Vzajemnost, oktober 2021 by Vzajemnost

LETNIK 47

OKTOBER 2021 / 2,45 €

Imunski sistem ne pozna bližnjic

JANEZ CIGLER KRAL J

V starosti se ne bi smeli bati za svojo socialno varnost

NAŠ POGOVOR

V starosti se ne bi smeli bati za svojo socialno varnost

Verjetno ni nikogar med nami, ki se ne bi strinjal s trditvijo, da bi morala biti skrb za starejše, ki spadajo med najranljivejše skupine prebivalstva, prednostna usmeritev naše družbe. Pa vendar se zadnjih deset let ali celo več ne moremo pohvaliti, da to resno mislimo in tako tudi ukrepamo. To nam je na boleč način pokazala epidemija koronavirusa. O tem, katere ukrepe izvajajo in načrtujejo za izboljšanje življenjskih pogojev starejše generacije, smo se pogovarjali z Janezom Ciglerjem Kraljem, ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Po podatkih kar 97.000 slovenskih upokojencev živi z dohodkom, nižjim od praga revščine, tudi sicer pokojnine niso visoke. Kako nameravate izboljšati sistem socialne varnosti starejših? Celostna skrb za starejše je ključna prioriteta mojega mandata. Že v začetku je v naša življenja zarezala epidemija in naredili smo vse, da pomagamo najranljivejšim, med katerimi so tudi starejši. Kot veste, smo prejemnikom najnižjih pokojnin dvakrat dali kovidni dodatek. Obenem smo sprejeli nekaj sistemskih sprememb za tiste, ki so finančno najšibkejši. Uredili smo višjo zagotovljeno pokojnino za polno delovno dobo, povišali smo zagotovljeno invalidsko pokojnino, dvignili smo vdovsko pokojnino, popravili nekaj krivic pri kmečkih pokojninah. Poleg dveh rednih uskladitev smo dodatno še enkrat uskladili pokojnine, tako da je bila naša pozornost usmerjena vsaj v ohranitev nivoja finančne samostojnosti upokojencev. In to je zelo pomembno, kajti človek, ki je oddelal celo delovno dobo, si zasluži dostojno pokojnino in ne sme biti v strahu, kako bo preživel sleherni dan. Vendar pa demografski trendi terjajo spremembe pokojninske zakonodaje. Kaj je najnujnejše, kar moramo spremeniti? Vemo, da naš pokojninski in invalidski sistem deluje na principu medgeneracijske solidarnosti in skuša ohranjati ravnotežje med aktivnimi, torej zaposlenimi, in prejemniki pokojnin. Zaradi demografske slike se 16

Vzajemnost / OKTOBER 2021

nam to ravnovesje večkrat zamaje. Sredstva iz prispevkov zaposlenih ne zadostujejo in že nekaj let doplačujemo pokojnine iz proračuna. S trenutnimi ukrepi sicer ohranjamo to ravnovesje in pravičnost, dejstvo pa je, da nam gre zelo na roko trenutno dober gospodarski cikel. Srednjeročni in dolgoročni cilj sta, da čim več ljudi spodbudimo, da so aktivni, delajo in plačujejo prispevke. Torej mlade, da čim prej pridejo na delo, in starejše, da so dalj časa zaposleni. Za tiste, ki še zmorejo delati, je dobra motivacija, da so, če ostanejo na delovnem mestu po izpolnitvi obeh pogojev za starostno pokojnino, upravičeni do 40 odstotkov pokojnine in dobijo še bonuse za čas, ko ostajajo aktivni. Veseli nas, da je bila sicer pokojninska reforma z vidika dvigovanja dejanske upokojitvene starosti uspešna. Vendar pa smo tako kot večina evropskih držav pred izzivi, ki jih pred nas postavljajo staranje prebivalstva, zmanjševanje števila delovno aktivnega prebivalstva in tudi sodobne – nestandardne oblike dela. Vse te nove družbene okoliščine zahtevajo med drugim tudi prilagoditve naših tradicionalnih sistemov socialne zaščite. Novo reformo je napovedala že strokovna skupina v okviru Bele knjige o pokojninah in predlagala ukrepe, kasneje so tudi socialni partnerji sprejeli usklajena izhodišča za prenovo sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Slovenija se je k zasnovi in izpeljavi pokojninske reforme zavezala tudi v Nacionalnem

