Psihološki inkubator: Krizne situacije

Urednica Mentorica

Društva študentov psihologije

skupina

Lektorji

Laura Buzeti

Daša

Kitak, Nika Koder,

Nović, Petja Plamberger, Ivona Popović,

Rakovec,

Rot, Nika

Aleksandra Bencak, Klara Rošer, Sergeja Sever

Uvodnik urednice

Krizne situacije je morda prva številka Psihološkega inkubatorja, za katero bi si želeli, da ne bi bila aktualna. Ljubše bi nam bilo, če bi se z naravnimi nesrečami srečevali le preko televizijskih nadaljevank. Če bi vojne bile samo poglavje iz zgodovinskega učbenika, terorizem daljni, nepredstavljiv pojav in virusi le koncept, ki smo se ga pred davnimi časi naučili pri urah biologije. Vendar naše želje ne krojijo naše stvarnosti. Našo resničnost, ki so se nam je še včeraj zdela predvidljiva, sedaj pretresajo vojna v Ukrajini, gozdni požari na Krasu in po Evropi, gospodarska kriza, grožnja globalne lakote, možnost ponovitve epidemije COVID-19.

Krizni dogodki nas prisilijo, da se soočimo z neprijetnimi dejstvi. Prvič, da je naša resničnost negotova. Drugič, da je taka morda vedno bila. Človeška preteklost je prepletena s krizami, vtisnjenimi v naš kolektivni spomin, izražen preko spominskih obeležij, pisnih del in pripovedi. Tretjič, da v krizi zasedamo različne vloge – denimo kot očividci terorističnega napada, ali aktivni očividci genocida. Nenazadnje se moramo soočiti z dejstvom, da krizne situacije lahko kroji tudi človeška roka.

In ravno soočanje je poudarek v člankih, vključenih v revijo. Prebrali boste lahko, kako se s krizno situacijo soočajo prvi posredovalci in reševalci, v intervjuju s psihologom in gorskim reševalcem pa spoznali, kako pomembno je poskrbeti za psihološke posledice ne le pri ponesrečencu, temveč tudi pri ljudeh, ki mu pomagajo. Da so te mnogokrat potisnjene na stranski tir izpostavlja članek o psihološke posledice vojne pri vojakih.

Soočanje je, četrtič, ne le srečevanje z neprijetnimi dejstvi, ampak neprijetno samo po sebi. Naša minljivost, pozabljen del naše narave, postane še posebej otipljiva v času krize. Neprijetnost je, kot izpostavlja strokovni tematski prispevek, popolnoma pričakovana. In kako se soočamo je, petič, raznoliko. Ali ste vedeli, da pomembno vlogo pri tem predstavlja naše zaupanje v znanost? Ali, da lahko s primernim komuniciranjem vlade lažje obvladujemo epidemijo?

In sedaj, ko se soočamo z neprijetnostjo naše resničnosti, lahko prepoznamo našo trpežnost vpričo negotovosti. Kot izpostavlja avtorica strokovnega prispevka o beguncih, smo ljudje prilagodljivi in odporni. Da lahko (pre)živimo, čeprav včasih ne vemo kako. Da gre življenje naprej.

Laura Buzeti urednica

doc. dr. Sara Tement mentorica

Kazalo

Begunci in soočanje s težkimi življenjskimi situacijami (asist. Urška Živkovič)

Vloga zaupanja v znanost pri spoprijemanju s kriznimi situacijami (asist. Nejc Plohl)

Tvoji možgani v kriznih situacijah: zakaj si se med pandemijo počutil_a neprijetno in zakaj je to pričakovano? (doc. Dr. rer. nat., Republika Avstrija, Saša Zorjan)

Odraz COVIDA-19 v partnerskih odnosih (Ines Časar in Dolores Casar)

Krizno komuniciranje v času COVID-19 epidemije (Uroš Nović)

Doživetja obremenitev in stisk reševalcev in prvih posredovalcev (Nikita Adamič, Urška Drofenik, Špela Peserl)

Intervju: O duševnem zdravju in gorskem reševanju z Žarkom Trušnovcem (Špela Rot)

Zavedanje lastne minljivosti – prekletstvo ali blagoslov? Odzivanje na korona krizo v luči teorije upravljanja z grozo (Anja Rakovec, Alenka Razboršek)

“Ko so prišli po jude, sem bil tiho” – vloga in sodelovanje očividcev v genocidu na primeru holokavsta (Laura Buzeti)

Krizne situacije skozi sito časa: Kolektivni spomin na naravne nesreče in druge človeške katastrofe (Lara Bukovec)

Zločin, ki ne pozna meja – Terorizem in subjektivno blagostanje posameznikov (Daša Gajšek)

Hvala za služenje – psihološke posledice vojne za vojake (Špela Rot)

Nevrokotiček: Kaj se dogaja z možgani pri posttravmatski stresni motnji? (Nika Koder)

Recenzija predstave Vse sijajne stvari (Duncan Macmillan): Kako (pre)živeti? (Nika Vrabec)

Reportaža: Študentje, pojdite na kongres! (Ivona Popović)

asist. Urška Živkovič

Begunci in soočanje s težkimi življenjskimi situacijami

Ukrajino zapustilo skoraj pet milijonov ljudi. Potres v BiH - prebivalka Stolca: “Strašno je bilo. Mislili smo, da se je hrib zrušil na hišo.” “Svoje žrtve so zlorabili in številne nato ubili.” “Število žrtev pakistanskih zračnih napadov v Afganistanu naraslo na najmanj 47. Od julija lani se je število Afganistancev, ki se borijo z akutno lakoto, povečalo za 9 milijonov.

Vsakodnevno smo obkroženimi s temami begunstva, vojnega dogajanja, kriznih žarišč, pomoči najranljivejšim ter na koncu negotovosti v najširšem pomenu besede. Zadnje tedne te teme čutimo še bližje. Pri prebiranju zgornjih naslovov ali sledenju novicam se pogosto zalotim, da razmišljam o tem, ali si bodo ljudje, na katere te situacije neposredno vplivajo, lahko kadarkoli opomogli. In če, kako? Sama zagotovo ne bi zmogla. Ali pač? Vsakodnevni stik z ljudmi, ki so marsikaj od naštetega doživeli v preteklosti, me vrne v realnost, in, čeprav se sliši absurdno, navda z optimizmom.

Ljudje smo v večini izjemno prilagodljivi in odporni. Pogosto se razsežnosti lastnih moči ne zavedamo, dokler nismo postavljeni pred preizkušnjo. Iskreno upam, da bo tovrstnih preizkušenj čim manj, vseeno pa želim osvetliti dva izmed konceptov, ki sta mi blizu pri delu z ljudmi, ki so zaradi takšnih ali drugačnih življenjsko ogrožajočih razlogov zapustili svoje domove. To sta prožnost in posttravmatska rast. Sicer imata kar nekaj skupnih imenovalcev, vendar ju ne moremo enačiti.

Pa začnimo na začetku. Predpogoj, da o enem ali drugem konceptu lahko govorimo, je potencialno travmatska izkušnja (na kratko PTI). Dodatek ˝potencialna˝ je nujen, saj dopušča možnost, da smo si ljudje v doživljanju enakih izkušenj različni. Kar je zame lahko vir travme, ni nujno tudi zate.

Pojem prožnosti se je pojavil v literaturi na področju soočanja s kroničnimi stiskami leta 1970 (Garmezy, 1972; Kagan, 1976; Kagan in Klein, 1973; Rutter, 1979; v Bonanno in Diminich, 2013), ko se je večina raziskav usmerjala na etiologijo psihopatologije. Ko so začeli strokovnjaki na področju duševnega zdravja opažati, da se navkljub odraščanju v izjemno težkih življenjskih pogojih mnogi otroci razvijajo v funkcionalne in kompetentne odrasle, se je njihova pozornost preusmerila na prožnost (Garmezy, 1991; Bonanno in Diminich, 2013).

Rutter (2006) definira prožnost kot interaktiven koncept, ki se nanaša na relativno odpornost na grožnje iz okolja oziroma na zmožnost premagovanja stresa ali stisk. Osredotoča se na individualne razlike v odzivih na primerljive ali podobne izkušnje.

Urška Živkovič je doštudirala psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Sedaj je zaposlena kot koordinatorica prostovoljcev v okviru Slovenske filantropije, kjer pomaga, zagovarja in sodeluje s socialno izključenimi, begunci in migranti. Na Univerzi v Mariboru ob delu nadaljuje še z doktorskim študijem psihologije, svoje znanje pa na oddelku za psihologijo omenjene univerze predaja tudi kot asistentka pri predmetu Vseživljenjski razvoj in staranje.

Zaradi izjemno hitro rastočega števila raziskav (in s tem tudi definicij) prožnosti, so avtorji Métais idr. (2022) v pregledu literature na temo prožnosti med leti 2013 in 2019 prišli do sledeče razširjene opredelitve: prožnost je proces, ki je odvisen tako od posameznika kot situacije in se nanaša na sposobnost posameznika, da ob doživljanju stiske poišče podporo v notranjih ali zunanjih virih. Interakcija med posameznikom in situacijo spodbudi mehanizme prilagajanja in tako omogoči posamezniku, da se sooči in prilagodi izzivu, s katerim je soočen. Razvojna krivulja tega procesa lahko poteka v dveh smereh in sicer lahko vodi nazaj proti ravnovesju, ki ga je posameznik doživljal pred to situacijo, ali pa naprej proti boljšemu stanju, kot je bilo na začetku.

Avtorja Bonanno in Diminich (2013) v pregledu raziskav na tem področju razlikujeta med dvema vidikoma prožnosti. Prvi predstavlja odziv na kronične stresne oziroma ogrožajoče situacije, ki imajo za posledico odporne vzorce prilagajanja tako v psihološkem kot fiziološkem smislu (Offidani in Ruini, 2012). Primeri tovrstnih PTI so kronična revščina, smrt starša, vojna ali naravne katastrofe.

Ko je doživljanje stiske vseobsegajoče in dolgotrajno, je ta oblika najpogostejši odziv v odrasli populaciji. Hobfoll idr. (2011) so na vzorcu Palestincev, ki živijo na konfliktnih območjih, v 12-mesečnem obdobju večkrat preučevali njihovo stopnjo prilagoditve. Stopnja izpostavljenosti vojnemu nasilju, smrti in poškodbam je bila v tej populaciji izredno velika. Rezultati so pokazali relativno podobne razvojne krivulje prilagoditev, zaznamovane z zmernim povišanjem simptomov posttravmatske motnje (na kratko PTSM) in depresije ter nato postopnim izboljšanjem.

Drugi vidik, ki ga bomo v nadaljevanju spoznali podrobneje, predstavlja postopen prehod v smeri zdravega prilagajanja, ki sledi obdobju spopadanja s stresnimi ali ogrožajočimi dogodki. Gre za enkratne akutne življenjske izkušnje, kjer so stresorji pogosto izolirani v sicer normativnem okolju, funkcioniranje posameznika pa se vrne na osnovno raven pred pojavom PTI. Pri tem ne gre za odsotnost odziva na stres (kot je definirana odpornost na stres (ang. stress resistance) avtorjev Layne idr. (2007;

v Bonanno in Diminich, 2013)), saj večina ljudi doživi vsaj prehoden distres med ali takoj po PTI, vendar je ta odziv relativno blag, prehoden in ne vpliva na normalen potek življenja (Bonnano, idr., 2004). Medtem ko je odpornost na stres relativno redka, je ta oblika prožnosti pogostejša (Bonnano, idr., 2004; Bonanno in Diminich, 2013).

Skozi premik raziskovanja iz kroničnih stresorjev in dolgotrajnih odzivov nanje proti akutnim stresorjem in časovno bližjim vzorcem prilagajanj so avtorji definirali šest različnih razvojnih krivulj oziroma načinov, kako se odziv na PTI razvija skozi čas. Predstavljene so na grafu 1.

Kronična razvojna krivulja (ang. chronic trajectory) je zaznamovana z dolgoročno močno izraženimi PTSM simptomi ali distresom. Izraženost simptomov je opazna kmalu po doživeti PTI in vztraja nekaj let ali celo dlje.

Razvojna krivulja minimalnega vpliva PTI (ang. minimal-impact resilience trajectory) je zaznamovana z nizko izraženostjo PTSM simptomov ali distresom oziroma s pozitivnim prilagajanjem tako pred kot tudi po pojavu PTI.

Razvojna krivulja okrevanja (ang. recovery trajectory) je zaznamovana z zmerno do močno izraženimi simptomi ali distresom takoj po PTI. Intenziteta vztraja nekaj mesecev, nato počasi začne upadati. Vzpostavitev bazične ravni funkcioniranja, kot je bila pred PTI, traja eno do dve leti.

Odložen porast simptomov (ang. delayed symptom elevations trajectory) je redkeje opažena razvojna krivulja in je zaznamovana z zapoznelim porastom simptomov skozi čas: na začetku so simptomi PTSM zmerno ali podpražno izraženi, nato se skozi čas postopoma slabšajo oziroma rastejo.

Preostali razvojni poti sta iz raziskovalnega vidika zahtevnejši. Razvojna krivulja, ki jo označuje nadaljevanje distresa, ki se je pojavil pred PTI (ang. continuous preexisting distress trjectory) opisuje stopnjo trajnega oškodovanja pred pojavom PTI in nadaljevanje tudi po njem, pri čemer raziskovalci težko določijo vir distresa, ki je obstajal že pred določeno PTI. Za zadnjo izmed šestih krivulj obstaja nevarnost, da jo zamenjamo s post-travmatsko rastjo, saj zajema zvišano stopnjo distresa pred PTI in

znatno znižanje po njej. Gre za razvojno krivuljo izboljšanja (ang. the distress-improvement trajectory).

Pri svojem delu veliko časa preživim z mladimi, s katerimi smo se spoznali kmalu po njihovi pridobitvi mednarodne zaščite. Omenjene različne razvojne krivulje prožnosti so jasno opazne. Nekateri otroci so se brez znakov stiske hitro vključili v šolsko okolje in sklepali nova prijateljstva, spet drugi so bili na prvi pogled zadržani, brez znakov neugodja, a so ti po nekaj mesecih izbruhnili na plan. Sedaj, štiri leta kasneje, lahko veliko večino opazujem pri iskanju študentskih del, tekmovanjih v športu in relativno dobrem spopadanju s šolskimi obveznostmi. Seveda se primanjkljaj jezika močno čuti tudi pri ocenah, vendar to je druga zgodba.

V tej luči je zanimiva tudi nizozemska kvalitativna raziskava (Sleijpen, idr., 2017) o strategijah prožnosti, ki jih mladi begunci med 13 in 21 let uporabljajo za soočanje s travmatskimi izkušnjami in ki je izluščila štiri strategije, ki jih prepoznavam tudi pri naših mladih: avtonomno vedenje (mladostniki so poročali o tem, kako so morali v nekaterih vidikih življenja hitreje odrasti, kar jih je po eni strani navdajalo s ponosom, po drugi strani pa so čutili prikrajšanost za otroštvo), uspešnost v šoli (udeležba v šolskem procesu jim je vzbudila občutek moči, imeli so občutek kontrole nad svojim uspehom, prav tako so dobili nove prijatelje; vse omenjeno je hkrati predstavljajo tudi vir stresa), zaznana podpora vrstnikov in staršev (ta je bila omenjena največkrat!) in udeležba v novi skupnosti (npr. učenje jezika).

Posttravmatska rast (ang. posttraumatic growth, na kratko PTR)

Konstrukt PTR-ja si s prožnostjo deli nekaj podobnosti. Eggerman in Panter-Brick (2010) poročata, da je upanje za prihodnost podobno t. i. konceptualizaciji ˝premika naprej˝ (ang. moving forward), kar je bistvo prožnosti. Prav tako se lahko spomnimo, kako so Métais idr. (2022) definirali drugo razvojno krivuljo prožnosti – kot premik naprej, proti boljšemu stanju, pred pojavom PTI.

Vseeno sta PTR in prožnost konceptualizirani različno. Prožnost opisuje posameznikove zmožnosti, da se uspešno prilagodi in si opomore iz stresnih situacij in stisk ter se tako vrne na bazično raven, ki jo je vzdrževal pred določeno stresno situacijo ali stisko. Ne zajema nujno kognitivnih bojev in/ali procesov osmišljanja, ki vodijo v pozitivno transformacijo spremembe, ki pa je osrednja tema PTR-ja (Hirad idr, 2022).

Poglejmo konkreten primer. Osebe z begunsko izkušnjo so pogosto izpostavljene ponavljajoči se travmi pred begom iz države izvora. Dodatni stresorji se pojavijo po preselitvi v novo okolje, na primer iskanje varne zaposlitve, akulturacijski stres in diskriminacija. Ne glede na našteto so raziskave (Schmidt idr., 2008; Hirad idr., 2022) pokazale, da izkušajo tudi pozitivne prilagoditve, okrevanje in prožnost. Gangamma (2017) je v svoji študiji, kjer so sodelovali Iračani razseljeni v ZDA, ugotovil, da so udeleženci ob strahu in izgubi poročali tudi o občutku hvaležnosti in o močnejših, tesnejših družinskih odnosih.

Pozitivni izidi, ki so rezultat travmatičnih stresorjev in izgube, se imenujejo posttravmatska rast (na kratko PTR), ki sta jo definirala avtorja Calhoun in Tedeschi, leta 1998

Slika 1. Razvojne krivulje odziva na PTI skozi čas

Bonanno, G. A., in Diminich, E. D. (2013). Annual Research Review: Positive adjustment to adversity - trajectories of minimal-impact resilience and emergent resilience. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 54(4), 383. https://doi. org/10.1111/jcpp.12021

(Hirad idr, 2022). Pravita, da je dogodek, ki vznemiri ali ogrozi posameznikov pogled na svet in prepričanja o njem, predpogoj za PTR. Tako se PTR in distres pogosto pojavita skupaj (Tedeschi in Calhoun, 2004). Zerach idr. (2013) so v študiji na preteklih vojnih ujetnikih in veteranih ugotovili, da imajo posamezniki z najmočneje izraženimi simptomi prav tako najmočneje izraženo PTR. Močna pozitivna povezava med rastjo in PTSM odraža tendenco, da posamezniki lahko doživijo rast in koristi iz hudih življenjskih izkušenj in travm. Omenjeni raziskovalci verjamejo, da distres iz teh motenj sproži ruminacijski proces, v katerem posameznik rekonstruira prepričanja o svetu, ki vključujejo travmatsko izkušnjo. Ta notranja bitka je ključna za transformacijski izid v smislu PTR-ja (Tedeschi in Calhoun, 2004).

Dodatno so v študiji avtorjev Hirad idr. (2022) naredili 23 intervjujev s priseljenci, starimi med 25 in 67 let iz Iraka, Afganistana, Irana in Sirije. V ZDA so v času raziskovanja živeli od 6 mesecev do 11 let. Prepoznali so pet področij s skupno temo ˝premika naprej˝ ter v vsaki izmed njih dve ali tri podkategorije. Proces se začne z zavedanjem o političnem, socialnem in družinskem kontekstu, s katerim se soočajo v domačem okolju. Sledi nešteto negotovosti in soočanje z izgubami. Ta model predpostavlja, da duhovna/religiozna pripadnost in zavedanje drugih ljudi okrog nas pomagata pri sprejemanju in premagovanju negotovosti, vezane na odločitev o odhodu, pot, tranzit in ustvarjanje novega življenja. V procesu integracije v lokalno skupnost nove države so ponovno soočeni z novo zgodovinsko, kulturno, politično in družbeno realnostjo ter negotovostmi. Opreti se morajo na moči kot prej, pripadnost veroizpovedi in zavedanje drugih ljudi okrog njih omogoči PTR. Posledično lahko vsako izmed področij rasti povežemo z drugimi področji, saj je ta proces večsmeren, nelinearen in nehierarhičen.

V tem prispevku sem predstavila raziskave, ki poudarjajo moč, ki jo ljudje premoremo, tudi ko smo soočeni s takšnimi ali drugačnimi grozotami, ob čemer nikakor ne gre zanemariti na eni strani deleža ljudi, ki potrebujejo strokovno psihološko pomoč, ter na drugi naše moči kot tudi soustvarjalcev lokalne skupnosti, v katero se ljudje drugih narodnostni v iskanju mirnega in/ali boljšega življenja priseljujejo.

Zaključila bom s povzetkom dela nedavnega intervjuja Anice Mikuš Kos (Rečnik, 2022):

Begunci prinašajo tri nahrbtnike težav, v prvem so tegobe, povezane s tem, koga in kaj so izgubili, v drugem je to, kar so doživeli na poti, in v tretjem so težave, s katerimi se srečujejo v državi azila. Ko govorimo o psihosocialnih razsežnostih, se običajno ozko omejimo na psihološke intervencije pomoči travmatiziranim osebam, ampak v resnici se to zgodi zelo redko. Ena osnovnih reči, ki prispeva k človeškemu dostojanstvu in jača notranje moči, da se lahko obranijo vsega hudega, kar se jim dogaja, je omogočanje produktivnih aktivnosti in možnosti soodločanja o svojem vsakodnevnem življenju. Gre za normalizacijo življenja, aktiviranje ljudi, da naredijo nekaj zase, da si v čim večji meri povrnejo socialne vloge in da imajo možnost soodločanja o tem, kaj se dogaja. To, da ponudimo čaj, da vključimo otroke v šolo, ta mehka plat je življenjskega pomena za aktiviranje in vzdrževanje psihične odpornosti. Da se porodi neko upanje. Po vseh vojnah se življenje nadaljuje, zato je pomembno, koliko upanja imajo ljudje, ki si ustvarjajo ta nova življenja. Ljudje pridejo k nam po po- moč

Viri

Bonanno, G. A., in Diminich, E. D. (2013). Annual Research Review: Positive adjustment to adversity - trajectories of minimal-impact resilience and emergent resilience. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 54(4), 378–401. https://doi. org/10.1111/jcpp.12021

Bonanno, G. A., Wortman, C. B., in Nesse, R. M. (2004). Prospective Patterns of Resilience and Maladjustment During Widowhood. Psychology and Aging, 19(2), 260–271. https://doi.org/10.1037/0882-7974.19.2.260

Eggerman, M., & Panter-Brick, C. (2010). Suffering, hope, and entrapment: Resilience and cultural values in Afghanistan. Social Science & Medicine, 71(1−2), 71–83. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2010.03.023

Gangamma, R. (2018). A Phenomenological Study of Family Experiences of Resettled Iraqi Refugees. Journal of Marital and Family Therapy, 44(2), 323–335. https://doi.org/10.1111/jmft.12251

Garmezy, N. (1991). Resilience in children’s adaptation to negative life events and stressed environments. Pediatric Annals, 20(9), 459-466. https://doi. org/10.3928/0090-4481-19910901-05

Hirad, S., Miller, M. M., Negash, S., in Lambert, J. E. (2022). Refugee posttraumatic growth: A grounded theory study. Transcultural Psychiatry, 136346152110629. https://doi.org/10.1177/13634615211062966

Hobfoll, S. E., Mancini, A. D., Hall, B. J., Canetti, D., in Bonanno, G. A. (2011). The limits of resilience: Distress following chronic political violence among Palestinians. Social Science in Medicine, 72(8), 1400–1408. https://doi.org/10.1016/j. socscimed.2011.02.022

Métais, C., Burel, N., Gillham, J. E., Tarquinio, C., in Martin-Krumm, C. (2022). Integrative review of the recent literature on human resilience: From concepts, theories, and discussions towards a complex understanding. Europe’s Journal of Psychology, 18(1), 98–119. https://doi.org/10.5964/ejop.2251

Offidani, E., in Ruini, C. (2012). Psychobiological correlates of allostatic overload in a healthy population. Brain, Behavior, and Immunity, 26(2), 284–291. https://doi. org/10.1016/j.bbi.2011.09.009

Rečnik, G. (1.3.2022). Po vseh vojnah se življenje nadaljuje. Oddaja Vroči mikrofon, Val202. https://val202.rtvslo.si/2022/02/vroci-mikrofon-359/

Rutter, M. (2006). Implications of Resilience Concepts for Scientific Understanding. Annals of the New York Academy of Sciences, 1094(1), 1–12. https://doi.org/10.1196/ annals.1376.002

Sleijpen, M., Mooren, T., Kleber, R. J., in Boeije, H. R. (2017). Lives on hold: A qualitative study of young refugees’ resilience strategies. Childhood, 24(3), 348–365. https://doi.org/10.1177/0907568217690031

Tedeschi, R. G., & Calhoun, L. G. (2004). Posttraumatic growth:Conceptual foundations and empirical evidence. Psychology Inquiry, 15(1), 1–18. https://doi. org/10.1207/s15327965pli1501_01

Zerach, Gadi in Solomon, Zahava in Cohen, Assaf in Ein-Dor, Tsachi. (2013). PTSD, Resilience and Posttraumatic Growth Among Ex-Prisoners of War and Combat Veterans. The Israel journal of psychiatry and related sciences. 50. 91-8.

INKUBATOR

asist. Nejc Plohl

Vloga zaupanja v znanost pri spoprijemanju s kriznimi situacijami

Odzivi ljudi v kriznih situacijah so izredno raznoliki, čemur smo lahko bili priča tudi v času pandemije COVID-19; medtem ko so nekateri posamezniki brez večjih zadržkov sprejeli priporočila, ki naj bi pomagala zaščititi njih same in druge, so se drugi odzvali z diskreditiranjem empirično podprtih smernic in neupoštevanjem tudi najosnovnejših priporočil, kot je denimo nošenje maske v zaprtih prostorih. Pojasnjevanje tovrstnih razlik v odzivih je zaradi mnoštva pomembnih individualnih ter situacijskih dejavnikov vse prej kot enostavno. Kljub temu pa pogled nazaj – predvsem zaradi kopice raziskav, ki so vse od nastopa pandemije proučevale psihosocialne odzive ljudi – razkriva nekatere lastnosti, ki so v tem pogledu še posebej pomembne. Na eni strani mednje sodijo spremenljivke, ki izhajajo iz dobro znanih modelov pojasnjevanja zdravstvenega vedenja, kot so zaznave dovzetnosti za okužbo, resnosti bolezni in koristi ter tveganj priporočenih vedenj (Rogers, 1975; Rosenstock, 1974; Wang idr., 2021). Na drugi strani pa so raziskave, izvedene v kontekstu trenutne pandemije, vodile tudi do odkritja pomembne vloge nekaterih doslej spregledanih dejavnikov, še zlasti zaupanja v znanost (npr. Algan idr., 2021; Pagliaro idr., 2021; Plohl in Musil, 2020, 2021; Rozenbeek idr., 2020). Pri slednjem gre za posebno obliko epistemičnega zaupanja, ki se nanaša na raven, do katere posamezniki verjamejo, da so znanstvene trditve iskrene in resničen odraz dela raziskovalcev (Committee on Science, Engineering, and Public Policy, 2009; Wilholt, 2013). V zadnjih letih splošna javnost glede zaupanja v znanost postaja vse bolj polarizirana, kar pomeni, da se razlike med skupinami in posamezniki, ki tem skupinam pripadajo, občutno povečujejo, to pa ima med drugim tudi pomembne posledice za vedenje ljudi (Gauchat, 2012; Lee, 2021). Ker nizko zaupanje v znanost vodi do zavračanja znanstvenih ugotovitev ne glede na empirična dejstva ali pa vsaj do zmanjšane motivacije za spoznavanje znanstvenih ugotovitev, že v splošnem predstavlja dejavnik tveganja za odločitve, ki niso nujno skladne z objektivnimi podatki in konstruktivne za posameznike ter družbo (Gauchat, 2012). Še zlasti pa nizko zaupanje v znanost pride do izraza v primeru tem, ki so kompleksne, močno pod vplivom čustev, osebno relevantne in težko doumljive, saj se prav v teh primerih posamezniki najizraziteje zanašajo na občutke zaupanja pri odzivanju na znanstvene vsebine (Nadelson idr., 2014; Scientific American, 2010). Primer takšnih tem so prav globalne krizne situacije, za katere je značilna visoka negotovost, čustvena nabitost in osebna vpletenost (npr. Lima idr., 2020; Wright idr., 2020). V pričujočem prispevku bomo tako najprej predstavili izsledke

Asistent Nejc Plohl je doktorski študent Psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je aktiven tudi na raziskovalnem področju. Njegov interes leži predvsem v področjih socialne, zdravstvene in aplikativne psihologije. Je avtor številnih znanstvenih člankov in član multidisciplinarne ekipe projekta HoSmartAI, ki je usmerjen k uporabi digitalne tehnologije v zdravstvenem sistemu.

nekaterih raziskav, ki so empirično preverjale vlogo zaupanja v znanost pri odzivanju na pandemijo COVID-19, sledi pa z dokazi podprt komentar vloge te spremenljivke pri spoprijemanju s (potencialnimi) prihodnjimi zdravstvenimi in okoljskimi krizami.

Zaupanje v znanost in pandemija novega koronavirusa Prva raziskava, ki je poskusila zaupanje v znanost empirično povezati z odzivi v času pandemije COVID-19, konkretno z upoštevanjem smernic za omejevanje okužb, je raziskava Plohla in Musila (2020). V njej sta avtorja najprej razvila teoretični model, ki je zajemal različne možne napovednike upoštevanja smernic, in sicer: zaznano tveganje, vezano na COVID-19, zaupanje v znanost, politični konservatizem, religiozno ortodoksnost, zarotniško miselnost in intelektualno radovednost. Omenjeni model je nato bil empirično preverjen z uporabo strukturnega modeliranja. Rezultati, pridobljeni na mednarodnem vzorcu 525 posameznikov, so pokazali, da zaznano tveganje in zaupanje v znanost neodvisno napovedujeta upoštevanje COVID-19 smernic, medtem ko politični konservatizem, religiozna ortodoksnost, zarotniška miselnost in intelektualna radovednost niso neposredni napovedniki upoštevanja smernic. Nadalje se je izkazalo, da omenjene spremenljivke vendarle prispevajo k upoštevanju smernic posredno, in sicer preko mediatorske vloge zaupanja v znanost; osebe, ki so bolj nagnjene k političnemu konservatizmu, religiozni ortodoksnosti, zarotniški miselnosti in so manj intelektualno radovedne, namreč manj zaupajo znanosti, kar pa v naslednjem koraku vodi do nižjega upoštevanja smernic. Tako zaupanje v znanost hkrati opravlja vlogo neodvisnega napovednika in veznega člena, ki splošnejše spremenljivke povezuje z upoštevanjem smernic. Podobne zaključke ponujajo tudi novejši podatki istih avtorjev, ki so bili pridobljeni na večjem in bolj raznolikem vzorcu (npr. večja razpršenost izobrazbe, socioekonomskega statusa in tudi zaupanja v znanost). Konkretno se je v nadaljnji raziskavi, ki je bila izvedena s pomočjo spletnega panela Prime Panels, na vzorcu 705 ameriških udeležencev, zaupanje v znanost ponovno

pozitivno povezovalo z upoštevanjem smernic za omejevanje širjenja novega koronavirusa. Ob tem so korelacijske analize pokazale, da se zaupanje v znanost pozitivno povezuje tudi z namero glede cepljenja proti bolezni COVID-19. Še več – med vsemi vključenimi spremenljivkami (ob zaupanju v znanost še znanstvena pismenost, zdravstvena pismenost, stopnja izobrazbe, religioznost, politični konservatizem in zarotniška miselnost), se je prav zaupanje v znanost najmočneje povezovalo z obema omenjenima izidoma (Plohl in Musil, 2021).

O pomembni vlogi zaupanja v znanost pri spopadanju s pandemijo novega koronavirusa pričajo tudi raziskave drugih avtorjev, ki so na različne načine presegli zgornje ugotovitve. Tako denimo na pomembno vlogo zaupanja v znanost kažeta tudi dve obširni medkulturni raziskavi. Pagliaro in sodelavci (2021) so na vzorcu skoraj 7000 udeležencev iz 23 držav ugotovili, da, ne glede na državo, vidiki zaupanja – še zlasti zaupanje v znanost – napovedujejo vedenjske namere glede eksplicitno priporočenih vedenj (npr. vzdrževanje razdalje) in drugih prosocialnih vedenj, ki niso eksplicitno priporočene, vendar so koristne pri spopadanju s pandemijo (npr. darovanje denarja relevantnim organizacijam). Podobno kaže raziskava, ki je bila izvedena v petih državah, in sicer v Združenem kraljestvu (n = 2200), na Irskem (n = 700), v Združenih držav Amerike (n = 700), v Španiji (n = 700) in v Mehiki (n = 700). Rezultati so namreč pokazali, da je prav zaupanje v znanost in znanstvenike ena od dveh spremenljivk, ki se v vseh zajetih državah konsistentno povezujeta z dovzetnostjo za lažne informacije, vezane na novi koronavirus (druga spremenljivka so računske sposobnosti, ki se uporabljajo kot posredni pokazatelj izraženosti analitičnega načina razmišljanja). Dejavniki, kot so starost, spol, izobrazba, politična usmerjenost, zaznan status manjšine, drugi vidiki zaupanja in zaznano tveganje, vezano na COVID-19, se v tem oziru niso pokazali kot pomembni. Nadalje se je zaupanje v znanost in znanstvenike v štirih od petih držav izkazalo tudi za statistično značilen napovednik upoštevanja smernic, v vseh zajetih državah pa za enega od ključnih dejavnikov verjetnosti cepljenja proti COVID-19 (Rozenbeek idr., 2020).

Do podobnih zaključkov vodijo tudi obstoječe vzdolžne in eksperimentalne raziskave povezave med zaupanjem v znanost in upoštevanjem priporočil ter cepljenjem proti COVID-19. V nedavni raziskavi, objavljeni v prestižni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so avtorji v obdobju od marca do decembra 2020 izvedli vzdolžno raziskavo (tj. raziskavo, ki iste posameznike spremlja skozi daljše obdobje) na reprezentativnih vzorcih iz 12 držav, te podatke pa so dodatno nadgradili tudi z analizami eksperimentalnih podatkov. Rezultati so pokazali, da je prav zaupanje v znanost, ki je sicer med pandemijo upadalo, ključno gonilo individualne podpore priporočil in upoštevanja priporočil za omejevanje širjenja okužbe s COVID-19, prav tako pa ugodnih stališč do cepljenja. Na drugi strani je vloga drugih oblik zaupanja (npr. zaupanja v vlado in zaupanja v druge državljane) bolj dvoumna in se med državami pomembno razlikuje. Ključno vlogo zaupanja v znanost so avtorji dodatno podkrepili z eksperimentalnimi podatki, ki prav tako ponujajo podobne izsledke (Algan idr., 2021).

Zaupanje v znanost in (potencialne) prihodnje krizne situacije

Medtem ko lahko na podlagi raziskav, opisanih v prejšnjem poglavju, precej jasno zaključimo, da ima zaupanje v znanost pomembno vlogo pri spopadanju s trenutno pandemijo COVID-19, si lahko upravičeno zastavimo vprašanje, ali bi zaupanje v znanost lahko imelo pomembno vlogo tudi v morebitnih prihodnjih kriznih situacijah. Kljub temu da gre v določeni meri za hipotetične situacije z nekaterimi neznankami, v nadaljevanju predstavljamo argumente, ki podpirajo pritrdilni odgovor vsaj v primeru prihodnjih zdravstvenih in okoljskih kriz.

