FBS Bilten 8

bilten fbs 8 petek, 22. oktober 2010

Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si

4 bilten fbs 08

tekmovalna predstava

Zgodba gledališča, mask in person

Sebastijan Horvat in ustvarjalci

Patrick Marber

Manifest K.

Od blizu

Zgodba v gledališču poteka nekako takole: ko vstopiš skozi vhodna vrata kulturne prestolnice našega uma, oddaš svojo prvo plast maske v garderobo in se napotiš v dvorano, kjer ti biljeterka odtrga karto. Svojo kulturno še nepotešeno dušo, srce in telo posedeš na enega izmed stolov, če je dvorana povsem polna, pa posedeš še stopnice, tla in ograje ter opazuješ odrsko sceno pred začetkom. Veš, da se bodo igralci tukaj že naslednji trenutek pod sojem žarometov svinjsko potili in se skušali spopasti z nami, novega spektakla željnimi mrhovinarji (gledalci). Med predstavo se mogoče tu in tam malenkostno nasmehneš, saj dramske predloge danes po večini govorijo o naših resnicah, pred katerimi si želimo zatiskati in mašiti oči, ušesa, celo usta. Zato si večino časa zamišljen. Na teh mestih slačiš plast za plastjo svoje probleme, dileme, čustva in odlagaš posamezne preostale maske. Na samem koncu, ko na odru ugasnejo luči, ko se zagrne zastor in pade rdeča zavesa, slediš množici z aplavzom. Po odhodu se ponovno odeneš v neprebojne plasti svojih mask.

Sprašujem se, kakšne »persone« obiskujejo gledališče. Kakšni zamaskirani ljudje obiskujejo predstave, ki nam odkrivajo skrivnosti življenja in nas postavijo tako ali drugače na realna tla? Koliko strtih, pozabljenih, razrvanih, mimobežnih duš trči ob srečna, zaljubljena, nasmejana, pozitivna, obarvana srca ob toploti, ki puhne vate, ko prestopiš prag našega kulturnega hrama?

Shakespeare je ob neki priložnosti dejal, da smo vsi ljudje igralci svojega življenjskega odra, kjer igramo svoje vloge in uprizarjamo samo naša življenja. Seveda. In vse ostalo ostaja tam nekje kot prizor za zamazanim oknom ...

Vita Zgoznik

K MARCANDREA

Pokrovitelji

uvodnik

Komunistični manifest sta Marx in Engels napisala leta 1848. Uprizoriti oz. postaviti na oder Komunistični manifest kot estetsko-poetični material in s tem njegovo politično programsko bistvo uporabiti kot miselno podlago je drzen avtorski poskus režiserja Sebastijana Horvata in ostalih performerjev. Gre za razmislek o času, ki razpada, njegov razpad pa je zaznaven na vseh področjih človekovega obstoja in delovanja. Poleg nakazovanja na družbeni razpad si režiser postavlja vprašanje, ali se je mogoče izviti iz temeljne ekonomije gledališke predstave, ki postavlja gledalca v vlogo hladnokrvnega presojevalca, saj meni, da tudi vsaka gledališka predstava nastaja v temeljnem risu buržoaznega ekonomskega razmerja. »Ali lahko gledalci podpišejo pogodbo s predstavo, postanejo lastnina predstave in umetnosti ter iz pozicije mezdnih delavcev gledajo svojo lastno nevidno sproščeno pozicijo? Naj

se spremeni razmerje med roparskim svetom, ki ga obvladuje kapitalistična spremenljivka, in ljudstvom, v katerega moramo verjeti in ki je v svojem bistvu sposobno spremembe, enakosti, pravičnosti in poguma.« (Sebastijan Horvat) **** Od blizu, tekst angleškega dramatika in komika Patricka Marberja, je igra o sodobnih partnerskih odnosih. Le-ti v svoji sredi nosijo pestre dimenzije; od iskanja večne ljubezni in sreče ter ljubosumnih izpadov do sodobnega egocentrizma. Štirje protagonisti (striptizeta Alice, pisatelj Dan, zdravnik Larry in fotografinja Anna) se zapletajo v ljubezenske zgodbe, kjer ne manjka ljubosumja, maščevanja, moških kapric, ženske muhavosti, seksa in laži. Gre torej za srečanje štirih oseb in trčenja njihovih zgodb, ki jih vsak prinese v intimnost skupnosti. S svo-

jim duhovitim in inteligentnim tonom nam avtor predstavi preplet izjemno kompleksnih karakterjev. V opisovanju in slikanju vsakdanjika izza na videz banalne analize ljubezenskih in seksualnih odnosov štirih ljudi se skriva tudi surova analiza družbe. Dramo Od blizu, s katero se je Patrick Marber zapisal v sam vrh sodobne angleške dramatike, je režiral Dino Mustafić, v Evropi uveljavljen sarajevski gledališki in filmski režiser.

