Issuu on Google+

UVODNIK Hejla!

J

a, ja, hitro je minilo tole leto. Spet je tukaj pomlad in z njo Prvi koraki.

Letos smo devetarji spet združili moči in se podali v misijo nemogoče. Tokrat v malo drugačni, vendar nič slabši obliki. Lani so imeli naši predhodniki težave s prodajo tiskanega časopisa, zato smo se letos tudi zaradi denarne krize in vaše velike ljubezni do računalnika odločili, da vam pripravimo kar spletni časopis. Po njem boste lahko brskali vse do naslednje izdaje našega glasila. Čez celo leto smo se trudili in iskali zanimivosti, da bi vam pripravili zanimive članke, vendar brez vaše pomoči Prvi koraki pač ne bi bili Prvi koraki. Tako kot vsako leto ste se tudi letos zelo potrudili in oddali svoje prispevke. Tokrat ste bili prav vsi zelo izvirni z zgodbicami in prav tako tudi s pisanjem pesmi, mnoge izmed vas čaka kar uspešna pesniška kariera. Tudi letos Prvi koraki ne bi bili to, kar so, brez Pepeta, ki nam rad ponagaja. Da, vse šolsko leto se je sprehajal po hodniku in si zapisoval veliko zanimivih stvari. Mogoče pa je opazil prav vas?! Ker smo bili vsa ta leta zelo uspešni z izdajo Prvih korakov, smo se letos odločili, da poleg slovenskih izdamo tudi angleške »First Steps«. Le potrudite se in preberite tudi te. Res je, da Prvih korakov letos kmalu ne bi bilo, vendar smo se devetarji potrudili in zbrali moči, da vas bomo tudi letos razveselili z novimi novicami, s tem pa smo upoštevali tudi željo vseh prejšnjih urednikov Prvih korakov, da bi se tradicija nadaljevala. Ja, dragi osmarji, le potrudite se, da boste tudi vi nadaljevali to tradicijo, kar pa seveda ne bo lahko, vendar s skupnimi močmi bo že šlo. Saj poznate tisti pregovor »VEČ GLAV, VEČ VE!« Vsem učencem želim uspešen zaključek šolskega leta, devetarjem pa, da bi se vpisali tja, kamor si želijo, in postali tisto, kar si želijo. Potem pa bo prišlo tisto najslajše: počitnice. Prav vsem, učencem in učiteljem želim, da bi bile vesele in razposajene, tople in zanimive, predvsem pa srečne in brez nezgod. Če ne boste odpotovali v druge kraje, naj vas potolaži misel, da je doma najlepše. Dovolj sem besedičila, kajne, zdaj je čas, da začnete z listanjem našega spletnega časopisa. Obilo užitkov vam želim, vaša urednica Tadeja in člani uredniškega odbora Klemen, Luka, Polona, Petra, Tamara in Maj


ŠOLSKA KRONIKA STOP NOVIČKE

L

etos se je naše šolsko leto začelo 1. septembra. Polni vtisov s počitnic in pričakovanj smo leto starejši sedli v naše že znane klopi. Prišlo nas je 278. STOP Resno smo začeli že septembra, saj smo svoje telo razgibali na športnem dnevu. Imeli smo pohod in kros. STOP Devetošolci so odšli na zaključno ekskurzijo v Gardaland. Tam so sproščali svoj adrenalin. Prav nikogar ni bilo strah vlaka smrti in prostega pada. STOP Razveselila pa sta nas tudi Žan Pirnar in Matej Makše, ki sta osvojila zlato priznanje iz logike. Čestitamo. STOP V tednu otroka smo imeli gledališke predstave in predavanje o spolnosti, ki je letošnja tema šolskega parlamenta. STOP Oktobra so učenci višje stopnje na ekskurzijah spoznavali lepote domovine. STOP Zbirali smo tudi papir. Posebno uspešni so bili učenci 7. b. Čestitamo. STOP Na športnem dnevu pa smo se preizkusili v igrah z žogo. STOP Novembra so nas obiskali dedki in babice. Uživali smo, ko so sedeli z nami v razredu in se učili. STOP Decembra nas je razveseljeval dramski krožek s predstavo Mojca Pokrajculja. Veseli smo bili, ker smo lahko gledali svoje vrstnike. Čestitamo. STOP Za zaključek koledarskega leta smo spet odšli v Tuš, kjer smo imeli filmsko predstavo in potopisno predavanje. Bilo je zanimivo, predvsem predavanje o Afriki. STOP Februar se je začel s kulturnimi delavnicami, kjer smo ustvarjali na tisoč in en način. STOP Zimski športni dan je bil na treh lokacijah: na Otočcu smo si razgibavali mišice z igranjem tenisa, v Dolenjskih Toplicah smo se plavali, v Cerknem pa smučali. Bilo je enkratno. STOP Razveseli so nas tudi košarkarji, saj so se uvrstili v polfinale. Zelo smo navijali zanje in jim pošiljali energijo v Koper. Zasedli so 3. mesto v polfinalu. Čestitamo. STOP Spoznavali smo tudi Kolumbijo. Predstavila nam jo je Slovenka, ki tam živi. STOP Razveselil nas je tudi pust. V maskah smo rajali v telovadnici. STOP Marec se je začel z revijo pevskih zborov v Novem mestu, kjer je nastopil tudi naš zbor. STOP Medse smo ob materinskem dnevu povabili tudi svoje mame in jih razveselili s prisrčno prireditvijo. STOP Planinci so se udeležili izleta v Višnjo Goro. Na izletu so zelo uživali. STOP Da bi bil naš planet bolj zdrav, smo posadili jablano in hruško v našem ekološkem sadovnjaku. Komaj čakamo, da bomo jedli plodove z naših dreves. STOP Na državnem tekmovanju v znanju fizike za Stefanovo priznanje je zlato priznanje osvojil Matej Makše. Čestitamo. STOP Filmski krožek je s filmom Nekaj je v zraku sodeloval na filmskem festivalu osnovnih in srednjih šol Zoom. V kategoriji osnovnošolskih filmov je med 87 filmi osvojil prvo mesto in dobil priznanje zlata klapa. Čestitamo. STOP Učenci 2.-7. razreda so sodelovali na vseslovenskem tekmovanju v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Tekmovalo je 64 učencev, 23 jih je osvojilo bronasto Cankarjevo priznanje. Čestitamo. STOP Aprila smo čistili tudi okolico šole in naše vasi. Nabrali smo veliko smeti in tako poskrbeli, da bo naša dolina čista stopila v najlepši letni čas, pomlad. STOP Še dva meseca nas loči do konca šolskega leta. Do takrat pa bo naše najpomembnejše delo učenje. STOP Vsem želimo dober uspeh in lepe ter brezskrbne počitnice. Uredniški odbor PK


DNEVNIK IZ ŠOLE V NARAVI PONEDELJEK, 22. 9. 2008

K

ončno je prišel ta dan! Ponedeljek. Odhod v šolo v naravi. Naš cilj je bila Kranjska Gora. Izpred šole smo se odpravili ob pol devetih. Z največjim veseljem smo se pognali v avtobus, vendar nas je, ko smo mahali v slovo našim staršem, malo stiskalo pri srcu. Odhajali smo za en teden!!! Vozili smo se celo večnost. Ko smo končno le prispeli, nas je osebje CŠOD že čakalo pri vratih. Barbara (vodja) nas je seznanila s pravili v domu in njegovi okolici ter nam povedala, kaj vse nas čaka ta teden. Nato smo odšli v sobe, zložili stvari iz potovalk in se odpočili od dolge vožnje. Sledilo je srečanje s Klavdijo, eno izmed učiteljic v domu, ki nas je popeljala v gozd. Merili smo temperaturo zraka in tal v gozdu. Poimenovala nas je z raziskovalčki. Za večerjo smo imeli testenine s tuno. Komaj smo čakali, da se stuširamo in skočimo v svoje postelje, vendar nas učitelji niso pustili. Odločili so se, da si bomo ogledali Kranjsko Goro. Bilo je strašljivo. Sama tema. Na srečo so bile ob cesti precej na redko postavljene svetilke, sicer bi umrla od groze. Končno smo vsi srečni in zdravi prišli nazaj v svoje nove postelje, ki niso bile tako udobne kot doma, vendar upam, da bom zaspala. Prvi dan je bil čudovit, a precej mrzel. Patricija Barbo, 7. a

M

ed jutranjim prebujanjem sem, kot nekje iz daljave, slišal sestrin glas, ki se je poslavljala in odhajala na šolski avtobus. Prešinilo me je: »Danes gremo v Kranjsko Goro!« Takoj sem bil buden. Na šolo v naravi sem že dalj časa težko čakal, a ni veliko manjkalo, da bi ostal doma. Ati in mami sta zaradi moje živahnosti že resno razmišljala, da bi me prikrajšala za to dogodivščino. Na moje veselje tega vzgojnega ukrepa nista izvedla. Ati me je odpeljal pred šolo, kjer sem v družbi prijateljev počakal na odhod avtobusa. Med potjo do našega cilja smo se ustavili na dveh bencinskih črpalkah. Ko smo prispeli pred Center šolskih in obšolskih dejavnosti Kranjska Gora, smo vzeli prtljago in jo odnesli v dom. Tam so bili že osmošolci iz Krmelja. Gospa Barbara Smolej nam je predstavila hišni red in pravila, ki se jih bomo morali držati med našim bivanjem v domu. Po končani predstavitvi smo odšli v sobe. Marko, Nejc, Matej in jaz smo bili razporejeni v sobo številka 36. Prtljago smo zložili v omare in si postlali postelje. Ko smo končali s sobnimi opravili, smo imeli kosilo. Popoldne nam je mentorica Maja razkazala jezero Jasna, staro elektrarno in reko Pišnico. Po večerji pa smo z mentorjem Matejem odšli na ogled Kranjske Gore. Razkazal nam je znamenitosti, ustavili smo se tudi pred hišo Josipa Vandota, očeta Kekca. Zdaj smo v domu in komaj čakam, da bom zaspal. Andrej Saje, 7 . b


TOREK, 23. 9. 2008

D

anes smo vstali ob 7. 00. Umil sem si zobe in s sošolci odšel v večnamenski prostor, kjer smo se razgibali za dnevne aktivnosti. Nato smo odšli na zajtrk. Za zajtrk smo imeli pašteto ter čaj. Zatem smo imeli prosti čas, med katerim smo igrali namizni tenis. Igrali smo dvojice in jaz sem bil z učiteljem. Potem je prišel učitelj Lojze in nam pokazal plezalno opremo in osnove plezanja. Nato smo odšli do neke skale, kjer smo privezani na vrv plezali. Nekatere punce niso šle, fantje pa smo šli vsi. Sam sem priplezal do vrha. Ko smo prispeli v dom, smo odšli na kosilo. Za kosilo smo imeli juho, pražen krompir, meso ter solato. Seveda se nam je po kosilu prilegel počitek, med katerim smo se lovili, kartali in igrali namizni tenis. S kartami smo se igrali osla. Jaz sem bil osel in ves dan sem moral govoriti: »Iaa.« Potem smo šli z učiteljem Boštjanom Srovinom na bližnje igrišče. Najprej smo fantje tekmovali proti puncam in jih premagali. Nato smo se razdelili v dve skupini in igrali ˝med štirimi ognji˝, toda tam smo izgubili. Zatem so nekateri igrali nogomet, mi pa smo se igrali ˝resnica ali izziv˝ in tako smo nekaj novega izvedeli o sošolcih. Potem smo odšli v gozd proučevat rastline in živali. Ko smo prišli nazaj, smo zopet imeli prosti čas. Toda ker smo bili utrujeni, nas je šla večina počivat. Po počitku smo imeli večerjo. Za večerjo smo imeli makarone s tuno. Bili so odlični. Po večerji smo odšli na sprehod v mesto. Kranjsko Goro sem dosti bolje spoznal in zelo mi je všeč. Po pohodu smo se šli stuširat in pisat dnevnik. Ko je učitelj ugasnil luči, ni mogel še nihče zaspati, zato smo se še dolgo časa pogovarjali. Žan Kupljenik, 7. a

P

rebujanje je bilo ob sedmi uri. Umili smo si zobe in se trudili lepo pospraviti sobo, da bi dobili čim boljšo oceno. Jutranji telovadbi je sledil zajtrk, nato pa priprave na dnevne aktivnosti. Na urniku je bilo spoznavanje gozda. Veliko smo se naučili o živih bitjih v gozdu in ob njem, spoznavali smo drevesne vrste. Slišali smo tudi zgodbo o zlatorogu, ki je imel zelo rad ljudi in jim je pomagal. Zgodba nas je poučila o tem, kako smo ljudje nehvaležni in se dragocenih stvari zavemo šele tedaj, ko jih izgubimo. Po pouku smo imeli usmerjeni prosti čas. Izdelovali smo izdelke iz gline ali pa igrali namizni tenis. Sledilo je kosilo. Popoldne smo odšli k jezeru in se učili veslanja s kanuji. Bilo je zelo zabavno. Med seboj smo tudi tekmovali. Po večerji smo imeli večerni sprehod. Nekaj časa smo hodili, nato pa smo se postavili v krog in vsaka skupina je zapela svojo pesem. Potem so učitelji povedali, katera jim je bila najbolj všeč. Ko smo prišli s sprehoda, smo se umili in zdaj pišem dnevnik. No, zdaj bo ura že devet, to pa je čas za počitek. Lahko noč! Laura Pust, 7. b


