopis Mozaik. Profesor Miro Plut, ki je bil zadolžen za mentorja, je zbral dijake in ustvarjanje se je začelo. V uredniškem odboru smo izbrali najzanimivejše prispevke.

Mozaik je namenjen dijakom naše šole, staršem in profesorjem. Namenjen pa je tudi vsem, ki bi želeli vedeti več o naši šoli, o aktivnostih in vseh zanimivostih, ki se dogajajo pri nas.

V prvi letošnji številki, izdani ob dnevu odprtih vrat vam predstavljamo aktivnosti, ki so jih dijaki preživeli v obdobju do meseca decembra.

Preberete lahko kako so se imeli dijaki prvih letnikov na projektnih dneh v Radencih, kako so dijaki četrtih letnikov izkoristili še zadnji izlet, katere gore so obiskali drugi letniki, kaj vse so počeli tretji letniki na Češkem, kaj vse se dogaja na področju športa in še marsikaj.

Objavljamo angleški članek dijakinje iz Portugalske, ki je prišla v Slovenijo na dijaško izmenjavo in na naši šoli preživela kar tri mesece.

V rubriki intervjuji pa smo za vas pripravili dva zelo zanimiva intervjuja.

Prvega smo opravili z vzdrževalcem učne opreme in laborantom za fiziko

Markom Špringerjem, ki rešuje vse tehnične težave v zvezi s sodobno tehnologijo. Brez njega si je našo šolo težko predstavljati. Na vprašanja naših novinarjev pa je odgovarjal tudi prvi mož naše šole, ravnatelj Stanislav Vrščaj, ki se poslavlja od funkcije ravnatelja. V intervjuju je poudaril situacijo, v kateri se je znašla srednja šola, ko ji grozi zmanjševanje programov in vpisnih mest s strani države, kar predstavlja velik problem ne samo za srednjo šolo ampak tudi za razvoj celotne bele krajine.

Ob tej priložnosti bi v imenu uredniškega odbora pozval vse dijake naše šole k pisanju prispevkov za drugo številko Mozaika, ki bo izdana predvidoma v februarju. Prispevke, intervjuje, pesmi, risbe, spise lahko oddate članom uredniškega odbora.

Miha Ivanetič, 4.aG

4

PRVI N

aša šola se lahko pohvali s pestro ponudbo aktivnosti skozi celotno šolanje.

V prvem letniku se dijaki gimnazije in strojne šole odpravijo na projekte dneve v Radence. Še pred zimo pa jih čaka enodnevni izlet v visokogorje. Gimnazijce proti koncu letnika čaka še tridnevna ekskurzija po Trubarjevi poti v Nemčijo.

Drugi letniki se v začetku šolskega leta znova odpravijo v visokogorje; tokrat za dva dni. Marca pa jih čaka ekskurzija na Češko , kjer si v treh dneh ogledajo Prago, ter na Poljsko, kjer si ogledajo taborišče Auschwitz.

DOS

v

EZKI

športno, sej se tako gimnazijci kot tudi dijaki poklicnega izobraževanja odpravijo na zimovanje na Cerkno, kjer se učijo in preizkušajo v smučanju.

Četrti letniki več časa posvečajo učenju in pripravam na maturo, ki jih čaka konec leta, zato izkoristijo le tri dni za ekskurzijo po zamejski Sloveniji v začetku šolskega leta. Poleg vseh ekskurzij in izletov pa imajo dijaki številne dejavnosti, projektne dneve, gledališki abonma v Mestnem gledališču Ljubljanskem in ostale aktivnosti, ki jih izvajajo v sklopu obveznih izbirnih vsebin.

V tretjem letniku dijake najprej čaka tridnevni izlet v Bosno, ki pa so ga letošnji tretji letniki opravili že konec drugega in so se letos namesto Bosne odpravili na Češko. Konec januarja pa dijaki tretjih letnikov preživijo zelo

Miha Ivanetič, 4.aG

5

PROJEKTNI DNEVI V RADENCIH T

ežko pričakovani prvi izlet v srednji šoli, smo dijaki prvih letnikov gimnazije in strojne šole 5. in 6. oktobra 2012 preživeli ob mirni in čudoviti kolpski vasici, imenovani Radenci. Z nami so bili profesorji: Andrej Čufer, Janja Jankovič, Marjeta Dolinšek, Jasmina Kobe, Marko Rožič, Vesna Fabjan, Zdenka Kavčič in razredničarki Margareta Šavli ter Desanka Kambič.

Dijaki strojnega programa so obiskali obrat Unior in terapevtsko skupnost TAV v Starem trgu. Gimnazijci smo imeli medpredmetne povezave med različnimi predmeti. Pri kemiji in biologiji smo raziskovali onesnaženost reke, delali poskuse, z mrežami lovili in potem mikroskopirali zelo majhne živali, ki prebivajo v Kolpi. Pri uri angleščine smo se naučili veliko novih besed. Preizkusili pa smo tudi našo slikarsko nadarjenost in tako pri likovnem snovanju narisali s temperami del pokrajine.

6

Dolgčas pa nam ni bilo niti pri fiziki.

Po reki smo spuščali ladjico in merili hitrost toka ter modela. Imeli smo tudi poseben test iz orientacije. V 45 minutah smo se s kompasom sami morali znajti v naravi in priti na cilj. Zraven pa smo še z naklono-metrom merili naklone in s termometrom temperaturo vode.

Da pa nam ne bi bilo dolgčas, smo si vse skupaj popestrili še z veslanjem po Kolpi, ki je bila kljub hladni vodi čudovita.

Večer je minil ob ping-pongu, odbojki in plezanju, za piko na i pa so nam (dijakinjam) sošolci spekli pico in kostanj, brez katerega ne mine nobeden jesenski večer.

Naj omeniva, da je bil cilj projektnih dni predvsem spoznavanje z novimi sošolci, s profesorji in zagotovo smo ga dosegli.

Lucija Konda in Petra Mišica, 1. bG

7

GIMNAZIJCI OSVAJAJO VRHOVE SLOVENIJE N

a ne tako lep in sončen dan, natančneje v četrtek,20.9., smo se dijaki drugega letnika naše gimnazije odpravili na dvodnevni izlet v hribe.

S polnimi nahrbtniki in dobro voljo smo začeli svoj prvi pohod iz Dovžanove soteske proti Domu na Kofcah. Na poti smo prečkali reko Tržiško Bistrico in mimo planine Dovžanke nadaljevali pot do doma. Ker so nekateri fanti imeli preveč energije in so izkazovali svojo moč pred dekleti, so v zameno dobili dodaten nahrbtnik od tistih, za katere je bil vzpon pretežak.

V domu, ki leži na južnem grebenu Košute na nadmorski višini 1488 m, smo imeli kosilo in se fizično in psihično pripravili na popoldanski vzpon na Veliki vrh (2088 m).

8

Ko smo se vračali nazaj do koče smo osvojili tudi vrh Kofce (1967 m). Pred spanjem smo si prizadevali za dolge pogovore v noč, a smo kaj kmalu vsi pospali kot medvedi.

Po prekratki noči smo se z vijoličastimi podočnjaki odpravili mimo Malega kladiva (2036 m) na Veliko kladivo (2094 m). V razgledu z vrha smo uživali le najbolj pridni, saj so drugi že prej odnehali. Vrnitev v kočo je bila strma in spolzka. Kdo bi si mislil, da je hoja navzdol zahtevnejša od hoje navzgor. Kratek počitek pri domu nas je ločil od vrnitve nazaj v dolino in domov.

V zameno za naš napor nam je mati Narava dala čudovit razgled in zbližala dijake med seboj, zato se bomo s širokim nasmeškom še kdaj vrnili v hribe.

Jaka Šikonja, 2.bG

9

EKSKURZIJA NA CESKO V

V

Č

eška spada med vzhodnoevropske države in je prav tako kot Slovenija članica Evropske unije. Ima bogato kulturno dediščino in veliko znamenitosti. Te smo si imeli dijaki tretjih letnikov gimnazije Črnomelj priložnost ogledati tudi sami. 13. septembra smo se natanko opolnoči odpravili na večurno vožnjo proti Češki.

Pot nas je najprej pripeljala do deževnega Češkega Krumlova, majhnega mesta v okljuku reke Vltave, ki se ponaša z velikim grajskim kompleksom. Sledil je voden ogled kompleksa. Nato smo se odpeljali v Češke Budejovice, večje mesto ob sotočju Vltave in Malše, kjer je sedež katoliške škofije, univerze in akadamije znanosti. Sledila je še nekajurna vožnja in končno smo prispeli v prestolnico Češke, Prago. Nastanili smo se v hotelu in se po večerji odpravili na zaslužen počitek.

