Oka 13 14 1del 29 11 2013 by Osnovna šola Gradec

OKA Glasilo učencev OŠ Gradec

2013/14

Pozdravljeni bralci OKE, pred vami je šolski časopis, ki so ga ustvarili naši učenci s svojimi mentorji. Prepričana sem, da boste v njem našli veliko zanimivih prispevkov. Ustvarjalnost je gonilo življenja in napredka in prav je, da jo vsi spodbujamo in netimo, da iskrica ne ugasne. Pravijo, da moramo ob ustvarjanju zapustiti mesto svojega udobja in oditi v tujino svoje intuicije. Zavedati se moramo, da iz majhnega raste veliko in lahko smo ponosni, da so naši učenci ustvarjalni na različnih področjih. Želim si, da vam ta časopis odpre vrata v praznični čas in ga boste večkrat vzeli v roke, naj ga spremlja čarobno praznično vzdušje, ki prebudi spomine in občutke iz otroštva, vtise ob praznovanjih in prijetno vzdušje pričakovanja. Vsem skupaj želim prijeten zaključek tega leta, veliko osebnega zadovoljstva in zdravja v prihajajočem letu z obilno mero medsebojnega razumevanja in sodelovanja, Tatjana Gombač, ravnateljica OŠ Gradec

Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in tvoja ena sama - GLAVNA. Poti v našem življenju niso ravne – vedno znova naletimo na padce in vzpone, ki naredijo naše poti zahtevne, a hkrati tudi edinstvene ter neponovljive. Vsak posameznik doživlja svoje življenje na drugačen način, hodi po svoji lastni poti proti cilju. Mislim, da je cilj našega življenja, da najdemo stvari in osebe, ki nas osrečujejo. Pot do tega cilja ni lahka, je pa ena sama – GLAVNA. Po poti življenja začnemo hoditi že zelo zgodaj. Pomembno je, da si jo naredimo posebno in zanimivo, da poiščemo prijatelje, ki nam včasih pomagajo prehoditi del poti, ko nam je težko. Prijatelji iz osnovnošolskih let le redko ostanejo v našem življenju za zmeraj, ampak skozi življenje spoznavamo nove. Mislim, da je napačno, ko se dve prijateljici odločita, da bosta šli na isto srednjo šolo, saj lahko to odločitev kasneje obžalujeta. Ljudje nismo enaki in nimamo enakih interesov, zato je izbira srednje šole odločitev vsakega posameznika. Sama sem se odločila za splošno gimnazijo. Nisem še čisto prepričana, kaj bi rada počela v življenju, zato mi izbira gimnazije pušča odprtih veliko možnosti za nadaljnje šolanje. Razmišljala pa sem že o tem, da bi postala učiteljica angleščine. Ta jezik me veseli in rada se ga učim. Še lepše pa bi bilo, če bi to veselje razširjala naprej in delila znanje med ostale ljudi. Mogoče bi se celo odločila za študij izven države, saj zelo rada potujem. Nekega dne bi se tudi preselila v kakšno angleško govorečo državo. O svojem družinskem življenju še nisem dosti razmišljala. Mogoče se bom kdaj želela ustaliti in imeti družino in otroke, a o tem za zdaj še ne razmišljam. Predvsem si želim postati odgovorna, samostojna ter pozitivna oseba. Ne glede na to, kako ovinkasta in luknjasta je pot, po kateri hodimo, se iz vsakega vzpona ali padca nekaj naučimo. Tako iz poti devetega razreda, kot iz poti življenja. Verjamem, da se bo vsak na koncu svoje življenjske poti obrnil nazaj in si rekel: "Bilo je zahtevo, a bilo je vredno." Sara Mur, 9. c

PESEM NESEM Pesem nesem v srcu svojem. Pesem sega do neba. Pesem je pogled na svet, vse, kar se pogledat' da.

Nika Klander, 8. c Pesem je pogled v vesolje, tam čez Zemljo in čez Mars. Pesem nesem tam čez morje do obzorja svetlega.

PESEM NESEM Pesem nesem dol z gore, ker tej pesmi bo gorje. Zbežala mi je ven iz glave, zdaj v peč bo šla.

Pesem nese vsak v srcu, le odkriti je ne zna. Vsak napiše svojo pesem, ki se izničiti ne da.

Hotel sem jo napisati, pesem pa hoče zbežati. »Kazen bo treba izpeljati!« sem si rekel in odšel.

Maša Godec, 7. c

Sem šel za pesmijo, jo našel v gorah, v peči zakuril in jo odkuril in pesem je izginila v plamenih. Ko je bilo samo še oglje, se je vse samo podrlo, ker je to pač tako oglje, ki se takoj podre. Andrej Stopar, 7. c

PESEM NESEM Pesem nesem do neba. Pesem nesem okoli sveta. Pesem nesem do konca sveta. Pesem nesem do zvezd in še dalje do sonca. Pesem nesem k tebi in k drugim, saj ta pesem je ena sama, le zate in zame dana. Vse te rime, verzi ter kitice, vse to pa še več. K tebi nesem to pesem, čez morje ter čez breg. Pesem je pogled na svet, na vse, kar se pogledati da. Pesem je pogled v vesolje, tja čez sonce pa do zvezd. Pesem nesem k tebi, k meni, k tebi, k meni preko sanj.

Ema Parkelj, 7. c

PESEM NESEM J's pa pesem nesem, lohk jo h kovaču odnesem, lohk jo h kovaču nesem, praznih rok in žepov. J's pa pesem nesem, pa jo nobenmu ne pr'nesem. Pr'nesem jo samo kovaču, k'r pač njemu jo lahko. J's pa pesem nesem, pa jo lohk h kovaču odnesem, a ona tega noče, J's pa rečem, da to hoče. J's pa pesem nesem, h kovaču jo odnesem, da bo malo jo skoval, pa v groš jo premečkal. Klemen Kolar, 7. c

PESEM NESEM Pesem pišem in pišem tja na papir. Ponese me v daljavo, v svet domišljije, kjer misli so resnične, vse so različne. Pesem nesem in nesem tam po svetu. Po dolgi poti hodim in hodim. Pesem si pojem, še glasneje zapojem, da sliši ves svet.

PESEM NESE Pesem nese daleč stran, čez doline, čez ravan, pesem nese kdove kam.

Pesem narišem na list papirja. Z barvami vse polepšam in razvedrim. Vse to pa mami pokažem, da se dokažem.

Pesem nese čez mesta in vasi, kjer kar mrgoli ljudi, po dolgi in zaviti cesti. Pesem nese k meni, da na list jo zapišem, da zraven še kaj narišem, da lahko visi na steni.

Aja Topolnik, 7. c

Anja Širca, 7. a

PESEM NESEM

Pesem nesem čez gore, pesem nesem čez dole. Pesem nesem v torbi, pesem nesem v šolo.

Pesem nesem v vesolje, pesem nesem dobre volje. Pesem nesem do neba, tam vse pesmi so doma. Tiste bolj vesele pesmi žalostne zabavajo. Pesmi tiste bolj zaspane v svojih sobah spavajo. Pesmi so lahko nesrečne, da nas kar srce boli, druge so tako poskočne, da še dedek se vrti.

Pesem imam s sabo v svoji glavi. Napisati jo znam, kjer koli in kadar koli sem. Pesem nesem kakor torbo na rami. Pesem nesem kakor misel v glavi.

Še najbolj zanimivo zame: teh pesmi ne rodijo mame, te pesmi se rodijo same.

Pesem prelevi se iz moje glave na papir hitro kakor zver.

Gala Pregel, 7. a

Pesem nesem kakor srečo v srcu svojem dan na dan. In ko se pesem z roko v roki snide, pesem znova se konča. Manca Kotar, 7. a

Janja Končar, 8. c

PESEM NESEM Tako, tokrat pa zares. S pesmijo številka dva vas bom ponesla onkraj meja tega prečudovitega sveta. Konstantno sem premišljevala, kaj bi vam brati dala. Nekaj novega, svežega, sem si mislila, ne pa nekaj povlečeno iz predala, zmečkanega, zapackanega od črnila. Adam Jakupovič, 8. c

In tako sem pograbila ta lep kos papirnatega gradiva in začela pisati besede, ki sem jih že v mislih uporabila. Pisala sem, pisala, da me le skušnjava ne bi premagala, preden bi končala in odložila tega črk polnega pisala.

PESEM NESEM Prava pesem nastane mimogrede, kar samo od sebe jo v glavo prinese, in roka jo na papir s pisalom nanese. Ko jo prvič prebereš, se ti zdi brezzvezna. Ko jo drugič prebereš, misliš, da je bedna. A ko jo zadnjič bereš, veš, da je še kar ugledna. Ko jo drugim preberem, z njo vse rekorde poderem.

A ta pesem, o kateri vam govorim, se je kot zgubana žoga odtrkljala tja, kjer večina vseh stvari, ostankov konča. In tako je pristala ta pesem brez meja v mojem zvezku in ne v časopisnem izrezku. Zdaj pa se počasi poslavljam in s tem konec najavljam. Zato samo s prstom pridi do konca in ne pozabi počenega lonca.

Nina Kos, 7. c

Saša Razpotnik, 7. c

PESEM NESEM Pesem nesem skozi puščavo, skozi daljno daljavo. Nesem jo skozi gozd in za na pot vzamem grozd.

To juho sem pojedla sama, pomagala pa mi je mama. Pesem sva spravili v kot in ji rekli: »Ti, falot!«

Nesem jo po celem svetu in objavim jo na spletu in potem je moja pesem slavna in zelo mikavna.

Pesem je nazaj nekaj zabrusila, a meni se je gnusila. Z mamo sva šli v svet, nazaj na naš planet.

Potem jo odnesem še na Luno, kjer živi grozni Bruno. In da ne bo pomote, se skrijem v lunine kote.

Tam je šele bil nered, saj prišel je vseved. Rekel je, da vse zna, celo reči: »Kra!«

Nesem jo na Rimsko cesto in tam dobim še eno presto. Kupim ji nov kuli in v želodcu ji močno zakruli.

Z mamo sva se spogledali in takoj vse vedeli. Poslali sva ga na Luno in mu s sabo dali kuno.

Odločim se, da ji kupim banano, ona pa se naredi bolano. Kupim ji mandarino, ona pa bi raje nektarino.

Tam bo družbo delal pesmi in vsi bodo zelo resni. Živel bo tam vsak dan in ime mu bo Žan.

Rečem ji, da je konec in ona mi prinese lonec. Skuham ji juho, ona pa je že pojedla muho.

Mi smo se ga znebili in se ga s pesmijo vred rešili. In spet je prišel tisti vir, ki se mu reče mir. Tadeja Jelnikar, 7. c

PESEM NESEM Danes je lep dan, danes ni zaspan, pesem bi odnesli in je ne prinesli.

PESEM NESEM Pesem nesem na papirju. Pesem nesem v rokah. Pesem nesem vsepovsod, kamor se le da.

Nesli jo čez hribe ter naredili šibe, potem bi jo pognali tja v vesolje, med zvezde. Tam bi jo kovali, tam bi jo zaigrali, zraven pa zapeli in vsi bi b`li veseli.

Vendar največ nosim jo v srcu, kjer moral bi jo vsak. Pesem nesem prav povsod, saj pesem prava dobra je pot. Pesem nesem do marljivih rok in do joka otrok, saj pesem prava najde mesto povsod.

Jutri jo zapel in jo nesel dalje, tja v čudne kraje in jo nosil v srcu kot v drobnem vrču.

Jakob Južnik, 7. c

Manca Mohar, 7. c

Andraž Fink, 8. c

PESEM NESEM Pesem nesem na konec sveta, pesem nesem okoli sveta, pesem nesem do neba, pesem nesem in na glas rečem: »To je moja pesem!«

PESEM NESEM Pesmi noben mi ne more vzeti, pesmi noben mi ne more streti, pesem je kakor ocean na svetu.

Pesem nesem čez oblake in čez mavrico iz sanj, do potoka, kjer se zlije čez slapove domišljije.

Pesem nesem na konec sveta, pesem nesem okoli sveta, pesem nesem do neba, pesem nesem in na glas rečem: »To je moja pesem!«

Pesem se naprej preliva med tokovi navdiha, veter pa razpre ji krila in jo nosi v daljave.

Lana Vehovec, 7. c

Pesem mu na hrbet sede, gleda ptice, drobne hiše, tam pa pesem že nastaja, sama riše se in piše. Nato skoči vsaka pesem, skoči in leti po zraku, jadra in nekomu, ki pesem si izmišljuje, zamisel dopolnjuje. Če ima pesem srečo, pesem pesem postane, se na papir izlije in nam odpre vrata v deželo domišljije.

Gaja Starc, 7. a

MAMINA PESMICA Pišem pesem in jo odnesem tja v širni svet, kjer vlada čuden red. Tam se polži kotalijo in vse žarnice brlijo pa mamice pojo nam lepo uspavanko. Tam vlada direndaj, še sam ne vem, zakaj, vse muhe tam kričijo, ljubimcev si želijo. Nina Kos, 7. c In tam naposled sam, bom z mamico ves dan, mi pesmice bo pela, oba bova vesela.

BABI GABI Babi Gabi vaška goﬂja, izgubila se je knoﬂja. Gabi jo je založila in kriči, kam se je skrila. Pa sem jaz kot fantič mlad, ji predlagal, naj gre spat, ko bo ta grozen dan prespala, zjutraj bo naprej iskala. In tako je res bilo, sonce jo je res zbudilo ter ji nov dan namenilo za zabavo in idilo. Babi je pogledala tja v njeno belo omaro in se kot zakleto je, res iskano prikazalo.

ANASTAZIJA V učilnici gospa učiteljica stoji, pesmi posluša in zavrešči. Oceni lepi je dala in Anastazijo poklicala. Deklica ni poslušala, nobene rime v svojo pesem ni dala. Cvek je dobila, a naslednjič se bo bolj potrudila. Anže Tomažič, 5. r, POŠ Jevnica

Babi Gabi vaška goﬂja, spet se našla je ta knoﬂja, babi si lase je spela in je spet bila vesela. Manca Mohar, 7. c

Manca Mohar, 7. c

PESEM Miška zala šla je na potep, tja v prelepi gozd, srečala je mucico in švignila v luknjico. Muca jo je ujela, za malico pojedla, prišel je še pes, pojedel mačko zares, prišel je še zajček in prinesel čajček.

Rok Jere, 7. c

MOZAIK

RAČUNI

Tam v soncu se blešče neka čudna reč in še moja mama ve, da tole ni odveč.

Računi niso imuni na telebane, ker se jim mudi iskat brihtne glave.

To mozaik je pravi, iz kamenčkov izdelan, zanj ves denar zapravi, kdor kupi ga vsak dan. Že res je, da je lep in da blešči se tudi, je kot poslednji rap, ki ga nar`di le Rudi. A jaz sem reven le in nisem, kot so drugi, zato še sanjam ne, da bi imel ga tudi.

ČEBELA Je čebela letela, v zraku strmela, na tisto cvetlico, pravo kraljico. Dišala je roža, ki veter jo boža, ta ﬁrbčna čebela je k njej priletela, da med bi nabrala, le zase ga zbrala.

Manca Mohar, 7. c

Ema Parkelj, 7. c

SANJE

KAD Kad je neka čudna reč in nikoli ni kot peč, brisačo rabiš še pa imaš tuširanje. Kad rabi vsak junak, a nima je vsak, ker to je draga reč, včasih kar preveč. Lahko te greje le ali pa hladi, odvisno je od tebe, kaj ona naredi. Za pipo jo privežeš, pa kužka že imaš, na glavo jo povezneš in kot klobuk prodaš.

Sanjam sledi in nauči se jih razumeti, vendar sanje so samo neumnost in poeti, če napišeš pesem, je, ko sanjam bi sledil, to je, kot bi te požrl nilski krokodil.

Res ni po zadnji modi, je pa kul ter in, zakleti pa tak ti bodi prijatelj tuš kabin.

Če nečesa nimaš rad, ne skušaj doumeti, kako bi se prikupil ti, ne skušaj se razvneti, k srcu si ne jemlji in nikdar se ne sekiraj, potrudi se in zdrži, vendar nikdar ne bleﬁraj.