Prvič, pomembno vlogo zaupanja v znanost pri spopadanju s pandemijo COVID-19 lahko s precejšnjo verjetnostjo posplošimo tudi na druge zdravstvene krize. Kljub temu da se je to področje raziskovanja zares razširilo šele z nastopom pandemije, so predhodne raziskave namreč že kazale na pomembno vlogo zaupanja v znanost tudi pri določanju drugih zdravstvenih odzivov, denimo v kontekstu cepljenja proti okužbi s HPV in drugimi virusi (Keelan idr., 2010; Yaqub idr., 2014). Posledično povezave s cepljenjem niso omejene le na domeno COVID-19, temveč gre za splošnejše povezave z oklevanjem glede cepljenja, ki bi lahko imele pomembno vlogo tudi v morebitnih prihodnjih zdravstvenih krizah, če se tudi v njih kot ena od ključnih rešitev izkaže cepljenje. Podobno pa novejše raziskave razkrivajo, da tudi povezava med zaupanjem v znanost in upoštevanjem zdravstvenih priporočil ni omejena le na kontekst COVID-19. Prav nasprotno, zaupanje v znanost napoveduje široko paleto zdravstvenih vedenj, ki so osrednji predmet javnozdravstvenih kampanj, med drugim tudi zdravo prehranjevanje, fizično aktivnost, konstruktivno upravljanje s stresom in splošno zdravstveno odgovornost (Plohl in Musil, 2021). Tovrstni rezultati kažejo na splošnejšo vlogo zaupanja v znanost pri upoštevanju zdravstvenih priporočil, ki pogosto predstavljajo osrednje orodje stroke za preventivo in obvladovanje zdravstvenih kriz.

Drugič, zdi se, da lahko pomembno vlogo zaupanja v znanost preslikamo tudi na spopadanje s kriznimi situacijami, vezanimi na okolje in podnebne spremembe. Na področju okolja lahko namreč v javnih debatah prav tako opazimo številne medsebojno nasprotujoče si izjave, v takšnih okoliščinah pa je prav zaupanje tisto, ki ključno določa, čemu bomo verjeli in kaj bomo upoštevali pri svojem vedenju (Brewer in Ley, 2013). V nedavno objavljenem delu Perkins in sodelavci (2021) posebej poudarjajo, da bi nedavno pandemijo COVID-19 morali uporabiti tudi za to, da se naučimo in pripravimo na spopadanje s podnebnimi spremembami. Pri tem avtorji kot enega od ključnih naukov izpostavljajo prav to, kako pomembna je vloga (ne)zaupanja v znanost. Trdijo, da neupoštevanje znanstvenih ugotovitev, precenjevanje lastnega znanja (npr. Dunning-Krugerjev učinek) in ravnanje v skladu z lastnimi izkrivljenimi predstavami in interesi močno zavirajo spopadanje s podnebnimi spremembami in da bo uspešno spopadanje s trenutnimi in prihodnjimi situacijami, ki iz tega izhajajo, mogoče le v primeru krepitve zanašanja na znanost in znanstvenike. Tovrstne teze podpirajo tudi pretekle raziskave, ki kažejo, da z upadanjem zaupanja v znanost

skozi čas upada tudi prepričanje, da prihaja do podnebnih sprememb (Hmielowski idr., 2014).

Zaključek

Na podlagi predstavljenih razmislekov in raziskav zaključujemo, da je zaupanje v znanost ena od ključnih lastnosti, ki lahko pripomore k oblikovanju družbe, sposobne prilagajanja na vse bolj nepredvidljive, kompleksne situacije, v katerih se je pomembno za odgovore zateči k strokovnjakom (Sailer idr., 2021). Krepitev te oblike zaupanja bi tako moralo predstavljati enega od pomembnih ciljev prihodnosti, ki pa se ga je treba lotiti na premišljen in celovit način. Prvič, zaupanja v znanost ne smemo enačiti s slepim prevzemanjem prav vsake zadeve, ki jo ugotovijo oz. predlagajo znanstveniki, temveč je splošno javnost treba informirati glede tega, zakaj (in v katerih primerih) je sploh pomembno zaupati znanosti. To v praksi pomeni premik od puhlic v smislu »Poslušajte znanstvenike« k izobraževanju ljudi o znanstveni metodi, ki znanost loči od intuicije in ljudskih modrosti, postopkov objavljanja znanstvenih ugotovitev, kumulativne narave znanosti in o načinih financiranja, ki znanstvenikom omogočajo visoko mero neodvisnosti. Drugič, zaupanja v znanost ne smemo smatrati kot nekaj samoumevnega, temveč je treba poskrbeti za to, da si zaupanje zares zaslužimo. Slednje je mogoče le v primeru etičnega in transparentnega dela, ki zasleduje ključne vrednote znanosti, kot sta objektivnost (tj. zavezanost k zbiranju in evalvaciji podatkov na nepristranski način) in odprtost (tj. zavezanost k spreminjanju svojega pogleda, če obstajajo prepričljivi objektivni dokazi, ki ga izpodbijajo). Le v takšnih pogojih lahko pride do dolgoročnega povišanja zaupanja v znanost in do družbe, ki bo pripravljena na raznolike nove izzive.

Algan, Y., Cohen, D., Davoine, E., Foucault, M. in Stantcheva, S. (2021). Trust in scientists in times of pandemic: Panel evidence from 12 countries. Proceedings of the National Academy of Sciences, 118(40): e2108576118. https://doi.org/10.1073/ pnas.2108576118

Brewer, P. R. in Ley, B. L. (2013). Whose science do you believe? Explaining trust in sources of scientific information about the environment. Science Communication, 35(1), 115–137. https://doi.org/10.1177%2F1075547012441691

Committee on Science, Engineering and Public Policy. (2009). On being a scientist. National Academy Press.

Gauchat, G. (2012). Politicization of science in the public sphere: A study of public trust in the United States, 1974 to 2010. American Sociological Review, 77(2), 167–187. https://doi.org/10.1177/0003122412438225

Hmielowski, J. D., Feldman, L., Myers, T. A., Leiserowitz, A. in Maibach, E. (2014). An attack on science? Media use, trust in scientists, and perceptions of global warming. Public Understanding of Science, 23(7), 866–883. https://doi. org/10.1177%2F0963662513480091

Keelan, J., Pavri, V., Balakrishnan, R. in Wilson, K. (2010). An analysis of the Human Papilloma Virus vaccine debate on MySpace blogs. Vaccine, 28(6), 1535–1540. https://doi.org/10.1016/j.vaccine.2009.11.060

Lee, J. J. (2021). Party polarization and trust in science: What about democrats?. Socius, 7, 1–12. https://doi.org/10.1177/23780231211010101

Lima, C. K. T., de Medeiros Carvalho, P. M., Lima, I. D. A. A. S., de Oliveira Nunes, J. V. A., Saraiva, J. S., de Souza, R. I., da Silva, C. G. L. in Neto, M. L. R. (2020). The emotional impact of Coronavirus 2019-nCoV (new Coronavirus disease). Psychiatry Research, 287: 112915. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2020.112915

Nadelson, L., Jorcyk, C., Yang, D., Jarratt Smith, M., Matson, S., Cornell, K. in Husting, V. (2014). I just don’t trust them: The development and validation of an assessment instrument to measure trust in science and scientists. School Science and Mathematics, 114(2), 76–86. https://doi.org/10.1111/ssm.12051

Pagliaro, S., Sacchi, S., Pacilli, M. G., Brambilla, M., Lionetti, F., Bettache, K., Bianchi, M., Biella, M., Bonnot, V., Boza, M., Butera, F., Ceylan-Batur, S., Chong, K., Chopova, T., Crimston, C. R., Alvarez, B., Cuadrado, I., Ellemers, N., Formanowicz, M., Graupmann, V., … in Zubieta, E. (2021). Trust predicts COVID-19 prescribed and discretionary behavioral intentions in 23 countries. PloS One, 16(3): e0248334. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0248334

Perkins, K. M., Munguia, N., Ellenbecker, M., Moure-Eraso, R. in Velazquez, L. (2021). COVID-19 pandemic lessons to facilitate future engagement in the global climate crisis. Journal of Cleaner Production, 290: 125178. https://doi.org/10.1016/j. jclepro.2020.125178

Plohl, N. in Musil, B. (2020). Modeling compliance with COVID-19 prevention guidelines: The critical role of trust in science. Psychology, Health and Medicine, 26(1), 1–12. https://doi.org/10.1080/13548506.2020.1772988

Plohl, N. in Musil, B. (2021). Understanding, trusting, and applying scientific insights to improve your health: A latent profile analysis approach. PsyArXiv. https://doi. org/10.31234/osf.io/s5qzt

Rogers, R. W. (1975). A protection motivation theory of fear appeals and attitude change. The Journal of Psychology, 91(1), 93–114. https://doi.org/10.1080/00223 980.1975.9915803

Roozenbeek, J., Schneider, C. R., Dryhurst, S., Kerr, J., Freeman, A. L., Recchia, G., van der Bles, A. M. in van der Linden, S. (2020). Susceptibility to misinformation about COVID-19 around the world. Royal Society Open Science, 7(10): 201199. http://doi.org/10.1098/rsos.201199

Rosenstock, I. M. (1974). Historical origins of the health belief model. Health Education Monographs, 2(4), 328–335. https://doi.org/10.1177/109019817400200403

Sailer, M., Stadler, M., Botes, E., Fischer, F. in Greiff, S. (2022). Science knowledge and trust in medicine affect individuals’ behavior in pandemic crises. European Journal of Psychology of Education, 37(1), 279–292. https://doi.org/10.1007/ s10212-021-00529-1

Scientific American. (2010). In science we trust: Poll results on how you feel about science. https://www.scientificamerican.com/article/in-science-we-trust-poll/ Wang, Q., Yang, L., Jin, H. in Lin, L. (2021). Vaccination against COVID-19: A systematic review and meta-analysis of acceptability and its predictors. Preventive Medicine, 150: 106694. https://doi.org/10.1016/j.ypmed.2021.106694

Wilholt, T. (2013). Epistemic trust in science. The British Journal for the Philosophy of Science, 64(2), 233–253. https://doi.org/10.1093/bjps/axs007

Wright, K. A., Haastrup, T. in Guerrina, R. (2021). Equalities in freefall? Ontological insecurity and the long‐term impact of COVID‐19 in the academy. Gender, Work and Organization, 28, 163–167. https://doi.org/10.1111/gwao.12518

Yaqub, O., Castle-Clarke, S., Sevdalis, N., & Chataway, J. (2014). Attitudes to vaccination: A critical review. Social Science and Medicine, 112, 1–11. https://doi. org/10.1016/j.socscimed.2014.04.018

doc. Dr. rer. nat. (Republika Avstrija) Saša Zorjan

Tvoji možgani v kriznih situacijah: zakaj si se med pandemijo počutil_a neprijetno in zakaj je to pričakovano?

Četrtega marca 2020 je bil v Sloveniji poročan prvi primer COVID-19. Temu je 12. marca sledila razglasitev epidemije, kar je s seboj prineslo veliko sprememb v naš vsakdan. Nenadoma so postali čisto običajni in predvidljivi dogodki, kot je na primer obisk trgovine, polni neznank in negotovosti. Ravno negotovost pa nam lahko pomaga razumeti, zakaj v kriznih situacijah, kakršna je pandemija COVID-19, doživljamo predvsem neprijetna čustva, kot so tesnoba, strah in žalost. Da bi razumeli, zakaj je negotovost ključnega pomena pri doživljanju neprijetnih čustev, se moramo posvetiti delovanju naših možganov. Glede na to, da so možgani najbolj kompleksen organ v telesu – po mnenju nekaterih celo najbolj kompleksna stvar v vesolju –se bomo v pričujočem prispevku zgolj dotaknili nekaj osnov.

Zakaj imamo možgane?

Poenostavljeno povedano je glavna naloga možganov, da nas ohranjajo žive. To delajo tako, da zagotavljajo vire za vse fiziološke sisteme znotraj našega telesa, da se lahko razvijamo in razmnožujemo ter tako širimo svoje gene. Temu procesu zagotavljanja nenehnih metabolnih in drugih bioloških virov pravimo alostaza (Sterling, 2012). Nevroznanstvenica Lisa Feldman Barrett (Barrett, 2017b, 2020) alostazi poenostavljeno pravi tudi proračun telesa (angl. body budget). Pri alostazi gre torej za proces reguliranja našega telesa s strani naših možganov v skladu s stroški in prilivi. Najbolje lahko v svetu delujemo, če imamo dovolj virov za aktivno raziskovanje sveta ter za konsolidacijo svojih izkušenj, ki potem vodijo naše delovanje v prihodnosti. Tako preveč kot premalo virov lahko vodi v neravnovesje (npr. prevelika telesna teža ali utrujenost), kar negativno vpliva na naše zdravje in počutje. Za učinkovito delovanje v svetu pa ni dovolj zgolj to, da se na okolje odzivamo – naši možgani morajo predvideti potrebe telesa, še preden se te pojavijo (Sterling in Laughlin, 2015). To počnejo po načelih napovednega kodiranja (angl. predictive coding; Kleckner idr., 2017).

Teorija napovednega kodiranja

Teorija napovednega kodiranja predpostavlja, da naši možgani nenehno gradijo in posodabljajo mentalni model dogajanja okoli nas. Ta model nato uporabijo, da ustvarijo napovedi vhodnih senzacij, napovedi pa nato primerjajo z dejanskimi vhodnimi informacijami. Napovedi vodijo naše zaznave in odzive preko nenehne konstrukcije več možnih reprezentacij neposredne prihodnosti (Clark, 2013).

Napovedi si lahko najlažje predstavljamo kot vrsto ugibanj ali razlag tega, kar se dogaja okoli nas. Razlage dogajanja

Doc. Dr. rer. nat. (Republika Avstrija) Saša Zorjan je psihologinja, ki je diplomirala in magistrirala na Univerzi v Mariboru. Dokončala je tudi raziskovalni magisterij iz kognitivne in klinične nevroznanosti na Fakulteti za psihologijo in nevroznanost, Maastricht Univerza na Nizozemskem. Doktorat iz klinične psihologije in afektivne nevroznanosti je pridobila na Fakulteti za naravoslovne vede, Univerza v Gradcu (Avstrija). Tema njene doktorske naloge so bili nevrofiziološki korelatni implicitne regulacije čustev in hrepenenja po hrani. Študente aktivno seznanja z aktualnimi premiki na področju psihološke znanosti.

so zelo odvisne od naših preteklih izkušenj in konteksta, v katerem smo – oboje sodeluje pri izgrajevanju mentalnih modelov. Če na primer slišimo glasen pok 31. decembra, bomo vzroke za svoje zaznave najverjetneje pripisali bližnjemu praznovanju prihajajočega novega leta. Če bomo podoben glasen pok zaslišali sredi poletja v gozdu, pa bomo vzroke za svoje zaznave morda pripisali strelu lovca in skušali glasno opozoriti na svojo prisotnost.

Napovedi torej delujejo kot hipoteze o svetu, ki jih preverjamo preko primerjanja s senzornimi signali, ki prihajajo do možganov. Naše zaznave lahko te napovedi potrdijo ali pa opozorijo na neskladje med napovedmi in dejanskim dogajanjem, kar se kaže v napaki v napovedovanju (angl. predictive error). Cilj naših možganov je, da minimizirajo razliko med napovedmi in vhodnimi senzacijami– napake v napovedovanju so namreč za naš sistem zelo potratne ter zelo obremenijo proračun telesa. Posledično služijo kot pomemben signal za posodabljanje modelov, da bomo naslednjič, ko bomo v podobni situaciji, zgradili točnejši model za razlago dogajanja (Barrett & Simmons, 2015). Glede na teorijo napovednega kodiranja se proces ustvarjanja napovedi in preverjanja, ali te držijo, dogaja hitro (torej se ga ne zavedamo) in še preden določen dražljaj zaznamo.

Najbolj se lahko približamo vpogledu v proces, ki se sicer odvije avtomatično, kadar se znajdemo v popolnoma novi situaciji. Pomislimo na prvi potres, ki smo ga v letu 2020 čutili po celotni Sloveniji. Za večino je bila izkušnja potresa nova izkušnja. Ker se je potres zgodil v zgodnjih jutranjih urah, je marsikoga prebudil iz spanca. Ko smo se zavedali dogajanja, je bila morda naša prva razlaga senzacij misel, da nekdo trese posteljo. Ko smo se ozrli okoli in videli, da temu ni tako (napaka v napovedi), smo svojo razlago dogajanja prilagodili in pomislili na potres. Četudi potresa še nikoli prej nismo doživeli, nam je situacijo pomagalo osmisliti predhodno znanje (npr. branje novic o potresih, filmi

itd.). Ob naslednjem potresu smo takoj ob občutku zibanja pomislili na potres – modeli in napovedi so se ob prejšnji izkušnji posodobili, naša napoved pa je bila v drugo točnejša. Seveda je opisan primer precejšnja poenostavitev procesa grajenja modelov in oblikovanja napovedi, vendar lahko služi za pomoč pri osnovnem razumevanju načina delovanja naših možganov. Možgani torej senzacije razvrstijo v koncept (npr. potres), ki je bil v podobni situaciji v preteklosti najtočnejša razlaga stanja in posledično tudi najuporabnejši za načrtovanje našega odziva.

Točne napovedi so ključnega pomena za izpolnjevanje osnovnega poslanstva naših možganov – da nas ohranjajo žive. Samo s točnimi napovedmi se bomo namreč lahko v dani situaciji odzvali na primeren način. Da bi razumeli, zakaj je grajenje modelov sveta in oblikovanje napovedi o tem, kaj sledi, pomembno, se za trenutek postavite v vlogo vaših možganov. Ti so ujeti v vaši lobanji in imajo dostop do poplave ambivalennih senzornih podatkov – plaz svetlobnih valov, kemikalij in sprememb zračnega tlaka. Nimajo pa dostopa do vzroka za senzorne podatke, kar pa je ključno za naš odziv v dani situaciji. Pomislite na prej naveden primer glasnega poka – od vzroka za neko senzacijo je namreč odvisno, na kakšen način se je smiselno odzvati. Ravno tukaj pa pridejo prav napovedi oziroma razlage (tudi hipoteze) dogajanja okoli nas. In na kaj se lahko možgani naslonijo pri iskanju najverjetnejšega vzroka za senzorne podatke? Poleg okolja, v katerem smo, predstavljajo ključen vir informacij tudi naše izkušnje v najširšem pomenu besede – od tega, kar smo izkusili sami v preteklosti, do vseh informacij, ki smo jih dobili od prijateljev, knjig, učiteljev in drugih virov. Poleg naštetega pa imajo možgani še en pomemben vir informacij – informacije iz notranjosti našega telesa.

Kako konstruiramo čustva?

Z vidika možganov reprezentacija (ali model) sveta ne vključuje zgolj eksteroceptivnih senzacij, ki izvirajo iz okolja zunaj nas, ampak tudi interoceptivne senzacije notranjih procesov v telesu (npr. srčni utrip, raven glukoze, temperatura, vnetni procesi itd.). V vsakem danem trenutku imajo torej možgani, poleg tega, kar se dogaja okoli nas, še informacije o tem, kaj se dogaja znotraj nas. Nam srce hitro utripa? Ali hitro in plitvo dihamo? Iz kombinacije senzornih informacij, preteklih izkušenj in dogajanja znotraj telesa ustvarijo najverjetnejšo razlago situacije ter načrt za delovanje. Včasih je ta razlaga enaka nekemu fizičnemu dražljaju (npr. potres, ognjemet), včasih pa je ta razlaga enaka konceptu čustev.

Za to, da možgani ustvarijo koncept čustva, je ključno dogajanje v našem telesu (Barrett, 2017a). Podobno kot drži za informacije iz okolja – možgani prejemajo zgolj grobe povzetke informacij tudi iz našega telesa (pomislite, kako moteče bi bilo, če bi se nenehno zavedali vseh podrobnosti stanja našega telesa, kot npr. kakšna je raven glukoze v krvi) in nimajo neposrednega dostopa do vzroka za senzacije. Te grobe povzetke stanja našega telesa zaznamo kot afekt (angl. affect) – splošno počutje (tudi razpoloženje), ki ga lahko opišemo z valenco (pozitivno/negativno) in jakostjo (nizka/visoka fiziološka vzburjenost) in je zmeraj prisotno v ozadju. To je prvi korak pri konstrukciji koncepta čustva. V

naslednjem koraku se možgani v danem trenutku vprašajo »Čemu je sedanja situacija najbolj podobna? Kako sem se takrat počutil/-a in kaj se je zgodilo?« in glede na kontekst poiščejo ‘ustrezen’ koncept čustva. Ščemenje v trebuhu (tj. interoceptivna zaznava) lahko interpretiramo kot lakoto, če ravnokar sedimo pri jedilni mizi in čakamo večerjo; kot žalost, če smo se ravnokar razšli s partnerjem ali pa kot znak, da nekomu ne moremo zaupati, če smo v sodni dvorani. Kot zanimivost – raziskave ugotavljajo, da so kazni sodnikov strožje, ko se približuje čas kosila (Danziger idr., 2011). V skladu z interpretacijo situacije oziroma izbranim konceptom možgani nato izberejo primeren odziv.

Verjetno bi se večina izmed vas strinjala s trditvijo, da čustva doživljamo kot avtomatične odzive, ki jih sproži določen zunanji dražljaj (ali naša interpretacija dražljaja) – pa vendar temu ni tako. Enako kot vse ostale koncepte–naši možgani čustva konstruirajo. Pri tem uporabljajo koncepte, ki smo se jih priučili skozi življenje ter nam na ta način pomagajo osmisliti nejasne informacije iz zunanjega sveta in notranjosti. V skladu z opisano teorijo ima torej vsaka mentalna izkušnja fizično podlago ter se začne z interoceptivnimi senzacijami v našem telesu. Tako nas ne boli želodec, ker smo tesnobni, temveč s koncepti tesnobe in bolečin v želodcu osmislimo fizično nelagodje.

Negotovost kot največji strošek proračuna našega telesa

Kot omenjeno na začetku prispevka, so naši možgani v nenehnem procesu predvidevanja potreb našega telesa, še preden se te pojavijo, z osnovno nalogo, da nas ohranjajo v ravnovesju. To počnejo preko procesa alostaze, ki mu poenostavljeno pravimo proračun telesa (Barrett, 2017b, 2020). Za ohranjanje dolgotrajnega zdravja je pomembno, da je proračun telesa v ravnovesju – vanj redno vlagamo ter s tem preprečujemo prevelike dolgove. V proračun telesa vlagamo z dejavnostmi kot so kakovostno spanje, zdrava prehrana, redna fizična aktivnost in vzdrževanje socialnih stikov. To je še posebej pomembno v času, ko zunanje zahteve predstavljajo velike stroške. In v taki situaciji smo se znašli v začetku leta 2020.

Pandemija je v naša življenja vnesla ogromno negotovosti in vsakršna negotovost je za naše možgane izjemno potratna. Spomnimo se – naši možgani težijo k zmanjševanju razlik med napovedmi in dejanskimi senzacijami ali z drugimi besedami, skušajo zmanjševati napake v napovedovanju. V vsaki negotovi situaciji so naši možgani manj uspešni pri ugibanju o tem, kaj je vzrok za neke senzacije. Posledično so napake v napovedovanju pogostejše, naše reakcije v situaciji pa manj optimalne. Če negotovost traja predolgo – kot na primer tekom pandemije – je naš proračun telesa nenehno obremenjen. Če se znajdemo v minusu (tj. imamo več stroškov kot vnosov), to vodi do nenehnega neprijetnega počutja. Splošno neprijetno počutje pa ne ponuja jasnih vodil za naše ravnanje – za to potrebujemo koncept, ki se najbolj sklada z dano situacijo, da lahko načrtujemo primeren odziv. V našem okolju smo se naučili, da neprijetno počutje kategoriziramo kot tesnobo, strah ali žalost. Skladno s tem študije ugotavljajo, da se je poročanje doživljanja tesnobe, depresivnosti in stresa v zgodnjih mesecih pandemije v

letu 2020 – v času, ko je bila negotovost zaradi takrat še slabo poznanega virusa največja – povečalo. Do sredine leta 2020, ko je bila negotovost že nekoliko nižja, število okužb pa je upadalo, pa se je poročanje o doživljanju tesnobe, depresivnosti in stresa vrnilo na predhodno raven (Aknin idr., 2021). To je še posebej pomembno zato, ker se ob kategoriziranju razvrščanju našega doživljanja kot tesnobnost ali žalost, velikokrat vedemo na načine, ki še dodatno obremenijo proračun našega telesa. Namesto da bi se dobro naspali, se takrat s težavo umirimo in zaspimo, se manj kakovostno prehranjujemo ter se umaknemo od ljudi, ki so nam blizu. To posledično vodi do vse večjega dolga v proračunu našega telesa ter dolgoročnih težav.

V skladu s predstavljeno teorijo lahko neprijetno počutje med pandemijo razložimo na naslednji način. V zahodnem svetu živimo v okolju, ki je za naše proračune telesa zelo potratno – doživljamo veliko stresa, slabo spimo in nismo dovolj fizično aktivni. Pandemija COVID-19 je naše že zelo obremenjene proračune še dodatno obremenila. Privedla je do dodatnih finančnih skrbi, pritiskov zaradi dela ali šolanja od doma, socialne izolacije ter strahu pred okužbo. Naš telesni proračun je bil v tem času pod večjimi izdatki. To neravnovesje je privedlo do splošnega neprijetnega počutja, ki ga v našem okolju pogosto kategoriziramo kot znak tesnobe ali žalosti. V skladu s teorijo napovednega kodiranja v tem primeru tesnobo ali žalost tudi simuliramo in posledično doživljamo. Nekateri nevroznanstveniki zato motnje, kot sta anksioznost ali depresija, razumejo kot metabolne motnje, ki so posledica a) izjemno obremenjenega proračuna telesa in b) sprememb v interoceptivnem procesiranju, kar se odraža v manjši ali večji občutljivosti za napake v napovedih in posledično slabšem posodabljanju mentalnih modelov ter manj optimalnem odzivanju na zahteve okolja. Podrobno razlago depresije v luči teorije napovednega kodiranja lahko zainteresiran bralec najde v Barrett idr. (2016).

Kako si lahko s teoretičnimi spoznanji pomagamo? V času, ko je naš proračun telesa zelo obremenjen – kot na primer v času pandemije COVID-19 – je še posebej pomembno, da smo pozorni na to, da vanj redno vlagamo in se trudimo ohraniti ravnovesje oziroma se mu čim bolj približati. Osnova za zdrav proračun telesa je dobro spanje (Alvaro idr., 2013), uravnotežena prehrana (Lassale idr., 2019), redna fizična aktivnost (Carek idr., 2011) in vzdrževanje kakovostnih socialnih odnosov (Santini idr., 2015). Brez rednih prilivov v proračun telesa z omenjenimi dejavnostmi tvegamo, da bo naš proračun obremenjen, še preden se znajdemo v stresni situaciji, ki ga še dodatno obremeni.

Ohranjanje ravnovesja v telesu ter vodenje proračuna telesa je proces, ki ni nikoli statičen. Občasnemu minusu se ne moremo izogniti. Ko doživljamo nelagodje, lahko poskušamo neprijetno počutje razumeti kot nekaj, kar je fizične narave. Ko se zjutraj zbudimo in pomislimo »vse je brez zveze« ali »kako dolgo bo vse to še trajalo?«, se skušajmo ustaviti in pomisliti na situacijo z vidika proračuna našega telesa. Namesto tega se vprašajmo »Sem dovolj spal/-a? Sem spil/-a dovolj vode? Sem se v zadnjih dneh dovolj gibal/-a, bil/-a na svežem zraku? Ali naj pokličem prijateljico na sprehod?«. S temi aktivnostmi namreč

vlagamo v proračun telesa in zmanjšujemo primanjkljaj, ki je nastal. Preko tega se naučimo pripisovati nov pomen fizičnim senzacijam, ki jih doživljamo. Verjetno se je vsakemu izmed vas že zgodilo, da ste kmalu po tem, ko ste se znesli nad prijateljem, ugotovili, da je pravi vzrok v tem, da že cel teden slabo spite in vas skrbi bližajoč izpit. V taki situaciji ste sami ponovno ocenili situacijo in namesto duševnega vzroka (»prijatelj me jezi«) vaše senzacije pripisali fizičnemu (»sem nenaspan/-a«).

To seveda ne pomeni, da lahko s spremembo vidika sami sebe pripravimo do tega, da več nismo depresivni – pri duševnih motnjah je v ozadju kompleksen preplet dejavnikov, soočanje z njimi pa zahteva strokovno pomoč. Gre preprosto za to, da lahko na svoje počutje pogledamo iz drugega zornega kota in ga postavimo v kontekst proračuna telesa. Ker je proces napovednega kodiranja izjemno hiter, se bomo na začetku morali precej potruditi, da ustavimo avtomatizem in poiščemo drugi koncept, s katerim razložimo senzacije. Pa vendar je to mogoče. Z vsakim trenutkom, ko svoje počutje kategoriziramo na drugačen način (ter se posledično tudi v situaciji drugače odzovemo), krepimo to drugačno napoved. Lahko namenimo nekaj časa in energije za to, da se naučimo in izkusimo nekaj novega. Vse, kar se naučimo ali izkusimo, prispeva k napovedim, ki jih naši možgani ustvarjajo v prihodnosti. Če povzamem avtorico konstrukcijske teorije čustev (Barrett, 2020, str. 82): »naši odzivi danes postanejo napovedi naših možganov jutri, in te napovedi avtomatično vodijo naše odzive v prihodnosti. Posledično imamo določeno mero svobode pri usmerjanju napovedi naših možganov v nove smeri ter tudi nekaj odgovornosti za rezultate tega.«

Aknin, L., Neve, J.-E. D., Dunn, E., Fancourt, D., Goldberg, E., Helliwell, J., Jones, S. P., Karam, E., Layard, R., Lyubomirsky, S., Rzepa, A., Saxena, S., Thornton, E., VanderWeele, T., Whillans, A., Zaki, J., Caman, O. K. in Amour, Y. B. (2021). Mental Health During the First Year of the COVID-19 Pandemic: A Review and Recommendations for Moving Forward. PsyArXiv. https://doi.org/10.31234/osf.io/ zw93g

Alvaro, P. K., Roberts, R. M. in Harris, J. K. (2013). A Systematic Review Assessing Bidirectionality between Sleep Disturbances, Anxiety, and Depression. Sleep 36(7), 1059–1068. https://doi.org/10.5665/sleep.2810

Barrett, L. F. (2017a). The theory of constructed emotion: An active inference account of interoception and categorization. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(1), 1–23. https://doi.org/10.1093/scan/nsw154

Barrett, L. F. (2017b). How Emotions Are Made: The Secret Life of the Brain. Houghton Mifflin Harcourt. Barrett, L. F. (2020). Seven and a Half Lessons About the Brain. Houghton Mifflin Harcourt.

Barrett, L. F., Quigley, K. S. in Hamilton, P. (2016). An active inference theory of allostasis and interoception in depression. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences, 371(1708), 20160011. https://doi.org/10.1098/ rstb.2016.0011

Barrett, L. F. in Simmons, W. K. (2015). Interoceptive predictions in the brain. Nature Reviews. Neuroscience, 16(7), 419–429. https://doi.org/10.1038/nrn3950

Carek, P. J., Laibstain, S. E. in Carek, S. M. (2011). Exercise for the treatment of depression and anxiety. International Journal of Psychiatry in Medicine, 41(1), 15–28. https://doi.org/10.2190/PM.41.1.c

Clark, A. (2013). Whatever next? Predictive brains, situated agents, and the future of cognitive science. Behavioral and Brain Sciences, 36(3), 181–204. https://doi. org/10.1017/S0140525X12000477

Danziger, S., Levav, J. in Avnaim-Pesso, L. (2011). Extraneous factors in judicial decisions. Proceedings of the National Academy of Sciences, 108(17), 6889–6892. https://doi.org/10.1073/pnas.1018033108

Viri

Kleckner, I. R., Zhang, J., Touroutoglou, A., Chanes, L., Xia, C., Simmons, W. K., Quigley, K. S., Dickerson, B. C. in Barrett, L. F. (2017). Evidence for a Large-Scale Brain System Supporting Allostasis and Interoception in Humans. Nature Human Behaviour, 1, 0069. https://doi.org/10.1038/s41562-017-0069

Lassale, C., Batty, G. D., Baghdadli, A., Jacka, F., Sánchez-Villegas, A., Kivimäki, M. in Akbaraly, T. (2019). Healthy dietary indices and risk of depressive outcomes: A systematic review and meta-analysis of observational studies. Molecular Psychiatry, 24(7), 965–986. https://doi.org/10.1038/s41380-018-0237-8

Santini, Z. I., Koyanagi, A., Tyrovolas, S. in Haro, J. M. (2015). The association of relationship quality and social networks with depression, anxiety, and suicidal ideation among older married adults: Findings from a cross-sectional analysis of the Irish Longitudinal Study on Ageing (TILDA). Journal of Affective Disorders, 179, 134–141. https://doi.org/10.1016/j.jad.2015.03.015

Sterling, P. (2012). Allostasis: A model of predictive regulation. Physiology & Behavior, 106(1), 5–15. https://doi.org/10.1016/j.physbeh.2011.06.004

Sterling, P. in Laughlin, S. (2015). Principles of Neural Design. The MIT Press.

Ines Časar in Dolores Casar

ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK

Odraz COVIDA-19 v partnerskih odnosih

Decembra 2019 se je v kitajskem mestu Wuhan pojavil virus SARS-CoV-2, povzročitelj dihalne bolezni COVID-19, ki se je v nekaj mesecih razširila po celem svetu (Nacionalni inštitut za javno zdravje, b. d.). Virus se je pojavil tudi v Sloveniji, kjer je bila 12. marca 2020 razglašena epidemija (Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, 2020b). Preklicana je bila 1. junija 2020 (Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranja, 2020a) in nato ponovno oklicana 18. oktobra 2020 (Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, 2020c). Ob razglasitvah epidemije je sledilo zapiranje (angl. lockdown) vseh nenujnih dejavnosti, kot npr. izobraževalnih ustanov, neživilskih trgovin, restavracij in lokalov. Prepovedano je bilo prehajanje med občinami, ustavil pa se je tudi javni promet (Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, 2020b). V času zaprtja države zaradi epidemije COVID-19 so kakovostni partnerski odnosi delovali kot varovalni dejavnik, ki ščiti pred prekomernim doživljanjem strahu in stresa (Pietromonaco in Collins, 2017). Tako je bilo ohranjanje bližnjih odnosov v tem času pomembno za lažje spopadanje z negotovostmi, ki jih je prinesla epidemija COVID-19. Istočasno pa so se strah, stres, ekonomska stiska, pomanjkanje medosebnih stikov in ohranjanje pozitivnih partnerskih odnosov pri nekaterih posameznikih okrepili. Pojavili se niso le novi izzivi pri ohranjanju partnerskih odnosov, temveč tudi pri vzpostavljanju novih zvez (Pietromonaco in Overall, 2021).

Poslabšanje kakovosti partnerskega odnosa v času epidemije COVID-19

Delovanje obstoječih romantičnih odnosov v času zaprtja države je bilo odvisno predvsem od predhodnega delovanja odnosa, torej od predhodnih problemov v razmerju, resnosti teh problemov, načinu reševanja problemov, ko se že pojavijo, življenjskega okolja, kakovosti razmerja, predanosti, stila navezanosti in zadovoljstva v razmerju (Karney in Bradbury, 1995; v Overall idr., 2020). Negativne vidike odnosa pa je v času zaprtja države dodatno podkrepil stres (Pietromonaco in Overall, 2021; Vowels in Carnelley, 2020). Torej, če sta partnerja že pred zaprtjem države imela veliko nerešenih konfliktov, so se zdaj, po zaslugi stresa, povezanega s COVID-19, nakopičili še dodatni.

Zunanja stresorja, ki sta v času epidemije COVID-19

imela možen negativen učinek na kakovost in stabilnost razmerja, sta bila predvsem ekonomska stiska in nagle spremembe na delovnem mestu – med epidemijo je namreč prišlo do zaprtja vseh nenujnih dejavnosti, zaradi česar je bilo veliko ljudi prikrajšanih za delo in s tem tudi za del dohodka. Nižja stopnja zaposlenosti, skrb posameznikov za ohranitev službe in težave s pridobivanjem nove zaposlitve pa so še povečale skrbi, povezane s finančno stabilnostjo (Pakpour in Griffiths, 2020; Wilson idr., 2020). Omenjeni stresorji so privedli do višje izraženosti škodljivih dimaničnih procesov v partnerskih odnosih (npr. napadalnost, umik, manjša podpora partnerju) (Pietromonaco in Overall, 2021).

