PROVINCA goče bom daljše živel/in več sončnih dni ujel/to me pomirja/gugam se naprej, nazaj/imam srečo da imam dvajset kil/in da noži še vedno ne bodo imeli dril/treba me nakrmiti/odebeliti/za piknik”. Prebirajoč poezijo Zlatka Kraljića mislim tudi na madež travme, tiste izpred let in te, ki sodobnega človeka spremlja vsak dan. Travmatične izkušnje, zapisane v izpoved liričnega subjekta, na dramatičen način razkrivajo večno trajanje istih situacij. Ali naša resničnost ni le ponovitev sekvenc že znanih pomenov, ali ne tičimo nenehno v ponavljajočih se sistemih odnosov? Prepoznavanje v ritualih in delovanju vsakdana sledov trpljenja, preživetega pred mnogimi leti, dopušča vključevanje taboriščnih izkušenj v sodobnost. V „Achtung Auschwitz” se prežemajo različni prostori in časi, opažamo, da se je, glej, preteklost ugnezdila v sedanjosti, govori nam v že znanem jeziku. Ta paralelizem je mogoče zaslediti v pesmi „Zavij tilnik”: „prišel je SZTAJNBERG, pokopališki predstojnik/ je prišel je sparov delovodja, FRANCI/rekel je, zavij tilnik/rekel je, zavij tilnik.” Simbolični znak sodobnega zasužnjenja je lik SPAR, ki se ves čas nadležno vrača („namesto napisa/arbeit macht frei/z velikimi rdečimi črkami/SPAR”), ali kolone kupcev v vratih marketa, ki se prelevijo v „grbaste kolone, ki so v vrstah/ počasi prestopale prag auschwitzkih vrat”. V naslovni pesmi „Achtung Auschwitz” se nad odprtimi kuhinjskimi vrati pojavi napis „Arbeit macht frei”, ki ga v nadaljevanju nadomesti „nakupovanje osvobaja, spar”. V ozadju zveni glasba Pendereckega (Dies irae) in pulzira pretresljiva ugotovitev: „naša desetletja so v simbiozi”. Njeno upravičenost potrjuje ponavljanje številnih motivov, ki oblikujejo lirični pejsaž: bodeča žica, zid, rumena polja oljne repice, pokrite s človeškim pepelom, ciklon B, sivo rjavi lasje, idealen gnoj, cevka fi 16, mokrišča Mure. Valovanje podob, zvoki, („ki so padli v reko”), (Penderecki), vsepovsod prisotni pepel se povezujejo v eno celoto, tvorijo zlovešči ritem Auschwitza. Nenehoma se vrača tudi spomin na Papuszo, njeno pesništvo in tragično osamljenost, ki so pravzaprav enake skušnje, o katerih želi govoriti Zlatko Kraljič. Podoba romske pesnice se pojavlja v naslednjih pesmih, nenehno čutimo njeno prisotnost. Podobno kot osebek pesmi „Zid”, ki diha skozi cevko fi šestnajst in se pogovarja z zidom, tudi ona „čez cevko fi šestnajst tuli svoje pesmi”. Pomembna je gesta, ko avtor vključi v okvir zbirke njene pesmi, tako da one spregovore v svojem jeziku. Ključni pomen tu nosi podoba vode, ki „spregovoriti bi želela/a revica ne zna nobenega jezika, da bi govorila v njem, pela” in podoba pesnice, ki je nihče ne razume „samo gozdovi in vode”. Kriza sporazumevanja, nezmožnost dogovora, samotnost so vendar determinante stanja in izgubljenosti sodobnega človeka, ki nenehno doživlja vpliv mehanizmov kulture trpljenja in ranjevanja. Zlatko Kraljić je, da bi premagal to krizo, ustvaril svoj lastni jezik, ki oblikuje svet nekonvencionalne poezije, ki črpa moč iz neukrotljive domišljije in silnih čustev, predstavljajoč odgovor na glasove, ki se oglašajo iz preteklosti. Dr.hab Magdalena Dyras, Jagiellonska univerza Krakow
132