Manca Mohar, 7. c Manca Mohar, 7. c

Maja Kolar, 9. b 13

I BELIEVE I believe, that people would stop being greedy. I believe, that everyone CAN be greedy but not too much, and not too less I believe that people must take less and give more I believe that Americans would stop occupying oil places

Oskar Divjak, 9. b

HAPPINESS I believe There is enough happiness on this planet for everybody I believe That every person has an option to be happy I believe That we can live without sadness and tears I believe That every person wants to be happy and that everyone can make it If I did not believe I would stop torturing myself with this poem I know That there are too many reasons for being sad, but still every human on this planet laughs at least once a day So I believe There is hope for everyone to be happy SO BE HAPPY AND DONâ&#x20AC;˛T WORRY BECAUSE LIFE CAN GIVE YOU A LOT OF FUN

Gaja Razpotnik, 9. c

POEM FOR ANIMALS I believe There are animals that live in peace, with food and water, that people respect them. I believe That people can live without dog and cockfights, without killing for fun, without burning forests, and destroying their homes...

RIVER Blue and free, always there, watching us, stressed, depressed.

I know Street dogs can find their owners, Animals desperate for help, That people and animals can be friends... And I hope That one day We will stop this madness And take care of poor animals... And I hope these days are coming soon!

NuĹĄa SetniÄ?ar, 9. b

Crystal water, low and slow. Dirty liquid, quick and high. Fishes swimming, jumping out. Fisherman looking, trying to hunt. All these wonders, always there. There, in Rivers.

Maja Kolar, 9. b

THINK ABOUT OTHERS

Everyday there are children crying, because they don't have food. But you can help them, and draw a smile on their face.

WAR

Think about others, help them out. Because if you don't, nobody will think about you.

War is everywhere, in every way. Somewhere war is cruel and unforgettable. But somewhere war is just in people's mind.

Everyday there are people dying, because of wars. So try to be peaceful and friendly, and there will be no wars.

Some people wish for war. But some people wish for war to never happen. And some people wish for war to end.

Think about others, help them out. Because if you don't, nobody will think about you.

Those people are living the war, are being part of it, and being its victims.

Luka KonÄ?ar, 9. a

War is bad and it should never happen.

Grega Mele, 9. b

WATER Water is a bright liquid, Water is natural, Water is healthy, Water is everything. Water is something we can't live without, Water is something that is with us every day, Water is everything. Water can be salty, Water can also be dirty, Water can be sweet, Water can be everything. Water can save lives, The lives of you and me, Water is everything.

WELCOME TO THE WORLD Welcome to the world where is enough food but there are still hungry people Welcome to the world where all are the same but still different Welcome to the world where every day die thousands of people who havenÂ´t got water Welcome to the world where you must be persistent to achieve what you want and become who you want to be

Pia Macun, 9. a

Tanja PeuliÄ&#x2021;, 9. c

L AHKIH NOG NAOKROG

IRELAND Ireland is an island to the north-west of Europe. It's the third largest island in Europe and the twentieth-largest island on Earth. To its east is the island of Great Britain from which it is separated by the Irish Sea. The population of Ireland is 6,400,000. Just over 1,800,000 people live in the Northern Ireland. Today, the amount of land that is forested in Ireland is just one third of the European average of 35%

In 1801, Ireland became a part of the United Kingdom. A war of independence in the early 20th century was creating the Irish Free State and Northern Ireland which remained a part of the United Kingdom. In 1973, both parts of Ireland joined Europe.

The island of Ireland is separated from the neighbour island of Great Britain by the Irish Sea and the North Channel, which has a width of 23 kilometres at its narrowest point. To the west is the northern Atlantic Ocean and to the south is the Celtic Sea, which lies between Ireland and France.

Inland areas are warmer in summer and colder in winter. Usually around 40 days of the year are below freezing 0°C. Ireland is sometine affected by heat waves, most recently in 1995, 2003, 2006 and 2013. In common with the rest of Europe, Ireland experienced unusually cold weather during the winter of 2009 and 2010. Temperatures fell as low as -17°C.

Katarina Slimšek, 8. b

LAZE Jaz živim v Lazah. To je mala vasica, oddaljena 4 km od Vač. V naši vasi je 10 hiš. Skoraj vsi imajo doma kmetijo, zato je veliko dela. Všeč mi je, kadar se s traktorjem kosi, balira, vozi bale, silira in opravlja še druga dela na kmetiji. Poleti pride v našo vas tudi kombajn požet pšenico ali ječmen. V jeseni gremo s traktorjem tudi v gozd po drva. Naša hiša stoji najvišje v vasi, nad njo pa je mešani gozd. Skozi ta gozd je lepa pot, po kateri pridemo peš v eni uri na Sveto goro. Ob naši vasi teče manjši potok, ki se izliva v reko Savo. Všeč mi je življenje na vasi, saj tu ni prometnih cest in mestnega hrupa, ampak mir in čist zrak.

VAČE Na Vačah je veliko znamenitosti. Ogledate si lahko situlo, cerkev, obiščete gledališče, šolo, trgovino, muzej ali obnovljen vodnjak. Vače so zgodovinski kraj. Imamo lepo cerkev, šolo in lepe hiše. Vas leži blizu središča Slovenije. Vače so znamenite po vaški situli, ki so jo pred mnogimi leti izkopali v vasi Klenik. Obiščete lahko tudi morsko fosilno obalo. Blizu Vač je tudi GEOSS. Če imate radi pustolovščine, pa se lahko odpravite v adrenalinski park. Na Vačah se torej najde za vsakega nekaj.

Mark Planinšek, 3. r., POŠ Vače

Matic Berčan, 3. r., POŠ Vače

GOZDNA UČNA POT SVIBNO Ko smo šli učenci 4. a na Svibno, smo se imeli zelo lepo. Z nami sta šli učiteljici Anita Kušar in Barbara Toš. Videli smo 13 tabel, na katerih je opisana gozdna učna pot Svibno. Od ene do druge table so nas vodile markacije – pikapolonice, ki so označevale pot. Sledili smo pikapolonicam in opazovali različna drevesa: bukve, kostanje, smreke. Učili smo se o drevesih in spoznavali rastline. Na poti smo videli tudi odtis divje svinje. Nabrali smo vejico kostanja, gobe, prepoznali pa smo tudi zeleno mušnico. Našli smo veliko zanimivih rastlin in med potjo smo uživali v lepem razgledu. Izvedela sem, katero je najvišje drevo v Sloveniji, višje od nebotičnika. Spoznala sem nekatere ptice in kako se oglašajo. Videli smo borovničevje, malo sem ga odtrgala in ga vzela domov. Približno na pol poti smo se ustavili in pojedli malico. Ko smo prišli na vrh Svibna, ki se imenuje Strešni vrh in je najvišja točka Svibna, smo se vpisali v dnevnik. Malo smo si oddahnili in šli nazaj proti šoli. Navzdol je šlo hitreje kot gor. V šoli nam je učiteljica povedala, da smo hodili 3 ure. Ta naravoslovni dan je bil super. Všeč so mi bile table z opisi in odtis divje svinje. Upam, da bo še kakšen tako dober, kot je bil ta. Še to, na začetku poti je bilo eno drevo kostanja debelo en meter in 90 centimetrov. Veliko smo se naučili in sedaj vem več o rastlinah.

Sara Emilija Jere, 4. a

Učenci devetih razredov smo se v sredo, 9.10.2013, odpravili na najbolj oddaljeno ekskurzijo do sedaj - na Avstrijsko Koroško. Izpred šole smo odšli ob 8. uri ter se podali na zelo zanimiv dan, na katerem smo se tudi veliko naučili. Šli smo na Vrbsko jezero z urejeno okolico, na kraj, kjer je stal Krnski grad, ter obiskali cerkev Gospe Svete na Gosposvetskem polju. Zatem smo si ogledali še veliko zanimivosti v mestnem jedru glavnega mesta Avstrijske Koroške, Celovca. Za končno popestritev pa smo obiskali še Minimundus – svet v malem. Pot do našega cilja je bila zelo dolga - od Litije smo se peljali mimo nam že dobro znanih pokrajin Slovenije. V Celovško kotlino smo vstopili skozi predor Ljubelj v Karavankah. Polovica ga je v Sloveniji, polovica pa v Avstriji. Preden so ga zgradili, je čez gore peljal cestni gorski prelaz, ki je takrat veljal za najbolj strmega na celotnem področju Alp. Ko smo prišli skozi predor na Avstrijsko stran Karavank, smo lahko že videli ogromno melišč. Bila so ogromna in zanimiva za opazovanje, saj so delala pokrajino še lepšo. Peljali smo se skozi raznoliko površje in videli veliko pašnikov in gozdov. Prva naša postaja je bilo prečudovito Vrbsko jezero, kjer smo risali panoramsko skico. Opazovali smo njegovo urejeno okolico in jezero samo. Ta leži zahodno od Celovca in se razprostira do mesta Vrba na Koroškem ter je največje na Avstrijskem Koroškem. Zanimivo je dejstvo, da ni veliko prostora ob jezeru namenjenega turistom, ker ga je veliko v privatni lasti.

Od te točke smo se naprej peljali do vznožja hriba, na katerem je včasih stal Krnski grad. Razdelili smo se v tri skupine, ki so se ločeno vzpele na hrib. Pot je bila zanimiva, saj nas je spremljal Križev pot. Ko smo prišli do vrha, smo imeli čudovit razgled na Gosposvetsko polje in cerkev Gospe Svete. Stali smo na kraju, kjer je bil včasih grad, na katerem so ustoličevali koroške vojvode. Tu smo naredili vajo iz orientacije. Ko smo vsi končali z ogledom, smo se odpeljali do cerkve Gospe Svete. Ogledali smo si njeno notranjost in zunanjost. Je gotskega stila in je najstarejša cerkev, ki je bila zgrajena na slovenskem ozemlju. Zelo mi je bila všeč, saj je imela veliko podrobnosti - kipci, freske, okraski in arhitektura Po obisku cerkve smo se odpeljali do Celovca. Tam smo se sprehodili po mestu do kipa mitološkega zmaja ter Herkula. Tako kot na ljubljanskem grbu najdemo zmaja tudi na celovškem. Legenda pripoveduje o strašnem zmaju, ki je gospodoval na današnjem ozemlju Celovca. Nihče si ga ni upal izzivati na boj, vendar ga je kljub temu nekaj korenjakov zaradi velike nagrade poskušalo ubiti. S pomočjo bika, v katerem je bil železni kavelj, jim ga je uspelo ubiti in tako so se prebivalci osvobodili zmaja. Zaradi te legende se je prav ta zmaj znašel na grbu mesta, kjer je včasih vladal. Po skupinskem slikanju smo se odpravili še do Dvorane grbov v deželni hiši. Tam smo videli čudovito dvorano s kar 655 grbi in knežjim kamnom. Vodička nam je po angleško razložila vse o tem prostoru. Vsak grb je narisan tako natančno, da ti kar jemlje sapo ob taki umetnosti v eni sami dvorani. Zanimiva je bila tudi slika na stropu, ki je dajala vtis, da so naslikani stebri na drugem koncu sobe krajši, vendar so se podaljševali, ko si se jim približeval. V tej dvorani je bilo še veliko optičnih prevar: steber ob steni je izgledal kot resničen, vendar si šele po natančnem ogledu opazil, da stena sploh ni reliefna.

Po ogledu te zanimive dvorane pa smo se zbrali pri kužnem znamenju, ki je ponazarjal zahvalo za konec hude epidemije kuge. Tam je bilo zbirno mesto po eni uri in pol prostega časa. V tem času smo šli na kosilo, saj smo bili že pošteno lačni. Ko smo s prijateljicami pojedle, smo si šle ogledat ulice Celovca in trgovine. Mesto je zelo urejeno in ima zanimivo arhitekturo, najbolj so mi bili všeč grbi, upodobljeni na uličnih tleh. Ko smo se sprehajale po ulicah, mi je bilo prijetno in videla sem veliko turistov. V trgovinah smo opazile, da imajo veliko več izbora oblek kot v Sloveniji, imeli so tudi stvari, ki jih pri nas verjetno še zmeraj nimamo. Zato se strastnim nakupovalcem splača iti v Celovec po nakupih. Po prostem času smo se zbrali pri kužnem znamenju.

Zadnja postaja v Celovcu je bil Minimundus. V kratkem času smo si ogledali največje svetovne znamenitosti in vse to na istem mestu. Hiteli smo od ene točke do druge in fotoaparati so delovali kot za stavo. Najbolj so mi bili všeč Eiﬄov stolp iz Pariza, znak za Hollywood, bazilika Sv. Petra in naša slovenska znamenitost, blejski otok.

Vse znamenitosti v malem so si zaslužile ogleda, saj so bile zelo natančno izdelane in občutek ob vsaki izmed njih je bil presunljiv. Po hitrem ogledu smo odšli na avtobus in se polni spominov odpeljali domov. Ekskurzija mi je bila izmed vseh do sedaj najbolj všeč. Čeprav je vsaka nekaj posebnega, bom največ spominov imela prav na Avstrijsko Koroško. Dan mi je hitro minil in ob prihodu domov sem bila izmučena, vendar sem si kljub temu mislila: ''Oh, kako lepo bi bilo, če bi se ta dan ponovil.''

Maja Kolar, 9. b Spletni viri podatkov: - Wikipedija - http://www.austria.info/si/umetnost-kultura/celovec-1173457.html

Spletni viri slik: - Google slike - Osebni arhiv

A German, living in Slovenia goes on a trip to Austria.

This is exactly what happened last Wednesday. The German was me, and the occasion was the 9th graders trip to Klagenfurt. For the ones who don´t know me yet, and there might be a few of you out there, here comes a short introduction!

What was really different and exciting for me, was the view out of the window. Where I come from, the highest level you can reach might be a highway bridge, crossing the Karavankas was a real experience for me! I even got the chance to feel the difference of landscape physically as we had to walk up the Karnburg (Krnski grad) where the students had to do an orientation excercise. After one year in Slovenia I will propably never complain about any »hills« in northern Germany again! But the little climb paid off as the view was beautiful!

My Name is Eileen Ryll, I come from a small town called Itzehoe in northern Germany. After finishing high school this summer I came to Slovenia to do my EVS at Osnovna Šola Gradec in Litija. I´ve been here for one week and Iám really excited to meet you all, learn more about Slovenia and especially to learn some Slovenian!! And lucky me already got to see some part of Slovene history! As I learned that Carinthia or Kaernten, how I would say in German, had been Slovenian a long time ago. When we left Litija at 8:00 o Clock, I felt excited and a little bit lost, as I didn´t know most of the students and even more important, I didn´t understand anything of what was happening around me. (Have to learn Slovene!) On our way to Austria we stopped several times to pick up some ID cards that had been left at home and that some mothers brought to different bus stations (Note: Memory ofSlovenian and German Students seems to be the same!).

The next stop was at Cerkev Marijinega vnebovzetja or for me the Marienkirche in Maria Saal, which was the ﬁrst Church to be built on Slovenian ground. After one week of speaking English and not understanding any Slovene I heard people talking German with each other. Weird feeling!

When we came home it was already dark and I started to feel tired after a long and eventful day! I was really thankful the history teacher Mr. Damjan Kunstelj gave me a ride home and I didn´t have to travel by train and by bus to distant Trbovlje!

It became even more language chaos when we arrived at the Emblem Hall in Klagenfurt, Krnski grad, where thy had around 670 Coat of Arms painted on their Walls. There, an Austrian guide explained the paintings in English with a strong Austrian accent so the Slovenes had diﬃculties following her, while I had unterstood her mother tongue. Complicated

I want to thank everyone, that has been part of this trip! I hope I can be part of more school events as I have really enjoyed this time!

After the visit to the museum, there was some free time to do the shopping or have lunch. Unfortunately it was raining, but Klagenfurt looked like a nice and also quite fancy Austrian city. While I felt weird talking German to the people in th shops, most of the students went to Mc Donald´s Restaurant. Another similarity between German and Slovene students!

Eileen

Before we ﬁnaly went home with the buses, we had one last stop at Minimundus, an exhibition of famous sights around the world, just smaller than the original. Seeing some buildings like the Eiﬀel Tower at 25% of it´s real size was exciting, now I know what places I have to visit in my future!