Med pandemijo so težave doživljali še posebej pari, ki so bili že prej ne-varno navezani (angl. insecure attachment) (Joel idr., 2020; v Overall idr., 2020). Mikulincer in Shaver (2007; v Overall idr., 2020) ter Simpson in Rholes (2017; v Overall idr., 2020) poročajo, da ne-varna navezanost v obdobju povišanega stresa ustvari dodatne težave, ki še poslabšajo odnos med partnerjema. Posamezniki z visoko izraženo ne-varno navezanostjo doživljajo močna neprijetna čustva, iščejo odobravanje in se težko umirijo v stresnih situacijah (Overall idr., 2014). Na konflikte velikokrat odreagirajo destruktivno. Taki posamezniki po navadi ojačajo konflikt in se težko pomirijo tudi v primeru, ko prejmejo partnerjevo naklonjenost in pomoč. Iz strahu pred zavrnitvijo ali neodobravanjem s strani svojega partnerja pa se lahko od konflikta tudi povsem odmaknejo ter postanejo pasivni (Campbell idr., 2005). Tako vedenje pripelje do slabe komunikacije, neresničnih pričakovanj, ljubosumja, pomanjkanja občutka bližine, neravnovesja moči, slabšega reševanja težav in do slabše kvalitete odnosa (Campbell idr., 2005; Jayamaha idr., 2017; Overall idr., 2014).

Vsakodnevni izzivi v partnerskih odnosih (npr. pogajanja o kakovostnem skupnem času, pomanjkanje osebnega prostora) in izzivi, ki jih je s seboj prinesla epidemija (npr. povečano doživljanje tesnobe ter stresa, brezposelnost, gospodarske težave in prevelika obremenjenost staršev) lahko povečajo že obstoječe konflikte med pari (Pietromonaco in Overall, 2020).

Predhodna neskladja in nerazrešeni konflikti med pari so v času COVID-19 tudi odražali nezadovoljstvo v intimnosti na romantičnem in spolnem področju (Luetke

idr., 2020). V raziskavi, ki jo je izvedel Luetke s sodelavci (2020), je 34 % udeležencev v času izolacije med epidemijo COVID-19 poročalo o prisotnosti težav v svojem razmerju. Ugotovili so, da so imeli taki posamezniki, ki so doživljali več konfliktov s svojimi partnerji, tudi manj spolnih odnosov. Isti udeleženci so se samozadovoljevali večkrat, kot tisti, ki s partnerji niso imeli pogostih konfliktov. Slednji so poročali o večji pogostosti poljubljanja, objemanja, držanja za roko in spolnih odnosov. Rezultati so pokazali tudi, da so prej omenjene negativne učinke konfliktov v večji meri občutili tisti posamezniki, ki živijo s partnerji kot pa tisti, ki živijo ločeno od partnerja. Prav tako pa so negativne učinke v večji meri doživljali moški kot ženske.

Ohranjanje pozitivnega partnerskega odnosa v času epidemije COVID-19 s pomočjo terapije preko spleta Mnogi pari lastnih težav, zaradi slabših komunikacijskih sposobnosti, niso mogli rešiti sami in so poiskali strokovno pomoč (npr. pri psihologu). Ker je bilo zaradi zaprtja države in samoizolacije onemogočeno izvajanje terapij med pari v živo, so strokovnjaki začeli izvajati terapije na daljavo (O’Reilly idr., 2021). Izraz pojmuje rabo razširitve dostopa do kliničnih storitev preko spletnih kamer, sporočil v realnem času in e-poštnih sporočil ter izmenjavo sporočil v spletnih klepetalnicah (American Psychological Association, b. d.). Terapija na daljavo je bila prisotna že zadnja tri desetletja –prvotno uporabljena za namene vojske – vendar so se terapije na daljavo skozi čas nadgrajevale, da so bile z vsebinskega, logističnega in etičnega vidika ustrezne (American Psychological Association, 2021). Pred časom epidemije COVID-19 je bila tovrstna oblika terapije izvedena pri parih, ki so bili v razmerjih na daljavo in pri parih, kjer je bil partner službeno odsoten. V času epidemije COVID-19 pa so zaradi te strokovnjaki pri svojih terapijah na daljavo morali dodatno upoštevati druge stresorje (brezposelnost, ekonomski strah, povečano starševsko odgovornost) (O’Reilly idr., 2021).

Za terapije na daljavo naj bi se večinoma odločali posamezniki s partnerji, ki doživljajo anksioznost so čustveno manj odzivni, nudijo partnerju manj opore in zato tudi težje sami rešujejo konflikte v razmerju (Beck idr., 2013; Jayamaha idr., 2016; Overall idr., 2015; v Overall idr., 2020). Primer takega para so v študiji obravnavali O’Reilly in sodelavci (2021). V njunem primeru so terapevti uporabili program, ki se v izvirniku imenuje Prevention and Relationship Education Program (PREP), ki se uporablja znotraj psihobiološkega pristopa za terapijo parov. Omenjena terapija parov vključuje poučevanje o komunikacijskih veščinah in o obvladovanju konfliktov (npr. tehnike govornika-poslušalca; Markman idr., 2010; v O’Reilly idr., 2021) in uporabo terapije kot časa za vadbo pogovora o ključnih vprašanjih brez prerekanja pred terapevtom. Za izboljšanje razumevanja in izražanja čustev so bile uporabljene tudi tehnike na čustva osredotočene terapije za pare (O’Reilly idr., 2021).

Tovrstna terapija partnerjem priporoča predvsem skupno organizacijo kakovostnega preživljanja časa. Sprememba načina skupnega preživljanja časa je namreč koristna za spodbujanje povezave in bližine v odnosu; pomembno pa je tudi preživljanje časa na zmenkih,

brez otrok. Zaradi epidemije COVID-19 pa je bilo parom onemogočeno odhajanje na tradicionalne zmenke (npr. v kino, na večerjo, ipd.) (O’Reilly idr., 2021). O’Reilly in sodelavci (2021) so ugotovili, da pari pri zmenkih cenijo predvsem čas, ki ga preživijo skupaj in pa medsebojno izkazovanje pozornosti. Tako raziskovalci parom predlagajo, da naj se pogovorijo o načinih, kako ponovno ustvariti obred zmenkarjenja (npr. priprava večerje in gledanja filma, ipd.), saj naj bi to pomagalo spodbuditi občutek doslednosti in osebnega nadzora med epidemijo.

Pari se morajo tudi zavedati, kako pomembno je spodbujati partnerja, da deli svoje skrbi. K temu sodijo na primer razprave o tem, kdaj in kako podpreti individualne potrebe drug drugega. Ob negotovosti je potrebno razumevanje med parterjema, da je kot ponujena pomoč dovolj zgolj pripravljenost prisluhniti partnerju in mu dajati oporo; ni potrebno ˝odpravljanje˝ oziroma aktivno reševanje težav, s katerimi se partner obremenjuje. Tovrstne interakcije lahko pomagajo okrepiti bližino in intimnost med partnerji; tudi kadar se partnerja spopadata z obremenjujočimi čustvi, občutki in stresom (Stanley in Markman, 2020). Odzivnost in skrb sta ključnega pomena za partnerja, ki se podpirata v času stresa (Balzarini idr., 2020; v Stanley in Markman, 2020), vendar lahko prevelika odvisnost tudi negativno vpliva na odnos (Petruccelli idr., 2014; v O’Reilly idr., 2021).

Za mnoge posameznike v partnerskih zvezah predstavlja ravno njihov partner pomembno oporo v času pandemije, zato je toliko bolj pomembno, da psihologi pomagajo parom pri iskanju drugih virov pomoči. S strani strokovnjakov je priporočljivo normaliziranje terapije in spodbujanje individualne terapije poleg terapije v paru, seveda kadar je to izvedljivo. Na primer, samooskrba je koristen način ohranjanja osebnega časa. Razprava o samooskrbi v terapiji krepi idejo, da se partnerji v teh stresnih časih ne bi smeli zanašati samo drug na drugega, in da je skrb za lastno blaginjo koristna za odnos para. Primeri samooskrbe lahko vključujejo individualne ali skupne dejavnosti, zajemajo pa tudi posamično ali skupinsko učenje strategij sproščanja, kot sta globoko dihanje in postopna sprostitev mišic. Zlasti na začetku obravnave pa se s strani terapevtov spodbuja poskušanje individualne terapije za vsakega posameznika, pri čemer se vsakemu partnerju dodeli domačo nalogo za opravljanje posebne dejavnosti samooskrbe poleg domačih nalog, namenjenih paru (na primer vadba komunikacijske tehnike) (O’Reilly idr., 2021).

Vzpostavljanje novih romantičnih razmerij v času epidemije COVID-19

Nove težave na področju vzpostavljanja romantičnih razmerij v času COVID-19 so se pojavile tudi pri samskih posameznikih. Z zaprtjem vseh nenujnih obratov v gospodarstvu so svoja vrata zaprle tudi diskoteke, restavracije, kinodvorane, kavarne in druga mesta, namenjena druženju. Tako se je samskim posameznikom zmanjšal nabor fizičnih mest, na katerih bi lahko spoznali potencialne partnerje. Zmenkarjenje v tem času pa se je premestilo na mobilne aplikacije za zmenke (angl. dating apps), ki so bile aktualne že prej, v času COVID-19 pa so dosegle porast (npr. Tinder) (O’Reilly idr., 2021).

V veliko primerih so ljudje, ki so se množično prijavljali na tovrstnih aplikacijah, postali ambivalentni do tega načina zmenkarjenja, in si izbrisali aplikacijo, nato pa si jo zaradi osamljenosti in potrebe po druženju, spet naložili. Temu vedenju pravimo množični ciklični pojav. Čeprav se ta vzorec ni nujno izrazito razlikoval od načinov, kako so ljudje v preteklosti uporabljali aplikacije za zmenke, ga je pandemija okrepila in pospešila, saj so ljudje obupno iskali gotovosti najdenja in ohranjanja odnosa. Poleg že obstoječe napetosti med iskanjem romantike s pomočjo aplikacije in željo po razmerju, ki se razvija po naravni poti, so bili udeleženci razočarani zaradi pomanjkanja razvoja intimnosti v mnogoterih odnosih, ki so jih razvili z drugimi osebami (Portolan in McAlister, 2021).

Zaključek

V času zaprtja države zaradi COVID-19 in povečanega stresa, so se tisti partnerski odnosi, ki so že pred zaprtjem države imeli težave v delovanju, še dodatno poslabšali, saj je bilo zaradi povečanega stresa težje ohranjati držo brezpogojnega sprejemanja, konstruktivno reševanje konfliktov ter vzdrževanje intimnosti. Če pa so bili odnosi pred epidemijo stabilni in kakovostni, pa je manj verjetno, da so se poslabšali. Klasično izvajanje terapevtske dejavnosti v ordinacijah je v času zaprtja nadomestilo virtualno izvajanje terapij, ki je zajemalo poučevanje o komunikacijskih sposobnostih, a je bilo hkrati usmerjeno k reševanju novonastalih stresorjev. Težave pa se niso pojavljale samo v obstoječih romantičnih razmerjih, temveč sta razvoj novih odnosov in vzpostavljanje romantičnih vezi predstavljala precejšen izziv, ki je vodil do vse pogostejšega zatekanja k aplikacijam za zmenkarjenje.

Viri

American Psychological Association (b. d.). APA Dictionary of Psychology. https:// dictionary.apa.org/e-therapy

American Psychological Association (1. 1. 2021). Online therapy is here to stay COVID-19 dramatically impacted psychology practice. What does the future of telepsychology hold? https://www.apa.org/monitor/2021/01/trends-online-therapy

Campbell, L., Simpson, J. A., Boldry, J. in Kashy, D. A. (2005). Perceptions of conflict and support in romantic relationships: The Role of attachment anxiety. Journal of Personality and Social Psychology, 88(3), 510–531. https://doi.org/10.1037/00223514.88.3.510

Jayamaha, S. D., Girme, Y. U. in Overall, N. C. (2017). When attachment anxiety impedes support provision: The role of feeling unvalued and unappreciated. Journal of Family Psychology, 31(2), 181–191. https://doi.org/10.1037/fam0000222

Luetke, M., Hensel, D., Herbenick, D. in Rosenberg, M. (2020). Romantic relationship conflict due to the COVID-19 pandemic and changes in intimate and sexual Behaviors in a nationally representative sample of american adults. Journal of Sex & Marital Therapy, 46(8), 1–16. https://doi.org/10.1080/0092623x.2020.1810185

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (b. d.). Koronavirus SARS-CoV-2. https://www. nijz.si/sl/koronavirus-za-splosno-javnost

O’Reilly T., M, River, M. L. in Markman, J. H. (2021). Supporting romantic relationships during COVID-19 using virtual couple therapy. Cognitive and Behavioral Practice, 28(4). https://doi.org/10.1016/j.cbpra.2021.02.0022

Overall, N. C., Girme, Y. U., Lemay, E. P., Jr. in Hammond, M. D. (2014). Attachment anxiety and reactions to relationship threat: The benefits and costs of inducing guilt in romantic partners. Journal of Personality and Social Psychology, 106(2), 235–256. https://doi.org/10.1037/a0034371

Overall, N., ChangPaula, V., Pietromonaco, Low, R. in Henderson, A. (2020). Partners’ attachment insecurity and stress predict poorer relationship functioningduring COVID-19 quarantines. Relationship Functioning During COVID-19 Quarantine. https://doi.org/10.31234/osf.io/7cvdm

Pakpour, A. H. in Griffiths, M. (2020). The fear of COVID-19 and its role in preventive behaviours. Journal of Concurent Disorders, 2(1), 58–63. https:// concurrentdisorders.ca/2020/04/03/the-fear-of-covid-19-and-its-role-inpreventive-behaviors/

Pietromonaco, P. R. in Collins, N. L. (2017). Interpersonal mechanisms linking close relationships to health. American Psychologist, 72(6), 531–542. https://doi. org/10.1037/amp0000129

Pietromonaco, P. R. in Overall, N. C. (2021). Applying relationship science to evaluate how the COVID-19 pandemic may impact couples’ relationships. American Psychologist, 76(3), 438–450. https://doi.org/10.1037/amp0000714

Portolan L. in McAlister, J. (2021). Jagged love: Narratives of romance on dating apps during COVID 19. Sexuality and Culture. 26. https://doi.org/10.1007/s12119021-09896-9

Stanley, S. M. in Markman, H. J. (2020). Helping couples in the shadow of COVID-19. Family Process, 59(3), 937–955. https:// doi.org/10.1111/famp.v59.310.1111/ famp.12575.

Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje. (1. 6. 2020a). Epidemija je končana, maske v zaprtih javnih prostorih še naprej obvezne. https://www.gov.si/ novice/2020-06-01-epidemija-je-koncana-maske-v-zaprtih-javnih-prostorih-senaprej-obvezne/

Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje (12. 3. 2020b). Slovenija razglasila epidemijo novega koronavirusa. https://www.gov.si/novice/2020-03-12-slovenijarazglasila-epidemijo-novega-koronavirusa/

Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje. (18. 10. 2020c).Vlada razglasila epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije. https:// www.gov.si/novice/2020-06-01-epidemija-je-koncana-maske-v-zaprtih-javnihprostorih-se-naprej-obvezne/

Vowels, L. M. in Carnelley, K. B. (2020). Attachment styles, negotiation of goal conflict, and perceived partner support during COVID-19. Personality and Individual Differences, 171, 110505. https://doi.org/10.1016/j.paid.2020.110505

Wilson, J., Lee, J., Fitzgerald, H., Oosterhoff, B., Sevi, B. in Shook, N. (2020). Job insecurity and financial concern during the COVID-19 pandemic are associated with worse mental health. Journal of Occupational and Enviromental Medicine, 62(9), 686–691. https://doi.org/10.1097/jom.00000000000019622

Uroš Nović

Krizno komuniciranje v času

epidemije

1. Uvod

Novi koronavirus in z njim povezana epidemija sta v naše življenje prinesla drastične spremembe in veliko krizo. Paek in Hove (2021) pravita, da ta epidemija ni le kriza

javnega zdravja, ampak tudi kriza javnega komuniciranja. Kriza javnega komuniciranja je zelo očitna v Sloveniji, na kar so pokazale tudi raziskave javnega mnenja, ki jih je opravil Inštitut za raziskovanje trga in medijev Mediana

PRISPEVEK

med februarjem 2021 in majem 2021, torej v času epidemije. Ugotovili so, da komunikacijo slovenske vlade s prebivalstvom kot dobro in zelo dobro ocenjuje le med 15,1 in 22,4 odstotka vprašanih (Levpušček, 2021). Malecki idr. (2020) so ugotovili, da dobro planirana krizna komunikacija igra ključno vlogo v prevenciji in nadzoru epidemije, vpliva na zmanjšanje anksioznosti in strahu ter povečuje učinkovitost kriznih intervencij (npr. priporočilo o nošnji maske). Za uspešno soočanje s krizo, kot je epidemija, je zato treba dobro planirati krizno komunikacijo.

2. Kaj sploh je krizna komunikacija?

Krizno komuniciranje se nanaša na zbiranje, obdelovanje in posredovanje informacij potrebnih za reševanje kriznih razmer (Coombs, 2010). Je posebno področje odnosov z javnostmi, ki vključuje predvidevanje, pripravljanje in reševanje morebitnih kriznih dogodkov, komunikacijo z vsemi deležniki in pokrizno evalvacijo ukrepov, ki so obstajali med krizo (Novak, 2001).

Priročnik, ki ga je pripravil CERC (Center for Disease Control and Prevention’s Crisis and Emergency Risk Communication) predlaga, naj komunikacija z javnostjo med epidemijo sledi šestim načelom: mora biti 1) hitra, 2) točna, 3) kredibilna, 4) empatična, 5) mora promovirati ukrepanje in 6) pokazati spoštovanje javnosti (U. S., CDC, 2020). Kešetović (2018) navaja tudi nekaj splošnih pravil učinkovitega kriznega komuniciranja, in sicer, da je treba javnost sprejeti kot partnerja, da mora komunikator poznati potrebe javnosti in množičnih medijev ter jasno, preprosto in pravočasno sporočiti verodostojne informacije. Pri kriznem komuniciranju je laž, uporaba polresnic ali manipulacija in prikrivanje pomembnih dejstev absolutno prepovedana, saj bi prikrivanje pomembnih informacij škodljivo vplivalo na življenje, zdravje in varnost ljudi in njihove lastnine.

Uspeh kriznega komuniciranja v zdravstveni krizi je predvsem odvisen od kvalitete pripravljenega komunikacijskega plana ter kvalitete njegovega izvajanja, kot je npr. zmožnosti, sposobnosti in kredibilnost kriznih komunikatorjev in tudi splošno zaupanje državljanov v državo, institucije in zdravstveni sistem (Kešetović, 2020b). Ljudje lahko zaupajo komunikatorjem le, če so dobro informirani in če jim je dobro razloženo, kaj se od njih pričakuje (Whittall, 2020b). Učinkovita krizna komunikacija mora biti podporna ter informativna in mora posamezniku omogočati, da izbere takšno vedenje, da se izogne tveganju (Lowbridge in Leask, 2011).

Problematično pa je, če je krizna komunikacija slaba in spolitizirana, saj ta lahko vodi v polarizacijo populacije (Bennett idr., 2010). Zato morajo biti za komunikacijo odgovorne zdravstvene avtoritete in ne nosilci politične moči (Kešetović, 2020a). Številne študije primerov namreč dokazujejo, da je krizna komunikacija najuspešnejša, če je tisti, ki komunicira, kredibilen znanstvenik na svojem področju (Glik, 2007), zaradi česar je zelo pomembno, da se za krizno komunikacijo v času epidemije izuri epidemiologe, infektologe in ostale strokovnjake (Malecki idr., 2020). V dveh nedavnih študijah, izvedenih na nemškem vzorcu (Bromme idr., 2022; Janssen idr., 2021), so raziskovalci ugotovili, da so znanstveniki učinkovitejši pri kriznem

komuniciranju, ker jih ljudje dojemajo kot bolj strokovne na svojem področju. Prav tako ljudje pogosteje zaznavajo znanstvenike kot posameznike, ki so bolj dobrodušni in imajo boljše namene ter delujejo za javno blaginjo v skladu s pravili in stanardi. Obstajajo še drugi dejavniki poleg strokovnosti, ki zvišujejo kredibilnost sporočila. Marketinške študije kažejo, da je ljudi lažje prepričati (v nakup izdelka), če je vir, ki predaja sporočilo, s strani prejemnika dojet kot vreden zaupanja, zanesljiv in pristen (Cheung idr., 2009). Prav tako posamezniki bolj zaupajo ljudem, s katerimi zaznavajo podobnosti oz. se lahko z njimi indentificirajo (Lou in Yuan, 2019).

3. Krizna komunikacija in komunikacijski izzivi v času COVID-19

Za enega izmed izzivov krizne komunikacije v času COVID-19 so se na primer izkazali neetični in senzacionalistični naslovi novic, ki so poimenovali koronavirus kot kitajski virus, kar je imelo negativne posledice za kitajsko prebivalstvo. Povečala se je stopnja diskriminacije kitajskih prebivalcev in s tem povezano slabše duševno zdravje (Su idr., 2020). Prav tako so velik izziv predstavljale tudi lažne novice (ang. fake news), ki so spodkopavale zaupanje v javne institucije, ki so pričevale o resnosti COVID-19 (Bunker, 2020). Analiza 38 milijonov medijskih prispevkov v prvi polovici 2020 odkriva še en problem. 84 % zmotnih informacij, ki so jih posredovali mediji, sploh ni bilo preverjenih, preden so dosegle širšo javnost, kar lahko kot že omenjeno vodi v diskriminacijo ali pa nezaupanje v institucije (Evanega idr., 2020).

Epidemija koronavirusa je poleg bolezni same prinesla tudi pojav, ki se imenuje infodemija (Zarocostas, 2020), za katerega je značilna »poplava« tako pravilnih kot nepravilnih informacij, kar vodi v to, da ljudje težko presojajo, katere informacije so prave in katere ne (World Health Organisation, b. d.). Infodemijo pospešujejo socialna omrežja, saj se zmotne informacije tam širijo hitreje in učinkoviteje kot znanstvena dognanja, kar lahko vodi v ogromno informacijsko zmedo (Zarocostas, 2020). Zmotne informacije se lahko precej hitreje širijo na socialnih omrežjih zaradi ogromnega števila ljudi, ki uporabljajo socialna omrežja za informiranje (Gottfried in Shearer, 2016). Tu pa imajo pomembno vlogo tudi algoritmi na socialnih omrežjih, ki uporabnikom prilagajajo vsebino glede na karakteristike uporabnika oz. uporabnikovo zgodovino iskanja po drugih omrežjih ipd. (Gisondi idr., 2022).

Primer infodemije v ZDA, ki je promovirala, da zaužitje razkužila pripomore k prevenciji pred okužbo s koronavirusom, je rezultirala v to, da so v maju in juniju zabeležili 15 primerov zastrupitve z metanolom in zaradi tega so štiri osebe umrle (Yip idr., 2020). Ravno zaradi takih primerov je zelo pomembna jasna, konsistentna, ponavljajoča komunikacija za preprečevanje infodemije, zmotnih informacij in spodbujanje preventivnih ukrepov (Porat idr., 2020). Po drugi strani socialna omrežja, kjer je infodemija najbolj prisotna, ponujajo tudi različne priložnosti, saj lahko strokovnjaki preko njih hitro posredujejo pravilne informacije o tveganjih (Malecki idr., 2020). Socialna omrežja, kot so Facebook, Twitter, YouTube in Reddit, so sprejela ukrepe za obravnavo zmotnih informacij, kot

so na primer dvojno preverjanje s strani urednikov, manjša vidnost ponavljajočih se kršiteljev, brisanje računov in botov ter ob vsaki objavi dodali še povezavo do uradnih informacij WHO (Marin, 2020).

4. Vpliv krizne komunikacije na duševno zdravje

Dodaten razlog za dobro organizirano in učinkovito krizno komunikacijo je vpliv komunikacije na duševno zdravje. Komunikacijska zmeda v času koronavirusa, povezana z infodemijo, je vodila v to, da so se ljudje težje odločali, kako se bodo vedli, kar jim je lahko povzročalo velik stres in je vse skupaj lahko posledično rezultiralo v večje tveganje za duševne motnje, še posebej anksioznost in depresivnost (Gao idr., 2020). Podobno se je dogajalo tudi v času izbruha ebole (npr. Shulz idr., 2015).

Blage do hude negativne vplive na duševno zdravje imajo lahko tudi zmotne informacije in mediji, ki so namenili ogromno medijskega prostora za novice, povezane z epidemijo (Olagoke idr., 2020). Zmotne informacije, ki generirajo strah in paniko, prav tako negativno dolgoročno vplivajo na duševno zdravje posameznikov (Evanega idr., 2020). Problem je v tem, da posamezniki zmotne informacije obdelujejo s težavo in to povzroča stres (Zaracostas, 2020).

Ker se pri epidemiji uvajajo restriktivni in obvezni ukrepi, morajo ti biti dobro razloženi, etični in sorazmerni z učinkom, ki ga nameravajo doseči, da bi lahko dobili podporo in zaupanje javnosti in bili posledično efektivni (Whittall, 2020a).

5. Krizno komuniciranje in povezava s samodeterminacijsko teorijo ter temeljnimi potrebami Napredek posameznika ali družbe lahko zagotovimo tako, da krepimo njegove osnovne psihološke potrebe. Po samodeterminacijski teoriji (Ryan in Deci, 2002) so to avtonomija, kompetentnost in pripadnost. To pomeni, da moramo posamezniku omogočiti čim večjo mero avtonomije (npr. izbiro), čim večjo mero kompetentnosti (npr. da se posameznik počuti učinkovit) ter čim večjo mero pripadnosti (npr. da se posameznik počuti razumljenega, da drugi skrbijo zanj). Okolja, ki podpirajo te temeljne potrebe, vplivajo na posameznikovo povečano samospoštovanje, večjo samoregulacijo ter vplivajo na boljše zdravstveno stanje posameznika (Ryan in Deci, 2017), npr. manj depresivnih simptomov, večja fizična aktivnost, manj kajenja (Ng idr., 2012).

Ker epidemija zahteva drastične spremembe vedenja, je za čim večjo učinkovitost in trajnost vedenja treba spodbujati avtonomijo znotraj omejitev (Ng idr., 2012). Zakaj je treba prebivalcem dati čim več avtonomije in komunicirati empatično, je že leta 1966 opisoval Jack Brehm v svojem delu »A Theory of Psychological Reactance« in razložil »učinek bumeranga«. To je pojav, ko nam nekdo poskuša vsiliti svoje mnenje, mi pa naše obstoječe mnenje še dodatno radikaliziramo nasprotno tistemu, saj nam tuje mnenje ogrozi svobodno voljo in povzroči stanje neprijetne notranje napetosti. Zato se poslužujemo raznih kognitivnih ali vedenjskih taktik za ponovno vzpostavitev naše svobode. To pomeni, da lahko vsiljiva komunikacija, ki ne podpira avtonomije, povzroči na koncu še več škode. Ugotovitve tudi

kažejo, da lahko kontrolirajoča okolja, kjer avtonomije ni, prinašajo učinkovita vedenja le na kratki rok (npr. Pelletier idr., 2001). Primer so protesti proti obvezni nošnji mask, ki so se odvijali po Evropi (McKay, 2020).

V epidemiji je treba krepiti tudi kompetentnost in pripadnost. Kompetentnost se lahko npr. spodbuja preko dostopnosti informacij, kar pomeni, da so informacije enostavne, jasne in dostopne vsem in povsod (npr. tudi v različnih jezikih), pripadnost pa npr. preko krepitve medčloveške solidarnosti, čim večje transparentnosti ipd. (Porat idr., 2020).

6. Krizno komuniciranje v različnih državah in primer Južne Koreje in Srbije

Krizno komuniciranje se zelo razlikuje od države do države in mora biti prilagojeno tako, da spoštuje kulturne vrednote, norme itd. (Ataguba in Ataguba, 2020; Habersaat, 2020).

Ljudje v državah s šibkejšimi socialnimi normami in večjo toleranco za odklonska vedenja (npr. ZDA) pričakujejo učinkovitejšo krizno komunikacijo, informacije in razlage. Obraten trend se kaže v državah, kot je Južna Koreja (AlHasan idr., 2020). Možen razlog za navedeno vidimo v tem, da so informacije precej bolj konsistentne oz. je poslušnost prebivalstva Južne Koreje večja, saj so že imeli izkušnje s smrtonosnimi epidemijami (npr. MERS) (Paek in Hove, 2021). Države oz. kulture s strožjimi pravili in kaznimi za odklonska vedenja imajo več koordinacije ter večjo samokontrolo (npr. Južna Koreja, Singapur) in lažje sprejmejo kooperativno vedenje (Gelfand idr., 2021).

Južna Koreja velja za primer države z dobro krizno komunikacijo (vendar etično vprašljivo). Sprva so februarja in marca 2020 imeli veliko okužb, nato pa se je stanje stabiliziralo in del stabilizacije se pripisuje njihovi dobri krizni komunikaciji. V času epidemije MERSa v začetku drugega tisočletja je v Južni Koreji obstajalo veliko nezaupanje v vlado, zato je vlada v zadnjih dvajsetih letih naredila veliko na tem področju ter integrirala različna znanja iz družbenih ved, kot so socialni marketing, krizno komuniciranje ipd. Veliko so naredili na področju informacijske komunikacijske tehnologije (IKT) in pošiljali prebivalcem praktična sporočila o COVID-19, jih preko njih prepričevali in spodbujali k preventivnemu vedenju in se zahvaljevali zdravstvenim delavcem. To se je izkazalo kot učinkovito, saj približno 95 % prebivalcev Koreje uporablja mobilne telefone. Ko so kasneje v klubu v prestolnici izbruhnile okužbe, so vsem stikom okuženega sledili preko telefonov, zgodovine kreditne kartice (op. kar je etično vprašljivo), kamer ter jim prepošiljali sporočila, da obstaja možnost, da so okuženi in da predlagajo, naj se gredo testirat. V Južni Koreji so politiki v krizni komunikaciji zelo previdni, da ne bi bila njihova mnenja kontradiktorna mnenjem zdravstvenih in medicinskih strokovnjakov zaradi preteklih incidentov, ki so pripeljali politike k odstopom. S svojo konsistentnostjo, informacijsko transparentnostjo in empatično komunikacijo so bili v Južni Koreji uspešni veliko bolj kot na primer v ZDA, kjer je bila komunikacija zelo kontradiktorna (Paek in Hove, 2021). To se je na primer kazalo preko tega, da je eden izmed vodilnih znanstvenikov v ZDA v času epidemije COVID-19, Dr. Fauci, svetoval uporabo mask, medtem ko je bil predsednik

Trump do njihove uporabe kritičen ter se javno bahal, da jih ne nosi (Abutaleb in McGinley, 2020).

Nasprotno je bilo opaziti v Srbiji, in sicer, da plana za krizno komuniciranje ni bilo in da pogosto ni bilo možno ločiti med komunikacijo strokovnjakov, ki so se trudili biti profesionalni in opozarjati državljane, ter komunikacijo politikov, ki so pokazali arogantnost ter komunikacijo izkoristili za samopromocijo in pridobivanje političnih točk. Prav tako se podatki nekaj časa niso sporočali in potem zopet so. Podatki, ki so jih sporočali splošni javnosti, niso bili točni. V Srbiji niso uporabljali tehnologij, prav tako so bile različne družbene skupine popolnoma zanemarjene (npr. ljudje z motnjo avtističnega spektra niso dobili dovolilnic za odhode ven na sprehod v času popolnega zaprtja). Člani strokovne skupine so v istih dneh izjavljali popolnoma nasprotujoča si stališča in ustvarjali zmedo, prav tako so o strokovnih zadevah govorili tudi politiki, ki niso del stroke, tako da srbska komunikacija velja za slab primer krizne komunikacije (Kešetović, 2020b).

7. Zaključek

Za uspešno soočanje s krizo, kot je epidemija, je treba dobro planirati krizno komunikacijo. Dobro planirana krizna komunikacija igra ključno vlogo v prevenciji in nadzoru epidemije ter vpliva na zmanjšanje anksioznosti in strahu ter povečuje učinkovitost medicinskih intervencij (Malecki idr., 2020). Države morajo zato pripraviti dober načrt krizne komunikacije ter poskrbeti, da je komunikacija hitra, informativna, podporna, točna, kredibilna, empatična, promovira ukrepanje, spoštuje javnost (U. S., CDC, 2020; Lowbridge in Leask, 2020). Pomembno je, da so komunikatorji zdravstvene avtoritete, ki so zanesljivi, pristni in vredni zaupanja ter da se državljani s tem virom tudi identificirajo (Lou in Yuan, 2019). S komunikacijo je treba podpreti človekove temeljne psihološke potrebe (avtonomijo, pripadnost, kompetentnost), saj lahko tako pripomoremo k ohranjanju posameznikovega dobrega počutja (Ryan in Deci, 2017). Da se izognemo povzročanju škode in učinku bumeranga (Brehm, 1996), moramo komunicirati pazljivejše in neagresivno. To lahko dosežemo tako, da čim bolj spodbujamo avtonomijo posameznika, ko komuniciramo. Na primer posameznikom ponudimo različne možnosti, kako lahko preživijo čas doma (Legate in Weinstein, 2021). Države morajo v današnjem digitalnem času biti odzivne in proaktivne pri preprečevanju zmotnih in lažnih novic, ustrezno regulirati infodemijo, predvsem na socialnih omrežjih, saj lahko vse to zamaje zaupanje v ukrepe ter onemogoči uspešno upravljanje z epidemijo. Komunikacijska zmeda in kontradiktorne informacije povzročajo velik stres (Zaracostas, 2020), kar predstavlja dejavnik tveganja za razvoj duševnih motenj (Gao idr., 2020). To nam je lahko še dodaten motiv za učinkovito krizno komunikacijo. Krizna komunikacija je zapletena, predstavlja veliko izzivov, a ključna pri obvladovanju kriz in ohranjanju dobrega počutja prebivalstva.

