je pa možnosti za to res ni več. Je pa po drugi strani tudi res, da se vse to lahko zgodi, lahko pa tudi ne, hkrati je lahko bolj, lahko pa tudi manj zanesljivo. Prav zaradi tega si s takimi modrostmi ne moremo kaj dosti pomagati. Se vam zdi, da so ljudje včasih, ko tako natančnih vremenskih napovedi ni bilo, znali bolje opazovati naravo in predvideti, v kakšno smer se bo odvilo vreme? Po lokalnih znakih lahko vreme predvidimo kvečjemu za dan vnaprej, kar pomeni, da niso včasih nič bolje znali opazovati. So pa bili zato iznajdljivi in so skovali druge strategije. Za primer lahko vzamemo kmete, ki so sušili seno. Prav zaradi velike spremenljivosti in nestabilnosti vremena so pri nas namreč nastali kozolci, da so lahko reševali na pol suho seno in ga dajali v kozolce ali pa v stoge. Za konec bova vreme in njegovo napovedovanje nekoliko postaviva na stran, da vas bralci lahko nekoliko spoznajo še z druge plati. Kaj pa Andrej Velkavrh rad počne v prostem času? Seveda vreme rad opazujem tudi v prostem času. Morda opazim tudi določene vremenske pojave, ki jih drugi morda niti ne zaznajo. Te stvari so mi pač zanimive, tudi če nisem v
službi. Sicer pa imam zelo rad glasbo. Sem zelo slušen tip človeka in ljudi prepoznam oz. si jih zapomnim po glasu. Glasbo doživljam precej čustveno in estetsko. Pa nimam v mislih le klasične glasbe, ki mi je sicer ljuba, ampak rad prisluhnem tudi moderni glasbi. Nekdo bi rekel, da so to morda samo zvoki, ampak tudi če gre le za neko sosledje zvokov, je to lahko zelo zanimivo. Zelo rad tudi vrtnarim, kar pa je povezano tudi s hrano. Rad jem, pri čemer poskušam, da je moj način prehrane kolikor toliko naraven oz. mi je všeč, da so stvari sveže, lokalne in niso predelane. Rad imam namreč prvobitne okuse - zelenjava, pa žitarice v obliki kaše, žganci... Zdi se mi velika sreča, da si kaj lahko tudi sam pridelam. Doma imam veliko vrst sadnega drevja, od malin, ribeza, češplje, breskve... Všeč so mi raznoliki in zanimivi okusi. Kombiniram zelo različne vrste zelenjave... Sicer pa rad tudi berem, posebej ljubo pa mi je gibanje, zlasti kolesarjenje in hoja, saj mi to poleg gibalnih nudi tudi estetske užitke. Kolesarjenje imam rad predvsem zaradi okolja, v katerem se dogaja. V meni pa je tudi malo asketskega duha v smislu, da rad preizkušam svoje meje. Če nikoli ne greš iz cone udobja, ne boš čutil, kaj vse imaš in kaj ti določene stvari
pomenijo. Nenazadnje se potem lahko vsaj spočiješ. Če se ne utrudiš, si niti spočiti ne moreš. Bi lahko torej rekli, da vas fascinira narava in vse povezano z njo? Zagotovo. Mi je pa hudo, ko vidim, kako ljudje delamo z okoljem. Grozen se mi zdi občutek, da bomo našim otrokom in vnukom okolje zapustili v precej slabšem stanju, kot ga imamo mi oz. so ga imeli naši starši. In to po nepotrebnem, zaradi naše lakomnosti. Po tej plati lahko rečem, da sem tudi malo aktivističen. Poleg tega imam občutek, da smo ljudje preveč »aktivni«, saj naša civilizacija deluje po principu, da je potrebno stalno graditi in delati, da se obrača kapital, kar pa – objektivno gledano – nikakor ni dobro početje. Če govorimo o gradbenem sektorju – vselej, ko zgradimo stavbo, zazidamo določeno površino. Zdi se nam, da imamo na voljo neskončno veliko prostora, a to ni res. Samo pomislimo, koliko se je v zadnjih 50 letih razširila Ljubljana in koliko najboljših kmetijskih površin smo s tem uničili. S tem spreminjamo v veliki meri tudi mikroklimo, spreminjamo vodno bilanco... Gradnja bi zaradi tega morala biti zelo premišljena. Zdi se mi, da je to, kako vse to uravnotežiti, največji izziv človeštva.
marec 2021
25