OKA 20 21 1.del

OKA • • • •

Glasilo OŠ Gradec •

• • • 2020/2021

1. del • • • • •

Stran 2

Spoštovani učenci, učenke, starši, učitelji in učiteljice in ostali bralci naše OKE !

V šolo hodim od 1. septembra 1981, pa niti približno podobnega šolskega leta še nisem doživel. Nekateri moji kolegi imajo mnogo več izkušenj od mene - tudi zanje sta zadnja četrtina preteklega in to šolsko leto edinstveni in neprimerljivi. Šolski prostori samevajo, nobenega otroškega in mladostniškega vrveža, prijateljskega srečevanja, pubertetniško nagajivega merjenja moči in pozicioniranja v vrstniški hierarhiji ni. Naš stik s poukom in s prijatelji omogočajo zasloni prenosnih računalnikov, tablic in pametnih telefonov. Ostali smo brez tako vajenih osebnih stikov, izolirani vendar v neprestanem upanju na vrnitev v življenje brez omejitev. Smo se pa v tem času naučili veliko novih spretnosti, spoznali, kaj nam dandanašnji omogoča tehnologija, dostopna mnogim, kako se lahko umirimo in da je v tej, skoraj pretirani umirjenosti, zelo potrebna lastna odgovornost za gibalne aktivnosti - če je le mogoče - zunaj na zraku.

Dojemanje izolacije s strani posameznikov je različno. Nimajo vsi težav s tem, nekaterim ugaja, nekaterim tak način dela celo bolj ustreza, ker je raznih stresorjev in motilnih dejavnikov iz okolja manj in se lažje zberejo. Organizacija dela je pretežno v njihovi domeni in čas za delo si razporedijo tako, da jim ostane več časa za aktivnosti, v katerih uživajo, za hobije, tudi za počitek, ki ga naše telo potrebuje.

Avtorji prispevkov in njihovi mentorji so se potrudili graditi pozitivno naravnan šolski časopis Oko, v kateri najdete vsega po malem - misli o šolanju na daljavo, razmišljanja o pregovorih, zapise o preživljanju prostega časa, hobijih, sanjah in prihodnosti. Veliko je različni likovnih izdelkov in fotografij. Želim si, da bi se ob prebiranju naše Oke sprostili. Predvsem pa si želim, da bi v času ko berete moj uvod, skozi vrata naše šole že vstopali učenci in učenke, da bi pouk potekal v učilnicah in da bi se nakazovala pot v ustaljen ritem naših življenj, kot smo ga bili vajeni pred letom 2020.

Ravnatelj: Damjan Štrus

…………………………………..

Stran 3

OKA

1.

VSEBINA

PESMI, SLIKE,

PORTRETI IN ŠE KAJ …

2.

3.

4.

ŠOLA NA DALJAVO

NA KRILIH DOMIŠLJIJE

O BOŽIČU IN PRETEKLEM LETU

5. ZGODILO SE JE …

6. MOJE SANJE – TVOJE SANJE 7. KORONA ROKOPISI, RISBE, SLIKE IN FOTOGRAFIJE

Stran 4

1.

PESMI, SLIKE, PORTRETI IN Å E KAJ ...

Ana Jeriha, 7. a

OKA

Stran 5

Pesnik Boris A. Novak je napisal, da imajo otroci poseben dar, s katerim POSLUŠAJO, ČUTIJO, OKUŠAJO in VONJAJO besede.

Otroci imajo radi besede, zato imajo tudi besede rade otroke.

Po prebiranju pesmi srbskega pesnika Dušana Radovića Malim so všeč so se tudi drugošolci poigrali z besedami in nastala je tale dolga pesem …

MALIM SO VŠEČ

Meni so dišeče besede všeč kot recimo roža, kot recimo parfum, kot recimo milo, kot recimo mamica, kot recimo, kot recimo …

Nika Skubic in Lavra Vidovič, 2. b Nejc Bolka, 3. H

Stran 6

Meni so prijazne besede všeč kot recimo hvala, kot recimo oprosti, kot recimo prosim,

kot recimo, kot recimo ...

Erik Hribar, 2. b Jan Kovič, 5. J Meni so vesele besede všeč kot recimo hura, kot recimo zabava, kot recimo super, kot recimo, kot recimo ...

Livija Savšek, 2. b

Meni so sladke besede všeč kot recimo palačinke, kot recimo lizika, kot recimo rogljiček, kot recimo, kot recimo ...

Stela Čarman, 2. b Lea Pečar, 5. J

Stran 7

OKA

Meni so okrogle besede všeč kot recimo valjar, kot recimo žoga, kot recimo sonce, kot recimo, kot recimo ...

Marcel Pirmanšek, 2. b Nika Kokalj, 5. J Meni so živali všeč kot recimo poniji,

kot recimo mačke, kot recimo gekoni, kot recimo, kot recimo ...

Ela Pahulje, 2. b

Meni so modre besede všeč Jure Gotar, 5. J

kot recimo morje, Kot recimo nebo, kot recimo kavbojke, kot recimo, kot recimo ...

Matevž Cajhen, 2. b

Stran 8

Meni so vozila všeč kot recimo vlak, kot recimo avto, kot recimo ladja, kot recimo letalo, kot recimo raketa, kot recimo kamion, kot recimo, kot recimo …

Maxim Juvan Hessabi, 2. b

Malim so všeč morske reči, kot recimo ribe, kot recimo ladje, kot recimo morje.

Malim so všeč športne reči kot recimo badminton, kot recimo žoga, kot recimo kolebnca.

Rok Verhovec, 2. a

OKA

Stran 9

Malim so všeč igrive stvari kot recimo mladi mucki, kot recimo sosedovi kužki, kot recimo, kot recimo …

Malim so všeč čarobne stvari kot recimo čira-čara, kot recimo abrakadabra, kot recimo, kot recimo …

Lev Dobravec, 2. a

Maks Vehovec, 9. b

Stran 10

Malim so všeč velike stvari kot recimo ladja, kot recimo sinji kit, kot recimo megalodon,

kot recimo, kot recimo …

Malim so všeč glasne stvari kot recimo bobni, kot recimo budilka, kot recimo zvonci, kot recimo, kot recimo …

Aljaž Likovič, 2. a

…………………………………..

OKA

Stran 11

Malim so všeč sladke stvari kot recimo palačinke, kot recimo nutela, kot recimo, kot recimo …

Malim so všeč vodne stvari kot recimo ladja, kot recimo ribe, kot recimo, kot recimo …

Malim so všeč kisle stvari kot recimo limona, kot recimo kis, kot recimo, kot recimo …

Malim so všeč glasbeniki, kot recimo Čuki, kot recimo Mama Manka, kot recimo, kot recimo …

Jurij Bregar, 2. a

Stran 12

Malim so všeč mehke stvari kot recimo blazine in odeje in kavči.

Malim so všeč barvne stvari kot recimo mavrica in barvice in čopiči.

Izak Japić, 2. a

Malim so všeč sladke stvari kot recimo palačinke,

kot recimo sladoled, kot recimo, kot recimo lizika.

Malim so všeč mehke stvari kot recimo pliškoti, kot recimo muca, kot recimo, kot recimo kuža.

Lina Pantar, 2. a

Malim so všeč sladke stvari kot na primer nutela.

Malim so všeč dišeče stvari

Stran 13

OKA

kot na primer piškoti.

Malim so všeč mokre stvari kot na primer škornji.

Malim so všeč bleščeče stvari Kot na primer luna.

Ana Pavliha, 2. a

Malim so všeč velike stvari kot recimo avtobus, kot recimo tovornjak,

kot recimo, kot recimo …

Malim so všeč dišeče stvari kot recimo rožice, kot recimo trobentica, kot recimo, kot recimo …

Lian Planinšek, 2. a Malim so všeč sladke stvari kot na primer sladoled, kot na primer mafini, kot na primer lizika.

Stran 14

Malim so všeč mehke stvari

kot na primer vzglavnik, kot na primer pliško, kot na primer odejica.

Malim so všeč trde stvari kot na primer drevo,

kot na primer kamen, kot na primer tla.

Malim so všeč modre stvari kot na primer peresnica, kot na primer barvica, kot na primer nebo.

Katarina Docević, 2. a

Zbrali in uredili razredničarka 2. a Sandra Železnik in razredničarka 2.b Nives Koželj

OKA

Stran 15

PORTRETI Jesenski čas prinaša pestre barve in materiale. Drugošolci so iz različnih naravnih materialov ustvarili zanimive portrete, živali in celo rastline.

Benjamin Strmole, 2. b

Lavra Vidović, 2. b

Stran 16

Ela Pahulje, 2. b Marcel Pirmanšek, 2. b

Juvan Hessabi Maxim, 2. b

Jakob Škarja, 2. b

Matevž Cajhen, 2. b

OKA

Stran 17

Nika Kobe Hauptman, 2. b

Eva Batič, 2. b

Stafan Vasiljević, 2. b

…………………………………..

Stran 18

Razredna himna

Učiteljica v razred prihiti, tam pa nikogar ni, saj ura niti pol osmih še ni.

Ko odbije petnajst do, učenci že na mestih smo.

Učiteljica kredo v roki že drži in nam naroči: "To morate hitro prepisati!"

Ko šolski zvonec zadoni, v en glas zakričimo vsi: "Zdaj žurko imeli bomo mi!"

Jaka Štebih, 4. J Šola Jevnica stoji, učiteljica znanje nam deli.

Pridno vsi poslušamo, Tiho kakor miške smo.

Krasi nas tudi eko vrt, Z rastlinami podprt.

Pobiramo pridelke, Pripravljamo izdelke.

Anže Bratun, 4. J

Stran 19

OKA

Moj prosti čas (petošolci iz PŠ Hotič)

Moj hobi je ustvarjanje z lesom, zato sem za likovni pouk ustvaril sliko z lesenim ozadjem.

Jaka Jusić Čebela

V prostem času rad pomagam na kmetiji, se vozim s kolesom, ustvarjam z babici in se igram s svojim štirinožnim prijateljem Jackom.

Oskar Ribič

V prostem času se rada rolam, rišem, se igram z bratcem in svojim muckom, pečem mafine, igram družabne igre in kolesarim, Kaja Rosshaupel

Stran 20

V prostem času rad pomagam staršem pri delu. Najraje pa v roke vzamem harmoniko, zato sem tudi iz kartona ustvaril svojo harmoniko, ki je zelo podobna pravi le da je ta manjša.

Matic Bolka

V prostem času se rad vozim s kolesom. Vsak večer pa pomagam v hlevu, saj imamo doma kmetijo. Pri delu mi pomaga tudi bratranec Til. Pomoč na kmetiji mi je v veliko veselje.

Jurij Planinšek

S starši grem poleti velikokrat v Prekmurje. Zelo uživam, ko lahko s traktorjem kosim travo.

Jošt Rajner

OKA

Stran 21

V prostem času najraje rišem. Moj delovni kotiček je vedno poln listov in barvic. Danes sem ustvarjala tihožitje.

Karin Kuzmič Zupančič

2. ŠOLA

NA DALJAVO …………………………………..

Stran 22

Razredničarka Angelca Koprivnikar nam je po e-pošti poslala naloge za delo od doma. Navodila so bila jasna in razumljiva.

S

Všeč so mi bili video posnetki, saj je bila snov dodatno razlože-

a

na. Tudi učiteljica za angleščino nam je poslala vaje. Všeč mi je

a

bilo, da sem slišala izgovorjavo angleških besed. Na novo sem

m

spoznala lesene klobuke. Ponovila sem računanje z neznanim

o

členom, skakala s kolebnico, ponovila o delu na kmetiji. Vsak dan smo šli na sprehod na Golišče. Tam je bil čudovit razgled na

a

Julijske in Kamniško Savinjske Alpe. Videla sem Triglav, ki je najvišja gora v Sloveniji.

R Nina Razpotnik, 3. K

e

Po podaljšanih počitnicah smo pričeli s šolo na daljavo. Vsak dan

p

delam naloge in se učim. Z bratom Anejem skupaj delava nalogo.

o

Ko končam nalogo, grem ven. Zunaj se igram s svojim psom. Va-

v

dila sem skoke s kolebnico. V hiši se igram in gledam televizijo.

š

Zelo pogrešam sošolce. Šola na daljavo mi ni všeč. Upam, da bo-

,

mo kmalu šli v šolo.

Sara Repovš, 3. K

3 .

Ponovno smo ostali doma, zaradi korona virusa covid 19. Učimo se na daljavo. Učiteljica mi pošlje elektronski pošti navodila za

K

delo. Včasih delam hitro, včasih pa počasi. Rad imam matematiko in glasbeno umetnost. Raje bi hodila v šolo.

S a

Samo Kukovica, 3. K

r

OKA

Stran 23

Vsak dan sem šla na sprehod. Urška je prespala pri meni. Božala sem konja. Igrala sem se z Urško. Delala sem punčke iz papirja in se z njimi igrala. Dobila sem družabno igro Monopoli. Svojemu hrčku Pikiju sem zamenjala steljo. Jedla sem mango. Videla sem Nika.

Julija Vehovec, 3. K Danes je petek, 13. 11. 2020. Ta teden je bil zelo dolg in naporen.

Prebral sem zvezek za spoznavanje okolja in ugotovil, da se ne spomnim več snovi. Šolanje na daljavo mi je zelo naporno. Raje bi bil v šoli. Najtežje mi je pisati spise. V torek mi je bilo najtežje pri angleščini. Najbolj všeč mi je šport. Rad tečem. Komaj čakam na vikend.

Gašper Grobljar, 3. K V ponedeljek, 9. 11. 2020, sem zgodaj vstal. Nato sem se oblekel in pojedel zajtrk. Po zajtrku sem šel delat naloge. Nato sem se šel igrat na podstrešje. Zatem sem šel na kosilo. Po kosilu sem šel

spet na podstrešje in nato na večerjo. To se je ponavljalo vsak dan. Popoldan sem šel tudi ven. Za soboto in nedeljo pa ne vem, kako bo.

Jakob Šef, 3. K

…………………………………..

Stran 24

Ta teden sem pogrešal prijatelje. Naše race imajo sostanovalce.

To je mišja družina, ki živi v rovu zraven rac. Miši so sivkasto bele in ljubke. Tadeja se uči za učiteljico in mi pomaga pri učenju. Zunaj sem skakal s kolebnico. Šel sem na sprehod. 11. novembra sem imel god. Dobil sem sladkarije in darilo. Z mami sva

brala Nikca.