Mojca Ketiš DAN: »Z mano se poroči. Otroci, pa vse to. Nočeš njegovih otrok – trije marsovčki v belih haljah. Ne poroči se z njim, poroči se z mano. Postaraj se z mano … umri z mano … v ponošeni jopici se sprehajaj z mano po plaži v Bournemouthu. Poroči se z mano.« ANNA: »Tebe ne poznam.«

bilten fbs 08 1

tekmovalna predstava

tekmovalna predstava

komentar

Sebastijan Horvat in ustvarjalci

Patrick Marber

Manifest K.

Od blizu

Koprodukcija E. P. I. center, Dramsko društvo MUKI 22. 10. 2010, 19.00 Kazinska dvorana Predstava traja 2 uri in nima odmora.

Drama SNG Maribor 22. 10. 2010, 21.30 Mali oder Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.

Ustvarjalci Sebastijan Horvat Anja Bornšek Brane Grubar Andreja Kopač Manca Krnel Bine Skrt Aljoša Ternovšek Renata Vidić

Režiser Dino Mustafić Prevajalka Tina Mahkota Dramaturginja Željka Udovičić Scenograf Dragutin Broz Kostumograf Leo Kulaš Izbor glasbe Dino Mustafić Koreograf Mark Boldin Oblikovalec svetlobe Franci Rampre Lektor Janez Bostič

Sodelujejo Igor Remeta Tamara Bračič Vidmar Maks Soršak Danijela Grgić

Igrajo Alice Eva Kraš Dan Matevž Biber Larry Branko Jordan Anna Nataša Matjašec Rošker

Prišli so po zbranih brveh čez morje

informator

informator

Sebastijan Horvat

Dino Mustafić

Kot docent na AGRFT predava osnove gledališke režije. Kot režiser ustvarja v različnih slovenskih gledališčih. Za svoje režije je prejel številne nagrade: grand prix festivala Teden slovenske drame, Borštnikovo nagrado za režijo, nagrado Montblanc Young Directors Project Award na Salzburških poletnih igrah, nagrado Prešernovega sklada, Šeligovo nagrado 38. tedna slovenske drame itd. Občasno režira v tujini. Leta 1997 je skupaj s Petro Veber in Natašo Matjašec ustanovil neodvisni gledališki zavod E. P. I. center.

Rojen je v Sarajevu. Diplomiral je iz gledališke režije na Akademiji za gledališke umetnosti ter iz književnosti in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Vojno je preživel v Sarajevu, režiral Sartrov Zid, ki so ga, kljub vojnim razmeram, igrali vsak dan. Njegova režija Villqistove Helverjeve noči je bila največkrat nagrajena uprizoritev v zgodovini bosansko-hercegovskega gledališča. Režiral je tudi dokumentarce, glasbene projekte in igrane filme. Je dolgoletni direktor mednarodnega gledališkega festivala MESS v Sarajevu.

V knjigarni Litera se je včeraj odvil še zadnji sklop predstavitev knjižnih novitet. Dvema zbirkama dram, Andrej Rozman - Roza: Brvi čez morje in Dominik Smole: Zbrano delo. Četrta knjiga, se je pridružil zbornik Prišli so Pupilčki. Moderator Robert Titan Felix je k predstavitvi najprej povabil Blaža Lukana, pisca spremne besede Od Tartuffa do Najemnine v Rozmanovem dramskem naboru. Brvi čez morje je zbirka že uprizorjenih tekstov, zato ravno objava le-teh avtorja, sicer gledališkega človeka in pisca poezije, verzificira kot dramatika. Žanrsko različen izbor tekstov – od satire, parodije, otroških iger – kar kliče k ponovni uprizoritvi, saj ima vsaka izmed dram nek (bralcu bolj ali manj) znan model. Obuti maček je tako parodija na pravljico, Rupert Marolt na detektiva. Kakor je še povedal Lukan, je Rozmanovo poglavitno sredstvo jezik, ki je vir komike in avtorjevega igrivega angažmaja, vendar presega goli ludizem. Četudi mestoma satirično in sarkastično besedilo odstopa od pravljičnega modela, je konec vedno spravljiv, celo komičen. Odnos do tradicije parodira na cankarjanske tradicije, vendar Rozman ni anarhist; vedno najde pozitiven izhod in perma-

intervju nentno vzpostavlja simpatične like.

