ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA ČLOVEKA by Pipinova Knjiga

► Regulacija in hormonalni sistem ► Čutila ► Obtočila ► Dihala ► Prebavila ► Sečila ► Spolovila

28,50 € ISBN 978-961-93760-9-6

www.pipinova-knjiga.si

9 789619 376096

ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA ČLOVEKA

► Topografska anatomija ► Celica ► Tkiva ► Koža ► Okostje ► Mišičje ► Živčevje

Marjana Dolinar, Vera Cunk Manić, Ida Tarman Šmit

ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA ČLOVEKA

Marjana Dolinar, Vera Cunk Manić, Ida Tarman Šmit

ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA ČLOVEKA Učbenik za programe Zdravstvena nega, Farmacevtski tehnik, Zobotehnik, Kozmetični tehnik in Tehnik laboratorijske biomedicine

Pipinova knjiga

VSEBINA TOPOGRAFSKA ANATOMIJA (Marjana Dolinar)................................................................7 Topografsko anatomsko izrazoslovje.................................................................................8 Orientacijske ravnine in smeri.............................................................................................12 Telesne votline........................................................................................................................14 Dodatne vsebine....................................................................................................................15 CELICA (Ida Tarman Šmit)...........................................................................................................21 Celica – osnovna enota živega.............................................................................................22 Celico obdaja celična membrana.........................................................................................23 Prehajanje snovi prek membrane........................................................................................24 Citoplazma, citosol in celični organeli................................................................................27 Celično ogrodje......................................................................................................................29 TKIVA (Ida Tarman Šmit)..............................................................................................................33 Vrste tkiv in njihov pomen...................................................................................................34 Epitelijsko tkivo.....................................................................................................................35 Vezivno tkivo..........................................................................................................................41 Mišično tkivo..........................................................................................................................45 Živčno tkivo............................................................................................................................45 KOŽA (Ida Tarman Šmit)..............................................................................................................49 Zgradba kože..........................................................................................................................50 Kožne tvorbe in kožne žleze................................................................................................54 Pomen in naloge kože...........................................................................................................59 Koža in staranje......................................................................................................................60 Dodatne vsebine....................................................................................................................62 OKOSTJE (Marjana Dolinar)........................................................................................................65 Naloge okostja........................................................................................................................66 Oblike in deli kosti.................................................................................................................66 Sestava kostnega tkiva...........................................................................................................67 Zgradba kosti..........................................................................................................................69 Nastanek kosti........................................................................................................................71 Specialna osteologija..............................................................................................................74 Sklepi.......................................................................................................................................89 Dodatne vsebine....................................................................................................................95

MIŠIČJE (Marjana Dolinar)...........................................................................................................99 Vrste mišičnega tkiva.............................................................................................................100 Zgradba skeletnih mišic........................................................................................................105 Mišice potrebujejo za krčenje energijo...............................................................................109 Gibanje skeletnih mišic uravnava živčevje.........................................................................116 Anatomija skeletnih mišic.....................................................................................................117 Dodatne vsebine....................................................................................................................139 ŽIVČEVJE (Vera Cunk Manić, Marjana Dolinar)........................................................................143 Pomen in naloge živčnega sistema......................................................................................144 Zgradba živčnega tkiva.........................................................................................................145 Prenos sporočil med celicami..............................................................................................148 Osrednji živčni sistem...........................................................................................................156 Obrobni živčni sistem...........................................................................................................168 Dodatne vsebine....................................................................................................................179 REGULACIJA IN HORMONALNI SISTEM (Vera Cunk Manić, Marjana Dolinar)..........183 Homeostaza............................................................................................................................184 Hormoni.................................................................................................................................187 Najpomembnejše endokrine žleze......................................................................................191 Dodatne vsebine....................................................................................................................202 ČUTILA (Vera Cunk Manić, Marjana Dolinar).............................................................................207 Zgradba in delovanje čutnic.................................................................................................208 Z jezikom okušamo...............................................................................................................211 S čutnicami v nosu zaznavamo vonj...................................................................................212 Koža kot čutilo.......................................................................................................................213 Čutilo za sluh in ravnotežje..................................................................................................215 Oko – čutilo za vid................................................................................................................221 OBTOČILA (Vera Cunk Manić, Ida Tarman Šmit, Marjana Dolinar).........................................231 Pomen in sestava krvi............................................................................................................232 Srce...........................................................................................................................................243 Krvne žile................................................................................................................................250 Krvni obtoki...........................................................................................................................255 Limfni in imunski sistem......................................................................................................258 Dodatne vsebine....................................................................................................................267

DIHALA (Marjana Dolinar)...........................................................................................................277 Zgradba in vloga dihal..........................................................................................................278 Zgradba pljuč.........................................................................................................................287 Dihanje....................................................................................................................................290 Prenos in izmenjava plinov..................................................................................................294 Nadzor in uravnavanje dihanja............................................................................................296 Dodatne vsebine....................................................................................................................298 PREBAVILA (Ida Tarman Šmit)...................................................................................................301 Zgradba prebavil....................................................................................................................302 Zgradba prebavne cevi in vloga njenih sestavnih delov..................................................303 Pomožni prebavni organi – prebavne žleze.......................................................................320 Dodatne vsebine....................................................................................................................329 SEČILA (Marjana Dolinar).............................................................................................................337 Pomen sečil za organizem....................................................................................................338 Zgradba sečil..........................................................................................................................340 Delovanje ledvic in nastanek seča.......................................................................................344 Sečna izvodila.........................................................................................................................347 Dodatne vsebine....................................................................................................................350 SPOLOVILA (Vera Cunk Manić)..................................................................................................353 Pomen in zgradba spolovil...................................................................................................354 Zgradba moških spolovil in spermatogeneza....................................................................356 Zgradba ženskih spolovil in oogeneza...............................................................................364 Ženski spolni cikel.................................................................................................................372 Oploditev, nosečnost in porod............................................................................................376 Dodatne vsebine....................................................................................................................379

TOPOGRAFSKA ANATOMIJA

1 POGLAVJA

• TOPOGRAFSKO ANATOMSKO IZRAZOSLOVJE

• ORIENTACIJSKE RAVNINE IN SMERI • TELESNE VOTLINE

Leonardo da Vinci: Razmerja človeškega telesa po Vitruviju

Ali veste? Že Leonardo da Vinci (1452–1519) je izdelal številne podrobne anatomske risbe in načrtoval obsežno delo o človeški anatomiji ter s tem prispeval k raziskavam na področju anatomije človeka.

TOPOGRAFSKA ANATOMIJA

DODATNE VSEBINE

trihion glabela nazion tragus

tragus tragus

subnazion

gnation

Slika 1-11: Referenčne točke na obrazu

Obraz delimo na tri dele, omejene s posameznimi referenčnimi točkami: ► zgornja tretjina poteka od trihiona do glabele, ► srednja tretjina od glabele do subnaziona, ► spodnja tretjina od subnaziona do mentuma.

1/3

1/3 2/3

Slika 1-12: Obrazne tretjine in ravnovesje med njimi

1/3

CELICA

POGLAVJA – • CELICA OSNOVNA ENOTA

ŽIVEGA

• CELICO OBDAJA CELIČNA MEMBRANA

SNOVI • PREHAJANJE PREK MEMBRANE • CITOPLAZMA, CITOSOL IN

CELIČNI ORGANELI

• CELIČNO OGRODJE

Bela krvna celica (obarvana vijolično) „požira“ nevarno bakterijo MRSA (Staphylococcus aureus; obarvana rumeno).

Ali veste? Med celicami se dogajajo tudi celične bitke, kot vidimo na zgornji sliki, ko levkocit požira bak terijo. Celice so tako majhne, da jih s prostim očesom ne vidimo. Zato so jih znanstveniki odkrili šele po iznajdbi mikroskopa sredi 17. stoletja.

CELICA

CITOPLAZMA, CITOSOL IN CELIČNI ORGANELI

Celična vsebina, razen jedra, se imenuje citoplazma. V citoplazmi so različni celični organeli, v katerih potekajo življenjski procesi. Če izločimo celične organele, ostane citosol. To je vodna raztopina s številnimi beljakovinami (predvsem encimi), z raztopljenimi organ skimi (sladkorji, aminokisline) in anorganskimi (različni ioni) snovmi ter s celičnim ogrodjem iz različnih niti. V citoplazmi evkariontske celice so številni membranski celični or ganeli, od katerih vsak opravlja posebno nalogo. Endoplazemski retikulum (ER) je mreža ali preplet kanalčkov, ki ležijo drug na drugem in se nadaljujejo iz jedrnega ovoja (reticulum = lat. mreža). Razlikujemo zrnati in gladki endoplazemski retikulum. Zrnati (granulirani) endoplazemski retikulum (GER) je zapleten sistem membran, kanalčkov ali cistern, na katere so pripeti ribosomi. Vedno je v bližini jedra ozi roma se nadaljuje iz jedrnega ovoja. Glavna naloga zrna tega endoplazemskega retikuluma je gradnja membran skih beljakovin in beljakovin, ki se izločajo iz celice.

jedrna membrana

gladki endoplazemski retikulum

jedro

zrnati endoplazemski retikulum ribosomi

▲ Slika 2-9: Endoplazemski retikulum

Gladki (agranulirani) endoplazemski retikulum (AER) se navadno nadaljuje iz zrnatega. Njegova glavna naloga je gradnja membranskih lipidov (maščob). Ribosomi (R) so najmanjši celični organeli. Zgrajeni so iz dveh podenot, vsaka je iz ribonukleinske kisline (rRNK = ribosomska ribonukleinska kislina) in beljakovin. Nastajajo v jedrcu jedra in v celici ležijo prosto ali so pripeti na membra no endoplazemskega retikuluma. Imajo pomembno vlogo pri nastanku beljakovin, zato jih je v celicah, ki proizvajajo beljakovine, zelo veliko, citoplazma pa je pod mikroskopom videti pikasta.

velika podenota

ribosom mala podenota

▲ Slika 2-10: Ribosom

CELICA

Poskusite 1. Ste že imeli priložnost opazovati lastne celice? Enostavno in hitro si lahko pripravite sveži mikroskopski preparat celic vaše ustne sluznice. Na objektno stekelce kanite kapljico fiziološke raztopine. Z vatirano palčko podrgnite po ustni sluznici in jo narahlo razmažite po kapljici fiziološke raztopine (previdno, ker so celice ustne sluznice zelo nežne). Za lažje opazovanje obarvajte celice z metilenskim modrilom tako, da kaplji co barvila kapnete na preparat in ga pokrijete s krovnim stekelcem. Pre parat je pripravljen za opazovanje. Celice skicirajte s svinčnikom in zapišite povečavo mikroskopa. Videli boste nekaj takega:

2. Osmoza z jajcem Dve jajci dajte v kis (ocetno kislino), da se raztopi jajčna lupina (v 10 % ocetni kislini bo to že naslednji dan). Ocetna kislina bo raztapljala kalcijev karbonat (iz katerega je lupina zgrajena), kar bo videti kot mehurčki ogljiko vega dioksida na jajčni lupini. Ko se lupina raztopi, ostane le polprepustna membrana. Stehtajte jajci in si zapišite težo. Jajce A dajte za 8 ur v kozarec s hipertonično raztopino (npr. slano vodo; približno 50 g soli v 400 ml vode). Jajce B dajte za 8 ur v kozarec s hipotonično raztopino (npr. destilirano vodo).

jajce v slani vodi

jajce v destilirani vodi

Čez 8 ur jajci znova stehtajte in zapišete težo. Izračunajte, za koliko odstot kov se je spremenila teža jajca v hipotonični in hipertonični raztopini, opa zujte tudi velikost jajca.

TKIVA

POGLAVJA

• VRSTE TKIV IN

NJIHOV POMEN

• EPITELIJSKO TKIVO • VEZIVNO TKIVO • MIŠIČNO TKIVO • ŽIVČNO TKIVO

Tumorske celice pod mikroskopom, označene s fluorescenčnimi mole kulami.

Ali veste? Včasih se zgodi, da celice uidejo nadzoru in se pričnejo nenadzorovano deliti. Tkivo, ki nas tane iz takih celic, se imenuje tumor. Tumor je torej nenormalna rast nekega tkiva in lahko nas tane iz katerekoli normalne telesne celice. Tumorske celice izgubijo sposobnost specializacije. Najstarejši dokumentirani primeri rakastih obolenj segajo v čas Starega Egipta med letoma 3000 in 1500 pred n. št. in so bili zapisani na številnih papirusih.

TKIVA

Celice epitelijskega tkiva so tesno povezane. Stike med celicami imenujemo celični stiki. Ti so različni: ► Tesni stiki so stiki celic, kjer sta membrani sosednjih celic tako tesno skupaj, da ni vmesnega prostora in zato prehajanje snovi skozi medcelične prostore ni mogoče. Ti stiki so posebno pomembni na predelih, kjer je treba nadzirati prehajanje snovi v telo ali iz njega (na primer v prebavni cevi in sečnih izvodilih; epitelij sečnega me hurja zadržuje seč v notranjosti in zagotavlja trdno povezavo celic kljub raztegovanju). ► Priležni stiki so nepopolni stiki, TESNI STIKI PRESLEDKOVNI STIKI kjer se plazmalemi sosednjih celic le celični membrani celični membrani sosednjih celic približata druga drugi. Priležni stiki sosednjih celic presledek transmembranske povežejo celice med seboj s povezoval med celicama beljakovine (beljakovinski nimi beljakovinami, ki segajo iz cito kanal) medcelični prostor skeleta ene do citoskeleta druge celice. povezave Največ priležnih stikov je v tkivih, ki so izpostavljena mehanskim obre PRILEŽNI STIKI menitvam (na primer v koži). celični membrani celični membrani sosednjih celic sosednjih celic ► Presledkovni stiki so stiki med dve transmembranski transmembranski ma sosednjima celičnima membrana glikoprotein glikoprotein ma v obliki beljakovinskih kanalov in aktinski filamenti intermediarni omogočajo prehajanje predvsem ionov filamenti (keratin) medcelični prostor in manjših molekul. Najdemo jih v medcelični prostor žleznih celicah, npr. jetrih in trebušni pasasti priležni stik dezmosom slinavki, kjer pomagajo pri izločanju ▲ Slika 3-2: Vrste snovi, ter v srčni mišici in živčevju, kjer medceličnih stikov omogočajo hitro prevajanje akcijskega potenciala.