načrtu za okrevanje in odpornost. Naš cilj pa je, da je sistem pravičen, pregleden in posledično tudi finančno učinkovit, predvsem pa da se nam, ki smo še delovno aktivni, v starosti ne bo treba bati za svojo socialno varnost. Hitreje ko bomo k reformam pristopili, blažji bo prehod ter daljša bodo prehodna obdobja za prehod na novo ureditev. Vsekakor pa bo treba tako pomembno reformo sprejemati s čim širšim konsenzom ter v sodelovanju s socialnimi partnerji. Kaj menite o predlogu, da bi vsak, ki ima pravico do pokojnine, imel ob izpolnitvi dohodkovnega cenzusa tudi pravico do varstvenega dodatka ne glede na starost in na to, kje živi? Zadnje leto, še posebej v času razglašene epidemije in v času veljavnosti protikoronskih ukrepov, ko je bilo omejeno gibanje, se je pokazala nujna potreba po posebni skrbi za starejše, še posebej tistih, ki so sami, osamljeni in materialno ogroženi. Zato predlagamo, da se pravica do varstvenega dodatka podaljšuje po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora oseba vložiti le prvo vlogo za priznanje pravice, potem pa jo center za socialno delo po uradni dolžnosti podaljšuje. Priprava vloge za podaljšanje pravice in priprava podatkov bosta potekali v večini avtomatično, zaradi česar bo strokovni delavec na centru lahko posvetil več časa upravičencu, da preveri, kakšno je njegovo stanje in ali potrebuje še katero drugo pomoč in podobno.

FOTO: ARHIV MDDSZEM

»Pokojninski sistem mora biti pravičen, pregleden in finančno učinkovit.«

Vzajemnost / OKTOBER 2021 17

Adijo, bolečine v hrbtu

»Ko nas mučijo bolečine v hrbtenici (v vratu ali hrbtu), lahko sami naredimo veliko, da jih omilimo ali celo preprečimo,« pravi Sonia Valentina Tomazin, fiziatrinja, ki v Argentini slovi po svojem celostnem pristopu k zdravljenju bolečin v hrbtenici. Pri Založbi Vida je zdaj tudi v Sloveniji izdala knjigo z naslovom Adijo, bolečine v hrbtu.

FOTO: J. D.

elesna drža je odsev našega odnosa do življenja in dobra drža je umetnost, ki jo izpopolnjujemo vse življenje. Tudi mentalne obremenitve lahko povzročijo kostno-mišične bolečine. Osho je dejal: Če telo boli, duša trpi, če duša trpi, telo boli. Sonia Valentina Tomazin pravi, da se večina poškodb ne zgodi čez noč, ampak se nabirajo kot kaplja na kapljo. Zato je pomembno, da se naučimo, kakšna telesna drža škoduje hrbtenici, da jo lahko popravimo in preprečimo poškodbe. Zelo pomembno je, da se naučimo poslušati svoje telo in biti poSonia Valentina Tomazin zorni na bolečine, utrujenost, mravljince v roki, brezvoljnost, širjenje bolečine ... Potem moramo ugotoviti vzrok le-teh in spremeniti položaj.

Sonia Valentina Tomazin je slovenskih korenin, oče je bil doma iz Logatca, mama iz Polhovega Gradca. Rodila se je v Kanadi, ko je začela hoditi v šolo, so se preselili v Buenos Aires. Je univerzitetna diplomirana kineziologinja in fiziatrinja, specializirana za celostna zdravljenja hrbtenice in telesne drže. Opravila pa je tudi usposabljanje za tibetansko vertebralno prakso. Skupaj z dr. Rubénom Pistacchiom sta soustanovila Izobraževalni in raziskovalni center za vertebralno prakso (Centro de estudios e Investigación Praxis Vertebral). Trenutno deluje kot univerzitetna profesorica na katedri za ergonomijo na Univerzi La Matanza, od leta 1990 do 2012 pa je delala na oddelku za rehabilitacijo bolnišnice San Juan de Dios v okrožju Ramos Mejía. 24

Vzajemnost / OKTOBER 2021

Ves čas bi morali skrbeti za poravnano telesno držo. Telo izgubi poravnanost zaradi različnih razlogov in v različnih življenjskih situacijah zaradi navajenosti na slabo telesno držo, neprilagojenih elementov v okolici (zaradi neprimernega pisarniškega stola, računalniškega zaslona ...), zaradi mišične utrujenosti, šibkosti trebušnih mišic, čustvenega stresa, dolgotrajne nedejavnosti ali mirovanja in tudi zaradi bolezenskih procesov, ki jih povzročijo astma, rahitis, možganska kap, mišična distrofija ...

