VODNIK ZA OPAZOVANJE PTIC
BELE KRAJINE
Bela krajina Dežela belih brez ob Kolpi se razprostira na skrajnem jugovzhodu Slovenije z najjužnejšo točko države v naselju Kot pri Vinici. Ob prihodu se nam odpre pogled na razgiban belokranjski kraški ravnik, obdan z višjimi kraškimi enotami: Gorjanci, Kočevskim Rogom in Poljansko dolino. Ko se vozimo po njej, kaj hitro opazimo njeno razgibanost. Je dežela s površino 594 km2 in ima več kot 26.000 prebivalcev. Ob razmeroma toplem podnebju ima Bela krajina relativno veliko padavin, vendar so količine znotraj pokrajine različne. Tu je celinsko podnebje z dolgimi toplimi poletji in hladnimi zimami, čuti pa se vpliv Mediterana. Za Belo krajino so značilni steljniki, ki se menjavajo s kulturnimi in gozdnimi površinami, belo brezo in brinovim grmičevjem. Drugi atraktiven element v prirodi Bele krajine so vinogradi, ki se pojavljajo od 200 do 350 m nadmorske višine. V preteklosti so se Belokranjci ukvarjali predvsem s kmetijstvom, v času po drugi svetovni vojni pa je bila poleg kmetijstva razvita kovinskopredelovalna, elektronska, lesnopredelovalna, prehrambena in tekstilna industrija. Danes se Bela krajina ob celostnem gospodarskem razvoju usmerja tudi v razvoj turizma. Razume ga kot način življenja, saj izkorišča iz preteklosti priznano gostoljubnost in odprtost lokalnega prebivalstva, s čimer poudarja turistično dostopnost skupinam in tudi slehernemu posamezniku. Bela krajina ima bogato kulturno dediščino. Hrani obilo ljudskih plesov, pesmi, šeg in navad, ki jih obuja med tradicionalnimi prireditvami. Poudarimo domačo obrt in ljudsko izročilo, ki ga še vedno ohranjajo in negujejo posamezniki in društva. Daleč naokoli so znane belokranjske pisanice, drsanke in belokranjske vezenine, ki dajejo pečat Beli krajini. Uporabne izdelke in spominke je moč kupiti na lokacijah po Beli krajini in tudi na vseh treh belokranjskih turistično informacijskih centrih v Črnomlju, Metliki in Semiču. Bela krajina je razvito podeželje, prepleteno z vinogradi in steljniki v objemu mogočnih belih brez in čiste reke Kolpe. Obiskovalec tu prežene stres in naporen utrip sodobnega življenja, saj mu dobrosrčnost ljudi in neokrnjena narava kličeta DOBRO ZA OBA…
Pravila obnašanja v naravi Priprava na izlet - Oblecite praktična oblačila, ki so primerna terenu in vremenskim razmeram! (Ne obstaja slabo vreme, samo slabo oblečeni turisti.) Avto ali motor pustite na parkirišču ali ob robu gozda in dalje pojdite peš. - Z metanjem smeti nikakor ne smemo uničiti lepote narave! - Ogenj naj gori samo na za to predvidenem prostoru. - Prilagodimo se naravi. Ne uničujmo njenega miru s kričanjem ali povzročanjem hrupa. - Ne onesnažujmo vodnih virov, potokov. - V naravi zapustimo vse tako, kakor smo našli. - Vedno hodi po označenih poteh, ne delaj bližnjic čez polja, gozdove itd. - Ne puščajmo sledi za sabo, saj lahko privedejo ostale obiskovalce ali živali do ptičjih gnezd in tako ogrozijo njihovo varnost in zavetje. - Če smo naleteli na zanimivost, je nikar ne izdajmo vsakomur. Raje jo zadržimo zase in jo tako zaščitimo – saj veste, kaj pravi pregovor: kakor hitro skrivnost poznata dve osebi, to ni več skrivnost. - Namesto, da v naravi pobiramo stvari in jih nosimo domov, jih raje samo fotografirajmo in pustimo na svojem mestu. - Aktivnosti, za katere je potrebno imeti dovoljenje, nikar ne izvajajmo brez njega. Tako na primer ne smemo loviti ptic, če za to nimamo dovoljenja. - V času našega izleta se držimo pravil, predpisov in omejitev, katerih namen je ohraniti naravo. - Če pa smo na izletu z vodičem, potem moramo slediti njegovim navodilom. - Štirinožne živali imejmo ves čas na vrvici. - Smeti odložimo v smetnjake ali pa jih odnesemo domov. - Če želimo kampirati, moramo za dovoljenje prositi lastnika območja. - Ne motimo življenja divjih živali.
