Nina Šafranko - “Zlata jesen v Jordan parku, Krakov”
asist. dr. Marina Horvat, doc. Dr. rer. nat. Republika Avstrija Katja Kerman, asist. Živa Krajnc, asist. dr. Domen Malc, asist. Ajda Mlakar, asist. dr. Nejc Plohl, Kaja Sel, mag. psih., asist. Tanja Špes, asist. Martina Zakšek
Tiskarna Demago
130
ISSN 2232-6553
Revija izhaja pod okriljem Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Društva študentov psihologije Maribor.
Zahvaljujemo se vsem, ki so na kakršen koli način prispevali k nastanku revije.
Prispevki izražajo stališča avtorjev in ne stališča uredništva Psihološkega Inkubatorja. na družbenih omrežjih: @psiholoski_inkubator
Teorije zarote v digitalni kulturi: še en pogled na korona krizo
inteligenca in začetek konca zasebnosti
Uvodnik urednic
Spoštovani bralci,
v rokah držite novo izdajo revije Psihološki inkubator, posvečeno temi, ki se v resnici zelo dotika prav vsakega izmed nas – staranja in življenja v pozni odraslosti.
Projekcije kažejo, da naj bi do leta 2100 delež starejših v svetovnem prebivalstvu narasel na več kot 32 %.
K hitro rastočemu deležu starejših oseb so vse bolj usmerjene tudi vladne politike. S to popotnico smo vstopili v izbiro nove številke Psihološkega inkubatorja, ki raziskuje področje psihologije staranja.
Staranje je naravni proces, s katerim se soočamo vsi. Kljub temu ostaja tema, ki je včasih zavita v predsodke, strahove in napačna prepričanja. Pogosto ga povezujemo z upadanjem telesnih in duševnih sposobnosti, izgubo neodvisnosti in socialno izolacijo. V tej številki želimo razbijati stereotipe, širiti razumevanje in ponuditi strokovne vpoglede, ki nam bodo pomagali bolje razumeti starost – kompleksno, dinamično in zelo raznovrstno življenjsko obdobje. Čas, ki prinaša tudi modrost, priložnosti za nove izkušnje in poglobljene odnose, ki jih mlajši še ne poznajo. Z leti se spreminja naše razumevanje sebe in sveta okoli nas, kar nam omogoča, da življenje doživljamo z večjo globino in empatijo.
Dotaknili smo se številnih tem, ki se nanašajo na staranje. Raziskovali smo, kako ohraniti kognitivne funkcije v pozni starosti in predstavili Alzheimerjevo bolezen. Spraševali smo se, kakšni so psihosocialni vidiki staranja v domačem okolju, ter hkrati ozaveščali o tem, kako preprečevati nasilje nad starejšimi. Obravnavali
smo različne vidike spopadanja z življenjskimi dogodki v pozni odraslosti, kot so prilagajanje na izgubo partnerja in spopadanje z osamljenostjo, se spraševali, kakšen je v resnici sočutni starizem, ali s starostjo res postajamo vse bolj »nori«, ter govorili o pogostosti narcisistične osebnostne motnje pri starejših. Razmišljali smo, kakšno je soočanje starejših z lastno smrtnostjo, našo skupno in neizbežno usodo.
Temo smo osvetlili tudi preko pogovorov s strokovnjaki, v rubriki Intervju smo gostili socialno gerontologinjo Ajdo Cvelbar in Dr. Danijelo Lahe, ki je spregovorila o programu Zrele Univerze. O še enem zelo zanimivem projektu, »Pridi na travo!«, pišemo v Reportaži. V Nevrokotičku boste lahko izvedeli več o preventivi pred nevrodegenerativnimi boleznimi, recenzentsko oko pa daje pod drobnogled avtorsko predstavo Simone Semenič žbam!, v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča.
Vabimo vas, da se nam pridružite na tem potovanju skozi različne vidike staranja. Upamo, da vas bodo članki, ki jih boste prebrali, opolnomočili in vam dali nove perspektive na to edinstveno in pomembno obdobje življenja. Naj vam bo nova številka v navdih, pa naj se s starostjo srečujete sami, preko vaših najbližjih, ali širše. Uživajte v novih zgodbah!
Laura Buzeti, Doroteja Jehart in Nika Vrabec, urednice
v letu 2023/24
izr. prof. dr. Sara Tement mentorica
Kazalo
Strokovni tematski prispevki
Preprečevanje nasilja nad starejšimi (Alen Sajtl, univ. dipl. psih.)
Psihosocialni vidiki staranja v domačem okolju (doc. dr. Katarina Babnik)
Kognitivni trening pri starejših osebah (doc. dr. Anja Pahor)
Študentski tematski prispevki
Breme oskrbovanja in prilagajanje izgubi partnerja v pozni odraslosti (Ines Časar)
S(r)amota starejših: Posledice osamljenosti in intervencije za preprečevanje ter blažitev osamljenosti pri starostnikih (Lara Bukovec, Ana Kolar in Aljaž Bogolin)
Sočutni starizem in njegov porast v času pandemije covida-19 (Ana Lampret)
»Bolj star, bolj nor?«: Osebnostne značilnosti pri starostnikih in njihova reprezentacija v družbi (Nika Vrabec)
»Strah me je dneva, ko se ne bom več zbudila«: Soočanje starejših odraslih z lastno smrtnostjo (Doroteja Jehart)
Starost kot odskočna deska Alzheimerjeve bolezni (Anamarija Božič)
Značilnosti narcisistične osebnostne motnje v pozni odraslosti (Ana Milošič, Ivona Popović, Zala Urbanija)
Drugi prispevki
Intervju: Ajda Cvelbar: »Če želimo, da bo starost zares kakovostna, moramo k temu prispevati vsi« (Mateja Fras)
Intervju: Dr. Danijela Lahe, koordinatorica Zrele Univerze: »Stigme do staranja med našimi slušatelji ne zaznavamo, to pa žal ne pomeni, da niso prisotne v širši družbi« (Nika Vrabec)
Nevrokotiček: Preventiva pred nevrodegenerativnimi boleznimi (Mateja Fras)
Recenzija predstave: Dívčí valka v 21. stoletju!? (Nika Vrabec)
Reportaža: Zeleni odmori s projektom Pridi na travo (Lara Bukovec, Ana Kolar in Jana Slaviček)
Strokovni tematski prispevki
Strokovni prispevki nastanejo v sodelovanju s strokovnjaki, ki se z naslovno temo profesionalno ukvarjajo in tako kažejo ekspertizo na danem področju.
Alen Sajtl, univ. dipl. psih.
Preprečevanje nasilja nad starejšimi
Slovenija se tako kot druge države EU sooča z demografskim trendom naraščanja starejše populacije, zato so stari ljudje vse bolj aktualna ciljna skupina na področju varovanja zdravja.
V zadnjih letih nasilje nad starejšimi postaja obsežna težava, ki usodno ovira kakovostno staranje, mlajšim pa veča toleranco do nasilja.
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO/WHO) opredeljuje nasilje kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje ali opustitev primernega ukrepanja, ki osebi povzroča škodo ali stisko. Poročilo SZO (2022) ugotavlja, da eden od šestih starejših od 60 let vsak mesec doživlja nasilje, kar pomeni, da je bilo v zadnjem letu kar 100.000 starejših Slovencev žrtev nasilja. Ta podatek je verjetno podcenjen, saj nasilje prijavi le eden od 24 ljudi. Število vsako leto narašča, a ni jasno, če gre za porast nasilja ali za povečano občutljivost populacije, ki o nasilju več poroča. Zaradi vse večje izpostavljenosti je SZO 15. junij razglasila za svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi. Gre za težavo, ki zahteva takojšnje ukrepanje in pozornost zdravstvenih sistemov, socialnih ustanov, politike in splošne javnosti.
Nasilje nad starejšimi ima različne oblike
Telesno (tudi fizično) nasilje se lahko kaže kot klofutanje, ščipanje, stresanje, udarjanje, brcanje in podobno. Tudi pretirana vsiljivost pri hranjenju in negi, omejevanje gibanja (privezovanje na posteljo, skrivanje bergel ali vozička) in čezmerna uporaba pomirjeval spadajo med fizično nasilje.
Besedno (tudi čustveno in duševno) nasilje je najbolj razširjeno. Gre za žaljive besede, vpitje, poniževanje, zasmehovanje, grožnje, preziranje. Lahko se kaže v osamitvi, onemogočanju stikov, predvsem pa v tem, da se drugi o pomembnih stvareh odločajo brez dogovora s starejšim.
Ekonomsko (tudi finančno in materialno) nasilje je uporaba starostnikovega imetja proti njegovi volji ali interesom. Svojci ali drugi npr. samovoljno uporabljajo prihranke, posest ali lastnino starejšega človeka, mu kradejo denar, ga dvigajo z njegovega bančnega računa, ponaredijo njegov podpis. Sem spada tudi vsiljivo vstopanje različnih akviziterjev, prodajalcev, zdravilcev ali to, da se tatovi predstavijo kot uradni serviserji elektrike, kurjave, vodovoda ipd.
Spolno nasilje je kakršen koli neprostovoljen spolni stik s starejšo osebo. Te vrste zlorabe starejših so redkejše kakor ostale vrste nasilja, raven ponižanja in trpljenja pa je pogosto še hujša in trajnejša.
O zanemarjanju govorimo, kadar bi nekdo moral zadovoljiti neko potrebo starega človeka, ki je sam ne more, pa tega ne stori. Starejši potrebujejo pomoč predvsem
STROKOVNI TEMATSKI PRISPEVEK
STROKOVNI TEMATSKI PRISPEVKI
Alen Sajtl je univerzitetni diplomirani psiholog in doktorski študent socialne gerontologije (AMEU), zaposlen na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Po končanem študiju je delal kot koordinator aktivnosti na področju duševnega zdravja in dela s starejšimi ljudmi. Na Inštitutu se posveča predvsem raziskovalnemu delu, razvoju starosti prijaznih skupnosti ter preventivnem socialno varstvenem programu Staranje brez nasilja.
pri sedmih osnovnih vsakodnevnih dejavnosti: vstajanju, oblačenju, opravljanju higiene, gibanju, izločanju, hranjenju in uživanju zdravil. Pomembno je tudi, da starejšemu človeku omogočimo, da ima reden osebni pogovor.
Poleg navedenih vrst nasilja moramo pri preprečevanju nasilja nad starejšimi upoštevati tudi družbene vidike, ki jih označujejo pojmi diskriminacija starejših, izključenost, izolacija in predvsem starizem (ang. ageism). Ti negativni družbeni pojavi ovirajo starejše ljudi, da bi sproščeno sprejemali svojo starost kot življenjsko obdobje, ki je drugačno od mladosti in srednjih let, vendar pa ni v ničemer manj vredno ali manj smiselno. Mlajše generacije, družbene ustanove in javnost z ohranjanjem negativnih pojavov vzdržujejo nezdravo javno mnenje o starosti kot o manj vrednem življenjskem obdobju.
Soočanje z nasiljem je običajno usmerjeno v kurativo, kjer glavno vlogo igrajo uradne javne službe, kot so osebni zdravniki, centri za socialno delo in policija. Njihovo delo otežuje majhna količina prijav, preostalo nasilje pa ostane zamolčano, prikrito in neprijavljeno.
Velika večina raziskav o nasilju nad starejšimi temelji na sekundarnih virih, kažejo pa, da prav svojci izvajajo največ vrst nasilja nad starejšimi – od fizičnega do psihičnega. Nasilje nad starejšimi pogosteje povzročajo zakonci oziroma partnerji in družinski oskrbovalci, neredko pa tudi zdravstveni in drugi strokovni delavci, ki izvajajo nego in oskrbo na domu ali v institucijah.
Tako starejši ljudje pogosto nočejo ali nimajo priložnosti povedati sorodnikom, prijateljem ali pristojnim organom, da so deležni nasilja. Za molk in prikrivanje imajo različne vzroke. Lahko se bojijo maščevanja ali sramote, želijo storilce zaščititi pred posledicami, so prepričani, da so si to zaslužili (občutek krivde), se bojijo, da bo še slabše in da bodo morali v ustanovo ali da bodo izgubili ekonomsko varnost. Če je do njih nasilen otrok, je lahko razlog za molk prehuda čustvena stiska ali želja po ohranitvi stikov z družino. Včasih pa se sploh ne počutijo zlorabljeni ali pa o zlorabah zaradi kognitivne motnje ne znajo govoriti. Ključen korak je, da žrtev nasilja najde osebo, ki ji lahko zaupa. S tem korakom se olajša žrtvina stiska, hkrati pa se lahko že sproži proces reševanja njenega položaja.
Preventiva nasilja nad starejšimi
Drug način soočanja z nasiljem je oblikovanje preventivnih programov, ki preprečujejo verjetnost pojava nasilja nad starejšimi. Uspeh preventive je, da do nasilja sploh ne pride, temelji pa na zmanjševanju dejavnikov tveganja ter krepitvi varovalnih dejavnikov. Cilj je zagotavljanje varnega okolja za starejše odrasle.
Dejavniki tveganja
Vzroki za nasilje so zapleteni in se pojavljajo na različnih nivojih (Jackson in Hafemeister, 2011; Van Den Bruele idr., 2019). Na nastanek nasilja imajo velik vpliv dejavniki tveganja, kot so slabo zdravstveno stanje žrtve, slabo duševno in čustveno zdravje žrtve, pomanjkanje socialnih stikov, revščina, neurejena premoženjska vprašanja, fizična in finančna odvisnost, spol in starost. Če dejavnike tveganja strnemo v eno osebo, govorimo o ženski, ki je starejša od 75 let, slabega telesnega in duševnega zdravja, prejema nizko pokojnino, živi sama in ima redke stike z ljudmi izven gospodinjstva.
S strani storilca so pogosti dejavniki tveganja preobremenjenost svojcev ali oskrbovalcev, ki oskrbujejo nemočne stare ljudi, nespoštovanje dostojanstva starejših, nepoznavanje starostnih sprememb, duševnih bolezni in demence, alkohol in druge zasvojenosti, slaba komunikacija in nesporazumi, ki iz nje izhajajo.
Z vidika družbe so najvplivnejši dejavniki tveganja za nasilje negativni stereotipi o staranju, socialne in kulturne norme, ki normalizirajo nasilje, ter rahljanje medgeneracijskih vezi.
Varovalni dejavniki
Varovalni dejavniki preprečujejo nastanek nasilja nad starejšimi (vključno z zanemarjanjem), odstranjujejo vzroke, nevtralizirajo dejavnike tveganja in zavirajo potencialne sprožilce. Učinkovitost preventive je odvisna od tega, koliko in kako ustrezne varovalne dejavnike premore. Poznavanje in uporaba sta zadosten potencial za preprečitev nasilja. Cilj je krepitev varovalnih dejavnikov.
V tuji literaturi (Pillemer idr., 2016) lahko beremo o dobrih praksah preprečevanja nasilja, ki se delijo na primarne in sekundarne prakse. Primarne prakse so: krepitev skupnosti, vloga kulturnih norm, zmanjšanje dohodkovne neenakosti, izboljšanje kazenskega pravosodja in sistemov socialnega varstva itd. Sekundarne prakse so: razbremenitev družinskih oskrbovalcev, programi za denarno upravljanje, telefonske linije za pomoč, razvoj posebnih zasilnih prenočišč za žrtve nasilja, multidisciplinarne skupine idr. Varovalni dejavniki so tudi osebnost (osebnostna trdnost, pozitivna življenjska naravnanost …), okolje (povezana skupnost, družina, društva …) ter zdravje (telesno, duševno, socialno in duhovno).
Kje se nasilje dogaja?
Po pogostosti je na prvem mestu domače nasilje. Približno tri četrtine vsega trpinčenja starih ljudi se dogaja na njihovem domu, povzročitelji pa so njihovi najbližji. Drži pa tudi spoznanje, da svojci trpinčenje starejših ljudi najučinkoviteje preprečujejo. Pogoste oblike so zmerjanje, žaljenje in poniževanje, pa tudi molk.
Izkušnje desetletnega dela z družinskimi oskrbovalci kažejo, da je v družinah večina besednega in telesnega nasilja nad starajočimi se svojci nehotenega. Nehoteno nasilje je tisto, ki ga povzročitelj stori nenamerno, a treba je poudariti, da moramo imeti ničelno toleranco do obeh oblik. Oskrbovanje onemoglega človeka je ena od zahtevnejših življenjskih nalog. Družinski oskrbovalci večinoma nimajo nikakršnega znanja, kako negovati onemoglega. Na oskrbovalca to vpliva na fizičnem in psihičnem nivoju. Skrb za starejšega družinskega člana je telesno naporna, saj oskrbovalci to večinoma delajo ob redni službi in skrbi za družino, otroke. Mnogi oskrbovalci so tudi sami bolehni ali v letih. Vsaj tako zahtevno kakor fizično delo je pri oskrbovanju komuniciranje z oskrbovancem, zlasti ko je zaradi bolezni socialno neprijeten in težaven. V tem primeru se lahko zgodi, da oskrbovalci slabše nadzorujejo lastno vedenje ter posledično izrečejo žaljive besede ali izvedejo telesno nasilje nad onemoglim svojcem. Nehoteno nasilje jih pogosto zelo bremeni še potem, ko je njihov svojec že pokojen.
To nasilje preprečujemo zlasti z razbremenilno pomočjo družinskim oskrbovalcem, njihovim usposabljanjem za lažje in boljše oskrbovanje, osvajanjem znanj za razumevanje bolnega svojca in njegove slabe volje, učenjem socialnih veščin za ustrezno komuniciranje in njihovim medsebojnim povezovanjem (tj. s priložnostjo, da med sabo izmenjujejo izkušnje pri oskrbovanju).
Institucionalno nasilje se dogaja v ustanovah, v katerih se ljudje zdravijo ali so v trajni ali začasni oskrbi, pa tudi različne ustanove, v katerih ljudje urejamo pravice. Ta vrsta nasilja je slabše raziskana, a mednarodna metaanaliza (Yon idr., 2019) je pokazala, da dva od treh zaposlenih poročata, da sta bila v preteklem letu nasilna do starejših stanovalcev. Stanovalci v institucijah imajo običajno več dejavnikov tveganja, ki povečujejo možnost zlorabe.
Prvi vir nasilja v ustanovah je slaba usposobljenost. Gre za zahtevno delo, ki ga neredko prevzamejo ljudje, ki tam ne želijo biti. Usposobljeni so večinoma zgolj za fizični del oskrbovanja, ne pridobijo pa tudi spretnosti za učinkovito komuniciranje in dober človeški odnos s starim človekom. V raziskavi (Yon idr., 2019) poročajo tudi, da so zaposleni doživljanje stresa pripisali predvsem pomanjkanju časa in osebja, kar je vodilo v izčrpanost
Drugo veliko polje nehotenega trpinčenja starih ljudi v ustanovah so neustrezne razmere zastarelih oskrbovalnih konceptov. Koncept in metoda množične oskrbe sta iz industrijskega časa in izhajata iz storitev, ki serijsko sledijo standardom in normam. V institucijah imajo potrebe ustanove prednost pred potrebami posameznih ljudi. Sem sodi tudi pomanjkanje osebnega človeškega stika pri tistih, ki nimajo ustreznih obiskov svojcev ali prostovoljcev, in neosebno izvajanje oskrbovalnih storitev. Vse to vodi v institucionalno nasilje in zanemarjanje oskrbovancev. Tega pa se pogosto ne zavedajo ne oskrbovalci ne vodstvo.
Nasilje na ulici je večinoma ekonomsko nasilje –nasilnež iztrga torbico ali pa zahteva denar ali nakit.
Nasilje na spletu se kaže v obliki spletnih prevar, kot sta spletno ribarjenje (t. i. “phishing”) in v Sloveniji razširjenih ljubezenskih prevarah. Ker so starejši manj vešči v spletni rabi in varnosti na spletu, so še posebej ranljivi.
V Sloveniji deluje več organizacij za pomoč ob nasilju. Večina je usmerjena v kurativo, le Inštitut Antona Trstenjaka se je usmeril v preventivo. Tako že od leta 2015 izvaja izviren domač program za preprečevanje nasilja nad starejšimi, ki se imenuje Staranje brez nasilja. Razvil se je na podlagi raziskovalnih in antropoloških spoznanj ter izkušenj iz podobnih evropskih programov. Ker gre za javni socialnovarstveni program, ga podpira in sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Namen programa je preprečevati nasilje nad starejšimi ljudmi, predvsem v njihovem domačem okolju, kjer so mu najbolj izpostavljeni. Cilji programa so: povečanje občutljivosti za nasilje nad starejšimi, pridobitev veščin za večanje varnosti, krepitev varovalnih dejavnikov, zmanjševanje dejavnikov tveganja ter ugotavljanje razširjenosti nasilja nad starejšimi.
Nasilje je družbeni in ne zasebni problem. Če ob nasilju ne ukrepamo, se samo širi in ponavlja. Če želimo biti družba, ki zagotavlja varno okolje za starejše, je ključno, da se pri mladih privzgoji spoštljiv odnos do starejših.
In kako lahko vsak od nas pripomore k preprečevanju nasilja?
Bodimo spoštljivi v odnosih, imejmo ničelno toleranco do nasilja, informirajmo se o prodajnih prevarah, vzdržujmo zaupne stike izven družine, prepoznajmo dejavnike tveganja in ukrepajmo. Ne pozabimo, da molk ni nikoli rešitev, predvsem pa bodimo zgledna generacija.
Jackson, S. L. in Hafemeister, T. L. (2011). Risk factors associated with elder abuse: The importance of differentiating by type of elder maltreatment. Violence and Victims, 26 (6), 738–757. https://doi.org/10.1891/0886-6708.26.6.738
Pillemer, K., Burnes, D., Riffin, C. in Lachs, M. S. (2016). Elder abuse: Global situation, risk factors, and prevention strategies. The Gerontologist, 56 Suppl 2 (Suppl 2), S194–205. https://doi.org/10.1093/geront/gnw004
Van Den Bruele, A. B., Dimachk, M. in Crandall, M. (2019). Elder abuse. Clinics in Geriatric Medicine, 35(1), 103–113. https://doi.org/10.1016/j.cger.2018.08.009
WHO (13. 6. 2022). Abuse of older people. https://www.who.int/news-room/factsheets/detail/abuse-of-older-people
Yon, Y., Ramiro-Gonzalez, M., Mikton, C. R., Huber, M. in Sethi, D. (2019). The prevalence of elder abuse in institutional settings: A systematic review and metaanalysis. European Journal of Public Health, 29 (1), 58–67. https://doi.org/10.1093/ eurpub/cky093
doc. dr. Katarina Babnik
Psihosocialni vidiki staranja v domačem okolju
V času, ko je nastajal ta prispevek, minevata dve leti od očetove smrti. V zadnjih treh letih življenja je bil nepokreten in popolnoma odvisen od zdravstvene in negovalne oskrbe. Za očeta smo skrbele z mamo in s sestro, s pomočjo službe za nego na domu, patronažne službe in z veliko informacijske, materialne (pomoč pri nujnih opravilih za očeta in mamo, prevozi, fizična pomoč pri premeščanju očeta) in čustvene opore naših bližnjih. Še posebej, ko se je po občasni bolnišnični obravnavi vračal v domačo oskrbo, smo spoznale, koliko mu pomeni biti doma. Čeprav kmalu ni več zmogel pogovora, smo v njegovih očeh prepoznale neizmerno srečo ob vsaki vrnitvi domov. Bolnišnično zdravljenje je vedno tudi pomenilo, da se vrača domov v slabšem zdravstvenem in splošnem funkcionalnem stanju. Za nas je bila to dodatna skrb, negotovost, dvom, ali bomo to sploh zmogle in znale, saj je slabšanje njegovega zdravstvenega stanja vedno zahtevalo učenje novih postopkov nege, hranjenja, nov režim dajanja zdravil, uporabo dodatnih pripomočkov, ki smo jih morale hitro osvojiti. Ko danes razmišljam o tem obdobju, občutim na eni strani zadovoljstvo, srečo,
STROKOVNI TEMATSKI PRISPEVKI
STROKOVNI TEMATSKI PRISPEVEK
Doc. dr. Katarina Babnik je univerzitetna diplomirana psihologinja, doktorica psihološke znanosti in docentka za področje psihologije dela in organizacije na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Po zaključku univerzitetnega študija se je zaposlila v praksi na področju razvoja in vodenja kadrov. Ob delu je kot mlada raziskovalka iz gospodarstva zaključila doktorski študij na Oddelku za psihologijo Univerze v Ljubljani in se po desetih letih dela v praksi zaposlila v visokem šolstvu. Sprva je poučevala različne interdisciplinarne in multidisciplinarne predmete na dodiplomskem in podiplomskem študiju zdravstvene nege. Leta 2018 se je zaposlila na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje pedagoško in raziskovalno delo na prepletu posameznika v družbenem kontekstu, kar vključuje tudi sodobna vprašanja tehnologije in kakovosti življenja. V svoji karieri je bila in je nenehno vpeta v nacionalne in mednarodne raziskovalne in aplikativne projekte.
da sem bila ob njem v tem procesu, da sem lahko skrbela zanj, da sem ga lahko razumela tudi potem, ko ni več zmogel govoriti. Po drugi strani pa težko ne razmišljam o tem, da je bila skrb za očeta možna le, ker niti eden od podpornih sistemov, vključno z nami tremi, ni
Viri
odpovedal. Če je kdo od nas zbolel ali bil le za kratek čas službeno odsoten, je to zahtevalo novo medsebojno koordinacijo in prerazporeditev nalog. Brez storitev nege na domu in podpore patronažne službe pa njegova oskrba na domu ne bi bila mogoča. Tri bližnje osebe smo bile neposredno in intenzivno vključene v očetovo oskrbo na domu s podporo zdravstvenih in socialnih storitev. Take možnosti veliko starejših nima in v tem primeru je edina možna institucionalna oskrba.
S podano osebno izkušnjo oskrbe očeta v domačem okolju sem želela predstaviti večplastnost vprašanja staranja v domačem okolju. Očetov primer je specifičen, saj je njegovo zdravstveno stanje povsem onemogočalo samostojno izvajanje temeljnih funkcionalnih aktivnosti. Bil je popolnoma odvisen od nas. To pa tudi pomeni, da se je težko ali celo neustrezno enoznačno opredeljevati o staranju v domačem okolju kot najbolj optimalni rešitvi življenja v kasnejših obdobjih. Staranje v domačem okolju ima številne prednosti, a hkrati tudi ovire in tveganja. Neustreznost ali odsotnost podporne socialne mreže, pomanjkanje finančnih in drugih virov za prilagoditve domačega okolja potrebam starejšega, starejšemu neprilagojena soseska ter poslabšanje zdravstvenega stanja (starejšega) so ključni dejavniki, ki onemogočajo staranje v domačem okolju oz. predstavljajo za starejšega vir zmanjšane kakovosti življenja in blagostanja (Weil in Smith, 2016).
V nadaljevanju bom predstavila nekatere ključne psihosocialne prednosti in ovire, ki jih staranje v domačem okolju lahko ima za posameznika. Tem vprašanjem sva se z doc. dr. Danijelo Lahe (Babnik in Lahe, 2023) posvečali v sklopu temeljnega raziskovalnega projekta Opolnomočenje starejših: Samoregulacijski mehanizmi in podpora digitalne tehnologije v doseganju višje kakovosti življenja (MOČnaLETA), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (J5-3120),1 vodi pa izr. prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.
Koncept staranja v domačem okolju se nanaša na pristop k oskrbi starejših, ki omogoča, da lahko ti ostanejo v svojem domačem okolju (v svojem domu in skupnosti) čim dlje (Han in Kim, 2017) in kot tak predstavlja nasprotje institucionalni zdravstveni in socialni oskrbi starejših. Staranje v domačem okolju je pristop, ki poudarja pomen ohranjanja avtonomije, dostojanstva in kakovosti življenja starejših ljudi. Nekatere ključne značilnosti koncepta staranja so: 1) ohranjanje neodvisnosti starejših z ustreznimi prilagoditvami doma ter zdravstvenimi in socialnimi podpornimi storitvami (nega na domu, pomoč pri gospodinjskih opravilih, zdravstvena obravnava v domačem okolju ali skupnosti); 2) vzpostavljanje socialne podporne mreže v lokalni skupnosti (dogodki v skupnosti, skupne prostočasne aktivnosti v skupnosti ipd.); 3) vključevanje in nudenje podpore bližnjim oz. neformalnim oskrbovalcem starejših (informiranje in edukacija neformalnih oskrbovalcev); 4) uporaba sodobne tehnologije v namene spremljanja stanja starejšega,
podpore v samostojnem bivanju (npr. pametni gospodinjski pripomočki, bralniki, videotelefonija ipd.) in orientaciji v okolju (npr. GPS naprave).
Raziskave v Združenih državah Amerike kažejo, da želi kljub zmanjšani samostojnosti skoraj 90 % starejših ostati v domačem okolju (Bercaw, 2020). Ključne prednosti, ki so hkrati tudi ključni dejavniki želje po ostajanju doma, so ohranjanje avtonomije, navezanost na dom, ohranjanje identitete, ohranjanje povezanosti s prijatelji, družino, sosedi in drugimi bližnjimi in poznanimi, udobje domačega poznanega okolja, kar pomeni tudi ohranjanje vsakodnevne rutine, ohranjanje zasebnosti in dostojanstva, s tem pa tudi subjektivno in psihološko blagostanje ter kakovost življenja starejšega. V številnih državah je institucionalna oskrba za velik delež starejših finančno nedosegljiva; prav tako pa je za mnoge težje ali nedosegljiva zdravstvena in socialna oskrba na domu.
Navezanost na dom se oblikuje na podlagi dolgoletnih izkušenj bivanja doma s pomembnimi drugimi (Barry idr., 2018). Dom tako ni le fizični prostor, ampak je predvsem simbolični prostor izkušenj, čustev, življenjske zgodbe vsakega posameznika. Vsak kotiček doma, poškodba pohištva, slika na steni, predstavlja vir spominov. Dom je čustveni in fizični vir dostopa do za osebo preteklega in sedanjega socialnega okolja. Je prostor, ki simbolizira in udejanja osebne preference, rutine in je zato dejavnik psihološke varnosti (Sixsmith idr., 2014). Življenje v domačem okolju nudi svobodo, neodvisnost in v večji meri kot institucionalno okolje omogoča starejšemu ohranjanje vlog, ki so ključni gradniki predstav o sebi. Odhod v institucionalno varstvo zato lahko pomeni identitetno grožnjo (Anarde, 2019). Dom povezuje starejše z njihovo socialno mrežo. Največji delež socialne mreže starejših predstavljajo pomembni drugi, družinski člani. Starejši so odvisni od socialne mreže, ki lahko nadomešča institucionalno podporo (Han in Kim, 2017) in predstavlja vez tudi z manj poznanim okoljem občasnih dejavnosti. Interakcije v poznanih in manj poznanih okoljih pa prispevajo k socialnemu blagostanju starejših (Sturge idr., 2021).
Starejši si želijo izbire o tem, kje in kako se starajo. Možnost izbire je neposredni vir zaznavanja nadzora nad odločitvami in vedenjem (Trecartin in Cummings, 2018). Za ohranjanje tega vira posamezniki prilagajajo svoje vedenje in okolje, dokler je to možno (z vidika okolja in osebe).
Prelomne točke predstavljajo novo akutno zdravstveno stanje ali poslabšanje kronične bolezni, ki zmanjša samostojnost posameznika, pa tudi življenjski dogodki, kot so hospitalizacija, padci, izguba zakonca in novonastale težave z vzdrževanjem doma (Lindquist idr., 2016). Starejši uporabljajo številne samoregulacijske strategije in tehnike, da čim dlje ohranjajo samostojnost v domačem okolju: pridobivanje pomoči drugih; prilagoditve domačega okolja; uporaba orodij in tehnologije; neposredna sprememba okolja; najem določenih storitev, ki olajšujejo bivanje v domačem okolju, kot so dostava hrane, najem prevozov, najem pomočnikov za gospodinjska opravila (Kelly idr., 2014).
1Za podrobnejše podatke o projektu glej: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/18774
Kljub mnogim prednostim staranja v domačem okolju so lahko prisotne tudi številne ovire, ki otežujejo ali onemogočajo staranje v domačem okolju. Ključne ovire so: 1) zmanjšana samostojnost zaradi težav s hojo, slabšega vida, težav z ravnotežjem, kar poveča tveganje za poškodbe ali padce; 2) pomanjkljiva ali odsotna socialna mreža; 3) finančne omejitve otežujejo dostop do potrebnih storitev in prilagoditev doma; 4) pomanjkanje ustrezne infrastrukture, saj vsa okolja in vse soseščine niso nujno prilagojeni starejšim; 5) težave pri dostopu do zdravstvene oskrbe, še posebej v odročnih območjih; 6) težave pri uporabi tehnologije – nekateri starejši posamezniki morda niso vešči uporabe sodobne tehnologije, kar lahko otežuje ali onemogoča uporabo podpornih tehnoloških rešitev; 7) negotovost podpore pomembnih drugih – bližnji, ki skrbijo za starejše, se lahko soočajo z lastnimi omejitvami, kot so časovne omejitve, finančne ali osebne težave, ki vplivajo na njihovo zmožnost nudenja oskrbe.