Glikoprotein je beljakovina s kovalentno vezanimi oligosaharidi na aminokislinskih ostankih.

Na površinah celic epitelijskega tkiva (apikalno) so številne spe cializirane strukture, ki so značilne za celično funkcijo: - mikrovili so gibljivi, prstasti izrastki (resice), npr. na površini ab sorbcijskih celic črevesja močno povečajo absorbcijsko površino, - stereocilije so dolgi, tanki, prstasti, negibljivi izrastki, npr. na površini epitelijskih celic semenskih izvodil, - migetalke so gibljive strukture, ki utripajo v valovih in so na površini epitelijskih celic dihalnih poti, - glikokaliks je plast glikoproteinov, ki je na površini celic črevesne sluznice, - krusta je zgostitev apikalne citoplazme in je na površini črevesne sluznice, - roževina je mrtvo tkivo iz poroženelih celic, npr. poroženela plast kože (iz nje so tudi nohti in lasje).

TKIVA

Žlezni epiteliji Žlezni epiteliji so posebna oblika epitelijskih tkiv, ki so specializirana za tvorbo in izločanje različnih snovi. Pri tem so žlezne celice lahko posamične med celicami krovnega tkiva ali pa se združujejo v skupine in tvorijo žlezo. Žlezni epiteliji nastanejo tako, da se epitelijske celice v obliki brstičev ugreznejo v vezivo. Brstič je sprva poln, nato nastane svetlina. Glede na to, kam žleze izločajo svoje izločke (sekrete), jih delimo na žleze z zunan jim izločanjem (eksokrine žleze) in žleze z notranjim izločanjem (endokrine žleze). Pri žlezah z zunanjim izločanjem je stik s površino ohranjen prek izvodil, pri žlezah z notranjim izločanjem pa se stik s površjem prekine; ob dane so s krvnimi kapilarami. Eksokrine žleze imajo izvodila, njihovi izločki, ki se imenujejo ekskreti, se izločajo navzven – na površino telesa (kože) ali v svetline notranjih organov (želodec, dvanajstnik, tanko črevo itd.). Primeri žlez z zunanjim izločanjem so: ustne slinavke, ki izločajo slino, znojnice, ki izločajo znoj, lojnice, ki izločajo loj, del trebušne slinavke, ki izloča prebavne encime, prebavne žleze v črevesni sluznici, ki izločajo prebavne encime … Endokrine žleze nimajo izvodil in svoje izločke, ki se imenujejo inkreti (hormoni), izločajo v kri.

epitelij

epitelijske celice se v obliki brstičev ugreznejo v vezivo bazalna membrana vezivno tkivo

nastanek eksokrine žleze izvodilo

nastanek endokrine žleze

krvne žile

▲ Slika 3-4: Razvoj žlez

kemični izločki

površina kože ali telesne votline

kapilara hormoni se izločajo v kri

eksokrina žleza

Glede na lego delimo žlezne celice na endoepi telijske in eksoepitelijske. Endoepitelijske žlezne celice ležijo med epitelijskimi celicami (npr. enocelične žlezne čašice), eksoepitelijske žleze pa ležijo v skupinah v vezivu pod epitelijem in imajo izvodila na površje (npr. žleze slinavke).

endokrina žleza

▲ Slika 3-5: Eksokrina in endokrina žleza

Glede na obliko sekrecijskega dela ločimo cevaste ali tubu larne in mešičkaste ali alveolarne žleze. Med cevastimi žlezami ločimo enostavne cevaste, zavite cevaste, razvejane cevaste in ses tavljene cevaste žleze; med mešičkastimi žlezami pa ločimo eno stavne mešičkaste in razvejane mešičkaste žleze, poleg tega pa poz namo tudi sestavljene mešičkaste in cevasto-mešičkaste žleze.

TKIVA

Preverite svoje znanje 1. Kaj je tkivo? 2. Naštejte osnovne skupine tkiv in pojasnite, kje ležijo. 3. Kaj je značilno za epitelijsko tkivo? 4. Opišite različne medcelične stike med celicami epitelijskega tkiva. 5. Naštejte specializirane strukture na površini celic epitelijskega tkiva in pojasnite, čemu služijo. 6. Primerjajte različne enoskladne epitelije med seboj. 7. V čem se razlikujejo večskladni, večvrstni izoprizmatski in prehodni epitelij? 8. Po katerih kriterijih delimo žleze? 9. Pojasnite izraza tubularne in alveolarne žleze. 10. Katera vezivna vlakna poznate in kakšno vlogo opravljajo v vezivnem tkivu? 11. Katera so vlaknasta vezivna tkiva, kako so zgrajena in kje v našem telesu jih najdemo? 12. Pojasnite razliko med različnimi opornimi tkivi. 13. Naštejte naloge krvnega tkiva. 14. Kakšna je vloga mišičnega tkiva v našem telesu? 15. V čem se gladke mišice razlikujejo od srčnega in skeletnega mišičnega tkiva?

Ponovimo ● Tkivo

je skupina specializiranih celic podobne zgradbe, ki opravlja določeno nalogo. ● Razlikujemo štiri osnovne skupine tkiv: epitelijsko tkivo, vezivno tkivo, mišično tkivo, živčno tkivo. ● Epitelijsko tkivo pokriva zunanje in notranje telesne površine in tvori žlezni epitelij. ● Epitelijsko tkivo sestavljajo celice, ki se tesno stikajo in imajo malo medceličnine. ● Celični stiki med epitelijskimi celicami so lahko: tesni stiki, priležni stiki ali presledkovni stiki. ● Epitelijsko tkivo je razporejeno na različnih delih telesa, zato razlikujemo krovni epitelij, žlezni epitelij in čutilni epitelij.

KOŽA

4 POGLAVJA

• ZGRADBA KOŽE TVORBE IN • KOŽNE KOŽNE ŽLEZE IN • POMEN NALOGE KOŽE

• KOŽA IN STARANJE • CELJENJE RAN

V spodnjih plasteh vrhnjice ležijo pigmentne celice, ki tvorijo temno rjavo barvilo melanin.

Ali veste? Vsako minuto 30–40 tisoč mrtvih kožnih celic odpade z našega telesa. Kožne celice se luščijo in sproti obnavljajo. V življenju izgubimo tudi do 18 kg kožnih celic.

KOŽA

Usnjica Je 0,5–2 mm debela vezivna plast kože, bogata s kolagenskimi in elastičnimi vlakni, ki dajejo koži trdnost in prožnost. Elastična vlakna s starostjo propadajo, zaradi česar koža izgubi prožnost. V usnjici so tudi krvne in limfne žile, različni čutilni organi in živčni končiči, lasni mešički, kožne žleze, maščobne celice, gladke mišice. To pomeni, da v tem delu kože poteka veliko procesov, ki spremljajo dogajanje v zunanjem svetu. Krvne žile v usnjici pre hranjujejo vse dele kože. Ar terije in vene so med seboj pre pletene, kar je pomembno za vzdrževanje stalne telesne tem perature. Bogato razvit limfni sistem je pomemben za zaščito pred tujki, saj limfne žile iz kože odnašajo odvečne in škodljive snovi. Čutilna živčna vlakna v us njici so različne vrste receptor jev, občutljivih na določeno vr sto dražljaja. Ločimo površinske receptorje za dotik, živčne kon čiče za bolečino, receptorje za pritisk ter čutila za zaznavanje toplote in mraza.

prosti živčni končiči

Merklova celica

Meissnerjevo telesce

Krausovi končiči

Ruffinijevo telesce

Paccinijevo telesce

▲ Slika 4-5: V koži so številni receptorji: prosti živčni končiči za bolečino, Meissnerjeva telesca in Merklove celice za tip, dotik, Krausovi končiči za hladno in Ruffinijeva telesca za nateg, Paccini jeva telesca za pritisk, vibracije in nateg kože.

Usnjica je v zgornji plasti na gubana. Gube v obliki betičastih ali bradavičastih izrastkov ali papil se bočijo v vrhnjico. Papile, katerih oblika in velikost sta odvisni od mesta na telesu, so razporejene v določenih razdaljah. Tvorijo papilarne grebene ali kriste, med katerimi so žlebovi. Posebno številne so papile na prstih rok in nog, na dlaneh in podplatih. Tu so razporejene v enakomernih razdaljah in tvorijo grebene, visoke od 0,1 do 0,4 mm, ki se kažejo na površini kože kot relief ali gube, značilne za posameznika. Odtisom prstnih gub rečemo prstni odtisi in se uporabljajo tudi za odkrivanje storilcev pri kaznivih dejanjih. Vsak človek ima drugačne prstne odtise. Gube so sicer pomembne za boljši oprijem dlani in trdnejši stik podplata s podlago. V spodnji plasti usnjice so snopi številnih kolagenskih in elastičnih vlaken, ki se med seboj prepletajo. Usnjici dajejo čvrstost in prožnost.

▲ Slika 4-6: Različni prstni odtisi

KOŽA

POMEN IN NALOGE KOŽE ► Ločuje notranje okolje našega telesa od zunanjega okolja, hkra

ti pa nas z okoljem tudi povezuje (prek kože iz okolja sprejemamo nekatera obvestila). ► Koža je čutilo. V njej so čutilne celice za tip, dotik, bolečino, toploto in mraz. ► Varuje nas pred vdorom mikroorganizmov. Celice povrhnjice so tesno druga ob drugi, vmes ni medceličnine, zato skozi zdravo povrhnjico ne morejo vdirati tujki (mikrobi). Na povrhnjici se nase ljujejo tudi mikroorganizmi, ki preprečujejo vdor bolezenskim mi krobom. Lojnice izločajo mastno tekočino, ki se ob dlaki izliva na površino. Zdravo kožo tako vedno prekriva tanka plast maščobe, ki koži daje prožnost in preprečuje, da bi bila koža suha in razpokana. S tem maščobni premaz kožo varuje pred vdorom nezaželenih mi krobov. ► Skozi kožo – skozi žleze znojnice in lojnice izločamo odpadne snovi. ► Varuje nas pred izgubo vode. ► Varuje nas pred premočno sončno svetlobo – UV-žarki, ki so za celice škodljivi. Če je v sončni svetlobi veliko UV-žarkov, koža po temni, saj obarvana povrhnjica (melanin) prepušča manj UV-žarkov. ► Pod vplivom UV-žarkov v koži nastaja vitamin D, ki je nuj no potreben za pravilen razvoj okostja. ► Koža je pomemben rezervoar za kri – v kapilarah in večjih žilah se lahko začasno zaustavi v krvnem obtoku velik del krvi. ► Koža pomaga uravnavati stalno telesno temperaturo. Tem peratura v okolju se pogosto in hitro spreminja, v našem telesu pa je stalna 36,5–37 oC. Če temperatura v okolju naraste, se žile v us njici razširijo, kri steče po njih in odda v okolje toploto, ohlajena pa se vrača v notranjost organizma. Če je temperatura v okolju nizka, se žile refleksno zožijo, kri teče hitro in odda malo toplote. ► Stalno telesno temperaturo pomagajo uravnavati tudi dlake. V usnjici se na dlako pripenja mišica naježevalka, ki se krči pod vplivom avtonomnega živčnega sistema. Kadar nas zebe, se naježevalke skrčijo in potegnejo dlake v navpično lego. Med naježenimi dlakami se zadrži več zraka, ki je izolator (slabo prevaja toploto), zato se skozi njegovo plast počasneje ohlajamo (to velja pred vsem za živali z gosto dlako).

Mišic naježevalk ni ob trepalnicah, obrvih, nosnih dlačicah, debelih dlakah brade in na lanu gu na licih.

KOŽA

Slika 4-14: Staranje kože. S staranjem se zmanjša število vezivnih celic fibroblastov, podkožna maščoba se stanjša, medtem ko se maščoba globokega sloja poveča.

Dinamične sile mimičnih mišic obraza privedejo do nastanka finih gub, gravitacijske sile pa povzročajo zaradi povešanja mehkih tkiv obraza nastanek globokih statičnih gub. Gube so fine linije na površju, ki so sprva manj opazne, s časom pa se povezujejo in širijo v vse smeri. Razlikujemo jih glede na lokacijo, globino in ob seg. Gube, ki segajo le v zgornje plasti kože, imenujemo mimične gube. Te so pravokotne na spodaj ležeče obrazne in vratne mišice. Ko se mimične gube poglobijo v usnjico, nastanejo brazde, ki se razvijejo v globoke gube.

