Literarno ustvarjanje

EKO PALČEK

Sem palček Snoviček, glasen kot ptiček, zelo pogumen, a nikoli neumen.

Za vse je najbolje, če skupaj poskrbimo za okolje! Z vodo moramo varčevati, saj čista voda je prava moda!

Ko palček Snoviček za naravo skrbim, se zelo veselim.

Ko skrbiš za okolje, se počutiš bolje. Čiste bodo poti, ko ne bo več smeti.

Pozor, poslušajte vsi! Bodite brez skrbi, dokler sem jaz tu, okolje cveti.

Že komaj čakam vaših sošolcev vzklik, ko jih popeljem v Snovik!

Za 6. a so pesnile: Amelie, Enea, Emilija, Zoe in Aina.

Palček Snoviček

Palček Snoviček je uren kot ptiček, čeprav je več let star striček. Z belo brado hodi po termah Snovik, saj vedno pozna kakšen dober trik.

Čistočo on prinaša, umazanijo rad odnaša. Ko vodo v bazenih ogrejejo, se otroci v njej sladko smejejo.

Otroci ga vsi imajo radi, saj zna dobre pravljice pripovedovati, s čistim okoljem zna pritegniti ljudi, saj čistočo bi radi imeli vsi.

Umazanija se ga boji, ker ga za goste in terme skrbi. Kdo ve, kdo ve? Če ga kmalu ne bo več, zato časa z njim izkoristi čim več.

Za 6. c so pesnili: Nina, Elisa, Tia, Iva in Črt

PALČEK SNOVIČEK

Palček Snoviček rad plava, ker je to zanj prava zabava. Ob sobotah je v termah vsakič sam, a letos ga nekdo pričakuje tam.

Palček Snoviček vedno rad plava, a ko je z otroki, je še boljša zabava. Palček je v termah maskota, in vedno ga je sama dobra toplota.

Palček Snoviček je kot pravljični ptiček, vsakemu svojo željo ugodi, če pa je ni, ga z malenkostjo obdari.

Palček Snoviček je za palec visok, a ko ga obišče kakšen otrok, v sekundi rad zraste kot magični tok.

Ko zagledajo Palčka Snovička, ki zraste kot magični tok, vzamejo kozarce in si natočijo jabolčni sok.

Malo ga spijejo, malo polijejo, konec je dneva, jutri se začne nova zadeva.

Danes nov je dan in Palček praznuje svoj rojstni dan. Otroci ga presenetijo, veliko torto mu prinesejo.

Skupaj upihnejo svečko in upajo, da zadenejo srečko.

Za 6. d so pesnili: Lien, Maša, Živa in Aleksej

PALČEK SNOVIČEK

Palček Snoviček, navihan nagajivček, je kakor palec visok, zato se izmuzne v vsak skrivni kotiček.

Rad otroke ima, saj v termah Snovik vedno obiščejo ga.

Je naš junak nagajivega srca, zato za vsako vragolijo, ki mu pred nos prileti, se brž pripravi in za njo pohiti.

Rad pleše ča-ča-ča in tudi kuhati dobro zna, a ustvarjanj se ne boji, ter na ves glas se rad smeji.

Vsega pa ti že ne pove, ker skrivnosti ne more izdati vse.

A kaj čakaš, obišči terme Snovik, saj zdaj vidiš, da dolgčas ti že ne bo, ker naš palček Snoviček zabaval te bo.

Za 7. b je pesnila: Vita

PALČEKSNOVIČEK

Nekoč je v daljni deželi na robu gozda živel palček. To ni bil navaden palček. Ni krasil vrtov številnih ljudi, temveč je bil res pravi palček. Palček se je imenoval Snoviček in je bil najbolj priljubljen palček v celem gozdu.

Bil je nasmejan, vedno vesel in zelo pameten. Bil je zelo majhen, namreč bil je visok le za en človeški palec. Nekega dne se je Snoviček zbudil ob klicu njegove žene:

»Snoviček, zbudi se, službo boš zamudil!«

Snoviček je hodil v službo v središče gozda. Bil je zaposlen na Ministrstvu za palčke. »Že prihajam!« je Snoviček ženi zaklical v odgovor.

