Oka 12 13 2 del 21 6 2013 by Osnovna šola Gradec

E-OKA E-ČASOPIS OŠ GRADEC

Ţana Brilej, 7. a

DAN DRŢAVNOSTI Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti Oton Ţupančič

Moja domovina Tu sem doma. Imamo morje, veliko sadeţev, narave, krasne razglede, veliko njiv, hrane, pijače in veliko gora. V Sloveniji mi je bolj všeč, ker je veliko narave. V Sloveniji je veliko deţja. Tom Štrus, 2.r. POŠ Kresnice

Domovina je naš kraj. Tukaj sem se rodila in tukaj bom ostala. Tu mi je zelo všeč, ker imam prijatelje in druţino in od njih se ne morem ločiti. Maria Elena Cividini, 2.r. POŠ Kresnice

Moja domovina je Slovenija, ker govorim slovensko in ker ţivim v Sloveniji. Mark Patrik Časar, 2.r. POŠ Kresnice

Moja domovina mi da streho nad glavo, hrano, zrak in vodo. Domovina je moj dom. Moji starši lepo skrbijo zame. Zala Kovič, 3.r. POŠ Kresnice

Domovina je pomembna, ker nam daje naravo. Imamo zrak, les, sonce. Nikoli se ne bi preselila v drugo drţavo. Slovenija mi veliko pomeni. Tjaša Jereb, 2.r. POŠ Kresnice

V moji domovini je veliko gozdov. Drevesa nam dajejo senco, nekatera drevesa okusne plodove, ki jih lahko pojem. V grmih redko najdemo kakšno ţival. Ko gremo na sprehod, sem vedno pri volji, da gremo v gozd. Gozd je odličen za sprehode in tek. V njem vsakič nabiram razne liste. Slovenija mi je

všeč, ker imamo v Mariboru najstarejšo vinsko trto. V Sloveniji imamo veliko odličnih športnikov, kot npr. Tina Maze. Všeč mi je zastava, ker ima lepe barve. V Sloveniji se počutim odlično, saj je moja domovina. V njej imam mamico, očija, sestrico, veliko prijatelje, odlične učiteljice …, ki jih ne bi nikoli zapustila. Maša Štrus, 3.r. POŠ Kresnice

Moja domovina Slovenija mi pomeni veliko. Okoli nas je veliko dreves in grmov. Drevesa nam dajejo veliko sadeţev, les in čist zrak. V Sloveniji imamo tudi veliko mahu, kar pomeni, da imamo čist zrak. Reko Sočo lahko celo pijemo. Imamo veliko travnikov. Ta mesec veliko pada deţ za boljšo rast rastlin. Patrik Iljaţ, 2.r. POŠ Kresnice

Moja domovina mi pomeni veliko, ker ţivim v njej. V naši domovini imamo skoraj vse, kar si poţelimo. V Sloveniji rastejo zdravilne rastline. Zdravniki nam pomagajo in nas ozdravljajo bolezni. Učiteljice so prijazne do učencev. Spoznavam nove ljudi in potem postanemo prijatelji. Maša Birk, 3.r. POŠ Kresnice

Moja domovina mi pomeni veliko. Daje mi dom in hrano. Imamo veliko gozdov, hribov, rek, potokov, morje. V Sloveniji je veliko vinogradov in zelenja. Imamo tudi zelo uspešne športnike. Slovenija je majhna drţava, a vseeno zelo pomembna. Zelo rad sem v Sloveniji, ker ni vojne in imamo veliko hrane. Imamo bogato zemljo, kjer raste veliko zelenjave in sadja. Matic Ulčar, 3.r. POŠ Kresnice

PRAVA PESEM SE PIŠE SAMA, PRAVA PESEM SE BERE SAMA … … PESEM (MOGOČE PRAVA) NASTANE ZATE IN ZAME. (Tone Pavček)

VOLK IN OVCA Volk ves sestradan na gori preţi, čaka trenutek, da plen ulovi.

Pa pride mimo ovca, volku se ţe smeji, hitro jo zgrabi in ţe je več ni.

Ta dober okus je volka prevzel, hitro se odpravi, da bi še kakšno pomlel. Čeprav ni bil več lačen, je vseeno ţelel, da slastno ovco ob prepadu najlepšo bi vzel.

Ves slinast se do nje zapodi, tako da se mu prah od podplatov kadi. Pa ji glasno zakriči: "Oj, ovca ti slastna, moja boš kmalu, sicer malo premastna, a vsaj lakota odletela bo h kanalu."

Mu ovca odvrne: "Saj sploh lačen nisi več, videla sem, kako si neko ovco staknil preč. Sama poţrešnost te je, ker hočeš še mene, vidim, da nimaš meje. Poţrešnost jih včasih več pogubi, kakor kuga, lakota in meč, zato ti predlagam, da danes ne kresneš nobene več."

Nato pa volk ves jezen: "Kako si me drzneš izzvat'? Za to boš plačala! Zavil ti bom vrat!" S polnim ţelodcem po hribu navzgor proti njej se odpravi, nenadoma pa ga nek čuden občutek preplavi. Saj ni čutil več tal, padel je s hriba in v zraku zajokal:

"Imela si prav, vendar sem šele zdaj spoznal, da poţrešen še več sem iskal, čeprav sem eno ovco ţe pobral."

Tako je volk v prepadu pristal in na ţalost je škodo malo prepozno zaznal. Nika Praprotnik, 7. a

MOJ SONG O LJUBEZNI Ljubezen je ena huda bolezen, nikoli nisi dovolj trezen. A vendar ni vedno tako, ljubezen je lepa, a včasih slepa. Ljubezen se ne veseli krivice, veseli pa se le resnice. Pa greš po ulici tam dol in vidiš dva zaljubljenca, do ušes zaljubljena drug v drugega.

Maja Kavšek, 7. b

MOJ SONG O LJUBEZNI Od ranega otroštva se poznava in sva zaljubljena, da boli glava. Za rok'ce vedno se drţala, pa ljubčka za adijo si dala.

Ampak na koncu spoznala sva, da si sploh usojena nisva. To oba sva obţalovala in se neki dni jokala.

Ampak se potrudila sva, in še nekaj »cajta« skup' ostala.