Abutaleb, Y. in McGinley, L. (5. 5. 2020). Ousted vaccine official alleges he was demoted for prioritizing “science and safety. The Washington Post. https:// www.washingtonpost.com/health/2020/05/05/rick-bright-hydroxychloroquinewhistleblower-complaint/

Al-Hasan, A., Yim, D. in Khuntia, J. (2020). Citizens’ adherence to COVID-19 mitigation recommendations by the government: a 3-country comparative evaluation using web-based cross-sectional survey data. Journal of Medical Internet Research, 22(8), e20634. https://doi.org/10.2196/20634

Ataguba, O. A. in Ataguba, J. E. (2020). Social determinants of health: The role of effective communication in the COVID-19 pandemic in developing countries. Global Health Action, 13(1), 1788263. https://doi.org/10.1080/16549716.2020.178 8263

Bennett, P. (2010). Risk communication and public health. Oxford University Press. Brehm, J. W. (1966). A theory of psychological reactance. Academic Press. Bromme, R., Mede, N. G., Thomm, E., Kremer, B. in Ziegler, R. (2022). An anchor in troubled times: Trust in science before and within the COVID-19 pandemic. PLOS ONE, 17(2), e0262823. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0262823

Bunker, D. (2020). Who do you trust? The digital destruction of shared situational awareness and the COVID-19 infodemic. International Journal of Information Management, 55, 102201. https://doi.org/10.1016/j.ijinfomgt.2020.102201

Cheung, M. Y., Luo, C., Sia, C. L. in Chen, H. (2009). Credibility of Electronic Word-of-Mouth: Informational and Normative Determinants of On-line Consumer Recommendations. International Journal of Electronic Commerce, 13(4), 9–38. https://doi.org/10.2753/jec1086-4415130402

Coombs, W. T. (2010). Parameters for crisis communication. V W. T. Coombsin S. J. Holladay (ur.), The Handbook of crisis communication (str. 17–53). Wiley-Blackwell Evanega, S., Lynas, M., Adams, J., Smolenyak, K., in Insights, C. G. (2020). Coronavirus misinformation: quantifying sources and themes in the COVID-19 ‘infodemic’. JMIR Preprints, 19(10). https://doi.org/10.2196/preprints.25143

Gao, J., Zheng, P., Jia, Y., Chen, H., Mao, Y., Chen, S., Wang, Y., Fu, H. in Dai, J. (2020). Mental health problems and social media exposure During COVID-19 outbreak. Plos One, 15(4), e0231924. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0231924

Garikipati, S. in Kambhampati, U. (2020). Leading the fight against the pandemic: Does gender ‘really’ matter? Feminist Economics, 27(1), 401–418. https://doi.org/1 0.1080/13545701.2021.1874614

Gelfand, M. J., Jackson, J. C., Pan, X., Nau, D., Pieper, D., Denison, E., Dagher, M., Van Lange, P. A., Chiu, C. Y. in Wang, M. (2021). The relationship between Cultural tightness–looseness and COVID-19 cases and deaths: A global analysis. The Lancet Planetary Health, 5(3), 135–144. https://doi.org/10.1016/s2542-5196(20)30301-6

Gisondi, M. A., Barber, R., Faust, J. S., Raja, A., Strehlow, M. C., Westafer, L. M. in Gottlieb, M. (2022). A Deadly Infodemic: Social Media and the Power of COVID-19 Misinformation. Journal of Medical Internet Research, 24(2), e35552. https://doi. org/10.2196/35552

Glik, D. C. (2007). Risk communication for public health emergencies. Annual Review of Public Health, 28(1), 33–54. https://doi.org/10.1146/annurev. publhealth.28.021406.144123

Gottfried, J. in Shearer, E. (26. 5. 2016). News Use Across Social Media Platforms 2016. https://www.pewresearch.org/journalism/2016/05/26/news-use-acrosssocial-media-platforms-2016/

Habersaat, K. B., Betsch, C., Danchin, M., Sunstein, C. R., Böhm, R., Falk, A., Brewer, N. T., Omer, S. B., Scherzer, M., Sah, S., Fischer, E. F., Scheel, A. E., Fancourt, D., Kitayama, S., Dubé, E., Leask, J., Dutta, M., MacDonald, N. E., Temkina, A., … Butler, R. (2020). Ten considerations for effectively managing the COVID-19 transition. Nature Human Behaviour, 4(7), 677–687. https://doi.org/10.1038/s41562-0200906-x

Janssen, I., Hendriks, F. in Jucks, R. (2021). Face Masks Might Protect You From COVID-19: The Communication of Scientific Uncertainty by Scientists Versus Politicians in the Context of Policy in the Making. Journal of Language and Social Psychology, 40(5-6), 602–626. https://doi.org/10.1177/0261927x211044512 Kešetović, Ž. (2018). Funkcionisanje korporacija u kriznim uslovima(krizne situacije, krizno komuniciranje i mediji. V Keković, Z., Dimitrijević, I. in Šekarić, N. (ur.). Korporativna bezbednost – hrestomatija. (str. 119–144). Fakultet bezbednosti. Kešetović, Ž. (2020b). Crisis communication in the COVID-19 pandemic in the Republic of Serbia – between Hippocrates and Machiaveli. Lex Localis - Journal of Local Self-Government, 15(1), 93–109. https://doi.org/10.4335/15.1.93-109(2017) Kešetović, Ž. (26. 6. 2020a). “Krizno komuniciranje tokom pandemije COVID-19 u Srbiji – između brige za zdravlje građana i politički rejting”. https://www. novinarska-skola.org.rs/sr/krizno-komuniciranje-tokom-pandemije-kovida-19-usrbiji-izmedju-brige-za-zdravlje-gradjana-i-politicki-rejting/ Legate, N. in Weinstein, N. (2021). Can We Communicate Autonomy Support and a Mandate? How Motivating Messages Relate to Motivation for Staying at Home across Time during the COVID-19 Pandemic. Health Communication, 1–8. doi:10 .1080/10410236.2021.1921907

Levpušček, D. (21. 5. 2021). Raziskava javnega mnenja: med Slovenci prevladuje pesimizem. https://www.24ur.com/novice/korona/mediana.html

Lou, C. in Yuan, S. (2018). Influencer Marketing: How Message Value and Credibility Affect Consumer Trust of Branded Content on Social Media. Journal of Interactive Advertising, 1–45. doi:10.1080/15252019.2018.1533501

Lowbridge, C. P. in Leask, J. (2011). Bug breakfast in the bulletin: Risk communication in public health. New South Wales Public Health Bulletin, 22(2), 34–34. https://doi. org/10.1071/nb10055

Malecki, K. M., Keating, J. A. in Safdar, N. (2020). Crisis communication and public perception of COVID-19 risk in the era of social media. Clinical Infectious Diseases 72(4), 697–702. https://doi.org/10.1093/cid/ciaa758

Marin, L. (2020). Three contextual dimensions of information on social media: lessons learned from the COVID-19 infodemic. Ethics and Information Technology, 23(S1), 79–86. https://doi.org/10.1007/s10676-020-09550-2

McKay, H. (13.10. 2020). Anti-mask coronavirus protests sweep across Europe, posing steep challenges for Western democratic leaders. Fox News; Fox News https://www.foxnews.com/world/anti-mask-coronavirus-protests-sweep-muchof-europe-posing-steep-challenges-for-western-democratic-leaders

Ng, J. Y., Ntoumanis, N., Thøgersen-Ntoumani, C., Deci, E. L., Ryan, R. M., Duda, J. L. in Williams, G. C. (2012). Self-Determination theory applied to Health Contexts. Perspectives on Psychological Science, 7(4), 325–340. https://doi. org/10.1177/1745691612447309

Novak, B. (2001). Krizno komuniciranje. Binoza press

Olagoke, A. A., Olagoke, O. O. in Hughes, A. M. (2020). Exposure to coronavirus news on mainstream media: The role of risk perceptions and depression. British Journal of Health Psychology, 25(4), 865–874. https://doi.org/10.1111/bjhp.12427

Paek, H.-J. in Hove, T. (2021). Information communication Technologies (ICTs), crisis communication principles and the COVID-19 response in South Korea. Journal of Creative Communications, 16(2), 213–221. https://doi. org/10.1177/0973258620981170

Pelletier, L. G., Fortier, M. S., Vallerand, R. J. in Brière, N. M. (2001). Motivation and Emotion, 25(4), 279–306. https://doi.org/10.1023/a:1014805132406

Porat, T., Nyrup, R., Calvo, R. A., Paudyal, P. in Ford, E. (2020). Public health and risk communication During COVID-19—Enhancing psychological needs to promote Sustainable behavior change. Frontiers in Public Health, 8, 573397. https://doi. org/10.3389/fpubh.2020.573397

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2002) An overview of self-determination theory: An organismic-Dialectical Perspective. V E. L. Deci in R. M. Ryan (ur.) Handbook of SelfDetermination Research (255-275). New York: The University of Rochester Press. Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2017). Self-determination theory: Basic psychological needs in motivation, development, and wellness. The Guilford Press.

Shultz, J. M., Baingana, F. in Neria, Y. (2015). The 2014 Ebola outbreak and mental health. JAMA, 313(6), 567–568. https://doi.org/10.1001/jama.2014.17934

Su, Z., McDonnell, D., Ahmad, J., Cheshmehzangi, A., Li, X., Meyer, K., Cai, Y., Yang, L. in Xiang, Y.T. (2020). Time to stop the use of ‘Wuhan Virus’, ‘China Virus’ or ‘Chinese Virus’ across the scientific community. BMJ Global Health, 5(9). e003746. https://doi.org/10.1136/bmjgh-2020-003746

U.S. Centers for Disease Control and Prevention (U.S. CDC). (2020). Crisis and emergency risk communication (CERC) in an infectious disease outbreak. https:// emergency.cdc.gov/cerc/resources/pdf/315829-A_FS_CERC_ Infectious_Disease. pdf

Whittall, H. (16. 4. 2020b). COVID, transparency and trust - The Nuffield Council on Bioethics. https://www.nuffieldbioethics.org/blog/covid-transparency-and-trust Whittall, H. (27. 2. 2020a). COVID-19: public health, public trust and public support - The Nuffield Council on Bioethics. https://www.nuffieldbioethics.org/blog/covid19-public-health-public-trust-and-public-support

World Health Organisation (b.d.). Infodemic Management. https://www.who.int/ teams/risk-communication/infodemic-management

Yip, L., Bixler, D., Brooks, D. E., Clarke, K. R., Datta, S. D., Dudley, S., Komatsu, K. K., Lind, J. N., Mayette, A., Melgar, M., Pindyck, T., Schmit, K. M., Seifert, S. A., Shirazi, F. M., Smolinske, S. C., Warrick, B. J. in Chang, A. (2020). Serious adverse Health events, including Death, associated with Ingesting alcohol-based hand Sanitizers Containing methanol — Arizona and New Mexico, May–june 2020. Morbidity and Mortality Weekly Report, 69(32), 1070–1073. https://doi.org/10.15585/mmwr.mm6932e1

Zarocostas, J. (2020). How to fight an infodemic. The Lancet, 395(10225), 676–676. https://doi.org/10.1016/s0140-6736(20)30461-x

Nikita Adamič, Urška Drofenik, Špela Peserl

Doživetja obremenitev in stisk reševalcev in prvih posredovalcev

Nesreče in naravne katastrofe so del naših življenj, primarna osredotočenost le-teh pa se navadno nanaša na ekonomske vidike, fizično škodo ter emocionalne in psihološke aspekte, ki jih je katastrofa oz. nesreča pustila na prizadetem prebivalstvu, pogosto pa se spregleda posledice na tistih posameznikih, katerih naloga je posredovanje ob takšnih dogodkih (McCormick idr., 2015). Gre za t. i. prve posredovalce, med katere prištevamo zdravstveno osebje, reševalce, policiste, gasilce in vojake. Omenjeni so ključni pri nudenju pomoči ob različnih naravnih nesrečah ali nesrečah, ki jih je povzročil človek, po navadi so prvi na prizorišču nesreče, doživljajo nekontrolirane in nepričakovane dogodke, so izpostavljeni ponavljajoči se travmi in so pogosto soočeni z dejavniki, ki povzročajo stres, kot so trupla ljudi, hude poškodbe, okužbe in lastna ogroženost (Benedek idr., 2007), torej gre za stresorje, s katerimi se povprečni zaposleni posameznik ne sreča nikoli v delovni karieri.

Kroničnim stresorjem, za obvladovanje katerih je treba vložiti veliko fizičnega in psihičnega napora in so zato povezani s fizičnimi in psihičnimi stroški, pravimo tudi delovne obremenitve (Demerouti idr., 2001). Med slednje

lahko uvrstimo tudi naravne nesreče ali nesreče, ki jih je povzročil človek (Biggs idr., 2014). Čeprav se tovrstne nesreče ne dogajajo pogosto, pa je njihova pojavnost po celotnem svetu vedno večja. Predstavljajo veliko breme tako za splošno populacijo kot tudi za reševalce in prve posredovalce, saj se zgodijo nenadoma in zaradi njihove redkosti nanje nismo dobro pripravljeni (James, 2011).

Ko govorimo o prvih posredovalcih, ne moremo mimo aktualnega stanja, vezanega na epidemijo COVID-19. Strokovnjaki ob tem opozarjajo na visoke obremenitve zdravstvenih delavcev, ki se soočajo z mnogimi pritiski, kar ima glede na Kanga idr. (2020) za posledico težave v duševnem zdravju medicinskega osebja, ki poroča o visokih ravneh stresa, tesnobe, depresivnih simptomov, nespečnosti, zanikanja, jeze in strahu. Mentalne težave zaposlenih v zdravstvu pa ne vplivajo samo na njihovo trenutno slabo koncentracijo in neustrezno zmožnost sprejemanja odločitev, ampak imajo lahko trajne posledice na njihovo duševno blagostanje (Kang idr., 2020). Ravno zaradi zgoraj omenjenega menimo, da je preučevanje in ozaveščanje o obremenitvah in stiskah prvih posredovalcev

ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK

izrednega pomena, zato smo to tematiko preučili in jo strnili v pregledu literature, ki je, kolikor nam je znano, prvi pregled literature na tem področju.

Zbiranje podatkov za teoretični pregled je potekalo v marcu 2020. Raziskave smo iskali v dveh podatkovnih bazah, to sta Scopus in Web of Science. Naša strategija iskanja je temeljila na kombiniranju dveh ključnih področij, tj. želen vzorec reševalcev ali prvih posredovalcev ter obremenitve in stiske. V podatkovnih bazah smo prav tako nastavili vključitvene kriterije, s katerimi smo želeli doseči, da raziskave, ki jih bomo vključili v teoretični pregled, zadoščajo. Ti so bili naslednji: 1) raziskave so napisane v angleškem jeziku, 2) poročajo odnos med vsaj eno obremenitvijo ali stisko ter počutjem reševalcev oz. prvih posredovalcev 3) narejene so bile na področju Evrope, Severne Amerike, Azije, Avstralije ali Afrike, 4) objavljene so bile po letu 2010. Vse ponujene članke (454) smo nato prenesli in združili v skupni excelov zvezek. Zatem smo se lotili izključevanja neustreznih člankov, najprej na podlagi dvojnikov ter nato na podlagi naslovov in povzetkov. Članke, ki so ostali, smo pregledali v celoti in ob tem izključili še morebitna neustrezna besedila, in sicer glede na naslednja izključitvena kriterija: 1) članek ni bil empirične narave (npr. poglavja iz knjig, študije primera, pregledni članki), 2) članek je bil sistematični pregled ali metaanaliza. Po procesu selekcije člankov je ostalo 58 takšnih, ki smo jih vključili v naš pregled literature.

Vrste travmatskih dogodkov

S podrobnejšim pregledom 58 člankov z vseh treh območij (Evropa, Severna Amerika, ostali svet) smo ugotovili, da se raziskovalci v Aziji in Avstraliji v največji meri osredotočajo na preučevanje posledic naravnih nesreč, natančneje potresov. Eni odmevnejših, ki so jih avtorji zajeli v svoje študije, so npr. potres, ki je leta 2011 prizadel vzhodno japonsko obalo (Dobashi idr., 2014), potres v Canterburyu (Shepherd idr., 2017) in potres v Wenchuanu (Zhen idr., 2012). Po drugi strani v Evropi večinoma preučujejo nesreče, ki jih je povzročil človek, npr. teroristični napadi v Franciji (De Stefano idr., 2018; Vandentorren idr., 2018) in na Norveškem (Skogstad idr., 2015; Skogstad idr., 2016) ter begunska kriza v Grčiji (Chatzea idr., 2017; Sifaki-Pistolla idr., 2016). V Severni Ameriki pa gre za kombinacijo obojega – pojavljajo se- tako raziskave o posledicah naravnih nesreč kot tudi nesreč, ki jih je povzročil človek. Ameriške raziskave so med drugim proučevale stiske in obremenitve reševalcev in prvih posredovalcev po hurikanu Katrina (npr. Fullerton idr., 2019; Komarovskaya idr., 2014) in terorističnem napadu na World Trade Center (npr. Bowler idr., 2011; Dietch idr., 2019). Ne glede na vrsto nesreče pa lahko trdimo, da le-te puščajo znatne posledice na tovrstne delavce.

Posledice travmatskih dogodkov

Zaradi kombinacije visokih delovnih obremenitev z rutinsko izpostavljenostjo tako fizičnim kot psihološkim stresorjem na delovnem mestu so prvi posredovalci v večji meri izpostavljeni negativnim psihološkim izidom (Haugen idr., 2012). Ob pregledu študij s celega sveta smo ugotovili, da je najbolj preučevana posledica, ki se pojavlja v 38 študijah,

pojavnost posttravmatske stresne motnje (v nadaljevanju PTSM) ali posameznih simptomov le-te, npr. izogibanje, hipervzburjenje in vsiljivi spomini na dogodek (AustinKetch idr., 2012; Schenk idr., 2016; Zaffina idr., 2014). Druga posledica, ki se je pogosteje pojavljala, v 13 študijah, je psihološki distres (npr. Augsburger, 2019; Mafune idr., 2019), vendar je preučevanje tega bolj značilno za Evropo ter ostali svet, manj pa za države Severne Amerike, kjer se pogosteje pojavlja raziskovanje prisotnosti depresivne simptomatike ter suicidalne ideacije pri prvih posredovalcih (npr. Boffa idr., 2017; Brondolo idr., 2018). Na globalni ravni smo zaznali, da je ena izmed negativnih psiholoških posledic, ki prizadene prve posredovalce, tudi uporaba psihoaktivnih snovi (npr. Bartlett idr., 2019; Shepherd idr., 2017; Vandentorren idr., 2018). V Evropi in ostalem svetu so se raziskave ukvarjale tudi z izgorelostjo prvih posredovalcev (Fujitani idr., 2015; Katsavouni idr., 2015), medtem ko takšnih raziskav v Severni Ameriki nismo zasledili, kar bi lahko pojasnili s tem, da do nedavnega številni raziskovalci niso našli jasne ločnice med depresijo in izgorelostjo, saj si delita etiologijo ter nekatere skupne simptome, kot so prisotnost negativnih in odsotnost pozitivnih emocij, anhedonija in utrujenost (Bianchi idr., 2015). Zato je možno, da so se ameriški avtorji v večji meri opirali na domnevo, da je izgorelost le oblika depresije (Bianchi idr., 2015) in so se zato posvečali zgolj preučevanju le-te.

Trenutna svetovna prevalenca PTSM pri reševalcih v splošnem znaša 10 % (Berger idr., 2011). Če primerjamo posamezna območja med seboj, ugotovimo, da so o najvišjem deležu PTSM med reševalci poročali v Aziji, medtem ko je v Evropi ta številka nekoliko nižja. Kot smo že predhodno izpostavili, v Aziji v največji meri prihaja do potresov, ki povzročijo vsesplošno uničenje in rezultirajo v znatnih človeških in gospodarskih izgubah. To omenjeno naravno nesrečo nedvomno uvršča med najbolj travmatične dogodke (Jonsson in Segesten, 2004). Predvidevamo lahko, da je izpostavljenost nesrečam takšnih razsežnosti vsaj delno odgovorna za večjo razširjenost PTSM med azijskimi reševalci. Po drugi strani pa Evropo najpogosteje prizadenejo teroristični napadi, ki so (vsaj na Norveškem in v Franciji) trajali kratek čas in niso vključevali vztrajnih groženj več ur ali dni. Reševalci, ki so pomagali ob teh napadih, so bili tako manj časa izpostavljeni travmatičnemu dogodku, prav tako je bila oseba, odgovorna za teroristična dejanja, aretirana že med reševalno akcijo (Skogstad idr., 2015). Poleg tega so v omenjenih državah poročali o zadostnih virih in osebju med reševanjem (Skogstad idr., 2016; Vandentorren idr., 2018). Prav tako je možno, da v evropskih študijah, ki so poročale nizko stopnjo PTSM, ta ni bila tako močno prisotna pri reševalcih zaradi dejstva, da so bile omenjene študije izvedene šele 8–11 mesecev po travmatičnem dogodku (Skogstad idr., 2015; Skogstad idr., 2016) in rezultati morda ne kažejo realne slike psihopatoloških problemov med temi delavci takoj po travmatičnem dogodku.

Dejavniki tveganja za nastanek psihopatoloških posledic Kar se tiče dejavnikov tveganja za razvoj psihopatoloških posledic, so si raziskave po celem svetu skladne v tem,

da imajo večjo možnost za razvoj le-teh ženske (Bowler idr., 2011; Carmassi idr., 2018; Matsuoka idr., 2012), saj slednje v večji meri uporabljajo ruminacijo kot strategijo spoprijemanja s stresom, kar zaradi neprestanega osredotočanja na doživljanje negativnih emocij ter njihovih vzrokov in posledic samo še pospeši razvoj posttravmatskih in depresivnih simptomov (Carmassi idr., 2018). Večje tveganje za razvoj psihopatoloških posledic imajo tudi posredovalci, ki so bili dlje časa izpostavljeni travmatičnemu dogodku (Bowler idr., 2011; Chatzea idr., 2017; Kang idr., 2015), so bili tekom dogodka sami ogroženi ali pa so utrpeli poškodbo (Bowler idr., 2011; Schenk idr., 2016; Skogstad idr., 2016) ter se soočili s trupli (Bowler idr., 2011; Dobashi idr., 2014; Skogstad idr., 2016). Pomembno je omeniti še, da raziskave tako v Evropi kot tudi Severni Ameriki kažejo, da so prostovoljni prvi posredovalci bolj dovzetni za razvoj psihopatologije kot profesionalni prvi posredovalci (Luft idr., 2011; Skogstad idr., 2016), saj so prvi redkeje izpostavljeni takšnim stresorjem in jih posledično ti bolj pretresejo, poleg tega pa niso deležni sistemov vodene socialne podpore tako kot nekateri profesionalni prvi posredovalci (Skogstad id., 2016).

Varovalni dejavniki pred negativnimi izidi Kljub temu, da reševalci in prvi posredovalci nimajo kontrole nad pojavnostjo travmatskih dogodkov, ki so jim izpostavljeni, pa lahko primerno psihosocialno delovno okolje zagotovi načine za preprečevanje neželenih posledic, ki jih taki dogodki prinašajo. Delovni viri so tisti fizični, psihološki, socialni in organizacijski dejavniki, ki pomagajo delavcem pri izpolnjevanju delovnih zahtev, neposredno ali posredno preprečujejo obremenitve dela in s tem povezane fizične in psihološke posledice (Demerouti idr., 2001).

V pregledu raziskav s celega sveta smo ugotovili, da se kot ključni varovalni dejavnik kaže socialna podpora, ki vključuje podporo sodelavcev, nadrejenega ali družinskih članov ter prijateljev (npr. Gouweloos-Trines idr., 2017). Prvi posredovalci namreč ugotavljajo, da jim je pri soočanju s stresnim dogodkom v veliko pomoč to, da se lahko z nekom pogovorijo in izrazijo svoja čustva (Augsburger, 2019). Kot drugi najpogostejši vir sledijo strategije spoprijemanja, še posebej tiste, ki so osredotočene na problem (npr. Gärtner idr., 2018), konfrontacijo problema (LeBlanc idr., 2011) oz. so usmerjene na prilagajanje (npr. Shepherd idr., 2017), saj gre za strategije, ki posamezniku dajejo občutek kontrole nad stresno situacijo. Kot pomembna pa se je pokazala tudi kolektivna učinkovitost, ki se nanaša na to, kar se ljudje odločijo narediti kot skupina, na trud, ki ga v to vložijo in percepcijo, da so kot skupina sposobni opraviti svoje temeljne naloge (Fullerton idr., 2019; Prati idr., 2011), kamor pa bi lahko uvrstili tudi tovarištvo (Tuckey in Hayward, 2011). Avtorji namreč razlagajo, da močnejši občutek kolektivne učinkovitosti prispeva k večjemu sodelovanju in pomoči med člani skupine, kar jih v večji meri varuje pred distresom in izgorelostjo (Prati idr., 2011). V državah Severne Amerike in azijskih državah so raziskovalci poudarili tudi varovalno moč rezilientnosti (npr. Shepherd idr., 2017; Steinkopf idr., 2018), ki pa je, kljub dokazani prisotnosti osebnostne čvrstosti pri prebivalcih Evrope, niso preverjali. Pomanjkljive rezultate lahko pripišemo oblikovanju študij, izvedenih v

Evropi (Tummala-Narra, 2007). Globalno med varovalnimi dejavniki beležimo še osebnostne lastnosti, predvsem čustveno stabilnost in ekstravertnost (Chiorri idr., 2015; Schenk idr., 2016), v Evropi tudi vestnost (Chiorri idr., 2015), česar pa zaradi tamkajšnjega pomanjkanja raziskav na to temo ne moremo posplošiti na države Severne Amerike.

Psihološka podpora

Bistvenega pomena je, da so reševalci in prvi posredovalci pravilno usposobljeni za posredovanje v travmatičnih situacijah ter da jim priskrbimo strokovno pomoč po končanem delu (Walker idr., 2016). To so potrdile tudi raziskave, ki smo jih preučili (Augsburger, 2019). Opažamo pa, da prvi posredovalci nimajo zagotovljene psihološke podpore na vseh obravnavanih kontinentih (Flannery, 2014). Ta pomanjkljivost lahko predstavlja pomemben napovednik simptomov PTSM (Wang idr., 2011) in psihološkega distresa (npr. Mafune idr., 2019). Obstaja možnost, da je pomanjkanje strokovne podpore povezano s stigmo o duševnem zdravju, ki je še vedno prisotna med prvimi posredovalci (Haugen idr., 2017; Mafune idr., 2019). Prevladujeta strah pred nezaupnostjo in negativnimi posledicami iskanja pomoči, ki bi vplivale na njihovo kariero (Haugen idr., 2017).

Razlike v dizajnih študij in njihovih pomanjkljivosti

Treba je omeniti še, da je bila primerjava raziskav z različnih delov sveta otežena zaradi precejšnjih razlik v dizajnu študij. Medtem ko v Evropi in ostalem svetu prevladujejo študije, ki temeljijo na multipli regresiji ter korelacijskih analizah (npr. Chatzea idr., 2017; Schenk idr., 2016), se v Severni Ameriki poslužujejo bolj raznolikih statističnih analiz. Poleg multiple regresije pogosto iščejo mediatorje, s katerimi poskušajo razložiti mehanizme, ki botrujejo povezavam med danimi spremenljivkami (npr. LeBlanc idr., 2013), preučujejo interakcijo ali glavne učinke posameznih spremenljivk (npr. Bartlett idr., 2019) ter uporabljajo ANOVO za ponovljene meritve, zaradi česar je kredibilnost primerjave med kontinenti vprašljiva. Primerjavo je težje izvesti tudi, ker avtorji v študijah uporabljajo precej različne mere za odkrivanje pojavnosti PTSM simptomov. Manj se pojavljajo objektivne mere, kot so količina kortizola v krvi (Austin-Ketch idr., 2012) in uradno diagnosticirana PTSM (Dietch idr., 2019; Huang idr., 2013). Večina raziskovalcev se poslužuje pripomočkov, ki temeljijo na samoporočanju. To pa je, kot kažejo ugotovitve raziskav, manj zanesljivo (AustinKetch idr., 2012). Primerjanje rezultatov je neustrezno tudi zaradi dejstva, da je delež longitudinalnih raziskav v Severni Ameriki večji kot v Evropi in drugod po svetu. Smiselno bi bilo posebej primerjati longitudinalne in prečne raziskave, saj je verjetno pojavnost posledic različna glede na čas, ki preteče od travmatičnega dogodka (Bowler idr., 2011).

Zaključek

S pričujočim teoretičnim pregledom literature smo izpostavili tematiko doživljanja obremenitev in stisk prvih posredovalcev ter reševalcev, ki se jih ob katastrofah ter drugih neljubih dogodkih pogosto spregleda, saj je pozornost usmerjena drugam. Šele ob izrednih stanjih, kakršno vlada tudi ob trenutni pandemiji COVID-19, se

zavemo pomembnosti in nujnosti prvih posredovalcev za obstoj celotne družbe. Ravno zato bi čim več razpoložljivih virov morali usmeriti v duševno zdravje prvih posredovalcev na način, da bi se zanje zagotovili ustrezna psihološka podpora, intervencije ter preventivni programi, ki bi v čim večji meri preprečili pojavljanje psihopatoloških simptomov po travmatskih dogodkih. Spodaj navajamo nekaj možnih intervencij pred travmatskimi dogodki in po njih (Walker idr., 2016):

Intervencije pred travmatskim dogodkom se osredotočajo na pripravo delavcev za situacije, v katerih bi se ti lahko znašli. Sem prištevamo različne treninge (npr. simulacije nesreč, treningi razreševanja problemov), zaščitno opremo in ustrezne pripomočke ter selekcijske teste, ki lahko vključujejo bodisi kriterije na podlagi fizičnih karakteristik bodisi osebnostnih značilnosti (npr. rezilientnost, strategije spoprijemanja).

Intervencije po travmatskem dogodku zajemajo varnostno opremo, ki zagotavlja takojšnjo pomoč pri fizičnih poškodbah, socialno podporo tako supervizorjev kot sodelavcev, debrifing, dovolj časa za rehabilitacijo in dober monitoring strokovnjakov.

Chatzea, V., Sifaki-Pistolla, D., Vlachaki, S., Melidoniotis, E. in Pistolla, G. (2018). PTSD, burnout and well-being among rescue workers: Seeking to understand the impact of the European refugee crisis on rescuers. Psychiatry Research, 262, 446–451. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2017.09.022

Chiorri, C., Garbarino, S., Bracco, F. in Magnavita, N. (2015). Personality traits moderate the effect of workload sources on perceived workload in flying column police officers. Frontiers in Psychology, 6, 1835. https://doi.org/10.3389/ fpsyg.2015.01835

De Stefano, C., Orri, M., Agostinucci, J., Zouaghi, H., Lapostolle, F., Baubet, T. in Adnet, F. (2018). Early psychological impact of Paris terrorist attacks on healthcare emergency staff: A cross-sectional study. Depression and Anxiety, 35(3), 275–282. https://doi.org/10.1002/da.22724

Demerouti, E., Bakker, A. B., Nachreiner, F. in Schaufeli, W. B. (2001). The job demands-resources model of burnout. Journal of Applied Psychology, 86(3), 499–512. https://doi.org/10.1037//0021- 9010.86.3.499

Dietch, J. R.,Ruggero, C. J.,Schuler, K.,T., Taylor D. J., Luft, B. J. in Kotov, R. (2019). Posttraumatic stress disorder symptoms and sleep in the daily lives of World Trade Center responders. Journal of Occupational Health Psychology, 24(6), 689–702. https://doi.org/10.1037/ocp0000158

Dobashi, K., Nagamine, M., Shigemura, J., Tsunoda, T., Shimizu, K., Yoshino, A. in Nomura, S. (2014). Psychological effects of disaster relief activities on Japan ground self-defense force personnel following the 2011 Great East Japan earthquake. Psychiatry: Interpersonal and Biological Processes, 77(2), 190–198. https://doi. org/10.1521/psyc.2014.77.2.190

Flannery, R. B. (2014). Treating psychological trauma in first responders: A multimodal paradigm. Psychiatric Quarterly, 86(2), 261–267. https://doi.org/10.1007/ s11126-014-9329-z

Fujitani, K., Carroll, M., Yanagisawa, R. in Katz, C. (2015). Burnout and psychiatric distress in local caregivers two years after the 2011 Great East Japan earthquake and Fukushima nuclear radiation disaster. Community Mental Health Journal, 52(1), 39–45. https://doi.org/10.1007/s10597-015-9924- y

Fullerton, C. S., Mash, H. B. H., Wang, L., Morganstein, J. C. in Ursano, R. J. (2019). Posttraumatic stress disorder and mental distress following the 2004 and 2005 Florida hurricanes. Disaster Medicine and Public Health Preparedness, 13(1), 44–52. https://doi.org/10.1017/dmp.2018.153

Augsburger, M. (2019). Mental health of voluntary canine search and rescue workers in Germany – Mission-related stressors and need for future interventions. A pilot investigation. International Journal of Disaster Risk Reduction, 44, 101409. https://doi.org/10.1016/j.ijdrr.2019.101409

Austin-Ketch, T. L., Violanti, J., Fekedulegn, D., Andrew, M. E., Burchfield, C. M. in Hartley, T. A. (2012). Addictions and the criminal justice system, what happens on the other side? Post-traumatic stress symptoms and cortisol measures in a police cohort. Journal of Addictions Nursing, 23(1), 22– 29. https://doi.org/10.3109/108 84602.2011.645255

Bartlett, B. A., Smith, L. J., Lebeaut, A., Tran, J. K. in Vujanovic, A. A. (2019). PTSD symptom severity and impulsivity among firefighters: Associations with alcohol use. Psychiatry Research, 278, 315– 323. https://doi.org/10.1016/j. psychres.2019.06.039

Benedek, D. M., Fullerton, C. in Ursano, R. J. (2007). First responders: Mental health consequences of natural and human-made disasters for public health and public safety workers. Annual Review of Public Health, 28(1), 55–68. https://doi. org/10.1146/annurev.publhealth.28.021406.144037

Berger, W., Coutinho, E., Figueira, I., Marques-Portella, C., Luz, M. in Neylan, T. idr. (2011). Rescuers at risk: A systematic review and meta-regression analysis of the worldwide current prevalence and correlates of PTSD in rescue workers. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 47(6), 1001– 1011. https://doi. org/10.1007/s00127-011-0408-2

Bianchi, R., Schonfeld, I. S. in Laurent, E. (2015). Burnout–depression overlap: A review. Clinical Psychology Review, 36, 28–41. https://doi.org/10.1016/j. cpr.2015.01.004

Biggs, A., Brough, P. in Barbour, J. P. (2014). Exposure to extraorganizational stressors: Impact on mental health and organizational perceptions for police officers. International Journal of Stress Management, 21(3), 255–282. https://doi. org/10.1037/a0037297

Boffa, J. W., Stanley, I. H., Hom, M. A., Norr, A. M., Joiner, T. E. in Schmidt, N. B. (2017). PTSD symptoms and suicidal thoughts and behaviors among firefighters. Journal of Psychiatric Research, 84, 277–283. https://doi.org/10.1016/j. jpsychires.2016.10.014

Bowler, R. M., Harris, M., Li, J., Gocheva, V., Stellman, S. D., Wilson, K., Alper, H., Schwarzer R. in Cone, J. E. (2011). Longitudinal mental health impact among police responders to the 9/11 terrorist attack. American Journal of Industrial Medicine, 55(4), 297–312. https://doi.org/10.1002/ajim.22000

Brondolo, E., Eftekharzadeh, P., Clifton, C., Schwartz, J. E. in Delahanty, D. (2018). Work-related trauma, alienation, and posttraumatic and depressive symptoms in medical examiner employees. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, 10(6), 689–697. https://doi.org/10.1037/tra0000323

Carmassi, C., Gesi, C., Corsi, M., Cremone, I., Bertelloni, C. in Massimetti, E. idr. (2018). Exploring PTSD in emergency operators of a major University Hospital in Italy: A preliminary report on the role of gender, age, and education. Annals of General Psychiatry, 17(1). https://doi.org/10.1186/s12991- 018-0184-4

Gärtner, A., Behnke, A., Conrad, D., Kolassa, I. in Rojas, R. (2018). Emotion regulation in rescue workers: Differential relationship with perceived work-related stress and stress-related symptoms. Frontiers in Psychology, 9, 2744. https://doi. org/10.3389/fpsyg.2018.02744

Gouweloos-Trines, J., Tyler, M. P., Giummarra, M. J., Kassam-Adams, N., Landolt, M. A., Kleber, R. J. in Alisic, E. (2017). Perceived support at work after critical incidents and its relation to psychological distress: a survey among prehospital providers. Emergency Medicine Journal, 34(12), 816–822. http://dx.doi.org/10.1136/ emermed-2017-206584

Haugen, P. T., Evces, M. in Weiss, D. S. (2012). Treating posttraumatic stress disorder in first responders: A systematic review. Clinical Psychology Review, 32(5), 370–380. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2012.04.001

Haugen, P. T., McCrillis, A. M., Smid, G. E. in Nijdam, M. J. (2017). Mental health stigma and barriers to mental health care for first responders: A systematic review and meta-analysis. Journal of Psychiatric Research, 94, 218–229. https://doi. org/10.1016/j.jpsychires.2017.08.001

