Jakob J. Kenda
Merila in izhodiπËa nabora besedil za drugo triletje
Z merili za eno in drugo kategorijo pa smo seveda πele pri zaËetku vpraπanja o razmerju med tema dvema tipoma literature. Oba bi morala biti namreË naËeloma zastopana v enakovrednih deleæih, med drugim zato, ker bi bili uËenci s tem deleæni tako uvida v historiat mladinske knjiæevnosti kot njenega trenutnega stanja. A kot se je izkazalo ob premisleku tega vpraπanja znotraj nabora del za tretje triletje, deleæa obeh klasik vendarle nista nujno uravnoteæena. Pomisleke, praktiËne razloge in teoretiËne temelje, ki so nas napeljali k tej ugotovitvi ob tretjem triletju, pa velja navesti tudi tule, saj so bili pomembni pri doloËitvi odgovora na ta vpraπanja v drugem triletju. Prvi razlog za neuravnoteæenost klasik v tretjem triletju je bil v tem, da marsikaj iz soËasne klasike zaradi pozne uveljavitve v slovenskem prostoru vendarle odseva tudi vrednosti nadËasne; ko je na primer Hobit konec osemdesetih pri nas postal soËasna klasika, ga vendarle ni bilo veË mogoËe brati povsem brez obËutka, da je nastal pol stoletja pred tem. Drugi razlog izhaja iz potrebe po kompenzaciji teænje uËnega naËrta, ki uvaja v tretjem triletju vedno veËje πtevilo del za odrasle; pri teh delih se mora tehtnica med brezËasno in soËasno klasiko nujno nagniti v prid prvi, saj je druga za mladega bralca te starosti najveËkrat prezahtevna. In tretji razlog se skriva v vpraπanju, koliko je zaradi sprememb v sodobnem æivljenju, ki ga navadno opisujemo kot prehajanje v postmoderno, brezËasna klasika sploh πe blizu bralcem samim. T. i. padec velikih zgodb bi namreË vendarle lahko aplicirali precej dobesedno, torej na sam literarni kanon ali vsaj njegov precejπen del, saj se zdi mnogokateri njegov avtor danes precej manj blizu bralcem, kot je bil πe pred nekaj desetletji: kdo, na primer, se πe vedno lahko objektivno ponaπa z domala ekstatiËnim navduπenjem nad Perraultovim Obutim maËkom, kakrπnega izraæa Hazardov zapis iz πestdesetih? »e odmislimo preseæek izjemnih sodobnih ilustratorjev Perraulta, na primer »ohova, in se osredotoËimo zgolj na besedilo, bomo verjetno teæko menili, da je Obuti maËek ≈sveæ kakor zora√ in mu je lastna ≈preprostost […], ki gane srce√ (HAZARD 1967: 17—18).
A tega, da nas k vkljuËevanju silijo nespregledljive zahteve uËnega naËrta, ki nekatere starejπe avtorje doloËa za kanonske, vendarle ne gre spregledati. Ne nazadnje zato, ker takπne doloËitve brækone temeljijo na veliko pomembnejπem dejstvu, da mora prav osrednje mladinsko bralstvo (starostna stopnja P oziroma drugo triletje) usvojiti literarnozgodovinske temelje mladinske literature. Le tako bo namreË lahko razumelo novejπa dela za svojo starost (kaj nam pomeni Dahlova RdeËa kapica, Ëe ne poznamo verzije bratov Grimm?), pozneje pa tudi marsikatero besedilo za odrasle (kako bi lahko segli vsaj nekoliko pod povrπino Tournierjevega Jelπevega kralja, Ëe nam ni poznano evropsko ljudsko izroËilo?). www.svetizbesed.com
MERILA IN IZHODI©»A NABORA BESEDIL ZA DRUGO TRILETJE
Od navedenih treh razlogov sta za razpravljanje zanimiva predvsem zadnja dva, tudi zato, ker je njun pomen za drugo triletje tako razliËen. Drugi je za naπ premislek namreË oËitno odveËen, saj znotraj SIB 4—6 ni treba upoπtevati literature, primarno namenjene odraslim, in njenih specifiËnih teæav. Povsem drugaËe pa je s tretjim; Ëe namreË starejπa literarna dela niso ravno najboljπa oblika promocije branja, je vsekakor vpraπanje, koliko jih velja vkljuËevati v berila.