SREDA, 24. 9. 2008

U

čitelji so nas zbudili ob sedmih. Najprej smo opravili jutranjo toaleto, potem pa odšli na telovadbo. Tam smo se zelo ogreli. Sledil je zajtrk, nato pa ura prostega časa. Potem nam je gospa Maja predstavila svet ob vodi in v njej. Odšli smo tudi v naravo in izmerili hitrost reke, temperaturo in trdoto vode, poiskali živali in glede na vse podatke povedali, ali je voda čista ali umazana. Sledilo je kosilo, nato pa spet ura, ki je bila namenjena počitku. Jaz sem jo izkoristila za prijateljevanje z učenci iz OŠ Krmelj. Sledile so športne igre. Fantje in dekleta smo igrali ločeno. Ko smo se razgibali, smo odšli večerjat. Po večerji smo se odpravili na nočni sprehod k jezeru Jasna. V dom smo prišli zelo utrujeni, zato smo se hitro pripravili na spanje. Tako, dnevnik , končala sem s teboj, zdaj me čaka postelja. Sara Makše, 7. b

O

b 7.00, ko nas je zjutraj učitelj prišel zbudit, smo bili skoraj vsi že budni. Vrnil nam je mobitele, nato pa smo si umili zobe, se oblekli, obuli in odšli ven na jutranjo rekreacijo. Približno 15min smo telovadili, nato pa odšli na zajtrk. Po zajtrku smo imeli eno uro prostega časa, nato pa predavanje o TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU in njegovi okolici. Po predavanju smo odšli na malico, nato pa na pohod po Triglavskem narodnem parku. Videli smo veliko njegovih zanimivosti in ob tem smo, lahko rečem, kar uživali. Ko smo se vrnili s pohoda, smo vsi lačni odšli na kosilo. Po kosilu smo imeli zopet prosti čas in smo lahko igrali namizni tenis ali pa počeli kaj drugega. Po uri prostega časa smo odšli veslat na bližnje jezero. Zelo smo se zabavali, ko smo na vso moč poganjali kajake, z vesli, seveda. Vsi premočeni in utrujeni smo se po dolgi poti napotili nazaj proti našemu domu. Kaj kmalu smo odšli na večerjo, nato pa zopet ura prostega časa. Potem smo odšli v sobe, se vsi umili in preoblekli v pižame ter umili zobe. V miru smo začeli pisati dnevnik, nato pa bomo odšli spat. In to bo konec tega zabavnega dne. Aljaž Pungerčar, 7. a


ČETRTEK, 25.9.2008

D

an se je tako kot že ves teden pričel z bujenjem ob sedmi uri zjutraj. Temu je sledilo pospravljanje sob ter priprava na današnji dan. Petnajst do osmih nas je učitelj Miro že čakal, da pridemo k jutranji telovadbi. Tudi danes smo se smejali njegovim šalam in se razgibali. Po telovadbi je sledil zajtrk, ki so nam ga pripravile kuharice. Ob deveti uri smo se vsi zbrali v večnamenskem prostoru številka petnajst, saj smo na programu imeli lov na Kosobrina. Z žrebom smo se razdelili v skupine, ki večini niso bile všeč. Potem smo se odpravili proti hotelu Korona ob reki Pišnici. Pred startom so skupine dobile list z navodili in kompas. Člani skupine so izbrali vodjo in lov na Kosobrina se je lahko pričel. Med potjo smo reševali naloge, opazovali pokrajino ter pazili drug na drugega. Ko so vse skupine varno prišle na cilj, smo odšli v dom, kjer je Miro razglasil zmagovalce. Zmagala je skupina številka štiri,ki so jo sestavljali Žan Pirnar, Alenka Bobnar in Patricija Barbo. Po kosilu smo imeli uro prostega časa, ki so jo nekateri izkoristili za druženje z učenci iz osnovne šole Krmelj, drugi za kartanje in igranje namiznega tenisa, spet tretji za priprave na zaključni večer. Ura je bila hitro mimo in zunaj nas je že čakala učiteljica Maja, s katero smo spoznavali zdravilne rastline, njihove učinkovine ter stranske učinke. Hodili smo od vrta do vrta in si ogledovali rastline na gredicah. Opazili smo, da so rastline, za katere smo menili, da so le plevel , večkrat zelo koristne. Skupaj smo se malo sprehodili po Kranjski Gori, zraven pa uganjali razne norčije. Po ogledu smo odšli v učilnico, kjer smo s skupnimi močmi ter pomočjo knjig rešili naloge. Končno pa je spet sledil prosti čas. Ti dve uri smo intenzivno pripravljali svoje točke za večerni nastop. Vaja,vaja in še enkrat vaja, da bi le bilo čim bolj popolno. Ob osmih smo se vsi zbrali v večnamenskem prostoru in začeli smo s programom. Prvi so nastopili učenci iz Krmelja, s katerimi smo postali zelo dobri prijatelji. Pripravili so nam res izjemen program, ki smo ga nagradili z dolgim aplavzom. Tudi mi smo prišli na vrsto in moram nas pohvaliti,da smo zelo dobro izpeljali, kar smo pripravili. Seveda smo bili tudi mi nagrajeni z aplavzom. Sledil je ples, ki pa je zaradi težav z zvočniki žal padel v vodo, zato smo preostanek večera izkoristili za druženje in zabavo. Izmenjali smo si MSN naslove, telefonske številke, se pogovarjali, poslušali glasbo in se smejali raznim šalam. Urin kazalec se je hitro približeval deseti in morali smo oditi v svoje sobe ter se pripraviti na spanje. Učitelj nam je prišel zaželet lahko noč in luč je ugasnila ... Ja, luč je ugasnila, mi pa smo še vedno bili polni energije in toliko smo si še imeli povedati. Nekaj časa smo se še pogovarjali, izmenjali smo svoje občutke, potem pa se nam je res že zdel pravi čas za spanje. Lahko noč! Jasmina Ilar, 7. a


Z

jutraj smo vstali ob sedmih, se preoblekli, umili in odšli k jutranji telovadbi. Učitelj nam je pokazal nekaj vaj, ki so nas dokončno zbudile. Dežurna učenca sta medtem pripravljala mize v jedilnici. Moram priznati, da so se kuharice kar potrudile in nam pripravljale dobro hrano. Po zajtrku smo imeli malo prostega časa. Fantje smo se zadrževali v večnamenskem prostoru, kjer smo igrali namizni tenis, punce pa so bile kot vedno v sobah. Glavna točka današnjega dneva je bil orientacijski tek z naslovom Lov na Kosobrina. Dobili smo kompas in delovne liste, na katerih je bila začrtana pot in napisane naloge, ki smo jih morali reševati. Nismo samo tekli, ampak smo se ob tem neskončno zabavali. Ker je bilo to tekmovanje, so bile predvidene tudi nagrade. Prva je bila brezplačno enotedensko bivanje v hotelu v Kranjski Gori. Ko smo vsi opravili svoje naloge, smo dobili malico, potem pa smo se vrnili v dom, kjer je bila razglasitev rezultatov. Potem smo imeli usmerjeni prosti čas. Fantje nismo šli v učilnice, ampak smo igrali namizni tenis. Sledilo je kosilo. Popoldne smo odšli v gozd, kjer smo iskali žuželke, ki živijo na drevesih. Vse to smo kasneje v učilnicah tudi zapisali. Po večerji smo morali pripraviti zabavni program. Nekateri so peli, drugi plesali, tretji igrali, četrti so pokazali čarovniške veščine. Bilo je zelo prijetno in čas je hitro minil. Zdaj pišem in razmišljam o dnevu: segel mi je globoko v srce in želim si še veliko takih. Marko Povše, 7. b PETEK, 26. 9. 2008

Ž

e zjutraj se je pokazalo, da je bilo danes konec našega bivanja v COŠ. Takoj po zajtrku smo začeli pospravljati sobe in polniti svoje kovčke in potovalke. Skrbno smo pregledali omare, da ne bi kaj ostalo tam. Ko smo končali z delom, smo imeli vse do kosila plezanje. Stena zanj je bila v gozdu. Vsak od nas je dobil čelado in pas. Plezali smo trije naenkrat. Bilo je zanimivo. Ko smo vsi enkrat splezali na vrh, smo odšli v dom, kjer smo imeli kosilo. Zunaj nas je že čakal avtobus. Poslovili smo se od novih prijateljev iz OŠ Krmelj, zložili prtljago v avtobus in se odpeljali domov. V Mirni Peči so nas že čakali starši, ki smo jih bili zelo veseli. Ema Jakša, 7. b

D

anes smo vstali kot po navadi. Hitro smo začeli pospravljati svoje stvari in polniti potovalke. Te smo morali odnesti v skupen prostor. Za zajtrk smo imeli kruh in kislo smetano, nato pa smo odšli v učilnico, kjer smo se z Majo pogovarjali o vodah in živalih v njih. Po krajšem pogovoru o našem delu smo odšli k Savi Dolinki in reševali naloge. Potem smo se odpravili proti domu. Po kosilu smo se poslovili od naših prijateljev iz Krmelja in se z avtobusom odpeljali proti domu. Veseli smo bili srečanja s starši. Alenka Bobnar, 7. a


GLEDALIŠKA PREDSTAVA »ITAK MAŽI« NASMEJALA OTROKE

V

četrtek, 20. 11. 2008, je bila v Kulturnem domu Janeza Trdine Novo mesto gledališka predstava z naslovom »Itak Maži«. Predstavo smo so ogledali učenci iz različnih dolenjskih osnovnih šol in se ob dogodivščinah fanta »Itak Maži« zelo nasmejali. Itak Maži je osnovnošolec, ki ves čas igra računalniške igrice in razmišlja o svoji sošolki Sanji, zato ga morajo vsi neprestano prositi, da kaj stori. Itak Maži ima mlajšega petletnega brata, ki je zelo razigran in ga nenehno prosi, naj mu kaj nariše, za kar pa Itak Maži ni bil pri volji. Starejša sestra je že končala osnovno šolo in ima pogoste klice svojega fanta z imenom Koruza, zato se z Itak Mažijem in mlajšim bratom nenehno prepira zaradi telefona. Ker je Maži vsakič odgovoril z itak, storil pa ni nič, je dobil vzdevek »Itak Maži«. Otroci se imajo radi, a vsak dela svoje stvari in ima tudi svoje skrivnosti. Življenje v družini je tako polno smešnih dogodivščin, a lepo in zabavno. Predstava nam je bila zelo všeč in smo se ob njej vsi zelo nasmejali. Navdušeni pa smo bili tudi nad tem, da smo lahko v živo spoznali igralko Alenko Tetičkovič, ki jo vsi zelo dobro poznamo iz televizijske nadaljevanke Naša mala klinika.

ŠOLA V NARAVI 5.r

Karmen Rupnik, 5. a

V

ponedeljek, 10. 11. 2008, smo se učenci 5. a in 5. b razreda skupaj z našima učiteljicama odpeljali v šolo v naravi v Livške Ravne. Pot nas je vodila skozi Trebnje, Ljubljano, Idrijo, Kobarid. V Livške Ravne smo prišli ob 11.50. S potovalnimi torbami smo se zbrali pred domom Kavka. Vodja nas je popeljal v dom in nam pokazal naše bivalne prostore, v katerih smo naslednjih pet dni bivali. Seznanili so nas o hišnem redu in disciplini v domu. V jedilnici je na oglasni deski visel urnik dejavnosti, ki smo jih imeli v tistem tednu. Na dan smo imeli štiri obroke, imeli smo dopoldanski in popoldanski pouk (po dve uri). Vsak večer smo imeli usmerjeni prosti čas. Prvi večer smo imeli spoznavni večer, v torek likovno delavnico na temo mladi, v četrtek pa zaključni večer. Vsaka skupina je pripravila kratko točko. Po nastopu smo imeli ples (disko). V petek zjutraj smo spakirali. Nato smo imeli še orientacijsko tekmovanje in razglasitev rezultatov. Na pot smo se odpravili ob 13.30. V Mirno Peč smo prispeli bo 17.40. Bivanje v domu Kavka je bilo naporno, vendar nam je prineslo veliko znanja, zato upam, da se bo vsaj še kdaj ponovilo. Aljaž Kolenc, 5. A


MOJCA POKRAJCULJA

V

šolskem letu 2008/09 smo z učiteljico Goršičevo organizirali dramski krožek. Vanj smo se vpisali Karmen Plavec, Rebeka Krevs, Jasmina Ilar, Patricija Barbo in Žan Kupljenik ter jaz. Prvo igro smo igrali starostnikom v šolski jedilnici. Naša druga igra je bila Mojca Pokrajculja, ki smo jo igrali predmetni in razredni stopnji naše šole, vrtcu Pedenjped in pozneje na predstavi Mirnopečanom. V igri je bilo 6 vlog. Jaz sem bil volk, Žan medved, Patricija jelen, Jasmina lisica, Rebeka zajec, glavno vlogo pa je imela Karmen, ki je bila Mojca Pokrajculja. Simon Rezelj je bil tonski mojster, Jure Pugelj pa se je ukvarjal s svetlobo v kulturnem domu. Pri vajah nam je pomagal tudi gospod Bogdan Krevs, ki nam je svetoval ter nam pomagal postaviti in prevažati rekvizite, ki jih je naredil modelarski krožek. Na vseh vajah smo se zelo nasmejali in se zabavali, vendar smo imeli tudi tehnične težave, ki smo jih na koncu odpravili. Po zadnji predstavi, ki smo jo igrali v tem šolskem letu, smo dobili pico v gostilni Novljan. Tomaž Kos, 7. a