Biti aktiven je del rešitve Za dobro držo je pomembno, da nismo dolgo v statičnem položaju, da menjamo položaj in se večkrat raztegnemo, da nimamo sključenih ramen, ne počivamo na mehkih zofah, da telovadimo in krepimo trebušne mišice. Avtorica knjige pravi, da je biti aktiven del rešitve. Po 25 minutah statične drže se raztegnemo. Dvakrat do trikrat na teden naj bi telovadili in hodili. K boljšemu počutju pripomore tudi več krajših dnevnih počitkov. Poiskati moramo motivacijske dejavnosti, kar nas razveseljuje, izpolnjuje in tudi mentalno razbremeni, lahko je eden izmed konjičkov, na primer šport ali ples, tudi prostovoljstvo. Skupaj z učiteljem tanga je na oddelku za rehabilitacijo bolnišnice San Juan de Dios razvila tango terapijo, gre za kombinacijo fizioterapevtskih vaj in plesnih korakov. Pravi, da med plesom tanga poustvarjamo položaje neravnovesja in gibov vsakdanjega življenja, kot so hoja, obrati, sprememba smeri, nepričakovani gibi, in tako vadimo prilagajanje telesne drže na različne spremembe centra težnosti. V knjigi je veliko napotkov in vaj, kako izboljšati telesno držo v vsakdanjem življenju in česa se moramo izogibati. Ko se zbudimo, je pomembno, da se začnemo premikati postopoma, saj je telo med spanjem kar nekaj ur mirovalo. Če smo v preteklosti trpeli bolečine v ledveni hrbtenici, nam lahko tudi umivanje zob povzroča težave. Prikazane so nepravilne in pravilne drže, ki jih imamo pri vsakdanjih opravilih, med drugim tudi, kako pomagamo bolni osebi, ki je priklenjena na posteljo ali invalidski voziček in potrebuje našo pomoč. Po dolgotrajnem sedenju ali stanju priporoča izvajanje kompenzacijskih vaj. Na koncu doda, da k boljšemu počutju pomagata tudi pozitivna naravnanost in nasmeh. Jožica Dorniž

Vitamin D telo ščiti pred okužbami Že desetletja je znano, da je vitamin D učinkovina z močnim vplivom na imunski sistem. Pomemben je za normalno delovanje človeškega telesa, njegovo pomanjkanje pa ima lahko številne negativne posledice. Zdaj je pravi čas za njegovo nadomeščanje.

itamin D aktivira zlasti vrojeni imunski sistem, z aktivacijo prepisa genov za beljakovine za normalno delovanje makrofagov in celic ubijalk. Ima pa tudi velik vpliv na pridobljeni ali humoralni imunski sistem, katerega osrednje celice so B-limfociti, s tvorbo protiteles, na razvoj katerih vpliva tudi cepljenje. Zdaj so v grški študiji dokazali, da imajo posamezniki, ki so cepljeni zoper covid-19 in imajo dobre ravni serumskega vitamina D, višje ravni zaščitnih protiteles, kar je bilo pred leti že dokazano ob cepljenju zoper gripo. Iz različnih študij je že vrsto let znano, da normalni nivoji vitamina D zmanjšajo pojavnost okužb in omogočajo blažji potek virusnih respiratornih okužb in tudi drugih okužb. Številne študije iz obdobja pandemije covida-19 so pokazale, da večinoma hudo obolevajo le posamezniki s pomanjkanjem (pod 50 nmol/l) ali hudim pomanjkanjem (pod 30 nmol/l) vitamina D. V praksi to pomeni, da vitamin D igra pomembno vlogo preventive hudega poteka že pred okužbo ali tik po začetku simptomov. V kasnejših fazah okužbe (na primer deset dni od začetka simptomov, ko bolnik potrebuje hospitalizacijo) so nivoji vitamina D pomembni za ublažitev citokinskega viharja, ki je lahko življenjsko usoden., vendar tedaj vitamin D nima več takšne pomembne vloge kot pred okužbo ali takoj po začetku simptomov.

Kje lahko dobimo vitamin D?

FOTO: M. Č.

Največ vitamina D lahko pridobimo s soncem z UVB-žarki na naši geografski širini od sredine aprila do sredine septembra od 11. do 16. ure. Dovolj je že do 15 minut dnevno, v nasprotnem primeru zvišamo tveganje za nastanek kožnega raka. Od sredine septembra s sončnimi UVB-žarki naravnega vitamina D v koži ne moremo več tvoriti, encimski mehanizmi razgradnje, ki poleti skrbijo, da se količina vitamina D ne poveča preveč, pa so jeseni še zelo aktivni in ga pospešeno razgrajujejo. Zato je še pravi čas, da z nizkim dnevnim vnosom vitamina D ohranimo poletne nivoje vitamina D, saj je mesec ali dva kasneje serumski nivo z nizkimi odmerki težko zvišati. V slovenski prehrani, ki ne temelji na morski hrani, je vitamina D malo. Rumenjak vsebuje približno 20 do 30 enot, zelo malo ga je v mleku. So pa študije pokazale, da imajo jajca ko-