Pojedel je zajtrk in se odpravil v središče gozda. Na poti je videl nekaj zelo čudnega. Videl je velikansko plastenko vode, ki je ležala na tleh zraven njegovega vrta. Na poti je videl tudi plastično vrečko, nekaj napol pojedenih jabolk, razbiti steklenici in kartonasto škatlo.

O stvareh, ki jih je videl na poti, je tudi poročal v službi. »Kaj naj naredimo, smeti so vse okoli nas?« je vprašal.

»Predlagam, da počakamo za nekaj časa, bolj pomembne stvari imamo za narediti,« je rekel njihov vodja, palček Zvitorep.

Naslednjega jutra, ko se je palček Snoviček zbudil in pojedel zajtrk, je imela njegova žena za njega presenečenje.

»Zapri oči,« mu je rekla in ga vodila do mize, na kateri je ležal klobuk v obliki gobe.

Ko je Snoviček zagledal klobuk, je obljubil ženi, da ga bo nosil vsak dan na poti v službo. In tako je tudi bilo. Med hojo mu je kar na enkrat zmanjkalo tal pod seboj. Nekdo ga je držal za kapo in ga dvigal proti košari. Pristal je v njej in okoli njega so bile gobe, ki jih je ta človek pobral. Iskal je ravnotežje, med tem ko se je vse zibalo sem ter tja. Zibanje se je vstavilo, nad njim ni bilo več neba, temveč strop bele barve. Kar

naenkrat so se nad njim pokazale velike dekliške oči. »Aaaaaaaaaaa, pomagajte mi!«, je zakričala deklica, ko je zagledala palčka. »Počakaj ne kriči, prosim. Jaz sem palček Snoviček, nisem nevaren.«

Deklica je s tresočim glasom odgovorila »Jaz sem Betka. Živim blizu gozda, zato te lahko nesem nazaj v gozd. Nobenemu ne bom povedala zate.«

»Čakaj, Betka, mislim da bi mi lahko pri nečem pomagala. Palčki težje živimo, odkar je naš gozd onesnažen, bi mi ti pomagala?«, je Snoviček vprašal Betko. Betka mu je dala idejo za izdelavo znaka za pravila v gozdu. Zgrabila sta nekaj čopičev, nekaj barve in v smeteh sta našla zavržen znak stop. Pljunila sta v roke in začela delati. Znak sta prebarvala in nanj napisala brez onesnaževanja, ločujte odpadke in jih odvrzite v zaboje, pobirajte užitne gobe in ne trgajte zaščitenih rož. Betka in Snoviček sta se odpravila nazaj v gozd in izobesila znak pred vhodom v gozd. Preden je Betka šla domov, je Betko Snoviček predstavil ženi in vsem palčkom v gozdu.

»Zame si junakinja, pomagala si mi, četudi sem palček. Hvala,« je palček povedal Betki. »Obljubi, da me boš obiskala «

Betka mu je odgovorila: »Tebi bi se morala zahvaliti, pokazal si mi, kaj pomeni prijaznost in skrb do okolja. Obljubim «

Stekla je, se še enkrat obrnila in z očmi, polnimi solz, zaklicala: »Moj najboljši prijatelj si, nisem srečala še bolj prijaznega prijatelja!«

Naslednji dan so se palčki skrili na drevesa in opazovali, če se je vedenje ljudi kaj spremenilo, in se je. Ljudje so metali odpadke v zaboje in ne po tleh. Če so našli kakšen odpadek, so ga pobrali. Palčki so Snovička izvolili za župana. Bil je tako vesel, da je naredil zabavo in povabil Betko. In jo določil za njegovo pomočnico. Betka je zaradi tega veliko hodila v gozd, Snoviček je včasih tudi prišel k Betki. Skupaj sta delala vragolije in norčije vseh vrst, bila sta najboljša prijatelja za vedno.

Lahko ga tudi ti obiščeš, če je še v gozdu.