OBISK DOLENJSKEGA MUZEJA

V

sredo, 21. 1. 2009, smo se učenci 5. a in 5. b razreda odpravili v Dolenjski muzej v Novo mesto. Po prihodu smo si najprej ogledali izkopanine iz kamene dobe. Izvedeli smo, da je človek v kameni dobi začel uporabljati kamen za izdelavo orožja in orodja. Nato je sledil ogled izkopanin iz bronaste dobe. Vodička nam je povedala, kako je človek prišel do brona (mešanje kositra in brona). Ogledali smo si stvari, ki so jih praljudje zakopali ob žarni posodi (moškemu sulice, nože ..., ženski nakit). Potem je sledil ogled izkopanin iz železne dobe. Videli smo skico topljenja železa in pletenja oblek. Sledil je ogled rimskih grobov, oklepov in denarja. Po končanem ogledu izkopanin smo odšli v delavnice, kjer smo delali različne poskuse. Po navodilih predstavnice muzeja smo poskusili ročno izdelati posodo iz gline (osnova gnetenja), s pomočjo kamna smo mleli (drobili) zrna, s pripravljenimi nitmi smo tkali blago, s pomočjo loka in lesa smo poskusili priti do iskre (ognja), izdelali smo lahko tudi različno orožje in orodje (sekiro, kladivo ...). Za konec so nam predstavili zgodovino Novega mesta. Dan, ki smo ga preživeli v Dolenjskem muzeju, je bil zelo poučen in zanimiv, saj nam je prikazal življenje naših prednikov. Aljaž Kolenc, 5. a


USTVARJALNE DELAVNICE

V

sredo, 4. 2. 2009, smo namesto tradicionalne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku organizirali ustvarjalne delavnice. V njih smo učenci postali aktivni soustvarjalci kulture. Organizirali smo 17 delavnic: glina, cvetje iz papirja, haiku, lutke, vžiganje v les, vezenje, kretalni govor, dramska delavnica, pevska delavnica, prešernovi hlebčki, gib – ples, intarzija, grafična delavnica, lectovo srce, ohranimo kulturno dediščino, romantika v fotografiji, kultura v športu, moja prva knjiga. Za vodje posameznih delavnic smo povabili tudi zunanje sodelavce. Tadeja Pust, 9. b

OHRANIMO KULTURNO DEDIŠČINO

V

sako leto v šoli pripravimo prireditev v čast slovenskemu kulturnemu prazniku, ki ga zaznamuje France Prešeren. Letos je bilo malo drugače, saj smo delali v ustvarjalnih delavnicah. Te so potekale v sredo, 4. 2. 2009. Vsak učenec si je izbral, v kateri delavnici bo ustvarjal. Sama sem se odločila, da bom sodelovala v delavnici z imenom ohranimo kulturno dediščino. Učenci, ki naj bi ustvarjali v tej delavnici, smo se zjutraj zbrali v učilnici za geografijo. To delavnico sta vodila učitelja Igor Zadravec in Rok Krese. Sledil je kratek uvod, v katerem smo izvedeli, kaj bomo počeli. Učitelj nas je razdelil v skupine. Vsaka skupina si je morala izbrati eno izmed štirih tem, ki so bile: kozolec, gradovi na Slovenskem, značilne slovenske hiše ter šege in navade na Slovenskem. Naša skupina si je izbrala šege in navade na Slovenskem. Na listu, ki smo ga dobili, so bila navodila in potek dela. Najprej smo dobili razrezani zemljevid, ki smo ga morali sestaviti. Na njem ni bilo označenih krajev, samo slovenska meja. Ko smo sestavili ta zemljevid, kar je bilo zelo težko, smo morali poiskati podatke o šegah in navadah, ki so bile navedene na listku. Skoraj vsak slovenski kraj ima svojo šego ali navado. Po malici smo nadaljevali z delom. Najprej smo poiskali kurenta, ki je značilna maska na Dravskem in Ptujskem polju. Veliko prebivalcev Ptuja se za pusta preobleče v kurente, da bi pregnali zimo. Borovo gűstuvanje je značilno v Prekmurju. Vrhunec te šege sta poroka in podiranje drevesa, po katerem ima ta šega ime. Zeleni Jurij je najbolj znan v Beli krajini. Ta je bil oblečen v zelenje, v rokah pa je drži mlado, majhno brezo, ki so jo krasili rdeči trakovi, ki naj bi odganjali zle duhove. V Cerknici, natančneje ob Cerkniškem jezeru, se potepajo za pusta takšne in drugačne čarovnice, ki se jim grše reče kar ''coprnice''.


Na Primorskem oz. v Brkinih so znani škoromati. Njihovo rajanje se imenuje škoromatija. Laufarija je pustni običaj v Cerknem. Laufarji so skupina mask, ki šteje 25 članov. Vse maske razen ene, ki je izdelana iz kože, so lesene. Po koncu delavnic, ob 12. uri, smo razstavili izdelke v jedilnici. Povabili smo tudi starše, naj pridejo pogledat, kaj smo ustvarili v šoli. Imeli smo tudi kulturni program. Bilo je zelo zanimivo, saj smo spoznali veliko novega.

TEHNIŠKI DAN O ZDRAVI PREHRANI

Ema Jakša, 7. b

V

četrtek, 5. 2. 2009, so nas obiskali učitelji in učenci srednje gostinske šole iz Novega mesta. Delali smo v dveh skupinah: v eni skupini smo pripravljali hrano, v drugi pa smo se pogovarjali o zdravi prehrani. Moja skupina je najprej kuhala. Na majhne kruhke smo nadevali namaz in jih nato tudi okrasili. Pripravili smo tudi pečeno proseno kašo in pečena jabolka. Nato smo vse to tudi poskusili, bilo je izvrstno. Na predavanju o zdravi prehrani pa smo se pogovarjali o zdravi prehrani in tudi izdelovali piramido zdrave prehrane. To početje mi je bilo zelo všeč. Ta dan mi bo ostal v lepem spominu, saj sem lahko kuhala. Karmen Rupnik, 5. a

ZIMSKI ŠPORTNI DAN

V

ponedeljek , 9. 2. 2009, smo imeli učenci predmetne stopnje športni dan. Kje bomo preživeli ta dan, smo si izbirali med tremi možnostmi. Odločili smo se lahko za kopanje v Dolenjskih Toplicah, za Otočec, tam so učenci imeli različne aktivnosti, ali pa za smučanje v Cerknem. Jaz sem se odločila za slednjo možnost. 0d 6.20 smo se zbrali pred šolo, kjer nas je čakal avtobus, v katerega smo zložili svojo prtljago. Vsak si je vzel še malico, nato pa smo se ob 6.35 odpeljali proti Cerknemu. Pot nas je vodila skozi Trebnje, Ivančno Gorico, mimo Grosupljega in Ljubljane ter skozi Medvode, Škofjo Loko in Železnike. Čez dobre tri ure smo prispeli na cilj. Med tem časom smo se razdelili v dve skupini, in sicer po tem, kako dobro znamo smučati. Tam smo se najprej okrepčali z malico ter si pozneje pripravili vsak svojo opremo. Učitelj je šel medtem po karte. Ob 9.00 je začela obratovati štirisedežnica, ki nas je peljala do vrha smučišča. Pri koči smo odložili svoje nahrbtnike, nekateri pa so si šli izposodit čelado. Nato smo se začeli smučati v takšnih skupinah, kot smo se na avtobusu razdelili. Tako smo se smučali do okoli 12.00. Takrat smo se vsi skupaj dobili na mestu, kjer smo zjutraj pustili svoje nahrbtnike. Skupaj smo pojedli malico. Čez dobre pol ure smo odšli nazaj na smučišče. Nekateri, ki so bili prej v slabši skupini , so se pridružili boljši. Tako smo smučali vse do 16.00. Takrat smo se dobili v dolini, kjer je bil parkiran naš avtobus.


Nekaj se nas je šlo preobleč v suha oblačila, drugi so malicali. Zatem pa smo se odpravili proti domu. K šoli smo prišli okrog 19.00, tam so nas že čakali naši starši. Ta dan sem zelo uživala in ni mi žal, da sem se odločila za smučanje, čeprav sem bila precej skeptična, če bom tam kaj smučala ali bom samo sedela.

19. NACIONALNI OTROŠKI PARLAMENT

Polona Opara, 9. b

V

četrtek, 5. 3. 2009, smo se predstavniki šol iz vse Dolenjske zbrali na Rotovžu. Razpravljali smo na temo Ljubezen in spolnost. Po končani razpravi smo izvolili sedem delegatov, ki so zastopali Dolenjsko na nacionalnem otroškem parlamentu v Ljubljani. Med izvoljenimi sem bila tudi jaz. Tako sem se skupaj z ostalimi predstavniki Dolenjske v ponedeljek, 23. 3. 2009, odpravila v Državni zbor Republike Slovenije v Ljubljano. Na poti nas je spremljala Vladka Škof, koordinatorka naše regije. V Ljubljano smo šli z vlakom. Tja smo prispeli okrog 8.30, nato pa smo se peš odpravili proti mestu zasedanja. Ko smo vstopili, so nam najprej pregledali nahrbtnike, nato smo te odložili in odšli v veliko dvorano ter se pripravili na zasedanje. Parlament se je ob 9. 30 začel s pozdravnim nagovorom Roka Židanika, ki je bil predsednik 18. nacionalnega otroškega parlamenta. Sledili so govori predsednika državnega zbora dr. Pavla Gantarja, predsednika Zveze prijateljev mladine Slovenije mag. Franca Hočevarja, vodje delegacije Parlamentarne skupščine mediteranskih držav Mira Petka, odpravnika poslov na veleposlaništvu ZDA Bradleya Fredna, namestnice varuhinje človekovih pravic mag. Kornelije Marzelj in ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča. Ob 9. 50 so sledili povzetki poročil o uresničevanju predlogov, stališč in mnenj lanskega srečanja. Po izvolitvi organov 19. NOP smo se razdelili v štiri skupine, v katerih smo razpravljali o ljubezni in spolnosti. Prva skupina je razglabljala o informiranju in izobraževanju, druga pa predvsem o istospolno usmerjenih. V tretji skupini, v kateri sem bila tudi jaz, smo skušali odgovoriti na vprašanja kako, kdaj ter s kom v spolnost. Zadnja skupina pa se je posvetila vplivom. Ko smo končali z delom v skupini, smo imeli malico. Takrat smo se lahko predstavniki šolskih skupnosti pobližje spoznali. Med tem časom smo morali oddati tudi predloge za 20. NOP. Ob 12.05 je sledil plenarni del zasedanja. Poročali smo o stališčih, mnenjih in predlogih, izoblikovanih v posameznih skupinah, ter o teh razpravljali s predstavniki parlamenta, vlade, uradov in drugih vladnih in nevladnih organizacij. Ob 13. 50 je sledil kratek povzetek vseh pomembnih predlogov ter razglasitev teme za 20. NOP. Izbrana tema je bila Stereotipi, rasizem in diskriminacija. Parlament smo končali okrog 14.00, zatem pa smo odšli na kosilo. Ko smo pokosili, smo se peš odpravili do ljubljanske železniške postaje ter se ob 15. 16 z vlakom odpeljani proti domu. V Mirno Peč sem prispela ob 16. 30. Polona Opara, 9. b


MOJE PRAVICE IN DOLŽNOSTI

P

ravice in dolžnosti so pomembne. Na svetu jih ima vsak človek. Dolžnosti so nekaj, kar moramo narediti, npr. hoditi v šolo, napisati domačo nalogo in še in še. Pravice pa so nekaj čisto drugega. Zaradi njih imamo ljudje svobodo. Naštela bom le nekaj pravic: pravica do nenasilja, pravica do igre, pravica do staršev … Moja najljubša pravica je pravica do nenasilja, saj če se kdo znaša nad menoj, se lahko branim s temi besedami: »Imam pravico do nenasilja.« Običajno to deluje, kar je prijetno, saj odnesem celo kožo. Tjaša Pungert, 5. b

M

oja pravica je, da se lahko igram. Igram se lahko z žogo, se vozim s kolesom ali pa s prijatelji igram igrice na računalniku. Moja dolžnost je, da se naučim vse, kar smo se v šoli učili, da napišem domače naloge, da pri pouku sodelujem, si kaj zapišem in sem priden. Miha Pugelj, 5. b

V

sak otrok ima pravico do družine, zdravstvene oskrbe, izobrazbe, svobode, igranja, hrane, pijače, do primernega doma in počitka. Hana Kastelic, 5. b

OCENA: KOK TI MEN ZDEJ DOL VISIŠ

U

čenci 9. razredov so si 26. 1. 2009 v Mladinskem gledališču Ljubljana ogledali predstavo Kok ti men zdej dol visiš. Vas zanima, kaj mislijo o njej? Takole so zapisali: Zgodba, ki jo je napisal Mark Ravenhill, govori o štirih dekletih, ki želijo postati slavne. Ker imajo vsakdanje in nič kaj ugledne fante, se odločijo, da jih bodo zapustile. Fantje so se jim maščevali tako, da so ustanovili svojo skupino Hudo in s pomočjo dramskega krožka zaigrajo , da so slavni. Takrat so dosegli to, da jih dekleta hočejo nazaj. Fantje so se nekaj časa navidezno upirali in končno popustili. Spet nastanejo štirje srečni pari kot na začetku. Največkrat gledališke igre mladine ne pritegnejo. Po navadi o njih govorijo, da so »dolgočasne za umret«. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je predstava Vita Tauferja Kok ti men zdej dol visiš pravo nasprotje. Celotna igra je predstavljena na duhovit način, z različnimi zabavnimi trenutki in najstniškim slengom. Posebna pohvala gre tudi igralski zasedbi, ki se je kljub ne več najstniškim letom zares odrezala, se vživela v vlogo in jo zaigrala z najstniškim duhom. Maša, 9. b Všeč mi je bila ideja in sama izvedba enega izmed igralcev, ki je igral berača. Ta se je dobro znašel v vlogi napovedovalca prihodnosti. Njegov izraz, mimika in kretnje so mi bili zelo všeč, saj so dajali vtis neke drugačnosti.