Me at our ﬁrst stop at Wörthsee

BIVANJE V DOMU JURČEK Ponedeljek, 11. 11. Že zgodaj zjutraj smo se odpeljali v Kočevje. Ko smo prispeli v CŠOD Jurček, smo najprej spraznili potovalne torbe in pripravili postelje. Nato smo imeli kosilo. Po kosilu smo se odpravili na sprehod po Kočevju. Ob cesti smo videli drevo tiso. Tisa je cela strupena, samo zunanji ovoj plodu je užiten. Videli smo reko Rinžo, ki se kot kača vije okrog mesta. Učiteljica Marina je pokazala na hrib Fridrihštajn, na katerem je grof Friderik sezidal grad. Obljubila nam je, da bomo kasneje slišali romantično zgodbo o tem grofu. Videli smo cerkev svetega Jerneja. Pokazala nam je eno najlepših vil v Sloveniji, ki se imenuje Vila Sajovic. Videli smo golobe in izvedeli, da njihovemu oglašanju rečemo gruljenje. V okolici Kočevja je veliko gozdov, kar 90 odstotkov je gozda, ostale površine pa so namenjene ljudem. V kočevskih gozdovih živijo zveri, medved, volk in ris. Največ je medvedov, najmanj pa risov. Vse te živali so ogrožene. Sprehod je trajal tri ure, nato smo se vrnili v dom Jurček. Preoblekli smo se in šli na večerjo. Po večerji smo imeli dvajset minut časa, da smo se pripravili na nastop. Punce iz naše sobe smo se predstavile s pesmijo Jeza in bile pohvaljene. Ko so se vsi predstavili, nam je učitelj Robert povedal zgodbo o grofu Frideriku in njegovi nesrečni ljubezni Veroniki Deseniški. Zgodba je bila zelo žalostna. Potem smo se stuširali in umili zobe. Ob pol desetih bi morali zaspati, a me v sobi nismo takoj zaspale. V tem dnevu sem se veliko naučila in se imela zelo lepo.

Torek, 12. 11. Dan se je začel ob pol sedmih. Takoj ko sem vstala, sem napisala dnevnik do konca. Nato sem se umila in pokrtačila lase. Oblekla sem se in že je bila na vrsti telovadba, ki je bila zelo zabavna. Sledil je zajtrk, jedli smo kruh in različne namaze, nutelo, sirni namaz, maslo in marmelado. V sobi smo se nato toplo oblekli, ker nas je čakal obisk pragozda. Z avtobusom smo se odpeljali v Kočevski Rog. Učitelj nam je med vožnjo ves čas razlagal o Kočevju in o pragozdu. Ustavili smo se in pojedli malico. Nato smo se odpeljali naprej in prispeli do pragozda. No, če sem čisto natančna, do roba pragozda. Učitelj nam je pokazal drevo, ki se je posušilo in je padlo na tla. Vsa drevesa, ki so prej rasla v senci, so se zdaj borila, katero 26

bo prvo prišlo do dovolj svetlobe, da bo lahko nadomestilo prejšnje drevo. Odpeljali smo se nazaj do doma Jurček, kjer smo imeli kosilo, po kosilu smo imeli eno uro prostega časa. Sledil je sestanek, na katerem smo dobili navodila. Povedali so nam, da se bomo vozili s kanuji. Šli smo do reke Rinže. Naša skupina se je peljala zadnja, zato smo se nekaj časa vozili po reki, ko je bilo že temno. V Jurčku nas je že čakala večerja, jedli smo hrenovke in krompirček, bilo je dobro. Sledil je nočni pohod. Pripraviti smo morali svetilke. Ob pol devetih smo prišli nazaj v dom. Stuširali smo se in si umili zobe. Tudi danes v naši sobi nismo takoj zaspale, a že po petnajstih minutah smo se potopile v sanje. Veliko sem se naučila in se zelo zabavala.

Sreda, 13. 11. Danes zjutraj sem zelo težko vstala. Zbudila sem se ob pol sedmih in nato še pol ure ostala v postelji. Oblekla sem se in se počesala. Nato smo imeli telovadbo, spet smo se zelo zabavali. Po zajtrku, ki je bil odličen, smo imeli sestanek, da smo se zmenili, kako in kaj. Dopoldne je imela naša skupina orientacijo in lokostrelstvo. Primerno smo se oblekli in šli ven. Dobili smo liste z zemljevidom okolice doma. Z njim smo si pomagali pri orientaciji. Morali smo dobro poslušati, saj nas je učitelj Robert ves čas spraševal. Če nisi pravilno odgovoril, si moral iti na konec vrste. Če pa si odgovoril pravilno, si šel na začetek vrste. Nato smo imeli malico. Sledilo je lokostrelstvo. Tam je bilo odlično. Lok je sestavljen iz ročaja, kraka, sedla in tetive. Puščica ima jahača. Ko smo končali, je bilo na vrsti kosilo. Nato smo imeli do treh prosto, takrat smo se zelo zabavali. Čakal nas je lov na lisico. Če mislite, da smo lovili pravo lisico, nimate prav, imeli smo namreč orientacijski tek, kar pomeni, da se orientiraš v naravi po različnih stvareh. Bili smo tretji od sedmih. Juhu! V domu Jurček smo gledali film o risih, ki je bil zelo zanimiv. Večerjali smo ocvrtega osliča in krompir, večerja je bila odlična. Po večerji smo se lahko igrali po svoje, risali smo, pisali in se pogovarjali, se igrali. Potem so nas prišli iskat učitelji za tekmovanje, ki je bilo podobno Malim sivim celicam. Zmagala je skupina C, v njej sem bila tudi jaz. Bilo je zelo zabavno. Sledilo je tuširanje in umivanje zob, to smo delale zelo počasi, saj še nismo želele iti spat. V postelji nismo takoj zaspale. Dan je bil zelo dober, poučen in zabaven.

Četrtek, 14. 11. Danes zjutraj smo v naši sobi zaspale, pet minut čez sedem nas je zbudil učitelj Jure. Ko smo se oblekle, smo šle k telovadbi, tam smo se dobro ogrele. Na sestanku smo se dogovorili, kaj bomo delali. Najprej smo se v učilnici pogovarjali o gozdnih živalih, nato smo šli v gozd. Iskali smo sledi živali in ugotavljali, od katerih živali so, pomagali smo si z učnim listom, ki smo ga dobili. Ko smo našli sledi, smo vanje vlili mavec, malo smo počakali, da se je strdil, nato smo ga vzeli ven. Malo smo se še igrali, nato smo šli v dom na kosilo. Učiteljica Marina nam je povedala, kako moramo biti oblečeni za v jamo. Ko smo se oblekli in obuli, smo odšli proti jami. Razdelili smo se v dve skupini, najprej smo šle punce, nato še fantje. Učiteljica nam je povedala, da kapnik zraste v enem letu manj kot en milimeter. V jami smo ugasnili vse svetilke in bila je čista tema. Nato so šli v jamo še fantje, me pa smo medtem pojedle malico in se na travniku igrale razne igre. Nato smo se vrnili v dom in se preoblekli in šli na večerjo. Po večerji smo se uredili za v disko. Vsi smo se prav lepo uredili. Zbrali smo se v veliki učilnici in se prav lepo zabavali. Potem smo se stuširali in umili zobe. Tudi danes sem se veliko naučila, imela sem se lepo, skratka bil je čudovit dan.

Petek, 15. 11. V naši sobi smo se zbudile pet čez sedem. Pustili so nas spati malo dlje, ker je naš zadnji dan v Kočevju. Najprej smo se uredile, nato pa smo šle k telovadbi, a smo imeli kar takoj sestanek. Po sestanku je bil zajtrk. Jedli smo med, maslo, jabolčne krhlje in čaj. Mislim, da ste že ugotovili, da je bil to tradicionalni slovenski zajtrk. Po zajtrku smo šli pripravit prtljago. Morali smo sleči posteljnino in jo dati v veliko vrečo na hodniku. Nato smo se zbrali v veliki učilnici, kjer nam je učitelj povedal, kaj bomo počeli. Razdelili smo se v tri skupine, moja skupina je šla najprej delat vetrnice k učitelju Tilnu, vsem so dobro uspele. Po malici smo pri učiteljici Marini delali drevesa, nato pa smo še pri učitelju Juretu delali različne vozle. Na vrsti je bilo slovo, težko smo se poslovili, a smo se morali. Svoje kovčke smo odpeljali do avtobusa, šofer jih je spravil v prtljažnik. Odpeljali smo se z zelo lepim avtobusom. Vmes smo se najprej ustavili pri gostilni Tušek, tam so imeli dva ogromna medveda. Naslednja postaja pa so bile že Seno-

žeti, kjer so izstopili učenci iz Jevnice. Lepo smo se poslovili in se odpeljali naprej do Kresnic, kjer so nas čakali naši očki, mamice in sestrice. Objeli smo se. Danes je bil res dan, ko bi morali biti vsi žalostni, a je na koncu prevladalo veselje. Maša Štrus, 4. r., POŠ Kresnice

KOČEVSKA HIMNA

V Kočevje smo odšli,

Reko Rinžo smo videli,

da naravo spoznaval bi.

po njej s kanuji peljali se.

Tu je zdaj naš drugi dom,

Fantom se je utrgalo,

celi teden glavni bom.

Če bi volka srečali,

po hodniku dirjali so.

kot Rdeča kapica zbežali bi. Tudi v jamo smo odšli,

V pragozd smo tud mi odšli,

V domu Jurček je lepo,

vsi smo bili prestrašeni.

kraljico roga videli.

vsi se tam zabavamo. Tudi drugi pejte tja,

Medveda nismo videli,

Ni bla iz kosti, mesa,

vsi smo žalostni bili.

vendar je bila z lesa.

Risa tudi ni bilo,

To je naša jelkica,

bilo nam je zelo hudo.

velika in debela vsa.

šola v naravi je super bla!

Tia Kramberger in Pia Pregel, 4. a

V cerkev Svetga Jerneja smo šli, čisto tiho smo bili. Po gozdni učni poti smo šli, da bi stopinje odkrivali.

V soboto so se pričele počitnice. Doma sta bili tudi Iris in mami. V torek sem z mami odšla na bazen v Ljubljano. Tam sem se kopala, potapljala in se igrala z žogo. Ko sem bila doma, sem se igrala, gledala televizijo in hodila z June na sprehod. V nedeljo sem šla z Domnom v kino. Gledala sva ﬁlm »Jaz, baraba«. Počitnic je bilo prehitro konec. Sandra Zajc, 2. a

MOJE JESENSKE POČITNICE Juhuhu, pa so počitnice spet tu. Tri dni sem preživel skupaj z babico in dedkom. Živita v Cerknici, ki je poznana po Cerkniškem jezeru. Z dedkom sva igrala nogomet na igrišču NK Cerknica. Z babi sva spekla piškote. Eno popoldne sva se z dedijem odpeljala do Cerkniškega jezera. Imel sem se lepo. V četrtek me je prišla iskat mami in me je odpeljala domov. Doma sta me čakala oči in bratec Vit, ki je zbolel. Zato sem se ostale dni igral pred hišo in na igrišču. Skupaj z Maksom in njegovo družino sem se odpravil na izlet. Počitnice so bile super in se veselim novih . Tej Bizjak Benedičić, 2. r., POŠ Kresnice

Bil sem na Dobravi pri atu Franciju in mami Ani. Prijateljica Eva me je peljala z pravim štirikolesnikom. Obiskal sem Manco. Naredil sem ji voščilnico za 5. rojstni dan. Videl sem pravo gasilsko vajo v Kostrevnici. Pet gasilskih vozil je s sireno prihitelo na kraj nesreče. Gorel je hlev. Vodo so gasilci dobili v bližnjem potoku. Gasilci so požar hitro pogasili. V Gabrovki smo obiskali dojenčka Martina in na pokopališču prižgali sveče. Z mamico Alenko sva šla na gozdno igrišče Cvinger. Igral sem se v gozdu. Videl sem močerada in polža. Počitnice so hitro minile. Jan Dušak, 2. a

Jesenske počitnice sem skupaj z bratcem preživel pri babici in dedku na Ratežu. Tam nam ni bilo prav nić dolgočasno. Dediju sva pomagala v vinogradu pospraviti mreže. Za nagrado naju je dedi Boris peljal v Dolenjske Toplice. Z nami je šel tudi prijatelj Luka. V bazenu smo plavali in tekmovali v igranju košarke. V košarki je zmagal moj bratec Luka, ki je za nagrado dobil ocvrt krompirček.

Med počitnicami so bili vsi dnevi zabavni in zanimivi.

Vsako popoldne smo s prijatelji igrali nogomet ali igrali igrice, ko pa se je zvečerilo, smo se odpravili domov in brali knjige.

V soboto smo z mami in bratom Žigom raziskovali Svibno. Med tekom po hribu navzdol sem se spotaknil in napravil pravi preval. V ponedeljek smo ministranti odšli po mah za jaslice v Cerknico. V gozdu je župnik rekel, da je videl medveda. Najprej smo se malo prestrašili, potem pa ugotovili, da se je samo šalil. Privoščili smo si tudi pice, potem pa odšli domov. V torek smo bili v Ljubljani pri pulmologu, v sredo pa smo se igrali na domačem igrišču. V četrtek smo odšli na Veliko Presko. Z mamo in bratoma smo si ogledali bunker iz druge svetovne vojne. Popravili smo tudi streho na skednju tete Marinke. Popoldan smo pri mami izrezali buče, v katere smo zvečer postavili sveče in jih dali na balkon. Pripravili smo rože, ki smo jih naslednji dan odnesli na grob mame Anamarije. Sveć na grobovih pa nismo prižigali, ker plastične sveče onesnažujejo naravo. Sobota je bila dan za frizerja, nedelja pa za obiske prijateljev.

V petek smo se odpeljali do pokopališča v Kočevju, kjer so pokopani dedijevi starši in brat, ki je umrl v letalski nesreči. Tam smo se srečali z mamico, očkom in najmlajšim bratcem Mihcem in skupaj odšli na pico. Po kosilu smo se odpravili v Litijo. Med vožnjo mi je bilo zelo slabo. Popoldne smo odšli še na pokopališče v Šmartno, kjer je grob atijevega bratca Boštjana. Teden je bil hitro naokrog. V nedeljo sem se pripravljal na govorno vajo in rešil nekaj matematičnih nalog. Jakob Zupan, 2. b

Počitnice so hitro minile. Komaj čakam, da pridejo božične počitnice. Jure Cvikl, 2. a

V petek, ko je bilo konec šole, sem z veseljem odšel domov, saj sem vedel, da me čaka en teden počitnic. V soboto zjutraj sem najprej gledal risanke, potem sem se igral z bratcem in sestrico. Skupaj smo nato pomagali atiju zlagati drva v drvarnico. Na koncu me je ati peljal s samokolnico. Nato sem v hlevu pomagal nakrmiti bikca. Opazoval sem našega pujsa, kako je. V nedeljo sem šel k maši, nato pa smo odšli k stricu Jožetu na piknik. Tam sem igral nogomet, se lovil in jedel dobre čevapčiče. Pozno smo odšli domov. V ponedeljek smo odšli v gozd po kostanj. Zvečer smo ga spekli in pojedli. Zunaj sem se igral s prijatelji, nato sem odšel na trening nogometa. V torek in sredo je bilo podobno. Mamici sem pomagal pospraviti svojo sobo in poskrbeti za našega papagaja. Še enkrat sem prebral knjigo komar Marko. V četrtek pa je bila noč čarovnic. Dopoldan sem se igral s svojim morskim prašičkom Mikijem. Pomagal sem očistiti kletko. Čez dan sem se igral z bratcem in sestrico. Ko se je znočilo, smo odšli k sosedom na zabavo za noč čarovnic. Simona nam je pokazala nekaj trikov s kartami. Jedli smo čarovniške jedi, pripravljeno pa so imeli tudi čarovniško torto. Skupaj smo naredili kino in si ogledali film »Hiša strahov«. Na koncu smo še svetili z laserjem. V petek je bil dan mrtvih. Z mami sva po kosilu odšla na pokopališče, kjer sva babici prižgala svečko. Nato sem odšel k dediju. Zvečer smo si šli ogledat svečke na pokopališče. Bile so vseh barv: rdeče, zelene, vijolične, bele, rumene, modre …V soboto smo šli voščit teti Sonji za rojstni dan. Domov smo prišli pozno zvečer. V nedeljo sta na kosilo prišla dedi in Blaž. Popoldne smo z mamico pekli piškote, ki smo jih jedli še vroče. David Štros, 2. r., POŠ Kresnice

Moje počitnice so bile zelo zabavne. Vsak dan sem se igral zunaj s prijatelji, ker je bilo lepo vreme. Šli smo na sprehode, vozili smo se s kolesi, rolerji in igrali nogomet. En dan sem šel na rojstni dan k prijateljici, ki je praznovala 8 let. V petek, na dan mrtvih, smo se odločili, da gremo peš do pokopališča v Šmartnem. Prižgali smo svečo naši prijateljici Gloriji, ki je umrla v prometni nesreči v Litiji.