10

Drugi dan smo si ogledali znamenitosti Prage, kot so srednjeveško mestno jedro Hradčani, staro mesto in Malo strano. Naslednji postanek je bil v Terezinu, nekdanji vojaški utrdbi iz leta 1869. Kasneje je trdnjava služila kot zapor za politične zapornike; tu je umrl Gavrilo Princip. Kraj je bil znan tudi po judovskem getu in koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi v Prago, je sledila večerja na ladji in sproščena vožnja po reki Vltavi, kjer smo dijaki radostno prepevali in se zabavali. Po vožnji smo se z vodičko odpravili na romantičen večerni sprehod po Karlovem mostu, kjer smo imeli lep pogled na veličasten ognjemet. Sledila je prenočitev v hotelu.

Tretji dan smo se še mudili v Pragi, nato pa smo se počasi odpravili proti domu.

Sledila sta postanka v Telču, ki je znan po mestnem trgu z edinstvenim kompleksom , in v mestu Znojmo. Med umirjeno vožnjo proti Sloveniji, smo si ogledali razne filme, se pogovarjali o ekskurziji in podoživljali vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli v tej čudoviti državi. Domov smo se v poznih nočnih urah vrnili polni dobrih vtisov in lepih spominov.

Maja Jakša, Mateja Jakša 3.aG

11

PRESTOP TREH MEJ MEDPREDMETNA EKSKURZIJA V ZAMEJSTVO

D

ijakom četrtega letnika se letos žal izteka zadnje leto šolanja, ki se ga bomo v veliki meri spominjali po številnih ekskurzijah. Čeprav smo maturanti, smo tudi letos našli nekaj časa za spoznavanje kulturne in naravne dediščine v Sloveniji ter onstran meja.

Medpredmetno ekskurzijo v zamejstvo smo izpeljali že v začetku šolskega leta, in sicer od 12. do 14. septembra.

Ob zgodnji šestih zjutraj smo se iz Črnomlja v polnem pričakovanju odpravili proti slovensko-italijanski meji.

V neposredni bližini meje - v Bazovici smo se sprehodili po tovarni Sinhrotron

Elettra, nato pa oddrveli v Trst.

Mesto smo si sicer panoramsko ogledali skozi orošene šipe avtobusa, zatem pa nas je ponosno pričakal grad Miramar, v katerega smo stopili suhi, na avtobus pa smo se vrnili premočeni. Tisti nesrečni deževni dan smo si ogledali še Hišo metuljev v Bordanu, v pokrajini Rezija pa smo z zanimanjem poslušali narečje Rezijana. Da smo ga sploh razumeli, smo morali kar dobro prisluhniti.

Naporen dan smo zaključili z namestitvijo v hotelu v Kranjski Gori, kjer smo tako ali drugače preživeli noč.

12

Naslednji dan smo preko Korenskega sedla prispeli do Gosposvetskega polja – preden smo prispeli na cilj, smo se tudi malo izgubili, ampak ni bilo nič hudega.

Tam smo videli cerkev Gospe Svete in vojvodski prestol. Na Magdalenski oziroma Štalenski gori smo občudovali keltsko in rimsko arheološko najdišče, v Celovcu pa smo se sprehodili po starem mestnem jedru ter po Minimundusu.

Tam nam je bilo najbolj všeč, saj smo prepotovali ves svet v slabih dveh urah.

Po dolini reke Drave smo se pripeljali v Slovenijo ter v totem Mariboru eni bolj, drugi manj zbrano poslušali o hidroelektrarni Fala. Po vožnji skozi mesto smo se utrujeni spočili v hotelu na Pohorju.

Zadnji dan smo preživeli v slovensko-

madžarsko-hrvaškem okolju. V Lendavi smo obiskali dvojezično gimnazijo in se dijakom ter profesorjem čudili, kako lahko ves čas menjavajo dva jezika.

Potem smo zavili v Nafto Lendava, ki je bila zanimiv ogled predvsem za fante – puncam je bilo namreč dovolj raznoraznih tovarn. Kar smo poleg tega še videli v Lendavi, sta bila kulturni dom in sinagoga. Pot nas je vodila v Moravske Toplice, natančneje v evangeličansko cerkev, v kateri nam je evangeličanski duhovnik, Geza Erniša, predstavil značilnosti evangeličanske vere.

Všeč nam je bilo tudi na obisku lončarja v Filovcih, saj smo lahko tudi sami poskusili izdelati lončarski izdelek. In tako se je naša ekskurzija počasi bližala h koncu, saj je bil pred nami zadnji ogled, ki nas ni pustil ravnodušne – to je bil Muzej neandertalcev v Krapini na Hrvaškem.

Vreme nam skozi vse dni ni bilo naklonjeno, a smo se vseeno zabavali ter seveda tudi marsičesa naučili. Ekskurzije se bomo verjetno spomnili tudi, ko bomo slišali pesem Kiše jesenje, o, o . o ...

Petra Malešič, 4.aG

13

DSD

SEI DABEI IN KLAGENFURT

K

lagenfurt, 22.10. bis 26.10 – In der letzen Woche vor den Herbstferien bereiteten sich die 29 DSD-Schüler aus den dritten und vierten Klassen aus Črnomelj und Novo mesto in Klagenfurt, die die DSD Prüfung machen wollen, intensiv auf den schriftlichen Teil ihrer DSD-Prufung vor. Sie würden von drei Lehrerinnen begleitet. Der Sprachkamp findet jedes Jahr statt, damit die Schüler lernen, wie sie einen deutschen Aufsatz richtig schreiben. Der Tag war auf das Lernen am Vormittag (8.15 – 13.00), Nachmittag (15.00 – 18.00) und Abend (19.00 – 21.00) aufgeteilt. Zwischendurch hatten sie auch Pausen, damit sie sich ausruhen konnten, bevor es dann mit dem Lernen weiter ging.

Der erste Tag:

Am Morgen um 7 Uhr begannen die Schüler ihre Reise zum Sprachkamp Klagenfurt.

Sie kamen am Mittag im Jugendgästehaus Klagefurt an. Und hatten dann schon um 13.00 das Mittagessen. Als erstes, nach dem Mittagessen, lernten sie sich die 29 Schüler untereinander und ihre Umgebung kennen, damit ist Klagenfurt gemeint, das von dem Jugendgästehaus einen 40 Minuten langen Spaziergang entfernt ist. Am Abend, nach dem Abendessen, lernten die Schüler durch Lernstationen, wie sie zum wichtigen im Text kommen. So wie jeden Tag begann dann die Nachtruhe um 22:00.

Der zweite Tag:

Von halb acht bis acht Uhr hatten die Schüler Frühstück. Um 8.15 begann das Weiterlernen.

Am Vormittag und am Nachmittag lautete das Thema ‚‘ Schriftliche Kommunikation‘‘.

Den Abend verbrachten sie mit der Arbeit an ihren DSD Projektarbeiten oder Gesellschaftsspielen.

14

Der dritte Tag:

Wieder zuerst das Frühstück. Am Vormittag schrieben sie einen kompletten Aufsatz zusammen. Am Nachmittag besuchten sie das ÖRF Studio Klagenfurt und machten eine Führung durch die Studios mit. Danach hatten sie frei, um im Zentrum mögliche Umfragen oder Interviews zu machen. Der Abend verlief mit dem Arbeiten an den Projekten.

Der vierte Tag:

Am vorletzten Tag schrieben die Schüler einen kompletten Essay zu dem Thema ‚‘Das Sorbische – eine kleine Sprache, die sich lohnt zu lernen!‘‘ . Am Nachmittag lernten sie über den mündlichen Teil der DSD Prüfung und machten eine Vorbereitung auf diesen Teil. Der Abend war bunt, mit einem Quiz und verschiedenen Gesellschaftsspielen.

Der fünfte Tag:

Am Vormittag hörten sich die DSD-Schüler 3 Präsentationen der mündlichen Prüfung an. Nach dem Mittagessen fuhren sie nach Hause. Sie kamen wieder in Črnomelj um 18.00 Uhr an.

Die Schüler sagen, dass obwohl es anstrengend und schwer war, es sich trotzdem auszahlte. Sie schlossen neuen Freundschaften und Lernten viel für die DSD Prüfung.

Valerij Katkić, 4.bG

15

S U I N E M OLA CO

ESLOVENIA!

T

he first time I heard about this project was one year ago and I immediately decided to apply. Since that day, I couldn’t stop thinking about Slovenia.

I started doing some research and trying to hear Slovene. My friends helped me also. Some students from my school had already been in Slovenia and everyone told me how great it was. And then I was sure I made the right choice.

When I told my mother the decision I had taken, she was very happy and supported me one hundred precent. The same didn’t happen to the rest of my family. My grandparents (that still think that computers came from the space) were terrified, but they know that when I make a decision, there is no turning back. My younger sister pretended to be happy, but the first week before she was always crying, younger sisters… they look like they can’t stand us but they can’t live without us.

