Kunsthaus no.6

KunstHaus Fanzine No. 6, 4. redna številka, 99 izvodov, april MMXII

Ohne lektur!!!

Eva Ras, pisateljica, pesnica in slikarka, »Vadbárányok«, mešana računalniška tehnika, sprejeti predlog za naslovnico njene knjige

“Na lepom plavom Dunavu” by Bogdan Pavlovič 1 Bitka kuratorjev I. by Jani Pirnat 4-6 Skirocore by Rudolf Baloh 8 Srecno! by Milutin Milošević 12-13 Namen imam oditi v London by Čaro 14-15

Das Plakat by Kasja Grašer 16-17 Žanova kreativna intervencija v lesen stol by Stane Jagodič 18-19 Brez naslova by Milojka Drobne 24 “Prijatelji naših prijateljev so naši prijatelji” by Petar I. K., 1904 31 Plam.si by AleksanDer Pobežin C APV 32

SPREGLEDANO

(Rubrika o nekaterih razstavah in dogodkih sodobne umetnosti, ki niso bili v centru pozornosti pa vendar dovolj intrigantne, da bi bilo škoda spregledati.)

BITKA KURATORJEV I. Aaron Moulton Vs Carson Chan Grimmuseum, Berlin, 19.3. – 17.4. 2011

Fotografija Mike Milosh

Kako je prišlo od ideje do realizacije?

Leta 2010 sem bil kot kustos z Aaronom Moultonom galeristom galerije Feinkost iz Berlina sooudeleženec Crazy Curators Bienala v Bratislavi. Tam se po dnevnem opravljenem delu in postavitvah pogostokrat razvijejo zanimive debate okoli sodobne umetnosti. Med drugim je tekla razprava tudi o tem kako v kuratorskem svetu poteka tekma med posamezniki, ki hočejo en drugemu pokazati kdo več ve, ima boljše veze in poznanstva, je bil na več dogodkih, je bolj teoretsko podkovan in v je boljši v argumentirani besedni kritiki umetnin in opusa umetnikov. Seveda kot to mora biti v naši profesji je potrebno biti vseved in ne

pokazati slabosti tudi če nam kakšna stvar ni ravno popolnoma jasna. Tako so nas učili, na žalost. V pogovoru o tej problematiki, kjer smo z zelo zanimivimi posamezniki, umetniki, kustosi, producenti zelo iskreno delili naše občutke, sem z Aaronom Moultonom izmenjal idejo o tem, da je to naše dokazovanje podobno polaganju rok.

Izčrpajoči tekmi, kjer se pobude in vložena energija izmenjujejo, enkrat sem drugič tja, dokler močnejši ali spretnejši ne prevlada.

Vendar pa v svetu umetnostne kritike in teoretiziranja o sodobni umetnosti redko pride do direktnega spopada. Mnenja so razlicna in vsakdoi ima to pravico in o tem se razpravlja vendar ne sodi.

Iz tega sva zbanalizirala svoje profesionalno okolje in postavila drugačne kriterije. To je bilo okolje za neposredni spopad po najkrutejših pravilih, kjer zmagovalca določijo neposredno obiskovalci in ne sistem.

Kar pri nas ni naletelo na posluh galeristov se je po hitrem postopku v dobrih pol leta ideja razvila in realizirala v Berlinu.

Pobudo je prevzela kustosinja Despina Stokou, ki si je kot kot producent izbrala domiselno pozicijo kustosinje, ki kurira kustose. To pomeni, da ne kurira direktno razstav umetnikov, ampak postavi platformo in temo za kustose, ki se odzovejo na postavljene pogoje in naredijo razstavo z izbranimi umetniki.

V tem kontekstu sta kustosa mlajše generacije Aaron Moulton in Carson Chan pristala na dvoboj. Mesto spopada je bila galerija Grimmmuseum, ki so jo za to priložnost priredili, da je imela dva različna vhoda za vsak galerijski prostor posebej.

Oba kustosa sta dobila iste pogoje in podobne prostore.

Oba sta lahko izbrala najbolj zanimiva dela štirih umetnikov povabljenih z njune strani, vendar pod pogojem, da oba uporabita različna dela umetnikov od obeh ekip.

Seveda ima kustos, ki je povabil umetnika v ekipo pri njem/njej možnost izbirati prvi.

privržencom, pridobivanju prednosti pri postavljanju, do vohunjenja kaj dela drugi.

Kinga Kielczynska, Zbirka , 2011. Postavitev Moulton: Na fotografiji je pet barvic. Katere barvice od teh so dejanski predmeti?

Neodvisno od obeh razstavnih prostorov je bila na sredini soba z volilnim odborom, kjer so obiskovalci neposredno na otvoritvi glasovali za tistega kustosa, ki jih je prepričal s svojo razstavo. Okoli polnoči so razglasili zmagovalca.

MOULTON-ova ekipa: Marco Bruzzone, Benja Sachau, Jorinde Voigt, Ignacio Uriarte CHAN-ova ekipa: Constant Dullaart, Kinga Kielczynska, Darri Lorenzen, Timur Si-Qin Torej dva kustosa, dve razstavi, osem umetnikov na vsaki razstavi z enim umetniškim delom.

Izbereta si naslov, izdelata koncept, napišeta strokovni tekst in usmerjata postavitev razstave.

Otvoritev obeh razstav se zgodi istočasno.

Kdo bo privabil več obiskovalcev in kako jih bo uspel prepričati? Tu je potekala prava strateška tekma. Od lobiranja, povabil svojim

Volilna komisija: bela skrinjica za Aarona Moultona, črna za Carsona Chana.

Aaron Moulton je ustvaril klasično razstavo Moulton z naslovom Koreografirana naključnost. Postavitev je bila v klasični beli kocki (galerija s belimi stenami) z zanimivimi umetniškimi kosi različnih medijev in performansa, ki so se seštevali. Vsaka umetnina je morala imeti svojo integriteto in

5

nemogoč. Razstava se spremeni v zabavo.

Naročil je varovanje dveh brkatih motoristov v usnjenih jaknah in pripadajočimi emblemi in tatooji, ki sta obiskovalce opozarjala naj v galerijo ne vstopajo s pijačo, kadili so lahko v galeriji. S tem se je reguliral pretok ljudi.

Omogočil je sicer boljši ogled in doživljanje umetnin, vendar izgubil del neučakane publike, ki je na otvoritvi glasovala Chanu v prid.

je potrebovala svoj prostor. Carson Chan z naslovom razstave Močnejša magija pa je stavil na črno kocko s svetlobnimi učinki, s čimer je ustvaril teatrsko vzdušje, ki je bolj spektaklsko. Različne umetnine je združeval v posamezne simbiotične postavitve.

Darri Lorenzen, Points 2011, 2011. C print, steklo in Helga Wretman. Postavitev Moulton: Motorista v ogledalu pred vrati galerije, ki mi jih je bilo neugodno fotografirati direktno.

Instalacija z ogledalomje prikazovala zamrznjen čas skoka plesalke, Helge Wretman, ki se je dan pred otvoritvijo zgodil pred ogledalom ob steni (motorista). Skok je bil fotografiran, in kot odsev v ogledalu prestavljen horizontalno na kocko kot ogledalo v času preskoka, kot da plesalka prezkakuje kocko. Igra z zamrznjenim časom in zamenjavo prostora.

Darri Lorenzen, Nedefinirano, florescentni PVC,in usmerjena svetloba, 2011 in Jorinde Voigt, Iplatonisches DVAL, grafika 2008.

Postavitev Chan: Simbioza dveh del, grafike in fotoreaktivnega PVC, kjer se ob osvetlitvi za določen čas zapišejo podobe, ki so metale senco na površino. Ob prižigu luči na papirju ostane podoba za dobrih pol minute. Obiskovalci so veliko zabave s senčnimi figurami, ki so počasi bledele ob osvetlitvi prostora..

Obiskovalcu se je bilo načeloma dokaj težko odločiti, kdo je boljši saj sta si bili razstavi dokaj različni. Prepričljivost je temeljila predvsem na tem na to katera umetnina je bolj učinkovala na posameznega obiskovalca. Po vsej verjetnosti je bil za zmago odločilen performans na Aronovi strani. Kajti ob navalu obiskovalcev ob otvoritvi si je želel, da bi si obiskovalci lahko dokaj normalno ogledali umetnine in ne da bi zgolj stali v gužvi v galerijskem prostoru, kajti na ta način je oged razstave praktično

Zanimiva je bila predvsem neposrednost dogodka na principu show biznisa, ki je seveda tudi eden od sestavnih dejavnosti razstavne dejavnosti, kako privabiti čim več publike, ki se skozi tovrstne dogodke zabava, izobražuje in razvija kritično miselnost. Če se referiram na naše okolje bi bilo morda zanimivo, da nekatere kustose, kritike, teoretike sodobne umetnosti zaklenjene v slonokoščen stolp nedotakljivosti stroke, ki se vsak s svojimi argumenti prerekajo in obtožujejo preko pisem bralcev v časopisih, enostavno postavimo v podobno situacijo.

Pokažejo naj hrabrost, znanje in sposobnost, da preko publike dokažejo svojo vrednost v dvoboju s svojim stanovskim kolegom. Zna biti bolj zanimivo in bolj produktivno.

6

Jani Pirnat

Življenjetres, Ermina Tkalca - Roberta

Ne more opisati kaj mu pomeni glasba, ker mu vsak trenutek pomeni kaj drugega. Prav je tako, da je ne zna opisati z besedami, ampak jo opisuje z instrumentom…

Rojen 17 l. očetu, in še ne 16 l. materi. 12. 3. 1990 v Celju ob 6.52.

Prelomni dogodek št.1: Pri sedmih letih vpisan v GŠ Rogaška, pri devetih izpis iz GŠ Rogaška zaradi lenobe…med 9. in 12. letom se trudi v košarki – ne gre, v nogometu – ne gre.. zopet se vrne v Glasbeno šolo, češ da bo pridno vadil pri 12tih… sledijo sprejemni izpiti na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani… »SPREJET po čudežu!! AAAH, Ljubljana, tooo!!« Prelomni dogodek št. 2: Prvi letnik v Ljubljani mine lepo mirno do zaključnih izpitov… oče pravi: »Boljše, da maš popravni izpit iz klavirja, kot iz angleščine.« oba se krepko nasmejita in si mislita vsak svoje… sledi slednje… uredi izpit angleščine…ter prvi v zgodovini šole dobi oceno iz glavnega predmeta, predmeta ki mu pomeni vse, nezadostno…ravnatelj ga hoče vreči iz šole, nekako si le pribori ta popravni izpit. To je pomenil vpis v višji letnik, obstanek v Ljubljani. V 4. letniku uspe uresničiti svoje sanje.

S srednješolskim orkestrom nastopi kot edini pianist – solist v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.

Prelomni dogodek št. 3: Zaradi vseh teh preteklih dogodkov ima slab sloves ter kanček dobrega zaradi slednjega solističnega nastopa z orkestrom.

Na sprejemnih izpitih na Akademiji za Glasbo v Ljubljani, edinega v svoj razred sprejme prof. Dubravka Tomšič Srebotnjak…

2010 se bliža državno tekmovanje TEMSIG s priokusom »talentiran ampak manjka mu tehnike«. Dubravka ga nauči bistva – klavir je tolkalo…zgodi se je čudež…Zmaga na tekmovanju… Robertova otoška želja igrati klavirski koncert Edwarda Griega…., ki jo uresniči letos…opravi avdicijo in dobi priložnost, ki se bo 18. 4. 2012 uresničila. Ob 19.30 uri v dvorani SNG Opera in balet Ljubljana z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, dirigent Nejc Bečan, Ermin T. Robet klavir, izvajajo: Edvarda Griega; koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 16

Vabljeni !