Mali ponirek
(Tachybaptus Ruficollis)
Ta ptica je najmanjši član družine ponirkov. Srečate jo lahko skoraj na vseh vodnih površinah, ki imajo dovolj globine, kjer se ponirek potopi in skrije pred napadalci ali našimi očmi. Gornje temno rjavo in spodnje svetlo rjavo perje mu daje prepoznavno barvo. Na njegovem jedilnem listu se znajdejo predvsem drobni vodni insekti, paglavci in manjše ribice. Gnezdo si naredi tako, da najprej naredi plavajoč nanos iz vej in potem gnezdo iz vodnih rastlin. Glede na to, da ima noge pomaknjene k zadnjemu delu telesa, se težko giblje po zemlji. Zaradi tega ponirke redko vidimo na obali. S pomočjo stopal, oblikovanih kot prava vesla, svoje pomanjkljivosti pri gibanju na kopnem odlično nadoknadijo v vodi. Na rekah Bele krajine jih lahko v velikem številu vidimo skozi vse leto.
Mali martinec
(Actitis hypoleucos)
Mali martinec je mala ptica, ki prebiva na vodih področjih, najpogosteje na obalah rek. Pogosto jo srečamo ob Lahinji in Kolpi, v zimskem času pa jo najpogosteje srečamo na odprtih vodnih površinah, barjih, jezerih in ribnikih v društvu drugih martincev. Najhitreje jo prepoznamo po značilnem oglašanju, pivkanju, ki ga slišimo ob njenem preletu nizko nad vodo. Da bi martince videli, si moramo vzeti kar nekaj časa za opazovanje in biti potrpežljivi, saj so to zelo plašne ptice. Gornje rjavo perje je okrašeno z belimi pikami, medtem ko je spodnji del popolnoma bel.
Ptice te družine so si med seboj precej podobne, zato lahko martinca od ostalih ločimo po belem perju, ki se razteza po celotnem trebuhu do spodnjih delov kril. Zdi se, kot da bi imel slinček. Kadar je ta ptica prestrašena, se na gnezdu pogosto pretvarja, da je poškodovana, in tako pritegne pozornost stran od gnezda.
Kanja ( Buteo buteo )
Kanja je najpogostejša ujeda v Evropi. Opazimo jo lahko ob poteh, na njivah, v gozdovih in na livadah na vseh nadmorskih višinah. Najpogosteje jo lahko vidimo na drogovih po poljih ali ob poteh, kjer nepremično sedi in čaka na svoj plen. Srednje velika ujeda svetlo do temno rjave barve je prepoznavna po belemu ovratniku. Kadar leti in išče svoj plen, pogosto kar obstane v zraku in lebdi. Je zelo slab lovec in njen lov se velikokrat konča neuspešno. Prehranjuje se z mišmi, kuščarji, manjšimi pticami in praktično vsem, kar lahko ulovi in najde, med drugim tudi trupla mrtvih živali. Njeno oglašanje je zelo avtentično in v kolikor slišimo ‘’mijavkanje’’ v zraku, smo lahko prepričani, da gre za kanjo. Skozi vse leto gnezdi tudi v Beli krajini, najpogosteje v krošnjah visokih dreves, ki so dobro skrita v gozdu, včasih pa tudi na edinem drevesu sredi polja. Samica navadno izleže dva jajca in vzgoji oba mladiča.