James, K. (2011). Introduction to the special issue: Terrorism, disaster, and organizational science. Journal of Organizational Behavior, 32(7), 933–937. https://doi.org/10.1002/job.758

Jonsson, A. in Segesten, K. (2004). Daily stress and concept of self in Swedish ambulance personnel. Prehospital and Disaster Medicine, 19(3), 226–234. https:// doi.org/10.1017/s1049023x00001825

Kang, L., Li, Y., Hu, S., Chen, M., Yang, C., Yang, B. X., Wang, Y., Hu, J., Lai, J., Ma, X., Chen, J., Guan, L., Wang, G., Ma, H. in Liu, Z. (2020). The mental health of medical workers in Wuhan, China dealing with the 2019 novel coronavirus. The Lancet Psychiatry, 7(3), e14. https://doi.org/10.1016/S2215-0366(20)30047-X

Kang, P., Lv, Y., Hao, L., Tang, B., Liu, Z., Liu, X., Liu, Y. in Zhang, L. (2015). Psychological consequences and quality of life among medical rescuers who responded to the 2010 Yushu earthquake: A neglected problem. Psychiatry Research, 230(2), 517–523. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2015.09.047

Katsavouni, F., Bebetsos, E., Malliou, P. in Beneka, A. (2015). The relationship between burnout, PTSD symptoms and injuries in firefighters. Occupational Medicine, 66(1), 32–37. https://doi.org/10.1093/occmed/kqv144

Komarovskaya, I., Brown, A. D., Galatzer-Levy, I. R., Madan, A., Henn-Haase, C., Teater, J., Clarke, B. H., Marmar, C. R. in Chemtob, C. M. (2014). Early physical victimization is a risk factor for posttraumatic stress disorder symptoms among Mississippi police and firefighter first responders to Hurricane Katrina. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, 6(1), 92–96. https:// doi.org/10.1037/a0031600

Luft, B. J., Schechter, C., Kotov, R., Broihier, J., Reissman, D., Guerrera, K., Udasin, I., Moline, J., Harrison, D., Friedman-Jimenez, G., Pietrzak, R. H., Southwick, S. M. in Bromet, E. J. (2011). Exposure, probable PTSD and lower respiratory illness among World Trade Center rescue, recovery and clean-up workers. Psychological Medicine, 42(5), 1069–1079. https://doi.org/10.1017/s003329171100256x

LeBlanc, V. R., Regehr, C., Birze, A., King, K., Scott, A. K., MacDonald, R. in Tavares, W. (2011). The association between posttraumatic stress, coping, and acute stress responses in paramedics. Traumatology, 17(4), 10–16. https://doi. org/10.1177/1534765611429078

Mafune, K., Hiro, H., Inoue, A., Hino, A., Shigemura, J., Yamada, M. in Okubo, T. (2019). Social support during emergency work and subsequent serious psychological distress. Journal of Occupational and Environmental Medicine 61(6), e240–e246. https://doi.org/10.1097/jom.0000000000001569

Matsuoka, Y., Nishi, D., Nakaya, N., Sone, T., Noguchi, H., Hamazaki, K., Hamazaki, T. in Koido, Y. (2012). Concern over radiation exposure and psychological distress among rescue workers following the Great East Japan Earthquake concern over radiation exposure and distress. BMC Public Health, 12(1), 1–5. https:// doi.10.1186/1471-2458-12-249

MCCormick, L. C., Tajeu, G. S. in Klapow, J. (2015). Mental Health Consequences of Chemical and Radiologic Emergencies. Emergency Medicine Clinics of North America, 33(1), 197–211. https://doi.10.1016/j.emc.2014.09.012

Prati, G., Pietrantoni, L. in Cicognani, E. (2011). Coping strategies and collective efficacy as mediators between stress appraisal and quality of life among rescue workers. International Journal of Stress Management, 18(2), 181–195. https://doi. org/10.1037/a0021298

Schenk, E. J., Yuan, J., Martel, L. D., Shi, G.-Q., Han, K. in Gao, X. (2016). Risk factors for long-term post-traumatic stress disorder among medical rescue workers appointed to the 2008 Wenchuan earthquake response in China. Disasters, 41(4), 788–802. https://doi.org/10.1111/disa.12222

Shepherd, D., McBride, D. in Lovelock, K. (2017). First responder well-being following the 2011 Canterbury earthquake. Disaster Prevention and Management 26(3), 286–297. https://doi.org/10.1108/DPM-06-2016-0112

Sifaki-Pistolla, D., Chatzea, V., Vlachaki, S., Melidoniotis, E. in Pistolla, G. (2016). Who is going to rescue the rescuers? Post-traumatic stress disorder among rescue workers operating in Greece during the European refugee crisis. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 52(1), 45–54. https://doi.org/10.1007/s00127-0161302-8

Skogstad, L., Fjetland, A. in Ekeberg, Ø. (2015). Exposure and posttraumatic stress symptoms among first responders working in proximity to the terror sites in Norway on July 22, 2011 – a cross-sectional study. Scandinavian Journal of Trauma,

Resuscitation and Emergency Medicine, 23(1). https://doi.org/10.1186/s13049015-0104-4

Skogstad, L., Heir, T., Hauff, E. in Ekeberg, Ø. (2016). Post-traumatic stress among rescue workers after terror attacks in Norway. Occupational Medicine, 66(7), 528–535. https://doi.org/10.1093/occmed/kqw063

Steinkopf, B., Reddin, R. A., Black, R. A., Van Hasselt, V. B. in Couwels, J. (2018). Assessment of stress and resiliency in emergency dispatchers. Journal of Police and Criminal Psychology, 33, 398– 411. https://doi.org/10.1007/s11896-018-9255-3

Tuckey, M. R. in Hayward, R. (2011). Global and occupation-specific emotional resources as buffers against the emotional demands of fire-fighting. Applied Psychology, 60(1), 1–23. https://doi.org/10.1111/j.1464-0597.2010.00424.x

Tummala-Narra, P. (2007). Conceptualizing trauma and resilience across diverse contexts. Journal of Aggression, Maltreatment & Trauma, 14(1-2), 33–53. https:// doi.org/10.1300/j146v14n01_02

Vandentorren, S., Pirard, P., Sanna, A., Aubert, L., Motreff, Y., Dantchev, N., Lesieur, S., Chauviun, P. in Baubet, T. (2018). Healthcare provision and the psychological, somatic and social impact on people involved in the terror attacks in January 2015 in Paris: Cohort study. The British Journal of Psychiatry, 212(4), 207–214. http:// dx.doi.org/10.1192/bjp.2017.63

Walker, A., McKune, A., Ferguson, S., Pyne, D. B. in Rattray, B. (2016). Chronic occupational exposures can influence the rate of PTSD and depressive disorders in first responders and military personnel. Extreme Physiology & Medicine, 5(1), 1–12. https://doi.org/10.1186/s13728-016-0049-x

Wang, H., Jin, H., Nunnink, S. E., Guo, W., Sun, J., Shi, J., Zhao, B., Bi, Y., Yan, T., Yu, H., Wang, G., Gao, Z., Zhao, H., Ou, Y., Song, Z., Chen, F., Lohr, J. B. in Baker, D. G. (2011). Identification of post traumatic stress disorder and risk factors in military first responders 6 months after Wen Chuan earthquake in China. Journal of Affective Disorders, 130(1-2), 213–219. https://doi.org/10.1016/j.jad.2010.09.026

Zaffina, S., Camisa, V., Monducci, E., Vinci, M. R., Vicari, S. in Bergamasch, A. (2014). PTSD prevalence and associated risk factors after a fire disaster that broke out in a paediatric hospital: A cross sectional study. Medicina del Lavoro, 105(3), 163–173. Zhen, Y., Huang, Z., Jin, J., Deng, X., Zhang, L. in Wang, J. (2012). Posttraumatic stress disorder of Red cross nurses in the aftermath of the 2008 Wenchuan China earthquake. Archives of Psychiatric Nursing, 26(1), 63–70. https://doi. org/10.1016/j.apnu.2011.02.004

Špela Rot

O duševnem zdravju in gorskemreševanju z Žarkom Trušnovcem

Nesreče v gorah, psihologija pomoči ponesrečencu, stres pri reševalcih in mačizem – o vsem tem smo se pogovarjali z Žarkom Trušnovcem, psihologom iz Tolmina. Velik del svojega življenja je bil zaposlen kot psiholog na Osnovni šoli Tolmin, deluje pa tudi v okviru Gorske reševalne zveze Slovenije.

Gore imajo lahko zelo blagodejen učinek na duševno zdravje, ljudje jih obiskujejo z namenom sprostitve in rekreacije. Vseeno pa ob neprevidnosti in podobnih dejavnikih lahko hitro pride do nesreče. Kaj so po navadi vzroki, da sploh pride do nesreče v gorah?

Zelo redko do nesreče v gorah pride naključno, saj se na večino stvari lahko pripravimo. Vnaprej si lahko pogledamo vremensko napoved, preverimo lahko tudi, ali je planinska pot poškodovana. Veliko tveganja preprečimo tudi z ustrezno opremo, ki je v današnjih časih lahko dostopna.

Z vidika posameznika so največji vzroki za nesreče v gorah slabo poznavanje gorskega sveta, slaba fizična pripravljenost in precenjevanje lastnih sposobnosti.

Kakšno vlogo pa imajo ti dejavniki pri samem reševanju? Na prvem mestu bi morala ekipa gorske reševalne službe ostati objektivna v smislu iskanja vzrokov za nesrečo. Po klicu na pomoč se ekipa odpravi na kraj nesreče, da pomaga udeležencu in ne sodi o njegovi usposobljenosti ali primernosti opreme. O tem se lahko reševalci pogovarjajo interno, vendar njihova naloga ni, da bi te informacije predajale naprej. S tem bi porušili temeljno zaupanje med ponesrečencem in reševalcem, posledično pa bi se ponesrečenci bali poklicati na pomoč, ker bi se bali obsojanja. Vzemimo za primer planinca, ki se na koncu vzpona osveži z eno alkoholno pijačo preveč. Začuti, da rabi pomoč pri sestopu zaradi alkoholiziranosti, vendar si ne upa poklicati gorske reševalne službe, ker je pod vplivom alkohola in ga je strah, da bi ga obsojali. Zato začne pot nazaj v dolino in si po eni uri hoje zvije gleženj. Takrat bo zares potreboval pomoč, vendar ga bo zaradi teme veliko težje najti. S tem, ko je zaradi strahu odlagal klic, je v tvegano situacijo postavil sebe, hkrati pa je zaradi oteženih razmer iskanja tudi gorska

INTERVJU

reševalna služba zdaj v večji nevarnosti. Prav je, da ljudje vedo, da jih gorska reševalna služba ne bo izdala, ampak je tam za to, da pomaga.

Kaj pa se zgodi, ko najdete ponesrečenca? Kako pristopite k njemu s psihološkega vidika? Hudo poškodovani so psihološko gledano na nek način v boljšem položaju. Postavijo se tako, da občutijo najmanj bolečine in se osredotočijo samo na preživetje. Ne zanima jih, kje so parkirali avto, s kom so načrtovali druženje naslednji dan ali kaj bodo rekli doma. Ko pristopimo do ponesrečenca, je najprej potrebno vzpostaviti zaupanje. Prva pomoč je vendarle poseg v osebni prostor, zato običajno začnemo s stavkom: »Smo gorski reševalci, ali vam lahko pomagamo?«. Dobro je, da z njim komunicira samo eden od reševalcev. Tako se poškodovanec navadi na glas reševalca in mu bolj zaupa. Velika skupina ljudi, ki ukvarja s poškodovancem tekom celotne intervencije, je lahko zelo moteča zanj.

Nasprotno pa se manj poškodovani po nesreči obremenjujejo s tem, kaj bodo rekli ljudje, zavarovalnica ali žena. Lažje poškodovani zaradi tega še posebej rabijo psihološko podporo. Zato jih pomirimo, da nas ne zanimajo okoliščine nesreče. Ob njih smo zato, da jim pomagamo in teh informacij ne bomo podajali naprej.

Pri intervencijah uporabljamo še pristop, vezan na čas prihoda pomoči. Recimo, da nam sporočijo, da bo helikopter prišel čez eno uro. Ponesrečencu v takem primeru rečemo, da bo pomoč tu čez dve uri. To naredimo zato, da si zagotovimo rezervo časa, če bi šlo na poti helikopterja kaj narobe. Poleg tega pa bo poškodovanec olajšan, ko bo pomoč prišla hitreje, kot je pričakoval. Predstavljajte si nasproten scenarij – če povem, da bo helikopter prišel čez 20 minutah, po pol ure čakanja pa ga še vedno ni, bo ponesrečenca zgrabila panika. Času prilagodimo tudi bolečinske priprave. Dokler je posameznik pripravljen trpeti dve uri, bo veliko lažje zdržal prvo uro čakanja, saj ima še zalogo moči za naslednjo uro. Veliko težje bo zdržati, če smo svoje telo pripravili na 20 minut bolečine, ki se potem podaljšuje v nedogled. Vedno je treba razmišljati en korak vnaprej.

Kako pa poskrbite za psihološke posledice pri reševalcih?

Danes se po zgledu švedskih reševalcev poskušamo ravnati po t. i. lestvi pomoči. Na prvi stopnički je dobro, da ljudje nekaj vedo o stresu. Najprej se je treba zavedati, da ima stres kumulativno naravo, torej se z leti nalaga, njegovi negativni učinki pa se začnejo kazati tudi na telesni ravni. Imamo tudi možnost, da se primerno usposobimo in tako zmanjšamo negativne učinke stresa – na primer z dobro fizično pripravljenostjo. Priročno je tudi poznavanje strategij spoprijemanja s stresom.

Naslednja stopnička je tovariška pomoč (angl. peer support). Reševalci si med sabo povejo, kaj so njihovi znaki stresa. Ko se sodelavci enkrat seznanijo s temi znaki, jih bodo lažje prepoznali eden pri drugem, si takrat priskočili na pomoč in pomirili partnerja.

Spodbujati je treba tudi pietetno ravnanje, torej to, kako se obnašamo s pokojnimi. Spomnim se, ko sva pred leti s kolegom reševala dva mlada smrtno ponesrečena planinca.

Položila sva ju na ploščo italijanske kaverne iz prve svetovne vojne, na katero sva prej naložila mah. Planincema sva naredila senco iz vej in nabrala rože. Takrat sem spoznal, da je priprava takšnega obreda sicer zahtevna, vendar pomaga. Po intervenciji sledi defusing in debriefing. Pri prvem gre za krajše neformalno srečanje, kjer si reševalci izmenjajo informacije o nesreči, svoje misli in občutke. Vsi člani ekipe niso bili prisotni na vseh delih intervencije in zato ne poznajo celotnega dogajanja. Tako pa reševalci dobijo celotno sliko o dogodku, kontrolo dogajanjem, se na tak način pomirijo in zmanjšajo stres. Debriefing pa obsega nekaj daljših srečanj, kjer se reševalci pogovorijo o tem, kaj se je dogajalo v času od nesreče do zdaj. Pogovorijo se o stanju doma, v družini, kako spijo, kaj sanjajo, kakšne so njihove prehranjevalne navade. Dobro je spodbujati tudi črni humor, ki pa naj bo omejen le na krog reševalcev. Do pokojnega je vseeno treba ohraniti spoštovanje, saj je imel svojce, ki so ga imeli radi in ga pogrešajo. Načina reševanja stiske s črnim humorjem ne bi razumeli, zato je pri tem potrebno biti previden.

S takšno podporo namreč zmanjšamo možnost, da bi pri reševalcih prišlo do posttravmatske stresne motnje in posledično potreba po profesionalni pomoči. Pri švedskih reševalcih se je izkazalo, da ob upoštevanju lestve pomoči in normalizaciji pogovora o svojih občutkih, pomoč psihologa potrebuje manj kot 1% reševalcev. Ta podatek je za posebno pomemben, ker pri nas še vedno ni sprejemljivo, da posameznik poišče pomoč pri psihologu.

Se vam zdi, da je med slovenskimi reševalci prisoten problem mačizma?

Ja, mačizem oz. tradicionalno poudarjanje moškega poguma in moči, je zelo prisoten. Reševalci in ostali v podobnih službah bi se morali zavedati, da ni dovolj, da se po nesreči samo podružijo v gostilni ali drugem sproščenem okolju. Morali bi se pogovarjati tudi na globlji ravni in se zavedati, da so vseeno ljudje z občutki in vestjo. Stopnja mačizma se tudi pri nas počasi zmanjšuje. V reševalnih enotah usposabljamo zaupnike, ki članom stojijo ob strani. Vzpostavljena je tudi psihološka služba, ki sem jo vodil 10 let. V sklopu psihološke službe potekajo razbremenilni pogovori.

Kakšna je običajno vsebina teh pogovorov? Reševalce najprej vprašamo, kaj se je zgodilo na intervenciji. Nato se pogovorimo o njihovem doživljanju – v večini primerov se pojavljajo težave s spanjem, zbujanje ob nočnih morah, nezavedno izogibanje kraju nesreče in prisilne misli, zaradi katerih ne morejo nehati misliti na travmatični dogodek. Pomirimo jih, da takšno doživljanje pomeni, da je z njimi vse v redu. Če te smrt človeka prizadene, to pomeni, da si dober človek. Stres je normalen odziv na nenormalno situacijo. Kako se bo posameznik tega občutka rešil, pa je odvisno od tehnik sproščanja in spoprijemanja s stresom –za nekatere so to na primer dihalne vaje, za druge pa tek. Zanimiv je tudi zaključek teh pogovorov. Običajno reševalci prosijo, naj njihovim sodelavci ne povem za pogovor, kjer zopet opazimo problem mačizma.

Rekli ste, da ima stres kumulativno naravo. Kako pa je z rezilientnostjo? Se človek z izkušnjami okrepi glede doživljanja stresa?

Ne, na takšne vrste stres se ne moremo navaditi. Naučimo pa se lahko strategij spoprijemanja s stresom. Ena od teh je, da na primer smrtnega ponesrečenca ne pogledamo v obraz. Pogled na zlomljeno nogo namreč zbledi v nekaj urah, pogled na obraz pa bomo v spominu nosili še dolgo časa. Pomaga tudi to, da reševalna skupina ni skupina samo v tehničnem smislu, pač pa so njeni člani tudi prijateljsko povezani. Skupina, ki se med seboj razume, prenese veliko hujših stvari. Hkrati pa s tem, da smo povezani vemo tudi, kako je smiselno razdeliti naloge. V nekaterih primerih je za katerega od reševalcev bolje, da ostane v zaledju. Pred časom sem pomagal pri reševanju udeležencev v prometni nesreči. Med njimi je bil tudi sedemletni otrok. Med vožnjo na do kraja nesreče je poleg mene sedel gasilec, ki ima doma sedemletnega sina. Ta gasilec je dobil nalogo, da usmerja promet. Za vse reševalce je bila to zahtevna intervencija, njega pa bi verjetno sesulo. Ampak to veva samo, če se kot sodelavca poznava tudi na prijateljski ravni.

Kaj so še drugi možni stresorji pri opravljanju dela gorskega reševalca?

Stresor je že prvi klic na pomoč. V raziskavi, kjer so pri reševalcih spremljali srčni utrip, so ugotovili, da je najvišja

hitrost prav pri prvem klicu. Tudi zase lahko rečem, da sem ob prvem klicu na pomoč ostal v šoku. Na začetku sem po domače povedano zamrznil in sem operaterju povedal, da ga hitro pokličem nazaj. Še enkrat ponavljam, da je to normalna in čisto pričakovana človeška reakcija na stresen dogodek. Zelo stresno je tudi odločitve sprejemati sam. Zato bi v takem primeru poklical kolega, po možnosti izkušenega. Povedal bi mu, kaj se je zgodilo, nato pa bi se posvetovala o ukrepih. Stresno je tudi to, da nikoli ne veš, kdaj bo prišel naslednji klic na pomoč. Službe, kot je naša, delujejo po principu, da za intervencijo zberemo najboljše ljudi, najboljšo opremo in se odpravimo na pot. Predstavljajte si, da bi prejeli klic za novo nesrečo, celotna ekipa pa bi bila na kraju prve. Zato tudi ni dobro, da vse člane pošiljamo na intervencijo. Nekdo, ki ostane zadaj, s tem pokaže tudi zrelost. Dodatno pa s tem, da smo distancirani in nismo neposredno vpleteni dogajanje, bolj objektivno sprejemamo odločitve in lažje razmišljamo s trezno glavo.

Torej bi lahko rekli, da psihološka podpora pomembna tako za ponesrečence kot tudi za prve posredovalce? Res je, na področju civilne zaščite bo dela za psihologe vedno več. Normalizacija iskanja psihološke pomoči je potrebna na vseh področjih življenja, tudi v krogih reševalcev in podobnih poklicev. Z ustrezno psihološko podporo namreč lahko zagotovimo in še povečamo učinkovitost prvih posredovalcev.

Anja Rakovec in Alenka Razboršek

Zavedanje lastne minljivosti –prekletstvo ali blagoslov?

ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK

Eksistencialna tesnoba

V kriznih situacijah, kakršna je pandemija COVID-19, ko je eksistenca posameznika neposredno ogrožena, se lahko v ljudeh vzbudi eksistencialna tesnoba (v nadaljevanju ET), ki lahko spremeni njihov odnos do sebe, drugih in sveta (Emanuel idr., 2021). ET je tesnoba, ki jo vzbudi zavedanje negotovosti človeškega življenja in obstoja kot takega (Popovic, 2002). Po Yalomu (1980) se ET razvija preko konflikta med danostmi eksistence in željo po njihovem nasprotju. Te danosti so minljivost, svoboda, izolacija in nesmisel. Vsaka izmed njih lahko pri posamezniku vzbudi izkušnjo ET (Sezer in Gülleroğlu, 2017). Ker smo ljudje sposobni razmišljanja o lastni minljivosti (izraz je tu uporabljen kot sopomenka umrljivosti), se pri nas zlahka pojavi tesnoba, vezana na dejstvo, da se bo naš obstoj na neki (trenutno še neznani) točki končal – gre torej za konflikt med neizbežnostjo smrti in težnjo po preživetju.

V času svojega življenja smo soočeni tudi z neskončnimi možnostmi izbir in potencialov, za katere se lahko svobodno odločamo, vendar pa ima ta svoboda tudi negativno plat, saj ne glede na naše izbire nekaterih potencialov ne bomo mogli izpolniti. Tesnobo lahko vzbuja tudi zavedanje, da smo kot svobodni posamezniki odgovorni za svoje odločitve in dejanja. Pri naslednji danosti, izolaciji, gre za to, da ljudje stremimo k povezanosti z drugimi, hkrati pa je notranji svet posameznika neizogibno izoliran od drugih, kar lahko v osebi vzbudi občutek izoliranosti in samote. Večina ljudi stremi tudi k iskanju smisla življenja, pri tem pa se zopet lahko pojavi tesnoba, saj si mora vsak posameznik samostojno odgovoriti na vprašanje o smislu – pomoči ali odgovora na tem področju namreč ne moremo pričakovati od drugih (van Bruggen idr., 2014).

Zavedanje dejstva, da je naše življenje minljivo, ima pomembne zavestne in tudi nezavedne posledice

za našo kognicijo, čustva in vedenje (Miller in Massey, 2020). To zavedanje lahko v posamezniku vzbudi občutke obupa, nedoumljivosti, nesmisla in strahu. Določena nekonstruktivna vedenja, kot so nesmiselni napadi na drugačne od sebe in višja stopnja tolerance do moralno nesprejemljivega vedenja pripadnikov lastne skupine, nekateri avtorji pripisujejo prav tem občutkom, povezanim z zavedanjem lastne minljivosti (Miller in Ma, 2021).

Navadno lahko ljudje dokaj dobro prenašamo ET, saj lastno umrljivost enostavno zanikamo. V obdobjih povečanega stresa (kot so izgube, stiske, katastrofe, travme ipd.) pa smo z umrljivostjo soočeni in se je v večji meri zavemo (Abulof idr., 2021). Takrat se lahko doživljanje ET bolj izrazi, zaradi česar je spoprijemanje z njo težavnejše. Prag, pri katerem se sposobnost spoprijemanja z ET zniža, pa je drugačen za vsakega posameznika (Fuchs, 2013).

Vplivi eksistencialne tesnobe na naše delovanje v kriznih situacijah

Ker ET praviloma dojemamo kot nekaj negativnega oz. nezaželenega, bi intuitivno lahko hitro sklepali, da ima doživljanje le-te predvsem negativne učinke na posameznikovo delovanje, zlasti v stresnih in kriznih situacijah. Vendar pa vloga ET pri odzivanju na tovrstne situacije še zdaleč ni enoznačna. Na eni strani raziskave sicer res poročajo o povezanosti ET z neugodnimi izidi za posameznike. Nesmiselnost in izolacija (dve izmed zgoraj opisanih eksistencialnih danosti, ki vzbujajo ET) sta se denimo izkazali za napovednika nizkega samospoštovanja in nizkega zadovoljstva z življenjem. Po teoriji upravljanja z grozo, ki kot pomemben motiv za človekovo delovanje navaja zavedanje lastne minljivosti, je namreč samospoštovanje v veliki meri odvisno od posameznikovega občutka, da ima njegovo življenje smisel (Sezer in Gülleroğlu, 2017). Še en negativni vidik doživljanja ET je, da pri soočanju z lastno minljivostjo na plano privrejo višja stopnja ksenofobije ter večja kulturna in politična konzervativnost oseb (Solomon idr., 2004).

Na drugi strani pa lahko doživljanje ET vodi tudi do ugodnih izidov za posameznike. Povišane ravni ET lahko denimo povečajo verjetnost doseganja zastavljenih ciljev, saj spodbudijo navdih, ustvarjalnost, inovativnost in pozitivne spremembe (Perach in Wisman 2016; Popovych idr., 2020). Tudi povečano doživljanje ET v času pandemije COVID-19 je lahko za posameznika v nekaterih pogledih pozitivno. Pandemija nas je na različne načine izpostavila posameznim danostim eksistence: (a) ob podatkih o smrtih zaradi virusa smo bili soočeni z dejstvom, da smo tudi sami umrljivi; (b) zavedeli smo se, da smo odgovorni za dejanja, ki so nas pripeljala do nastale situacije; (c) konec koncev se mora s situacijo soočati vsak sam; (d) zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja virus, življenje nima enakega smisla, kot ga je imelo poprej. Vendar pa prav zavedanje nesmiselnosti, izoliranosti in tragičnosti pandemije lahko opolnomoči posameznika za spoprijemanje z ET in drugimi posledicami, ki jih je pandemija prinesla (Farr, 2020). Zmožnost učinkovitega spoprijemanja z ET ob zavedanju lastne minljivosti nekateri avtorji poimenujejo eksistencialna zrelost – gre za sposobnost posameznika, da tudi v situacijah, ki ga soočijo z lastno umrljivostjo, ceni življenje,

ne da bi ga preplavili občutki strahu in izgube (Emanuel idr., 2021). Zavedanje umrljivosti je v tem pogledu torej grenko-sladko – kot pravi Yalom (1980), ima ideja o smrti potencial, da nas reši, saj nas spodbudi k iskanju pristnejših življenjskih stilov in doseganju večjega zadovoljstva. Nedavna raziskava Tomaszek in Muchacka-Cymerman (2020) med pandemijo COVID-19 je preučevala odnos med ET, simptomi posttravmatske stresne motnje (PTSM) in posttravmatsko rastjo. Izsledki omenjene študije kažejo, da se ET pozitivno povezuje s simptomi PTSM, ki se pojavijo kot odziv na travmatsko izkušnjo. Sočasno je bilo ugotovljeno, da se pri posameznikih z bolj izraženimi simptomi PTSM pojavi večja posttravmatska rast. To ugotovitev lahko vsaj delno pojasnimo z doživljanjem ET, ki se je izkazala za mediator odnosa med PTSM in posttravmatsko rastjo. Doživljanje ET naj bi namreč spodbudilo posameznikovo osmišljanje kriznih dogodkov (in lastnih simptomov PTSM), posledično pa lahko oseba obrne simptome in stres sebi v prid ter se preko tega razvija in doživlja posttravmatsko rast (Callely, 2017; v Tomaszek in Muchacka-Cymerman, 2020).

Teorija upravljanja z grozo (TMT)

Osnovna ideja prej omenjene teorije upravljanja z grozo (angl. Terror Management Theory; TMT), ki izhaja iz eksistencialne filozofije in kulturne antropologije, je, da smo ljudje kot bitja z najrazvitejšimi kognitivnimi sposobnostmi obsojeni na to, da se zavedamo neizbežnosti lastne smrti. Slednje v kombinaciji z nagonom oz. težnjo po preživetju v nas povzroča že opisani konflikt med danostmi eksistence (npr. minljivostjo) in željo po njihovem nasprotju (npr. večnem obstoju) – posledica pa je doživljanje eksistencialne tesnobe oz. celo »eksistencialne groze« (Pyszczynski idr., 2015). V skladu s TMT se ljudje pri upravljanju z omenjeno grozo instinktivno poslužujemo dveh različnih obrambnih mehanizmov. Kadar so misli o smrti neposredno prisotne v naši zavesti (denimo ob poslušanju novic o številu žrtev, ki jih je tisti dan terjal virus), se poslužujemo t. i. proksimalnih obramb, katerih namen je izriniti takšne misli iz zavesti oziroma v daljno prihodnost – kot tovrstno obrambo lahko razumemo prepričevanje, da virus mladim ljudem ne predstavlja grožnje. V primerih, ko misli o smrti sicer niso v središču naše pozornosti, je pa lastna minljivost vseeno blizu nivoja našega zavedanja – tako bi mnogi verjetno lahko opisali dobršen del časa, odkar se je pričela pandemija – pa se poslužujemo t. i. distalnih obramb, s katerimi skušamo okrepiti svoj občutek smisla in lastne vrednosti ter tako zmanjšati dostopnost s smrtjo povezanih misli (Pyszczynski idr., 2021). To počnemo preko krepitve lastnih svetovnih nazorov (prepričanj, norm, vrednot ipd.), samospoštovanja in medosebnih odnosov. Svetovni nazori nam zagotavljajo odgovore na eksistencialna vprašanja in nam na nek način omogočajo (dobesedno ali simbolično) nesmrtnost – dobesedno v smislu verovanja v posmrtno življenje, reinkarnacijo ali nesmrtnost duše, simbolično pa v smislu ustvarjanja nečesa, kar se bo ohranilo tudi po naši smrti, denimo lastnega dela ali družine (Pyszczynski idr., 2015). S svetovnimi nazori se povezuje tudi samospoštovanje, tj. posameznikov občutek doseganja standardov, ki izvirajo iz njegovih svetovnih nazorov (Miller in Ma,

2021). Prepričanje, da je kot član svoje skupine oz. kulture pomemben in cenjen, lahko pri posamezniku omili ET ob zavedanju lastne minljivosti, saj to pomeni, da se ga bodo drugi spominjali tudi po njegovi smrti (Greenberg, 2012). Posamezniki z nizkim samospoštovanjem tako v situacijah, ki povečajo dostopnost misli o smrti (kakršna je denimo pandemija), uteho težko najdejo v občutku lastne vrednosti, zato se v večji meri zanašajo na potrjevanje lastnih svetovnih nazorov. To lahko vodi v radikalizacijo stališč in mnenj, sovražno naravnanost ter nestrpnost do drugače mislečih (Das idr., 2009). Tesni medosebni odnosi so prav tako pomemben mehanizem lajšanja ET, saj preko njih prejemamo potrditve glede lastnih svetovnih nazorov in krepimo samospoštovanje, hkrati pa nam zagotavljajo občutek varnosti in smisla (Mikulincer idr., 2003). Posamezniki, ki nimajo tesnih in zadovoljujočih odnosov z drugimi, so tako bolj ranljivi za doživljanje ET in njenih negativnih posledic (Mikulincer, 2019).

Vedenje ljudi med pandemijo v luči TMT Zagovorniki teorije upravljanja z grozo (TMT) trdijo, da je strah pred smrtjo eden osrednjih dejavnikov, ki usmerjajo z virusom povezana stališča in vedenje ljudi – celo tistih, ki zavestno verjamejo (ali vsaj trdijo), da jim virus ne predstavlja resne grožnje (Pyszczynski idr., 2021). Teorija skuša vedenje ljudi v času pandemije pojasniti z vidika proksimalnih in distalnih obramb, ki se jih ti poslužujejo pri spoprijemanju z ET (kot posledico grožnje preživetju, ki jo predstavlja virus). Na nivoju proksimalnih obramb (tj. tistih, ki se pojavijo, kadar razmišljamo o ogroženosti lastne eksistence) je najpogostejša odvračanje lastne pozornosti od s pandemijo povezanih misli – to lahko vključuje različna neproduktivna vedenja, kot so povečano uživanje alkohola (Furnari, 2020), prenajedanje (Ammar idr., 2020) in verižno gledanje televizije (Dixit idr., 2020). Še eno bolj ali manj nekonstruktivno proksimalno obrambo predstavlja zanikanje oz. minimiziranje nevarnosti virusa, ki se kaže tudi v številnih teorijah zarote. Med bolj konstruktivne obrambe pred neposredno grožnjo virusa lahko štejemo upoštevanje preventivnih ukrepov. Vendar pa ima tudi slednje svoje pasti, saj so mnogi izmed teh ukrepov močno prizadeli naš občutek povezanosti z drugimi, ki je, kot že omenjeno, med najpomembnejšimi dejavniki, ki blažijo ET. Prav zato je v času pandemije ključnega pomena pri spoprijemanju z nastalo tesnobo druga vrsta obramb, tj. distalne obrambe, ki se jih poslužujemo v vmesnem času, ko ne razmišljamo o virusu in grožnji, ki jo ta predstavlja. Ideološki razkol, ki smo mu bili priča v času od začetka pandemije, lahko v veliki meri razumemo kot posledico krepitve svetovnih nazorov –mnenj, prepričanj, vrednot – posameznikov v poskusu, da bi si osmislili vse bolj kaotično in protislovno dogajanje po svetu. Polarizacija na političnem področju je pričakovana, če upoštevamo, da politična ideologija za mnoge predstavlja enega glavnih elementov lastne identitete. Burni protesti proti omejevalnim ukrepom in drugim političnim odločitvam po svetu so med drugim verjetno odraz povečane potrebe ljudi, da bi prisostvovali pri nečem, kar jim je osebno pomembno in krepi njihov občutek lastne vrednosti (Pyszczynski idr., 2021). Tudi stopnjevanje nestrpnosti,

konfliktov, predsodkov in diskriminacije v času pandemije lahko razumemo kot posledico poskusov poenostavljanja in osmišljanja sveta (ponovno z namenom zmanjšati ET)

– krepitev pripadnosti lastni skupini, tj. enako mislečim, ki utrjujejo posameznikov pogled na svet in s tem krepijo njegovo samospoštovanje, je hkrati spodbudila negativna stališča in nestrpnost do drugih skupin. Na videz manj agresivna strategija potrjevanja lastnih prepričanj, ki pa je v obdobju pandemije vseeno vzrok številnih konfliktov, so poskusi ljudi, da bi drugače misleče »spreobrnili« oz. jih pripravili do tega, da prevzamejo njihova stališča (npr. poskusi nasprotnikov cepljenja, da bi druge prepričali v njegovo nesmiselnost ali škodljivost) – s tem bi namreč zmanjšali grožnjo, ki jo drugače misleči predstavljajo njihovi samopodobi (Miller in Ma, 2021). Posledica takšnih poskusov niso le konflikti, temveč tudi širjenje neresničnih in nasprotujočih si informacij, ki vodi v še več zmede, tesnobe in panike med ljudmi (Pazzanese, 2020). Še en pomemben dejavnik, ki v času pandemije prispeva k doživljanju ET, pa je socialna izolacija. Gojenje tesnih medosebnih odnosov, ki naj bi nas v skladu s TMT varovali pred negativnimi posledicami vseprisotnosti (misli o) smrti, je v času pandemije zaradi omejevalnih ukrepov močno oteženo (Miller in Ma, 2021). Možnost uporabe ene izmed ključnih distalnih obramb pred ET je ljudem tako v veliki meri odvzeta, kar pri njih povečuje tveganje za razvoj psiholoških motenj (Yetzer in Pyszczynski, 2019). K slednjemu prispevajo tudi drugi dejavniki, ki znižujejo njihovo samospoštovanje, npr. izguba zaposlitve ali oteženo doseganje zastavljenih ciljev kot posledici pandemije (Pyszczynski idr., 2021). A k sreči lahko prispevek zaokrožimo v nekoliko bolj optimističnem duhu. Omenili smo že, da ima lahko doživljanje ET kot posledica občutkov nesmiselnosti tudi pozitiven vpliv na delovanje posameznikov. Tako smo bili v času pandemije zaradi izgube socialnih stikov in priljubljenih aktivnosti primorani poiskati smisel v drugih stvareh in morda odkrili nove vire užitka, zavedanje lastne minljivosti pa nas je pripravilo do zastavljanja eksistencialnih vprašanj in preizpraševanja lastnih svetovnih nazorov. Vse to bi potencialno lahko spodbudilo več prosocialnega vedenja, odprtosti, ustvarjalnosti in motivacije za pozitivne spremembe tako na ravni posameznikov kot na ravni družbe (Miller in Ma, 2021).