Rudolf Baloh

SKIROCORE 20. LET RADIKALNE URBANE SUBKULTURE

Rudolf Baloh je eden vidnejših subkulturnih aktivistov globalnega pomena in gonilna sila fanzina SKIROCORE za promoviranje radikalne urbane subkulture, ki od leta 1992 konceptualno funkcionira kot »multinacionalna korporacija« kar pomeni, da je »firma« SKIROCORE globalno poznana »blagovna znamka«. V časopisu ZOFA, ki je skrbela za mentalno dekontaminacijo slovenskega naroda je redno objavljal članke in zanimivosti o avtorjih brezkompromisne stripovske estetike. Internacionalno neprofitno glasilo radikalne urbane subkulture SKIROCORE, predstavlja izbor glasbenih, stripovskih, grafičnih ter fotografskih ustvarjalcev kateri se zaradi svojega brezkompromisnega

ustvarjanja in delovanja pogosto znajdejo na udaru cenzorjev. Ultra radikalni, brezkompromisni Skirocore v novem tisočletju zagotavlja Sloveniji vidno mesto v samem vrhu svetovne subkulture.

Skirocore razkrinkuje dvoličnost zahodnih demokracij katere nam kot žrtvam kao »totalitarnega komunističnega režima« venomer dopovedujejo, da mi z vzhoda ne znamo misliti s svojo glavo,ter nam prodajajo že odkrite svetove v novi embalaži.

Večletna podpora in sodelovanje Skirocora s cenzuriranimi ter sodno preganjanimi subkulturnimi aktivisti ter ustvarjalci opozarja na represivnost toliko opevanih zibelk zahodne demokracije. Max Modic novinar revije MLADINA je zapisal: »Skirocore je glasilo internacionalnega subkulturnega gibanja, ki na vseh frontah in z vsemi razpoložljivimi medijskimi oblikami sesuva institucionalizirano enoumje, politično sprenevedanje in ritolizništvo, brez milosti pa secira hipokrizijo krščanske demokracije.

Skirocore je protistrup za bolni, infantilni mainstream, njegovo preračunljivo hinavščino in lažni idealizem, ki se pase na tržno orientiranih etičnih načelih…« (KH)

»If you think you know radical undregorund you don't know shit 'til you've seen SKIROCORE.From Slovenija, this magazine for art and musc makes the best of bad situation (the war in Yugoslavija), interviewing HC bands from around the world and showcasing some of the most extreme comic art I've seen in a long while. Definitely not for the faint harted,morally pure or narrow minded!« (Pete Ashton U.K.) »All the way from Slovenija comes SKIROCORE! Editor/ publisher Rudolf Baloh has put together a truly worldwide assemblage of comix and features in a very professionaly printed »Undregound Magazine for Art and Music.« The Interviews are actually interesting, not composed solely of asking the band to recite their membership history. Rudolf tries to find out something about the local scene of each person he talks to, their recreational faves, and manages to ask some pretty funny questiones as well. An amazing international effort! What the fuck are you waithing for?« (Tom Crites U.S.A.)

Miha Lah, fotografija, Chef, London 2012

9

Rudi Baloh, fotografija, Fasada hiše na Metelkovi, motive zanjo so narisali otroci iz šole v Šutki, največjega romskega (ciganskega) naselja na Balkanu - Makedonija, 2012

KunstHaus Laureati

Naši mladi trije glasbeni geniji in člani ilegalne skupine »KunstHaus«, ki so že in še bodo koncertirali na Školjki v Top sekret Galery, so pred kratkim dosegli zavidljive uspehe na Republiškem tekmovanju Združenja glasbenih in baletnih šol v Srbiji. Tekmovali so pod okriljem Glasbene šole »Kosta Manojlović« iz Zemuna, ki je bila zahvaljujoč Teofilu, Timosseni in Atanasiu Milenković, ki ustvarjajo pod strokovnim vodstvom prof. Zorana Milenkovića, prva v rangu vseh Glasbenih šol v Srbiji. Treba je poudariti, da je bila ocenjevalna komisija mednarodno zastopana. Naši korenjaki so osvojili 5 prvih nagrad. Od teh je osvojil Atanasie 3: na violi, kontrabasu in violončelu. Teofil je tekmoval v dveh kategorijah in odigral koncert Petra I. Čaikovskega, kar si nekdo drugi niti nebi upal pomisliti. Zmagal je tudi duet Atanasie in Timossene…Atanasie na kontrabasu in duset s Tomosseno je pridobil titulo Laureti, kar pomeni, da sta bila celo nad prvo nagrajenimi. Poleg tega so osvojili še dva druga mesta. Skupno je bilo letos na Državnem tekmovanju Srbije predstavljenih 47 glasbenih šol, uspeh mladih »KunstHausovcev« nakazuje podatek, da 40 šol ni uspelo, da osvoji pet prvih nagrad… V času tekmovanja so Milenkovići obiskali še Novi Sad, kjer so imeli odmeven koncert v nabito polni Sinagogi, kjer so poželi bučne aplavze. Posamezne rezultate je možno videti na spletu zmbss.org

Rozinca, naša dopisnica iz Dunaja: »…poleg študija klavirja, ki mu posvečam največ časa je moj največji hobi, kako se izogniti megalomanskim skulpturam v centru mesta, da o kaznih v izogib slednjih raje ne spregovorim…«

»Ponovno smo obiskali kraj zločina – šli smo po roza opico. Skupaj razčetverjeni, skupaj v opozorilo. Pri Georgu jim bo lepo, mi nekaj pravi…« Več na: http://georgette-homme. blogspot.com/

10

Kraj zločina

Nataša Černoša, scenografka, maketa za predstavo Dogodek v mestu Gogi, ki je bila uprizorjena v HNK Osijek, 2006.

Hvala Marku Kostajnšku, ki je izdelal Ljudsko razpelo, ki se nahaja na cerkvi Sv. Miklavža na Boču in ga v tednu pred Veliko nočjo po 11 letih uredil, da je znova zasijal v svoji veličastnosti.

Nani Poljanec, “Triptih bolje akt kakor pakt”, 2004 - 2006.

Omnibus kratkih priča srbskog glumca Milutina Miloševića

Milutin Milošević poznat po ulozi u filmu “Sveti Georgije ubiše aždahu”, treba je i pomenuti njegovu glavnu ulogu u igranomdokumentarnom filmu Beogradski fantom, interaktivnom filmu Überlife..., Foto: Milojka Drobne

Srecno!

ja sam glumac imam 29godina seborejicni dermatitis i naucno fantasticnu mogucnost da komuniciram sa devojkama na posterima na bilbordima. to sam otkrio pre pola godine kada sam gledao u lice devojke koja je fotografisana u pokretu kako koraca i gleda dole ispred svojih nogu ne znam zasto sam je sve vreme gledao i ona u jednom trenutku pogleda mene u oci .ja sam se zaustavio a ona je uzela dah na usta i vratila pogled . kap joj se slila niz obraz.pocelo je da grmi ja sam je ostavio tamo .toga sam se setio i veceras kada sam trazeci dezurnu apoteku da kupim sampon i cetkicu za zube,presao most i naisao na bilbord na kome devojka stoji na pocetku jednog mosta osvetljenog kao pariz ,u dugom crvenom mantilu sa otkrivenom jos duzom nogom na stikli boje koze boje torbice iz koje joj ispada papir presavijen na 4 kao papiric,jasno sam video da joj je ispao .pogledam je u oci ona se pravi luda i gleda pravo .vetar je na trenutak prestao i saginjem sa da podignem papir. medjutim krece da duva i izmakne mi papir na ulicu zaustavi me sirena da ne poginem isti mi taj osvetli oci farovima da ne vidim par trenutaka papir se klati na sred ulice i krece da klizi .pratim ga sa trotoara svaki auto ga podigne i zanese u neku starnu sada je skroz uz ivicnjak prekoputa i na metar od sahte.pritrcim i zgrabim ga ispred nekog auta koji vozi suvozac. otvorim papir i pise »ajmo u setnju pokupi me sa druge strane mosta sam D.« .okrenem se i krenem na drugu stranu ali me skripa kamiona nakostresi i skloni nazad na pesacku stazu i pozurim ka 2.kraju mosta .tamo nema nikoga samo neki covek preko u prolazu .otvorim papir ponovo ali na njemu je samo crtez mosta nema nikakvog texta i nacrtana zena u Manarinom stilu na ogradi na sredini .pogledam levo i prepoznam most sa crteza .500metara poprecno kroz park. potrcim .od truckanja mi se mesaju predlozi za prolaz. shvatam da je ovo poslednja prica koju pisem i da ce biti

duga koliko budem mogao i imao.toliko mi se desilo vaznih stvari da nisam stigao dugo da pisem i ako ovaj grad koji je kao dobra riba na heroinu u mojoj glavi nastavi da me uljuljkava i predlozi mi supstancu uzecu ga samo zato sto se svet okrece u pravcu u kom ga ti zavrtis.blizu sam mosta toliko da jasno vidim sebe tamo kako razgovaram sa stencilom.nalepnicom koja se odlepila i vijori se ispred mene u prirodnoj velicini devojka to vidim ali sam sebi zaklanjam pogled da je vidim celu i pojavi mi se preko ramena kosa ili koleno vidim joj cizme i lakat ,jednom skoro pola lica i slusam sta pricamo. devojke se za to ne pitaju kaze, ti se pitas! cujem sebe ne znam kako to da shvatim ne pravi se luda zasto me tako gledas jel ko neki psiho? ,jednom mi je jedna rekla da je gledam ko psiho, posle se smuvala samnom.sta cekas ?pitam je , okrenem se i pogledam sam sebe preko ramena u oci i zanemimo obojica.shvatim da prisluskujem sebe .u tom okretu sam dovoljno otkrio devojku da se meni sad pogled zalepi za nju .i nastavim razgovor sa ne znam joj ime ali znam visinu boju ociju i pricu da su joj kolena polomljena . ona je profesionalni vojnik ratovala je na jugu ali za platu ,nije odavde gde su je zalepili .prica joj je kao i ime egzoticno toliko da mi deluje da smo u filmu u Kandaharu. ti poznajes prolaze kaze i zamoli me da je odlepim potpuno i odnesem u neki prolaz i zalepim za zid,i vetar je viori tako da plese.ali samo tako izgleda dok se skroz ne odlepi od mosta u vis skroz do neprepoznavanja.pogledam u preostalo parce stensila koje je ostalo od nje na kom pise hocu u bioskop hocu da sedimo blizu.to sam jednom stvarno pitao nekoga ali ne mogu da se setim koga koga ?hoces da idemo u bioskop da sedimo blizu?koga sam to pitao .mozda neku devoju kad sam bio 6. koji sam razred bio 6.?ja sam retardiran.nisi retardiran ti si kiborg prene me kroz smeh glas koji volim. okrenem se a iza mene parkiran taxi i otvorena vrata pogledam unutra nema nikog samo vozac napred. dobro vece, toliko promucam izvolite , do bioskopa? da da kazem i udjem ali kao da je neko ostao napolju i gleda crni auto koji, umesto taxi table na krovu ima tablu sa natpisom projekcija /bioskop ,nestaje. covek vozi kao bog, jedan bog me vozi u bioskop a koji film ima veceras? bog cuti i vozi,sad promice zid sa velikim grafitom neka rec ne mogu da procitam pa » puno boli« i ulazimo u bulevar koji je tunel od ogromnih krosnji stabala sa obe starne. ulicno osvetljenje je raznobojno kao sto su odvratno fontane osvetlili raznim psihodelicnim bojama ali nad ovim tunelom to svetlo vise ima smisla jer postaje raznobojna traka koja brzo a meko prati nas auto. to je pramen ili plamen? . ponovo grafit i opet ne stignem da vidim prvu rec zatim« je skup«u nastavku istim rukopisom. kljova koja visi na retrovizoru lupi u staklo kad on naglo zakoci ispred jedne zgrade koja je visoka preko petnaest sigurno spratova ,shvatim da je hotel po tendi , rasporedu cveca i paprati i kostimu coveku ispred ulaza . izvolite! i vrata se sama otvora malo sam zbunjen ali izadjem kazem Hvala ali bog je vec otisao i vrata hotela se sama otvaraju na moje dobro vece ovaj ispred decko cuti onda malo bolje ga pogledam i shvatim da se ne mice ne dise ,stoji vostana figura na ulazu hm opet se vrata sama otvore ne od vetra ,imaju mehanizam.unutra nema nikoga . sa razglasa ide Jun miYake i u okretanju vidim plakat za koncert na kom je gejsa sa pustenom kosom spustenom glavom tako da joj ne vidim lepo lice, i dok citam kad i gde je koncert ona podigne glavu i pogleda me ali ni u jednom trenutku u oci po licu da i kosi vratu ali ne u oci ,meni se glava od toga okrece u stranu a pogled zalepljen