Ovire staranju v domačem okolju izhajajo iz osebe in okolja (mikro in makro okolja). Ključna ovira staranju v domačem okolju je nezmožnost ohranjanja neodvisnosti zaradi zdravstvenih, ekonomskih, okoljskih, socialnih in/ali družbenih razlogov (Babnik in Lahe, 2023). Staranje v domačem okolju dodatno povečuje ranljivost določenih skupin oseb, ki imajo zaradi različnih razlogov otežen dostop do zdravstvene in socialne oskrbe ter podpore (Boggs idr., 2017).
Predstavljene ovire kažejo, da lahko številni dejavniki želeno bivanje v domačem okolju onemogočijo, prav tako pa lahko te ovire povzročijo, da postane bivanje doma za starejšega neustrezno. Staranje v domačem okolju je za starejše lahko pozitivna izkušnja le, če je podprto z institucionalnimi (zdravstvenimi in socialnimi ter finančnimi) in osebnimi (socialna mreža, pomembni drugi) podpornimi mehanizmi. V sodobni družbi verjetno še ni sistema skrbi za starejše, ki bi zagotavljal sočasno oba vidika – sistemski in osebni. Zato nekateri avtorji (Barrett idr., 2012; Barry idr., 2018) opozarjajo, da je koncept staranja v domačem okolju oblikovan na podlagi idealizirane podobe kakovostnega in aktivnega staranja, saj taka podoba pogosto ni skladna z realnimi možnostmi, zmožnostmi in pogoji raznolikih posameznikov v različnih starostnih obdobjih in življenjskih situacijah. Uspeh politike staranja v domačem okolju bo tako v prihodnje odvisen predvsem od uveljavljanja strpnejšega odnosa do zmožnosti staranja v domačem okolju (Babnik in Lahe, 2023) oz. od, na eni strani uveljavitve predstave, da institucionalna oskrba ne pomeni neuspešnega staranja, na drugi strani pa od celovite podpore starejšim in njihovim svojcem, ki najpogosteje zagotavljajo instrumentalno, informacijsko in čustveno podporo starejšim.
Anarde, S. (2019). Home sweet home: Aging in place in rural America. Generations: Journal of the American Society on Aging, 43 (2), 17–23. https://www.jstor.org/ stable/26760110
Babnik, K. in Lahe, D. (2023). Prednosti, ovire in priložnosti staranja v domačem okolju. Poročilo o realiziranih aktivnostih v sklopu prvega cilja projekta Opolnomočenje starejših: Samoregulacijski mehanizmi in podpora digitalne tehnologije v doseganju višje kakovosti življenja (MOČnaLETA). [Neobjavljeno gradivo]. Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta in Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Barrett, P., Hale, B. in Gauld, R. (2012). Social inclusion through ageing-inplace with care? Ageing & Society, 32 (3), 361–378. https://doi.org/10.1017/ s0144686x11000341
Barry, A., Heale, R., Pilon, R. in Lavoie, A. M. (2018). The meaning of home for ageing women living alone: An evolutionary concept analysis. Health & Social Care in the Community, 26 (3), e337–e344. https://doi.org/10.1111/hsc.12470
Bercaw, L. E. (2020). Supporting aging in place: A policymaking blueprint for addressing U.S. older adults’ unmet home modification needs. Journal of Aging and Environment, 34(4), 389–401. https://doi.org/10.1080/26892618.2019.1707737
Boggs, J. M., Dickman Portz, J., King, D. K., Wright, L. A., Helander, K., Retrum, J. H. in Gozansky, W. S. (2017). Perspectives of LGBTQ older adults on aging in place: A qualitative investigation. Journal of Homosexuality, 64(11), 1539–1560. https://doi. org/10.1080/00918369.2016.1247539
Han, J. H. in Kim, J. H. (2017). Variations in ageing in home and ageing in neighbourhood. Australian Geographer, 48 (2), 255–272. https://doi.org/10.1080/ 00049182.2016.1240021
Kelly, A. J., Fausset, C. B., Rogers, W. in Fisk, A. D. (2014). Responding to home maintenance challenge scenarios: The role of selection, optimization, and compensation in aging-in-place. Journal of Applied Gerontology, 33 (8), 1018–1042. https://doi.org/10.1177/0733464812456631
Lindquist, L. A., Ramirez-Zohfeld, V., Sunkara, P., Forcucci, C., Campbell, D., Mitzen, P. in Cameron, K. A. (2016). Advanced life events (ALEs) that impede aging-in-place among seniors. Archives of Gerontology and Geriatrics, 64, 90–95. https://doi. org/10.1016/j.archger.2016.01.004
Sixsmith, J., Sixsmith, A., Fänge, A. M., Naumann, D., Kucsera, C., Tomsone, S., Haak, M., Dahlin-Ivanoff, S. in Woolrych, R. (2014). Healthy ageing and home: The perspectives of very old people in five European countries. Social Science & Medicine, 106, 1–9. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2014.01.006
Sturge, J., Klaassens, M., Lager, D., Weitkamp, G., Vegter, D. in Meijering, L. (2021). Using the concept of activity space to understand the social health of older adults living with memory problems and dementia at home. Social Science & Medicine, 288, 113208. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2020.113208
Trecartin, S. M. in Cummings, S. M. (2018). Systematic review of the physical home environment and the relationship to psychological well-being among communitydwelling older adults. Journal of Gerontological Social Work, 61 (5), 567–582. https://doi.org/10.1080/01634372.2018.1463339
doc. dr. Anja Pahor
Kognitivni trening pri starejših osebah
Po rezultatih projekcij EUROPOP2023, ki jih je pripravil Eurostat, naj bi leta 2100 starejši (tj. prebivalci stari 65 let ali več) predstavljali 32 % prebivalcev Slovenije, medtem ko je lani ta delež prebivalstva predstavljal le 21 % prebivalstva (Statistični urad RS, 2023). Pričakujemo lahko spremembe v starostni strukturi prebivalstva, zaradi česar se bodo povečale potrebe po zdravstvenem varstvu in dolgotrajni oskrbi. Čeprav naj bi se povečal delež prebivalstva z blago kognitivno motnjo in demenco, je pomembno omeniti, da se bo prav tako povečal delež prebivalstva, ki občuti normalni starostni kognitivni upad. Ker to predstavlja velik izziv za javno zdravje, je ključnega pomena razviti cenovno dostopne, izvedljive in učinkovite intervencije, ki lahko upočasnijo ali omilijo starostni kognitivni upad. Pred desetletji se je obsežna reorganizacija odraslih možganov zdela nemogoča. Sedaj vemo, da je bistvena lastnost možganov njihova sposobnost spreminjanja in da tudi v odrasli dobi nastajajo nove možganske celice v določenih predelih možganov (Power in Schlaggar, 2017). Eden izmed nefarmakoloških pristopov za upočasnjevanje s starostjo povezanega kognitivnega upada, ki se je razvil kot posledica teh dognanj, je kognitivni trening. Ta vključuje redno reševanje miselnih vaj, ki ciljajo na specifične kognitivne sposobnosti in nevronske mreže, za potencialno izboljšanje kognitivnega delovanja po principu nevroplastičnosti. Cilj kognitivnega treninga je izboljšanje miselnih sposobnosti posameznika, da se lahko bolje spoprijema z delom, šolanjem in vsakodnevnimi opravili (Katz idr., 2018).
Prvi pogoj za uspešnost kognitivnega treninga je, da proti koncu izvajanja vaj udeleženec pokaže boljšo uspešnost na nalogah, ki so del treninga. Uspešnost intervencije se meri s pomočjo nalog in vprašalnikov, ki jih udeleženec reši pred in po zaključku kognitivnega treninga. Raziskovalci na tak način poskušajo ugotoviti, ali je izboljšano delovanje določene kognitivne funkcije omejeno na trening ali pa gre za prenos (t. i. transfer) na nove naloge in situacije. Ločimo bližnji transfer, kjer zabeležimo statistično pomembno izboljšanje uspešnosti na nalogah, ki imajo veliko skupnih značilnosti z nalogami, ki so bile del treninga. Nasprotno imajo naloge daljnega transfera manj skupnih značilnosti z nalogami, ki so bile del treninga ter pogosto merijo drugo kognitivno funkcijo. Primer takšne raziskave je trening delovnega spomina s pomočjo N-nazaj naloge, merjenje uspešnosti na drugih nalogah delovnega spomina (bližnji transfer) ter merjenje uspešnosti na nalogah sklepanja (daljni transfer) (Jaeggi idr., 2008).
STROKOVNI TEMATSKI PRISPEVEK
Docent dr. Anja Pahor je članica oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ter Affiliate Assistant Professor na oddelku za psihologijo na Northeastern Univerzi v Bostonu. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na izvršilne funkcije, sposobnost sklepanja in nevroplastičnost skozi celotno življenjsko dobo.
Ena izmed najobsežnejših vzdolžnih raziskav na tem področju je pokazala, da kognitivni trening vodi do izboljšanja kognitivnih sposobnosti pri starejših odraslih ter da so ti učinki prisotni kar deset let po izvedenem treningu (Rebok idr., 2014). Kognitivni trening je lahko usmerjen na eno ali več različnih kognitivnih funkcij, kot so hitrost obdelave, sklepanje in izvršilne funkcije. Delovni spomin, ki omogoča začasno shranjevanje in obdelavo omejenega števila podatkov, upada s starostjo, zato je pogosto tarča kognitivnega treninga. Čeprav raziskave kažejo, da je lahko trening delovnega spomina pri starejših osebah učinkovit (Basak idr., 2020; Jaeggi idr., 2020; Karbach in Verhaeghen, 2016; Weicker, idr., 2016; Zinke idr., 2014), mnoge raziskave tega niso pokazale (Goghari in Lawlor-Savage, 2017; Guye in von Bastian, 2017), kar je spodbudilo številne polemike glede učinkovitosti te metode ter glede učinkovitosti kognitivnega treninga nasploh. Ena razlaga za nedosledne rezultate je, da raziskovalci uporabljajo več različnih vrst kognitivnega treninga ter različne naloge za merjenje transfera, kar otežuje primerjavo rezultatov (Pergher idr., 2020). Prav tako je pomembno upoštevati individualne razlike v odzivnosti na kognitivni trening (Pahor idr., 2022).
Burna razprava o kognitivnem treningu se nadaljuje med drugim tudi zaradi več milijard dolarjev vredne industrije za “umovadbo”, ki izkorišča povečano potrebo po metodah za spodbujanje kognitivnega delovanja z zagotavljanjem programske opreme, ki je lahko dostopna in relativno poceni. Strokovnjaki opozarjajo, da je oglaševanje nekaterih komercialnih izdelkov za trening možganov pretirano in zavajajoče ter da se tesnoba, ki jo starejše osebe občutijo glede morebitnega kognitivnega upada, izkorišča za dobiček. Po drugi strani pa je metaanaliza podatkov pokazala, da so komercialno dostopne računalniške kognitivne igre učinkovite pri izboljšanju kognitivnih funkcij pri udeležencih brez kognitivnih motenj, starejših od 60 let (Bonnechère idr., 2020).
Trening možganov za upočasnjevanje s starostjo povezanega kognitivnega upada je vznemirljivo področje, ki prinaša edinstvene izzive. Glede na dosedanje neenotne dokaze o učinkovitosti te metode je pomembno, da se nadaljuje empirično proučevanje različnih vrst kognitivnega treninga ter da se ugotovi, katera oblika treninga je za posamezno osebo najboljša in kaj so moderatorji transfera.
Viri
Basak, C., Qin, S. in O’Connell, M. A. (2020). Differential effects of cognitive training modules in healthy aging and mild cognitive impairment: A comprehensive metaanalysis of randomized controlled trials. Psychology and Aging, 35(2), 220–249. https://doi.org/10.1037/pag0000442
Bonnechère, B., Langley, C. in Sahakian, B. J. (2020). The use of commercial computerised cognitive games in older adults: A meta-analysis. Scientific Reports, 10 (1), 15276. https://doi.org/10.1038/s41598-020-72281-3
Goghari, V. M. in Lawlor-Savage, L. (2017). Comparison of cognitive change after working memory training and logic and planning training in healthy older adults. Frontiers in Aging Neuroscience, 9, 39. https://doi.org/10.3389/fnagi.2017.00039
Guye, S. in von Bastian, C. C. (2017). Working memory training in older adults: Bayesian evidence supporting the absence of transfer. Psychology and Aging, 32(8), 732–746. https://doi.org/10.1037/pag0000206
Jaeggi, S. M., Buschkuehl, M., Jonides, J. in Perrig, W. J. (2008). Improving fluid intelligence with training on working memory. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 105(19), 6829–6833. https://doi. org/10.1073/pnas.0801268105
Jaeggi, S. M., Buschkuehl, M., Parlett-Pelleriti, C. M., Moon, S. M., Evans, M., Kritzmacher, A., Reuter-Lorenz, P. A., Shah, P. in Jonides, J. (2020). Investigating the effects of spacing on working memory training outcome: A randomized, controlled, multisite trial in older adults. The Journals of Gerontology. Series B, Psychological Sciences and Social Sciences, 75(6), 1181–1192. https://doi.org/10.1093/geronb/ gbz090
Karbach, J. in Verhaeghen, P. (2014). Making working memory work: A meta-analysis of executive-control and working memory training in older adults. Psychological Science, 25(11), 2027–2037. https://doi.org/10.1177/0956797614548725
Katz, B., Shah, P. in Meyer, D. E. (2018). How to play 20 questions with nature and lose: Reflections on 100 years of brain-training research. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 115(40), 9897–9904. https://doi.org/10.1073/pnas.1617102114
Pahor, A., Seitz, A. R. in Jaeggi, S. M. (2022). Near transfer to an unrelated N-back task mediates the effect of N-back working memory training on matrix reasoning. Nature Human Behaviour, 6 (9), 1243–1256. https://doi.org/10.1038/s41562-02201384-w
Pergher, V., Shalchy, M. A., Pahor, A., Van Hulle, M. M., Jaeggi, S. M. in Seitz, A. R. (2020). Divergent research methods limit understanding of working memory training. Journal of Cognitive Enhancement: Towards the Integration of Theory and Practice, 4(1), 100–120. https://doi.org/10.1007/s41465-019-00134-7
Power, J. D. in Schlaggar, B. L. (2017). Neural plasticity across the lifespan. Wiley Interdisciplinary Reviews. Developmental Biology, 6 (1), 10.1002/wdev.216. https:// doi.org/10.1002/wdev.216
Rebok, G. W., Ball, K., Guey, L. T., Jones, R. N., Kim, H. Y., King, J. W., Marsiske, M., Morris, J. N., Tennstedt, S. L., Unverzagt, F. W., Willis, S. L. in ACTIVE Study Group (2014). Ten-year effects of the advanced cognitive training for independent and vital elderly cognitive training trial on cognition and everyday functioning in older adults. Journal of the American Geriatrics Society, 62(1), 16–24. https://doi. org/10.1111/jgs.12607
Weicker, J., Villringer, A. in Thöne-Otto, A. (2016). Can impaired working memory functioning be improved by training? A meta-analysis with a special focus on brain injured patients. Neuropsychology, 30 (2), 190–212. https://doi.org/10.1037/ neu0000227
Zinke, K., Zeintl, M., Rose, N. S., Putzmann, J., Pydde, A. in Kliegel, M. (2014). Working memory training and transfer in older adults: Effects of age, baseline performance, and training gains. Developmental Psychology, 50 (1), 304–315. https://doi.org/10.1037/a0032982
Študentski tematski prispevki
Najobsežnejši del revije daje glas študentom_kam psihologije, ki želijo s pomočjo svojih prvih strokovnih prispevkov s širšo javnostjo deliti svojo vedoželjnost do znanosti psihologije.
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
Breme oskrbovanja in prilagajanje izgubi partnerja v pozni odraslosti
V pozni odraslosti se pogosto zgodi, da eden od partnerjev huje zboli. V takšni situaciji ne trpi samo neposredno oboleli, ampak tudi partner, ki predstavlja njegovega oskrbovalca. Stopnje telesne oškodovanosti zaradi bolezni se znatno razlikujejo, zato tudi pomoč sega od minimalne pomoči pri vsakodnevnih dejavnostih do popolne oskrbe. Pacienti lahko potrebujejo nego za kratek ali daljši čas, v mnogih primerih pa se negovanje konča s smrtjo ljubljene osebe.
Breme oskrbovanja
Pojav, ki ga imenujemo breme oskrbovanja (Dunkin in Anderson-Hanley, 1998; Rha idr., 2015; Shaw idr., 1997), se navezuje na to, kako bolezen zakonca poslabša zdravje partnerja, ki za obolelega skrbi in ga neguje. Nega lahko vključuje dajanje zdravil, obvladovanje stranskih učinkov ali zagotavljanje prehranjevanja. Nudenje pomoči pacientom pri osnovnih osebnih opravilih, kot sta umivanje in prehranjevanje, se zdi skrbnikom bolj stresno kot nudenje pomoči pri opravilih, ki niso osebne narave, na primer nakupovanje živil. Skrbniki spremljajo paciente tudi pri pogostih zdravstvenih preiskavah in terapijah. Vloga skrbnika se lahko razširi tudi na poročanje o telesnih simptomih pacienta, še posebej, če pacient trpi tudi za demenco. Skrb za paciente s sočasnimi kognitivnimi primanjkljaji je tako lahko še posebej zahteven izziv. Stresorji, ki so posebej obremenjujoči za skrbnike, vključujejo tudi dajanje čustvene podpore, spopadanje s strahom in negotovostjo glede bolezni ter opazovanje pacientovega (partnerjevega) trpljenja. Včasih pa so skrbniki vključeni tudi v odločitve o tem, ali uporabiti programe paliativne oskrbe, ter tudi o tem, ali prekiniti podporo za ohranjanje življenja, ob tem pa ostajati vir čustvene podpore pacientu (Haley, 2003; Rha idr., 2015).
Oskrbovalci se različno odzivajo na stres negovanja. Nekaterim se zdi izkušnja obremenjujoča in pogosto tudi sami utrpijo pojav depresije ali poslabšanje telesnega zdravja. Spet drugi posamezniki pa poročajo o minimalnih negativnih učinkih in najdejo celo smisel in koristi v tem, kar počnejo. Skrbniki lastnega partnerja v pozni odraslosti so lahko še posebej ranljivi za negativne učinke nege, saj zaradi lastne starosti in načetega zdravstvenega stanja postanejo hitreje utrujeni in dovzetni za razne duševne motnje in telesne bolezni (Haley, 2003). Raziskave so pokazale, da se poslabšanje telesnega zdravja bolnega zakonca pozitivno povezuje s poslabšanjem zdravja zdravega partnerja in da je duševno poslabšanje lahko še bolj obremenjujoče kot telesno poslabšanje. Bolj kot bolezen vpliva na telesno ali duševno sposobnost (ne glede na smrtnost bolezni), slabši bo izid za partnerja, ki ima vlogo skrbnika. Rezultati tudi kažejo, da je sama smrt bolnega zakonca povezana s
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVKI
povečanim tveganjem smrti za 21 % pri moških in 17 % pri ženskah, ki za obolelega skrbijo (Christakis in Allison, 2006). Eden od razlogov, zakaj pride do poslabšanja pri relativno zdravih partnerjih, je lahko v tem, da bolezen ali smrt zakonca partnerju povzročata stres in ga prikrajšata za socialno, čustveno, ekonomsko ali drugo praktično podporo (Rha idr., 2015; Umberson in Karas Montez, 2010). Stres in pomanjkanje socialne ter čustvene podpore negativno vplivata na imunološke kazalce in psihološko blagostanje (Christakis in Allison, 2006). Ko zakonec hudo zboli (ali umre), se lahko pri partnerjih poveča škodljivo vedenje, ki sega od pitja alkohola do slabih prehranskih navad in nagnjenosti k nesrečam, kar povečuje nevarnost smrti (Umberson, 1992). Davies in kolegi (2016) so povzeli, da starejše vdove in vdovci med žalovanjem pogosteje doživljajo osamljenost. Ko posameznik izgubi zakonca, lahko hkrati izgubi motivacijo za stike z drugimi in se odloči umakniti stran od družbe (Worden, 2009). Cacioppo in Patrick (2008) sta ugotovila, da osamljenost povzroča škodljive učinke, vključno z zgodnjo smrtjo in boleznijo. Ugotovila sta povezavo med osamljenostjo ter spanjem, kardiovaskularnim tveganjem in nivoji kortizola. Ti učinki bolezni in smrti zakonca se lahko pojavljajo v različnih časovnih okvirih. Na primer, učinek stresa se pojavi takoj in se s časom zmanjšuje, traja nekaj tednov ali mesecev, saj se na novo nastali spremembi partner na koncu prilagodi. Tveganje za zdravje zaradi vloge oskrbovalca se tako čez čas zmanjša, vendar pa se pomanjkanje socialne podpore s časom povečuje in traja več let, zaradi česar se tveganje za bolezen spet povečuje (Christakis in Allison, 2006).
Poslabšanje zdravja ali smrt zakonca zna še posebej stresno vplivati na tiste, ki so že tako ali tako v ranljivem položaju. Na primer, poslabšanje zdravja zakonca je za ženske škodljivejše še zlasti v primeru, če ima par nižji socioekonomski status (Christakis in Allison, 2006). Na splošno je depresija pri starejših ženskah bolj izražena in globlja kot pri moških, vendar pa moški po izgubi zakonca kažejo večje tveganje za pojav depresije. Poleg tega se moški zaradi družbenih vlog v naši kulturi pogosto čutijo prisiljene zatreti svoja čustva žalosti. To je lahko povezano z različnimi stili žalovanja moških in žensk. Sicer si moški in ženske delijo enako čustveno stisko. Oba spola sta enako osamljena, zmedena, zgubljena in zlomljena ob partnerjevi smrti. Vendar imajo pri tem moški občutek, da nimajo enake svobode za raziskovanje svojih čustev in psiholoških simptomov kot ženske in se tako pri njih konflikti bolj pogosto izražajo na telesni ravni, kar se kaže v hujših telesnih simptomih. Tudi njihove socialne mreže so pogosto manjše in manj kakovostne v primerjavi z ženskimi (Soulsby in Bennett, 2015).
Prilagajanje na novo življenje
V zadnjih desetletjih so raziskovalci razvili tudi več teorij, ki pojasnjujejo načine prilagajanja bolezni ali izgubi partnerja (Van Baarsen, 2002). Posamezniki z več socialne podpore imajo boljše pogoje za spoprijemanje z boleznijo ali smrtjo partnerja. Zato se pričakuje, da se bodo po izgubi partnerja počutili manj osamljeni kot tisti z manj podpore ali nižjo samopodobo. V skladu s teorijo mentalne neskladnosti (ang. The theory of mental incongruity) se torej domneva, da imajo odnosi znotraj osebne mreže približno enak pomen za osebo, kot ga je imel prej partner; zato se osamljenost po smrti partnerja lahko omili s katerim koli odnosom in pomaga pri spoprijemanju z novimi okoliščinami (Dykstra 1995). Temu zaključku pa nasprotuje teorija relacijske osamljenosti (ang. The theory of relational loneliness). Po Weissu (1973) lahko občutki osamljenosti izhajajo iz pomanjkanja relacijskih funkcij (pomanjkanju pomembnih oseb v našem življenju, ki nam zagotavljajo varnost, vrednost, navezanost, pomembnost, itd.). Torej v primeru, da izgubimo partnerja, dejansko izgubimo objekt navezanosti. S tem pa izgubimo del svoje identitete, kar povzroči poslabšanje samopodobe. Poleg tega znižanje samopodobe čez čas povečuje čustveno osamljenost. Pomemben proces pri prilagajanju izgubi je razvoj nove identitete. Poleg tega Weiss (1973) trdi, da izgubo navezanosti lahko nadomesti samo druga tesna in intimna vez, medtem ko druga podporna prijateljstva in družina ne morejo nadomestiti izgube.
Pomoč pri negi in žalovanju
Zaradi poslabšanja kakovosti življenja partnerjev, ki skrbijo za bolnega zakonca, bi bilo treba nuditi podporne storitve že v času, ko nastopi bolezen. Usposabljanje in pomoč (izobraževanje, psihoterapija, svetovanje, podpora) zakoncem, ki opravljajo vlogo oskrbovalcev, bi lahko izboljšala tako zdravje bolnikov kot partnerjev (Christakis in Allison, 2006). Smiselno bi bilo, da se podpora nadaljuje tudi v času žalovanja, ko je smrt partnerja le nastopila. Raziskave kažejo, da lahko takrat žalujočim ponudimo različne vire podpore za soočanje z osamljenostjo vdovstva in izražanje posledic žalovanja. Identificirali so naslednjih šest skupin: ukvarjanje z administrativnimi in finančnimi zadevami, ohranjanje starševske vloge, prenašanje spominov na okoliščine smrti zakonca/partnerja, reorganizacija vsakodnevnega življenja (Tian in Chen, 2022).
Poleg strokovnih virov pomoči je lahko žalujočim v pomoč tudi hišni ljubljenček. Lastništvo osebi ponuja stalno obliko interakcije. Kadar lahko spremljevalna žival živi znotraj doma skrbnika, to zaradi bližine ponuja priložnost za vzpostavitev močnejše vezi z lastnikom. Tudi če mora hišni ljubljenček živeti zunaj, na primer koza ali konj, je verjetno, da bo lastnik pogosto hodil ven in jih obiskoval (Thompson in Kim, 2023). Bolin (2015, citirano v Thompson in Kim, 2023) je uporabila analizo multiple regresije, da bi preučila povezavo med človeško-živalskim odnosom, žalovanjem zaradi izgube zakonca in socialno podporo. Ugotovila je, da so se lastniki psov lažje prilagodili svojemu žalovanju kot osebe brez hišnih ljubljenčkov.
Prisotnost hišnih ljubljenčkov omogoča žalujočim, da tem izrazijo lastno žalost. Ta vez jim pomaga zmanjšati negativne psihološke simptome, povezane z žalovanjem, kot so depresija, jeza in celo samomorilne misli (“Če se preveč ukvarjam s tem, se začnem počutiti slabo, jezno ali frustrirano, ker žene ni tukaj. Težko se spoprijemam in soočam z njeno smrtjo, toda eden ali oba mucka pomagata.”). Živali dajejo družbo in zmanjšujejo osamljenost. Obujajo pa tudi prijetne spomine na pokojnega partnerja (“Imam spomine na stvari, ki jih je partner počel s hišnim ljubljenčkom. Včasih pes prinese dobre spomine ... je nekaj, kar sem imel skupaj s svojo ženo.”) (Thompson in Kim, 2023, str. 11).
Cacioppo, J. T. in Patrick, W. (2008). L oneliness: Human nature and the need for social connection. W W Norton & Co.
Christakis, N. A. in Allison, P. D. (2006). Mortality after the hospitalization of a spouse. New England Journal of Medicine, 354(7), 719–730. https://doi. org/10.1056/nejmsa050196
Davies, N., Rait, G., Maio, L. in Iliffe, S. (2016). Family caregiver’s conceptualisation of quality end-of-life care for people with dementia: A qualitative study. Palliative Medicine, 3 1(8), 726–733. https://doi.org/10.1177/0269216316673552
Dunkin, J. J. in Anderson-Hanley, C. (1998). Dementia caregiver burden: A review of the literature and guidelines for assessment and intervention. Neurology, 5, 53–60. https://doi.org/10.1212/wnl.51.1_suppl_1.s53
Dykstra, P. A. (1995). Loneliness among the never and formerly married: The importance of supportive friendships and a desire for independence. The Journals of Gerontology: Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 50 (5), 321–329. https://doi.org/10.1093/geronb/50B.5.S321
Haley. E. W. (2003). Family caregivers of elderly patients with cancer: Understanding and minimizing the burden of care. The Journal of Supportive Oncology 1 (4), 25–9. Plaud, C. in Urien, B. (2022), Bereavement meanings and the conditions for successful social support service encounters. Journal of Services Marketing, 36 (2), 154–167. https://doi.org/10.1108/JSM-03-2020-0096
Rha, S. Y., Park, Y., Song, S. K., Lee, C. E. in Lee, J. (2015). Caregiving burden and the quality of life of family caregivers of cancer patients: The relationship and correlates. European Journal of Oncology Nursing, 19 (4), 376–382. https://doi. org/10.1016/j.ejon.2015.01.004
Shaw, W. S., Patterson, T. L. in Semple, S. J. (1997). Longitudinal analysis of multiple indicators of health decline among spousal caregivers. Annals of Behavioral Medicine, 19, 101–109. https://doi.org/10.1007/BF02883326
Soulsby, L. in Bennett, K. (2015) Marriage and psychological wellbeing: The role of social support. Psychology, 6, 1349–1359. https://doi.org/10.4236/ psych.2015.611132
Thompson, M. C. in Kim, A. B. (2023). Understanding the experiences of elderly bereaved men and the bond with their pets. OMEGA - Journal of Death and Dying, 86 (4), 1291–1311. https://doi.org/10.1177/00302228211004820
Tian, H. in Chen, J. (2022). Comparing the impact of social support on the life satisfaction of widowed and non-widowed elders. Frontiers in Psychology, 13, 1060217. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.1060217
Umberson, D. (1992). Gender, marital status and the social control of health behavior. Social Science & Medicine, 34(8), 907–917. https://doi.org/10.1016/02779536(92)90259-s
Umberson, D. in Karas Montez, J. (2010). Social relationships and health: A flashpoint for health policy. Journal of Health and Social Behavior, 51 (1), 54–66. https://doi.org/10.1177/0022146510383501
Van Baarsen, B. (2002). Theories on coping with loss: The impact of social support and self-esteem on adjustment to emotional and social loneliness following a partner’s death in later life. Psychological Sciences and Social Sciences, 57 (1), 33–42. https://doi.org/10.1093/geronb/57.1.s33
Weiss, R. S. (1973). Loneliness: The experience of emotional and social isolation. The MIT Press.
Worden, J. W. (2009). Grief counseling and grief therapy: A handbook for the mental health practitioner. Springer Publishing Company.
Lara Bukovec, Ana Kolar in Aljaž Bogolin
S(r)amota starejših: Posledice osamljenosti in intervencije za preprečevanje ter blažitev osamljenosti pri starostnikih
Osamljenost med starejšimi je tako v Sloveniji kot po svetu vse pogostejša. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bil osamljen vsak tretji starostnik, seveda pa se odstotek od države do države spreminja (World Health Organization, b. d.). Perlman in Peplau (1981) osamljenost opredeljujeta kot posameznikovo lastno zaznano nezadovoljstvo z medosebnimi odnosi, ki vodi v spremembe obstoječih socialnih razmerij ali celo do sprememb posameznikovih potreb in želja v odnosih. Tega pa ne moremo enačiti z (objektivno) socialno izolacijo, ki opisuje dejansko odsotnost pomembnih bližnjih stikov (Poscia idr., 2018). Osamljenost je povezana tudi z različnimi drugimi negativnimi posledicami, ki onemogočajo in škodujejo posameznikovemu delovanju. Ker dandanes osamljenost skorajda velja za pandemijo starejših, se raziskovalci trudijo dognati ustrezne intervencije in preventivne programe za njeno zmanjševanje (Hagan idr., 2014). V tem kontekstu je namen našega članka osvetliti kompleksnost osamljenosti med starejšimi odraslimi, preučiti njene vzroke, posledice in možne ukrepe. S tem prispevkom želimo poudariti nujnost reševanja problematike osamljenosti med starejšim prebivalstvom, ki ni le izziv posameznika, temveč odgovornost celotne družbe.
Življenje na samem = osamljenost?
Preden naslovimo problematiko osamljenosti, je ključno, da razlikujemo med dejansko osamljenostjo ter življenjem na samem. Raziskovalci namreč navajajo, da slednjega nujno ne spremlja osamljenost, prav tako pa osamljeni ljudje ne živijo nujno sami. Bistveno pri tem je, kako posameznik sam doživlja svoje socialne stike oziroma njihovo pomanjkanje (Golaszewski idr., 2022). K osamljenosti prispevajo tudi bivanjske razmere in družba. Kjer so družinske vezi zelo cenjene (npr. v kolektivističnih družbah), si ljudje manj verjetno želijo živeti sami, pri čemer je lahko samotno življenje celo stigmatizirano. V zahodnih družbah, kjer je vse večji poudarek na individualizmu, je pri posameznikih samotno življenje lahko celo zaželeno, saj se bolj cenijo vrednote, kot so neodvisnost, samostojnost, samoizražanje ter osebna izbira. K občutku osamljenosti posameznika najbolj prispeva to, ali si oseba življenja na samem sploh želi ter ali ji to sploh omogočajo finančne zmožnosti (Esteve idr., 2020).
Četudi zdaj razumemo, da ljudje, ki živijo sami, niso nujno osamljeni, se ta dva konstrukta večkrat povezujeta –
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVKI
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
številne raziskave namreč potrjujejo, da so najbolj osamljeni ravno tisti, ki živijo sami (de Jong Gierveld idr., 2012). Usmerjanje pomoči na starejše osebe, ki živijo same, v tako imenovani pandemiji osamljenosti, velja za pravo smer, v katero bi morali usmeriti intervencije s področja promocije duševnega zdravja, vendar ji zaenkrat še manjkajo bolj specifična dognanja. Raziskovalci namreč zanemarjajo razlike, ki se pojavljajo znotraj skupine starejših ljudi, ki živijo sami. Osebe v tej skupini se razlikujejo po socialnih mrežah oziroma omrežjih. Običajno se takšni ljudje za stike in podporo zanašajo na otroke, sorojence in druge sorodnike, prijatelje ter sosede (Larsson in Silverstein, 2004). Z naštetimi osebami tvorijo različne socialne mreže, ki so izražene na različnih ravneh – v kvaliteti in kvantiteti –slednje nagovarjamo v nadaljevanju.