VALENTINA, 6. b

PALČEK SNOVIČEK IN MATI ZEMLJA

Palček Snoviček se je dolgočasil v svoji hiški. Premišljeval je in premišljeval, pa ni vedel, kaj bi počel. Pomislil je na svoje prijatelje in takoj vedel, kaj narediti. Zbral jih bo in jim povedal zgodbo o Zemlji.

Odšel je v gozd in želel poklicati vse svoje prijatelje. Ampak ker so bile zimske počitnice in so nekatere živali spale ali pa so si nabirale hrano, so prišli le nekateri prijatelji. Eni izmed teh so bili Snovičkovi najboljši prijatelji.

Ko so se vsi zbrali, je veverička Vera vprašala: »Zakaj smo tukaj?«

»Tukaj ste zato, da vam povem nekaj« je skrivnostno začel Snoviček. »Ste vedeli, da čez nekaj časa gozda več ne bo?« jih je vprašal palček.

»Ne,« so vsi začudeno odgovorili v en glas. »Kako to misliš?« je vprašala srna Star.

»Ja, kako to misliš? »ga je vprašala še veverica Vera.

»Veste,« je rekel palček Snoviček »vsi uporabljamo plastiko in ko jo vržemo proč, gre ta v vodo ali pa jo zažgejo in to ni dobro!« Razložil jim je, da tako močno onesnažujemo Zemljo. Vsi skupaj so se dogovorili, da bodo to poskušali ustaviti, tako da bodo naredili delavnice in poskušali prepričati ljudi v to, da nehajo onesnaževati.

V soboto je palček Snoviček šel v terme Snovik in tam to povedal še otrokom.

V nedeljo se je skupaj z živalmi zamaskiral v ljudi in šli so po mestu ter delili plakate, na katerih je pisalo: ″NE ONESNAŽUJTE ZEMLJE!‟.

V ponedeljek so palček Snoviček in njegovi prijatelji pobirali smeti ter jih dajali v zabojnike. Star se je spomnila, da bi lahko iz nekaterih odpadkov naredili koristne stvari, kot na primer plastenke bi lahko zrezali na pol ter dali notri svečke ter tako imeli lepo osvetlitev ponoči.

Ko so hodili po mestu, je palčku Snovičku padel kostum človeka po tleh, ampak ker je bil tako majhen, ga nihče ni videl. Jelen Jan ga je prijel z rogovi in ga posadil na svoj hrbet.

Ko so po uspešnem delu prišli nazaj v gozd, jih je čakalo veliko presenečenje. Pred njihovimi očmi je na veji sedela čisto prava vila. Palček Snoviček si jo je dobro ogledal; vila je imela rjave lase in oči, zelena krila, srebrno kronico na glavi in ljubko roza

oblekico. Bila je majhna kot dlan roke. Bila je večja od Palčka Snovička, ampak vseeno zelo majhna.

Pozdravljeni,« jih je nagovorila vila. »Tukaj sem zaradi tega, ker ste naredili izjemno delo in je mati Zemlja ponosna na vas, je pa zelo bolna in vas sprašuje, če bi lahko tako nadaljevali, da bi si opomogla?« jih je vprašala vila.

»Seveda,« so rekli vsi v en glas.

»Odlično, če boste še tako nadaljevali, vam bo mati Zemlja dala tudi nagrado!« In tako so se palček in njegovi prijatelji odpravili na pot. Cel teden so delali, čistili podnevi in ponoči, da bi naredili Mater Zemljo ponosno. Čez točno en teden se jim je spet prikazala vila in jim povedala, da pride čez par dni spet pogledati, kako jim gre.

Palček in njegovi prijatelji so trdno delali in čez dvanajst dni se jim je ponovno prikazala vila ter jim povedala, da je mati Zemlja zelo ponosna na njih in jim podarja semena.

Žabica Žana ni vedela, kaj imajo ta semena posebnega, zato je vprašala, kaj naredijo ta semena. Vila jim je povedala, da zraste iz njih to, kar si zaželijo in tistega nikoli ne zmanjka.