Med počitnicami se je zgodilo nekaj čudovitega. Končno smo se preselili v novo hišo. Najbolj mi je všeč moja nova soba. Eno noč je prespala pri meni tudi prijateljica Kaja. Za dan mrtvih smo šli prižgati svečko moji babici Magdi in pradedku.

Ko smo prižgali svečo, nismo bili veseli. Ko smo šli domov, smo bili lačni in utrujeni. V pekarni smo si kupili nekaj za pojest. Počitnice so hitro minile.

Živa Rovšek, 2. r., POŠ Kresnice

Savo Kostić, 2. a Imel sem hokejske počitnice. Vsak dan sem igral hokej s svojimi prijatelji. Ko je bilo kampa konec, je bil turnir. Tri tekme smo zmagali, eno pa izgubili. Bili smo veseli vsak zase, ker smo dobro igrali. Tudi doma je bilo lepo. Malo sem bral, malo vadil in tudi gledal risanke, saj sem bil priden. Imeli smo tudi zabavo. Prišli so prijatelji in otroci. Na žalost so bile same punčke.

Kristjan Brunček, 2. r., POŠ Kresnice

Počitnice so se začele s soboto. Zbudili smo se in se pripravili na Ljubljanski maraton. Preden smo šli na maraton, smo se oglasili pri mojem mlajšem bratrancu Maximu. Ko smo prispeli na maraton, nismo takoj našli moje skupine. Na startu smo srečali sošolko Klaro. Skupaj vsa pretekli krog. Za nagrado smo jedli kostanj. Isti dan smo obiskali Nano v bolnici. Zelo me je bila vesela. Nani smo kupili pižamo. Potem smo šli na kosilo. Prišla je tudi mamina sestrična s svojim možem in hčerko Nensi s Hrvaške. Dan se je hitro končal. Nensi in njena družina pa mamina sestra Sara so šli v luna park, le mi smo odšli domov. Ajra Erminio Juvan, 2. a 33

V soboto, po zajtrku, sva šla z očijem v Ljubljano po omare. Popoldne sva jih sestavljala. Obiskali smo teto Marto. Šli smo do jezera. Na grobovih smo prižgali svečke. Z očijem sva se vozila s traktorjem. V nedeljo smo šli k babi Angelci na Dolenjsko. Žiga Lokar, 2. r., POŠ Kresnice

Med počitnicami sem šla v čateške toplice. Tam sem se vozila s kolesom, plavala v bazenih in se spuščala po toboganih. Z Vidom, Živo in Laro smo pekli kostanj in hrenovke na palici. Imeli smo se zelo dobro. Naslednji dan smo se peljali z brodom čez reko Savo. S starši in prijatelji sem šla do jezera. Tam smo lovili ribe. To so bile najboljše jesenske počitnice.

Nika Vodnik Koncilja, 2. r., POŠ Kresnice

Med počitnicami sem obiskal prijatelja Erika. Igrali smo se skrivalnice in zaletel sem se v šolo. Na glavi mi je zrasla velika buška. Doma smo naredili mojo sobo, prebarvali smo stene in preselili pohištvo. Pospravil sem stvari v svojo sobo. Ker me je bolela glava, sem se šel pokazat v Litijo k zdravniku. K sreči je bilo vse v redu. Prvega novembra smo odšli v Zagorje na grobove prižigat svečke in na obiske k sorodnikom. Počitnic je bilo v nedeljo konec. Začel sem se pripravljati na šolo, da bom glavo bolje uporabljal. Jakob Jere, 2. r., POŠ Kresnice

Moje jesenske počitnice so prehitro minile. Prve tri dni sva bili s sestrico doma z mami. V ponedeljek sva imeli pravi žur sredi sobe. Vsak dan sva poskrbeli za vse naše živali. Psičko sva vodili na sprehod. Vsak dan sva krmili račke in činčilo. Mami je vsak dan skuhala kosilo, ki smo ga pojedli, ko se je oči vrnil iz službe. Proti koncu tedna tudi očiju ni bilo treba iti v službo. V četrtek smo cel dan hodili po pokopališčih in se

spominjali naših pokojnih svojcev. V petek sta prišla na obisk Nik in Em in skupaj smo preživeli popoldne. V soboto smo obiskali babico. V nedeljo pa smo šli na bratrančev rojstni dan, kjer smo se igrali, jedli torto in božali konja. To so bile super počitnice! Lucija Jemec, 2. r., POŠ Kresnice

Ko sem prišel v petek iz šole domov, sem bil zelo vesel. Razlog veselja so bile počitnice. Počitnice mi pomenijo počitek, manj obveznosti, čas za prijatelje. V ponedeljek sva s sestro Lano skuhala kosilo. Pripravila sva pico, mafine in tortiljo. Potem sem bral in nato gledal »Gostilna išče šefa«. Po končani oddaji sem šel spat. V torek sva šla z Lano z vlakom v Litijo. V dvorani smo delali šale. Kosilo pri dedku in babici je bilo odlično. V sredo pa sva šla z vlakom v Ljubljano. Oči naju je prišel iskat na železniško postajo. Nato smo šli po mamico v njeno službo. Šli smo na kosilo in nato še v kino. Gledali smo film »Jaz baraba 2«. Bilo je super. V četrtek sem obiskal prijatelja v Dobovi. Imel sem se lepo. Maks Vehovec, 2. r., POŠ Kresnice

V soboto sem šla v Ljubljano, kjer sem tekla na 600 metrov na ljubljanskem maratonu. Po teku sem šla na rojstni dan k svojemu bratrancu Galu, ki je praznoval 10 let. Zvečer sem šla z družino in z mamo v Lucijo. V nedeljo smo kolesarili do Pirana. Tam smo videli potapljače. V ponedeljek smo kolesarili v Strunjan, kjer so bile nekoč soline. V torek smo se sprehajali po Portorožu in se igrali na igralih. Šli smo tudi sladoled. V sredo smo kolesarili v Izolo. Na poti smo videli obiranje kakijev in oljk. V četrtek smo kolesarili v sečoveljske soline in naprej do mejnega prehoda s Hrvaško. V petek smo bili v Ivančni Gorici na pokopališču. Tam so pokopani dedi in stara mama. Popoldne je bratec Marcel praznoval 12. rojstni dan s sorodniki. V soboto smo se sprehajali po Bernardinu, opazovali palme in rožice ter visoke valove. V nedeljo smo se vrnili nazaj domov v Litijo. Počitnice so hitro minile. Bile so zelo lepe in polne dogodivščin.

Klara Vencelj, 2. a

V nedeljo smo odšli na kmetijo Bregar, kjer imamo dva konja. Z nami so šli še moj stric Mitja, Kristina, Ela in Patrik. Krmili smo konje, krave in osla, se skrivali v hiški ter vozili po toboganu. Rokija smo peljali na sprehod in jahali smo Žaka. V ponedeljek je oči odšel za en teden v Italijo, Mija pa je prespala pri prijateljici Nini. V torek smo počivali in uživali. V sredo smo spekli orehovo potico. V četrtek smo urejali grobove in prižgali svečke. V petek so k nam prišli sorodniki iz Krškega. Najbolj sem se razveselil Jana, Ume in Eve. Skupaj smo igrali namizne igre, košarko, po kosilu pa smo odšli na sprehod. V soboto sva z Mijo odšla k dediju in babici v Litijo. Dedi me je peljal na nogometno tekmo v Šmartno. Med počitnicami sem veliko bral, risal, gledal risanke in dolgo spal. Počitnice so bile krasne, a žal prekratke. Maj Jovanovič, 2. r., POŠ Kresnice

V soboto sta prišla Kristjan in Nadja. Gledali smo risanko Horton, kakor v kinu. Potem smo se igrali s kockami. V nedeljo sta prišla babi in dedi. Čeprav je dedi zbolel, smo se zelo zabavali. Nato smo se šli ven igrat s frizbijem. V ponedeljek sem bila pri babi in dediju in jedla kostanjevo rolado. Ta kostanj smo nabrali v gozdu v Kresnicah. V torek so moj oči, soseda Irena in sosed Bojan zidali škarpo, jaz pa sem jim nosila sadje in pijačo. V sredo je prišla Anita in se z nami igrala. V četrtek smo sadili drevesa. Posadili smo češnjo, breskev, dve jablani, slivo in hruško. Zalila sem tudi jagode. Popoldne je zopet prišla Anita. Zvečer sem se še kopala s svojim bratcem Jakobom v banji. V petek smo bili na grobovih. Prižgali smo svečke maminemu stricu, moji mami in atovim in maminim staršem. V soboto sem bila na rojstnem dnevu pri sosedi Niki, kjer smo gledali kino z našim projektorjem. Gledali smo risanko Zumbo, Ledeno dobo 4 in na koncu še malo Krudovih. V nedeljo dopoldne smo bili pri maši, kjer smo na koncu dobili slikice. Popoldne smo šli na piškote h Kristjanu in Nadji, kjer smo se še malo poigrali s kockami. Nuša Šef, 2. r., POŠ Kresnice

Moje počitnice so se začele s kopanjem v Atlantisu. Po kopanju sem odšla k mami Zdenki na počitnice. Naslednji dan smo odšli v živalski vrt, kjer sem videla slona, žirafe, opice, papagaje, noje, medveda. V živalskem vrtu sem se igrala tudi na igralih. V nedeljo smo šli v Postojnsko jamo. V jami sem videla stalagmite, stalaktite, kapniške stebre, špagetno in plesno dvorano ter človeško ribico. V jami je bilo mrzlo, zato sem morala biti toplo oblečena. V ponedeljek zvečer sem prišla domov. Potem sem dneve preživljala z mamico, očijem in bratcem. Z mamico sva odšli v Ljubljano po nakupih, bili smo v Javorju, vozila sem se s kolesom in bila veliko na igrišču. Šla sem tudi na pokopališče. Počitnice so minile prehitro, komaj že čakam na naslednje počitnice. Aneja Bajec, 2. a

Z družino smo šli v Banovce, kjer je svet krumpekov. Krumpeki so krompirji, ki so doma v Banovcih. Njihovo geslo je: »Zakrumpaj z mano!« Poleg krumpekov so bile tam tudi čarovnice, ki so nam povedale: »V terme Banovci hitimo, da vam počitnice popestrimo.« Všeč mi je bilo, da sem veliko plaval in se zabaval. Všeč mi je bilo, ker sem se igral s svojim bratcem Mihom in ko sem se zabaval s potapljanjem. Pričakala nas je krumpastična večerja in lepa predstava – Zlati lonček. Užival sem tudi na raznih delavnicah, kot je barvanje obraza, kjer sem bil vampir.

Nejc Jug, 2. b

V nedeljo sva šla s sestrico k atu in mami. Prvi dan smo bili na Rožniku. Videl sem smučarsko skakalnico. Na vrhu Rožnika stoji cerkev. Popoldan sva z bratrancem igrala nogomet. Drugi dan smo šli na Mengeško kočo. Tam smo hranili koze. Koze so se butale z glavami. Popoldan nas je mama povabila na tortice. Tretji dan smo praznovali bratrančev rojstni dan. Naredili smo princeske in jih pojedli. Nazdravili smo z otroškim šampanjcem. Po naju sta prišla oči in mami. Četrti dan smo šli na grad Bogenšperk na noč čarovnic. Najbolj grozno mi je bilo v začaranem labirintu. Tam so bile mumije, ki so hodile. Peti dan smo šli prižigat sveče na grobove na Vače, v Mengeš, Domžale in v Litijo. Popoldne sva z očijem igrala košarko. Med počitnicami mi je bilo lepo. Jaka Vrhovec, 2. b

Moje jesenske počitnice so se začele, ko sem tekla na otroškem maratonu v Ljubljani. Pretekla sem zelo veliko in sem prišla na ciljno črto med prvimi. Očka in mamica sta bila zelo ponosna name, da sem sodelovala. Obožujem tek, zato se bom tudi drugo leto prijavila. Naslednji dan sem šla k babici in dedku. Šli smo v trgovino, ki ima tudi restavracijo, kjer smo jedli kosilo. Na poti domov smo videli čredo konjev. Med njimi je bil tudi zelo lep lipicanec. 1. novembra sem šla na grobove naših sorodnikov. Prižgali smo sveče, položili cvetje, potem pa smo se vsi zbrali pri prababici Angelci. Otroci smo se igrali in zabavali, malo pa smo tudi nagajali staršem.

Pia Lozar, 2. b

Moje jesenske počitnice sem komaj pričakala, saj so vedno polne dogodivščin in tudi letos je bilo tako. V ponedeljek sem šla na Zdrav življenjski slog, kjer smo igrali med dvema ognjema, košarko, hokej, ki sem ga igrala prvič. Iskati me je prišla mama. Pri njej sem šivala gumbe, učila me je kvačkati in potem sva šli na sprehod. V torek me je prišla iskati babi. Pri njej sem se igrala z muckom Mufijem. Pogledati sem šla mlade kozličke, ki so bili zelo razigrani in so skakali sem ter tja. Potem pa sem z dedijem igrala šah in badminton. V sredo pa sem šla k prijateljici Niki. Dogovorili sva se, da bova izdelali vsaka svojo knjigo. Vzeli sva karton, ga razrezali na dva dela. Potem sva na karton dali toaletni papir in ga premazali z lepilom. Medtem ko se je lepilo sušilo, sva risali in pisali zgodbico. Ko se je lepilo posušilo, sva ga premazali z barvo in ustvarili prvo stran in nato vse skupaj zvezali v knjigo. Knjigi sem dala naslov ZOO. V četrtek pa sva šli zjutraj iskat bučo, ki sva jo izrezali. Potem sva se začeli pripravljati za noč čarovnic. Z Niko sva šli tudi na oder, kjer sva predstavili čarovniški trik. V petek pa smo šli z družino na grobove prižgat svečke. Teden je zelo hitro minil in se že veselim novih počitnic. Upam, da bodo prihodnje zasnežene, da bom lahko počela norčije na snegu.

Alja Žlogar, 2 .b

IT WAS A DARK NIGHT …

It was a dark and stormy night when our fireplace stopped giving fire, the curtains started waving and the lights were blinking. Suddenly someone knocked at the door. A scary silence surrounded us. After five minutes I decided to open the door. I did that very slowly and surprisingly – my friend Polly was standing there. I was so happy to see her and we went trick or treating as it stopped raining. It was really cool but then we approached an old cottage with broken windows. We stopped for a moment and remained silent and still. But then the door started moving, while we were just staring. Then it moved again and ….we ran as fast as we could directly to Polly’s house. There we sat in the living room, watching TV and eating candies. We forgot quite soon that terrible house and its moving door and broken windows. After all – all’s well that ends well …

Laura Cerovšek, 8. c

Me and my best friend were walking to my house. My friend was looking behind us all the time as she thought she heard some voices.

It was raining heavily. I was going home by bike from music school. A dog was barking very loudly. It was very scary. And then a woman screamed. I was really scared.