Sršenar ( Pernis apivorus )
Ta ptica ujeda v marsičem spominja na kanjo, vendar se za razliko od kanje septembra seli v jugozahodno Azijo in od tam dalje v Afriko. Med letenjem je ujede težko razločevati med seboj, vendar, ko enkrat prepoznamo kanjo, opazimo, da je sršenar od nje malo večji in da ima robustnejša krila. Njegov rep je za razliko od kanje progasto pisan. Živi in gnezdi na podobnih mestih kot kanja, vendar si ptici nista konkurenčni, saj se ne hranita z istim plenom. Ta ujeda je zanimiva predvsem zaradi dveh stvari. Glede na to, da gre za ujedo, bi pričakovali, da lovi in se prehranjuje z živalmi, kot so zajci, miši in podobno, vendar temu ni tako. Ta plašna ptica se prehranjuje izključno s sršeni, čebelami, pikapolonicami in drugimi insekti. Druga zanimivost je v tem, da za razliko od drugih ujed nima izraženih kosti nad očmi in zaradi tega ne izgleda nevarno. Njeno perje je izjemno gosto, kar je obramba pred strupenimi piki sršenov in drugih insektov, s katerimi se prehranjuje.
Postovka (Falco tinnunculus)
Mala ujeda, ki jo pogosto srečamo na poljih Bele krajine, spada v družino sokolov in je ena najmanjših pripadnikov te družine. Najpogosteje je samotarka, čeprav se v nekaterih delih Evrope združuje v jate. Njeno perje je svetlo rjave barve s črnimi pegami. Sposobna je leteti na enem mestu, saj koristi zračne tokove, kar ji omogoča lebdenje in opazovanje plena. Njen plen so najpogosteje kuščarji, poljske miši in velikokrat tudi večji insekti, kot je na primer kačji pastir. Navadno gnezdi v zapuščenih vranjih gnezdih in izleže do štiri jajca rjavkaste barve. Ker ni selivka, jo lahko po poljih vidimo tudi pozimi, ko lovi svoj plen.
Kukavica (Cuculus canorus)
To je verjetno edina ptica, ki jo vsakdo prepozna takoj, kot jo sliši. Vprašanje pa je, če vemo, kako zgleda. Čeprav skupaj z repom meri skoraj pol metra, je zelo skrivnostna ptica, nerada se kaže ali se druži z drugimi pticami. Je samotarka; na drevesu je najraje sama, občasno se tudi oglaša, da bi pokazala svojo prisotnost. Rada ima odprte prostore, poljane in se zadržuje le ob robovih gozdov. Zelo je podobna jastrebu, predvsem po trebušnem delu, ki je bel s črnimi progami, čeprav z jastrebom ni v nikakršni sorodstveni vezi. Njena glavna značilnost je poleg pesmi to, da parazitira v gnezdih drugih ptic, mnogokrat tudi veliko manjših od nje. Ko ptice ni v gnezdu, kukavica izkoristi priložnost in izleže svoje jajce v tuje gnezdo, nato pa ga zapusti. Za jajca in kasneje mladiča tako skrbi gostiteljska mati. Zelo zanimivo je, da je mladič včasih večji od odrasle gostiteljske ptice. Kukavičji mladiček se izleže prvi in nemudoma izrine vsa ostala jajca iz gnezda, da bi ostal sam in prejel vso hrano. Glavne gostiteljske ptice, kamor kukavica poleže svoje jajce, so majhne trstnice, šmarnice in taščice. Kukavice so selivke in začetku jeseni odletijo v tople kraje.