After a long summer, finally I came to Slovenia. I remember to feel like I was inside of a painting. The mountain houses and the green of the fields are incomparable to anything we have in Portugal. After that, I met the rest of my family (I had already met Tajda in Portugal) and I confess it was a little bit odd. The first meeting is always the hardest, we never know what to do, what to say, what is right or wrong and we want people to like us so the first times are dedicated to know each other.

Fortunately it didn’t take too long for me to feel at home. I couldn’t have wished for a better family! Even when I am sad, they can always take a smile out of me.

I still remember the first day of school.

I remember the first students I saw, the teachers that offered me some smiles while they looked at me. Although some of them couldn’t speak English very well they all tried to be nice to me. I also remember when I first saw my class. I felt like I was in the kindergarten. Although everyone looked nice and curious I felt really embarrassed when I had to introduce myself.

16

Soon enough the cultural differences started showing off. Instead of kissing twice cheek to cheek when you meet, you give handshakes , when we go to someone’s place you take off your shoes, in some classes you must stand up and say “Dobro jutro” or “Dober dan” and you must walk with sleepers when you are at school (this never happens in Portugal, but I kind of like it).

To me the first week was the worst. It was hard to make friends, maybe because some were shy or afraid of speaking in English and to me it was very hard to understand a word of Slovene (it is pretty awkward to listen to people talking and don’t understand a word of what they are saying). Sometimes I felt really lonely.

I am happy I didn’t quit. Today I see Slovenia as my second home. School is still a little bit complicated, but now I have some friends and teachers, even the ones that don’t know how to speak English

17

very well, try to communicate with me and that makes me feel they like to have me in their classes.

With the family, everything looks easier and better. My Slovene family helps me to cross the barriers of my journey, helps me to laugh, to feel loved and happy. My Slovene mother and I have loads of fun together, she takes me to Mirna Gora and teaches me how to cook Slovene traditional dishes (I will be 4 kg fatter, I think…)

Life is made of experiences and experiences like this one are hard to find. Before I came to Slovenia, my family and friends used to say that I was crazy or brave.

Maybe I am but all best people have a little bit of craziness.

I come from a beautiful warm country called Portugal. I used to think that my country was the most wonderful place to live, I was wrong. Some may say it’s boring not to live in a big city but believe me when I say that big cities bring chaos.

People live constantly stressed and they never have time, here you can breathe fresh air and feel peace.

Portugal has a lot of big cities, with malls, cinemas, etc. the green that used to color the streets is disappearing and that is our fault. We forgot how to live with nature and without nature we can’t survive. I am sure that when I come back to Portugal I will never forget how rich Slovenia is. You may not have big cities but you have the real richness: the way you live surrounded by nature. I will always remember this great experience and of course one day I will come back.

Vou sentir saudades da Eslovenia (I will miss Slovenia)

PODJETJE D

ijaki ekonomske šole smo v tretjem letniku pri praktičnem pouku ustanovili dve podjetji Olimpic d.o.o. in €xtrem d.o.o. Z delom smo pričeli v mesecu novembru, do tedaj pa smo urejali vse, kar je bilo potrebno za začetek delovanja.

V učnem podjetju €xtrem d.o.o nas je bilo zaposlenih 7, in sicer: direktorica Sabrina Delić, tajnica Irma Konda, kadrovska referentka Sanja Selakovič, vodja računovodstva Adrijana Gršič, referentka računovodstva Jerneja Adam, prodajna referentka Ivana Veršić in nabavna referentka Katja Plut. Ukvarjali smo se s prodajo oblek, nakita, rož in dekoracijo prostorov. Na začetku šolskega leta smo izbrali ime podjetja in določili dejavnosti ter imeli poslovne razgovore za službo v podjetju. Direktorico smo izvolili. Nato smo naredili organigram podjetja, se vpisali v matično knjigo, sklenili pogodbe o zaposlitvi in se prijavili v računovodski program miniMax.

ljali tudi na lanskem odprtem dnevu šole, predstavili smo ga staršem, ti so bili veseli, ker dobivamo prave izkušnje dela v podjetju. Bili so tudi presenečeni, ker nekaj zadev tudi obvladamo, mi pa smo bili malo razočarani, ker je bilo vse v našem učnem podjetju pravo, razen denarja.

Sodelovali smo tudi na tehničnih dnevih, ko smo predstavili podjetje vsem osnovnošolcem (bilo je super, saj nismo imeli pouka). Na sejmu v Celju smo morali okrasiti stojnico podjetja in, ker se je bližalo Valentinovo, smo se odločili, da bo to naša tema. Tam so se zbrala vsa podjetja iz Slovenije ter nekaterih drugih držav (Romunija, Hrvaška, Finska …).

Puncam je bilo super ker je bilo veliko lepih fantov, fantom pa ni bilo nič slabše.

Zaslužili smo več kot 3.000 €. Čez nekaj mesecev pa smo dobili obisk iz Moravic. Na obisk so prišli dijaki iz Hrvaške, ki so nam predstavili svoje učno podjetje , ter vsakemu od nas podarili nekaj izdelkov, ki so jih sami izdelali.

Učno podjetje je navidezno podjetje, pri katerem smo poslovali dijaki pri predmetu M2 – poslovanje podjetij, delali smo štiri ure na teden. Ocene pri poslovanju podjetij nismo dobili s pisanjem testov, ampak je profesorica ocenjevala naše delo. Če smo pridno delali, smo dobili najboljšo oceno (5), če smo lenarili pa malo slabšo. Na srečo tega v našem podjetju ni bilo, ker si med seboj radi pomagamo. Podjetje smo predstav-

Sabrina Delić, 4.E

18

RAVNATELJ STANISLAV VRSCAJ

INTER

VJU

V V

P

o petnajstih letih se bo s funkcije ravnatelja Srednje šole Črnomelj poslovil dosedanji ravnatelj Stanislav Vrščaj. V intervjuju je spregovoril o svoji poti do te funkcije, o problemih, s katerimi se je srečeval, o svojem mandatu in o razmerah, v katerih se je znašla srednja šola, ko ji s strani države grozi ukinjanje programov in zmanjševanje števila dijakov. Poudaril je pomembnost in maturitetne uspehe naše šole. Spregovoril je tudi o načrtih, ki si jih je zadal v prihajajočem se pokoju. S prvim možem naše šole sta se pogovarjali Urška Smolič in Janja Lozar, dijakinji 4.bG. Kakšna je bila vaša pot od dijaških let do učitelja tehnične vzgoje in matematike na Centru srednjih šol Črnomelj?

Po osnovni šoli sem se vpisal v takratno kovinarsko poklicno šolo, po uspešno opravljenih izpitih pa na višjo tehniško šolo v Mariboru. Med poletnimi počitnicami sem 3 mesece delal na Beltu in pripravljal gradivo za sprejemni izpit. Ponujeni sta mi bili dve štipendiji, in sicer ena na Beltu, druga pa s strani ravnatelja srednje šole v Črnomlju, za katero sem se kasneje tudi odločil. Po treh letih sem se zaposlil na delovnem mestu učitelja matematike in tehnične vzgoje na Centru srednjih šol v Črnomlju, ki je bil ustanovljen leta 1973. Jaz pa sem prišel leto kasneje. Eno leto sem poskusil delati tudi v industriji, in sicer v Iskri v Semiču, a na koncu sem spoznal, da me delo v šoli bolj veseli. Po nekaj letih sem v Ljubljani našel možnost za nadaljevanje šolanja na univerzitetnem programu strojništva. Štiri leta sem se trikrat tedensko po službi vozil v Ljubljano, diplomiral, kasneje pa opravil še strokovni izpit. S pojavom prvih računalnikov na šoli je raslo tudi moje

zanimanje zanje in kmalu sem se lotil tudi praktičnega programiranja. Po nekaj letih sem postal tudi učitelj računalništva.

Opravil sem še dopolnilno izobraževanje iz računalništva in tako tudi uradno izpolnil pogoje za profesorja informatike.

Kateri dejavniki so Vas postavili na mesto ravnatelja? Že kot profesor sem takratni ravnateljici pomagal pri priprav urnikov, in sicer računalniško, ter ji svetoval glede reševanja sprotnih problemov. Po koncu njenega mandata, mi je rekla, da me vidi kot svojega naslednika, jaz pa sem ji odgovoril, da si tega sploh ne predstavljam. Na tem položaju sem videl predvsem nekatere druge kolege profesorje, pa vendar sem po vztrajnem prepričevanju privolil v kandidaturo za ravnatelja in začel verjeti, da sem mogoče pravi kandidat za to mesto. Prvega septembra 1997 sem bil postavljen na mesto vršilca dolžnosti ravnatelja Srednje poklicne šole, 15. decembra pa sem nastopil v prvem mandatu ravnateljevanja na Gimnaziji Črnomelj.

19

Kako ocenjujete svoje opravljeno delo na mestu ravnatelja? Bi kaj spremenili?