Ivo Svetina, dober poznavalec polpretekle slovenske gledališke zgodovine poleg samih zgodovinskih dejstev, dotikajočih se šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, in hudomušnih ter nesrečnih pripetljajev takrat delujočih umetnikov (tudi sam je bil eden izmed njih), predstavi dogajanje okoli Gledališča Pupilije Ferkeverk in se povrne v ljubljanske Križanke, rojstni kraj slovenskega eksperimentalnega gledališča. Prišli so Pupilčki je nastala zaradi Janševe (Janez Janša, op. a.) rekonstrukcije Pupilije; v njej so objavljeni vsi relevantni zapisi takratnega časa. Med drugim se najdejo razmišljanja o Godinovem filmu Gratinirani možgani, analiza rekonstrukcije, kritika predstav(e) in celo kompleten scenarij predstave. Svetina zaključi, da je zbornik avtentična priča o (takrat še jugoslovanskem) »prelomnem« času, o rojstvu avantgarde.

Gregor Lozar se je na samem koncu dotaknil še Smoletovih Zbranih del, ki pa ne vključujejo dramatikovih »najboljših« tekstov, Antigone in Krsta pri Savici. Zbirka enajstih dram je kritiško bogato opremljena. Poleg temačnosti dogajanja in brezizhodnega položaja (večine) Smoletovih dramskih oseb, pa je kljub temu, kakor sklene Lozar, čutiti sarkazem in celo komičnost.

Anita Volčanjšek

intervju refleksija Nenavadno in/ali moderno?

Tisti, ki smo včeraj pričakovali tradicionalno lahkotno predstavo za lahko noč, smo se lahko obrisali pod nosom. Predstava Leonce in Lena je bila poslastica za sodobnike, ljubitelje modernih predstav.

Najprej zgodba. Hmm …, gledalci, katerih jezikovna razgledanost ne vključuje vsaj pasivnega znanja madžarščine, smo malo težje razbrali samo zgodbo, saj smo bili med predstavo velikokrat prikrajšani za prevod. A kaj moremo, tehničnemu škratu res ne gre zameriti. Smo pač iz nazornih gibov in govorice telesa razbirali zgodbo. Torej, Leonce in Lena je komedija Georga Büchnerja, sestavljena iz treh dejanj. Leonce, princ dežele Popo, naj bi se poročil z Leno, princeso dežele Pipi. Princ Leone odpotuje v Italijo, na poti tja pa spozna žensko, v katero se takoj zaljubi. Izkaže se, da je ta ženska Lena. Tudi ona se kasneje, po nekaj zapletih, zaljubi vanj in sledi srečen konec.

Ta predstava je ena izmed redkih, pri katerih je bila sama uprizoritev neprimerno bolj v ospredju kot pa sama 2 bilten fbs 08

Persone v personah

jutri zgodba. Režiser Zoltán Balász je iz Büchnerjeve komedije naredil zelo moderno in malce nenavadno uprizoritev. Nenavadnost se začne z režiserjevim uvodnim govorom in simultanim prevajanjem (govorov) v slovenščino, nadaljuje pa z opisom vsakega dejanja posebej. Režiser je želel prisluhniti željam gledalcev tako, da je vprašal, če bi kateri prizor želeli videti v drugačni verziji. Dal nam je tudi možnost postavljanja vprašanj v primeru nerazumljivosti, vendar te možnosti ni nihče izkoristil. Jaz bi jo, pa na žalost ne govorim madžarsko. Čeprav izvirna zgodba vsebuje le tri dejanja, smo jih videli kar nekaj več, saj so nam bila dejanja prikazana v več različicah. »Modernosti« ne moremo spregledati pri akrobatskih gibih in koreografijah, ki so jih igralci izvajali s pomočjo posebnih rekvizitov, visokih bambusovih palic. Uporabljali so jih na različne načine, npr. kot vesla, kot glasbila, kot pripomočke za izmišljene računalniške igrice ipd. S smešnimi glasovi in mimikami je igralska zasedba ustvarila še dodaten komični učinek, h kateremu je pripomoglo tudi posnemanje živali.