KOŽA

Poskusite 1. Previdno si izpulite las, da se ne bo strgal. Na njegovem spodnjem kon cu otipajte odebelino. Oglejte si las pod mikroskopom in ga primerjajte z lasmi sošolk in sošolcev. Primerjajte ga tudi z živalskimi dlakami – na primer pasjo, mačjo, ovčjo (pravo volno), zajčjo … Narišite, kar vidite. 2. Postanite detektivi in preverite, ali se vaša koža in koža vaših prijateljev resnično razlikuje. Namočite kazalec desne roke v blazinico s črnilom in ga odtisnite na papir. Odtisu dodajte še odtise svojih staršev, bratov, sester, sošolcev in prijateljev. Primerjajte prstne odtise med seboj. 3. Dlaka nas ne greje, ampak preprečuje izgubo telesne toplote. Zamislite si poskus, s katerim bi dokazali to trditev. Na mizo položite dva enaka kosa ledu. Prvega zavijte v volneno oblačilo (krpo), drugega pustite nezavitega. Ko se bo prvi kos ledu stalil, odvijte drugega. Kaj opazite?

Ponovimo

Koža pokriva telesno površino in je največji telesni organ.

●

● Zgrajena

je iz dveh plasti – vrhnjice in usnjice, pod njima je podkožje. ● Najbolj zunanje plasti vrhnjice se stalno luščijo in odpadajo v obliki nevidnih lusk. ● V spodnjih plasteh vrhnjice so pigmentne celice, ki preprečujejo vstop škodljivim UV-žarkom v globlje plasti. ● V usnjici so čutilna vlakna za različne vrste receptorjev. ● Usnjica je nagubana, odtisi gub so prstni odtisi. ● Kožne tvorbe so dlake, lasje in nohti. Dlake in lasje imajo zaščitno vlogo, nohti pa nam poleg zaščite omogočajo prijemanje drobnih predmetov. ● Kožne žleze so znojnice, lojnice, dišavnice ter mlečne žleze. Z znojem se znebimo odpadnih snovi in uravnavamo stalno telesno temperaturo. Loj mehča kožo in nas varuje pred vdorom mikroorganizmov. Dišavnice izločajo znoj s posebnim vonjem. Mlečne žleze se pri ženskah razvijejo v puberteti, povečajo se v nosečnosti in po porodu izločajo mleko. ● Koža se s starostjo spreminja.

OKOSTJE

5 POGLAVJA

• NALOGE OKOSTJA OBLIKE IN DELI • KOSTI SESTAVA • KOSTNEGA TKIVA

• ZGRADBA KOSTI • NASTANEK KOSTI SPECIALNA • OSTEOLOGIJA • SKLEPI

Kompaktno kostno tkivo z osnovnimi gradbenimi enotami osteoni, kot ga vidimo s svetlobnim mikroskopom.

Ali veste? Odrasel človek ima približno 206 kosti. Najmanjše kosti v človeškem telesu so tri slušne koščice, ki prenašajo zvočne tresljaje od bobniča do notranjega ušesa.

OKOSTJE

ZGRADBA KOSTI Makroskopska zgradba kosti Na vzdolžnem prerezu dolge, cevaste kosti (npr. steg nenice) od roba proti notranjosti razlikujemo več različnih tkiv. Kostno tkivo na zunanji in notranji strani obdaja vezivna ovojnica, ki je dobro prekrvavljena. Pod zunanjo vezivno ovojnico je kompaktno kostno tkivo (kostna skorja), pod katerim je kostna sredica iz gobastega kost nega tkiva. V osrednjem delu kosti je mozgovna votlina (cavum medullare). Vse prostore in votlinice v kosti zapol njuje kostni mozeg (medulla ossium).

kompaktno kostno tkivo

gobasta kostnina

proksimalna epifiza

Zunanjo površino kosti prekriva čvrsta, debelejša vezivna ovojnica pokostnica (periosteum), ki je pripeta na kost z vlakni vezivnega tkiva (Sharpeyeva vlakna) z žilami in živci. Vsebuje številna čutilna telesca, zato je zelo občutljiva. Notranjo površino kosti (predvsem mozgovno votlino diafiz in vseh votlin gobastih kosti) obdaja nekoliko tanjša vezivna ovojnica, ki jo imenujemo endost.

sklepni hrustanec

rdeči kostni mozeg v gobasti kostnini

metafiza

rastni hrustanec endost mozgovna votlina

diafiza

rumeni kostni mozeg vena arterija periost metafiza sklepni hrustanec

distalna epifiza

Obe vezivni ovojnici sta pomembni za: ► rast, ► razvoj, ► obnovo kosti, saj oskrbujeta kostno tkivo s hranilnimi snovmi in z novimi kostnimi celicami.

Mikroskopska zgradba kosti

▲ Slika 5-5: Makroskopska zgradba dolge kosti

osteoblast osteocit

osteoklast

Kosti sestavljata dve vrsti kostnega tkiva (kostnine): 1. kompaktno ali trdno kostno tkivo, 2. gobasto ali spongiozno (trabekularno) kostno tkivo. Kompaktno kostno tkivo najdemo na površini kosti in ga imenu jemo kostna skorja. Posebno trdna so debla (diafize), ki so skoraj v celoti zgrajena iz kompaktnega kostnega tkiva, v notranjosti pa so votla in zapolnjena s kostnim mozgom. Osnovna gradbena in dejavna enota kompaktne kostnine je osteon. Na 1 mm2 je okoli 10–15 osteonov.

Haversov kanal

▲ Slika 5-6: Zgradba osteona

OKOSTJE

Podhrustančnica oziro ma perihondrij je dobro prekrvavljeno čvrsto vezivno tkivo, ki se nahaja na površju hrustancev. Odsoten je na sklepnih in na vezivnih hrustancih. Omogoča prehranjevanje hrustančnega tkiva.

2. Sekundarno ali posredno zakostenevanje (hondralno), pri katerem hrustanec služi kot model. Hrustančno tkivo propade, na njegovo mesto pa se nalaga kostno tkivo. Ločimo: ► perihondralno zakostenevanje poteka pod perihondrijem, ki obdaja hrustančno zasnovan skeletni del bodoče kosti: ● tako kostenijo obodi diafiz dolgih kosti, ● okoli hrustančnega modela debla nastane koščeni tulec, ● začne se že v embrionalnem obdobju; ► enhondralno zakostenevanje poteka v notranjosti hrustančno zasnovanega skeletnega dela bodoče kosti: ● tako kostenijo osrednji deli diafiz dolgih kosti proti površini diafize in proti obema epifizama. Večina okrajkov dolgih kosti in kratke kosti nastajajo s hondralnim zakostenevanjem.

Zakostenevanje dolgih kosti

▼ Slika 5-10: Proces perihondralnega in en hondralnega zakostene vanja v dolgih kosteh. hrustanec

primarno zakostenitveno jedro v diafizi

Prenatalno obdobje: ► Že v sredini embrionalnega obdobja se začne perihondralno zakostenevanje. Hrustančne zasnove začnejo zakostenevati najprej na obrobju diafiz s primarnim zakostenitvenim jedrom. Kostne ce lice, ki jih na obrobju diafize tvori podhrustančnica, izločajo v svojo okolico kalcijeve soli in osnovno kostno medceličnino. V osrednjem delu okoli hrustančne osnove nastane na obrobju kompaktno kost no tkivo. nastanek gobaste kostnine

žila

sklepni hrustanec gobasta kostnina rastni hrustanec

mozgovna votlina

primarno zakostenitveno jedro na obrobju Hrustančni model kosti. Najprej zakosteni v osrednjem delu na obrobju diafize.

sekundarno zakostenitveno jedro v epifizi

Nastanek mozgovne votline.

Zakostenevanje debla je končano. Začne se zakostenevanje epifiz.

Zakostenevanje epifiz je končano. Hrustanec ostane na sklepnih površinah in kot rastni hrustanec do konca rasti.

OKOSTJE

► okostje spodnjega uda:

● ● ● ●

●

kosti medeničnega obroča, ki sestavljajo medenico (pelvis): kolčnici (os coxae), križnica s trtico (os sacrum, os coccygis), kosti v stegnu: stegnenica (femur), kosti v goleni: golenica (tibia), mečnica (fibula), v kolenskem sklepu je pogačica (patella), kosti noge: nartnice (ossa tarsi), stopalnice (ossa metatarsi) in prstnice (ossa digitorum pedis). temenica

očnica

možganska in obrazna lobanja

zgornja čeljustnica

zatilnica

spodnja čeljustnica

vratna vretenca

ključnica ročaj prsnice

kolčica lopatice lopatica rebrni hrustanec rebro

telo prsnice ksifoidni odrastek

prsna vretenca

nadlahtnica

vretence

koželjnica

greben črevnice

ledvena vretenca

podlahtnica križnica

črevnica

kolčnica

zapestnice

velika grča ali veliki obrtec

trtica

sramnična zrast

dlančnice sednica

prstnice

stegnenica pogačica golenica

trtica

sednica

lateralni kondil stegnenice medialni kondil stegnenice

mečnica nartnice stopalnice prstnice

petnica

▲ Slika 5-13: Osni (siva barva) in privesni skelet (rjava barva)

OKOSTJE

Glavica novorojenčka Pri novorojenčku je glavica mehka, zato se lahko prilagodi porod nemu kanalu. Kosti lobanjskega svoda še niso popolnoma razvite, med seboj pa so povezane z vezivnim tkivom, iz katerega so nas tale. Vezivna mesta imenujemo mečave (fontanele). Mečave so klinično pomembne, saj se pred porodom in med njim lahko z nji hovo pomočjo orientiramo o položaju plodove glavice, po rojstvu pa o rasti glave. Ločimo več mečav, najpomembnejši sta dve: ► štirikotna, velika, temenska mečava, ki leži v sredini med čelnico in temenicama ter zakosteni okoli 18. meseca po rojstvu; ► mala, trikotna, zatilna mečava je med temenicama in zatil nico in zakosteni okoli 6. meseca starosti.

mala mečava

velika mečava

mastoidna zagozdnična mečava mečava

▲ Slika 5-17: Velika in mala mečava pri novorojenčku; stranski mečavi zakostenita že pred rojstvom.

Pri novorojenčku je možganski del lobanje precej večji kot obrazni del. Intenzivno raste do drugega leta življenja, nato pa počasneje vse do pubertete, ko doseže velikost odraslega človeka. Obrazni del lo banje intenzivno raste v prvem letu življenja, dokončno pa se razvije šele po puberteti.

Obrazna lobanja Kosti obrazne lobanje obdajajo ustno in nosno votlino ter del očesnih votlin. Med seboj so trdno zraščene, edina gibljiva kost je spodnja čeljustnica. Kosti so parne in neparne.

OBRAZNA LOBANJA Parne kosti obrazne lobanje

Neparne kosti obrazne lobanje

zgornja čeljustnica (maxilla)

spodnja čeljustnica (mandibula)

nosnica (os nasale) solznica (os lacrimale) nebnica (os palatinum) ličnica (os zygomaticum) spodnja nosna školjčnica (concha nasalis inferior)

ralo (vomer) podjezičnica (os hyoideum)

OKOSTJE

SKLEPI Kosti so med seboj povezane s sklepi (articulatio). Delimo jih glede na gibljivost ali glede na to, kako so kosti zvezane med seboj. Ločimo: ► gibljive (prave) sklepe – diartroze, ► negibljive (neprave) sklepe – sinartroze.

Gibljivi (pravi) sklepi – diartroze mečnica Diartroza je gibljiva zveza dveh ali več kosti. Sklepne površine kosti prekriva sklepni hrust anec. Med kostmi je sklepna votlina, kjer je zunanji sklepna tekočina (sinovialna tekočina ali sinovija). meniskus Celoten sklep ovija sklepna ovojnica, ki ima dve plasti: sprednja križna vez ► zunanja je čvrsta vezivna ovojnica in se nad aljuje v pokostnico, golenica ► notranja, tanka sinovialna ovojnica je iz rahle ga vezivnega tkiva s številnimi krvnimi žilami in čutilnimi živčnimi končiči. Izloča sklepno tekočino, ki maže sklepni hrustanec, zmanjšuje njegovo trenje in ga prehranjuje.

Sklepni hrustanec je pri različnih sklepih različno debel, odvisno od obremenjenosti sklepa. Na primer: kolk in koleno sta zelo obremenjena sklepa, zato je sklepni hrustanec debelejši (2–5 mm) kot pri manjših sklepih, pri katerih je sklepni hrustanec znatno tanjši. Sklepni hrustanec gradijo maloštevilne hrustančne celice, ki se pri odraslem človeku ne razmnožujejo. Vsako celico obdaja hrustančna medceličnina (matrix). Sklepni hrustanec ne vsebuje krvnih in limfnih žil niti ni oživčen. Prehrana hrustanca poteka večinoma z difuzijo sinovialne tekočine in prek kosti pod hrustancem, zato je za prehrano zelo pomembno stalno gibanje sklepa. Sklepna votlina je različno velika, najobsežnejša je v kolenskem sklepu. Nekateri sklepi imajo neskladne sklepne površine, ki se iz ravnavajo z vezivno-hrustančnimi ploščicami (diski). V kolen skem sklepu sta dva meniskusa, v zapestju in čeljustnem sklepu pa po eden.

Veda, ki proučuje zgradbo in delovanje sklepov, se imenuje artrologija.

ZADAJ zadajšnja križna vez

SPREDAJ

sklepna površina golenice

notranji meniskus

▲ Slika 5-35: Na sliki sta prikazana meniskusa v ko lenskem sklepu. Koleno je sklep med steg nenico, golenico in pogačico. Del kolenskega sklepa je meniskus (meniscus articularis), ki ima obliko polmeseca oziroma črke C in pokriva sklepno površino stegnenice in golenice. V kolenu sta dva meniskusa – notranji in zunanji. Prispevata k večji stabilnosti kolena, izravnava ta neskladno stično površino med golenico in stegnenico, pomagata pri prenašanju teže, odgovorna sta za lepše drsenje sklepnih površin v vseh smereh in sodelujeta tudi pri mazanju sklepa.