Težko rečem. To delo je zelo pestro, spoznati se moraš na veliko področij.

Večkrat sem v vlogi ravnatelja deloval kot samouk. Kot ravnatelj si uspešen toliko, kolikor ti uspeva ohranjati dobre in zdrave odnose med profesorji, dijaki in njihovimi starši. Menim, da je meni to delo dobro uspelo, saj sem se vedno trudil za spoštljiv in enakovreden odnos med njimi, ter učinkovito sodelovanje. Če bi se vrnil nazaj, bi spremenil le to, da bi si čas organiziral drugače in ga bolj »popredalčkal«.

Sicer pa so bila vrata moje pisarne vedno odprta vsem, ki so potrebovali pomoč, nasvet ali želeli izraziti kakšno pripombo.

Kaj je bil za Vas največji izziv ali problem, ki ste ga morali rešiti med ravnateljevanjem?

Vsak dan ravnateljevanja je prinesel kakšen nov izziv, pa vendar lahko govorim le o enem velikem problemu, ki smo ga skupaj s profesorji, starši in dijaki reševali kar polovico šolskega leta. Nanašal se je na grožnje enemu izmed dijakov, ki so prihajale prek sms sporočil, a smo s skupnimi močmi tudi to težavo prebrodili.

Kakšen je bil Vaš odnos do profesorjev in dijakov v šoli in kakšen izven nje, če ste se kdaj srečali na ulici?

Tako v zbornici kot na ulici sem do pro-

fesorja pristopil kolegialno, spoštljivo in navsezadnje prijateljsko. Tako gremo s profesorji večkrat tudi na kavo, česar pri dijakih ne počnem. Do njih imam korekten odnos, a ne na prijateljski ravni.

Dajem pa jim vedeti, da sem vedno tu za vse njihove probleme in vprašanja. Tudi s profesorji, ki so že v pokoju, se vsakoletno srečujemo v novoletnem času, se družimo in poveselimo.

Kaj bi izbrali za svoj drugi poklic, če ne bi bili ravnatelj?

Za časa mojega šolanja so bile možnosti izobrazbe zelo omejene. Doma smo imeli kmetijo, tako da sem se sam manj nagibal k univerzitetni izobrazbi, bolj k poklicni.

Prvotni načrti, da bi postal avtomehanik, so se izjalovili, saj nisem dobil štipendije.

Tako sem se usmeril v strojništvo.

S katerimi dosežki naše šole se najraje pohvalite obiskovalcem, ki pridejo na našo šolo?

Najraje in največkrat se pohvalim z rezultati mature, ki so zadnja leta nad državnim povprečjem. Drugače pa so vsake pohvale vredni tudi športni dosežki naših dijakov ter srebrna in zlata priznanja iz državnih tekmovanj v znanju na različnih področjih.

20

Ali se Vam zdi, da izgled naše šole in odnos profesorjev do dijakov kakor koli vpliva na odločitve devetošolcev za vpis na SŠ Črnomelj?

Pod tem vprašanjem se najdejo uradne in neuradne informacije. Lokacija pri vpisu ne igra pomembne vloge. Po mojem je odločilni dejavnik, ki vpliva na vpis, izkušnja staršev, ki so obiskovali našo šolo, ter mnenje trenutnih dijakov, ki ga posredujejo devetošolcem. Tudi, če pride predmet zaradi učitelja na slab glas, smo lahko prikrajšanji za nekaj potencialnih dijakov.

Kako gledate na prihodnost dijakov, ki sedaj obiskujejo SŠ Črnomelj? Mislite, da bodo ostali v Beli krajini? Bi jim kaj svetovali, sporočili?

Menim, da bi jih velika večina želela ostati, a se zatakne pri razpoložljivih prostih delovnih mestih. Predvidevam, da jih bo veliko razpršenih po Sloveniji, gotovo pa bo kateri izmed njih svojo poklicno pot nadaljeval v tujini.

Kakšna pa so Vaša predvidevanja o prihodnosti SŠ Črnomelj? Bo z leti manj ali več vpisanih?

O tem je težko govoriti, saj je prihodnost nestanovitna ter nepredvidljiva.

Upam, da bomo ohranili vse trenutne

21

programe, kakšnega novega pa bo verjetno zelo težko dobiti. Lahko se zgodi, da kakšnega izgubimo, kar bi predstavljalo veliko težavo čez nekaj let. Prihajajo namreč številnejše generacije učencev, ki bi se želeli vpisati, primanjkovalo pa bo programov. Menim, da si politični vrh ne bo upal zapreti manjših srednjih šol na obrobju Slovenije, kot je naša.

Imate kakšno željo glede Vašega nasledstva?

O tem trenutno ni korektno govoriti, saj se kandidati za nasledstvo ravno vključujejo v kandidaturo. Menim, da v zbornici ni prevelike izbire, nekaj profesorjev pa je gotovo primernih za opravljanje tega dela. Profesor, ki bo prišel na ta položaj, mora biti prilagodljiv. Tako kot jaz bo namreč prva leta samouk. Želim si, da bi imel moj naslednik posluh za dijake, njihove probleme ter bi aktivno in učinkovito posredoval med njimi, njihovimi starši ter profesorji.

Za kaj si boste vzeli čas v pokoju? Imate kakšen hobi?

Na prvem mestu bo, tako kot doslej, družina, ki ji bom posvetil še več časa.

Veseli me zidava. Tu so tudi vnučki, ki zahtevajo veliko pozornosti in mislim, da bom kmalu, tako kot večina upokojencev, govoril, da nimam časa. Prehod v pokoj ne bo pretežek, menim, da se bom hitro navadil drugačnega tempa življenja.

MARKO SPRINGER V

K

akšna je vaša funkcija na Srednji šoli Črnomelj; kaj delate?

Zaposlen sem kot vzdrževalec učne tehnologije in laborant za fiziko. V praksi to pomeni, da sem zadolžen za vso tehnično opremo ( računalniki, tiskalniki, projektorji, fotoaparati, kamere …). Skrbim za nabavo, namestitev, vzdrževanje, popravilo opreme. Kot laborant sem zadolžen za pripravo in izvedbo laboratorijskih vaj pri predmetu fizika.

Ali delate to z veseljem?

Seveda, drugače bi že zdavnaj obupal.

Je to vaš sanjski poklic?

Saj veste, kako je to s sanjami. Ko se uresničijo, se razblinijo in postanejo kruta realnost.

Kakšno izobrazbo pa imate?

Formalno sem gimnazijski maturant s pedagoško andragoško izobrazbo.

Se vam zdi, da na naši šoli dovolj cenijo vaše delo?

Kakor se vzame. V glavnem mislim, da da.

22

Kakšni se vam zdijo dijaki na šoli?

Vam je všeč delo za njimi?

V glavnem ste dijaki na naši šoli v redu in se dobro razumemo. Delo z mladimi me vsekakor veseli, zato pa tudi sem v šolstvu. Razjezi me pa, ko ugotovim, da je bila kje narejena namerna škoda.

Koliko časa pa delate tukaj? Če mislite na dan-preveč, če pa v letih, sem pred kratkim izpolnil 27 let.

Ali ta poklic zahteva tudi kaj vašega prostega časa; delate tudi popoldne za šolo?

Ne vem, kaj si predstavljate kot prosti čas. Tudi ko nisem na delovnem mestu tudi večkrat počnem stvari povezane s šolo.

Ali imate kakšno anekdoto, nekaj kar se vam je najbolj zanimivega zgodilo?

Težko bi se sedaj spomnil kaj posebnega. Se pa vsak dan kaj zanimivega zgodi. Včasih se dogajajo stvari, ki so povezane s kako magijo ali kaj podobnega. Recimo, v razredu se trudite na vse načine prižgati kako aparaturo.

Ko obupate, pokličete mene. Pridem, jo prižgem, potem pa me sprašujete, kaj sem naredil. Ja prižgal vendar.

Ali pa, ko me sprašujete, kje bom čez eno uro. » Kaj pa vem«, si mislim in rečem: » Tu nekje..«

Kaj pa bi počeli, če ne bi tega, kar trenutno počnete?

Gotovo kaj zanimivega in nepredvidljivega. Upam, da ne bom kdaj prisiljen delati preveč dolgočasnih, rutinskih opravil.

Nives Leščanec in Valentina Plut, 4.aG

23

A

K

R U T L U

PATRICIJINO VESELOSIRJENJE V

Nagradni natečaj Bodi! UP! »Čistilci čistijo, peki pečejo, zdravniki zdravijo in voditelji vodijo, mi pa v najboljšem primeru volontiramo, kar je brezUPno! Izumi oziroma jezikovno oblikuj nov slovenski glagol, ki najbolje opisuje prostovoljsko delo. Tak glagol v slovenščini še ne obstaja – za opis prostovoljskega dela najpogosteje uporabljamo besedno zvezo »opravljanje prostovoljskega dela« ali poljudno »volontiranje«.« S temi besedami je pozival natečaj za nov slovenski glagol za prostovoljsko delo in najboljši esej na temo prostovoljstva k sodelovanju.

