Oka 16 17 1 del 22 11 2016 by Osnovna šola Gradec

OKA Glasilo OÅ Gradec

2016/17

Šola nekoč, danes in jutri V obdobju nastajanja nove Oke me je popotniška žilica popeljala v Maroko, kjer sem se dodobra spoznala z domačini in pokrajino. Čemu takšen uvod? Ker sem bila presenečena nad spoznanjem, da se maroškim otrokom ni potrebno obvezno šolati, največ jih konča le štiri leta šolanja in znajo za silo brati in pisati. Marsikdo od njih s šolanjem ne more nadaljevati, ker bi moral oditi v oddaljen kraj, to pa je povezano s stroški, česar preprosti starši ne zmorejo. Zdelo se mi je, da sem se vrnila v preteklost, a s svojo prisrčnostjo in prijaznostjo so me popolnoma prevzeli. Še nikjer na svetu nisem srečala toliko prijaznih in veselih ljudi, ne glede na starost. Čeprav je njihovo življenje zelo skromno, tega ni opaziti v njihovih odnosih. Marsikaj bi se lahko naučila od njih. Čeprav sem se na trenutke počutila priviligirano, saj imam veliko več kot oni, me je pogosto obšla žalost, ker nisem mogla vračati vse pozornosti, ki sem je bila deležna. Naš vsakdan je pogosto prenatrpan, poln stvari, ki jih verjetno niti nujno ne potrebujemo, pozabljamo pa na ljudi okoli sebe. Prihaja čas, ko se lahko ustavimo in vdihnemo, pogledamo okoli sebe in prisluhnemo drugim. Naredimo TO, naj ne ostane samo pri obljubah. Naj vas tudi ta Oka popelje s svojim zgodbami v neznano, naj vam odkrije nova doživetja, vas mogoče navdahne celo z novimi izzivi. Ob koncu leta vam želim obilo sreče, zdravja in zadovoljstva, veliko trenutkov, ki vas bodo razveselili, ko jih boste doživeli, in razveseljevali vsakič, ko se jih boste spominjali. Vse dobro vam želim, Vaša ravnateljica Tatjana Gombač

SPOMINI NA ŠOLO Najina babica je hodila v 3. razred osnovne šole v Hotič. Učil jo je tovariš, ki je bil zelo strog. Pouk je moral potekati v čisti tišini, tudi med odmori so morali biti dokaj mirni. Po koncu pouka so morali pospraviti zvezke v torbo, torbo pa so položili na rob šolske klopi. Tudi učenci so se morali postaviti ob rob šolske klopi z rokami ob telesu in mirno stati toliko časa, dokler se niso vsi umirili. Potem je sledil šolski pozdrav: ZA DOMOVINO S TITOM NAPREJ. In šele potem so lahko odšli domov. Nekega dne pa se ostali učenci dolgo niso umirili, zato so stali zelo zelo dolgo. Babico je tiščalo na stranišče, a se ni upala prositi, če lahko zapusti razred. Polulala se je. Tovariš jo je zmerjal. Seveda je morala za seboj tudi počistiti. Til Macun, 5. H in Taja Planinšek, 4. H

Moja mami je hodila v osnovno šolo na Vače. Hodila je v 7. razred, učenci 8. razreda pa so imeli valeto. Njeni sošolci so bili zelo navihani in so nekemu učitelju vzeli zvezek, v katerega si je zapisoval ocene iz spraševanja. Odločili so se, da bodo malo ponagajali. Ko je učitelj to ugotovil, je iskal krivca, a ga ni našel, ker nihče ni hotel priznati. Krivili so učence 8. razreda, ki pa so končali šolanje. Moja mami je prišla domov in povedala svoji mami, kaj se je zgodilo. Mama ni odobravala njihovega početja in je rekla, da bi bilo prav, da bi učitelju vrnili zvezek in se opravičili. Zala Ševerkar, 4. H

Moj dedek je v šolo hodil peš. Med potjo so se s sošolci večkrat stepli. Največkrat so pri pretepu uporabili ravnila. Poleg šolanja je moral pomagati tudi doma pri domačih opravilih. David Mihelčič, 4. H Moja mami je v šolo hodila peš. Kadar niso ubogali učiteljice, so bili kaznovani. Pri športni vzgoji so morali biti vedno oblečeni v športna oblačila, deklice v oprijete drese. V prostem času so s prijateljicami zelo rade skakale gumitvist. Ker ni bilo elastike, so jim mamice dale stare elastike, ki so jih zamenjale pri spodnjih hlačah. Več elastik so zvezale skupaj, da so dobile primerno dolžino za skakanje. Ema Ševerkar, 4. H

Moja babica je stanovala blizu šole. Takrat so sedeli ločeno. Dečki skupaj in deklice skupaj. Babica je rada hodila k pevskim vajam, pa čeprav je bil učitelj zelo strog. Če si se smejal, si bil kaznovan – učenec je moral mirno in tiho stati na hodniku. V tistih časih so imeli učitelji stanovanje v šoli, okoli šole pa so bile posajene jablane. Učenci so obdelovali vrt in za nagrado so se lahko posladkali z jabolkom.

Ko sem bil majhen, sem se zelo rad tepel. Enkrat sem svojega sošolca porinil v blato, da je bil ves umazan in moker. Seveda ne brez razloga, saj me je močno ugriznil. Kar nekaj časa sva se grdo gledala, sedaj pa bova morala celo sedeti skupaj. Upam, da bo to pripomoglo, da se bova bolje razumela. Gal Blatnik, 5. H

David Juvančič, 5. H Moja babica je imela do šole kar dolgo pot, hodila je peš. Tudi malice niso imeli. Ni bilo organiziranega jutranjega in ne popoldanskega varstva. Nekateri otroci so hodili v šolo tudi več kilometrov, a niso imeli primerne obutve. Bili so tudi slabo oblečeni. Učiteljev je bilo zelo malo pa tudi zelo strogi so bili. Otroke so kaznovali s palico. Če so klepetali, so za kazen stali v kotu, včasih pa so bili zaprti po pouku, ko so ostali učenci lahko odšli domov. Učenci so bili v šoli dosti bolj pridni, ker so se bali učiteljev oz. njihovih kazni. Kljub kazni so učitelje tudi spoštovali. To kar je rekel učitelj, so naredili. Domačih nalog je bilo manj kot danes, saj otroci niso imeli časa za učenje, ker so morali pomagati na kmetiji in pri ostalih domačih opravilih. Kljub temu so otroci radi hodili v šolo, saj so se družili s svojimi vrstniki. Jan Peterka, 5. H

Moja mami je hodila v šolo v Domžale. Šola je bila velika in je imela tudi veliko telovadnico. Pouk so pričenjali ob 8. uri. V razredu je bilo 32 učencev. Učiteljice so bile zelo stroge. Med odmori so se pogovarjali ali pa risali. Na šoli so imeli različne krožke. Moja mami je obiskovala šiviljski in gospodinjski krožek. V podaljšanem bivanju so delali domače naloge in se igrali družabne igre. Veliko so hodili tudi na tekmovanja v atletiki, gimnastiki in ostalih športih. Julija Južnik, 4. H

Moj stari ata je star že precej let. Velikokrat, ko se pogovarjava, mi pripoveduje o svojem otroštvu. Težko razumem, da niso pri nobeni hiši imeli televizije. Takrat so se otroci igrali igre, ki jih danes ne poznamo. Tudi takrat so se igrali najraje z žogo. Žoga je bila največkrat narejena iz starih krp. Igrali so se ravbarje in žandarje. Zelo radi so se igrali. Zunaj so pekli krompir in koruzo. Vsi so bili kmečki otroci, zato so morali pomagati na kmetiji. Ata večkrat reče, da smo danes otroci preveč „razcrkljani”. Dostikrat imamo nekaterih stvari preveč. Pa je vseeno vesel, da je tako, in upa, da bomo tudi mi, sedanji otroci, živeli v miru, tako kot moj ata. Vid Medved, 3. V

V šoli mi je vse všeč. Staš Obolnar, 1. J

Rada imam likovno umetnost. Šola je dobra, ker dobiš nove prijatelje. Nika Kokalj, 1. J

Rad imam učenje. Jure Gotar, 1. J

Všeč mi je, ko se učimo. Če sije sonce, sem rada zunaj. Kaja Rosshäupel, 1. J

V šoli najraje gledam risanko. Jan Kovič, 1. J

Rada delam matematične naloge, se učim angleško in delam v medvedkov zvezek. Ajda Godec, 1. J

Najbolj mi je všeč, ko gremo ven. Nik Stare, 1. J

Všeč mi je, da se družimo s prijatelji. Jula Jug, 1. J

Rad imam vse športne dejavnosti in igro z lego kockami. Domen Koprivnikar, 1. J

V šoli rada ustvarjam. Emma Mehić, 1. J

Všeč mi je matematika in igranje. Manca Bokal, 1. J

Rad grem ven in se igram. Všeč mi je tudi, ko imamo dobro kosilo. Žan Rakun, 1. J

V šoli se marsikaj novega naučimo. Igramo se s sošolci in želim si, da bi bila v prihodnosti ta šola prenovljena za druge otroke. Upam, da bo imela telovadnico, knjižnico in več jedilnic in razredov. Jure Uštar, 3. H

ŠOLA VČERAJ

Danes je šola čisto drugačna kot v preteklosti. Rada hodim v šolo, ker se tam igram s prijateljico. Rada se učim in delam domače naloge. Lučka Rotar, 3. H

Našo šolo bodo prenovili, ko bom jaz že v Litiji. Želim si, da bi imeli telovadnico in večjo šolo. Želim tudi večje igrišče. Kaja Grgurevič, 3. H