OKOSTJE

DODATNE VSEBINE

Čeljustni sklep Čeljustni sklep (articulatio temporomandibularis) je gibljiv (diartrodialni), po mehaniki tečajast sklep. Omogoča določeno stopnjo stranskih (lateralnih) gibov med žvečenjem. Je zveza med sklepnim odrastkom spodnje čeljustnice (condylus mandibulae) z mandibu larno kotanjo (fossa mandibularis) senčnice ter zadajšnjim delom sklepne grče (tuberculum articulare) senčnice. V čeljustnem sklepu sta dva ločena sinovialna prostora, to sta zgornji in spodnji sklepni prostor, ki ju razmejuje sklepni disk (discus articularis) ali meniskus. Sklepni disk ima gladko površino in je sestavljen iz čvrstega kolagenskega vezivnega tkiva, ki je v centralnem delu hi alin, neprekrvavljen in neoživčen. Pripet je na vrat spodnje čeljustnice in vezivno sklep no ovojnico (capsula articularis), ki ovija sklep. Ovojnico krepijo vezi, ki povezujejo spodnjo čeljustnico z bazo lobanje, med katerimi je najmočnejša stranska temporomandibularna vez (ligamentum temporomandibulare laterale), ki omogoča gibanje spodnje čeljustnice. sklepni odrastek spodnje čeljustnice

mandibularna kotanja senčnice disk

sklepna grča senčnice zgornji sklepni prostor stranska pterigoidna mišica

spodnji sklepni prostor

Sklepna ovojnica je spodaj pripeta na vrat spodnje čeljustnice, zgoraj pa na sprednji rob sklepne grče in zadajšnji rob mandibularne kotanje senčnice. predel čeljustnega sklepa

Slika 5-43: Elementi čeljustnega sklepa na sredinskem (sagitalnem) prerezu

MIŠIČJE

POGLAVJA VRSTE MIŠIČNEGA • TKIVA ZGRADBA • SKELETNIH MIŠIC MIŠICE • POTREBUJEJO ZA

KRČENJE ENERGIJO

GIBANJE • SKELETNIH MIŠIC

URAVNAVA ŽIVČEVJE

ANATOMIJA • SKELETNIH MIŠIC

Usklajeno delovanje živčnega, skeletnega in mišičnega sistema nam omogoča premikanje telesa.

Ali veste? Najhitrejša mišica je tista, s katero pomežiknemo. Odrasli pomežiknemo vsake 4 sekunde, dojenčki pa le enkrat do dvakrat na minuto. Če bi lahko število pomežikov v celotnem življenju združili v en sam dolg pomežik, bi imeli oči zaprte eno leto in dva meseca.

MIŠIČJE

Mikroskopska zgradba skeletnih mišic Osnovna gradbena in dejavna enota v skeletni mišici je mišično vlakno, ki je lahko dolgo od 5 do 20 cm, njegov premer je od 10 do 100 μm. Mišična vlakna so podolgovata z večjim številom jeder. Med seboj se združujejo v snope, ki jih je lahko v večji mišici več sto. Med mišičnimi vlakni so krvne kapilare in živci. Notranjost mišične celice zapolnjuje citoplazma (sarkoplazma) s številnimi mi tohondriji (sarkosomi), številna jedra, ki ležijo tik pod celično mem brano (sarkolemo), gladki endoplazemski retikulum (sarkoplazemski retikulum SR), kapljice maščobe, glikogen, mioglobin in številna (več tisoč) vzdolžno potekajoča, progasta vlakenca, ki jih imenujemo miofibrile. Miofibrile so sestavljene iz dolgih, nitastih beljakovinskih molekul, imenovanih mišične nitke ali miofilamenti. V eni mio fibrili je mnogo miofilamentov, ki so razporejeni tako, da pri opa zovanju pod mikroskopom dajo videz prečne progavosti, z ena komerno razporejenimi svetlimi in temnimi odseki. Ločimo tanke aktinske in debele miozinske miofilamente, ki omogočajo krčenje. sarkolema

sarkoplazma mitohondrij

mišično vlakno jedro

miofibrila sarkoplazemski retikulum aktin

sarkomera Z črta

Z črta

miozin

▲ Slika 6-14: Zgradba mišične celice oziroma vlakna. Obdaja jo sarkolema, v notranjosti so sarkoplazma, miofibrile iz miofilamentov, mitohondriji, številna jedra in sarkoplazemski retikulum, mioglobin, kapljice maščobe in glikogen.

106

MIŠIČJE

Cikel krčenja skeletne mišice aktin

miozinske glave

▲ Slika 6-21: Prikaz krčenja mišic

Krčenje mišice je aktiven proces, ki mu pasivno sledi sprostitev. Zaradi vzburjenja mišične celice in nastanka akcijskega potenciala, ki nastane na področju živčno-mišičnega stika (motorične ploščice), se kalcij (Ca2+) sprosti iz sarkoplazemskega retikuluma v citoplazmo in se veže na troponin, kar povzroči, da se tropomiozin umakne iz aktivnih mest na aktinskih nitkah. Nato se nanje vežejo miozinske glave. Povečana koncentracija Ca2+ torej povzroči drsenje filamentov in krčenje mišice. ioni kalcija tropomiozin

Na miozinsko glavo se veže molekula ATP in miozinska glava se poveže z aktivnim mestom na aktinu. Ob tej vezavi razpade molekula ATP na ADP in P, pri tem pa se sprosti energija kemijskih vezi, ki se po rabi za premik vlaken (miozin potegne ak tin naprej). Pri tem se dolžina sarkomere skrajša in mišica se skrči.

Na ponovno prazno mesto miozinske glave se veže nova molekula ATP, zato se miozinska glava sprosti od veznih ak tivnih mest aktinskih vlaken in se vrne v začetno stanje. Če so aktivna vezna mesta na aktinu še prosta, se miozinski prečni mostički vežejo nanje, sicer pa morajo počakati na zadostno količino kalcija, da se celotni cikel ponovi. Cikel krčenja se nadaljuje toliko časa, dokler je v citoplazmi dovolj Ca2+ in ATP, oziroma dokler traja vzburjenje.

temne pike so aktivna mesta na molekulah aktina

vezava Ca2+ na troponin miozin

poteg

na miozin se veže ATP in miozinska glava se sprosti

▲ Slika 6-22: Prikaz krčenja mišic

Skeletne mišice so ves čas v določeni napetosti in telo držijo v mirujočem stanju. Tej stalni napetosti mišic pravimo mišični to nus, ki ga regulirajo živci. Mišični tonus popusti v globokem spanju, v narkozi in v nezavesti.

114

MIŠIČJE

lobanjska aponevroza

senčna mišica

zatilno-čelna mišica: čelni del

zatilno-čelna mišica: zatilni del

krožna očesna mišica žvekalka mala lična mišica

obračalka glave

velika lična mišica krožna ustna mišica

trapezasta mišica

trobilka platizma mimične mišice

žvečne mišice

obračalka glave, platizma

▲ Slika 6-27: Obrazne, vratne mišice in trapezasta mišica

trapezasta mišica (spada med povrhnje hrbtne mišice)

Mišice, ki so razporejene okrog obraznih votlin, so številne. Naštetih je le nekaj mišic: ► Krožna očesna mišica (musculus orbicularis oculi) je ploščata mišica, ki je krožno razporejena okoli očesa in oži očesno režo ter zapira in stiska veko. ► Mišice okoli ust (musculi labiorum) so številne, obdajajo ust no režo in spreminjajo njeno obliko in velikost. Pri govoru, petju in mimiki spreminjajo tudi obliko ustnic. ● Krožna ustna mišica (musculus orbicularis oris) je ploščata mišica, ki krožno obdaja ustno režo, ki jo oži. ● Velika lična mišica (musculus zygomaticus major) dviguje ustni kot in zgornjo ustnico. ● Trobilka (musculus buccinator) je podlaga in opora licu in pritiska lice ob zobe pri požiranju, žvižganju. ► Mišice okoli nosu (musculi nasi) širijo in ožijo nosnice. ► Mišice, razporejene okoli uhlja (musculi auriculares externi), so večinoma zakrnele. To so tri obušesne mišice, ki so pripete na uhelj in lobanjske kosti. Uhelj vlečejo navzgor, naprej in nazaj.

Mišice, ki izhajajo s površine beločnice in se naraščajo na notranjo površino očesne votline, spada jo med najmanjše, najhitrejše in najbolj natančne skeletne mišice. Omogočajo obračanje očesnega zrkla.

119

zgornji vezivni mostiček iztezalk

kratka mečna mišica

dolga mečna mišica

sprednja golenska mišica

pogačica

široka stranska mišica prema stegenska mišica

mišice upogibalke zapestja in prstov

prema trebušna mišica zunanja poševna mišica

sprednja nazobčana mišica

velika prsna mišica

trapezasta mišica

▲ Slika 6-42: Prikaz telesnih mišic s sprednje strani

velika mečna mišica

dvoglava mečna mišica

kita pogačice

široka srednja mišica

krojaška mišica

primikalke stegna

upogibalke prstov in zapestja

bela črta

dvoglava nadlaktna mišica

deltasta mišica

obrazne mišice

obračalka glave

Ahilova tetiva

velika mečna mišica

sloka mišica

velika primikalka

črevnično golenska ovojnica

velika zadnjična mišica

srednja zadnjična mišica

zunanja poševna trebušna mišica

podgrebenčnica

kapucasta mišica

aponevroza

▲ Slika 6-43: Prikaz telesnih mišic z zadnje strani

dvoglava mečna mišica

polopnasta mišica

polkitasta mišica dvoglava stegenska mišica

mišice iztezalke

zatilni trebuh zatilno-čelne mišice obračalka glave sedem vratnih vretenc deltasta mišica mala okrogla mišica velika okrogla mišica troglava nadlaktna mišica široka hrbtna mišica

MIŠIČJE

131

MIŠIČJE

DODATNE VSEBINE Stabilna okluzija je položaj med zgornjim in spodnjim zobnim lokom ob ohranjenih zobeh, ter je ponovljiv položaj čeljustnic ob zapiranju ust. Porušena okluzija je nepravilen položaj čeljustnic ob zapiranju ust in se pojavi ob izgubi večjega števila zob ali ob prekomerni obrabi zob. Nepravilen griz lahko povzroči poškodbe v čeljustnem sklepu in posledično ustno obrazne bolečine. Lahko vodi v nezavedno stis kanje zob, preobremenjenost zob, poškodb periodoncija, mišic in čeljustnih sklepov.

Gibi spodnje čeljustnice Med odpiranjem ust se pojavijo naslednji gibi: ► rotacija (vrtenje); ► translacija (vzporedni premik). Pri odpiranju in zapiranju ust sodelujejo različne mišice: žvečne in suprahioidne mišice. Žvečne mišice premikajo spodnjo čeljustnico med žvečenjem. Suprahioidne mišice dvigajo podjezičnico ali potezajo spodnjo čeljustnico navzdol. Pri zapiranju ust sodelujejo: ► masetrna mišica (izvira z ličnega mostička in se prirašča na vogal spodnje čeljustnice, ki jo dviga); ► senčna mišica (izvira s senčnice in se prirašča na spodnjo čeljustnico, ki jo poteza navzgor in navzad); ► medialna pterigoidna mišica (izvira z baze lobanje in se pripenja na spodnjo čeljustnico, ki jo poteza navzpred). Pri zapiranju ust oz. žvečenju imajo pomembno vlogo tudi zobje.

140

Pri odpiranju ust sodelujejo: ► lateralna pterigoidna mišica (z dvema glavama izvira z lobanjske baze in se narašča na spodnjo čeljustnico, ki jo poteza navzpred); ► digastrična mišica (prirašča se na senčnico, spodnjo čeljustnico in podjezičnico, mandibulo poteza navzdol); ► milohioidna mišica (je glavna mišica ustnega dna in je razpeta med spodnjo čeljustnico in podjezičnico); ► geniohioidna mišica (poteka z mandibule na podjezičnico, ki jo dviga in spodnjo čeljustnico poteza navzdol).

ŽIVČEVJE

POGLAVJA POMEN IN • NALOGE ŽIVČNEGA SISTEMA

ZGRADBA • ŽIVČNEGA TKIVA PRENOS • SPOROČIL MED CELICAMI

VZDRAŽNOST IN • PREVODNOST OSREDNJI ŽIVČNI • SISTEM OBROBNI ŽIVČNI • SISTEM

Blazinica kazalca je eden najobčutljivejših telesnih delov, saj ima več tisoč čutilnih receptorjev.

Ali veste? Če bi vse živce telesa položili v vrsto, bi bila slednja dolga okrog 75 km.

ŽIVČEVJE

akcijski potencial

medceličnina

-55

depola rizacija

električna napetost (mV)

+40

rizacij r e pol a

V času akcijskega potenciala se močno poveča prevodnost membrane za natrijeve ione, ki zaradi koncentracijskega gradienta stečejo v celico. Negativna notranjost celične membrane se zato zmanjša in posledično se spremeni napetostna razlika, saj notranjost postane bolj pozitivna kot zunanjost. Kanali se odprejo le za kratek čas, zato se membrana aksona ponovno repolarizira oziroma se vrne v mirovni membranski potencial. Del membrane, prek katerega je prešel akcijski potencial, pa je začasno neobčutljiv (refraktaren) za nove dražljaje, saj so natrijevi kanalčki neaktivni, to pa omogoča enosmerno prevajanje akcijskega potenciala vzdolž aksona.

vzdražni prag

faza mirovanja

-80 dražljaj 0

čas (ms)

▲ Slika 7-11: Prikaz napetostne spremembe med živčnim impulzom

ioni natrija

nevrotransmiter

cona nastanka akcijskega potenciala, če je električna sprememba dovolj velika

širjenje akcijskega potenciala vzdolž aksona

vezava nevrotransmiterja na receptor

zaprt kanal

odprt kanal

citoplazma

▲ Slika 7-12: Ob vezavi nevrotransmiterja na membranski receptor (v tem primeru beljakovinski kanalček) prodrejo skozi kanalček v celico ioni Na+ in celica se vzdraži (depolarizira).

