Praznovanje 15. aprila - Dneva železničarjev Jugoslavije na Divaškem

PRAZNOVANJE 15. APRILA – DNEVA ŽELEZNICˇARJEV JUGOSLAVIJE NA DIVAŠKEM

Mreža univerz Parka Škocjanske jame

MREŽA UNIVERZ PARKA ŠKOCJANSKE JAME

PRAZNOVANJE 15. APRILA – DNEVA ŽELEZNICˇARJEV JUGOSLAVIJE NA DIVAŠKEM

Avtor: Iztok Žerjal, Fakulteta za humanistične študije Koper, maj 2015

Dopolnili: Anja Cotič, Gojko Jelić, Nejc Kovačič, Katja Kovič, Anja Pipan, Nina Plazovnik, Anja Sedevčič, Tajda Senica, Nenad Smajila, Silva Zajc, Fakulteta za turistične študije – Turistica, Portorož, maj 2016 Mentorici: doc. dr. Katja Hrobat Virloget in doc. dr. Petra Kavrečič Predmeta: Etnološka dediščina in Nesnovna dediščina Uredili: Darja Kranjc za JZ PŠJ in Petra Kavrečič za UP FHŠ Strokovni pregled: dr. Josip Orbanić Lektorica: Manica Baša Oblikovalec: Jože Požrl, JPStudio Tisk: Unitis d. o. o. Število izvodov: 150 Izdajatelj: Park Škocjanske jame, Slovenija Koper, Portorož in Škocjan pri Divači, 2015, 2016 V okviru dejavnosti Mreže univerz parka Škocjanske jame sta izdajo brošure finančno podprla Javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija in Slovenski nacionalni odbor MAB, Slovenska nacionalna komisija UNESCO. Publikacija ni za prodajo. Namenjena je izobraževanju in ozaveščanju.

PRAZNOVANJE 15. APRILA – DNEVA ŽELEZNICˇARJEV JUGOSLAVIJE NA DIVAŠKEM

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo

Kras Biosferno območje od leta 2004 Program Človek in biosfera

Škocjan, 2016

Kazalo 1. UVOD

3

2. ZGODOVINSKO OZADJE

3

3. POVOJNO OBDOBJE IN ZACˇETEK PRAZNOVANJ

7

4. o PRAZNOVANJu V DIVACˇI 9 5. PRESTAVITEV DATUMA PRAZNOVANJA PO OSAMOSVOJITVI IN ZAMRTJE PRAZNOVANJ

21

6. SKLEP

22

7. SEZNAM INFORMATORJEV

23

8. SEZNAM VIROV IN LITERATURE

23

9. SEZNAM VIROV SLIK

24

2

1. Uvod Za ohranitev spomina na veliko železničarsko stavko, ki se je zgodila 15. aprila 1920 na območju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bil leta 1950 ta dan z odlokom razglašen za dan železničarjev Jugoslavije. Jugoslovanska vlada je še določila, da bo to tudi dan spomina na železniške delavce, padle v NOB. Besedila v brošuri se omejujejo na Divačo z okolico, ki je od samih začetkov pomembno železniško vozlišče, ter slonijo na pogovorih z ljudmi, ki so tako ali drugače sodelovali pri izvedbi praznovanj, gradivu, pridobljenem v arhivu in knjižnici Slovenskih železnic v Ljubljani, ter člankih iz časopisov in glasil, ki so izhajali v posameznih obdobjih.

2. ZGODOVINSKO OZADJE V prvi polovici 19. stoletja je začela Evropo osvajati železnica s parno lokomotivo. Slovensko ozemlje je bilo tedaj del Habsburške monarhije (od leta 1867 Avstro-Ogrske).

Ta je v letih 1841–1857 gradila železniško progo Dunaj–Trst, tako imenovano Južno državno železnico ali Südliche Staatsbahn, ki jo je nato leta 1858 prodala zasebni družbi Južna železnica ali Südbahngesellschaft. Dvotirna proga je dosegla Celje 2. junija 1846, Ljubljano pa 16. septembra 1849. Najtežji del njene gradnje na sedanjem slovenskem ozemlju je bil odsek Ljubljana–Trst, ki je bil dokončan leta 1857.

Progo so uradno odprli za javni promet 27. julija, ko je vlak z lokomotivo »Capo d'Istria« pripeljal v Trst njegovo veličanstvo cesarja Franca Jožefa s spremstvom in povabljenimi gosti (Cvirn, Studen, 2001; Verginella, 1997). Tako je bila vzpostavljena železniška hrbtenica, ki je povezala primorski prostor z notranjostjo, obenem pa omogočila dolgoročen razvoj železniških povezav osrednje Evrope z zahodno in jugozahodno Evropo. Nekateri menijo, da je eden od razlogov za načrtovanje proge mimo Divače, ki je ob njeni trasi počasi začela svoj razcvet, že na samem začetku predvidevanje možnosti za gradnjo odcepa proti Pulju (Orbanič 1987, 2).

Gradnja železnice prek sedanjega slovenskega ozemlja ni bila le izjemen tehnološki dosežek, ampak je tudi dolgoročno vplivala na družbo in način življenja v tem prostoru.