za nju za nju. kosooka mi izgovori koncert je na bazenu a bioskop je na krovu. .a jel ti sviras gore ?pitam ona vrati glavu da gleda sebi pupak i cuti .pogledam iza sebe trazeci lift napolju pocinje sneg.zaledim se od prizora od lepote i uzasa nisam ovo do sada video nisam ni bio ovde do sada sve je prvi put i sa ovog mesta .ja sam na tom mestu i ujedno mi je lepo ko onda kad sam sanjao da vozim bajs brzo kroz sumu na prolece a i paralelno nesto veliko mi dolazi u susret. cujem onaj zvuk koji odzvoni kad stigne lift i vidim da su mi ruke podignute u visinu pogleda okrenute jedna ka drugoj ,spustim ruke i podjem ali ne hodam nego skakucem . uskocim u lift i pritisnem bazen.okrenem se ka ogledalu da proverim seboreju a tamo jednim elementom sminke spisak koji sam sastavio na moru :1. oslonac na koji cu se popeti da se prevezem malo dalje, 2.razumeti nije dovoljno kao verovati.3spojicu svoje neke delove tako da hodam potpuno sam ili pored nje jos je smesnije.ako sama se otvore vrata terase koja spaja vrt sa kucom , ona zgazi bosa i bela trava je golica,kosa joj sija ,za dorucak krofne za rucak . deca i sunce pod 4 dosta voca,dobro to sam sve sad dodao ,nogu se samo secam .i to kako mi sedi u krilu a na njenom licu je samo lepota. jesi ikada bila u operi ? sta mislis? jesi? hocemo opet? idemo ! izgledas prelepo!u autu. mesoviti hor na radiju, vidi se suma od drveca i farova. vidi zec, jel jeste? da! hoces da ostavimo sumu da se odvoji od puta ? iznenadio si me .jesi siguran ? da! drzi me! skoro je svanulo. mhm. .. parkiramo i krenemo peske po sljunku ka jedinom svetlu u daljini koje vidimo. ja ovo nisam pisao na moru pomislim a za tu misao zalepi se zvuk otvaranja vrata lifta , samo crno i odmah se zatvore .pritisnem bazene bazen, zaustavi se lift i otvore se vrata .prvo plamen ugledam ogroman pozar u daljini, gori kao explozija ili lansiranje je to sad se jasno vidi .jedna raketa odlazi u kosmos.potrcim ka prozoru ali shvatim da ne vidim zemlju koliko je visoko i da sa ovog mesta dobro vidim u vis i sve je fantasticno usporeno .ja disem samo i sve je na svom mestu .ja sam na svom mestu pogledam levo u voditeljku vesti na ekranu i ona je na svom ,kaze jos jetan paket formacija transportovao se ,ne znam dge ,na Mesec i pokaze osmehom zube tako lepe bele zube i jos lepsi nos .zapravo ona zasluzuje detaljan opis .nikada nisam video takvu zenu .u njoj je bilo posebno rasnog,rasa to je vazna stvar kod zena .rasa se pokazuje u hodu ,u rukama i nogama .nije joj bilo vise od 20 godina .neobicna gipkostnjenog struka ,koliko se mogla nazreti sa ovolike razdaljine ,onaj narociti nacin na koji je drzala glavu ,duga ,plava kosa po vratu i ramenima koji su opaljeni zlatastom bojom od lansiranja,a narocito nos , ona je divna , ima tako kafine oci ,da tako je kafine oci savetujem da se taj izraz primi govoreci o njenim ocima.trepavice su joj tako duge da se pozar ne ogleda u njenim zenicama.gleda me njenim iznenadnim ,brzim pogledima i smeje se samo ona zna cemu odredjeno .opet prezires zene dragi moj jer bi ti inace zivot bio tuzna melodrama.prekine moje predubedjenje voditeljka sa lica mesta obracajuci mi se ljuta sto sam od Ljermontova prepisao pola njenog opisa.napravila je dvogled rukama kao dete i odzumirala se daleko u tacku.u tacku se zaokruzio i ekran na kom je blistala i pocinje da za sobom ta tacka ostavlja trag kao neonska savitljiva traka »jos samo 2slobodna mesta za projekciju na krovu«.sva je prilika sad da se odvazim i pozurim .nema nikog unaokolo dok trazim stepenice,lift je otvoren ali je rupa dole ogromna. pise -u kvaru- na traci postavljenoj da se ne zbunis i udjes u jamu. evo ih stepenice jen dva tri cetiri 5 sest sedam osam uvek brojim stepenice navika iz detinjstava i najvise mrzim kada me neko prekine pa zaboravom ,onda moram da se vratim i ponovo ,ali to je bilo kad sam bio mali sad vise ne. nisam naivan.prestanem da brojim kada se isljuci svetlo.potpuni mrak . ne vidi se ni sam mrak.prvo malo stojim tako u gustom a onda posto cu da zakasnim krenem pazeci da ne padnem ,ruke su mi podignute i levo i desno.i u jednom trenutku ugledam e sad ne znam da li kroz otvorene ili zatvorene oci,obris siluetu na kraju hodnika, vrlo nejasno ali u suknji devojka na kratko i zamakne iza zida levo.ja slep

potrcim za jedinim svetlom u daljini koje vidim ,sto mi je ovo poznato, i stvarno kad stignem tamo mnogo se bolje vidi. kruzni zid zavija u levo, ima mali nagib do 5stepeni.senka plisirane suknje pojavi se na zidu desno ,u njoj devojka okrece u profil i zvizdi mi kao psu . ne zvizdi meni nego zaista coporu pasa koji mahnito trce oko mojih nogu ka njoj .usporavaju me njihove glave koje me udaraju po nogama ,ne bojim ih se ali sam spor .strpicu se iako ne volim da kasnim narocito ne u bioskop.i dodje mi sama misao potstaknuta jednim danasnjim prizorom ,kada sam stajao na ivici bulevara i gledao automobile, u tri trake u jednom pravcu, kako jure.zvizduk opet. ali me ovo podseti na jedan zvizduk koji me tera na smeh ali onako sa uvucenim usnama.Kim plava malo smedja sa napadima ili strahom od autoimune bolesti u ranoj fazi ,sef u odeljenju za potencijalne krizne situacije americke vlade. ali i imacemo problema stalno cemo se pitati jesmo li ili nismo zajedno ,govorila je .jednom bili smo kod nje bilo je 7ujutru nismo rano ustali nego nismo ni zaspali .bili smo u njenoj kuhinji i spremali smo kokice u dzezvi---fb---nasmejem se i podignem je, puna su joj usta kokoica koje sam napravio u dzezvi, ili je to sad de ja vu, uhvatim je za obraze obema rukama i zbuni se ali poljubim je u neravna i napucena usta puna tih kokica.pitam je da zvizdi,ona hoce.tada shvatam da-spasicemo se dobrotom ,pravednoscu ,apstraktnom inteligencijom i bavljenjem umetnoscu -delima duha i uma

-svedenborg -svako trci za sebe, nema poredjenja sa drugima -kada te ostavi ona koju volis?

-potvrdicu svoje jedinstvo kroz raznolikost i trijumfovacu, jer ima vatre u meni . to mi sve vri u glavi dok je drzim i gledam netremice. pocne da izbacuje kokice iz osta i suve sitne opiljke kao sneg koji se koristi u kuci.eto to je ta misao .nema pasa ,pogledam na sat na telefonu pise -sporije vreme!- odjednom se cuje muzika, ne umem da je opisem . moram da zavrsim pricu sto pre ,zato zurim da nadjem bioskop. sve je uredjeno da ga pronadjem, pomislim, i to me smiri .ja hodam. prolazim i dalje tom spiralom na gore a zidovi postaju ,jednostavno pocinju da se provide ,da se nazire sta je iza .nije samo mrak ima pojavljuje se sve veca i veca,dokle mi pogled seze mozda je i pustinja sa strujom . svetla ima ,sitna , puno ih je. k'o zvezde ,e pa da k'o nebo na podu .tako mi izgleda.centar za ravnotezu mi je ok premda se ne vidi ulica koliko je visoko ,ali to sto vidim oko sebe vrlo je precizno izostreno u svojoj bistrini .posebno se obradujem kad shvatim da da ja sam u bioskopu u pravom trenutku . film upravo pocinje, ima mesta za noge ,nemam kokice al nema veze mozda ni nemaju da se kupe.mrak. samo se 4d platno pojavi iz svetla, koje osvetli i jos nekog pored . malo imam vremena da je vidim ali sve je jasno i da je nikad vise ne vidim ,eto tako izgleda .zurim da zavrsim ovu pricu tako da izvini jesi ti ..? a.. koje je tvoje ime ? videces na spici sta ti glumis u ovom filmu ? stvarno? sigurno znas kako se zove ? mh odkud ti kokice ? kupila sam i tebi jedne molim ? sta ti je ? meni ? da . da da izvoli . hvala! cutim malo a svasta bih je pitao ,pocinje muzika iz filma jel imas tremu ? molim?ja ? ne .mislim mozda malo, stvarno izgledas predivno! havla ,i pogleda me sa osmehom hoces da mi kazes kako se zove film ? nastavi da me gleda jos ,ja vidim kako dise, a onda prenese oci na platno i pokaze mi naslov -ja sam glumac imam 30 godina-

13

* »Fanzin KunstHaus je prvi in edini medij, ki objavlja Milutinove kratke zgodbe. Do tega trenutka so bile objavljene naslednje: Dzonidep, Poker, Kuca, Let, Hotel, 500, Part 1, Part 2, Mix in slednja Srecno ! Pričujoča Milutinova zgodba je bila napisana pred 28. 12. 2011 in takoj po tem datumu, ko je napolnil 30 let. Kaj naš čaka v bodoče bomo izvedeli v naslednji No. 7 fanzina KunstHaus.

Čaro: Namen imam oditi v London Vzornikov je veliko, eden največjih je sigurno Vidal Sassoon. Lahko rečem, da je Oče frizerstva, oziroma tehnik in stilov, ki so danes aktualni.«

Koliko časa bi rabil, da bi v neko okolje vpeljal popolnoma nov stil frizur in kako bi to izpeljal? Č: »Vpeljati nov stil je delo velikih mojstrov, ki kotirajo na svetovnem trgu in oblikujejo frizersko modo.« Koliko časa rabiš, da preučiš stil frizur tridesetih let prejšnjega stoletja in, da jih kreiraš tako, da so identične tistemu času, kje najdeš tovrstne literature…? Č: »Potrebuješ nekaj časa…da preučiš način kulture oblačenja in friziranja tega obdobja med obema vojnama.

