le navdih in smisel življenja. Tega se ne da opisati z besedami. Zanimivo pa je tudi to, da ste doma ravno iz Žirovnice, kjer je bil rojen eden naših prvih svetovno znanih čebelarjev Anton Janša. Prav tako je bilo tam konec 18. stoletja ustanovljeno prvo slovensko čebelarsko društvo na Rodinah. Videti je, da je nekaj takšnega pri nas v vaseh pod Stolom v zraku ali vodi … Dejstvo pa je, da smo Slovenci najbolj čebelarski narod. Na 200 prebivalcev je en čebelar, tega ni v svetu. Imamo čebelnjake, kakršnih v svetu ne poznajo in predstavljajo našo stavbno in kulturno dediščino, pa panjske končnice, da ne govorim o kranjski čebeli, ki izvira iz Slovenije. Tradicija slovenskega čebelarstva je izjemno dolga in bogata. Na tem področju prednjačijo slovanski narodi, pri nas pa so živeli znameniti čebelarji: že omenjeni Anton Janša pa Peter Pavel Glavar, Anton Žnidaršič, Janez Anton Scopoli … Strokovnjaki, ki so pustili svoje sledi v svetovnem merilu. Anton Janša je bil prvi učitelj čebelarstva na avstro-ogrskem Dunaju. Marija Terezija je z dekretom zapovedala, naj vsi čebelarijo tako, kakor je delal on. Ni prenašal samo svojega osebnega znanja, prenašal je znanje slovenskega čebelarja tistega časa. Na Dunaju je uvedel kranjski ali slovenski način čebelarjenja. Tudi kranjska čebela je zaradi dobrega imena rodov slovenskih čebelarjev in seveda tudi zaradi svojih dobrih lastnosti razširjena po vsem svetu. Če imamo na mizi kozarec medu, na katerem piše slovenski med, in kozarec medu, na katerem piše med iz držav EU in zunaj nje, kakšna je med njima razlika? Na prvi pogled ni razlike. Večja težava pa je v tem, da ne vemo, kaj je v mešanici medu iz drugih držav. Kakšna je bila higiena njegove pridelave, kje je potoval … Določena merila kakovosti zagotovo dosega,
sicer ne bi mogel biti na trgu, a vendar je med iz lokalnega okolja najboljši. Za Nemce je najboljši nemški med, za Slovence slovenski, za Kitajce pa kitajski, saj čebele nabirajo medičino iz rastlin, ki so domače, avtohtone v tistem okolju. Kljub temu obstajajo razlike tudi v kakovosti. Naš med ima na primer v povprečju med 15 in 16 odstotki vlage, evropska direktiva o medu pa opredeljuje še 20-odstotno vlago kot primerno. To je velika razlika. Naš med dosega veliko višje standarde kakor pa med, pridelan v skladu z ohlapnimi pravilniki, ki ga sooblikujejo multinacionalne družbe, katerih interes je predvsem čim večji dobiček. Med slovenskih čebelarjev je zaupanja vredno živilo in ga slovenski potrošnik prepozna, ceni in spoštuje.
»V državah s
plantažnim kmetijstvom plačujejo za opraševanje.
«
Ali menite, da na slovenskih trgovskih policah še lahko dobimo med, ki mu je dodan sladkor? Na svetovnem trgu je ogromno ponarejenega medu. To je svetovni problem. Na srečo smo v Sloveniji z ostrim nadzorom v trgovskih centrih to možnost skorajda izničili. Menim, da je najbolje, da potrošniki med kupujejo pri čebelarju na domu. Čebelarja tako poznajo, lahko ga pogledajo v oči in vidijo, kako prideluje med, in imajo tako najboljše zagotovilo, da resnično kupijo tisto, kar jim čebelar obljublja in kar pričakujejo in ne nazadnje tudi plačajo. Med pa je seveda tudi potrošno blago. Države, ki ga pridelajo premalo, ga kupujejo od drugih. V Sloveniji sami pridelamo premalo medu za svoje potrebe, zato ga pač Vzajemnost / oktober 2017
moramo uvažati. Pri nas je letni donos okoli 18 kilogramov medu na panj. V nekaterih državah, na primer v Argentini, pa imajo letni donos več kot 100 kilogramov na panj. S tem se cena medu lahko zniža. Slovenija je čista dežela, rastlinsko pestra, bogata s čisto in pitno vodo … vse to pa je prvi pogoj za pridelavo kakovostnega medu. Kakšen pa je dober med? Dober med je stvar posameznikovega okusa. Imamo srečo, da znajo slovenski čebelarji pridelati različne vrste medu, in imamo izjemno pestro naravno floro. Lahko pridelamo akacijev, cvetlični, gozdni, smrekov, lipov, kostanjev, hojev, ajdov med … V drugih državah imajo drugačen način pridelovanja medu in običajno pridelujejo le gozdnega in cvetličnega. Slovenski čebelarji iz leta v leto prodajo več medu kar doma, iz roke v roko, in to je tako za čebelarja kot za kupca najboljše. Ali se torej izplača biti čebelar pri nas? Poglejte, biti čebelar je slovensko, saj je to zapisano v naših genih. Tisti čebelarji, ki imajo poleg pridelovanja medu še druge dejavnosti, se na primer ukvarjajo s čebelarskim turizmom, pridelujejo tudi matični mleček, cvetni prah, vzrejajo čebelje matice in imajo na primer še drug darilni program, se lahko s tem preživijo. Velika večina pa ima le nekaj čebeljih družin in pridelajo med zase, za svoje sorodnike, prijatelje in nekaj malega za prodajo. Sam se s čebelarstvom ukvarjam zato, ker je to pri nas doma tradicija, z očetom imava vsak svoje čebelarstvo. Največ pridelamo medu, ukvarjamo pa se tudi z darilnim programom, pri tem smo nekoliko bolj inovativni. Naredili smo na primer prvi parfum z medom na svetu, ponujamo tudi penečo medico (medeni šampanjec) po klasični šampanjski metodi, ki jo znamo narediti izključno v Sloveniji. Res pa je, da je čebelarstvo kmetijska panoga in smo zelo odvisni od 19