Socialna omrežja in osamljenost
V preteklosti so se različni raziskovalci ukvarjali s problematiko pomanjkljivih socialnih mrež starostnikov, ki živijo sami. V literaturi so se v zadnjih letih izoblikovali štirje osnovni tipi socialnih omrežij (Shiovitz-Ezra in Litwin, 2012). Tip, za katerega je značilno nizko število sorodstvenih in nesorodstvenih članov ter nizka intenzivnost stikov, so poimenovali kot (1) omejena socialna mreža. Osebe s tovrstno socialno mrežo so pogosteje moškega spola, tak tip mreže pa povezujejo z osebami, ki imajo več funkcionalnih omejitev in slabšo samooceno zdravstvenega stanja v primerjavi z naslednjim tipom, imenovanim (2) raznovrstna socialna mreža. Slednji velja za nasprotje prej opisanemu tipu, saj imajo takšno mrežo posamezniki z večjo verjetnostjo vsakodnevnega stika s člani svojega socialnega omrežja, od katerih jih precejšnje število živi v bližini. Tretji tip predstavljajo osebe, ki imajo (3) na otroke usmerjeno socialno mrežo. Takšni starejši ljudje imajo socialna omrežja z malo člani, predvsem s svojimi otroki, ki živijo v bližini. Zadnja, (4) na prijatelje usmerjena socialna mreža, je tip, kjer posameznikovo socialno mrežo sestavljajo predvsem prijatelji, ki pa manj verjetno živijo v bližini in imajo manj dnevnih stikov kot osebe z raznovrstno socialno mrežo (Djundeva idr., 2019).
Med starejšimi odraslimi, ki živijo sami, in tudi v primerjavi z njihovimi vrstniki, ki živijo skupaj z drugimi, so bili tisti z raznovrstnimi mrežami običajno zadovoljnejši tako s kvaliteto in količino stikov kot tudi z življenjem
nasploh, poročali so o najboljšem počutju in najmanjšem občutku osamljenosti izmed vseh štirih tipov. Na nasprotni strani pa, kot je razvidno iz opisa omejene socialne mreže, so posamezniki s takšnim tipom omrežja poročali o najmanjšem zadovoljstvu s svojo trenutno situacijo –zadovoljni niso niti s stiki znotraj socialne mreže niti s svojim življenjem, povrh pa so takšni posamezniki tudi bolj depresivni v primerjavi s starejšimi, ki živijo skupaj z drugimi. Avtorji raziskave na podlagi podatkov iz 16 evropskih držav prej omenjene povezave utemeljujejo z razlago, da osebam zaradi pomanjkanja kvalitetnih stikov primanjkuje različnih virov oz. resursov, ki bi zagotavljali ustrezno raven blaginje (Djundeva idr., 2019). Ob preverjanju sociodemografskih lastnosti, ki jih povezujemo z določenim tipom socialne mreže, med državami niso našli statistično značilnih razlik; so pa odkrili, da je v Evropi kar dobra tretjina (skoraj 35 %) starejših oseb, ki živijo same in imajo najverjetneje omejeno socialno mrežo, kar ni spodbuden rezultat. Dodatno, v državah Vzhodne in Južne Evrope prebiva več starejših z omejenimi socialnimi mrežami kot v Severni in Zahodni Evropi. Slovenija se po podatkih uvršča v sam vrh držav z osebami, ki živijo same in imajo najverjetneje omejeno socialno mrežo (51,4 %). V skladu z ugotovitvami študij avtorja Pinquarta (2003) tako obstaja večja verjetnost tako v Evropi kot tudi v Sloveniji, da bodo med starejšimi osebami, ki živijo same, najbolj osamljene tiste z omejeno socialno mrežo, znotraj tega tipa pa bodo to verjetneje moški.
Same_i v družbi – zaznavanje in dejavniki osamljenosti Čeprav so zaradi slabih socialnih mrež najbolj ogroženi moški, pa večji delež ljudi, ki živijo sami, predstavljajo starejše ženske (Boehlen idr., 2023). Za to raziskovalci navajajo različne razloge – eden izmed njih je ta, da je najvišji delež žensk, ki živijo same, ravno v Zahodnih državah. Navedeno nakazuje na to, da naj bi bili najpomembnejši dejavniki za takšen razkorak možnost višjega zaslužka, izobrazbe ter daljša življenjska doba žensk – v povprečju živijo kar šest let dlje od moških (Esteve, 2020), pri čemer pričakovana življenjska doba za otroke, rojene v letu 2021, znaša za moške 78 let, za ženske pa 84 let (O’Neill, 2024). Tudi nasploh naj bi bile ženske veliko bolj osamljene od moških, razen v kategoriji samskih ljudi, kjer so samski moški poročali o večji osamljenosti od samskih žensk. Ženske so običajno bolj socialno usmerjene kot moški in lahko zato vzdržujejo tesnejša prijateljstva zunaj primarne romantične zveze, kar vodi v manjšo osamljenost v primeru, da ostanejo brez zakonca. Obenem si tudi bolj prizadevajo za vzdrževanje boljših odnosov, kar se tudi kaže v tem, da v primeru poslabšanja odnosov hitreje in lažje zapadejo v osamljenost (Pinquart, 2003). Nasprotno pa Borys in Perlman (1985) trdita, da ženske niso nujno bolj osamljene, lahko so le bolj sposobne priznati svojo osamljenost kot moški, saj so negativne posledice priznanja osamljenosti za ženske manjše. To ugotovitev podpira še ena študija, katere namen je bil razumeti vlogo moškosti pri izražanju ranljivosti. V njej so raziskovalci ugotovili, da moški redkeje občutijo in priznajo kakršnakoli občutja šibkosti, vključno z osamljenostjo. Pravzaprav bolj kot se moški dojema maskulinega, bolj nerad priznava kakršenkoli družbeni
primanjkljaj (Cramer in Neyedley, 1998). Zato je potrebno še posebej pri osebah, ki osamljenosti ne izkazujejo na viden način, poskrbeti za ustrezno pomoč pri soočanju s posledicami osamljenosti.
Povrh družbeno pogojenega neizkazovanja znakov osamljenosti dodaten izziv njenega prepoznavanja predstavljajo politike in družbene norme, ki še vedno izključujejo LGBTQ+ osebe. Starejši LGBTQ+ odrasli se soočajo z večjim tveganjem socialne izolacije in osamljenosti (Fredriksen Goldsen, 2018). Številni so namreč pozno odraslost dosegli precej pred sprejetjem zakonov o istospolnih porokah in državljanskih pravicah LGBTQ+ (Brown in Munson, 2020). V primerjavi s svojimi heteronormativnimi vrstniki je verjetnost, da te osebe živijo same, kar dvakrat večja, verjetnost, da nimajo otrok pa kar štirikrat (Espinoza, 2011). Socialne mreže LGBTQ+ starejših tako sestavljajo predvsem osebe, ki se starajo skupaj (npr. prijatelji, partnerji, sodelavci; Butler, 2019). Takšna omrežja so izjemno spremenljiva, saj se ob naraščanju zdravstvenih težav s starostjo vezi in stiki zmanjšajo, s tem pa pade nivo medsebojne opore in oskrbe (Fredriksen Goldsen, 2018).
Še ena težava, ki povečuje verjetnost pojava osamljenosti, je tudi omejena mobilnost, ki je posledica s starostjo povezanega zmanjševanja telesnih zmogljivosti.
Težave z mobilnostjo, kot je vožnja avtomobila ali sprehod do avtobusne postaje, povečajo dovzetnost za socialno izolacijo in osamljenost, saj ovirajo udeležbo starejših v socialnih aktivnostih. Tako je ključnega pomena, da se ohranja in spodbuja optimalna telesna aktivnost in mobilnost, vključno z vozniškimi spretnostmi. Zanimivo dopolnitev lahko, ko mobilnost upade, prispeva tudi uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki omogočajo interakcijo na daljavo (Tomida idr., 2024).
Nagovoriti velja tudi posebno skupino starostnikov, ki živijo v domovih starejših občanov (DSO). V njih je po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v letu 2018 bivalo kar 17.321 starostnikov (Dolenc, 2018). Občutek osamljenosti je sicer res eden izmed razlogov, ki jih navajajo kot odločitev za vstop v domove starejših občanov, vendar to ni edini niti najpogostejši razlog vstopa v DSO. Navadno starostnike za vstop vanje spodbudijo svojci, ki težko skrbijo zanje, ali pa je zdravstveno stanje starostnikov tako poslabšano, da potrebujejo stalno nego, ki je domači ne zmorejo nuditi (Mehić, 2020). Slovenske študije osamljenosti v DSO-jih so trenutno še vedno zelo podhranjene, je pa iz primerov v tujini razvidno, da je tudi znotraj domov za ostarele osamljenost velik družbeni problem. Razširjenost osamljenosti v domovih se po ugotovitvah študije avtorice Victor (2012) v Evropi giblje od 37 % do 56 %. Prav tako je razvidno, da so odstotki hudih primerov osamljenosti približno dvakrat višji pri prebivalcih domov za starejše v primerjavi s prebivalci zunaj domov, torej starostnikov, ki živijo v svoji domači skupnosti (Victor, 2012). V domovih se sicer izvajajo raznoliki programi, ki starostnikom pomagajo ublažiti osamljenost (Bogdan, 2009), vendar ugotovitve nakazujejo na to, da ključni “zaščitni” dejavnik ni le nudenje socialnih stikov, temveč tudi čustvena vsebina teh stikov (Victor idr., 2005).
Smiselno se nam zdi nagovoriti tudi dejavnik zmanjševanja števila otrok tekom prihodnjih desetletij
in kaj to pomeni za starejše in njihove socialne mreže v pozni starosti. Napovedi kažejo, da bosta rodnost in število sorodnikov v prihodnjih desetletjih močno upadla. Ta sprememba v količini sorodstvenih odnosov bo zelo vplivala na več vidikov posameznikovega življenja. V prvi vrsti bo breme skrbi za starejše padlo večinsko na njihove otroke, ki bodo poleg skrbi za starše, morali hkrati skrbeti še za svoje otroke. Poleg tega se bo čedalje bolj povečevala tudi geografska oddaljenost med krvnimi sorodniki in bo zato vse težje nuditi oporo med družinskimi člani. To lahko v prihodnosti privede do sprememb v družbenih pričakovanjih glede oskrbe starostnikov. Prednost bodo imele kulture, kjer bo zagotovljen zanesljiv dostop do zdravstvenega varstva ter podpore v starosti, kar pa lahko nekoliko zmanjša pomembnost družinske solidarnosti pri skrbi za starejše (Alburez-Gutierrez idr., 2023).
Pasti osamljenosti
Z osamljenostjo se posameznik sooči tudi z različnimi drugimi življenjskimi tegobami – od pojava raznovrstnih bolezni do spremembe zaznave sebe in sveta, ki ga obdaja. V študijah avtorji omenjajo različne osebnostne značilnosti, ki se povezujejo z osamljenostjo, npr. nizka samopodoba. Odraža se v tem, da osebe sebe vrednotijo v precej negativni luči – kot sramežljive, neprijazne, nesprejemljive za druge, celo neprivlačne, in si tudi v interpersonalnih situacijah pripisujejo negativne karakterne atribucije. Nadalje se z osamljenostjo povezujejo tudi značilnosti, kot so prepričanje, da svet ni varen in pravičen ter zunanji lokus kontrole (Schmitt in Kurdek, 1985). Slednji se nanaša na osebnostni dejavnik, ki opisuje prepričanje posameznika o kontroli nad svojim življenjem. Notranji lokus kontrole kaže, da ima posameznik močan občutek nadzora nad lastnim življenjem, zunanji pa, da se posamezniku zdi, da nima veliko nadzora nad življenjem (Nießen idr., 2022).
Občutki osamljenosti imajo lahko negativne učinke na posameznikovo duševno in fizično zdravje, predvsem če je osamljenost dolgotrajna, neprepoznana ter nenadzorovana. Iz tega razloga je pomembno, da se stiska pravočasno prepozna, se o njej spregovori in ustrezno ukrepa. Pomembni vidiki obolevnosti starejših odraslih, ki jih napoveduje osamljenost, lahko vključujejo zlorabo alkohola, težave s spanjem, anksiozne motnje, osebnostne motnje, Alzheimerjevo bolezen in depresivno simptomatiko (Mushtaq, 2014). Četudi gre za kompleksno stanje, ki se pogosto razvije zaradi kombinacije več dejavnikov, lahko občutki osamljenosti pri tem igrajo pomembno vlogo, neodvisno od objektivne socialne izolacije in socialne podpore (Lee idr., 2021). Možna povezava med osamljenostjo in socialno izolacijo je tudi koncept samosovraštva (angl. self-disgust), ki je pogosto povezan z nizko samopodobo in lahko vključuje ostro obsojanje ali negativne občutke do določenih dejanj ali do sebe kot celote. Posameznikove misli, ki izhajajo iz nižje samopodobe, lahko močno zmanjšajo vrednost posameznikovih interakcij, zaradi česar se lahko posamezniki počutijo osamljene in nesrečne tudi med ljudmi, ki so jim pomembni. Končni rezultat je pogosto cikel stiske, ki krepi osamljenost. Sčasoma se lahko oseba začne dojemati kot brezupna in verjame, da ne more storiti ničesar,
da bi izboljšala situacijo (Ypsilanti idr., 2019). Poleg tega lahko osamljenost vodi tudi v poslabšano telesno zdravje, vključno s sladkorno boleznijo, presnovnimi boleznimi in boleznimi srca in ožilja, ki so glavna problematika zdravja žensk v ZDA ter predstavljajo kar enega od petih vzrokov smrti v obdobju pozne odraslosti (Golaszewski idr., 2022; Mushtaq, 2014; Yanguas idr., 2018).
Kako (si) pomagati?
Kot že omenjeno ima osamljenost lahko resne posledice tako za duševno kot fizično zdravje ljudi, zato je zelo pomembno, da se stiska pravočasno naslovi. Zatorej so ključnega pomena različne intervencije, terapije in druge aktivnosti, ki starejšim omogočajo zmanjševanje občutka osamljenosti ter krepljenje socialnih stikov (Mushtaq, 2014).
Prepoznavanje, razumevanje, sprejemanje
Prvi korak soočanja z osamljenostjo predstavlja prepoznavanje in razumevanje lastnih občutkov. S tem lažje sprejemamo osamljenost in vsa neprijetna čustva, ki jo spremljajo. Uporabna je na primer metoda “dnevnik zapisovanja misli in občutkov”, s katero lahko starostnik ubesedi občutja, mišljenje in dogodke, ki ga v življenju spremljajo. Iskreno zapisovanje notranjega doživljanja pripomore k boljšemu razumevanju občutkov osamljenosti in lajšanju stresa (Sloan idr., 2015). Pri tem lahko učinkovito pripomore izvajanje čuječnosti, s pomočjo katere ima oseba možnost stopiti v globlji stik s svojimi čustvi, jih prepoznavati in razumeti, od kod izhajajo (Creswell idr., 2012; Kocovski in MacKenzie, 2016).
Kognitivne intervencije
Masi in sodelavci (2010) so v svoji študiji prišli do ugotovitve, da so učinkoviti tudi drugi pristopi zmanjševanja osamljenosti. Kot najbolj učinkovita se je izkazala intervencija, pri kateri so posamezniki čez čas rekonstruirali svoj način razmišljanja o drugih ljudeh (tako imenovana “tehnika kognitivne restrukturacije”), in sicer tako, da so udeležence skozi več srečanj spodbujali k razmišljanju in ustvarjanju pozitivnih spominov na socialne interakcije. Tako so postopoma spreminjali negativno zaznavanje odnosov v bolj pozitivno. To jim je kasneje pomagalo ustvarjati boljše socialne interakcije ter razviti podporno socialno mrežo v svojem domačem okolju.
Terapija z živalmi
Pri zmanjševanju osamljenosti stanovalcev v ustanovah za dolgotrajno oskrbo lahko pomaga tudi terapija z živalmi. Še posebej je učinkovita pri oskrbovancih, ki so bili že v preteklosti čustveno navezani in odgovorni za svoje lastne hišne ljubljenčke. Ker pa bivanje v domu starejših občanov ne omogoča prisotnosti domačih živali, stanovalci svoje hišne ljubljenčke pogosto pogrešajo. Raziskovalci so ugotovili, da že zgolj eno 30-minutno “druženje” z živalmi udeležencem zmanjša občutke osamljenosti (Banks in Banks, 2002). Ker pa se v zadnjih letih povečuje dostopnost do sodobne tehnologije, se veča tudi povpraševanje po uporabi tovrstne tehnologije v domovih za ostarele. Kot zelo učinkovit pri zmanjševanju osamljenosti se je namreč
izkazal robotski psiček po imenu AIBO, na katerega so se varovanci navezali tako kot na pravega psička (Banks idr., 2008).
Pomen religioznosti pri zmanjševanju osamljenosti
Mnogim starostnikom, ki so verni oziroma verjamejo v obstoj Boga, cerkev in cerkveni obredi predstavljajo domač prostor, ki posameznika navdaja z občutki pripadnosti. Poleg tega se osebe tako čutijo vključene v širšo versko skupnost in s tem krepijo svojo socialno mrežo ter oporo. Vernim starostnikom tudi sama vera v Boga in molitev pomagata pri premagovanju vsakodnevne žalosti ter težkih trenutkov (Ciobanu in Fokkema, 2016), zato je ključnega pomena, da se vernim posameznikom omogoči versko udejstvovanje preko različnih vidikov njihovega vsakdana. Kot eden izmed učinkovitih načinov zmanjševanja osamljenosti se je na primer izkazalo branje Korana pri islamskih vernikih (Borji in Tarjoman, 2020). V krščanski veri pa se je kot pomembna aktivnost pri zmanjševanju osamljenosti izkazala stalna komunikacija z Bogom prek molitve (Le Roux, 2013). Takšne aktivnosti bi bilo najverjetneje mogoče izvesti znotraj katerekoli religije, vendar na tem področju še vedno primanjkuje raziskav in bi ga bilo treba nadalje raziskati.
Druge učinkovite intervencije
Pri zmanjševanju osamljenosti so se kot uporabne izkazale tudi nekatere manj pogosto uporabljene tehnike. To je na primer program e-dopisovanja, preko katerega si lahko starostniki dopisujejo s svojimi sorodniki, prijatelji ali empatičnim prostovoljcem. Pozitivne učinke imajo tudi videokonference ali obisk družine in prijateljev. Pri zmanjševanju osamljenosti pomagajo vodene vrtnarske aktivnosti, ki potekajo znotraj domov ostarelih, ter program spodbujanja mišljenja, ki posameznike izobrazi o delovanju možganov in spomina ter jih s tem spodbuja k vzdrževanju socialnih odnosov (Cohen-Mansfield in Perach, 2015). Pomagajo tudi terapija z uporabo humorja, telovadba, ples in joga, saj starostnikom dajejo občutek, da imajo mesto v socialnem življenju in jim okrepijo samozavest in samospoštovanje (Sayin Kasar in Karaman, 2021).
Kako naprej?
Osamljenost starostnikov predstavlja velik družbeni izziv, ki ga je treba obravnavati celostno in ciljno. Kljub prizadevanjem odločevalcev in strokovnjakov je premalo pozornosti namenjene raziskovanju kakovostnih socialnih interakcij ter načinom, kako jih dosegati. Predlagamo vključitev vprašanj o zadovoljenosti družbenih potreb v standardno zdravstveno oskrbo, podobno kot se spremlja fiziološke parametre. Z uvedbo takšnega ukrepa bi lahko že zelo hitro prepoznali posameznike z večjim tveganjem za pojav osamljenosti ter tistim, ki se z njo že soočajo, učinkoviteje priskočili na pomoč. Vemo namreč, da je osamljenost starejših povezana z večjim tveganjem za pojav bolezni, zato sklepamo, da bi takšen ukrep zmanjšal tudi njihovo pojavnost v pozni odrasli dobi. Menimo, da je poglabljanje socialnih mrež osamljenih posameznikov in osvetlitev posledic osamljenosti ključnega pomena za
izboljšanje trenutne problematike. Samota ni sramota starejših, ampak sramota nas kot družbe – in skrajni čas je, da to spremenimo.
Alburez-Gutierrez, D., Williams, I. in Caswell, H. (2023). Projections of human kinship for all countries. Proceedings of the National Academy of Sciences, 120 (52). https://doi.org/10.1073/pnas.2315722120
Banks, M. R. in Banks, W. A. (2002). The effects of animal-assisted therapy on loneliness in an elderly population in long-term care facilities. The Journals of Gerontology Series A: Biological Sciences and Medical Sciences, 57 (7), 428–432. https://doi.org/10.1093/gerona/57.7.m428
Banks, M. R., Willoughby, L. M. in Banks, W. A. (2008). Animal-assisted therapy and loneliness in nursing homes: Use of robotic versus living dogs. Journal of the American Medical Directors Association, 9 (3), 173–177. https://doi.org/10.1016/j. jamda.2007.11.007
Boehlen, F. H., Heider, D., Schellberg, D., Hohls, J. K., Schöttker, B., Brenner, H., Friederich, H.-C., König H. in Wild, B. (2023). Gender-specific association of loneliness and health care use in community-dwelling older adults. BMC Geriatrics, 23 (1). https://doi.org/10.1186/s12877-023-04201-9
Bogdan, A. (2009). Osamljenost stanovalcev v socialno varstvenem zavodu [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.
Borji, M. in Tarjoman, A. (2020). Investigating the effect of religious intervention on mental vitality and sense of loneliness among the elderly referring to community healthcare centers. Journal of Religion and Health 59 (1), 163–172. https://doi. org/10.1007/s10943-018-0708-x
Borys, S. in Perlman, D. (1985). Gender differences in loneliness. Personality and Social Psychology Bulletin, 11 (1), 63–74. https://doi.org/10.1177/0146167285111006
Brown, S. in Munson, M.R. (2020). Introduction to the special issue on social isolation across the lifespan. Clinical Social Work Journal 48 (1), 1–5. https://doi. org/10.1007/s10615-020-00750-3
Butler, S. S. (2019). Social networks and social isolation among LGBT older adults. V L. W. Kaye (Ur.), Social isolation of older adults: Strategies to bolster health and well-being (str. 181–196). Springer Publishing.
Ciobanu, R. O. in Fokkema, T. (2016). The role of religion in protecting older Romanian migrants from loneliness. Journal of Ethnic and Migration Studies, 43 (2), 199–217. https://doi.org/10.1080/1369183x.2016.1238905
Cohen-Mansfield, J. in Perach, R. (2015). Interventions for alleviating loneliness among older persons: A critical review. American Journal of Health Promotion, 29 (3), 109–125. https://doi.org/10.4278/ajhp.130418-lit-182
Cramer, K. M. in Neyedley, K. A. (1998). Sex differences in loneliness: The role of masculinity and femininity. Sex Roles, 38 (7/8), 645–653. https://doi. org/10.1023/a:1018850711372
Creswell, J. D., Irwin, M. R., Burklund, L. J., Lieberman, M. D., Arevalo, J. M. G., Ma, J., Crabb Been, E. in Cole, S. W. (2012). Mindfulness-based stress reduction training reduces loneliness and pro-inflammatory gene expression in older adults: A small randomized controlled trial. Brain, Behavior, and Immunity, 26 (7), 1095–1101. https://doi.org/10.1016/j.bbi.2012.07.006
de Jong Gierveld, J., Dykstra, P. A. in Schenk, N. (2012). Living arrangements, intergenerational support types and older adult loneliness in Eastern and Western Europe. Demographic Research, 27 (7), 167–200. https://doi.org/10.4054/ DemRes.2012.27.7
Djundeva, M., Dykstra, P. A. in Fokkema, T. (2019). Is living alone “aging alone”? Solitary living, network types, and well-being. The Journals of Gerontology: Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 74(8), 1406–1415. https://doi. org/10.1093/geronb/gby119
Dolenc, D. (26. 9. 2018). Polovica oskrbovancev domov za starostnike biva v domu, ki je v isti občini kot njihovo stalno prebivališče. Republika Slovenija, Statistični urad. https://www.stat.si/statweb/News/Index/7682
Espinoza, R. (2011). The diverse elders coalition and LGBT aging: Connecting communities, issues, and resources in a historic moment. Public Policy & Aging Report, 21 (3), 8–12. https://doi.org/10.1093/ppar/21.3.8
Esteve, A., Reher, D. S., Treviño, R., Zueras, P. in Turu, A. (2020). Living alone over the life course: Cross-national variations on an emerging issue. Population and Development Review. 46 (1), 169–189. https://doi.org/10.1111/padr.12311
Fredriksen Goldsen, K. I. (2018). Shifting social context in the lives of LGBT older adults. Public Policy & Aging Report, 28 (1), 24–28. https://doi.org/10.1093/ppar/ pry003
Golaszewski, N. M., LaCroix, A. Z., Godino, J. G., Allison, M. A., Manson, J. A. E., King, J. J., Weitlauf, J. C., Bea, J. W., Garcia, L., Kroenke, C. H., Saquib, N., Cannell, B., Nguyen, S. in Bellettiere, J. (2022). Evaluation of social isolation, loneliness, and cardiovascular disease among older women in the US. JAMA Network Open, 5(2). https://doi.org/10.1001/jamanetworkopen.2021.46461
Hagan, R., Manktelow, R., Taylor, B. J. in Mallett, J. (2014). Reducing loneliness amongst older people: A systematic search and narrative review. Aging & Mental Health, 18 (6), 683–693. https://doi.org/10.1080/13607863.2013.875122
Viri
Kocovski, N. in MacKenzie, M. (2016). Mindfulness-based cognitive therapy for depression: Trends and developments. Psychology Research and Behavior Management, 2016 (9), 125–132. https://doi.org/10.2147/prbm.s63949
Larsson, K. in Silverstein, M. (2004). The effects of marital and parental status on informal support and service utilization: A study of older Swedes living alone. Journal of Aging Studies, 18 (2), 231–244. https://doi.org/10.1016/j.jaging.2004.01.001
Lee, S. L., Pearce, E., Ajnakina, O., Johnson, S., Lewis, G., Mann, F., Pitman, A., Solmi, F., Sommerlad, A., Steptoe, A., Tymoszuk, U. in Lewis, G. (2021). The association between loneliness and depressive symptoms among adults aged 50 years and older: A 12-year population-based cohort study. The Lancet Psychiatry, 8 (1), 48–57. https://doi.org/10.1016/s2215-0366(20)30383-7
Le Roux, A. (2013). The Christian faith as the predictor of loneliness. Scriptura, 80 (1), 320–335. https://doi.org/10.7833/80-0-764
Masi, C. M., Chen, H.-Y., Hawkley, L. C. in Cacioppo, J. T. (2010). A meta-analysis of interventions to reduce loneliness. Personality and Social Psychology Review, 15(3), 219–266. https://doi.org/10.1177/1088868310377394
Mehić, A. (2020). Pravice stanovalcev v institucionalnem varstvu s poudarkom na zakonu o pacientovih pravicah [Magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.
Mushtaq, R. (2014). Relationship between loneliness, psychiatric disorders and physical health? A review on the psychological aspects of loneliness. Journal of Clinical and Diagnostic Research, 8 (9), 1–4. https://doi.org/10.7860/ jcdr/2014/10077.4828
Nießen, D., Schmidt, I., Groskurth, K., Rammstedt, B. in Lechner, C. M. (2022). The internal–external locus of control short scale–4 (IE-4): A comprehensive validation of the English-language adaptation. PLOS ONE, 17 (7), e0271289. https://doi. org/10.1371/journal.pone.0271289
O’Neill, A. (8. 4. 2024). Life expectancy at birth in Slovenia 2021, by gender. https:// www.statista.com/statistics/974632/life-expectancy-at-birth-in-slovenia-bygender/
Perlman, D. in Peplau, L. A. (1981). Toward a social psychology of loneliness. V S. Duck in R. Gilmour (Ur.), Personal relationships in disorder (str. 31–56). Academic Press.
Pinquart, M. (2003). Loneliness in married, widowed, divorced, and never-married older adults. Journal of Social and Personal Relationships, 20 (1), 31–53. https:// doi.org/10.1177/02654075030201002
Poscia, A., Stojanovic, J., La Milia, D. I., Duplaga, M., Grysztar, M., Moscato, U., Onder, G., Collamati, A., Ricciardi, W. in Magnavita, N. (2018). Interventions targeting loneliness and social isolation among the older people: An update systematic review. Experimental Gerontology, 102 (1), 133–144. https://doi.org/10.1016/j. exger.2017.11.017
Sayin Kasar, K. in Karaman, E. (2021). Life in lockdown: Social isolation, loneliness and quality of life in the elderly during the COVİD-19 pandemic: A scoping review. Geriatric Nursing, 42 (5), 1222–1229. https://doi.org/10.1016/j. gerinurse.2021.03.010
Schmitt, J. P. in Kurdek, L. A. (1985). Age and gender differences In and personality correlates of loneliness in different relationships. Journal of Personality Assessment, 49 (5), 485–496. https://doi.org/10.1207/s15327752jpa4905_5
Shiovitz-Ezra, S. in Litwin, H. (2012). Social network type and health-related behaviors: Evidence from an American national survey. Social Science & Medicine (1982), 75(5), 901–904. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2012.04.031
Sloan, D. M., Sawyer, A. T., Lowmaster, S. E., Wernick, J. in Marx, B. P. (2015). Efficacy of narrative writing as an intervention for PTSD: Does the evidence support its use? Journal of Contemporary Psychotherapy, 45(4), 215–225. https://doi.org/10.1007/ s10879-014-9292-x
Tomida, K., Shimoda, T., Nakajima, C., Kawakami, A. in Shimada, H. (2024). Social isolation/loneliness and mobility disability among older adults. Current Geriatrics Reports, 13 (2), 86–92. https://doi.org/10.1007/s13670-024-00414-x
Victor, C. R. (2012). Loneliness in care homes: A neglected area of research? Aging Health, 8 (6), 637–646. https://doi.org/10.2217/ahe.12.65
Victor, C. R., Scambler, S. J., Bowling, A. in Bond, J. (2005). The prevalence of, and risk factors for, loneliness in later life: A survey of older people in Great Britain. Ageing and Society, 25(6), 357–375. https://doi.org/10.1017/s0144686x04003332
World Health Organization. (b. d.). Reducing social isolation and loneliness among older people. https://www.who.int/activities/reducing-social-isolation-andloneliness-among-older-people
Yanguas, J., Pinazo-Henandis, S. in Tarazona-Santabalbina, F. J. (2018). The complexity of loneliness. Acta Bio-Medica: Atenei Parmensis, 89 (2), 302–314. https://doi.org/10.23750/abm.v89i2.7404
Ypsilanti, A., Lazuras, L., Powell, P. in Overton, P. (2019). Self-disgust as a potential mechanism explaining the association between loneliness and depression. Journal of Affective Disorders, 243 (1), 108–115. https://doi.org/10.1016/j.jad.2018.09.056
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
Sočutni starizem in njegov porast v času pandemije covida-19
Epidemija covida-19 je razgalila že dolgo prisoten in vsesplošno razširjen starizem v naši družbi. Starejši so postali glavni krivci za zaprtje države (Gerdina idr., 2023), kar je spodbudilo razvoj sovražnega starizma (ang. hostile ageism; Cesari in Proietti, 2020), prav tako pa ustvarilo ugodne pogoje za porast sočutnega starizma (ang. compassionate ageism; Bisconti idr., 2020). Če o sovražnem starizmu nenehno beremo v medijih, ki poročajo o nasilju nad prebivalci domov ostarelih (M. S. in T. H., 2023), pa se o sočutnem starizmu, ki opravičuje odvzem avtonomije starejših, v medijih praviloma ne govori (Vervaecke in Meisner, 2021).
Kaj sploh je sočutni starizem?
Starizem lahko opredelimo kot podcenjevanje, preziranje, diskriminiranje, zapostavljanje ter marginaliziranje starejših (Bisconti idr., 2020). Pogosto se kaže v predpostavkah in
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVKI
predstavah o starejših ljudeh kot ranljivih, nevrednih ali v breme družbi, lahko pa tudi kot osebni odpor do staranja in starosti nasploh. Kot omenjeno ločimo eksplicitni negativni oz. sovražni starizem ter bolj prikrit in manj očiten benevolentni oz. sočutni starizem (Vervaecke in Meisner, 2021). Zaradi tega bi večina hitro prepoznala sovražni starizem, veliko težje pa bi opazili sočutnega. Po čem ga sploh lahko prepoznamo?
Radi predpostavljamo, da so stereotipi o pripadnikih neke skupine zgolj pozitivni ali negativni. Posledično težje opazimo situacije, kjer gre za mešanico pozitivnih in negativnih stereotipov, kot je sočutni starizem. Teorija večrazsežnosti stereotipov (ang. stereotype content theory) predpostavlja, da pripadnike posamezne skupine ocenjujemo glede na dve dimenziji – po njihovi toplini in kompetentnosti (Fiske idr., 2002). To teorijo lahko prenesemo tudi na pojav sočutnega starizma, v okviru katerega so vsi starejši
Ana Lampret
zaznani kot topli in ljubeči, vendar nekompetentni, krhki in odvisni od drugih (Gerdina idr., 2023). Starejši postanejo predmet našega sočutja in usmiljenja, posledica tega pa je pokroviteljski odnos, ki se kaže v pretirano ustrežljivem vedenju, pri katerem zanemarimo njihove sposobnosti in preference glede pomoči (Bisconti idr., 2020; Vervaecke in Meisner, 2021).