Vse piše v knjigah…pogledaš kak film… »posrfaš« po internetu in imaš…obliko, barve in stil…tako nekako….«

Sašo Orač - Čaro…živi v vasici Stranje, ljubi naravo, rad ima živali, dve leti je preživel v Ljubljani. To je bilo njegovo prvo samostojno obdobje, v katerem se je učil o samostojnosti življenja in o umetnosti frizerstva. Njegov prvi in zagotovo najboljši učitelj je bil Stevo Pavlovič, znani slovenski frizer. Delal je tudi v Celju v KSFH salonu Kristijana Petka. Tako je v tem poklicu že slabih šest let in danes zaposlen v frizerskem salonu Hair Beauty Goran Košutić, v Rogaški Slatini. Njegov prvi uspeh je bila vajeniška doba v Ljubljani za Stevo Hair Academy. Tja jih ne pride dosti, če pa že, moraš biti pa zelo potrpežljiv in zelo željan znanja, kajti drugače hitro »odletiš« Veliko je bilo tudi modnih revij na katerih je sodeloval.

Največji Sašotov uspeh je bilo samostojno delo na odru Cankarjevega doma v okviru Slovenskega frizerskega festivala.

Glede na to, da izstopa izven okvirjev svojih vrstnikov frizerjev, ker je do danes že nekaj dokazal in je drugačen od ostalih in je artist in Čaro - vnik svojega poklica ga predstavljamo v tokratni številki fanzina KunstHaus. Postavili smo mu ducat in eno klasično frizersko vprašanje…

Kako bi se opisal v treh vrsticah – tako dobro, da bi te sprejel v službo najbolj »in« frizer v Londonu? Čaro: »To vprašanje oziroma odgovor si postavljam tudi sam, kajti potreboval ga bom kmalu. Namen imam oditi v London. To je moja naslednja velika želja. Kakšna bo ta moja velika pustolovščina, povem, ko se vrnem.« Kaj te žene, da narediš zares dobro frizuro? Č: »V prvi vrsti namen, za koga jo delam, za kam jo delam. Saj veš, v frizuro, ki se bo predstavila pred očmi recimo stotih slovenskih frizerjev se moraš zagotovo potruditi. Oziroma narediti nekaj več, dati nekaj svojega, oziroma posebnega. Žene pa te lahko tudi stranka sama, s svojim stilom in željami.« Ti je pomembno, da si zadovoljen najprej ti in potem stranka ali obratno, vzvratno ali kvadratno? Č: »Pomembno mi je, da sva zadovoljna oba. Tako jaz, kot stranka. Kajti šele potem vem, da sem zares dobro naredil. Lahko pa je tudi vzvratno ali kvadratno. Ni vedno popolno. Če se lahko zmoti zdravnik, se lahko tudi jaz….«  Se večkrat sam strižeš in kdo so tvoji vzorniki v svetu frizerstva? Č: »Sam se še nisem strigel, sem se pa že dostikrat popravljal. To delo na meni zaupam svojim sodelavcem.

A ti je šlo kdaj na smeh, ko si »zastrigel« ali po domače rečeno sfu..l frizuro stranki? Č: »Enkrat se mi je res to zgodilo, ko mi je med »moškim striženjem« »mašinca« dobesedno odletela iz rok in »odbrila« en del las. Bil sem v veliki zadregi, ker to popravit se ne da. Ko je rdečica na mojem obrazu minila in ko je stranka rekla, da je vse v redu, smo se na koncu res vsi smejali.«  Kako bi se v našem lokalnem okolju obneslo, da bi odprl popoldansko – večerni salon za urejanje »pričesk« na itimnih delih telesa in ali bi si upal kaj takega početi? Č: »Kolikor mi je znano, taka dejavnost že obstaja v našem bližnjem okolju. Jaz pa se v to profesionalno nikoli ne bom spuščal. Raje to delam »privat« :)« Za nami je Velika noč. Nikoli nisem razumel zakaj je lahko nosil Kristus dolge lase in brado pred več kot 2 tisoč leti in je bil »in«. Najbolj so bile dolge pričeske pri moških popularne v času hipijade konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let. Kasneje pa je vsak čudak, ki ima dolgo čupo. Mi lahko razjasniš ta fenomen? Č: »Vsako obdobje je nosilo svoje frizure, ki so sovpadale takratnemu stilu, kulturi, načinu mišljenja. Dobro je, da je obstajal čas hipijade, kajti veliko detajlov striženja iz tega časa uporabljamo danes.« Koliko si dobil največ »tinkgelda« od ene stranke? Č: »Mislim, da okoli 30 eur. Bil sem jih vesel.« Naštej mi tri slabe in tri dobre lastnosti svojega šefa…in bodi iskren! Č: »Tu bi mi moral dati več možnosti…ha,ha,ha, .. Imam dobrega šefa in sem zadovoljen..« Was ist kunst? / Kaj je umetnost? Č: »Umetnost je izražanje samega sebe…vsi smo posebni in umetniki na svojem področju. Že življenje samo je umetnost…brez umetniške duše mislim, da tudi frizerji ne bi bili tako ustvarjalni. Gre za željo po popolnosti oblike, barv in skladnosti. To je frizerska umetnost.« Koliko frizur bi naredil v tem času, ko si odgovarjal na vprašanja? Č: »V tem času bi postrigel enega moškega in eno žensko. Ali pa samo eno žensko….odvisno, kako zahtevna bi bila….Bodite lepi !!! Sašo« Spraševal: AsistentPredsednikaVesolja

14

4 frizure by Sašo Orač, za vsakodnevno rabo; birmska, maturantska, poročna in za valeto, katero izberete je odvisno od vašega okusa. Z malce dodatki in domišlija vam Čaro uresniči vaše sanje. Foto: osebni arhiv SOČ

DAS P

Kasja Grašer, vodene bravice in tuš, 7. razred, »Složno

PLAKAT

o proti € hroščem«, 1959 / 60, mentor prof. Josip Grašer

Žan Plevnik, Sekvence: I., II. in III., foto – dokumenti stola, 2011 – 2012

Žanova kreativna intervencija v lesen stol Ob 100 - letnici Gimnazije Celje Center in 50 letnici stola Rex oblikovalca Nika Kralja Leta 2000 so učenci Osnovne šole Rogaška Slatina predstavili zanimiv likovni projekt ‚Modri stol- nekdo misli nate‘. Ideja je prišla iz Osnovne šole Pišece, ki deluje v mreži UNESCO-šol s sedežem v Parizu, kamor je bila leta 1999 sprejeta tudi Osnovna šola Rogaška Slatina.

Povabili so me v žirijo, ki je na prostem, v parku ocenjevala stole različnih starosti, oblik in velikosti, katere so otroci barvali in krasili po svoji fantaziji, vendar zgolj z dvema barvama, modro in rumeno, ki simbolizirata evropsko zastavo.

Ob tej priliki sem naredil krajši zapis iz katerega povzemam nekaj ugotovitev. „Vsak postaran predmet ima pečat svoje dobe, kraja, izdelovalca in uporabnika, kar je bolj ali manj razvidno v smislu oblikovanja, barvitosti, tehnične izpeljave in končno glede iztrošenosti, obrabljenosti, patine. V tem kontekstu je zanimivo, da je mnogo priimkov izpeljano iz nazivov različnih predmetov-objektov in obrti. Npr. Škrinjar, Tišler, Kovač, Kopitar, Dimnik, Kolar, Vozelj, Klinar, Klopčič, Železnik itd. Stol je nepogrešljiv notranji ali zunanju inventar ter funkcionalni podaljšek človeške figure - medenice, hrbtenice in nog.

Ko določena oseba premine, imamo pred očmi prazen stol, na katerem pa je še vedno metafizična prisotnost pokojnika. Ob fizični odsotnosti telesa prazen stol izzove fantazijsko rekonstrukcijo minljive preteklosti, kar pa je pogojeno od spomina in domišljije opazovalca.

Ob 100-letnici Gimnazije Celje Center in 50. obletnici stola Rex, oblikovalca Nika Kralja so tudi tam izpeljali projekt s stolom. Dijaki Umetniške gimnazije-likovne usmeritve so zbrane stole nadgradili z določeno barvo in okrasom, dočim se je gimnazijec Žan Plevnik odločil za drznejšo likovno intervencijo.

V leseno ploskev sedeža je zabil na stotine žebljev klasične oblike in ustvaril zanimivo strukturo hladnega videza. Če bi žeblje zabijal iz spodnje strani deske, bi priredil podobo fakirjevega sedeža, vendar se je odločil za obratno smer in ustvaril dokaj gladko površino, na kateri je možno sedeti. Ker gre najbrž za star les, ki je masovno preluknjan, najbrž ne bi prenesel velike teže. Je pa bodice žebljev namenil hrbtom štirinožcev, kar pa že sodi v svet basni in fantazije. Zanimivo je, da je montažer vzel fotoaparat in postopek zabijanja, aranžiranja v različnih fazah fotodokumentiral in dobil pestre abstrahirane motive. Za primer opazovanja in analize vzemimo nekaj deset metrov oddaljeno smreko, kjer smo priča deblu, krošnji z vejami in realnemu obrisu, ko pa se drevesu zelo neposredno približamo, imamo pred očmi gosto strukturo iglic, katere detajl lahko predstavlja dokaj abstrahiran videz, ki spominja

na abstraktno slikarstvo, kiparstvo, fotografijo.

In prav slednjo kreativno metodo je Žan izbral za fotopostopek, čeprav stol z žeblji kot celota deluje paradoksalno, z bodičastim segmentom spodaj celo nadrealistično. Intervencija v sedež mu je omogočila različne poglede, kompozicije in sence. V foto detajlih gre za rasterske podobe, ki so najbližje geometičnemu vzorcu oziroma opartistični usmeritvi.

Trije fotografski motivi vsebujejo eno črnobelo in dve barvni kompoziciji. Najboljši je črnobel motiv horizontalne kompozicije in kontrastne svetlobe, ki daje zgoščeni vrsti žebljev že kar dramatičen izraz. Horizontalo torej tvorijo v štiri vrste zabiti žeblji, ki spominjajo na disciplinirane vojake. Ospredje je popolnoma temno, dočim je ozadje prazne površine v obliki trikotnika močno osvetljeno.

Barvni fotografiji v toplih tonih predstavljata le določen izrez zgoščene gruče žebljev, ki so osvetljeni od zgoraj in v perspektivi izgubljajo na kontrastu, tako da neostra struktura spominja na zrelo žitno polje ali na satovje čebel.

Oblikovalec Žan se je poslužil multipliciranja in zabijanja kovinskega predmeta žeblja, ki je znano daleč nazaj. Spomnimo se totema iz Konga, lesene figure, ki je po celem telesu nabodena z žeblji ali zagrebškega kiparja Dušana Džamonjo in njegove lesene skupture prekrite z zabitimi žeblji. V drugem postopku je kipar žeblje zvaril (zlepil), leseno jedro preprosto zažgal in ustvaril votlo skupturo abstraktne oblike. Z žebljarsko motiviko izstopa tudi nemški multimedialni umetnik Gunther Uecker, ki je leta 1963 naredil montažo, ki prikaže televizor z lesenim boksom v katerega je zabil množico žebljev in z nasilno intervencijo izrazil satirično simboliko. Tudi mene že od nekdaj zanima multipliciranje različnih narejenih predmetov in to v novo celoto, ki ima svoj simbolen pomen. Leta 1969 sem kubično zastavljeno leseno konstrukcijo z linearnimi potezami v celoti prekril z lesenimi kljukicami za perilo in to s pomočjo drobnih žebljev. V sredino objekta sem montiral električno žarnico, ki je z žarčenjem uprizorila slikovite sence in kinetični objekt naslovil NLP. Kasneje sem pri risani karikaturi multipliciral stilizirane človeške glave in na angažiran način prikazal polično-vojaško vodene množice.