Then all at once the black cat crossed the street – and that was not a good sign … We were walking faster and faster. Then we started run-

I ran home and there was my dad – a zombie. He was talking in a very strange way. At 3 o’clock at night I suddenly woke up and I realized it was just a nightmare. Juš Potokar, 9. b

ning and behind us the black man appeared and he was running too. We screamed but nobody heard us. We also knocked at every house we passed by but nobody opened the doors. We were more and more scared. Then the black man disappeared and we

Running down the street with candy ﬂying I saw a big dark figure which was coming closer and closer to me. I was too scared to run - I couldn't move … I was just standing there and watching what comes next. The figure was just a few metres in front of me. Slowly I began to move back till I wasn't under the street lamp. I was too scared so that I could not even look. With my eyes closed I was waiting. A few seconds later a familiar voice greeted me: “Hi. “ I was relieved. That big dark figure was my cousin Luka. Then we went on trick-or-treating together. That was my most amusing Halloween ever.

could walk normally again. When we arrived to our house we were so exhausted that we just fell into our beds into deep sleep. And the next morning when I told my mum this story she didn’t believe a word. Ajda Rajšek, 9. b

Anja Birk

DOMIŠLJIJA NE POZNA MEJA Dinovo potovanje Nekega dne se je Dino odpravil na pot v Indijo. V Indijo je potoval z letalom in z višine je videl tisoče prelepih krajev, vasi in mest. Nenadoma se je Dino prestrašil, ko je zagledal najvišjo stolpnico v Evropi. A ni mogel dolgo gledati, ker je letalo letelo naprej. Vedel je , da je v Indiji čisto drugačen način življenja. Končno je prispel v Indijo. Na letališču je opazoval ljudi. Imeli so temno polt, nekateri tudi belo polt. Bil je zelo zmeden in presenečen ob prvem vtisu v Indiji. Tedaj k Dinu pristopi neko dekle. Vpraša ga: »Kako ti je ime? In od kot si?« Dino pogumno odgovori: »Ime mi je Dino in sem iz Slovenije.« »Kako je pa tebi ime? In od kot si ? » » Sem Ingrid in sem iz Indije.« »Torej živiš tukaj ?»vpraša Dino . »Ja, tukaj blizu. Lahko živiš pri meni, če nimaš prenočišča.« «Z veseljem. Ali živiš sama?« » Ja. Mami in oči sta se preselila v Veliko Britanijo. » »Imaš kakšnega brata ali sestro?« »Ja, imam brata Jona in sestro Ediso.« »Kje pa živita?« »Tudi v Veliki Britaniji pri mami in očetu. Pridi.« reče Ingrid. »Kam pa?«vpraša Dino. »K meni domov, ker se približuje vihar!« zaskrbljeno pove Ingrid. »Ali bo močan?» skrbi Dina. »Ne, mislim, da ne, ampak pojdiva rajši domov na toplo. Gotovo si lačen in utrujen,« doda Ingrid. »Prav imaš,« se strinja Dino. Dino in Ingrid odideta v hišo, kjer stanuje Ingrid. To je majhna hišica z malo sobico, kuhinjo in kopalnico. Skromno, a zelo lepo urejeno. Ingrid pripravi večerjo in po kratkem klepetu Dino zaspi. Drugi dan Ingrid Dinu veselo razkaže znamenitosti Indije in popelje Dina v čudovite kraje. Dino spozna tudi Ingridine prijatelje in njene stare starše. Ingrid mu pokaže, kam hodi v šolo, in ga predstavi prijateljem in učiteljici. Dino z veseljem in zanimanjem opazuje dogajanje v šoli, trgovini, na ulicah, ki je čisto drugačno kot pri nas. Ulice so polne ljudi, mesto je veliko in zelo malo je gozda, kar pa Dino pogreša. Zato se odloči, da bo odšel domov. Slovo je težko. Ko se pelje z letalom domov, se spominja vseh lepih trenutkov, ki jih je preživel v Indiji s svojo prijateljico Ingrid. Po dolgem letu stevardesa napove, da so doma. Zelo je utrujen in vesel. Na letališču ga pričaka mama. Vpraša ga: »Kako je bilo?« Dino se zamisli in reče. »Lepo, a doma je najlepše,« in se stisne k mamici. Saša Primožič, 5. b

SKRITI ZAKLAD Cene, Olga in Črt so prijatelji. Nekoč so našli zemljevid in sklenili, da bodo poiskali skriti zaklad. Našli so cekin. Iskali so dalje in našli še enega. Čez tisoč kilometrov so našli zaklad. Zaklad so prinesli v šolo. Vsi sošolci so bili zelo veseli. Cene, Olga in Črt so podarili zaklad šolskemu skladu.

Aljaž Rokavec, 3. r., POŠ Vače JAMA ZAKLADOV Maja, Tomaž in Andraž so bili med poletnimi počitnicami povabljeni na kmetijo k stricu Tonetu. Teta Micka jim je za zajtrk pripravila palačinke. Pojedli so vsak po pet palačink in teta jim je rekla, da jih čaka vznemirljiv dan. Že so zaslišali ropot traktorja. Stric Tone je fanta odpeljal na njivo, Maja pa je ostala pri teti. Pomagala ji je pospraviti posodo, kasneje je nahranila zajčke. Skupaj so se spet zbrali pri kosilu. Nato so vsi odšli do travnika, kjer so se pasli trije prelepi konji. Stric Tone je rekel, da so konji lepo vzgojeni in jih lahko jahajo. Pokazal jim je, kje so sedla in uzde. Kmalu so veselo jahali po klancu navzdol. Prišli so do gozdne poti, kjer so na drevesih zagledali čudne znake. Sledili so jim in prišli do jase, kjer je na starem drevesu pisalo: 3 + 3 = ?, ČE OKROG ME OBRNEŠ, SEM PRAVI RAJ! Neverjetno! Ker se je že večerilo, so se vrnili domov. Dolgo v noć so razmišljali, kakšna je rešitev uganke, ki je zapisana na starem drevesu. Naslednje jutro so se spet odpravili na jaso. S seboj so vzeli tudi nekaj orodja, saj so mislili, da bi jim prišel prav. Mislili so, da bi bila rešitev povezana s številom šest. Naredili so šest korakov v vse možne smeri od drevesa, nato šest korakov okoli drevesa, merili so šestkratno dolžino sence od drevesa. A rešitve niso našli. Od utrujenosti so popadali po tleh. Maja je razmišljala, da plus mogoče ni plus, če ga zavrtiš, je lahko tudi krat, torej bi bila možna rešitev devet. Takoj so vstali in začeli raziskovati v krogu devet korakov od drevesa. Tla so prelopatali. Glej! Pod Tomaževo lopato je nekaj zaškrtalo. Začeli so kopati na tem mestu. Kmalu so izkopali skrinjo. V njej so našli zemljevid, na katerem je bil naćrt poti. Ravnali so se po znakih na zemljevidu in prišli v sotesko. Na sredi soteske so se jim udrla tla pod nogami, padli so v jamo. Na srečo je imel Tomaž svetilko in posvetil je z njo. V jami je bil nizek strop in spolzka tla. Kmalu so s pomočjo znakov na zemljevidu ugotovili, da so si s padcem v jamo prihranili kar lep del poti. Pogumno so nadaljevali pot pod zemljo. Prišli so do prepada. Na skali nad prepadom so prebrali: PRAHEC, POVEJ, KAM NAJ STOPIM? Spet niso vedeli, kaj naj bi to pomenilo. Andraž je bil zelo jezen, zato je začel brcati po tleh, dvignil se je oblak prahu. Prah pa se je čudežno oblikoval v most, ki je bil speljan nad prepadom. Vsak je vzel s seboj na most še nekaj prahu. Ko so stopali po mostu, so prah trosili pred seboj, tako so vedeli, kje morajo hoditi. Na drugi strani so zagledali skrinjico z diamanti. Ko so skrinjico dvignili, so se odprla vrata v skali in za njimi je šumel velik slap. Otroci so zapustili jamo in spet prišli v sotesko, nato pa so po gozdni potki kmalu prišli do kmetije. Stric in teta sta bila že v skrbeh, ker jih dolgo ni bilo domov. Maja jima je povedala, kaj so doživeli. Diamante so pustili pri stricu in teti in se s starši vrnili domov. Lara Klander, 5. r., POŠ Kresnice

ELA IN TRI SOVICE Nekoč je živelo dekle po imenu Ela. Bila je zelo pogumna in pametna. Enkrat ponoči, ko ni mogla zaspati, je v omari zaslišala tih šum in šepetanje. Tiho in počasi je odprla omaro, da ne bi iz nje skočil kakšen stvor. Nenadoma se je spotaknila ob rob in padla v omaro. Začelo se ji je vrteti v glavi in znašla se je v drugem svetu, okoli nje pa se letele tri prelepe sovice. Ena je bila roza barve, druga zelena, tretja pa rdeča. Ko je Ela prišla k sebi, so se ji sovice predstavile. Roza sovica je bila Leja, zelena je bila Teja, rdeči sovici pa je bila ime Zala. Ela se ni mogla načuditi, ker so sovice govorile. Spraševala se je, kje sploh je. Sovice so ji pojasnile, da je v svetu čarobnih sovic. »V kakšnem svetu čarobnih sovic? Ve ste edine sovice, ki jih vidim, ta puščava, ki je polna ruševin, mi pa tudi ni preveč všeč.« Sovice so se spogledale in dejale, da je bil ta kraj včasih najlepši na svetu, ker pa tu zdaj vlada zlobni kralj, ki bi rad imel vse zase, je zavladal tudi nad svetom čarobnih sovic. Čarovnica ga je začarala v najmočnejše bitje na celem svetu čarobnih sovic. Eli so rekle, da je tu zato, da ga pomaga premagati. Zala je menila, da bi Ela lahko premagala zlobnega kralja, če bi čarovnica kaj scoprala v svojem kotlu. »Teja, čarovnica je zlobna!« je dodala Zala. Razmišljale so, da bi mogoče bila čarovnica prijazna z njimi, če bi ji prinesle rdeči biser, ki ga potrebuje za svoj napoj. Le kje bi našle ta rdeči biser? »V grobnici mumije!« je pojasnila Zala. »Ja, najbolje da poiščemo tisti biser!« so zaklicale vse v en glas. Odpravile so se čez ruševinasto puščavo. Ko so sovice letele nad Elo, so naenkrat v en glas zakričale: »Ellaaaaaa!!!!« Ela je padla v ogromno razpoko v tleh. Sovice so jo še pravi trenutek zagrabile za rame in jo odložile na tla. Tam so zagledale sarkofag, a bil je odprt in v njem je ležala mumija. Ela je v njeni roki zagledala biser in poskusila ga je vzeti. Počasi je z roko segla proti biseru, mumija pa se je grozeče dvignila. Ela je pograbila biser in zbežala v najbližji tunel labirinta. V labirintu je bilo polno prižganih bakel. Kdo jih je prižgal? In kako se lahko mumija premika? »Hej, sovice, kaj pa če je to tista grobnica, ki smo jo iskale?« je zanimalo Elo. Leja ji je odvrnila: »Seveda je, ampak nisem si mislila,da jo bomo našle kar tako.« Ela in sovice so se čez nekaj časa ustavile in nehale bežati, ker se je tunel zaključil z vrati, na katerih je pisalo: NE VSTOPAJ! Ela je počasi in previdno odprla vrata, tako kot omaro. V sobi, polni pajčevin, je stala zelo zgubana starka z metlo v roki. Ela je prestrašeno rekla: »Prišle smo k tebi, da nam pomagaš premagati zlobnega kralja.« »Ne, ne, ne to pa že ne bo šlo, tega se ne sme!« je dejala starka. Ela ji je odgovorila: »Kaj pa, če imamo rdeči biser, ki si ga želela za svoj napoj? Dale ti ga bomo le, če nam izdelaš napoj, ki bo uničil zlobnega kralja.« »Prav, če ga že tako potrebujete, ga bom pa dala,« se je vdala čarovnica. Čarovnica jim je izročila stekleničko. »Zdaj pa izginite iz mojega skrivališča!« je zavreščala. Hitro so zbežale iz veščine sobe. Stekle so mimo mumije, ki se je že vrnila v sarkofag. Sovice so nato zagrabile Elo za rame in z njo odletele iz razpoke. »Ali se ti ni zdi, da je bila malce čudna? Sigurno nam ne bi dala napoja kar tako,« je rekla Teja. »Počakajte malo, steklenička je prazna! Čarovnica nas je prevarala! Pojdimo nazaj k čarovnici!« so zavpile sovice. Ela in sovice so se vrnile k čarovnici. A v sobi ni bilo nikogar, zato so vstopile in po polički z napoji začele iskat pravega. »Super! Našla sem ga!« se je razveselila Ela. Ko pa ga je hotela vzeti, se je sprožila past in padla nanjo. »O, NEEEEE!« so kriknile sovice. »Kako bom prišla ven iz kletke? Dobiti moramo ključe od kletke,« je rekla sovica Leja. A kako? »Čarovnica jih ima,« sta rekli drugi dve sovici.« Čez nekaj časa se je čarovnica vrnila: »Ooo, kdo pa se je ujel v mojo past?« Sovice so se skrile za vrata, ko pa je čarovnica vstopila v sobo, so ji iz žepa izmaknile ključe kletke. »Mislim, da te bom SKUHALA ali SPEKLA, mogoče pa bi te samo namočila v olju. Že vem, skuhala te bom, to bo res dobra večerja. Haa! Haa! Haaa! Grem po zelišča za svojo večerjo!« se je vese44

lila stara vešča. Ko je čarovnica odšla, so sovice rešile Elo in vzele pravi napoj. »Pojdimo od tu, preden se čarovnica vrne!« In tako so sovice in Ela nadaljevale pot. Čez nekaj ur so prišle do starega, na pol porušenega gradu. To je sigurno grad zlobnega kralja … »Kako mu je sploh ime?« je vprašala Ela. »Vemo le, da ima zelo zapleteno ime,« so rekle sovice. Ela, Teja, Leja in Zala so zlezle v luknjo v gradu. V gradu je bilo ogromno stopnic. Ko so prišle do konca stopnic, je bila tam velika soba s prestolom v sredini in na prestolu je sedel kralj, ob njem pa sta stali dve mumiji. »Sluga, prinesi mi vrč vode!« je ukazal zlobni kralj. Mumija je prinesla vrč vode. Kralj je malo popil, potem pa je vstal s prestola in šel po stopnicah navzdol. Ena mumija mu je sledila, druga pa je ostala tam in stražila prestol. Ela se je splazila za prestol in nakapljala napoj na mumijo. Ta se je spremenila v grdo debelo krastačo, ki se je razpočila, za njo pa je ostal le velik oblak smrdljivega dima. PUUFFFF!!! Ko mumije, oziroma krastače, ni bilo več, je Ela ves ostali napoj zlila v vrč in se skrila k sovicam. Ko je prišel kralj, se je čudil, kam je izginila mumija. Usedel se je na prestol, ker pa je bil še žejen, je še malo popil. Takoj ko je spil, se je spremenil v grdo mesarsko muho. Potem pa je priletel grd, star, črn in lačni krokar ter ga POŽRL. V Elini sobi je začela glasno zvoniti budilka in Ela je bila spet doma. Čudno se ji je zdelo le to, zakaj se je zbudila v omari … Ko se je z mamico odpravljala v šolo, je na drevesu zagledala tri majhne zaspane sovice. Zdelo se ji je, da jih je že nekje videla, a ni vedela, kje. Ah, ja, pa še to. Čarovnica je živela do konca svojih dolgočasnih dni. Maša Jere, 5. razred, POŠ Kresnice

ROPARSKI POHOD Bronasta krona 1. USMRTITEV Zgodba se dogaja v starodavnem kraljestvu zlobnega vladarja Quidiona. (Nekaj imen sem si sposodil iz trilogije Beli pajek, nekatera od teh imen so mi res všeč.) Nekega lepega jutra, ki ni bilo tako lepo, kot se je zdelo, so nameravali usmrtiti nekega čarovnika po imenu, ki ga, čeprav je to moja knjiga, ne znam izgovoriti niti prevesti. Skratka to je, če še niste vedeli, trenutek, pri katerem se vsi zberejo okoli človeka, ki ga nameravajo usmrtiti, in zaprepadeno gledajo, kako ga bodo obesili, ga dali pod giljotino ali pa mu ročno odsekali glavo. Če mene vprašate, grozno. No, ta čarovnik je bil nekoč prijazen, nato pa je na svet spustil zlo, ki ima v sebi takšno moč, da lahko uniči celo kraljestvo in na žalost ga lahko uniči samo tisti, kateremu je usojeno poiskati in nositi bronasto krono, ki pa se jo da le ukrasti iz palače Zla. Toda krona je namenjena le enemu človeku, ki pa mora biti čarovnik, saj je drugače nemogoče priti v palačo. Ta čarovnik pa se nahaja v majhni vasici po imenu Indija. Pa ta človek ve, da je čarovnik?