Med letoma 1914 in 1918 je po Evropi divjala prva svetovna vojna ter za seboj pustila na milijone mrtvih in ranjenih. Razpadati so začeli nekdanji imperiji, med katerimi je bila tudi Avstro-Ogrska. Iz nekdanje države je nastalo več novih. Ena izmed njih je bila 29. oktobra 1918 ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. decembra 3

Slika 1: Potek Južne železnice med letoma 1841 in 1858.

združila s Kraljevino Srbijo v skupno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je od leta 1929 nosila ime Kraljevina Jugoslavija.

Tudi v novi državi so se spopadali s številnimi napetostmi in slabimi razmerami, predvsem z nedokončano agrarno reformo, nerazrešenimi nacionalnimi vprašanji in slabim gospodarskim položajem. Zaposleni na železnici so pričakovali, da bo nova oblast pokazala več razumevanja od Avstro-Ogrske, toda takratna vlada je v želji po absolutni moči centralizirala državno upravo in zaradi lažjega izkoriščanja uvedla predpise, ki za železničarje niso bili najbolj ugodni (Koren, 1962).

Proces uvajanja zakonodaje, s katero so zagotavljali večje socialne pravice, skrajšali delovni čas ter postopoma uvedli plačani dopust, je bil izredno dolgotrajen. Železničarski delavci so, podobno kot drugi delavci, delali v slabih razmerah in so bili s svojim položajem čedalje manj zadovoljni. Zahtevali so večje socialne pravice. Zaradi neizpolnjenih obljub vlade o pomoči so se počutili ogoljufane. V slabem položaju so se znašli zaradi odhoda avstro-ogrskih, nemških in bolgarskih železničarjev, nerednega prejemanja mezd in celo zniževanja plač (Koren, 1962, 3–4).

Leta 1919 je bila pod okriljem komunistične partije Jugoslavije ustanovljena prva jugoslovanska sindikalna organizacija, imenovana Zveza prometnih in transportnih delavcev ter uslužbencev Jugoslavije. Med drugim naj bi zastopala interese železničarjev 4

zgodovinsko ozadje

in se bojevala za njihove pravice. Železničarji so zahtevali pogajanja z zastopniki železniškega ministrstva. Razmere so pripeljale do odkritega upora, ko so 15. aprila 1920 železniški delavci organizirali splošno tridnevno stavko in je zastal ves železniški promet v državi. Stavki so se pridružili tudi rudarji, delavci v tobačni industriji, transportni in drugi delavci (Kogovšek; Kos, 1968).

Upor so skušali čim prej in čim bolj učinkovito zatreti. Notranje ministrstvo je nad protestnike poslalo policijo in žandarmerijo. Vsi državni organi, od vojske do policije, so bili v vojni pripravljenosti. Prav tako je vlada z orožjem silila strojevodje sprevodnike in druge, da spet vzpostavijo železniški promet. Na vladno pobudo so se odzvali le maloštevilni delavci, ki niso bili vključeni v zvezo, kar pomeni, da oblastem kljub nasilju in pomoči vojske ni uspelo spet vzpostaviti železniškega prometa.

Dne 18. aprila 1920 je bil izdan kraljev dekret o mobilizaciji železničarjev ter prepoved javnih shodov in sestankov. To je povzročilo zmedo med železničarji, saj niso mogli priti do informacij, v katero smer nadaljevati stavko. Poleg tega je zveza stavkajočim svetovala, naj ostanejo pasivni, kar je bil znak, da v tem kritičnem položaju ni bila sposobna prevzeti oblasti in nadaljevati stavke.

Popolna zapora železnice je trajala dvanajst dni, sledila je šestdnevna delna zapora, dokler ni bila velika železniška stavka zadušena v krvi. Vrhunec je dosegla najverjetneje 24. aprila, ko so se stavkajoči železničarji z družinami zbrali na Zaloški cesti v Ljubljani.

Tam so nameravali izpred tramvajske remize v Mostah v povorki, ki je štela kakih 3000 oseb, kreniti proti središču mesta, da bi vzlic prepovedi izvedli manifestacijsko zborovanje. Toda poleg njih je bilo na Zaloški tudi več oboroženih policistov in žandarjev, ki so zaprli pot stavkajočim. Ženske so sicer spustili naprej, zaustavili pa so može. Protestniki so se začeli prerivati, zaradi česar naj bi žandarji začeli streljati nanje. Nastala je vsesplošna zmeda, ljudje so bežali in se skrivali v bližnje hiše, žandarji pa so kljub temu streljali nanje. Trinajst ljudi je izgubilo življenje, med njimi štiriletna deklica. V streljanju je bilo med 30 in 40 ranjenih. Pogrebi, ki so se jih lahko udeležili zgolj svojci, so potekali med 25. in 26. aprilom 1920 Slika 2: Razglas o prepovedi shodov.

(Koren, 1962, 9; Kos, 1968, 5, 10).

5

Slika 3: Marij Pregelj: Zaloška cesta; tempera.

Stavka železničarjev je bila velikega pomena in je bila prelomnica v boju za zagotavljanje večjih pravic delavcev na slovenskem ozemlju (Mohorič, 1968, 352). V spomin padlim železničarjem in stavkajočim je bila na steno nekdanjega Leonišča na Zaloški cesti v letu 1946 vgrajena spominska plošča z imeni padlih. Dne 15. aprila 1959 pa so na pročelje glavne železniške postaje v Ljubljani vgradili še spominsko ploščo, na kateri piše, da je imel v stavbi sedež železničarski stavkovni odbor, ki so ga vodili komunisti.