Komisija v sestavi slovenistov Alenke Gložančev in Franceta Novaka, prevajalca in stand-up komika Boštjana Gorenca – Pižame, novinarja Mateja Praprotnika ter predsednice Slovenske filantropije Lenke Vojnovič je med 137 sodelujočimi izbrala esej Patricijino veseloširjenje, ki ga je napisala Sandra ŠKRINJAR, dijakinja 3. bG. Glagol za prostovoljsko delo, ki je slavil in ki ga je večina uporabila tudi v svojem eseju, je prostovoljiti. Drugo mesto je zasedel glagol srčiti, tretje pa veseljesejati. »Patricija! Vstani že, zamudili bova!« Mamin predirni glas me je zbudil iz globokega spanja. Pa kaj res morava iti naa to neumno srečanje prostovoljcev? Samo zato ker po novem nekaj varčujemo doma, ker sta se moja predraga starša tako odločila in ker sem jaz, njuna edina hči, malce preveč raztrošniška. Ja, saj vem, da imam že troje parov škorenj, ampak te sem preprosto morala imeti. Poleg tega pa tisti, ki jih že imam, sploh niso več moderni.

Počasi vstanem, se umijem in oblečem, se še nališpam in odidem na zajtrk. »Kaj? A tako misliš

biti oblečena?

Pa kaj si ti normalna? Ne moreš priti takšna k ljudem, ki nimajo denarja niti za hrano, ti pa zapraviš za te trapaste škornje enako, kot znaša njihova plača za dva meseca, še celo malo tretjega!« Zavijem z očmi. »Dobro jutro tudi tebi, mami.« Zagrizem v opečen kruhek. Na krožnik si namečem še salamo in sir. Ker mi je to seveda preveč, potem ko se najem, vstanem in odvečno hrano vržem v smeti. »Patricija Povirk! Kolikokrat ti moram še reči, da se hrane NE MEČE STRAN???!!! Veš koliko ljudi strada po celem svetu, veš, koliko jih umira, ti pa tu mečeš hrano stran!

24

Pa daj malo razmišljaj! Začni se zavedati, da nekaterim ni tako lepo kot tebi! Hej, Patricija, poslušaj me vendar! In nehaj ...« Blah blah blah, vedno eno in isto. Mar sem jaz kriva, da so nekateri tako leni, da se ne morejo potruditi in si najti službe in nahraniti svojih otrok? Sem mar jaz

rjavo obleko. Sklanjala se je nad papirji, pri tem pa so ji očala vztrajno drsela z nosu. »Pozdravljena, Verica.« Ženska je dvignila glavo. Ob pogledu na mojo mamo in name se ji je prek gubastega obraza razpotegnil širok nasmeh. Sedaj je izgledala mlajša. Stopila je okoli mize (oziroma se stlačila mimo visoke omare, ki je stala poleg mize in se ji vrata očitno več niso dala zapreti) in močno objela mojo mamo. »Pozdravljena, Veronika!

Kako si?« Pogledala je proti meni. »O, a ta mična gospodična je pa tvoja Patricija? Pozdravljena, ljubica.« Še preden sem lahko reagirala, sem se znašla v toplem, z vonjem po sivki odetem objemu. Čudno, navadno se zdrznem ob objemu kakega tujca, v objemu te ženske pa sem se počutila ... nekako varno, prijetno. Takoj sem vedela, da ji lahko zaupam. Ženska je stopila na stran in me zopet pogledala.

S svojimi sinje modrimi očmi se je zazrla v moje čokoladno rjave. »Pozdravljena pri nas. Tvoja mama mi je zaupala, kakšen problem ima s teboj. Ampak ker sem jaz oseba s predobrim srcem, te ne morem kar na silo včlaniti v naše društvo. Za to se moraš sama odločiti.

Danes boš zato odšla z menoj na obhod k družinam, katerim pomagamo in ki potrebujejo našo pomoč. Obiskali bova očeta samohranilca, ki z dvema otrokoma živi v enosobnem stanovanju.

Obiskali bova dekle, ki se je bila primorana preseliti v šotor. Pa družino s tremi otroki, kjer noben od staršev ne more najti zaposlitve, odkar je podjetje, za katerega sta prej delala, šlo v stečaj. In ostarelo gospo, ki živi ...« Naštevala je in naštevala, da sem že začela razmišljati, da bova obkrožili cel svet. Med govorjenjem se je oblekla v plašč, vzela torbico in

kriva, da so nekateri tako nesposobni, da ne morejo preživeti svoje družine?

Odšla sem v sobo in pograbila svojo torbico znamke Louis Vuitton. Prav, če že moram iti na srečanje te neumne organizacije, bom pa šla. Samo da mi bo moja preljuba mati dala mir!

Na poti sva v avtu obe molčali. Mama je srepo gledala na cesto, jaz pa sem poslušala glasbo na svojem novem Ipodu 5. Parkirali sva pred veliko rumeno obarvano hišo. No, glede na to kar mami vedno pravi, da organizaciji primanjkuje denarja za pomoč družinam, imajo res veliko stavbo. Izstopili sva iz avta in odšli v notranjost stavbe. Na vhodu je bil na oglasni deski nalepljen že oguljen transparent, na katerem je pisalo: »Dobrodošli v Hiši veselja, kjer pomagamo in se veseloširimo z nasmehom«. »Phah,« sem prhnila, »veseloširimo?

Kakšna nesmiselna beseda pa je to?« Mami me je grdo pogledala. »Veseloširiti pomeni širiti veselje.« Odšla je naprej.

Sledila sem ji po hodniku do zadnjih vrat na levo. Potrkala je, nato sva vstopili. Znašli sva se v majhni sobici z modro vijoličnimi tapetami. Sredi sobe je stala miza, prevelika za tako majhen prostor, ki se je šibila pod težo papirjev.

Za mizo je na oguljenem stolu sedela visoka, suha ženska. Lase je imela spete v figo. Oblečena je bila v že obnošeno

25

avtomobilske ključe ter še neke papirje in veliko rumeno kuverto. Vse skupaj je stlačila v svojo vijolično torbico, poljubila mamo v slovo in že sva sedeli v belem cliju na poti proti prvemu cilju: stanovanjsko naselje.

Prispeli sva na cilj in parkirali. Pri vratih v prvem nadstropju sva pozvonili.

Odprl nama je visok, suh in izčrpan oče.

Popeljal naju je v kuhinjo/dnevno sobo/ spalnico. Ob oknu je stal kuhinjski pult s štedilnikom in umivalnim koritom. Pozimi je edini vir toplote štedilnik. Sredi sobe je stala stara miza s štirimi stoli, v kotu sobe zakonska postelja, poleg kavč, na mizici nasproti kavča pa namesto televizije radio. Ponudil nama je vodo, ker drugega ni imel. Bil je odličen učenec, šolo je končal z odličnim uspehom, prav tako gimnazijo, končal je študij ekonomije in tudi diplomiral. Zaposlil se je v podjetju, poročil se je in dobil dva otroka. Vendar ni dolgo užival sreče – žena je zbolela za rakom, vse več časa je posvečal njej, podjetje je šlo v stečaj, žena je umrla, fant sedaj hodi v srednjo šolo, mlajša hči obiskuje peti razred osnovne šole. On že več kot pol leta išče zaposlitev, vendar je ne more najti. Treba je plačati položnice, šolske potrebščine, šolske ekskurzije, hčerka obiskuje glasbeno šolo, sin trenira nogomet.

Oba sta pridna učenca, vendar denarja primanjkuje in komaj se prebijejo skozi mesec, saj jim socialna ne želi pomagati zaradi prihrankov, ki jih je imela pokojna žena na računu. Verica je mirno poslušala njegovo pripoved, jaz pa zgroženo sedela na svojem stolu. Ali je kaj takega sploh mogoče? Je svet res tako krivičen? Verica je dala očetu naslov in

telefonsko številko, kamor lahko pokliče za dodatno pomoč, nato pa iz kuverte potegnila nekaj bankovcev in mu jih izročila. Očetu so se pri tem orosile oči.

Obljubil je, da ji bo ves denar vrnil, ko bo lahko, Verica pa ga je tolažila, da to ni potrebno. Nato sva odšli.

Izstopiva na blatni poti pred staro, razpadajočo kmetijo. Iz hiše priteče štiriletna deklica. Ko naju zagleda, nama steče naproti. Najprej objame Verico in jo poljubi na lice. Nato pride plaho do mene in me vpraša, ali me lahko objame. Sklonim se in jo objamem. Na lice mi pritisne moker poljubček. Vpraša me, ali imam kakšen bombon zanjo.