2. OTROK Takoj po tem, ko so usmrtili čarovnika, je v zrak prišel šepetajoč zvok. Sprva je govoril tiho, nato pa vedno glasneje, in sicer neko grožnjo, ki se je ni dalo razločiti, a ko je glas postal glasnejši, se je zaslišalo: »Za to … Za to bo… ZA TO BOSTE PLAČALI!« Nato je čarovnikovo truplo izpuhtelo in zaslišal se je glasen BUUM! Vsi so za sekundo ali dve obstali, nekdo je pritekel na ulico in zavpil: »Vrnil se je!« Takoj potem je izginil. Nato je nastala smrtna tišina, a le za trenutek. Potem so vsi začeli odhajati s prizorišča umora, nekdo je celo zavpil: »Kateri prismojen človek je pa to rekel! Ta bi moral hoditi k psihiatru.« Torej … V nekem gostišču je delala babica tega čarovnika. Ta je vedela, da je njen vnuk čarovnik, a mu še ni povedala. Ime ji je bilo Nain in bila je stara 72 let. Njenemu vnuku je bilo ime Abriks (čarovniku namreč). Vsak dan ji je pomagal kuhati, nositi … Star pa je bil… 10 LET! Samo toliko? Kako bo sploh doumel, da ima čarobne moči in lahko vdre v palačo Zla? No, morda bo že doumel, da ima čarobne moči, a da bi takle mulc vdrl v palačo Zla? Skoraj nemogoče.

3. USPEH Nain je stopila do Abriksa in ga povedla v eno od barak, v baraki mu je nekaj potihoma zašepetala na uho. To, da je čarovnik, domnevam, ker jo je ves preostali dan gledal po eni strani z velikimi očmi in veliko zanimanja, po drugi pa, kot da je oger, ki so mu odstranili možgane. A ko se je dan iztekel, je odšel v svojo sobo in kot da se ni nič zgodilo, odšel spat. Naslednji dan, ko je Abriks prišel iz barake, ga je Nain čakala s košaro v rokah in še preden se je tega zavedal, je imel košaro že on v rokah, Nain pa ni bilo več. Takoj zatem je odšel v svojo barako, se usedel na posteljo in pogledal v košaro. V njej je bila stara koščica, zarjavela broška ter stara sveča, na vsaki stvari pa napis: Vrzi v ogenj, zamrzni, razbij. To so bile besede, zapisane na koščici, broški in sveči. Abriks se je kmalu zavedel, kaj mora narediti, prijel je koščico in jo vrgel v kamin, nato je čakal. Ko je že obupal in hotel oditi stran, pa se je zgodilo. Koščica se je spremenila v majhno, vendar čudovito sadiko v obliki kladiva, na njej pa je bil listek, na katerem je pisalo: S tem razbij, kar je z drugim orodjem nemogoče. To je bilo to. Abriks je imel drugače rad uganke, a to je bila čisto druga zgodba. Zmeden se je sesedel na posteljo in razmišljal, kaj pomeni uganka na papirju. 4. RAZBITO ŽELEZO 4. RAZBITO ŽELEZO Popoldne je Abriks odšel k svoji mami Elis, pojest kosilo in pomagat pomivat. Mama ga je imela rada, a ni imela veliko časa zanj, no, včasih je vzela dopust, da bi lahko bila z njim, a le redkokdaj, kajti njen šef v trgovini je bil zelo strog, zato je z Abriksom preživela zelo malo časa. Le v soboto in nedeljo je bila lahko z njim več časa. Toda danes je šef pritekel v barako in zavpil: »Odpuščena si, Elis Kavon!« V tistem trenutku se je v Abriksa zlila vsa jeza, razprl je roke kakor mačka kremplje in zdelo se je, kakor da je v njegove roke prišla vsa črna sila, nato je nekaj počilo in v barako je udarila strela ter jo porušila, BUUM! Hitro so splezali iz ruševin, šef in Elis sta se spraševala, kaj se je zgodilo, toda zares je vedel le Abriks. Vedel je, da se je baraka sesula, a hkrati je vedel tudi to, da jo je porušila neka sila, neka sila v njem, porušil jo je on. Šefu ni bilo nič jasno in je zijal kot tele v nova vrata. Elis tudi ni bilo nič jasno, a ni zijala kot njen nekdanji šef, nato se je zbistrila, stopila do šefa ter ga vprašala: »Gospod, mi lahko poveste, zakaj ste me odpustili?« Odgovoril ji je: »Ker te danes ni bilo v službo!« »Toda bila sem s svojim sinom, že tako sem malo časa z njim.« »To nič ne spremeni, odpuščena si!« je rekel in odšel. Abriks se je počutil krivega, v trebuhu ga je začelo zvijati in glava ga je bolela, odšel je v svojo sobo ter se ulegel na posteljo. Čez kakih petnajst minut je vstal in odšel do predala, ga odprl in se začudil, ko je na vrhu zagledal broško, ki jo je sicer dal čisto na dno, zdaj pa je bila na vrhu.

Na njej se je še vedno svetlikal napis: Razbij. Nato se je spomnil na napis na sadiki. Vzel je sadiko, dal broško na mizo ter s sadiko udaril po njej, takoj se je razprla in iz nje je butnil bel prah, ki ga je odpihnilo v veter. Vse, kar je ostalo, je bil zlat prstan, na katerem je bila izbočena podoba zmaja.

5. IZBRANEC IZBRANEC Abriks je prijel prstan in si ga ogledal. Na njem je pisalo: Tisti, ki bo deležen zmajevega blagoslova, bo izbran. Spet uganka, Abriksu je bilo že dovolj teh nerazumljivih ugank. Prstan je odložil na polico in odšel k babici. Nain je nosila dolgo rdeče ogrinjalo ter zelene koralde okoli vratu, povabila ga je noter in mu nalila skodelico svojega zeliščnega čaja. Nato jo je Abriks vprašal, kako to, da je čarovnik ter kaj pomeni uganka. Nain mu je odgovorila: »Si potomec starodavnega čarovnika Agistana, ki je zgradil 50-nadstropno stavbo iz trave in palčk.« Na drugo vprašanje mu ni odgovorila. Še enkrat jo je vprašal, odgovorila mu je: »To boš moral ugotoviti sam, Abriks Kavon, in verjemi, da ko bo prišel čas, boš izvedel vse.« Nato je odšla na vrt. Odšel je iz barake ter v pozdrav zavpil: ADIJO! Šel je k očetu po moški nasvet, toda ni ga bilo doma, spet je odšel popravit ograjo za ovce, ki se je nenehno podirala. Ker ni bilo očeta, je odšel k prijatelju Juretu, ta je bil doma, izdeloval je neko leseno žival. Ko je videl Abriksa, je svojo umetnino potisnil pod posteljo ter stopil do mize in ga povabil zraven, da bi mu preusmeril pozornost s svojo risbo. Narisal je zmaja, ki strelja ognjene zublje. To je narisal presenetljivo dobro. Nato se je Abriks spomnil na prstan. Odhitel je domov in si ga ogledal. Zmajeva podoba se mu je zdela bolj izbočena ter živa, oči je imel rdeče, trup pa se je zlovešče svetil v sončni svetlobi. Abriksa je nekaj prevzelo, v njem je bila neka sila, ki je hotela, da si natakne prstan. Nataknil si ga je, nakar se mu je zazdelo, da se zmaj premika. In res, zmajeva podoba se je zvijala po prstanu kot kakšna kača, nato se je odluščila od prstana ter poletela, naredila je kakšne tri kroge po njegovi sobi, nato pa pristala na prstanu ter se ovila okoli njega, nato se je zasvetila. Skozi Abriksove dlani je prodirala vijolična svetloba, nakar se je pojavil pred neko trdnjavo ali palačo ves zmeden ter izmučen zaradi zmajeve čarovnije. Abriks je bil izbranec.

6. VDOR Ko si je Abriks opomogel in se ozrl naokoli, je opazil, da stoji pred Quidionovo palačo Zla. Iz palače so nenadoma pridrveli stražarji, ki so očitno slišali trušč ob Abriksovem prihodu, ter ga obkolili. Abriks si je tedaj želel, da bi imel varovalno barvo, da bi se lahko zlil s tlemi, a je na žalost ni imel. Eden od stražarjev je stopil do njega ter ga vprašal: »Kaj počneš tu, kmet?« 48

Abriks mu je hotel reči, da se je izgubil, a iz sebe ni mogel spraviti niti besede. Stražar je ponovil svoje vprašanje, tokrat glasneje in s poudarki. Ker mu Abriks še vedno ni odgovoril, ga je stražar prijel za nadlaket ter ga povlekel v palačo. Pripeljal ga je do Quidiona ter mu rekel: »Tale kmet vohlja okoli vaše posesti, kaj naj naredim z njim?« Quidion je rekel, naj ga vrže v ječo, kasneje pa se bo odločil, kaj bo naredil z njim. Abriksa je spet obsedla tista sila in je kar naenkrat zavpil: »DURATUS!(To v latinščini pomeni zmrzni.)« Prostor je naenkrat postal ledeno mrzel. Stene so postale bele, s stropa pa so visele ledene sveče. Abriks, ki je bil še vedno obseden, je nato zavpil še: »SUFFLABO!(Pomeni odpihni.)« Quidiona je odpihnilo v steno, podrla se je, Abriks pa je zavpil še: »AESTATE! (Poleti.)« Nato je poletel skozi steno ven iz palače, se zaletel v kamen ter obmiroval. Ali je bil mrtev? Ne, ni bil. Zašepetal je še: »Lanuae magicae (Teleportiraj.)« ter izpuhtel. Nezavesten se je prikazal v shrambi palače. Ko se je zbudil, se je najprej vprašal, kje je. Nato je vstal in se zavedel, da stoji v kupu sena. Zraven njega je bilo šest konjev, dva sta imela železen oklep, štirje pa zlatega, a Abriks se je na to prav požvižgal. Sedel je na konja z železnim oklepom ter oponašal očeta. Pete mu je zaril v boke, se nagnil naprej ter močno prijel za uzdo, konj je zdrvel naprej naravnost skozi vrata ter podrl stražarja na poti, ta je zavpil: »OROPALI SO NAS!« Na hodnik je prihitelo še kakih trideset mož, dobro oboroženih ter pripravljenih, da ubijejo vsiljivca. Abriks si je zaželel, da bi ga spet obsedla tista sila v njem, a hkrati se je zavedal, da ga sila tokrat ne bo obsedla in se lahko reši le tako, da sam uporablja njeno moč. Mislil si je, da poskusiti ni greh. Nato je zavpil: »ACCEDENS AUTEM DRACONES!(Zmajev prihod.)« Prstan, ki ga je Abriks nosil, je nenadoma oživel, zmajeva podoba se je odluščila od prstana ter poletela čez strop, čez kakih šest sekund pa se je ta podrl. V palačo je priletel plemenit zmaj ter bruhnil vijolični ogenj v vseh trideset stražarjev. Ti so izpuhteli, takoj za tem je zmaj prijel Abriksa s konjem vred in ju odnesel na drugo stran palače. Tam ju je izpustil, da sta padala proti strehi palače. Abriks je v zraku sedel na konja, ga prijel za uzdo ter zavpil: »VENTOSUM SPHAERA!(Vetrovna krogla.)« Streha se je porušila in priletela sta pred zlat trezor.

7. SPOPAD Vojaki so počasi stopali proti Abriksu ter pri tem pohodili na tisoče in tisoče kristalov. Abriks je za njimi zagledal izhod, iz katerega je pronicala svetloba. Stekel je naprej, da bi prišel mimo vojakov, vrgel se je na tla ter se zadrsal med nogami enega od njih, nato pa je stekel naprej. A ravno, ko je prišel pred izhod, so se pred njim spet pojavili vojaki. 49

Eden od njih je stekel naprej ter ga z ročajem meča sunil v trebuh, nato pa izginil. Abriks se je opotekel nazaj, nakar se je pred njim pokazal vojak ter ga odrinil, da je zadihan zaradi udarca padel po tleh. Kakor hitro je mogel, se je pobral ter naslednjega napadalca treščil po glavi, da je izgubil meč ter nezavesten obležal na tleh, nato pa izginil. Proti Abriksu je stopalo še devetnajst dobro oboroženih mož. Še eden od njih je stekel naprej, toda Abriks je bil tokrat pripravljen. Prijel ga je za nadlaket, mu vzel meč ter ga z njegovim ročajem pahnil po glavi, da je nezavesten obležal na tleh. Nato pa je zavpil: »MAGICAE TRABEM!(Čarobni žarek.)« Skozi streho je posvetil močan žarek, se odbil od meča ter posvetil v šestnajst vojakov. Konj ter jezdec sta preživela. Usmerila sta se proti Abriksu ter ga podrla na tla, da se je za kratek čas onesvestil zaradi udarca, nato pa se je ves zadihan in potolčen sesedel na tla. Hitro se je pripravil na naslednji udarec ter ob naslednjem napadu prijel jezdečevo sulico, da je ta padel s konja. Pobral se je ter treščil Abriksa po nogah. Ko je Abriks ležal na tleh, je jezdec pobral krono, skočil na konja ter zdrvel naprej. Abriks je zgrožen ter spačen zaradi udarca zavpil: »EXSIES!(Izgini.)« Jezdec ter konj sta izginila, krona pa je obležala na tleh. Abriks je stopil do krone, jo pobral ter odkorakal ven. Ko je bil na hodniku, je zavpil: »DOMUM LANUAE MAGICAE! (Teleport domov.)« Pred njim se je pokazal velik teleport, stopil je v njega ter se pojavil pri domu s krono na glavi. V prostor je vstopila Nain, pogledala je Abriksa. Ko je videla krono, je stopila do njega ter mu rekla: »Čestitam, Abriks Kavon! Opravil si svojo dolžnost! Zdaj si uradno postal čarovnik!«

Rok Grobljar, 5. r., POŠ Kresnice

KROKODIL ABRAHAM

Sem krokodil Abraham. Po poklicu sem čevljar. Moj prijatelj je ptiček detel. Dobil sem ga, ko sem bil star petdeset let. Imam ga zelo rad. Nekoč je k nama prišel konj Justi. Prosil naju je, naj mu zašijeva čevlje. Tisti čevlji so bili zelo športni in dragi. Zašila sva mu čevlje. »Pri meni ni treba nič plačati, zato imam vedno veliko obiskovalcev,« sem mu rekel. Nekega dne je k meni prišel župan. Prosil me je, naj mu pogledam, kaj ima v čevlju. Pa sem pokukal v njegov čevelj in glej, v hipu sem v roki držal belega zajčka. Župan se mi je zahvalil in odšel. Potem sem zajčka odnesel v gozd. Ko sem prišel nazaj, sem detlu povedal, da je zunaj strašansko mraz. Odšel sem spat. Spal sem tri ure in se potem zbudil. Spraševal sem se, kje je detel. Malo sem razmišljal, potem pa sem si rekel, da je gotovo odletel v tople kraje. Bil sem zelo žejen in sem šel počasi po stopnicah v kuhinjo. Okno je bilo odprto, listje kar na tleh in celo televizija je bila obtolčena. Hotel sem zapreti okno, a sem na okenski polici zagledal pismo. Takoj sem ga odprl, saj je na pismu pisalo: DRAGI KROKODIL ABRAHAM! Sem na otoku, kjer je zelo lepo. Hladim se tako, da plavam, popijem dovolj tekočine in se hladim v senci pod palmo. Tukaj je dobra družba. Zjutraj vstanem ob 10. uri, zaspim pa ob 3. uri zjutraj. Kupil sem si očala, ki se svetlikajo. Pridi in skupaj se bova igrala. Da ne boš užaljen, sem iz tvoje sobe vzel tvojo sliko in jo vsak dan petkrat pogledam in se spominjam nate. Lep morski pozdravček Detel – tvoj prijatelj Ko sem to prebral, sem se čisto zjokal in hitro sem tekel k Baltazarju in mu povedal, kaj se je zgodilo. Jokal sem in jokal, potem pa se je Baltazar spomnil in rekel: »Odpeljal te bom s svojim letečim mlinom.« Bil sem zelo vesel. Naslednji dan sva z letečim mlinom odpotovala v Afriko. Potem sem se na najvišjem griču s padalom spustil v Afriko. Videl sem detla in spustil sem se do njegove palme. Tam sem si malo odpočil, potem pa sva se z detlom cel dan kopala. Zvečer sva šla na sladoled. Spala sva v hotelu in šla na nočno zabavo. Zaželel sem si vožnje z dirkalnim avtomobilčkom. Peljala sva se z raketo in igrala igrice na računalnikih. Dobil sem nove japonke in sončno kremo. Nato sva šla v trgovino, ki se je imenovala Ustvarjalnica. Tam sva izdelovala sijajne izdelke in dobila zlato medaljo. Prišla je zima in z njo mraz. Z detlom sva bila še vedno v hotelu. Videl sem tri dobre može, to so bili Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Detlu so prinesli barvice, kolesarsko opremo in knjige, meni pa nove čevlje, sadje in knjige. Bila sva zelo srečna. V hotelu je bila topla peč, vsak dan sva se grela na njej. Prišla je pomlad in z njo toplota. Baltazar je priletel z letečim mlinom in odpotovali smo nazaj v Slovenijo. Klara Hiršel, 3. r., POŠ Vače