Slika 4: Spominska plošča padlim železničarjem.

6

zgodovinsko ozadje

3. POVOJNO OBDOBJE IN ZACˇETEK PRAZNOVANJ Leta 1945, po koncu 2. svetovne vojne, je bilo ozemlje v novembru ustanovljene Federativne ljudske republike Jugoslavije v ruševinah. Oblast so prevzeli komunisti s Titom na čelu in izpeljali socialistično revolucijo. Leta 1947 je bila k »matični domovini« priključena Primorska in s tem ozemlje sedanje občine Divača.

Nova oblast je vpeljala številne praznike.

V spomin na železničarsko stavko je bil 15. april razglašen za dan železničarjev Jugoslavije. Posvečen je bil tako železniškim delavcem, padlim med stavko, kakor tistim, ki so dali življenje med vojno. Josip Broz Tito je 20. januarja 1950 sprejel odlok, ki se je glasil: »Da bi podčrtali značaj revolucionarne borbe železničarjev, da bi dali priznanje železničarjem za njihovo udeležbo v osvobodilni borbi narodov Jugoslavije, da bi še zlasti poudarili značaj samo požrtvovalnega in herojskega dela železničarjev pri izgradnji nove socialistične Jugoslavije, odločam, da se 15. april proglasi za Dan železničarjev Jugoslavije in ga bodo v prihodnje proslavljali v vseh enotah in ustanovah jugoslovanskih železnic« (Kos et. al., 1980, 15–16).

Slika 5a: Navodilo odbora za proslavo dneva železničarjev, prva stran.

Dan železničarjev Jugoslavije so želeli praznovati kar najbolj slovesno, zato je ministrstvo za železnice vlade FLRJ poskrbelo za dobro organizacijo proslave v vseh podjetjih in ustanovah ter po vseh železniških enotah v Jugoslaviji (Kos et. al., 1980, 16). Še isto leto, v aprilu 1950, je ministrstvo za železnice izdalo odlok, naj se v okviru proslave dneva železničarjev organizira teden železničarjev, in sicer od 9. do 16. aprila.

Slika 5b: Navodilo odbora za proslavo dneva železničarjev, druga stran.

7

V tem tednu naj se začne urejanje in lepšanje okolice postajnih zgradb ter obnova med vojno uničenih zgradb, povezanih z dejavnostjo železnice (Toporiš, 1950).

Slika 6: Spomenik železničarski stavki leta 1920 kiparja Borisa Kalina na Zaloški cesti v Ljubljani.

Organizacijskim odborom po krajih, v katerih so bile večje železniške postaje, je bilo poslano obvestilo, kakšne naj bi bile proslave. Seveda so bila to le okvirna navodila, posamezni odbori so namreč lahko programe prirejali po svoje. Centralni odbor Državnih železnic v Ljubljani je tako določil, da morajo v vseh večjih krajih potekati slovesne akademije. Poleg tega so morale biti dvorane slovesno okrašene. Prisotne so morale biti državne in partijske zastave, slike članov politbiroja CK KPJ in CK KPS, slika ministra za železnice in slike udeležencev v stavki leta 1920. Na akademijah so morala sodelovati železniška kulturna društva, povabiti je bilo treba tudi predstavnike partijskih in sindikalnih organizacij.

Dogodki so potekali ves teden, med njimi so bila tudi športna tekmovanja društev, ki so delovala pod okriljem železnice. Na dan železničarjev je bil organiziran kulturni večer, na katerem so seveda sodelovala lokalna kulturna društva pod okriljem železnice. Na dan proslave so morali biti tudi vlaki okrašeni s cvetjem in zelenjem ter s slikami maršala Tita (Glasilo SOB, 1950).

Slika 7: Žalna slovesnost ob spomeniku v Ljubljani leta 1959.

8

Osrednja prireditev je potekala v Ljubljani (razen leta 1971, ko je bila v Kopru), ob spomeniku na Zaloški cesti. Postavljen je bil 15. aprila 1958, da bi »bolj dostojno in ponosno pričal poznejšim rodovom POVOJNO OBDOBJE IN ZACˇETEK PRAZNOVANJ

o revolucionarnosti železničarjev pred vojno in v narodnoosvobodilni borbi« (Obvestilo Sindikata železniških delavcev in nameščencev Jugoslavije – Republiški odbor za Slovenijo delavskemu svetu Železniško transportnega podjetja Ljubljana, 1957).

Dan železničarjev je postal dan, ko so ob spominu na revolucionarno preteklost vsako leto pregledali napredek, uspehe in prihodnje naloge železničarjev (Kos et. al., 1980, 19).

4. O PRAZNOVANJU V DIVACˇI Po navodilih ministrstva za železnice vlade FLRJ praznovanja dneva in tedna železničarjev niso potekala le v prestolnici ob spomeniku, ampak tudi po vseh krajih z večjimi železniškimi postajami, kjer so se večinoma predstavljala lokalna društva, kulturna in tudi športna. Eno od takih pomembnih vozlišč je bila Divača.