Pobrskam po torbici, pri tem pa začutim nelagodje. Če bi jo prodala, bi s tem denarjem oče lahko plačal nekaj položnic, deklica pa bi si lahko kupila toplejša oblačila, saj se kar trese od mraza. Najdem liziko in ji jo podam. Odpelje naju v hišo. Tam se ob peči stiska pet otrok in stari starši. Mama kuha kosilo, oče pa je odšel v gozd po drva. Najmlajša deklica bi morala biti v vrtcu, vendar ga ne morejo plačati. Dvojčka sta v drugem razredu, starejša hči v petem, najstarejši sin pa v osmem razredu. Oče že tri mesece ne dobiva plače, mama je brezposelna, občasno opravlja delo perice.

Stara mama ne sliši dobro, stari oče ima revmo. Denarja za šolske potrebščine ni, prav tako ne za položnice. Kmetija je potrebna prenove. Z otroškim dodatkom in dedkovo penzijo komaj preživijo mesec. Na jok mi gre. Verica da otrokom igrače, ki jih je prej vzela iz avta. Iz kuverte zopet vzame denar. Odideva, jaz s solznimi očmi.

26

Obiščeva mlado mamico z dveletnim sinkom. Živita v majhni sobici, ki zanju predstavlja kuhinjo, spalnico, dnevno sobo in kopalnico. Lačna sta. Mama vso hrano, ki jo dobi, da svojemu sinku, sama je nazadnje jedla pred tremi dnevi. S slabo vestjo pomislim na hrano, ki sem jo zjutraj vrgla v koš za smeti.

Stečem v najbližjo trgovino in jima kupim dve veliki vreči najnujnejših živil.

V materinih očeh vidim neizmerno hvaležnost in veselje.

Obiščeva še veliko pomoči potrebnih ljudi, jaz pa se vsakič počutim manjvredno. Zaradi svojih oblačil se ne počutim večvredno, ravno nasprotno.

Svoj plašček, ki sem si ga tako dolgo želela, sem podarila dijakinji, ki je z Verino pomočjo končno prišla v dijaški dom, vendar še vedno nima denarja za oblačila. Šal in rokavice sem podarila mami samohranilki. Sedaj zebe mene, vendar jaz vem, da me ne bo dolgo, medtem ko druge ljudi zebe celo zimo in se komaj ogrejejo.

Z Verico se vrneva v glavni štab. Tam naju je pričakala mama. Odpeljeva se domov.

Ponoči nisem mogla spati. Nekaj moram narediti za vse te ljudi. »Moram jim pomagati! Že vem! Odnesla jim bom svoja oblačila. Ja, tako bom naredila.« Zjutraj sem vsa odvečna oblačila, skupaj s torbicami in čevlji (svoje najnovejše škornjem sem morala obdržati), zložila v škatle in prosila mamo, ali me lahko odpelje k Verici. Mama me je začudeno pogledala, rekla pa ni nič. Pomagala mi je znositi škatle do recepcije, tam pa me je pustila in odšla. Potrkala sem na Veričina vrata. Nobenega odziva.

27

Verjetno je odšla na obhod, kot je sama imenovala najin včerajšnji izlet.

Po stopnicah izza recepcije je pritekel visok fant svetlo rjavih las. Oblečen je bil v preprosto belo majico in kavbojke.

V trenutku ko sem ga zagledala, mi je zmanjkalo zraka. Uau, res je privlačen.

Zagledal me je, se mi nasmehnil, stopil proti meni. Podal mi je roko: »Živijo, jaz sem Jurij. Kdo si pa ti?« »Jaz sem Patricija. Mogoče veš, kje je Verica?« Z roko si je šel skozi lase. »Šla je na svoj obhod. Jo nujno potrebuješ? Ravno je odšla in vrnila se bo čez približno štiri ure.« Ravno odšla je? Verjetno sem jo za las zgrešila. »Ah, prinesla sem svoja stara oblačila in stvari, ki jih ne potrebujem. Mogoče veš, kje jih lahko pustim?« Zamišljeno je zrl v vrečko, v kateri so bili moji lakasti škornji s petko. »Pa ti resno misliš, da bodo te stvari tem ljudem koristile?« Zmedeno sem pomežiknila. »No, seveda. Ne bo jih zeblo. Poleg tega pa se bodo lahko pohvalili, da nosilo oblačila priznanih znamk.« Na ves glas se je zarežal. »Si pa tudi brihtna buča. Tem ljudem ni pomembno, katero znamko nosijo, važno je le, da jih ne zebe, da imajo streho nad glavo in da niso lačni.« »Kaj naj pa potem naredim?« Za trenutek je pomislil, nato pa rekel: »Odnesla bova tvoje stvari v sobo tamle na koncu hodnika, potem pa naj Verica odloči, kaj bomo.« Skupaj sva škatle in nekaj vrečk znosila v ozko sobico. Ker sem zelo radovedno dekle, mi moja radovednost ni dala miru, od kod je Jurij prišel po stopnicah in kaj počne tukaj. Zato sem ga tudi vprašala.

»Sem dijak gimnazije, in tudi prostovoljec pri Veričini organizaciji. Verico poznam že od malega. Moja mama je samohranilka, mene je imela pri devetnajstih. Če ne bi bilo Verice, ne vem, kako bi z mamo preživela. Z njeno pomočjo je mama doštudirala in se zaposlila. Tako sva živela normalno življenje in jaz sem imel normalno otroštvo. Sedaj ko sem starejši, pa tukaj pomagam Verici in ji vračam za njeno pomoč. Trikrat na teden se pridem sem igrat z otroki, ki živijo le z mamo ali le z očetom.« »In te otroke starši pripeljejo sem ali kako?« Zasmejal se je. »Ne, ti brihta.

Tukaj stanujejo, v gornjem nadstropju.

Vsakemu staršu pripada stanovanje s kopalnico, kuhinjo, spalnico in otroško sobo za dva otroka. Tukaj stanujejo tudi nekatere družine z več otroki. Žal pa je premalo prostora, tako da se v eni sobi skupaj stiskajo tudi po štirje. Pridi, lahko te predstavim otrokom.« Sledila sem mu po stopnicah. Odpeljal me je v veliko sobo, igralnico. Tam so naju pričakali nasmejani obrazki. Jurij me je predstavil in jim povedal, kaj počnem tukaj. Sprva plašni otroci so se hitro opogumili in me prišli pozdravit.

Z njimi sva preživela tri nepozabne ure.

Skupaj smo se lovili, igrali slepe miši, risali, barvali, peli, Jurij je celo uprizoril manjšo predstavo. Tako sem se vživela v igro, da sploh nisem opazila, kdaj se nam je pridružila Verica, dokler me ni potegnila na stran.

namenili za šolske potrebščine in dijaške domove vsem, ki si tega ne morejo privoščiti. Kaj praviš?« Usta so se mi raztegnila v nasmeh. »Super ideja. Strinjam se.« »No, to je torej urejeno. Sedaj pa grem, saj imam še veliko dela.« Čez en teden je bila organizirana dražba.

Nanjo sem povabila tudi sošolce ter jih pozvala, naj še sami darujejo odvečne stvari in oblačila. Nekaj sošolk se mi je smejalo. Kar niso mogle verjeti, da bom prodala svoja oblačila in da celo denarja ne bom obdržala zase. Jaz pa sem se jim le smejala. One ne vedo, kaj je resnično vredno v življenju. Lepe obleke, najnovejši mobilni telefon, veliko denarja … pha! Pomembna je družina, skromnost, veselje. Jaz sem to na srečo spoznala.

Na dražbi smo zbrali 50.000 €. Po koncu, ko sva se z Jurijem ravno odpravljala na sladoled, je do mene prišla mama in me objela. »Tako ponosna sem nate.« Ja, moram omeniti, da sedaj bolj pazim na hrano in je ne mečem kar tako stran. Pa tudi ko v izložbi zagledam nov par škornjev, ne odhitim takoj ponje. Sedaj se le nasmehnem in odidem naprej, denar, ki bi ga porabila zanje, pa rajši podarim Verici in njeni organizaciji.

Vsako sredo, petek in nedeljo z Jurijem obiščeva otroke in se z njimi veseloširiva.

»Jurij mi je rekel, zakaj si prišla, in jaz sem že dobila čudovito zamisel. Organizirali bomo dražbo, na kateri bomo prodali tvoje stvari, denar pa bomo

Sandra Škrinjar, 3.bG

28

Anamarija, ta tvoja oslarija, je blondarija.

HAIKUJI

1.BG

KRAVA IN ŽABA Ob reki ležim, tišino močno želim, a je ne dobim.

ZIMA Zima prihaja, je listje že odpadlo, mrzlo postaja.

Saj neka leva, krava v mene zeva, žaba prepeva.

ZAJČEK Zajčka se bala, na mostičku sem stala in se smejala.