Ni mi bilo všeč, da so fantje tako hitro popustili, čeprav so s tem dokazali, da imajo dekleta radi. Nejc, 9. b Tudi igralci in igralke so bili prepričljivi. Katarino, vodjo deklet in najbolj zaverovano v to, da bo slavna, je igrala Janja Mazelj, Super je igrala tudi Romana Šalehar, in sicer malo boječo in negotovo Barbaro. Neda R. Bric je upodobila vzvišeno ter naivno Rosano, Mojca Partljič pa najbolj čustveno Simono. Glavni junak fantov Jaka (Matija Vastl) je na odru deloval zelo resnično in dostikrat je tudi navzven pokazal svoja čustva. Danijel je z vlogo reperja in mozoljastega najstnika pestro obarval dogajanje. Hitro najstniško jezo je znal pokazati Robert Prebil v vlogi Pera. Boris Kos pa je igral mevžastega, a normalnega fanta Nejca. Tjaša, 9. a S to predstavo so želeli mlade navdušiti za gledališče. Mislim, da jim je to tudi uspelo. Igra je bila čudovita, čeprav so v njej igrali igralci, ki jih še nisem videla. Tudi pesem, ki so jo peli fantje, je bila odlična in smo uživali ob njej. Eva, 9. b Igralci so se vživeli v svoje vloge in odlično predstavili življenje najstnikov. Petra, 9. b Predstava se mi je zdela po eni strani zanimiva, saj je prikazovala življenje mladih, njihovo živahnost, po drugi strani pa me je motilo, da je Mojca Partljič igrala sedemnajstletnico, bolj primerna bi bila za igranje babice. Zdi se mi, da bi se moral režiser bolj potruditi in poiskati mlajše igralce ali pa vloge zaupati bolj nadarjenim pravim najstnikom. Maja, 9. a Motila me je igra Romane Šalehar, ki je igrala Barbaro. Na začetku je govorila piskajoče. S tem je hotela pri gledalcih vzbuditi smeh, kar pa se ji ni najbolj posrečilo … Predstava je bila zabavna, privlačna in s svojim »singlom, ki totalno seka«, je prevzela srca mladostnikov. Mitja, 9. a Kostumografinja Mateja Benedetti je igralce odela v kostume, ki so prikazovali oblačenje današnjih najstnikov. Priznati moram, da so se mi nekatere obleke zdele malo preveč kričeče. Tudi scena, za katero je poskrbel Tomaž Štrucelj, je bila raznolika in tako prikazovala, da se stvari odvijajo na več mestih. Tadeja, 9. b Predstava je odličen primer najstniškega življenja. Posebno všeč mi je bila naslovna skladba, ki jo je napisal Saša Losić. Ivo Godnič je v igri menedžerja govoril celo nemščino, kar me je presenetilo. S svojimi šalami pa je spravljal gledalce v smeh. Matic, 9. a


Glasba in petje sta bila enkratna. Res sta poživila vzdušje. Luka, 9. b Scenograf Tomaž Štrucelj je s košarkarskimi koši opozoril na zunanje dogajanje. Kostumografka Mateja Benedetti je naredila izjemne , barvite in zanimive obleke. Motilo me je le to, da so bili igralci ves čas v istih oblačilih. Od igralcev se je v svojem hip hop stilu odlično znašel Uroš Maček, med igralkami pa me je najbolj prepričala Marinka Stren, ki je igrala članici dramskega krožka. Janja, 9. a

INTERVJU IGRALEC NI POKLIC, AMPAK NAČIN ŽIVLJENJA

G

ojmirja Lešnjaka – Gojca poznamo predvsem po liku Cveta v Naši mali kliniki, nekateri tudi po TV-Popru in Teatru paradižnik, naši starši pa po Periskopu. Ni pa znan le po televizijskih nastopih. V gledaliških krogih ga poznajo kot dvakratnega žlahtnega komedijanta, kot dobitnika Ježkove nagrade in direktorja Kosovelovega doma v Sežani. Redkokdaj se nam v Mirni Peči zgodi, da pridejo med nas znani slovenski igralci in napolnijo našo dvorano z odraslimi gledalci. Tokrat se je to zgodilo. Bilo je 30. novembra 2008, ko je pri nas gostoval priznani slovenski igralec Gojmir Lešnjak – Gojc. Skupaj s še tremi igralci je zaigral v komediji Kako smo ljubili tovariša Tita. Nam pa se je ponudila priložnost, da smo se pred nastopom pogovarjali z njim. Ali ste imeli že kot otrok smisel za humor? Kako ste ga izkazovali? O tem, ali sem imel smisel, po navadi presojajo drugi. Vem le, da sem znal pripovedovati šale. Že kot otrok sem bil član tabornikov in ob tabornih ognjih smo pripravljali skeče in se zabavali. Nekoč smo pripravili celo dramatizacijo Haškovega dela Dobri vojak Švejk. Tako se je začela moja pot in veselje do tega, da zabavam ljudi. Kakšen učenec ste bili v osnovni šoli? Bil sem prav dober učenec, le v 7. razredu sem bil dober. Ne čudite se preveč. Jaz sem namreč dislektik. Ti imajo težave s prepoznavanjem grafičnih znakov, zato sem imel težave pri branju. Te motnje pa moja učiteljica slovenščine ni razumela. Uporabljala je čudne postopke in še danes imam slab spomin nanjo. Ta bolečina je ostala in o njej govorim, da bi opozoril vzgojitelje, naj bodo s takimi otroki potrpežljivi. Zaradi uspeha sem potem končal lesarsko šolo, se neuspešno vpisal na agronomijo, potem pa sem diplomiral iz slavistike in postal celo učitelj slovenščine.


Zakaj ste se pa potem odločili za poklic igralca? Nisem se odločil sam, pri tem so mi pomagali prijatelji. Že vrsto let sem se ukvarjal z glasbo in igral v skupini Srp. Naša zasedba je bila precej nenavadna, saj smo imeli drugačne instrumente kot običajni ansambli. Glasbo smo ustvarjali s fagotom, violo, kontrabasom, klavirjem in saksofonom, kasneje pa so se nam je pridružili še bas kitara in bobni. Igrali smo vse zvrsti glasbe, od džeza do narodno-zabavne glasbe. Nekoč smo sodelovali tudi v diplomski predstavi Vena Tauferja. Takrat sem začutil vonj Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). To sem povedal tudi prijateljem, zato so me začeli nagovarjati, naj grem delat sprejemne izpite. Res sem šel in bil sem sprejet. Med nami je kar nekaj nadobudnih igralcev. Kako naj dosežemo svoj cilj? Lahko vam povem samo to, kaj gledajo profesorji na sprejemnih izpitih. Oni imajo radi nepopisan list, ki ga potem v teku šolanja pišejo. Preverjajo gibljivost, glas, saj igralci ne smejo imeti govornih napak. Pomembna stvar je tudi talent. Treba je imeti delovne navade. Igralski poklic je eden najlepših, istočasno pa tudi najgrših poklicev na svetu. Zlasti je hudo, če končaš šolanje in treniraš igralske veščine, potem pa ti na odru ne uspe. Pri drugih poklicih se lahko preusmeriš, pri igralstvu pa ti ostane le delo kulturnega animatorja v kakšni občini. To pa je glede na prvinsko željo kar boleče. Rekli ste, da je Kras za Vas oaza miru in ljubezni, kraju, kjer živite pa rečete Republika Škofi. Zanima nas, zakaj tako ime. Ime se je rodilo v TV-Poper v zgodnjih devetdesetih letih. Takrat je, kot so vam gotovo povedali starši, razpadala SFRJ, republike so se odcepljale. Slovenija je bila že samostojna in pripravljala se je na vstop v Nato. Jaz sem bil proti temu, zato smo s štirimi prijatelji ustanovili Neodvisno anarhično republiko Škofi. Imamo svojo ustavo in v njej je le en zakon, in sicer: Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi. Preseneča nas, da v humorističnih nadaljevankah upodabljate Dolenjca, čeprav to niste. Zakaj prav ta lik? Ne igram samo Dolenjca. To sem le v Naši mali kliniki in reklami za angal. Aktivno namreč govorim tri dialekte: kraško, ki sem se ga naučil od svoje none (stare mame), mešanico notranjsko-dolenjskega jezika, ki ga govorijo v krajih nad Igom, tam sta živela moj nono (stari oče) in stric, ki nista nikoli govorila knjižne slovenščine, in mariborščino, ki jo je govorila moja mama in jo govorijo moji bratranci, ki jih imam na Štajerskem kar veliko. Tako se v zabavo drugim in sebi v veselje sprehajam med temi tremi narečji. V Teatru paradižnik je gasilec Hinko govoril kraško, v reklami za angal pa govorim dolenjsko.


Danes boste v Mirni Peči nastopili v komediji Kako smo ljubili tovariša Tita. Vi ste živeli v državi, ki ji je vladal Tito, mi smo o njem nekaj izvedeli od svojih staršev. Zakaj boste govorili o ljubezni do njega? Predstavo je napisal beograjski pisec Zlatko Dorić za potrebe srbskih gledalcev, k nam jo je prinesel Marjan Bevk, režiser te predstave in sin pisatelja Franceta Bevka. Prenesel jo je v slovenske razmere in iskal producenta. Igra me je zanimala, in ker sem direktor Kosovelovega doma, sem se odločil, da jo bomo uprizorili v našem gledališču. Takrat nisem videl, kako uspešna bo. Za mlajšo generacijo je ta predstava zelo absurdna, za generacijo, ki je to obdobje živela, pa je zelo smešna. Kaj Vam Tito pomeni? Zame je še danes eden največjih državnikov, saj je znal med seboj povezati različne narode in vere. To se je pokazalo po njegovi smrti, saj so na tem območju začele krvave vojne. Ustvaril je socialno državo, kjer je imel vsak delo, zdravstvo je funkcioniralo, šole so bile brezplačne. Revnih in brezposelnih ni bilo, bilo pa je tudi, tako kot govori predstava, veliko neumnosti. Tudi mene so opazovali, kaj delam. Poznamo Vas kot igralca v komedijah. Ste kdaj igrali v kakšni tragediji? Da. Moja prva prava predstava po diplomi je bila vloga Romea v Shakespearjevi tragediji Romeo in Julija. Režiral jo je Ljubiša Ristić. Zdaj v Raztrgancih igram klenega slovenskega kmeta, mlinarja in očeta, ki je tragična oseba. Moram pa reči, da raje igram v komedijah. Dvakrat ste dobili nagrado žlahtni komedijant in enkrat Ježkovo nagrado. Katera Vam je najljubša? Težko bi se odločil za eno, saj ima vsaka svojo vrednost in vsaka svoj čar. Morda mi je bližja Ježkova, ker nosi ime po našem največjem humoristu. Danes pa si zaslužite nagrado tudi vi, saj ste se odlično pripravili za ta intervju. Niste mi postavljali standardnih vprašanj, kot so, zakaj ste postali igralec ali ste rad igralec. To mi je všeč. Ura je minila, kot bi trenil. Zahvalili smo se za prijeten klepet, med katerim nas je tudi nasmejal tudi s primeri narečnega govora, in odhiteli na predstavo, ki nas je, četudi je nismo čisto razumeli, navdušila in nasmejala. Petra, Polona, Maja, Tadeja, Tamara, Luka, Klemen


MLADOST BREZ TELEVIZIJE

M

oj oče se je rodil leta 1955 in je živel v čisto drugačnih časih, vladal je drug politični sistem in bile so drugačne razmere. Kot vsakega izmed vas tudi mene zanima, kako so živeli v starih časih, zato sem ga prosil, naj mi pripoveduje o njih. Rodil si se v Hmeljčiču. Kako si doživel svoje otroštvo? Živel sem na kmetiji, kjer je bilo vedno dosti dela. Ker ni bilo interneta in televizije tako kot danes, smo ob večerih ličkali koruzo, se pogovarjali in se igrali razne družabne igre. Ob vsem tem pa je bila še šola. Šest kilometrov do šole sem moral iti peš. Šolo smo imeli od 7.10 do 13.00 ure. Po navadi sem moral pomagati pri vsakdanjih opravilih, na polju, v vinogradu in pri skrbi za živino. Vsi otroci smo morali biti pastirji, to je bila tako rekoč glavna funkcija mlajših otrok. Včasih smo pasli tudi vsi skupaj in pri tem uganjali norčije. Katere pa? Ja, na primer čisto nedolžna, da smo »rabutali« sadje, ker takrat pač nismo imeli hrane na pretek in je vedno prišlo prav kako jabolko ali kakšna hruška. Za vse sadje v vasi smo vedeli, vedeli smo, kje rastejo najbolj sladke češnje in kje jih je najtežje dobiti. No, potem smo pa tudi veliko raziskovali: iskali rake v potokih, pregledali vsako gnezdo na drevesih, celo polhe smo lovili. Kako se kaj spomniš Jugoslavije, maršala Tita, socializma? V Jugoslaviji nam sploh ni bilo tako slabo. S socializmom nisem imel težav. Nisem bil sicer dejaven v politiki, vendar na splošno nam je šlo kar dobro. Ni bilo težav s službo, morda je bilo tudi več sodelovanja med ljudmi. V vasi smo si na primer med seboj več pomagali, si posojali kmetijske stroje in se več družili. Nismo se ograjevali z mejami in ograjami ter se nismo skrivali za zidovi hiš. V službi tudi ni bilo tako velike tekmovalnosti in pritiska s strani delodajalcev. Kaj pa pozneje, osamosvojitev Slovenije? V osamosvojitvi sicer nisem sodeloval kot vojak, bilo pa je zelo vznemirljivo spremljati nastajanje nove države. Razni dogodki in informacije so si zelo hitro sledili. Vsi smo pričakovali, kaj se bo zgodilo, in upali, da ne bo hujših posledic. Kar dobro smo jo odnesli glede na hude čase, ki so nastopili v drugih jugoslovanskih republikah. Zakaj si se odločil, da boš ostal na kmetiji? Te ni vleklo v tujino kot veliko drugih vrstnikov? V tujini sem bil tri mesece, vendar me je vseskozi vleklo domov. Od doma sem šel že s 15 leti. Šolal sem se na gostinski šoli, kjer smo imeli dualni sistem šolanja. Večino leta smo morali opravljati prakso, jaz sem jo imel v Metliki.