Vsakemu je dala eno seme in jim povedala, da ga morajo posaditi čez točno tri dni, na Sončev mrk.

Palček Snoviček je čez tri dni posadil seme in si zaželel, da iz njega zraste jablana. Zalil je to seme in naslednji dan je iz njega zrastla jablana. In kot je obljubila vila, jabolk ni nikoli zmanjkalo.

Ta drevesa rastejo še vedno nekje v gozdu in palček Snoviček skrbi zanje, tako da si ga mogoče že videl ali pa ga še boš.

Danaja, 6. b

PALČEK SNOVIČEK IN VRELEC PRIJAZNOSTI

Nekega poletnega jutra se je palček Snoviček prebudil in se vesel odpravil iz svoje hišice na vrhu visokega hrasta. Na poti je vljudno pozdravil vse ostale sostanovalce, prebivalce gozda, in se odpravil na krajši jutranji sprehod. Na poti je srečal volka Vineta in ob pogovoru o počitnicah sta se sprehodila po gozdu.

Palček Snoviček se je čez dan ukvarjal z novim izumom, ki ga bo imenoval 'bazen'.

Pomen bazena je bil, da si lahko v njem plaval, ne da bi šel na morje. Med prostim časom je tudi rad vzgajal rastline in pred kratkim je od tete dobil nov zavoj semen, ki jih ni videl še nikdar.

Proti večeru ga je v skrbeh poiskala sraka Stanka in mu pripovedovala, kako je videla lisjaka prihajati v njihov gozd. Palček Snoviček se je začudil in vprašal, kako to, da je lisjaka zaneslo prav k njim.

Sklenil je, da bo zbral vse prebivalce gozda in jim sporočil zanimivo novico. Prosil jih bo pa tudi, naj se lepo obnašajo do lisjaka. Palček Snoviček je namreč zelo cenil prijateljstvo in dobre odnose.

In res, ko je lisjak potrkal na veliki hrast, kot mu je svetoval volk Vine, je iz hrasta brž skočil palček Snoviček in ga nagovoril. Razložil mu je, da se mora lepo obnašati, če

želi ostati v gozdu in da bodo ob vselitvi v duplino priredili slavje, njemu v čast. Lisjak je takoj privolil in res so mu pripravili brlog ter veliko zabavo.

Nekaj dni je lisjak živel med njimi in palček je opazil, da v gozdu traja nenehno kreganje med živalmi. Sprevidel je, da bo lisjak sprl tudi njegova dva najboljša prijatelja, in to se je res začelo dogajati. Na začetku ju je skušal prepričati, da je vse v redu, a ni delovalo. Bolj kot se je trudil, bolj sta bila prijatelja skregana. Najbolj ga je prizadelo to, da niso imeli volje niti do kopanja v bazenu kaj šele do sprehodov. In kar je bilo še najhuje, popolnoma so prenehali s skrbjo za okolje, smeti so se kopičile in palček Snoviček je bil zelo žalosten.

Odločil se je, da bo vse živali posadil v vrelec prijaznosti, iz katerega teče voda, ki naredi vse živali spet prijatelje, a medtem se je moral znebiti lisjaka. Odločil se je, da mu bo pripravil čaj iz listov nove rastline, ki jo je vzgojil s pomočjo semen, darila njegove tete. In prav zares je vse živali sklical k vrelcu in jih pregovoril, da so sedle v tolmun prijateljstva Ko je volk palčka Snovička vprašal, kje je lisjak, je palček hitro

stekel in lisjaku postregel opojni čaj. Ko se je vrnil, se je izgovoril, da lisjaki ne marajo vode in zato lisjak ni prišel.

Ko je vse obšla voda prijateljstva, so spet vsi postali prijatelji. Sraka Stanka pa je vsem hitela pripovedovati, da je bil prav lisjak tisti, ki je ponoči smetil po gozdu.

Lisjak, ki je spoznal, da tega prijateljstva ne bo mogoče zlomiti, se je brž pobral v drugi gozd, a v gozdu palčka Snovička zdaj vladata le sreča in prijateljstvo.