DANES IN JUTRI

Jaz si želim, da bo šola v prihodnosti čim bolj enaka sedanji, le z nekaj spremembami. V tej šoli je zelo zabavno in zato upam, da bo čim manj spremenjena. V prihodnosti si želim, da bo imela šola več razredov in da bo imela telovadnico. Jaša Končar, 3. H

Včasih niso vsi ljudje hodili v šolo. Bili so neizobraženi, zato so jih dr gi zlahka »prinesli naokoli«. Zato je zelo pomembno, da hodimo v šolo in se učimo, saj dr gače ne bomo mogli dobiti službe in se preživljati. Brez šole v življenju ne bomo mogli nič kaj dosti doseči, ker ne bomo znali ne pisati ne brati pa t di ne računati. Nekoč je živel starec, z denarjem mu ni šlo najbolje. Edina rešitev, da se izkoplje iz dolgov, je bila ta, da svojo edino kravo proda. Odpeljal je kravo v mesto. Bila je zelo lepo rejena in ubogljiva. V mest je naletel na okoliškega kmeta, ki je imel zelo veliko pod palcem. Začela sta se pogajati za ceno, ker pa sta‐ rec ni nikoli hodil v šolo, mu je kravo prodal pod ceno. Starec se je zadovoljen odpravil proti domu. Na poti si je želel kupiti vrečo moke. Vendar je za denar, ki ga je dobil za kravo, lahko kupil le majhno vrečo moke. Zdaj starec ni imel ne denarja, da bi poplačal dolgove, ni imel krave pa t di hrane ne. To pa se mu je zgodilo le zato, ker ni nikoli hodil v šolo. Vanja Kovač, 9. V

V pr0ih letih našega življenja se učimo jesti, hoditi in

V šolo hodimo zato, da se učimo iz življenja in za

govoriti. Spr0a se nam zdi težko ali nemogoče, potem

življenje. Ja, t di prijatelje spoznamo in dobimo ter

pa so to preproste st0ari, pot-ebne v vsakdanjem živ‐

se naučimo poslušati dr g dr gega, biti prijateljski

ljenju. Ko na majhnih nogah stopimo v veliko stavbo,

ter spoštovati starejše osebe. Poleg vsega tega uče‐

polno ot-ok, mladost1ikov in odraslih, se nam zdi svet

nja pa je šola lahko t di zabavna, ker hodimo na

tako velik. Prostor, kjer vsak posameznik začne obliko‐

ekskurzije, špor,amo, tehnikujemo ...

vati svojo prihodnost. Obdobje, skozi katerega so šli

Zgodilo se je pred t-idesetimi leti, ko naš dr žinski

vsi. Kraj, ki ni ravno priljubljen. Kraj, kjer se t- diš za

prijatelj ni hotel hoditi v šolo. Ni se učil, ni delal

svoje dobro, za svojo prihodnost. Šola. Učitelji.

domačih nalog, ni ubogal učiteljev, saj ni vedel,

Ko hodim po mest , velikokrat opazujem dr ge ljudi.

kako pomembna je šola. Vsi prijatelji so mu govori‐

Bogate, uspešne, glasne, osamljene, revne, vesele, ža‐

li, naj se malo pot- di pri učenju, da bi dobil boljše

lost1e … Opazujem veliko poklicev. Učitelji, natakarji,

ocene. Vendar on jih ni poslušal in mu ni bilo mar

predsedniki, prodajalci, delavci, ig-alci, pevci … Zakaj

za šolo. Dobival je enke in dvojke, le redko kdaj

hoditi v šolo? Zakaj se učiti? Mnogokrat slišim prito‐

kakšno t-ojko. Ko je napočil čas za izbiro poklica,

ževanje, kako je življenje težko, kako ni denarja. Vsi bi

ni mogel iti na šolo, kot si je želel. Na izbiro so mu

bili radi glavni, lepi, pamet1i. Ampak za to je pot-e‐

bile šole, za katere si ni mogel niti predstavljati,

ben t- d.

da bi mu bile povšeči. Odločil se je za kar eno šolo. Ko je prišel tja, mu je bilo tako žal, a storiti ni mo‐

Poznam osebo, ki nima opravljene cele osnovne šole.

gel ničesar. Še sedaj obžaluje to, da mu ni bilo mar

Živi blizu nas. Njeni lasje so kratki, oblačila umazana,

za šolo in da se ni hotel učiti. Danes živi sam v

zobje neurejeni. Živi z bratom, s katerim se večinoma

majhni hiši in životari.

prepirata. Preživlja se s kmetijo. Večkrat razmišljam, kaj, če bi bila to jaz. Kaj bi naredila, kaj bi popravila.

Klara Drobež, 9. V

Življenje je lekcija, učenje. Zakaj se ne bi začeli t- diti že na začetku, že v šoli, ker je lahko prepozno, še pre‐ den se zavemo. Eva Maurič, 9. V

JESEN Mama je šla po gobe, ker pri hiši ni druge robe, očka grabi, da lahko potem sosede povabi, hči se joka, ker jo boli roka, brat si zaželi zrezek, a namesto tega pred sabo dobi zvezek.

JESEN Vroče poletje odšlo je od nas, teta jesen prišla je v vas. V roke je čopič vzela in barvati začela. V rdečo, rumeno, škrlatno, zeleno spremenila je našo pokrajino. Kmalu bo babica zima prišla in našo pokrajino v belo spremenila.

A za vse to kriva je jesen, ker poskrbela je za to, da jeseni listje odpada in da se imata ptička rada. A zakaj bi kopali samo slabe misli, lahko bi pozeleneli od zavisti, zato je tukaj jesen, da odžene te slabe misli.

David Mizori, 6. V

Te slabe misli skupaj s starimi listi, potujejo v višino, se razpršijo v nebo in tam tudi ostanejo. Klara Hiršel, 6. V ZIMA Zima je prišla, sneg pada z neba, snežaka hitro naredimo, da travnik okrasimo. Aljaž Rokavec, 6. V

POLETJE

PESMICA O POLETJU

POLETJE

Poletje je toplo in vroče, a bojim se hude toče, to je čas počitnic in morja ter dela sredi zelenega polja.

Poletje prišlo je v deželo, da bi nas vse ogrelo, to je res zelo veselo kakor da bi vse letelo.

Končno poletje bo, ker mi na morje gremo, oči, mami, sestrici in jaz skupaj gremo namakat si obraz.

Poletje ima dolge dni, a tem sledijo kratke noči, trava na vrtu lepo zeleni, a le, če dež jo namoči.

Še dobro, da počitnice imamo, da lahko se igramo. Igramo košarko in nogomet, včasih pa tudi rokomet.

Matic Berčan, 6. V Skačemo visoko ampak pazimo na roko.

Kopali se bomo, potapljali in plavali, to super bo. Na sladoled bomo šli, dobro se zabavali, to super bo. Lara Osolnik, 6. V

Ožbej Sakač, 6. V

POLETJE Sonce, pridi k nam nazaj, da poletja bo še kaj. Da se greli bomo mi in igrali se vse dni. Neža Bebar, 6. V

POLETJE Poletju nič ne manjka, čeprav se ne sanka. Ampak vroče je zelo pa tudi je lepo. Sonce nas na plaži boža, potlej nas peče koža. Drugič gremo na bazen, deluje pa tudi fen. Mi nismo skoraj nič v hiši, če pa smo, nam mami reče: »Briši!« Zunaj se lepo igramo, zvečer pa gremo v pižamo. Maks Urbanija, 6. V

POLETJE Je poletje veselo, debelih jabolk zrelo. In toplo je zelo, čeprav je lahko tudi mrzlo. Poleti šole ni, zato veseli smo vsi, nobenega strahu ni, saj plavat znamo vsi. Lili Tomc, 6. V

URŠKA Urška bila je prijetna, a malce prevzetna, dosti je dala na svoj zunanji izgled. Takoj zjutraj je stopila pred ogledalo, si mejkap nanesla, lase uredila. Potem nastala je večja dilema, kaj naj obleče. Če vedela ni, je frendico poklicala ali pa na FB debato odprla. V šoli je hotela bit' glavna. Ta glavna v razredu, ta glavna v družbi. Vseskozi s frendi bila je v stiku in na FB rada nalaga svoje fotke. Toda nikogar ni bilo, ki bi se ji dopadel in ji bil ful kul. Vsi bili so ji bedni, nje nevredni, noben dosegel ni njenih meril.

Končno prišel je ta pravi, ko lajknil jo tip, ki bil ji je všeč. Se znal je pogovarjat', ji prigovarjat', ob vsaki uri pripravljen za čvek, jo znal nasmejat' in znal potolažit'. Njeno življenje bilo je res lepo, vsak dan je bil boljši od prejšnjega. Ko bila je v tipa res zatrapana, se z njim je hotela nekje na samem dobit'. Se je izkazalo, da je to en stari bedak, ki opreza za mladimi puncami. V hipu se ji je življenje sesulo. Vsi njeni frendi so s prstom kazali na njo. Zaprla se je vase, izklopila mobi in zaprla FB račun.