Martin Jelnikar Artenjak, 3. K Moje šolanje na daljavo poteka dobro. Pri učenju mi tri dni pomaga mami, tri dni pa oči, potem pa se zamenjata. Dobro je, da lahko zjutraj malo dlje spim. Slabo pa je, ker ne morem videti svojih sošolcev. Naučila sem se bolje uporabljati elektronske naprave. Gre mi veliko bolje kot spomladi.

V prostem času grem z ostalimi člani družine na sprehod in pomagam očiju pri izdelavi kozolca.

Ajda Godec, 4. K

Dobro pri šolanju na daljavo je, ker pomagam pri peki piškotov, ki jih mami odnese v službo. Še nama z bratom jih pusti za malico. Ko naredim vse za šolo, pojem kosilo. Nato grem ven. Z bratom se s skiroji voziva po Kresnicah. Ko prideva domov, se igrava s kartami yu-gi-oh. Ob pol štirih pride mami iz službe in nama z bratom pregleda naloge. Potem se še malo učiva.

Slabost šolanja od doma pa je, da se ne vidimo s sošolci in prijatelji. Slaba stran je tudi to, da mi mami ne more razložiti snovi tako, kot bi jo učiteljice.

OKA

Stran 25

Ob vikendih izkoristimo prosti čas in gremo z mami na sprehod v Kresniški Vrh. Včasih gremo tudi k babici in dedku v Ljubljano. To šolanje na daljavo mi nikakor ni všeč!

Dejan Jovičić, 4. K

Šolanje na daljavo ima prednosti in slabosti. Dobro je, da lahko dlje spim. Če se potrudim in pohitim, lahko vse za šolo naredim v treh urah in mi ostane še veliko časa za druge dejavnosti, ki jih rada počnem. Kadar si zaželim, grem lahko iskat kaj za pod zob.

Slabo pa je, da starši ne morejo razložiti učne snovi, kot bi to storila učiteljica v šoli. Ni mi všeč, kadar je mami žalostna, ker s sestro Saro ne narediva vsega za šolo. Zato se trudim, da čim večkrat opravim vse šolske obveznosti dobro in pravočasno.

Nina Bratun, 4. K

Po letošnjih jesenskih počitnicah smo spet pričeli s šolanjem na daljavo. Tega se res nisem razveselil. Vedel sem, da bom pogrešal sošolce, saj sem jih med spomladanskim šolanjem doma tudi zelo pogrešal. Je pa sedaj bolje, ker imamo več videokonferenc in zato lažje sledim pouku in se več naučim. Naloge večinoma delam sam, včasih pa mi pri likovnih izdelkih pomaga mami. Dopoldneve preživljam doma, rešujem naloge in se učim, popoldne pa grem na nogometno igrišče, kjer se igram z bratom. Komaj čakam, da se vsi vrnemo v šolo.

Sven Mešič, 4. K

…………………………………..

Stran 26

Šolanje na daljavo mi je po eni strani kar všeč. Dobro je, da lahko zjutraj malo dlje spim, lahko pa si tudi po svoje priredim urnik.

Lahko se učim in delam naloge kar v pižami. Večkrat si privoščim daljši odmor, česar si v šoli ne morem privoščiti.

Slabo pa je, da se že dolgo nisem videl s sošolci v živo. Pogrešam tudi šolsko malico. Seveda pa je učenje v šoli lažje, saj se v razredu hitreje naučim učno snov.

Tilen Jakopič, 5. K Največkrat se zbudim okrog osmih. Primerno se oblečem in pogledam, kaj imamo na urniku za tisti dan. Naredim, kar je treba in pošljem učiteljici rešene naloge po njenih navodilih.

Pogledam še, kaj je imamo na urniku za naslednji dan. Včasih rešim naloge še za naprej.

Ema Klopčič, 5. K Učenje doma ima dobre in slabe strani. Dobro je, da se lahko učim, kadar želim in si po svoje priredim urnik. Malico in kosilo imam, ko sem lačen. Dobra stvar so tudi »zoom« srečanja, ker lahko vidim sošolce. Lahko sem malo dlje v pižami. Ko smo doma, ne moremo zboleti in širiti virusa. Slabo pa je, ker nimam treningov za nogomet. Ves čas moram biti doma in ne morem videti prijateljev. Pa tudi razlage učne snovi imam premalo.

Luka Lipič, 5. K Moje šolanje na daljavo poteka zelo pestro. Zjutraj pojem zajtrk.

Ob devetih se slišiva z učiteljico Janjo in mi pomaga pri matematiki. Sledi približno petnajst minut odmora. Nato imam »zoom« videokonferenco z učiteljico Špelo. Po pouku z mami rešujeva naloge. Mami mi veliko pomaga, ko ima čas.

OKA

Stran 27

Vmes mora še skuhati kosilo, da nismo lačni. Včasih se moje šolanje konča šele popoldne. Če sem priden in je lepo vreme, gremo na sprehod po svežem zraku.

Nik Okorn, 4. K Moje šolanje na daljavo poteka tako, da mi gre kar v redu glede na situacijo. Ko naredim vse za šolo, se odpravim ven. Skoraj vsak dan se vozim s skirojem ali skačem na trampolinu. Slabost šolanja na daljavo je ta, da se ne morem videti s prijatelji. Zelo težko si kaj zapomnim, saj nimam prave razlage od učiteljic in učitelja. Ko mami pride iz službe, mi pregleda, kar sem naredil.

Ugotovi, da nimam narejeno in potem delava še do sedmih zvečer. Včasih je zelo jezna, saj druge zadolžitve kot dela za šolo z bratom nimava.

Vsak teden pomagam mamici pri peki piškotov, ki jih ona odnese v službo. Tudi midva imava piškote naslednji dan za malico. Pomagal sem ji tudi pri peki torte za rojstni dan brata Dejana.

Kristijan Jovičić, 5. K

…………………………………..

Učenci 5. a so dobili v jesenskem času pouka na daljavo leta 2020 nalogo, da opišejo ali narišejo svoj najljubši predmet. Nastalo je nekaj zanimivih opisov in ilustracij. Petošolci so z nami delili izkušnje in občutke pouka na daljavo.

Stran 28

Kolo Predmet, ki sem ga narisal, je moje kolo.

Narejen je iz aluminija, gume in plastike. Je otroško kolo. Uporabljam ga za vožnjo po cesti ali gozdu.

Večinoma je črne barve malo pa je tudi zelen. Dobil sem ga za svoj sedmi rojstni dan od mami in očija. Rad bi ga zamenjal, ker mi je že premajhen.

Tai Kobe Hauptman, 5. a

Računalnik Moj najljubši predmet je računalnik za igranje računalniških iger.

Ohišje računalnika je 40x50 cm, široko pa je 20 cm. Sestavljeno je iz kovinskih plošč ter treh hladilnih ventilatorjev modre barve. Zunanje plošče so črne barve na katere so pritrjene okrasne lučke. Sestavni deli računalnika so: grafična kartica GeForce GTX 1070, dve spominski kartici, vsebuje tudi procesor Icore i9, matično ploščo ter trdi disk.

Računalnik lahko kupimo po delih ali že sestavljenega. Kupimo ga lahko v različnih trgovinah z računalniško opremo, lahko pa ga naročimo na spletnih straneh.

Računalnik mi je zelo všeč, ker je zelo zmogljiv in ker lahko nanj igraš različne video igrice.

Jakob Majcen, 5. a

…………………………………..

Stran 29

OKA

Žoga Moj najljubši predmet je žoga. Narejena je iz treh materialov.

Zunanja površina žoge je narejena iz polivretana, mehur je narejen iz gume, notranjost pa iz poliestra. Uporabljam jo za zabavo in za treninge. Je belo črne barve in na sredini ima znak Juventus. Dobil sem jo od svojega dedija Toma za darilo, ker sem si jo res že zelo dolgo želel. Ta žoga je nekaj najboljšega v mojem življenju, od vseh daril, kar sem jih do sedaj dobil. Zamenjal je ne bi za nič na svetu, posodil pa bi jo bratu in prijateljem.

Denis Avdić, 5. a

Nogometna žoga Danes vam bom opisal moj najljubši predmet. To je nogometna žoga. Moja žoga je okrogla in belo črne barve. Premer žoge meri 21, 6 cm. Na sredini ima znak moje najljubše vrhunske športne znamke. Narejena je iz gume, kar omogoča njeno prožnost in dobro odbijanje. Moja nogometna žoga je primerna za travnata igrišča. Je moja zvesta spremljevalka, saj me spremlja na treninge ali pa le na igro nogometa s prijatelji.

Kadar se z žogo ne igram, počiva v moji sobi. Dobil sem jo za rojstni dan od svojega prijatelja in sošolca Staša, zato je nikoli ne bi zamenjal ali podaril in upam, da je nikoli ne izgubim.

Alex Vidgaj, 5. a

…………………………………..

Stran 30

Rubikova kocka Moj najljubši predmet je Rubikova kocka.

Narejena je iz plastike in nalepk. Visoka in široka je 5,5 cm in ima tako kot vsaka kocka 6 ploskev. Na vsaki ploskvi so 3x3 manjše kocke. Barve na vsaki ploskvi so različne (rumene, rdečem modre, zelene, oranžne in bele), robovi pa so črni. Naloga kocke je, da vse ploskve med seboj zmešaš in jih potem ponovno, v najkrajšem možnem času, ponovno sestaviš v eno ploskovno barvo. Jaz jo vedno vzamem s seboj, kamorkoli potujemo z avtom, da si preganjam dolgčas. Rubikovo kocko 3x3x3 sem nedolgo nazaj dobila od mami, 2x2 pa od božička. Osebno mi zelo veliko pomeni in če je ne bi imela, bi se mi verjetno svet sesul. Za nič na svetu je ne bi zamenjala, delila pa bi jo s prijatelji, vendar bi jih opozorila, da morajo nanjo zelo paziti.

Tea Peček, 5. a

Hello Kitty Moja najljubša igrača se imenuje Hello Kitty. Je iz pliša in blaga. Visoka je 26 cm, v širino pa meri 10 cm. Z njo se največkrat igram, zvečer pa z njo zaspim, da se počutim bolj varno. Barve je bele, oblečena je v modre kavbojke in roza črtasto majico, na glavi pa nosi roza pentljo. Dobila sem jo od mami in očija, ko sem bila še dojenček. Ogromno mi pomeni. Nikoli je ne bi preoblikovala, zamenjala ali s kom delila. Komaj zdržim brez nje, ko gre v pranje.

Lara Tomaš, 5. a

OKA

Stran 31

Moj šolski dan v karanteni

Opisal vam bom, kako poteka moj šolski dan v času šole na daljavo. Zjutraj okoli sedmih se zbudim, se oblečem, pozajtrkujem in si umijem zobe. Nato se odpravim v svojo sobo opravljat naloge za šolo. Ko opravim vse za šolo, se odpravim malo na svež zrak pred hišo. Kosilo imamo približno ob enih. Po kosilu grem še malo ponovit, kar smo tistega dne obravnavali v šoli, potem pa sem do teme zunaj, kjer se s sestrico igrava različne igre. Velikokrat gremo popoldne z mami na bližnji hrib Svibno. Ko se zunaj stemni, se z družino igramo kakšno družabno igro. Potem pa že pride čas za večerjo in pripravo na spanje. Ko se uredim za spanje, še malo gledam televizijo, nato pa se odpravim v svojo posteljo, kjer še nekaj časa berem knjigo, dokler ne zaspim. Tako nekako poteka moj šolski dan.

Tai Kobe Hauptman, 5. a

…………………………………..

Stran 32

Moj šolski dan doma Moj dan se začne tako da poskrbim za svoja hišna ljubljenčka, hrčku pripravim zajtrk in psičko peljem na sprehod. Pojem zajtrk in se pripravim za šolo. Za šolo začnem delati ob osmih. Imam odmore, da pogledam kakšno risanko in pijem vodo, ker imamo v šoli projekt Vodna šola. Nato grem z delom za šolo naprej. Nimamo veliko dela, tako da končam prej kot sicer v šoli. Se pa vseeno trudim, zato so zvezki lepši. Ko končam, grem z dedkom v gozd na sprehod, nabereva šipek za čaj, jurčke in kostanj. Kar nabereva nareževa ali olupiva. Pogrejeva kosilo in ga pojeva. Po kosilu je počitek, ki traja od pol do ene ure. Po počitku grem ven na kolo, skiro ali kotalke, kjer se zabavam sama, saj se ne smemo družiti. Domov grem, ko prideta starša iz službe, okoli pol petih popoldne. Pogovorimo se, kako sta se imela v službi in kako mi je šlo delo za šolo.

Mami in ati pogledata, kaj in kako sem naredila naloge za šolo. Včasih moram kaj popraviti, včasih pa sploh nimam napak. Imamo večerjo, ki jo pripravimo skupaj. Nato se gremo igrat namizno igro. Ko se uredim za v posteljo, pred spanjem berem knjigo. Mami me opomni, da je čas za spanje.

Moj dan je tako končan.

Neža Žugič, 5. a

…………………………………..

OKA

Stran 33

Johana Jelnikar Artenjak, 6. b

Stran 34

Pismo med šolanjem na daljavo Slivna, 30. 11. 2020

Draga babi in dedi! Že nekaj časa se nismo slišali, saj smo v času, ko je bolje, da se ne družimo preveč …

Začeli smo s šolo na daljavo in mi niti ni tako zelo težko, mi je pa bolje hoditi v šolo, saj je tam učenje veliko lažje.

Ko končam z delom za pouk, se hitro odpravim ven na svež zrak. Tam se veliko igram, plešem, pojem, pomagam staršem, ustvarjam in še veliko drugih stvari.

Ko se zvečer ohladi, se odpravim nazaj v hišo, kjer berem, gledam TV, pošljem opravljene šolske naloge, včasih pa se tudi malo učim in telefoniram.

Jaz in moja ožja družina smo zdravi. Upam, da sta tudi vidva.

Zelo vaju pogrešam.

Lepe pozdrave in poljubček, Tjaša Tjaša Juvančič, 5. V

Stran 35

OKA

Pismo za rojstni dan Tolsti Vrh, 30. 11. 2020 Draga mama Štefka, v teh časih te zelo pogrešam, saj zaradi virusa ne smemo hoditi na obiske k starejšim sorodnikom. Ker imaš danes rojstni dan, sem se spomnil nate in ti napisal pismo. Želim ti, da ostaneš zdrava, da bi se dobro počutila in nam še velikokrat skuhala najboljši bezgov sok.