Gradnja železnice je prinesla razvoj Divače iz nekdanje revne kmečke kraške vasi, z morda nekaj več kot 30 hišami, v pomembno središče. Postopoma sta se začela spreminjati socialna sestava prebivalcev in način njihovega življenja (Žiberna, 1981, 115–116).

Mnogi Divačani in prebivalci okoliških vasi so se zaposlili pri železnici, kjer so se priučili za poklice, kot so: ključavničar, monter, kurjač, strugar, skladiščnik, ali pa so se šolali za strojevodje, vlakovodje, prometnike in podobno. V vas so se naselili uradniki in postavili hiše poleg zgradb ob postaji, v katerih so bila stanovanja za železničarske uradnike in njihove družine (Žiberna, 1981, 116). Iz pripovedovanja Nadje Babič lahko

Slika 8: Divača po prihodu Južne železnice.

9

razberemo, da so bili delu na železnici namenjeni dopoldnevi tukajšnjega prebivalstva, in sicer od 6.00 do 14.00, po počitku po kosilu pa je bil še vrsto let čas za delo na domači kmetiji.

Med obema vojnama je bila Divača, ki je spadala pod občino Naklo, del Julijske Krajine. Sedež občine je postala šele v obdobju 1952–1958 in nato spet od leta 1994 naprej. V divaško občino spada kar 32 okoliških naselij.

Leta 1951 je bilo v Divači zaposlenih približno 600 železničarjev, samo na postaji jih je delalo 170 (Potokar, 2011, 158). Dobrivoj Subić, še zaposleni strojevodja na Slovenskih železnicah, je pojasnil, da je imela vsaka družina v Divači vsaj enega člana, ki je bil zaposlen na železnici ali pa je delal v železniški restavraciji, kjer so se zbirali in družili delavci med službo in po njej. Po drugi svetovni vojni so zgradili tudi več stanovanjskih blokov, zadružni dom z dvorano in več trgovskih lokalov. Skratka, železnica je spodbudila zagon gospodarskega, političnega in kulturnega življenja v Divači. Domačini so jo vzeli za svojo, pa ne samo zato, ker so nosili uniforme ali »častno oblačilo železničarjev«, temveč zato, ker je železnica poskrbela za šolanje njihovih otrok, ki so se kot štipendisti lahko pozneje tudi zaposlili na njej. V nadaljevanju so dobili stanovanja, železnica pa je poskrbela še za družbeno prehrano in oddih svojih zaposlenih v slovenskih in hrvaških letoviščih. Železniško podjetje je izdatno podpiralo družabno, družbenopolitično in kulturno življenje (godba na pihala, pevski zbor, športna društva, gasilsko društvo – v njih pa

Slika 9: Divača po drugi svetovni vojni s prvim stanovanjskim blokom in zadružnim domom.

10

O PRAZNOVANJU V DIVACˇI

so tudi železničarji opravili prenekatero udarniško uro). Tako se na primer železničarski nogometni klub, ustanovljen leta 1981, še danes imenuje Nogometni klub Železničar Divača.

Iz napisanega je torej jasno, zakaj je bil prav 15. april – dan železničarjev – v Divači največji krajevni praznik. Po pričevanju Borisa Kavčiča so ga domačini cenili celo bolj kot druge državne praznike. Zaposleni na železnici so se na ta dan čutili nekaj posebnega. Čutili so se povezane. Slika 10: Logotip nogometnega kluba.

Tudi tisti, ki se zaradi službenih obveznosti niso mogli udeležiti slavja in praznovanja, so na delo odšli s ponosom. Potniki so jim čestitali, jim stisnili roko, se jim nasmehnili, rekli lepo besedo. To je bil njihov dan, pove Dobrivoj Subić. Praznovanj so se udeleževali vsi krajani in ne samo zaposleni na železnici. Sodeloval je vsak, kdor je lahko. Tako so se povezovali Divačani in okoliški prebivalci, krepila se je lokalna skupnost. Ob tej priložnosti so v Divači po potrebi tudi zaprli promet.

Praznovanja so potekala ves teden, sklepna prireditev pa je bila v kulturnem oziroma zadružnem domu. Po letu 1985 so se preselila v večjo telovadnico divaške osnovne šole.

Pavel Škamperle, upokojeni prometni inšpektor ter nekdanji vlakovni odpravnik v Divači in Sežani, se še dobro spominja, kako je potekalo to veličastno praznovanje v Divači.

Nosilec prireditev je bilo Železniško gospodarstvo Ljubljana oziroma njegove organizacije v Divači. Poskrbeli so za organizacijo vseh aktivnosti in športnih tekmovanj, ki so potekala že med tednom, ter za pripravo proslave. Boris Kavčič pravi, da je se je o samem poteku praznovanja govorilo že tedne pred praznikom. Športni referenti so že vnaprej zbirali tekmovalne ekipe in stavili na zmagovalce športnih tekmovanj v okviru praznovanja.

Kot je bilo že navedeno, je proslava sprva potekala v divaškem kulturnem domu, ki so ga okrasili z rožami, slikami, kipi ter seveda s partijskimi in državnimi zastavami. Pavel Škamperle se spominja, da so organizatorji zaprosili krajane, naj za čas praznovanja v dvorano prinesejo rože s svojih oken in balkonov.