Urška Kadak, 8. c

Urška Urška bila je prava lepotica in moških src kraljica. Na ples ona je odšla, v ritmu pesmi se zibala. Raje bi imela skakalca kot padalca. Na koncu si ga izbere, tako da sogovorca kar podere. Pa se okoli vrti, o, ne, ne izpusti ga z oči. Ta jo pogleda in pristopi. Vpraša jo za ples in reče, da gre zares. Tako sta hitro se zavrtela in skoraj poletela. Ko se ples je končal, jo je peljal k mostu, ki je v gozdu. A pri mostu se je vse končalo, saj v vodi strašno je zabučalo. Ni Urške, ni njega, a čoln mimo je plul in zgodba se ni končala kul. Eva Blatnik, 8. b

POUK NA NAŠEM VRTU NA NAŠEM VRTU JE VELIKO ŽIVALI, KOT SO ŽABE, DEŽEVNIKI, ČEBELE, METULJI, GOSENICE, PTICE, HROŠČI IN SOSEDOV MAČEK. IMAMO VELIKO RASTLIN, KOT SO SMRDLJIVKE, KOPRIVE, ŽAJBELJ, META, RADIČ, KORENJE, MALINE, MURVA IN SLIVA. NAŠ VRT JE EKOLOŠKI VRT. IMAMO TUDI LOPO IN ŽLEBOVE IN POSODE ZA ZBIRANJE DEŽEVNICE. NAUČILI SMO SE SADITI RASTLINE. RADA HODIM NA VRT, KER SE VELIKO NAUČIM IN KER SE LAHKO SLADKAM Z MALINAMI IN JAGODAMI. TISA ZUPANČIČ, 2. J

UČENCI NAŠE ŠOLE UREJAMO NAŠ VRT. DEDKI SO NAREDILI LOPO, GOSPOD HIŠNIK PA JE DODAL ŠE ŽLEBOVE. NAŠ VRT JE LEP. OBISKUJEJO GA ŽIVALI, KOT SO ŽABE, MAČKE, DEŽEVNIKI, STONOGA IN GOSENICE. IMAMO TUDI ZELIŠČNO OKROGLO GREDO. NA VRTU MI JE VŠEČ, KADAR NAS UČITELJICA DARJA VELIKO NAUČI. JEMO JAGODE IN SE BAŠEMO Z MALINAMI. ZALA GRUM, 2. J

NAŠ VRT JE LEP. IMAMO RASTLINE. TO SO MALINE IN JAGODE IN PODOBNO. IMAMO TUDI ŽIVALI IN TO SO ŽABE, ČEBELE, ČMRLJI IN ČRVI. VELIKO SADIMO IN NAŠ VRT JE EKOLOŠKI. TO POMENI, DA JE ZDRAV IN BREZ STRUPOV. RADI PRIDEMO TJA. TAM JE TUDI LOPA, POD NJO IMAMO SODE ZA ZBIRANJE DEŽEVNICE. VEDNO SE NAUČIMO KAJ NOVEGA IN ZATO MI JE VŠEČ. VELIKO TUDI JEMO. NAJLJUBŠE SO MI LUBENICE MATIC GORENC, 2. J

RADA IMAM VRT, KER DOBIMO, KAR NI ŠKROPLJENO, VZGOJIMO TUDI SADJE. VSAK, KI SE JE PRIJAVIL NA VRTNARSKI KROŽEK, IMA SVOJO GREDICO. FANTJE IMAJO SKUPNE GREDICE. SPOMLADI SMO POSADILI LUBENICE. DRUGO POMLAD BOMO MOGOČE POSTAVILI STOJNICO. KAJA VOZELJ, 2. J

NA NAŠEM VRTU IMAMO SADJE IN ZELENJAVO. POSEJALI SMO VELIKO RASTLIN. PRIDELALI SMO LUBENICE IN JIH TUDI POJEDLI. IMAMO EKOLOŠKI VRT IN NA NJEM JE VELIKO DEŽEVNIKOV. OB GREDICAH IMAMO KAMNE, DA SE VE, KJE JE GREDICA. ZALIVAMO Z DEŽEVNICO. TLA SO POSUTA Z MALIMI KOŠČKI LESA. IMAMO TUDI LOPO. HODIM PA RAD, KER SE VELIKO NAUČIM. VEM, KAKO SE REČE RASTLINAM IN KAKO JIH POSADIMO. MARKO MANDELJ, 2. J

V OBLAKIH DOMIS LJIJE Nina Ševarovič

Z učenci četrtega in petega razreda smo sodelovali v dobrodelnem literarnem natečaju z naslovom "V oblakih domišljije". Literarni natečaj je organizirala založba Rokus Klett. Naloga učencev je bila, da poljubno izberejo eno izmed 25 predlaganih ilustracij in pod mentorstvom učitelja o njej napišejo kratko domišljijsko zgodbo. 25 najboljših del bo objavljenih v knjigi V oblakih domišljije. Celotni izkupiček od prodaje knjige bo namenjen Kliničnemu oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo UKC Ljubljana za nakup ultrazvočne naprave. Učenci so se zelo potrudili pri pisanju njihovih zgodb in pri tem uživali. Izmislili so si veliko novih oseb in njihovemu pisanju kar ni bilo konca. Vsak učenec je šel s temo v smer, ki mu je bila najljubša. Eni so se prepustili detektivskim zgodbam, drugi ljubezenskim, spet tretji pa zgodbam z različnimi nauki. Ob branju njihovih del lahko vidimo, da njihova domišljija res nima meja. Nastale so čudovite zgodbe in verjamem, da bodo s pisanjem in razvijanjem svoje domišljije nadaljevali.

Nekoč je v majhni vasici živela majhna deklica po imenu Nika. Prišla je zima v vas. Nika je že komaj čakala na zimo, saj se je zelo rada sankala. Njena mama je vedela za neko nevarno stvar. Naslednji dan je imela Nika rojstni dan. Dopolnila je petnajst let. Mama ji je podarila ogledalo. Zvečerilo se je in mama je povedala Niki, da je že dovolj velika, da ji zaupa o nečem nevarnem ob tem zimskem času: »V gozdu je prav poseben grmiček. Za njim pa je velika jama. Če greš vanjo na drugo stran, vidiš velik grad. V njem živi zlobna gospa, ki ji je ime Aleksandra. No, lahko noč.« Naslednji dan je Nika vstala ob petih zjutraj. Odšla je v gozd in poiskala grmiček in odšla v jamo in zagledala je velik grad. Hitro je odšla v grad. Zanimalo jo je, kakšna je ta Aleksandra. V gradu je bilo kar nekaj umazanije in odšla je naprej. Prišla je do vrat. Odprla jih je in zagledala čarovnico Aleksandro. Nika je začela brisati in čistiti grad. Čez nekaj časa se je Aleksandra zbudila. Jezila se je, zakaj briše barvo iz gradu. »Kradla si,« je rekla. Nika je odgovorila: »Kaj pa govoriš?« Aleksandra je skočila po škarje in Nika je stopila naprej, da bi videla, kam je šla. Obrnila se je, z druge strani pa je Aleksandra pripravila škarje in odstrigla Niki lase. Oh, joj, videti je bila kot fantek! Tekla je domov. Ko je odprla vrata, je mama rekla: »Ja, kakšna pa si?« Nika ji je vse povedala. Čez dve leti je Aleksandra umrla. Nika pa je našla nekega princa. Naslednji dan sta se spoznala. Čez tri mesece sta se poročila in srečno sta živela z materjo in imela enega otroka po imenu Anja. Skupaj so živeli do konca svojih dni. Taja Planinšek, 4. H

Tina Perko

Nekega dne je Jaka srečal dekle po imenu Ana in prvič, ko jo je zagledal, se je takoj zaljubil in takoj je tekel domov in napisal Ani sporočilo. Ko ga je prebrala, mu je napisala, da gre ven z njim. Ko je Jaka prebral pismo, je bil zelo vesel. V nedeljo sta šla Jaka in Ana na večerjo. Ko sta pojedla, jo je Jaka poljubil. Potem sta šla k Ani domov. V nedeljo, ko sta imela obletnico, ji je Jaka prinesel šopek in medvedka. Ana je bila zelo vesela ter ga je poljubila. Čez nekaj časa je postala Ana noseča. Imela je dvojčka in dvojčico. Kmalu je rodila. Punčki je bilo ime Hana, fantku pa Luka. Ko je Jaka prišel v bolnico, je bil zelo vesel. V torek so šli domov. Ko sta zrasla, sta šla v 1. razred. Alja Mrčun, 4. H

Miroslav Mrva

Dinozavri so bili zelo prijazni. Nekega dne je prišel velik dinozaver in je rekel: »Kaj če gremo na morje?« in oni so rekli: »Lahko gremo.« Začeli so hoditi in hoditi in čez eno leto so končno prišli do morja. Vsi so bili srečni in so rekli: »Največji, ki nas je rešil, bo kralj.« Nekoč so prišli zlobni dinozavri in so vse, tudi kralja, dali stran od vode. Prijazni dinozavri so šli in potem so naredili načrt. Zlobni so pa bili ves čas pripravljeni, samo zvečer so bili v vodi in spali so. Potem so prijazni napadli zlobne in vsi so se tepli in tepli, potem so zlobni premagali prijazne in so šli na drugi otok. Prijazni so dobili idejo, kaj če pokličejo kralja, on jim bo pomagal dobiti nazaj njihov pravi otrok. In so prijazni klicali njihovega kralja. Kralj je prišel in je rekel: »Gremo narediti načrt in to pravi načrt.« Ko so naredili načrt, so šli na oni otrok in plavali so vsaj en teden. Potem so prišli do otoka in so rekli zlobnim dinozavrom, da je na tistem otoku, na katerem so bili, najlepše morje na otokih. In zlobni so rekli, naj jih vodi do tega morja, in kralj je rekel, da naj gredo samo naravnost in prišli bodo. Zlobni so šli, kamor je rekel kralj. In so hodili in hodili, dokler niso prišli do tega otoka in so videli lepo morje. Potem so videli, da je to samo slika in našli so pismo, v katerem je pisalo: »Nahecali smo vas, pridite hitro nazaj.« V enem dnevu so prišli. Prijazni so rekli: »Kaj pa, če bi bili prijatelji?« Zlobni so rekli: » Lahko, pojdimo se zabavat.« Vsi so se zabavali. David Lovše, 5. H