Iskanje ravnovesja

Tehtanje med spoštovanjem ukrepov, s katerimi se želimo zaščititi pred virusom, in željo po vrnitvi v »normalno« življenje brez omejitev lahko v luči teorije upravljanja z grozo razumemo kot bitko med proksimalnimi in distalnimi obrambami pred eksistencialno tesnobo zaradi pandemije. S proksimalnimi obrambami se želimo izogniti smrti (oziroma jo prestaviti na kasnejši čas), z distalnimi obrambami pa se trudimo ohranjati občutek smiselnosti življenja in svoje vloge v njem (Pyszczynski idr., 2021). Vendar pa v poskusih, da bi se zavarovali pred grožnjo virusa, lahko izgubimo občutek smisla življenja in žrtvujemo druge pomembne vidike svojega blagostanja, kot so pristni medosebni odnosi in duševno zdravje. Eden največjih izzivov, s katerimi se srečujemo v času pandemije, je zato iskanje ravnovesja med težnjo po preživetju in poskusi, da bi živeli karseda smiselno in polno življenje.

SLOVARČEK

*Posttravmatska rast je izkušnja pozitivne spremembe, ki se pojavi kot posledica spoprijemanja z zelo zahtevnimi življenjskimi krizami. Ko govorimo o posttravmatski rasti, govorimo o spremembah v dojemanju sebe, o spremembah pogleda na življenje in o spremembah v medosebnih odnosih. *Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je motnja, pri kateri posameznik doživlja visoko stopnjo tesnobe in stresa zaradi travmatske izkušnje, pri čemer je zmanjšano tudi njegovo funkcioniranje. Za motnjo so značilni vsiljivi spomini na travmatični dogodek, negativne spremembe v mišljenju in čustvovanju, izogibanje s travmo povezanim dražljajem ter spremembe telesnih in čustvenih reakcij.

Viri

Abulof, U., Penne, S. L. in Pu, B. (2021). The pandemic politics of existential anxiety: Between steadfast resistance and flexible resilience. International Political Science Review, 42(3), 350–366. https://doi.org/10.1177/01925121211002098

Ammar, A., Brach, M., Trabelsi, K., Chtourou, H., Boukhris, O., Masmoudi, L., Bouaziz, B., Bentlage, E., How, D., Ahmed, M., Müller, P., Müller, N., Aloui, A., Hammouda, O., Paineiras-Domingos, L. L., Braakman-Jansen, A., Wrede, C., Bastoni, S., Pernambuco, C. S., … Hoekelmann, A. (2020). Effects of COVID-19 home confinement on eating behaviour and physical activity: Results of the ECLB-COVID19 international online survey. Nutrients, 12(6), 1583. https://doi. org/10.3390/nu12061583

Das, E., Bushman, B. J., Bezemer, M. D., Kerkhof, P. in Vermeulen, I. E. (2009). How terrorism news reports increase prejudice against outgroups: A terror management account. Journal of Experimental Social Psychology, 45(3), 453–459. https://doi. org/10.1016/j.jesp.2008.12.001

Dixit, A., Marthoenis, M., Arafat, S., Sharma, P. in Kar, S. K. (2020). Binge watching behavior during COVID 19 pandemic: A cross-sectional, cross-national online survey. Psychiatry research, 289, 113089. https://doi.org/10.1016/j. psychres.2020.113089

Emanuel, L., Solomon, S., Fitchett, G., Chochinov, H., Handzo, G., Schoppee, T. in Wilkie, D. (2021). Fostering existential maturity to manage terror in a pandemic. Journal of Palliative Medicine, 24(2), 211–217. https://doi.org/10.1089/ jpm.2020.0263

Farr, P. (2020). In this moment, we are all Dr. Rieux: Covid-19, existential anxiety, and the absurd hero. Journal of Humanistic Psychology, 61(2), 275–282. https:// doi.org/10.1177/0022167820937504

Fuchs, T. (2013). Existential vulnerability: toward a psychopathology of limit situations. Psychopathology, 46(5), 301–308. https://doi.org/10.1159/000351838

Furnari, C. (30. 4. 2020). Are Americans drinking their way through the coronavirus pandemic? Forbes. https://www.forbes.com/sites/chrisfurnari/2020/04/30/areamericans-drinking-their-way-through-the-coronavirus-pandemic/ Greenberg, J. (2012). Terror management theory: From genesis to revelations. V P. R. Shaver in M. Mikulincer (ur.), Meaning, mortality, and choice: The social psychology of existential concerns (str. 17–35). APA Books. https://doi.org/10.1037/13748-001

McGregor, H. A., Lieberman, J. D., Greenberg, J., Solomon, S., Arndt, J., Simon, L. in Pyszczynski, T. (1998). Terror management and aggression: Evidence that mortality salience motivates aggression against worldview-threatening others. Journal of Personality and Social Psychology, 74(3), 590–605. https://doi.org/10.1037/00223514.74.3.590

Mikulincer, M., Florian, V. in Hirschberger, G. (2003). The existential function of close relationships: Introducing death into the science of love. Personality and Social Psychology Review, 7(1), 20–40. https://doi.org/10.1207/S15327957PSPR0701_2

Mikulincer, M. (2019). An attachment perspective on managing death concerns. V C. Routledge in M. Vess (ur.), Handbook of terror management theory (str. 243–257). Elsevier.

Miller, C. in Ma, H. (2021). How existential anxiety shapes communication in coping with the coronavirus pandemic: a terror management theory perspective. V H. D. O’Hair in M. J. O’Hair (ur.), Communicating science in times of crisis: the COVID‐19 pandemic (str. 54–80). John Wiley & Sons Inc.

Miller, C. H. in Massey, Z. B. (2020). Terror management theory perspectives on applied communication research. V H. D. O’Hair in M. J. O’Hair (ur.), The handbook of applied communication research (str. 417–442). John Wiley & Sons Inc. https:// doi.org/10.1002/9781119399926.ch25

Pazzanese, C. (8. 5. 2020). Battling the »pandemic of misinformation«: Ubiquity of social media has made it easier to spread or even create COVID-19 falsehoods, making the work of public health officials harder. The Harvard Gazette. https:// news.harvard.edu/gazette/story/2020/05/social-media-used-to-spread-createcovid-19-falsehoods

Perach, R. in Wisman, A. (2016). Can creativity beat death? A review and evidence on the existential anxiety buffering functions of creative achievement. The Journal of Creative Behavior, 53(2), 193–210. https://doi.org/10.1002/jocb.171

Popovic, N. (2002). Existential anxiety and existential joy. Practical Philosophy, 5(2), 32–40.

Popovych, I., Kononenko, O., Kononenko, A., Stynska, V., Kravets, N., Piletska, L. in Blynova, O. (2020). Research of the relationship between existential anxiety and the sense of personality’s existence. Revista Inclusiones, 7, 41–59. Pyszczynski, T., Solomon, S. in Greenberg, J. (2015). Chapter one – thirty years of Terror Management Theory: from genesis to revelation. Advances in Experimental Social Psychology, 52, 1–70. https://doi.org/10.1016/bs.aesp.2015.03.001

Pyszczynski, T., Lockett, M., Greenberg, J. in Solomon, S. (2021). Terror management theory and the COVID-19 pandemic. Journal of Humanistic Psychology, 61(2), 173–189. https://doi.org/10.1177/0022167820959488

Sezer, S. in Gülleroğlu, H. (2017). The predictive power of life satisfaction and selfesteem in existential anxieties. European Journal of Education Studies, 3(7), 329–345. http://dx.doi.org/10.46827/ejes.v0i0.847

Solomon, S., Greenberg, J. in Pyszczynski, T. (2004). The cultural animal—Twenty years of terror management theory and research. V J. Greenberg, S. L. Koole in T. Pyszczynski (ur.), Handbook of experimental existential psychology (str. 13–34). Guilford Press.

Tomaszek, K. in Muchacka-Cymerman, A. (2020). Thinking about my existence during COVID-19, I feel anxiety and awe – the mediating role of existential anxiety and life satisfaction on the relationship between PTSD symptoms and posttraumatic growth. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(19), 7062. http://dx.doi.org/10.3390/ijerph17197062

Yalom, I. D. (1980). Existential psychotherapy. Basic Books.

Yetzer, A. M. in Pyszczynski, T. (2019). Terror management theory and psychological disorder: Ineffective anxiety-buffer functioning as a transdiagnostic vulnerability factor for psychopathology. V C. Routledge in M. Vess (ur.), Handbook of terror management theory (str. 417–447). Academic Press. https://doi.org/10.1016/B9780-12-811844-3.00018-4

van Bruggen, V., Vos, J., Westerhof, G., Bohlmeijer, E. in Glas, G. (2015). Systematic review of existential anxiety instruments. Journal of humanistic psychology, 55(2), 173–201. https://doi.org/10.1177/0022167814542048

Laura Buzeti

“Ko so prišli po jude, sem bil tiho” –vloga in sodelovanje očividcev v genocidu na primeru holokavsta

Holokavst, Shoah, ali dokončna rešitev – ne glede na to, kako imenujemo poboj šestih milijonov judov med drugo svetovno vojno, se ob njegovi omembi odpira vprašanje, kako se je to lahko zgodilo. Čeprav se prevladujoča upodobitev osredotoča predvsem na povzročitelje genocida, najpogosteje vodilne člane nacistične stranke in člane paravojaške organizacije Schutzstaffel (kratica SS), se vloga tretje skupine posameznikov, očividcev, v genocidu pogosto spregleda.

Vedenje očividcev – posameznikov, ki so bili fizično prisotni med genocidom in ob njegovem pojavu niso ukrepali – je ključnega pomena, saj povzročiteljem omogoča izvajanje zločinov, to pa posledično vpliva na njihova stališča do žrtev (Monroe, 2008).

V nadaljevanju se bomo tako osredotočili na psihološke in socialne dejavnike, ki vplivajo na podporo in sodelovanje očividcev v določenih stopnjah genocida, hkrati pa proučili njihovo vlogo v zločinu. Na primeru očividcev holokavsta, specifično nemških civilistov, bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kako lahko skupina ljudi omogoči iztrebljanje druge skupine, in ali je lahko ravno ta ključna pri preprečevanju genocida.

Genocid in njegove stopnje Tako za razumevanje vloge očividcev v genocidu kot tudi vloge povzročiteljev in žrtev je pomembno razumevanje zločina. Genocid, kot ga utemeljuje Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948), so dejanja, storjena z namenom delnega ali popolnega uničenja etnične, rasne, verske ali nacionalne skupine. K tovrstnim dejanjem so, med drugim, všteti umor članov skupine, težka fizična ali duševna travma, preprečevanje rodnosti in spolno nasilje (UN general assembly, 1948).

Čeprav je bila konvencija sprejeta kot posledica holokavsta, ta ni edini primer načrtnega iztrebljanja. V Holodomoru, namernem stradanju prebivalcev Ukrajine, ki ga je povzročila sovjetska oblast, je med letoma 1932 in 1933 umrlo osem milijonov Ukrajincev. V Ruandi so pripadniki vojske leta 1994 sistematično pobili od 800.000 do milijon pripadnikov etničnih skupin Tutsi in Hutu. Srbska vojska je v Srebrenici in Žepi izvršila genocid nad muslimanskimi moškimi in dečki, ki je terjal okoli 8000 žrtev (Dutton, 2007).

Navedenim primerom je kljub situacijskim posebnostim, kakršna je denimo etnična pripadnost žrtev, skupen vzorec razvoja genocida. Stanton (2020) opozarja na deset prepoznavnih stopenj, ki ne potekajo nujno linearno, ampak tudi istočasno, hkrati je vsaka naslednja stopnja nadgradnja

prejšnje. Sledijo si tako: klasifikacija, simbolizacija, diskriminacija, dehumanizacija, organizacija, polarizacija, priprava, pregon, usmrtitev in zanikanje (Stanton, 2020).

V nadaljevanju bomo obravnavali vlogo očividcev v prvih štirih stopnjah genocida in stopnji zanikanja, saj je njihovo sodelovanje, bodisi pasivno bodisi aktivno, pomembno za kulturno, ekonomsko in socialno uničenje skupine žrtev, kateremu sledijo drastični ukrepi sistematičnega iztrebljenja (Dutton, 2007). Posebno pozornost bomo namenili tistim, ki so zanikali genocid, in implikacijam le-tega.

Klasifikacija in simbolizacija: očividci in pripadnost skupini

Na prvi stopnji genocida, klasifikaciji, se s pomočjo propagande in retorike ustvarijo skupine, ločene glede na raso, spol, etnično pripadnost ali drugi dejavnik. Tako sta v primeru holokavsta nastali skupini »tujcev,« ali ožje, »judov«, in »Nemcev« ali »arijcev,« pri čemer očividce in povzročitelje genocida umeščamo v slednjo kategorijo. Združevanje v skupine ni nujno napovednik genocida, saj je pripadnost njej nujna za posameznikovo preživetje in blagostanje (Stanton, 2020). Skupine nudijo varovalno mrežo, sredstva za preživetje in socialno podporo. Vključenost v skupino nam omogoča zadovoljevanje naših socialnih potreb, medtem ko nam izključenost predstavlja grožnjo (Bernstein idr., 2010).

Pripadnost skupini je še posebej pomembna v času krize. Ko sta ogroženi identiteta in obstoj posameznika ali skupine, se ti pogosteje zatekajo k ideologijam, sistemu prepričanj in konceptov o svetu ter njegovem delovanju, saj lahko ti nudi nov način razumevanja sveta ali spodbudijo že obstoječa prepričanja (Monroe, 2008). Nacistično prepričanje o večvrednosti arijske rase je očividcem tako pomenilo ohranjanje njihovega načina življenja ter preoblikovanje kulturne identitete. Ob porazu v prvi svetovni vojni, podpisu Versajske mirovne pogodbe, ki so jo dojemali kot ponižanje, in reparacijami so se prebivalci Nemčije znašli v ekonomsko in politično nestabilnem položaju, zaradi česar so lažje sprejeli klasifikacijo na arijce in nearijce (Staub, 1993). Slednjo je dodatno podpiralo pripisovanje krivde posamezniku ali skupini za neugoden izid, čeprav so bili zanj krivi drugi dejavniki (angl. scapegoating). Nacisti so za ekonomski kolaps Nemčije in druge težave v državi krivili jude, s čimer so izbrali tudi tarčo za očividce v naslednjih stopnjah genocida (Glick, 2009; Rothschild idr., 2012). Ker sta nacistična ideologija in klasifikacija temeljili na rasnih zakonih ter že obstoječem antisemitizmu, razširjenem

po Evropi, se je očividcem pripadnost nemški rasi lahko zdela kot esencialna (ang. essentialized ) (Dutton, 2007).

Tovrstnim skupinam je skupno prepričanje o globlji, vrojeni strukturi, ki je ni mogoče spremeniti. Pripadniki teh posledično sklepajo, da si z drugimi člani delijo podobne značilnosti, nazore in vrednote (Bernstein, 2015). Ravno pripadnost arijcem je lahko preprečila ukrepanje mnogih očividcev – zavrnitev esencialne skupine, ki bi pomenila zavrnitev njenih norm, prepričanj in vrednot, bi ogrožala posameznikovo potrebo po pripadnosti in njegove socialne potrebe. Posameznik bi bil izobčen in ustrahovan, kar bi lahko služilo kot motivator za sprejemanje diskriminacije (Bernstein idr., 2010).

Enotnost in pripadnost pri očividcih spodbuja tudi druga stopnja genocida, simbolizacija. Članom skupin je zaradi njihove lažje identifikacije in takojšnjem prepoznavanju pripadnosti pripisan simbol – kot je rumena zvezda na primeru holokavsta (Stanton, 2020). Medtem ko so bili judje prisiljeni nositi zvezdo, so se očividci lahko združevali pod kljukastim križem, nacistično zastavo in drugimi simboli. Ti in podobni simboli, ki si jih skupina prilasti, dodatno spodbujajo povezanost, enotnost in ustvarijo zastrašujoč vtis (Callahan in Ledgerwood, 2016). Nacistični simboli so tako izražali kohezivnost skupine očividcev. Hkrati je lahko enak učinek imela tudi rumena zvezda – čeprav so jo pripadniki judovske skupnosti nosili pod prisilo, je njena prisotnost očividcem sporočala navidezno kohezivnost in resničnost skupine. Posledično so jo očividci, v skladu z nacistično retoriko, zaznali kot ogrožajočo entiteto (Callahan in Ledgerwood, 2016).

V prvih stopnjah genocida so očividci torej ključni za ustvarjanje skupin na podlagi ideologije. Z utemeljitvijo »sebe« očividci oblikujejo tudi skupino »drugih«, ki jo s simbolizacijo doživljajo kot zastrašujočo identiteto (Staub, 1993). Tovrstno prepričanje je povod za naslednjo stopnjo genocida – diskriminacijo in dehumanizacijo (Stanton, 2020).

Diskriminacija in dehumanizacija: »mi proti njim,« aktivnost in pasivnost očividcev

Odvzem državljanstva, volilne pravice, pravice do zaposlitve in porok z arijci so bili le nekateri ukrepi v tretji stopnji genocida, diskriminaciji, uveljavljeni z Nürnberškimi zakoni leta 1935. Očividci so bili spodbujeni k izločanju druge skupine, denimo z bojkotom judovskih trgovin in ločitvijo od partnerja judovske veroizpovedi (Stanton, 2020). S tovrstnim vedenjem lahko zavzemajo aktivno vlogo pri izključitvi žrtev iz ekonomskih, socialnih in kulturnih dejavnosti (Dutton, 2007). Vendar če se očividci niso odločili za aktivno sodelovanje, ali se z zakoni niso strinjali, so lahko pridobili posebne koristi na račun diskriminacije. Z zasedanjem delovnih mest, ki so jih predhodno imeli judje, s povečanim prometom v njihovih obrteh na račun bojkota judovskih trgovin, pridobitvijo stanovanja in materialnih dobrin zaradi izseljevanja, prisilnega dela in množičnega poboja judov v koncentracijskih taboriščih so očividci pasivno podprli diskriminacijo, kakor tudi kasnejše faze genocida (Bar-On, 2001).

Diskriminacije očividci ne podprejo nujno zaradi lastnih prepričanj ali posebnih koristi. Izločitev druge skupnosti

in prekinitev vezi z njo je lahko izkaz njihove pripadnosti skupini in skupinske identitete, hkrati pa odziv na zaznano nevarnost »drugih,« s čimer se ustvari potreba po zaščiti »nas« (Dutton, 2007). Sprememba zaznave viktimizirane skupine, torej judov, nadalje nastopi in se stopnjuje v četrti fazi genocida, dehumanizaciji, v kateri očividci in povzročitelji zanikajo človeškost žrtev. Te so enačene z golaznijo, živalmi ali boleznimi. V fazi dehumanizacije je prisotno vsesplošno širjenje sovraštva s pomočjo propagande, prav tako je možna tudi indoktrinacija, nekritično sprejemanje doktrin (Stanton, 2020). Ta je bila še posebej učinkovita pri očividcih, rojenih in vzgojenih v času nacističnega režima (1933–1945) ter socializiranih v nacistični ideologiji – izkazovali so namreč več antisemitizma kot tisti, ki so bili rojeni pred časom nacistične vlade ali po njej(Voigtländer in Voth, 2015).

Predhodna antisemitska prepričanja očividcev so olajšala dehumanizacijo judovskih žrtev. Z odstranitvijo njihove identitete in človeškosti so propadli tudi moralni odnosi do žrtve, s čimer je bilo omogočeno in upravičeno nasilno ravnanje (Haslam, 2006). Zaradi sovraštva, moralne odtujenosti, občutka ogroženosti ali pripadnosti skupini lahko pasiven opazovalec postane aktiven podpornik nasilnih izgredov nad žrtvami – leta 1938 v pogromu, znanem pod imenom Kristallnacht, nad judovsko skupnostjo nasilja niso izvajali le SS-ovci. Pri požigu sinagog, uničenju judovskega posestva in vandalizmu so namreč sodelovali tudi aktivni očividci (Dutton, 2007).

Dehumanizacija prav tako opravičuje neaktivnost pasivnih očividcev. Čeprav se niso aktivno pridružili izgredom, so skupino »drugih« ali »nearijcev« zaznavali kot nevarno. S tem, da so žrtvam odvzeli človeškost, so lahko racionalizirali dejanja aktivnih očividcev in povzročiteljev holokavsta, s čimer so se dodatno oddaljili od njegovih žrtev. Pasivni očividci so prav tako izkazali večjo vdanost v usodo, pomanjkanje avtonomije in prepričanje, da trenutne situacije ne morejo spremeniti. Nekateri, kljub grozotam koncentracijskih taborišč, niso ukrepali zaradi ugodnosti, ki so jih posredno pridobili z genocidom (Monroe, 2008).

Aktivnost in pasivnost očividcev nista omejena zgolj na tretjo in četrto fazo genocida, temveč se lahko spreminjata tudi v poznejših fazah. Očividci lahko z miselnostjo »mi proti njim« potencialno postanejo povzročitelji ali tudi žrtve genocida. Njihova vloga pasivnega podpornika ali aktivnega udeleženca prav tako omogoča napredovanje genocida (Bar-On, 2001), pomemben dejavnik pa predstavljajo v njegovi zadnji fazi – v zanikanju.

Zanikanje: nevarnost nepriznavanja krivde Zanikanje obstoja koncentracijskih taborišč in množičnega umora judov ni omejeno zgolj na konec genocida ali povojno obdobje. Očividci so, kljub zavedanju o obstoju koncentracijskih taborišč, to dejstvo preprosto zanemarili zaradi osredotočanja na lastno življenje in lastne težave (Monroe, 2008). Nemški civilisti so po kapitulaciji Nemčije, pred katero so povzročitelji genocida z uničenjem in množičnim pobojem žrtev poskušali prikriti svoja dejanja (Stanton, 2020), pogosto izražali zanikanje in neznanje o zločinih. Očividci se pogosto poslužujejo racionalizacije

zločinov, denimo, da so bili nujni, da jih sami niso mogli preprečiti, ali jeze nad žrtvami, katere krivijo za lastno usodo (Monroe, 2008).

Zanikanje holokavsta in genocidov je eden izmed najpogostejših odzivov znotraj skupine, ki je bila povzročiteljica zločina. Očividci se pogosto osredotočajo zgolj na izbrane povzročitelje, v primeru holokavsta recimo na vodje SS-a ali nacistične stranke kot celote. Tovrstna ločitev pripadnikov skupine jih, površinsko, oprosti krivde za genocid ter znižuje njihov občutek moralne odgovornosti za zločin (Bilali idr., 2019). Prevladujoč pogled nemških civilistov po vojni je bil doživljanje sebe kot žrtve diktatorskega zločina, s čimer ponovno zanikajo lastno vpletenost (Vollhardt in Bielwizc, 2013). Zanikanje očividce torej oddalji od dogodka, prav tako pa se lahko oblikuje kot posledica neskladnosti s shemo njihove skupine. Če so se ti doživljali kot pasivne, brez moči, da spremenijo tok dogajanja ali se uprejo oblastem, bi priznanje vpletenosti v holokavst zanikalo resničnost skupine (Bilali idr., 2019).

Očividci niso edini, ki se odločijo zanikati genocid. Zanikanje holokavsta in podobnih genocidov postaja vse pogostejši in resnejši problem – spodbuja nestrpnost, jezo in sovraštvo med skupinami žrtev, povzročiteljev in očividcev, hkrati pa je pokazatelj, da se bodo podobni zločini zgodili tudi v prihodnosti (Bilali idr., 2019). Ravno zaradi potencialne ponovitve teh dejanj je razumevanje vloge očividca pomembno. Upor in pravočasno ukrepanje v zgodnjih fazah genocida lahko tega namreč preprečita – zaradi protestiranja očividcev v Italiji in Bolgariji so nacisti opustili deportacijo tamkajšnjih judov, kakor so opustili program sistematičnega pobijanja posameznikov z razvojnimi in duševnimi motnjami, ko se je temu uprlo splošno prebivalstvo (Staub, 1993).

Kakor je pasivnost očividcev spodbuda povzročiteljem genocida, je njihov upor jasno sporočilo nestrinjanja. Očividci so katalisti ali preprečevalci holokavsta in podobnih zločinov, bodisi pasivni ali aktivni, zaradi česar njihove vloge v proučevanju genocidov ne smemo spregledati.

Očividec je, v stanju krizne situacije ali miru, lahko vsak – zaradi ekonomskih ugodnosti, strahu ali pripadnosti skupini smo lahko soudeleženi v ustvarjanju in uničevanju skupine »drugih.« Genocid namreč ni zločin, omejen zgolj na oddaljeno zgodovinsko obdobje. Preživeli, bodisi žrtve, povzročitelji, nenazadnje tudi opazovalci, na genocid ohranjajo živi spomin. Naj vsak služi tudi v opomin.

First they came for the Communists

And I did not speak out

Because I was not a Communist

Then they came for the Socialists

And I did not speak out

Because I was not a Socialist

Then they came for the trade unionists

And I did not speak out

Because I was not a trade unionist

Then they came for the Jews

And I did not speak out

Because I was not a Jew

Then they came for me

And there was no one left To speak out for me

(Martin Niemöller, 1946, Holocaust memorial day trust)

Bar-On, D. (2001). The bystander in relation to the victim and the perpetrator: Today and during the Holocaust. Social Justice Research, 14(2), 125–148. https:// doi.org/10.1023/A:1012836918635

Bernstein, M. J. (2015). Ingroups and outgroups. The Wiley Blackwell encyclopedia of race, ethnicity, and nationalism, 1–3. https://doi.org/10.1002/9781118663202. wberen482

Bernstein, M. J., Sacco, D. F., Young, S. G., Hugenberg, K., in Cook, E. (2010). Being “in” with the in-crowd: The effects of social exclusion and inclusion are enhanced by the perceived essentialism of ingroups and outgroups. , 36(8), 999–1009. https://doi.org/10.1177/0146167210376059

Bilali, R., Iqbal, Y., in Freel, S. (2019). Understanding and counteracting genocide denial. V L. S. Newman, (ur.), Confronting humanity at its worst: Social psychological perspectives on genocide (str. 284–311). Oxford University Press. http://dx.doi. org/10.1093/oso/9780190685942.003.0011

Callahan, S. P., in Ledgerwood, A. (2016). On the psychological function of flags and logos: Group identity symbols increase perceived entitativity. Journal of Personality and Social Psychology, 110(4), 528–550. https://doi.org/10.1037/ pspi0000047

Dutton, D. G. (2007). The psychology of genocide, massacres, and extreme violence: Why normal people come to commit atrocities. Praeger Security International.

Glick, P. (2009). Scapegoating and the breakdown of ethnic relations. V V. M. Esses, in R. A. Vernon (ur.), Explaining the breakdown of ethnic relations: why neighbors kill (str. 121–146). https://doi.org/10.1002/9781444303056.ch6

Haslam, N. (2006). Dehumanization: An integrative review. Personality and social psychology review, 10(3), 252–264. https://doi. org/10.1207%2Fs15327957pspr1003_4

Holocaust memorial day trust (b.d.). First they came – by pastor Martin Niemöller. https://www.hmd.org.uk/resource/first-they-came-by-pastor-martin-niemoller/ Monroe, K. R. (2008). Cracking the code of genocide: The moral psychology of rescuers, bystanders, and Nazis during the Holocaust. Political Psychology, 29(5), 699–736. https://doi.org/10.1111/j.1467-9221.2008.00661.x

Rothschild, Z. K., Landau, M. J., Sullivan, D., in Keefer, L. A. (2012). A dual-motive model of scapegoating: Displacing blame to reduce guilt or increase control. Journal of personality and social psychology, 102(6), 1148–1163. https://doi. org/10.1037/a0027413

Stanton, G. (2020). The ten stages of genocide. Genocide Watch. https://www. genocidewatch.com/tenstages

Staub, E. (1993). The psychology of bystanders, perpetrators, and heroic helpers. Inernational journal of intercurtural relations. 17, 315–341. https://doi. org/10.1016/0147-1767(93)90037-9

UN General Assembly (1948). Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide. United Nations, Treaty Series, vol. 78, 277. http://www.pisrs.si/ Pis.web/mednarodnaPogodba?id=-19480909/01M

Voigtländer, N., in Voth, H. J. (2015). Nazi indoctrination and anti-Semitic beliefs in Germany. Proceedings of the National Academy of Sciences, 112(26), 7931–7936. https://doi.org/10.1073/pnas.1414822112

Vollhardt, J. R., in Bilewicz, M. (2013). After the genocide: Psychological perspectives on victim, bystander, and perpetrator groups. Journal of Social Issues, 69(1), 1–15. http://dx.doi.org/10.1111/josi.12000

Krizne situacije skozi sito časa

Po jedrski reakciji v Černobilu so v večini evropskih držav sprejeli ukrepe za zajezitev posledic – v Avstriji so na primer prebivalcem svetovali, naj se njihovi otroci ne igrajo na igriščih, v mnogih drugih državah pa je bilo odsvetovano pitje deževnice ter uživanje sveže, listnate zelenjave (Grandjean, 1986). Še dandanes se v slovenski javnosti pojavljajo določeni spomini na dneve po nesreči, ki so se prebivalcem vtisnili v spomin v večinoma točni različici, nemalokdaj pa so se skozi čas tako ali drugače spremenili ali popačili (Nuclear Energy Agency in OECD, 1996). Podobno kot na eksplozijo v Černobilu, ljudje oblikujemo tudi druge spomine in prepričanja na naravne katastrofe in krize, ki so se dogajale v preteklosti. Američani na primer ob spominu na drugo svetovno vojno najpogosteje navajajo napad na Pearl Harbor, Dan D ter bombardiranje Hirošime in Nagasakija (Roediger in DeSoto, 2016). Za razliko od njih, Rusi večinoma naštevajo popolnoma druge dogodke iz tega obdobja. Do takšnih razhajanj pomnjenja kriznih situacij pa bi verjetno prišli tudi pri spraševanju katerega koli drugega naroda.

Takšnim mentalnim reprezentacijam različnih zgodovinskih dogodkov, ki so skupni določeni kulturi, narodu ali skupini, pravimo skupinski oz. kolektivni spomin. Izraža se v različnih oblikah družbenega življenja; pripovedih, pisnih delih, spomenikih ter drugih zgodovinskih obeležjih in podobno (Hirst idr., 2018). Takšni spomini se lahko nanašajo na dejstva ali pa zgolj na subjektivno interpretacijo krizne situacije, ki jo je določena skupnost utrpela v preteklosti (Roediger in DeSoto, 2016). Monteil in drugi avtorji (2020) menijo, da lahko ustvarjanje kolektivnega spomina na tragičen dogodek pomaga skupnosti, da skupaj prebrodi posledice katastrofe. Tako so na primer prebivalci Monserrata (država na Karibskem otočju) ob izbruhih ognjenika, ki je več let ogrožal celotno skupnost, ustvarili skupne spomine na katastrofo tako, da so določene elemente zgodovine postopoma izpuščali iz pogovorov. Takšen proces kolektivnega pozabljanja jim je olajšal življenje na otoku, kjer so bili prebivalci enostavno primorani živeti z mislijo na vsakdanjo nevarnost in morebiten nov izbruh aktivnega ognjenika (Monteil idr., 2020). Spet drugi narodi se z izkušnjo krizne situacije lažje soočijo, če krivdo za nastalo situacijo prenesejo na vladne institucije, ki niso (primerno) ukrepale (Recuber, 2012).

Kot primer si lahko vzamemo orkan Katrina leta 2005, po katerem so ljudje množično usmerjali jezo in obtožbe na tamkajšnjo vlado ter se še danes spominjajo posledic orkana kot neuspešnega ukrepanja in preprečitve za to odgovornih institucij. Ohranjanje kolektivnega spomina pa lahko privede tudi do večjih sprememb v družbi in njeni ureditvi. Tako lahko na primer ob obujanju kolektivnega spomina na jedrsko reakcijo v Černobilu opazimo, da so mnogi ljudje v

zahodnih evropskih državah oblikovali negativen odnos do jedrske energije, kar je posledično doprineslo tudi k odpravi tovrstnega pridobivanja energije v nekaterih državah, ali pa vsaj zmanjševanju uporabe jedrske energije (Sahm, 2010). Vidimo pa lahko tudi, da so v EU ohranjanje spomina na nesrečo uporabili za krepitev zavesti o enotnosti Evropske unije. Med samimi prebivalci mesta Pripjat in drugimi okoliškimi prebivalci pa še vedno prevladujejo zelo jasni spomini na to, kaj so počeli tistega usodnega dne, ko se je pripetila nesreča (Sahm, 2010).

Pripovedovanje in ohranjanje skupnega spomina se uporablja tudi za to, da določenim družbenim skupinam damo moč ali pa jih utišamo (Monteil idr., 2020). Takšen primer je bilo mogoče zaslediti med Avstralci, ki so leta 2002 ob terorističnem napadu na Baliju (indonezijski otok), v katerem je bilo ubitih največ avstralskih turistov, v medijih sprožili močno oglaševanje narodne zavesti Avstralcev ter hkrati začeli postavljati v slabo luč avstralske manjšine in priseljence (West, 2008). Prek medijev je javnost začela teroristični napad na avstralske turiste dojemati kot napad na njihov način življenja in kulturno identiteto. Obenem pa so zanemarili dejstvo, da je bilo v napadu ubitih tudi večje število ljudi drugih narodnosti in so teroristični napad zgolj uporabili za načrtno povečanje nacionalne zavesti. Prav tako so javno opredelili Bali kot slabo in nerazvito destinacijo, ki nikakor ne dosega avstralskih standardov, medtem ko je Bali še dan pred terorističnim napadom veljal za ‘malo Avstralijo’ ter imel z njo precej tesen odnos. Iz te tragedije pa morda izvira tudi okrepljena negativna kolektivna mentalna reprezentacija Avstralcev do nerazvitih držav (West, 2008).