Med drugim je bil na odru prisoten

11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Manifest K. in Od blizu | 17.00 | Mali oder | 2 h | M. Mandić, B. Kunst, K. Stegnar, U. Kaurin Biti Ignacij Borštnik, Via Nova – Via Negativa | 19.30 | Stara dvorana | 1 h 10’ | B. Brecht Malomeščanska svatba – Drama SNG Maribor | 20.00 | ŠTUK | 1 h 20’ | S. Beckett Konec igre – AGRFT Ljubljana | 21.30 | Tribuna na VO | 1 h 15’ | E. Lubitsch Ko sem bil mrtev – SNG Drama Ljubljana | abonma |

tudi bobnar, ki je glasbeno popestril predstavo, obenem pa tudi naznanil začetek in konec vsakega prizora. Češnja na smetano nenavadnosti je bila vključitev dveh gledalcev, ki sta s pomočjo napotkov igralcev uprizorila

poroko Leonca in Lene.

Vsekakor je bila to doslej ena najzanimivejših predstav na letošnjem srečanju – za nekatere nenavadna, za druge pa poslastica večera.

Viktorija Aleksovska

Molk je zlato, zlato je molk. In slednji je bil rdeča nit Persone Ingmarja Bergmana, ki postavlja na glavo realnost indentitete in realnost kot takšno. Skozi dvovednost posamičnih humoresknih stavkov in besednih (dvo)bojev se začneš spraševati, ali se da z molkom, ki v igri nastopa kot zadušljiv dim, resnično doseči prav vse. Nad teboj začnejo viseti kapljice z vprašaji o lastni identiteti, več personah, dilemi, narcisoidnosti in bolestni prevzetnosti nad življenjem. O tem sem se ob kozarcu piva in cigaretnem dimu pogovarjala z Brankom Završanom, igralcem in svetovalcem za gib, ki trenutno poučuje gibe oziroma preprosto igro na Akademiji za ples v Ljubljani in je član več slovenskih igralskih ansamblov.

Sestra Alma je v predstavi izrekla mišljenje, da je lahko vsak izmed nas skupek več person, več oseb.

Vsaka oseba pa sestavlja nas, se pravi eno persono. Ali se strinjate?

Absolutno. To je najbolj humana lastnost, ki jo premoremo, saj se z vsakim individuumom pogovarjamo drugače. Z vsakim vzpostavimo svojo ustaljeno kodo, svoje znake, s katerimi se pogovarjamo, komuniciramo.

Dejstvo je, da je vsak od nas skupek

več osebnosti. Če se stvar ekstremno zapelje, pa nastane problem, saj, kar se poklica samega tiče, lahko zaidemo v past. Lahko se zaljubimo v svojo persono, ki je prvotno maska.

Vendar ne maska kot taka, ampak prostor med masko in akterjem. Sam upam, da se meni to še ni zgodilo, da bi se zaljubil v svojo persono.

Tehnik in stilov, kako vstopiti v vlogo, je cel kup, nisem pa še zasledil napotkov, kako izstopiti. Zato tudi študentom, ki jih poučujem, vedno svetujem, naj bodo sami svoji Janki in Metke, ki puščajo svoje sledi tam, kjer se počutijo doma. Naj ustvarijo nekakšen nukleus bivanja, ker se tam prepoznaš, ko prideš nazaj, in se ne zapletaš v pasti. Biti več person je past.

V sami igri sem opazila veliko smešnih/komičnih/humornih izjav, katerim bi se dalo smejati. Zdelo se mi je, da publika ni bila ravno odzivna. Kako gledate na to kot igralec?

Publika ima vedno pravico biti takšna, kakršna je. Z besedami na pre... je težko soditi publiki. Duhovitosti v predstavi kljubuje mnogo atributov in potrebni so preskoki, ki se včasih zgodijo, včasih pa ne. Prva stvar je, da imamo v tej predstavi že pompoznega avtorja, ki mentalno sicira in »kravžlja« možgane, um gledalcev.

Cankarjev Kurent kot sodobni monolog Intervju z Robertom Waltlom, režiserjem odrske priredbe Cankarjevega Kurenta, ki ga interpretira izjemni in vsestranski Jurij Souček. (Predstavo Kurent si lahko ogledate danes ob 18.00 na Komornem odru, op. ur.)

V Mini teatru ste režirali predstavo Kurent, odrsko priredbo istoimenske Cankarjeve povesti. Kako ste se, če nekoliko parafrazirava Koruna (Režiser in Cankar), srečali s Cankarjem, ga doživljali?

Cankarjevega Kurenta mi je predložil Jurij Souček. On je o tem projektu sanjaril že leta, po drugi strani pa sem tudi sam že dolgo iskal način, kako se približati Cankarju. Zgodil se je pravi »spoj«.

Kaj menite, kakšen je odnos mladih bralcev in gledalcev do Ivana Cankarja, kaj lahko prav Kurent ponudi mladim bralcem oziroma gledalcem?