Robert Fister

Nekega dne je ninja pred vrati zagledal majhno izbo. V njej je bil majhen lisjaček. Ninja, po imenu Črni udar, je lisjačku dala ime Meč. Uril ga je do dne, ko je Črni udar umrl. Lisjaček se je odločil, da bo tega, ki je ubil Črnega udara, ubil. Tako se je uril naprej, ko se mu je zazdelo, da zna, je vzel zlato katano, ki je bila simbol ninj. Dolgo je vadil še s katano. Ko se je odločil, da je pripravljen na dolgo pot, je sklenil, da gre po vse ninje tega sveta, da bo lahko uničil človeka po imenu Temačni bes. In res, drug dan je šel po svetu iskati ninje. Imel je imeniten načrt. Odločil se je, da bo šel najprej pogledat, koliko je oborožen. Hodil je in hodil čez drn in strn, dokler ni prišel do temačne jame. Malo se jo je ustrašil, a je hitro premagal strah. Šel je noter in zagledal dva stražarja. Skril se je, kakor hitro je mogel, in počakal, da sta odšla naprej. Prišel je do sobe, v kateri je živel Temačni bes. Nekaj časa je prisluškoval in slišal, da ima zelo veliko vojsko. Šel je nazaj do vasi Danger in šel po svojega najboljšega prijatelja Bruca. Ko je bil majhen, sta se skupaj igrala. Šel je do hiše in Bruce je prišel. Meč mu je razložil, kaj hoče od njega. Bruce se je z načrtom strinjal. Šel je po svoje prijatelje in jim razdelil naloge. In tako je bila skoraj cela vas pripravljena na pot. Ko je to izvedel Temačni bes, se je razjezil in ukazal vojno. Tako so ninje hodile ure in ure, dokler se kar naenkrat niso ustavili. Zagledali so vojsko. Hitro so se poskrili po gozdu. Ko jim je Temačni bes ukazal naj gredo, so šli do gozda. Tam so jih ninje večino pobile, drugi pa so zbežali. A ne za dolgo. Ko je Temačni bes izvedel za prevaro, je stekel v grad. Grad je obkolilo polno ninj. Temačni bes je bil besen, da so ga ninje premagale. Imel je samo eno priložnost, ki je ni maral. Meč je govoril, naj se preda. A Temačni bes je bil pameten in ga je izzval na dvoboj, ki je bil na življenje ali smrt. Bojevala sta se z meči. Boj je bil neusmiljen, oba sta bila zelo krvava. Vsem je bilo napeto, a je končno zmagal Meč. Temačni bes je bil poražen. Ko so se pogovarjali z Mečem, je Temačni bes hitro odšel. Ko so ugotovili, da jim je Temačni bes ušel, so bili jezni. Niso vedeli, kaj bi rekli. Na koncu se je Meč le opogumil in rekel, da gre za Temačnim besom in če gre kdo zraven, naj gre, drugi naj ostanejo. Nekaj jih je šlo, drugi pa so ostali. Temačni bes si je v tem času sestavljal vojsko. Skoraj jo je naredil, pa ga je ustavil Meč. Povedal mu je, da mu je skoraj uspelo. Temačni bes pa je rekel, da ga ne morejo ustaviti in poklical vojsko. Meč in drugi so bili obkoljeni. Meč je povlekel zlato katano in se pripravil na boj. Bruce ga je prosil, naj se preda, a Meč je bil vztrajen in povedal je, da če hoče preživeti, naj se pripravi na boj. Bruce in Meč sta bila pripravljena na spopad. Temačni bes je ukazal, da napadejo Bruca in Meča. A Meč in Bruce se nista pustila. Ko sta hotela napasti, so prišle na pomoč vse ninje in jima pomagale ujeti Temačnega besa. A ta je bil spreten in skoraj se je izmuznil, že ga je ustavil Meč. Hotel se je spopasti in Meč je privolil. Spopadala sta se in dolgo je trajalo, da sta končala. Tokrat je dvoboj zmagal Meč. Temačni bes, ki je bil poražen, je moral za vedno zapustiti to mesto. Gal Blatnik, 5. H

Robert Valčič

Trije prijatelji Rudolf, Cvetko in Lusi so ravno zadeli Jackpot, ampak jim je takoj nekdo ukradel dvajset milijonov evrov in odločili so se za zločinsko kariero. V hiši so si zgradili tajni brlog. Nato so v vsako hišo v ulici med vrata dali kamere. Skrbno so nadzorovali, da bi ugotovili, kdo je bil, in nadzorovali so en mesec, a niso našli pravega, vendar so zmanjšali krog osumljencev. Osumljeni so bili še poštar Jani, vrtnar Tone, plesna skupina Plesna zvezda, gluhi David, nema Branka, enooka Mira in enonogi Marjan, Leni in Gal. V istem trenutku so k Plesni zvezdi, enooki Miri, vrtnarju Tonetu in gluhemu Davidu pripeljali vsakemu tri milijone vredne avtomobile, kar je s seznama zbrisalo poštarja Janija, nemo Branko, enonogega Marjana. »Enooka Mira je po poklicu pravnica in zelo veliko zasluži,« je rekla Lusi. »Sedaj pa je moj najljubši del raziskovanja,« je rekel Rudolf in odšli so k Miri. Ko je bila v službi, so šli v njeno hišo, da bi ugotovili, kdo je kriv. Pogledali so pod posteljo, v predale, v garažo, a niso našli nič. Potem so šli h gluhemu Davidu. Preiskali so mu hišo, a jih je zasačil in poklical policijo, jih tožil zaradi vloma, zato so šli v zapor. Od tam so pobegnili in niso šli nazaj k gluhemu Davidu, ampak k vrtnarju Toniju, kjer so našli denar in ga vzeli. Opazil jih je policist in so morali nazaj v zapor, kjer so bili nekaj let in so odrasli in odplačali globo. Matej Logaj, 5. H

Mojca Krajnc

Pred davnimi časi je bilo malo mesto. V mestu ni bilo veliko ljudi. Bile so stare hiše, trgovine in gradovi. Bilo je leto 5. Kar naenkrat so se tla začela tresti, delati so se začele razpoke, mesto se je dvignilo in polovica ljudi je šla za njim. Mesta niso videli več in ljudi tudi ne. Ampak ljudje in mesto so bili nad oblaki. Imeli so vse, kar so potrebovali. Nekaj ljudi se je z ladjo odpravilo po nekaj, kar so jim dajali oblaki. Kar naenkrat so padli dol in drugi ljudje jih niso več videli. Padli so v spodnji svet. Ko so padli na tla, so se za stokrat povečali. Bili so kot velikani. Ljudje so se čudili, od kod so padli, saj so na mesto skoraj že pozabili, ker je minilo že tisoč let. To je mama pripovedovala svojemu sinu, on pa se je čudil. Ko mu je povedala do konca, ni mogel verjeti. Rekel je, da mora priti do tega mesta nad oblaki. Mama mu je rekla: »Ne moreš, ker je nad oblaki. Tja gor ne moreš.« »Nekako bom prišel, pa tudi če bom delal celo življenje!« Zanimalo ga je, kako je nad oblaki, kako tam živijo in s čim se prehranjujejo. Rekel je: »Vztrajal bom, pa tudi če bom delal dneve in noči.« In res je delal dneve in noči različne izume, ampak nobeden ni deloval. Razjezil se je in rekel: »Dosti imam vsega!« Potem se je spomnil, da je nekoč obljubil: »Pa tudi če delam dneve in noči, pa tudi celo življenje.« Še enkrat je šel delat izume dneve in noči. Čisto je bil že utrujen in lačen. Mama mu je pripravila hrano. Pojedel je veliko obare in potem jo je vprašal, če ima kaj sladkega in rekla je ne. »Pojdi v gozd po jagode.« In res je šel. Hodil je po gozdu in iskal jagode ter si mislil, da je tam malo srhljivo, ampak pogumno je hodil naprej. Končno jih je našel, ampak zraven je bila platnena vrečka, ki jo je zagrabil z jagodami se vprašal, kaj je to. Pogledal je noter in videl čarobne fižole. Ti fižoli te lahko peljejo do mesta nad oblaki. Dal jih je v žep in naprej nabiral jagode. Ko je prišel domov, sploh ni povedal za čarobne fižole, ampak je povedal samo za jagode. Ko jih je pojedel, je šel delat naprej izume. Minilo je kar dvajset let, ko je naredil najboljši izum. Izumil je majhno letalo. Vzletel je in se veselil, da bo videl mesto nad oblaki, ampak mesto je bilo predaleč. Letalo je zmrznilo v motorju in se razletelo. Padel je dol, ampak eden od izumov je bilo tudi padalo. Odprl ga je in se zelo na hitro ustavil. Ko je pristal, je bil žalosten in jezen. Še enkrat je pogledal vrečo fižolov in rekel: »Nevredni fižoli.« in vrgel vrečo stran. Vrečka se je odprla in en fižol je padel ven v luknjo. Fant se je premislil in šel iskat vrečko. Ko je bila nevihta, je fižol začel rasti. Zrasel je čez noč, vaščani pa ga niso opazili. Fant je že ponoči videl in bil vesel, fižole je shranil. Splezal je po fižolu. Plezal je kar tri dni, ampak je zlezel do konca in videl, da res obstaja mesto nad oblaki. Tako je bil vesel, da je kar jokal od veselja. Drugi ljudje so ga čudno gledali, nakar je priletel komet nad mestom in padel na zemljo. Vse je začelo goreti in fant je vzkliknil: »Ljudje tam spodaj so v nevarnosti!« Fant jih je vprašal, če jih lahko pripelje sem gor, rekli so ja. Fant se jim je zahvalil. Bil je žejen in je vprašal: »Lahko pijem to vodo, ki pelje tu čez?« Zaklicali so: »Ne!« »Zakaj pa ne?« »Ker ko boš na zemlji , se boš za stokrat povečal« »O, moj bog!« Zanimalo ga je, kako priti čim hitreje dol. Rekli so mu, naj se kar spusti po fižolu. Spustil se je in bil hitro dol. Povedal je ljudem. Vsi so mu verjeli in hitro so splezali po fižolu. Tri dni so rabili. Ljudje so se čudili in hitro splezali do konca. Tudi fižol se je vžgal in pritrjen je bil na mesto, tako da bi lahko zagorelo tudi mesto. Fant je imel s sabo svoj izum, to je bila motorna žaga. Prerezal je fižol, ki je padel in fant je rešil vse ljudi. Til Macun, 5. H