Dobre in slabe plati sočutnega starizma Če lahko pri sovražnem starizmu govorimo zgolj o negativnih posledicah za vse vpletene, pa pri sočutnem starizmu odgovor ni tako enoznačen. Čeprav sočutni starizem starejše obravnava kot homogeno skupino odvisnih, vendar prijaznih starčkov, pa jih hkrati prikaže kot pomoči vredne in s tem pomaga upravičiti socialno starostno politiko (npr. socialna oskrba na domu, dolgotrajna oskrba, brezplačni javni prevoz), ki jo mnogi starejši nujno potrebujejo (Gerdina idr., 2023).
Po drugi strani strokovnjaki po svetu opozarjajo tudi na negativne posledice sočutnega starizma. Ker pogosto vodi v pretirano in nezaželeno pomoč s strani mlajših posameznikov, lahko sčasoma zniža stopnjo samoopravilnosti in socialne vključenosti starejšega posameznika, posledice tega pa so zmanjšana samozavest, zaznana samoučinkovitost in občutek nemoči (Vervaecke in Meisner, 2021), kar se lahko stopnjuje in vodi v znižano zadovoljstvo z življenjem in simptome depresije (Bisconti idr., 2020). Negativne učinke sočutnega starizma podpirajo tudi izsledki eksperimentalnih raziskav. Hehman in Bugental (2015) sta raziskovala učinek pokroviteljskega naslavljanja, ki izraža prepričanje, da so starejši nekompetentni in potrebni pomoči (ang. elderspeak). Ugotovila sta, da so se starejši, še posebej tisti, ki imajo sami negativne poglede na staranje, v primerjavi s kontrolno skupino, veliko slabše odrezali na kognitivni nalogi in imeli povišano koncentracijo kortizola (tj. stresnega hormona) v krvi, ko so bili izpostavljeni pokroviteljskemu naslavljanju s strani mlajših oseb.
Spolne in starostne razlike v sočutnem starizmu
Raziskave ugotavljajo zanimive razlike v pojavu sočutnega starizma glede na starost in spol osebe, ki izraža prepričanja, povezana s sočutnim starizmom, in diskriminiranim starejšim posameznikom. Na splošno naj bi moški v večji meri poročali, da gojijo prepričanja, povezana s sočutnim starizmom, glede na starost pa so, presenetljivo, tovrstna prepričanja najbolj podpirali starejši sami (Sutter idr., 2022). Po drugi strani pa naj bi v povprečju starejše posameznice izkusile več sočutnega starizma kot starejši posamezniki (Ju idr., 2021). Razlike se pojavljajo tudi glede na vedenje starejše osebe, ki je tarča sočutnega starizma. Sublett in drugi (2022) so poskušali ugotoviti, kako mlajši posamezniki ocenjujejo starejše posameznike in posameznice glede na to, če so pripravljeni sprejeti pomoč ali ne. Na splošno so udeleženci poročali, da se jim zdi nujneje pomagati starejšim posameznicam kot starejšim posameznikom. Starejše posameznice, ki so odklonile pomoč, so bile zaznane kot bolj kompetentne, vendar manj tople oz. ljubeče. Starejši posamezniki, ki so sprejeli pomoč, pa so bili zaznani kot manj kompetentni,
vendar bolj topli oz. ljubeči. Starejše posameznice lahko stereotip o njihovi nekompetentnosti torej izzovejo tako, da zavrnejo pomoč, starejši posamezniki pa lahko stereotip o njihovi kompetentnosti izzovejo tako, da pomoč sprejmejo. Avtorji so mnenja, da tovrstni rezultati kažejo na to, da sta sočutni starizem in benevolentni seksizem različna pojava, njuna kombinacija pa disproporcionalno prizadene starejše posameznice.
Sočutni starizem v času pandemije covida-19 v Sloveniji in po svetu Pandemija covida-19 je z napačno interpretacijo izsledkov raziskav, v katerih so se kot kritična skupina izkazali ljudje s pridruženimi obolenji, precej heterogeni skupini starejših podala oznako rizične skupine in s tem pripomogla k razširjanju omejujočih oblik starizma (Vervaecke in Meisner, 2021). Pri tem je okrepila oba pola starizma. Po eni strani je poudarjala, da starejši predstavljajo ranljiv in šibek del populacije, ki ga je treba zaščititi z javnozdravstvenimi politikami, s čimer je krepila sočutni starizem, po drugi strani pa je spodbudila sovražni starizem, saj je z izpostavljanjem prednosti švedskega modela, ki predpostavlja nenadzorovano prekuževanje populacije skozi izpostavitev, podpihovala občutek javnosti, da za tako neproduktiven del prebivalstva družba že tako preveč žrtvuje (Gerdina idr., 2023).
V kontekstu pandemije so bili starejši prepoznani kot najranljivejša skupina, ki jo je treba zaščititi, tudi če v to sami ne privolijo. Posledično so bili sprejeti ukrepi, ki so starejšim omejili svobodo in jih z namenom zmanjšanja okužb obravnavali kot nezmožne prevzemanja odgovornosti za svoje zdravje (Kovač, 2021). Čeprav je bilo oblikovanje tovrstnih ukrepov narejeno z dobrimi nameni, pa to vsekakor ni upravičilo pokroviteljske komunikacije, ki je spremljala sprejetje tovrstnih ukrepov. Francoski članek, ki povzema (dvoumne) ukrepe omejitve gibanja starejših, tako poroča: »Starejšim in šibkim je dovoljeno iti ven, v kolikor ob tem uporabljajo zdravo pamet.« Izjava tako izraža dvom, da so starejši sposobni uporabljati zdravo pamet, brez da bi jih na to bilo treba opozoriti (Coronavirus, 2020, citirano v Vervaecke in Meisner, 2021).
Tudi v Sloveniji smo zabeležili primere sočutnega starizma. Eden izmed najbolj odmevnih primerov je bila časovna omejitev obiska trgovin za starejše in druge ranljive skupine. Starejši od 65 let so lahko trgovine obiskali le dve uri na dan, pri tem pa so morali za vstop pokazati osebno izkaznico (M. Z. in T. K. B., 2020). Starejši so poročali, da so v tem času občutili znižanje samoopravilnosti, saj so mnogi trgovine nehali obiskovati in se za pridobivanje osnovnih življenjskih potrebščin začeli zanašati na mlajše svojce. Počutili so se, kot da sami nimajo vpliva na dogajanje in da jih je družba izločila (Kovač, 2021).
Kaj lahko storimo?
V boju proti sočutnemu starizmu nam je najbolj v pomoč ozaveščanje o heterogenosti starejše populacije. Starejši se zelo razlikujejo po zmožnostih in potrebah po pomoči. Poskušajmo omogočiti starejšim, da karseda dolgo ohranijo
zadovoljivo raven samostojnosti, v primeru potrebe po pomoči, pa jim jo brez pokroviteljskega odnosa nevsiljivo priskrbimo. V prihodnje je treba v načrtovanje ukrepov, ki se nanašajo na blagostanje starejših, vključiti tudi njih in jim pustiti možnost, da izrazijo mnenje glede tega, ali spadajo med najbolj ogrožene (Vervaecke in Meisner, 2021). S tem krepimo zavedanje, da so starejši lahko aktiven, koristen in cenjen del družbe.
Viri
Bisconti, T., Sublett, J. in Chasteen, A. (2020). Benevolent ageism: Exploring its boundary conditions, generalizability, and correlates. Innovation in Aging, 4, 568–569. https://doi.org/10.1093/geroni/igaa057.1882
Cesari, M. in Proietti, M. (2020). COVID-19 in Italy: Ageism and decision making in a pandemic. Journal of the American Medical Directors Association, 21 (5), 576–577. https://doi.org/10.1016/j.jamda.2020.03.025
Fiske, S. T., Cuddy, A. J. C., Glick, P. in Xu, J. (2002). A model of (often mixed) stereotype content: Competence and warmth respectively follow from perceived status and competition. Journal of Personality and Social Psychology, 82 (6), 878–902. https://doi.org/10.1037/0022-3514.82.6.878
Gerdina, O., Rener, T. in Ule, M. (3. 5. 2023). Poročilo z druge razprave sekcije za sociologijo časa o starajoči se družbi. Slovensko sociološko društvo. https://www. sociolosko-drustvo.si/porocilo-z-druge-razprave-sekcije-za-sociologijo-casa-ostarajoci-se-druzbi/83815/
Hehman, J. A. in Bugental, D. B. (2015). Responses to patronizing communication and factors that attenuate those responses. Psychology and Aging, 30 (3), 552–560. https://doi.org/10.1037/pag0000041
Ju, C., McDarby, M., Picchiello, M. in Carpenter, B. (2021). Experiences and perceived origins of compassionate ageism among older adults during the COVID-19 pandemic. Innovation in Aging, 5, 937. https://doi.org/10.1093/geroni/ igab046.3389
Kovač, A. K. (5. 11. 2021). Pogosto pozabljamo, da dolgo življenje pomeni tudi dolgo starost. MMC RTV SLO. https://www.rtvslo.si/slovenija/pogosto-pozabljamo-dadolgo-zivljenje-pomeni-tudi-dolgo-starost/597154
M. S. in T. H. (6. 9. 2023). Na posnetku nasilništva v Trebnjem poleg 16-letnice še eno dekle. 24ur.com. https://www.24ur.com/novice/slovenija/nasilje-nadstarejsimi-maljevac-na-izrednem-obisku-v-dso-trebnje.html
M. Z. in T. K. B. (10. 4. 2020). Starejši od 65 let v trgovino le z dokumentom, Prelesnikova poziva k spoštljivosti. MMC RTV SLO. https://www.rtvslo.si/zdravje/ novi-koronavirus/starejsi-od-65-let-v-trgovino-le-z-dokumentom-prelesnikovapoziva-k-spostljivosti/520157
Sublett, J. F., Vale, M. T. in Bisconti, T. L. (2022). Expanding benevolent ageism: Replicating attitudes of overaccommodation to older men. Experimental Aging Research, 48 (3), 220–233. https://doi.org/10.1080/0361073X.2021.1968666
Sutter, A., Vaswani, M., Denice, P., Choi, K. H., Bouchard, J. in Esses, V. M. (2022). Ageism toward older adults during the COVID‐19 pandemic: Intergenerational conflict and support. The Journal of Social Issues, 78 (4), 815–841. https://doi. org/10.1111/josi.12554
Vervaecke, D. in Meisner, B. A. (2021). Caremongering and assumptions of need: The spread of compassionate ageism during COVID-19. The Gerontologist, 61 (2), 159–165. https://doi.org/10.1093/geront/gnaa131
Nika Vrabec
»Bolj star, bolj nor?«:
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
Osebnostne značilnosti pri starostnikih in njihova reprezentacija v družbi
Hčerka pripelje svojo mamo v dom za ostarele, pogovor se odvija ob čakanju na dvigalo.
Hčerka: »Mami, počakaj. Dobro veš, da to, da sem te pripeljala v dom, ne pomeni, da te doma ne maramo več. Saj veš, da si bolna in da bodo tukaj lahko ves čas skrbeli zate. Dober dan, sestra, moja mati ima diabetes, veste, vendar se nikoli noče sprijazniti, da je zares bolna. Mati, a me ti sploh poslušaš? Tukaj bodo lepo skrbeli zate, kajne, sestra?«
Medicinska sestra: »Seveda!«
Hčerka: »Ves dan boš imela družbo, spoznala boš nove prijatelje.«
Babica (s kovčki v roki): »Bi katera od vaju že pritisnila na gumb? A vidve trapi ne vidita, da imam jaz polne roke, pa še tako bolna sem.«
Hčerka: »Verjetno boste imeli na začetku nekaj problemov z njo, ker se težko adaptira, pa še ta njena bolezen. Saj razumete sestra, kajne? Vendar bo sčasoma postala prav tako prijetna, kot zna biti doma. A ne, mami?«
Babica: »Seveda, hčerkica moja zlata. Misliš, da ne vem, zakaj si me deportirala v tole hiralnico? Seveda, hiša je postala pretesna za vse tvoje ambicije. Ampak vseeno, lahko prekoplješ cel vrt in razmečeš vso hišo, družinskega nakita ne boš našla. Adieu, ti neumno bitje, ki ga moram po igri naključij klicati hčerka, res ne vem, kje sem te staknila.«
Odlomek iz filma Babica gre na jug (Anžlovar, 1991).
Uvod
V skladu s svetovnimi trendi se tudi slovensko prebivalstvo vedno bolj stara. Januarja 2023 je bilo v Sloveniji 453 708 prebivalcev, starih najmanj 65 let, njihov delež v celotnem prebivalstvu pa narašča: med letoma 1991 in 2023 je zrasel za 10,6 % (iz 10,8 % leta 1991 na 21,4 % leta 2023). Podoben delež starejših (21,1 %) beleži tudi evropsko povprečje (Statistični urad Republike Slovenije, 2023). V skladu z obstoječimi trendi postaja tematika staranja skupaj s poznavanjem razvoja različnih značilnosti pri starostnikih ter skrbjo za njihovo zdravje vse bolj relevantna (Horvat in Bakračevič, 2017), zlasti v oziru napovedi projekcij prebivalstva. Slednje kažejo, da se bo do leta 2100 število starejših od 65 let v Sloveniji povečalo za več kot 37 %, delež starejših oseb v celotnem prebivalstvu pa naj bi narasel na več kot 32 % (Statistični urad Republike Slovenije, 2023).
V skladu s psihološko delitvijo razvojnih obdobij so starejše osebe oz. starostniki osebe, stare 65 let ali več, to razvojno obdobje pa opredeljujemo kot pozno odraslost ali pozno starost (Zupančič, 2004). Proces staranja ni povezan le z degenerativnim upadom in primanjkljaji. Dandanes ga pojmujemo tudi kot proces večdimenzionalnih in dinamičnih sprememb na biološki, vedenjski in psihosocialni ravni, ki vključujejo upad nekaterih funkcij in pozitivne spremembe v sposobnosti prilagajanja posameznikov (Baltes in Graf, 1996).
V primerjavi z omenjenimi hitrimi spremembami v demografski strukturi in naraščanjem deleža starejših v družbi se stališča in pričakovanja ljudi do staranja in starejših spreminjajo bistveno počasneje. Raziskave kažejo, da so osebna in družbena prepričanja o obdobju pozne odraslosti v splošnem negativna: večina ljudi pojmuje starost kot obdobje upadanja življenjske moči in povečanja ranljivosti na vseh področjih posameznikovega delovanja (npr. Baltes in Graf, 1996; Hillier in Barrow, 2014). Splošno nezadovoljstvo, odsotnost načrtovanja prihodnosti, usmerjenost v preteklost in razmišljanje o smrti so primeri značilnih negativnih stereotipov o staranju (Zupančič idr., 2011).
Številne študije razvoja v pozni odraslosti kažejo, da se osebnost v primerjavi s telesnimi, zaznavnimi, gibalnimi in spoznavnimi sposobnostmi spreminja v manjši meri (Smith in Baltes, 1999), hkrati pa nakazujejo tudi na to, da se spreminja skozi vse življenje (Roberts idr., 2006). V prispevku nas zanima, kako so osebnostne poteze izražene v pozni odraslosti in ali se dejanske lastnosti starejših oseb razlikujejo od splošnih prepričanj o starostnikih. Poznavanje psihološkega delovanja starejših je namreč prvi pogoj za ohranjanje in izboljšanje spoznavnih in osebnostnih potencialov, mentalnega zdravja ter splošne kakovosti in zadovoljstva posameznikovega življenja v pozni odraslosti. Izsledki raziskav na tem področju služijo kot pomembno orodje pri lažjem delu s starejšimi, hkrati pa ozaveščajo o pomenu pozne odraslosti – kot še vedno zelo aktivnem razvojnem obdobju, kjer so prisotne številne spremembe (Zupančič idr., 2010).
Osebnost
Osebnost je celostni sistem naših relativno trajnih vedenjskih, telesnih in duševnih značilnosti. Enote osebnosti so osebnostne lastnosti (Musek, 2015), opredeljene kot
razmeroma stabilni vzorci mišljenja, vedenja in čustvovanja, ki so značilni za posameznika v različnih življenjskih situacijah in v katerih se razlikuje od drugih (Allport, 1961). Gre za univerzalne, razmeroma trajne in splošne vedenjske težnje, ki imajo biološko osnovo in se dosledno izražajo kot značilne vedenjske prilagoditve v različnih kontekstih (McCrae idr., 2000). Kljub temu da osebnostne lastnosti razumemo kot relativno stabilne, se te spreminjajo skozi vse življenje. Pri razumevanju njihove stabilnosti in sprejemljivosti igrajo pomembno vlogo tako genetski kot okoljski dejavniki, ti pa se še posebej izrazijo v srednji in pozni odraslosti (Briley in Tucker-Drob, 2014).
Kot najbolj uveljavljen model na področju preučevanja temeljnih osebnostnih lastnosti velja petfaktorski model osebnosti (McCrae in Costa, 1985) oz. model velikih pet (Goldberg, 1990), ki zadovoljivo povzame organizacijo osebnostnih potez tudi pri starostnikih v različnih deželah in jezikovnih skupnostih (McCrae in Costa, 1997).
V okviru izbranega modela lahko temeljno organizacijo osebnostnih lastnosti povzamemo preko 5 splošnih osebnostnih dimenzij: ekstravertnost, odprtost, sprejemljivost, vestnost in čustvena nestabilnost (oziroma nevroticizem). Ekstravertnost se nanaša na posameznikovo zanimanje za ljudi in dogodke v okolju ter kaže na družabnost, živahnost, dinamičnost in asertivnost. Odprtost predstavlja poteze, ki se povezujejo s spoznavnimi sposobnostmi, denimo subjektivno zaznane intelektualne sposobnosti, spretnosti, zanimanja, radovednost, domišljija in ustvarjalnost. Sprejemljivost vključuje poteze, ki so povezane s kakovostjo medosebnih odnosov. Mednje štejemo altruizem, prijaznost, empatijo in medsebojno sodelovanje. Vestnost je dimenzija, ki se še posebej izrazi pri učenju, izobraževanju in delu. Vključuje značilnosti, ki so potrebne pri doseganju nekega cilja, npr. sistematičnost, učinkovitost, natančnost, organiziranost in vztrajnost. Za čustveno nestabilnost oz. nevroticizem je značilna nagnjenost k pogostim izkušnjam negativnih čustev, kot so strah, žalost, tesnoba, zadržanost in negotovost. Hkrati se poteza kaže tudi v pasivnosti osebe in pomanjkanju samozavesti (De Raad in Perugini, 2002).
Osebnostne lastnosti pri starostnikih
Osebnostne poteze so v povprečju visoko dosledne in individualno stabilne (McCrae in Costa, 1997). V pozni odraslosti pa se doslednost in stabilnost nekoliko znižata (Specht idr., 2011). Costa in McCrae (1992) sta več kot 12 let spremljala posameznike stare med 19 in 80 let ter ugotovila, da so bile njihove osebnostne lastnosti stabilne po 30. letu. Podobno ugotavlja tudi študija Tana in sodelavcev (2011), ki je pokazala, da bodo zadovoljni in asertivni tridesetletni posamezniki najverjetneje ostali takšni tudi pri 80. letih. Po drugi strani lahko osebnost razumemo kot spreminjajoč se konstrukt, ki se tekom življenja prilagaja spremembam (Caspi idr., 2005), pri tem pa igrajo pomembno vlogo tako biološki, psihološki kot tudi socialni dejavniki. V okviru razvojnih sprememb povprečna raven zaznane sprejemljivosti in vestnosti nekoliko naraste med zgodnjo in pozno odraslostjo, medtem ko ekstravertnost, nevroticizem in odprtost rahlo upadejo. Te spremembe se pojavljajo
pri moških in ženskah (McCrae idr., 2000; Terraccian idr., 2005; Zupančič 2020). Sprejemljivost in vestnost naraščata do 70. leta, nevroticizem pa upada vse do 80. leta. Podobno je pokazala tudi longitudinalna študija Harrisa in sodelavcev (2016), ko je le vestnost ohranjala relativno doslednost skozi razvojna obdobja, medtem ko so se ostale dimenzije čez čas spreminjale.
Pregled metaanaliz kaže, da se ravni nevroticizma in vestnosti med različno starimi starostniki v povprečju ne spreminjata do 80. leta, v zelo pozni starosti (nad 85 let) nevroticizem narašča, vestnost pa upada. Raven odprtosti med vsemi dimenzijami najbolj upada, še posebej po 80. letu, podobno upade tudi ekstravertnost. Sprejemljivost nekoliko narašča, vendar so ugotovitve glede te dimenzije manj dosledne (Kandler idr., 2015). V zelo pozni odraslosti pomembno upadejo tako sprejemljivost, ekstravertnost in odprtost, nevroticizem pa narašča, še posebej v kratkem obdobju pred smrtjo (Zupančič, 2020).
Navedene spremembe lahko pojmujemo tudi kot adaptacijski sistem za lažje prilagajanje na biološko slabenje telesa (Kandler idr., 2015), kar potrjujejo tudi izsledki raziskav pri spremembi osebnostnih lastnosti mlajših posameznikov s kroničnimi boleznimi. Pri teh se je po diagnozi pokazal podoben trend normativnih sprememb kot pri starostnikih (Jokela idr., 2014).
Spremembe niso velike, navadno pa splošna prepričanja posameznikov o tem, kako se bodo osebnostno spreminjali v starosti, kažejo, da so bolj nagnjeni k razmišljanju o spremembah v manj zaželeni smeri, npr. upad ekstravertnosti in porast nevroticizma (Fleeson in Heckhausen, 1997).
V nasprotju s stereotipom, da si posamezniki v pozni odraslosti postajajo osebnostno vse bolj podobni, se medosebne razlike v razvoju osebnostnih značilnosti še povečajo (Baltes in Mayer, 2001; Palmore, 1988). Človeška kultura in posameznikovo vedenje ustvarita pogoje, v katerih se odvijajo napredne psihološke spremembe kljub biološkemu upadu ali prav zaradi povečanja bioloških omejitev (Zupančič idr., 2010).
Družbena prepričanja o starejših Navkljub raznolikosti osebnostnih potez pri starostnikih je večina odraslih (Baltes in Mayer, 2001; Palmore, 1988), tudi 43 % različno starih odraslih Slovencev (Zupančič idr., 2010), prepričanih, da so si na splošno starostniki med seboj zelo podobni. »Starejši bodo bolj pesimistično naravnani« in »Starejše ne zanima nič novega« sta primera stereotipov, ki se razvijejo v odnosu do starejših in staranja. Stereotipi so specifična vrsta zmotnih družbenih prepričanj o značilnostih in vedenju posameznih družbenih skupin, ki v večini primerov niso skladna z resničnimi dejstvi, imajo pa močan vpliv na vrednotenje in vedenje posameznika do specifične skupine. Vnaprejšnja pričakovanja vplivajo na nadaljnje zaznavanje, ki postane selektivno (npr. opazimo le stare voznike, ki vozijo slabo, ne pa tudi mladih), nove informacije pa procesiramo v skladu z obstoječimi shemami, npr. z vsemi starostniki začnemo govoriti zelo glasno zaradi morebitne naglušnosti (Hillier in Barrow, 2014).
O starejših osebah imajo lahko različno stari posamezniki tako pozitivne kot negativne stereotipe; v sodobnih zahodnih
družbah navadno bolj prevladujejo negativni (Zupančič, 2010). Hummert (1999) je stereotipe o starostnikih po vsebini razdelila v različne negativne in pozitivne sklope. Negativni pol predstavljajo: spoznavna prizadetost (starejši počasi razmišljajo, so nekompetentni, ne želijo in ne zmorejo se naučiti ničesar novega), potrtost (starejši so zaskrbljeni, obupani), socialna odmaknjenost (starejši so tihi, preplašeni in osamljeni) in zlovoljnost (starejši so razdražljivi, zahtevni in polni predsodkov). Spoznavna prizadetost bi lahko prispevala k predpostavkam v smeri nizke odprtosti pri starostnikih, potrtost in socialna odmaknjenost bi lahko privedli do ocen v smeri nizke ekstravertnosti in čustvene nestabilnosti, zlovoljnost pa v smeri nizke sprejemljivosti. Na drugi strani avtorica opredeljuje tudi pozitivni pol: zlata leta (se kažejo kot aktivnost, družabnost in zanimanja za različna področja) in stereotip popolnih starih staršev (so prijazni, razumevajoči in velikodušni). Stereotipi o zlatih letih bi lahko prispevali k višji oceni v ekstravertnosti in odprtosti, stereotip popolnih starih staršev pa k višjim ocenam sprejemljivosti (Hummert, 1999).
Tudi v študiji slovenskih avtoric Zupančič in Horvat (2009) je bila pozitivna pristranost do starejših povezana s predstavo o ekstravertnosti, čustveni stabilnosti in odprtosti, medtem ko je bila negativna pristranost povezana s predstavami o čustveni nestabilnosti in nizki sprejemljivosti. V literaturi se pojavljajo tudi nekatere druge delitve, kjer pozitivni stereotipi vključujejo opise, kot so vljudnost, sposobnost sklepanja kompromisov in empatija, negativni pa fizična neprivlačnost in nižje sposobnosti (Swift in Steeden, 2020).
Zmotna prepričanja o starostnikih izhajajo iz pomanjkanja znanja o obdobju pozne odraslosti, v interakcijah z njimi pa sprožijo priklic neugodnih predstav in prispevajo k diskriminatornemu vedenju zoper njih. Slovenske avtorice (Zupančič idr., 2010) so pri odraslih različnih starosti (od mladih na prehodu v odraslost do vključno starostnikov) prepoznale različna zmotna prepričanja o starejših, ki se v veliki meri skladajo z negativnimi stereotipi iz vsebinske delitve Hummert (1999). Med te prištevamo stereotipe, kot so: starejše osebe so neproduktivne; povsem običajno je, da se starejše osebe ne želijo vključevati v družbo; starejše osebe so bolne, same in osamljene; z naraščajočo starostjo si postajajo vse bolj podobne; so rigidne in neprilagodljive; senilnost je normalen del staranja; starejše osebe sprejemajo spremembe ali bi jih morale sprejeti (Zupančič idr., 2010).
O nesposobnosti prilagajanja spremembam pri starostnikih je zmotno prepričanih 54 % različno starih in različno izobraženih odraslih Slovencev, najpogosteje (65 %) pa imajo taka prepričanja študenti (Zupančič idr., 2010). Nasprotno se je pokazalo na francoskem vzorcu, kjer so študenti zdravstvene nege podajali bolj pozitivno naravnane poglede o starostnikih za razliko od zdravstvene stroke, ki je vključevala odrasle v obdobju srednje odraslosti – od 40. do 65. leta; (Gaymard, 2006). Ugotovitve glede prisotnosti negativnih in pozitivnih stereotipov med različno starimi odraslimi so razmeroma nedosledne. Študija na ameriškem vzorcu različno starih odraslih (od mladih odraslih do pozne starosti) je pokazala splošno ambivalentnost do starejših in staranja. Več negativnih občutkov do starejših se je ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVKI
pojavilo pri študentih in ženskah, ki so kazale tudi večjo zaskrbljenost ob omembi staranja. Ugotovitve študije so pokazale, da je staranje družbeni problem in ima večina ljudi mešane občutke glede starejših in staranja (Berger, 2017).
Poglobljeni intervjuji z mladimi odraslimi, ki so spremljali pomen medgeneracijske povezanosti, so pokazali, da ima velik vpliv na to, ali se bo pozitivna izkušnja s starostnikom prenesla v splošen pozitivni pogled na starostnike in staranje, tudi referenčni okvir, ki si ga že prej ustvari oseba (torej kako so ji starejše osebe predstavljene v medijih in kakšne izkušnje z njimi že ima). To nakazuje na kompleksnost vzpostavljanja medgeneracijske podobe starejših, a hkrati opozarja na velik vpliv medijske reprezentacije staranja v družbi, ki pa je velikokrat negativna (Verhage idr., 2021).
Percepcija starosti v medijih in popularni kulturi Pri verodostojni reprezentaciji starostnikov in staranja igrajo veliko vlogo mediji in tako formalno kot neformalno informiranje splošnega prebivalstva (Zupančič idr., 2010).
Množični mediji odražajo in oblikujejo poglede družbe ter imajo velik vpliv na prepričanja posameznikov. Starostniki so pogosto označeni s pretežno negativnimi stereotipnimi označbami, kot so pozabljivost, nerodnost, zmedenost, pasivnost, pomanjkanje energije, tako v dnevnem časopisju, na spletu, v oglasih kot tudi v filmih (Hillier in Barrow, 2014).
Obsežna ameriška študija je primerjala več kot 3000 filmov iz celega sveta, ki so nastali med leti 1930 in 2018, države pa je razdelila v 11 regij. Scenarij vsakega filma je uvrstila na lestvico od 1 (zelo negativna reprezentacija starejših in staranja) do 5 (zelo pozitivna reprezentacija starejših in staranja). Izsledki so pokazali, da je pozitivna reprezentacija starejših umanjkala v vseh regijah (od tega je bilo v 4 regijah predstavljanje starejših nevtralno; Ng idr., 2023). Podobno se je pokazalo tudi pri upodabljanju starejših odraslih v animiranih filmih Disney, kjer so sicer bili v večini starejši liki prikazani kot pozitivni, ne pa vedno, kar lahko nakazuje, zakaj že otroci razvijajo negativne občutke do starejših (Robinson idr., 2007).
Podobna distinktivnost se kaže tudi v prikazovanju starejših odraslih v slovenskih filmih, ki so nastali po letu 1991 (t. i. obdobje preporoda slovenske celovečerne kinematografije; Stanković, 2020). V celovečernem filmu Sladke sanje (Podgoršek, 2001) je lik »none« prikazan kot zelo konservativen, babica je zelo »bogaboječa«, pasivna in ne kaže možnosti sprememb ali kakršnekoli zaresne aktivnosti. Na drugi strani Anžlovar v svojem filmu Babica gre na jug (1991), ki velja za prvi celovečerni film samostojne Slovenije, kot enega izmed protagonistov predstavi lik Babice, ki vsekakor »še ni za staro šaro«, se upre vsem fizičnim omejitvam in se odloči odpraviti na morje. Je polna energije, odprta za novosti in družabna. Neuradno nadaljevanje filma predstavlja film Dedek gre na jug istega režiserja (2022), kjer sta osrednja lika zopet starejša dedka, ki se sicer sprva zadržano, a vendar uspešno upreta sistemu in podata na avanturo na jug, natančneje v Srbijo, kar kaže na aktivnost in zmožnost učenja novih veščin.
Zaključek
Pregled obstoječe literature kaže na raznolikost osebnostnih potez pri starejših odraslih, ki se s staranjem še diferencirajo (Baltes in Mayer, 2001; Palmore, 1988). Starejši lahko tudi uspešno spreminjajo osebnostne lastnosti za lažje prilagajanje na biološko slabenje telesa in boleznim (Kandler idr., 2015). Pa vendar so v družbi razširjeni negativni stereotipi in zmotna prepričanja o staranju, kar kaže na slabo stopnjo poznavanja tako obdobja pozne odraslosti kot samih značilnosti starostnikov. K temu pripomore tudi negativna reprezentacija v medijih in popularni kulturi, saj imajo množični mediji velik vpliv na oblikovanje prepričanj posameznikov (Hillier in Barrow, 2014). Da bi zmanjšali stigmatiziranost starejše populacije, je pomembno stalno izpopolnjevanje znanja o staranju, pozni odraslosti in medosebnih razlikah pri starostnikih. Pripomorejo tudi izkušnje s pogostimi interakcijami s starejšimi osebami ter zmožnost samorefleksije in samoevalvacije vedenja v teh interakcijah. Na preventivi je potrebno delovati na vseh ravneh izobraževanja od otroštva (vrtec, osnovna šola) do srednje in pozne odraslosti (izobraževanja na univerzah za tretje razvojno obdobje), kar bo pripomoglo k oblikovanju bolj pozitivnih stališč do starejših in hkrati izboljšalo kakovost njihovega življenja.
Viri
Allport, G. W. (1961). Pattern and growth in personality. Holt, Reinhart & Winston.
Anžlovar, V. V. (1991). Babica gre na jug [Zvočni DVD]. A.G.Market.
Anžlovar, V. V. (2022). Dedek gre na jug [Zvočni DVD]. A.G.Market.
Baltes, P. B. in Graf, P. (1996). Psychological aspect of aging: Facts and frontiers. V D. Magnuson (Ur.), The lifespam development of individuals: Behavioral, neurological, and psychosocial perspectives (str. 427–460). Cambridge University Press.
Baltes, P. B. in Mayer, K. U. (2001). The Berlin aging study: Aging from 70 to 100. Cambridge University Press.