Proslava je sčasoma prerasla v večjo manifestacijo, zato so leta 1985 praznovanje preselili v večjo telovadnico divaške osnovne šole. »No, tedaj pa je bilo več priprav,« nadaljuje Škamperle. »Telovadnico je bilo treba opremiti z vsem: narediti oder, namestiti stole, po tleh je bilo treba pogrniti, da se ni kvaril parket. Dvakrat so pripeljali tudi kulise iz Ljubljane.

11

Vse to je pripravljala ekipa železničarjev, ki so lahko zapustili delo ali pa so prišli to naredit v prostem času. Poskrbljeno je bilo tudi za ureditev postaje in okrasitev vlakov. Nekaj let so bila tudi tekmovanja, katera postaja je lepše urejena.« V Divači je bilo že takrat več športnih in kulturnih društev, ki so v večini delovala pod okriljem železnice in zato sodelovala na proslavah. Čez dan so potekala različna športna tekmovanja v skupinskih in posameznih športih, zvečer pa so na osrednji proslavi nastopila še kulturna društva. Proslave so se večinoma začenjale z govori. Kot slavnostni govorniki so bili poleg vodilnih v Železniškem gospodarstvu Ljubljana ter posameznih sekcijah v Divači in Postojni povabljeni tudi lokalni ali državni politiki ter predstavniki partije, SZDL in različnih železniških organizacij. Med govori so nastopala pevska društva (lokalna in druga), pionirji, otroški pevski zbor osnovne šole in divaška godba na pihala, ki se je leta 1997 preimenovala v Pihalni orkester Divača.

Godba, ki je bila ustanovljena leta 1956, je bila stalnica na vseh prireditvah v okviru železnice in njeni člani so od leta 1963 dolgo nosili tudi železničarske uniforme. Sestavljali so jo pretežno železničarji in njihovi družinski člani.

Po pripovedovanju Nadje Babič so takrat tudi pevci divaškega pevskega zbora imeli na oblekah prišit železničarski znak, tj. krilato kolo, logotip Jugoslovanskih železnic. Osnovnošolci oziroma pionirji, kot so se takrat imenovali, pa so bili oblečeni v bele srajčke in bluze ter modre hlače in krila, okrog vratu so imeli rdeče rutke. Igrali in prepevali so predvsem slovenske pesmi, tako narodne kot tudi udarniške oziroma partizanske.

Slika 11: Godba na pihala Divača v železničarskih uniformah.

12

O PRAZNOVANJU V DIVACˇI

Slika 12: Železničarski pevski zbor Divača.

Na proslavah so najzaslužnejšim železničarjem podelili priznanja za neprekinjeno delo na železnici. Bronasto značko za desetletno in srebrno za dvajsetletno delo so podeljevali na lokalni ravni, zlata priznanja pa na osrednjih prireditvah v Ljubljani. Prvič so jih podelili leta 1971, v zadnjih letih pa so si Divačani izborili, da so lahko tudi zlata priznanja za tridesetletno neprekinjeno delo podeljevali doma, to je na proslavah v Divači, saj so bila priznanja, izročena pred domačim občinstvom, veliko več vredna.

Slika 13: Proslava ob dnevu železničarjev leta 1984.

13

Ljudje so namreč jubilanta poznali in ni bil le eden izmed mnogih nepoznanih obrazov v Ljubljani. Jubilanti so imeli na dan železničarjev prost dan, z aprilsko plačo pa so prejeli denarno jubilejno nagrado. Ob večjih jubilejih jih je železnica nagradila tudi z uro ali posebno plaketo.

Na ta dan so v Divači podeljevali še priznanja najbolj zaslužnim delavcem, društvom in gospodarskim organizacijam za posebne dosežke na športnem ali kulturnem področju. Tako je Emil Cerkvenik dobil priznanje za posebne zasluge. Kot kretničar je iz kabine opazil, da se je vagon

Slika 14: Utrinek nastopa divaških osnovnošolcev leta 1985.

Slika 15: Jubilejna priznanja zaposlenim in nagrada – žepna ura.

14

O PRAZNOVANJU V DIVACˇI

Slika 16: Podelitev plakete divaški godbi.

Slika 17: Plaketa ŽG Ljubljana.

odpel in začel drseti po tirih. Zaradi hitrega in prisebnega odziva mu je uspelo vagon ustaviti, še preden je ta zdrvel po progi. Preprečil je veliko nesrečo, ki bi poleg materialne škode lahko zahtevala tudi smrtne žrtve. S svojo nesebičnostjo in pogumom je tvegal življenje. Zato je ob dnevu železničarjev za junaško dejanje prejel priznanje

Slika 18: Medalja za delo in denarna nagrada, podeljena Emilu Cerkveniku leta 1964.

15

Slika 19: Priznanja za športne dosežke.

in denarno nagrado, s katerima se mu je železnica zahvalila, da je preprečil katastrofo.

Tudi sam je zelo ponosen na svoje spontano in uspešno ukrepanje in priznanje.

Podeljevali so tudi pokale in priznanja, ki so jih športniki dosegli v športnih tekmovanjih v okviru praznika. Divaški pevski zbor, godba in tudi jubilanti so pogosto sodelovali še na proslavah v Sežani, Postojni ter na osrednji prireditvi v Ljubljani in Kopru.