Različna jakost dražljaja povzroči različno stopnjo depolarizacije telesa živčne celice in s tem posledično različno frekvenco akcijskih potencialov, ki potekajo po aksonu.

153

ŽIVČEVJE

čelni reženj – gibalni del središče za premikanje oči Brocovo središče za govor (samo v levi polobli)

temenski reženj – čutilni del gibalno področje središče za okus, voh in tip središče za razumevanje, tvorbo glasov (samo v levi polobli)

asociacijska skorja (čustva, načrtovanje, vedenje)

središče za vid

središče za spomin slušno središče senčni reženj – slušno središče

zatilni reženj – obdelava slike (oblika, barva, ocenjevanje razdalje, 3D-slika)

► Slika 7-20: Glavna asociacijska področja so razporejena v štiri možganske režnje, v katerih se odvijajo najvišje možganske funkcije.

Čutilne in gibalne poti se križajo, tako da desna stran čutilne skorje dobiva impulze z leve strani telesa in obratno (glej poglavje Čutila, slika 9-17). Asociacijski in specializirani deli skorje: predel za izgovarjavo besed imenujemo Brocovo središče. Leži v čelnem režnju leve poloble na bazi precentralne vijuge pred centralno brazdo. Pri poškodbi Brocovega središča izgovarjava besed ni več pravilna, čeprav se človek zaveda, kaj hoče povedati. Središče za prepoznavanje govora leži na stičišču senčnega, temenskega in zatilnega režnja. Predel za višje razumsko mišljenje leži v sprednjem čelnem režnju, predel za spomin je v senčnem in čelnem režnju. Naloga ostalih delov skorje je povezovanje in usklajevanje delovanja skorje. Medmožgani Medmožgani (diencephalon) ležijo med možganskim deblom in poloblama velikih možganov. Tvorijo jih epitalamus, talamus in hipotalamus. Epitalamus tvorita češerika ali epifiza (glandula pinealis) in horoidni pletež (plexus choroideus) – splet kapilar znotraj vsakega prekata, ki ustvarja likvor (možgansko-hrbtenjačno tekočino). Epitalamus tvori streho tretjega prekata.

160

ŽIVČEVJE

Možganske ovojnice Možganske ovojnice (meninge) so tri. Vse so zgrajene iz vezivnega tkiva in varujejo osrednji živčni sistem pred mehanskimi poškodbami, pred vdorom mikrobov in sodelujejo pri normalnem pretoku likvorja. Zunanja ali trda ovojnica (dura mater) je čvrsta vezivna ovojnica, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Sestavljena je iz dveh listov: • zunanji list je kot pokostnica pritrjen na notranjo stran lobanje in hrbteničnega kanala. V njem in med kostjo potekajo žile, ki hranijo trdo ovojnico in kost; • notranji list kot prava dura prekriva možgane in hrbtenjačo. Notranji list ustvarja podvojitve, ki ločujejo posamezne dele možganov. V podvojitvah potekajo tudi venski sinusi, ki zbirajo kri iz možganov. Med notranjim in zunanjim listom trde ovojnice je epiduralni prostor, ki ga v hrbtenjači izpolnjujejo maščevje, rahlo vezivo in venski pleteži, v možganih pa so venski sinusi, napolnjeni s krvjo. Srednja možganska ovojnica ali pajčevnica (arachnoidea mater) je iz rahlega vezivnega tkiva. Med trdo ovojnico in pajčevnico je subduralni prostor. Med pajčevnico in žilnico pa je subarahnoidni prostor, ki je napolnjen z likvorjem. Žilnica (pia mater) tesno ovija površino možganov, hrbtenjačo in vsako vijugo. Arahnoidne resice (vili) molijo skozi trdo ovojnico v duralnih sinusih v venozno kri. Endotelij možganskih kapilar in žilnica sestavljata pregrado med krvjo in likvorjem.

▼ Slika 7-25: Možganske ovojnice, ki ovijajo možgane (prerez).

vene

pajčevnica

subarahnoidni prostor, ki vsebuje likvor žilnica možganska vena

venski sinus temenica trda ovojnica subduralni prostor arahnoidne resice globoka vzdolžna špranja možganska skorja

166

ŽIVČEVJE

Glede na naloge, izvor in potek ločimo: Simpatični sistem, ki ga sestavljajo simpatični nevroni. Kratki preganglionarni nevroni izhajajo iz prsnega in ledvenega dela hrbtenjače skupaj z gibalnimi nevroni, ki jih hitro zapustijo in potekajo do simpatičnega živčnega vozla, ki leži tik ob hrbtenici. Simpatičnih vozlov je 22 parov in so med seboj povezani v verigo. Iz simpatičnega vozla izhajajo dolgi postganglionarni nevroni, ki večinoma samostojno potekajo do drobovnih organov. Načeloma pospešujejo delovanje organov oziroma reakcije (npr. pospešujejo bitje srca, hitrost in globino dihanja, poveča se potenje itd.), nasproten učinek pa imajo v drobovju. Živčni končiči preganglionarnih simpatičnih vlaken izločajo acetilholin, postganglionarni pa noradrenalin. ►

SIMPATIČNI SISTEM postganglionarni nevron

širjenje zenice zaviranje slinjenja širjenje dihalnih poti

T12 preganglionarni nevron veriga ganglijev

hitrejše bitje srca, večja moč krčenja srčne mišice zaviranje peristaltike, izločanje iz prebavil (zaviranje sproščanja inzulina in encimov) pospeševanje nastanka in izločanja glukoze iz jeter in zmanjšano izločanje žolča izločanje adrenalina in noradrenalina sproščanje mišic sečnega mehurja ob koncu nosečnosti povzroči krčenje maternice; pospešuje izliv semena in orgazem

▲ Slika 7-32: Iz prsnega in ledvenega dela hrbtenjače izhajajo simpatični avtonomni živci.

177

REGULACIJA IN HORMONALNI SISTEM

POGLAVJA

• HOMEOSTAZA • HORMONI NAJPOMEMBNEJŠE • ENDOKRINE

ŽLEZE

Rast, presnovo, odgovor na stres, veselje in še številne druge odzive organizma uravnavajo hormoni žlez z notranjim izločanjem.

Ali veste? Sončna svetloba vpliva na sproščanje hormona serotonina, ki igra v osrednjem živčevju pomembno vlogo pri uravnavanju razpoloženja.

REGULACIJA IN HORMONALNI SISTEM

Pri tem se aktivira os hipotalamus - hipofiza - nadledvična žleza, ki omogoči prilagoditev organizma na stresno situacijo. Če pa se stres nenehno ponavlja, lahko nastanejo bolezenski znaki, ki se kažejo v splošni oslabelosti, v skrajnih primerih pa lahko vodi v smrt. Odziv na stresno situacijo ponazarja slika 8-18. STRES

hipotalamus

simpatični živčni dražljaji

izloča ACTHsproščujoči hormon adenohipofiza izloča ACTH

sredica nadledvične žleze izloča adrenalin in noradrenalin

porast glukoze v krvi (glikogenoliza)

Skorja nadledvične žleze izloča steroidne hormone. Glavni predstavnik je kortizol.

razširitev malih bronhusov

povečan dotok krvi v skeletne mišice povečan srčni utrip

pospešeno dihanje povišan krvni tlak

Tvorba energije (ATP), ko v telesu ogljikovih hidratov že primanjkuje; - hormoni v jetrih in skeletnih mišicah spodbujajo sintezo glukoze iz nesladkornega vira (iz aminokislin in mlečne kisline ter iz maščobnih rezerv); - hormoni delujejo protivnetno in zavirajo imunski sistem. ▲ Slika 8-18: Odgovor organizma na stres

Trebušna slinavka Trebušna slinavka (pancreas) je endokrina (predstavlja 1 odstotek celotne žleze) in eksokrina žleza, ki leži na zadnji strani trebušne votline, z glavo v konkavni krivini dvanajstnika. Endokrini del uravnava homeostazo glukoze v krvi z dvema vrstama žleznih celic, ki tvorijo Langerhansove otočke. Ta endokrini del izloča v kri dva hormona: inzulin in glukagon. Eksokrini del pa vsebuje predstopnje prebavnih encimov.

krvna žila

ENDOKRINI DEL izločanje hormonov iz Langerhansovih celic

izvodilo trebušne slinavke

EKSOKRINI DEL celice izločajo prebavne encime v izvodilo trebušne slinavke

žolčevod

dvanajstnik

▲ Slika 8-19: Trebušna slinavka z eksokrinim delom izloča encime v prebavno cev, z endokrinim delom izloča hormone v kri.

199

REGULACIJA IN HORMONALNI SISTEM

Ponovimo Endokrine žleze žleze obščitnice priželjc

sredica nadledvične žleze

Hormoni

parathormon (PTH) Povečuje količino kalcija v krvi. timozin

adrenalin (epinefrin) noradrenalin (norepinefrin) glukokortikoidi

skorja nadledvične žleze

mineralokortikoidi gonadokortikoidi (androgeni)

trebušna slinavka testisi

ovariji

Delovanje

inzulin glukagon androgeni estrogeni progesteron

rumeno telesce

estrogen in progesteron

posteljica

različni hormoni: horionski gonadotropin (HCG), somatomammotropin

Pospešuje zorenje limfocitov (limfocitov T) v drugih limfatičnih organih in vpliva na delovanje imunskega sistema. Ob stresu pospešuje dihanje, utripanje srca in dotok krvi v mišice, oži žile v koži in prebavilih, krepi metabolno dejavnost. Adrenalin je antagonist inzulina, povečuje koncentracijo glukoze v krvi (spodbuja razgradnjo glikogena v jetrih). Zvišuje frekvenco in moč kontrakcije srca, njegovi učinki so podobni delovanju simpatičnega živčevja. Vzdržujejo glukozno homeostazo (količina glukoze v krvi). Glavni glukokortikoid je kortizol. Vzdržujejo mineralno homeostazo. Glavni mine ralokortikoid je aldosteron, ki uravnava homeostazo natrija in kalija. Vplivajo na razvoj sekundarnih spolnih znakov. Zmanjšuje količino glukoze v krvi. Povečuje količino glukoze v krvi. Sodelujejo pri tvorbi semenčic in razvoju moških sekundarnih spolnih znakov. Uravnavajo rast in razvoj ter delovanje spolnih organov, sluznice maternice, razvoj in ohranitev sekundarnih spolnih znakov ter rast maternice v nosečnosti. Sodeluje z estrogeni pri menstrualnem ciklu in uravnava potek nosečnosti. Je začasna endokrina žleza, njegovo funkcijo kasneje prevzame posteljica. Ohranjajo rumeno telesce, prevzamejo njegovo funkcijo ter vzdržujejo nosečnost.

205

ČUTILA

Z JEZIKOM OKUŠAMO Čutnice, ki so občutljive za različne kemične snovi, imenujemo kemoreceptorji. Številne vrste kemoreceptorjev so se razvile iz živčnih celic. Med čutnice, ki jih vzdražijo različne kemične snovi in jih uvrščamo med kemoreceptorje, spadajo: čutnice za okus, čutnice za vonj, čutnice za koncentracijo kisika, čutnice za koncentracijo glukoze ipd. S kemičnimi čutili ugotavljamo, ali je hrana užitna ali ne, zato so ta zelo pomembna pri prepoznavanju hrane. Kemični čut je poleg ugotavljanja zunanjih kemičnih dražljajev pomemben tudi v notranjosti telesa. Številni kemoreceptorji v osrednjem živčnem sistemu (zlasti v hipotalamusu) zaznavajo spremembe v koncentraciji različnih hranilnih snovi v krvi ter sodelujejo pri občutku lakote in žeje. Kemoreceptorje, ki so občutljivi za količino kisika v krvi, imamo celo v aortnem loku in v vratnih arterijah.

koren jezika

okušalni popki

telo jezika

otočkasta okušalna bradavica

okušalne dlačice

konica jezika

okušalna pora

okušalni popki gobasta okušalna nitasta okušalna bradavica bradavica

listasta okušalna bradavica

okušalni popek

Okušalne čutnice uvrščamo med sekundarne čutnice. Okušalne čutnice so zbrane v posebnih strukturah, imeno vanih okušalni popki ali brbončice. So kemoreceptorji, ki reagirajo na snovi, raztopljene v tekočini. Sestavljajo jih tri vrste celic: okušalne, oporne in osnovne (bazalne) celice. Več okušalnih popkov tvori okušalno bradavico ali papilo. Tudi teh poznamo več vrst, odvisno od tega, na ka terem delu jezika se nahajajo.

osnovna okušalna oporna celica celica celica

▲ Slika 9-2: Okušalne čutnice so zbrane v okušalnih popkih, več teh pa je zbranih v okušalni bradavici. Okušalne celice so povezane z živčnimi celicami.

211

ČUTILA

Potovanje zvoka do čutila za sluh Vsako hitro premikanje (vibriranje) nekega prožnega telesa povzroči vibracije medija, v katerem je ta predmet. Vibracije predmetov se prenesejo na zračne delce, prek katerih se vibriranje širi po prostoru. Zvok imenujemo občutek, ki ga vibracije medija vzbudijo v slušnem organu. Zvočni valovi so dražljaji za sluh. Membrana bobniča se zatrese.