Kako pa so kaj Sara, Tjaša in Jure? Verjetno imajo veliko dela za šolo - tako kot mi. Mi imamo za šola kar veliko naloge in dela na računalniku, popoldan pa pomagam atiju in mami. V petek in soboto smo imeli koline. Bili smo pri Milčetu. Naredili smo veliko klobas, krvavic in ocvirkov. Po radiu sem slišal, da bo ta teden snežilo. Zelo se že veselim snega, da se bomo lahko sankali.

Upam, da boš današnji dan preživela lepo, lepo se imej še naprej in pazi nase.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse najboljše!

Matej

Matej Mizori, 5. V

Stran 36

3.

NA KRILIH DOMIŠLJIJE …………………………………..

Nejc Plemenitaš, 2. V

OKA

Stran 37

Zajček in dobra vila Nekoč, pred davnimi časi, so se v gozdu daleč za devetimi gorami dogajale čarobne stvari. Bil je oktober in drevesa v gozdu so že spreminjale barvo svojih listov. Gozd je postajal vsak dan bolj čaroben. Listi so se obarvali v zlato barvo. Dnevi so bili vse hladnejši in zajčke je zazeblo v njihove tačke.

V tem gozdu je živela zajčja družina, ki je imela sedem majhnih zajčkov. Ker jih je vedno bolj zeblo, so prosile mamico za tople copate. Mamica ni imela toliko copat, zato ji je bilo zelo hudo.

Naročila jim je, naj ne hodijo po gozdu bosi, ampak naj bodo doma, medtem ko je ona šla iskat hrano. Najstarejši zajček pa se je odločil, da bo sam poiskal copate. Hodil je po gozdu in ko je že skoraj obupal, je srečal dobro vilo. Povedal ji je za njihovo težavo in ona mu je obljubila pomoč. Poklicala je gozdne škrate in v hipu so iz listja sešili zlate copate za vso družino. Bili so res zelo topli. Zajček se jim je zahvalil in presrečen s copati odhitel domov. Vsi so bili veseli in od takrat jih ni nikoli več zeblo v noge.

Tjaša Berčan, 3. V

Zimski copati Nekoč so živeli trije zajčki. V gozdu pod drevesom so našli zimske copate. Vsi trije so jih hoteli imeti. Začeli so se prerekati. Vsi trije zajčki so copatke preizkusili. Prav so bili samo najmlajšemu zajčku. Druga dva sta bila zelo žalostna. Copate so odnesli domov in jih pokazali mamici.

Mamica jim je rekla, da so to copatki od najmlajšega zajčka in da bo sešila dva para novih zimskih copat. Tako sta nove copate dobila tudi njegova bratca.

Matija Pancar, 3. H

Stran 38

Nekoč, pred davnimi časi, je živel zajec, ki je imel zlate copate. Z njimi je zelo hitro zbežal lisici, medvedu in volku. Zlate copate je vedno skril v omaro, nato pa jo še zaklenil. Minila sta dva meseca in bila je zima. Ko je zajec nekega dne pogledal v omaro, jih ni bilo v njej. Zajec se je razburil in rekel: »Kje so moji copati?« Hotel je v gozd, a ni mogel, saj so mu tačke preveč zmrzovale.

Hitro si je natočil toplo vodo in si šel namakat tačke. S svojim zajčjim telefonom je hotel poklicati veverico, a je pozabil, da spi.

Klical jo je, a telefon je brnel: Rrrrrrrrrrr… Zajec je obupal. Vprašal je, če lahko pokliče sedem polhov. A tudi polhi so spali. Zajec se je spraševal, zakaj pozimi vsi spijo. Odločil se je, da bo zaspal tudi on. Legel je v posteljo in zaspal. A že drugi dan ga je lakota prebudila. Bil je sestradan. Hitro je pojedel tri korenčke in solato.

Razmišljal je, zakaj veverica in polhi niso sestradani. Po kratkem razmisleku se je spomnil, da so mu polhi nekoč razložili, da se pred zimskim spanjem močno najedo. Zato je še sam pojedel še deset korenčkov in še tri solate.

Tako sit je spal do pomladi. Ko se je zbudil, je takoj pojedel še en korenček in še iskat zlate copate. Vprašal je polhe in veverice, a nihče jih ni videl. Šel je naprej v gozd. Nenadoma je pod listjem zagledal nekaj zlatega. Bili so copati. Na žalost pa so ga zagledali tudi lačni lisica, zajec in medved. Začeli so ga loviti, a zajec je s svojimi zlatimi copati zlahka pobegnil.

Zlobne živali so padli v jamo, zajec pa je našel skrinjo polno diamantov. Skupaj z veverico in polhi je priredil zabavo. In tako je srečno živel do konca svojih dni.

Ian Plemenitaš, 3. V

OKA

Stran 39

Zajček in zlati copati

Nekoč je stal čudežen hrast. Pod njim je bival zajček. Nekega jesenskega večera je zajčka začelo zelo zebsti. Hrastu se je zasmilil, zato mu je rekel: »Izvoli zlate copate.« Zajček si jih je obul in šel na pot. Čez nekaj trenutkov je ugotovil, da ga ne zebe. Zajček si je zamislil, da mogoče lahko tudi skoči višje. In res. Skočil je tako visoko, da je preskočil sedem hribov in sedem dolin. Zajček je tako ugotovil, da to niso navadni, ampak čarobni copati.

Stemnilo se je. Zajček je hitro odskakljal domov. Ko je prišel domov, si je sezul copate. Ponoči mu je lisica vzela copate in mu jih zamenjala z drugimi. Zjutraj se je zajček obul v copate.

Ko je šel skakat, je skočil in si zlomil tačko. Veverička ga je vprašala, zakaj joka. Zajček ji je povedal, da to niso pravi copati.

Odšla sta domov.

Veverica je ugotovila, da mu je lisica vzela copate. Ponoči je odšla k lisici in ji vzela copate.

Zjutraj je veverička zajčku dala njegove čarobne copate. Zajček si jih je nadel in noga se mu je trenutku pozdravila. Zajček je šel skakat in bil je zelo vesel.

Rebeka Osolnik, 3. V

…………………………………..

Stran 40

Zlati copati

Nekega dne je zajec obul svoje zlate copate, ki mu jih je dala babica. Nikoli jih ni hotel sezuti, ker so mu bili tako všeč. Nekega dne pa ga je mamica zajklja vprašala, kje ima copate. Zajec ji je povedal, da so pod mizo. Mamica jih je hotela umiti, ker so bili umazani od blata. Zajec ji tega ni dovolil, ker se je bal, da se bodo uničili.

Evelin Kuzmič Zupančič, 3. H

Iskanje copat

Nekega dne, ko se je bližala zima, je zajčka zelo zeblo v noge. Šel je do krta pametnjakoviča in mu rekel: »Želim si mehke, tople in mojim nogam prilegajoče se copate«.

Krt mu je odgovoril: »Stopi v kravjek!« Zajcu je postalo kar malo slabo, a ni imel izbire, rekel si je: »Bolje, drugače kar zmrznem!« in šel zavestno iskat kravjek. Ko je prišel do kravjeka, ga je ta s človeškim glasom ogovoril: »Stopi, le stopi name, boš lepo dišal!

Hehehe.« Ta se mu ni zdel prijazen za njegove čevlje, zato je šel naprej. Hodil je in hodil, pa prišel do klobuka, ki je bil zataknjen v grmu. Zajec ga je rešil in klobuk je dejal: »Izpolnim ti eno željo.« Zajec ni niti za trenutek pomislil, zakričal je: »ŽELIM SI ZLATE COPATE!« In res, tam so bili zlati copati z želodkom, v katerem je bil palček, ki je ugašal in prižigal zlate copate NA ŽELJO! In tako je zajec dobil zlate copate.

Reka Zornik Stonič, 3. H

OKA

Stran 41

Lebdel sem …

Nekega dne sem se sprehajal po ledeni poti. Ko sem hodil, sem v majhni kotanji zagledal črno, malo, puhasto žival. Ko je nenadoma prišla bližje, sem ugotovil, da je to majhen kosovir.

Prišel je do mene in vprašal sem ga: »Kam pa kam, kosovirček?« Povabil me je na čaj. Prišla sva do največjega ledenega kraljestva, ki me je povsem očaralo. Povabil me je noter. Ko sem popil čaj, mi je ponudil par piškotov. Šla sva v čarobno telovadnico, kjer so rasle ledene rože, bleščeče kot kaplje dežja in kot sonce na nebu.

Začaral me je. Najprej sem bil prestrašen, nato pa sem se tudi sam spremenil v kosovirja in sem naenkrat lebdel. Počutil sem se, kot da me veter nosi po nebu. Lebdel sem in sem bil 5000 km visoko v oblakih. Letel sem, lebdel in se imel odlično. Vsak dan sem ga obiskal in živel z njim do konca svojih dni.

Erwan Michael Ikolonga Betoko Royal, 4. V

…………………………………..

Stran 42

Moji čevlji Nekoč so živeli moji čevlji. Ko sem jih kupil, sem mislil, da niso nič posebnega. Ko pa sem doma odprl škatlo, sem zagledal čudež. Čevlji so v trenutku skočili iz škatle. Rekli so mi, da bi radi igrali v filmu. Odgovoril sem, da se bom potrudil in jim našel vlogo.

Usedel sem se na kolo, vendar so me čevlji ustavili in predlagali, da me oni odpeljejo v Ljubljano. S čudežnimi čevlji sem se tako hitro poganjal, da sem bil v trenutku v Ljubljani. Ko smo prispeli, so čevlji rekli, da so lačni, zato sem jih peljal v restavracijo Burger King. Najedli smo se in nato odšli v studio, kjer snemajo filme.

Ko smo prišli do studia, smo videli, da snemajo film z naslovom Blisk. Producent je bil navdušen nad idejo, da bosta čevlja nastopila v filmu. Dobila sta glavno vlogo. Igrala sta čudežna čevlja, ki vsakemu, ki ju obuje, pomagata ali data kakršno koli moč si človek zaželi.

Film je bil zelo uspešen, zato je veliko studiev, kot so Hollywood, Disneyworld, Pixar, želelo sodelovati z njimi. Čevlji so potovali po svetu in snemali filme. Dobili so, kar so želeli.

Nik Indof, 5. V

…………………………………..

Stran 43

OKA

Slon v trgovini s porcelanom Včeraj zvečer ob osemnajstih je iz živalskega vrta pobegnil slon. Odšel je proti trgovini s porcelanom. Na poti se je izgubil in ker ni vedel kje je, je vprašal za pot opico. Skupaj sta odšla naprej. Zagledala sta trgovino in vstopila. Slon je bil tako neroden, da je ves porcelan padel na tla in se je vse razbilo. Trgovec je bil zelo jezen, zato je prosil slona, naj takoj odide in plača za stvari, ki jih je uničil, drugače bo poklical policijo. Ves žalosten je slon to storil in odšel domov. Trgovcu se je tudi opravičil, ker je bil tako neroden.

Neža Bohinec, 5. V

4.

O BOŽIČU IN PRETEKLEM LETU Enej Groboljšek, 3. V

Stran 44

Celebrating Christmas in Australia My family and I went to Australia to celebrate Christmas. I have never been to Australia before, except with my finger on the map so I was even more looking forward to it. We came to Australia. First we were driving around, looking at lights. It was wonderful.

It’s December now. Houses here are decorated. We also walked along the streets where there are stalls stand and children take pictures with Santa. In Slovenia, it is always cold at Christmas and sometimes it snows. This is not the case in Australia. It’s summer here and it’s very hot. It’s weird to celebrate Christmas wearing shorts and a T-shirt.

But it is still magical. Christmas lunch is the main meal and usually consists of chicken, prawns, roast, etc. Many shops are open till midnight on Christmas Eve. It is nice to celebrate Christmas in Australia.

Taja Planinšek, 8. b

Anže Kneževič, 3. K

OKA

Stran 45

Samo Kukovica, 3. K

Urška Grobljar, 3. K Gašper Grobljar, 3. K

Stran 46

………………

………….

Gašper Horvat, 2. V

V tovarni igrač V tovarni igrač so se pripravljali na božično obdarovanje. Kar naenkrat se je zaslišal pok. Vsi škratje, gospod in gospa Božičkova so se ustrašili. Ko so prišli ven, so opazili, da le škratek Vili dela na eksperimentu za božični ognjemet za božično proslavo. Božiček je vprašal Vilija, kaj se je zgodilo. Vili mu je odgovoril, da je ponesreči zažgal darilo z novim mobitelom. Božiček mu je rekel, da bodo naredili novo darilo za tega otroka. Dnevi so hitro minevali in božič je bil že pred vrati. Res je, da so naredili novo darilo, ampak zgodilo se je nekaj veliko hujšega. Darila so izginila. Gospa Božičkova je jokala, Božiček pa se je odpravil na pot za iskanjem daril. Daril pa ni našel, dokler ni prišel do prepovedanega gozda, kjer so bila darila skrita pod drevesom. Z vsemi svojimi močmi je naložil darila na sani ter jih odpeljal otrokom po vsem svetu.

Alex Malgaj, 4. V

Ema Bohinec, 1. V

OKA

Stran 47

…………………………………..

Popravljen božič

Bil je en dan pred božičem. Škrati so v tovarni igrač pripravljali igrače za otroke po vsem svetu. Delali so vso noč. Naslednji dan, ko je bil božič, je Božiček prišel v tovarno in vprašal, če so darila narejena. Škrati so mu odgovorili, da so. Darila so dali v vrečo, jo zaprli in odnesli na sani. Jelenčki so se postavili v vrsto pred sani. Nato so škrati ugotovili, da so sani pokvarjene. Postali so zaskrbljeni, da ne bodo mogli dostaviti daril otrokom. Jelenčke so morali odpeti in jih poslati nazaj v hlev. Božiček je bil zelo zaskrbljen, ker ni mogel pravočasno na pot. Škratom je naročil, naj hitro popravijo sani in upal, da jim bo v čim krajšem času uspelo. Škrati so zelo hiteli in se trudili, da bi Božiček pravočasno odšel razveselit otroke. Niso se predali in delali in delali, dokler jim ni uspelo popraviti sani. Božiček je bil zelo vesel. Na sani je privezal jelenčke in vzel vrečo. Tudi škrati so bili veseli, da so rešili božič. Pripravili so se na vzlet in s smehom na obrazu odleteli. Božiček je bil tako vesel, da je celo pot ponavljal: »Vesel božič, vesel božič!«. Otroci pa so bili zelo veseli daril, ki so jih dobili od Božička.