Berger, R. (2017). Aging in America: Ageism and general attitudes toward growing old and the elderly. Open Journal of Social Sciences, 5(8), 183–198. https://doi. org/10.4236/jss.2017.58015
Briley, D. A. in Tucker-Drob, E. M. (2014). Genetic and environmental continuity in personality development: A meta-analysis. Psychological Bulletin, 140 (5), 1303–1331. https://doi.org/10.1037/a0037091
Caspi, A., Roberts, B.W. in Shiner, R.L. (2005). Personality development: Stability and change. Annual Review of Psychology, 56, 453–484. https://doi.org/10.1146/ annurev.psych.55.090902.141913
Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1992). Normal personality assessment in clinical practice: The NEO Personality Inventory. Psychological Assessment, 4(1), 55–13. https://doi.org/10.1037/1040-3590.4.1.5
De Raad, B. in Perugini, M. (2002). Big five factor assessment: Introduction. V B. De Raad in M. Perugini (Ur.), Big five assessment (str. 1–18). Hogrefe and Huber Publishers.
Fleeson, W. in Heckhausen, J. (1997). More or less “me” in past, present, and future: Perceived lifetime personality during adulthood. Psychology and Aging, 12 (1), 125–136. https://doi.org/10.1037/0882-7974.12.1.125
Gaymard, S. (2006). The representation of old people: Comparison between the professionals and students. Revue Internationale de Psychologie Sociale, 19 (3), 69–91.
Goldberg, L. R. (1990). An alternative “description of personality”: The big five factor structure. Journal of Personality and Social Psychology, 59 (6), 1216–1229. https://doi.org/10.1037/0022-3514.59.6.1216
Harris, M. A., Brett, C. E., Johnson, W. in Deary, I. J. (2016). Personality stability from age 14 to age 77 years. Psychology and Aging, 31 (8), 862–874. https://doi. org/10.1037/pag0000133
Hillier, S. M. in Barrow, G. M. (2014). Aging, the individual, and society. Cengage learning.
Hummert, M. L. (1999). A social cognitive per-spective on age stereotypes. V T. M. Hess in F. Blanchard-Fields (Ur.), Social cognition and aging (str. 175–196). Academic Press.
Horvat, V. in Bakračevič, K. (2017). Odnos med modrostjo, ustvarjalnostjo in strategijami spoprijemanja s stresom v srednji in pozni odraslosti. Javno zdravje, 1 (1), 45–55.
Jokela, M., Hakulinen, C., Singh-Manoux, A. in Kivimäki, M. (2014). Personality change associated with chronic diseases: Pooled analysis of four prospective cohort studies. Psychological Medicine, 44(12), 2629–2640. https://doi.org/10.1017/ S0033291714000257
Kandler, C., Kornadt, A. E., Hagemeyer, B. in Neyer, F. J. (2015). Patterns and sources of personality development in old age. Journal of Personality and Social Psychology, 109 (1), 175–191. https://doi.org/10.1037/pspp0000028
McCrae, R. R. in Costa, P. T., Jr. (1985). The NEO PI/FFI Personality Inventory manual. Psychological Assessment Resources.
McCrae, R. R. in Costa, P. T., Jr. (1997). Personality trait structure as a human universal. American Psychologist, 52 (5), 509–516. https://doi.org/10.1037/0003066X.52.5.509
McCrae, R. R., Costa, P. T., Jr., Ostendorf, F., Angleitner, A., Hřebíčková, M., Avia, M. D., Sanz, J., Sánchez-Bernardos, M. L., Kusdil, M. E., Woodfield, R., Saunders, P. R. in Smith, P. B. (2000). Nature over nurture: Temperament, personality, and life span development. Journal of Personality and Social Psychology, 78 (1), 173–186. https:// doi.org/10.1037/0022-3514.78.1.173
Musek, J. (2015). Osebnost, vrednote in psihično blagostanje. Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Ng, R., Indran, N. in Yang, W. (2023). Portrayals of older adults in over 3000 films around the world. Journal of the American Geriatrics Society, 71 (9), 2726–2735. https://doi.org/10.1111/jgs.18400
Palmore, E. B. (1988). The facts on aging quiz: A handbook of uses and results. Springer.
Pocnet, C., Popp, J. in Jopp, D. (2021). The power of personality in successful ageing: A comprehensive review of larger quantitative studies. European Journal of Ageing, 18, 269–285. https://doi.org/10.1007/s10433-020-00575-6
Podgoršek, S. (2001). Sladke sanje [Zvočni DVD]. A.G.Market.
Roberts, B. W., Walton, K. E. in Viechtbauer, W. (2006). Patterns of mean-level change in personality traits across the life course: A meta-analysis of longitudinal studies. Psychological Bulletin, 132( 1), 1–25. https://doi.org/10.1037/00332909.132.1.1
Robinson, T., Callister, M., Magoffin, D. in Moore, J. (2007). The portrayal of older characters in Disney animated films. Journal of Aging Studies, 21 (3), 203–213. https://doi.org/10.1016/j.jaging.2006.10.001
Smith, J. in Baltes, P. B. (1999). Trends and profiles of psychological functioning in very old age. V P. B. Baltes in K. U. Mayer (Ur.), The Berlin Aging Study: Aging from 70 to 100 (str. 197–226). Cambridge University Press.
Specht, J., Egloff, B. in Schmukle, S. C. (2011). Stability and change of personality across the life course: The impact of age and major life events on mean-level and rank-order stability of the Big Five. Journal of Personality and Social Psychology, 101 (4), 862–882. https://doi.org/10.1037/a0024950
Stanković, P. (2020). Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma 2, Preporod slovenskega filma (1988-2004). Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Statistični urad Republike Slovenije (27. 9. 2023). Mednarodni dan starejših. https://www.stat.si/statweb/News/Index/11379
Swift, H. J. in Steeden, B. (2020). Exploring representations of old age and ageing. Centre for Ageing Better.
Tan, J., Ward, L. in Ziaian, T. (2011). Comparing definitions of successful ageing: The case of Anglo-and Chinese-Australians. E-Journal of Applied Psychology, 7 (1), 15–29. https://doi.org/10.7790/ejap.v7i1.227
Terracciano, A., McCrae, R. R., Brant, L. J. in Costa, P. T., Jr. (2005). Hierarchical linear modeling analyses of the NEO-PI-R Scales in the Baltimore Longitudinal Study of Aging. Psychology and Aging, 20 (3), 493–506. https://doi.org/10.1037/08827974.20.3.493
Verhage, M., Schuurman, B. in Lindenberg, J. (2021). How young adults view older people: Exploring the pathways of constructing a group image after participation in an intergenerational programme. Journal of Aging Studies, 56(4), 1–9. https://doi. org/10.1016/j.jaging.2021.100912
Zupančič, M. (2004). Predmet in zgodovina razvojne psihologije. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 6–27). Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Zupančič, M. (2020). Osebnostni razvoj v pozni odraslosti. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija 3. zvezek (str. 1040–1064). Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Zupančič, M., Colnerič, B. in Horvat, M. (2010). Poznavanje dejstev in zmotna prepričanja o starejših: implikacije za izobraževanje in delo s starejšimi. Andragoška spoznanja, 16 (2), 37–51. https://doi.org/10.4312/as.16.2.37-51
Zupančič, M. in Horvat, M. (2009). Profil velikih petih osebnostnih potez pri starostnikih: predstave o starejših osebah in njihove opažene značilnosti. Anthropos, 41 (3/4), 11–29.
Zupančič, M., Kavčič, T. in Colnerič, B. (2011). Kakšne so predstave odraslih v Sloveniji o starosti in starejših osebah? Kakovostna starost, 14(3), 24–39.
Doroteja Jehart ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
»Strah me je dneva, ko se ne bom več zbudila«: Soočanje starejših odraslih z
lastno smrtnostjo
La Rochefoucauld (1678, citirano v La Rochefoucauld in Powell, 1912, str. 35) je nekoč zapisal: »Človek v smrt, kakor v sonce, ne more gledati naravnost.« Smrt v mnogih kulturah pogosto predstavlja tabu temo (Corr idr., 2009), ob kateri morebiti zaradi aktiviranja kognitivne sheme o lastni minljivosti ali minljivosti najbližjih občutimo psihološko nelagodje. Kljub neprijetnosti se smrt nedvomno tiče nas vseh, saj se vsi v večji ali manjši meri zavedamo, da predstavlja univerzalen, neizogiben ter nepovraten del našega življenja. S staranjem in posledično pešanjem naših
teles postane razmišljanje o lastni smrti (kakor tudi smrt sama) vse bolj neizogibno. Za starejše odrasle je izogibanje vprašanju lastnega konca tako rekoč nemogoče, saj starost predstavlja vztrajen opomnik na iztekajoč se čas, ki ga še imajo na razpolago pred koncem tiktakanja njihove biološke ure (Bergman in Bodner, 2020). Poraja se vprašanje, kako starejši odrasli »živijo z umiranjem« – kako se ta unikaten človeški fenomen zavedanja lastne minljivosti odraža v njihovem psihološkem delovanju? ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVKI
Gledati smrtnosti v oči – soočanje s človekovo temeljno tesnobo
Dokler znanost ne odkrije recepta za večno življenje in se ljudje začno igrati bogove, se bo staranje neizogibno povezovalo z bližanjem smrti – tj. nepovratnim prenehanjem vseh telesnih in duševnih funkcij, ki je univerzalno za vsa živa bitja (Cicirelli, 2001). V modernem času se zaradi napredka higienskih razmer in medicine smrt večinoma povezuje z visoko starostjo in starostno pogojenimi kroničnimi boleznimi. Postala je relativno časovno predvidljiv dogodek, umiranje pa podaljšan proces, na katerega se lahko pripravimo (Röcke in Cherry, 2002), zaradi česar bi lahko bili ljudje v visoki starosti neprestano obremenjeni z lastno minljivostjo. S staranjem ljudje doživljajo tudi preminevanje bližnjih in znancev ter se soočajo z lastnimi zdravstvenimi težavami, kar bi jih lahko prav tako opominjalo na lastno minljivost (Hickson idr., 1988).
Paradoksalno pa višja kronološka starost sama po sebi ne pomeni tudi višje prevalence misli o smrti. Mnoge raziskave namreč ugotavljajo, da razmišljanje o smrti in tesnoba pred njo v pozni odraslosti pravzaprav upadeta, kljub temu da je slednje zadnje življenjsko obdobje in je tako objektivno najmanj oddaljeno od smrti (Chopik, 2017; Russac idr., 2007). Nadalje, tudi če starejši relativno pogosto razmišljajo o lastni smrti, se te ne bojijo oz. jo v veliki meri sprejemajo (Kalish in Reynolds, 1977).
Starejši odrasli naj bi se izrazito drugače soočali z mislimi o smrti kot njihovi mlajši kolegi. Ob opominih na lastno smrtnost so bolj sprejemljivi in strpni, morda tudi zato, ker se s smrtjo srečajo večkrat kot mlajši, prav tako pa je za njihovo starostno skupino smrt pričakovan oz. normativen dogodek (ang. » on-time event«; Neugarten, 1979), s takimi dogodki pa se lažje sprijaznimo (Maxfield idr., 2007). Smrti pri visoki starosti tako niti ne dojemamo kot tragične, element tragedije je prisoten samo takrat, kadar ta nastopi prehitro (Neugarten, 1979).
Razlage in spekulacije za ta relativen upad tesnobe pred smrtjo so raznolike, vsem pa je skupno, da obravnavajo tesnobo v tesni povezavi z eksistencialnimi strahovi ter skrbmi glede prihodnosti (Chopik, 2017). Avtorji tako predpostavljajo različne možne pomene smrti za posameznike. Nekateri se sprašujejo, ali bi lahko zaradi neprijetne realnosti smrti prišlo do obrambnega zanikanja procesa staranja (Baum in Boxley, 1984). Drugi predlagajo, da se starejši zgolj sprijaznijo z dejstvom smrti in posledično doživljajo manj strahu – živeli bodo toliko, kolikor jim namenja višja sila (bog/narava/naključje/okoliščine), ter se ne čutijo upravičene do več let življenja, kot jim je namenjeno (Kalish in Reynolds, 1977; Kastenbaum, 2000). Nekateri razmišljajo, da z nastopom starostno pogojenih bolezni življenje izgubi nekdanjo vrednost in kakovost, zaradi česar lahko določeni bolni posamezniki v smrti vidijo celo odrešitev. Videti smrt kot osvoboditev od bolečin lahko pojasni upad strahu proti koncu življenja (Neimeyer, 1988). Spet drugi zavzemajo nekoliko bolj evolucijsko obarvan zorni kot ter višjo tesnobo v zgodnji odraslosti razlagajo s strahom glede tega, kaj bi se v primeru smrti starša zgodilo z njihovim še nesamostojnim otrokom. Tisti starejši odrasli, ki so imeli otroke, tako te skrbi nimajo več, saj se lahko njihovi potomci že preživljajo sami (Russac idr., 2007).
V primerjavi z mlajšimi posamezniki so starejši bolj orientirani v sedanjost kot v prihodnost, saj so že preživeli večino življenja in imajo pred seboj manjši kos prihodnosti kot mladi. Tako se bolj osredotočajo na kratkoročne kot dolgoročne cilje, na bližnje namesto oddaljene odnose ter se trudijo doživljati pozitivne čustvene izkušnje v vsakodnevnem življenju. Zavedanje omejenosti preostalega časa tako spodbudi k življenju »tukaj in zdaj«, kar zmanjšuje skrbi glede prihodnosti in s tem tudi strah pred lastno smrtjo (Carstensen idr., 1999). Kakršna koli že je strategija spoprijemanja, bi lahko takšno sprijaznjenje z lastno smrtjo z vidika razvojne psihologije videli kot eno izmed poslednjih razvojnih nalog v posameznikovem življenju, potrebnih za njegovo uspešno psihološko delovanje (Röcke in Cherry, 2002).
Vse navedeno pa ne nujno pomeni, da starejši odrasli kot starostna skupina sploh ne doživljajo tesnobe pred smrtjo, vendar je ta zgolj relativno nižja v primerjavi z ostalimi starostnimi skupinami in je torej, četudi v manjši meri, še vedno lahko prisotna. Prav tako pa je tesnoba znotraj skupine starejših odraslih precej stabilna in opaznega trenda upadanja ni več (Fortner in Neimeyer, 1999). Zavedanje lastne starosti naj bi se pri starejših odraslih povezovalo z depresivno simptomatiko, in sicer preko subjektivnega občutka bližine lastne smrti. Občutenje, da se življenje bliža koncu, tako kljub vsemu predstavlja izvor distresa v življenju starostnikov (Bergman in Bodner, 2020).
Vloga smrti v življenju – teorija upravljanja terorja
Ljudje imamo edinstveno sposobnost samozavedanja, kar s seboj prinaša tudi zavedanje lastne končnosti. Kulturni antropolog Ernest Becker (1973) je razmišljal o vplivu tega zavedanja na različne vidike človeškega vedenja. Trdil je, da so edinstvene kognitivne zmožnosti človeške vrste sicer močno povečale možnost preživetja, saj so omogočale, da je bilo vedenje naših prednikov bolj prožno in nadzorovano, a so po drugi strani s seboj prinesle tudi breme razumevanja, da je smrt neizogibna in da lahko pride kadar koli in zaradi razlogov, ki jih ni mogoče niti predvideti niti nadzorovati. Človek je žival, ki je izrazito usmerjena v svoj nadaljnji obstoj – zmožnost zavedanja, da je smrt neizogibna, tako ustvarja potencial za psihološki teror, ki lahko (paradoksalno) celo moti prilagojeno, ciljno usmerjeno vedenje.
Iz Beckerjevega (1973) razmišljanja izhajajo osrednje ideje t. i. teorije upravljanja terorja (ang. Terror Management Theory ; TMT; Greenberg idr., 1986), ki predlaga, da zavedanje smrtnosti ustvarja potencial za negativne psihološke izide, kot je denimo tesnoba. Na podlagi tega predpostavlja, da je večina človeškega vedenja vsaj delno motivirana zaradi potrebe po nadzoru te globoko zakoreninjene tesnobe. Ljudje naj bi tako vzpostavili sistem za blaženje eksistencialne tesnobe, ki ga sestavljajo tri komponente (Maxfield idr., 2014): 1) kulturni svetovni nazori, ki posameznikom dajejo življenjski smisel, ki presega fizično smrt; 2) samospoštovanje oz. osebna vrednost, ki jo pridobimo preko upoštevanja standardov določenega svetovnega nazora; ter 3) medosebna navezanost, ki se ustvari, kadar smo del skupnosti in oblikujemo pomenljive odnose z drugimi, ki pa nam prav tako v zameno višajo samospoštovanje.
Sistem generira občutek navidezne nesmrtnosti, preko katere si lajšamo tesnobo, nezmožnost zadovoljevanja teh treh potreb pa tako predstavlja dejavnik tveganja za psihopatologijo. Svetovni nazori, ki obveljajo in se prenašajo v določeni kulturi zaradi uspešnosti pri lajšanju eksistencialne tesnobe, so glede na TMT sestavljeni iz nabora standardov cenjenega vedenja, značilnosti, prepričanj, vrednot ter moralnih zakonitosti, nenazadnje pa tudi obljube, da ti biti dragocen pripadnik te resničnosti omogoča preseganje smrti. Njihova primarna funkcija je zaščita, saj dajejo življenju varno strukturo in smisel –pogosto namreč odgovarjajo tudi na vprašanje: »Kaj se bo zgodilo z menoj po smrti?« (Maxfield idr., 2014).
Večina svetovnih nazorov vključuje koncepte posmrtnega življenja in recepte, kako ga doseči. Poleg tovrstne nesmrtnosti v dobesednem pomenu besede pa kulture posameznikom omogočajo občutek, da so dragoceni deli nečesa, kar je večje od njih samih in bo trajalo večno – kar daje pripadnikom kulture upanje vsaj na simbolično nesmrtnost ter preko tega lajša eksistencialno tesnobo (Maxfield idr., 2014). Materialne dobrine in lastnina so na primer v zahodnih kulturah cenjene in predstavljajo statusni simbol. Imetje daje pripadnikom takih družb samospoštovanje, saj nakazuje na to, da so v življenju »nekaj dosegli«. Preko pripisa te lastnine na potomce v oporoki si ustvarijo simbolično nesmrtnost, saj njihova materialna zapuščina na nek način poskrbi za to, da se jih ljudje spominjajo tudi po njihovi smrti in tako presega njihovo fizično življenje (Solomon idr., 1991).
Starejši lahko lastno samopodobo povečujejo tudi preko dobrih medosebnih odnosov, saj pozitivne interakcije med drugim nudijo odobravanje in potrditev njihove vrednosti. Ohranjanje odnosov z družino, prijatelji ter vključevanje v razna (tudi verska) društva tako za starejše predstavlja pomemben varovalni dejavnik pred eksistencialno tesnobo. Prav tako lahko udejstvovanje v raznih socialno cenjenih vedenjih (npr. prostovoljno delo, pomoč drugim, varstvo vnukov …) zanje predstavlja življenjski smisel v jeseni njihovega življenja in s tem znižuje tesnobo (Solomon idr., 1991).
Teorija upravljanja terorja prav tako ne velja samo za starejše, ki konformirajo večinsko sprejetim normam vedenja v starosti, ampak tudi za družbene obstrance (»outsiderje«), ki ne sledijo tradicionalnim oz. večinskim nazorom. Ti namreč na podoben način iščejo potrditev lastnih prepričanj bodisi preko subkulture, kateri pripadajo, bodisi preko občutka neodvisnosti, ki izhaja iz zavračanja večinskih prepričanj in vrednot (Maxfield idr., 2014).
Žalovanje za samim seboj in psihološka priprava na smrt
Na področju procesov soočanja z lastno umrljivostjo je še posebej odmevna teorija Kübler-Ross (1969), ki zajema petstopenjski model žalovanja izgube lastnega življenja – te stopnje je poimenovala zanikanje, jeza, pogajanje, depresija ter sprejemanje. Podrobnejšo razlago posameznih faz lahko zainteresiran bralec najde v Kübler-Ross (1969).
Teorija ni empirično podprta, a je kljub temu široko sprejeta, prepogosto pa tudi pretirano poenostavljena, česar se je zavedala celo Kübler-Ross sama (Röcke in
Cherry, 2002; Wass in Myers, 1982). Človekov odziv na lastno umiranje je veliko preveč zapleten, da bi se popolnoma prilegal modelu linearnega postopnega napredovanja, ki vključuje pet posameznih čustev od zanikanja do sprejemanja (Wass in Myers, 1982). Model se prav tako nanaša predvsem na žalovanje ob prezgodnji smrti, zaradi česar ni ravno prenosljiv na populacijo starejših odraslih, pri kateri je smrt pričakovan dogodek. Tako je na primer manj verjetno, da bodo starejši odrasli zanikali spremembe v svojem fizičnem zdravju ter zaradi tega doživljali jezo, saj bolezen v tem obdobju ni nekaj, česar posameznik ne bi že tako pričakoval (Röcke in Cherry, 2002).
Predvidevamo lahko, da je žalovanje za samim seboj pravzaprav v veliki meri podobno procesu vnaprejšnjega žalovanja za bližnjo osebo (tj. žalovanje, kadar se šele pričakuje, da bo bližnja oseba umrla). Tudi sam umirajoči se mora namreč soočiti s tem, da bo s svojo smrtjo izgubil vse pomembne ljudi v svojem življenju, poleg tega pa tudi svoj »celoten svet« – hobije, poklic, lastno telo, spomine, preteklost, življenjske cilje, prihodnost (Howe, 1989; Meyer, 1982, oboje citirano v Röcke in Cherry, 2002). Zanimivo pa naj bi bili ravno posamezniki, ki so bolj zadovoljni s svojim življenjem, tudi bolj sprejemajoči do smrti (Flint idr., 1983; Surall in Steppacher, 2020). Strah pred smrtjo bi tako lahko bil opisan kot strah pred nepolno doživetim življenjem. Kadar starejši odrasli sprejmejo, da so živeli smiselno življenje in nimajo večjih obžalovanj, se lahko lažje soočijo s smrtjo (Wong, 2008).
Da pa lahko sprejmejo svoje življenje in se tako psihološko pripravijo na smrt, naj bi bil koristen proces reminiscence, tj. podoživljanja in premišljevanja glede lastne preteklosti v obliki osebnih spominov. Poteka lahko tako na znotrajosebni kot medosebni ravni. Reminiscenca je še posebej prilagojena, kadar posameznik osmišlja preživeto življenje in si ustvarja pozitiven pogled nanj, integrira vse doživeto v lastno biografijo ter jo kot tako sprejme. Koristno je tudi razreševanje morebitnih nerazrešenih konfliktov in doseganje zastavljenih ciljev, kar prinaša občutek sprave z lastno preteklostjo. Ti procesi vnaprejšnjega žalovanja tako posamezniku pomagajo, da se lažje in z manj strahu sooči s smrtjo na način, da čuti osebnostno integriteto ter notranji lokus kontrole, tj. da verjame, da je odgovoren za svoje življenje ter ima nadzor nad lastnimi dejanji in usodo (Röcke in Cherry, 2002; Wong in Watt, 1991).
Živeti po koncu – pripisovanje pomena smrti
Podobno kot je za lajšanje tesnobe dobro pripisati pomen življenju, velja tudi za pripisovanje pomena smrti. S tem ko pomagamo starejšim najti smisel v njihovi smrti, lahko učinkovito povečamo njihovo sprejemanje te, saj pride do zavestne transformacije negativnih misli o smrti v pozitivne misli (Surall in Steppacher, 2020; Wong, 2008). Eno od možnih pomenljivih dejanj v zvezi s smrtjo bi lahko bilo darovanje organov, saj tako s svojo smrtjo starejši posameznik bodisi reši življenje drugega ali prispeva k znanosti (Surall in Steppacher, 2020). Na smrt pa lahko gledajo tudi kot na prehod v boljše posmrtno življenje (kakršno koli že naj to bo) ali kot na ustrezen zaključek in praznovanje dobro preživetega življenja. Smrti ne
moremo nikoli pobegniti, lahko pa jo spremenimo v vir navdiha za pristno in polno življenje (Wong, 2008).
I often feel that death is not the enemy of life, but its friend, for it is the knowledge that our years are limited which makes them so precious. — Liebman (1961, str. 106)
Baum, S. K. in Boxley, R. L. (1984). Age denial: Death denial in the elderly. Death Education, 8 (5–6), 419–423. https://doi.org/10.1080/07481188408252479
Becker, E. (1973). The denial of death. Free Press. Bergman, Y. S. in Bodner, E. (2020). Age is not just a number: Age awareness, subjective nearness-to-death, self-esteem, and depressive symptoms among older adults. Aging & Mental Health, 24(6), 906–913. https://doi.org/10.1080/13607863 .2019.1566815
Carstensen, L. L., Isaacowitz, D. M. in Charles, S. T. (1999). Taking time seriously: A theory of socioemotional selectivity. American Psychologist, 54(3), 165–181. https://doi.org/10.1037/0003-066X.54.3.165
Chopik, W. J. (2017). Death across the lifespan: Age differences in death-related thoughts and anxiety. Death Studies, 41 (2), 69–77. https://doi.org/10.1080/07481 187.2016.1206997
Cicirelli, V. G. (2001). Personal meanings of death in older adults and young adults in relation to their fears of death. Death Studies, 25(8), 663–683. https://doi. org/10.1080/713769896
Corr, C. A., Nabe, C. M. in Corr, D. M. (2009). Death and dying, life and living (6. izdaja). Wadsworth/Cengage Learning.
Flint, G. A., Gayton, W. F. in Ozmon, K. L. (1983). Relationship between life satisfaction and acceptance of death by elderly persons. Psychological Reports, 53 (1), 290. https://doi.org/10.2466/pr0.1983.53.1.290
Fortner, B. V. in Neimeyer, R. A. (1999). Death anxiety in older adults: A quantitative review. Death Studies, 23 (5), 387–411. https://doi.org/10.1080/074811899200920
Greenberg, J., Pyszczynski, T. in Solomon, S. (1986). The causes and consequences of a need for self-esteem: A terror management theory. V R. F. Baumeister (Ur.), Public self and private self (str. 189–212). Springer-Verlag.
Hickson, J., Housley, W. F. in Boyle, C. (1988). The relationship of locus of control, age, and sex to life satisfaction and death anxiety in older persons. The International Journal of Aging & Human Development, 26 (3), 191–199. https://doi. org/10.2190/E5CK-THBM-QVQG-C3DN
Kalish, R. A. in Reynolds, D. K. (1977). The role of age in death attitudes. Death Education, 1 (2), 205–230. https://doi.org/10.1080/07481187708252892
Kastenbaum, R. (2000). The psychology of death (3. izdaja). Springer Publishing Co. Kübler-Ross, E. (1969). On death and dying. Macmillan. La Rochefoucauld, F. in Powell, G. H. (1912). The moral maxims and reflections of the Duke de La Rochefoucauld (2. izdaja). Methuen.
Liebman, J. L. (1961). Peace of mind. Bantam Books.
Maxfield, M., John, S. in Pyszczynski, T. (2014). A terror management perspective on the role of death-related anxiety in psychological dysfunction. The Humanistic Psychologist, 42 (1), 35–53. https://doi.org/10.1080/08873267.2012.732155
Maxfield, M., Pyszczynski, T., Kluck, B., Cox, C. R., Greenberg, J., Solomon, S. in Weise, D. (2007). Age-related differences in responses to thoughts of one’s own death: Mortality salience and judgments of moral transgressions. Psychology and Aging, 22 (2), 341–353. https://doi.org/10.1037/0882-7974.22.2.341
Neimeyer, R. A. (1988). Death anxiety. V H. Wass, F. M. Berardo in R. A. Neimeyer (Ur.), Dying: Facing the facts (str. 97–136). Hemisphere Publishing Company.
Neugarten, B. L. (1979). Time, age, and the life cycle. The American Journal of Psychiatry, 136 (7), 887–894. https://doi.org/10.1176/ajp.136.7.887
Röcke, C. in Cherry, K. E. (2002). Death at the end of the 20th century: Individual processes and developmental tasks in old age. International Journal of Aging & Human Development, 54(4), 315–333. https://doi.org/10.2190/L9FW-GD24GC5H-DXHW
Russac, R. J., Gatliff, C., Reece, M. in Spottswood, D. (2007). Death anxiety across the adult years: An examination of age and gender effects. Death Studies, 31 (6), 549–561. https://doi.org/10.1080/07481180701356936
Solomon, S., Greenberg, J. in Pyszczynski, T. (1991). A terror management theory of social behavior: The psychological functions of self-esteem and cultural worldviews. V M. P. Zanna (Ur.), Advances in experimental social psychology (Vol. 24., str. 93–159). Academic Press.
Surall, V. in Steppacher, I. (2020). How to deal with death: An empirical path analysis of a simplified model of death anxiety. Omega: Journal of Death and Dying, 82(2), 261–277. https://doi.org/10.1177/0030222818808145
Wass, H. in Myers, J. E. (1982). Psychosocial aspects of death among the elderly: A review of the literature. The Personnel and Guidance Journal, 61 (3), 131–137. https://doi.org/10.1002/j.2164-4918.1982.tb00299.x
Wong, P. T. P. (2008). Meaning management theory and death acceptance. V A. Tomer, G. T. Eliason in P. T. P. Wong (Ur.), Existential and spiritual issues in death attitudes (str. 65–87). Lawrence Erlbaum Associates Publishers.
Wong, P. T. P. in Watt, L. M. (1991). What types of reminiscence are associated with successful aging? Psychology and Aging, 6 (2), 272–279. https://doi. org/10.1037//0882-7974.6.2.272
Anamarija Božič
Starost kot odskočna deska
Alzheimerjeve bolezni
Tehnološki in socialni napredek, predvsem pa uspehi sodobne medicine, podaljšujejo povprečno življenjsko dobo in hkrati zvišujejo število starejših ljudi. Čeprav lahko ostanejo tako telesne kot duševne sposobnosti neokrnjene daleč v starost, je vendarle res, da po 60. letu dokaj naglo narašča delež tistih, ki jim različne – in na žalost v večji
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
meri neozdravljive – bolezni postopno jemljejo duševne in nazadnje tudi telesne zmogljivosti (Lešar, 2006). Ena izmed omenjenih bolezni je tudi Alzheimerjeva bolezen (v nadaljevanju AB), katere prevalenca se znatno poveča med 65. in 85. letom starosti (Sloane idr., 2002). Po 65. letu starosti se namreč pogostost bolezni vsakih pet let
Viri
podvoji, pri čemer je na 100 000 oseb vsako leto na novo diagnosticiranih 1275 primerov (Hirtz idr., 2007).
Definicija Alzheimerjeve bolezni
Mnogi ljudje se sprašujejo, kaj je razlika med Alzheimerjevo boleznijo in demenco. Slednja je splošen izraz za določeno skupino simptomov, izmed katerih so najprepoznavnejše težave s spominom, jezikom, reševanjem težav in drugimi miselnimi veščinami. Demenca ima več vzrokov, ki se odražajo na specifičnih spremembah v možganih. Alzheimerjeva bolezen je eden od vzrokov demence (Alzheimer’s Association, 2023). AB so poimenovali po Aloisu Alzheimerju, ki je leta 1907 z mikroskopskim opazovanjem v možganih 51-letne bolnice, ki je trpela za dolgoletno napredujočo demenco, odkril patognomonične spremembe, danes imenovane amiloidni plaki in nevrofibrilarne pentlje, na katerih temelji potrditev diagnoze te bolezni (Živin in Sket, 2017). Trenutno naj bi bilo po vsem svetu približno 24 milijonov primerov Alzheimerjeve bolezni, leta 2050 pa naj bi se skupno število ljudi z demenco povečalo za kar štirikrat (Singh in Sadiq, 2023). AB po pogostosti sledijo demence zaradi možgansko-žilnih bolezni, demenca pri Parkinsonovi bolezni, frontotemporalna demenca in demenca zaradi alkoholizma. S kliničnega vidika je smiselna delitev demenc na ireverzibilne in reverzibilne, pri čemer je AB ter večina ostalih demenc progresivnih in ireverzibilnih (Živin in Sket, 2017), po drugi strani pa obstaja skupina stanj pri starejših, kjer je demenca reverzibilna, če se ta stanja odkrijejo in zdravijo zgodaj. Nekaj pogostih vzrokov za reverzibilno demenco je pomanjkanje vitamina B12, disfunkcija ščitnice, antiholinergična zdravila, depresija itd. (Chari idr., 2015).
Vse več je zanimanja za identifikacijo bolnikov v najzgodnejši fazi Alzheimerjeve bolezni pred klinično manifestacijo demence, da bi zagotovili učinkovito zgodnjo intervencijo, katere cilj je preprečiti večjo okvaro spomina. Čeprav dokončna diagnoza AB zahteva podroben posmrtni mikroskopski pregled možganov, je dandanes AB mogoče diagnosticirati z več kot 95-odstotno natančnostjo pri živih bolnikih s kombinacijo različnih orodij. Ti vključujejo skrbno zbiranje anamneze bolnikov in njihovih družin ter ocenjevanje kognitivnih funkcij z nevropsihološkimi testi. Pri tem je potrebno izključiti druge vzroke demence, kot so oslabljeno delovanje ščitnice, pomanjkanje vitaminov, okužbe, rak in depresija. Prav tako je ključnega pomena razlikovati AB od drugih nevrodegenerativnih demenc, vključno s frontotemporalno demenco, demenco z Lewyjevimi telesci in Creutzfeldt–Jakobovo boleznijo (Mucke, 2009).