To bil je song o ljubezni, in verjemite, da zaljubljenci tapravi, nikoli niso trezni! Adam Jakupovič, 7. c

PRIKRITE RESNICE Pozdravljeni v naši novi oddaji Prikrite resnice! Obiskali smo prav vse ustanove, od policije pa do mesnice. Danes je z nami ţebljar Zvone, razkril je, da ţe teţko prenaša zvoke monotone.

Dela iz dneva v dan, vsak dan več, njegov trud ni nikomur poznan ter mu tudi ni odveč.

»Povej nam, Zvone, kako si prišel v to sluţbo?« »Tako je bilo, takrat sem spadal še v neko druţbo. V tistih časih je ta poklic še nekaj veljal, danes pa to prikrivam, ker se mi je do zdaj še vsak smejal.«

»Kaj tam počnete?« »Kujemo in povzročamo hrup, vedno se nekaj zaplete, vsak dan nekdo pade v obup.«

»Kako pa je s plačilom?« »Kot v modi s tekstilom! Nikoli ne veš, kaj se bo novega zgodilo, niti kakšne posledice bo na tebi pustilo.«

Tjaša Jančar, 9. a

Dobrava Dobrava, Dobrava moja draga, v Litijo, v mesto grem čez cesto, kupim presto.

Tečem bos, čez savski most, ujamem gos. Ta bo slastna za pečenko, zato hitro pokličem kuharico Lenko.

Dejan Stamatovski, 5. b

NOGI Imam dve nogi, ki ju uporabljam, obe sta samo moji, ju nikoli ne zlorabljam. Z njima hodim, skačem, tudi ţogo brcam, ko zvečer se slečem, jo pod tuš odfrcam.

Ko pa se umijem, skočim v piţamo, dobro se pokrijem, v sanje se zazibljem.

Zjutraj se zbudim in pogledam nogi, spet sta zdaj spočiti, ţe hitita k ţogi. Tim Štrus, 6. c

NOS Nos je dlakav ponos, voha od vrha do tal.

Ker se znotraj zbirajo različne dlake in imajo svoj shod, pride tudi kakšna pinceta na pohod. A nos včasih ni najboljši, zavoha še najhujše svinjarije, od gnoja pa do smrdljivih las. Čeprav je njegova notranjost Nagnusna in lahko zavoha tudi neprijetne vonjave, pa zavohaš kakšno dišečo svečko in te potegne v višave. Saša Razpotnik, 6. c

OC I Uganka: Lahko so majhne ali velike, namazane ali za očali skrite. Kaj je to?

Pesem: Z njimi pomeţiknemo, fantje punce tako omreţimo, pa tudi zato jih imamo, da po svetu z njimi gledamo. Modre očke punce očarajo, zelene ima le malokdo, sive nam povedo, kdo misleci so, a rjave pogoste so zelo. Jih včasih očala zakrivajo, sončna ali z dioptrijo, a nič zato le da dobro vidimo. Kitajci postrani jih imajo, ker na tone riţa pojedo in z okroglimi očmi Evropejci v nebo gledajo. Starejši pravijo tako: »Kdor korenja je veliko, vidi bolje kot sokol miško.« Najbolj pomembno, pa je to, da jih dobro čuvamo in zdrav vid ohranimo. Ţan Alojz Mahkovic, 6. B

ROKE Roke imajo prste v vrste. S prsti migajo, kratko švigajo. So modre, ko se gibajo. Kam? Vedno v pravo stran!

Roke se dotikajo in se ne vikajo. Roke ploskajo, ko se veselijo, Stisnejo se v ţepe, kadar se bojijo. Česa? Nekega kolesa!

Roke tipkajo na tipkovnico, Včasih zgrabijo za kuhalnico. Roke boţajo, kadar so neţne in nagajajo, ko so nadleţne.

Roke dajejo in jemljejo, roke pišejo in rišejo. A kdo le vodi jih, kako in kaj? Čudo v naši glavi jim pove: "Tole prav je, tole ne!"

Svit Rihter, 6. b in Sanda Krnc

NOC Noč ima svojo moč, vsak up naj bo ţalujoč, naj vsak korak bo zasledujoč, saj noč ima svojo moč. Naj ţarek se noči, tudi v tebi prebudi, naj glas spregovori, ker to je upanje noči. Glasba noči je prečudovita, barva noči pa zares barvita, čeprav barve ni, jo vsak zamišlja si. Ko ti trdno spiš, čisto vse zamudiš, šele ko se prebudiš, takrat nekaj ugotoviš. Čar noči je to, da ugotovi vsakdo, da noč ima svojo moč. Nina Juvančič, 6. c

POMLAD Trobentica zatrobi, zvonček travnike obrobi, deklica po trati skače, v gozdu polno sadne je jedače. Bela, modra in rumena, roţnata, rdeča in zelena, saj pomladni barvi enaka ni nobena. Blaţ in Jana, Lana, Dana, to res otroci so veseli, saj pomlad je spet prišla in obsijala polja vsa. Nina Juvančič, 6. c

MAMICA Mamica je nekaj, kar svetu da čar, mamica je nekaj, kar narave je dar, mamica je nekaj, kar vedno ţari, saj tudi v najglobji temi mamici srček gori. Brez mamice svet bi bil pust, vsi bili bi lačnih ust, kdo likal in pral bi nam, bi se moral naučiti sam ? Mamico res rad imam in nikomur je ne dam, mamico le zase bi imel in jo toplo objel. Nina Juvančič , 6. c

PESMI LEPLJENKE

Neţa Brilej in Lovro Šepec, 9. a

Nika Koprivnikar in Tjaša Jančar, 9. a

Eva Šuštaršič in Dominika Jerebič, 9. b

Kristina Tina Godec, 9. a in Aljaţ Ostreţ, 9. b

NA KRILIH DOMIŠLJIJE

KRAVA LUNA Nekoč je v običajni hiši na vasi ţivela majhna deklica Jasna. Imela je veliko ţeljo po lastnem konju in jahanju. Ţal ji mama Nina in oče Joe ţelje nista mogla izpolniti, saj pri hiši ni bilo dovolj denarja za hrano in oskrbo konja. Pri hiši so imeli kravo po imenu Luna za mleko ter kokoši za jajca. Ko je bilo Jasni 15 let, se je odločila, da se bo znašla s tem, kar ima. Luna je bila prijazna in mirna krava, bilo pa ji je 10 let. Sčasoma je Jasna Luno privadila na jezdno opremo. Tako sta jahali do trgovine in na polje. Da sta dosegli takšne uspehe, sta morali obe, Jasna in Luna delati kar dve leti. Kmalu jo je naučila še osnovna koraka kas in galop, ter preskakovanje ovir. Preskakovanje sta vadili doma, kjer sta uporabljali stare trame, pripravljene za kurjavo. Jasna pa si je ţelela pravih ovir, zato je z Luno odšla v park za preskakovanje ovir, vedoč da dela napako. Opazil jo je lastnik parka, zato je morala zbeţati. Lastnik John je takoj vedel čigava je deklica, zato je njenemu očetu Joe-u napisal pismo:

DRAGI JOE! VČERAJ PONOČI JE BILA KRAVA.