Kar obiščite ga kdaj, ne bo vam žal!

Leon, 7. c

Palček Snoviček odkrije nepridiprava

Nekoč, ne daleč nazaj, je na robu gozda živel palček Snoviček. Oblečen je bil v zelene hlače, moder suknjič in sivo modre copatke. Vedno je bil vesel in skakal je rad, tudi pel je rad … skoraj vse je imel rad; vse, razen ene stvari – ni maral smeti!

Nekega dne, ko se je sprehajal po gozdu, je opazil nek kup, ki mu je smrdel. Ni točno vedel, kaj je to, zato je šel naprej, mračilo se je že in odločil se je, da bo zadevo raziskal naslednji dan

Toda palček Snoviček je celo noč razmišljal o tistem kupu, sploh ni mogel zatisniti oči. Niti sanjalo se mu ni, da so tisto smeti!

Naslednje jutro je odšel do botrice veveričke. Ko je prišel pred vrata njene učilnice, je zaslišal petje: »Veverica, veverica, skoči sem, skoči tja, ko pa na vrh smreke spleza, z repom pomahlja, ko pa na vrh smreke spleza, pade spet na tla!«

Potrkal je: »Tok tok tok!«

»Kdo je?« je vprašala veverička.

»Jaz, palček Snoviček!«

Veverica je odprla vrata. Za njo se je videl cel kup otrok, ki so skakali, kričali, metali letalca, se smejali in klepetali.

Palček jo je vprašal: »Ali bi imela kaj časa za raziskovanje danes?«

»Sedaj ne, lahko pa takrat, ko veverica petič zakuka. Kje se bova dobila?«

»Lahko pod drevesom, kjer je moja hišica.«

»Zmenjeno,« je rekla veverica, se obrnila in se začela jeziti na razred.

Ko je palček Snoviček prišel domov, je začel pripravljati nahrbtnik, vanj je dal še zvezek in svinčnik. Nato je čakal, da bo kukavica petkrat zakukala. Čakal je in čakal, dokler se ni oglasila in zapela: »Ku-ku, ku-ku, ku-ku!«

»Pa ne že spet, vedno zakuka premalokrat!« se je jezil Snoviček. A to ni pomagalo, kukavica se ni hotela oglasiti za vsako ceno!

Palček si je začel krajšati čas s križanko, dokler ni končno zaslišal: »Ku-ku, ku-ku, kuku, ku-ku, ku-ku!«

»To!«, se je razveselil palček in se spustil pod drevo. Veverica ga je že čakala. Skupaj sta odšla do smrdečega kupa. Bil je ogromen kup vsemogoče navlake.

»To sem že videla, tole prihaja iz mesta!« je bila jezna veverica.

Palček je obstal. Razmišljal je. Z veverico sta sklenila, da bo vsak dan ta kup stražil eden od prebivalcev gozda. Tako bodo lahko videli, kdo to počne!

Čez tri dni je bil na vrsti za stražo palček Snoviček. Videl je, da se gozdu približuje nek čuden kombi. Ko je prišel do kupa, se je prikolica dvignila, in na prejšnji kup se je zvalilo še več smeti. Palček je bil zelo jezen in je hitro skočil v prikolico. Za sabo je pustil le kratko sporočilce na papirčku: »Našel sem storilca in odhajam, da ugotovim izvor!«

Kmalu je palček prispel v mesto. Videl je velike hiše, bloke in stolpnice. Kombi je zavil in ustavil. Prišel je do ogromne vile. Izstopil je velik in robusten možakar. Pograbil je neko vrečo in se odpravil proti vratom. Palček se je zapodil za njim.

Ko je moški vstopil, je zavil v nek čuden, zaprašen hodnik. Ampak palčka to sploh ni zanimalo. Zanimal ga je plakat na drevesu ob hiši, na katerem je bila slika tega možakarja.

Spodaj je pisalo: »Išče se strašni smetilec LOVRO BIKSEL, nagrada 100 evrov!«

Palček je začel kovati načrt, kako bi rešil gozd in smetilca naučil kozjih molitvic. In se je spomnil. Iz zvezka je strgal nekaj strani in oblikoval sporočilca, nekakšne namige, kje bi lahko našli Lovra.