koši, ki so rejene na prostem, in mleko krav, ki se pasejo na soncu, do trikrat več vitamina D od tistih živali, ki so rejene hlevsko. Nekaj vitamina D v obliki D2 je v gobah. Največ vitamina D je v divjem lososu (v 100 gramih ga je 400 enot), če pa je losos umetno vzrejen, ga je do štirikrat manj. Prizadevamo si, da bi po vzoru skandinavskih držav dobili državno strategijo umetnega bogatenja hrane z vitaminom D (mlečnih ali pekovskih izdelkov). Konec leta 2020 smo štirje avtorji (prof. dr. Marija Pfeifer, prof. dr. Igor Pravst, prof. dr. Alojz Ihan in jaz) napisali priporočila za nadomeščanje vitamina D pri posameznikih s tveganjem za pomanjkanje tega vitamina, in sicer v odmerku od 800 do 2000 enot na dan za odrasle. V primeru simptomov okužbe pa 14.000 enot na dan prve štiri dni po začetku simptomov, nato enako kot predhodno. Letos so bila izdana tudi irska priporočila, ki svetujejo od 800 do 1000 enot vitamina D na dan za vse prebivalstvo. Španska priporočila pa svetujejo od 1000 do največ 4000 enot dnevno. Na recept lahko zdravnik predpiše vitamin D osebam s prepoznanim visokim tveganjem za pomanjkanje, vključno s starostniki in tistimi, ki poleti ne morejo biti izpostavljeni soncu. Neželeni učinki jemanja v priporočenih odmerkih so neznatni. Posebno pozornost je treba posvetiti tistim, ki imajo višje nivoje serumskega kalcija (nad 200 do 375 nmol/l), ob granulomatozah (kot je sarkoidoza), limfoproliferativnih boleznih in boleznih ledvic ter ledvičnih kamnih, kjer pa ob nizkem dnevnem odmerku posebnosti ni pričakovati.

Druge naloge vitamina D Vitamin D pa nima samo ugodnega učinka na imunski sistem. Vse telesne celice imajo receptor za vitamin D (VDR), prek katerih deluje na celična jedra s prepisovanjem genov za različne telesne funkcije. Najbolj znan je učinek na metabolizem kalcija in fosforja ter na mineralizacijo kosti. Pomembni so učinki na mišični sistem, kjer preprečuje katabolizem in je še kako pomemben pri preprečevanju sarkopenije (razgradnje mišičnine) zlasti pri starejših. Pomemben je vpliv tako na ženske kot moške spolne hormone, pri moških značilno zvišuje nivo testosterona. Ugodno vpliva na psihično stanje in zmanjša tveganje za anksioznost in depresijo. Zanimive so študije, kjer zmanjša tveganje za rakave bolezni in avtoimunske bolezni. Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog

Vzajemnost / OKTOBER 2021 27

SPOZNAJTE JIH

Pri 96 letih še vedno veze in plete

Okoli Trebelnega je zelo gričevnat svet. Čužnja vas leži na dobrih 400 metrih nadmorske višine, in ko je mlada Amalija Pečjak po vojni prišla z dobrniškega konca delat na njihov krajevni urad, ji ti kraji niso bili všeč. Toda usoda je hotela, da je tu ostala. Spoznala je Zoretovega Alojza in 1949 leta sta se poročila. Pustila je službo in ostala doma na kmetiji. Vedno pa je našla čas tudi za ročna dela, ki jo pomirjajo in sproščajo še danes.

Na fotografiji je le nekaj Amalijinih čudovitih prtov, poleg nje sta hčerki Malči in Lojzka.

ri 96 letih še vedno veze, plete in šiva. Najpogosteje se loti vezenja prtičkov z barvno prejico, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi čudoviti prti, vezeni v tehniki rišelje. Leta za to niso ovira, le roke so postale bolj okorne, potarna, vendar se ne da motiti in že pokaže novi prtiček v delu. Še pred leti je naredila tudi ogromno gobelinov, ki jih je večino razdala. Amalija se spominja, kako je bilo včasih težko priti do platna in prejice. Osnovnih vbodov se je naučila v šoli, vezenje ji je bilo tako všeč, da je kasneje kupovala modne revije Burda in druge revije, kjer je našla nove vzorce in se sproti učila in izpopolnjevala. In ker je imela ročno delo rada, je kljub delu na kmetiji in ob skrbi za družino našla čas tudi za vezenje. Največkrat ob večerih in nedeljah, seveda ga je bilo več pozimi, ko je na kmetiji manj dela. Zdaj ima več časa za ustvarjanje, poleg tega pa rada rešuje še križanke in sudoku ter bere knjige.