TVOJA HČERKA VDRLA V PARK S PRESKAKOVALNIMI OVIRAMI, Z NJO PA JE

P.S. UPAM, DA SE ZAVEDAŠ, DA JE TVOJA HČERKA KRŠILA RED PARKA, KER JE BREZ MOJEGA DOVOLJENJA VSTOP V PARK PREPOVEDAN. JUTRI SE BOM OGLASIL PRI TEBI, DA SE POMENIVA O KAZNI.

John

Joe ni kaj dosti razmišljal, takoj je vedel, da je bila Jasna v parku z Luno. Z ţeno sta kmalu ugotovila, da jima jutri ne bo preostalo drugega kot to, da kravo prodata in s tem denarjem plačata kazen lastniku parka. Jasna je bila ob tem neizmerno ţalostna in ob enem kaznovana za prekršek, saj so morali prodati njeno najboljšo prijateljico.

Manca Mohar, 6. c

Mili in Bili Nekoč sta ţiveli dve mladi opici po imenu Mili in Bili, ki sta bili zelo igrivi. Radi sta se norčevali iz ţivali in jih vlekli za uhlje. Njuni mami sta jima pogosto govorili, naj se ju drţita, drugače se bosta izgubili. Nekega večera pa sta se mali opici odločili, da gresta po svetu. Ko sta mamici zaspali, sta pobegnili. Veselo sta se lovili po drevju, oponašali veverice in tekmovali, katera je hitrejša v teku. Ko sta bili ţe zelo utrujeni, sta si poiskali prostor za spanje. Našli sta ga, se utrujeno zleknili in zaspali. Zjutraj je Mili zaslišala topotanje ţiraf, ki so se prišle na zajtrk. Zbudila je Bili in skupaj sta skočili na prvo ţirafo, jo pocukali za uhlje in se spustili po njenem vratu. Ko sta se naveličali, sta si takoj poiskali novo ţival, zebro in se norčevali iz nje. Zabavali sta se. Takrat sta zaslišali obupane klice njunih mamic, ki sta ju ţe kar nekaj časa iskali. Hitro sta se skrili za drevo. Takrat pa je Bili rekla, da si ţeli domov, ker je lačna in ji kruli po ţelodcu. Mili se je strinjala in skupaj sta hitro stekli proti njima. Mamici sta bili zelo veseli, da sta ju našli nepoškodovani in zdravi. Mili in Bili pa sta obljubili, da nikoli več ne bosta zbeţali od doma. Ker si ne znata sami priskrbeti hrane, se bosta raje igrali doma.

Tia Tara, 4. r POŠ Hotič

Na poc itnicah – zgodba ob slic ici

Učenci so za zaključek šolskega leta odšli na morje. Učenci so se zabavali. Tin in Jaka gradita peščeni grad. Učiteljica Ana se maţe s sončno kremo. Maj, Nina in Anka opazujejo rakovico. Tina beţi pred Nikom, ker ima v roki hobotnico. Andraţ se zabava z Evo. Mark in Ţiga tekmujeta v plavanju. Katarina se jezi na Ţaka, ker je hotela jadrnico.

Eva Popit, 2. a

Zaprla so se šolska vrata in začele so se poletne počitnice. Vsi otroci se igrajo na plaţi. Tim in Gal se ţogata v vodi. Tadeja in Tomaţ se sončita na plaţi. Tijana, Tesa in Jan so ujeli raka. Ţana in Tadej spuščata ladjico. Tit in Eva lovita Roka. Tit in Maks delata peščeni grad. Jan ima v roki hobotnico in teče za Majo, ki beţi pred njim, ker se boji hobotnice. Mark plava do jadrnice. Katarina se maţe s kremo za sončenje in se sonči z Matjaţem. Nobeden od njih ne pomisli na šolo. Nela Tori, 2. a

Druţina Grošelj je šla na morje. Vozili so se po dolgi vijugasti cesti. Ko so prispeli na morje, so svojo prtljago odnesli v počitniško hišico. Hitro so se preoblekli v kopalke in odšli na plaţo. Na plaţi se je mami Tanja namazala s sončno kremo. Taja in Zala sta opazovali dečka Jureta. Jure je našel rakovico. Povedal jima je, da ima rakovica klešče. Na plaţi so zaslišali glasno kričanje in videli, da Rok straši Majo s hobotnico. Mama je poklicala Tajo in Zalo, da se prideta namazat s sončno kremo. Ko ju je namazala, sta odšli v vodo. Teden dni na morju je hitro minil in druţina se je morala vrniti domov. Rina Grošelj, 2. a

MOJA BABICA Moja babica rada sedi na balkonu. Ko pridem iz šole, mi skuha kosilo. Jaz se grem igrat, ona pa pomije posodo. Večkrat greva skupaj v trgovino. Ko se grem jaz igrat, gre babica gledat televizijo. Vedno me pride malo pogledat. Moja babica je najboljša babica na svetu. NATALIJA KUMAR, 2. b

Babica je prišla po mene v šolo. Skupaj sva odšli k njej domov in skuhala mi je kosilo. Ko sem pojedla, sem najprej naredila domačo nalogo. Z babico sva odšli na sprehod. Ko sva se vrnili, sem ji pomagala nahraniti pujse, krave in kokoši. Moja babica zgodaj vstaja, ker ima veliko dela na kmetiji. Pred kratkim je imela rojstni dan. Nabrala sem ji velik šopek roţ, ki jih je bila zelo vesela. Babico imam rada, tako kot ona mene LARA LAVRIN, 2. b