Nato je zlezel nazaj v prikolico in čakal, da odkrijejo storilca.

Čez nekaj dni se je v mestu zaslišala sirena. Lovro je hitro skočil v kombi in zapeljal iz mesta. To je palčka, ki je dremal v prikolici, predramilo.

Ko je pokukal iz prikolice, je videl, da jima sledi policijska patrulja. Kmalu so ju ujeli in Lovra kaznovali. Poleg denarne kazni je moral Lovro počistiti tudi tisti kup smeti, ki ga je tako nespametno odvrgel v gozd.

Ko se je palček vrnil v gozd, je vso zgodbo povedal veverici. Vsi so bili veseli, prebivalci gozda in meščani mesta Snovik.

Za nagrado je palček dobil vstopnice za Terme Snovik. S seboj je vzel še veverico.

In sedaj lahko samo še upamo, da bomo tudi mi dobili vstopnice, odšli v Terme Snovik in tam spoznali palčka Snovička!

Marija, 7.d

PALČEK SNOVIČEK

VSI PRAVIJO , DA SO PALČKI NA VRTU LAŽNI, AMPAK TA JE PRAVI

IN IMA SVOJO ZGODBO …

NEKEGA DNE SE JE PALČEK SNOVIČEK ODPRAVIL V TERME

SNOVIK. KO JE PRIŠEL V TERME SENOVIK, JE BIL NAVDUŠEN, DA

BO PO DOLGEM IN VROČEM POLETJU SPET SKOČIL V BAZEN.

VESELIL SE JE TUDI DOLGIH IN ZABAVNIH TOBOGANOV.

PRISTOPIL JE DO BLAGAJNE IN SI KUPIL CELODNEVNO KARTO ZA

ZABAVO NA BAZENIH IN TOBOGANIH. BLAGAJNIČARKA MU JE

DALA KARTO IN ODPRAVIL SE JE V GARDEROBO, DA BI SI

OBLEKEL SVOJE NAJLJUBŠE KOPALKE. V GARDEROBI SI SLEČE

ZELENE HLAČE, MODER SUKNJIČ, SIVOMODRE COPATKE IN

MODRO KAPO. NA GOSTI, DOLGI BRAD SI NAREDI KITKE, DA SE

MU BRADA NE ZAVOZLA. OBLEKEL SE JE V KOSTUM IN ODPRAVIL

NA BAZENE. MEDTEM , KO JE ČAKAL OTROKE JE, DO NJEGA

PRISTOPIL ŠEF IN GA VPRAŠAL :"KAJ PA TI DELAŠ TUKAJ, SAJ JE

NEDELJA?" SNOVIČEK JE ZAČUDENO VZKLIKNIL:"KAJ! JAZ PA TU

ČAKAM ŽE DVE URE OTROKE,DA SE ZABAVAMO,PA NOBENEGA

NI." ŠEF PA ŠE DODA:" VČERAJ TE NI BILO, DANES PA PRIDEŠ PO

NEPOTREBENM! VČERAJ SO SE OTROCI DOLGOČASILI, TI PA SI

DOMA SPAL! DANES BOŠ KAZNOVAN, DRUGIČ PA TE ODPUSTIM.

TVOJA KAZEN JE, DA CEL TEDEN DO SOBOTE POSPRAVLJAŠ IN

ČISTIŠ TERME." SNOVIČEK PA ŽELOSTNO DODA:” GOSPOD, LEPO

VAS PROSIM, NE KAZNUJTE ME. OBLJUBIM, DA SE TO NE BO

NIKOLI VEČ ZGODILO!”

ŠEF ŠIN DODA: »NAJ TI BO, AMPAK PAZI, ZELO DOBRO TE BOM

OPAZOVAL IN ČE VIDIM KAKŠNO NAPAKO, NE BOŠ SAMO

KAZNOVAN, AMPAK BOŠ ODPUŠČEN!«

SNOVIČEK VESELO ODGOVORI: »HVALA, HVALA, STOKRAT VAM

HVALA!«

NATO SE JE SNOVIČEK ODPRAVIL DOMOV. KO JE PRIŠEL DOMOV, JE BIL TAKO UTRUJEN, DA NITI KOSILA NI POJEDEL, AMPAK JE

ŠEL TAKOJ SPAT.