Za razliko od doživljanja bombardiranja na Baliju kot izrazito osebnega napada na Avstralijo, pa je ob napadu na World Trade Center, 11. septembra 2001, avstralska javnost ta dogodek dojemala kot splošen napad na zahodnjaške vrednote, demokracijo, svobodo in človekove pravice ter se čutila povezano s to ameriško tragedijo tudi prek čustvene vezi iz nekdanjega kolonialnega zavezništva (West, 2008). Ameriška javnost pa se je na tragični dogodek 11. septembra odzvala z nenehnim poročanjem o dogodku prek medijev, kar pa je žrtvam in njihovim svojcem prineslo še več gorja, saj so bili nenehno obdani s slikami in spomini na katastrofo (Recuber, 2012). Mnoge verske skupnosti so smisel in oporo v tej tragediji našle v veri. V letih po tragediji pa so se oblikovale različne spletne spominske strani (ena izmed najbolj znanih je the September 11 Digital Archive), kamor so lahko ljudje zapisali svoje zgodbe in objavili slike katastrofe ter s tem prispevali k oblikovanju in ohranjanju kolektivnega spomina na 11. september. Vendar pa na tem mestu Schwartz idr. (2008) podajajo še drugi pogled na obstoječe spominske strani. Poudarjajo namreč, da se je potrebno zavedati,

Lara Bukovec

Kolektivni spomin na naravne nesreče in druge človeške katastrofe

da so takšne spletne ‘spominske banke’ ustvarjene s strani elit, ki poudarjajo svoj dominanten pogled na katastrofo ter ne dopuščajo, da bi nasprotujoče informacije pricurljale na plano. Podobno naj bi veljalo tudi za tiste, ki postavljajo muzeje in druga spominska obeležja v spomin na raznorazne krizne situacije ali katastrofe, saj naj bi navadno ravno ti narekovali in usmerjali, kako se bodo zanamci spominjali teh dogodkov (Schwartz idr., 2008). Vsaka katastrofa pretrese ustaljen družbeni red in tako je po katastrofi nujno, da se ta ponovno vzpostavi. Tu pa se vmešajo tudi vplivi drugih ljudi, ki si želijo novo organizacijo družbe postaviti v prid svojim željam. Najpogosteje pa se tovrstne težnje po izkrivljanju preteklosti pojavijo pri vladajočih elitah, ko je ogrožena legitimnost režima. Takšne elite imajo navadno tudi sredstva, da vplivajo na medije. Glede na to, kako mediji predstavijo zgodbe ob spominjanju na dogodke, se tudi oblikuje spomin ljudi na ta dogodek. S pomočjo javnih občil si tako ljudje ustvarijo mišljenje o politiki, sociali, ekonomiji in ostalih institucijah (Robinson, 2009).

Kolektivni spomin pa ni nujno skupen celotnemu narodu. Če si zamislimo na primer napad na dvojčka 11. septembra, si lahko predstavljamo, da se svojci in udeleženci nesreče tega dne spominjajo različno kot zunanji opazovalci. Drugače jo dojemajo pisarniški delavci in drugače piloti, drugače liberalci od konzervativcev. Ali potemtakem nekaj takšnega kot je skupni ali kolektivni spomin sploh obstaja? Schwartz in drugi (2008) pojasnjujejo, da ker ljudje prihajamo iz različnih situacijskih ozadij, in se navadno gibljemo v različnih družabnih krogih, ki so skladni z našim verskim, političnim in drugimi prepričanji, se zato tudi hitro oblikujejo različne različice kolektivnega spomina o posameznem kriznem dogodku. Prav tako tudi različne generacije oblikujejo kolektivni spomin zelo različno (Roediger in DeSoto, 2016). Določeni ljudje, ki so dogodek doživeli, navadno obujajo spomin na to, kaj so tisti dotični dan počeli, ko se je katastrofa zgodila. Spet drugi se spomnijo proslav in raznih obeležij ter novic, ki so jih obiskali v procesu izobraževanja ali zgolj kulturnega obeleževanja narodnih spominov na katastrofe. Prav tako se pri tistih, ki določeno katastrofo doživijo, pojavi smer v katero si ljudje ustvarjajo spomine. Se pravi skupnost nekako narekuje katere spomine se sme obujati in katere ni zaželeno ali ni pomembno ohranjati. K spremembi kolektivnega spomina pri novejših generacijah pa definitivno vpliva tudi šolski sistem (Dudchik in Fabrykant, 2012). V Belorusiji so na primer v šolskih učbenikih zasledili dve glavni kolektivni zgodbi o jedrski katastrofi v Černobilu. Prva nesrečo opisuje kot grožnjo za genetski material Belorusov in jih predstavlja kot pasivne žrtve, druga pa za nesrečo obtožuje takratni režim (Dudchik in Fabrykant, 2012).

Coman in drugi (2009) poudarjajo, da se ljudje spominjamo in pozabljamo stvari v skladu z našo kulturo. Velik vpliv imajo tudi tabuji določene kulture, saj usmerjajo, kaj je v določeni situaciji še sprejemljivo, in kaj ne. Za ponazoritev si lahko zamislimo primer vojakov, ki pridejo domov iz bojišča. Če je v kulturi omemba smrti, ubijanja in ostalih vojnih grozot tabu, se bodo vojaki teh pripovedi tudi izogibali. Kar pa privede do tega, da se zaradi izogibanja pogovoru o določeni temi, ta tudi hitreje pozablja. Ko se takšna okrnjena zgodba

pripoveduje naprej, se ta od ust do ust obnavlja, kar na koncu privede do kolektivnega pozabljanja (angl. collective forgetting) določenih delov zgodovine.

Kolektivni spomin pa se ne ustvari samo pri žrtvah različnih katastrof, temveč tudi pri vršilcih različnih grozodejstev, kot na primer v Nemčiji ali pri japonski vojski v 2. svetovni vojni (Nytagodien in Neal, 2004). Mnogo narodov poroča o kolektivni krivdi ter težnji po pozabi storjenih krivic, ki so jih vršili nad pripadniki drugih narodov, verskih ločin, manjšin ipd. Pri takšnem kolektivnem spominu na storjene krivice sta najpogosteje prisotna zanikanje in prikrivanje grozodejstev. Nekateri vojaki, ki so prišli iz vietnamske vojne, so množične poboje civilistov priznali šele po nekaj desetletjih. Vendar pa zanikanje in prikrivanje vsekakor nista rešitev, saj tako pri žrtvah takšnih dejanj kot tudi pri njihovih izvrševalcih ostaja prikrit spomin na doživeto. Avtorja članka razrešitev kolektivnega spomina na krivdo vidita v pogovoru med obema stranema (Nytagodien in Neal, 2004).

Po vsaki nenadni krizni situaciji se znotraj skupine ljudi ali etničnih ali narodnih skupnosti oblikujejo mentalne reprezentacije o samem dogodku. Te se nato prenašajo na druge člane s pomočjo ustnih pripovedi, pisnih del, zgodovinskih obeležij, spletnih spominskih bank ipd. V kolektivnem spominu se odražajo značilnosti kulture, prav tako pa lahko različne skupine oblikujejo različne spomine na iste dogodke, razlike pa obstajajo tudi med generacijami. Kljub temu, da se je raziskovanje kolektivnega spomina v psihologiji začelo šele sorazmeroma pozno, lahko vseeno opazimo velik napredek pri razumevanju mišljenja in vedenja določenih narodov, kultur ter drugih skupin. Z boljšim razumevanjem skupinskega spominjanja kriznih dogodkov pa bomo v prihodnje tudi lažje razumeli spomin posameznika, ki je soočen s krizno situacijo.

Viri

Coman, A., Manier, D. in Hirst, W. (2009). Forgetting the unforgettable through conversation. Psychological Science, 20(5), 627–633. https://doi.org/10.1111/ j.1467-9280.2009.02343.x

Dudchik, A. in Fabrykant, M. (2012). Ordinary tragedy: “Perestroika” of collective memory about Chernobyl disaster in Belarusian history textbooks. Anthropology of East Europe Review, 30(1), 65–81.

Grandjean, P. (1986). After Chernobyl. archives of environmental health. An International Journal, 41(5), 277–278. https://doi.org/10.1080/00039896.1986.9 936695

Hirst, W., Yamashiro, J. K. in Coman, A. (2018). Collective memory from a psychological perspective. Trends in Cognitive Sciences, 22(5), 438–451. https:// doi.org/10.1016/j.tics.2018.02.010

Monteil, C., Barclay, J., in Hicks, A. (2020). Remembering, forgetting, and absencing disasters in the post-disaster recovery process. International Journal of Disaster Risk Science, 11(3), 287–299. https://doi.org/10.1007/s13753-020-00277-8

Nuclear Energy Agency in OECD (1996). Chernobyl, Ten Years On, Radiological and Health Impact. V A. Stritar (ur.), Černobil: nesreča, posledice in nauki (str. 8–12). Narodna in univerzitetna knjižnica. Nytagodien, R. in Neal, A. (2004). Collective trauma, apologies, and the politics of memory. Journal of Human Rights, 3(4), 465–475. https://doi. org/10.1080/1475483042000299714

Recuber, T. (2012). The prosumption of commemoration. American Behavioral Scientist, 56(4), 531–549. https://doi.org/10.1177/0002764211429364

Robinson, S. (2009). `We were all there’: Remembering America in the anniversary coverage of hurricane Katrina. Memory Studies, 2(2), 235–253. https://doi. org/10.1177/1750698008102054

Roediger, H. L. in DeSoto, K. A. (28. 6. 2016). The power of Collective Memory: What do large groups of people remember–and forget? Scientific American. https://www. scientificamerican.com/article/the-power-of-collective-memory/ Sahm, A. (2010). The Chernobyl catastrophe in the context of european culture of remembrance. S. Naumova, P. Tereshkovich, T. Zhurzhenko in L. Kozhokari (ur.), Crossroads Digest (str. 17–30). European Humanities University. Schwartz, B., Fukuoka, K. in Takita-Ishii, S. (2008). The Blackwell companion to the sociology of culture. M. D. Jacobs in N. Weiss Hanrahan (ur.), Collective Memory: Why Culture Matters (str. 253–271). John Wiley & Sons. West, B. (2008). Collective memory and crisis. Journal of Sociology, 44(4), 337–353. https://doi.org/10.1177/1440783308097125

Daša Gajšek

Zločin, ki ne pozna meja

Terorizem in subjektivno blagostanje posameznikov

Uvod

Leta 2019 je bilo zabeleženih okoli 8500 terorističnih napadov, v njih je življenje izgubilo več kot 20.300 ljudi (Global Terrorism Database, b.d.). Problem terorizma pa sega mnogo dlje od neposrednih žrtev napadov. Žrtve so tudi tisti, ki so prizadeti posredno, torej očividci, svojci žrtev in širša javnost. Pri omenjenih posameznikih, ki so bili bodisi neposredno bodisi posredno vključeni v teroristične napade, lahko zaznamo upad subjektivnega blagostanja (Sirgy idr., 2019). V članku se bomo osredotočili na podrobnejše raziskovanje povezanosti med terorizmom in upadom subjektivnega blagostanja posameznikov, ki so bili (posredno ali neposredno) vključeni v teroristične napade ter opisali nekaj možnih vzrokov za omenjeno povezanost.

O terorizmu

Terorizem je vsako organizirano nasilno in večinoma javno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom in civilnim ustanovam (Gabrič in Režek, 2011). Z njim želijo teroristi doseči čim večje število ljudi in tako vplivati na širše javno mnenje. Čeprav njegova zgodovina sega dlje v preteklost, za začetek sodobnega terorizma označujemo prva leta 18. stoletja. Prav v tem stoletju se je tudi prvič pojavila beseda terorizem, ki pravzaprav izhaja iz francoske revolucije, terorja jakobinske diktature, med letoma 1733 in 1794, ko so odstranjevali vse nasprotnike revolucije (Gabrič in Režek, 2011; Neumann in Smith, 2005). Danes si v spomin največkrat prikličemo 11. 9. 2001, ko je teroristična skupina Al Kaida, zrušila znamenita dvojčka – stolpnici World Trade Centra v New Yorku. Ali pa leto 2015, ko je francosko prestolnico pretreslo več koordiniranih terorističnih napadov. Eden izmed nedavnih dogodkov, ki je ponovno vzbudil strah pri ljudeh pred tovrstnimi napadi, pa je denimo talibanski prevzem glavnega mesta Afganistana.

O subjektivnem blagostanju

Subjektivno blagostanje je eden izmed temeljnih konceptov pozitivne psihologije – veja v znanstveni psihologiji, ki se je

oddaljila od proučevanja primanjkljajev in duševnih motenj ter se osredotočila na posameznikov razvoj potencialov (Musek, 2010). Pridevnik subjektivno se nanaša na posameznikovo zaznavo sebe v določenem trenutku. To pomeni, da lahko ljudje situacijam pripisujemo različen pomen, kar je odvisno od posameznikovih ciljev, vrednot in kulture (Diener idr., 2018). Subjektivno blagostanje odraža tako posameznikovo kognitivno kot afektivno oceno kvalitete lastnega življenja. Diener s sodelavci (2000) predpostavlja, da je subjektivno blagostanje sestavljeno iz štirih komponent, s katerimi lahko utemeljimo, kaj je dobro življenje. Prva je pozitivni afekt, ki se nanaša na posameznikovo zaznavo pozitivnih čustev. Druga komponenta je negativni afekt in opisuje posameznikova zaznana negativna čustva. Naslednja komponenta je splošno oz. globalno zadovoljstvo z življenjem (npr. kako so ljudje trenutno zadovoljni z življenjem ali pa kako so zadovoljni z življenjem v preteklosti). Zadnja komponenta je domensko specifično zadovoljstvo, ki se nanaša na oceno pomembnih področij v življenju osebe (npr. zadovoljstvo s službo, družino, s samim sabo). Diener s sodelavci (2000) navaja, da je z visoko vrednostjo subjektivnega blagostanja povezana višja raven pozitivnega in znižana raven negativnega afekta. Prav tako je z višjimi vrednostmi subjektivnega blagostanja povezano posameznikovo visoko zadovoljstvo z življenjem in drugimi pomembnimi domenami.

Teroristični napadi in upad subjektivnega blagostanja Strah je popolnoma normalen odziv na neznane in za nas potencialno nevarne razmere, vendar kadar postane premočen in kroničen, je lahko za posameznika nefunkcionalen in celo nevaren (Shin in Liberzon, 2010). Terorizem je ena izmed kriznih situacij, ki lahko vodijo do povečanega občutka negotovosti in strahu (Becker in Rubinstein, 2011). Nadalje lahko strah doprinese k večjemu občutku tesnobe in zaznane ravni stresa v zdravi populaciji (populacija, kjer so odsotne duševne motnje), med kliničnimi bolniki pa lahko dodatno poslabša simptome duševnih

ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK

motenj ali fizičnih bolezni (Deschepper idr., 2018). Zaradi večje intenzitete neprijetnih čustev in znižanega občutka zadovoljstva lahko pogosto zasledimo upad subjektivnega blagostanja posameznikov, kadar so neposredno ali posredno v stiku s terorističnim napadom (Akay idr., 2020; Clark idr., 2020; Frey idr., 2009).

Napadi, ki so se zgodili v Ameriki 11. septembra 2001, ko je bilo več tisoč ljudi neposredno priča terorističnega napada na World Trade Center in Pentagon, drugi pa so dogajanje spremljali preko medijev (Schuster idr., 2001), so predstavljali edinstveno priložnost, da raziskovalci preučijo, kako se posamezniki in narod prilagodijo množični travmi. Pomembno je izpostaviti, da napredki v informacijski tehnologiji omogočajo, da so podatki o dogajanju po svetu hitro dostopni širši množici, zato se v zadnjih letih raziskovalci sprašujejo, kako dogodki prizadenejo širšo množico in ne le lokalno prebivalstvo (Sandler, 2015; Weimann, 2005).

Tekom uporabe različnih postopkov in vprašalnikov so ocenjevali subjektivno blagostanje ljudi, ki so bili posredno ali neposredno priča terorističnemu napadu (npr. Romanov idr., 2012; Tsai in Venkataramani, 2015). Metcalfe s sodelavci (2011) je preučil vpliv terorističnega napada v Ameriki 11. septembra 2001 na subjektivno blagostanje prebivalcev Velike Britanije. V študiji so pridobili podatke o subjektivnem blagostanju oseb v podatkovni datoteki British Houshold Panel Survey (BHPS). Raziskovalci so primerjali rezultate na podlagi vprašalnika splošnega zdravja (General Health Questionnaire, GHQ-12, Werneke idr., 2000) oseb, ki so bile deležne v BHPS pred terorističnim napadom (vzorec udeležencev je predstavljal kontrolno skupino) in rezultate oseb, ki so bile deležne v BHPS po terorističnem napadu. Podobno sta Kim in Albert Kim (2018) preučila vpliv streljanja v Charlie Hebdo na subjektivno blagostanje Francozev. Podatke sta pridobila iz podatkovnih datotek evropske družboslovne raziskave (European Social Survey, ESS), ki meri subjektivno blagostanje posameznikov s pomočjo dveh vprašanj. V nadaljevanju so primerjali subjektivno blagostanje Francozev pred streljanjem in po njem (Kim in Kim, 2017). Rezultati obeh omenjenih raziskav so pokazali, da zaradi terorističnih napadov posamezniki občutijo znižanje subjektivnega blagostanja.

V nedavni raziskavi je Akay s sodelavci (2020) proučil, kako so teroristični napadi zaznamovali subjektivno blagostanje zahodnih družb (Nemčija, Velika Britanija, Švica, Združene države Amerike, Avstralija in Rusija) v zadnjih dvajsetih letih. Njihov namen je bil raziskati pomen terorističnih napadov za prebivalce, ki niso bili v neposrednem stiku z dogodkom. Tako kot v raziskavah, ki so vključevale lokalno prebivalstvo, so tudi v omenjeni študiji ugotovili, da je znižanje subjektivnega blagostanja zaznano pri posameznikih, ki so fizično blizu lokacije, kjer je bil izveden teroristični napad (Schlenger idr., 2002; Silver idr., 2002). Ti ljudje imajo drugačno senzorno izkušnjo kot osebe, ki so bolj oddaljene od mesta dogodka. Bolj žive slušne (npr. kričanje, zvok siren), vidne (npr. mrtvi, ranjeni ljudje) in olfaktorne (npr. vonj dima) izkušnje vodijo do izrazitejšega čustvenega in kognitivnega odzivanja (Weinstein, 1989), kar lahko rezultira v večji stopnji zaznanega stresa, kadar so posamezniki bližje kraju, kjer je bil izveden teroristični

napad, to pa je lahko nadalje povezano z zaznanim subjektivnim blagostanjem. Tako na nacionalnem kot internacionalnem nivoju se je izkazalo, da so teroristični napadi negativno povezani s subjektivnim blagostanjem prebivalstva takrat, kadar dogodek prenašajo na lokalnem televizijskem programu (Akay idr., 2020). Posamezniki, ki pogosteje spremljajo novice na temo terorističnega napada, poročajo o višjih vrednostih zaznane grožnje, v tej skupini pa so še posebej ranljivi otroci brez zadostne socialne podpore (Clark idr., 2020; Deschepper idr., 2018; Schuster idr., 2001). Prav tako lahko upad v subjektivnem blagostanju razlagamo s povečanjem skrbi za pomembne druge npr. starše, partnerje in otroke (Akay idr., 2020; Mawson, 2005).

Izsledki raziskav na nacionalni in internacionalni ravni kažejo, da teroristični napadi ne zaznamujejo subjektivnega blagostanja vsakega posameznika enako. Poleg že navedenih dejavnikov tudi ženske, etične manjšine in posamezniki s kronično boleznijo ali že diagnosticirano duševno motnjo, spadajo med ranljivejše skupine in se težje soočajo s travmami po katastrofi, kar pa lahko vodi do znižanega subjektivnega blagostanja (Deschepper idr., 2018). Razlogi za težje spopadanje s katastrofami so v navedenih skupinah različni. Svetovna zdravstvena organizacija (2002) ugotavlja, da je v ozadju več dejavnikov tveganja, ki pripomorejo k razlikam med spoloma na področju vpliva na subjektivno blagostanje in mentalno zdravje, npr. stopnja izpostavljenosti nasilju, razlike v socialnih vlogah. Pri manjšinah lahko k znižanju subjektivnega blagostanja v času krizne situacije dodatno pripomorejo sovražno vedenje, stereotipi in družbeno zavračanje (Penk in Allen, 1991). Prav tako so ranljiva skupina ljudje z že diagnosticiranimi bolezenskimi stanji. Ker se bojijo za lastno, že tako ogroženo, zdravje, občutijo več strahu in lahko izpostavljenost terorističnim napadom doprinese k večjemu upadu subjektivnega blagostanja (Schuster idr., 2001).

Pomanjkljivosti in ideje za nadaljnje raziskovanje Odgovori na vprašanja v povezavi s preteklimi občutji na samoocenjevalnih lestvicah, ki jih strokovnjaki uporabljajo pri raziskovanju subjektinega blagostanja v povezavi s terorističnimi napadi, so pogosteje podvrženi pristranosti (Dolan in Kahneman, 2008). Raziskovalci poudarjajo, da naj v nadaljnjih študijah znanstveniki pri zbiranju podatkov uporabijo mere subjektivnega blagostanja, ki jih beležijo na dnevni ravni, saj zajamejo podatke o trenutnem in pogosteje bolj pristnem odzivanju na dogodke (Kahneman idr., 2004). Menim, da bi s pristopom sprotnega zbiranja podatkov o subjektivnem blagostanju oseb, ki so posredno ali neposredno izpostavljeni terorističnemu napadu, pridobili boljši vpogled v posameznikovo doživljanje med dogodkom. Prav tako bi lahko nadaljnje študije pri preučevanju povezanosti terorističnih napadov in subjektivnega blagostanja posameznikov v vzorec vključile več držav in različnih okolij (npr. mesta, podeželja).

Teroristi so racionalni, preudarni in izkoriščajo nasilje ter ustrahovanje kot metodo za spreminjanje vedenja oseb (Neumann in Smith, 2005). Poleg upada subjektivnega blagostanja lahko občutek ogroženosti povzroči spremembe v posameznikovem mišljenju, političnih pogledih in vedenju.

Študije navajajo (npr. Akay idr. 2020; Getmansky in Zeitzoff, 2014; Kibris, 2011), da osebe, ki se počutijo zelo ogrožene, bolj podpirajo politiko, ki poudarja nujnost antiterorističnih ukrepov. Rezultati so pokazali, da teroristični napadi vplivajo na politične odločitve posameznikov v prid konzervativnim strankam, saj te v primerjavi z drugimi strankami po navadi obljubljajo večjo državno varnost. Ugotavljajo, da ti ljudje pogosteje volijo bolj desno usmerjeno vlado ne le v državah, kjer je bil izveden teroristični napad, ampak tudi v državah, ki so posredno spremljale dogajanje. V prihodnosti bi bilo zanimivo preveriti, kakšna je povezava med življenjskimi pogoji, subjektivnim blagostanjem in političnimi pogledi v državah, kjer je zastopanost demokratičnih strank, zaradi konstantne izpostavljenosti terorističnim napadom, slabša (Rehman in Vanin, 2017).

Čeprav na eni strani veliko raziskav poroča o tem, da lahko posamezniki po katastrofah, ki prizadenejo skupnost, trpijo za različnimi duševnimi motnjami (npr. depresija, posttravmatska stresna motnja) in fizičnimi obolenji, lahko tudi še več let po dogodku (Bromet idr., 2011; Norris idr., 2002) na drugi strani večina preživelih poroča o manjšem upadu subjektivnega blagostanja in ne razvije patologij (Bonanno idr., 2006; Knudsen idr., 2005). Varovalna dejavnika, ki bi lahko preprečila drastični upad subjektivnega blagostanja, sta iskanje pomoči in aktivno soočanje s travmo po terorističnem napadu (Silver idr., 2002). Veliko ljudi je psihološko odpornih in si po taki katastrofi opomore dokaj hitro (DiMaggio in Galea, 2006), medtem ko nekateri občutijo povečan stres tudi dva meseca ali še dlje po dogodku (Stein idr., 2004), drugim pa se lahko stanje poslabša in razvijejo posttravmatsko stresno motnjo (Bowler idr., 2012). Raziskovalci poudarjajo, da je treba na področju nudenja pomoči opraviti dodatne longitudinalne študije in proučiti, ali bodo posameznikove zdravstvene težave zbledele skozi čas, ali če oseba potrebuje pomoč strokovnjaka. Prav tako je v prihodnosti potrebno natančneje proučiti, katere intervencije bi lahko uporabili, da bi se ob pojavu terorističnega napada izognili razvoju resnejših duševnih patologij, kot je npr. posttravmatska stresna motnja (Deschepper idr., 2018).

Zaključek

Skoraj vsak dan po svetu beležimo teroristične napade, ki se razlikujejo glede na svojo intenziteto in lokacijo (Global Terrorism Database, b.d.). Kadar raziskovalci proučujejo povezanost med terorističnimi napadi in subjektivnim blagostanjem, se pogosto osredotočajo na posamezne dogodke. V zadnjih letih pa jih vedno bolj zanima ne le subjektivno blagostanje posameznikov, ki so bili neposredno oz. posredno vpleteni v teroristični napad znotraj tarčne države, temveč tudi to, kako dogodek zaznamuje svetovno prebivalstvo. Tako na nacionalni kot internacionalni ravni je opazno, da je ob prisotnosti terorističnega napada mogoče zaznati povečano raven negativnih občutkov (npr. Strahu) in upad posameznikovega subjektivnega blagostanja (Akay, 2020). V članku smo se osredotočili le na nekaj dejavnikov, ki lahko doprinesejo k jakosti upada posameznikovega subjektivnega blagostanja v času krizne situacije, kot so npr. Oddaljenost od kraja terorističnega napada, izpostavljenost

medijem, spol, manjšinska pripadnost, skrb za druge in predhodna bolezenska diagnoza.

Pomembno je, da se zavedamo, da terorizem ne prizadene zgolj subjektivnega blagostanja ljudi, temveč tudi prispeva k spremembi njihovega vedenja. Pozitivna čustva pripomorejo k oblikovanju zaupanja, sodelovalnemu vedenju in vključenosti v prosocialne aktivnosti (Lyubomirsky idr., 2005). Nasprotno ljudje, ki občutijo grozo, jezo, strah, manj pogosto sodelujejo z drugimi in so manj tolerantni do obstoječe politične ureditve (Skitka idr., 2004). Povečana raven negativnih čustev lahko vodi do družbene nestabilnosti, zato je pomembno, da si prebivalstvo opomore po dogodkih, ki vzbujajo občutke nevarnosti. Noben človek ni popolnoma imun na stres in travmo, ki sta pogostokrat produkt izpostavljenosti kriznim situacijam. Z odkrivanjem novih spoznanj, aplikacijo ugotovitev sodobnih raziskav in oblikovanjem novih premišljenih intervencij se lahko učinkoviteje spopademo z obvladovanjem neprijetnih čustev, lažje predvidimo, pri katerih osebah lahko pride do večjega upada subjektivnega blagostanja, zmanjšamo možnosti razvoja resnejših patologij in prispevamo ne le k državni, temveč tudi k svetovni blaginji.

Viri

Akay, A., Bargain, O. in Elsayed, A. (2020). Global terror, well-being and political attitudes. European Economic Review, 123, 103394. https://doi.org/10.1016/j. euroecorev.2020.103394

Becker, G. S. in Rubinstein, Y. (2011). Fear and the response to terrorism: an economic analysis. Centre for Economic Performance: London School of Economics and Political Science. https://cep.lse.ac.uk/pubs/download/dp1079.pdf

Bonanno, G. A., Galea, S., Bucciarelli, A. in Vlahov, D. (2006). Psychological resilience after disaster: New York City in the aftermath of the September 11th terrorist attack. Psychological Science, 17(3), 181–186. https://doi.org/10.1111/ j.1467-9280.2006.01682.x

Bowler, R. M., Harris, M., Li, J., Gocheva, V., Stellman, S. D., Wilson, K., Alper, H., Schwarzer, R. in Cone, J. E. (2012). Longitudinal mental health impact among police responders to the 9/11 terrorist attack. American Journal of Industrial Medicine 55(4), 297–312. https://doi.org/10.1002/ajim.22000

Bromet, E. J., Guey, L. T., Taormina, D. P., Carlson, G. A., Havenaar, J. M., Kotov, R. in Gluzman, S. F. (2011). Growing up in the shadow of Chornobyl: adolescents’ risk perceptions and mental health. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 46(5), 393–402. https://doi.org/10.1007/s00127-010-0203-5

Clark, A. E., Doyle, O. in Stancanelli, E. (2020). The impact of terrorism on individual well-being: Evidence from the Boston Marathon Bombing. The Economic Journal, 130(631), 2065–2104. https://doi.org/10.1093/ej/ueaa053

Deschepper, R., Six, S., Gidron, Y., Depoorter, A. M., Vandekerckhove, M., Gheysens, N., Van Overmeire R. in Bilsen, J. (2018). Association between feeling threatened by a terrorist attack and subjective health: A web survey a week after the attacks of 22 March 2016 in Belgium. European Journal of Psychotraumatology, 9(1), 1500821. https://doi.org/10.1080/20008198.2018.1500821

Diener, E. (2000). Subjective well-being: The science of happiness and a proposal for a national index. American Psychologist, 55(1), 34–43. https://doi. org/10.1037/0003-066x.55.1.34

Diener, E., Lucas, R. E., Oishi, S., Hall, N. in Donnellan, M. B. (2018). Advances and open questions in the science of subjective well-being. Collabra: Psychology, 4(1), 1–49. https://doi.org/10.1525/collabra.115

DiMaggio, C. in Galea, S. (2006). The behavioral consequences of terrorism: a meta‐analysis. Academic Emergency Medicine, 13(5), 559–566. https://doi. org/10.1111/j.1553-2712.2006.tb01008.x

Dolan, P. in Kahneman, D. (2008). Interpretations of utility and their implications for the valuation of health. The Economic Journal, 118(525), 215–234. https://doi. org/10.1111/j.1468-0297.2007.02110.x

Frey, B. S., Luechinger, S. in Stutzer, A. (2009). The life satisfaction approach to valuing public goods: The case of terrorism. Public Choice, 138(3), 317–345. https://doi.org/10.1007/s11127-008-9361-3

Gabrič, A. in Režek M. (2011). Zgodovina 4. DZS. Getmansky, A. in Zeitzoff, T. (2014). Terrorism and voting: The effect of rocket threat on voting in Israeli elections. American Political Science Review, 108(3), 588–604. https://doi.org/10.1017/s0003055414000288

Global Terrorism Database. (b.d.). Global Terrorism Overview: Terrorism in 2019 https://www.start.umd.edu/pubs/START_GTD_GlobalTerrorismOverview2019_ July2020.pdf

Kahneman, D., Krueger, A. B., Schkade, D., Schwarz, N. in Stone, A. (2004). Toward national well-being accounts. American Economic Review, 94(2), 429–434. https:// doi.org/10.1257/0002828041301713

Kibris, A. (2011). Funerals and elections: The effects of terrorism on voting behavior in Turkey. Journal of Conflict Resolution, 55(2), 220–247. https://doi. org/10.1177/0022002710383664

Kim, D. in Albert Kim, Y. I. (2018). Mental health cost of terrorism: Study of the Charlie Hebdo attack in Paris. Health Economics, 27(1), 1–14. https://doi. org/10.1002/hec.3520

Knudsen, H. K., Roman, P. M., Johnson, J. A. in Ducharme, L. J. (2005). A changed America? The effects of September 11th on depressive symptoms and alcohol consumption. Journal of Health and Social Behavior, 46(3), 260–273. https://doi. org/10.1177/002214650504600304

Lyubomirsky, S., King, L. in Diener, E. (2005). The benefits of frequent positive affect: Does happiness lead to success?. Psychological Bulletin, 131(6), 803–855. https://doi.org/10.1037/0033-2909.131.6.803

Mawson, A. R. (2005). Understanding mass panic and other collective responses to threat and disaster. Psychiatry: Interpersonal and Biological Processes, 68(2), 95–113. https://doi.org/10.1521/psyc.2005.68.2.95

Metcalfe, R., Powdthavee, N. in Dolan, P. (2011). Destruction and distress: using a quasi‐experiment to show the effects of the September 11 attacks on mental well‐being in the United Kingdom. The Economic Journal, 121(550), 81–103. https://doi. org/10.1111/j.1468-0297.2010.02416.x

Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Inštitut za psihologijo osebnosti. Neumann, P. R. in Smith, M. L. (2005). Strategic terrorism: The framework and its fallacies. Journal of Strategic Studies, 28(4), 571–595. https://doi. org/10.1080/01402390500300923

Norris, F. H., Friedman, M. J., Watson, P. J., Byrne, C. M., Diaz, E. in Kaniasty, K. (2002). 60,000 disaster victims speak: Part I. An empirical review of the empirical literature, 1981–2001. Psychiatry: Interpersonal and Biological Processes, 65(3), 207–239. https://doi.org/10.1521/psyc.65.3.207.20173

Penk, W. E. in Allen, I. M. (1991). Clinical assessment of post-traumatic stress disorder (PTSD) among American minorities who served in Vietnam. Journal of Traumatic Stress, 4(1), 41–66. https://doi.org/10.1002/jts.2490040106

Rehman, F. U. in Vanin, P. (2017). Terrorism risk and democratic preferences in Pakistan. Journal of Development Economics, 124, 95–106. https://doi. org/10.1016/j.jdeveco.2016.09.003

Romanov, D., Zussman, A. in Zussman, N. (2012). Does terrorism demoralize? Evidence from Israel. Economica, 79(313), 183–198. https://doi.org/10.1111/j.14680335.2010.00868.x

Sandler, T. (2015). Terrorism and counterterrorism: An overview. Oxford Economic Papers, 67(1), 1–20. https://doi.org/10.1093/oep/gpu039

Schlenger, W. E., Caddell, J. M., Ebert, L., Jordan, B. K., Rourke, K. M., Wilson, D., Thalji, L., Dennis, J. M, Faibank J. A. in Kulka, R. A. (2002). Psychological reactions to terrorist attacks: findings from the National Study of Americans’ Reactions to September 11. Jama, 288(5), 581–588. https://doi.org/10.1001/jama.288.5.581

Schuster, M. A., Stein, B. D., Jaycox, L. H., Collins, R. L., Marshall, G. N., Elliott, M. N., Zhou, A. J., Kanouse, D. E., Morrison J. L. in Berry, S. H. (2001). A national survey of stress reactions after the September 11, 2001, terrorist attacks. New England Journal of Medicine, 345(20), 1507–1512. https://doi.org/10.1056/ nejm200111153452024

Shin, L. M. in Liberzon, I. (2010). The neurocircuitry of fear, stress, and anxiety disorders. Neuropsychopharmacology, 35(1), 169–191. https://doi.org/10.1038/ npp.2009.83

Silver, R. C., Holman, E. A., McIntosh, D. N., Poulin, M. in Gil-Rivas, V. (2002). Nationwide longitudinal study of psychological responses to September 11. Jama 288(10), 1235–1244. https://doi.org/10.1001/jama.288.10.1235

Sirgy, M. J., Joshanloo, M. in Estes, R. J. (2019). The global challenge of jihadist terrorism: A quality-of-life model. Social Indicators Research, 141(1), 191–215. https://doi.org/10.1007/s11205-017-1831-x

Skitka, L. J., Bauman, C. W. in Mullen, E. (2004). Political tolerance and coming to psychological closure following the September 11, 2001, terrorist attacks: An integrative approach. Personality and Social Psychology Bulletin, 30(6), 743–756. https://doi.org/10.1177/0146167204263968

Stein, B. D., Elliott, M. N., Jaycox, L. H., Collins, R. L., Berry, S. H., Klein, D. J. in Schuster, M. A. (2004). A national longitudinal study of the psychological consequences of the September 11, 2001 terrorist attacks: Reactions, impairment, and help-seeking. Psychiatry: Interpersonal and Biological Processes, 67(2), 105–117. https://doi.org/10.1521/psyc.67.2.105.35964

Tsai, A. C. in Venkataramani, A. S. (2015). Communal bereavement and resilience in the aftermath of a terrorist event: Evidence from a natural experiment. Social Science and Medicine, 146, 155–163. https://doi.org/10.1016/j. socscimed.2015.10.050

Weimann, G. (2005). The theater of terror: The psychology of terrorism and the mass media. Journal of Aggression, Maltreatment and Trauma, 9(3-4), 379–390. https://doi.org/10.1300/j146v09n03_08

Weinstein, N. D. (1989). Effects of personal experience on self-protective behavior. Psychological Bulletin, 105(1), 31–50. https://doi.org/10.1037/0033-2909.105.1.31

World Health Organization. (2002). Gender disparities in mental health. http:// www.who.int/mental_health/media/en/242.pdf

Špela Rot

Hvala za služenje – psihološke posledice vojne za vojake

Visoko stresne poklice, kot je vojaški, spremljajo neizogibne krizne situacije. Materialne posledice kriznih situacij, kot je vojna, se neposredno kažejo v porušenih poslopjih, spremenjenem izgledu pokrajin, zmanjšanih površinah gozda (Hupy, 2008), prisotna je tudi ogroženost telesnega zdravja vojakov zaradi poškodb, razsajanja bolezni in nenazadnje smrti (Pizzaro, 2006). Poleg tega se pojavljajo tudi psihološke posledice vojne za vojake. Te so manj oprijemljive in težje predstavljive od zgoraj naštetih ter zato pogosto potisnjene na stranski tir. Iz teh razlogov jim bomo v članku posvetili posebno pozornost. Poskusili bomo odgovoriti na vprašanja, ki jih odpira razmišljanje o doživljanju vojne na ravni duševnega zdravja posameznikov – ali se stres in negativni

ŠTUDENTSKI TEMATSKI PRISPEVEK

občutki res končajo, ko se preneha obstreljevanje? Ali pa lahko učinki vojne vztrajajo tudi, ko je ta že zaključena?