Taja Čebela, 4. V

Rebeka Osolnik, 3. V

Stran 48

Moje leto 2020 Moje leto je bilo polno veselja in dogodivščin.

Prvič sem za pusta v februarju nastopala v Glasbeni šoli LitijaŠmartno. Oblečena sem bila v miško. Veselila sem se smučanja, a na žalost se je takrat že začela korona in nismo mogli iti. Takrat, ko naj bi šli na smučanje, sem izvedela, da je moja mami noseča.

Bila sem vesela, izbirala sem imena, začutila sem prve brce v maminem trebuhu ... In kako sem bila vesela, ko se je Živa rodila 12. 11. 2020! Šola na daljavo mi je še kar ustrezala, saj sem bila lahko več časa z Živo. A imam srečo, saj se je Živa rodila 4 dni po maminem rojstnem dnevu. Zato bomo imeli zabavo 4 dni narazen. Mislim, da je Živa izpopolnila našo prej sicer srečno, a zdaj še bolj srečno družino. Letos je bilo prav posebno leto, polno izkušenj zame.

Naučila sem se skrbeti za naše domače živali, še najbolj za naše kravice. Veliko posebnih slabih in dobrih reči nam prinese vsako čarobno leto. A med prazniki, je najbolj pomembno to, da smo z družino in se imamo radi.

Miša Okorn Mehičić, 4. H

Reka Zornik Stonič, 3. H

OKA

Stran 49

To leto sem si zapomnil po različnih dogodkih. Na morju v Izoli sem praznoval rojstni dan. Tam smo rešili lastovico in srečali ježka. Obiskali smo različne kraje. Najlepše mi je bilo v Kranjski Gori, Tolminskih koritih, Bovcu, na Vršiču in ob Blejskem jezeru.

Najmanj rad sem nosil masko in bil omejen pri stikih s prijatelji.

Sven Rozina, 4. H

Veliko smo se ukvarjali z gradnjo hiše. Dobili smo dojenčka, ki mu je ime Gal. Zaradi korone smo se šolali na daljavo. Vpisal sem se na judo in dobil kimono. Kupili smo kombi in popravili smo moje kolo. Najbolj me je pa jezilo, da se nisem mogel družiti s prijatelji.

Tian Požaršek, 4. H

Ema Kraševec, 4. b

…………………………………..

Stran 50

5.

ZGODILO SE JE ...

Martin Jelnikar Artenjak , 3. K

Jurij Bregar, 2. a

Jakob Å ef, 3. K

Stran 51

OKA

Zimski kužek

Lina Pantar, 2. a

Lev Dobravec, 2. a

Jurij Bregar, 2. a

Izak Japić, 2. a

Pohod na Triglav Bližal se je konec počitnic in približevalo se je naslednje šolsko leto. Pripravljal sem se na začetek 8. razreda, ko sem slišal, da nas bo dedek odpeljal na Triglav. Sam je bil na Triglavu že sedemnajstkrat in je hotel, da še mi dobimo to izkušnjo.

Stran 52

Naslednji dan smo morali vstati ob petih zjutraj, da bi nam uspelo priti na vrh in še do koče, kjer naj bi prespali. Ko smo pojedli zajtrk, smo vzeli svoje nahrbtnike in se odpravili v avto.

Vozili smo se približno dve uri, ko smo prišli do vznožja gore.

Vsi smo se zagnali v hrib, a nas je dedek hitro ustavil in nam povedal, da tu ne gre za hitrost, ampak za vzdržljivost.

Nadaljevali smo pot, seveda bolj počasi kot prej, dokler nismo prišli do prve koče. Bili smo izmučeni, a nismo bili niti na pol poti. Pri koči smo si oddahnili in si kupili čaj, da smo se ogreli, ker je bilo zelo vetrovno in hladno. Po počitku smo se opravili naprej. Naslednja postojanka je bila koča na Kredarici, ki ima najvišjo nadmorsko višino v Sloveniji (2515 m). To je bil drugi najbolj strmi del poti. Dolgo časa smo hodili in niti enkrat se nismo ustavili, dokler nismo prišli do Kredarice. Bili smo zelo veseli, da nam je uspelo, ampak najhujši del se je šele začel vzpon na mali Triglav. Morali smo se toplo oblači in si nadeti rokavice, ker so bile kovinske žice vsepovsod. Potrebno se jih je bilo oprijemati, če nisi hotel pasti v prepad. Bilo me je zelo strah, a sem s pomočjo dedka prišel do vrha. Nato smo po grebenu prišli do vrha Triglava. Bili smo zelo veseli in izmučeni. Na žalost je bila megla in nismo mogli videti čisto nič. A še vedno smo bili veseli, da smo prišli na vrh. Po počitku smo se odpravili nazaj dol. Hodili smo dolgo časa, dokler nismo prišli do stene, v kateri so bili vbiti železni klini, po katerih si moral hoditi, da si se lahko spustil dol. Ko nam je to uspelo, smo si oddahnili, saj ni bilo več tako daleč do koče, kjer smo prespali. Začelo se je že temniti, ko smo prišli do koče. Ko smo vstopili, smo naročili topli obrok, nato pa smo odšli v sobe, kjer smo prespali. Sobo smo si delili še z dvema osebama. Naslednji dan smo vstali ob šestih in pojedli zajtrk, ki smo ga imeli s seboj v nahrbtnikih. Odpravili

OKA

Stran 53

smo se naprej. Naš cilj je bil Bohinj. Iz Bohinja naj bi se odpeljali z avtobusom v Ljubljano, iz Ljubljane pa z avtom domov. Ko sem to izvedel, sem bil vesel, da bomo kmalu doma, samo še nekaj poti nas je čakalo.

A potem se je zgodilo nekaj groznega, česar nikoli ne bom pozabil. Ko smo imeli počitek, sem na hitro vstal in mišica v nogi me je začela zelo boleti. Komaj sem hodil in ko sem izvedel, da smo šele na pol poti, mi je bilo grozno. Povedal sem dedku, kaj se mi je zgodilo. Pomiril me je in povedal, da se lahko to vsakemu pripeti. Vzel je hladilno mazilo in mi dobro zmasiral utrujeno mišico na nogi. Kmalu je bilo bolje in sem lahko hodil.

Tako smo vsi živi in zdravi prišli v Bohinj. Hoteli smo iti na avtobus, ko smo izvedeli, da je avtobus že odpeljal. Bili smo obupani in nismo vedeli, kako bomo prišli v Ljubljano. Nato je dedek zagledal veliko skupino tabornikov, ki so se odpravljali domov z avtobusom. Vprašal jih je, če imajo kaj prostih sedežev in povabili so nas na njihov avtobus. Tako smo se z njimi odpeljali v Kranj. Tam pa nas je pričakala mami in nas odpeljala domov.

Aljaž Merela, 8. V

Julija Mohar, 1. V

…………………………………..

Stran 54

Beseda izgovorjena, ne vrne se nobena

Pravijo, da se puberteta pri dekletih prične med dvanajstim in štirinajstim letom in traja vse do dvajsetega leta. Spremeni se naš odnos do sveta, bližnje okolice – do staršev, prijateljev, šole, ljubezni … Prvič v življenju se začnemo zavedati samega sebe. Po glavi nam rojijo vprašanja: Kdo sem? Kaj hočem? Kaj hočeš pa ti od mene? Toliko enih vprašanj in na vse bi rada našla odgovore.

In jih tudi najdem. Jaz s puberteto nimam nobenih težav. Oči in mami pa že poln koš! Pravzaprav, jaz razumem cel svet, le mene ne razume nihče.

Se mi je pa zadnjič pripetilo nekaj nenavadnega …

Bila sem zunaj na dvorišču z Ulo, skakali sva na trampolinu, se lovili, igrali skrivalnice … Vse brez skrbi, dokler se z balkona ni oglasila mami: »Zoja, pojdi pospravit svojo sobo, takoj!« Odgovorila sem ji kot vedno: »Kasneje, mami.« Pa kaj še, kdo na tak lep dan pospravlja. Nič ne bo, si mislim.

Kot vedno mi jo je pospravila mami. Zložila mi je oblačila, knjige, predale, omare, vse, česar jaz ne bi. To se je dogajalo zaporedoma in jaz sem bila tega navajena. Bilo je super, vsakič, ko sem vstopila v svojo sobo, se mi je zdelo, kot da bi imela novo sobo!

Celo prah je bil pobrisan, barve na svojem mestu in kar mi je bilo najbolje: pod mojo posteljo ni bilo nič, čisto nič. Čeprav se je to dogajalo večkrat na teden, je bilo še vseeno neverjetno.

Prišel pa je tudi dan, ko je še zadnjič rekla: » Zoja, prosim, če greš takoj pospravit sobo.« Bil je eden tistih prav neverjetnih dni, ko mi je uspelo sobo spremeniti v … saj vseeno v kaj, sem pa celo jaz pomislila, da se zna v njej zgoditi evolucija, ki je svet še ne pozna.

OKA

Stran 55

Jezno sem ji odgovorila: »To je moja soba in brez mojega dovoljenja ne smeš vstopati! Od danes skrbim za svojo sobo sama.« Bila je popolnoma mirna: »Prav, Zoja, samo jaz te ne bom več opozarjala, ne bom se niti dotaknila tvojih stvari.« Odšla sem v svojo sobo, legla na posteljo in razmišljala, kaj, če to ni bilo prav, mogoče bi se morala opravičiti, saj je ona ves ta čas skrbela, da je moja soba pospravljena, da sem lahko v njej sprejemala svoje obiske. Preletavali so me slabi občutki in krivda. Ampak, konec koncev, je to moja soba in ona nima kaj govoriti o njej!

Minevali so dnevi in soba je bila vse bolj podobna kokošnjaku, vendar mene to ni motilo. In kar je bilo najbolje, niti enkrat mi mami ni »zatežila«, da moram pospraviti sobo. To je bil pravi čudež, nič je ni več motilo! Vse je bilo popolno! Vse, dokler moje omare niso bile prazne, oblačila umazana, šolski zvezki in knjige pa vprašanje, kje. Šla sem do mami in jo vprašala, zakaj moja oblačila niso oprana in zlikana. V tistem trenutku sem bila tako jezna, da sploh nisem pomislila, da moja umazana oblačila ležijo na tleh moje sobe, kamor mami ne vstopa. »Sama skrbiš za svojo sobo in svoje obleke. Torej, primi jih, odnesi v pralnico, operi, obesi in zlikaj.« To je bila najbolj nepoštena stvar na svetu. Nisem znala prati, bala sem se, da bo poplava v celi hiši! Zato sem se odločila nositi ista oblačila po več dni! To je bilo tako neprijetno! Počutila sem se čisto ponižano. Bil pa je nov dan in šla sem veselo na delo! No, ne preveč veselo, saj govorimo o pospravljanju sobe. Ampak, vse je potekalo kot po maslu. Mislila sem si, da bi to lahko počela vsak dan, saj ni tako hudo! Pospravljala sem knjige, zlagala oblačila, celo prah sem brisala. Po eni uri dela sem se zazrla po sobi in ugotovila, da sploh nič ni pospravljeno! Nisem vedela, ali naj

Stran 56

jokam ali naj bom jezna! To je bilo gotovo preveč zame. Ampak, to sploh ni bil največji problem! V tistem trenutku sem ugotovila, da tu notri ne morem živeti.

Po temeljitem razmisleku (beri: takšna pač ne morem hoditi v šolo, kaj vse je pod posteljo, ali se tisto na polici premika), sem se pričela opravičevati mami. Ni šlo zlahka, ampak na koncu sva pospravili sobo skupaj. Bila sem tako zelo vesela in hvaležna. In to sem ji tudi povedala. »Zoja, še vedno velja, da za sobo skrbiš sama. Ti pa z veseljem pomagam. Oblačila pa prinesi v pralnico in jih bom oprala in zlikala. V omare jih zlagaš sama.« Bila sem vesela, da sem se sploh kaj uspela dogovoriti, kajti, saj veste: BESEDA IZREČENA, NE VRNE SE NOBENA! Zoja Cencelj, 8. V

Evelina Štaut , 1. V

OKA

Stran 57

Čas ozdravi bolečino V spisu bom predstavila življenje z našim psom Brokom in kako smo se morali od njega posloviti.

Bil je mesec junij, ko smo se odpravili v zavetišče iskat našega novega psa, po imenu Brok. V zavetišču so nam povedali, da je star približno tri do štiri leta ter da ga ne moti bivanje z drugimi ljubljenčki. Prvi dan, ko smo prišli domov, je bil zelo radoveden, saj je prišel v novo okolje. Spoznal pa je tudi našega mucka z imenom Hipi.

Z Brokom smo zelo uživali in ga jemali povsod s seboj. Tako smo se odpravili tudi za nekaj dni v Prekmurje, v Planico in na morje.

Kakšen mesec po prihodu v nov dom je Brok kar naenkrat dobil epileptični napad. Starša sta ga odpeljala k veterinarju v Postojno.

Veterinar je Broku predpisal doživljenjska zdravila. Nekaj časa po napadu je bilo v redu, vendar so se napadi prejšnji vikend znova začeli. Tokrat ni bil le en napad, ampak veliko več. Brok od strahu ponoči ni mogel zaspati. Odločili smo se, da ga spet peljemo k veterinarju. Na veterinarski kliniki v Ljubljani so naredili več preiskav, nekatere pa so ponovili. Kmalu zatem so nas poklicali domov. Sporočili so nam, da so mu zvišali tablete za epilepsijo ter povedali še, da mu odpovedujejo jetra. Nekaj časa nam je veterinarka razlagala, kaj se lahko naredi in kaj je tvegano.