Zvočni valovi vstopijo v zunanje uho v sluhovod. zvočne vilice

Tresljaji se prenesejo prek slušnih koščic.

zvočno valovanje

Zgoščine in razredčine medija (zraka ali vode), ki se razširijo po prostoru

Tresljaji se prenesejo prek ovalnega okenca na tekočino v preddvornem kanalu notranjega ušesa.

Cortijev organ osnovna membrana Nihanje tekočine povzroči nihanje osnovne membrane, na kateri ležijo receptorske celice Cortijevega organa, ki se vzdražijo.

bobnični kanal

preddvorni kanal polž

Vzburjenje se prenese po slušnem živcu do središča za sluh (senčni reženj možganske skorje).

▲ Slika 9-8: Potovanje zvoka do čutila za sluh

Energija zvoka se na poti skozi uho vse do centra za zaznavo sluha, ki je v senčnem režnju skorje velikih možganov, pretvarja v mehansko nihanje in nazadnje v živčne impulze. Zvočni valovi vstopijo v sluhovod zunanjega ušesa in se prenesejo do bobniča. Ob tem se bobnič zatrese in prenese nihanje na tri slušne koščice: kladivce, nakovalce in stremence. Nihanje stremenca se prek ovalnega okenca razširi na perilimfo (zaniha tlak v tekočini polža) v preddvornem kanalu in prek bobničnega kanala na osnovno membrano, na kateri ležijo dlačne celice slušnega organa. Pri tem zanihajo laski dlačnih celic, ki so pritrjeni na krovno membrano in dlačne celice se vzdražijo. Dlačne celice so prek sinaps povezane s čutilnimi živčnimi celicami, ki tvorijo slušni živec in sporočilo o dražljaju se v obliki živčnih impulzov prenese v center za zaznavo sluha, k leži v senčnem režnju možganske skorje.

217

ČUTILA

Ali veste, da ima mrežnica približno 120 milijonov paličnic in le 6 milijonov čepnic?

Mrežnica je notranja plast zrkla, ki se širi do žarkovnika. Sestavljena je iz več plasti celic: ► živčnih celic, ► dveh vrst čutilnih celic: paličnic in čepnic; vsaka čutilna celica vsebuje značilni vidni pigment. svetloba

optični živec ganglijske celice amakrine celice bipolarne celice horizontalne celice

mrežnica

živčna vlakna

čepnica paličnica pigmentni epitelij žilnica beločnica

▲ Slika 9-15: Mrežnica s paličnicami in čepnicami ter živčnimi celicami, katerih aksoni se podaljšujejo v vidni živec. Sprejemni deli čutnic so usmerjeni stran od svetlobe, a so čutnice tako občutljive, da jih vzburi že šibka svetloba.

Čepnice so najštevilnejše v središču mrežnice na zadnji steni zrkla v rumeni pegi (macula lutea); tukaj je območje najostrejšega vida. So krajše od paličnic in občutljive za barve – omogočajo barvno gledanje. Vsebujejo na svetlobo občutljiv pigment – fotopsin. Človek ima tri vrste čepnic. V enih je vidni pigment, ki najbolj absorbira modro svetlobo (440 nm), v drugih je pigment, ki absorbira zeleno (540 nm), in v tretjih je pigment, ki najbolje absorbira rdečo svetlobo (570 nm). Če so vse tri vrste čepnic enakovredno vzburjene, imamo občutek bele barve.

224

OBTOČILA

10 POGLAVJA POMEN IN • SESTAVA KRVI

• ZGRADBA SRCA • KRVNE ŽILE • KRVNI OBTOKI LIMFNI IN • IMUNSKI SISTEM

Srce, brez katerega ne bi bilo življenja – od prvega meseca po oploditvi pa vse do smrti poganja po telesu kri z raztopljenimi hranilnimi snovmi in kisikom.

Ali veste? Srce odraslega človeka utripne povprečno 75-krat v minuti, 108-tisočkrat v enem dnevu in kar 39-milijonkrat v letu dni.

OBTOČILA celice v steni kapilare

levkociti

Poškodovane celice bolezenski sproščajo kemične mikroorganizmi signale v kri.

Levkociti prehajajo na mesto poškodbe skozi pore v steni kapilare.

Levkocit se je preoblikoval v makrofag in s fagocitozo "požrl" mikrob.

▲ Slika 10-4: Levkociti so prešli iz krvnega obtoka skozi vezivno tkivo kože do mesta poškodbe. Eni izmed levkocitov so onesposobili mikrobe, drugi pa so se preoblikovali v makrofage, ki so s fagocitozo mikrobe „požrli“.

Glede na velikost, videz citoplazme in oblikovanost jedra delimo levkocite na: ● zrnate levkocite – granulocite, ● nezrnate levkocite – agranulocite. V krvi sta običajno dve tretjini granulocitov in tretjina agranulocitov. Zrnati levkociti nastajajo v rdečem kostnem mozgu. V citoplazmi imajo zrnca (granule) in paličasta ali segmentirana jedra. Posamezni deli jedra so povezani med seboj s tankimi nukleoplazemskimi povezavami. So 2–3-krat večji od eritrocitov. Ločimo: eozinofilce (eozinofilni granulociti), bazofilce (bazofilni granulociti) in nevtrofilce (nevtrofilni granulociti). ► Eozinofilci so fagociti in onesposabljajo tuje beljakovine. Predstavljajo manj kot 4 % vseh levkocitov. Pomembni so zlasti pri alergičnih reakcijah in pri okužbah z različnimi zajedavci, ki so vir tujih beljakovin. V krvi živijo 3–8 ur, v tkivih (koža, prebavila, pljuča), kamor potujejo, pa 8–12 dni. ► Bazofilci predstavljajo 0,5–1 odstotka zrnatih levkocitov. Z bazičnimi barvili (metilensko modrilo) se obarvajo modro, živijo 12–15 dni. Tvorijo snovi proti strjevanju krvi (heparin) in snovi, ki se sproščajo pri vnetjih (histamin). ► Nevtrofilci so najštevilnejši med zrnatimi levkociti, saj pred-

stavljajo 55–70 odstotkov vseh levkocitov. V krvi živijo 8–12 ur, v tkivih do 8 dni. Pri vnetju odmrli nevtrofilci skupaj z mrtvimi mikrobi in tkivno tekočino sestavljajo gnoj. Sposobni so fagocitoze; požirajo mikrobe, odmrle celice in druge tujke, imenujemo jih tudi celice požiralke. Igrajo glavno vlogo pri akutnem vnetju ter izločajo snovi (pirogen), ki povzročijo zvišanje telesne temperature.

nevtrofilec

eozinofilec

bazofilec

▲ Slika 10-5: Nevtrofilci so sposobni fagocitoze, eozinofilci razstrupljajo tuje beljakovine, bazofilci pa sodelujejo pri vnetnih reakcijah in pri preprečevanju strjevanja krvi.

237

OBTOČILA

SRCE Srce (cor) je votel mišični organ, ki se ritmično krči in poganja kri po telesu – od prvega meseca zarodkove starosti do človekove smrti. Leži v prsnem košu za prsnico med levimi in desnimi pljuči – v medpljučju (mediastinum) na trebušni preponi (diaphragma abdominale). Njegova os poteka poševno od desno zgoraj in zadaj, proti levo spodaj in spredaj. Ovija ga osrčnik. Ima obliko stožca in je za pest velik organ. Srce ima spodaj konico srca (apex), zgoraj pa bazo srca (basis). Lega srca se med ljudmi razlikuje, saj je odvisna od konstitucije organizma, trenutnega položaja telesa in faze dihanja. Pri odraslem tehta 230–340 g, pri otroku je sorazmerno večje kot pri odraslem. zgornja velika dovodnica

medpljučje aortni lok

desno pljučno krilo

pljučno deblo

desni preddvor

levi preddvor

desni prekat

levo pljučno krilo

rebra

levi prekat konica srca

trebušna prepona rob parietalne plevre

prvo rebro

sapnik priželjc

aortni lok

trebušna prepona spodnja velika dovodnica

prsna aorta

požiralnik pogled s strani

rob osrčnika

▲ Slika 10-11: Srce leži v prsni votlini med pljučnima kriloma v medpljučju.

Notranja zgradba srca Vsaka polovica srca je sestavljena iz zgornjega dela – preddvora oziroma atrija (atrium) in spodnje ga dela – prekata oziroma ventrikla (ventriculus), med obema je srčni pretin (septum cordis) – interatrialni prehaja v interventrikularnega.

► Slika 10-12: Notranja zgradba srca

zgornja velika dovodnica

aorta

leva pljučna arterija

desna pljučna arterija

levi pljučni veni levi preddvor

desni pljučni veni desni preddvor

semilunarni žepki aortne zaklopke

ovalna jamica semilunarni žepki pljučne zaklopke trikuspidalna zaklopka spodnja velika dovodnica

pljučno deblo

bikuspidalna (mitralna) zaklopka desni prekat

pretin

levi prekat

243

OBTOČILA

aortni lok vzdolžni prerez srca

pot vzburjenja levi preddvor

sinoatrialni (SA) vozel

Hisov snop

atrioventrikularni (AV) vozel

levi prekat

desni preddvor

desna in leva prevodna veja

desni prekat

Purkynejeva vlakna

▲ Slika 10-15: Shematski prikaz električne prevodnosti srca

Širjenje električnih sprememb po srcu od ritmovnika v preddvoru do prekatov lahko merimo in beležimo z elektrokardiogramom (EKG). 5 mm 1s

napetost (mV)

R Q P val

R S

P-R segment

S-T segment

T val

0 PR interval QT interval

QRS kompleks

▲ Slika 10-16: Elektrokardiogram (EKG) je električni zapis delovanja srca. Na skici so na krivulji označeni valovi (zobci) P, Q, R, S in T, ki kažejo različne faze prevajanja električnega dražljaja. EKG je klinično pomemben za ugotavljanje bolezni in motenj v delovanju srca.

Legenda P val – posledica depolarizacije preddvorov (krčenje preddvorov) QRS kompleks – depolarizacija prekatov (krčenje prekatov) T val – posledica repolarizacije prekatov (odmor)

247

OBTOČILA

osnovna membrana

Kapilare so najtanjše žilice, ki v obliki tridimenzionalne mreže povezujejo najtanjše arteriole z najtanjšimi venulami. Kapilare imajo tanko polprepustno steno, skozi katero prehajajo hranilne snovi, kisik in ogljikov dioksid, voda, odpadne snovi, ameboidni levkociti, ne prehajajo pa eritrociti in beljakovinske molekule. So posrednik med krvjo in celico. V arterijskem delu kapilare se filtrira krvna plazma, v venskem delu pa prehaja v kri del medcelične tekočine, del pa se vrača v vene. Kapilare so prisotne v vseh tkivih razen v vrhnjici kože, hrustancu, očesni leči in roženici.

pore ena plast ploščatih endotelijskih celic

▲ Slika 10-21: Zgradba kapilare

tkivna tekočina kapilara

limfna žila celice tkiva eritrocit

arteriola

visok tlak plazma pronica iz kapilare

venula

nizek tlak tkivna tekočina vstopa v kapilaro

▲ Slika 10-22: Preplet kapilar na prehodu arteriol v venule

Prehod arterijske mreže v vensko ni vedno le prek kapilar, saj lahko arteriole prehajajo neposredno v venule tudi prek tanjših metarteriol (prekapilar). Pri kapilarah je ohranjena le plast intime; stene kapilar so iz enoskladnega epitelija. V kapilarah upade krvni tlak in arterijski sistem preide v venski sistem. Mikrocirkulacijo tvorijo končne arteriole, metarteriole, kapilare in venule.

senčnična odvodnica Pulz tipamo s pritiskom na: • koželjnično odvodnico (arteria radialis) na nadlaktna odvodnica obrazna odvodnica palčevi strani, vratna odvodnica • senčnično odvodnico (arteria temporalis) koželjnična odvodnica na sencih, • obrazno odvodnico (arteria facialis) na stegenska odvodnica obrazu, ob vogalu spodnje čeljustnice, • vratno odvodnico (arteria carotis) ob grlu, podkolenska odvodnica • nadlaktno odvodnico (arteria brachialis) v pazduhi in komolčni jamici, zadajšnja golenska dorzalna nožna odvodnica odvodnica na hrbtišču noge • stegensko odvodnico (arteria femoralis) v dimljah, • podkolensko odvodnico (arteria poplitea) v podkolenski jami, • zadajšnjo golensko odvodnico (arteria tibialis posterior) v zadajšnji golenski loži, • končno vejo sprednje golenske odvodnice (arteria dorsalis pedis) na dorzalni nožni odvodnici.

252

OBTOČILA

Večina krvi iz desnega preddvora gre skozi ovalno okence (foramen ovale) v levi preddvor. Iz levega preddvora gre kri v levi prekat in nato v aorto. Preostali del krvi gre iz desnega preddvora v desni prekat. Od tam gre skozi pljučno deblo in pljučno arterijo delno v pljuča, ki še ne delujejo. V pljuča gre le toliko krvi, kolikor je ta potrebujejo za rast in razvoj. Preostali del krvi gre po Botallijevem vodu v aorto.

aorta Botallijev vod ovalno okence venski vod

pljučno deblo aorta spodnja telesna dovodnica popkovnični arteriji popkovnična vena posteljica mehur

◄ Slika 10-26: Plodov krvni obtok

Ob rojstvu se ob prekinitvi popkovnice popkovne žile stisnejo, ob prvem vdihu se vzpostavi pljučni krvni obtok, foramen ovale se zapre, Botallijev vod se stisne (kasneje se spremeni v ligamentum arteriosum). S tem se novorojenček prilagodi novim razmeram zunaj materinega telesa. Za organizem in delovanje možganov je pomemben arterialni krvni obtok možganov, saj živčne celice odmrejo, če nekaj minut ne dobijo oskrbe s krvjo oziroma s kisikom. Zato možgane oskrbujeta arteria carotis interna in arteria vertebralis. Oba arterialna sistema sta povezana s komunicirajočimi vejami, ki jih imenujemo circulus arteriosus cerebri. Te veje varujejo možgane tako, da jih ob morebitnem krvnem strdku (emboliji) ali ob morebitni okvari krvnega obtoka po več poteh oskrbujejo s krvjo.