Babica mi vsak ponedeljek naredi palačinke. Vsak dan me pride iskat v šolo. Rada me pocrklja. Pred kratkim mi je prinesla mucka. Skupaj mu greva iskat mleko. Zjutraj me zbudi in vedno se malo poheca. Preden se mami in ati vrneta iz sluţbe popazi name. Z mano gleda televizijo, prinese mi sladoled in brez teţav mi pomaga pri domači nalogi. Rada ji pomagam na vrtu, saj tudi ona pomaga meni pri sestavljankah. NAJA ŠIRCA, 2. b

Moja mama dela z mano domačo nalogo. Če sem ţejen, mi da pijačo in ko sem lačen, mi da ţemljo. Posladka me, kadar mi sladkor pade. Ima me zelo zelo zelo rada in me pazi, kadar mami ni doma. Skuha mi kosilo in da denar, da si lahko kupim kakšno malenkost, npr. liziko. LAN FEMEC BOLTIN, 2. b

Z z eleznimi s kornji v belo dez elo Tako je počilo, da sem se zbudila. Vrata so se odprla in v sobo je stopil moj bratec. Vprašal me je, če lahko spi pri meni. Zaradi poka je bil zelo prestrašen. Skupaj sva zaspala. Zjutraj sem pogledala pod posteljo. Tam je bila knjiga, ţelezni škornji in smešna očala, taka kot jih imajo klovni v cirkusu. Odprla sem knjigo, v kateri so bile čudne črke. Če si jih pogledal brez očal, so bile takšne, kot jih piše moj sošolec Marko, ki zelo kraca. Če pa si nataknil očala, so bile črke lepe, podobne tistim, ki jih na tablo piše učiteljica Kara, ki ima lepo pisavo. Prebrala sem en stavek iz knjige. Ko sem ga prebrala do konca, sem se znašla v deţeli, kjer je bilo vse belo. Ta deţele se je imenovala Tevs lieb. Hiše so bile kot gobe, drevesa pa kot ledene lizike. Nikjer ni bilo nobenega ţivega bitja, le tam pa tam kak dinozaver. Eden se mi je pribliţal. »Beţimo, dinozaver!« sem zakričala. A dinozaver mi je rekel, naj se ga ne bojim. Povedal je, da mu je ime Vinko. Povabil me je v mušnico, v kateri je stanoval. Dolga pot je bila do njegovega doma, prehodila sva devet kamnov in eno goro, da sva prispela. Vinka je zanimalo, kje sem doma. Povedala sem mu, da prihajam z Zemlje in ţivim v hiši. Vinko ni vedel, kaj je to hiša, niti ni vedel, kje je planet, na katerem ţivim. Zagledala sem še enega dinozavra. Bil je Vinkov brat Dino. Zanimalo me je, kje so še ostali člani druţine, a Vinko je povedal, da sta samo onadva, da nimata očeta in mame. Vinka sem vprašala, če bi šel z menoj na Zemljo. Takoj je bil za to, samo bal se je, da se ne bo mogel vrniti. Rekla sem, da imam čudeţno knjigo, s pomočjo katere se bo lahko vrnil domov. Spregovorila sem nekaj čarobnih besed in z dinozavrom sva se znašla na Zemlji.

Dinozaver je hotel nekaj časa ostati pri nas. Predstavila sem ga staršem, mama je bila na začetku zaskrbljena, kregala me je, ker sem ga povabila. Kasneje pa smo se z dinozavrom dobro razumeli in se prav imenitno zabavali. Čez nekaj časa pa se je Vinko ţelel vrniti na svoj planet. Nič laţjega. Spregovorila sem le nekaj čarobnih besed, ki so bile zapisane v knjigi, ki sem jo našla pod posteljo. To je res super knjiga. Mija Jovanovič, 5. razred, POŠ Kresnice

Prijazni volk in sedem kozlic kov Nekoč je ţivela koza s sedmimi kozlički. Kozlički so se igrali pred hišo, ko so zagledali volka. Prestrašeni so zbeţali k mami. Mama jim je povedala, da ta volk ni nič zloben. To je izvedela od drugih koz, volk jim je včasih celo varoval otroke. Kozlički so se spogledali in vprašali mamo, če to pomeni, da bi tudi njih lahko varoval. Nekega dne je morala mama v mesto po opravkih. Prosila je volka, če bi prišel v kozji dom in bi varoval kozličke. Volk je imel ravno čas in je res prišel. Mama je bila v mestu cel dan, volk pa se je igral s kozlički. Znal se je res dobro igrati. Znal je tudi veliko zgodbic. Povedal jim je, da je nehal jesti meso in je samo rastline. Zvečer se je mama koza vrnila domov. Bila je vesela, ko je videla, kako radi so otroci z volkom. Tudi volk jih je pohvalil, da so bili pridni. Ema Širec, 4. razred, POŠ Kresnice

IZGUBILA SEM SE V ANINEM GOZDU IN SREC ALA … Ţivijo, ime mi je Brina, ampak pravijo mi nagajiva Brina. Ţivim v roţnati hiši z velikim vrtom, bazenom in toboganom. V moji druţini se zelo radi igramo. Ko sem se danes zbudila, mame ni bilo - očka gleda televizijo, sestrica pa se v svoji sobi igra. Očka vprašam, kje je mama, vendar mi ne odgovori. Mamina jutranja halja visi na obešalniku v kopalnici, toda mame ni nikjer. V pomivalnem koritu je polno posode. Kdo jo bo pomil? »Ne skrbi, ne bom te zapustila,« mi je nekoč rekla mama. »Dala ti bom znamenje, da sem ob tebi. Vedno bom pazila nate.« Zato jo iščem. V Anin gozd grem, tja sva včasih zahajali z mamo. Srečam veverico, ki je bila njena najljubša ţival. Mogoče je pa to mamino znamenje. Moram ji slediti! Le kam me bo odpeljala? Takrat pa na tleh v grmovju zagledam skrito gnezdo. Mimo prileti lepa taščica in iz gnezda je slišati vik in krik. Mladički so vsi pegasti in sploh jim človek ne bi prisodil, da se bodo iz njih razvile prelepe taščice. Za brezo stoji lisica in me pozdravi : »O, pozdravljena, nagajiva Brina.« Toda ob vseh ţivalih le zamahnem z roko: »Niste mi v pomoč, niti ti ne, draga lisica. Iščem svojo mamo.« Tečem čez drn in strn, dokler ne pridem do manjšega studenca. Tam srečam divjo svinjo. Sigurno ima več kot dvesto kilogramov. Včasih so rekli, da pujsi predvsem okrog novega leta prinašajo srečo. Mogoče je pa to znamenje moje mame. Odpravim se po temni poti naprej in srečam jelena. Ima prekrasno rogovje. Je lepe rjavkaste barve z belimi pikami. Vprašam ga, če je videl mojo mamo. »Brina, ne oziraj se!« zagodrnja. »Sledi svojim sanjam.« Potem se postavi na zadnje noge in grozno zarjove. Zasmeje se: »Naučiti se moraš rjoveti in to glasno, kadar je