Reakcija na bojni stres

Začnimo s pregledom dogajanja med samo bojno situacijo. Brusher (2007) stresne dražljaje, ki se pojavljajo med bojevanjem, predstavlja pod izrazom bojni stresorji (ang. combat stressors). Mednje prištevamo travmatične izkušnje, kot je na primer doživetje napada, obstreljevanja, poškodba ali smrt sovojakov, doživetje poškodbe ter ubijanje oz. prepričanje, da smo koga ubili. Ostali značilni stresorji so tudi kaos, negotovost, brezupnost, fizični napor, izolacija, pomanjkanje spanca in moralna stiska.

Na prisotnost zunanjih groženj in sprememb v okolju, npr. bojnih stresorjev, se človeško bitje sprva odzove s povsem normalno in zaželeno stresno reakcijo. Ta je v zmerni obliki funkcionalna zaradi svoje prilagoditvene vloge. Na podlagi izkušenj s podobnimi kriznimi situacijami pomaga oblikovati posameznikovo vedenje, da je čimbolj prilagojeno trenutnim razmeram. Ko pa vojak grožnjo interpretira kot intenzivno, dolgotrajno in neobvladljivo, se pojavi reakcija na bojni stres (ang. combat stress reaction). Zanjo je značilno, da se posameznik ne more distancirati od grožnje, proti njej se čuti nemočnega in povsem podleže anksioznosti (Brusher, 2007). Posledice se kažejo predvsem na funkcionalni ravni – vojaku onemogočajo delovanje oziroma ga zelo ovirajo. Anksioznost in stres namreč zmanjšata obseg pozornosti, poleg tega pa se centra za eksplicitni in delovni spomin nahajata v prefrontalnem korteksu – delu možganov, ki je najbolj občutljiv na spremembe v koncentraciji s stresom nastalega kortizola. Akutni stres tako negativno vpliva na delovni spomin, ki ima ključno vlogo v procesu presojanja in reševanja problemov, ter zato vodi do neučinkovitega vedenja, s katerim vojak ogroža sebe in druge (DelgadoMoreno idr., 2019).

(Simptomi) posttravmatske stresne motnje

Poleg reakcije na bojni stres, ki predstavlja kratkoročno psihološko posledico vojne, pa se lahko razvijejo tudi dolgoročne posledice. Te pogosto ustrezajo simptomom posttravmatske stresne motnje. Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-V; American Psychiatric Association, 2013) posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) opredeli kot anksiozno reakcijo, ki nastane kot posledica doživetja indirektne ali direktne travmatične izkušnje; npr. ogroženosti lastnega življenja, smrti prijatelja, resne poškodbe ali spolnega nasilja. Povzroči klinično pomemben distres in posameznika ovira pri splošnem delovanju ter socialnih interakcijah. Simptomi, ki spremljajo PTSM, so podoživljanje v obliki sanj ali vrnitev oz. t. i. »flashbackov« na travmatični dogodek, vedenje izogibanja, negativne misli in razpoloženje ter vzburjenje, ki se kaže v obliki agresivnega, nepremišljenega ali samopoškodovalnega vedenja.

Fink in drugi (2018) pa opozarjajo, da je kljub splošnemu prepričanju o prisotnosti PTSM v vojaški populaciji klinična oblika te duševne motnje prej izjema kot pravilo. Vojni veterani in aktivni vojaki lahko doživljajo simptome duševnih motenj, ampak ne dosegajo kriterijev za klinično opredelitev. Običajno gre za podpražno posttravmatsko stresno motnjo s simptomi, kot so depresivne in samomorilne misli, zloraba alkohola, jeza in agresivnost, ovirano socialno funkcioniranje, težave pri delu in pogostejše koriščenje zdravstvene nege. Prav tako se lahko razvijejo druge duševne motnje; avtorji poročajo o visoki pojavnosti anksioznosti in velike depresivne motnje (Zamorski idr., 2016). V kontekstu vojaške psihologije zato pogosteje govorimo o simptomih PTSM, ne pa o sami motnji. Vseeno pa je pomembno, da smo nanje pozorni, saj lahko hitrejše odkrivanje simptomov in pravočasna pomoč prepreči napredovanje motnje (Bergman idr., 2017).

Med vojaki, ki imajo diagnozo ali simptome PTSM, se kot dolgoročne posledice kažejo tudi slabše fizično

zdravje, več samomorilnih misli in večje tveganje za poskus samomora (Ramchand idr., 2015). Poleg tega so v primerjavi z normativno populacijo ekonomsko in socialno šibkejši, med njimi najpogosteje beležimo brezdomstvo in težave v socialnih odnosih, npr. agresivnost in kriminalno vedenje. Posttravmatska stresna motnja v kombinaciji z depresivnostjo in s tem povezanimi negativnimi čustvenimi stanji namreč zmanjša inhibitorni nadzor (t. j. sposobnost posameznika, da zavira ali kontrolira svoje impulze in se ne odziva avtomatsko, temveč s pomočjo pozornosti in presojanja) in lahko aktivira ostale z jezo povezane misli ter sproži agresivno vedenje. Do slednjega lahko vodi tudi podoživljanje spominov in znižan prag za oceno situacije kot ogrožajoče, ki nastane kot posledica PTSM (Nandi idr., 2017).

Dolgoročne posledice vojne in varovalni dejavniki

Za razliko od ocenjevanja nevtralnih situacij kot ogrožajočih, ki se pojavlja kot posledica PTSM, pa so v bojni situaciji življenja vojakov dejansko v neposredni nevarnosti. Lancaster s sodelavci (2016) je preverjala oceno zaznane ogroženosti kot možen dejavnik za težave z duševnim zdravjem vojakov. Zaznana bojna ogroženost se nanaša na posameznikovo oceno verjetnosti in resnosti nevarnosti, ki se lahko pripeti kadarkoli med služenjem. Avtorji so odkrili pozitivno povezavo med oceno ogroženosti in simptomi PTSM in depresije, ki je veljala tako za obdobje samega služenja kot več mesecev po njem.

Raziskovalci so pozornost namenili tudi ugotavljanju povezave med trajanjem služenja in duševnim zdravjem. Veterani, ki so služili dlje časa, so praviloma bolj dovzetni za razvoj PTSM (Shen idr., 2009). Avtorji tovrstno povezavo utemeljujejo s tem, da dlje časa trajajoče služenje predstavlja tudi večjo izpostavljenost bojnim stresorjem, nepredvidljivim situacijam in daljše obdobje ločitve od doma. Podobno velja tudi za intenzivnost bojnih stresorjev, pri čemer se doživljanje močnejših stresorjev praviloma povezuje s hujšimi psihološkimi posledicami (Shen idr., 2017). Samo služenje torej praviloma še ne predstavlja grožnje mentalnemu zdravju, medtem ko ima trajanje in izpostavljenost intenzivnim bojnim stresorjem pomembnejšo vlogo.

Shen in drugi (2017) kot možen dodaten dejavnik za razvoj duševnih motenj po služenju predstavljajo tudi duševno zdravje posameznikov pred služenjem. Tisti z najmanj optimalnimi rezultati na predhodnih vprašalnikih duševnega zdravja so se izkazali kot veliko bolj dovzetni za razvoj PTSM in velike depresivne motnje. Do podobnih ugotovitev je prišla tudi Krasikova s sodelavci (2015). V študiji so vojaki, ki so kazali visoke vrednosti na potezah »upanje«, »optimizem«, »samospoštovanje« in »psihološka čvrstost« pred odhodom na bojišče, izkazali bistveno nižje tveganje za težave z mentalnim zdravjem ali zlorabo drog po vrnitvi domov.

Varovalno vlogo pri posledicah bojnega stresa imajo tudi socialni odnosi v enoti. Posamezniki, ki se v skupini počutijo bolj povezane, poročajo manj doživljanja bojnega stresa kot tisti v enotah s slabšo socialno klimo (Mitchell idr., 2011). Avtorji predvidevajo, da so vojaki v bolj povezanih skupinah bolj pripravljeni deliti svoje izkušnje z ostalimi člani, kar jim lahko pomaga pri osmišljanju preteklih dogodkov in

medsebojni pomoči ob doživljanju stresa. Izpostavljajo tudi izoliranost vojakov od običajnega življenja med služenjem, ki vodi v občutek pomanjkanja socialne podpore in povzroči potrebo po njeni nadomestitvi znotraj enote.

K povezanosti skupine lahko prispeva tudi bojna izpostavljenost (Brooks in Greenberg, 2018; Mitchell idr., 2011). V kriznih situacijah, kot je na primer bojna izpostavljenost, ljudje iščemo socialno podporo pri posameznikih, ki so v podobnem položaju. Nizke do zmerne ravni stresa so pravzaprav optimalne za povezovanje skupine, saj je skupni cilj vseh ponovno vzpostaviti stanje miru. Zaradi splošne prisotnosti stresa torej lahko izkušnja bojne situacije razen do zgoraj opisanih negativnih posledic vodi tudi v večjo povezanost članov skupine.

Moralne poškodbe

Premik od krepitve skupinskih vezi do ubijanja v boju sicer naslavlja manj ugodne psihološke posledice vojne za vojake, a ga je treba izvesti tako zaradi neizogibnosti te situacije kot tudi pomena njenih posledic za nadaljnje iskanje strokovne pomoči. V raziskavi avtorjev Maguen in drugi (2010) se je ubijanje v boju izkazalo kot pomemben napovednik za razvoj simptomov PTSM, samomorilnih misli in zlorabo alkohola. Podobno se je pokazalo tudi za oslabljeno psihosocialno funkcioniranje vojakov, težave z uravnavanjem jeze in težave v razmerjih. Avtorji posledice pripisujejo moralnim zadržkom, občutkom sramu in krivde, ki spremljajo ubijanje v boju. Poleg tega so vojaki lahko izpostavljeni kritikam ljudstva, stigmi glede ubijanja in čutijo splošno nezaupanje bližnjih in znancev.

Ob izvedbi dejanja, ki krši posameznikova moralna ali etična načela, na primer ubijanje ali mučenje, se zgodi t. i. moralna poškodba, ki jo lahko spremljajo simptomi PTSM v resnejši obliki (več samomorilnih misli in podoživljanja) ter občutki krivde in sramu. Posamezniki so tudi manj

pripravljeni iskati pomoč, saj se počutijo krive in zato ne želijo odpraviti simptomov. Pravočasna pomoč, socialna podpora in komunikacija pa so ključnega pomena za ohranjanje duševnega zdravja in preprečevanje dolgoročnih psiholoških posledic vojne. Zato je pomembno, da vedenja vojakov v vojni ne stigmatiziramo, temveč jim pomagamo čimprej priti do ustrezne obravnave (Paige idr., 2019).

Implikacija ugotovitev

Kaj predstavljene ugotovitve pomenijo v praksi? V prvi vrsti poudarjajo pomen pravočasnega odkrivanja simptomov duševnih motenj v vojaški populaciji, ki je ključnega pomena pri preprečevanju nadaljnjega razvoja bolezni. To zahteva namenjanje posebne pozornosti vojakom z moralnimi poškodbami, ki morda niso pripravljeni iskati pomoči. V skladu s tem članek izpostavlja vlogo socialne podpore v zaledju, torej spodbudne in razumevajoče bližnje vojaka, ter strpno širšo javnost. Prav tako je smiselno krepiti pozitivne socialne odnose znotraj enote, saj lahko delujejo kot varovalni dejavnik pri doživljanju bojnega stresa. Psihološke posledice vojne bi lahko ublažili tudi s skrajšanjem trajanja operacij, čeprav se to iz političnih in strateških razlogov ter zaradi (ne)razpoložljivih človeških virov zdi težje izvedljivo.

Predvsem pa menimo, da je treba za psihološko zdravje v dotični populaciji poskrbeti že preventivno v smislu presejalnih testov. Na tak način bi bilo možno izbrati pripadnike vojske, ki so dispozicijsko primernejši in sposobni delovati v stresnih okoliščinah ter obratno – identificirati posameznike, ki so v nevarnosti za razvoj psiholoških težav zaradi narave samega poklica. To ne pomeni, da se slednjim onemogoči služenje, pač pa ugotovitve predstavljajo smernico in pobudo za preventivne intervencije in programe za krepitev psihološkega blagostanja vojakov že pred služenjem.

American Psychiatric Association. (2013). Posttraumatic stress disorder. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5. izd.). https://doi. org/10.1176/appi.books.9780890425596

Bergman, H. E., Przeworski, A. in Feeny, N. C. (2017). Rates of subthreshold PTSD among U.S. military veterans and service members: A literature review. Military Psychology, 29(2), 117–127. https://doi.org/10.1037/mil0000154

Brooks, S. K. in Greenberg, N. (2018). Non-deployment factors affecting psychological wellbeing in military personnel: Literature review. Journal of Mental Health, 27(1), 80–90. https://doi.org/10.1080/09638237.2016.1276536

Brusher, E. A. (2007). Combat and operational stress control. International Journal of Emergency Mental Health, 9(2), 111–122. Delgado-Moreno, R., Robles-Pérez, J. J., Aznar-Laín, S. in Clemente-Suárez, V. J. (2019). Effect of experience and psychophysiological modification by combat stress in soldier’s memory. Journal of Medical Systems, 43(6),150. https://doi. org/10.1007/s10916-019-1261-1

Fink, D. S., Gradus, J. L., Keyes, K. M., Calabrese, J. R., Liberzon, I., Tamburrino, M. B., Cohen, G. H., Sampson, L. in Galea, S. (2018). Subthreshold PTSD and PTSD in a prospective-longitudinal cohort of military personnel: Potential targets for preventive interventions. Depression and Anxiety, 35(11), 1048–1055. https://doi. org/10.1002/da.22819

Hupy, J.P. (2008). The environmental footprint of war. Environment and History, 14, 405–421. https://doi.org/10.3197/096734008X333581

Krasikova, D. V., Lester, P. B. in Harms, P. D. (2015). Effects of psychological capital on mental health and substance abuse. Journal of Leadership and Organizational Studies, 22(3), 280–291. https://doi.org/10.1177/1548051815585853

Lancaster, C. L., Cobb, A. R., Lee, H. J. in Telch, M. J. (2016). The role of perceived threat in the emergence of PTSD and depression symptoms during warzone deployment. Psychological Trauma : Theory, Research, Practice and Policy, 8(4), 528–534. https://doi.org/10.1037/tra0000129

Maguen, S., Lucenko, B. A., Reger, M. A., Gahm, G. A., Litz, B. T., Seal, K. H., Knight, S. J. in Marmar, C. R. (2010). The impact of reported direct and indirect killing on mental health symptoms in Iraq war veterans. Journal of Traumatic Stress, 23(1), 86–90. https://doi.org/10.1002/jts.20434

Mitchell, M. M., Gallaway, M. S., Millikan, A. in Bell, M. R. (2011). Combat stressors predicting perceived stress among previously deployed soldiers. Military Psychology, 23(6), 573–586. https://doi.org/10.1080/08995605.2011.616478

Nandi, C., Elbert, T., Bambonye, M., Weierstall, R., Reichert, M., Zeller, A. in Crombach, A. (2017). Predicting domestic and community violence by soldiers living in a conflict region. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice and Policy, 9(6), 663–671. https://doi.org/10.1037/tra0000262

Paige, L., Renshaw, K. D., Allen, E. S. in Litz, B. T. (2019). Deployment trauma and seeking treatment for PTSD in US soldiers. Military Psychology, 31(1), 26–34. https://doi.org/10.1080/08995605.2018.1525219

Pizarro, J., Silver, R. C. in Prause, J. (2006). Physical and mental health costs of traumatic war experiences among Civil War veterans. Archives of General Psychiatry, 63(2), 193–200. https://doi.org/10.1001/archpsyc.63.2.193

Ramchand, R., Rudavsky, R., Grant, S., Tanielian, T. in Jaycox, L. (2015). Prevalence of, risk factors for, and consequences of posttraumatic stress disorder and other mental health problems in military populations deployed to Iraq and Afghanistan. Current Psychiatry Reports, 17(5), 37. https://doi.org/10.1007/s11920-015-0575-z

Shen, Y. C., Arkes, J. in Lester, P. B. (2017). Association between baseline psychological attributes and mental health outcomes after soldiers returned from deployment. BMC Psychology, 5(1), 32. https://doi.org/10.1186/s40359-017-0201-4

Shen, Y. C., Arkes, J. in Pilgrim, J. (2009). The effects of deployment intensity on post-traumatic stress disorder: 2002-2006. Military Medicine, 174(3), 217–223. https://doi.org/10.7205/milmed-d-03-4307

Zamorski, M. A., Bennett, R. E., Rusu, C., Weeks, M., Boulos, D. in Garber, B. G. (2016). Prevalence of past-year mental disorders in the canadian armed forces, 2002-2013. The Canadian Journal of Psychiatry, 61(1), 26S–35S. https://doi. org/10.1177/0706743716628854

Viri

Nika Koder

Kaj se dogaja z možgani pri posttravmatski stresni motnji?

Kaj je posttravmatska stresna motnja?

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je izčrpavajoča psihiatrična motnja, za katero so značilni vztrajni simptomi ponovnega doživljanja travme, izogibanje dražljajem povezanih s travmo, negativnimi misli in občutki ter vzburjenostjo in aktivnostjo, ki se razvijejo pri določenih posameznikih kot posledica travmatičnih dogodkov (npr. huda naravna ali prometna nesreča, vojna, izrazito zanemarjenje, smrtna ogroženost…). Skladno s tem je stopnja PTSM višja med veterani in drugimi posamezniki, katerih poklic povečuje tveganje za travmatično izpostavljenost (npr. policisti, gasilci, osebje nujne medicinske pomoči). Najvišje stopnje (od ene tretjine do več kot polovice izpostavljenih) pa najdemo med preživelimi žrtvami posilstva, vojaških spopadov in ujetništva etnično ali politično motiviranih internacij in genocidov. Sama motnja se lahko pojavi kadarkoli po prvem letu starosti. Simptomi se navadno začnejo v prvih treh mesecih po travmi, vendar pa lahko pretečejo meseci in celo leta, preden so izpolnjeni vsi kriteriji za diagnozo (American Psychiatric Association, 2013).

Nevrobiološke spremembe pri posameznikih s PTSM Napredek v metodah funkcionalnega nevroslikanja, kot so funkcionalno magnetnoresonančno slikanje (fMRI), pozitronska emisijska tomografija (PET) in enofotonska emisijska računalniška tomografija (SPECT), je omogočil raziskovanje dinamičnih nevronskih sprememb, ki so vključene v patofiziologijo PTSM. Te študije so pokazale pomembne nevrobiološke spremembe pri pacientih s PTSM (Akiki, 2017).

Starejši modeli se predvsem osredotočajo na tri področja v možganih, pri katerih se zdi, da so drugačna pri pacientih s PTSM v primerjavi s kontrolnimi subjekti. To so hipokampus, amigdala in medialni frontalni korteks (Nutt in Malizia, 2004). Model, ki govori o spremembah v teh treh področjih je poznan tudi kot frontolimbični model (ang. fronto-limbic model). Model govori o tem, da je prekomerno aktivna amigdala odgovorna za povečano vzburjenje in pretiran strah, ki se poslabša zaradi izgube »top-down inhibicije«, ki je posledica disfunkcionalnega medialnega prefrontalnega korteksa. Hipokampus pa se v ta model vključuje zato, ker ne prepozna varnih ali drugače nenevarnih situacij, s čimer prispeva k izogibanju in ponovnemu doživljanju travme (Rauch idr., 2006).

Novejše raziskave so se namesto na posamezne dele osredotočile na večje povezane možganske sisteme. Govorijo o tako imenovanih mrežnih nevrobioloških modelih. Obstajajo prepričljivi dokazi, da so možgani organizirani v funkcionalno ločena možganska omrežja z visoko notranjo povezanostjo, imenovana tudi intrinzična povezovalna

omrežja (ang. intrinsic connecivity networks) (Yeo idr., 2011). Glavne ugotovitve pri PTSD pacientih so padla v eno izmed treh omrežij, ki jih poznamo kot mirovno omrežje oz. omrežje v privzetem načinu delovanja (ang. default mode netwrk), omrežje osrednjih izvršilnih funkcij (ang. the central executive network) in modalno oz. izstopajoče omrežje (ang. salience network). Skupaj so motnje v teh treh omrežjih poimenovali kot model trojnega omrežja (ang. triple network model) (Menon, 2011).

Mirovno omrežje je najbolj aktivno ob počitku. Ene izmed glavnih funkcij tega omrežja vključujejo samoreferenčno misel in druge introspektivne procese, torej aktivnosti, ki se pojavljalo predvsem v mirovanju. Strukturno gledano, te regije vključujejo posteriorni cingularni korteks, ventromedialni prefrontalni korteks in medialni temporalni reženj (Buckner idr., 2008). Omrežje osrednjih izvršilnih funkcij je aktivno med kognitivno zahtevnimi nalogami, ciljno usmerjenim vedenjem in kognitivno kontrolo nad čustvi. Nahaja se okoli dorzolateralnega prefrontalnega korteksa, ki zajema srednji čelni girus, precuneus in dele premotoričnega korteksa. Modalno omrežje pa sodeluje pri odkrivanju pomembnih notranjih in zunanjih dražljajev. Glavne strukture, ki so del tega omrežja so amigdala, insula in dorzalno anteriorni cingularni korteks. Znotraj modalnega omrežja naj bi sprednja insula modulirala dinamiko med omrežjem osrednjih izvršilnih funkcij in mirovnim omrežjem. Preklaplja med vedenjem relevantnim za nalogo in vedenjem, ki za nalogo ni pomembno (Menon, 2011).

Pri PTSM lahko po tem modelu opazimo naslednje spremembe v omrežjih. Modalno omrežje naj bi bilo hiperpovezano in hiperaktivno ter imelo nizek prag za zaznano pomembnost dražljajev, kar je tudi osnova za simptome hipervzburjenja. Poleg tega ni sposobno učinkovite modulacije med mirovnim omrežjem in omrežjem osrednjih izvršilnih funkcij, torej preklapljanja med vedenjem, ki je pomembno za nalogo in vedenjem, ki ni pomembno za nalogo. Omrežje osrednjih izvršilnih funkcij je šibko medsebojno povezano in hipoaktivno, kar je lahko osnova nekaterih kognitivnih, izvršilnih in čustveno regulativnih disfunkcij. Prav tako pa je nezmožno »top-down regulacije« z modalnim omrežjem. Mirovno omrežje pa je šibko medsebojno povezano in hipoaktivno, kar rezultira v moteni sposobnosti ohranjanja umirjenega notranjega stanja spremenjenemu občutku sebe ali sveta in posploševanju strahu. Posledica tega pa so vsiljivi simptomi, disociacija in izogibanje (Akiki, 2017).

Kaj prinaša prihodnost?

Veriga dogodkov in vzročne reakcije med temi omrežji pri PTSM še niso raziskane in so lahko ključnega pomena pri

oblikovanju popolnejšega razumevanja mehanizma, ki deluje za to motnjo. Prav tako še vedno ni jasno ali so strukturne spremembe osnova za funkcionalne nepravilnosti ali kroničnost funkcionalnih nepravilnosti povzroča dolgoročne strukturne spremembe. Eno izmed klinično pomembnih vprašanj je tudi ali ugotovitve možganskih nenormalnosti predstavljajo premorbidno ranljivost za razvoj PTSM ali pa so namesto tega posledica te motnje. V splošnem trenutni nevrobiološki modeli temeljijo na prečnih študijah, za odgovore na prejšnja vprašanja pa bodo ključnega pomena vzdolžne multimodalne študije (Akiki, 2017).

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental health disorders: 5th edition. American Psychiatric Association. https:// doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Buckner, R. L., Andrews‐Hanna, J. R. in Schacter, D. L. (2008). The brain’s default network: anatomy, function, and relevance to disease. Annals of the new York Academy of Sciences, 1124(1), 1-38. https://doi.org/10.1196/annals.1440.011

Menon, V. (2011). Large-scale brain networks and psychopathology: a unifying triple network model. Trends in cognitive sciences, 15(10), 483-506. https://doi. org/10.1016/j.tics.2011.08.003

Nutt, D. J. in Malizia, A. L. (2004). Structural and functional brain changes in posttraumatic stress disorder. Journal of Clinical Psychiatry, 65, 11-17. Rauch, S. L., Shin, L. M. in Phelps, E. A. (2006). Neurocircuitry models of posttraumatic stress disorder and extinction: human neuroimaging research— past, present, and future. Biological psychiatry, 60(4), 376-382. https://doi. org/10.1016/j.biopsych.2006.06.004

Yeo, B. T., Krienen, F. M., Sepulcre, J., Sabuncu, M. R., Lashkari, D., Hollinshead, M., Roffman, J. L., Smoller, J. W., Zöllei, L., Polimeni, J. R., Fischl, B., Liu, H. in Buckner, R. L. (2011). The organization of the human cerebral cortex estimated by intrinsic functional connectivity. Journal of neurophysiology, 106(3), 1125-1165. https://doi. org/10.1152/jn.00338.2011

Nika Vrabec

Kako (pre)živeti?

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari. Režija: Nataša Barbara Gračnar. SNG Drama Ljubljana, premiera 5. 11. 2021.

»Če hočeš danes preživeti, si moraš znati predstavljati, da bo jutri boljše, kot je bilo včeraj«.

Vse sijajne stvari je druga predstava repertoarja Male Drame v SNG Drama Ljubljana v gledališki sezoni 2021/2022, ki je doživela premiero v začetku lanskega novembra. Če že dolgo nisi obiskal gledališča in iščeš nekaj svežega in zanimivega, je morda to ravno predstava zate. Navdihujoča zgodba se na oseben način ukvarja s problematiko generacijske travme, samomora in opozarja tudi na danes zelo razširjeno »pandemijo duševnega zdravja«.

Dramski tekst je napisal britanski dramatik mlajše generacije Duncan Macmillian v soavtorstvu z igralcem Jonnyjem Donahoejem. Macmillian sodi med ene najzanimivejših sodobnih avtorjev, ki se v svojih igrah dotika perečih problemov sodobne družbe in jih slika na še nepredstavljen, nekonvencionalen način, tudi skozi zelo prepričljive dialoge in živ slog. V pričujoči monopsihodrami se ukvarja s problematiko samomora, ki ga ne prikazuje, kot je običajno: s strani človeka, ki bi bil sam samomorilen ali njegovih bližnjih po samomoru, temveč velikokrat spregledano vsebino, pogled na življenje s človekom, ki je samomorilen.

Gre za prvo slovensko uprizoritev, pod prevod monodrame Vse sijajne stvari (Every brilliant thing, 2013) se podpisuje sam glavni igralec Uroš Fürst, uprizoritev na malem odru pa je nastala pod režijsko taktirko igralke

Nataše Barbare Gračnar. Prvakinja ljubljanske Drame je ponovno zelo uspešno stopila v čevlje gledališke režiserke. Malo je pojavov v življenju, ki človeka tako temeljno pretresejo in za vedno zaznamujejo, kot je samomor. V življenje zareže nenadoma, ali pa so priprave nanj večletne, kot jih doživlja tudi glavni lik drame, ki se sooča s samomorilnostjo svoje matere. Njen prvi poskus doživi kot sedemletnik, drugega kot mladostnik, ko se zgodi tretji, za mamo že usoden, pa je odrasel moški. Samomor široko odpira mnoga vprašanja, o teži življenja, o njegovem smislu, tudi krivdi preživelih, ki morajo živeti s stalno mislijo, ali so naredili dovolj.

Že vstop v dvorano je za gledalca zelo zanimiv, scena je minimalistična. Intimen prostor, kjer so v nekakšnem krogu posejani stoli, občasno z kakšno improvizirano mizico, vse skupaj pa tudi zaradi uvodne glasbe daje pridih kakšnega jazz kluba. Vmes kroži igralec, navezuje stik s publiko in vsakemu preda listek s številko in citati iz seznama, ki jih bodo obiskovalci brali med samo predstavo. Pripoved se začne nekje v času, ko poskuša pripovedovalčeva mama prvič storiti samomor. Otroku takšen pretres ne pusti več svobodno dihati. Nenehno pritiska nanj, ga sili k povpraševanju, kaj še lahko stori. Tako se rodi seznam vseh sijajnih stvari, najboljših stvari tega sveta, ki jih ne moremo razvrstiti v neki hierarhiji, nizanja so le naključna. Nastaja seznam, ki ga lik dopolnjuje skozi celotno življenje,

RECENZIJA PREDSTAVE

z namenom, da bi osmislil materino življenje, v resnici pa na nek način reši samega sebe. Seznam se osamosvoji, vedno znova najde svojo pot, na koncu obsega kar milijon razlogov za življenje. Zanimiva je tudi perspektiva pomembnosti stvari, ki se spreminjajo tekom življenja pripovedovalca, od preprostega 1. sladoled do 324. glas Nine Simone ali 10 000. zbuditi se ob nekom, ki ga ljubiš. Poleg gesel s seznama so skozi predstavo tudi zelo premišljeno vnesene splošne informacije o pomembnosti zavedanja problematike samomora, o njegovih vplivih in posledicah.

»Seznam je začel nastajati po njenem prvem poskusu. Seznam vsega sijajnega na tem svetu. Vsega, za kar je vredno živeti. 1. Sladoled. 2. Vodni boji. 3. Ostati pokonci po uri za spanje in gledati televizijo. 4. Rdeča barva. 5. Stvari s črtami. 6. Vlakci smrti. 7. Ljudje, ki jim spodrsne na bananinem olupku. (…) 1 000 000. Prvič poslušati ploščo.«

Pripovedovalec je Uroš Fürst, ki je v vlogi ustvarjalca seznama naravnost fantastičen, živ in subtilen obenem. Spretno prehaja iz obdobja v obdobja, nam slika prizore iz življenja otroka, kasneje fanta in odraslega moškega. Z interaktivnim vključevanjem publike, nekatere poleg branja seznama uporabi tudi za vloge profesorice, očeta, punce (kasneje žene) Sare, šolske psihologinje in veterinarke, oseb, ki so pomembno zaznamovale pripovedovalčeve življenje, pa poskrbi za svež pridih in kar nekakšno povezanost publike. V dobri uri se popolni neznanci v dvorani prelevijo v povezano skupnost, prisoten je pristen človeški stik, ki ga je še posebej manjkalo v teh koronskih časih. Minimalistično, pa vendar preprosto lepo, sveže, v majhnih detajlih, zdi se, kot da je vse na pravem mestu.

Študentje, pojdite na kongres!

Študenti imamo možnost udeležbe na najrazličnejših dogodkih, izmenjavah, usposabljanjih – to je treba izkoristiti do maksimuma. Tako sem se tekom svojega študija seznanila z evropsko organizacijo študentov psihologije (EFPSA), ki je posvečena našem izobraževanju, mobilnosti ter ozaveščanju javnosti o zadevah, ki se tičejo psihologije. Ko sem se začela bolj zanimati za to sem tudi sama postala članica. Lani sem se udeležila virtualnega kongresa, ki ga je prav tako organizirala EFPSA, to leto pa sem dobila priložnost, da se dogodka udeležim v živo.

V skriti vasici Agros, ki leži v hribovitem območju otoka Ciper smo našli svoje zatočišče za en teden. Veselila sem se predavanj in spoznavanja novih znanstvenih napredkov, prav tako pa sem uživala v družbi študentov psihologije iz cele Evrope. Tako je lepo, ko se ujameš z ljudmi, ki si jih šele spoznal, pa se vsi skupaj smejite, učite nekih novih zadev in plešete do pozno zvečer. Ta poznanstva so tudi uporabna, saj lahko hitro izveš več o možnostih študiranja ali opravljanja prakse v tujini. Udeležba na študentskih kongresih je nekaj, kar bi priporočala vsakemu študentu. Ta izkušnja mi bo definitivno ostala v spominu kot ena izmed najlepših iz obdobja študentskih dni. Veliko časa pa smo preživeli tudi v družbi muck, ki gospodarijo celim otokom.

Poleg bogatega znanstvenega programa so se organizatorji potrudili še pri socialnem programu pa smo imeli večer Cipra, gala večerjo, karaoke, talent show… Meni osebno najljubši je bil kulturni večer, kjer smo vsi predstavili

dobrote iz lastnih držav (beri: prinesli smo veliko borovničk) in degustirali kaj iz drugih. Dodatno pa smo imeli priložnost predstaviti svoje društvo študentov psihologije Maribor (DŠPM) in si ogledati kako funkcionirajo ostala študentska društva po Evropi.

Priznam, da o Cipru nisem vedela veliko ko sem se odpravljala na kongres. Tako sem bila vesela, da smo se v sklopu dogodka odpravili na ekskurzijo. Najprej smo obiskali grad Kourion, kjer smo si ogledali ostanke antičnega SPA centra in kolosalni amfiteater, ki še danes služi kot oder za gledališke ter glasbene nastope. Celi kompleks pa se nahaja na hribu, ki ima čudovit razgled na morje. Zgodovinski zapisi in tudi arhitektura nakazujejo na močen grški vpliv – v enem obdobju sta na otoku bili paralelno prisotni krščanstvo in antična grška religija. Po tem osvežilnem sprehodu in poučni zgodbi smo se odpravili k Limassolu, mestu z atraktivnimi plažami, obalo in veliko marino. Najbolj smo se veselili morja, ki je tako čudovito modre barve in že v aprilu dopušča kopanje.

Po vrnitvi v vasico Agros smo imeli priložnost obiskati njihovo tovarno cvetnic in preizkusiti najrazličnejše kozmetične izdelke, a tudi čokolado s cvetnicami.

Z bližanjem zadnjega dneva kongresa smo postajali vse bolj povezani a hkrati žalostni ker se bomo morali posloviti. Ujele so nas čari skrite vasi in dobri spomini, ki smo si jih ustvarili. Razsuli smo se po Evropi z obljubo, da se bomo udeležili kongresa tudi naslednje leto in se tam vsi spet srečali.

Ivona Popović

REPORTAŽA

Društvo študentov psihologije Maribor v sodelovanju s Študentskim svetom Filozofske fakultete v Mariboru, Oddelkom za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in tiskarno Demago.

NOVO!

Nekatere številke si lahko ogledate na spletu! Poiščite nas na strani Društva študentov psihologije Maribor pod rubriko revija. (www.dspm.si/magazine.php)

Psihološki inkubator lahko naročiš s klikom na spletno stran ali skeniranjem QR kode.

Izpolni naročilnico in revijo bomo poslali na tvoj naslov.

PSIHOLOŠKI INKUBATOR