257

OBTOČILA

bakterija

bakterijski antigen

vezavno mesto za antigen

spreminjajoči se del lahka veriga

disulfidne vezi

težka veriga

nespremenljivi del

protitelo

▲ Slika 10-32: Osnovna zgradba protitelesa; vsako protitelo ima dve mesti, s katerima se veže na antigen (levo); nastanek omrežja protiteles in antigenov prepoznavajo fagociti, ki jih požrejo (desno).

Protitelesa so plazemske beljakovine (gama globulini), ki jih proizvajajo limfociti B kot odgovor oziroma posledico vstopa antigena v telo. Protitelesa mikrobov ne uničijo neposredno, pač pa aktivirajo komplement ter vzpodbudijo fagocitozo nevtrofilcev in makrofagov. Ko vstopi antigen v telo, ga je treba najprej prepoznati. Prepoznajo ga makrofagi (velike celice požiralke), ki del antigena razgradijo, del pa ostane na njihovi površini. Makrofagi, ki nosijo antigen, pridejo v stik z limfocitom T, ki ima na površini za antigen specifične receptorje. Ta limfocit T aktivira, namnoži ter z antigenom seznani limfocite B. Ti se takoj preoblikujejo – eni v plazmatke, ki izdelujejo protitelesa (od 2000 do 20000 na sekundo), drugi pa v spominske celice, ki si antigen zapomnijo in so pripravljene, da se aktivirajo ob ponovnem vstopu antigena v telo. Ker so limfociti B odgovorni za nastajanje protiteles, rečemo, da so nosilci protitelesne ali humoralne imunosti.

Komplement je sistem 11 beljakovin in 8 dodatnih dejavnikov, ki jih najdemo v krvi. Aktiviran komplement uniči bakterije in viruse, spodbuja fagocitozo, razširja krvne žile in s tem poveča pretok krvi. Interferoni so skupina majhnih beljakovin, ki jih tvorijo celice, ki so okužene z virusi. Interferoni preprečujejo razmnoževanje virusov v drugih celicah ter spodbujajo limfocite in s tem specifični imunski odziv.

265

DIHALA

POGLAVJA ZGRADBA IN • VLOGA DIHAL

• ZGRADBA PLJUČ • DIHANJE PRENOS IN • IZMENJAVA

PLINOV

NADZOR IN • URAVNAVANJE DIHANJA

Ljudje in nekatere živali ne moremo sprejemati kisika, raztopljenega v vodi. Če se zadržujemo pod vodo dalj časa, potrebujemo jeklenko, napolnjeno z zrakom.

Ali veste? Zrak s kašljem izstopa iz dihalne poti s hitrostjo od 120 do 160 km/h. Silovito kašljanje in kihanje sta učinkovita načina ohranjanja čistih dihalnih poti ter odstranjevanja škodljivih ali dražečih snovi, lahko pa sta tudi posledica bolezni.

DIHALA

Osnovna naloga pljuč je izmenjavanje dihalnih plinov med zrakom in krvjo.

Med epitelijskimi celicami, ki prekrivajo notranjo površino bronhiolov, ležijo: ► kemoreceptorji za zaznavanje spremembe v sestavi plinov v vdihanem zraku, ► posebne Clarove celice, ki izločajo snovi za zaščito sluznice bronhiolov. Končni bronhioli se na koncu delijo v respiratorne ali dihalne bronhiole (3 do 4), od katerih potekajo alveolarni vodi (2 do 3) z alveolarnimi vrečkami, ki imajo pljučne mešičke (alveoli pulmonis), dejavne enote pljuč. Področje, ki ustreza enemu končnemu bronhiolu s pripada jočimi alveolarnimi vodi in pljučnimi mešički, imenujemo acinus. Ima obliko piramide ali grozda, ki je z bazo obrnjen proti površini pljuč, v vrh grozda pa vstopa dihalni bronhiol.

Poprsnica, prsna mrena Desno in posebej levo pljučno krilo ter notranjo steno prsne votline ovija tanka, serozna prsna membrana ali poprsnica (pleura). sapnik stenska mrena

medrebrne mišice

pljuča rebro

režnja

medrebrne mišice

trebušna prepona

plevralna votlina popljučnica

medpljučni prostor

▲ Slika 11-15: Levo in desno pljučno krilo v prsni votlini z mrenami

288

DIHALA

O koncentraciji dihalnih plinov v krvi iz čutil v stenah žil (v steni aorte in v steni arterij, po katerih teče kri iz aorte v glavo), ki zaznavajo koncentracijo kisika v krvi. ●

O koncentraciji ionov H+ oziroma pH iz čutil v podaljšani hrbtenjači, v bližini dihalnega središča. Tako posredno obveščajo dihalni center tudi o količini CO2 v telesnih tekočinah. Če se poviša koncentracija ogljikovega dioksida, se poviša tudi koncentracija vodikovih ionov v telesnih tekočinah, to pa vpliva na dihalne centre, ki pospešijo dihanje in njegovo globino, telo pa se znebi odvečnega ogljikovega dioksida. ●

Na ritem in globino dihanja vplivajo še številni drugi dejav niki. Telesna vadba, čustvene obremenitve (strah) in različna bolezenska stanja (kašelj) dihanje pospešujejo in povečujejo njegovo globino.

▼ Slika 11-27: Prenos plinov in nadzor dihanja

ZUNANJE DIHANJE izmenjava dihalnih plinov v pljučih

dihalni center v možganskem deblu Dihalno središče sprejema podatke: - iz čutil v stenah žil (O2) - iz čutil v podaljšani hrbtenjači (pH in CO2)

mali ali pljučni krvni obtok

prenos dihalnih plinov po krvnem obtoku

po živcih potujejo živčni signali do dihalnih mišic

veliki ali telesni krvni obtok pomožne dihalne mišice

notranje medrebrne mišice zunanje medrebrne mišice

trebušna prepona

NOTRANJE DIHANJE izmenjava dihalnih plinov med krvjo in celicami Celično dihanje je proces, v katerem se energija, vezana v različnih organskih snoveh, pretvori v energijo, vezano v molekulah ATP, ki je potrebna za opravljanje celičnega dela.

297

PREBAVILA

POGLAVJA ZGRADBA • PREBAVIL ZGRADBA • PREBAVNE CEVI

IN VLOGA NJENIH SESTAVNIH DELOV

POMOŽNI • PREBAVNI ORGANI

– PREBAVNE ŽLEZE

Jabolko je zelo slastno, a brez usklajenega delovanja številnih prebavnih organov in prebavnih žlez njegova prebava ne bi bila mogoča.

Ali veste? Prebavila človeka so zelo obsežen organski sistem, saj celotna prebavna cev meri kar okoli 10 m.

PREBAVILA

Od požiralnika do dvanajstnika poteka na desni strani mala želodčna krivina (curvatura ventriculi minor), na levi pa velika želodčna krivina (curvatura ventriculi major). Želodčna sluznica je nagubana in razbrazdana v večja in manjša polja, med katerimi priteka želodčni sok iz številnih cevasto oblikovanih sluzničnih žlez. Plast sluznice, ki pokriva želodec, je iz visokoprizmatskih celic, med katerimi so različne žlezne celice. Želodec pokriva trebušna mrena – tunica serosa. Želodec je s potrebušnico (peritonaeum) pokrit spredaj in zadaj, podvojitve (duplikature) potrebušnice pa vežejo želodec s sosednjimi organi. Z male krivine potrebušnica prehaja v podvojitev, mali omentum (pečico, omentum minus), ki poteka do jeter. Z velike krivine pa prehaja potrebušnica v veliki omentum (pečo, omentum majus), ki poteka navzdol na črevo. Potrebušnica (trebušna mrena, peritonej) je mrena, ki z notranje strani obdaja steno trebušne in medenične votline ter obdaja prebavne organe v teh votlinah. Izloča peritonealno (serozno) tekočino (liquor peritonaei), ki vlaži površino organov in zmanjšuje trenje med njimi. Glede na to, kaj potrebušnica pokriva, razlikujemo: ► stenski ali parietalni list (parietalni peritonej, peritonaeum parietale), ki pokriva notranjo površino trebušne stene spredaj, s strani in zadaj, spodaj pokriva steno male medenice, zgoraj spodnjo stran trebušne prepone; ► drobovni ali visceralni list (peritonaeum viscerale), ki pokriva organe v potrebušnični votlini. Stenski list prehaja v drobovni peritonej v podvojitvah (duplikaturah), ki jih imenujemo mezenterij (mesenterium): - največja podvojitev je oporek (mezenterij, mesenterium) in pritrjuje tanko črevo na zadnjo trebušno steno, - mali omentum (omentum minus) je podvojitev med jetri, želodcem in dvanajstnikom, - veliki omentum (omentum majus) je podvojitev, ki visi od velike krivine želodca navzdol, pritrjuje se na debelo in tanko črevo.

jetra

trebušna prepona

želodec dvanajstnik oporek tanko črevo veliki omentum

▲ Slika 12-16: Shematski priklaz trebušne votline

311

PREBAVILA spodnja telesna dovodnica

aorta

jetrni režnjič žolčnik

jetrna vena

osrednja intralobularna vena

interlobularni žolčni vod veja dojetrne vene veja arterije

▲ Slika 12-26: Shematski prikaz zgradbe jeter

žolčni vod

Jetrne celice izločajo žolč, ki iz jeter odteka po sistemu kanalčkov. Žolčne kapilare potekajo med jetrnimi celicami (hepatocitami) in se zbirajo v večje kanalčke, ki se združijo v jetrni vod. Izvodilca so na periferiji režnjiča in se zbirajo zunaj režnjiča v žolčna zbiralca (ductuli interlobulares), ki se združijo v drobne žolčne vode (ductuli biliferi), ti pa se stekajo v desni in levi jetrni žolčevod (ductus hepaticus dexter in sinister). Ta se združita v skupno jetrno izvodilo (ductus hepaticus communis), ki je dolgo približno 3 cm. To izstopi skozi jetrno lino in se v njeni neposredni bližini združi z izvodilom žolčnika (ductus cysticus) v skupni žolčevod (ductus choledochus), ki se skupaj z izvodilom trebušne slinavke pri veliki dvanajstnikovi papili – bradavici (papilla duodenalis major) izliva v dvanajstnik.

hepatocite

desni in levi jetrni žolčevod skupno jetrno izvodilo

jetra

žolčevod

žolčnik izvodilo žolčnika

▲ Slika 12-27: Žolčni vodi

Žolčnik Žolčnik (vesica fellea)je rezervoar za žolč (fel). Je 8 do 10 cm dolga in 4 do 5 cm široka vrečica hruškaste oblike, v kateri je od 50 do 80 ml žolča. Jetra izločajo žolč neprekinjeno, tudi kadar ne prebavljamo. Žolč se zbira v žolčniku, med prebavo pa odteka v dvanajstnik. Med prebavo se mišičje žolčnika refleksno skrči in žolč odteče v črevo. Na dan izločimo od 0,5 do 0,75 l žolča.

Žolčne kisline so sorodne holesterolu. Bilirubin je organska spojina, ki nastane v jetrih iz hemoglobina in izvira iz odmrlih eritrocitov.

Sestava žolča Je alkalna, zelenorumena tekočina grenkega okusa. Vsebuje vodo, anorganske soli, žolčne kisline, žolčno barvilo bilirubin, holesterol, lecitin, maščobne kisline in sluz. V žolču ni prebavnih encimov.

323

PREBAVILA

DODATNE VSEBINE Bulimija nervoza Je motnja, za katero so značilna obdobja prenajedanja, ki jim najpogosteje sledi zavestno izzvano bruhanje. Najpogostejši znak bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nadzora. Zaradi velike količine hrane, ki jo zaužije v kratkem času, bolnika popade paničen strah pred debelostjo, zato se zaužite hrane znebi z bruhanjem ali s pomočjo odvajal. Ob tem se izmenjujejo občutki krivde, jeze, gnusa, strahu in sramu zaradi prenajedanja in bruhanja, ki jih pomiri le novo prenajedanje. Poznamo dva tipa bulimije: bulimijo, pri kateri prenajedanju sledi bruhanje ali jemanje odvajal, in bulimijo, pri kateri prenajedanju sledita stradanje in pretirana telesna vadba. Bulimija se, tako kot anoreksija, pojavlja predvsem pri dekletih. Največkrat se pojavi v adolescenci (med 15. in 19. letom) in se praviloma razvije po obdobju intenzivne diete oziroma hujšanja. Telesna masa ljudi z bulimijo je navadno v mejah normale ali rahlo niha.

Zajedavci prebavil in odkrivanje zajedavcev s preiskavo iztrebkov Čeprav živimo v času, ko naj ne bi bilo več toliko težav z zajedavci v prebavilih, se nekateri še vedno pojavljajo. Okužbe prebavil povzročajo nekatere praživali, trakulje, metljaji ter gliste.

► Najbolj znane praživali, ki povzročajo okužbe prebavil, so:

amoeba histolytica in Cryptosporidium parvum.