Ko žaba skoči, mene res hudo zmoči, Petra, ne joči.

POMLAD Zunaj sije sonce, ptički pojo in vetrc tiho šumi.

MEGLA Zunaj je mrzlo, megla je nad kotlino, zebe nas zelo.

KOMPOT Krošnja zelena, na njej jabke rastejo, za kompot bojo.

Zunaj megla je, nič ne vidim zaradi nje, njen mraz me ode.

RIBNIK Ribnik zmrznjen, ribica je ujeta, pod mrzlim ledom.

ORANJE Zemljo sem oral, s traktorjem se peljal, sonček je sijal.

JESEN Jesen prihaja, ptice zunaj pojejo, na jug letijo.

SONČEK Travca zelena, premika se veselo, vse je megleno.

NA LIVADI Na eni livadi, oh bilo je spomladi, bili so gadi.

Pa oblak pride, kmalu večer pride in sonček zaide.

Tam so sedeli in moj haiku peli ter mi veleli.

Pa noč odide, kmalu zajtrk pride in sonček vzide.

29

AMNESTY INTERNATIONAL A

mnesty International je globalno gibanje 3,2 milijona ljudi, ki že 50 let spreminja svet. Prizadevajo si za izpustitev zapornikov vesti, sojenje mučiteljem, zagotavljanje pravice žrtvam, spreminjanje pravnih standardov, skratka za lepši svet, kjer bodo vse človekove pravice spoštovane povsod in za vsakogar. Za svoja prizadevanja so leta 1997 dobili tudi Nobelovo nagrado za mir. Prva skupina AI v slovenskem prostoru je bila ustanovljena 1988. Leta 1994 je slovenska skupina že dobila status sekcije. Amnesty International po tradiciji v decembru, ob dnevu človekovih pravic, organizira maraton pisanja apelov. » To je tako, kot če se spotakneš, in ti nekdo reče, da vstani. Zaradi teh pisem smo vstali« Besede nekdanjega zapornika vesti.

Vzorca, kako se lahko napišejo apeli v angleškem jeziku, sta vam ponudila dva dijaka naše šole: Klemen Štine, 3e in Sabrina Delić, 4e. K sodelovanju v maratonu pisanj apelov ste pa vabljeni VSI učenci naše šole. Več podatkov o načinu pisanja, za koga in zakaj se piše , najdete na http;//www. amnesty.si

APPEALS ARE SAVING LIVES Some people might not know what an appeal is. Well, an appeal is a letter that is sent to country's representatives whose country violates the rights of a human or a group and in the letter the right is demanded. In 2011, 1.3 million appeals were sent from all over the world to help 10 endangered people or groups. And in 2012 this marathon starts again. This year people will be writing letters for these:

30

•Youth movement Girifna in Sudan-it's members are being captured and even killed; •The town of Bodo in Nigeria, where oil was spilled in the river; •Gao Zhishenga, Chinese human rights lawyer; •Juan Almonte Herrera, who disappeared; •Libyan town of Tawargha-it's community was erased by Misrata's militia;

•76 gypsy families that were moved out of the centre of Romanian town; •Narges Mohamadi, human rights advocate from Iran; •Aleš Bioliatski, president of human rights organization from Belarus; •Gypsy family from Slovenia enough. Everybody knows that there’s more than 7 billion people on Earth today and it would be much more effective if there were more people writing the appeals.

Vito Šuklje, 1.bG

I think that sending appeals could actually help these people. If you think about it perhaps country's representatives will act under the pressure of people from other countries and give help to those who need it. But frankly, 1.3 million people who have written those letters is not

To:Goodluck Jonathan, President of Nigeria

To: Goodluck Jonathan The President of Nigeria

Your excellency,

Your Exellency,

People in the city of Bodo are in danger.

On 28th, Avgust, 2008 in the area of the city of Bodo, oil spill from pipelanes of the Shell oil group devastated the environment and destroyed the sources of survival. The area has never been completely cleaned and it endangers the health of the local people and animals.The goverment has to supervise the spillings and minimize the consequences.It has to provide the cleaning of the spills and publicly make a commitment to ensure the compensation to the local communities.You should also establish o board of comissioners to investigate Shell's compliance to the environmental safety rules.

Thank you for your attention and concern.

The Bodo community is in grave danger.

I am inviting you to see the damage the oil spills have done to Bodo and its community.

We appeal to you to deal with the consequences of the oil spills.We ask you to publicly commit yourself to inform the people properly about the cleaning actions to be taken.

We also ask you to ensure the compensation to all local communities for their losses and to provide a board which will research Shell’s compliance to the environmental code.

Thank you for your attention and urgent response.

Klemen Štine

Sabrina Delić

31

T R O SP

V

O ŠKL ŠPORTU

in kvalitetnimi nogometnimi ekipami srednjih šol. Črnomaljci so se pomerili s Srednjo upravno administrativno šolo Ljubljana (SUAŠ). Tekma se je začela in napetost je naraščala. Obe ekipi sta napadali, vendar so bili Ljubljančani v napadu močnejši.

Projekt deluje že 18 let. V ŠKL je letos prijavljenih preko 110 osnovnošolskih in srednješolskih ekip, ki tekmujejo v treh različnih športih: košarka, odbojka in nogomet. Zavod ŠKL ima še posebej unikaten športni sistem tekmovanj, ker spodbuja enakost med spoloma s tem, ko je kot obveznost pri osnovnošolskih tekmovanjih predpisal skupno tekmovanje deklet in fantov (ekipa deklet igra dve četrtini in ekipa fantov igra dve četrtini tekme, rezultat pa se sešteva – h končnemu rezultatu tako prispevata obe ekipi). Tekmovanje v športih je za učence brezplačno, poteka pa med tednom.

Vsaka šola za tekmovalce dobi ob prijavi komplet dresov in žog. Vsak teden si učenci in dijaki lahko ogledajo posnetke s tekem v TV oddaji, poleg tega pa si lahko preberejo članke s tekem tudi na spletni strani oz. v reviji ŠKL Zvezda, ki izhaja vsak drugi torek v mesecu (od oktobra do junija).

Tako se je prva četrtina končala z rezultatom 2:0 v korist SUAŠ. Napad Belokranjcev ni obrodil sadu. Po polčasu se je rezultat le še višal v prid ljubljanske ekipe. Na tribunah so odlično navijali črnomaljski in ljubljanski navijači.

Vzdušje je bilo enkratno.

V zadnji četrtini pa so prvič zadeli tudi Črnomaljci. Med strelce se je vpisal Vid Žagar. Kljub temu, da je bil končni rezultat znašal 5:1, je v vratih Črnomlja stal razpoloženi vratar Izidor Kordič, ki je ubranil številne Ljubljanske strele, kateri bi lahko pristali v mreži, nekaj obramb je prispeval tudi Rok Babič. Čeprav so

ŠKL NA NAŠI ŠOLI

Spomnimo se neverjetnega lanskega leta ŠKL. Naši nogometaši so zasedli odlično drugo mesto v državi! ŠKL finale je potekalo v sredo, 25. 4.

2012, v koprski dvorani Bonifika, ki je kar žarela od navijačev, in pozitivne energije. V finalu so igrali tudi nogometaši naše šole. Do finala so se prebili zasluženo v boju z zelo konkurenčnimi

32

borbeni Belokranjci v finalu doživeli poraz, je njihov dosežek izjemen. Priigrali so si odlično 2. mesto na državnem nogometnem ŠKL tekmovanju.

Nina Miketič, 2.aG

ČRNOMELJ GRE NAPREJ!

Tako kot lani smo tudi letos zbrali nogometno ekipo za tekmovanje v okviru ŠKL. Po lanski izjemni sezoni (nastop v finalu in osvojitev 2. mesta v državi) so pričakovanja letos razumljivo zelo visoka. Res je, da se je nabor igralcev nekoliko spremenil, saj so nekateri lani končali s šolanjem na srednji šoli, sprejeli pa smo tudi nekaj novih fantov.

SŠ Črnomelj letos zastopamo: Edin Džemič, Jaka Virant, Kristjan Spudič, Marino Čepuran, Matic Nagode, Matic Sašek, Rok Babič, Rok Gregorčič, Vito Likavec, Vid Žagar, Žan Skukan in Žiga Butala vodita nas pa še vedno prof. Brane Adlešič in Denis Spudič.

Za razliko od lanskega leta smo se letos tudi bolje pripravili, saj smo imeli tudi treninge v domači telovadnici. Žreb nam je v skupinskem delu dodelil ekipi, ki jih že zelo dobro poznamo, saj se z njima srečujemo vsako leto – obenem pa vemo da sta to zelo kvalitetni ekipi, ki vsako leto napadata vrh turnirja. Gre za ekipi Gimnazije Brežice in Šolskega centra iz Novega mesta, ki sta obenem tudi lokalni rivali.