V interpretaciji Jurija Součka je Kurent neke vrste sodobni monolog, performans, ki ga še bolj podčrtava likovna in svetlobna instalacija skupine Sonda. Jurij tekst prenaša brez posrednika, neposreden je kot pevec, njegova artikulacija je frapantna.

Mislim, da ima mlada publika enkratno priložnost slišati klasični slovenski tekst iz ust vrhunskega mojstra.

Je ideja za predstavo morda nastala v kontekstu Ljubljane kot svetovne prestolnice knjige?

V Mini teatru smo v sklopu Svetovne prestolnice knjige 2010 organizirali vrsto branj romanov, na katerih smo Josepha Winklerja, Herto Müller, Aleksandra Hemona, Gola Man-

Bergman sam pravi, da si je zadal preveliko nalogo, saj je to tako široka tema, da je premalo ena predstava. Zato tudi pravi, da se je izgubil na različnih koncih in da na koncu reče: »Oh, groza, na enem mestu pa ne vem več popolnoma nič.« Mislim, da je gledalec izredno okupiran z goro informacij, zato mislim, da ni nič nenavadnega, da se ta preskok ni zgodil. Zanj pa bi bil dovolj že eden, ki bi potegnil za sabo tudi preostalo množico, da bi se razlomila koprena.

Predstava pa ni narejena tako, da bi se mi »hranili« z odzivi publike. Danes je že bolj rariteta, da ljudje razmišljajo ob predstavah, tako da je to nek vrhunec.

V zadnjih letih, kar zahajam v gledališče, opažam na odru čedalje več golote, ki želi presuniti gledalca s stavkom: »Hej, takšni smo!« Kako gledate na to?

Razgaljenost je sredstvo, da se z njo nekaj pove. Golota na odru ni več tabu že od šestdesetih, mogoče sedemdesetih let. Brez nje v gledališču

na brali Marko Mandić, Zvezdana Mlakar, Rok Kunaver in jaz. V tem mesecu nov roman pri nas predstavljata Olga Kacjan in Svetlana Slapšak. Kurent je vsekakor na tej liniji, ki jo nameravamo tudi dalje razvijati.

Zapisali ste, da je Kurent v izvedbi Mini teatra »vaše branje«. Kako ste torej brali Kurenta?

Kot svojevrsten politično-umetniški kabaret, ki potencira »vsečasnost« Cankarjevega teksta in na žalost tako podobne prilike časa, v katerem je nastal, in tega, ki ga dandanes živimo.

Kako je bilo ustvarjati s tako izjemnim ustvarjalcem, kot je Jurij Souček?

Z Jurijem se poznava dolgo, upam si reči, da sva postala dobra prijatelja, ki se vzajemno izjemno spoštujeta in cenita. Jurijeva zadnja umetniška faza je vezana skoraj izključno na Mini teater. Skupaj sva ustvarila njegove zadnje štiri predstave. Jurij je »homo universalis« slovenskega gledališča. Generacije ga pomnijo po izjemnih stvaritvah v Drami, nekateri mlajši pa po nepozabnem glasu, ki ga je posojal za risanke.

Jurij je poleg tega tudi režiser, ena prvih figur slovenskega eksperimentalnega gledališča, ljubitelj in režiser opere, aktivist, ki je zmeraj nezadovoljen s konvencijami in obstoječim.

Z njim je zaradi tega vznemirljivo delati, pa tudi težko, saj je sam režiser z velikimi izkušnjami in zahtevami.

Vznemirljivo je slišati tako popolno postavljen Glas.

Lena Gregorčič

skorajda več ne gre. Ne moremo si več predstavljati gledališča brez kakršne koli razgaljenosti. Razgaljenost opažamo tudi v medijih – bolj na televiziji kot v časopisih, izredno težko bi se bilo namreč razgaliti v njem (smeh). Vedno pa ostaja vprašanje, kakšen smisel ima golota na odru. To za seboj potegne še parameter genitalij kot takšnih. Ženske genitalije se da z lahkoto gledati, medtem ko moške mogoče malo manj. Mislim, da je golota v teatru lepa, poetična. Če odmislimo tradicijo, menim, da že skoraj ne govorimo več o goloti, vendar po neki potrebi biti opažen, biti lep, doseči nekakšno nežnost, se nekomu popolnoma predati, kot to počne sestra Alma že na robu podzavesti. Mogoče ne podzavesti, pač pa spontanosti. Ne ve, kaj hoče, medtem ko gospa Vogler preprosto in dobro ve, kaj želi s tem doseči.

Vita Zgoznik bilten fbs 08 3