Na prireditvah v kulturnem domu se je zbralo približno 250 ljudi, telovadnica pa je sprejela tudi po 800 ljudi. Uradnemu delu proslave je seveda sledil ples in zabava za

Slika 20: Pokali železničarskih športnih društev iz Divače.

16

O PRAZNOVANJU V DIVACˇI

Slika 21: Proslava v dvorani divaškega zadružnega doma leta 1983.

vse, ki je bila nekakšen sklep praznovanja. Takrat se je udeležba domačinov in prebivalcev okoliških krajev še precej povečala.

Sogovornik Emil Cerkvenik, ki je leta 2014 štel 96 let, se je proslav udeleževal kot železničar, predvsem pa kot član Pevskega zbora Divača. Njegovo delo je bilo večizmensko in čeprav so bile proslave ob koncu tedna, se je dogajalo, da se jih je udeležil bodisi po končanem »turnusu« ali pa je s proslave moral naravnost v službo. Zabav in drugih športnih aktivnosti se ni udeleževal, saj je bila doma kmetija in je bilo v prostem času treba še marsikaj postoriti. Včasih je na zabavo po proslavi odšla njegova soproga. Prebivalci okoliških vasi so na praznovanje sprva hodili peš ali s kolesi, pozneje pa tudi z mopedi in avtomobili.

Vsako leto so bile v okviru praznovanja postavljene različne razstave na temo železnice. Izdelke so prispevali tako otroci iz osnovne šole kot lokalni umetniki. Učenci višjih razredov osnovne šole so sodelovali na literarnih natečajih, kjer so se z najboljšimi doživljajskimi pa tudi fantazijskimi spisi o železnici potegovali za razpisane denarne nagrade.

Leta 1980 so pred osrednjo proslavo na divaški železniški postaji razstavili parno lokomotivo, ki je kot zadnja vozila po primorskih in istrskih železnicah. Bila naj bi »trajen simbol mlajšim rodovom in jih spominjala na nekdanje težke čase« (Primorske novice, 18.

4. 1980). Na ogled je še danes.

17

Slika 22: Nagrajeni osnovnošolci.

O vsakoletnih praznovanjih dneva železničarjev v Divači so obširno poročali različni mediji po državi, regionalni in lokalni časopisi ter glasila. Kot se spominja Dobrivoj Subić, je bilo praznovanje tako zelo poznano in priljubljeno, da so v Divačo z vlaki prihajali obiskovalci iz celotne Istre (slike 23, 24, 25 in 26).

Slika 23: Šolsko glasilo Zlate nitke časa.

18

Slika 24: Železniški časopis Nova proga.

O PRAZNOVANJU V DIVACˇI

Slika 25: Primorske novice z dne 20. 4. 1979.

Slika 26: Primorske novice z dne 18. 4. 1980.

Praznik železničarjev ni bil namenjen le žrtvam, ki so padle pod streli državne milice leta 1920, bil je posvečen tudi železniškim in drugim prometnim delavcem, ki so se bojevali za delavske pravice in izboljšanje svojega družbenega položaja. V njihovo čast so v Divači postavili spomenik v bližini osnovne šole, vsako leto pa so v okviru dneva železničarjev pred osrednjo proslavo železničarji tja polagali vence.

Slika 27: Dan železničarjev 1986 – železničarji polagajo venec pri spomeniku padlim borcem.

19

Slika 28: Začetek praznovanja pri spominski plošči padlim v NOB v Divači.

Divaški železničarji se še vedno občasno zbirajo ob spomeniku v spomin na tiste, ki so dali življenja za delavske pravice.

20

O PRAZNOVANJU V DIVACˇI

5. PRESTAVITEV DATUMA PRAZNOVANJA PO OSAMOSVOJITVI IN ZAMRTJE PRAZNOVANJ Dan železničarjev Jugoslavije – 15. april – se je uradno prenehal praznovati po razpadu SFRJ. Vlada Republike Slovenije je 12. decembra 1996 sprejela sklep, da bo v novi državi dan železničarjev 2. junija (Nova proga, 2008).

Med Divačani prestavitev datuma praznovanja dneva železničarjev ni bila deležna večjega odobravanja. Zanje je 15. april simboliziral boj za socialne pravice železniških delavcev in korakanje stavkajočih po Zaloški cesti v Ljubljani leta 1920, zato prevladuje mnenje, da praznik ni imel politične konotacije. Petnajsti april je bil »praznik železničarjev Jugoslavije, dan železničarjev slovenskih železnic in še posebej dan železničarjev v Divači« (Subić, 2016). Čas osamosvojitve je bil tudi čas odstranjevanja vsega, kar je spominjalo na prejšnji politični sistem. Med različnimi možnostmi za nov datum so na koncu izbrali nevtralni 2. junij, ki zaznamuje prihod prvega vlaka na slovensko ozemlje leta 1846. Za preostale države, nastale po razpadu SFRJ, je bilo razumljivo, da so praznovanje ob dnevu železničarjev prestavile, saj niso imele neposrednega stika s stavko v Ljubljani. Slovenija pa bi datum morala obdržati, meni dr. Josip Obranić (2016). Z njegovo prestavitvijo se je spremenil izvorni pomen praznika. Jadran Možina, danes že upokojeni železničar (2016), zatrjuje, da bi morali dan železničarjev vsekakor vrniti na prvotni datum, ki je bil povezan z bojem za socialne pravice železničarjev, česar 2. junij ne odraža. S tem je izgubljen izvorni duh praznika. Podobno meni Dobrivoj Subić (2016), ki prestavitev praznovanja dneva železničarjev primerja z odvzemom otroka materi oziroma jo dojema kot nasilno odtujitev tradicije divaški skupnosti. S tem dejanjem je zamrla njena zagnanost, veselje in radost ob praznovanju. V Divači ne prirejajo več velikega slavja, na proslavo v Ljubljano pa so vsako leto povabljeni samo tisti, ki prejmejo častno priznanje ob deset-, dvajset- ali tridesetletnici svojega službovanja pri železnicah.