Potek in simptomi Alzheimerjeve bolezni Alzheimerjevo bolezen lahko razvrstimo v različne klinične faze, in sicer predklinično ali predsimptomatsko stopnjo (1), ki lahko traja nekaj let ali še več. Za to stopnjo je značilna blaga izguba spomina in zgodnje patološke spremembe v korteksu in hipokampusu, vendar pri tej stopnji še niso prisotne funkcionalne motnje v vsakodnevnih aktivnostih. V blagi ali zgodnji stopnji AB (2) se pri bolnikih začne pojavljati več simptomov, kot so težave v vsakdanjem življenju, izguba koncentracije in spomina, dezorientacija glede kraja in
časa, sprememba razpoloženja in razvoj depresije. Nadalje, v zmerni stopnji AB (3), se bolezen iz hipokampusa razširi na področja možganske skorje, kar se kaže v povečani izgubi spomina, v težavah pri prepoznavanju družine in prijateljev, izgubi nadzora impulzov in težavah pri branju, pisanju in govorjenju (Kumar idr., 2022). Huda AB ali pozni stadij (4) pa vključuje širjenje bolezni na celotno področje skorje s hudim kopičenjem nevrofibrilarnih pentelj, kar vodi v progresivno, funkcionalno in kognitivno okvaro. Zaradi tega bolniki ne morejo prepoznati svoje družine in lahko postanejo prikovani na posteljo, pri čemer se lahko pojavijo težave pri požiranju in uriniranju, kar sčasoma privede do bolnikove smrti (Wattmo idr., 2016).
Dejavniki tveganja ter načini preprečevanja oz. lajšanja simptomov bolezni
Kot že rečeno, je najpomembnejši dejavnik tveganja za AB staranje, ki je kompleksen in nepovraten proces ter poteka skozi več organov in celičnih sistemov z zmanjšanjem volumna in teže možganov, izgubo sinaps in povečanjem ventriklov na določenih področjih. Mlajši posamezniki redko zbolevajo za Alzheimerjevo boleznijo, večina primerov bolezni pa se začne po 65. letu starosti (Guerreiro in Bras, 2015). Pokazalo se je tudi, da imajo pri nastanku AB pomembno vlogo genetski faktorji. Natančneje: kar 70 % primerov AB naj bi bilo povezanih z genetskimi dejavniki (Van Cauwenberghe idr., 2016). Vendar staranje in genetski dejavniki ne morejo pojasniti vseh primerov AB. Zunanji dejavniki, kot so onesnažen zrak, infekcije, prehrana, toksične kovine (npr. svinec in aluminij) in mnogi drugi dejavniki, lahko povzročijo oksidativni stres in vnetje ter tako povečajo tveganje za razvoj AB (Wainaina idr., 2014). Natančneje, nacionalni standardi kakovosti zunanjega zraka (National Ambient Air Quality Standards) so v ZDA opredelili šest onesnaževalcev zraka kot eno od nevarnosti za zdravje ljudi, vključno z ozonom, dušikovimi oksidi, ogljikovim monoksidom, trdnimi delci, žveplovim dioksidom in svincem (Croze in Zimmer, 2018). Raziskave, ki preučujejo vlogo prehrane pri AB, poročajo, da prehranska dopolnila, kot so antioksidanti, vitamini, polifenoli in ribe, zmanjšujejo tveganje za AB, medtem ko so nasičene maščobne kisline in visok vnos kalorij povezani s povečanim tveganjem za AB (Hu idr., 2013), s tem pa tudi različna zdravstvena stanja. Starejši ljudje imajo namreč poleg AB običajno še druge zdravstvene težave, kot so kardiovaskularne bolezni, debelost, sladkorne bolezni idr. (Santos idr., 2017).
Čeprav je AB problem javnega zdravja, sta trenutno za zdravljenje te bolezni odobrena samo dva razreda zdravil, ki pa imata zgolj terapevtski učinek, saj sta učinkovita le pri zdravljenju simptomov AB in torej ne zdravita oz. ne preprečujeta bolezni (Kuns idr., 2022). Po drugi strani pa je veliko dejavnikov tveganja AB mogoče spremeniti brez medicinskega posega, npr. s spremembo življenjskih navad. Študije so namreč pokazale, da lahko telesna aktivnost izboljša zdravje možganov in zmanjša AB z aktiviranjem možganske vaskularizacije, plastičnosti in nevrogeneze ter lajšanjem vnetja z zmanjšanjem proizvoda amiloidnih peptidov beta (A ), kar povzroči izboljšanje kognitivnih funkcij pri starejših ljudeh. Poleg tega lahko sredozemska prehrana,
kognitivna aktivnost in visokošolsko izobraževanje zmanjšajo napredovanje AB in izgubo spomina ter povečajo zmogljivost možganov in kognitivnih funkcij (Crous-Bou idr., 2017).
Vloga oskrbovalcev pri Alzheimerjevi bolezni Čeprav večina študij, ki preučuje Alzheimerjevo bolezen, daje poudarek na osebe, ki se soočajo s to boleznijo, pa vseeno ne smemo pozabiti na ljudi, ki namenjajo svoj čas in energijo za oskrbo teh bolnikov. To so navadno družinski člani, ki igrajo pomembno vlogo v procesu spopadanja z AB, saj ti v kar 80 % primerov zagotovijo oskrbo tem bolnikom (Office of technology assesment, 1987, citirano v Haley, 1997). Družinski negovalci imajo prav tako ključno vlogo pri zagotavljanju strokovne zdravstvene oskrbe bolnikov z AB. Ponudniki zdravstvenih storitev so namreč odvisni od poročil družinskih članov glede zgodovine in narave simptomov, družinski negovalci pa so tudi v veliki meri odgovorni za izvajanje kakršnega koli medicinskega ali psihosocialnega načrta zdravljenja za pacienta (Barrett idr., 1996, citirano v Haley, 1997).
Nega ima lahko pozitivne vidike tako za negovalca kot za osebo, za katero ta skrbi. Negovalcu lahko namreč prinese osebno izpolnitev, kot je na primer zadovoljstvo zaradi pomoči družinskemu članu ali prijatelju, ter vodi k razvoju novih veščin in izboljšanju družinskih odnosov. Čeprav večina ljudi voljno skrbi za svoje ljubljene in prijatelje, pa je skrb za osebo z Alzheimerjevo boleznijo doma lahko tudi težka naloga in včasih zato postane preveliko breme. Vsak dan prinaša nove izzive, saj se negovalec spopada s spreminjajočimi se stopnjami sposobnosti in novimi vzorci vedenja bolnika (Center for disease control and prevention, 2020). Konstantna oskrba lahko tako vpliva na psihično kot tudi fizično zdravje negovalcev. Mnoge raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki skrbijo za bolnike z AB, večje tveganje za razvoj depresije. Od 30 do 55 % negovalcev bolnikov z AB naj bi poročalo o klinično značilni depresiji. Ta poročanja so dva do trikrat višja kot poročanja kontrolne skupine. Medtem ko so raziskave glede vpliva oskrbe na psihično zdravje jasne, pa so raziskave glede vpliva oskrbe na fizično zdravje manj konsistentne. Številne študije, ki uporabljajo sofisticirane in občutljive mere zdravstvenega stanja, so odkrile številne negativne efekte, kot je oslabljeno delovanje imunskega sistema, zvišan krvni tlak, spremenjene ravni lipidov v plazmi, slaba samooskrba (pomanjkanje gibanja, spanja) in relativno visoka uporaba psihotropnih zdravil (Haley idr., 1995). Kakovost življenja neformalnih oskrbovalcev dementnih oseb, kar zajema osebe vseh starosti, ki nudijo (običajno brezplačno) pomoč nekomu (ti so največkrat družinski člani in sorodniki) z dolgotrajno boleznijo, onemoglostjo ali drugo potrebo po dolgotrajni oskrbi, izven formalnih ali drugih profesionalnih storitev, so v Sloveniji preučevali Hvalič Tauzery in sodelavci (2022). Ugotovili so, da približno polovica neformalnih oskrbovalcev (48,9 %) najde v oskrbi dementnih ljudi veliko zadoščenja. Prav tako pa jih več kot polovica poroča o težavah z lastnim telesnim (57,8 %) in duševnim zdravjem (56,8 %).
Kaj lahko oskrbovalci naredijo, da preprečijo oz. omilijo takšne posledice oskrbe? Raziskava Stephensena in Franksa (1995) je pokazala, da vključevanje v vloge zunaj oskrbe, kot je zaposlitev, lahko zagotovi oddih od oskrbe, okrepi samospoštovanje in izboljša negovalčevo prilagoditev. Prav tako je raziskava Schulza in sodelavcev (1995, citirano v Haley, 1997) pokazala, da negovalci, ki imajo boljšo čustveno in socialno podporo, po navadi poročajo o nižjih ravneh depresije in o večjem zadovoljstvu. Zato je pomembno, da se družinski člani kljub potrebni oskrbi bližnjega ne odpovejo v celoti svojemu načinu življenja. Vir moči pa lahko predstavlja tudi duhovnost, ki pomaga osmisliti izzive v stresnih časih, kar lahko olajša negovalčevo življenje (Pargament, 2007), in se lahko uporablja kot mehanizem za spopadanje z novimi spremembami in zahtevami, povezanimi z negovalno vlogo (Beuscher in Grando, 2009). To deluje pozitivno, saj lahko pomaga negovalcu, da se ne osredotoča na pacientove izgube (Stuckey, 2001). Oskrbovalci, ki so poročali o nižji ravni duhovnosti, so namreč poročali o večji depresiji in obremenitvi (Samadi idr., 2015).
Ker skrb za dementno osebo v večini primerov zahteva 24-urno oskrbo in nadzor nad osebo, ki je za svojce lahko preveč utrujajoča in obremenilna, pa se starejše osebe oz. njihovi svojci pogosto navsezadnje le odločijo za bivanje v domu starejših občanov. Dom ima navadno dnevni ritem, ki se razdeli na tri glavne obroke (zajtrk, kosilo in večerja). Čas med obroki zapolnijo različne dejavnosti (terapije, telovadbe, ročne dejavnosti, delavnice), pri čemer veliko domov uvaja tudi skupine za samopomoč, bralne krožke, mesečno praznovanje rojstnih dni, verske obrede ob praznikih in podobne aktivnosti. Nekateri domovi prav tako omogočajo bivanje v varovanih oddelkih, ki so posebej zasnovani in prilagojeni osebam z demenco (eDemenca, 2019).
Posamezniki, ki opažajo zgodnje znake demence pri bližnji osebi, za katero skrbijo, jo negujejo ali poznajo, morajo čim prej poiskati pomoč pri družinskem zdravniku in prositi za pregled. Pomoč lahko poiščejo tudi pri izbranem osebnem zdravniku, psihiatru, za katerega ni treba imeti napotnice, ali pri nevrologu. Informacije in koristne nasvete pa lahko dobijo tudi pri društvu za pomoč pri demenci: Spominčica – Alzheimer Slovenija – Slovensko združenje za pomoč pri demenci (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2021).
Zaključek
Alzheimerjeva bolezen je vedno pogosteje diagnosticirana kot ena najpomembnejših zdravstvenih težav pri starejših. Poleg starosti so pomembni dejavniki tveganja za razvoj dane bolezni tudi različni genetski in zunanji dejavniki. Pomembno vlogo pri soočanju z AB igrajo poleg zdravstva tudi negovalci, pri katerih pa se lahko zaradi konstantne potrebe po oskrbi bolnika prav tako pojavijo težave v psihičnem in fizičnem zdravju. Kljub celostnemu razvoju znanosti so možnosti za preprečevanje in zdravljenje simptomov AB še vedno pomanjkljive. Zato je pomembno, da zdravniki prepoznajo zgodnje simptome ter določijo potencialno spremenljive dejavnike tveganja.
Beuscher, L. in Grando, V. T. (2009). Using spirituality to cope with early-stage Alzheimer’s disease. Western Journal of Nursing Research, 31 (5), 583–598. https://doi:10.1177/0193945909332776
Center for disease control and prevention (26. 10. 2020). Alzheimer’s disease and related dementias. https://www.cdc.gov/aging/aginginfo/ alzheimers.htm#:~:text=Alzheimer%27s%20disease%20is%20the%20 most,thought%2C%20memory%2C%20and%20language
Chari, D., Ali, R. in Gupta, R. (2015). Reversible dementia in elderly: Really uncommon? Journal of Geriatric Mental Health, 2 (1), 30–37. https://doi. org/10.4103/2348-9995.161378
Crous-Bou, M., Minguillón, C., Gramunt, N. in Molinuevo, J. L. (2017). Alzheimer’s disease prevention: From risk factors to early intervention. Alzheimer’s Research & Therapy, 9 (1), 1–9. https://doi.org/10.1186/s13195-017-0297-z
Croze, M. L. in Zimmer, L. (2018). Ozone atmospheric pollution and Alzheimer’s disease: From epidemiological facts to molecular mechanisms. Journal of Alzheimer’s Disease, 62 (2), 503–522. https://doi.org/10.3233/JAD-170857
eDemenca. (22. 8. 2019). Dom starejših občanov in demenca. https://edemenca.si/ dom-starejsih-obcanov-demenca/
Guerreiro, R. in Bras, J. (2015). The age factor in Alzheimer’s disease. Genome Medicine, 7 (1), 1–3. https://doi.org/10.1186/s13073-015-0232-5
Haley, W. E. (1997). The family caregiver’s role in Alzheimer’s disease. Neurology, 48 (5), 25–29. https://doi.org/10.1212/WNL.48.5_Suppl_6.25S
Haley, W. E., West, C. A. C., Wadley, V. G., Ford, G. R., White, F. A., Barrett, J. J., Harrell, L. E. in Roth, D. L. (1995). Psychological, social, and health impact of caregiving: A comparison of Black and White dementia family caregivers and noncaregivers. Psychology and Aging, 10 (4), 540–552. https://doi. org/10.1037/0882-7974.10.4.540
Hirtz, D., Thurman, D. J., Gwinn-Hardy, K., Mohamed, M., Chaudhuri, A. R. in Zalutsky, R. (2007). How common are the “common” neurologic disorders? Neurology, 6 8(5), 326–337. https://doi.org/10.1212/01.wnl.0000252807.38124.a3
Hu, N., Yu, J. T., Tan, L., Wang, Y. L., Sun, L. in Tan, L. (2013). Nutrition and the risk of Alzheimer’s disease. BioMed Research International, 2013. https://doi. org/10.1155/2013/524820
Hvalič Touzery S., Šetinc M. in Dolničar V. (2022). Neformalni oskrbovalci oseb z demenco v času epidemije covida-19 v Sloveniji: ugotovitve nacionalne raziskave. V B. Lovrečič in M. Lovrečič (Ur.), Spregovorimo o demenci: stanje in izzivi na področju Alzheimerjeve bolezni v Sloveniji v luči nove realnosti (str. 1–26). Javno Zdravje.
Kumar, A., Sidhu, J., Goyal, A. in Tsao, JW. (2022). Alzheimer disease. StatPearls Publishing.
Kuns, B., Rosani, A., Patel, P. in Varghese, D. (11. 7. 2022). Memantine. StatPearlsNCBI Bookshelf. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK500025/
Lešar, I. (2006). Alzheimerjeva bolezen – zdraviti ali ne zdraviti? http://psihiater leser.com/dusevne_motnje/alzheimerjeva_bolezen/
Nacionalni inštitut za javno zdravje. (21. 9. 2021). Pripnimo si vijolično pentljo ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni. https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/ demenca/pripnimo-si-vijolicno-pentljo-ob-svetovnem-dnevu-alzheimerjevebolezni/
Pargament, K. I. (2007). Spiritually integrated psychotherapy: Understanding and addressing the sacred. Guilford press.
Samadi, R., Mokhber, N., Faridhosseini, F., Haghighi, M. in Assari, S. (2015). Anxiety, depression, and spirituality among caregivers of patients with Alzheimer disease. International Journal of Travel Medicine and Global Health, 3 (1), 29–35. https:// doi:10.20286/ijtmgh-030129
Santos, C. Y., Snyder, P. J., Wu, W. C., Zhang, M., Echeverria, A. in Alber, J. (2017). Pathophysiologic relationship between Alzheimer’s disease, cerebrovascular disease, and cardiovascular risk: A review and synthesis. Alzheimer’s & Dementia: Diagnosis, Assessment & Disease Monitoring, 7, 69–87. https://doi.org/10.1016/j. dadm.2017.01.005
Singh, R. in Sadiq, N. M. (25. 2. 2023). Cholinesterase inhibitors. StatPearls - NCBI Bookshelf. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK544336/
Sloane, P. D., Zimmerman, S., Suchindran, C., Reed, P., Wang, L., Boustani, M. in Sudha, S. (2002). The public health impact of Alzheimer’s disease, 2000–2050: Potential implication of treatment advances. Annual Review of Public Health, 23 (1), 213–231. https://doi.org/10.1146/annurev.publhealth.23.100901.140525
Stephens, M. A. P. in Franks, M. M. (1995). Spillover between daughters’ roles as caregiver and wife: Interference or enhancement?. The Journals of Gerontology Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 50 (1), 9–17. https://doi. org/10.1093/geronb/50B.1.P9
Stuckey, J. (2001). Blessed assurance the role of religion and spirituality in Alzheimer’s disease caregiving and other significant life events. Journal of Aging Studies, 15(1), 69–84. https://doi:10.1016/ S0890-4065(00)00017-7
Van Cauwenberghe, C., Van Broeckhoven, C. in Sleegers, K. (2016). The genetic landscape of Alzheimer disease: Clinical implications and perspectives. Genetics in Medicine, 18 (5), 421–430. https://doi.org/10.1038/gim.2015.117
Wainaina, M. N., Chen, Z. in Zhong, C. (2014). Environmental factors in the development and progression of late-onset Alzheimer’s disease. Neuroscience Bulletin, 30, 253–270. https://doi.org/10.1007/s12264-013-1425-9
Wattmo, C., Minthon, L. in Wallin, Å. K. (2016). Mild versus moderate stages of Alzheimer’s disease: Three-year outcomes in a routine clinical setting of cholinesterase inhibitor therapy. Alzheimer’s Research & Therapy, 8 (1), 1–15. https://doi.org/10.1186/s13195-016-0174-1
Živin, M. in Sket, D. (2017). Alzheimerjeva bolezen. V U. Kovačič (Ur.), Seminarji iz patološke fiziologije (str. 256–259). Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo.
Ana Milošič, Ivona Popović, Zala Urbanija
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK
Značilnosti narcisistične osebnostne motnje v pozni
odraslosti
Trenutna raziskovalna literatura nedoločeno opredeljuje prevalenco narcisistične osebnostne motnje. Predvideva se, da se v splošni populaciji delež giblje med 0 % in 5,3 %, medtem ko se v klinični populaciji nahaja med 1 % in 12 % (Ronningstam, 2009). Motnja se pogosteje pojavi pri osebah moškega spola, nižje starosti ali samskega zakonskega stana (Stinson idr., 2008, citirano v Caligor idr., 2015). Poleg tega je komorbidnost narcisistične osebnostne motnje z antisocialno, histrionično, mejno,
ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVKI
shizotipsko in pasivno-agresivno osebnostno motnjo visoka (Levy idr., 2010, citirano v Caligor idr., 2015). Kriteriji za diagnozo narcisistične osebnostne motnje navajajo občutek lastne pomembnosti, ki jo zaznamujejo tudi grandiozne fantazije, prepričanje, da je posameznik poseben in edinstven, ter potreba po občudovanju in pozornosti. Osebe z narcisistično osebnostno motnjo zase menijo, da so upravičene do posebnega obravnavanja, se vedejo arogantno, menijo, da jim drugi zavidajo, hkrati
pa občutijo manj empatije. V diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (DSM-IV) je opredeljeno, da je za te posameznike karakteristična ranljiva samopodoba, občutki sramu, občutljivost in zelo burne reakcije na ponižanje (Ronningstam, 2010). Pomembno pa je omeniti, da je narcisistična osebnostna motnja ena izmed motenj z najširšim spektrom resnosti, kar pomeni, da so to lahko pacienti, ki so zelo visoko funkcionalni ali prav nasprotno, popolnoma neobvladljivi v klinični praksi (Caligor idr., 2015).
Narcisistična osebnostna motnja pri posameznikih v pozni odraslosti
Osebnostnim motnjam pri starejših je v raziskovanju bilo namenjeno razmeroma malo pozornosti, vendar lahko resno otežijo potek in zdravljenje pridruženih psihiatričnih motenj ter negativno vplivajo na kakovost življenja. Bolniki z osebnostnimi motnjami imajo dolgotrajne težave na več področjih delovanja zlasti pri obvladovanju medosebnih odnosov in uravnavanju čustvovanja. Starejše osebe z osebnostnimi motnjami so v primerjavi z njihovimi vrstniki lahko bolj ranljive za stresorje. Te osebe lahko imajo tudi dodatne potrebe, vendar imajo večje težave pri sprejemanju in uporabi razpoložljivih virov (Saarela in Stenberg, 2011). Osebnostne motnje v pozni odraslosti so povezane z oslabljenim socialnim, čustvenim in kognitivnim delovanjem, motnjami in težavami v medosebnih odnosih ter slabšo splošno kakovostjo življenja. Posamezniki v poznem življenjskem obdobju, ki imajo diagnosticirano osebnostno motnjo, so bolj verjetno samski, ločeni ali razvezani, imajo bolj kompleksno klinično sliko, pogosteje imajo pridružene tudi druge psihološke težave ter imajo večjo prevalenco samomorilnega vedenja (Van Alphen idr., 2014). Geriatrični pacienti z osebnostnimi motnjami iz klastra B (kamor spada tudi narcisistična motnja) so bolj nagnjeni h kronični depresiji in slabšim socialnim odnosom. Van Alphen s sodelavci (2014) ugotavlja, da so pacienti v obdobju pozne odraslosti zato manj družabni in manj zadovoljni s svojimi medosebnimi odnosi. Podobno ugotavlja tudi študija avtorja Abramsa in sodelavcev (2001), ki navaja, da so simptomi osebnostnih motenj klastra B povezani z nizko stopnjo socialne podpore pri starejših bolnikih, kar kaže na to, da se ti posamezniki morda odtujijo po lastni volji ali kako drugače zavračajo tiste, ki jim želijo pomagati – to stanje pa bi lahko posredno vplivalo na splošno vsakodnevno funkcioniranje posameznika in njegovo kakovost življenja. Abrams s sodelavci (2001) domneva, da posamezniki z narcisistično osebnostno motnjo slabše prenašajo izgubo moči, privlačnosti in pomembnosti, ki nastopi z upokojitvijo in staranjem, večja ranljivost pa bi lahko spodbudila poslabšanje kakovosti življenja in pojav depresivne simptomatike. Zgoraj omenjene spremembe, ki se pojavijo med procesom staranja, so lahko razlog za oblikovanje narcisističnih obrambnih mehanizmov. Posameznik se mora pri spopadanju s temi izgubami zanašati na trdno jedro svoje samozavesti in kohezivnosti identitete. V kolikor sta ta dva vidika nestabilna, se lahko pojavijo nekonstruktivni mehanizmi spoprijemanja. Sadavoy (1996) navaja, da procesi staranja neugodno vplivajo na posameznikovo samozavest, iz česar lahko sklepamo, da bodo narcisistični obrambni mehanizmi v porastu.
Samomorilno vedenje
Izsledki raziskav kažejo, da lahko določene osebnostne motnje povečajo tveganje za poskus samomora pri pacientih v pozni odraslosti. Pregled študij primera oseb v pozni odraslosti, ki so umrle zaradi samomora, je pokazal, da je kar 30-40 % posameznikov v študiji imelo diagnosticirano osebnostno motnjo. Povečano tveganje je bilo povezano predvsem z mejnimi, antisocialnimi in v določeni meri tudi izogibajočimi ter shizoidnimi osebnostnimi motnjami (Duberstein in Conwell, 1997). Študija, ki je primerjala posameznike, ki so umrli zaradi samomora in so imeli pridruženo osebnostno motnjo, prav tako ugotavlja, da je bila prevalenca posameznikov, diagnosticiranih z motnjo klastra B, višja (v primerjavi z A in C). Pri teh posameznikih je bila prav tako pogostejša komorbidnost z zlorabo substanc, motnjami razpoloženja ali zgodovino samopoškodovalnega vedenja (Abrams idr., 2001). Teoretična osnova in raziskave potrjujejo povezavo med narcisizmom in samomorilnimi mislimi ter samomorilnim vedenjem v poznem življenjskem obdobju. Raziskava avtorjev Heisel s sodelavci (2007) ugotavlja, da je kar 26 % odraslih, starih 65 let ali več, ki so se vedli samomorilno, imelo diagnosticirano narcisistično osebnostno motnjo. Prisotnost slednje tako poveča tveganje za samomorilno vedenje med starejšimi odraslimi, še posebej pa se verjetnost poveča pri starejših ženskah. Tveganje za samomor pa je povezano predvsem s pomanjkanjem odprtosti in prilagodljivosti ter s težavami pri prilagajanju in sprejemanju izgub, ki so neločljivo povezane s staranjem.
Izbruhi besa
Izbruhi besa so pogosto odziv na frustracijo in se pojavljajo predvsem pri otrocih med prvim in četrtim letom starosti. Nastanejo zaradi onemogočenih prizadevanj, da bi posameznik uveljavil svoje obvladovanje in avtonomijo (Leung in Fagan, 1991). Agitacija in z njo povezani izbruhi jeze predstavljajo pomembno težavo za starejše, posledično pa tudi za njihove družine in skrbnike (Cohen-Mansfield in Billig, 1986). Mnogi zdravstveni delavci, ki delajo s starejšimi, izbruhe dojemajo kot otročje in jih opisujejo kot verbalno in fizično izražanje žalosti ali jeze. Prav tako izpostavljajo, da je pogost način, s katerim se poskušajo znebiti jeze ta, da »ležijo na postelji in brcajo z nogami gor in dol ali pa nekaj minut kričijo in jočejo, dokler se ne počutijo bolje ... je kot skoraj nenaden izbruh energije« (English in Morse, 1988, str. 28). Izbruhi jeze so pogosti pri posameznikih z narcisistično osebnostno motnjo (English in Morse, 1988; Kernberg, 2007). Klinična opazovanja oseb z narcisistično osebnostno motnjo ugotavljajo, da pri uravnavanju močnih čustev uporabljajo eksternalizirane in manj učinkovite strategije spoprijemanja, kot sta prekomerna uporaba substanc in agresivno vedenje. Z jeznim in agresivnim vedenjem ter psihološko stisko se povezuje predvsem patološki narcisizem (Kealy idr., 2017).
Ranljivost pri narcisističnih osebah (vendar ne grandioznost) je bila izpostavljena kot močno gonilo jeze, sovražnosti in agresivnega vedenja, ki ga spodbujajo sumničavost, potrtost in ruminacija (Krizan in Johar, 2015). Narcisistični posamezniki, tako odrasli kot otroci, so še posebej nagnjeni k napadalnosti in agresivnosti, kadar
je ogrožen njihov ego. Pri njih se pojavlja t. i. narcisistični bes, pri katerem posameznik izbruhne z jezo in/ali agresijo, kot odziv na občutek neustreznosti, sramu ali ponižanja. Navzven usmerjen bes naj bi tako začasno ublažil boleča čustvena stanja, povezana z ranljivo samopodobo, in povrnil občutek moči (Kealy idr., 2017; Krizan in Johar, 2015). Kealy in sodelavci (2017) domnevajo, da bi lahko povezavo med agresivnim vedenjem in patološkim narcisizmom razložili s pomočjo pojava ogrožene samopodobe. Tako se moški z več elementi narcisizma vedejo agresivno, da bi se izognili občutkom negotovosti. Nedavne raziskave so pokazale, da narcisistična ranljivost spodbuja reaktivno jezo – tudi kot odziv na že dokaj majhne provokacije (Krizan in Johar, 2015).
Diagnostične težave in izzivi pri zdravljenju starejših odraslih z narcisistično osebnostno motnjo Preden naredimo pregled potencialnih terapij in zdravstvene oskrbe starejših odraslih z narcisistično osebnostno motnjo, je pomembno razumeti, kakšne pomanjkljivosti se pojavljajo že v procesu same diagnostike. Raziskovalci znova opozarjajo, da obstaja velika luknja v preučevanju osebnostnih motenj, saj je zelo malo literature namenjene starejšim odraslim (Agronin in Maletta, 2000). Razlog za to predstavlja dejstvo, da je diagnostični proces v pozni odraslosti slabo razvit in raziskan, zato je za zaposlene na področju duševnega zdravja to postala izjemno težka naloga. Velik izziv je pridobivanje ustrezne zgodovine zdravljenja, bolezni ali nasploh zdravstvenih informacij, še posebej če se od pacienta zahteva priklic informacij iz zgodnje odraslosti. Dodatno težavo predstavlja metoda strukturiranega intervjuja, ki se pogosto uporablja v praksi, ni pa prilagojena za starejše paciente (Agronin in Maletta, 2000). Ker se že v samem procesu diagnostike starejših pacientov opažajo pomanjkljivosti, je pričakovati, da bo tudi proces zdravljenja manj prilagojen za to populacijo. Praktiki navajajo, da je delo s skupino starejših posameznikov z osebnostno motnjo zelo zahtevno. Znova se pojavljajo primeri, ki so zelo odporni na poskuse zdravljenja, vzbujajo pa močen kontratransfer. Zaradi takšne psihopatologije so zelo pogosti konflikti z družino ali skrbniki, kar dodatno moti proces obravnave (Agronin in Maletta, 2000). Medicinske sestre, ki skrbijo za starejše v domovih za ostarele in pomožnih bolnišnicah, skrbijo za zdravstvene, rekreacijske, socialne in čustvene potrebe svojih pacientov. Prizadevajo si, da bi povečale raven samooskrbe in samospoštovanja. Ker se mnogi pacienti vedejo moteče – udarjajo osebje ali druge paciente, imajo izbruhe jeze, ležijo po tleh na hodnikih, zavračajo jemanje zdravil in podobno – je delo medicinskih sester v teh primerih zelo oteženo. Medicinske sestre poleg specializiranega, medicinsko usmerjenega usposabljanja, potrebujejo tudi usposabljanje za dosledno strategijo obvladovanja teh težav. Vedenjska terapija naj bi zagotovila to strategijo (MacDonald, 1977).
Tudi starizem je velika ovira pri oblikovanju zdravstvenih intervencij za starejše odrasle, ki se soočajo s psihopatološko problematiko. Poleg stereotipov o tem, koliko so stanja starejših odraslih ozdravljiva, so opazne tudi pomanjkljivosti v osnovah psihoterapije, ki se je od svojih začetkov primarno fokusirala na razvoj v otroštvu, mladosti, odraslosti, medtem
ko so raziskovalci pozni odraslosti kot razvojni fazi namenjali manj pozornosti (Hepple, 2004). Paris (2003) navaja, da je pri delu z osebami, ki imajo osebnostno motnjo, manj verjetno pričakovati doseganje radikalnih sprememb na področju osebnosti. Namesto tega bi se morali kliniki osredotočati na to, da pomagajo pacientom dosegati boljše nivoje funkcioniranja. Zato so zelo učinkoviti terapevtski pristopi, ki so sistematični in pomagajo posamezniku, da zastavi realne cilje. Trenutna raziskovalna literatura podpira domneve, da so vedenjsko-kognitivni, kognitivno-analitični, interpersonalni, psihodinamski ali sistematični psihoterapevtski pristopi učinkoviti pri obravnavi starejših odraslih z osebnostno motnjo. Potrebna pa so prizadevanja v praksi, kjer bi se delavcem na področju duševnega zdravja omogočila dodatna usposabljanja in boljše spoznavanje biopsihosocialnega modela, saj bodo na ta način lahko usvojili kompetence, ki jih potrebujejo za delo s starejšo populacijo (Hepple, 2004). Celostna obravnava je na tem področju še toliko bolj pomembna, saj se s prehodom v pozno odraslost spremenijo tudi življenjske okoliščine posameznikov (npr. upokojitev). V kolikor se osebi ne uspe prilagoditi na spremembe v svojem okolju, lahko postanejo njene nefunkcionalne lastnosti bolj izražene; primer iz klinike opisuje paciente z narcisistično motnjo, ki so do trenutka prisilne upokojitve dokaj uspešno funkcionirali v življenju, od tega dogodka naprej pa so postale lastnosti lastne grandioznosti in zavisti še bolj izražene (Van Alphen idr., 2014).
Poleg poskusov psihoterapevtske obravnave se v praksi uporablja tudi farmakološko zdravljenje. Vredno je izpostaviti, da bi v takšnih primerih farmakološki tretma bil učinkovit samo pri izoliranih simptomih ali lastnostih. Na tem področju pa še vedno manjkajo sistematične raziskave klinične populacije in oblikovanje ter evalvacija intervencij (Abrams in Bromberg, 2007).
Ključne ugotovitve, pomanjkljivosti in predlogi za nadaljnje raziskovanje
Pri posameznikih z osebnostno motnjo se pogosto pojavljajo simptomi depresije in zloraba substanc (Abrams idr., 2001).