TO SEM JAZ Ime mi je Nežka. Pišem se Mežnar. Stara sem 8 let. Imam vzdevek Neža ali Muci. Doma sem v Jesenjah. Imam brata Gašperja. Z njim se rada igram. Doma imam tudi muce, kužka in papagaja. Nežka Mežnar, 3. r., POŠ Hotič

UČENEC SE PREDSTAVI Ime mi je Alex. Pišem se Božič. Moji sošolci so Nik, Anže, Nika, Nežka in Sara. Stanujem v Jesenjah. Moja domovina se imenuje Slovenija. Moji mamici je ime Aleksandra. Očetu pa Gorazd. Rad berem knjige. Prebral sem knjigo Vitez brez krave. Alex Božič, 3. r., POŠ Hotič

JAZ, TI, ON MOJA SOBA Moja soba je srednje velika in ravno pravšnja zame. V sobi imam poleg postelje še omare, mizo in stole. Okna krasijo zavese z vzorcem metuljev. Poleg postelje imam debelo preprogo. Ko zjutraj vstanem, zato stopim na mehka in topla tla. V postelji mi dela družbo Barbika. Moja soba je moje kraljestvo in kraj najlepših sanj. Nežka Mežnar, 3. r., POŠ Hotič

MOJI ZAJČKI Zelo rada imam živali. Poleg psička, paličnjakov in papagajev imam tudi zajkljo, ki je pred kratkim dobila devet mladičev. Vsi, ki so se skotili, so preživeli. Najprej so bili goli in slepi, na prvi pogled enaki, pa vendar različni. Po nekaj dneh so dobili dlako. Eden ima rjave lise, drugi je črn, a ima vmes kakšno rjavo dlakico; skratka vseh devet je nekaj posebnega. Dva imata tudi že ime. Stari so štirinajst dni in jih lahko že božam. Tudi gledajo že. Kar naprej so lačni. Mami zajklji pomagam pri hranjenju. Dajem jim brikete, oves in slamo. Večkrat jim zamenjam steljo. Komaj čakam, da bodo večji in jih bom lahko spustila iz kletke ter se z njimi igrala. Eva Blatnik, 5. r., POŠ Hotič

MOJ DAN V soboto zjutraj sem vstal okrog osme ure zjutraj. Za zajtrk sem jedel čokoladni namaz s kruhom in jogurt. Po zajtrku sem šel skupaj z Markom in mamico v knjižnico. Tam sem si izposodil nekaj knjig. Morali smo še v trgovino, kjer smo kupili sestavine za pico. Na poti domov smo se oglasili še pri babici Niki. Po prihodu domov smo se takoj lotili peke pice. Ko se je spekla, smo imeli kosilo. Popoldne sem pomagal očku očistiti kletko z morskimi prašički. Nato pa smo odšli na Vače. Tam smo jedli skutin zavitek. Ko smo se vrnili domov, sem si ogledal oddajo Moja Slovenija. Ker je bil že večer, sem se umil, oblekel pižamo in šel v posteljo.

NAJBOLJŠI PRIJATELJICI Nekega dne sta se v vrtcu spoznali deklici. Ime jima je bilo Karin in Lili. Karin je imela temne lase in modre oči, Lili pa svetle lase in rjave oči. Karin in Lili sta vse delali skupaj. Skupaj sta se igrali, gledali slikanice, jedli kosilo, sedeli na avtobusu, šli na sprehod, gledali TV, spali … Vsi so opazili, da veliko časa preživita skupaj. Skupaj sta šli tudi v šolo. Tam jima je šlo dobro. Bili sta pridni in imeli dobre ocene. Ko sta bili v petem razredu, pa sta se zaljubili v istega fanta. Kmalu, ko sta to ugotovili, sta se skregali. Karin si je našla novo prijateljico, sošolko Katjo. Lili pa si je našla prijateljico, ki je bila eno leto starejša od nje. Ime pa ji je bilo Anja. V razredu sta deklici pazili, da sta si bili čim bolj narazen in se nista pogovarjali. Karin se je po novem družila s Katjo, Lili pa se je v razredu družila s fanti. Čez čas je Karin začela pogrešati Lili in Lili Karin. Lili je spoznala, da ji fant, zaradi katerega sta se skregali, sploh ni všeč. To je povedala Karin in se ji opravičila. Lili in Karin sta spet postali najboljši prijateljici. Dogovorili pa sta se tudi, da se nikoli več ne bosta skregali zaradi neumnosti.

Tia Tara Božič, 5.r. POŠ Hotič

GARFILD

Lovro Klinc, 4. r., POŠ Hotič

Ko smo šli nekoč na Vače, smo sredi ceste našli mucka. Še sreča, da ga je mami opazila, če ne, bi ga povozili. Ker smo videli, da daleč naokoli ni nobene hiše, smo ga vzeli v avto in ga odpeljali domov. Seveda smo mu morali dati ime, ki sem mu ga izbral jaz. Ime sem mu dal Garfild, ker je bil podoben Garfieldu iz risanke. Zdaj živi pri nas doma in kot vidim, je zelo srečen. Rad lovi miške in se igra z žogico.

Lovro Klinc, 4. r., POŠ Hotič

MOJE POLETNE POČITNICE V šoli so vsako leto dolge počitnice. Letošnje poletje smo šli na morje. Bivali smo v apartmaju na otoku Pagu. Vožnja na morje je trajala pet ur. Med potjo smo se večkrat ustavili. Med postankom smo včasih jedli in pili. Na morju smo se kopali, vozili s čolnom, potapljali in žogali. Ob večerih smo hodili na sprehod. Če sva bila z Lenardom dovolj pridna, sva dobila sladoled. Neko popoldne je na morju nastal močen vihar. Domačini so rekli, da se imenuje tramontana. Veter je naredil velike valove in na obalo nanesel veliko smeti. Na morju sem se naučil potapljati z masko. Za potapljanje sem uporabil tudi plavutke. Dopust je hitro minil in morali smo domov. S tem pa počitnic še ni bilo konec. Po vrnitvi domov sem morje pogrešal, vendar sem bil vesel, da sem spet doma.

Ožbej Sakač, 3. r., POŠ Vače

MOJ DAN V GOZDU Lansko leto smo z družino odšli v gozd. Iz avta smo si ogledovali okolico in nabirali prašnice (vrsta gob). Ko smo parkirali avto, smo se razkropili. Oče, brat in jaz smo odšli po gobe, mami in sestre pa so nabirale kostanj. Z očetom smo nabirali gobe. Zagledal sem veliko kostanja in zato zavil s potke. Košaro sem položil poleg sebe. Naenkrat se je skotalila po klancu. Priletela je v strugo, ki jo ob poplavah zalije reka Sava. Z bratom sva jo odšla iskat, a je bilo prestrmo. Odšla sva po očeta, ki je šel po košaro in jo prinesel nazaj. Kostanja sicer ni bilo več, a smo se neznansko zabavali. Upam, da vam bom naslednjič tudi povedal kaj takšnega.

NA POČITNICE Na počitnice bi odšel v tople kraje. Tam bi se ulegel v ležalnik pod palme. S seboj bi vzel napihljiv čoln, plavutke in masko, ribiško mrežo, kremo za sončenje, brisačo in napihljivo blazino. V kopalke bi se oblekel doma. Ko bi mi postalo vroče, bi vzel plavutke in masko in se šel potapljat. V morju bi videl zelo veliko morskih rastlin in živali. Ko bi se utrudil, bi odšel nazaj na ležalnik in si vzel hladen sok. Ko bi se spočil, bi iz mivke izdelal grad. Okrasil bi ga s školjkami in morsko travo. Zvečer bi se odpravil proti domu in si privoščil večerjo iz morskih sadežev. David Mizori, 3. r., POŠ Vače

Luka Florjan Jere 5.b

BILO ME JE STRAH Vsak pozna strah, saj je grozljivo strašen in ne pozna meja. Ko sem se česa ustrašil, sem si predstavljal, kot da ni nič. A še vedno sem se bal veliko stvari. Nekoč smo se s prijatelji zunaj igrali, ko se je nenadoma stemnilo nebo. Začele so padati velike črne kaplje, ki mi niso bile všeč. Velika strela je udarila tik pred našo hišo. Ko se je nebo umirilo, je tam stalo veliko črno brezno. Poklical sem sošolce in jim povedal, da je pred hišo velika črna luknja. Skupaj smo jo odšli pogledat. Iz brezna so začele bežati pošasti. Ugotovil sem, da je to v bistvu prehod v drug svet. Bal sem se za starše, saj so pošasti strašile in uničevale mesto. Ko so se tega naveličale, so se vrnile nazaj v njihov svet, kjer to lahko počnejo večno. Ko so se vrnile vse pošasti, sva z očkom padla v brezno in prišla v drug svet, kjer je kraljeval pošastni kralj Gospodar Xandred. Ujeli so naju njegovi stražarji in naju peljali h Gospodarju Xandredu. Ta naju je vprašal, kako je na našem svetu. Odgovorila sva, da je razdejano in uničeno. Vrgel naju je v ječo k drugim ujetim pošastim, ki so bile za razliko od njega zelo prijazne. Spoprijateljili smo se in se skupaj igrali, se smejali in si govorili šale. Lepega dne naju je poslal iz ječe, saj mu nisva koristila. Odšla sva nazaj v prehod in se znašla pred našo hišo, brezno pa je izginilo. Pritekel sem k mami in ji povedal, kaj sem doživel. Bilo je tako kot takrat, ko sem odšel na otok, čoln se mi je razbil in srečal sem prijaznega duhca. Ampak o tem naslednjič. Do takrat pa lepo se imejte in veliko se smejte, saj smeh odganja strahove.

Luka Florjan Jere, 5. b

Anja Manca Godec, 9. c

NA NAPAKAH SE UČIMO Roke se mi tresejo. Žarometi mi slepijo oči. Zaslišim svojo štartno številko in stopim na oder. Prevzame me pogum. Vem, da zmorem. Zatisnem oči in si zaželim le najboljše. Spomnim se zadnjih besed trenerja, naj le uživam na odru in se prepustim glasbi. Zdaj je nastopil moj trenutek. Zdaj ali nikoli. Zaslišim glasbo in začnem. Prevzamejo me prijetni občutki. Glasba in ples sta moji dve največji ljubezni. Rada nastopam, toda danes je poseben dan. Ta nastop mi lahko spremeni življenje in mojo plesno pot. Zjutraj sem se zbudila ponosno, saj sem vedela, da me danes čaka pomembna tekma. Nikoli še nisem bila na evropskem prvenstvu. Zavedala sem se, kako pomembna tekma je. Zastopam našo državo. Vse bi dala, da bi se mi nastop posrečil. Veliko sem dosegla že s tem, da sem se uvrstila na to tekmovanje. Vse to sem razmišljala, medtem ko sem plesala. Moja glava je bila polna negativnih in pa tudi prijetnih misli. Plesala sem in imela občutek, kot da letim. Nakar pa me neka tekmica odrine stran. Padla sem. Čisto sem se zmedla. Gledala sem naokoli in nisem vedela, kaj naj storim. To je bila moja največja napaka. Namesto da bi se pobrala, sem kar sedela. Zaskrbelo me je, ampak jaz sem še kar sedela. V tistem trenutku bi najraje pobegnila. Sanje so se spremenile v nočno moro. Na mojo veliko presenečenje pa mi tekmica, ki me je porinila, ponudi roko in mi pomaga vstati. Zelo sem ji bila hvaležna. Hitro sem se otresla in kmalu je bilo vse tako, kot bi moralo biti. Glasba je utihnila in priklonila sem se. Vesela sem bila, da se je izteklo dobro. Ko sem prišla z odra, sem mami skočila v objem. Bila sem presrečna. Kljub napaki mi je uspelo. Na odru sem uživala in to je edino, kar je pomembno. Počakala sem rezultate. Vsa nestrpna sem gledala razpis tekmovalk, ki so se uvrstile v naslednji krog. Mojega imena ni bilo napisanega. Bila sem žalostna. Krivila sem tekmovalko, ki me je porinila. Vse se mi je zdelo zaman. Veliko sem razmišljala in ugotovila, da ni razloga za žalost. Potrudila sem se. Uživala sem in nekaj sem se naučila. Ni važen rezultat in mnenje drugih. Važno je, da si se potrudil in dosegel nekaj, kar doseže malo ljudi. Priznati svojo napako in jo popraviti! Nika Praprotnik, 8. a

Aja Topolnik, 7. c 56

Anja Sonc, 9. c

BILO ME JE STRAH Konec avgusta smo odšli z družino na praznovanje rojstnega dne. Rojstni dan je praznoval moj bratranec Vid. Praznovali smo v Kresniškem Vrhu, kjer ima stric Tomaž vikend. Ko smo pojedli hrano in čokoladno torto, je stric Tomaž zakuril ogenj. Otroci pa smo odšli na njivo po koruzo. Neka starejša gospa je videla, da trgamo koruzo, in začela vpiti na nas. Ker smo se je ustrašili, smo stekli v bližnji gozd. V roki smo imeli vsak po dve koruzi. Nekaj časa smo tekli po gozdu in ko smo se ustavili, nismo več vedeli, kje smo. Začeli smo se prepirati, v katero smer naj gremo. Z nami je bila tudi majhna punčka Olivia, ki je začela jokati. Potem smo bili še bolj prestrašeni. Bali smo se, da se bo stemnilo, preden bomo našli pot nazaj. Čez nekaj časa smo zaslišali klic strica Tomaža. Šel nas je iskat, ker se nismo tako dolgo vrnili nazaj. Vsi srečni in še vedno prestrašeni smo stekli k njemu. Od takrat naprej nikoli več ne grem sam v gozd, ki ga ne poznam. Vedno tudi nosim s seboj telefon, da lahko pokličem pomoč.