Poleg tega so nam povedali tudi pravo starost Broka. Brok je imel okrog osem let. Jetra pa niso bila edina težava ampak tudi hrbet in zadnji nogi. V nogah ni imel dovolj mišic, da bi zdržale njegovo težo, na hrbtu pa so nastali izrastki, ki so še bolj pritiskali na noge. Veterinarka iz Ljubljane nam je predlagala kiropraktika ter tablete proti bolečinam. O tem smo se posvetovali z našo

Stran 58

veterinarko iz Litije. Rekla nam je, da lahko poskusimo en mesec, vendar bosta telo in jetra še bolj obremenjena in zaradi tega bo lahko Brok imel še več epileptičnih napadov. Odločili smo se, da Broku olajšamo bolečino tako, da ga uspavamo. Cela družina se je s tem strinjala in to smo naredili. Poslovit sta se šla samo mama in oče, ker je bilo nama s sestro Neli pretežko. Brok je sicer mamo in očeta prepoznal, ampak je komaj stal, saj je bil omotičen od tablet. Ko so Broka uspavali, nama je oči sporočil, da je Broku sedaj veliko bolje, saj ga nič več ne boli.

Od takrat naprej nam je težko, vendar se počasi navajamo.

Najbolj me boli, ko grem mimo praznega pesjaka in me Brok nič več ne pozdravi z mahajočim repkom. Ravno tako pogrešam sprehode z njim, ker je bil zelo ubogljiv kuža, ki je lepo hodil na povodcu. Ker smo ga povsod vzeli zraven, ga bom pogrešala tudi na naših izletih. Žalostna sem, ker sem lahko z njim preživela samo štiri mesece, čeprav sem mislila, da bo z nami veliko let.

Vendar so bili ti meseci res lepi, saj je bil naš družinski član in nas je vedno spravil v dobro voljo.

Zaradi tega dogodka sem ugotovila, da ni tako lahko imeti ljubljenčka in da se boš moral enkrat tudi posloviti. Ti štirje meseci z Brokom so bili nekaj najlepšega na svetu. ČAS OZDRAVI BOLEČINO pomeni, da je za vse, kar nas prizadene in razžalosti, potreben določen čas, da se bolečina zmanjša ali izgine.

Kim Jazbec, 8. V

………………………………….

OKA

Stran 59

Julija Mohar, 1. V

Julija Mohar, 1. V

Stran 60

Izgubljen je dan, ko se nismo veselili

Nekega poletnega dne, ko se je končalo šolsko leto, sem ves vesel prišel domov. Doma nam je mami rekla: »Čez en teden se boste udeležili oratorija«. Vsi smo se veselili tega. Nič nisem slutil, kaj se bo zgodilo.

Prvi dan oratorija je bil še v redu. Delavnice, molitev, petje v cerkvi ... Tudi naslednji dan ni bil nič posebnega. V sredo pa sem se prijavil na delavnico nogometa. Zjutraj smo šli v cerkev, potem pa na delavnice. Odšli smo na igrišče. Seveda nisem bil najboljši v napadu, zato sem šel v obrambo. Začeli smo igrati.

Takrat pa se je nasprotni igralec odločil za napad. Tekel je proti golu. Vedel sem, da se moram pognati proti njemu, da bi ga zaustavil. Takoj ko sem se postavil pred njega, sem vedel, da to ni bila dobra izbira. Bilo je že prepozno, da bi se umaknil in je »nabil« žogo direktno vame, da mi je z vso močjo priletela v roko.

Takrat sem občutil, kot da bi mi s tovornjakom zapeljal čez roko.

Seveda sem šel takoj sedet. Imeli so plastenko mrzle vode in sem si jo prislonil k roki, da bi me hladila. Zelo me je bolelo in slutil sem, da je zlomljena. Ko smo odšli z igrišča, so mi povili roko in mi dali še ruto, ki se jo zaveže okoli vratu, v oporo roki. Doma sem mami povedal, da me zelo boli. Takoj sva se odpravila na rentgensko slikanje. Tam so takoj ugotovili, da je zlomljena v zapestju. Naredili so mi longeto. Nisem bil prav vesel. Bilo je ob začetku poletja. En mesec bom moral nositi to longeto!

Prvi teden sem ležal, v drugem tednu pa sem delal vse, kar sem sicer počel s celo roko. Po štirinajstih dneh smo šli še na kontrolo. Še enkrat so mi jo slikali in ugotovili, da sem si jo še bolj zlomil, ker nisem miroval z roko. Od takrat naprej sem veliko bolj pazil

OKA

Stran 61

nanjo. Čez dva tedna smo šli spet na pregled in je bilo že boljše.

Upal sem, da bom lahko na morju ža plaval. Seveda sem vedel, da je to skoraj nemogoče. Naslednji dan pa smo se že pripravljali na morje. Namenjeni smo bili v Makarsko, potem pa še v Medžugorje. Mami mi je rekla: »Pač imaš smolo, da imaš ravno zdaj mavec.« Pa smo potem vseeno šli na potovanje proti Makarski, obalnemu mestu je na Hrvaškem, približno petsto kilometrov južno od nas. To je bilo drugo najdaljše potovanje v mojem življenju. Večkrat smo se ustavili in kaj pojedli. Med vožnjo je mami videla nekaj figovcev. Ustavili smo se in pogledali, ampak niso bile fige, pač nekaj drugega. Potem pa smo končno prispeli v kamp, kjer smo iskali prostor z kampiranje. Ker nismo našli nobenega primernega mesta v senci, smo izbrali neko prosto mesto. Hvala bogu, da smo po treh dneh bivanja našli še boljši prostor za kampiranje, ki je bil v senci!

Sedaj sem že vedel, da se ne bom mogel kopati v morju niti ob koncu počitnic. Počutil sem se tako, kot bi mi dal najboljši računalnik tega sveta in ne bi vedel gesla. Cel teden sem z muko prenašal, da sem gledal, kako so se drugi kopali. Seveda smo šli včasih tudi v mesto, v trgovino po vsakodnevno hrano, saj smo si kuhali sami.

V kampu je bila tudi pekarna. Bila je zelo uporabna, saj smo vsako jutro šli po štruco belega ali drugačnega kruha, saj nas je v družini šest in smo ga veliko pojedli. V kampu smo preživeli štirinajst dni. Zadnji dan, ko smo kampirali, pa mi je mami dovolila, da sem si odstranil longeto in sem imel petnajst minut časa, da sem se lahko kopal. Takrat sem si samo rekel: »Končno.

Po enem tednu mučnega sedenja ob obali grem lahko v morje!«.

Ostali so že pakirali. Nisem ostal prav dolgo v vodi, saj je bilo

Stran 62

malo dolgčas, saj sem bil sam v morju. Ko smo spakirali, smo se do Medžugorja vozili še sto kilometrov. Na poti smo se ustavljali in nabirali fige. Nabrali smo jih polno majhno košaro. Potem pa smo že prispeli v Medžugorje. Še vedno sem moral paziti, da se nisem kam udaril z roko, ker bi si jo lahko še enkrat zlomil. Tam smo najprej obiskali festival, kjer smo ostali do večera. Zvečer pa smo si po internetu rezervirali hotel, šli pa smo v napačnega – tako nam je povedal receptor. Odpeljati smo se morali v drug hotel. Tam smo prespali in zjutraj šli še po spominke. Mami je vsakemu kupila eno zapestnico. To mi je veliko pomenilo.

Zatem smo se odpeljali proti domu.

Naučil sem se, da ne smeš biti žalosten zaradi tega, ker nečesa nimaš. Uživati moraš v tem, kar imaš. Jaz cele počitnice nisem užival zaradi tega, ker sem se preveč obremenjeval zaradi roke.

To je bilo zadnje takšno potovanje zaradi tega, ker zdaj ne moremo več iti na tako daleč. Če bi lahko še enkrat bil na tem potovanju, bi užival in se ne bi »sekiral«.

Maj Mohar, 8. V

Inaja Bahtić, 4. b

OKA

Stran 63

Brez muje se še čevelj ne obuje Bilo je lepo sončno jutro. Že zgodaj zjutraj me je zbudila budilka.

Bila je sreda. Oblekel sem se, pojedel zajtrk in se pripravil za v šolo. V šoli je vse potekalo po ustaljenem ritmu. Pri vsakem izmed predmetov smo se naučili veliko nove snovi, med odmori pa smo se pogovarjali s sošolci. Povedal sem jim, da bom začel trenirati kickbox.

Po šoli pa sem hitro odšel domov in pojedel kosilo. Nato sem se začel pripravljati za odhod na trening. Komaj sem čakal, da bo ura šest popoldne, ko me bodo starši odpeljali na moj prvi trening. Zelo sem se ga veselil. Ko sem gledal starejše, se je zdelo tako zelo lahko. Pa vendar - ko sem poskusil sam, ni bilo ravno tako. Začetki so bili težki. Nisem imel kondicije, sem se pa vedno potrudil po svojih najboljših močeh. Vsak teden sem hodil na trening in se trudil izvajati vaje čim bolj pravilno. Trajalo je kar nekaj časa, da sem pridobil kondicijo in boleče mišice po treningu so postale preteklost. Naučil pa sem se tudi novih borbenih tehnik in obrambe.

Kickbox je šport, pri katerem je varnost zelo pomembna, to pa zagotavlja primerna oprema. Starši so mi kupili vse potrebno rokavice, kimono in športno torbo za opremo. Redno sem obiskoval treninge, včasih z večjim veseljem, včasih pa z nejevoljo. V športu sem napredoval in trener je ocenil, da sem pripravljen za tekmovanja. Pojasnil mi je pravila in potek tekmovanja. Udarec z nogo v glavo je vreden 1 točko več kot isti udarec z roko. Borba v moji kategoriji je dolga dvakrat po minuto in pol z enominutnim odmorom. To pomeni, da ena borba skupno traja štiri minute. Tekmovalci se imenujemo borci.

Razdeljeni smo v skupine po teži in starosti. Prvega tekmovanja sem se udeležil po letu rednih treningov.

Prijavil sem se takoj, ko mi je trener ponudil prijavnico. Komaj sem čakal dan, ko sem se lahko udeležil prve tekme. Večino tekmovalnega programa za mojo starostno skupino poteka ob sobotah. Ob vikendih rad spim malo dlje, toda tisto soboto sem se

Stran 64

zbudil zgodaj. Bil sem napet in srečen hkrati. To je bila moja prva tekma, nisem vedel, kaj pričakovati. Bom zmagal, bom izgubil dvoboj? Pomislil sem, da trener že ve in če ne bi bil pripravljen, mi ne bi ponudil prijavnice. To me je nekoliko pomirilo.

Turnir se je začel ob enajstih. Moja prva tekma se je začela uro kasneje. Napeto sem opazoval sotekmovalce in se temeljito pripravil. Ko sem tekmoval, so vsi iz mojega kluba navijali zame. Žal sem tisto tekmo izgubil. Bil sem zelo žalosten. Ampak trener mi je rekel : ,,Za prvič ti je šlo zelo dobro''.

To me je nekoliko potolažilo. Domov sem odšel brez medalje.

Redno sem se prijavljal na tekme. Na vsaki sem bil zadnji.

Pomislil sem : ,,Nikoli ne bom dober v kickboxu''. Nisem želel več trenirati. Volja do treniranja me je minila. Razmišljal sem, da bi opustil treniranje. Mami in oči pa sta me spodbujala, naj nadaljujem, se osredotočim na treniranje in tudi rezultati bodo vidni. Začel sem še bolj zavzeto trenirati. Vsak dan sem doma naredil kakšno vajo. Šlo mi je vse bolje in bolje. Na tekmi sem bil veliko bolj sproščen. Že pred borbo sem se primerno ogrel, in rezultat je bil veliko boljši, kot na preteklih tekmah. V odmoru mi je trener povedal, da vodim nasprotnika za šest točk. Tega sem bil zelo vesel. Na koncu sem nasprotnika premagal za deset točk. To je bila zmaga. Zmaga na tekmi in zmaga zame. To mi je dalo moč in potrditev, da sem z resnostjo in zavzetostjo dosegel ta rezultat. Na naslednji tekmi sem nasprotnika premagal za pravljičnih sedem točk. Tretjega pa za tri točke. Ko sem na podelitvi stal na najvišji stopnički, je bil to zelo dober občutek, še posebej, ko sem domov prišel z zlato medaljo v roki. Vsi sorodniki so me pohvalili. Vsako naslednjo tekmo sem se trudil, da bi ponovil uspeh. Nisem bil vedno prvi, dosegal pa sem tudi druga ali tretja mesta. Tudi na to sem ponosen.

Brez muje se še čevelj ne obuje ima zame sedaj drug pomen. Za vsak dosežek v življenju je potrebno trdo delati, si prizadevati

…………………………………..

OKA

Stran 65

in vanj verjeti. To me je naučil čas, ki sem ga posvetil kickboxu, ko sem bil premagan in ko zmagujem. Vsi dosežki v življenju so plod tega, tako v šoli kot tudi na drugih področjih.

Urban Indof, 8. V

Tjaša Mljač, 1. V

Ema Bohinec, 1. V

Stran 66

Brez muje se še čevelj ne obuje Pisalo se je leto 2014, ko sem hodila v drugi razred. Imela sem najboljšo prijateljico, s katero sva vedno želeli igrati glasbeni instrument. Tako se je vse skupaj začelo …

Od nekdaj sem si želela igrati kitaro. Ko je napočil moj rojstni dan, sem za darilo od domačih prejela kitaro. Domači so mislili, da je igranje kitare samo začasna želja, vendar se je kmalu izkazalo drugače. Nekega popoldneva smo jaz, moja mami, sestrična Neja in njena mami šle na Golico. Med potjo smo se pogovarjale o različnih stvareh, med drugim tudi o glasbi.

Sestrična je obiskovala vaje kitare, njena mami pa nama je dala kontakt učitelja kitare. Takoj naslednji dan ga je mami poklicala in že smo bili zmenjeni za prve vaje. Na prvi vaji sva se večinoma le pogovarjala, razložil mi je akorde in podobne reči. Nato pa je zaigral na svojo električno kitaro. Tako zelo mi je bilo všeč, kar mravljinci so mi šli po telesu. Od takrat naprej sem vedela, da želim igrati kitaro.

Svoje šolanje sem seveda nadaljevala z največjim veseljem, in vsakič, ko sem zaslišala zvok kitare, me je spreletelo po telesu.