Samo štiri mesece smo imeli šolo na klasičen način v Novem mestu in takrat sem lahko bil doma. No, kot kuhar sem potem dobil delo tudi v Nemčiji, v Stuttgartu, vendar je bilo to čisto drugačno okolje, zato sem se odločil, da se raje vrnem. Potem pa se je po spletu okoliščin nekako tako zgodilo, da sem prevzel kmetijo. Kaj pa si želiš v prihodnosti? Predvsem dobro pokojnino za vse moje delovne izkušnje. Pa seveda pridne vnuke, ker pridne otroke že imam. Simon Rezelj, 8. b

HAIKU Kaj je ta stvar? To ni stvar, to je ljubezen. Ne vidim poti, vidim le temo. Strah me je.

Ljubezen greje, preplavi me upanje, zelo sem srečen. Želim si objem, stiske roke, pobožal bi, pa nimam koga.

Naše življenje je polno ovir. A ovite z ljubeznijo zlahka premagamo. Na koncu hodnika je luč. Naj grem ali ne? To je zdaj vprašanje. Rebeka Krevs, 7. a

Na nebu sije, skozi oblake se bije, to zlato sonce. Nejc Kastelic, 9. b


Sedim in gledam, kazalec ure tiho gre, s seboj vzame čas. Morje pride, gre. Zakaj tako hitro? Ustavi se. Počakaj. Ljubezen me greje, ko se umivam na hladnem pomladnem dežju. Čas – vem, da je tu, čeprav ga ne vidim, gre in se ne vrne. Smisel življenja – lepota narave, le opazi jo.

Ljubezen greje, preplavi me upanje, zelo sem srečen.

Pojdi ven in se nasmehni, odpri oči. Videl boš mene.

Želim si objem, stiske roke, pobožal bi, pa nimam koga.

Tiho teče in mirno žubori. Lep potoček.

Na nebu sije, skozi oblake se bije, to zlato sonce. Nejc Kastelic, 9. b

Fant in dekle, z roko v roki – ljubezen. Reka je široka pot, ki vodi skozi življenje, polna radosti.

Ni vredno umreti zaradi sovraštva. Umri za mir in v miru.

Solza je kot biser, ki se zažre v dušo in tam ostane.

List hrasta, jesenski veter v laseh. Morje spominov.

Sanjam morje, sanjam plažo, a je zima.

Poglej tišino. Šepeta neodkrite besede. Šumi kot morje.

Zamišljen obraz, zamišljene oči, zaljubljena deklina.

Prijatelji so kot zrna peska v puščavi. Majhna, a tako velika.

Patricija Barbo, 7. a Jasmina Ilar, 7. a


PESMI

KRUH Danes smo se odločili, da bomo domač kruh naredili. V skledo moko, sol, vodo in kvas smo zmešali in ga hitro vzhajati dali. Ko kruh nam vzhaja, skoraj iz peharja uhaja, da pa nam ne uide, ga mama hitro v peč porine. Iz peči že zelo diši, nam pa iz ust se slina cedi. Miha Pugelj, 5. b ČOKOLADA

Kruh je bel kot sneg, in ko ga neseš v usta, ti po ustih hrusta. Kruh razdelimo med ljudi, dobi ga le tisti, ki ne spi.

Čokolada je slastna reč, nje slastnih trenutkov hitro je preč, poješ eno, drugo, tretjo, četrto, si rečeš stop, narediš črto. A hitro nova priložnost in že se vidi trebušna požrešnost. Joj, čokolada, bilo je preveč, saj bi še eno, pa je ni več.

Kruh je ena izmed osnov hrane, zato ga otrokom delijo vse mame. Kaja Brezovar, 5. b

Joj, koliko joulov smo pojedli, oh, za to so krivi knedlji, pa saj knedelj se hitro odstrani, samo energija ostane ob strani. Sem se odločil, da joule bom porabil, sem sklenil, da se bom s športom ubadal. Sem začel teči, pa sem shujšal preveč.

POMLAD Zima se poslavlja, pomlad se pripravlja, ptički žvrgolijo in se veselijo.

A se spomnite, kje se je pesem začela, pa zdaj je znova od tam pridrvela. Tako se to kar naprej ponavlja in čokolada se v želodcu prebavlja.

Pomlad je lep letni čas, saj ptički pridejo v vas. Zdaj pa zaplešimo vsi, da ptički veseli bodo vsi, seveda pa tudi ti.

Nejc Kastelic, 9. b

Tina Smerke, 7. a


NORČIJE

PRIJATELJ

V šoli včeraj norčije sem zganjal, fante preganjal, zato me učitelj v kot je poslal in me pošteno kaznoval.

Ker si moj prijatelj, rada te imam. Nikoli ne pozabi: nikomur te ne dam.

Od učitelja podpis sem dobil, mami doma pa vse razložil. Mamica doma pa jezna je bila, ker fante sem preganjal in norčije zganjal.

Kadarkoli hočeš, pomoč takoj dobiš, vedno sem ob tebi, tudi kadar spiš.

Petra Hrastar in Amadeja Hren, 3. b

Ker si moje sonce, svetiš mi vsak dan. Nikoli ne obupaj, podaj mi svojo dlan. Maja Drenik, 9. a

MIRNOPEŠKA ŠOLA Mirna Peč je lep kraj kot čudovit, nebeški raj. V njem šola stoji, notri smo učenci vsi mi. Tam utrjujemo svoja znanja in tekmujemo za razna priznanja. Mi imamo bojazni, vendar so učitelji prijazni. Ta šola zame je zares odlična, naša znanja so različna, saj veliko se naučimo in znanje pridobimo. Urška Makše, 5. b


ŠOLSKA ZDRAVLJICA Spet šola se začela, sošolci vkup se zberemo, kmalu bo polno dela, nihče lenaril več ne bo, mi vsi, piflarčki, z osnovne šole b'radi šli.

ŠOLA Ko se zbudim, se mi zdi, da volje za šolo sploh ni. Namest, da popoldne TV bi gledal, treba se je učit, pa nč za kompjutrm bit! Sam pisat, risat, računat pa možgane kisat. Sploh ne, d bi musko poslušal. Sam gledat kdaj kej prepisat bi poskušal. Eni kadijo, drugim se učitli tečni zdijo, tretji harmonko igrajo, četrti izzivat znajo, peti pa ne vejo, zakaj sploh u šolo grejo! Polej po šoli, ko zunej je sneg, kepat se gremo, fasada se luknja vsepovprek. Na busu je vse lepu in prav, dokler u gužvi ne bi ostal. Ko pa pridemo domu, eni se učijo, drugi pa za TV-jem spijo, zraven pa smrčijo, kr drgač se ti ob zvezkih možgani zvrtijo. Ampak v šoli so še dobre stvari. Neki nas naučijo in za nas poskrbijo. Dobre ocene nm dajo, Pa dost stvari nm dajo za vajo! Žan Kupljenik 7. a

Kdaj prva bo kontrolna, kdo prvi vprašan rad bi bil? Glava, znanja polna, vsak upa, da bo pet dobil, branje ali spanje, to je zdaj vprašanje. Jedilnica je polna, vsi lačni so od doma šli. Zdaj trebuh spet boli, ker v šoli mrzla hrana se deli. Zazvoni in mi vsi nazaj v klopi smo se odpravili. Vse bližje konec leta je, 9. razred poslavlja se. Učitelji se le smejijo, spričevalo nam pred nosom držijo. Mi pa vemo, da zdaj gremo, zato se zadnjič na šolo še ozremo. Matic Krevs, 9. a


LJUBEZEN

TI

Love is in the air, Jaz pa hočem imeti mir. Ubadam pa s čudnim občutkom se. Baje, da nič več ne zanima me. Enkrat rada kar poletela bi. Zakaj se to dogaja mi? Eh, saj najbrž je samo bolezen, saj Ne more biti ljubezen?

Ti si razlog, da se vsak dan nasmejim. Ti si tisti, ki ga želim. Ti si tisti, po katerim hrepenim. Ti si tisti, za katerega živim. Ti si sreča, ki si jo želim. Ti si svetla stran, ki ji jaz sledim.

Maša Gabrijel, 9. b NESREČNA LJUBEZEN

Marjetka Hrastar, 7. b SKUPAJ Spomnim se tistih dni, ko skupaj sva bila. upanje v meni zbujal si. Predobro sva se imela. A zdaj odšel si ti, jaz pa sem v samoto se odela.

Sam v sobi tiho jočeš, ker tisto dekle hočeš, ona te pa ne mara, ker v drugega je zatrapana. Zakaj po hodnikih hodiš in v temi blodiš, upaš, da te kdo pogleda ali pa se kakšna punca vate zagleda. V mislih si predstavljaš trenutke, ki bi jih z njo preživel, rad bi jo prebolel, a veš, da to je nemogoč problem. Eva Kramar, 9. b

Maša Gabrijel, 9. b

SAMA Sama v temi sedim, vedno solzne oči dobim. čakam te, da prideš tja, kjer srečna sva skupaj bila. Minevajo ure, dnevi, noči, a tebe nazaj nikoli več ni. Ljubila sem te, ljubila te bom, a videla nikoli te več ne bom. Odšel si stran, odšel si drugam, a v mojem srcu boš vedno poznan. Zdaj, ko tebe več ni, čas bo zbrisal sledi, posušile se bodo solze, rane nič več ne bole. Tadeja Pust, 9. b


TJAŠINE PESMI Boš še tle k padm dol,k padm preglobok, mi boš stau ob stran, čeprou mi pomagat ne bo znou še sam Bog? Mi pomagu boš trpet, krila spet nazaj prpet, souze mi obrisu, spet smeh nazaj narisu? Me boš najdu, k u temnm kotu skrita bom, mi pravo pot pokazu, d obraz ne bom tiščala h tlom? Mi znou boš povedat, da use še smisu ma, zlomlenu srce zalept, me obrnt stran od zadnga izhoda? Mi znou spremenit boš najhujš dan mojga žiulenja u najlepšga spet, skus pounga veselja? Boš u mojih očeh zaznou tisto grozno bolečino, četud na ush stezah hudila bom z navidznim nasmehom in milino? Odrinu si me stran in prou nč mar ti ni, ko gledaš grenko souzo, k po licu mi spouzi. Čist useen ti je, če vidš, kaku moje krvaveče srce na tisoče koščku rozlom se. Moja duša krvavi, upanje k bližajoč se dih smrti bledi, ne vidim, kam naj se ozrem, komu naj povem, kako znova srečna u nov dan oči odprem.

Zakaj dajau si mi upanje, me zavajal in svet navidezno olepševau, če zame mar ti ni in sem le pero več med krili tvojimi?

Ti sploh še spomnš časou se, k drug drugmu sva bla use, k dihala z enimi pljuči sva, živela, kt da obstajava samu midva. Sm zdej ti si spremenu se, tvoj pogled na svet čist drug postou je, zagrnjen v mračno temo hodš zdej, v tvojem pogledu pa tiči sm praznina brez usakih mej. Včasih živa polt ti zdej bledi, le zakaj žiulenje uničujš si? ...in ja vem… več doug med nami te ne bo, zabredu preglobok si, da dobr bi se izšlo. A še vedno upam, čutm, diham, sm s teboj, pomenš mi use, in v mojem srcu tvoj večn bo obstoj. Ne, zdej več ni in nkol ne bo, tako kt učasih je bilo. Nč več za žogo ti se ne podiš in ona ne kriči več: ''Zdej pa ti loviš!'' Punčke svoje je vrgla stran, ti pa zamenu si svoj parnik za tisto mašino, k ji praumo računalnik. Prej skupej sta se igrala, skrivala, vpila in afnala. Zdej pa sm učasih sramežlivu se pogledata in zadrhtita k drud druzga se dotakneta. K ponounu opazš njen igriv nasmeh, z mislimi odpravš spet nazaj se po straneh. Spet vidš vajino otroštvo ter njene svetle kite u laseh. Želiš, da vse bi blo kot prej …in da kt otrok lahku bi reku ji: rad te imam, največ pomenš mi… Tjaša Makše, 9. a


BOLI ME

HOČEM UMRETI V sobi drhtim po tvojih poljubih, po ustnicah sočnih, ki poljubljajo me. Vse le en spomin ostane, ko v naročju druge zagledam te. Zdaj vse zmračilo se je, vse misli, vse skrbi, vsi lepi trenutki. »Hočem umreti, nočem živeti!« Kriči moja duša, ko ugaša ji luč, luč življenja, luč ljubezni, luč drhtenja in skrbi, zdaj vse umreti hiti.