Jan Modic, 5. b

AN ACCIDENT I was on a vacation with my friends. We were going to England. People usually go there with a plane, but we wanted to go there by a ship. Most of the time we were playing cards or sleeping in the sun. At about four o'clock, when I was enjoying myself in the sun, a man in a blue suit came. He was shouting that we have to leave the ship because we'll hit an iceberg! People all around me started to scream and they were running to the lifeboats. There were people all around me. I didn't know here I could go. I tried to ﬁnd my friends, but I couldn't see them! Then suddenly, a man grabbed my hand ad dragged me to the lifeboats. He told me that the captain of the ship didn't see an iceberg because he was drunk. He was so scared, that he left the ship right away! No one was watching where the ship was going then! Suddenly, a man from the crowd of scared people came and said that he is a captain of a ship, too and that he works for VIAFCOTW (very important and famous captains of the world). He turned the ship away right before it hit the iceberg and we were saved! The End. Eva Ostanek, 8. c

ON THE PLANE I was on a plane and we were travelling to Linz. We were travelling for about two hours when we got near Linz. One of the engines didn't work and we had to land in Linz. But we couldn't because the wheels were stuck. I was in a panic but luckily one of the passengers could ﬁx them and we could land. David Milisavić, 8. a

AN EVENT ON OUR HOLIDAYS THE CAR CRASH One year I and my family went to sea. We went to Croatia. I was having fun because I was playing with my mom and dad. After one week we decided to go on a journey with a boat. The boat wasn´t very big, it was only for six people. The journey was for a day. When we were in the middle of the ocean the boat was out of gas. They also had an oar paddle but it was too far. We were on the ocean for one week, when a ship came to us. We were very happy, because we didn’t have any food or water left. So, we never went on a boat again. Matic Jelnikar, 8. b

It was a beautiful day when I came home from school. I and my family went to Ljubljana. We were driving for about half an hour and then we turned on the highway. We were driving there for less than ﬁve minutes when my father started pulling the brakes very hard. “BOOOOM!” – we crashed. I woke up in an instant to check if everyone was ok. My brother and sister started crying because of the shock and I was also shaking. We were all right. The ambulance came when my father called them. Actually, two ambulances came and one of them took us to the station, where my mum was waiting for us. Our dad stayed at the site of the car crash to help the others. At the end of the day everything was all right and we were all happy about that. Andraž Fink, 8. c

A STRANGE FLIGHT Last year I and my family went to France by plane. Everything was ok on the plane. It was funny and nice. When we were ﬂying I heard something strange. I was thinking that everything was all right. But I saw people who were very sad and scared. And then I said to my mum and dad I love you. Some minutes later passengers started crying. Then the plane started to fall and I woke up. I was really scared. Manja Ostrež Ravnikar, 8. b

INTERVJU- JANKO KERSNIK

Dober dan! Ime mi je Nika in sem nova poročevalka na šoli. Trenutno imamo za domače branje eno izmed vaših del in nas zanima nekaj stvari v zvezi z vami in vašo knjigo Kmetske slike. Vam lahko zastavim nekaj vprašanj? Seveda, kar vprašajte! Katerega leta ste napisali knjigo Kmetske slike? Postopoma so izhajale v Ljubljanskem zvonu v letih 18871890. Kakšni so vaši literarni začetki? Začel sem s pisanjem nemških pesmi. Kdo vas je navdušil nad pisanjem oz. književnostjo? Moj zasebni učitelj Fran Levec. Torej ste se šolali doma? Najprej sem obiskoval šolo, vendar sem jo kmalu opustil ter se začel šolati doma. Študiral pa sem pravo. Ali ste se rodili nižjega ali plemiškega rodu? Rodil sem se plemiškega rodu. Zakaj ste potem pisali o življenju kmetov? Saj v bistvu nisem imel izbere (smeh). Če sem pisal o pravnikih, učiteljih, zdravnikih ipd., sem s tem vedno nekoga užalil, zato so se pritoževali nad mojimi deli. Kmetje pa knjig niso niti brali, zato nisem imel težav. Koliko časa pa ste pisali knjigo Kmetske slike? Ne vem natančno, vendar pa je bilo potrebno kar nekaj časa, da so izšle vse slike. Ali so bile zgodbe resnične ali ste si morda kakšno izmislili? Resnične naj bi bile vse zgodbe, seveda pa sem si nekaj malenkosti tudi izmislil, da je zgodba bolj zanimiva. Katera slika pa je vam najljubša? Hmm, tega pa res ne bi vedel. Vse so mi nekako pri srcu. Najlepša hvala vam za sodelovanje in lep dan še naprej!

INTERVJU– LUCIJA ĆIROVIĆ

Z Lucijo Ćirovič, ki jo poznamo s televizijskega ekrana in odrskih desk širom po Sloveniji, saj nas pogosto nasmeji s svojim humorjem, se je pogovarjala Santana Bojić, učenka 8. a.

Rodili ste se v Ribnici. Kakšen vtis je v vas pustilo odraščanje v tem kraju? Ker je Ribnica majhen kraj, je življenje v njem je dokaj mirno in varno, z veliko narave okoli. Na kratko opišite svoje otroštvo. Kot otrok sem bila ustrežljiva, navihana potepinka na domačem vrtu, ki je mnoge ure preživela v družbi svojega brata in bratrancev. Kaj ste želeli postati kot otrok, kje ste se šolali (OŠ, gimnazija)? Vedno sem bila dokaj neodločna in v osnovni šoli sploh nisem vedela, kaj bi rada postala. Šla sem na Srednjo oblikovalsko šolo, ker sem znala risati, a še vedno nisem bila prepričana, kaj bi bil pravi poklic zame. Po srednji šoli pa mi je na pot prišlo gledališče in takrat se mi je posvetilo. Kaj je bilo vaše prvo pravo delo? Težko je reči, kaj je bilo moje prvo pravo delo, ker sem se pri vsakem maksimalno potrudila, kaj naučila in tudi kaj zaslužila. Počela sem zelo veliko različnih reči: prodajala sem sladoled, delala sem v knjižnici, bila sem turistični vodič, prodajala sem nakit na stojnicah, delala sem kot natakarica in kot pomočnica v kuhinji ... Bila sem celo čisto prava snažilka. Na podlagi česa oz. kako ste se odločili za delo pedagoga/igralko? Ker imam izobrazbo predšolske vzgojiteljice, se rada ukvarjam z otroki, igram v otroških predstavah, poleg tega pa me zanimajo gledališče in lutke, je zelo hitro prišlo do tega, da se poizkusim tudi kot dramska pedagoginja. Ampak največ zaslug pri tem ima Barica Blenkuš, ki me je povabila k sodelovanju v svojo dramsko šolo in mi dala zaupanje in pogum, da sem se tega tudi lotila. Kako usklajujete vlogo pedagoga in vlogo igralke? Najprej, za kar poskrbim, ko se začne šolsko leto na Dramski šoli Barice Blenkuš, je, da si zabeležim ure, ko imam skupine na dramski šoli, in si ostale obveznosti poskušam prestaviti na druge termine. Če mi to uspe, vse poteka tekoče in brez problemov in ni potrebnega nikakršnega pretiranega usklajevanja. Potem pa pride obdobje, ko imam veliko nastopov, obveznosti izven dramske šole, ki se začnejo med seboj terminsko prekrivati. Takrat je situacija malo težja in bolj naporna, a se je še vedno dobro razrešila. V pomoč so mi nadomestne ure ali pa moji kolegi pedagogi, ki me nadomeščajo v moji odsotnosti. Kakšni so vaši cilji za prihodnost? Trenutno se najbolj osredotočam na študij. Vpisala sem se namreč na magistrski študij na AGRFT-ju. Poleg tega dokončujem svoj samostojni stand up šov. Kaj ste si do sedaj najbolj zapomnili v igralski karieri? Veliko se je zgodilo v vsem tem času in težko bi izpostavila samo eno zanimivo doživetje. Kaj najraje počnete v svojem prostem času? Berem, gledam ﬁlme, se sprehajam, tečem, se družim s prijatelji in predvsem počivam. Imate kakšno sporočilo bralcem/oboževalcem? Želim jim veliko uspeha pri vsem, kar bi radi počeli. Naj ne obupajo, včasih je vse, kar potrebuješ, le vztrajnost in potrpežljivost. Za konec pa bi jim sporočila stavek, ki ga je rada govorila moja stara mama in za katerega se mi zdi, da vedno velja: »Vsaka stvar je za nekaj dobra.«

A BIOGRAPHY OF SIMON BAKER Simon Baker is an Australian actor and director. He was born on 30th July 1969 (currently 44 years old). His wife is Rebecca Rigg. He is best known for his role in the TV series The Mentalist. Baker is a very charming and funny man, which can be seen in most of his interviews. He makes smart funny jokes, and you can rarely see him not smiling. He has got blonde hair, blue eyes and he sometimes wears big black glasses. Usually he wears a black or grey coat over a white shirt and a dark tie, grey pants and brown shoes. He also dresses similarly in The Mentalist as Patrick Jane. Simon has played in a lot of movies and series. He played as: -Patrick Jane in series The Mentalist -Nicholas Fallin in series The Guardian -Riley Denbo in the film Land of the Dead -Christian Thompson in film The Devil Wars He has also won some awards: -The Mentalist: best new series -The Guardian: best actor -E Street: most popular new talent I've picked Simon Baker because I love watching TV series The Mentalist in which he plays the main role, and also because of his personality and appearance.

Luka KonÄ?ar, 9. a

JOHN LENNON John Winston Lennon was born on 9th October 1940 in Liverpool, England. He was a musician, singer and a songwriter. He started his worldwide fame as one of the founding members of The Beatles. When the group fell apart in 1970 he started his solo career that produced the critically acclaimed albums John Lennon/Plastic Ono Band and Imagine, and iconic songs such as Give Peace a Chance and Imagine. After his marriage to Yoko Ono he changed his name to John Ono Lennon. In 1975 he stepped away from his music career to raise his newborn son Sean. In 1980 he returned with his new album Double Fantasy. Just a few weeks after its release he was shot by a fan in front of his apartment in New York. John died at the age of 40 on the 8th December 1980, after receiving multiple gun shots in the back. In 2002, a BBC poll voted him eighth on the 100 Greatest Briton and in 2008 Rolling Stone (a magazine) ranked him as the fifth greatest singer of all time. He was introduced in Songwriters Hall Of Fame in 1987 and into the Rock and Roll Hall Of Fame in 1994. I admire John Lennon a lot. For me and a lot of other people he was a lyrical genius. He genuinely cared about people and their rights. He knew what he believed in and was not afraid to tell the world about it.

Jerca Virant, 9. c

A BIOGRAPHY ABOUT JOHNNY DEPP Johnny Depp is a famous American actor, a film producer and a musician. He was born in Owensboro in year of 1963. His real name is John Christopher Depp II. At the age of twelve he wanted to become a musician. He played in a lot of bands but he wasn't very successful. Johnny started his acting career on the Fox television series, 21 Jump Street in year 1987. He had the lead role in this series and he accepted this role to work with the actor Frederic Forrest, who inspired him. The success of this series turned Depp into a popular teen idol. But he wasn't really excited about that and he decided to appear only in films which he felt were right for him. In 1990 he undertook the role of a quirky main character in Tim Burton's film, Edward Scissorhands for which he was also nominated for his first golden globe. The film's success began his long cooperation with Tim Burton. After that they recorded another six films. He played in a lot of famous movies. In his career he earned three Oscar nominations and ten nominations for a golden globe. In year 2007 he played in a film Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street for which he finally got the golden globe. He has appeared in more than fifty movies, mostly in a main role. The most successful are: The four films of Pirates of the Caribbean in which he played the most recognizable Jack Sparrow, Finding Neverland, Neverland Charlie and the Chocolate Factory, Factory Ed Wood, Wood Sleepy Hollow, Hollow Alice in Wonderland, Wonderland The Tourist and of course The Demon Barber of Fleet Street. Street He is an extremely popular actor and he is also very beautiful. He is my favourite actor.

Gaja Razpotnik, 9. c

BIOGRAPHY OF RAFAEL NADAL He was born on 3rd June 1986 in Manacor. He is considered to be one of the greatest players of all time. He has a younger sister named Maria Isabel. When he was eight, Nadal won an under12 regional tennis championship. He was promising and good at football, too. Nadal’s two best rivals are Novak Djokovic and Roger Federer. Nadal has been known to be a very good fighter and he has a strong fast service, which is also exact. He has a strong "forhent", too. His achievements: -Australian Open-2009. -French Open- 2005, 2006, 2007, 2008, 2010, 2011, 2012 and 2013. -Wimbledon- 2008 and 2010. -US Open- 2010 and 2013. -In Olympics games 2008 he has a gold medal. Grand Slam Doubles results: Australian Open-2004, 2005 Wimbledon-2005 US Open-2004 He is famous because he is the second best player of ATP. He has black hair and brown eyes. He is 185 cm tall. He is Spanish. I chose him because I also play tennis, I’m good at tennis and he plays very well. Žan Frumen, 9. a

MICHAEL JORDAN In my biography I will tell you about a basketball player that is in my opinion a very good one, if not the best. Michael Jordan was born in Brooklyn, New York in 1963, and raised in Wilmington, North Carolina. Since that time, he has won three NBA most valuable player awards (MVP). In 1984 he played in the United States basketball team that won a gold medal in the Olympic Games. Later that year Jordan left college to play with the Chicago Bulls of the NBA. He finished his first season as one of the top scorers in the league and was named rookie of the year. He was on top of the NBA in scoring for seven seasons (1987-1993). He led the Chicago Bulls to their first NBA championship title in 1991; with Jordan, the Bulls won again in 1992 and 1993. Jordan was also a member of the United States Olympic basketball team, known as the Dream Team, which captured the gold medal at the 1992 Olympics. He retired as one of the greatest basketball players in NBA history. He became a worldwide celebrity due to his success in the NBA and the Olympics. Early in 1995 Jordan returned to NBA basketball to play again with the Chicago Bulls. His comeback was a sensation. Although he was in a great shape when he came back, it didn't help the Chicago Bulls to win the NBA championship title. I decided for Michael Jordan because he was the greatest basketball player all time.

Jan Grošičar, 9. c

LIONEL MESSI Lionel Messi (born on 24 June 1987) is an Argentinian football player who is playing for the club Barcelona in the La Liga and for the Argentinian national team. Messi was born in Rosairo. His family originates from the Italian city Ancona. He has two older brothers – Rodrigo and Matias and a sister Maria Sol. At the age of five, Messi started playing football for Grandoli, a local club coached by his father Jorge in 1995. Messi switched to Newell Old Boys who were based in his home city Rosario. In 2013/14 Messi was nominted for the UEFA best player in the Europe Award along with Cristiano Ronaldo and Franck Ribery for third consecutive year. Franck Ribery won the award with 36 votes, Messi was in the second place with 14 votes and Cristiano Ronaldo was in the thirdplace with 3 votes. On 1st September 2013 Messi scored his twenty-third hat trick in a 3-2 win against Valencia FC. With these goals he became the player to score 100 goals and became the player who scored the most goals in the league’s history. These goals made him the sixth highest goal scorer in the history of La Liga. I chose him because a lot of people say I look like him. And I hope I will be just like him. Nace Bevc, 9. b

LIKOVNI KVIZ Ali prepoznaš umetnine, ki smo jih preslikali? Vse štiri pravilne naslove umetnin dopolni z imeni avtorjev umetniških del in jih pisno oddaj učiteljici likovne umetnosti do ponedeljka, 9. decembra. Pomagaj si z učbeniki in strokovno literaturo v šolski knjižnici. 24. decembra sledi presenečenje ...

2. Sara Mur, 9. c

Timotej Razpotnik, 9. b

4. Indira Ponjevič, 9. b

Bine Nemeček, 9. a 66

LIKOVNA KOLONIJA Devetoš olci Maja Kolar, Urš ka Hvala, Oskar Divjak in jaz, Manca, smo se v č etrtek, 17. oktobra, udelež ili likovne slikarske kolonije v likovnem ateljeju druš tva LILA v S# martnem pri Litiji. Sodelovali so tudi drugi uč enci osnovnih š ol iz litijske in š marske obč ine in dijaki litijske gimnazije. Slikali smo postavljeno jesensko tihož itje z akrilnimi barvami ali pasteli. Za slikanje smo imeli na voljo celo dopoldne namesto pouka v š oli, dovolj č asa, da smo sliko dokonč ali. Ob tem smo se zelo ustvarjalno zabavali. Uč iteljice mentorice so nam svetovale in pile kavo. Ob zaključ ku, ko je bila postavljena razstava naš ih nastalih umetnin, nam je gospa predsednica podelila Meglič eva priznanja. Tja si ž elimo š e kdaj.

Anja Manca Godec, 9. c

OŠ GRADEC Časopis uredila: Mateja Gorše Lektorirala: Bojana Kotar Naklada: 30 izvodov Tisk: OŠ Gradec, Litija