Lepo si je treba narediti Amalija se je rodila v Dolenjih Selcah pri Dobrniču. Po končani osnovni šoli je opravila več tečajev, da je lahko delala na krajevnem uradu, kjer so po vojni izdajali živilske karte, karte za oblačila in podobno. Najprej je delala na krajevnem uradu v Knežji vasi, potem so štiri krajevne urade v dobrniški fari združili in tako jo je doletela »prekomanda«. Takrat je bila stara 24 let. V Čužnji vasi je bila edina zaposlena, njena pisarna pa je bila tudi kuhinja in spalnica. A v službi ni bila dolgo, spo44 Vzajemnost / OKTOBER 2021

znala je Alojza Zoreta, se z njim poročila in službo zamenjala za delo na kmetiji. Rodila je šest otrok, prvi sin je umrl, za njim pa so sledili Franci, Malči, Lojzka, Ivan in Jana. Amalija se spominja, da so po cele dneve delali, kaj delali, garali. Trdega dela se je naučila že od doma. Mama ji je večkrat rekla, da je gosposka služba na kratko nasajena in malo zagozdena. Tako je naučila tudi otroke. Hčerki Malči in Lojzka se spominjata, kako sta, še preden se je naredil dan, odšli na delo na polje in se domov vrnili do zajtrka. Takrat se je jedlo tisto, kar je bilo pri hiši, najpogosteje pa ajdovi in koruzni žganci, ki jih ima Amalija še danes zelo rada, pa močnik, mleko, bela kava, kaša in kislo zelje. »Bilo je težko, ampak treba si je narediti, da ti je lepo,« z nasmehom pove Amalija. Aktivna je bila tudi pri Rdečem križu, kjer je delala kar 56 let. Spominja se, kako so prva leta po vojni delili oblačila in mleko v prahu, kasneje pa so organizirali tudi krvodajalske akcije. Je soustanoviteljica Aktiva kmečkih žena Trebelno in je bila kar 12 let njegova predsednica. Organizirale so ekskurzije, kuharske tečaje, kasneje pa so pripravljale tudi pecivo za prireditve. Pogosto so se nanjo obračali vaščani, da jim je pisala prošnje in tudi sožalne trakove, dokler so vence delali še doma. Že 41 let je vdova, živi skupaj s snaho Rezko, ki je tudi vdova, Amalijin sin Franci je umrl pred enajstimi leti. Dobro se razume tako z njo kot tudi z vnukinjo Ano in njeno družino, ki živita v hiši v neposredni bližini. Čeprav ima nizko pokojnino, je skrbna in podjetna tudi na stara leta. Že pred leti je poskrbela, da so prenovili streho, vnukinja Ana je zamenjala okna in vrata, pred kratkim pa so na njeno željo hiši nadeli tudi novo fasado. Amalija je poskrbela tudi, da gre ljubezen do ročnih del pri Zoretovih iz roda v rod. Najprej je naučila hčerke, potem še vnukinje, s katerimi so živeli skupaj. Sicer pa ima 14 vnukov, 35 pravnukov in enega prapravnuka. Skoraj ne mine dan, da je ne bi kdo obiskal. Čila, vedra in nasmejana bo izvezla še mnogo prtičkov in spletla še veliko parov nogavic. Ko smo jo vprašali, kakšen je njen recept za dolgo življenje, je rekla: »Delaj po pameti, jej, kar želiš, in moli za pravi um in pamet.« BESEDILO IN FOTOGRAFIJA:

Jožica Dorniž

DOBRE STARE VIŽE

Zagoriški fantje, mojstri ljudskega petja Pevci so se prvič zbrali v Zagorici leta 1948, da bi zapeli na svatbi. Zbral jih je Ivan Kralj, po domače Vintarjev, ki je bil vodja skupine vse do svoje smrti. Zbral je fante, ki so peli naprej in počez, se pravi tenoriste, ter basiste, ki so peli tretji glas. Temu so rekli fantovsko petje in tako je ostalo v skupini do današnjih dni. Zagoriški fantje so od samega začetka peli kot nekdaj fantje po vaseh, ubrano, sproščeno in predvsem domače, med njimi pa so bili vedno tudi pravi mojstri ljudskega petja.