Siva pastirica
(Motacilla cinerea)
S
iva pastirica je majhna ptica, ki ima od svojih sorodnikov, bele in rumene pastirice, najdaljši rep. Vse tri živijo v tudi v Beli krajini. Njen trebušni del je izrazito rumen, medtem, ko ima na hrbtnem delu sivo perje. Srečamo jo lahko ob vodi, pa tudi v gozdu ob potokih. Zelo značilno za celotno družino je, da nenehno maha z repom gor in dol, tako da jo lahko prepoznamo. Prehranjuje se z insekti, ki jih išče med kamenjem in vegetacijo ob vodi. Za razliko od nekaterih drugih ptic ni sramežljiva, nenehno poje in je lahko vidna. Gnezdi v kamnitih stenah, kot je izvir Krupe ali v zidovih zapuščenih mlinov ob Kolpi.
Stržek
(Troglodytes troglodytes)
S
tržek je poleg rumenoglavega kraljička ena najmanjših ptic Evrope. Dolžina telesa ne presega deset centimetrov. Njegovo telo je zaradi svoje oblike podobno žogici, zato se velikokrat zdi, kot da bi iz veje na vejo skakala ping pong žogica. Telo je rjave barve, tako da je stržek zaradi svojega majhnega telesa in maskirne barve težko opazen v naravi. Najraje živi globoko v starih gozdovih, kjer si napravi gnezdo med koreninami starih izruvanih dreves. V bukovih gozdovih v poletnem času pogosto slišimo njegovo pesem. Zanimivo je, da napravi dva gnezda; medtem, ko so v enem jajca ali mladiči, je drugo namenjeno počitku. V zimskem času ga najdemo ob potokih, kjer pregleduje grmičevje, da bi našel hrano. Glede na to, da ni selivka ga imamo možnost opazovati celo leto.
Dolgoprsti plezalček
( Certhia familiaris )
Kadar se sprehajate po bukovem ali hrastovem gozdu, dobro poglejte stebla in počene skorje. Mogoče boste imeli srečo in zagledali to čudovito ptico. Ta je pravi akrobat, ki je dobila ime po svojem nenavadnem gibanju. Najpogosteje pleza po steblu gor, levo in desno oklepajoč se stebla z močnimi kremplji. Dolgoprsti plezalček je majčkena rjava ptica nežne zgradbe. Vitka ptica meri skupaj z repom vsega dvanajst centimetrov. Ko miruje jo zelo težko opazite, ko je v gibanju pa zelo živahno pleza medtem ko išče svojo hrano. Prehranjuje se s črvi, insekti in njihovimi larvami, katere išče pod skorjo dreves. Z glavo naglo miga levo, desno in pleza navzgor da preišče deblo. Ko pride do vrha poleti na dno naslednjega drevesa in ponovi iskanje. Glede na svojo majhnost ne potrebuje velikega gnezda. Da bi napravil gnezdece mu je potrebno le majhna razpoka na skorji drevesa, velika nekoliko centimetrov. Tam, na višini dveh do treh metrov napravi gnezdo med skorjo in deblom. Tako je dobro skrito pred napadalci. Med aprilom in junijem samica izleže pet do šest jajc iz katerih se po mesecu izležejo mladiči. Iz gnezda odletijo po mesecu dni. Navadno živijo sami ali v paru, ne združujejo se v jate.
Brglez
( Sitta europaea )
Ta manjša gozdna ptica ima sivo obarvan hrbet in oranžen trebuh. Je pogosta prebivalka belokranjskih gozdov in živi na vseh nadmorskih višinah, kjer je gozd. V času gnezdenja zelo težko opazimo, saj se skriva v krošnjah dreves. Brglez je naša edina ptica, ki lahko pleza gor in dol po deblu drevesa. Za to ji služijo zelo ostri kremplji na nogah. Ko opazimo, da se nekaj spiralno premika po deblu gor in dol, smo lahko prepričani, da gre za brgleza, ki pregleduje deblo in išče hrano. Prehranjuje se z namreč z insekti v skorji drevesa. Gnezdi v drevesnih duplinah. Za mladičke skrbita oba starša. Glede na to, da brglez ni selivka, ga lahko opazimo skozi vse leto.