Robert Solanović

Nekoč je za sedmimi rekami in sedmimi gorami živela revna družina. Veliko so delali, da so dobili hrano. Nekega dne so se odločili, da bodo začeli graditi hiše iz lesa. Mož je šel sekat drevesa. Prišel je star gospod Gašper. Prosil je moža, da mu da hrano, ampak mož je rekel: »Ne, že sam komaj preživim s tem, kar imam.« »Prav, saj boš sam trpel,« je rekel gospod Gašper. Naslednji dan je prišel možev sin David. Vzel je sekiro in šel na delo. Ko je končal, si je rekel, da ima dovolj lesa za veliko hišo. Ko je sin prišel domov, je pred hišo videl starca. Ta ga je prosil, naj mu da malo hrane. Starcu je dal vso svojo hrano in vodo. Starec se mu je zahvalil in mu povedal, da bo imel lepo prihodnost. Ko je mož izvedel, da je sin dal hrano starcu, ga je vrgel iz hiše. Sin je prenesel, da ga je oče vrgel iz hiše. Šel je na pot, saj je vedel, da se mu bo enkrat posrečilo. Z vsakim korakom je mislil, da se mu ne bo posrečilo, ampak ni hotel nehati. Po treh dneh hoje se je ustavil in pogledal v nebo. Zagledal je lepo zvezdo. Mislil je, da sanja. Zaspal je. Ko se je zbudil, je videl starca in ta ga je popeljal v širni svet. Tam so mu dali hrano in vodo. Tam so živeli samo tisti, ki so bili prej reveži, saj poti do te dežele ni poznal nihče, razen starca. Nekega dne pa je oče šel iskat sina in ga je prosil, naj mu oprosti. Sin mu je oprostil in mu povedal: »Vsak dela napake.« Oče je ostal s sinom in ostalimi. Potem so živeli zelo lepo do konca svojih dni. David Juvančič, 5. H

Iztok Sitar

Letting one's imagination run wild … By contributing a word/phrase each and deciding to write in a style of a specific genre – adventure story – numerous original, interesting and pretty adventurous stories »were born«. Here is the grid and some of the stories. Enjoy reading them.

TITLE: ________________________________________ GENRE: an adventure story In-

food

a boat

wet toilet paper

a video camera

animal attack

a hatchet

before

4 little monkeys

bungee jumping

some rope

60 days

someone dies

a bridge

a storm

clude in the story:

BUNGEE JUMPING GONE WRONG

It was a beautiful morning before the storm came. I went bungee jumping. I jumped from a bridge and fell on a small boat. My friend quickly jumped into the river, but he fell on a rock and he died. I went into forest and I found a house but it was empty. In the house, I found a video camera, a hatchet, some rope, wet toilet paper and some food. I made a shelter out of toilet paper. About one month later I found 4 little monkeys. I thought they were nice, but they attacked me. I had little scars from the monkey attack. I thought I would die, but about 60 days later, from my accident, a little plane found me. I was so happy that I survived. I was recording everything with the video camera that I found in the house, so they made a film from my recodings. It is called ‘60 days in the Wild’ . by Vito Kotar, 8. a

AMAZING SURVIVAL IN THE WILD

In 1998 Janez went on a boat. He took with him some interesting things: - toilet paper - a video camera - a hatchet - food At the beginning it was very nice. Suddenly, there came a big wave and he was barely holding on the boat. The toilet paper fell in the sea. It was very scary. Janez kept a big hatchet and a video camera in his hands. Suddenly, he saw an island, it was 200 meters away. His video camera stopped working.

The storm has ended. He swam to the island. He was very tired. He rested under a big tree. After the rest, he went on a tour of the island. He was looking for someone on the island. While he was walking around the island, he saw 4 monkeys. He was a bit scared but he went ahead. The sun began to shine. He came to a bridge. He checked if the bridge was stable, and it was stable. He went slowly over the bridge and halfway he stopped and looked under the bridge. He saw some rope that was attached to the bridge. He thought of bungee jumping. He grabbed the rope. He swung left and right. Under him the animals were gathering. First he thought : “This is an animal attack!!!!!!!!!!!!!!! Help me !!!!!!!!!!” Before the attack, he saw those monkeys. After 10 minutes, he was tired and he fell to the ground. He started to argue with animals. One of the animals died. He started to run towards the sea in order to hide in the water from the animals. But everything went his way !!!! He jumped into the sea and swam 50 meters away from the mainland. All the animals died in the sea. There were just he and the four monkeys. They were friendly with him and they became friends. Among themselves they communicated a bit strangly. Janez spent 60 days with the monkeys. He ate fish and after 60 days he died . Monkeys buried him on the island. by Urh Štrubelj, 8. b

SURVIVAL I was travelling from Slovenia to London, because I wanted to study for the president of the United States of America. I wasn’t alone, there were some people. We were going by boat. Suddenly, the ship crashed into a mountain and we sank, but some people and I survived and we found an island and managed to reach it. When we first came to the island we started to look for food. We found a lot of food and drinks on a plane which crashed, too. The second day, there was a very terrible storm. That day we found a hatchet, so we could prepare a shelter and we found some rope, wet toilet paper and a video camera. I took a lot of photos with the video camera. It was day 50. The animals attacked us. Monkeys killed someone from our group; it was terrible to see this. Then monkeys were gone. We were sad. Day 60. We found a bridge and someone drove there with a car. He saw us and stopped. He told us that he is a police officer who searched for us for 60 days. He drove us home and we were all very happy. It was a happy end. by Eva Krafogel 8.b

TERRIBLE 60 DAYS A group of scouts – teenagers – went camping for one week. But on their way something terrible happened. Scouts were willing and before they went, they all said goodbye to their families and after that they went on the bus and it started to drive. They were driving and driving … And finally they came to a ship and the ship started to sail. And suddenly came a terrible storm. Suddenly, it made big waves and the ship began to sink. All scouts could swim and they swam on a nearby coast. They all survived but their guide has died. They were all scared about what could happen. All things were wet: wet toilet paper, food and video camera. Jack –the oldest one – assumed the role of the leader. He started to speak, he said: “Calm down, we need to be strong and brave. For a start, we need to dry our food, blankets and all that we have.” It was getting dark and the scouts made a fire. Every day, they tried to escape from the island, but ,every day, they were losing their hope. Then one day they will solve this. Twenty days passed and it began to lack food and the scouts needed to eat the fruit from the trees. On 35th day the smallest of the scouts was swimming in the sea and suddenly he suffered a heart attack. All were terrified and sad. They were desperate and suddenly one of the scouts saw how 4 little monkeys used rope to get bananas. And the scouts knew that they weren’t alone on the island. At the same night animals started to attack them, so scouts survived animal attack. When the scouts overcame their fear, they went to sleep. One day, one of the scouts found a boat and he proposed that they can save themselves by using this boat. When they all got on the boat, they rowed to another island and there they met one guy with a phone. They call for help quickly and after terrible 60 days, they were saved. For their courage at the end, they all got tickets for bungee jumping. And after one week, they went on a bridge and started jumping. by Anja Godec, 8. a 28

A DANGER IN THE FOREST One day I was in an unknown environment. It was all quiet. Only birds were singing. In the middle of the forest I put up a tent, beside the forest there was a small ocean. In the afternoon, I was listening to the waves while the sun was shining. I was watching that because I was interested. When I came there, I saw a small boat. On the boat there was a happy family. They had a lot of food and drinks and many clothes. They left the boat, took all their things and they went to a bridge. When they came to the bridge they were preparing for something. Everybody put on a lifejacket over the clothes and then they tied the rope on the bridge. They tied the rope with a buckle over the jacket and again tied it to the bridge. Then they were all prepared for bungee jumping. It was exciting to watch that. I ran to my tent, to get my video camera. I hid behind a tree and watched them. When they jumped, I turned on my camera and I was shooting them. I watched bungee jumping for the first time in live. After jumping they became hungry, so they took the food and drinks from the bag. I didn't eat since the morning, so I went to them and asked for a piece of bread. They gave it with pleasure. I said thanks and I went back to my tent. They also left soon. After a while, I went for a walk through the forest. I took warm clothes because it was windy. During the walk through the forest, I saw 4 little monkeys jumping on the trees. After some time I have heard strange voices. They were two bears. I thought that they were going to attack me. I avoided the animal attack, because I started running and screaming very loudly. When I came to the tent, the bears were gone and I was safe. It was very cold, so I had to find some wood and rocks to make a fire. I used a hatchet to make small pieces of wood. I also used wet toilet paper. In the night, it started to rain. There was a huge storm. The fire stopped burning and I hid in the tent. I've heard a strange and weird noice. I saw that the lightning hit a bear so it died because it didn't hide in time. Good and bad things always happen. After 60 days, I went to another place on vacation. by Nastja Kranjc, 8. a