Pesem je šla od ust do ust V Dobrepolju in okolici so bile vedno priljubljene ljudske pesmi, podedovane od starejših rodov. Pesem je šla od ust do ust, ljudje so bili bolj doma, večinoma kmetje, dobivali so se ob žetvah, košnjah, pri izdelovanju klincev, kot so rekli zobotrebcem, in so peli tako v družinah kot različnih zborih. »Je pa pesmi že pred drugo svetovno vojno zbiral učitelj Tone Ljubič, kar je bilo zelo pomembno za otroke, ki so hodili v šolo in so mu peli pesmi, on pa jih je zapisoval. Tudi Janez Kralj in njegova sestra Ančka Lazar sta jih zbirala in tako se je zagoriška pesem pogosto slišala tudi v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi in tudi na radijskih nastopih Za našo vas

Zagoriški fantje leta 1978

in Pokaži, kaj znaš,« se spominja danes Stane Škulj, najstarejši član pevske skupine Zagoriški fantje. Petje je bilo od nekdaj doma tudi v družini Ivana Kralja, dolgoletnega vodje skupine. Nekoč je povedal: «Od vseh vasi v naši dolini se Zagorica še najbolj drži petja. Seveda smo od nekdaj veliko peli Stane Škulj na ohcetih, a tudi po delovnih dneh ob večerih na dvoriščih ali ob kopicah, ko so ljudje mleli proso. Če pa so bila kje kakšna mikavna dekleta, smo jim šli tudi pod okno zapet. Šli smo iz ene vasi v drugo, peš, saj nismo imeli koles. Domov smo se vrnili ob dveh zjutraj, spali smo na senu, ob štirih, pol petih pa smo že šli kosit. Prijetno življenje je bilo včasih v fantovskih družbah, petje nam je bilo največje veselje.« Kakšne so bile vsebine pesmi, ki so jih peli? »Vsebine se v času prepevanja Zagoriških fantov niso spreminjale, tudi danes pojemo tiste, ki so bile napisane pred pol stoletja ali še prej na papir, ki so jih nekdaj pele naše mame in očetje,« pove Stane Škulj. Skupina danes šteje pet članov, sam je v njej že skoraj petdeset let. Pred nekaj leti so praznovali 70. obletnico neprekinjenega delovanja. Izbor zagoriškega petja je izredno širok, saj pojejo balade, pesmi za različna cerkvena obdobja, fantovske, ohcetne, vojaške, lovske in domoljubne pesmi. Kulturno življenje v Dobrepolju pa so močno zaznamovale tudi violinske citre. Junak igranja nanje je bil Jože Zajec, ki je slovensko glasbo, posredno pa tudi zvok Dobrepolja, ponesel tudi po Evropi. Bil pa je član pevske skupine, pel je drugi tenor, in ko so nastopali, je vedno zaigral tudi na violinske citre. Bil je samouk, ampak izjemno glasovno nadarjen. In veselje do igranja je prenesel tudi na svojo vnukinjo Veroniko Zajec, ki pa je končala glasbeno šolo in je temu igranju dodala še nekoliko bolj izostreno izražanje in širšo izbiro skladb. In danes tudi ona s citrami večkrat spremlja petje Zagoriških fantov. FOTO: OSEBNI ARHIV

eliko pesmi se je ohranilo iz običajev, povezanih z ohcetjo. »Šranga, običaj, ko je nevesta zapuščala domačo hišo, ali kadar so jemali tolar sta prizora, ko brez pesmi ni šlo. Seveda smo vsi vedno peli tudi sami zase, a najlepše smo peli, ko smo šli kosit, nekateri že pri šestnajstih letih. Ej, koliko pesmi so slišale nekdaj naše senožeti! Pa na vasi smo prepevali, včasih tudi po dve uri skupaj,« so se nekdaj spominjali pevskih zgodb starejši med njimi. V pevski zasedbi so bili vedno zbrani fantje in možje dveh rodov, tudi zato sta se v njihovi dejavnosti prepletali izkušenost in zagnanost. Zapeti so znali ob najrazličnejših priložnostih, ob likofih, ko so se končala kakšna dela, kot je bila dograditev hiše ali napeljava vodovoda, in tudi ko so bile zbrane večje družbe, recimo na porokah in različnih proslavah.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJA:

Drago Vovk

Vzajemnost / OKTOBER 2021 61

REPORTAŽA

Černobil, mrtvo mesto še živih atomov »Umazana« nafta in »umazana« fosilna goriva se poslavljajo, vse več se sliši, da je le jedrska energija najbolj čista in količinsko neomejena energija prihodnosti. Černobil, razvpito mesto jedrskih duhov, še vedno meče svojo grozečo senco opustošenja na navdušenje nad jedrsko energijo. Tam se je leta 1986 zgodila največja jedrska nesreča do zdaj. Vtisi z območja, velikega nekaj manj kot je naša Gorenjska, so še vedno pretresljivi.