potrebno.« Ustrašim se in stečem še globlje v gozd. Tečem, tečem, tečem … Takrat pa gibčna in ţivahna ţival skoči iz podzemne luknje. »Mama, kje si?« zakričim. Še enkrat se obrnem in zagledam podlasico, kako krade jajca iz gnezd. V temi nekaj zašumi. Le kaj bi to lahko bilo? »Ah, moj prijatelj golob grivar! Prišel si mi pomagat.« Sledim njegovim krilom in pripelje me nazaj k studencu. Kam zdaj? »Nagajiva Brina, skupaj bova poletela tako visoko, da boš videla daleč naokoli. Gotovo boš našla mamo.« Zdaj vem, katera pot vodi domov. »Hvala, dragi golob!« Skoraj sem ţe doma. Hiša je ţe čisto v temi. Tudi domači muc in pes ţe počivata vsak na svojem koncu. Zagledam sestrico, ki zaliva cvetlični vrt pred hišo. Opazi me in zakliče: »Mama, kje si bila?« Stisneva se in mi reče: »Rada te imam!«

Brina Koleša, 5. B

IZGUBILA SEM SE V ANINEM GOZDU IN SREC ALA ZAJC KA, PAVA IN KONJA Nekega poletnega dne sem se igrala na vrtu s svojo sestrico Pino. Mamico sva vprašali, ali greva lahko v park, in rekla je, da lahko, vendar pod pogojem, da bom pazila na svojo mlajšo sestrico. Kmalu sva se odpravili in prišli do parka. Pina se je vozila po toboganu in kar naenkrat izginila. Hitro sem odšla domov in povedala staršem. Vsi smo začeli iskati Pino, vendar je nismo našli. Spomnila sem se, da bi jo šla lahko iskat v gozd. Res sem šla. Kmalu sem prišla do gozda. Hodila sem in hodila in se izgubila. Nenadoma sem zagledala duha, ki mi je govoril, da bom kmalu zagledala ţivali, ki mi bodo povedale, kje sem in kje je moja sestrica Pina. Kmalu sem zagledala zajčka, ki je jedel korenček in govoril: „Pojdi po tej poti in prišla boš do cilja!“ Hodila sem po tisti poti in zagledala pava, ki si je umival perje v reki in pel: „Vse bliţje si cilju, vendar če ţeliš naprej, si moraš znati umivati lase.“ Rekla sem, da znam, in zato me je spustil naprej in se poslovil. Hodila sem in hodila, bolele so me noge. Zagledala sem konja, ki mi je rekel, naj ga zajašem in da me bo on odnesel do sestrice. Konj me je res privedel domov in tam sem zagledala svojo sestrico in starša. Bila sem tako vesela, da sem se vrnila domov. Tako se je končala zgodba.

Pia Mandelj, 5. B

Z ELIM SI PSA Zelo rada imam ţivali. A najbolj izmed vseh stvari sem si ţelela psa. A za mojo malo skrivnost ni vedel nihče. Nikomur nisem povedala. Niti najboljši prijateljici ne. Skratka, za mojo skrivnost ni vedela nobena ţiva duša pa tudi mrtva ne. Ja, sprehodi ti koristijo, a jaz sem vedno menila drugače, zdaj pa imam drugačno mnenje o njih, saj mi je prav ta sprehod spremenil ţivljenje. Zgodilo se je takole. Mami in oči sta me prepričala, naj grem z njima na Kum. Ko smo prišli na vrh, sem zagledala skupino moţakov s kamerami, ki so snemali mimoidoče. Mamica mi je povedala, da se praznuje neki praznik. Šli smo mimo snemalcev in zavili za vogal, kjer je stala lesena klop. Posedli smo se po njej in odvili sendviče, šele tedaj smo opazili moţaka s psičko, zlato prinašalko, ki se je imenovala Kepa. S prijaznim moţakom sta se mamica in očka takoj zapletla v pogovor in nihče ni opazil, kako sem svoj kruh dajala psički. Pozneje sem izvedela, da je psička gorska reševalka. Čez nekaj časa smo se odpravili v dolino in se med tem pogovarjali o psički. Čez mesec ali dva sem končno zbrala pogum in povedala za svojo ţeljo, ker pa je bila psička mamici in očku všeč, sta privolila. Rekla sta, da moramo postoriti še marsikaj. Mamica mi je naročila, naj preberem kakšno knjigo o psih. To sem tudi storila, ker pa takrat še nisem hodila v knjiţnico in si nisem izposojala knjig, sem si knjigo o psih zaţelela za rojstni dan. Knjiga se je imenovala Ţivljenje s psom, katere avtor je Joţe Vidic. V njej je pisalo vse o vzgoji psa, česa pes ne sme početi, vse o pasjih športih in še marsikaj zanimivega. Seveda pa pes potrebuje tudi cel kup drugih stvari. Pesjak, več različnih krtač, pasjo uto, priboljške, hrano in še bi lahko naštevali. Veliko stvari sem tudi sama prispevala. Za psa sem dala ves svoj denar. Za Boţička pa sem si zaţelela dve pasji posodi za hrano in vodo. Priprave so trajale