Mladi Žan Plevnik najbrž ne pozna likovnih izzivov in rešitev preteklosti in če bi jih, vseeno ostane drzen raziskovalec, ki ima lepo perspektivo za idejno napredovanje. Sicer pa ima ob sebi mamo Tanjo, imenitno likovno pedagoginjo in kreativno ustvarjalko na različnih področjih, ki mu bo stala ob strani, v smislu vzpodbude in svetovanja.

Stane Jagodič, Ljubljana, 1. februar 2012

19

Govori in zahvale ob izidih fanzinov KH No. 3., 4. in 5.

KH No. 3, Salon »Rogaška« Mestni trg 22 Ljubljana, 15. november 2011 ob 18. uri

Drage Obiskovalke, spoštovani Obiskovalci, dovolite da se na začetku v imenu skupine KUNSTHAUS zahvalim steklarni Rogaška Slatina za odlično sodelovanje ter z navdušenjem pozdravim pronicljive ter vidne pohode najpomembnejšega stebra naše steklarske umetnosti, na svetovne trge. (aplavz) Skupina KUNSTHAUS v ustvarjalni ogenj, ki izžareva izjemno estetiko razstave porcelana LENOX, ki je krasil Belo Hišo že v šestih administracijah ameriških predsednikov, priliva svoj gorilni element. KUNSTHAUS ROHITSCH SAUERBRUNN-ROGAŠKA SLATINA je v svojem namenu zatočišče umetnosti in estetike, ustanovljeno 8. marca letos. V stanju duha naše skupne to-časnosti, resničnosti, ki se nam namenja spolzeti iz rok smo z ustanovitvijo našega zatočišča vzeli vajeti v svoje roke, roke razsodnih in z življenjem navdihnjenih umetnikov vseh narodnosti in umetniških zvrsti. V svoji mater nici KUNSTHAUS združuje in ustvarja prozo, poezijo, glasbo, fotografijo, slikarstvo, kulinariko, enologijo, predvsem pa goji ZDRAV DUH SKOZI ZDRAV UM V ZDRAVEM TELESU, vseh svojih članov in simpatizerjev ter tako z vso svojo močjo ustvarja novodobno vrsto ČLOVEKA – UMETNIKA, ki v domeni svoje ustvarjalnosti povsem svobodno razširja krila svoje in SOČLOVEKOVE ZAVESTI, osvobajajoč jo, vseh obstoječih spon. Vse od svojega spočetja KUNSTHAUS pluje z polnimi jadri. Od takrat je z današnjim datumom natisnjena tretja številka KUNSTHAUSOVEGA FANZINA KUNSTHAUS, s katerim našemu Poslanstvu, odpiramo Pot do Vas. V času, ki ločuje prvo in tretjo številko so se vrstili številni dogodki ter prireditve. Fanzina številka 1 in 2 sta bila zainteresirani javnosti predstavljena 14. aprila in 8. julija letos, prvi na 9. izpitu, izpitu iz fotografije asistenta predsednika vesolja, drugi pa na razstavi 'Sijajni POP', med deli Andyja Warhola, v Galeriji Palača Trevisini v Piranu. Naš FANZIN KUNSTHAUS prinaša zaobjem delovanja skupine KUNSTHAUS ter v duhu nezajezene odgovornosti umetnika odseva dogodke časa, ki ga ločijo od izida druge številke. Vseskozi FANZIN KUNSTHAUS odpira tako elementarni dialog, kot tudi deluje v smeri poziva nazaj k medsebojni etiki h kateri kričeče kliče zanemarjeno in odtujeno stanje Duha naše tu-časne družbe. Skupina KUNSTHUS iz arhitekture tega enega in edinega, trenutka obstoja, razbira delovanje dejansko nenadzorovanih razvojnih vzvodov, ki večino družbe vodijo v večperspektivno zmedo in šibijo učinkovit izplov NAŠIH enot pozornosti. Ta razpršitev naše pozornosti, nas učinkovito odvrača od lastnih ciljev in ciljev, ki so dostojni nas in naše družbe.

Spoštovana, cenjena in ljubljena družba tu prisotne družine in prijateljev. Odprimo svoje samozavedanje za MOČ , ki kot zajezene vode za triljon-letnim jezom zavesti čakajo da se pretočijo skozenj in pretvorijo v vso osebnostno dostojanstvo in neprestano prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje nove, boljše, Človeku dostojne ravni Bivanja, ki je naš resnični potencial, dosegljiv le skozi arhitekturo in mehanike etike.

KUNSTHAUS pošilja svojemu Telesu s temi besedami večplastno sporočilo, ki naj neumorno razpihuje Ogenj Samozavedanja, Dostojanstva predvsem pa prevzemanja Odgovornosti za ustvarjanje navdihujoče Sedanjosti. SEDAJ ČAKA, JE TU, IN TAKO NEPRESTANO VALOVI V OCEANU ČASA, DRAGI PRIJATELJI MI PA SE PREBUJENI PODAJAMO K IZVORU POT H KATEREMU PA VODI PROTI TOKU. NAJDRAŽJA BITJA, UMETNIKI, NAJ NAS POT K IZVORU KREPI. PRIHODNOST JE V LE NAŠIH ROKAH !!!

PSNR

KH No. 4, Galerija Fakulteta likovnih umetnosti, Beograd, 12. januar 2012, 18. uri

20

Poštovanje dragi moji prijatelji, ovom prilikom želim, da Vama se iskreno zahvalim na svemu što se desilo od 10. do 15. januara ove godine a pogotovo 12. januara 2012, kad smo skupa proslavili moj mali jubilej – 10 godina redovitog posečivanja Beograda, kojeg sam do tog trenutka posetio 50 puta. Sve to se je desilo zahvaljujuči i vama. Tom prilikom bio je izdat »Vanredni Beogradski broj« fanzina KunstHaus u kojem je zabeleženo večino događaja, anegdota, priča, fotografija…koje sam doživeo od 2002 godine i do danas, ma da zapoćinjem priču početkom 30tih godina pršlog stoleča, kada je moja baka Jozefina radila u Beogradu gde se je u maju 1931 rodio i moj otac…

Moj veličastveni dan, četvrtak, 12. januar 2012 – 10 godišnjica odkad sam prvi put došao u Beograd…1. Sve je započelo več u jutranjem programu najgledanije lokalne televizije STUDIO B, gde sam u 10 minuta predstavio celi projekt. 2. Onda u 14 časova u Slovenačkoj Ambasadi na Dositejevoj 41, gde je bila pod častnim pokroviteljstvom Nj. Eks. g. Franca Buta, ambasadora Republike Slovenije u Beogradu, Republiki Srbiji, prva promocija tog dodađaja, gde sam predstavio časopis Kunsthaus i razne događaje iz mojih deset godina posečivanja Beograda. 3. U kulturno umetničkom programu predstavili su se: Familija Milenković sa Teofilom odličnim mladim violinistom, glumci, Eva Ras i Milutin Milošević, Tanja Plevnik i vajarka Milojka Drobne, koja je uz mene imala brigu za odličnu organizaciju događaja. 4. Pili smo vina iz Kraljevog poduma na Oplencu i probali jedinstven kulinarički specialitet »Bučno olje« ulje od tikvica...i družili se još sat vremena… 5. U 18h odvila se druga predstava u Galeriji Fakulteta Likovnih umetnosti na Knez Mihailovoj 53, sa sličnim programom kao u Ambasadi sa dodatkom nekih priča gostiju koji su došli i ovamo. Skupilo se nas je stotinjak ljudi što je bilo tako i za mene kao i za sve ostale jedno veliko iznenađenje…6. Bilo je toliko izenađenja, emocija, prijateljske ljubavi, da je to težko, da se opiše ali ko je bio prisutan može, da sve to i potvrdi. Srdačno Vam se zahvaljujem na svemu jer i svi mi smo bili dio tog događaja, kojeg bez vas dragi moji prijatelji svakako nebi bilo. Svaka Nam Čast! Hvala na svemu i Veliki pozdrav do sledečeg našeg susreta.

Nani Poljanec alias Aleksander S. Jurkovič i Grupa KunstHaus

KH No. 5, Klub SOT 24, 5, Metelkova Mesto, Ljubljana, 14. marec 2012, ob 20. uri

Drage dame, spoštovani gospodje - cenjena publikum ! Zbrali smo se - da počastimo spomin našega Prijatelja, Umetnika Frenka Fidlerja. Nocojšnji izid posebne številke fanzina KunstHaus, ki je v celoti posvečen njemu - smo v grupi Kunsthaus, katere častni in aktivni član je bil - vzeli z največjo mero predanosti in odgovornosti. Bil je mojster fotografije stare šole, eden zadnjih učencev mojstrice fotografije Antonije Prut – Tonke - Kljub vdoru digitalne fotografije je bil do konca zvest zrcalo-refleksni klasični fotografski kameri znamke Nikon FM2. Z odličnim poznavanjem optike ter mojstrskih tehnik razvijanja je ustvaril življenjsko delo, ki obsega skoraj nepregledno količino artefaktov moderne slovenske zgodovine, reportažno - dokumentarne in potopisne fotografije, umetniških aktov, krajinske, arhitekturne fotografije … pripravil je 5 unikatnih monografij, ki čakajo na svoj izid…Ker je od samega začetka - rojstva Metelkove - ovekovečil na fotografijah večino dogajanja - skozi njenih prvih 10 let - smo se grupa Kunsthaus z županom Metelkove v senci, Terrahom - odločili, da prav tukaj - skupaj, darujemo večer v njegov spomin. Naj nocojšnji dogodek zaneti vse iskre skupnega sodelovanja - v smislu izvedbe projektov iz Frenkove zapuščine zatorej zberimo pogum – in naj nas trdno delo zbiranja sredstev privede do skupnega cilja, monografije vrhunske kvalitete, ki bo vsebovala celoten umetniški opus Frenka Fidlerja. Naj bo to začetek našega skupnega prijateljstva - katerega skupni imenovalec - Frenk naj nas v Duhu vodi do tega cilja. Dragi Prijatelji nazdravimo s Frenkovim najljubšim vinom, svetlo zvrstjo Dušana Ferčeca iz Sv. Florjana. ŽIVELI !!!

Prisluhnimo enemu najboljših interpretov Edith Piaf Matiji Pužu, ki bo Frenku v spomin in vsem nam zapel dve pesmi: Moj Bog in Ne zapusti me in še morda kakšno več, če bomo aplavdirali dovolj močno...

PSNR & APV

KH No. 3, Salon »Rogaška« Mestni trg 22 Ljubljana, 15. november 2011 ob 18. uri

KH No. 4, Galerija Fakulteta likovnih umetnosti, Knez Mihailova, Beograd, 12. januar 2012, 18. uri

KH No. 5, Klub SOT 24, 5, Metelkova Mesto, Ljubljana, 14. marec 2012, ob 20. uri

13 dni za krščanskim božičem smo v KunsHausu praznovali tudi pravoslavni božič, 7. januar

15. marca 2012, potuje ekipa KunstHausa v Opatijo - Kroatien, kjer odigrata krajši recital naša

24. marec 2012 – Podmladek ekipe KunstHausa čisti svojo domovino; pot od Stritajevega dom 15. marca 2012. Avtorji po vrsti: Anja, Maja, Nika, Rožle, Teja in Tisa.