bčasno povišan ton Geigerjevih števcev koncentracije radioaktivnega sevanja, ki smo ga dobili ob vstopu na varovano širše območje nekdanje jedrske elektrarne, opozori, da ni modro stopiti s poti, po katerih nas je vodila naša vodnica. Na še vedno kontaminiranem območju omejenega gibanja sta bili – poleg načrtovane največje elektrarne v Evropi in okoli 40 vasi – tudi mesti Černobil in Pripjat. Danes je tu opustošeno zaraščeno ozemlje s črnimi debli dreves in zemljo zasutih kontaminiranih vasi. »Drugi dan po eksploziji enega od štirih reaktorjev, ko je umrlo že 28 gasilcev, ki so dušili ogenj v samem središču požara, so oblasti spoznale, da je radioaktivno sevanje, ki se je širilo iz delno porušenega reaktorja, smrtno nevarno tudi za širše okolje. Oklevajoče so izdale ukaz za izselitev skoraj 50.000 tisoč prebivalcev iz tri kilometre oddaljenega mesta Pripjat, kjer smo živele družine delavcev elektrarne. Oče je tiste-

Vhod v varovano območje Černobila v drevoredu črnih dreves 72 Vzajemnost / OKTOBER 2021

Jekleni plašč varuje poškodovani reaktor.

ga dne prišel domov in nam pobito dejal, naj vzamemo le dokumente in nekaj osebnih stvari. Vse drugo naj pustimo tu, saj naj bi se vrnili že čez nekaj dni. Nikoli se nismo vrnili,« mi je med dvourno vožnjo v Černobil pripovedovala Svetlana, vodnica turistične agencije v Kijevu, specializirane za obiske Černobila, ki je dobrih 100 kilometrov oddaljen od glavnega mesta Ukrajine. Izleti v Černobil so, odkar so območje leta 2011 odprli za turistične oglede, hit turistične ponudbe Kijeva.

ze meritev radioaktivnega sevanja so kasneje razkrile, da je bilo sevanje neposredno po eksploziji stokrat močnejše kot ob eksploziji prvih atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, s katero so Američani ob koncu druge svetovne vojne prisilili

Nesrečo so skušali prikriti Svetlana je imela v času najhujše nesreče v zgodovini jedrske energije štiri leta, zato se bolj slabo spominja dogodkov, ki so potekali ob evakuaciji iz Pripjata. Oče ji je kasneje pripovedoval, da so že prvi dan po eksploziji mnogi ljudje v mestu čutili glavobol in v ustih okus, podoben kovinskemu. Vedeli so, da se je v elektrarni zgodila nekakšna nesreča, vendar jim oblasti niso povedale, za kaj gre, saj še sami niso natančno vedeli, kakšne bodo posledice eksplozije v reaktorju 4. Anali-

Nekoč so se tu igrali otroci delavcev jedrske elektrarne.

Osrednji trg Pripjata

japonsko vojsko k vdaji. V mesto Pripjat, ki je približno veliko kot Celje, je prihrumelo 1300 avtobusov, ki so iz mesta odpeljali vse njegove prebivalce. Prebivalci zaradi kontaminacije niso smeli vzeti ničesar s seboj. Mesto je bilo ob jedrski katastrofi staro komaj 16 let in lepo urejeno. Zgradili so ga prav za delavce elektrarne in njihove družine. Zaradi pomembnosti objekta, ki naj bi z 12 bloki postal največja jedrska elektrarna v Evropi, so bile plače delavcev višje od običajnih v takratni Sovjetski zvezi. Najbolj razvpita jedrska elektrarna na svetu je sicer dobila ime po starodavnem trgovskem križišču Černobil, oddaljenem 15 kilometrov, ki je v času eksplozije štel okoli 14.000 prebivalcev. Černobil (kombinacija besed čornij – črna in betli – stebla) naj bi ime dobil zaradi črnih stebel dreves , ki jih je videti ob cesti, ki vodi v danes izumrlo mesto in daje pokrajini turobno podobo. V njem sicer živi nekaj vzdrževalnega osebja, odprt pa je tudi hotel, kjer lahko turisti preživijo do pet dni. Nekaj tisoč delavcev vzdrževalnega osebja elektrarne in območja lahko na še vedno »nečistem« območju preživi dva tedna, potem imajo enako število dni »dekontaminacijskega« do-

pusta, ki ga morajo preživeti zunaj območja. Strupeni radioaktivni oblak se je po eksploziji v jedrskem reaktorju Černobila razširil nad vso Evropo, dosegel pa je tudi vzhodni del ZDA. S širšega kontaminiranega območja so v tednih po eksploziji izselili še prebivalstvo iz več kot 40 vasi oziroma okoli 200 tisoč ljudi. Še približno 100 tisoč jih je moralo oditi iz oddaljenejših krajev, kjer so bile večje koncentracije radioaktivnosti. Svetlana omenja, da neuradne ocene govorijo o približno 100 tisoč umrlih v desetih letih po nesreči. Na-

Ljudi so zamenjala drevesa.

tančnejše število ni znano, saj so sovjetske oblasti zdravnikom zapovedale, da sevanja kot vzroka zdravstvenih težav pacientov v svojih poročilih ali mrliških listih ne smejo