zelo dolgo. No, vsaj zame. Nekega dne pa sem se spomnila, da se še nisem odločila, kako bo mojemu psičku ime in ali bo fantek ali punčka. Seveda pa tudi, kakšne pasme naj bi bil moj psiček. Odločitev je bila preprosta. Ţelela sem si prav takšno psičko, kot je bila Kepa. Tudi ime se mi je zdelo zelo, hkrati pa tudi nenavadno. Čez nekaj časa sem tudi to povedala. Mamica je rekla, da se ji zdi ime zelo lepo. Po internetu smo mrzlično iskali dobre rodovnike. Ţe smo našli enega. A mamici gospod ni bil preveč všeč, zato smo morali iskati dalje. Končno smo našli, kar smo iskali. Takoj smo se odločili, da morda tu najdemo lepo psičko. Zmenili smo se, kdaj pridemo pogledat mlade psičke. Jaz sem komaj čakala na ta dan. Seveda kdor čaka dočaka in seveda sem tudi jaz dočakala ta dan. Spravili smo se v avto in se odpravili na pot. Prispeli smo in se ustavili pred veliko hišo. No, vsaj meni se je zdela velikanska. Še bolj velikanski pa je bil njen vrt. Ko smo vstopili, je bil travnik poln mladih razigranih kuţkov. Meni je vzelo sapo. Bili so tako smešni in tako prikupni. Z besedami skoraj ne bi mogla opisati prizora. Z njimi sem se igrala ter jih boţala. Rejnico sem spraševala, kakšne posebnosti imajo kuţki. Najbolj všeč mi je bila najmanjša psička v leglu. Imela je zanimivo posebnost. Vedno je zamujala na raznovrstne obroke, kar se mi je zdelo še posebno smešno. Psička se je zelo rada boţala. Ravno to, kar smo iskali. Ţeleli smo psičko, ki bi bila mirna ter bi se rada boţala in seveda, da bi imela rada otroke. Tam smo bili skoraj tri ure in morali smo iti. Zelo ţalostna sem bila, ker bi še zmeraj rada ostala in se igrala s kuţki. A morali smo oditi in tega sem se dobro zavedala. Komaj sem čakala na naš drugi obisk, saj smo si hoteli psičke natančno ogledati in šele nato izbrati našo psičko. Nekega dne sem vsa razburjena prišla iz šole. Vedela sem, kateri dan je bil. To je bil tisti dan, ko smo ţeleli obiskati kuţke. Ko sem prispela domov, sem nekaj pomalicala, nato pa sedla v avto in ţe smo bili pri tisti veliki hiši s še večjim vrtom. Vstopili smo. A kuţki niso bili več tako majhne kepice, kot prej. Zdaj so se podili

naokrog, se igrali ter grizli drug drugega. Z njimi sem se zopet lahko igrala, a prvi kuţek, ki je prišel k meni je bila Kepa. Zdaj smo jo ţe kar tako klicali, saj smo bili prepričani, da bomo vzeli prav to psičko. Kot sem pričakovala, je čas tekel s svetlobno hitrostjo in tako smo se morali vrniti domov. A bila sem veliko srečnejša kot prej, saj sem vedela, da bo ob naslednjem obisku prišel domov še nekdo drug. Kepa! Bila sem zelo razburjena. Naredila sem si lasten koledar in na njem odštevala dneve. Seveda je tudi ta dan prišel in odpravili smo se po našega novega druţinskega člana. Tisti dan je močno deţevalo. Prispeli smo, plačali, vzeli Kepo in se odpravili proti domu. Kepo je bilo zelo strah zaradi deţja in grmenja. Malo sem pomislila, kako bi bilo grozno meni, če bi se mi zgodilo isto. Ko smo prispeli domov, smo Kepici pokazali njeno novo domovanje. Šest mesecev kasneje sva šli s Kepo v pasjo šolo. Šolanje sva uspešno zaključili in dobili priznanje. Sedaj Kepo trikrat na dan peljemo na sprehod, zraven pa grem seveda tudi jaz. Sara Juvančič, 5. razred, POŠ HOTIČ

HERI LEVC EK PRVI Heri levček prvi je eden od mnogih muckov pri nas. Je rumeno oranţne barve. Zelo rad je brikete. Prehranjuje se pri nas, pri babici in teti Katji. Zelo rad se igra in nagaja drugim muckom. Ima zelo ostre kremplje.

Matej Logaj, 1. razred, POŠ Hotič

MOJA PSIC KA KEPA Kepa je zlata prinašalka. Stara je tri leta. Je prijazna in igriva. Zelo rada se boţa. Vsak dan grem z njo na sprehod.

David Juvančič, 1. razred, POŠ HOTIČ

IZLET V NEZNANO Vse skupaj se je začelo v mamini glavi. Bliţal se je tisti dan, ko sta se pred 18 leti spoznala očka in mamica. Mamica naju je z bratom hotela presenetiti. Ni hotela povedati, kam in kdaj naju bosta peljala. Nekega dne smo vsi zelo zgodaj vstali. No, skoraj vsi. Brata nikakor nisem uspela zbuditi. Kdo pa bi lahko vstal ob štirih, če bi šel spat ob dveh? Tako smo se na pot odpravili, mami, očka in jaz. S seboj smo vzeli tudi našega novega kuţka Lana. Takrat je bil še bolj majhen. Ker sem se morala športno obleči, sem takoj pomislila, da gremo v hribe. Ko sem v avtu videla nahrbtnike, pa sem bila v to skoraj prepričana. Pot nas je peljala mimo Ljubljane, naprej proti Gorenjski. Peljali smo se ob Blejskem in Bohinjskem jezeru ter pri slapu Savica parkirali avto. Ţe ko smo bili na Bledu, se mi je posvetilo, kam gremo. Sploh si nisem predstavljala, kaj me čaka. V koči pri slapu smo popili kavo in sok, si obuli pohodne čevlje in nadeli nahrbtnike. Bilo je hladno jutro, ampak meni je hitro postalo vroče. Po desetih minutah sem bila lačna, ţejna in utrujena. Vsakič, ko sem pogledala navzgor, sem pomislila, da me na vrhu ne bodo videli. Po treh urah smo le prišli na vrh. Ves moj trud je bil poplačan. Vsi ti hribi in Bohinjsko jezero, ki se je videlo v dolini, res je bilo lepo. Prav tam, na Komni, sta se spoznala mami in oči. Na vrhu smo si ogledali okolico, pojedli malico, se spočili in se odpravili v dolino. Pot navzdol je minila veliko hitreje. V dolini sva z mamico zbrali pogum in kljub mrzli vodi zaplavali v Bohinjskem jezeru. Na poti domov smo se ustavili na najboljših kremnih rezinah. To je zadnja stvar, ki se je spomnim. V avtu sem od utrujenosti zaspala, da sem se zbudila šele naslednji dan v svoji postelji.