Veliki srakoper (Lanius excubitor)
Lišček (Carduelis carduelis)
Veliki srakoper je eden izmed naših zimskih gostov. S prvim mrazom pride iz severne Evrope in ostane pri nas do meseca aprila. V Beli krajini ga lahko srečamo praktično na vseh ravnicah, ko stoji na vrhu grmičevja, drevesa ali droga na njivi in opreza za plenom. Je črno sive barve z dolgim repom in malenkostno spominja na srako. Prehrambene navade te ptice so zelo zanimive. Ima namreč navado, da si pripravlja zaloge hrane na ostrem trnju in vejah dreves. To vedenje je zelo koristno, saj mu plen ne more uiti, ulov si lahko razdeli na več obrokov, hkrati pa ga shrani za kasneje. Navadno med temi zalogami najdemo večje insekte, kuščarje in manjše ptice, kot na primer vrabce. Njegov lov spominja na lov plenilcev kot so jastreb ali sokol. Čakajoč sedi na dvignjenem mestu, od koder opazuje, kje se bo kaj premaknilo. Ko opazi žrtev, se spusti iz opazovalnice ter z ostrim kljunom napade plen. Je pogosta ptica in ni med ogroženimi vrstami. Ta majhna ptica pevka je marsikomu najljubša divja ptica. Poleg zelo eksotičnega videza se lahko pohvali tudi s kvalitetnim in raznolikim oglašanjem. Prav zaradi tega se je dolgo časa zadrževala v ptičjih kletkah. Je pripadnica družine ščinkavcev, za katere velja izrazito bogato petje in raznolikost barv perja. Mnogo podvrst ščinkavcev poseljuje raznolika geografska območja. Najpogosteje se naseljuje na nižinskih področjih, kjer si za domovanje rada izbere nizko rastoče drevje. Lahko jo opazimo tudi v vaških središčih, sadovnjakih in mladih drevoredih skozi celotno leto. V obdobju gnezdenja najpogosteje vidimo posamične ptice te vrste, v zimskem času pa se zadržujejo v velikih jatah. Navadno gnezdijo dvakrat letno, njihova prehrana pa je različno zrnje. V času odraščanja se mladi ptiči liščkov prehranjujejo z bogato proteinsko prehrano, najpogosteje z insekti in gosenicami.
Kobilar (Oriolus oriolus)
Ta skrivnostna ptica pevka srednje velikosti je izrazito rumene barve s črnimi krili. Pri samčkih je rob repa črn, pri samicah pa zeleno-rumen. Je ena najlepših ptic Evrope. Pri nas je zelo kratek čas, saj prileti spomladi in nas zapusti septembra. Občutljivost na mraz ji tukaj namreč ne dopušča daljšega bivanja. Poseljuje gozdove hribovitih krajev, vendar jo lahko vidimo tudi v nižinah. Prepoznamo jo enostavno – po prodornemu oglašanju; njena pesem namreč spominja na zvok zvončkov. Njeno gnezdo je razpeto med razcepe vej. Gnezda so v drevesnih krošnjah napravljena izjemno previdno in pazljivo, saj visijo med vejicami. Prehranjuje se s plodovi grmičevja, medtem ko za mladiče išče tudi bolj hranljive insekte. V jate se ne združuje, zaradi svojega bleščavega perja pa se najraje skriva v krošnjah dreves, kjer jo prepoznamo le po petju.
Dlesk
(Coccothraustes coccothraustes)
Dlesk je največji predstavnik družine ščinkavcev. Poleg izjemno lepega perja ima zelo velik kljun. Čeprav ni ptica selivka, se seli lokalno. Najpogosteje ga srečamo v planinskih področjih, prav tako pa ga opazimo tudi v nižinah. Za razliko od ostalih članov družine ščinkavcev njegova odlika ni lepo petje, vendar to vsekakor nadomesti s prekrasnim perjem. Prehranjuje se izključno s semeni in sadnimi koščicami. Zaradi močnega kljuna lahko razdrobi koščice češnje ali višnje. Ni ogrožen, v času gnezdenja ga videvamo v parih, drugače pa v jatah z drugimi vrstami ščinkavcev.