Giardia lamblia, Ent-

Giardia lamblia je bičkar, ki živi v tankem črevesu in povzroča drisko, napenjanje v trebuhu in hujšanje. Okužimo se z onesnaženo vodo, hrano ali umazanimi rokami. Živi tudi v črevesju domačih in divjih živali. Pri bolnikih iščemo povzročitelje mikroskopsko, in sicer gibljive oblike v aspiratu iz dvanajstnika, negibljive oblike (ciste) pa v iztrebkih. Entamoeba histolytica je korenonožec, ki povzroča amebno grižo. Vir okužbe je navadno okužena hrana ali voda, mogoč je tudi prenos z rokami ali onesnaženimi predmeti. Gibljive in negibljive oblike ameb iščemo mikroskopsko v iztrebkih, ki jih zasejemo na gojišča, primerna za gojitev ameb. Cryptosporidium parvum je trosovec, ki povzroča driske pri človeku in živalih. Živi v tankem črevesu in pri človeku povzroča blage driske. Pri osebah z okvarjeno imunostjo in podhranjenostjo so bolezenski znaki lahko hujši. Prenaša se z nepasteriziranim mlekom, okuženim mesom, okuženo pitno vodo in onesnaženimi rokami. Iščemo ga mikroskopsko v obarvanih razmazih iztrebkov.

332

SEČILA

POGLAVJA POMEN SEČIL ZA • ORGANIZEM

• ZGRADBA SEČIL DELOVANJE • LEDVIC IN

NASTANEK SEČA

• SEČNA IZVODILA

Voda je za organizem zelo pomembna – sodeluje pri vzdrževanju homeostaze, prenaša hranilne snovi do celic, iz njih pa odnaša odpadne snovi celične presnove.

Ali veste? Vsaka ledvica vsebuje okoli 1.000.000 posameznih filtrov, ki prečistijo okoli 1,3 litra krvi v eni minuti.

SEČILA

Elektroliti (natrij, kalij, klorid, kalcij, fosfat, magnezij) so potrebni za: ● celično presnovo, ● prehajanje vode med različnimi deli telesa, ● vzdrževanje koncentracije vodikovih ionov skupaj s topnimi beljakovinami, ● sodelujejo pri membranskih potencialih, na primer v živčnih celicah. Za pravilno koncentracijo elektrolitov k krvni plazmi pa imata pomembno vlogo še endokrini in živčni sistem.

Nastanek seča Za nastajanje seča je pomemben velik pretok krvi skozi ledvično žilje. Seč nastane v nefronu z različnimi procesi: 1. filtracija krvne plazme v glomerulu, ki jo omogoči visok krvni tlak v vstopnih arteriolah v prepletu kapilar; 2. ponovna absorbcija snovi (reabsorbcija), ki so še uporabne za organizem. Poteka v ledvični cevki in v začetnem delu zbiralca; 3. dodatno izločanje (sekrecija) odpadnih in odvečnih snovi. Poteka v ledvičnih cevkah.

vstopna arteriola

▼ Slika 13-9: Nastanek urina v nefronu: filtracija v glomerulu, ponovna absorbcija v ledvični cevki in dodatno izločanje v ledvični cevki in zbiralcu izstopna arteriola

filtracija

Filtracija krvi v ledvičnem telescu je proces, ko se krvna plazma in snovi, raztopljene v njej, filtrirajo skozi krvne kapilare v kapsularni prostor. Ker je premer izstopne arteriole manjši kot premer vstopne arteriole, se v glomerulu vzdržuje visok krvni tlak. Ker je tlak v glomerulu višji kot tlak v kapsularnem prostoru, se krvna plazma filtrira skozi filter, ki ga tvorijo podociti notranjega lista Bowmanove ovojnice, v kapsularni prostor. Tekočina, ki se prefiltrira v kapsularni ali urinski prostor, je podobna krvni plazmi in jo imenujemo ledvični filtrat/primarni seč. V filtratu se znajdejo odpadne snovi (kreatinin in številne druge snovi, npr. nekatera zdravila), ki so raztopljene v krvni plazmi, hkrati z njimi so v filtratu tudi številne koristne snovi (npr. glukoza, aminokisline, majhne beljakovine, številni ioni, zlasti NaCl in karbonati), ki se za poznejšo rabo ponovno vsrkajo v krvni obtok. Skozi filter lahko prehajajo le majhne snovi (manjše od 10 nanometrov), večje prehajajo zelo težko. Normalna vrednost glomerularne filtracije je 120 ml filtrata/min.

ponovna absorbcija

dodatno izločanje

izločanje

področje filtracije

podociti

kapilara

▲ Slika 13-10: Kapilara v Bowmanovi kapsuli, obdana s podociti, celicami, ki gradijo drobovni ali visceralni list Bowmanove ovojnice.

345

SPOLOVILA

POGLAVJA POMEN IN • ZGRADBA

SPOLOVIL

•

ZGRADBA MOŠKIH SPOLOVIL IN SPERMATOGENEZA ZGRADBA • ŽENSKIH SPOLOVIL IN OOGENEZA

ŽENSKI SPOLNI • CIKEL OPLODITEV, • NOSEČNOST IN POROD

Posebne beljakovine aktivirajo gibanje semenčic in jih usmerijo proti jajčecu. Od nekaj sto milijonov semenčic, jih le nekaj tisoč pride do jajčeca in le eni uspe uspešen stik z njim.

Ali veste? Jajčne celice ne oplodi vedno najhitrejša semenčica. Temperaturne razlike znotraj jajcevoda vplivajo na aktivnost semenčic med oploditvijo.

SPOLOVILA

3. faza zorenja: kjer zorijo jajčne celice (mejoza I in II). Mejoza I se konča v otroški dobi, ko so jajčne celice še v foliklih. Mejoza II pa se sproži postopoma vsak mesec ob ovulaciji. Pri tem nastanejo po 4 haploidne hčerinske celice (n) – tako kot pri semenčicah. Razlika je v tem, da pri oogenezi prevzame vso citoplazmo ena sama celica, to je sekundarna jajčna celica, ki se razvije v zrelo jajčece, preostale manjše tri (polarna telesca) pa propadejo. OOGENEZA

RAZVOJ FOLIKLA

mitoza

prajajčece (oogonij) 2n

primordialni folikel

primarna oocita

primordialni folikel pred rojstvom v času otroštva jajčniki niso aktivni od pubertete do menopavze

primarna oocita

mejoza I n prvo polarno telesce (odmre)

n mejoza II (poteče le ob oploditvi) n drugo polarno telesce (odmre)

sekundarna oocita

sekundarna oocita počaka v začetku mejoze II

zigota

primarni folikel folikel v fazi rasti zrel folikel

ovulacija

rumeno telesce

▲ Slika 14-15: Oogeneza – proces nastajanja jajčec in razvoj folikla

371

SPOLOVILA

O zunajmaternični nosečnosti govorimo, kadar večcelična kroglasta tvorba ne pripotuje v maternico, ampak se še naprej razvija kje drugje (npr. v jajcevodu ali kjerkoli v trebušni votlini). Zunajmaternična nosečnost ne traja dolgo, saj druga tkiva, v katere se zarodek ugnezdi, niso specializirana kot maternica za razvoj posteljice. Večinoma se zunajmaternična nosečnost dogaja v jajcevodu, ki navadno nabrekne in poči zaradi razvijajočega se osebka. Taki osebi je treba nuditi takoj zdravniško pomoč, saj pri tem vdre kri v trebušno votlino. Po ugnezditvi blastociste se del celic v blastocisti deli, pri čemer nastanejo mrene – med drugim zunanja resasta mrena ali horion ter dve votlinici – rumenjakova vrečka in amnion. Iz zarodnih celic v blastocisti pa se razvije zarodek. Že kmalu začnejo izraščati iz zarodka proti horionskim resicam krvne žile, ki zagotavljajo izmenjavo snovi in s tem tudi rast zarodka. V tretjem mesecu nosečnosti se razvije posteljica (placenta). Nastane z zraščanjem dela ploda (chorion) in dela maternice (decidua). Posteljica omogoča izmenjavo snovi med zarodkovo in materino krvjo, ne da bi prišlo do mešanja krvi, ima vlogo dihal, izločal, deluje kot endokrina žleza in varuje plod. horionske resice posteljica

Naloge posteljice: ► izmenjava hranilnih snovi in plinov, ► delna zaščita pred tujimi snovmi (mikrobi), ki krožijo po materinem krvnem obtoku, ► odstranjevanje odpadnih produktov zarodkove presnove, ► izločanje hormonov (progesterona, estrogenov).

prehod hranilnih snovi in kisika iz materinega maternične arterije krvnega obtoka v in vene območje resic

rumenjakova vrečka amnijska tekočina maternica maternica posteljica

horion popkovnica amnion popkovnična vena

popkovnična arterija

▲ Slika 14-20: V posteljici se snovi med materinim in plodovim krvnim obtokom izmenjujejo v področju horionskih resic, pri čemer pa pri običajnem poteku nosečnosti ne pride do neposrednega mešanja krvi.

377

Stvarno kazalo A abdomen 10 abducentni živec 170 abdukcija 93, 130, 138 absorbcija 36, 38, 180, 312, 314, 328, 335, 345, 346, 352 acetabulum 87 acetilholin 116, 117, 150, 177, 178 acromion 85 adaptacija 210, 225, 229 addukcija 93, 129 adenohipofiza 192–195, 198, 199, 204, 361, 362, 372, 373, 384 adenokortikotropni hormon 193, 204 adrenalin 177, 180, 198, 199, 205, 206, 309 adrenalna žleza 197 aferentni nevroni 146, 168 aglutinogeni 240, 241 agonist 102 agranulociti 237 ahilova tetiva 130, 131 AIDS 380, 381 akcesorni živec 169, 171 akcijski potencial 36, 114, 117, 149, 152– 154, 181 akne 60 akomodacija 223, 230 akomodacijski refleks 223 aksialni skelet 74 akson 45, 145–147, 152–155, 165, 179, 190, 192, 208, 209, 212, 224–226 aktin 29, 106–108, 113, 114, 142

amnion 377

astma 298

analni kanal 319

astrocit 45, 146, 147, 167

analni sfinkter 319

ATP 26, 28, 109–115, 142, 151, 152, 189, 198, 199, 278, 290, 296, 297

anatomsko izrazoslovje 3, 8 androgeni 198, 200, 205, 358, 359, 361, 362 androgeni hormoni 198, 200 angulus oris 17 antagonist 102, 188, 198, 205 antebrachium 9 anteriorno 12, 14, 20

atrioventrikularna zaklopka 245 atrioventrikularni vozel 246, 247 atrium 243 auricula 9, 119, 215 auris externa 215 auris interna 215

antidiuretski hormon 193

auris media 215

antigen 235, 238, 239, 240, 241, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 275

avtonomni čutilni živec 147

antigen D 241

avtonomni živci 169, 177, 178

antrum 310

avtonomni živčni sistem 59, 161, 164, 174, 176, 190, 249

antrum pyloricum 310 anus 318, 319, 365 aortna zaklopka 243, 245, 249 aortni lok 211, 243, 247, 253 apendikularni skelet 74, 97 apex nasi 279 apokrine žleze 40, 48 aponevroza 105, 118, 119, 121, 122, 125, 131, 132 apparatus lacrimalis 221 appendix vermiformis 317 arachnoidea mater 166 arahnoidne resice 166–168 arcus aortae 253 arcus costalis 84 arcus costarum 10 area nuda 321 areola 58, 378, 379 arteria axillaris 253

avtonomni gibalni živec 147

axilla 9

B baroreceptorji 209 Bartholinijeve žleze 365, 366 barvna slepota 225 basis cranii 76 Bazedova bolezen 195 bazilična dovodnica 253 bazofilci 234, 237, 263, 267 bebavost 195 bela črta 122, 123, 131, 134 bela pulpa 261 bele krvne celice 21, 29, 44, 68, 233, 234, 236 belina 146, 158, 165, 175 beločnica 119, 170, 221, 222, 224 Bennettov gib 141

aktinske niti 29, 36, 106–108, 113, 114, 142

arteria brachialis 252, 253

bezgavke 43, 44, 232, 258– 264, 275, 276, 282, 283, 298, 299, 380, 381

aktinski filamenti 29, 36, 106–108, 113, 114, 142

arteria carotis communis 253

bikuspidalna zaklopka 243, 245

arteria carotis interna 257

bilirubin 236, 268, 323, 328

akutno vnetje 236, 237, 264, 273, 350

arteria coronaria 249

bipolarne celice 224

akvedukt 157

arteria femoralis 252, 253

bipolarni nevron 145

albin 52, 383

arteria lienalis 253, 261

bipupilarna linija 18

albumini 40, 48, 233, 268

arteria radialis 253

blastocista 376, 377

albuminozne žleze 40, 48

arteria subclavia 253

blastula 373, 376

aldosteron 197, 205, 346

arteria ulnaris 253

bobnič 170, 215–217, 282, 299

alveolarne vrečke 286, 288

arteria vertebralis 257

bobnična votlina 215

alveolarne žleze 39, 321, 378, 379

arterijski kemoreceptorji 209

bobnični kanal 216, 217

alveolarni vodi 278, 286, 288

arterijski tlak 254

Botallijev vod 257

alveoli dentales 305

arterijski utrip 253

Bowmanova kapsula 343–345

alveoli pulmonis 288

arteriola glomerularis afferens 343

Bowmanova ovojnica 342–346, 352

amakrine celice 224

arteriola glomerularis efferens 343

brachium 9

amigdala 161

asociacijska skorja 158, 160

amilaza 307, 316, 321, 326– 328

asociacijska središča 157

bradavica 54, 57, 58, 211, 304, 323, 355, 378–381

amnijska tekočina 377

astigmatizem 226, 227

bradavičar 77