V skupini B po 2 odigranih tekmah trenutno zasedamo 1. mesto z 2 točkama prednosti pred Brežicami. V prvem krogu smo bili prosti, pomerila pa sta se naša nasprotnika in tekmo zaključila z izenačenjem (2:2), kar najbolj ugaja

prav nam. Na naslednji tekmi pa je že sledila naša vključitev v tekmovanje, ko smo gostovali v Brežicah, pokazali smo veliko zrelejšo igro, a smo zaradi nekaj napak v obrambi vseeno izvlekli ˝le˝ neodločen izid (4:4). Veliko učinkoviteje smo igrali na domačem terenu proti Novomeščanom, še vedno pa smo imeli nekaj težav v obrambi, predvsem v začetnem delu tekme. A naša odločnost, borbenost in disciplina nas je popeljala do najvišje zmage naše ekipe doslej (9:2).

S to zmago smo si drastično izboljšali možnosti za napredovanje v naslednji krog tekmovanja, saj iz skupine napredujeta 2 ekipi. Obisk na naših tekmah je bil vedno številčen in upamo, da bomo z dobro igro privabili še kakšnega navijača več. Vljudno vabljeni!

Jaka Virant, 4.aG

33

V

SPORTNO PLEZANJE VSE BOLJ POPULARNO TUDI PRI NAS

Ž

e več kot dve leti sta minili, odkar imamo v črnomaljski srednji šoli prenovljeno športno dvorano. Pridobili smo tudi umetno plezalno steno za športno plezanje. Pobudo za postavitev so dali črnomaljski planinci, ki so se s športnim plezanjem ukvarjali že prej, danes pa je ta šport vse bolj priljubljen tudi med mlajšimi.

Dijaki in učenci vseh belokranjskih osnovnih šol lahko plezamo vsak torek od 17.00 do 18.30. Na OŠ Loka poteka krožek plezanja vsak četrtek po pouku. Športno plezanje je odlična oblika rekreacije za vse, ki si želijo vsestranskega gibanja, razvijanja motorike in moči.

Sara Kavčič, 2. bG

Dijaki smo se s športnim plezanjem začeli ukvarjati kmalu po postavitvi stene, nekateri osnovnošolci pa so se za to navdušili po tekmovanju, ki je bilo organizirano januarju 2012, saj je večina takrat plezala prvič. Najboljši so imeli priložnost, nastopiti tudi na državnem tekmovanju kjer smo dosegli solidne rezultate.

34

V

SOLSKA SPORTNA TEKMOVANJA V

Na naši šoli vsako leto poteka tekmovanje za naj športni razred. Skozi šolsko leto se odvijajo medrazredna tekmovanja v različnih športih, kot so: odbojka, nogomet, košarka, badminton, namizni tenis, atletika, orientacija, šolski plesni festival, frizbi, športno plezanje in cooperjev test. Dijaki se v velikem številu udeležujemo tekmovanj in pridno zbiramo točke za svoj razred. Nemalo kdo pokaže svojo tekmovalnost, a se pri tem vseeno dobro zabavamo. Zaznati je timski duh in željo po zmagi. Druženje in rekreacija ob različnih športih nas povezujeta, združujeta in sproščata, pomemben pa je tudi ferplej.

jejo. Točkovanje poteka po že vnaprej določenih pravilih. Za zmago smo nagrajeni z desetimi, za sodelovanje pa s tremi točkami. Prav tako se štejejo v sistem točkovanja rezultati, ki jih dijaki dosežejo na področnih in državnih športnih tekmovanjih.Vzporedno s tekmovanjem za naj športni razred poteka še tekmovanje za naj športnico in naj športnika. Tista dijak in dijakinja, ki posamično zbereta največ točk, prejmeta ob končanem tekmovanju v trajno last pokala. Naj športni razred pa je nagrajen z izletom v tople kraje.

Vredno si je zapomniti citat, ki mnogim pomaga zbrati pogum in iz sebe iztisniti tisto najboljše: “Vaš najnevarnejši nasprotnik je drobceni notranji glasek, ki želi, da odnehate.”

Tekmovanja se navadno odvijajo ob sobotah v športni dvorani Srednje šole Črnomelj pod budnim očesom organizatorjev oziroma profesorjev športne vzgoje, ki nas spremljajo in nadzoru

Valentina Vrbos, 2. bG

35

PRED VPISOM D

ijaki zaključnih letnikov gimnazijskega ter programov strojni in ekonomski tehnik so znova pred eno pomembnih odločitev v svojem življenju, odločajo se za nadaljnje izobraževanje oziroma za svojo poklicno pot. Njihova odločitev bo imela daljnosežne posledice in prav je, da do nje pridejo ob upoštevanju vseh temeljnih dejavnikov poklicne odločitve in ob podpori družine in vseh tistih, ki smo z njimi povezani v šoli. Mladostnik naj bi v tem obdobju prepoznal svoje interese, sposobnosti, svoje izkušnje povezal z vrednotami, aktivno preizkušal in ne le opazoval svet poklicev, predvsem pa prepoznal svoje cilje in tisto, kar ga resnično veseli.

Zato tudi v šoli nekaj časa namenjamo vsebinam, ki so s to pomembno odločitvijo povezane. V 3. letniku spoznamo predvsem značilnosti bolonjskega študija, poskušamo prepoznati interese, ki so povezani s poklicno odločitvijo. V četrtem letniku z dijaki rešujemo Hollandov vprašalnik SDS (Iskanje poklicne poti), ki predpostavlja šest osnovnih osebnostnih tipov, ki so povezani z določenimi poklici: realistični, raziskovalni, socialni, konvencionalni, podjetniški ter umetniški tip osebnosti. Na osnovi ankete in predvidenega števila doseženih točk za posamezne fakultete, z dijaki naredimo simulacijo vpisa predvsem za fakultete, ki imajo iz leta v leto omejitev vpisa. V individualnih

36

razgovorih z dijaki poskušamo odločitev za študij ovrednotiti v luči vseh pomembnih dejavnikov poklicne odločitve.

V tem trenutku še niso znani vsi datumi glede vpisa. Letos naj bi vpis potekal samo preko elektronske prijave, preko portala eVŠ (informacijski sistem visokega šolstva RS), in sicer na dva načina: z digitalnim potrdilom (e-podpis) ali uporabniškim imenom in geslom.

Za vsa vprašanja povezana s poklicno odločitvijo se lahko obrnete na psihologinjo. Za vprašanja, ki so povezana z maturo, pa na Anico Želježnjak.

Da bi bila vaša odločitev za nadaljnji študij odgovorna, suverena in predvsem želena, bodite ne le opazovalci dogajanj okrog sebe, le aktivno raziskovanje, uresničevanje svojih sposobnosti in potencialov ter lastne izkušnje nam povedo, ali smo na pravi poti.

Brigita Grahek Šolar, psihologinja

NEKAJ v POMEMBNEJSIH DATUMOV: DOGODEK

KDAJ

KDO, KJE

RAZPIS ZA VPIS v študij. letu 2012/13

izide konec januarja 2013

INFORMATIVNI DAN

15. februar 2013

dobi ga vsak četrtošolec, morda le elektronska oblika???? dijaki 4. letnika obiščete izbrane fakultete

PRVA PRIJAVA za vpis (napišete 3 želje)

Začetek marca 2013

PODATKI O OMEJITVI VPISA (na katerih študijskih programih bo omejitev vpisa)

konec aprila 2013

- spletna stran www.vpis.uni-lj.si - oglasna deska pred svetovalno službo

PREIZKUSI NADARJENOSTI

junij, julij 2013

fakultete pisno obvestijo

REZULTATI MATURE junijski rok

15. julij 2013

SKLEP O REZULTATU IZBIRNEGA POSTOPKA

konec julija 2013

VPIS NA FAKULTETE DRUGA PRIJAVA za vpis (napišete 3 želje) REZULTATI MATURE septembrski rok

»od 25. julija do 18. avgusta 2013« »od 20. do 30. avgusta 2013«

16. september 2013

37

- e-prijava - izpolnjevanje v šoli ali samostojno

podatke posreduje DIC, rezultate dobite na šoli iz vpisne službe dobite na dom sklepkam ste sprejeti, če niste sprejeti nikamor, dobite še seznam prostih mest za drugi krog prijave fakultete pisno obvestijo - pisna oblika - e-prijava (po potrebi pomoč svetovalne službe); podatke posreduje DIC rezultate dobite na šoli

SUDOKU

ZA KONEC Upamo, da ste ob branju prve številke glasila našli kaj za svojo dušo in da ste začutili utrip svoje umetniške žilice, ki bo porodila kak prispevek za naslednjo številko.

Pričakujemo večje število avtoric in avtorjev s pisnega in likovnega področja, šale, nasvete, križanke, fotografije, …

Na branje!

Srednja šola Črnomelj