Kmalu zatem sem dobila novo kitaro, saj sem pokazala veliko zanimanje in željo po igranju. Igrala sem in igrala in že takoj na začetku se je pokazalo, da imam posluh tako za igranje kitare kot tudi za petje. Vsako leto smo na koncu šolskega leta imeli zaključni nastop, pri katerem je lahko sodeloval vsak učenec te glasbene šole. Tako veliko sem vadila za nastop na koncu leta, da sem postala v tem zelo dobra. Tako me je moj učitelj kitare prvič postavil na resni nastop s še nekaterimi učenci. To je bila zame velika stvar, saj še nikoli nisem nastopala pred tako veliko množico ljudi. Pred nastopom sem bila zelo nemirna. Čutila sem veliko tremo, vendar me to pri nastopu ni kaj dosti oviralo.

Kmalu pa sem izvedela zelo veselo novico. Učitelj je rekel, da bomo naredili prvi videospot. Tako zelo sem bila srečna, da je izbral ravno mene. Počutila sem se, kot da letim. In res, kmalu smo se zmenili vse podrobnosti o nastopu in leta 2018 sem v okviru glasbene šole prvič pela ter nastopala v videospotu. Tako

OKA

Stran 67

sem bila presrečna, saj sem garala za to dan in noč in tudi, ko ni bilo niti malo časa, sem ga nekako našla in vadila za to. Ta videospot je bil zame nepozabna dogodivščina.

Po izidu videospota pa smo imeli vedno več nastopov. To je bilo tako zabavno in na odru sem pozabila na vse skrbi, ki so bile na nastopu nepotrebne. Občutek ob nastopu je nepopisen. Leta 2019 smo posneli še en videospot z naslovom Bel božič.

Velikokrat pa so mi tudi domači ponudili, da nastopam na kakšni domači zabavi. Neko poletje mi je mami predlagala, da nastopam na bratrančevi poroki. Seveda sem rekla: »Ja!« Mladoporočenca nista nič slutila o tem To je bilo za njiju presenečenje.. Nastopila sem s pesmijo Le s teboj, takrat, ko sta si rekla da. Ker je moj bratranec bolj čustvene narave, je ob mojem nastopu zajokal.

Takoj, ko sem ga videla, sem dobila tako veliko tremo, spreletel me je strah in kar zatikalo se mi je in tudi jaz sem se skoraj zjokala. Glas se mi je tako tresel, da sem komaj pela. Vendar sem nekako speljala stvar do konca, tako kot se spodobi. Samo prepustila sem se toku in igrala sem naprej. Na koncu pa sta bila oba tako zadovoljna, da sta rekla, da je bilo odlično in ženin je celo krivdo prevzel nase, saj me je zmotil.

Za letošnjega Miklavža pa sem prejela še eno električno kitaro.

Tako sem bila srečna, saj vem, da bom svojo pot nadaljevala in ne bom odnehala. Če jaz ne bi tako vztrajno vadila in mogoče z igranjem kitare sploh ne bi začela, kdo ve, kako bi bilo danes.

Vendar mi ne bo nikoli žal, da sem se odločila za ta instrument.

Nika Novak, 8. V

Ema Maxim Pilipović, 4. b

Anže Kneževič, 3. K

Stran 68

Beseda izgovorjena ne vrne se nobena Bil je prvi julij in za prvi julij se seveda moraš odpraviti na počitnice! Vsako leto na ta dan sva skupaj z mlajšim bratcem Gašperjem odšla na počitnice k teti. Prišli so še vsi ostali bratranci in sestrične (Jaka, Grega, Miha, Pia, Ana in Janja) in skupaj nas je bilo okoli deset. Teta je živela na podeželju in zato smo se odločili, da bomo kot pravi taborniki eno noč prespali v bližnjem gozdu.

Preden smo odšli, pa sva morala pripraviti stvari za na taborjenje.

Bratec je dejal: »Zakaj morava sama pripraviti vse te stvari?« Odgovorila sem mu: »Pravijo, da se brez muje še čevelj ne obuje.« Bratec je razumel, kaj sem želela povedati in skupaj sva pripravila kovčke.

Naslednji dan sva ostala že ob petih, ker sva bila tako vznemirjena. Hitro smo se odpravili in okoli osmih smo bili že vsi tam, pripravljeni na novo pustolovščino. Poslovili smo se od staršev in s teto odšli poiskat pravo mesto za šotore. Hodili smo in Jaka je zaklical: »Poglejte, ta jasa je kot nalašč za nas.« Jasa je bila res prečudovita. Ozrla sem se na drugo stran in zagledala prizor, ki mi je vzel sapo: skale so se vzpenjale prav do oblakov in obdajala jih je meglica, okoli njih pa so rasle rože najrazličnejših barv in velikosti. Teta, ki je opazila, da opazujem slap, mi je povedala: »Temu slapu se reče Slap Steinsdalsfossen po enem najlepših slapov na svetu.« »V kateri državi pa je ta slap Einstein?« sem ponovila, saj imena nisem znala izgovoriti pravilno. Teta se je zasmejala in mi odgovorila: » Nahaja se na Norveškem.« Želela sem še nekaj časa opazovati slap, ko me je poklical Grega: »Nika, pridi, malica bo.« Odpravila sem se poiskat svojo škatlo z malico. Pojedli smo malico in se lotili peciva in sladkarij. Jaka je bil še lačen, zato sem mu dala enega od svojih sendvičev, on pa mi je v zameno dal dve tablici čokolade. »Ti meni, jaz tebi; najkrajša pot in malo zmot,« je dejal.

Nasmehnila sem se mu in začela sanjariti o vseh rečeh, ki jih bomo počeli. Ob desetih je teta odšla domov, mi pa smo začeli

OKA

Stran 69

nabirati veje in listje za ogenj. Stopila sem do Miha, ki se je kujal, saj sem ga za prvi april potegnila za nos s pikantnimi palačinkami. Vprašala sem ga: »Si še jezen name?« Miha je odgovoril: »Čas ozdravi bolečino.« »Moraš pa priznati, da je bilo smešno, ko si ugotovil, da so pikantne in si začel iskati vodo,« sem mu dejala. Strinjala sva se in začela iskati suho vejevje. Do večera smo počeli veliko stvari: plavali smo v potoku, se škropili z vodo, postavljali šotore, pripravljali ogenj, plezali po slapu ...

Počeli smo vse, česar smo se spomnili, saj veste, kaj pravijo: »Izgubljen je dan, ko se nismo veselili!« Pozno zvečer smo zakurili ogenj in se odpravili spat. Vsak je imel svoj šotor, ampak smo se odločili, da bomo za vsak slučaj spali v dveh šotorih (punce v enem in fantje v drugem). Sredi noči smo zaslišale čudno škripanje in v šotor je pogledala Mihova glava. Zaklicale smo: »Miha, pojdi ven!« Miha je dejal: »Oh, dajte no, ne moremo spati. Pridite ven in počnimo kaj zabavnega! Pametni se pri ognju ogreje, nespametni se opeče,« je rekel in izginil v temo. Nekaj časa smo še razmišljale in ugotovile, da je imel Miha prav. Stekle smo iz šotora in zagledale fante, kako se kopajo v potočku in škropijo z mrzlo vodo. Pravijo, da »Mlada kri mirno ne stoji,« zato smo se seveda pridružile zabavi. Čez pol ure me je začelo zebsti in odločila sem se, da grem iz vode. Tako nisem mislila samo jaz, tudi druge punce je začelo zebsti. Fantje so nas začeli izzivati, da si ne upamo in ker se še lonci na polici skregajo, pa bi se ljudje ne, smo začeli vpiti eden na drugega. Začeli smo postajati vedno bolj jezni in nesramni. Veliko besed, ki smo jih izrekli, ni bilo resničnih, ampak takrat to nikogar ni zanimalo. Po prepiru smo odvihrali vsak v svoj šotor in bilo nam je težko pri srcu zaradi vseh nepravičnih in nesramnih besed, izrečenih v jezi. Žal pa: BESEDA IZGOVORJENA, NE VRNE SE NOBENA! Zjutraj smo se še vedno kujali in pri malici nismo rekli niti besede. Odšla sem do slapa, da bi se pomirila. Zagledala sem isti prizor kot prvič in odmislila sem vse skrbi. Za mano so prišli še ostali. »Žal mi je za vse,« sem dejala. Vsi smo se opravičili in Grega je rekel: »Res smo bili tepci, da smo se takole kregali!«

Stran 70

Jasno je bilo, da nam je vsem iskreno žal. Pobotali smo se in vse je bilo kot prej. Po kosilu nas je teta prišla iskat in doma smo ji vse povedali. Bile so lepe počitnice, čeprav smo vsi naslednji dan dobili vročino zaradi mrzle vode.

BESEDA IZGOVORJENA, NE VRNE SE NOBENA: s to zgodbico sem želela povedati, da preden kaj rečeš, moraš vedno premisliti, saj lahko s tem nekoga nehote zelo prizadeneš.

Nika Horvat, 8. V

…………………………………..

Alex Malgaj, 4. V

OKA

Stran 71

………………………………….. Čas ozdravi bolečino

Pisalo se je leto 2020. Bil je mesec maj, dogodek se mi je vtisnil v dno srca. Tako kot vsak otrok, sem si tudi jaz želela svojega hišnega ljubljenčka.

No, takšna sem bila jaz, želela sem si konja. Moj ata jih ima, a ne enega, kar osem. Med skoraj vsakimi počitnicami grem k njemu, da jih preživim pri starih starših v Goliščah nad Jevnico. Letošnje so bile še toliko pomembnejše, saj se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Kot vsako jutro je vstal ob pol šestih in jaz z njim. Pojedla sva jabolko in se brž odpravila k živalim. Najprej h kokoškam, zajčkom in golobom, ko sva to opravila, pa sva šla še h kravicam in bikom, nato pa še k ovčkam in h konjičkom.

Vsako jutro sem se najbolj veselila obiska pri konjičkih - to je bil moj najljubši del jutra. Zmeraj mi je govoril: ''Sabina, če boš pridna, ti bom za tvoj 13. rojstni dan podaril eno kobilico.'' In ta stavek je bil zame eden najpomembnejših v mojem življenju.

Počitnic je bilo konec in odšla sem domov. Kmalu zatem je ena kobila povrgla majhnega ponija, bila je samička in ata je rekel, da je izbira imena prepuščena meni. Naslednje juto sem hitro aktivno iskala imena na mobilnem telefonu. Pri izbiri imena sta mi pomagali sestri in sestrična, ki ima tudi sama rada konje. Po dolgem času smo izbrale ime Brina, nekaj minut sva strmeli v tla in rekle po naključju, ja, Brina bo. In tako sta bili Liska in Brina.

Ata Marjan je rekel, da lahko domov odpeljem obe, samo najprej moram počakati, da vidimo, kako se bo Brila razvila in ali bo vse potekla dobro. Najprej sem bila zelo pozitivno presenečena, saj

Stran 72

nisem pričakovala, da mi bo res podaril konjička, ne enega, ampak kar dva, hitro sem začela priganjati očija, da je začel delati hlevček, v katerem bosta živeli.

Tekli so dnevi in noči, ko je prišel tisti trinajsti julij, ko je Brina zbolela. Točno tako, kar čez noč je obležala. Naslednji dan je prišel živinozdravnik Miran, povedal mi je, da ima Brina sepso in da ni veliko možnosti, da bo preživela. Ampak poskusili smo vse, kar smo lahko storili, jaz še zmeraj nisem dojemala, kaj se dogaja, izgubljala sem Brino. Tako je napočil dan, ko se mi je čas ustavil. Prišel je Miran in uspaval Brino, saj smo poskusili vsa možna zdravila, a ji ni bilo pomoči. Prav spomnim se, koliko noči sem prejokala, ker sem velikokrat sanjala o njej. Naslednji teden sem ukazala očiju, da naj mi vsaj pripeljejo Lisko in res, pripeljali so jo in takrat se mi je vse spremenilo, začelo se je novo poglavje zame .

Končalo se je s srečo v nesreči. Ugotovila sem, da če želiš živali, ni vedno srečnega konca. In lahko rečem samo še hvala Miranu, atu, sestrični, mami in očiju— hvala vam za uresničeno željo!

Sabina Osolnik, 8. V

Jan Kovič, 5. J

OKA

Stran 73

………………………………….. Čas ozdravi bolečino

Vsakemu se kdaj zgodi, da izgubi nekoga, ki mu je zelo pri srcu.

Vem, kakšni so občutki, ker sem to doživela tudi sama.

Obiskovala sem 7. razred. Bila sem vesela in razigrana. Ko pa sem prišla domov, sem videla, kako žalostne so oči mojih družinskih članov, ki so strmele vame. Moje veselje je ugasnilo.

Postala sem žalostna in zaskrbljena. Vprašala sem: »Ali je kaj narobe?« In sestrici so se ulile solze. Bila je žalostna, zelo žalostna. Komaj sem jo razumela, kaj mi hoče povedati. Postala sem zaskrbljena: »Daj že, povej mi, no!« Tudi meni je šlo na jok.

Končno mi je povedala, da je umrla Matetova mama, to je bila najina prababica. Nisem se mogla več zadrževati, zajokala sem.

Kako mi je bilo hudo … Vem, da je bila to moja prababica in vem, da je nisem poznala dolgo, ampak dovolj, da mi je zlezla globoko pod kožo. Imela sem jo zelo rada. Pomenila mi je zelo veliko.

Zelo sem jo spoštovala in cenila. Velikokrat smo se ustavili »pr' Matet«. Mama pa nam je pripovedovala razne zgodbe iz svojega otroštva. Zmeraj, ko smo prišli, nas je vprašala: »No, punci, kaj bi pa danes radi slišali?« Vedno nama je bilo tako zanimivo, da sva velikokrat težko odšli, češ da bi še ostali in poslušali njene zgodbe. Najbolj pa mi je ostala v spominu ta zgodba: »Bila je vojna in bili so težki časi. Jaz sem takrat s svojo prijateljico raznašala pisma po vsej deželi. Postala sem kurirka, s »partizanskim« imenom Cenka. Bilo nama je v redu, saj sva bili skupaj in nikoli nama ni bilo dolgčas. Nekega dne pa, ko sva raznašali pisma, je do naju stopil neki vojak, naju prijel in odvlekel do voza. Takrat sem bila stara 17 let. Bilo naju je strah, saj nisva vedeli, kaj naj storiva, oziroma kaj se dogaja. Z nama je

Stran 74

bilo še nekaj deklet. Ko pa smo prišli, sva ugotovili, da so nas pripeljali v Kamnik, na zaslišanje. Kasneje so me premestili v Begunje, na koncu pa še v žensko taborišče Ravensbrück, kjer sem dobila tudi vtetovirano številko 30161. Nisem vedela, kako in kaj. Zelo me je bilo strah. Imela sem to srečo, da sem iz taborišča prišla živa. Na žalost pa sem bila polna bolečih in grenkih spominov in izkušenj.« O teh grozotah iz taborišča nama najina prababica ni rada veliko govorila, ker je menila, da so preveč grozne in da preveč bolijo. Otroška domišljija pač nima meja. V moji glavi je kar vrelo in sem že imela pripravljenih nešteto vprašanj, da mi mama poda odgovore. Ko sem odprla usta, da začnem spraševati, mi je ati nakazal, da naj se ustavim. Bila sem žalostna, ampak mi je doma razložil, da mama o tem tako težko govori, da začne jokati ter da ji ni preveč lepo obujati spomine na tako grozne čase. Razumela sem ga. Tega si pa nisem želela, da bi videla mamo jokati. Mama se mi je velikokrat zelo smilila, ko sem jo opazovala, kako se je zagledala v daljavo, saj sem vedela, o čem premišljuje. Toda vedno jo je bilo zanimivo poslušati in delati primerjave z njenim in mojim otroštvom ter njenim in današnjim načinom življenja.