Katja Sinkovič – Rozinca slavi rojstni dan v KunstHausu, 24. marca 2012, kjer gosti 33 prijatel

Žuri in fešte v KunstHausu po vrsti: 19.11. 2011, 18.12. 2011, božični 25.12. 2011, 31.12. 2011 pohod na Bell memorialni večer ob ogledu njegovih fotografij – Minka L. odkrije posthumni kvadrat v Top Sekret Galeriji, skulpturo; prisotni: Milojka, Nejc, Rozinca, Ana inu Nani, 24. – 25. 2. 2012 Toni P. aus Laibach nas počasti z polkovnikom Rudijem, 1. 4. 2012 ekipa KH obišče razstavo – del zbirke Zepter; sodobnih umetnikov Balkan pri Ljudskem razpelu na Boču in Velikonočni KH žur 8. 4. 2012 s predstavitvijo nove zbirke dr. Jozefa Lipni

2012.

a pianistka Rozinca in Luka Tadzio na violini.

ma do vznožja Bellewuea. Takole so otroci pri likovnem portretirali našo Milojko Drobne,

ljev.

lewue in silvestrski poljub, 21.1. 2012 beograjski večer (več na str. 28 - 29), 28. 1. 2012 Frenkov , 19. 2. 2012 KunstHaus izlet k Milojki na Bistrico, kjer moški del pripravi kosilo, po jedi vsak izdela svojo z obiskom, 25. 2. 2012 KunstHaus ekipa počasti jubilej Tanje in Jane v Celju, 17. 3. 2012 KH večerja s na v Mestnem muzeju Slovenj Gradec, kjer dobimo idejo pričujoče naslovnice, 7. 4. 2012 ob 11h žegen ika; Molitve za mojo muzo, ki je bila v TopSekretGaleriji na školjki.

Stane Jagodič, »Merry–go–round«, montaža, 1999

Milojka Drobne, Brez naslova, risba z grafitnim svinčnikom, april 2012

Legendarna izdajatelja fanzinov Štajerski poročevalec

Izdano: 1985, MML ur.: Mario Marzidovšek Ponatis: Subkulturni azil Maribor, 2011, Subkulturni dialog 005 »Časopis sem egoistično izdelal sam se pa vsem zahvaljujem za poslani material,« lahko preberemo Marzidovškov rokopis na zadnji strani tega fanzina, ki ga je izdal konec leta 1985. Ta stavek, štampiljka in Mariev podpis je edino, kar lahko smatramo za kolofon publikacije, ki je od roba do roba zapolnjena s časopisnimi izrezki, risbami, ilustracijami, plakati, fotografijami in nekaj na roko zapisanih besedil. Gre za nekakšen povzetek letnega dogajanja in aktivnosti Marzidovška in njegovih soborcev na kulturnem, glasbenem in likovnem področju (glasbeniki in skupine Masaker, CZD, Pujs, Butli, Dani Bedrač, Electric Fish, Jože Kos, Andrej Skrbinek) v letu 1985. Posebej zanimivi so tudi izbrani članki - izrezki iz časopisov: »Otroci v prisilnih jopičih konformizma«, »Mesto kot družbeni laboratorij«, ... Ob smrti pionirja underground glasbene in založniške kulturne produkcije Maria Marzidovška so se pri Subkulturnem azilu Maribor odločili za ponatis še drugega njegovega fanzina iz njihove zbirke. Iz celotne publikacije veje duh neustavljive energije, ki je bila značilnost vseh Marzidovškovih projektov. (PR služba SAM)

Dansko-Norveški avtor in založnik Sverre Helmer Kristensen

25

5. novembra 1997 se je po dve in pol letnem izčrpavajočem boju z levkemijo med terapijo onesvestil, padel v komo in istega dne tudi umrl star komaj enaintrideset let. Prvo zdravljenje je navidezno uspešno prestal poleti 1996 zato je odšel v London, kjer se je zagrizeno lotil dizajniranja motivov za T- shirte med katerimi je kultni status in pohlep zbirateljev pritegnil motiv »God tried to kill me but he couldn't do it«. Vendar se je zahrbtna bolezen ponovila še v hujši obliki zato se je fanatično vrgel na delo in navkljub bolečim terapijam dobesedno na smrtni postelji končal projekte kateri so ga nedvomno zapisali med nesmrtne stripovske avtorje. Vse svoje frustracije, bes, boj in nemoč je izlil na 64 straneh stripa »BAD PILLS« katerega je končal nekaj tednov pred smrtjo z besedami: »It was important to do it! Fuck the rest!« zavedajoč se dejstva, da bo slej ko prej mrtev. V Bad Pills Svere prepleta dve fabuli razdeljeni na več krajših epizod njegovega počutja in spopada s smrtonosno boleznijo. V prvi arogantni, zahrbtni, morilski KING CANCER hara po svetu in ugonablja nič hudega sluteče žrtve. Ta zgodba ima tudi rasističen naboj, ker je King Cancer zamorec zato je še vedno predmet polemik med poznavalci in zbiratelji Sverrejevih del. Druga štorja pa opisuje prvi kao uspešni del zdravljenja v kateri se avtor posmehuje bolezni zato jo je poimenoval ALMOST DEAD. Od začetka osemdesetih je izdajal ultra radikalni fanzin SEWER CUNT s katerim je dosegel svetovno reputacijo brezkompromisnega avtorja in provokatorja saj so njegova dela pričala o njegovi obsedenosti z umori, mučenjem in posilstvi. Njegova stripe in risbe so objavljali vsi pomembnejši svetovni underground fanzini niso pa ga spregledali tudi v kanadskih strip antologijah KEREPULES in COMPENDIUM COMIX skupaj z uveljavljenimi avtorji kot so: Julie Doucet, Joe Matt, Mike Diana…Iz tega obdobja je njegovo znano delo DONALD FUCK ter kopica barvnih naslovnic in posterjev za Norveško revijo MAD. Pomemben opus pa tvorijo hudomušne zgodbice LIL'L HITLER v katerih se norčuje iz otroških frustov zločinskega diktatorja. Kljub stripovski strasti se je ukvarjal tudi z video produkcijo in produciral dva dokumentarna filma. SOMETHING NEW TO DIE FOR, film o Church of the SubGenius je posvetil svojemu idolu Antonu La Veyu, ustanovitelju Church of Satan katerega je brezmejno občudoval in spoštoval. NO SENSE MAKE SENSE pa prikazuje zločine zloglasnega Charlesa Mansona. Oba video filma so prikazovali na vseh pomembnejših festivalih svetovne neodvisne video produkcije. O kvaliteti filmov priča udeležba na festivalu v Iranu kjer so prikazovanje odobrili strogi verski cenzorji. Zadnje zdihljaje življenske energije pa je uglasbil v 40 minutah CD-ja »Music to listen to when You're dead« glasbenega projekta ANUS PRESLEY katerega je ustanovil s svojimi frendi in snemal za Norveško založbo Jazzassin. (Rudl)

3 dni pred novim letom 2010/2011/22:32 Miza preko, nič posebnega dva para in en privesek, vsi skupaj pa manj zanimivi kot znančeva slika, ki visi na steni. Sa-on, prva restavracija v katero bi človek zašel že zaradi likovnih del na steni. Hrana pa, kot se je kasneje izkazalo lahko rečem, nič posebnega, če izvzamem malo je dobro in to, da jim je uspelo kolikor toliko ohraniti posamezne okuse zase. Cena povprečno visoka oz. previsoka za povprečnice kot sem jaz. Seveda ta povprečnica ve, da lahko dobro je tudi za veliko manj denarja. Ta povprečnica zna okušati, ta povprečnica je predana lepoti, tudi lepoti okusov, zato spoštuje vse kar je lepega. Vmes pa živahna debata, ki ji ni videti konca, kaj je bilo, kaj je in kam naprej v letu, ki se izteka in letu, ki prihaja. Še 3 dni pardon, dva.

Tiste, ki so izkoristili sistem brez moralnih zadržkov so v besedah že kaznovali, nekatere tudi nataknili na kole in jim porezali ... , prav tako posameznike, ki so izkoristili naše brate z juga. ˝Kaznovati, pobrati jim vse, izgnati, ... , odmeva od sten. Preveč si dovolijo – dokažimo jim, da niso nedotakljivi, in da je ljudstvo tisto, ki izbira. Pozivam k bojkotu in državni nepokorščini. Anarhija je blizu, od nje nas loči samo še preudarnost majhnih ljudi, ki se mu reče narod ali po novem lahko tudi KURCEPLAZCI.˝ moški v poznih tridesetih z brki in fake Rayban očali na nosu, se za sosednjo mizo razburja in pljuva čez državno vlado ter se hkrati sprašuje kakšen narod so, da vse to samo nemo prenašajo.

Nekdo ga nekaj vpraša, nisem razumela kaj. Ta pa na ves glas brez sramu odgovori, da ga slišimo vsi: ˝Bravo narod moj, ne samo, da ste žilavi, tudi zadnjično odprtino imate kot iz jekla - bravo, čestitke. Kako globoko v vaše lastno blato boste dovolili, da vam kreatorji vašega kvazi ˝boljšega življenja˝ zarinejo svoje grabežljive prste in tiče? Mehko posiljevanje iz dneva v dan. Povejte mi narod moj, kako prijetno je, ko zjutraj vstaneš pa ne veš ali te peče rit od včeraj zaužite rahlo pekoče hrane v tej podobni restavraciji ali od večernega dnevnika, kjer je mali človek ponovno spoznal, da ga je nekdo na mehko pofukal ˝N-A-T-E-G-N-I-L˝, da boste lažje razumeli. Niti boli ne, mimogrede te z mehkim nategnejo in še to izveš preko medijev - novinarjev.˝ Številčna družba za mizo se je na glas zakrohotala, ta tip pa gleda za svoj hrbet svojo zadnjico in nadaljuje: ˝Super nikjer se nič ne vidi, še pritožit se ne moreš, veš da si ga fasu od tega imajo nekateri kar dosti več, na žalost so ti nekateri vedno isti mehkokurčneži levi in desni, ki jih niti toliko ni v hlačah, da bi te vsaj dobro pofukali ˝N-A-T-E-G-N-I-L-I˝, kajti iz prakse vemo vsi, da čez dober fuk ga ni pa tud, če je iz nenada in neredno. No ja jebanje o čemer pravkar razglabljam z vami narod moj je vsakdanje, a žal samo z mehkimi tiči. Sram me je, da moram živeti z ljudmi, ki so našo državo nesposobno vodili in jo vodijo. Izdajalci lastnega naroda. Človeku pa res ostane samo še utapljanje v žganici.˝ Nagne eno za drugo tri ledene viljamovke, ki so mu jih postregli v ličnih kozarčkih zamrznjenih v zmrzovalniku, na pecljih s trebušastim osrednjim delom, ki se proti vrhu zoža v približno centimeter visoko in dva centimetra široko odprtino. Zagleda se v zadnji kozarček, ga dvigne, s pogledom občuduje in pribije na mizo. Kozarček se ne razleti samo poči. ˝Kot s tem kozarcem jaz, delajo oni z našo državo in nami, Narod moj.˝ zaključi.

Potem pa mirno skoraj potiho, kot bi želel sporočilo prenesti samo ljudem za tisto mizo doda: ˝Narod moj želim vam ... da bi zadeli na lotu plus, čim večkrat se spomnili ter morda tudi povzpeli na naš narodni ponos Simbol, se vsak dan rokovali s sosedom in popili kakšno žganico za zdravje. Želim vam, da se dobro pripravite na volitve v državni zbor ter najdete svojega favorita, ki ima jajca in s svojim početjem ne bo izdajal vas. Človeka, ki ga boste konec mandata oboževali, ljubili, ... Ne pozabite na 20 let izdajalstva!˝ Nekako ne spada sem, preveč je direkten. Bolj bi mu pripisala kakšno podeželsko gostilno. No ja vsaj nasmejati zna in se zna!

MmmmhhhhhhhhMMhhhhhmm, o la, la, ..... kaj se pa skriva za mizo ničposebnežev.

Grem na WC. Moja večna prednost je, da lahko izberem ali grem na moškega ali ženskega, moški me niti ne zanimajo torej, mmmmmmm le katera si je šla ˝napudrat nos˝, Lolita Lempicka, vijolična, ... pravi greh, slišala sem, da so jo nehali delati. No ja vsaj prodajati v drogerijah v našem velikem mestu, ki je vseeno majhno, a kot pravijo nudi vse kar mesto mora ponuditi. Tako diši moja občasna posteljna prijateljica, zanimivo, smešno in prijetno je ko se spomnim, da se ne zaveda, da dostikrat spi zmenoj.