SURVIVAL ISLAND I was on a lonely island and I had just a hatchet, some rope and wet toilet paper that I threw away. There were only 4 monkeys and other unfriendly animals. I was quite scared. I decided to build a barack to get through the night. After that I went exploring and I found 4 little monkeys. I took them home and I gave them food because they looked hungry. It was getting darker and it was time to sleep. Suddenly, I saw a big animal coming towards me. As soon as I could, I grabbed a hatched to kill the animal. I made it, it was hard and I could finally go back to bed. Next morning I woke up and the monkeys were all gone. I ate breakfast and then went hiking. After a few hours I found a chest near a coconut tree. I wanted to know what was in it. There was a bungee jumping rope and a video camera. I took all things to the barack. It was getting hotter and hotter so I decided to go swimming. But I didn't notice there was a shark swimming after me. I was in panic, it bit me in my leg. I swam very fast, it hurt, but I didn't have a choice. After very hard 3 minutes I got to the beach. I faded and when I woke up there were 4 monkeys standing beside me. My leg didn't hurt anymore and it was healed. I guess the monkeys helped me. We became friends and without them I would definitely die. After 60 days I built a boat with some monkeys' help. It was time to say goodbye and return home. by Aljaž Cerovšek, 8. c

THE UNDERGROUND WORLD Kevin decided to go bungee jumping. He came to the bridge. There were some educated people waiting for him. He made some recordings with his video camera. He jumped and he was falling and falling...aAAaAA!!!! He was too heavy and ropes got torn. He fell in a big cave, but he was OK. The cave was the underground world. There were animals and plants. He made a shelter and slept over the storm. The storm made all his toilet paper wet. He decided to find new toilet paper. He went on a long journey. After one month, he found some natives. They were very nice to Kevin and they started to worship him. After a month, when Kevin was very fat, the natives wanted to eat him. They attacked him, but Kevin defended. He fled from them and stole them a hatchet. One native died when Kevin defended himself. Kevin jumped into a small boat and went to his shelter. Before that he also took a paddle. When he came back to his shelter, there were four little monkeys. He learnt monkeys' language. After 60 days, he found some sheep and used their wool to make a rope. He asked the four little monkeys for help. Monkeys helped Kevin. They climbed to the top of the hill with the rope and then Kevin climbed out of the cave. After 60 days in the big underground world, Kevin's amazing adventure was finally over. by Maša Jere, 8. a

ADVENTURE STORY I was on holidays with my friend on boat. We were sailing. There was nice weather and that’s why this is a weird story. We saw an island about 3 km away, and so we anchored there. It was a nice island and a ship started to move. I saw that first, so I asked my friend if anyone else was on the ship except for us. He said no and swam to the boat. I was just watching him and drank my cool juice. He came on the boat and saw something terrible. The only thing he grabbed was toilet paper and some rope. He told me that when he came back. And that was at the moment when the friends realized they have survived. Then we looked in a backpack and saw some really useful stuff. A video camera, hatchet and some bandage. My friend was an expert on survival. Together we made a shelter and a fire. We became hungry. I heard a monkey and almost at the same time I thought that monkeys would be good food. So, I grabbed a stone and threw it at its head. And I made it, the monkey died. I was happy but then I heard some more monkeys. So we killed them and cooked those 4 little monkeys. All that happened in 4 days and I captured all that with a camera. One day my friend was bored, so we went discovering. On the hill we saw a small house made of branches. I said to him that this house probably belongs to people that eat other people. So I took with me toilet paper but it was wet. We were climbing on this hill a long time and we came to a wooden bridge. It was old and not very strong. And that was the most stupid thing I have ever heard. He wanted to go bungle jumping. I said no but he grabbed my toilet paper and pushed me away. He made some kind of rope from it and jumped off. I was watching how he died, so, someone died today. I didn’t know if that was real. He died with my wet toilet paper. I heard a storm, so I ran under that little house. I couldn’t believe it. I fell asleep and had a nightmare. When I woke up I heard something outside. It was Grizzly. It wanted to eat me. It destroyed the house. I ran to the bridge before it was too late – I jumped to the other side and because Grizzly was so heavy the bridge fell into a pit. I was happy. And that was the weirdest thing because then my phone rang. I thought that it is a dream but it was real. After 60 days on an island I was safe. by Jernej Kolar, 8. b

4 LITTLE MONKEYS Once upon a time 4 little monkeys were bored. They decided to get some food. They went on a journey. First, they went to a city and saw a boat. They were so curious that they jumped on the boat. Suddenly, the boat started moving. 4 little monkeys didn’t know what to do. They started to panic. They were sailing when they, suddenly, saw a storm. They started to panic again. They were scared. And so the boat was sailing and sailing. Suddenly, the boat stopped on the island. 4 little monkeys jumped out of the boat and started to search the island. They found food. They were eating and eating till they ate it all. Before they started to search again, they had a nap. They wake up when they heard a kind of screaming. They ran after the noise. They saw that somebody died and they started to help but it was too late. They were walking through the forest when they saw a bridge. They saw bungee jumping from this bridge. They were excited, so they wanted to watch it. They saw a man with the camera, he was taking photos of bungee jumping. They were on the island for 60 days, when they saw a boat sailing to this island. They jumped on and went home. They were very happy because they were at home again. by Adriana Domić, 8. c

ŽIVLJENJE V ZAVETIŠČU PSIČEK PRIPOVEDUJE

Ime mi je Jack. Danes vam bom pove-

snil k meni. Bil sem zelo vesel, ker

dal nekaj stvari o svojem življenju v

sem dobil prijatelja. Potem pa so me

zavetišču. Nekega dne, ko sem bil še

našli. Ko so videli, da sva prijatelja,

mladič in sem se potepal, sem zavohal

so naju dali v isto kletko. Zdaj sva

hrano. Šel sem za vonjem in ko sem že

najboljša prijatelja. Vsak dan naju

skoraj začel jesti, so me dali v kletko.

hranijo in peljejo ven.

Ko smo prispeli v zavetišče, so me pregledali in mi dali jesti. Tako sem bil

Nika Horvat, 3. V

prestrašen, ker nisem vedel, kje sem. Šel sem in se skril. Vsi so me začeli iskati. Kmalu sem zagledal mucka. Mucek me je povohal, potem pa se je sti-

Življenje v zavetišču je žalostno, včasih pa tudi veselo. Za nas skrbijo dobri ljudje, ki jim ni vseeno za zapuščene živali. Ne vem, kje so moji starši, bratje in ses-

Ime mi je Limbi. Opisala vam bom zave-

tre, zato so oni moja družina. Mnogi od

tišče. Ko sem prišla v zavetišče, ni bilo

nas smo bili rešeni pred krutimi lastniki,

prijetno, saj sem pogrešala lastnike. Čez

nekatere pa so zapuščene našli ob cesti.

nekaj časa je bilo že bolje. Lastniki zave-

Tukaj lepo skrbijo za nas. Umivajo nas,

tišča so zelo skrbni. Vedno nam dajo bri-

krtačijo, nahranijo in napojijo. Tudi vete-

kete. Nas pse vedno peljejo na sprehod

rinar nas pregleda, če smo slučajno bolni,

in potem gremo nazaj za ograjo. Ko sem

nas cepi in nam da tableto proti parazi-

lačna, stopim na sprednje tačke in cvi-

tom. Upamo, da nas kmalu najdejo dobri

lim. Jaz že zelo dolgo čakam na novega

lastniki, ki nas vzamejo k sebi in bodo

lastnika. Tukaj se moj opis konča. Lahko

lepo skrbeli za nas.

vam pa le povem, da tu v zavetišču zelo Erika Kotar, 3. V

lepo skrbijo zame.

Nika Novak, 3. V

Ime mi je Jork. V zavetišču mi dajo samo brikete. Ko me kdo pelje na sprehod, sem zelo srečen. V kletki mi ni preveč všeč. Komaj čakam, da me bo kdo posvojil, se z mano zabaval in me imel rad. Urban Indof, 3. V

LUTKA - TO SEM JAZ CELOLETNI PROJEKT 1. TRIADE OŠ GRADEC Petra Prosen vodja projekta

Učitelji imamo to srečo, da delamo z otroki, katerih svet še ni omejen na dojemanje sveta zgolj preko razuma. V otroškem svetu celo predmeti lahko oživijo in spregovorijo. V otrokovi domišljiji ima, podobno kot igrača, tudi lutka dušo. Otrok, tako kot lutkar, verjame v čarobno preobrazbo, veruje v moč lutke. To je eden od razlogov, da lutke otroke tako očarajo. To je seveda privilegij lutk, saj izgleda, da njihova enostavnost nekatere odrasle odbija in ne pristajajo na simbolično poenostavljeno svojo prispodobo. Vemo, da otrok laže vzpostavi kontakt z lutko kot z učiteljico, včasih celo s starši. To lahko razložimo le na energetski ravni in z otrokovim strahom pred odraslim, z negotovostjo v vzpostavljanju komunikacije, ki mu jo posrednik - lutka zelo olajša. Na ta način otrok na manj stresen način sprejema okolje, v katerem živi in sporoča svoj odnos do njega. (povzeto po Ediju Majaronu)

Lutka bo naša spremljevalke celo šolsko leto. Za začetek so učenci s pomočjo staršev izdelali namizne lutke samih sebe. Spoznali bodo še druge vrste lutk: ročno, mimično, plosko, lutko na palici; tudi maska je ene vrste lutka. Preizkusili se bodo v animaciji – oživljanju lutk in komunikaciji preko lutke kot posrednika. Tudi nekateri učni procesi, kot branje in govorni nastopi, bodo potekali s pomočjo naših novih prijateljev. Lutka je radovedna, rada sprašuje, kdaj tudi izziva, tako da zna biti še zanimivo!