Boli me, ko gledam sporočilo, na katerem tvoje srce mojega je pozabilo. Vse najine norčije, vse najine polomije. Rada te imam, nočem iti stran. Hočem te ob sebi, nočem gledati te v temi. Petra Mišmaš, 9. b

Vse sanje se zmračijo, solze po licih mi spolzijo, a ti poljubljaš jo, kot da me ne bi bilo. »Hočem umreti, nočem živeti!« Kriči moja duša, ko ugaša ji luč, luč življenja, luč ljubezni, luč drhtenja in skrbi, zdaj vse umreti hiti. Petra Mišmaš, 9. b

RAZMIŠLJANJA ŽIVLJENJE JE SOVRAŠTVO, VEČEN BOJ

D

ragotin Kette je rekel:« Življenje je večen boj.« Ljudje, živali, rastline … vsa živa bitja, kar nas je, se celo življenje borimo za obstanek namreč. Vendar pa ni edini boj, boj za obstanek. V življenju bijemo veliko bitk in bojev. Največkrat so za našo dobro. Že kot otroci se začnemo boriti proti staršem in njihovim idejam, ki za nas niso niti najmanj privlačne. Isto je pri živalih. Že s prvim dnevom svojega življenja se borijo za obstanek, iščejo hrano, se branijo pred plenilci in iščejo zavetje. V mladostniških letih se nam zdi boj iz otroštva neumen, ker imamo v tem času povsem drugačne boje. Bojujemo se s svojo zunanjostjo ( mozolji, ogrci, gube …), proti staršem, borimo se za večjo svobodo in samostojnost. Vendar pa so po navadi ravno ti boji najbolj podobni Sizifovemu delu. O situaciji ne razmislimo dobro in se podamo v boj brez razloga. Take borbe nam večkrat škodijo, kakor pa pomagajo. V odraslih letih se borimo za denar, za ljubezen in za nasledstvo.


V življenju pa je tudi pomembno, kako se borimo, ali smo se pripravljeni boriti, kako izkušeni smo in kako vztrajni smo. V tem se kažejo tudi rezultati. Ne razlikuje pa se samo način borbe, temveč tudi koliko časa se kdo bori. Na primer ljudje ne moremo izbirati, komu se bomo rodili, in nekateri starši so veliko bolj strogi kakor drugi, zato se morajo tudi nekateri ljudje veliko več boriti za nekatere stvari kakor pa tisti, ki jim »vse k riti prinesejo«. V življenju so tveganja, temu pa sledijo posledice. Skrbno se moramo odločati, kaj bomo storili. Če ne najdemo izhoda, moramo prositi za nasvet ljudi, ki jim najbolj zaupamo. Mitja Avguštinčič, 9.a

Ž

ivljenje. Le kaj je to? Morda predmet, ki ga postaviš na mizo in ga gledaš? Ali ne? Življenje. Pojem, ki se ga ne da opisati in razložiti. Trenutki, ki minevajo in se jih ne da ponoviti. Življenje je kot list papirja. Ko se rodimo, je prazen, ko umremo, pa popisan. Če koga vprašaš, kaj je življenje, ga vprašanje preseneti. Nihče natančno ne ve, kaj je življenje in prav vsak odgovor bo različen, saj ga vsak izmed nas živi drugače in si ga drugače predstavlja. Življenje teče. Ne da se ga ustaviti. Dogodki, ki se bodo zgodili, nam niso znani. Vse pride nepredvideno. Ne moremo se že vnaprej pripraviti na tragične dogodke in jih kakor koli preprečiti. Življenje je že tako, da vse pride samo od sebe. Vse bi bilo super, če bi bilo naše življenje sestavljeno iz samih srečnih, veselih trenutkov, polnih ljubezni, topline in radosti. Vendar ne. Življenje ni tako. Mnogo je trenutkov žalosti, obupa in joka. V življenju nam ni nič dano, kar bi bilo neuporabno. Vse, kar dobimo, moramo znati spoštovati in uporabljati. Z vsemi svojimi sposobnostmi si krojimo svojo prihodnost. Če želimo kaj doseči, se moramo boriti. Vse življenje se učimo novih stvari, ki nam bodo prišle prav. Znati se moramo prav odločiti, saj vsak sam živi le svoje življenje in nihče nima pravice, da nam ukazuje, kaj in kako naj delamo samo zato, da bo njemu bolje. Sami si iščemo prijatelje, ki nam vedno stojijo ob strani in nam v težavah pomagajo. Preden kaj storiš, premisli, saj se ti v trenutku lahko sesuje vse in začeti boš moral znova, kar pa je najtežje. Kot pri dominah. Vedno delaj po svojih zamislih, če le misliš, da so pravilne. Ne pusti, da ti kdo življenje uničuje Maja Drenik, 9. a


M

arsikomu se življenje ne zdi smiselno. Obupuje, ker nima službe, prijateljev, ker ga nihče ne mara … takrat mu je Kettejeva misel, da je življenje sovraštvo, blizu. Zame to ne velja. Mislim, da bi se morali za življenje boriti tako, da bi dosegli vse, kar sami hočemo. Navsezadnje smo lahko srečni, ker živimo. Pesimisti se s tem prav gotovo ne bi strinjali, ker v življenju vidijo vse slabo. Če bi taki ljudje s sončnimi očali pogledali na svet, bi z veseljem sprejemali prijatelje, ti prijatelji svoje znance in tako dalje … sovraštva sploh ne bi bilo več, saj bi drug drugemu izkazovali pozornost in nihče ne bi bil več sam. V vojni so ljudje umirali. Borili so se za domovino. To je bil v življenju njihov cilj: boriti se in zmagati ali pa umreti. Vendar častno. Vsak človek bi moral imeti svoj cilj. Ne takšnega, ki bi mu ga izbrali drugi, ampak takšnega, ki bi ga izbral sam. Živeti mora svoje življenje. Le verjeti mora v to in vase, da mu bo uspelo. Torej življenje ni sovraštvo. Je boj proti njemu. In če se potrudimo, lahko premagamo tudi sovraštvo. Prav zato ni treba obupati že ob prvem neuspehu, saj so v življenju dovoljeni vzponi in padci. Maša Gabrijel, 9. b o sem preletela naslov, se mi je v glavi porodila misel: »Ah, saj življenje ni sovraštvo, kaj nam pa manjka?« Če pa dobro pretehtam, je res … Je sovraštvo in je večen boj. Začne se, še preden se zavemo sami sebe, še preden dobro zaživimo … Borimo se za hrano, za mamino pozornost, igrače … Čeprav se nam v tistem trenutku ta stvar zdi najhujša, je to le začetek. Vse se le stopnjuje, ko postajamo večji, starejši, zrelejši … Borimo se za svoje. Potem smo najstniki in tu so ljubezen, večerni izhodi, ocene … Pri odraslih njihova služba, zakon in družina. Za vse to se borimo, si prizadevamo, da dosežemo najboljše. Poskušamo priti do vrha in še dlje … Tudi ko bomo dedki in babice, se bomo bojevali s svojimi boleznimi, za to, da nas ne zavržejo kot kakšno staro pločevinko, in če ne za drugo … za višjo pokojnino. Celo življenje samo garamo, da bomo nekaj več, da bomo nad ostalimi … Potem se vsak vpraša:«Kje je tukaj smisel, da stremimo k vrhu, k (naj)boljšemu?« Takrat lahko tvegamo izgubo svojih dragih, si po možnosti nakopljemo širši krog sovražnikov in ljudi, ki nam ne privoščijo sreče. Torej … Zakaj se ne bi vsi nehali boriti in bi bili zadovoljni s tistim, kar dobimo, imamo, izgubimo??? Ne! To bi bilo porazno. Ljudje ne bi več poznali ne navdušenja, ne sreče, veselja, ko bi nekaj dosegli sami s trdim delom, in ne solz ter trpljenja ob padcih. Vse bi bilo isto. Svet bi bil nič. In vsi bi hodili po njem s praznino v očeh … Tako bomo od prvega vdiha življenja do zadnjega izdihljaja upali, se borili, delali za svoj obstoj, za svoj prav … pa čeprav nas na koncu čaka le globoko temno brezno smrti.

K

Tjaša Makše, 9. a


Z

a mnoge je življenje boj za življenje že v otroštvu, saj se morajo spopadati z različnimi težavami. Odraščajo v revščini, v nasilnih družinah, v družinah, ki so »predane« alkoholu in drugim stvarem. Posledice največkrat nosijo otroci, ki niso za nič krivi, a vseeno hudo trpijo. Vse to nosijo s seboj v šolo, kjer jih vrstniki zaničujejo in ponižujejo. Nekatere otroke pa starši preveč razvajajo in jim predstavijo le dobro plat življenja, potem pa se lahko pojavijo problemi, ki jih taki otroci ne znajo rešiti. Življenje si krojimo in ustvarjamo sami. Vsak z njim lahko počne, kar želi, njegova odločitev je, ali ga bo vodil po pravih ali po stranskih poteh. Lahko si ga uniči in življenje zanj pomeni le sovraštvo. Sama mislim, da je moje življenje boj in ne sovraštvo, saj se moram in se bom še morala boriti za svoje pravice, za dobre ocene v šoli, za mesto v družbi … V življenju res ni vse lepo in postlano z rožicami, veliko je padcev, vendar če si dovolj trden in imaš voljo, se lahko pobereš in greš dalje. Doživela sem že veliko lepih stvari in vem, da me še veliko lepega (morda tudi kaj grdega) čaka, najlepše pa je, da imam prijatelje in družino, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo ter mi pomagajo skozi vse pasti življenja. Tadeja Pust, 9. b

V

sak dan se v življenju srečujemo s sovraštvom in bojem. Bojujemo se z vsakomer in ob kateri koli priložnosti, čeprav se tega včasih sploh ne zavedamo. Že kot otroci se z brati in sestrami bojujemo za pozornost svojih staršev in smo velikokrat ljubosumni, ko starši pohvalijo nekoga drugega. Velikokrat se morajo v družini starejši otroci ob prihodu mlajših zelo truditi za starševsko pozornost. Ko postanemo najstniki, se v šoli bojujemo za boljše ocene in tekmujemo, koga bo učitelj večkrat pohvalil. Tako včasih zamerimo svojim najboljšim prijateljem, da so v središču pozornosti. Potem tudi mi začnemo početi trapaste stvari, samo da bi nas drugi opazili. Doma se s starši prepiramo, kdaj bomo šli ven in do kdaj bomo tam tudi ostali. Tudi to je včasih huda borba. Življenje brez nenehnega bojevanja bi bilo pusto in prazno, saj potem le tisto, kar smo si priborili, znamo ceniti. To pa dela življenje mavrično. Petra Mišmaš, 9. b