TEDEN JE MINIL TAKO HITRO, DA SNOVIČEK NI USPEL NAREDITI VSEH STVARI, KI JIH JE IMEL V MISLIH. IN PRIŠLA JE SOBOTA.

SNOVIČEK SE JE ZBUDIL ZGODAJ ZJUTRAJ IN SE ODPRAVIL V

TERME. PRISPEL JE V TERME IN SE TEKOJ ŠEL OBLEČI V

KOSTUM IN PRIPRAVITI VSE ZA OTROKE. OTROCI SO PRIŠLI IN SNOVIČEK SE JE PODRUŽIL IN ZABAVAL Z NJIMI. ODŠLI SO NA

RAZLIČNE TOBOGANE IN BAZENE, IMELI SO SE ZELO LEPO.

MEDTEM JI JE ŠEF GLEDAL IN SI MISLIL: »ŠE DOBRO, DA GA

NISEM ODPUSTIL, KER MI BI BILO ZELO, ZELO, ZELO ŽAL.«

SNOVIČEK JE NATO VSAKO SOBOSTO DELAL ISTO IN SOBOTA JE

POSTAL NJEGOV NAJLJUBŠI DAN. V TERMAH SNOVIK JE DELAL

DO KONCA SVOJEGA ŽIVLJENA.

MAŠA, 6. D

Kako je palček Snoviček rešil Terme

Nekega jutra se je palček Snoviček prebudil veliko prej, preden bi zazvonila njegova »snovičkobudilka«. Malce je še poležal, kar sicer ni bilo v njegovi navadi, a tako lepo je v postelji premišljevati o tem, kaj si prejšnjega dne nepozabnega doživel.

In palčku se je srce kar samo smejalo ob misli, kako krasno se je imel na včerajšnji Larini rojstnodnevni zabavi in kako velik kos torte je snedel. Pa vendar se mu je dozdevalo, da bo ta dan drugačen …

Splazil se je iz postelje, si nataknil copatke, na glavo pa si je poveznil svojo modro kapo, ki pa se mu je prav tega jutra nerodno poveznila čez oči, kar ni pomenilo nič dobrega.

»Ojoj, ne smem biti preveč ‟vražepalčen,‟ vse bo v redu,« si je rekel palček Snoviček.

Pa vendar je hitro stekel do svojega električnega »snovičkomobilčka« in odbrzel do izvira. Prislonil je svoje drobne ročice k izviru in NIČ! Nič se ni zgodilo, niti kapljice vode, ki jo je sicer vsako jutro z veseljem popil.

»No, to pa sploh ni v redu,« si je zamrmral v brado. Še na zajtrk in na svoje jabolko bi skoraj pozabil, pa vendar je odbrzel do restavracije Potočka in vzel posebej zanj pripravljeni sadež, saj ni želel, da bi zaposlene v termah skrbelo zanj.

»Gotovo bi vedeli, da je nekaj narobe, če me ne bi bilo k njim,« je pomišljal, medtem ko je hodil do Zeliščnega vrta.

»Pozdravljen, vrtnar Krt,« mu je zaklical v pozdrav palček Snoviček, »kaj bo dobrega?«

»Kaj dobrega, nič dobrega ne bo, poglej, sploh ne morem zaliti dišavnic … kmalu bo prišla kuharica po zelišča, ki jih potrebuje za kosilo. Le kaj bo, vode ni … ko bo videla, da gredice niso zalite, bo v hipu spoznala, da je nekaj narobe in bo zagnala vik in krik!«

Palčku Snovičku je postajalo jasno, kdo bi lahko imel prste vmes in da obstaja velika možnost, da se bodo terme tega jutra zbudile v pravo katastrofo! Kljub temu je vzel v roke svoj »snovičkofon« in poklical nekaj svojih prijateljev. Spomnili so ga na zapuščino palčkov. Ta bo prava, častna palčkova!