Ja, lahko rečem, da živimo v pravljici, pa čeprav mislimo, kako nam je hudo in kakšna krivica se nam dogaja. Ko grem mimo njene hiše, še vedno mislim, da jo bom videla na dvorišču. Jaz mislim, da ta rek »Čas ozdravi bolečino« v mojem primeru ne drži. Ker čas lahko omili bolečino, ne more je pa ozdraviti.

Prababico Bernardo zelo pogrešam.

Neja Indof, 8. V

…………………………………..

OKA

Stran 75

Lara Kasli, 5. K

Anja Žnideršič, 5. K

Lan Širec, 4. K

Stran 76

6.

MOJE SANJE, TVOJE SANJE

Ana Pirc, 4. H

OKA

Stran 77

Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice

“Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice”, je rek, ki ga je Ivan Cankar uporabil v svoji knjigi Podobe iz sanj, leta 1914. Jaz ta rek razumem kot neko vzpodbudo, ampak postavlja se vprašanje, ali sporoča resnico.

Veliko ljudi je imelo velike sanje in so se zanje potrudili ter na koncu uspeli. Če tako pogledaš, je vse kar vidiš, rezultat velikih sanj človeka, ki si jih je upal uresničiti. Na primer: računalnik, na katerega pišem sedaj. Nekdo, nekoč je imel sanje, da bi naredil nekaj velikega, nekaj, kar bi spremenilo svet. In izmislil si je računalnik. Trdo je delal dneve in noči in na koncu se je vse izplačalo. Dobil je ogromno denarja, postal je slaven, in uresničil je svoje sanje. Ampak za to se je trudil. Če se ne bi, bi vse to ostala samo domišljija. Torej: Cankarjev rek govori resnico, le če se potrudiš za to, kar si želiš.

Seveda, kot vsi ljudje imam tudi jaz sanje in naredil bi vse, da bi jih uresničil. Ravno zato se tako trudim, da dobim dobre ocene in da bom kmalu lahko šel na odlično šolo in si našel dobro službo.

Do zdaj mi gre super. Vse, kar sem naredil v preteklosti, je vodilo do tega, kdo sem sedaj in kdo bom v prihodnosti. Rad bi postal uspešen, z dobro službo in dobrimi prijatelji ter ljubečo družino.

Ampak vem, da ko bom nekoč odrasel, karkoli bom naredil, bom naredil tako, da bo meni in vsem drugim prav. Šel bom na neko dobro šolo, najbrž neko gimnazijo, in rad bi se šolal čim dlje, ne glede na to, kako dolgočasno morebiti postane. Pripravljen sem se odpovedati dosti stvarem, da bom uresničil svoje sanje, saj se bo na koncu vse izplačalo. Zavedam se, da najbrž pretiravam, saj

Stran 78

vsaj za zdaj še nimam zelo velikih sanj. Ne bi rad živel življenje neke zelo slavne osebe, ampak bi raje živel navadno, mirno življenje. Ne bom se zlagal in rekel, da ne bi bilo lepo imeti ogromno denarja, ampak je pa res, da ga za srečno življenje ne potrebuješ, saj vsi vemo, da ti denar ne more kupiti sreče. To si ustvariš sam in pri tem ti pomagajo prijatelji in družina, ki je s tabo v dobrem in slabem, če si reven ali bogat, če imaš dobro službo ali pa je sploh nimaš …

Torej, pomembno je samo slediti svojim sanjam in se za njih truditi, ne glede na to, koliko ovir ti stoji na poti in ne glede na to, kako težko je nadeljevati, saj ko boš enkrat svoj cilj dosegel, boš videl, da se je vse splačalo. Ko bom jaz nekoč dosegel svoj cilj, bo to najboljša stvar, ki sem jih kdaj doživel. To vem že zdaj. Ampak, če sebe kaj poznam, bom takoj našel drug cilj in začel znova in tako mi je tudi všeč.

Jernej Cencelj, 9. V

Maša Mirtič, 4. H Sanje so del našega vsakdanjega življenja. Vsakdo kdaj sanja o različnih stvareh, npr. lepem, srečnem in dobrem življenju, da bo na svetu vse lepo in dobro, ampak resnica ni vedno taka, kot si jo predstavljamo v sanjah in je lahko dosti bolj kruta. Toda naše sanje so vseeno del nekega resničnega sveta.

OKA

Stran 79

To nam lepo ponazori tudi Cankarjev citat iz dela Podobe iz sanj.

Verjamem pa, da če bomo trdo delali in se dovolj potrudili, lahko vsakemu izmed nas uspe doseči svoje sanje oziroma cilje. Zato se vsakič, ko sem na telefonu in bi se moral učiti, vprašam, če je res prav, da sem na telefonu in nato se spomnim, da bom tako svoje sanje težje uresničil in nemudoma odložim telefon ter se naprej učim.

Prav tako kot vsi, tudi sam večkrat sanjam, da bom imel dobro službo. Zavedam se, da to ne bo prišlo kar samo od sebe. Veliko se bom še moral truditi, učiti in delati, da bom lahko uspel.

Najprej v osnovni šoli. Nameravam se vpisati na srednjo šolo, tehniških strok v Šiški, smer mehatronika, saj me to veseli in bi rad to delal tudi po končanem šolanju. Tudi tam se bom moral veliko učiti, če bom želel imeti dobre ocene in upam, da me bodo pri tem družina in prijatelji podpirali, tako kot že sedaj, ker mi to res veliko pomeni. Če mi bo šlo tam dobro ter bom imel dobre ocene in me bo zanimalo še več o poklicu mehatronika, se bom vpisal na strojno fakulteto. S tem bom pridobil še več znanja o strojništvu, robotiki ipd. in bom tako imel dobro izobrazbo, s katero upam, da bom kmalu po končanem šolanju dobil dobro službo. Če mi bo to uspelo, bom izpolnil svoje sanje o dobrem poklicu.

Ko bom že imel službo in bom »finančno stabilen«, bi si rad ustvaril družino in imel otroke. Te svoje sanje bi zelo rad uresničil, ampak verjetno bom na poti do uspeha oziroma uresničitve sanj naletel na nove težave, vzpone in padce ter se bom moral vedno znova poskušati pobrati. Da bom to dosegel, se bom moral odpovedati različnim stvarem. Če bom želel imeti dobre ocene, se bom moral kdaj odpovedati druženju s prijatelji

Stran 80

ali pa brskanju po telefonu in se raje učiti za teste in spraševanja.

V prostem času pa bi šel kam delat, da bi zaslužil kakšen evro.

Tako je bilo včasih, tako je sedaj in tako bo tudi v prihodnosti.

Ljudje smo še vedno samo ljudje, samo časi se spreminjajo. Še vedno pa se mi zdi, da imajo prednost pri dobrih poklicih in višjih položajih premožnejši ljudje ali, če napišem drugače, ljudje z dobrimi zvezami in poznanstvi. Sploh v manj razvitih državah je še vedno »denar, sveta vladar«. Zavedam se, da še kako drži pregovor »brez muje, se še čevelj ne obuje« ali kot mi moj ati večkrat pove »Per aspera ad astra«, kar po slovensko pomeni »Preko trnja, do zvezd«.

Iz vsega napisanega sledi, da je treba biti priden, delaven, marljiv in če si zraven vsega še dobrega srca ter ti zdravje dobro služi, potem ti, z malo sreče, lahko uspe uresničiti svoje sanje.

Jan Juvančič, 9. V

Sven Rozina, 4. H

OKA

Stran 81

Ime mi je Anja in hodim v deveti razred osnovne šole. Prihaja čas, ko se bom morala počasi odločiti za nadaljnje šolanje. Tako kot mnogi od mojih sošolcev sem tudi jaz v dilemi, kam iti naprej, kakšna bo moja prihodnost in kateri bodo moji cilji. Te odločitve in dejanja vplivajo na mojo prihodnost, kaj bom počela, kakšne prijatelje bom imela ter kakšni bodo moji odnosi z drugimi ljudmi. Naša pot se začne z rojstvom in v času odraščanja že pridobiš znanje, izkušnje in spoznaš okolje, v katerem živiš. Na prvem mestu je družina, ki te v življenju podpira, ti stoji ob strani in te tolaži, kadar ti je hudo. Tudi sama bi imela družino, v kateri bi bila srečna in bi me podpirala. O družini še nisem veliko razmišljala, saj menim, da je še prekmalu. Pomembno pa je, da imamo prave prijatelje, tiste, ki nam stojijo ob strani v sreči in nesreči. Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v nesreči, kajti le pravi prijatelj ti bo takrat pomagal in ti stal ob strani. Sama imam dve zelo dobri prijateljici in kar nekako si ne predstavljam življenja brez njiju. Z njima delim svoje lepe trenutke, kadar pa mi je hudo, me potolažita. Pravih prijateljev ne moreš izbirati. Včasih se mi v sanjah prikažejo prijatelji, ki jih do sedaj še nisem spoznala in to mi da misliti, da se bomo morda srečali v bližnji prihodnosti. Prihaja čas, ko se bom morala počasi odločiti, kam bom odšla po končani osnovni šoli. Velikokrat grem na sprehod in premišljujem, kaj bi v življenju rada počela. In ko se dan počasi preveša v noč, se od utrujenosti uležem v posteljo, zaprem oči in začnem premišljevati o vsem mogočem. V misli se mi prikradejo različni poklici, kjer bi lahko pomagala ljudem in zanje naredila nekaj dobrega. Predvsem v današnjem času, ko primanjkuje toliko zdravstvenih delavcev in nanje čaka toliko bolnih ljudi, da bi jim pomagali. Vem, da je delo težko, odgovorno in zahtevno,

Stran 82

vendar, ko na koncu vidiš zdrave, nasmejane in srečne ljudi, veš, da je tvoj trud poplačan. Želim si, da bi bila ena izmed teh medicinskih sester in prav zato sem se odločila za zdravstveno šolo. Težko mi je razmišljati o prihodnosti, hkrati pa zanimivo, saj nikoli ne vem, kaj se bo uresničilo. Tudi virus, ki je med nami, je bil zame veliko presenečenje, kot tudi za zdravnike, saj tega virusa še nikoli nismo imeli. Verjetno nas bo spremljal še kar nekaj časa, a upam, da kmalu odkrijejo pravo zdravilo. Želim si, da bi naše življenje spet teklo, tako kot je teklo nekoč, in da bom z družino in prijatelji doživela še veliko nepozabnih dogodivščin in lepih trenutkov. Vsi imamo neke želje, za katere si želimo, da bi se uresničile, in sanjamo o popolnem življenju.

Predvsem, da bi bili zdravi, veseli in srečni ter da bi v svojem življenju opravljali poklic, ki nas veseli. Nikoli ne smeš obupati, ampak si moraš reči, da zmoreš, čeprav imaš kdaj slab dan.

Velikokrat se sprehajam sama, želim pa si, da bi ob meni hodil še kužek, ki bi ga učila novih trikov in bi mi delal družbo. Za svoje cilje se moraš boriti, čeprav veš, da nimaš veliko možnosti, da se ti uresničijo, a morda se ti nekoč bodo. Sanje se uresničijo, če verjameš vanje, vendar za vsem tem stoji samo človek. V življenju se nam je zgodilo veliko dobrih in slabih stvari, ki jih nikoli ne bomo pozabili. Ostanejo nam v spominu in nas spremljajo celo življenje. Veliko dogodkov pa se nam bo še zgodilo. Sam si krojiš usodo in sam si odgovoren zanjo. Moje želje so, da bi imela čim lepše ocene, novo sobo, novega ljubljenčka in slušalke. Mislim, da bo v prihodnosti še veliko novih izumov, ki bodo močno spremenili svet, ljudje bodo bolj samotni, narava bo zelo onesnažena, veliko živali bo izumrlo in večino našega dela bodo opravljali roboti. Življenje je eno samo in polno presenečenj in izzivov, ki nas še čakajo. Tudi če

Stran 83

OKA

obupamo, imamo zato prijatelje in družino, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani . Odločitev, po kateri poti naj gremo, da bo prava, je zelo težka, vendar na koncu vedno najdeš pravo. Nikoli ni prepozno sanjati in biti srečen.

Anja Drobež, 9. V

Vanja Božić, 8. a

Vanja Božić, 8. a

Vanja Božić, 8. a

Stran 84

Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in jih sanjaš ti so sence prave resnice, je rek, ki ga je Ivan Cankar uporabil v svoji knjigi Podobe iz sanj, leta 1914. Rek vzamem kot vzpodbudo. Veliko ljudi se je trudilo in na koncu uspelo. Nekdo je imel sanje, da bi izumil nekaj, kar bi spremenilo svet. Zato se je trudil, izpopolnjeval načrt in na koncu mu je uspelo. Izumil je telefon, ki je bil v tistem času zelo dragocen. Izumitelj je postal slaven in je uresničil svoje sanje.

Cankarjev rek pomeni, če se potrudiš, za tisto, kar si želiš, uspeš.

Kot veliko ljudi, imam sanje tudi sam. Naredil bi vse, da bi jih uresničil in v življenju uspel. Zato sem se začel bolj truditi v šoli.