Občuteno stisko ob izgubi moči in privlačnosti ter upadu sposobnosti, ki nastopi v procesu staranja, pogosto skušajo lajšati z manj konstruktivnimi mehanizmi spoprijemanja (Sadavoy, 1996). Narcisistična osebnostna motnja posameznike ovira na številnih področjih na čustvenem (oslabljena čustvena regulacija), kognitivnem in socialnem (težave v medosebnih odnosih). Te osebe so pogosteje samske, ločene ali razvezane ter so deležne manj podpore s strani drugih. Osebe z narcisistično motnjo so prav tako bolj nagnjene k samomorilnemu vedenju, kar velja še posebej ženske (Van Alphen idr., 2014). Posamezniki z narcisistično osebnostno motnjo so nagnjeni k napadalnemu in agresivnemu vedenju ter izbruhom jeze. Slednji se pojavljajo predvsem, kadar je ogrožen njihov ego ali kadar se počutijo ranljive (Kealy idr., 2017; Krizan in Johar, 2015). Pogost je tudi pojav narcisističnega besa, pri katerem posameznik izbruhne z jezo ali agresijo kot odziv na občutek neustreznosti, sramu ali ponižanja. Povezavo med agresivnim vedenjem in patološkim narcisizmom lahko torej razložimo s pomočjo pojava ogrožene samopodobe (Kealy idr., 2017, Krizan in Johar, 2015).
Abrams, R. C., Alexopoulos, G. S., Spielman, L. A., Klausner, E. in Kakuma, T. (2001). Personality disorder symptoms predict declines in global functioning and quality of life in elderly depressed patients. The American Journal of Geriatric Psychiatry, 9 (1), 67–71. https://doi.org/10.1097/00019442-200102000-00010
Abrams, R. C. in Bromberg, C. E. (2007). Personality disorders in the elderly. Psychiatric Annals, 37 (2), 123. https://doi.org/10.3928/00485713-20070201-02
Agronin, M. E. in Maletta, G. (2000). Personality disorders in late life: Understanding and overcoming the gap in research. The American Journal of Geriatric Psychiatry, 8 (1), 4–18. https://doi.org/10.1097/00019442-200002000-00002
Caligor, E., Levy, K. N. in Yeomans, F. E. (2015). Narcissistic personality disorder: Diagnostic and clinical challenges. American Journal of Psychiatry, 172 (5), 415–422. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.2014.14060723
Cohen-Mansfield, J. in Billig, N. (1986). Agitated behaviors in the elderly: I. A conceptual review. Journal of the American Geriatrics Society, 34(10), 711–721. https://doi.org/10.1111/j.1532-5415.1986.tb04302.x
Duberstein, P. R. in Conwell, Y. (1997). Personality disorders and completed suicide: A methodological and conceptual review. Clinical Psychology: Science and Practice, 4(4), 359–376. https://doi.org/10.1111/j.1468-2850.1997.tb00127.x
English, J. in Morse, J. M. (1988). The “difficult” elderly patient: Adjustment or maladjustment? International Journal of Nursing Studies, 25(1), 23–39. https:// doi.org/10.1016/0020-7489(88)90032-6
Heisel, M. J., Links, P. S., Conn, D., van Reekum, R. in Flett, G. L. (2007). Narcissistic personality and vulnerability to late-life suicidality. The American Journal of Geriatric Psychiatry, 15(9), 734–741. https://doi.org/10.1097/ JGP.0b013e3180487caa
Hepple, J. (2004). Psychotherapies with older people: An overview. Advances in Psychiatric Treatment, 10 (5), 371–377. https://doi.org/10.1192/apt.10.5.371
Kealy, D., Ogrodniczuk, J. S., Rice, S. M. in Oliffe, J. L. (2017). Pathological narcissism and maladaptive self-regulatory behaviours in a nationally representative sample of Canadian men. Psychiatry Research, 256, 156–161. https://doi.org/10.1016/j. psychres.2017.06.009
Kernberg, O. F. (2007). The almost untreatable narcissistic patient. Journal of the American Psychoanalytic Association, 55(2), 503–539.
Krizan, Z. in Johar, O. (2015). Narcissistic rage revisited. Journal of Personality and Social Psychology, 10 8(5), 784–801. https://doi.org/10.1037/pspp0000013
Leung, A. K. in Fagan, J. E. (1991). Temper tantrums. American Family Physician, 44(2), 559–563.
MacDonald L. (1977). Behavioral therapy: Its application to reduce disruptive behaviors of the elderly in nursing homes. The Canadian Nurse, 73 (7), 26–29.
Mattar, S. in Khan, F. (2017). Personality disorders in older adults: Diagnosis and management. Progress in Neurology and Psychiatry, 21 (2), 22–27. https://doi. org/10.1002/pnp.467
Paris, J. (2003). Personality disorders over time: Precursors, course and outcome. Journal of Personality Disorders, 17 (6), 479–488. https://doi.org/10.1521/ pedi.17.6.479.25360
Ronningstam, E. (2010). Narcissistic personality disorder: A current review. Current Psychiatry Reports, 12 (1), 68–75. https://doi.org/10.1007/s11920-009-0084-z
Saarela, T. in Stenberg, J. H. (2011). Personality disorders in the elderly. International Journal of Geriatric Psychiatry, 127 (4), 397–405.
Sadavoy, J. (1996). Personality disorder in old age: Symptom expression. Clinical Gerontologist: The Journal of Aging and Mental Health, 16 (3), 19–36. https://doi. org/10.1300/J018v16n03_04
Van Alphen, S. P. J., van Dijk, S. D. M., Videler, A. C., Rossi, G., Dierckx, E., Bouckaert, F. in Voshaar, R. C. O. (2014). Personality disorders in older adults: Emerging research issues. Current Psychiatry Reports, 17 (1). https://doi.org/10.1007/s11920014-0538-9
Drugi prispevki
Intervju
V tej rubriki se pogovarjamo z osebami, ki so k področju prispevale kaj pomembnega, kaj zanimivega raziskovale ali delale na kakšnem zanimivem delovnem mestu.
Nevrokotiček
Kompleksni nevropsihološki pojavi, razloženi na razumljiv način – v nevrokotičku preberite o najnovejših raziskavah in nevroloških zanimivostih na področju, ki se ga revija dotika.
Recenzija
Psihologija je vsepovsod – tudi v najrazličnejših medijih.
Študenti_ke psihologije te tematike pokomentirajo skozi svoje kritične strokovne oči.
Reportaža
Dogajanje v društvu, študentski projekti, kongresi in konference – iz prve roke poročamo o dogodkih in gibanjih.
Mateja
Fras
Ajda Cvelbar: »Če želimo, da bo starost zares kakovostna, moramo k temu prispevati vsi«
Kaj vas je pritegnilo k področju socialne gerontologije? Kaj sploh je socialna gerontologija, s čim se ukvarja to področje?
Ko sem se približevala zaključku študija zdravstvene nege, sem ugotovila, da želim nadaljevati s študijem na drugi stopnji. Najprej sem se želela usmeriti v promocijo zdravja, na koncu pa sem se usmerila v socialno gerontologijo. Od nekdaj rada delam s starejšimi, saj predstavljajo zakladnico znanja, zanimivih zgodb in izkušenj, od katerih se lahko vsi veliko naučimo.
Socialna gerontologija je veja gerontologije in veda o procesih staranja in starosti. Osredotoča se na proces aktivnega staranja ljudi z vidika medgeneracijskega sožitja, zagotavljanja socialne vključenosti in sprejemanja lastne starosti. Sama sem se odločila za to področje študija tudi z velikim zavedanjem, da se vsi staramo in da nas bo v prihodnosti (ob velikem napredku medicine in posledično podaljšanjem življenjske dobe) vse več dočakalo starost. Če pa želimo, da bo starost zares kakovostna in lepa do konca, moramo k temu prispevati vsi – od države, lokalne skupnosti, širše družbe, vseh nas posameznikov, ki gradimo družbo pa vse do starostnikov samih.
Kako ste se znašli na področju neformalne oskrbe?
Na področje neformalne oskrbe sem vstopila z zaposlitvijo na Inštitutu Antona Trstenjaka. Prej tega področja nisem dobro poznala in se nisem zavedala, da v Sloveniji tako veliko ljudi oskrbuje svoje bližnje.
Kakšna je vaša vloga v poteku usposabljanja neformalnih oskrbovalcev?
Usposabljanje za družinske in druge neformalne oskrbovalce na Inštitutu Antona Trstenjaka razvijamo že več kot 20 let. To usposabljanje je namenjeno prav neformalnim oskrbovalcem. Vsako leto jih organiziramo v različnih lokalnih okoljih. Poteka v sklopu desetih zaporednih srečanj (tj. deset zaporednih tednov, srečanje enkrat na teden do dve uri in pol) v skupini, ki ima od 15 do 25 udeležencev. Na srečanjih govorimo o številnih temah, ki so pomembne za oskrbo: medsebojni odnosi, razumevanje starosti, preventiva proti lastni izgorelosti, demenca, nega na domu, priprava na odhod svojca v dom za starejše, umiranje in žalovanje idr. Na usposabljanjih sodelujejo tudi patronažne sestre, fizioterapevt in drugi strokovnjaki. Udeleženci prejmejo tudi literaturo s področja oskrbe.
Sama skrbim za organizacijo usposabljanja (vabila, dogovori z izvajalci, prijave, priprava gradiva) in sodelujem
INTERVJU
Ajda Cvelbar je magistra socialne gerontologije in diplomirana medicinska sestra, ki se je Inštitutu Antona Trstenjaka pridružila leta 2022. Njeno glavno področje dela je oskrba. Sodeluje pri izvedbi usposabljanj in drugih aktivnosti za neformalne oskrbovalce (Slovensko združenje neformalnih oskrbovalcev, Facebook skupina Družinski oskrbovalci, novičnik »Zate skrbim, zase poskrbim« idr.). Vpeta je tudi v več slovenskih in evropskih projektov na področju oskrbe. Na Inštitutu je vključena v raziskovalno skupino, skrbi pa tudi za socialna omrežja in grafično oblikovanje.
pri vodenju srečanj. Nekatera srečanja vodim sama (predvsem teme o negi na domu, demenci in skrbi zase), pri ostalih pa sodelujem z drugimi izvajalci. Po koncu usposabljanj se vzpostavijo tudi skupine svojcev, kjer nadaljujemo s srečevanji in medsebojno podporo neformalnih oskrbovalcev.
Kdo sploh so neformalni oskrbovalci? Koliko jih je v Sloveniji, je to novejša praksa ali praksa z dolgo tradicijo? Neformalni oskrbovalci so vsi tisti, ki doma oskrbujejo družinskega člana, prijatelja, soseda in za to ne prejemajo plačila. V Sloveniji doma nekoga oskrbuje več kot 300 000 ljudi. S svojim delom naj bi neformalni oskrbovalci zagotavljali kar 80 % celotne oskrbe. Oskrbovanje bližnjega je praksa z zelo dolgo tradicijo – pravzaprav oskrbujemo sočloveka že od samega začetka. Oskrba bližnjih, od otrok do starejših, je tisto, kar nas dela ljudi in loči od živali. Je največji izraz empatije in sožitja med ljudmi. Slovenske in tuje raziskave kažejo veliko pripravljenost svojcev, da bi svoje stare družinske člane oskrbovali doma. Najmočnejša razloga za to sta čustvena povezanost in doživljanje odgovornosti za bolne in onemogle družinske člane. Zadnje čase pa postajajo pomembni tudi ekonomski razlogi. Želja je, da bi oskrba bližnjega vseeno ostala izbira, predvsem pa, da se oskrbovalce, ki se odločijo za to pomembno vlogo, tudi primerno podpre in se jim omogoči različne oblike pomoči.
Kaj vse obsega delo in usposabljanje neformalnih oskrbovalcev? Za kaj vse so usposobljeni? Kdo lahko to postane? Zakaj se ljudje običajno odločajo za to delo?
Naloge neformalnih oskrbovalcev so zelo raznolike. Običajno se začne s pomočjo bližnjemu pri nakupovanju živil in drugih potrebščin, spremstvu k zdravniku, pomoči pri pravilnem jemanju zdravil, upravljanju s pošto in denarjem ipd. Ko se stanje poslabša, se povečajo tudi potrebe po oskrbi. Tako veliko neformalnih oskrbovalcev v kasnejših fazah pomaga pri večini temeljnih življenjskih aktivnosti svojega bližnjega: od prehranjevanja do osebne higiene.
Večina neformalnih oskrbovalcev v to vlogo pride praktično čez noč zaradi nenadnega dogodka (npr. kap, zlom kolka njihovega svojca) ali hitre spremembe stanja. Zato večinoma svojci pred nastopom oskrbe niso posebno usposobljeni in običajno ne vedo, kako se lotiti teh zadev, kje iskati pomoč in kakšno pomoč sploh potrebujejo. Običajno eden od oskrbovalcev znotraj oskrbe družinskega člana prevzame primarno vlogo. To pa ne pomeni, da mora prevzeti vse naloge znotraj oskrbe. Poznavanje virov pomoči, dobra organizacija, delitev nalog in prilagajanje številnim spremembam so zelo pomembne komponente kvalitetne oskrbe z mislijo tudi na skrb zase.
S kakšnimi izzivi se soočajo neformalni oskrbovalci?
Kakšna je vaša vloga pri teh izzivih glede na to, da sodelujete v usposabljanju?
Oskrba je zelo lepa, a tudi naporna vloga. Opažam, da so največkrat problem odnosi. Običajno gre za oskrbo družinskih članov in v tem primeru gre za odnose, ki so se bolj ali manj uspešno gradili celo življenje. Druge najbolj pogoste stiske neformalnih oskrbovalcev so: nepoznavanje virov podpore in pomoči (kam se lahko obrnem po pomoč?), nedostopnost in/ali visoke cene podpornih storitev v Sloveniji (formalna oskrba na domu, domovi za starejše, dnevno bivanje, začasne nastanitve ipd.), pa tudi občutki osamljenosti in nerazumevanja. Ob oskrbi bližnjega velikokrat pozabimo nase in na svoje zdravje ter dobro počutje. Zato svojce na usposabljanjih in širše redno opominjamo na to, da je za dobro oskrbo bližnjega najprej potrebno poskrbeti zase. Neformalni oskrbovalci se na nas največkrat obračajo z vprašanji o tem, kaj jim pripada (od storitev do finančne podpore) in na kakšen način bi se lahko vsaj malo razbremenili. Z neformalnimi oskrbovalci delimo svoje znanje in izkušnje ter jih usmerimo na prave naslove, kjer se lahko podrobneje pozanimajo o finančnih in drugih oblikah sistemske podpore. Predstavimo jim možnost usposabljanja za družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki jih organiziramo na inštitutu in ponudimo možnost sodelovanja na usposabljanju in v podpornih skupinah svojcev. Medsebojna podpora je zelo pomembna, saj v takšni situaciji res veliko pomeni zavedanje, da nisi edini in sam v tem. Zato neformalne oskrbovalce povežemo tudi z drugimi ljudmi, ki trenutno oskrbujejo. Predstavimo jim tudi Facebook skupino Družinski oskrbovalci, kjer lahko spremljajo redne objave s tega področja in se povežejo z drugimi oskrbovalci. Na YouTube kanalu si lahko ogledajo praktične videoposnetke, ki smo jih pripravili s fizioterapevtko, na voljo pa smo jim tudi preko svetovalnega telefona za oskrbovalce. V okviru Slovenskega združenja neformalnih oskrbovalcev, ki ga vodimo na inštitutu, pa potekajo tudi druge aktivnosti za neformalne oskrbovalce, npr. prejemanje e-novičnika »Zate skrbim, zase poskrbim«, kjer pišemo o aktualnih novostih s tega področja.
Ali bi lahko izpostavili kakšne prednosti dela neformalnega oskrbovalca?
Oskrbovanje bližnjega je najboljša šola razvijanja solidarnosti. Neformalni oskrbovalci nam velikokrat povedo, da so preko oskrbe na življenje začeli gledati drugače. Prišli so do pomembnih življenjskih spoznanj – predvsem kaj je tisto, kar je (na koncu) res pomembno. Odnosi, odnosi, odnosi.
Neformalno oskrbovanje je za oskrbovance neprecenljivega pomena, saj jim omogoča, da kljub bolezni/starosti/pešanju ostanejo doma. Večina starejših ljudi želi do konca življenja ostati v domačem okolju, torej v kraju in prostoru, ki so ga navajeni, se v njem najbolje znajdejo in počutijo.
Neformalni oskrbovalci imajo neprecenljiv doprinos tudi za zdravstveno in socialno varstvo – s tem pa za celotno državo. Delež starih bolnih in onemoglih ljudi narašča, s tem pa stroški za zdravstveno in socialno varstvo. Brez množične družinske in druge neformalne oskrbe bi se socialni sistemi sesuli, saj javne blagajne nikjer na svetu ne morejo kriti dela in stroškov celotne oskrbe tako velikih skupin prebivalstva, kot so to bolni in stari ljudje. Če država pomaga družinskim oskrbovalcem s sodobnim sistemom dolgotrajne oskrbe, zdravstvena in socialna stroka pa z znanjem, je družinska oskrba najboljša in najcenejša možnost oskrbe. Zato redno opozarjamo, kako pomembno je, da se v večji meri podpre vse neformalne oskrbovalce – tako z izobraževanji kot z raznolikimi oblikami podpore v javni mreži, s katerimi si lahko neformalni oskrbovalci pomagajo, da je oskrba lažja in kvalitetnejša, z mislijo tudi na lastno zdravje. V mislih imam predvsem več možnosti izbire za podporne storitve, dostopna oskrba na domu, možnost začasnih namestitev, dnevno varstvo in druge podporne programe.
Dan neformalnih oskrbovalcev – kakšen je namen, aktivnosti, vaša vloga?
Evropski dan neformalnih oskrbovalcev praznujemo vsak 6. oktober od leta 2020 naprej. V evropskih državah, kjer sistem dolgotrajne oskrbe uvajajo že četrt stoletja, namreč ugotavljajo troje: brez družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev ne more delovati nobena oskrba bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi; družinski in drugi neformalni oskrbovalci danes nujno potrebujejo javno in strokovno pomoč; da sami družinski oskrbovalci in družba prepoznamo vlogo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, je potrebno več let vztrajnega ozaveščanja in javne pomoči. Zato na Inštitutu Antona Trstenjaka na Evropski dan neformalnih oskrbovalcev še v večji meri ozaveščamo in delimo informacije s tega področja tako v lokalnih okoljih kot tudi v širši družbi. Hvaležni smo za sodelovanje z mediji, ki nam pomagajo razširiti informacije, ozaveščati o potrebah in deliti glas neformalnih oskrbovalcev. Vsako leto je izbrana druga tema, ki je postavljena v ospredje. V letu 2023 je bilo to usklajevanje poklicnega življenja, zasebnega življenja in oskrbovanja bližnjega.
Nika Vrabec
Dr. Danijela Lahe, koordinatorica Zrele Univerze: »Stigme do staranja med našimi slušatelji ne zaznavamo, to pa žal ne pomeni, da niso prisotne v širši družbi«
Kaj vse vključuje Zrela Univerza?
ZUF ponuja pestro vsebino zanimivih in starejšim odraslim prilagojenih predavanj, na katerih spodbujamo aktivno in sproščeno sporazumevanje med predavatelji, znanstveniki ter udeleženci. Slušatelji se seznanijo z nekaterimi temami, ki jih morda niso imeli priložnosti spoznavati med svojim izobraževanjem ali službenim obdobjem. Gre za teme, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, pa vendar nimamo priložnosti slišati vrhunskih raziskovalcev oz. strokovnjakov znotraj UM. Sam program prinaša tudi izjemne učinke, tako za slušatelje kot tudi za širšo skupnost, in sicer na način, ki je enkraten in nenadomestljiv z drugimi vsebinami. Na tej točki igrata univerzitetni format in institucionalna umeščenost programa izjemno pomembno vlogo.
Zakaj se vpisati v program?
Predvsem zaradi učinkov, ki jih ima vseživljenjsko izobraževanje na starejše odrasle: spodbujanje študija, intelektualni razvoj, ohranjanje kognitivnih sposobnosti, spoznavanje novih vsebin, medgeneracijsko sodelovanje in ne nazadnje tudi zaradi samega druženja udeležencev. Res je, da lahko vedoželjnost potešimo v knjigah, na televiziji, na spletu, pa vendar ZUF, za razliko od omenjenih, ponuja dvosmerno komunikacijo. Predavanja potekajo namreč tako, da omogočajo tistim, ki si to želijo, postavljanje vprašanj znanstvenikom in strokovnjakom. Na ZUF izvajajo predavanja prvovrstni znanstveniki, raziskovalci, predvsem pa vrhunski predavatelji Univerze v Mariboru, ki znajo svoje znanje podati strokovno, hkrati pa na zanimiv in razumljiv način.
Kako se je rodila ideja za Univerzo?
Sama pri vzpostavitvi ZUF nisem sodelovala, zato bom povzela besede članov in članic takratne ekipe: »Motivi za oblikovanje so bili številni in dobro utemeljeni, med njimi je prevladovala želja ponuditi vsebine tistim, ki ostajajo radovedni in jih ponudniki, ki so dostopni v lokalnem okolju, ne morejo zadovoljiti. V mislih imamo starejše odrasle, ki so še vedno zaposleni, a bi si želeli širiti obzorja in se dodatno izobraževati. Prav tako imamo ljudi, ki so se upokojili pri
Dr. Danijela Lahe je docentka na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, kjer se ukvarja z raziskovanjem družine in partnerskih razmerij, s področjem izobraževanja ter socialno gerontologijo. Še posebej jo zanimajo stališča mladih do starosti, staranja in starejših. Z njo smo se pogovarjali o Zreli Univerzi (ZUF) – programu, ki deluje pod okriljem Centra za vseživljenjsko izobraževanje Filozofske fakultete UM in je oblika vseživljenjskega učenja za vse tiste odrasle nad 55. letom starosti, ki želijo poglobiti svoje znanje, se še naprej intelektualno razvijati in s tem ohranjati aktivno vlogo v družbi. Od leta 2020 deluje kot koordinatorica Zrele Univerze in skupaj z ekipo pripravlja njen program.
npr. šestdesetih letih. Tukaj so še starejši odrasli, ki imajo po upokojitvi končno čas, da spoznajo stvari, ki jih tekom službenega obdobja niso uspeli zaradi časovne stiske. Vsi ti so si različni, vendar jim je skupna želja, da se intelektualno razvajajo, pri tem pa spoznavajo nove ljudi, menjajo okolje, se družijo in si želijo svojo energijo usmeriti v ohranjanje aktivne vloge v družbi, v mestu. Zato smo se odločili, da jim to tudi ponudimo«.
Ob tem gre izpostaviti, da takšna umeščenost nikakor ni bila samoumevna. Zraven organizacijskih preprek je bilo pri njegovi formalni vzpostavitvi potrebno urediti tudi ustrezno kadrovsko zasedbo predavateljev, ki bodo lahko izvajali predvidene vsebine, vse skupaj pa je tesno povezano s financiranjem. ZUF program se namreč v celoti financira iz šolnine, ki jo ob vpisu plačajo slušatelji in je v celotni meri prilagojena tudi nižjemu socioekonomskemu statusu udeležencev. Ker gre za relativno nizke šolnine, se program zanaša tudi na občasne donacije, dobro voljo predavateljev, ki kljub minimalnim honorarjem z veseljem sodelujejo, ter na izjemno visoko stopnjo entuziazma ZUF ekipe, ki delo opravlja v celoti prostovoljno.
Snovanje programa je potekalo v ekipi, ki so jo sestavljali profesorji na FF UM čez celotno leto 2012. Ustanovitev ZUF je tesno povezana z začetkom delovanja prve univerze za otroke v Sloveniji, MUF (Mini Univerza Filozofske fakultete).
Osnovna ideja MUF je približanje znanosti otrokom (ožji pomen) in povezovanje univerze z okoljem (širši pomen).
Koncept univerz za otroke je bil prenesen iz nemško
govorečih dežel. Ker je MUF tako uspešno deloval, je dr. Smiljana Gartner nekega dne prišla z idejo, če bi lahko naredili nekaj podobnega za starejše odrasle. Pri tem nismo hoteli ponavljati konceptov univerz za tretje življenjsko obdobje, kot jih po Sloveniji poznamo že vrsto let. Zakaj?
Izhajali smo iz tega, da mora ZUF pomeniti most med znanostjo, kot se razvija na UM, in okoljem, torej starejšimi osebami nad 55 let.
Kaj vse ponuja Univerza, kakšen je program?
Pod okriljem programa ZUF se izvajajo redna predavanja in posebni dogodki. Praviloma se je izvedlo osem predavanj v posameznem študijskem letu, z izjemo študijskega leta 2020/21, ko zaradi epidemioloških razmer to ni bilo mogoče. Tako se je od leta 2013 do danes izvedlo 79 predavanj. Zraven rednega programa je bila udeležencem ponujena tudi serija vzporednih dogodkov, ki so bili oblikovani v skladu s pričakovanji udeležencev in vsebinami, ki jih je ekipa ZUF bila sposobna organizirati v kontekstu Univerze v Mariboru. Tako smo izvedli posamezne ekskurzije po SV Sloveniji, opazovanje različnih planetov na nebu s pomočjo teleskopa, raznolike delavnice in številna dodatna predavanja.
Glede na to, da ZUF letos praznuje svojo 10. obletnico delovanja, bomo za naše slušatelje v maju organizirali brezplačen strokovno voden sprehod po mariborskih dvoriščih, v jesenskem času pa še potopisno predavanje in opazovanje zvezd na prostem.
Program je izjemno razgiban in vsako leto ciljno oblikovan glede na relevantne teme v lokalnem, nacionalnem in globalnem okolju ter orientiran glede na želje udeležencev. Naj naštejem najbolj pogosta področja, ki so zanimiva udeležencem: medicina, zdravstvo, sociologija, zgodovina, umetnostna zgodovina, psihologija, naravoslovje, informatika, logistika, umetna inteligenca, etnologija, jezikoslovje …
Kako snujete program?
Program v ekipi ZUF v prvi vrsti pripravimo na podlagi interesov udeležencev, ki jih vsako leto s pomočjo evalvacijskega vprašalnika prosimo za nabor tem oz. področij, ki jih zanimajo. Sledi povabilo predavateljem, oblikovanje naslova in vsebine ter dogovor glede termina. Prav tako po potrebi vključimo še posamezne predavatelje, ki so objavili kakšne izjemne raziskave ali celo znanstvene monografije.
Kdo vse sodeluje pri programu, vključujete raziskovalce iz najrazličnejših področij?
Da, predavatelji in predavateljice prihajajo iz različnih fakultet in inštitutov, ki praviloma delujejo pod okriljem Univerze v Mariboru. Ne smemo pa pozabiti, da ima poleg izvajalcev, pri delovanju ZUF pomembno vlogo ekipa ZUF, ki pripravlja program in katere člani so ob izrednih situacijah (pri tem imam v mislih nenadno odpoved predavanj) vedno na voljo. Ekipa ZUF se je sicer skozi čas spreminjala v skladu s potrebami programa in zmožnostmi članov ter je v študijskem letu 2023/2024 vključevala mene kot koordinatorico programa, kot člane pa dr. Mirana Lavriča, dr. Andreja Natererja, dr. Aljo Lipavic Oštir, dr. Igorja Žiberno, dr. Aleša Maverja, dr. Milko Enčevo in asistentko Urško Martinc.
Kako je z vpisom, kdo vse se lahko prijavi?
ZUF vabi vse, ki štejejo vsaj 55 let, da postanejo naše študentke in študenti. Imamo tudi udeleženko, ki je kar precej mlajša od 55 let, a jo je program tako navdušil, da je zaprosila za vpis in ekipa ZUF je izjemo odobrila.
Kdaj in kje potekajo predavanja?
Študijsko leto ZUF poteka od oktobra do maja (8 predavanj), vsak drugi torek v mesecu ob 17. uri v prostorih Filozofske fakultete UM. Predavanja trajajo 60 minut, 15 minut je namenjenih razpravi o slišanem. Prav zanimiva predavanja so tista, ki običajnih 15 minut razprave redno podaljšajo vsaj v 30 minut, zaradi vidnega entuziazma in vprašanj ter komentarjev slušateljev.
Prijave potekajo od julija do začetka oktobra preko obrazca na spletni strani ZUF (https://ff.um.si/center-zavsezivljenjsko-izobrazevanje/zuf/) ali preko telefonske številke 02 22 93 805 (ga. Tanja Grosman).
Naša predavanja že vrsto let gostujejo enkrat mesečno tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah. V študijskem letu 2023/24 smo pričeli sodelovati še z Občino Črenšovci, kjer smo izvedli 3 predavanja.
Kaj je po vašem mnenju glavni doprinos Zrele Univerze?
Zakaj je posebna?
Sama ideja oblikovanja programa, ki bi naslavljal to populacijo starejših odraslih na UM, ni nova, je pa ZUF prvi in zaenkrat edini program, ki deluje kontinuirano in celostno pokriva praktično vsa disciplinarna področja, ki so zajeta v kontekstu Univerze v Mariboru. In prav to, da imajo slušatelji možnost poslušanja in zastavljanja vprašanj znanstvenikom in strokovnjakom različnih strokovnih področij, ki delujejo znotraj UM, se je pokazalo kot ena izmed posebnosti. Upam si trditi, da smo v Sloveniji edina ustanova, ki starejšim odraslim ponuja stik izključno s strokovnjaki iz univerzitetnega okolja.
Poleg tega je nujno izpostaviti še druge posebnosti. Starejši odrasli na predavanjih spoznavajo še estetske, moralne, družbene in narodnostne vrednote, vrednote požrtvovalnosti, poštenosti, dela, predanosti, poguma in odločenosti. Prav tako spoznavajo značilnosti staranja in načine, kako v tem obdobju priti do znanja, ki pomaga usmerjati in optimizirati njihovo delovanje ter povečati kakovost vsakdanjega življenja.
Kako pomembno je v današnjem svetu vseživljenjsko učenje?
Vseživljenjsko učenje je vodilno načelo sodobnega izobraževanja in učenja ter temeljna družbenorazvojna strategija. Pomembno je predvsem zato, ker je njegov cilj omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih. Čeprav izraz »vseživljenjsko« jasno označuje, na kaj mislimo in o čem govorimo – poudarjeno je »vse življenje« –ga v praksi nemalo kdo razume drugače, in sicer: še zmeraj se prepogosto izraz »vseživljenjsko učenje« povezuje z »izobraževanjem (starejših) odraslih«, in ne tudi z vzgojo in izobraževanjem otrok in mladine ali njihovega šolanja.
DRUGI PRISPEVKI
To pa je zmota, ki povsem razvrednoti in spremeni pravi pomen vseživljenjskega učenja.
Ker pa je osrednja tema našega intervjuja izobraževanje starejših odraslih, bom izpostavila nekatere ključne doprinose, ki jih ima vseživljenjsko učenje zanje. Vseživljenjsko izobraževanje npr. starejšim odraslim omogoča polno osebnostno rast tudi v tretjem obdobju življenja ter njihovo aktivno vlogo in prispevek v skupnosti. Prav tako pripomore k temu, da starejši odrasli razvijajo svoje zmožnosti, vzdržujejo kognitivne sposobnosti, krepijo socialna omrežja ter prispeva k doseganju kakovostnega sožitja med generacijami.
Če je pred časom veljalo, da je vključenost starejših odraslih v vseživljenjsko učenje nizka, v zadnjih letih ni več tako. Starejši odrasli se vključujejo v različne oblike neformalnega izobraževanja, vendar je še vedno veliko neaktivnih, zato naj bodo tisti, ki so že aktivni, spodbuda tudi za druge, ki o tem morebiti še ne razmišljajo.
Kakšni so učenci Zrele Univerze? Zagnani, motivirani, kaj jih navadno zanima? S kakšnimi pričakovanji pristopajo? Morda bi bilo to vprašanje bolj primerno za predavatelje, a bom kljub temu opisala, kako jih na predavanjih in skupnih srečanjih doživljam sama. Gre za zelo heterogeno skupino slušateljev, ki so različne starosti, imajo drugačne življenjske in delovne izkušnje, zanimajo jih različna področja. Predvsem tista, ki so aktualna tudi v širši družbi: duševno zdravje, umetna inteligenca, vojna v Ukrajini, stigmatizacija starejših … A kljub tej raznolikosti so udeleženci izjemno motivirani, pripravljeni so sodelovati tudi v strokovnih razpravah in tako s svojimi bogatimi izkušnjami prenašati vrednote na mlajše generacije. Prav tako se zavedajo pomena aktivnega staranja, ki med drugim zajema vključenost v družbo tudi skozi izobraževanje. Predvsem pa so neizmerno hvaležni, da smo kot fakulteta prepoznali nujnost vključevanja starejših odraslih v takšen program vseživljenjskega izobraževanja.
Je včasih težko prepričati starejše, da se lahko še česa naučijo? Kako prisotne so stigme med udeleženci?
Naši slušatelji z velikim veseljem sprejemajo nova znanja, jih poglabljajo in si praviloma želijo še dodatne razlage ali pojasnila. Tako so npr. v letošnjem študijskem letu po predavanju o vplivu fraktalne risbe na duševno zdravje starejših odraslih na delavnici pridobili osnovna znanja o risanju fraktalov in veliko večino slušateljev, tudi predstavnikov moškega spola, je delavnica tako navdušila, da so takoj navezali stik z izvajalko in se pozanimali za dodatne urice risanja fraktalov.
Stigme med našimi slušatelji niso prisotne oz. jih sama nisem zaznala. To pa žal ne pomeni, da niso prisotne v širši družbi. Družbene spremembe niso vplivale le na daljšo življenjsko dobo, pač pa so žal spremenile tudi odnos do starejših odraslih. Celo do te mere, da so starejši odrasli postali socialni problem, tarča starizma in predmet strahu pred staranjem. Starejši odrasli so še zmeraj v očeh nekaterih razumljeni kot nesamostojni, odvisni od drugih, neproduktivni in nedejavni člani družbe. Prevladujoči stereotipi o starosti v družbi ustvarjajo splošen negativen odnos do starosti in vplivajo na doživljanje starosti pri
starejših odraslih, to pa lahko posledično vpliva na njihovo nizko samopodobo. Tiste, ki imajo iz tega razloga nizka pričakovanja in zahteve, pa je res težje prepričati, da gredo izven svojih okvirjev in se naučijo česa novega.