Prepričana v svojega izbranca, se ji preko njega prikradem in naredim vse tisto kar si želi, da bi ji storil on, on sam pa ni odkril, ker se ni poglobil v ta naš skrivnostni svet užitkov. Ne rabiš vedno ... . Skrivnost je v, .... . Nasmehnem se, medtem ko opravljam svojo potrebo s svojo najboljšo prijateljico, narahlo jo pobožam medtem ko jo obrišem, že dolgo se nisva pogovorili.

V WC stopi prsata rjavolaska, ki je sedela za mizo ničposebnežev. On jo je opazil že prej, jaz pa sem pokazala zanimanje zanjo.

Lepa prsa, ni modrčka, bradavice ena od druge kot zrcalna slika, zaobljenost pa tako pravilna - kot umetne, če so, jih je ustvaril pravi strokovnjak, gospod z brado ali brez, ni važno, tu so, mimo mene so šle. Žuborenje ... ššššsssshhhhmmmmmmmmmm ... ... diši po meni tako znanem vonju, kakav, jabolka, cimet, limona in bazilika, kakšno razmerje, kakšen parfum, kdo je ona, ki ga vtrtega v svojo kožo prenaša in nas vse zavaja, vključno z mano. Ozrem se naokoli razširim nosnice in na lahko vdihnem, nalahko, da si ne okupiram vonja in zaradi prevelike doze omrtvičim živčne končice ter zgubim sled za njo. Še enkrat, obrnem se, zamižim, ponovno skozi vnos vdihnem, korak naprej, še en, korak v levo, dva, tri, za mojim hrbtom vrata, s hrbtom se naslonim nanje, ponovno vdihnem čisto narahlo, tako, da vsak vonj občutim nekako zase, tu je, naslonim se na kljuko, ne pramakne se, vrata se odpro. Temačno rahlo topla svetloba se širi od umivalnika proti meni, vstopim. Še vedno mižim, počasi stegnem roke. Tu je vonj najbolj silovit, tako močan, da si mi pred menoj odslikajo polja kakavovcev, sadovnjaki in vrtovi, ... tišina, kot bi se ustavil čas. Rahlo dihanje pred menoj toplota izdiha, roka prime mojo roko in si jo prižame k licu, mehko, nežno, čisto. Koža, začutim jo, ... ne spusti mojih rok ampak jih popelje po vratu navzdol mimo prsi, še vedno mižim, zdaj si ne upam odpreti oči, ... ali sanjam?

Prsi se nisem dotaknila, roko mi ustavi na trebuhu, lepo zaobljenem, čvrstem a težko bi rekla natreneranem, komaj vzdrževanem, mladem. Koža, mehka, stisne roko in jo močneje pritisne ob trebuh, razpre moje prste in zaokroži, ponovno stisne in zaokroži še enkrat, prepustim se ji naj počne kar hoče. Dihanje za spoznanje močnejše, globje, roko mi pomakne proti mednožju, ne še nanj, samo blizu, nad njim pritisne, še enkrat nalahko, ponovno, zaščemi me. Je tudi njo? Še enkrat rahlo bližje tistemu delu, ki mu pravijo ščeget, narahlo, komaj se dotakne, zadiha globje, še enkrat in ponovno narahlo poboža, kot sapica, nobene naglice, nobene grobosti, še enkrat, kot bi božala zeleni mah v vlažnem gozdu in spet samo povrhu, komaj se dotakne za spoznanje močneje, ... z drugo roko me prime za mojo prosto roko in si jo kot prej približa licu, jo poljubi, s prsti zaokroži, po svojih mehkih ustnicah, kako lepo jih je čutiti. Nežno zastokam in kot odmev komaj slišni stok zaslišim iz njenega grla. Obraz približa mojemu, me poljubi nežno, narahlo, čutno, vseeno vlažno, če je takšno, je kot zaljubljeno, pa saj sva tujki, sva res, kot bi ne bili, ... ššššsssshhhhmmmmmmmmmm ... . ... umivalnik, vdahnem, pogledam se v ogledalo. Kako čudna sem, kot bi ne bila jaz, sem morda on? Na WC-ju sem. V katerem? Ženskem. Sem ženska? Okoli mene praznina, nikogar ni, sem sam? Ne dojamem, kaj nisem bil-bila z njo? S kom pa? Še vedno diši po njej. Slišim ropotanje loncev. Sem blizu kuhinje. O pizda, tako lepo diši iz kuhinje, katere zračnik potuje skozi WC. Zmočim si obraz. Tako vedno bolj sem jaz in sam, sama sebi podobna. Odidem iz WC – ja, grem mimo mize in strmim vanjo, ona pa kot, da ni bilo nič. Grem mimo nje in narahlo se dotakne moje noge, kolena, zasukam se, pogleda proti meni, a kot da me ne vidi. Je bilo vse skupaj res, je bila ona z mano, jaz z njo, grem do njega kjer sedi skupaj s prijatelji, vsedem se vanj.

26

28.12.2010 -------------- Georgette Homme ---------------http://georgette-homme.blogspot.com/

Sexy aforizmi…

by Anton Babič Tudi nepotrebne besede so besede potrebnih. *** Bolj ko hodiš redno v šolo (na predavanja), več seksa »prešpricaš«. *** Vsakih osem sekund (povprečno) misli človek na seks.

Ostalih sedem pa se prebija do te misli. *** Tudi hrepenenje po imetju žemljice dviguje ptička. *** Težko se je požvižgati na seks, težko se je poseksati na žvižg. *** Poželenje je začimba fuka, pa čeprav tudi poželenje lahko nafuka. *** Seks je za petelina najboljša shujševalna kura. *** Fukati lačen ni najbolj kalorično. *** Dober fukač lažje ukroti več kač. *** Bolj ko zvesto fukaš, lažje s tem odjebeš druge pizdarije. *** Rad se pogovarjam o vaginah, a sočnost debate mi pretehta to, da jih poimenujem pičke. *** Vsaki pički enako ne pritiče čipkasto perilo.

Pesimističke istine koje nas raduju kada nemamo izbora Piše: prof. ZoRo

Otrok Moj otrok, ki ga ne bo!

ŽIVOT Nije mali broj onih, koji smatraju, da je život naporan, da prolazi brzo, čak i da nema pravog smisla.

Nisu retki ni oni koji tvrde, da nisu adekvatno nagradjeni za ono sto rade i da se život grubo sa njima poigrava.

Zaista malo ljudi shvata, da je život ne samo svojevrsna i divna avantura, često lepa i kada toga nismo svesni, nego da može biti i mnogo gori.

Imela bi ga rada, pa ga ne morem, saj ne, da nisem plodna, samo donosit ga ne zmorem.

VASPITANJE Celoga žota učimo decu, da se lepo ponašaju, da poštuju starije, da ne kradu i ne lažu, da budu pravični i nesebični, da pomažu drugima, cene osnovne ljudske vrednosti, slobodu i mir, da dobro uče itd., sigurni, da je sve to za njihovo dobro, pre svega, a i da če se to nama, roditeljima, višestruko vratiti. Kada nam deca, na kraju, definitivo postanu “svoji ljudi”, obično se pitamo: gde smo pogrešili?

Skupaj z njim bi zgradila hiško za igro, spala z njim pod zvezdami, izumila igro, ki traja vsaj pet dni, naučila bi ga plavati in loviti morski val, se z njim igrala v gozdu in v potoku, šla bi na izlet v narodni park, ujela paglavca v bližnji mlaki, in gledala, kako se giba med hojo močerad.

VEČINA Kada je nedavno pilot jednog putničkog aviona izgubio kontrolu nad letelicom, mnogi su putnici panično počeli vikati, drugi se moliti Bogu, a ne mali broj njih, računajuci i muškarce, plakati.

Medjutim, na snimku “crne kutije” pronadjene i analizirane posle nesrece, jasno se čuo glas jednoga od putnika, kontrolisan i autoritativan, kolikogod usamljen, glas koji je pozivao na racionalnost i mir, ponavljajuči vise puta, da se neče dogoditi ništa strašno i da se ne treba plašiti, niti podleči panici.

Na žalost, i ovoga puta se potvrdilo, da je večina bila u pravu.

Zaradi Njega!

Ujeta v Njem si želim njega, sebe drugega, ki bi ga vzgajala, učila plezati na drevo in igrati se v dežju.

Naredila potičko iz blata, opazovala kako raste, kar posadila bi, se naučila voziti kolo in iz vrbe naredila piščal.

Zgradila veliko mesto iz peska, tam ob obali odnesel bi ga plime val, pokazal nama bi, kako minljivi smo vsi.

Končno spoznala bi, tako kot jaz, tudi mali on, v meni živi.

28.10.2011 Georgette Homme

Pisma bralcev in ostali odzivi...

Sandi, dober dan! …prireditev v ljubljanski trgovini 'Rogaška' je prisrčno izvenela in mi ni žal, da sem se je udeležil, čeprav še v vročičnem stanju. Pozna jesen in zgodnja pomlad me kronično stiskata za vrat. Po štirih desetletjih je bilo zanimivo srečanje z Igorjem Djinovskim, po daljšem premoru sem videl Dolenca, Plevnikovo in še koga. Tudi srečanje z gospodom Lipnikom je vselej prijazno in šaljivo. Pozdravi ga. Hrabro naprej!

Stane, 17.11.2011 Ljub(e)i Moj(e)i!

Lepo je imeti rad življenje in svet. Lepo je delati to, kar te veseli. Lepo je živeti in delati z občutkom, da lepemu in dobremu kaj prispevaš. Sejati z veseljem in upanjem na bogato žetev... In če svoja pričakovanja opremimo z razumevanjem za odstopanja od želenega, našemu bivanju in početju lahko še vedno pravimo - sreča. Moje delo je med drugim tudi beseda. Z njo poskušam opomniti na stvari, ki so nam lahko v življenjsko radost, kot tudi na tiste, ki ne potekajo ravno v tem duhu. Vsem, ki moje delo vsaj malo spremljate, je moje osnovno vodilo in sporočilo zagovarjanje razmišljanja ter sočustvovanja. V njih namreč vidim stabilno zavest, spokojna čustva in prijetne medčloveške odnose. V njih vidim sposobnost »recikliranja« vsega slabega. V njih vidim temelj bivanjskega smisla, življenjske radosti oziroma sreče, za katero menim, da je ta lahko že v posrečenem razmišljanju o njej. Iz otroštva mi je ljub spomin na nekatere kmečke ženske. Tiste, ki so s srcem mesile in pekle kruh. Ob obisku pri njih sem ga bil deležen. In ko sem odhajal, še posebej zajeten kos za domov. V tem podarjenem kruhu sem začutil njihovo vloženo energijo v toplem odnos do Stvarstva, ki so ga skušale po svoje živeti. Čutil sem, da to počno z neko ljubeznijo.

Zato njihov izdelek (kruh) ni mogel biti slab. Tako sem začel podobno na splošno sklepati, da to, kar radi delamo, ne delamo radi samo zase.

In da je smisel obdarovanja ravno v podajanju sebe in svojega. Zato sem še danes pristaš in zagovornik takega načina obdarovanja. Upam, da v takem gledanju nisem edini. Gotovo boste te dni deležni dobrot mnogih odličnih gospodinj, dobre kapljice vzornih in priznanih vinarjev, kulturnih in umetniških dobrin vrhunskih ustvarjalcev..Sam se jim pridružujem s svojim prispevkom. Vsem, ki Vas imenujem Prijatelje. Z velikim spoštovanjem do Vas, kot tudi do misli našega Andreja Šifrerja, da »Za Prijatelje je dobro le najboljše«. Zato sem se v tej luči in s tem namenom trudil, ko sem (aforizme) pisal. Pa na obilo razvedrilo v leto 2012! Srečno!