Zdaj mi gre v šoli kar v redu. Kar sem delal v preteklosti, je vodilo do sem, kjer sem zdaj. Trudil se bom, da bom v življenju uspešen, imel dobre prijatelje in prijazno družino. Šel bom na šolo za avtomehanike, po srednji šoli se bom verjetno vpisal na faks, nato pa si našel dobro službo. V šoli bom vztrajal do zadnjega dne. Verjetno se bom zaradi šolanja moral odpovedati veliko stvarem. Že zdaj imam veliko sanj, zato se trudim, da mi uspe. Včasih sem si mislil, kako dobro bi bilo biti slavna oseba, ampak zdaj mi to ni več všeč. Raje bi živel takšno življenje, kot ga imam zdaj. Meni je prijateljstvo in družina na prvem mestu.

Pomembno je slediti in uresničiti svoje sanje, tudi če je pred tabo veliko več ovir, kot si si jih predstavljal. Ko uresničiš svoje sanje, se bo videlo, da se je splačalo. Ko bom dosegel svoj cilj, si bom čim prej zastavil nov cilj, saj so mi novi izzivi vedno všeč.

Cene Biaggio, 9. V

Lian Planinšek, 2. a

OKA

Stran 85

Stara sem štirinajst let in vedeti moram, kaj želim postati v življenju. Razmišljam, se oziram naokrog, kdo je srečen, kdo z veseljem opravlja svoj poklic, kje se vidim v prihodnosti …

Sanje so smisel in vodilo v našem življenju. Sanjamo tisto, kar razmišljamo, kar se nam dogaja in kar so naše skrite želje.

Vtihotapijo se nam v naše misli in možgane in so sence prave resnice. Resnica se včasih skriva in ne želi na plano, zato velikokrat ne vemo, po kateri poti naj hodimo. Jaz sem se odločila, da bom to pomembno pot, svojo prihodnost, iskala še naslednja štiri leta. Vpisala se bom na gimnazijo. Ko bom starejša in pametnejša, bo mogoče potem odločitev lažja. V praksi je lahko zelo drugače, kot so moji ideali. Odlično bi bilo, če bi imela možnost delati med počitnicami in bi v resnici videla, kaj bi mi bilo všeč. Moje želje se z leti zelo spreminjajo. Ko sem bila majhna, sem želela postati frizerka, ker sem občudovala teto Renato. Dovolila mi je, da sem ji pomagala pri navijanju in odvijanju navijalk, pometanju las in vse to mi je bilo zelo všeč. Čez leta, ko so se moje želje spremenile, pa sem si želela postati vzgojiteljica. To sem si želela postati, ker rada pazim svoje male sorodnike, rada se igram z njimi, jih crkljam … Vedno, ko ponovno pridem na obisk, so me veseli. Te svoje sanje sem opustila, ko sem ugotovila, da za to šolo potrebujem posluh in znanje igranja inštrumenta. Med drugim pa tudi rada fotografiram. Med počitnicami sem obiskovala tečaj fotografije in res sem uživala. Zato so bile moje sanje postati fotografinja. Te sanje sem kmalu opustila.

Moja mami dela v pisarni kot ekonomistka. In to je bila potem kar nekaj časa moja želja. Dokler mi nista mami in babi predlagali, da bi postala učiteljica matematike, saj res uživam v

Stran 86

matematiki. Te sanje še vedno sanjam. Po osnovni šoli me čakajo gimnazijska leta. Zdaj živim kot v nekem mehurčku. Živim na vasi, šola je majhna, sošolcev je malo, vsi se med seboj poznamo. Z odhodom v srednjo šolo pa se bo vse to spremenilo. Dobila bom nove sošolce, učitelje, veliko več šolske snovi in skupaj s tem pride več skrbi in obveznosti, kar pomeni tudi večjo odgovornost v življenju. Trenutno še ne vem, kaj lahko pričakujem od srednješolskega življenja, morda pa se moram le prepustiti, da bo čas prinesel svoje. Kot pravi moja babi: »Če bo zdravje, bo vse,« in s tem se strinjam. Za uresničitev svojih sanj sem se pripravljena odpovedati delu prostega časa, druženju s prijatelji in zabavnim treningom tenisa. Ker če bom uspešna v šoli, me vse to spet čaka. Tisto, kar sem zgradila v preteklosti in v sedanjosti, me bo spremljalo tudi v prihodnosti. Zato je vedno poplačan trud, ki ga vložimo v svoje učenje, delo, prijateljstvo in življenje.

Cankar je s svojim citatom povedal temeljno resnico. Sanje so del našega življenja, kadar želimo, da se nam uresničijo, se za te sanje tudi potrudimo. Zato verjamem, da mi jih bo tudi uspelo uresničiti. Ker pa je življenje sestavljeno iz uspehov in neuspehov, se bom potrudila, da se bom iz svojih neuspehov vedno kaj novega naučila.

Sedim na postelji, pišem spis in v mojih mislih nastajajo nove sanje.

Lejla Kristan, 9. V

Ian Plemenitaš, 3. V

OKA

Stran 87

V tem spisu bom govoril o sebi, o svojih sanjah in o svoji prihodnosti. Vsi ljudje imamo v svojem življenju neke cilje. Upati moramo, da se nam bo zgodilo najboljše. Če pa nam ne uspe, moramo imeti dovolj volje, da začnemo znova ali pa poskusimo ponovno in mogoče nam bo uspelo.

Ko sem bil še majhen, sem hotel biti policist in gasilec, ampak čez leta so se moje želje spreminjale. Hotel sem postati tudi kuhar, a sem izvedel, da bom moral delati takrat, ko se drugi veselijo, torej med prazniki in vikendi. Zato še ne vem, kaj bi bil moj sanjski poklic, a sem se odločil, da bom šel na tehniško srednjo šolo, kjer bom nadaljeval šolanje. Jaz nimam sanjskega poklica, ker se bo čez čas zelo razvijala tehnologija in bodo nastali še drugi poklici. Upam, da bom imel tudi družino in bomo skupaj pomagali delati načrte ter uresničevati sanje. Do svojega življenja se moraš obnašati odgovorno, ker je življenje le eno samo. Ampak, če hočemo uresničiti svoje sanje, se moramo tudi marsičemu odpovedati, na primer, če bi imeli med počitnicam šolanje za naš poklic, se moraš odpovedati morju in delati naprej. Naslov »Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice« pomeni, da tisto, kar sanjaš zdaj, se bo verjetno zgodilo.

Veliko ljudi sanja o lepem življenju, polnem zdravja, veselja ljubezni … Ampak, bodimo srečni, samo da imamo življenje, prijatelje in družino. V našem življenju pa se je že zgodilo veliko lepih stvari in še več se jih bo. Življenje je iz dneva v dan lepše, a včasih se zavedamo, da smo včeraj naredili napako in nam ni tako lepo, ne smemo pa obupati.

Luka Hiršel, 9. V

Ema Bohinec, 1. V

Stran 88

Ko imaš neke cilje ali pričakovanja, jih boš nekoč lahko dosegel in uresničil. Ampak, da dosežeš to, kar si res želiš, moraš v to prispevati veliko truda in dela, saj ni vseh pričakovanj tako lahko doseči—a na koncu se le splača. Tudi jaz imam svoja pričakovanja in svoje cilje, sploh kar se tiče moje prihodnosti.

Naprej sledi izbor šole, kar je zelo težko, saj mislim, da sem še premlad, da bi že pri teh letih vedel, kaj me zares veseli in bi se s tem ukvarjal pol življenja. Samo kakšnih par odstotkov učencev v Sloveniji že od prvega razreda ve, kaj bi bili radi po poklicu, a žal pri večini ni tako. Veliko učencev ima tudi težave z doseganjem točk v osnovni šoli, saj se ne trudijo dovolj ali pa imajo neke težave. A pri meni ni tako, saj imam dokaj dobre ocene za skoraj katerokoli šolo. Zanima me elektrotehnika in mehatronika. Zdi se mi zanimiv poklic, da znaš upravljati z elektriko in tudi šola se mi zdi v redu. Vidim se v tem poklicu, zato se bom najbrž odločil za eno od teh smeri. Zato zdaj načrtujem vpis v neko štiriletno poklicno šolo, da po končani maturi postanem tehnik poklica, ki si ga bom izbral. Mogoče se bom naprej šolal še na faksu ali na višji šoli, ampak najverjetneje se bom nekje zaposlil in popravljal električne ali brezžične povezave, ali pa bi imel svoje podjetje. To bi počel večino časa, v prostem času pa bi igral na nastopih (če ne bo korona virusa) ali pa bi produciral v studiu, ker me to veseli in v tem uživam in bi še kaj dodatno zaslužil. Želim si, da bi si zgradil oziroma kupil stanovanje nekje v bližnji okolici Litije. V eni sobi si bom zgradil studio. Mogoče bom tudi poučeval učence igranja kitare, kar se mi zdi zelo zabavno. Pričakujem tudi, da bomo ustanovili bend in izdali kakšno pesem ali album. Pričakovanja so velika, zdaj pa sem na vrsti jaz, da se potrudim da jih uresničim.

Stran 89

OKA

O daljni prihodnosti je težko razmišljati, saj ne vemo, kakšna bo situacija čez nekaj let, vendar moramo razmišljati o naših naslednjih korakih ali odločitvah, ki vplivajo na naše življenje v letih, ki prihajajo.

Mark Planinšek, 9. V

Aleks Grilc, 1. V

Tjaša Mljač, 1. V

Stran 90

Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice … je dejal Ivan Cankar v eni izmed svojih knjig, in sicer v knjigi Podobe iz sanj. Današnji spis bo govoril točno tem citatu ter o naših sanjah in prihodnosti.

Citat govori o tem, da če si neko stvar zares močno želimo in smo se zanjo pripravljeni potruditi in kdaj kaj žrtvovati, bomo to stvar tudi dosegli. Pa naj gre za odlično oceno, dobre športne dosežke ali pa celo za odpravo na Luno. Tako rekoč nič ni nemogoče, če smo se zato pripravljeni potruditi. Če se ne bomo potrudili in delali na tem, da smo najboljša različica sebe, da gremo čez vse padce in vzpone, ki nas bodo doletijo v življenju, ne bomo dosegli prav veliko. Primer Cankarjevega citata najdem tudi v svojem življenju. Jaz, na primer, ne vem, kaj bi brez plesa, kajti s plesom se izražam in sem lahko to, kar sem.

Pred plesnimi tekmovanji imamo treninge kar vsak dan, to pa pomeni, da se moram odreči marsikateri drugi stvari, kar se mojim vrstnikom ni potrebno. Vsakodnevni treningi mi vzamejo veliko časa, zato si moram čas dobro razporediti, kljub temu pa mi velikokrat zmanjka časa za druženje, gledanje televizije ali kakšne druge sprostitve. Ne glede na vse te stvari, ki jih zaradi plesa zamudim, pri plesu še kar vztrajam, ker so to moje sanje in za sanje se je potrebno potruditi, če jih želimo izpolniti.

Moje sanje so postati arhitektka ali pa mogoče notranja oblikovalka. To sta poklica, pri katerih lahko izkoristiš svojo ustvarjalnost, pomagaš ljudem … Da bom dosegla te sanje, se bom verjetno vpisala na gimnazijo Litija, nato pa bom odšla še na izbrano fakulteto. Za poklic arhitekta sem prvič slišala že pri komaj osmih letih, vendar takrat nisem o tem poklicu vedela še

OKA

Stran 91

ničesar. Ko sem prvič slišala za poklic arhitekta, se mi je njegov naziv zdel nekoliko čuden, nenavaden in smešen. Iz tedna v teden, iz leta v leto pa me je čedalje bolj zanimalo, kaj arhitekt počne, zato sem ta poklic podrobno preučila in ugotovila, da pri tem poklicu počneš čisto vse, kar je meni všeč. Seveda se zavedam, da se bom morala marsičemu odpovedati, da bom uresničila svoje sanje in da bom sprejeta na to fakulteto, kdo ve, mogoče se bom morala odpovedati celo plesu. Tako pač je v življenju. Velikokrat je potrebno sprejemati odločitve, ki nam žal niso najbolj pri srcu.

Ne pozabimo, da je človek »sedaj« rezultat vsega, kar je bil »včeraj« - in takšen stopa tudi v »jutri«. Vse tvoje odločitve, vse, kar počneš, ti dajo neko podlago, znanje in izkušnje za prihodnost. Tudi vse slabe stvari, ki se ti zgodijo v življenju, ti lahko predstavljajo neko pozitivno izkušnjo ali pa priložnost za izboljšanje, da lahko iz izkušnje odneseš neko novo znanje. Z vsem, kar počneš in kar te obkroža, tudi tvoja družina in prijatelji, se oblikuje tvoja osebnost.

Tema spisa mi je bila všeč. Bistvo tega spisa je, da je pomembno, da v življenju sanjaš in stremiš k temu, da uresničiš svoje sanje.

Nika Šinkovec, 9. V

Lev Dobravec, 2. a

Rok Verhovec, 2. a

Stran 92

Gal Jerin, 5. b

7.

KORONA ROKOPISI, RISBE, SLIKE IN FOTOGRAFIJE

Gašper Horvat, 2. V

Laura Ševo, 7. a

OKA

Stran 93

Patrik Pahulje, 3. b

Str

Ema Maxim Pilipović, 4. b

Inaja Bahtić, 4. b

OKA

Stran 95

Nika Lovše, 4. b

Katja Drnovšek, 4. b

Stran 96

Inaja Bahtić, 4. b Vid Ziherl, 4. b Anja Žnideršič, 5. K

Erika Mlakar, 4. a

Ajda Godec, 5. K Aljaž Rovšek, 5. J Luka Lipič, 5. K

Nejc Ružnić, 4. b

Lea Pečar, 5. J

Stran 97

OKA

Lara Kasli, 4. K

Lea Pečar, 5. J

Samo Novak, 4. b

Tian Starin, 4. K

Inaja Bahtić, 4. b

Tjaša Juvančič, 5. V Nika Lovše, 4. b

…………………………………..

OKA

•

Glasilo

OŠ Gradec 2020/2021 1. del

Na naslovnici so likovne naloge osmošolcev: Taja Razpotnik, 8. b Tarika Tahirović, 8. a Asja Kranjc, 8. b Eva Ostrež, 8. a Julija Južnik , 8. b

…………………………………..

Uredniški odbor: Almira Gregorič Kolenc • Nataša Brezovšček • Maria Primožič