Opustošena nekdanja trgovina

omenjati. Večina arhivov, povezanih z nesrečo, je »izginila«. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) navajata, da je zaradi posledic radioaktivnega sevanja umrlo 9000 in zbolelo okoli 200.000 ljudi. Organizacije v državah, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, pa ocenjujejo, da je do leta 2004 za posledicami nesreče umrlo skoraj milijon ljudi. Med njimi je tudi veliko število od približno 600.000 tako imenovanih likvidatorjev ali čistilcev, ki so jih kot vojaške ali obveznike civilne zaščite po nesreči mobilizirali z vseh koncev Sovjetske zveze. Pogosto so brez učinkovitih zaščitnih ukrepov odstranjevali kontaminiran material, nato pa so se vrnili v svoje kraje po vsej tedanji sovjetski državi in tako dodatno raznesli »černobilski bacil«. Posledice prekomernega radioaktivnega sevanja so najpogosteje rak ščitnice in druga rakava obolenja, levkemija, psihične težave, otroci poleg tega trpijo še zaradi motenj v rasti in duševnem razvoju, možganskih tumorjev in multiple skleroze.

Ozračje se čisti, predmeti ne

Okoli sto prvotnih prebivalcev še vztraja na "svoji zemlji".

Po evakuaciji z območja se je v opustošeno in zaprto regijo kmalu vrnilo okoli 1500 ljudi, ki se niso mogli sprijazniti s tem, da ne bi živeli na svoji zemlji. V starih skromnih hiškah živi še okoli sto ostarelih prebivalcev. Ne meneč se za škodljivost sevanja, gojijo svoje vrtičke z zelenjavo, kokoši in gosi. Večina jih pomre zaradi starosti, nekateri pa verjetno tudi zaradi posledic sevanja, kar pa se v javnosti ne omenja. Skrbniki Černobila jim enkrat meVzajemnost / OKTOBER 2021 73

USTVARJALNICA

Za pisano jesen

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

ri prenovi starih oblačil ali okrasnih predmetov nam pridejo prav dežni škornji, kratkodlako tekstilno krzno in ostanki volne.

Plašč iz volnenih ostankov »O, je Kenzo?« so me spraševale ženske. Ne, avtor te pletenine ni lani umrli modni oblikovalec Kenzo Takada, res pa je, da tale ročno pleteni plašček spominja na njegov slog. Nisem ga želela posnemati, le pametno se mi je zdelo porabiti vsebino nekaj velikih vreč z ostanki volne. In je z nekaj dokupljenimi klobčiči nastal povsem spontano. Morda je neuničljiv zaradi kakovosti volne ali kompaktnega »riževega« vzorca, vsekakor je kljub pranju že nekaj let videti, kot da bi bil pravkar spleten.

Iz jakne – plašč z obrobki Z mehkim dolgodlakim in kratkodlakim tekstilnim krznom je prišel tudi navdih za spremembo lanske jakne, ki sega do bokov in ima široke tričetrtinske rokave v slogu petdesetih let prejšnjega stoletja. Ni veliko zahtevnega dela, le sesalnik za prah imejte pri roki, ker se ob rezanju odpadle dlake vsiljivo vrtinčijo povsod naokrog. To je tudi edini pomislek za lotiti ali ne lotiti se prenove. Iz kratkodlakih krznenih delov podaljšate spodnji rob jakne za približno 30 cm, malo manj rokave, in dodate obrobo iz dolgodlakega krzna za ovratnik in dekorativne trakove, ki jih lahko poudarite tudi z našitimi etno dekorativnimi bordurami.

PREJ

Veseli škornji za dež Po lužah cmok, cmok …, se začenja otroška pesmica. Mi pa vemo, da moramo v mokrih dneh paziti na suha stopala, sploh ko se z leti pojavijo zdravstvene tegobe. Dežni škornji so ob tem nepogrešljivi. Res je – tisti stari, udobni, vendar neugledni črni gumijasti škornji kar kličejo po bolj veseli podobi. Kaj pa, če bi jim nadeli nekaj igrivih barv, da bodo v deževnem vremenu zasijali kot mavrica iz cvetja? Za to preprosto prenovo ni treba obiskovati slikarskega tečaja, potrebujete le nekaj najobičajnejših izolirnih trakov živahnih barv. Vodotesno se bodo oprijeli škornja, z malo igranja s škarjami pa lahko iz izolirnega traku izrežete tudi kroge ter z njimi ustvarite cvetlični motiv.

POTEM BESEDILO, IZDELAVA IN FOTOGRAFIJE:

Vlasta Cah Žerovnik

Vzajemnost / OKTOBER 2021 93