Dolgorepka
( Aegithalos caudatus )
Je sramežljiv predstavnik družine sinic. V času selitve jo opazimo v jatah, medtem ko je v dobi gnezdenja opazna le posamično. Dolga bela repna peresa takoj padejo v oči opazovalcu. Medtem dolgorepka preiskuje grmičevje, da bi našla svojo najljubšo hrano, insekte. Te ptice so precej glasne in energične. Dajejo videz neurejene, kosmate žoge. Samčki se ne razlikujejo od samičk. Gnezdijo v grmičevju na razcepu vej, kjer si zgradijo prave trdnjave. Gnezda velikosti dlani so podobna žogam z majhno odprtino. Gradijo jih iz mahovja, pajčevine, dlak in lišajev, znotraj pa jih obložijo s perjem. Na ta način jih enostavno prepoznamo. Čeprav je gnezdo majhno, je notri večkrat tudi do petnajst mladičev. Svetovana populacija teh ptic je razmeroma stabilna. Čeprav niso selivke, se rade selijo iz kraja v kraj.
Vijeglava
( Jynx torquilla )
Za razliko od ostalih članov družine deteljev, kateri nosijo krasno raznobarvno perje, se ta ptica ne more pohvaliti s tolikšno pisanostjo, vendar pa zelo lepo poje. Pravzaprav je obarvana v rjave odtenke z mnogimi sivimi pikami in je zelo težko opazna. Vešče uho jo zlahka prepozna po njenem raznolikem oglašanju. Naseljuje se pretežno v nižinskem svetu, kjer gnezdi v drevesnih duplinah, katere so predhodno naseljevali detelj ali žolne in naravnih drevesnih duplinah. Kadar je ujeta, ima zelo nenavaden obrambni mehanizem. Kot že samo ime pove, je vijeglavka. Raztegne vrat, pahljačasto razširi rep, dvigne perje na glavi in s krožnim gibanjem glave in vratu oponaša kačo. To je edinstveno obnašanje ptice v Evropi. Vidna je v toplejših mesecih, saj se v hladnejših seli v Afriko.
Kos (Turdus merula)
Šmarnica
Kos je zelo pogosta in dobro prepoznavna ptica. Samec je črne barve z živo rumenim kljunom, samica pa siva s pegami po trebušnem delu in rjavkasto črnim kljunom. Od škorca ga razlikujemo po tem, da nima svetlih pik na perju. Zelo zanimivo je njegovo gibanje. Sonožno skače po tleh in izjemno hitro hodi, skoraj teče, potem pa se v trenutku zaustavi in nepremično opazuje okolico. Opazen je praktično povsod, tudi v mestih. Prehranjuje se z gosenicami, jagodičevjem, insekti in sadjem. Lahko živi do pet let.
(Phoenichurus ochruros)
Ta pepelnato siva ptica ima rdeče-rjavo repno perje. Naseljuje srednjo in južno Evropo. Pri nas je ptica stalnica in se ne seli tako kot nekatere ptice, ki se iz osrednje selijo v toplejšo, južno Evropo. Je izjemno živahna, neplašna. Od ranega jutra pa do večera je konstantno v gibanju. Njen glas je zelo prijeten in v Beli krajini je zelo pogosta. Prvo jutranje petje je ravno njeno. Prehranjuje se z insekti in metulji tako, da hrano večinoma ujame v zraku. Na tla se spusti zelo redko. Za svetlo modro obarvana jajca skrbita oba starša. Kadar je gnezdo ogroženo, se oba izkažeta z izjemno hrabrostjo.