Koče, 24.decembra 2011, Tonči Babič

Slovenski izdelek je postal ogrožena vrsta!

Za to nosimo odgovornost vsi! Politika, gospodarstvo, mediji, in mi - vsak posameznik.

Politika, ki se smatra za demokratično, bi morala skrbeti za; interese večine naroda.

Gospodarstvo, ki se smatra za odgovorno, bi moralo skrbeti za dolgoročen obstoj podjetnih organizacij. Mediji, ki se smatrajo za razpečevalce resnice, bi morali skrbeti za obveščenost naroda!

Vsak posameznik, ki želi, da bi njegovi otroci živeli bolje, kot on, se mora boriti, da bodo prvi trije nosilci oblasti upoštevali njegovo voljo! Ne želimo politike, ki ščiti interese ozke elite pred večino, Ne želimo gospodarstva , ki sledi kratkoročnim ciljem neodgovornih posameznikov!

Ne želimo medijev, ki zavajajo javnost in oblikujejo javno mnenje po diktatu oglaševalcev.

Ali želimo biti posamezniki le pasivni, ubogljivi in pohlevni poslušalci filtriranih obvestil, ki nas vodijo v začarano spiralo napačnih presoj? Ne želim, da se moj otrok rodi v deželo tretjega sveta, kot so se moji stari starši. Zato kupujem Slovensko !!!

Moj mesar Jože - Jože Škorjanec – Slovenec Spoštovani članice in člani Kunsthausa!

Najprej še 1x srečno 2012! Jutri v soboto, 7. januarja 2012, vabljeni na Božični koncert na Školjki v KunstHaus Top Sekret Galery v izvedbi družine Milenković. Pričetek koncerta ob 19.23h, prihod gostov od 18.45 do 19.00, sprejem daril v obliki domačih živil in pijač za brezhibno delovanje KH, … pijača dobrodošlice, koncert, prigrizek 21.45 odhod gostov.

V Četrtek, 12. januarja 2012 pa ste vabljeni na predstavitev 4. posebne številke KunstHausa v Beograd – prestolnico Balkana, kjer bo prav tako na tajni lokaciji katero izveste v zadnjem trenutku, potekala svečana akademija ob mojem jubilelju 10. letnice rednih obiskovanj Beograda.

Pridite in podprite oba dogodka!

KunstHaus! - Nani – Čiburaška- Jura 6. januar 2012 Sandi, dober večer !

Z revijo KunstHaus si me presenetil in se ti zanjo najlepše zahvaljujem. Naslovnica je odlična, bi pa moral napis Vanredni brojBeogradski broj dvigniti za 1,5 cm, da bi se izrisal na temnem plašču tvoj babice. Všeč mi je, da si razkril svoje poreklo in tvojo ljubezen do Beograda, sploh v tem času, ko se v slovenskem prostoru krepi nacionalizem-šovinizem.

Teksti in fotografije so polni srečanj, veselja, optimizma, nostalgije in sem jih z užitkom bral in ogledoval. Tvoj oče je večkrat upodobljen zgolj kot otrok, nimaš fotografije, na kateri bi bil starejši,

zrel moški? Botra Nežika Gobec ima očitno slovensko poreklo. Izredno je prepričljiva in slikovita fotografija družine Milenković. Si jo ti fotografiral? Tudi fotografija s princem Aleksandrom je lepo izpadla. Dvorna fotografija kralja Petra II., ki jo je naredila Antonija je tudi imenitna. Jo imaš v svoji zbirki? Škoda, da nisi v reviji objavil naslovnico knjige o Karadžordževićih.

Z radovednostjo sem prebral zanimiv intervju z radoživo Evo Ras, se pa ne strinjam glede njenega odnosa do Tita. Gre pač za osebno užaljenost, popolni negativizem pa ni objektiven do maršalovih ogromnih zgodovinskih zaslug: antikapitalizem, antifašizem, antistalinizem, antihegemonizem, antikolonializem, antifevdalizem, antibirokratizem, antišovinizem itd. Tanja Plevnik me je presenetila s svojo poezijo 'Beogradska', je pa tudi uspešna fotografinja, posebej s črnobelimi posnetki baletnikov. Vredni objave. Čestitke k tvojemu hrabremu beograjskemu podvigu!

S pozdravi!

Stane, 18. 1. 2012 Spoštovane članice in člani ilegalne skupine KunstHaus!

Z veseljem vam sporočam, da pripravljamo to soboto, 21. januarja 2012 KunstHaus Beograjski večer! Prihod med 18.45 – 19.15h.

Pričetek programa ob 19.30 na Vam že znani ilegali lokaciji. Predstavitev fotografij in potovalnega dnevnika KustHaus »Vanrednega Beogradskega broja« 9. – 15. januar 2012.

Tematski kulinarični večer: Aperitiv 0,03 Sokolova rakija 5godina, Zlatiborki dimljen ramstek, Kajmak, pečena zelenjava ala »ŠUMADIJSKA BAŠTA«, premierno bomo poslušali CD (2011) največjega šahovskega mojstra bivše Jugoslavije Svetozarja Gligoriča (1923), ki ga je podaril za KunstHaus.

19. januar 2012 Hvala, Nani!

Kako se smenjuju prijatni i tužni dogadjaji...S druge strane, presudno je ono što je u čoveku, ne oko njega. Frenk je to shvatao, tako je živeo i tako je otisao: sam, a sa mnogima u srcu, sam, a sa mnogo njih koji su ga imali u srcu. Ponosan sam što sam ga poznavao. U četvrtak če i moj duh i moje misli, kao i svih vas koji ste sa Frenkom razmenjivali prijateljstvo i emocije, biti uz njega da ga pozdrave i da mu zahvale.

Zoran M. - 24.1.2012 Dragi urednik Nani KunstHaus Fanzine sem prejel danes. Res lepa gesta do tvojega pokojnega prijatelja, dolgoletnega sodelavca Francija Fidlerja, ki si ga izčrpno predstavil v publikaciji. Enako Matiji Kvesiću direktorju in lastniku podjetja 'Podoba', ki je omogočil brezplačen in imeniten natis. Se

še najdejo sponzorji, podjetniki, ki imajo smisel za kulturo-umetnost. Sicer pa je slovenska kultura, etika in umetnost v tem trenutku v nezavidljivi, porazni situaciji. Upam vsaj, da nas v temnem močvirju in odurnem obdobju čaka razsvetljenstvo. Žal Francija Fidlerja nisem poznal osebno, niti po njegovem delu, mi pa je to končno omogočil tvoj fanzin. Gre za zanimivo, nemirno osebnost z mnogimi talenti, ki je odšla v neznani kozmos in zapustila duhovno dediščino, ki je k sreči v lasti muzeja. Drugače se stvari porazgubijo in uničijo. Revijo sem si z zanimanjem ogledal in tudi površno prebral. Ker sem zaprisežen estet, sem natiskane strani vizualno premotril in odkril kar nekaj lepih kompozicij. Posebej me je presenetila naslovnica, ki je v izpovednem, barvnem in grafičnem smislu skoraj brezhibna.

Harmonično delujeta tudi prva in druga stran in to zaradi tega, ker so vse fotografije v monokromatskem tonu in v poenoteni tipografiji (negativ). V podobnem smislu izstopa 10. stran s portreti, ki deluje žlahtno in slikovito. Pravi hommage pokojniku. Tudi strani: 11,12 in 13 so premišljeno postavljene, celovite; vrhunec v vsej publikaciji pa predstavlja dvojna, sredinska stran Das Plakat. Krasna foto-motivika, simetrična kompozicija, umirjena barvitost, mehki prehodi na robovih podobe in primerna velikost teksta.

Skratka lahkotno in lepo! Kdo je avtor fotografije?

Tudi predstavitev Fidlerjevih foto-motivov je primerna, enako njegovih publikacij, ki so primerno zložene. Torej fanzin napreduje tudi po grafični strani. Čestitke!

S pozdravi !

Stane, 19.3.2012 SMS sporočilo, april Frenka Fidlerja sem prvič osebno spoznal lani poleti in moram priznati, da nisem imel pojma kakšna fotografska legenda je to bila. Vse to in še več sem ugotovil skozi Kunsthaus revijo, ki je oblikovno in vsebinsko odlična.

S.Š.

Drage članice, dragi člani Ilegalne grupe KunstHaus Vabljeni to soboto, 7. aprila 2012 ob 10.50 uri, na tradicionalen 11. žegen velikonočnih dobrot, pri Ljudskem razpelu na cerkvici Sv. Miklavža na Boču, ki ga bo opravil naš gospodek Viktor Vratarič. Prinesite še kaj viška jedi, da si bomo malo dušo privezali po opravljenem obredu.

5. april 2012

29

Ilustrirani Slovenec, 1927, str. 255, arhiv: Ljudski muzej Rogaška Slatina Slika na naslovnici »Na lepom plavom Dunavu« je objavljena z dovoljenjem avtorja Bogdana Pavlovića, akad. Slikarja.

Rojen v Beogradu, diplomiral v Parizu, kjer živi, ustvarja in poučuje. Hvala .

Slika je del bogate zbirke Muzeja Zepter v Beogradu.

Nani Poljanec, majg.l.u., Čiburaška, APV, urednik fanzina KunstHaus Stalni in občasni sodelavci: Rudolf Baloh, Rozinca – dopisnica iz Dunaja, Kasja Grašer, Georgette Homme, PSNR - A. K., Akažu E. K., Milojka Drobne, Tonči Babič, Jože Škorjanc, S. Š. …

Fanzin KunstHaus združuje sodelavce – akademike, mednarodno - internacionalnega formata: Bogdan B. Pavlović, akad. slikar Eva Ras, akad. igralka, slikarka, pesnica in pisateljica Jani Pirnat, dipl. um. Zgodovinar Zoran Milenković, prof. akad. glasbenik Milutin Milošević, akad. igralec Stane Jagodič, akad. slikar in publicist dr. Jože Lipnik, slavist, dr. znanosti Sodelujoči fotografi v KH No. 6: Rudolf B., Milojka D., Sara Š., Nedžad K. APV Č., Mike M., Miha L., Nani P., Janko Z., Vito K., Žan P., Zoro M., Mare V., Matija K. in Jovanović M. Pišite nam na naslov:

KunstHaus, poste restante, 3250 Rogaška Slatina, Slovenija PODOBA - OBLIKOVANJE, FOTOKOPIRANJE IN TISK KVESIĆ MATIJA S.P. Podoba: Matija, Davor, Primož, Robi, STUDIO CORNER - RAČUNALNIŠKO GRAFIČNO OBLIKOVANJE STUDIO CORNER SIMONA KMETIČ S.P. FOTO ZORIN - FOTO IN REKLAMNE STORITVE, JANKO ZORIN S.P Foto Zorin: Janko Zorin, Vito Korbar, Tine Zorec Zavod Ljudski muzej Rogaška Slatina v ustanavljanju, www.plam.si - Aleksander Pobežin, Knjižnica Rogaška Slatina - mag. Nataša Koražija

Zahvalno pismo slovenskega ambasadorja v Beogradu, Nj. Eks. G. Franca Buta, Ljudskemu muzeju Rogaška Slatina in Naniju Poljancu osebno za medkulturno sodelovanje in deseto obletnico obiskovanja Beograda.

»Prijatelji naših prijateljev so naši prijatelji«,

Peter I. Karađorđević (njegov rokopis in podpis), Beograd, 16. oktober 1904, Foto: M. Jovanović, originalna podpisana fotografija se nahaja v zbirki Ljudskega muzeja Rogaška Slatina.