Ni bilo časa prav veliko. Kaj kmalu se bo naselje term prebudilo, v službo pa bodo prišli še preostali zaposleni.

Palček Snoviček je odhitel spet v svoje skrito domovanje in v skrivališču zaprašenega podstrešja odprl veliko knjigo, ki mu jo je podaril njegov dedek. Na njej je pisalo: »Velika zapuščina prapalčkov«.

Med porumenelimi listi je našel zapis, ki ga je iskal:

Vsakih 300 let se prebudi in povzroči jezo, strah, skrbi, palček Ekopacek, ki nima doma, pa vendar povsod živi, kjer je možno v naravo odvreči smeti.

Pisalo pa je še naprej:

Palček Ekopacek ima neverjetno moč, prepriča izvire, da presahnejo, naroči jim, naj si malo oddahnejo in izviri ga ubogajo!

Kaj ga ustavi, pomanjša in za 300 let v prah zmelje?

Ustavita ga smeh in otroško veselje.

»Oh, pa toliko smejanja slišim vsak dan,« si je rekel palček … potem pa se mu je posvetilo!

Kmalu je bil spet pri izviru in je zaklical na ves glas: »Pridi, pokaži se, nesramnež, ki si drzneš tako zmotiti naš mir v Termah!«

In res je izza izvira pokukal umazan obrazek. Kaj kmalu je na plan skočil čisto pravi palček, palček Ekopacek. Bil je precej podoben palčku Snovičku, le da je bil ves umazan, kapico je imel na več mestih strgano, prav tako so bile strgane tudi hlače, suknjič, copatki pa tako blatni, da je palčku Snovičku kar vzelo sapo.

»En prav lep umazan pozdrav!« se je palčku Snovičku v obraz posmejal palček Ekopacek.

»Nehaj, nepridiprav … in izgini iz naših krajev za zmeraj! Vsakih 300 let prideš in nagajaš, počasi sem te že sit! Pa vendar se do sedaj nisem kaj prida jezil, v teh krajih mi je bilo dolgčas, toda sedaj je drugače. Tukaj so sedaj terme, veliko ljudi je in prav vsak od njih se veseli življenja v druženju in v zdravih rečeh.

In če bi ti vse ostalo še lahko nekako odpustil in zamižal na eno oko, ti nikoli, NIKOLI ne bom dovolil, da bi za karkoli prikrajšal otroke, ti je jasno!« je bil vedno bolj glasen palček Snoviček.

»In kaj boš naredil?« se mu je posmejal palček Ekopacek in začel kriliti z ročicami. Od daleč bi ju bilo prav smešno opazovati, saj sta bila kot dvojčka, le da eden veliko bolj umazan. Od blizu pa sploh ni bilo tako enostavno, treba je bilo ukrepati takoj! Palček Snoviček se je z ročico prislonil na drevo, z drugo pa iz svojega žepka izvlekel »snovičkofon«.

»A boš poklical policiste? se je še naprej norčeval palček Ekopacek.

»To ravno ne, ti pa želim pokazati posnetek s včerajšnje rojstnodnevne zabave« In palček Snoviček je predvajal posnetek. Prav na glas je dal in Ekopacek je samo z grozo opazoval to veselje in poslušal smeh otrok. In kmalu je začel postajati vse manjši in manjši, dokler ni bil tako majhen, da ga sploh ni bilo več videti!

»Tako, za naslednjih tristo let bi moralo zadostovati,« se je posmejal palček Snoviček, spravil »snovičkofon« in napravil nekaj krepkih požirkov pri izviru, ki je spet tekel in tekel.

Naselje term se je počasi prebujalo. Obetal se je še en krasen dan. Snoviček je že od daleč zaslišal razposajen smeh otrok.

In stekel je med njih, ta navihanec mali, ta naš pravi »Ekofrajer«, palček Snoviček, ki je tega jutra rešil Terme Snovik …

Vanja KK