Kakšni so odzivi s strani udeležencev?
Odzivi udeležencev so več kot pozitivni, kar se kaže tudi s tem, da so nekateri slušatelji z nami že od začetka delovanja, vsako leto pa se kdo pridruži tudi na novo. Tako je tudi letos, ko je novih slušateljev precej. Skupaj je letos vpisanih »rekordnih« 47 slušateljev.
Ob 10. obletnici delovanja ZUF smo v ekipi pripravili poglobljen pregled delovanja od nastanka do danes. Pridobili smo tudi povratne informacije naših slušateljev, zato se mi zdi smiselno, da izpostavim tiste, ki se že vrsto let zaporedoma vpisujejo v program in so podali svojo oceno vsebine, izvedbe in učinkov v longitudinalni perspektivi:
»Na predavanja na ZUF sva z možem pričela hoditi po priporočilu znancev, ki so obiskovali ta predavanja že prvo leto in so se njim in nama zdela zanimiva. Prav raznolikost tem in odlični predavatelji so tisto, kar me pritegne in vedno znova se veselim naslednjega predavanja. Vse teme mi sicer niso enako zanimive (kar je verjetno tudi razumljivo), ampak v večini pa so.
Udeležba na teh predavanjih je osvežitev določenih znanj, še več pa je takšnih, o katerih ne vem kaj dosti. Moramo se zavedati, da je znanost v teh letih, odkar smo v pokoju in razvoja ne spremljamo več toliko, zelo napredovala in tako lahko s pomočjo ZUF vsaj na nekaterih področjih vidimo, kaj je novega. Upam, da boste še naprej pripravljali takšna predavanja in skrbeli, da ne bomo povsem izgubili vpogleda v dogajanje.«
(slušateljica od leta 2014)
»Odločitev za vpis v ZUF ni bila težka predvsem zaradi vedoželjnosti, ki je seveda prisotna tudi še v zrelih upokojenskih letih. Zagotovo je dodatno prepričal ponujen program s pestrimi vsebinami predavanj iz najrazličnejših tematskih področij. Pohvalno je, da FF Maribor razmišlja, kako poskrbeti za ljudi v starejšem obdobju, ki se želijo še vedno naučiti česa novega in aktualnega. Organizacija predavanj je bila več kot odlična in vsa pohvala organizatorici ZUF. Teme predavanj so izbrane zelo aktualno in pestro ter obsegajo bogat spekter različnih vsebin, ki presegajo strokovno področje, s katerim sem se poklicno ukvarjala. Skrbno so izbrane tudi predavateljice in predavatelji, ki znajo vsebine andragoško primerno približati generaciji starejših ljudi različnih znanj in strok. Zanimiva je pisana populacija študentk in študentov tako po spolu kot tudi starosti ter stažu obiskovanja ZUF. Organizacijo ZUF in komunikacijo s slušatelji ponovno izpostavljam kot odlično. Zelo simpatičen je bil tudi zaključek s svečanim dekanovim nagovorom, podelitvijo priznanj in zakusko.« (slušateljica od leta 2018)
»Za ZUF sem se odločila, ker sem želela ostati učno aktivna ter se na zanimiv in visoko strokoven način seznanjati z novimi, za življenje bogatimi in koristnimi temami, ki jih podajajo vrhunski strokovnjaki in aktivni predavatelji. Moj cilj je ostati miselno aktivna in še kaj dobrega narediti tudi za generacije v tretjem življenjskem obdobju.
Kot dobro bi izpostavila, da so teme na ZUF zelo različne, aktualne in koristne in da predavajo vrhunski strokovnjaki iz različnih fakultet. Dober je tudi občutek, da je nekomu mar tudi za starejše, da se je vredno potruditi in mlajšim dati zgled, da se celo življenje učimo in da ‘treniramo’ svoje možgane ter jih ohranjamo v dobri kondiciji.
Udeležba na ZUF mi veliko pomeni. Širi mi obzorja duha, daje mi možnost aktivnosti in izobraževanja, druženja in povezovanja ter spoznavanja novih tem in različnih možnosti, da svoje znanje in izkušnje bogatim z novimi vsebinami. Ker ZUF obiskujeva oba z možem, povezujeva prijetno s koristnim, hkrati krepiva družinske vezi in se vsak mesec podava na novo pot ‘raziskovanja’ na Univerzo v Mariboru!«
(slušateljica od leta 2020)
Mateja Fras
»Od prijateljev sem slišal, da so na ZUF zanimiva mesečna predavanja z izbranimi temami in predavatelji. In sva se z ženo odločila, da greva poskusit na eno predavanje in tako sva ostala vse do danes. Kot dobro izpostavljam pestrost tem in kvalificiranost predavateljev. Glede na moja leta (76) bi rekel, da imam občutek, da si širim obzorje v temah, ki sem jih včasih preslišal ali pa nisem imel priložnosti in časa poslušati. Vsekakor imam namen še obiskovati srečanja. Mi tudi pestrijo moje doživljanje in druženje tudi s starejšimi osebami in opazovanje njihovega spremljanja predavanj.« (slušatelj od leta 2014)
Kakšni so načrti za prihodnost?
Predvsem si želimo ohraniti delovanje ZUF v obstoječi obliki, morda obogatiti ponudbo vsebin, prav tako si želimo še poglobiti že tako konstruktivno sodelovanje s predavatelji in slušatelji, vzpostaviti še kakšno mobilno enoto ZUF in sodelovati z Modro fakulteto UL.
Kot dolgoročni cilj, ki pa sicer sega že izven okvirja ZUF, pa želimo po vzoru starosti prijaznih univerz spodbuditi vključevanje starejših odraslih v študij, raziskovanje, poučevanje, medgeneracijsko sodelovanje, mreženje znanja ...
NEVROKOTIČEK
Preventiva pred nevrodegenerativnimi boleznimi
Nevrodegenerativne bolezni predstavljajo kompleksno skupino nevroloških motenj, ki povzročajo napredujočo izgubo nevronov v centralnem in perifernem živčnem sistemu ter negativno vplivajo na življenje milijonov ljudi po vsem svetu (Wilson idr., 2023). Med temi boleznimi so najpogostejše Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, amiotrofična lateralna skleroza (ALS), Huntingtonova bolezen, multipla skleroza ter razne druge nevrodegenerativne bolezni in demence (npr. frontotemporalna demenca in demenca Lewyjevih telesc).
Nevrodegenerativne bolezni imajo različne značilnosti in simptome, vendar so jim skupni mehanizmi patološkega nalaganja beljakovin v možganskih tkivih in tkivih drugih organov, disfunkcija sinaptičnih in nevronskih mrež, motena proteostaza (homeostaza proteinov: procesi sinteze, post-translacijske obdelave in razgradnje beljakovin, ki vzdržujejo njihovo normalno koncentracijo in delovanje), spremenjen metabolizem energije, napake v DNA in RNA ter vnetni procesi, ki še dodatno prispevajo k nevrodegeneraciji (Wilson idr., 2023).
DRUGI PRISPEVKI
Z napredovanjem degeneracije in odmiranjem živčnih celic nevrodegenerativne bolezni tako povzročajo funkcionalno oviranost, izgubo samostojnosti in upad kognitivnih funkcij, kar negativno vpliva na kvaliteto življenja bolnikov. Nevrodegenerativne bolezni so neozdravljive, njihovo zdravljenje pa je simptomatsko, zato so ključnega pomena preventiva, zgodnje odkrivanje bolezni in multidisciplinarni pristop k zdravljenju (Menih, 2020).
V Evropi je po besedah združenega programa za raziskovanje nevrodegenerativnih bolezni Evropske Unije (JPND, b. d.) ena tretjina populacije prizadeta z vsaj eno nevrološko motnjo. Tudi Pariški inštitut za raziskovanje možganov poroča o velikih številkah – o 179 milijonov osebah, prizadetih s strani nevrodegenerativnih bolezni (Paris Brain Institute, b. d.). Ker so nevrodegenerativne bolezni močno povezane s starostjo (JPND, b. d.; Padovani in Pilotto, 2020) je pričakovano, da naj bi se število obolelih za nevrodegenerativnimi boleznimi v naslednjih dvajsetih letih še podvojilo, saj se prebivalstvo hkrati veča in stara. Breme nevrodegenerativnih bolezni je glede na kriterij
izgubljenih let zdravega življenja že zdaj na tretjem mestu v Evropi, takoj za srčno-žilnimi boleznimi in rakom (Padovani in Pilotto, 2020).
V največji meri nevrodegenerativne bolezni prizadenejo starejše posameznike, predvsem posameznike starejše od 65 let (Brown idr., 2005). Npr. za Alzheimerjevo boleznijo oboli ena od desetih oseb, starejših od 65 let. S starostjo pa se pojavnost Alzheimerjeve bolezni in drugih nevrodegenerativnih bolezni še naprej povečuje (Hou idr., 2019). Staranje je namreč najpomembnejši dejavnik tveganja za nevrodegenerativne bolezni, pri čemer se pojavnost teh bolezni pri starejši populaciji znatno povečuje (Hou idr., 2019).
Čeprav natančni vzroki večine nevrodegenerativnih bolezni ostajajo neznani, so pomembni naslednji dejavniki, ki doprinesejo k razvoju nevrodegenerativnih bolezni: genetski dejavniki, spol, nižja raven izobrazbe, endokrine motnje, oksidativni stres, vnetje, možganska kap, visok krvni tlak, sladkorna bolezen, kajenje, (travmatske) poškodbe glave, depresija, okužbe, tumorji, pomanjkanje vitaminov, imunske in presnovne motnje ter izpostavljenost določenim snovem, predvsem težkim kovinam (Brown idr., 2005; Kip in Parr-Brownlie, 2023).
Za nevrodegenerativne bolezni je poleg degeneracije nevronov značilna tudi aktivacija vnetnega odzivnega sistema možganov, imenovana nevrovnetje, s katerim so povezani številni dejavniki tveganja. Med te dejavnike štejemo recimo stres, onesnaženje zraka in prehrano, bogato z nasičenimi maščobami in transmaščobami (Kip in Parr-Brownlie, 2023).
Dejavniki, ki preprečujejo ali zavirajo razvoj in napredovanje nevrodegenerativnih bolezni, so predvsem zdrav življenjski slog (Peplow idr., 2022; Sheikh, 2021), navade, ki vzdržujejo zdravje srčno-žilnega sistema, kognitivna stimulacija, družbena vključenost (Perneczky, 2019; Sheikh, 2021) ter naše genetske predispozicije za razvoj teh bolezni (Brown idr., 2005). Na prvi pogled zelo preprost, a pomemben dejavnik je tudi osnovna preventiva na področju zdravja. Natančneje so to redni zdravstveni pregledi, ki omogočajo hitro zaznavanje zgodnjih simptomov nevrodegenerativnih bolezni (Peplow idr., 2022), in prakse, povezane s preprečevanjem kognitivnega upada, kot so preprečevanje travmatskih poškodb glave, zaščita pred izgubo sluha (Perneczky, 2019; Sheikh, 2021) in preprečevanje oz. ustrezno zdravljenje drugih (duševnih) bolezni, povezanih s težavami na kognitivnem področju (npr. motnje spanja, depresija) (Peplow idr., 2022).
Z opiranjem na omenjene varovalne dejavnike, znanstveno utemeljene metode za preprečevanje razvoja nevrodegenerativnih bolezni vključujejo:
Psihološke intervencije na osnovi čuječnosti: Intervencije na osnovi čuječnosti, kot je meditacija, lahko pomagajo zmanjšati stres in izboljšati kognitivne funkcije, kar lahko potencialno zaščiti pred nevrodegenerativnimi boleznimi (Kormas in Moutzouri, 2022).
Krepitev kognitivne rezerve: Strategije za krepitev kognitivne rezerve proti nevrodegenerativnim boleznim, kot je udejstvovanje v mentalno stimulativnih dejavnostih, lahko pomaga zaščititi možgane in zmanjšati tveganje za kognitivni upad (Perneczky, 2019).
Zdrav življenjski slog in subjektivno blagostanje: Prakticiranje zdravih življenjskih praks, kot so redna telesna vadba, prehrana, primerna vzdrževanju zdravega srčnožilnega sistema, zmanjševanje ravni stresa oz. uspešno spoprijemanje z njim in kakovosten spanec, lahko pomaga zmanjšati nevrovnetje in preprečiti razvoj ali napredovanje nevrodegenerativnih bolezni (Kip in Parr-Brownlie, 2023).
Socialna vključenost: Ohranjanje močnih socialnih stikov in sodelovanje v pomembnih socialnih dejavnostih pomaga pri zmanjševanju tveganja za kognitivni upad in s tem nevrodegenerativnih bolezni (Kormas in Moutzouri, 2022).
Psihološke intervencije na osnovi vedenjsko kognitivne terapije: Psihološke intervencije, kot je kognitivnovedenjska terapija (VKT) oziroma tehnike izhajajoče iz VKT, lahko pomagajo ljudem, ki se soočajo s kognitivnim upadom ali pa že diagnosticiranimi nevrodegenerativnimi boleznimi, zmanjšati psihološko stisko in izboljšati kakovost življenja (Pinto idr., 2023).
Naštete strategije poudarjajo pomen duševnega zdravja, socialnih stikov in zmanjševanja stresa in s tem zmanjševanje tveganja za razvoj nevrodegenerativnih bolezni. Ko skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, znižujemo verjetnost za razvoj nevrodegenerativnih bolezni.
Dokler smo aktivno vključeni v proces izobrazbe ali pa smo vpeti v delovno okolje, je vzdrževanje vsaj nekaterih varovalnih dejavnikov veliko enostavneje, še posebej socialni vidik. Prav tako pred 65. letom nismo v tolikšni meri podvrženi razvoju nevrodegenerativnih motenj (Brown idr., 2005; Hou idr., 2019). Posamezniki pa običajno ravno okoli 65. leta izstopijo iz svoje delovne vloge, ko so poleg samega dejavnika tveganja starosti izpostavljeni še spremembam v socialnem vidiku življenja (povečana možnost osamljenosti) in spremembam vsakodnevnih rutin in navad (Shin idr., 2020). V tem obdobju je potemtakem zelo pomembno, da posamezniki ne opustijo dobrih praks, ki varujejo pred nevrodegenerativnimi boleznimi, ampak si zanje še vedno oziroma še bolj prizadevajo. Ker socialna opora in vključenost igrata veliko vlogo tako pri vzdrževanju zdravja in preprečevanju negativnih vplivov upokojevanja (Ong idr., 2016; Shin idr., 2020) kot tudi pri samem preprečevanju nevrodegenerativnih bolezni (Kormas in Moutzouri, 2022), ta naloga seveda ne leži samo na posamezniku, temveč na širšem socialnem okolju. Tudi ostali posamezniki v socialni mreži starejšega pomembno doprinesejo k boljši socialni vključenosti in omogočanju kvalitetne skrbi za zdravje, kognitivne aktivnosti in ohranjanje medosebnih stikov.
Viri
Brown, R. C., Lockwood, A. H. in Sonawane, B. R. (2005). Neurodegenerative diseases: An overview of environmental risk factors. Environmental Health Perspectives, 113(9), 1250–1256. https://doi.org/10.1289/ehp.7567
Hou, Y., Dan, X., Babbar, M., Wei, Y., Hasselbalch, S. G., Croteau, D. L. in Bohr, V. A. (2019). Ageing as a risk factor for neurodegenerative disease. Neurology, 15(10), 565–581. https://doi.org/10.1038/s41582-019-0244-7
Kip, E. in Parr-Brownlie, L. C. (2023). Healthy lifestyles and wellbeing reduce neuroinflammation and prevent neurodegenerative and psychiatric disorders. Frontiers in Neuroscience, 17. https://doi.org/10.3389/fnins.2023.1092537
Kormas, P. in Moutzouri, A. (2022). Current psychological approaches in neurodegenerative diseases. V P. Vlamos, I. S. Kotsireas in I. Tarnanas (Ur.), Handbook of computational neurodegeneration (str. 1–29). Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-75479-6_10-1
Menih, M. (2020). Parkinsonova bolezen in druge nevrodegenerativne bolezni. Univerzitetni klinični center.
Ong, A. D., Uchino, B. N. in Wethington, E. (2016). Loneliness and health in older adults: A mini-review and synthesis. Gerontology, 62 (4), 443–449. https://doi. org/10.1159/000441651
Padovani, A. in Pilotto, A. (2020). Looking at the burden of neurological disorders in Europe. The Lancet Public Health, 5(10), e523. https://doi.org/10.1016/s24682667(20)30205-x
Paris Brain Institute. (b. d.). Key figures. https://institutducerveau-icm.org/en/keyfigures/
Peplow, P. V., Martinez, B. in Gennarelli, T. A. (2022). Prevalence, needs, strategies, and risk factors for neurodegenerative diseases. V P. V. Peplow, B. Martinez in T. A. Gennarelli (Ur.), Neurodegenerative diseases biomarkers. Neuromethods, 173 (str. 3–8). Humana Press. https://doi.org/10.1007/978-1-0716-1712-0_1
Perneczky, R. (2019). Dementia prevention and reserve against neurodegenerative disease. Dialogues in Clinical Neuroscience, 21 (1), 53–60. https://doi. org/10.31887/DCNS.2019.21.1/rperneczky2
Pinto, C., Geraghty, A. W. A., McLoughlin, C., Pagnini, F., Yardley, L. in Dennison, L. (2023). Experiences of psychological interventions in neurodegenerative diseases: A systematic review and thematic synthesis. Health Psychology Review, 17 (3), 416–438. https://doi.org/10.1080/17437199.2022.2073901
Sheikh, N. (4. 11. 2021). Top risk factors for neurodegenerative disease. Altoida. https://altoida.com/blog/top-risk-factors-for-neurodegenerative-disease/
Shin, O., Park, S., Amano, T., Kwon, E. in Kim, B. (2020). Nature of retirement and loneliness: The moderating roles of social support. Journal of Applied Gerontology, 39 (12), 1292–1302. https://doi.org/10.1177/0733464819886262
The EU Joint Programme – Neurodegenerative Disease Research (JPND). (b. d.). Why choose neurodegenerative diseases? https://neurodegenerationresearch.eu/ why/
Wilson, D. M., Cookson, M. R., Van Den Bosch, L., Zetterberg, H., Holtzman, D. M. in Dewachter, I. (2023). Hallmarks of neurodegenerative diseases. Cell, 186 (4), 693–714. https://doi.org/10.1016/j.cell.2022.12.032
Nika Vrabec
Dívčí valka v 21. stoletju!?
Simona Semenič: žbam!. Režija: Vito Taufer. Slovensko mladinsko gledališče, premiera 16. december 2022.
Spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča je po krajšem premoru ponovno ponudila na ogled gledališko uprizoritev besedila Simone Semenič z naslovom žbam!. Režiser Vito Taufer bi se moral izvorno lotiti študije drame 5fantkov.si iste avtorice, ideje o nadgradnji in spremembah pa so prerasle v novo besedilo. Preizpraševanje družbenih vlog, večdimenzionalnost igre v igri, spolno obrnjene vloge – igralci igrajo ženske vloge in obratno – ter krščanski motivi v imenih glavnih protagonistov ostajajo stične točke obeh besedil. Predstava je igra v igri. Spremljamo »igralsko skupino ljubiteljic gledališča«, ki se večkrat tedensko srečuje v nekakšnem vaškem domu in vadi za prihajajočo predstavo. Čeprav bi pričakovali, da se bodo priletne mladenke lotile kakšne bolj »bridgertonsko« obarvane trivialne teme ali pa klasične adaptacije romana Jane Austen, se odločijo za drzno avtorsko uprizoritev z nekoliko poetično skrivnostnim naslovom dívčí valka. To sta zgodbi iz osmega stoletja o tem, kako »dekleta iz lipovega lesa namesto žlic in šefel rezljajo kopja in loke«, s katerimi pobijajo; vprašanje je – koga?
Hitro nam postane jasno, kam bodo kopja usmerjena.
Ženske vadijo prizor za prizorom, kjer se med drugim lotevajo kritike patriarhata, moškosti ter klasične vloge ženske v družbi. Prepirajo se o tem, kakšen je tradicionalni moški; trudijo se, da bi ga prikazale čim bolj stereotipno (»punce,
DRUGI PRISPEVKI
meni se zdi, da nismo dovolj primitivne«), vključujejo tematike, ki naj bi bile prvenstveno v domeni moških (»vojna kot motiv je tukaj ključna«), nujno uporabljena rekvizita pa sta viski in cigara. Eden izmed pričakovanih vrhov je prizor eksplicitnega posilstva, ki ga uprizorijo kot sklepni del pomembnega »sestankarskega srečanja političnih veljakov«. Motiv spolnosti je pogosto prisoten v besedilih Simone Semenič. Podobno kot že v odrski uprizoritvi njene drame jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2021) je odrska obdelava spolnosti povedna ravno dovolj, da v gledalcu vzbudi preizpraševanje, ne zapade pa v pretiravanje ali prevelik ekskurz izumetničenosti in patetike. Prikaz ni neposredno ekspliciten, le neobsojajoče sugerira, k čemur pripomore branje »didaskalij« med vajo, ki jo izvajajo. Tudi sicer se Taufer loti besedila z veliko mero občutka. Za razliko od njegovih prejšnjih uprizoritev (npr. Tutošomato, Razbiti Vrč, Barufe, Beraška opera), kjer je poudarjen predvsem humorni aspekt, tokrat spretno prehaja tudi med satiro in grotesko. Je pa potrebno vsekakor priznati, da je naslavljanje perečih družbenih problematik skozi različne aspekte ena izmed poglavitnih značilnosti dram Simone Semenič, režiser pa se kljub tej močno nastavljeni smernici uspe izogniti patetičnemu pretiravanju, v katerega bi lahko zapadel.
Scena (Urška Vidic) je minimalistična, le nekaj stolov
RECENZIJA PREDSTAVE
in igralski pripomočki, ki jih »ljubiteljice« prinesejo s seboj na vajo. Atmosferična intima spodnje dvorane in Plečnikovi oboki omogočijo pristno gledalsko izkušnjo – zdi se, kot da bi tudi sami nekje v skritem kotu opazovali igralske poskuse in intrige gledališke skupine. Sam minimalizem pa tudi nudi več prostora odrskemu izrazu igralcev.
Dario Varga je doroteja, Jurij Drevenšek agata, Ivan Godnič neža, Uroš Maček julijana, Sebastjan Starič felicija. Vloge so večkrat obrnjene. Igralci igrajo ženske, te pa se v svoji igri lotijo vlog moških, julijana odigra tudi vlogo mlade »jule«, ki je žrtev posilstva. Igra v igri seveda ni nov koncept gledališke adaptacije, v pričujoči izvedbi pa zelo dobro deluje. Gledalcu namreč omogoči določeno distanco, s katero laže reflektira in umesti tematiko v širši družbeni kontekst. Sporočilnost nadvlada nad determiniranostjo vlog moškega oz. ženske v družbi.
Odlika predstave je izvrstna igralska zasedba. Prekaljeni igralski »mački« združujejo humor in satiro, vsak svoje značilnosti lika zelo subtilno razdela v individualnosti, vsakemu se ponudi prostor pokazati svoje najboljše prvine. Vse ženske so doma v prvi vrsti žene, pa vendar felicija v resnici »sovraži moške«, doroteja nadvse ceni družinsko življenje, agata je kot najmlajša »samooklicani vodja« gledališke skupine, neža vaška opravljivka, julijana vedno elegantno prefinjena in v resnici ne prenese nasilja. Predstavljajo večplastnost žensk, ki jih družijo skupni interesi, njihovi primarni vzgibi pa se kljub temu nekoliko razlikujejo; po drugi strani so vse dame zelo dosledne
pri prikazovanju moških kot šovinističnih, vulgarnih in patriarhalnih. Dvodimenzionalnost ženskega in moškega sveta je lepo poudarjena tudi preko premišljeno/previdno/… izbrane kostumografije (Barbara Stupica): ženske so elegantno urejene, ne izostanejo niti razkošni dodatki, kot so torbice, ogrlice, sončna očala in pokrivala, ko začnejo vajo pa si nadenejo umetne brke, velike nosove in očala.
Predstava se začne s tematiko dejanske vojne, zaključi pa z »mistično« prispodobo vojne, ko ženske opravijo z moškimi: bojevnice napadejo in zaplešejo bojni ples na grobovih. Praznovanje ženskosti spremlja repetitivna glasba. Sledi nekakšna katarza, hkrati pride tudi do ojačanja povezav med ženskami samimi. Največja odlika predstave je večdimenzionalno lotevanje obravnavane tematike z odstiranjem različnih plasti arhetipa ženske v družbi. Pokaže nam, kako zelo ranljivi smo v resnici, minljivi, nezmožni ubežanja družbenim ustrojem, ključno pa je, da jih poskušamo vedno znova naslavljati. Čeprav »bi bilo treba moške kastrirati«, pa se ženska peterica ob zaključku predstave vrne v svoje ustaljene načine ženskosti – »vreči je treba en tarok in pokomentirati zadnje čenče«. Nadaljnja interpretacija je kot v priredbi »ljubiteljic gledališča«, ne nazadnje prepuščena posameznikom v dvorani. Je pa izbor »gledališke vaje« popoln teren, hkrati neobremenjujoč, a dovolj poveden, da gledalcu ponudi paket problemskih tematik, ki jih lahko racionalno ozavesti po svoje, preizprašuje na (ne)spolzkem terenu.1
1Članek je bil izvorno objavljen na spletnem portalu Koridor - križišča umetnosti.
Lara Bukovec, Ana Kolar in Jana Slaviček
Zeleni odmori s projektom Pridi na travo
Ste se med odmori na fakulteti že kdaj spraševali, kam bi sedli in se v miru spočili? Ste kdaj želeli delati v skupini, a je bila knjižnica zaprta, niste pa želeli kupovati pijače, zato da bi dobili sedež v bližnji kavarni? Se na predavanja in vaje vozite in niste vedeli, kam bi šli, ko ste čakali na naslednje predavanje? Ste si želeli ven na sonce, pa niste imeli sedeža nikjer drugje kot znotraj fakultete? Tudi mi smo se kot študenti srečevali s podobnimi težavami, ki smo jih imeli možnost nasloviti pri predmetu Aplikativna socialna psihologija. Poleg tega smo se zavedali, da študenti čedalje več časa preživljamo sede na fakultetah, kar prispeva k večji verjetnosti za pojav kroničnih bolezni, slabšega psihološkega blagostanja ter pojava srčno-žilnih bolezni (de Bloom idr., 2014). Obenem pa lahko že nekaj aktivnega časa, preživetega zunaj, blagodejno vpliva na znižanje stresa, boljše počutje in obnovitev kognitivnih virov (Carrus idr., 2015; Hartig, 2003). Vse to nam je dalo zeleno luč, da smo se hitro lotili izvedbe našega projekta. In tako je v maju 2023 zaživel naš projekt Pridi na travo!
Kako je projekt potekal?
Izvedbo projekta smo vseskozi skrbno načrtovali. Pred samim začetkom smo izvedli analizo potreb študentov s spletnim vprašalnikom, s katerim smo ugotovili, da si študentje FF, FNM in PEF želijo preživljati čas na zelenici pred fakulteto in da menijo, da za to ni na voljo zadostnih pripomočkov. Kmalu zatem smo uredili polico ob vratarjevem prostoru pri vhodu fakultet (FF, FNM in PEF), ki je zaživela kot izposojevalnica opreme.
Udeleženci so si lahko izposodili odeje in podloge za sedenje, v projekt pa je bil vključen tudi Psihološki inkubator, saj so bile v izposojevalnici za izposojo na voljo različne številke naše študentske revije, prav tako pa križanke, družabne igre, čaj, kava in grelnik vode. Promocijo projekta Pridi na travo! smo izvajali s promocijskimi stojnicami na fakulteti, razdeljevanjem letakov, objavami na Instagram profilu, ki smo ga vzpostavili (@pridi_na_travo), in pošiljanjem elektronskih vabil študentom in zaposlenim, ki so nam preko spletnega obrazca zaupali svoje elektronske naslove. Dodatno smo vzpostavili dregljaje, in sicer talne označbe v obliki puščic, da bi ljudi usmerile k izposojevalnici in nato na zelenico. Za spremljanje uspešnosti intervencije smo uporabili več metod. Zbirali smo podatke o udeležbi in izposoji opreme s pomočjo knjige vpisov ter evalvacijskega vprašalnika. Poleg tega smo opazovali vedenje posameznikov na travnati površini.
Slika 1 Izposojevalnica
DRUGI PRISPEVKI
REPORTAŽA
Kaj smo ugotovili?
Celosten pregled rezultatov je pokazal uspešnost intervencije, saj se je na travnati površini pred fakultetami še posebej med sončnimi dnevi zbiralo veliko število študentov. Povprečen čas odmora je bil 58,5 minute, pri čemer je bilo najpogostejše vedenje druženje in sproščanje. Opazovanje vedenja je razkrilo večjo raznolikost dejavnosti, kot sta na primer kartanje in risanje. Manj pa je bilo prisotnih individualnih dejavnosti (npr. poslušanje glasbe), kar nakazuje, da je travnata površina predstavljala prostor za druženje in socialno interakcijo med študenti. Na podlagi njihovega vedenja med preživljanjem odmora smo sklepali, da smo odgovorili na študentske potrebe po preživljanju odmorov na zunanjih zelenih površinah. Poleg tega so študenti, ki so na travnatih površinah preživeli dalj časa in se več družili, opisovali svoje počutje kot sproščeno, energično, veselo, bitje srca se jim je umirilo, hitrost dihanja se je zmanjšala, dlani so se manj potile. Prav tako so poročali o večji obnovitvi koncentracije, pripravljenosti na študijske obveznosti in večjem odklopu od študijskih obveznosti.
Viri Slika 2 Študenti na travi
Kako dalje?
Ker ne želimo, da projekt omahne v pozabo, na tem mestu spodbujamo tudi vas, da ga s svojimi idejami in potrebami dopolnite. Dosedanji obiskovalci zelenice bi si namreč želeli tudi izvedbe študijskih obveznosti na travi, dogodka s plazilci ali drugimi živalmi, branja poezije, ure slikanja na platnih s študenti likovne pedagogike ter skupinskih izvedb tehnik sproščanja in vodenih vadb. Seveda pa se zavedamo, da je preživljanje odmorov na zelenici pred fakultetami mogoče samo ob toplem in sončnem vremenu. To je še en izziv, ki ga lahko naslovijo naši nasledniki.
Vse podloge za sedenje in ostali pripomočki za aktivno preživljanje odmorov na zelenici pred fakulteto so ob koncu našega projekta še vedno na voljo v izposojevalnici. Upamo, da bodo še dolgo služile vsakemu študentu, ki si bo zaželel nekaj časa preživeti pod bujnimi krošnjami dreves ob spremljavi ptičjega petja in nežnih sončnih žarkov.
Člani ekipe: Aljaž Bogolin, Lara Bukovec, Ana Kolar, Anemari Koletnik, Patricija Knez in Jana Slaviček
Carrus, G., Scopelliti, M., Lafortezza, R., Colangelo, G., Ferrini, F., Salbitano, F., Agrimi, M., Portoghesi, L., Semenzato, P. in Sanesi, G. (2015). Go greener, feel better? The positive effects of biodiversity on the well-being of individuals visiting urban and peri-urban green areas. Landscape and Urban Planning, 134(1), 221–228. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2014.10.022 de Bloom, J., Kinnunen, U. in Korpela, K. (2014). Exposure to nature versus relaxation during lunch breaks and recovery from work: Development and design of an intervention study to improve workers’ health, wellbeing, work performance and creativity. BMC Public Health, 14(1), 1–15. https://doi.org/10.1186/1471-2458-14-488
Hartig, T., Evans, G. W., Jamner, L. D., Davis, D. S. in Gärling, T. (2003). Tracking restoration in natural and urban field settings. Journal of Environmental Psychology, 23(2), 109–123. https://doi.org/10.1016/s0272-4944(02)00109-3
Društvo študentov psihologije Maribor v sodelovanju s Študentskim svetom Filozofske fakultete v Mariboru, Oddelkom za psihologijo Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru in tiskarno Demago.
na
družbenih omrežjih: @psiholoski_inkubator
Na spletu si lahko ogledate tudi
številko KRIZNE SITUACIJE!
Veselo prebiranje!
Tvoji možgani v kriznih situacijah: zakaj si se med pandemijo počutil_a neprijetno in zakaj je to pričakovano?
“Ko so prišli po jude, sem bil tiho” – vloga in sodelovanje očividcev v genocidu na primeru holokavsta
Psihološki inkubator lahko naročiš s klikom na spletno stran ali skeniranjem QR kode.
Izpolni naročilnico in revijo bomo poslali na tvoj naslov.
Zavedanje lastne minljivosti – prekletstvo ali blagoslov?
Odzivanje na korona krizo v luči teorije upravljanja z grozo
Hvala za služenje – psihološke posledice vojne za vojake
https://forms.gle/e3qxwBvdpFcorFfUA
doc. Dr. rer. nat., Republika Avstrija, Saša Zorjan
