Zgodba o slovenskem jeziku
Kozma Ahačič
Jaka Vukotič
knjigarna.com
Predgovor
Knjiga Jezični možje: Zgodba o slovenskem jeziku je namenjena vsem, ki bi radi v šoli, v družbi, doma ali v tujini povedali kaj o slovenščini in njeni zgodovini. Slovenščina je eden temeljnih stebrov naše kulture in skupnosti. Brez nje si težko predstavljamo, kdo smo in kam spadamo. Hkrati pa je zgodba o tem, kako se je slovenščina razvila in zakaj je danes takšna, kakršna je, polna presenetljivih ovinkov, trdovratnih bojev in veselih zmag.
Ta knjiga je preprost, a hkrati živahen opis zgodovine slovenskega jezika v obliki zgodbe za mlade bralce – predvsem tiste ob koncu osnovne šole in v srednji šoli. Ker tovrstne literature pri nas skoraj ni, bo prišla prav tudi vsem drugim, ki jih zanima zgodovina slovenščine ali njeno poučevanje. Zgodovina slovenščine namreč niso imena, priimki, naslovi knjig in letnice! Tovrstni podatki so lahko le dodatek k našemu znanju, ne pa njegovo jedro. Še posebej je pomembno, da zgodovino jezika poznamo iz zanesljivih virov, saj nam to pomaga razlikovati med strokovno utemeljenimi razlagami in bolj poljudnimi predstavami, ki krožijo v javnosti.
Ob deseti obletnici doživlja naša »zgodba« drugo izdajo. V tem času je sprožila že številne pogovore, zanimanje za zgodovino slovenščine med mladimi pa je začelo rasti. Izjemen uspeh je vmes doživelo tudi delo Jake Vukotiča, ob prvi izdaji te knjige še neznanega, danes pa široko uveljavljenega ilustratorja. Njegove ilustracije z duhovitimi poudarki nadgrajujejo osnovno vsebino in bralca spodbujajo, da v njih prepozna zgodovinske like in dogodke.
V učnih načrtih iz leta 2025 je zgodovina slovenskega jezika še posebej izpostavljena, pred učence, učenke in dijakinje, dijake pa je postavljena naloga, da na kratko opišejo njen razvoj od začetkov do danes. Upam, da jim bo ta knjiga v pomoč. Skupaj s slovnicama Kratkoslovnica in Slovnica na kvadra t tvori celovit vpogled v tisto, kar bi moral o jeziku vedeti vsak. Slovenščina je živa prav zato, ker jo govorimo, pišemo, pojemo in mislimo skupaj – in ker gojimo skupno zavedanje o njeni zanimivi zgodovini.
Kozma Ahačič
knjigarna.com
To je zgodba o slovenskem jeziku. O tistem, ki ga govorimo, v katerem pišemo in s pomočjo katerega tudi razmišljamo.
knjigarna.com
1Ta zgodba je zelo stara. Začela se je, ko so pred malo manj kot tisočletjem in pol naši daljni predniki prišli iz daljnih krajev živet na slovenski prostor, približno tja, kjer danes živimo mi. Oni še niso vedeli, da jim bomo nekoč rekli naši predniki, tudi za Slovence se niso imeli. Govorili so jezik, ki ga danes ne bi razumeli. V tem jeziku so se zlahka pogovarjali tudi s predniki narodov, ki jih danes ne razumemo več tako dobro in ki živijo v državah južno od naše Slovenije. Kakor naši predniki so namreč tudi oni govorili v narečju južnih Slovanov.
knjigarna.com
Takrat ni bilo avtomobilov ali interneta ali časopisov, še brati in pisati jih je znalo zelo malo. Zato so potomci naših prednikov že kmalu začeli govoriti malo drugače od potomcev tistih njihovih prijateljev, ki so živeli bolj na jugu, izven slovenskega ozemlja. Podobno kot mi vsi še danes govorimo jezik, ki ni povsem enak jeziku naših staršev, in se nam to zdi zelo imenitno. Kmalu je bil jezik naših prednikov že tako drugačen od jezika njihovih sodobnikov na jugu, da so se že zelo težko razumeli, če so šli kdaj na potovanje in so se hoteli pogovarjati drug z drugim. Na to so vplivali tudi jeziki tistih njihovih prijateljev, mož in žena, ki niso bili Slovani in so živeli na slovenskem ozemlju že od nekdaj. Tako se je počasi rodila slovenščina.
knjigarna.com
Ta slovenščina je bila še zelo drugačna od današnje slovenščine. V njej so na primer govorili svojim slovenskim vernikom nemški škof Abraham in nekateri njegovi duhovniki. Stari zapiski z dvema molitvama in eno pridigo, s katerimi so si pri tem pomagali, pa so bili že povsem izrabljeni. Preden so se izgubili, je škof Abraham naročil svojemu pisarju, naj jih znova zapiše v novo škofovsko knjigo. To knjigo je nato škof Abraham večkrat rabil, če so k njemu k maši prišli verniki, ki so govorili slovensko. Ker je bil Abraham natančen gospod, je knjigo spravil v svojo knjižnico. Zato se je ohranila vse do danes.
Takole je govoril škof Abraham, ko je maševal pred našimi predniki:
»Verujon v Bog vsemogontji i v jega sin i v sventi duh, da ta tri imena edin Bog, Gospot sventi.«
knjigarna.com
In takole bi to povedali v današnji slovenščini:
»Verujem v Boga vsemogočnega in v njegovega Sina in v svetega Duha, da so ta tri imena en sam Bog, Gospod sveti.«
konec 10. in začetek 11. stoletja