Zelo sem vesela, da mi je mami pripravila izlet v neznano. Komna je gora, kjer sta se spoznala očka in mamica. Je pa Komna tudi moj do sedaj najvišji osvojeni vrh. Še danes se spomnim, da je visok 1520 metrov. Ni pa zadnji. Poleti si ţelim na Triglav. Tina Boţič, 5. razred, POŠ Kresnice

EGIPT Jeseni, 25.9.-2.10.2010, se je zgodil najbolj razburljiv dogodek mojega ţivljenja: izlet v Egipt. V Egiptu sem doţivel marsikaj, najbolj sem se veselil ogleda piramid in sfinge.

25.9. smo bili na letališču zbrani moja druţina, babi Marija in dedi Franci. Pred poletom so se moji starši in stari starši pogovarjali, jaz pa sem reševal sudoku. Čez dve uri smo odšli na letalo. Polet je trajal tri ure. Po pristanku nas je avtobus odpeljal v mesto Sharm El Sheikh, kjer je bil naš hotel. Naša soba je imela zakonsko posteljo, dve navadni postelji, kopalnico, mizico in omare. Z balkona pa smo imeli lep razgled na bazen na drugi strani ceste. Ţe prvi dan smo si ogledali okolico hotela. Pločnik je bil tlakovan, med cesto in pločnikom so rasle palme. Vsak dan smo jedli v različnih samopostreţnih restavracijah. Pot do plaţe ni bila dolga. Med potjo smo videli veliko trgovin, ostriţenih dreves ter visokih kaktusov in palm. Plaţa je bila lepa, leţala je v dolini, podobni kanjonu. Do koralnega grebena je bil speljan plavajoč pomol. Takoj ko sem zaplaval v morje, sem vedel, da bom videl veliko zanimivih, strupenih, čudnih in smešnih rib. Videl sem mureno, zebrice, levjo ribo, navadne pogačice, igle, skate in še veliko drugih rib, ki jim ne poznam imen.

Naslednji večer smo odšli v mesto, kjer smo si ogledali Koptsko cerkev in mošejo AL Mustafa, nato pa smo šli kadit vodne pipe ali šiše. Sprehodili smo se tudi čez nakupovalni center. Tretji dan smo si podvodni svet ogledali še s čisto pravo podmornico, ki sem jo lahko vozil. V spodnjem delu podmornice smo skozi steklo videli koralne grebene in cele jate rib. Zvečer smo se z avtobusom odpeljali proti glavnemu mesto EgiptaKairu. Vozili smo se celo noč, z nami sta potovala tudi vodiča Petra in Mahmud. Najprej smo si ogledali muzej, kjer sem videl pravo zlato Tutankamonovo masko in veliko človeških in ţivalskih mumij. Videli smo tudi stari in novi del mesta ter reko Nil. Po kosilu smo si šli ogledati piramide, narejene iz 250 milijonov kamnitih kock, teţkih po 15 ton. Največja je Keopsova piramida. Imeli smo priloţnost, da smo šli po umetno narejenem vhodu v manjšo piramido.

Hodniki so bili ozki in

temačni. Blizu piramid stoji tudi Sfinga, to je kip z levjim trupom in človeško glavo. Tudi tu je mrgolelo prodajalcev spominkov. Mami in oči sta mi kupila pomanjšane kopije piramid in sfinge. Ogledali smo si tudi trţnico v centru mesta. Na koncu smo se peljali čez mesto mrtvih, ki je v bistvu pokopališče. Tam ţivi veliko brezdomcev. Na poti v Sharm El Sheikh nas je ujel pravi peščeni vihar. Zadnji dan smo preţiveli na bazenih in toboganih, popoldne pa smo pripravili prtljago in se odpravili na letališče. To je bila dogodivščina in pol. Najbolj zanimive so mi bile piramide, zato sva z mamico doma takoj prebrala knjigo o Ramzesu II. V lepem spominu sta mi ostala tudi vodiča Petra in Mahmud, ki sta mi povedala veliko novih in zanimivih stvari. Nejc Slapničar, 5.r. POŠ Hotič

NOC NI POHOD V soboto, 19. 1. 2013, se je oči odločil, da gremo na nočni pohod. Z bratcem Majem nisva bila navdušena, vendar sva morala iti. Mislila sva, da bomo ves čas hodili samo navzgor. Napolnili smo nahrbtnik in se opremili s svetilkami. Ob 16. uri nas je dedi Janez odpeljal do Smrekarjeve hiše v Kresniškem Vrhu k oddajniku, kjer je lovec ravnokar ustrelil divjega prašiča. Vsi smo bili začudeni. Toda dedi nam je pojasnil, da je divjih prašičev v naših gozdovih preveč in da kmetom in lovcem povzročajo velike teţave. Pred nami se je prikazal čudovit razgled; na desni strani smo videli Hotič in Litijo, na levi pa Ljubljano, ki je ţe bila osvetljena. Za hišo smo se odpravili po hribu navzdol proti Kresnicam. Ker je bil visok sneg, smo teţko gazili, zato sem se domislila, da se kar odkotalimo po hribu. Maju in meni se je pridruţil tudi oči, mami pa si tega ni mogla privoščiti zaradi nahrbtnika. Ko smo se nehali kotaliti, se nam je vrtelo v glavi. Pot je bila zelo razgibana, nekaj časa smo hodili po cesti, po njivah in travnikih, vseskozi pa smo gazili po visokem snegu. Prav zaradi tega je Maju zelo padel sladkor. Oči ga je moral nekaj časa nositi na ramenih. Nato nas je pot vodila naravnost v temačen gozd. Še sreča, da smo imeli svetilke, saj bi se drugače zagotovo izgubili. Vsaj meni se je tako zdelo. Med hojo po gozdu sem mislila, da bo izza vogala pritekel divji prašič. Res sem se zelo bala, zato sem mamico močno stisnila za roko. Iz gozda smo prišli na hrib pod nogometnim igriščem, kjer smo se sankali, ko smo imeli športni dan. Z Majem so naju ţe pošteno bolele noge, oči pa je rekel, da smo ţe blizu doma.

Na vrhu hriba nad našo hišo smo po telefonu poklicali babico in dedija, da sta nas prišla gledat, kako smo se po zadnjicah spustili do hiše. Na terasi smo se še nekaj časa kepali in oči je Maja enkrat zadel naravnost v glavo. Naredili smo tudi iglu, ki stoji še danes. Prav nič mi ni bilo ţal, da smo šli na nočni pohod. To me je izučilo, da nikoli ne smem reči, da je nekaj slabo, če tega še nisem poizkusila. Ta dogodek sem opisala zato, ker mi je bil zelo všeč in ker sem se tudi nekaj naučila.