Gnezdi tako v vrtovih in parkih kot tudi globoko v gozdu. Pri tem si gnezdo napravi na tleh, v grmovju ali krošnjah dreves. Za gradnjo uporablja blato in suhe vejice, notranjost pa obloži z mehkimi koreninicami. Samica izleže štiri ali pet jajc. Ko se mladiči izležejo, zanje skrbita oba starša. Ko poje, se postavi na dobro vidno mesto, večinoma poje ob zori ali ko se dela mrak. Njegova pesem je zelo zvočna in prijetna. Sestavljajo jo jasni, izmenjujoči se visoki in nizki toni, temu pa sledi tišje kratko žvrgolenje. Nekateri kosi so selivke. Tisti, ki živijo v mestih ali na obali, se ne selijo, drugi pa se selijo v Sredozemlje.
Vodomec
(Alcedo atthis)
V
odomec je skoraj zaščitni znak Bele krajine, še posebej Krajinskega parka Lahinja. Skoraj nemogoče je zgrešiti njegov prodoren glas ali zgrešiti ptiča, ko hitro leti nad vodo. Ta ptica je značilne svetlo modre barve na hrbtnem delu telesa in ima oranžno obarvan trebuh. Izrazito dolg kljun mu služi, da lovi majhne ribice, s katerimi se prehranjuje. Je zelo potrpežljiva ptica, ki dolgo časa sedi na veji nad vodo in čaka primerno ribico za ulov. Značilno je, da ribe ne pogoltne žive, temveč jo najprej z udarci ob trd predmet usmrti, potem pa pogoltne. Zaradi prehranjevanja z ribami gnezda vodomcev, vkopana globoko v zemljo ob rekah in potokih, lahko prepoznamo, saj v okolici zelo smrdi po ribah. Samica izleže tudi do sedem jajc letno v dveh gnezdih. Najprej poleže jajca v eno gnezdo, in ko se izležejo mladiči, za njih skrbi samček, samička pa medtem poleže in skrbi za jajca v drugem gnezdu. Ker niso selivke, jih lahko vidimo skozi celo leto ob rekah, potokih in jezerih.
Ali ste vedeli da… • • • • • • •
obsega Bela krajina 580 km2, kar je 2.5% ozemlja Slovenije, da je Bela krajina svet, kjer se stikata dinarski visoki in belokranjski nizki kras, ima Bela krajina kar 300 naravnih vrednot, 27 ožjih zavarovanih območij in 2 širše zavarovana območja, Krajinski park Lahinja in Krajinski park Kolpa. 11 ekološko pomembnih območij, 13 posebnih varstvenih območij pod NATURO 2000, kar obsega 40% območja Bele krajine. V Sloveniji je skupaj zavarovane 35% površine.
Nekatere strogo zaščitene in pomembne vrste so
Sesalci: • veliki podkovnjak (R. ferrumequinum) • navadni ris (Lynx lynx) • vidra (Lutra lutra) • bober (Castor fiber) Ptice: • divji petelin (Tetrao urogallus) • kozača (Strix uralensis) • mali skovik (Glaucidium passerinum) • triprsti detel (Picoides tridactilus) Plazilci: • močvirska sklednica (Emys orbicularis) Dvoživke: • črni močeril (Proteus anguinus parkelj) Ribe: • potočni piškurji (Eudontomyzon spp.) Žuželke: • alpski kozliček (Rosalia alpina) elika uharica (Bubo bubo)
“This project has been funded with support from the European Commission. This publication ( communication ) reflects the views only of the author, and the Commission cannot be held responsible for any use wich may be made of the information contained therein.”
EVS prostovoljci so skupaj z učenci Osnovne šole Milke Šobar Nataše pripravili in izvedli mini delavnico z naslovom »Otroci z motnjo v duševnem razvoju kot zaščitniki ptic«, kjer so se poučili o pticah in izdelali nekaj ptičjih hišic. Te bodo skupaj postavili na vnaprej določenih površinah v Črnomlju.
Založnik: RIC Bela krajina, Avtor: Ivan Medenica, Likovna oprema: Nerea Lorences, Aleksandra Saška Obradović Oblikovanje: Željko Živić, Lektoriranje: Tanja Radovič, Število izvodov: 300 Izdano: december, 2013