O

b besedi življenje se vedno spomnim na svojo mater in očeta, ki sta mi ga dala, vendar se hkrati sprašujem:«Je življenje res samo rojstvo ali je kaj več?« V življenju smo srečni, nekateri pa trpijo, drugi se ga sploh ne zavedajo, kajti zapadejo v alkohol, droge … Vseeno je, kako in s kom živiš, vedno se boš moral boriti proti nečemu. Alkoholiki proti želji po pitju alkohola, kadilci proti želji po cigaretah, zdravniki se borijo za preživetje bolnika, športniki za dober rezultat, revni, kako bodo preživeli, vsak sam s svojimi mislimi, željami … Žalostno je, da v času, ki nam je dan, ne znamo živeti srečno. Vsak dan se srečujemo z ljudmi, ki nam niso blizu in si jih ne želimo srečati. Mnogokrat se prepiramo brez razloga, krivdo za to pa valimo drug na drugega. Med sabo se sovražimo, mnogokrat po nepotrebnem. Zavidamo si, pa čeprav si nimamo česa zavidati. Ker nam v življenju ne gre, kot si želimo, si postajamo čedalje manj všeč. Začnemo se sovražiti. Izgubimo voljo do življenja. Če si želimo spet postaviti na noge, se moramo boriti. Nikoli ne smemo pustiti, da nas kdo zavaja. Takšno je naše življenje: polno pasti, želja in presenečenj. Zanj se borimo in življenje je večen boj, kot je rekel Dragotin Kette, ki je že v rani mladosti izgubil tisto, kar je imel najraje: svoje starše. Polona Opara, 9. b eliko ljudi se sprašuje, zakaj moramo živeti, če potem umremo. Zakaj so živeli sužnji, da so se rodili, delali za vladarja in umrli? Ali je življenje res le žalostna simfonija z lepimi akordi? Res je, da nas rodi mati. Vendar zakaj? Ali le zaradi tega, da razveseli družino? Ne. Tu smo zato, da ta kratek del življenja, ki nam je dano, kar najbolje izkoristimo, da ga delimo z ljudmi, ki so nam blizu. Zakaj se vsi bojijo smrti, saj je vseeno, ali umreš danes ali čez dve leti? Pa ni. Vse svetovne religije si predstavljajo posmrtno življenje. Pravijo, da si življenje po smrti ustvarimo na Zemlji, zato je zelo pomembno, kako živimo. Tudi sužnji so bili ljudje. To pomeni, da so imeli glavo, ki je niso hoteli izgubiti, zato so delali za vladarje. Če se je kdo uprl, so ga enostavno ubili. Prav sužnji so nam lahko vir moči in simbol vztrajnosti. Oni so bili dostikrat pred hudo preizkušnjo, ali živeti in trpeti ali iti v smrt brez trpljenja. Zanje je bilo življenje sveto, ni ga premagalo nobeno trpljenje in nasilje. Pravijo, da je življenje takšno, kot si ga narediš. S tem ne mislim le na materialne dobrine, ampak tudi na duhovne. Če o življenju mislimo pozitivno, nam bo veliko lažje premagovati žalost in obup. Kdor razmišlja negativno, lahko obupa. Ko se rodi otrok, mati ne ve, ali bo zdrav, lep, pameten, ve le, da ga bo imela rada. Ko nas pot vodi skozi otroštvo, smo postavljeni pred številne izzive. V tem obdobju smo tudi najbolj ranljivi, čeprav se počutimo čvrste, samostojne. Hitro nas kakšen nepridiprav vrže s prave poti. In ker je to gotovo najvažnejši del našega življenja, saj kar se Janezek nauči, to Janez zna, je treba paziti, da ne zavijemo s prave poti. V tem času se učimo tistih pravih vrednot, ki nas bodo vodile v življenju. Če pa nas kaj zapelje, moramo hitro splezati na zeleno vejo. Ko nam je hudo, moramo to nekomu povedati. Če nimamo pravega prijatelja, je to lahko tudi dnevnik. Važno je, da gre slabo iz nas. Zato: razmišljajte pozitivno, zaupajte se drugim in ustvarite si lep odnos do življenja. Le tako boste ostali srečni. Nejc Kastelic, 9. b

V


PREBESEDIMO BESEDE V 3. b smo pisali zgodbico iz naključno izbranih besed: krava, luč, slovenščina, šola, avto, čebela. Krava in luč se prepirata Nekega dne se je krava sprehajala po hiši. Bila je v temi. Zagledala je luč. Rekla je: »Luč, ali se prižgeš?« Luč je ni slišala. Krava je zavpila: »Luč, ali se lahko prižgeš!« »Ne, zmanjkalo mi je baterij!« Prav! Iz daljave se je slišal čuden glas. Bila je Slovenščina. Prišla je v hišo. Rekla je: »Kdo se prepira?« »Jaz, krava in luč.« » O čem se prepirata?« » Jaz bi rada svetlobo, luč pa nima baterij, da bi svetila.« » Potem pa predlagam, da greš ven, krava.« » Prav. » Ko je prišla ven, je videla, da so se kregali v šoli. Pred šolo je stal največji avto. Bil je od krave. Hotela je vstopiti. »Pokaži kartico,« je rekel avto. »Saj me vendar poznaš,« pravi avto. Mimo je priletela čebela. Slišala je prepir. »Se lahko peljem jaz, ki imam dve kartici?« je rekla čebela. »Ne, to je moj avto,« je zavpila krava. Čebela spodi kravo v avto in se odpeljeta. Zala Zupan Moja pot v šolo Moj dan se začne z oblačenjem šolskih oblačil. Očka naju z bratom v šolo odpelje z avtom. Peljemo se mimo pašnikov, kjer se pasejo krave. Včeraj je ena krava grozno ponorela, ker jo je pičila čebela. Ko smo se peljali mimo semaforja, je zasvetila rdeča luč. Skoraj bi zbili peško, a je na srečo nismo. Ko sva z bratom prišla v šolo, je že zvonilo. Imeli smo moj najljubši predmet slovenščino. Ko je bilo konec pouka, sva s prijateljico Amadejo odšli domov. Petra Hrastar Ninin dan Nekega dne je Nina prižgala luč. Priletela je čebela in jo pičila. Nina je šla v šolo in ravno to uro so imeli slovenščino. Nina je gledala skozi okno in na travniku zagledala kravo. Po cesti je pripeljal avto in v njem sta sedela mama in oče, ki sta se vrnila iz službe. Mama je stisnila Nino k sebi in jo poljubila. Ines Saje Lumpi iz 3. b Zjutraj, ko sem vstal, sem se spomnil, da pišemo spis pri slovenščini. Ko sem prišel v šolo, sem videl Jaka, ki je v šolo prinesel ribiško palico. Že zgodaj zjutraj je z njo razbil luč na najvišjem stropu. Potem je prišel še Miha in s sabo pripeljal kravo. Prišel je Beno. Bil je ves popikan. Povedal je, da so ga popikale čebele. V razred je stopila gospodična Kladivo. Začeli smo pisati spis. Tudi jaz sem ga začel, malo sem ga prepisal od Bena. Zazvonil je zvonec, ki je pomenil konec pouka. Kmalu je prišel oče, stopil sem v avto in sva se odpeljala domov. Sandi Kumer


LEDENA DEŽELA

P

red davnimi časi, ko še ni bilo avtomobilov, je bila v davni pokrajini Ledena dežela. Tako se je imenovala, ker so vse grde stvari v njej zamrznile, vse dobre pa so bile žive. V tej deželi ni sijalo lepo rumeno in toplo sonce, ampak hladno diamantno. Zaradi njega je bilo življenje hladno. Kadar je prišel v deželo slab človek, ga je zamrznila, da ne bi oddajal slabih stvari. Z dobrim človekom pa je ravnala ravno obratno. V tej deželi je živel lepo in bil je brez skrbi, saj ga je imela dežela rada in ga vzgojila v boljšega človeka. Nekega dne je posijalo sonce in vse dobre stvari so izginile, pokazale so se le slabe. Te so ostale še dandanes. Star pregovor pravi: » Ni vse zlato, kar se sveti.« Nik Lavrič, 5. B

Ledena dežela je lepa, vendar vse je kot kepa.

TRIGLAVI ZMAJ Živela strašna je pošast, njen dom bil je bel star hrast.

Vse je polno ogledal, vendar vse je kot mali kal. V ledeni deželi so ledene stezice, a v njej so tudi kozice.

Prišla je v Novo mesto In razruvala vso cesto. Vsi so se je bali in se v hišice skrivali.

Videl bi zelenice, vendar tukaj so tudi ptice.

Kmalu je iz mesta šla, ker bila je le izmišljena.

Vrnil se bom v svoj zeleni kraj, ki je tudi lep kot ledeni raj.

Sašo Brudar, 3. b Rok Kermc, 5. b

SNEŽAK

N

ekoč je živel snežak Frkolin. Stal je na robu gozda. Rad se je pogovarjal z gozdnimi živalmi. Bližala se je pomlad in snežak Frkolin se je začel topiti. Ko je pomlad prišla, se je snežak poslovil, na njegovem mestu pa so ostali le lonec s pikami, koren in metla. Mimo je priletela ptičica. Zagledala je lonec in vanj nanosila slamice. Naredila si je gnezdo in zaspala. Sanjala je, kako prijeten dom bo za njene mladičke. Neža Kastelic, 3. b


MIŠKA

N

ekoč se je miška spotaknila in raztrgala svojo najljubšo majčko. Odšla je k šivilji in prosila, da majčko zašije. Šivilja ji je odgovorila, da jo bo zašila, če ji kupi očala. Miška je odšla k optiku in ga prosila za očala. Optik ji je rekel, da bo dobila očala, če bo šla na kmetijo po kozje mleko. Miška je odšla na kmetijo in zagledala kozo. Vprašala jo je, če ji da mleko. Koza ji je odgovorila, da ji da mleko, če ji da krmilo. Dala ji ga je in odšla s kozjim mlekom k optiku. Ta ji je dal očala, očala je nesla šivilji in šivilja ji je zašila majčko. Zahvalila se ji je in odšla domov. Nuša Gabrijel, 3. a STRAH IZ OTROŠTVA

B

ilo mi je devet let. Med poletnimi počitnicami, okoli devete ure zjutraj, je moja mami vsa preplašena prišla v mojo sobo. Sporočila mi je žalostno novico, da moja najboljša prijateljica Jana leži v bolnišnici. Ni bila ravno v smrtni nevarnosti, toda če ne bi gasilci prišli pravočasno, bi lahko umrla. Naslednji dan sva jo odšli obiskat v bolnišnico. Ker še vedno nisem vedela, kdo je povzročil požar, sem jo vprašala. Povedala mi je, da je bila za vse kriva sama. Igrala se je z vžigalicami. Ker pa je bila zelo neprevidna, se je ogenj razširil na zavese ter drugo pohištvo. Sama sem bila zelo prestrašena. Odločila sem se, da se ne bom nikoli igrala z vžigalicami ter drugimi vžigalnimi sredstvi. Maruša Marn Eržen, 9. a


VŽIGALICE NISO IGRAČA

V

nekem mestu je delovalo pomembno podjetje. Podjetniki in tajnice v njem so bili vestni in odgovorno so opravljali svoje delo. Pa je to tako ves čas? Nekega dne so se ljudje začeli pritoževati glede nečistoče in slabe organiziranosti v pisarnah. Šef je vse to mirno poslušal in se odločil, da bodo delali tudi v nedeljo, tisti dan pa izkoristili za pospravljanje pisarn. Kislih obrazov in dolgih nosov so se podjetniki namenili v pisarne. Ob poslušanju radia je čas hitro minil, še najbolj gladko je šlo pospravljanje tajnici Ivani. Kup v škatli za neuporabne papirje se je večal in večal. Takrat pa je Ivana v omari opazila vžigalice. Požvižgala se je nanje in tudi te vrgla v škatlo, ki je bila kmalu napolnjena. Potem je Ivana nesla škatlo ven ter na vžigalice čisto pozabila. Te so se kmalu vnele, zanetile so požar in ogenj se je kmalu razširil tudi na ostale škatle ter podjetje. Na srečo ni nihče podlegel poškodbam, a škoda je bila kljub temu velika, saj so morali podjetje podreti in zgraditi novega. Krivca niso iskali dolgo, ker je tajnica Ivana sama priznala napako. Žal ji je bilo za tako grozno malomarnost in vsem je obljubila, da bo odslej bolj pazljiva, saj vžigalice niso igrača. Jasmina Strojin, 8. a

Ž

e nedolžna igra lahko v naravi zameti požar velikih razsežnosti. Povzročijo ga iskre vlaka, samovžig, strela ali pa le neprevidno ravnanje z vžigalnimi sredstvi. Včasih se zaradi svetlobe, ki jo oddajajo vžigalna sredstva, otrokom zdijo primerna za igro. Seveda temu ni tako, saj lahko pride do požara. Starši morajo otrokom razložiti, da je igranje z vžigalnimi sredstvi nevarno početje ter jim povedati za posledice. Z ognjem se ne moremo igrati tako v stanovanju in njegovi okolici kot tudi ne v naravi. Posebej ko je razglašena velika ali zelo velika ogroženost, je v gozdu in tudi na vseh področjih, kjer ogenj lahko ogrozi gozd, prepovedano kurjenje, sežiganje, uporaba odprtega ognja in odmetavanje gorečih predmetov, ki lahko povzročijo požar. V primeru, da pa vendar pride do požara, pa moramo ostati mirni, poskusimo pogasiti ogenj z vodo, zemljo, peskom ..., če pa ognja ne uspemo pogasiti, se umaknimo na varno in pokličimo pomoč na 112. Jasmina Ilar, 7. a


POŠKODOVANI PRST

N

ekega dne me je mama prosila, naj ji pomagam nakrmiti živino. Šel sem k prikolici, da bi z nje zmetal travo. Čeprav mi je mama rekla, da je ni treba odpirati, je nisem ubogal. Odprl sem vrata prikolice in ta so me tako močno udarila, da sem si poškodoval prst. Hitro sem stekel v hišo in povedal mami. Bila je zelo zmedena. Jaz sem prst zavil in dal pod mrzlo vodo. Potem so me hitro preoblekli in odšli smo v bolnišnico v Novo mesto. Med potjo sem razmišljal, kaj mi bodo naredili. Hitro so me sprejeli. Dali so mi injekcijo in prst zašili. Potem sem moral še k drugemu zdravniku, da mi je dal opornico. Potem smo odšli domov, kjer so me vsi nestrpno čakali. Ta dan sem spoznal, da moram poslušati starejše in ne delati po svoje. Miha Pugelj, 5. b

NAŠIM NAJDRAŽJIM DRAGA DEDEK IN BABICA!

V

šoli se imamo lepo. Vse težke stvari premagujem z vsemi svojimi močmi. Naučil sem se že veliko novih stvari. Tudi s sošolci se dobro razumem. Pripovedujemo si šale, se smejimo in pogovarjamo o različnih stvareh. Zelo vaju pogrešam. Upam, da se dobro počutita in se imata lepo. Kristjan

A

li vesta, kdo vama piše pismo? Seveda! Vajina vnukinja Kaja. Želim vama povedati, da bomo kmalu imeli v šoli proslavo za dedke in babice. Upam, da bosta sprejela moje povabilo. V šoli se imamo zelo lepo. učimo se nove stvari. Naj vama povem, da imam že dve oceni. Ugotovita kateri. Petici, seveda. Zelo sem vesela, saj kaže, da bom odlična. Kako se imata pa vidva? Gotovo zelo lepo, saj čuvata mojo sestrico Mašo. Če vama bo kaj nagajala, mi kar povejta, vajina vnukinja Kaja


DRUŽINA

MAMA

Dojenček joka, sestra pa stoka. Mamo za dojenčka skrbi, mene pa na miru pusti.