VIKEND ZA NADARJENE Iščem se v gibu, besedi in igri CŠOD Cerkno 21.–23. 10. 2016

Petra Prosen

Za polno vtisov in lepih novih dogodivščin smo bogatejši po vikendu v Cerknem. Za začetek so učenci morali sami »v svet«. Po mestecu so iskali znamenitosti in z njimi povezane zanimivosti, za kar so se morali tudi malo znajti in povprašati domačine. Ti govorijo v izrazitem narečju, tako da so spoznali tudi marsikatero novo besedo; me prav zanima, če so si kakšno tudi zapomnili. Razumete na primer »WAKUL WAWIWNKA«?? *Presenečeni so izvedeli, da je bil tu rojen skladatelj Peter Jereb, ki je kasneje postal Litijan. Najzanimivejše so pa cerkljanske šeme – Laufarji in z njimi povezane zgodbe. Po njih nosijo imena sobe v novem, januarja odprtem, CŠOD-ju, v katerem smo bivali. Drugi dan je, po jutranji rekreaciji in vajah za koncentracijo, sledilo sestavljanje zgodbe za predstavo. Proces je bil zelo zanimiv, od osnutka, preko fotografiranja prizorov in izdelave stripa, do pisanja dialogov, razdelitve vlog in vaj. Za piko na i nam je večerjo skuhal znani kuhar Tomaž (jedli smo namreč v hotelu), ki je vsakemu dal avtogram in se z nami fotografiral. Nedeljsko dopoldne sta nam program popestrila učitelj Domen in medved Tone, ki jo je »sekal« čisto po domače in bil zato zelo zabaven. Dva prostovoljca sta nam s Tonetom in Račko odigrala ljubezenski prizor (hi, hi), potem pa – ta raaaaa: naše 3 predstave Sami doma, Nepoštena menjava, Čarovnica. Vikend je bil tako zanimiv, poučen in zabaven, da bi ga lahko podaljšali na cel teden!

ŠOLA V NARAVI ŽUSTERNA 19. 9.–23. 9. 2016

Petra Kobe vodja šole v naravi

Od 19. 9. do 23. 9. 2016 smo bili s 73 petošolci iz matične šole in vseh podružnic v letni šoli v naravi v Žusterni. Za tako veliko število učencev je skrbelo 8 učiteljev spremljevalcev (Petra Kobe, Srečko Somrak, Matej Bajde, Luka Leitinger, Nuška Štros, Katja Cigler, Špela Kovič, Tinkara Vretič). Rdeča nit našega bivanja je bila šola plavanja. Učenci so bili razdeljeni v 7 plavalnih skupin. Poleg plavanja pa smo počeli še veliko drugih zanimivih stvari. Z ladjico smo se odpeljali na izlet v Izolo, kjer smo se sprehodili skozi to lepo obmorsko mestece, kupili in napisali kartice za domače ter se posladkali s sladoledom. Bili smo tudi zelo športno aktivni. Odvečno energijo smo sproščali v športnem parku Bonifika, kjer smo imeli različne športne igre: odbojko na mivki, nogomet, med dvema ognjema pa tudi tamkajšnja igrala in mini adrenalinski park smo z veseljem izkoristili. Na našem programu seveda ni manjkal niti pouk. Izvedli smo naravoslovni, tehniški in športni dan. Imeli smo tudi večerno plavanje, kar je bilo svojevrstno doživetje. Skratka v Žusterni smo se imeli lepo, a kljub vsemu smo se polni novih doživetij z veseljem vrnili domov.

MORSKI PRAŠIČEK V PRVEM RAZREDU Nives Videc, Alenka Planinšek in Urška Pišek

Prve šolske dni smo se že pripravljali na prihod MORSKEGA PRAŠIČKA. Pridno smo delali plakate in zbirali pomembne informacije o tej živali. O prehrani morskega prašička so se pozanimali: Lovro Grošelj, Larisa Možina, Lija Strmole, Staš Razoršek in Tai Kobe Hauptman, Gal Jerin pa je opisal opremo, primerno za prašičkovo domovanje.

Prinašali smo žaganje, seno, priboljške, zelenjavo ... Lovro Bregar, Julija Tramšek Hojak, Mila Kojić, Denis Avdić in Filip Izlakar ter Mark Mlakar, Lija Strmole, Lina Hodžić, Katarina Špec, Lovro Bregar, Tjaša Kemperle, Alex Vidgaj, Mark Mlakar.

Znanja ni nikoli preveč. Zato smo obiskali 21. RAZSTAVO EKSOTIČNIH ŽIVALI BIOEXO. Videli smo številne kače, tudi strupenjače, kuščarje, žabe ... Lahko smo pobožali dihurčke, podganice, se učili rokovanja z ostalimi malimi živalmi. Srečali smo tudi maine coon mačke, velike papige in celo kajmana. Znebili smo se še zadnjih predsodkov.

Prišla je jesen in z njo Puhica. Presenetila nas je v tednu otroka. Zelo smo se je razveselili, saj smo jo že nestrpno pričakovali. Nekaj časa smo jo samo opazovali. Puhici smo prebirali zgodbice in se čudili. Kmalu je pokazala svojo razigranost in spretnosti plezanja. Potem smo jo že lahko božali, razvajali, crkljali: Gal Jerin, Tarik Škufca, Zoja Rozina, Aljaž Žurga, Filip Izlakar, Lara Tomaš, Mila Kojić, Zoja Jančar, Jonas Potočnjak, Miha Zupan, Sara Pavliha, Neža Žugič, Mila Kojić ...

ZDRAVO PREHRANJEVANJE Puhici prinašamo zelenjavne dobrote. Tako kot ona se tudi mi zdravo prehranjujemo.

Puhica ima tudi svoj dnevnik, v katerega beležimo vse, kar se dogaja v šoli ... Da čez vikende ni sama, odhaja domov z učenci. Najprej je obiskala družino Jakoba Majcna. JAKOBOV ZAPIS V PUHIČINEM DNEVNIKU: Puhico smo spoznali, ko je obiskala naš dom. Vsi smo skrbeli zanjo in jo večkrat pocrkljali v naročju. Prvi dan je bila zelo plašna, ko pa se nas je navadila, se je pustila pobožati. Billi smo veseli njenega obiska.

Našo predstavitev zaključujemo s praznovanjem. Puhica je dopolnila komaj eno lepo in ljubeče leto. Naj bo takšno tudi to, ki prihaja ...

DOGODIVŠČINE V OPB HOTIČ Ko je domača naloga opravljena, pa sledi ustvarjanje …

Katja Ciglar V podaljšanem bivanju se vsakodnevno gibamo na svežem zraku – igramo se razne športne igre, poleg tega pri igrah uporabljamo različne rekvizite (kolebnica, stožci, žoge, obroči, loparji - za badminton ipd.). Po kosilu se odpravimo morda še na kakšen sprehod do gozda ali pa spoznavamo lepote naše male vasice - Hotiča. Seveda nikoli ne pozabimo tudi na šolske obveznosti – domačo nalogo, ki je obvezna »dejavnost« v našem urniku. Ko so šolske stvari opravljene in igra končana, takrat se zberemo v naši priljubljeni »hiški« (ali v razredu, ko je slabo vreme) in ustvarjamo.

V mesecu septembru in oktobru smo naredili različne živali iz jesenskih plodov, izdelali jesensko strašilo, ustvarili čudovito drevo z odtisi jesenskih listov in različnih črt, nastale so tudi »Tetke jeseni« in buče iz koruznih zrn, riža, kaše.

Pred počitnicami pa smo se malce »strašili« in se pripravljali na strašno noč čarovnic (31.10.). Vas zanima, kako strašni smo bili in kaj vse smo za ta praznik izdelali? Kar oglejte si fotografije, ki povedo veliko več kot tisoč besed …

LIKOVNO USTVARJANJE Noč čarovnic je dan, ko čarovnice pridejo na plan. Če čarovnica si tudi ti, brž na metlo usedi se in odleti daleč stran, da nihče te ne dohiti.

Patrick Slana, 2. a

Nik Pivc, Cene Biaggio, Matic Škrabanja Jernej Cencelj, Luka Hiršel, Eva Klinc

Jan Juvančič, Lejla Kristan, Anja Drobež Tadej Berčan, Nika Šinkovec, Mark Planinšek 5. V 47

JESENSKA AKCIJA ZBIRANJA STAREGA PAPIRJA Jana Isoski

Zelo uspešno se je zaključila prva akcija zbiranja starega papirja, ki je potekala tako na matični kot na podružničnih šolah. Na POŠ Jevnica so učenci zbrali 2,16 t papirja. Na POŠ Hotič, POŠ Vače in POŠ Kresnice so učenci skupaj zbrali 4,5 t papirja. Na Matični šoli in na POŠ Vače se je star papir zbiral po razredih. Razredi, ki bodo v obeh akcijah zbrali največ papirja, bodo ob koncu leta prejeli simbolične nagrade. V prvi akciji so bili najuspešnejši razredi, z zbrano več kot tono papirja na razred, na matični šoli 7.a, 8.a in 3.b. Na POŠ Vače je bil najuspešnejši 6. razred. Ker ste v akcije zbiranja papirja vključeni seveda tudi starši, babice, dedki in drugi krajani, se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki prispevate k uspehu zbiralnih akcij oz. skupaj z nami bogatite šolski sklad.

Julija Južnik, 4. H

Lea Balta, 2. a

Kaja Grgurevič, 3. H

Je dežela sreče, veselja in miru. Tu sem se

Moja domovina je Slovenija. Ima visoke gore, kot je Triglav. Ima tudi veliko lepih jezer, kot so Bohinjsko, Blejsko in Cerkniško jezero. V Sloveniji živi okoli 2 milijona prijaznih ljudi. Ima morje, v katerem se poleti kopamo, in čudovite reke, ob katerih se sprehajamo.

rodila, tu odraščam. Večkrat pomislim, da sem lahko srečna, da živim v tej majhni državi, polni prijaznih ljudi, ki ti pomagajo, kadar ti je hudo. V moji domovini se vedno zgodi kaj lepega, še posebno ob vikendih in praznikih, ki jih preživljam z ljudmi, ki mi največ pomenijo. Zato mi je

V moji domovini je zelo lepo in vesel sem, da lahko živim tukaj.

tu všeč!