Na 15. april so ostali samo spomini, ki živijo v bližnji gostilni ob železnici, kjer se zbirajo stari sodelavci divaške železniške postaje. Živijo v pripovedih in fotografijah, ki jih železničarji obujajo in kažejo s ponosom (Subić, 2016).

Boris Kavčič (2016) z grenkim priokusom potrdi, da je spomin na zaznamovanje tega praznika z leti močno zbledel ter da danes veliko ljudi, ki so na železnici delali z njim ali pred njim, niti ni več med nami. Tako ne morejo več deliti svojih zgodb, ki tako tonejo v pozabo.

Kljub spremembam in prihodu novih generacij je bila Divača močno zaznamovana z železnico že v preteklosti in tako bo ostalo tudi v prihodnje, sklene dr. Josip Obranić (2016). Dobrivoj Subić (2016) še doda, da domačini zelo pogrešajo doživetja, ki so jih bili deležni ob praznovanju dneva železničarjev, in bi želeli, da se misel na ta praznik vsaj nekoliko obudi in bi domačini spet začutili njegovo značilno pristnost.

21

6. SKLEP Praznik dneva železničarjev, ki so ga do osamosvojitve Slovenije praznovali 15. aprila, je bil za Divačo z okolico zelo pomemben, saj je bila pri železnici zaposlena večina prebivalcev. Železnica je močno vplivala na življenja krajanov, pred njenim prihodom pa je bilo življenje v Divači in okolici precej drugačno. V zgodovini je čez Divaški prag potekala živahna trgovina s surovinami in izdelki. V 17. stoletju je bila Divača furmanska vas (prevozništvo), pozneje pa se je veliko krajanov šolalo v pomorski šoli v Trstu.

Prva železnica, ki je prišla v Divačo, je bila del proge med Dunajem in Trstom, imenovane Južna železnica. Dokončana je bila leta 1857, v času, ko je bila Divača del avstrijske monarhije. Ta je progo zgradila zaradi strateškega političnega in gospodarskega pomena, ki ga je prinašal neposreden dostop do morja. Med gradnjo proge čez Kras so imeli več težav zaradi naravnih in vremenskih razmer. Glavne ovire so bile kraški teren, pomanjkanje vode in močna burja.

Najbolj so prihod Južne železnice občutili navadni ljudje. Spremenili so se centri moči, nekatere vasi in mesta so pridobili pomen. Furmani na dolge razdalje so izgubili delo in zaslužek, razvilo se je prevozništvo do železniških postaj. V Divači je bila sekcija za vleko, v kateri so zaposlovali strojevodje, kurjače oziroma asistente idr. Imeli so tudi delavnico za popravilo lokomotiv in vagonov. Divača se je kot pomembno železniško vozlišče razcvetela. Od tod velik pomen praznovanja dneva železničarjev za vse prebivalce Divače z okolico.

Dan železničarjev je v Divači slavila vsa skupnost. Za tukajšnje prebivalce je bil ta praznik celo pomembnejši od državnih praznikov, saj je bil v vsaki hiši kdo zaposlen pri železnici.

Intervjuvanci so si enotni, da je praznovanje dneva železničarjev Divačane povezovalo in krepilo njihovo lokalno skupnost. Na ta dan so se počutili nekaj posebnega. Z rožami so okrasili ulice, vlake, balkone in prireditvene prostore. O poteku praznovanja so se pogovarjali že tedne prej. To je bil edini praznik, ki se je praznoval v tako velikem obsegu.

Vse sekcije železnice so se vse leto skupaj dogovarjale za organizacijo dneva železničarjev, ki jo je potem prevzela ena izmed večjih sekcij, oziroma je organizacijo vsako leto prevzel drug TOZD – temeljna organizacija združenega dela (Kavčič, 2016). Organizacija praznika je zahtevala razdelan načrt, ki je zajemal vsebinski del in tehnično organiziranost. Vsebinski del je vključeval dogajanje na področju športa, kulture in odnosov (Orbanić, 2016). V okviru priprave na praznik so se dobivali na sestankih in se dogovarjali, kdo bi lahko nastopal. Obvezni akterji so bili divaška šola, pihalna godba in pevski zbor. K nastopanju in sodelovanju so poskušali pritegniti mlade in otroke.

Tehnično organizacijo so prevzeli železničarji in je zajemala pripravo scene (razgrnili so preproge, zakrili telovadne elemente …).

22

SKLEP

Praznovanje je najprej potekalo v zadružnem domu, po letu 1985 pa v športni dvorani Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne Divača. Pred proslavo so položili venec k spomeniku železničarjem.