Mama rada me ima. Mama z mano se igra. Mama peče mi dobrote, pecivo in piškote. Mama zbudi me vsak dan in mi reče: danes je nov dan. Moja mama je vsak dan sama, jaz pa s šole prihitim, da ji srečo podarim.

Oče neprestano za šankom sedi, mama pa doma nori. Ko oče domov prihiti, ga mama od doma napodi, ker ločiti se ji mudi.

Nuša Avgustinčič in Ines Saje Nuša Avgustinčič, Petra Hrastar, Amadeja Hren

Kaj učenci in učenke 3. a menijo o mamicah? NIKA STRAJNAR: Mama je lepa, ampak ne po zunanjosti, po notranjosti. Njene oči in njeno srce so pot v življenje. NIKA PRIMC: Mami je najlepša, najboljša, veliko je zame storila. Brez nje ne bi prišla na svet. NIK: Mama je najlepša na svetu, kuha mi kosilo, pripravi večerjo in me pelje spat. Pomagam ji pospraviti iz pomivalnega stroja. Mami, pošiljam ti enega velikega, velikega poljubčka. RENE: Hvala ti, mami, da skrbiš zame. Oprosti mi za vse nerodnosti. Rad te imam. Pomagal ti bom, ko boš hotela. ANJA ERPE: Mama je najlepša mama na svetu, pa čeprav je včasih na vrtu in precej umazana. Pri kosilu ji pomagam. JAN: Mami, ti si zame vse na svetu. Zelo se ti zahvaljujem, kar si vse storila zame. SAŠO: Moja mama je najlepša. Ko sem v stiski, mi pomaga. Ko se jokam, mi takoj prihiti na pomoč. Ko delam nalogo, mi pomaga, ko jo pokličem. Ko se ranim in se jokam, mi takoj prinese obliž. NEŽA: Mamica je kakor zlata sončnica, ker me vsako jutro poda v svet. ANDRAŽ: Mama je najbolj pomembna v družini. Vse naredi za svoje otroke in moža. Ko se otroci zunaj igrajo, so umazani in ona jim opere vso umazano obleko.


ANJA SMERKE: Rada te imam, dobro srce imaš. Zelo se ti zahvaljujem, ker si mi zelo veliko naredila. JERNEJ: Moja mami je zelo lepa, rada mi pomaga, ko sem v stiski. Ko delam nalogo, mi rada pomaga, če ne znam. In ko se stisnem k njej, mi izpolni vse želje. In komaj čakam, da pridem domov in ji dam ljubčka. MATIC: Mamica, vesel sem, ker si moja najboljša mamica. Vesel sem, pomeniš mi vse na svetu. ŽAN: Mami, zelo si prijazna in hvala, da si moja mami. ANA: Naučila si me pisati, računati in brati. Ko skupaj se igramo, v srcu vedno jo imamo. Mami, rada te imam. ŠPELA: Moja mami je pridna, vse dela zame. Zelo rada jo imam in vsakič ji dam poljubčka dva. NUŠA: Moja mami, letiš kot lahko pero iz nebes, blediš kot samcati svet in tvoja lepota je kot med. Hvala, ker me imaš rada, ker me varuješ in me braniš. JURE: Mami je dobra po srcu, lepa v očeh in delavna. Je lepa in je od vseh. PRIMOŽ: Rad te imam.

ZA KONEC MISEL NA POČITNICE

P

oletje! Počitnice! Brezskrbnost! Že sedaj se večkrat zalotim, da ne morem prepoditi misli nanje. Ljubim spanje brez budilke, neobvezno branje, planine in morje. Lanske so bile čudovite. Najprej sem šel na planine. Sprejel me je svež planinski zrak in čudovit mir je pregnal šolsko živčnost in napetost. Moja bleda koža je dobila prvo podlago za na morje. S prijatelji sem bil. Je kaj lepšega? Naslednje počitniško veselje me je vodilo na morje. Tam sem bil s starši in bratrancem. Teh počitnic ne bi zamenjal niti s potovanjem na Havaje. Kdor ne pozna sonca, morja in družabnosti, ki so nas družili en teden, dan in noč. Še nekaj tednov! Saj bom zdržal, čeprav je misel na počitnice vsak dan bližja in bolj realna. Hura za počitnice! Jaka Kastelic, 8. A


DRAGI MOJI! Upam, da ste primiškali tudi do mene. Pot je bila kar dolga in naporna, kajne? No, zdaj ste tu. Jaz pa še vedno ne vem, kako bi sploh začel to naše druženje. V šoli ali pred njo? Povsod me je dovolj in bojim se, da bi na kaj pozabil, potem me boste pa preklinjali in se norčevali iz mene, da ne vem vsega. Le kdo pa ve vse? Odločil sem se, da vas spomnim, da je bil lani moj oče star 70 let in da mi je takrat rekel, da se niste prav nič spremenili. Še vedno radi nagajate sošolcem, nekateri uporabljate celo pesti, da dokažete, kakšni junaki ste. Tisti malo bolj šibki pa imate za izzivanje vedno našpičen jeziček, ki teče, teče in nikomur ne pusti do besede. Vsako leto sem najbolj vesel prvošolčkov. Zdijo se mi zelo prijazni, saj neznansko radi mahajo in znajo pozdravljati, česar ne obvladajo niti petošolci, šestošolci in sedmošolci. Všeč so mi tudi njihovi kotički in sedenje na tleh. Rad jih gledam, ko se igrajo. Malo manj so mi všeč drugošolci. Med njimi je fant, ki je prepričan, da je policaj, saj je zanj vsak svinčnik pištola, s katero strelja. Tudi radodarni niso preveč, sošolcu nočejo posoditi niti radirke, da pa bi mu dali bonbon, pa so le sanje. Letos sem opazil pravo rebeldomanijo. Že dekleta v drugem razredu posnemajo Rebelde ter se obnašajo kot Anahi, Mie in ne vem še kdo, saj te limonade sploh ne gledam. Petošolke plešejo na njihovo glasbo, osmošolki se oblačita in govorita na podoben način kot glavni junaki. Iščeta celo snov za prepir, saj se v filmu verjetno tudi prepirajo. Želita tudi ukazovati, zato je ena od njiju postala poglavarka avtobusa. V njem dela red in določa, kje mora kdo sedeti. Včasih res ne vem, ali sem v Sloveniji ali v Mehiki. Ste opazili, da okrog vas vse brsti in raste? Da, prišla je pomlad, čeprav se mi zdi, da je ta tu že celo leto, saj se kar naprej zaljubljate. Najbolj se mi smili devetošolec, ki ima zelo veliko oboževalk. Prva se skriva v petem razredu. Spoznate jo lahko po vsak dan novem videzu. Za barvanje oči uporablja vse možne barve. Zadnjič mu je po telefonu poslala naslednje sporočilo: »Boli me srce. Pobegnila bom. Ne morem živeti brez tebe.« Ker ji ni odgovoril, saj je izklopil telefon, mu je začela pregledovati žepe v bundi. Boji se namreč, da mu kakšna druga oboževalka v njih pušča ljubezenska sporočila. To se namreč dogaja osmošolcu. Vsak dan ima v žepu pisemca, ki mu jih pišejo zaljubljene sošolke, zraven pa dobi še lizike v obliki srčka. Teh je kar vesel, saj se lahko posladka, pisem pa manj, ker nikoli ne ve, če je iz žepa pobral vse. Lahko se zgodi, da jih najde tudi njegova mama. Čisto drugačna pa je šestošolka, ki ima rada starejše fante. Na randiju je bila celo s Sandijem iz BB. Joj, kako ti zavidamo! Le pazi, da se ne boš opekla. Sedmarji pa so sploh posebneži svoje vrste. Prav radi povedo, kdo ima katero, le dekleta ne vedo za to. Eden izmed njih vse ure ureja frizuro, saj upa, da bo le tako lahko osvojil srce svoje sošolke. Drugi dekleta menjava kot za šalo. Zdaj jo ima, čez nekaj dni pa je vsega konec, potem pa joče in stoka, da ga boli srce. Tretji je prepričan, da bo za valeto toliko zrasel, da bo plesal s svojo izbranko. To ima rad že kar dve leti, le ona ni preveč navdušena nad njim. Prav posebne vrste pa je trojka iz 7. b. Ti vsak dan kujejo nove načrte za svoje podvige. Zdaj uničijo klop, potem stojalo, naslednjič spustijo bombico s črnilom v odprtino v klopi. Samo da imajo delo. In ko je njihovo delo odkrito, se naredijo nedolžne, pomagajo učitelju z nasveti in so sploh zelo uslužni. Ja, fantje moji, tako dobro igrate, da bi vas predlagal za glavne igralce v kakšnem novem akcijskem filmu. Posebnež pa je tudi fant, čigar največji užitek je obiskovanje trgovine.


Tja se odpravi že zjutraj in nakupi lizike. Ko se pouk konča, je njegova pot spet ista. Potem pa se na klopci pred šolo baše s sladkarijami. Prav zanima me, kdo mu daje denar za vse te dobrote. In potem je tu še deklica, ki nikoli ne pomisli, kaj reče. Vse ure se smeji, ko pa je vprašana, pa govori strašne stvari. Ena najbolj neumnih je tudi ta, da se ljudje iz Rašice na Dolenjskem vozijo na delo v Španijo. Osmarji so prepričani, da so že odrasli. Takoj ko zazvoni, vzamejo torbe in gredo v bližnjo gostilno. Tam igrajo biljard kot starčki in pri tem neznansko uživajo. Joj, ali vas res ni sram, da ne znate početi česa drugega. Jaz grem vedno na igrišče, kjer mečem na koš, včasih pa najdem koga, ki mi brani žoge v golu. Tako preživim tisto uro do odhoda avtobusa na svežem zraku in se razgibavam. Potem pa doma brez težav sedem k mizi, napišem domače naloge in se učim. Za vas pa sem prepričan, da je doma prva pot do kavča, kjer leže gledate TV, saj ne smete zamuditi prav nobene španske nadaljevanke. Nalogo veste, da boste prepisali zjutraj v šoli, učiti se še ni treba, ker preverjanja niso za oceno, če pa bi bili vprašani, se pa naredite bolne. To dela osmošolka, ki ima kar naprej želodčne težave. Trebuh jo tako hudo boli, da odide domov takoj, ko izve, da bo vprašana. In potem mislite, da ste junaki in frajerji. Jaz ne mislim tako. Meni so všeč tisti, ki so odgovorni in vedo, da se učijo za življenje in ne za ocene. Upam, da poznate tisti pregovor, ki pravi, da toliko veljaš, kolikor znaš. Znanje pa ni igranje biljarda, ampak vse kaj drugega. Pomlad je in zelo se mi smilijo devetarke. Te so žalostne, ker fantje niso več tako prijazni in ustrežljivi. Pozimi so svojo pozornost izkazovali na vsakem koraku, bili so pravi kavalirji, saj so jim nosili stvari, jim dajali prostor, odstopili svoje stvari, zdaj pa … Ja, dekleta, vsega je enkrat konec. Kaj če bi zdaj ve poskusile s svojim kavalirstvom? Fante bo malo sram, zato bodo ponovno postali takšni, kot si jih želite. Devetarje tudi boli, da v šoli niso glavni, saj jih prav nihče ne spoštuje. Oni so se včasih starejših od sebe bali, gledali so jih kot bogove, zdaj pa se celo tretješolci norčujejo iz njih. Oh, ti lepi stari časi, kje ste? Zdaj pa je že čas, da končam. Nekaj sem vam jih natrosil, čeprav priznam, da letos kar ni bilo snovi za moje delo, tako ste bili pridni. Pa ne mislite, da ste angelčki. Ne, to niste, ker še vedno naredite kaj takega, kar se ne spodobi. Priporočam vam, da ta dva meseca izkoristite za učenje, saj bodo potem počitnice slajše in vaše plačilo v spričevalu prijetno za ogled. Prepričan sem, da ga boste radi pokazali babicam in tetam ter ostalim sorodnikom in sosedom, če se bodo v njem bleščale petice in štirice, sram pa vas bo dvojk ali celo e… Najtežje pa se vedno poslovim od devetarjev, saj vem, da se bodo naši poti za vedno razšle. Naj bo tokratno slovo kratko. Želim, da bi uspeli tam, kamor ste se vpisali, da bi ime naše šole slovelo in da bi se na nas spomnili tudi, ko boste uspešni. Želim, da bi imeli poklic, v katerem bi uživali, da bi bila vaša pot čim bolj ravna, da ne bi zašli z nje. In za konec: ustvarite si velike družine in v njih živite srečno. Vaš Pepe Nagaja


Uredniški odbor: Maja Drenik, Tamara Kokol, Petra Mišmaš, Luka Žagar, Polona Opara, Klemen Barbo (tehnični urednik) in Tadeja Pust (glavna urednica) Mentorica: Martina Kramar Računalniška oprema: IP multimedija Mentor:Rok Krese Likovna oprema: IP likovno snovanje Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj April, 2009


Prvi koraki 2009