Žiga Žurga, 3. a

Erika Rant, 7. b

Moja domovina je Slovenija. Lepo moramo skrbeti zanjo, da bo še bolj čista in urejena. Veliko vsega imamo v Sloveniji: gore, hribovja, nižine, reke, morje, pitno vodo, hrano. Učenci se veselimo počitnic in uživamo s prijatelji v prostem času. Imamo možnost šolanja, zdravstveno oskrbo, imamo svoje pravice. Življenje se odvija po pravilih in zakonih, za vse je lepo poskrbljeno. Na Slovenijo, našo državo, smo lahko ponosni! Nika Kneževič 7. a

Moja domovina je Slovenija. Krasijo jo številne gore in hribi. Tudi sam grem rad na kakšen hrib. Ponosen sem, da imamo dobre športnike. Veliko medalj smo dobili pri smučarskih skokih, smučanju, košarki, teku na smučeh in še kje. Slovenci radi pomagamo ljudem v stiski. V enem dnevu lahko splezam na najvišji vrh TRIGLAV. Rad imam tudi morje v Piranu. Tam sem si ogledal kar nekaj znamenitosti. Komaj čakam, da bom videl to prečudovito Postojnsko jamo. V njej živi človeška ribica. Ogledal pa sem si največji rudnik živega srebra v Idriji. Vesel sem, da imam nono v Idriji in mi skuha znamenito idrijsko jed, žlikrofe. Slovenija je čudovita država in imamo veliko znamenitosti. Zelo rad imam tudi gradove in muzeje. V Sloveniji jih je kar nekaj in moje oči komaj čakajo, da vidijo vso to lepoto. Amadej Grošelj, 3. a Moja domovina je Republika Slovenija. Meji na

Moja domovina je Slovenija. Je prelepa dr-

Hrvaško, Avstrijo, Italijo in Madžarsko. Ima veliko

žava. Na zemljevidu jo najdemo v srednji

gozdov, kar mi je zelo všeč, saj imamo tako veliko

Evropi. Največje mesto je Ljubljana. Je bo-

svežega zraka. Imamo tudi veliko rek in jezer ter

gata z vodnimi viri, imamo tudi veliko pit-

veliko lepih gora. Najvišja gora je Triglav, ki je še

ne vode. Na severu in severozahodu ima-

nisem obiskala, vendar si jo v prihodnosti želim.

mo gorstvo, na jugozahodu morje, na vzho-

Najraje pa grem na obalo našega Jadranskega mor-

du pa nižine in gričevja. V njej živim tudi

ja. Slovenija mi je zelo všeč, ker je tako raznolika.

jaz, moja starša, sorodniki in prijatelji. Veli-

Če si želiš iti v gozd ali recimo na morje, greš lah-

ko je tudi zanimivosti, kot so muzeji, lepa

ko tja brez problemov. Sama sem obiskala že veli-

jezera, slapovi in drugo. Slovenija ima ure-

ko držav, vendar mi je Slovenija najbolj všeč od

jeno zdravstvo in nikomur niso kršene člo-

vseh. To pa zato, ker je veliko bolj čista. Res je, da

vekove ali otrokove pravice.

veliko slovenskih učencev ob besedi šola pomisli

Matic Ulčar, 7. a

na »grozo«. Ampak lahko smo zelo veseli, da hodimo v šolo, se vedno kaj novega naučimo in se družimo s sošolci. Vsi otroci po svetu takšne sreče nimajo. V moji državi mi je všeč tudi to, da imamo

Moja domovina se imenuje Slovenija. Je le-

različne letne čase, da imamo poletje, ko lahko gre-

pa in barvita. Čeprav je majhna, ima veliko

mo na morje, zimo, ko se igramo v snegu, jesen, ko

znamenitosti: Postojnsko jamo, Aljažev

občudujemo pisane liste, ki padajo z dreves …

stolp, Blejsko jezero ... Rodil sem se v Ukra-

Moja najljubša stvar v Sloveniji pa je, da živim v svobodi in da imam družino, ki me ima rada in lepo skrbi zame. Skratka, zelo sem vesela, da sem Slovenka.

jini, v Slovenijo pa sem prišel, ko sem bil star štiri leta. Veselim se vseh počitnic in praznikov. Všeč mi je pustovanje in noč čarovnic. V Sloveniji je tudi veliko kmetij in jaz živim na eni izmed njih. Ukvarjamo se z živinorejo. Živali imam rad in rad poma-

Maša Štrus, 7. a

gam na kmetiji. Sergij Pojedalkin, 7. b

Moja domovina je Slovenija. Kljub svoji majhnosti je čudovita dežela s polno naravnih in kulturnih znamenitosti. Svojo domovino imam rad, saj je še kar ekološko prijazna in ima veliko vasi. Ima čist zrak, ki ga lahko svobodno diham. Lepo je poskrbljeno za otroke. Svojo domovino imam rad. Anže Kimovec, 7. b

Moja domovina je Slovenija. Tu je veliko jezer, rek in lepih znamenitosti. Zelo rada grem na Bled. Zame je najlepši kraj na svetu. Vsako leto ga obiščem. Tam se počutim polna energije, veselja in sreče. Res sem vesela, da živim v Sloveniji, v tako lepi in miroljubni državi. Hvaležna sem za vse, kar imam, in za to, kjer živim. Željo imam živeti na Bledu ob prelepem Blejskem jezeru. Meta Kralj, 7. b

Živim v Sloveniji. Je majhna država, ampak všeč mi je, ker je varna država in se sama v njej počutim varno. Rada potujem in si ogledujem znamenitosti drugih držav. A tudi Slovenija jih ima veliko in to mi je všeč. V Sloveniji imamo različne dobrodelne organizacije in društva. Rekla bi, da se Slovenija zelo nagiba k pomoči ljudem v stiski. Prestolnica je Ljubljana in najbolj mi je všeč, ko je za božično-novoletne praznike tako lepo okrašena. Zvečer je tako svetlo, prižgejo se barvne lučke in v centru mesta je tedaj vse polno ljudi. Je zelo lepo, skoraj čarobno.

Liza Potisek, 7. b

Moja domovina je Slovenija. Živim v veliki hiši z veliko družino in enim psom. Slovenija je prečudovita domovina. Imamo veliko gozdov. Moja hiša je zgrajena zraven gozda. Velikokrat grem v gozd na sprehod s psom in tam lahko vidim posekana drevesa zaradi lubadarja ali pa jih posekajo zato, da bodo tam zgradili nove hiše. Opazim tudi smeti, odpadke, ki ne spadajo v gozdove. Želim si rešiti gozdove, da bi imeli čim več prečudovitih gozdnih sadežev in da bi gozdne živali imele svoj dom. Ela Fink, 7. b

Leta 1990 je bil plebiscit. Ljudje so dejali, da hočejo svojo, samostojno državo. Vlada takratne republike Slovenije se je odločila za volitve. 88% udeležencev vseh volivcev je gla-

Ta dan praznujemo 26. decem-

sovalo za samostojno državo. Vlada je morala pripraviti

bra, ko smo na plebiscitu izrazi-

nov denar, vojsko in zakone, da se je Slovenija lahko osa-

li voljo ZA samostojno Sloveni-

mosvojila.

jo. Na to smo sedaj zelo ponoLiza Potisek, 7. b

sni. Ta dan je državni praznik, dela in pouka prost dan. V šoli imamo v decembru pred praznikom vsako leto prireditev po šolskem radiu. Uredimo tudi

Praznik praznujemo 26. decembra.

pano v šolski avli.

Slovenija postane samostojna država. Za to odločitev so imeli volitve, plebiscit. Patricija Fašing, 7. b

Večina je bila za samostojno Slovenijo. Pred tem je bila Slovenija del Jugoslavije. To je praznik, ko nam ni treba v šolo. Maša Štrus, 7. a

Slovenija je bila kot ena izmed republik do 26. 12. 1990 v državi Jugoslaviji. Potem pa je bil plebiscit, kjer je bila večina volivcev, kar 88%, ZA samostojno Slovenijo. Politiki so dobili še Slovenija je postala samostojna država. Dobili smo državne zakone, vlado in predsednika. Ta praznik praznujemo 26. decembra. Je dela prost dan in to pomeni,

pol leta časa, da uredijo še vse potrebno: novo denarno enoto, slovensko vojsko, novo ustavo. Tako 26. 12. praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Pia Pregel, 7. a

da ne gremo v šolo in ne v službo. To je tudi pomenilo, da gremo po svoji poti. Matic Ulčar, 7. a

Moja domovina (DKE, 7. A in 7. B) Utrinki iz opisov: Tudi če spadam v drugo narodno skupino in nisem Slovenec, tukaj odraščam in sem ponosen, da živim v Sloveniji. V Sloveniji živijo prijazni ljudje. Smo zelo uspešen narod v športu. Brez ljudi ni domovine. Bodimo dobri do narave, ne onesnažujmo, spoštujmo se. Zelo sem vesela, da sem v tej državi, ki je lepo poskrbela tudi za begunce iz tujih držav, ki so ostali brez doma. Tu hočem živeti vse življenje, ker mi je tu preprosto VŠEČ. Imamo pitno vodo, dovolj hrane, svoje domove, razvito in dostopno tehnologijo. Zelo smo lahko povezani s svetom, lahko potujemo v druge države in na druge celine.

Slovenija je miroljubna in varna država.

OŠ GRADEC

Slika naslovnice: Izdelki učencev 1. triade, ki so nastali na srečanju s starši Lektorirala: Bojana Kotar Časopis uredila: mag. Mateja Gorše

Izdaja: v elektronski obliki