Vlada republike Slovenije je leta 1996 za dan železničarjev določila nov datum, in sicer 2. junij, ki zaznamuje dan prihoda prvega vlaka na slovensko ozemlje. Po mnenju intervjuvancev med Divačani prestavitev datuma ni požela večjega odobravanja. Petnajsti april je simboliziral boj za socialne pravice železniških delavcev in menijo, da bi od držav nekdanje Jugoslavije morali vsaj v Sloveniji obdržati ta datum, saj se je veliki protest na ta dan leta 1920 zgodil ravno v Ljubljani. Drugi junij pa je nevtralen datum, s katerim se je spremenil sam pomen praznika. Intervjuvanci menijo, da pri praznovanju na ta dan ni več čutiti iste zagnanosti in veselja. Prestavitev datuma dojemajo kot nasilno odtujitev tradicije divaški skupnosti.

7. SEZNAM INFORMATORJEV Informator 1 Nadja Babič, 1943, Naklo Rado Cerkvenik, 1952, Naklo Josip Orbanić, 1950, Ljubljana Darij Pobega, 1940, Pobegi Pavel Škamperle, 1939, Divača

Irma Babič, 1957, Naklo Emil Cerkvenik, 1919, Naklo Boris Kavčič, 1942, Divača Jadran Možina, 1953, Ilirska Bistrica Dobrivoj Subić, 1958, Divača

8. SEZNAM VIROV IN LITERATURE Glasilo SOB – Glasilo SOB, Dekret o organizaciji proslave, 1950, 21.

Primorske novice – Primorske novice, Slavnostno na dan železničarjev, 18. 4. 1980, 30.

Cvirn, J., Studen, A. (2001): »Ko vihar dirjajo hlaponi«. K socialni in kulturni zgodovini železnice v 19. stoletju. Tiri in čas, 12. Slovenske železnice, Železniški muzej, Ljubljana.

Kogovšek, M. (1980): Železničarska stavka na Zaloški cesti. Naša skupnost, 21, 7. Ljubljana, 1.

Koren, F. (1962): Stavka železničarjev 1920, Domača naloga iz zgodovine ob zaključnem izpitu. Prevalje.

Kos, J., et al. (1980): Železničarska in splošna stavka aprila 1920. Železniško gospodarstvo Ljubljana.

Kos, J. (1968): Železničarska stavka, aprila leta 1920. Kronika, 16, 1. Ljubljana, 1–15.

Mohorič, I. (1968): Zgodovina železnic na slovenskem. Slovenska matica, Ljubljana.

Obvestilo sindikata železniških delavcev in nameščencev Jugoslavije – Republiški odbor za Slovenijo delavskemu svetu Železniško transportnega podjetja Ljubljana, Ljubljana. 26. 3. 1957

23

Orbanič, J. (1987): 130 let naših železnic. Beseda krajana, glasilo krajanov KS Divača, 12, 1.

Potokar, K (2011): Divača na stičišču poti. Založba Borovci, Divača.

Toporiš, I. (1950): Proslava dneva železničarjev. Glasilo SOB, 18.

Verginella, M. (1997): Prihod vlaka v Trst. Zgodovina za vse, 4, 2. Celje, 59–65. Žiberna, J. (1981): Divaški prag. Svet krajevne skupnosti Divača, Ljubljana.

9. SEZNAM VIROV SLIK Slika 1: M laden Bogić: Tiri in čas. Pregled razvoja železniškega omrežja v Slovenij in okolici, Ljubljana, 1998.

Slika 2: Vestnik ŽUL, št. 7-8, Ljubljana, 1950.

Slika 3: Marij Pregelj: Nova Proga, št. 1, Ljubljana 1965, str. 1.

Slika 4: I van Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 351.

Sliki 5a in 5b: Vestnik, št. 7-8, Ljubljana, 1950.

Slika 6: L jubljana - Spomenik železničarjem; < http://spomeniki.blogspot.si >, 9. 5. 2016.

Slika 7: Železniški vestnik 1959, str. 78.

Slika 8: D ivača-Divacca-Bahnhof-Železniška postaja-Vlak-leta 1906, Divača; <www.razglednice.eu>, 9. 5. 2016.

Slika 9: K lelija Potokar: Divača na stičišču poti, založba Borovci, Divača 2011, str. 420.

Slika 10: Nova proga, februar 2013, str. 22.

Slike 11, 13, 14, 21, 22, 23, 27: Osebni arhiv Pavla Škamperleta.

Slika 12: Osebni arhiv Emila Cerkvenika.

Slike 15, 18, 19, 20: Osebni arhiv Iztoka Žerjala.

Slika 16: Beseda krajana, glasilo krajanov KS Divača, junij 1985, letnik 11, št. 1, junij 1985, str. 12.

Slika 23: B eseda krajana, glasilo krajanov KS Divača, junij 1985, letnik 11, št. 1, junij 1985, str. 8.

Slika 24: Nova proga, št. 8/86, str. 6.

Slika 25: Primorske novice z dne 20. 4. 1979.

Slika 26: Primorske novice z dne 18. 4. 1980.

Slika 28: Osebni arhiv informatorja 1.

24

PRAZNOVANJE 15. APRILA – DNEVA ŽELEZNICˇARJEV JUGOSLAVIJE NA DIVAŠKEM

Mreža univerz Parka Škocjanske jame