Mija Jovanovič, 5. razred POŠ Kresnice

(Besedilo ni lektorirano.)

Pia Macun, 8. a

ALADDIN IN THE WOODS On 1st day of school Aladdin didnâ&#x20AC;&#x2122;t go to school. He went in the woods and he met a wicked witch. He was scared but he had to find the hidden treasure. He went in the woods and on the left side of a tree he saw a hidden treasure. He was so happy. Aja Topolnik, 6. C

Always do your homework! A naughty boy was taking a trip through a forest. At midnight, he found sleeping Snow White lying on the ground. He asked her why she was there. She told him she had no homework and mom sent her to the forest to think about it. She didn't want to go back home, so she fell asleep. She was starving, so the boy took her to his magic kitchen and they lived happily ever after. by Sara Mur, 8. c

Cheese sandwich of happiness Once upon a time there was Peter Pan. He was at school and he was eating the cheese sandwich, but then came there the wicked witch and stole them the cheese sandwich. Because she was hungry Peter Pan was very sad, so he knew cheese sandwich with ketchup. They were both happy at the end. by Eva Ostanek and Laura CerovĹĄek, 7. c

CREATIVE WRITING – 5 cubes English teachers decided to use cubes to test three things: - GRAMMAR (6 cubes) - COMMUNICATION (2 cubes) - WRITING SKILLS (5 cubes) As a part of the event IGRA = UČENJE, which took place at our school on 6th June 2013, some students, ex-students and parents wrote a few interesting stories. All they got were five words/phrases depending on how they threw their set of cubes. Then they created their stories. Here are some of them. Enjoy!

The 5 cubes: 1) [who] CINDERELLA - SNOW WHITE - THREE LITTLE PIGS - ALADDIN - BARBIE & KEN - PETER PAN 2) [villain] BIG BAD WOLF - WICKED WITCH - EVIL QUEEN - CRAZY GIANT - UGLY MAN - NAUGHTY BOY 3) [place] IN A CASTLE - AT SCHOOL - IN THE KITCHEN - IN WOODS - IN THE JUNGLE - ON A PIRATE SHIP 4) [time] ONCE UPON A TIME - ON THE 1ST DAY OF SCHOOL - YESTERDAY - IN 2222 - AT MIDNIGHT A LONG TIME AGO 5) [problem] NO HOMEWORK - LOST KEY - SECRET MESSAGE - HIDDEN TREASURE - MAGIC RING - A CHEESE SANDWICH

Pan and the witch Once upon a time, there was Peter Pan. He was at school. After two hours of hard studying he was hungry. He wanted a cheese sandwich. He was really happy about it. Then the wicked witch came. She stole his sandwich. Peter Pan was sad and angry. Then he just took the sandwich from her hands and he left the school canteen. The end. Written by Santana Bojič, 7. a

A MIX UP It was the first of September. Usually this is the day that all schools around the world open their doors for the knowledge thirsty children. But this wasn't a usual day. The day was made special due to a magical ring which was situated in a magical world no one knew anything about. Instead of a story of three children this will be a story of three pigs and a big bad wolf. I know that you have probably already heard the story, so that is why I’m not going to waste my time on that. The more important part of the story is that it didn’t happen in the woods but because the ring was a little moody that day everything happened in the jungle… by Gal Mavretič, ex-OŠ Gradec student

THE MODERN CINDERELLA STORY Having been saved by her adorable Prince Charming, Cinderella decided to go to school as her evil stepmum and stepsisters bad hindered her in way of a good education. At school she ran into a really naughty boy who made life miserable to all those involved in his education. He wouldn't conform to any of the school rules and subsequently had no friends and got even more unhappy and nastier as a result. But the day Cinderella joined his class, his life changed for good. He was smitten by the gentle beautiful girl who was willing to sit with him and help him with his schoolwork. To get him on her side, Cinderella organised a hidden treasure hunt for all her classmates, and the naughty boy, being captain at their team. So, at midnight, they all gathered together at the nearby wood. They were looking for the hidden treasure, the naughty boy navigated the team excellently and finally - they found it. It was an ancient wooden chest that was hidden in a cave. When “the captain” opened it, the inside sign said: “here you will find all the things necessary to make schoolwork slightly easier from now on. It’s all for you, naughty boy, for you to become a good boy.” And this is exactly what happened. The boy used all the new notebooks, books, pens, pencils and other schoolwork utensil to improve his learning and studying skills. He made many friends from then on and even helped some of the less fortunate and skilled students. Cinderella and him had remained good friends.

By Ksenja Mali Potisek, a parent

A GHOST STORY When I was seven, I spent most of the weekends at my grandmother's house. She has a big house and she lives on the first floor. But, if you want to get there, you have to use the stairs. And if you want to use the stairs, you must go through the hall with black walls and broken lights, so it's really dark and you can't really see much. I was always afraid of that hall, so I ran through it really fast. Once, I was helping my grandma on the backyard, when I got thirsty. She gave me the keys - I ran as always, but when I jumped on the stairs, the door of the hall closed behind me by itself, so I just closed my eyes and jumped two steps at the same time. But when I got to the door to my grandma's flat, I realized I dropped the keys in front of the door in the hall. I went there slowly and opened the door. It was hard to find such a small object in a dark place. Then I heard the voice coming from somewhere, calling my name. It was deep and dark. I shouted for my grandma really loud, so she could hear me in the backyard (I'm sure the neighbours heard me as well) for so long, until she ran to me with a flashlight. I walked outside as she stepped into the hall. She came out after a minute, holding my lost keys. And she was very angry. Later I could hear a voice behind her. It was my cousin, laughing almost as loud as I shouted before. I was really ashamed and angry too. Someday I'll have my revenge. But after five years, those lights in the hall are still not working and something is telling me, that he should be the one to fix them.

Eva Ostanek, 7. c

THE GHOST STORY

It happened 3 years ago on Friday the thirteenth – 13th. I don't know why I went to that spooky forest with my friends, when we all knew that it was that famous Friday 13th. It was six o'clock and it was getting dark. The sky was strangely orange. My friends and I were in the wood. I and my friend Tina took a bet with the rest of my friends that we could be the ones who would find the scary old house. Lisa, the most scared friend said: »You can't go there! The legend says that whoever steps near the house dies

immediately!

Please, don't go there, it's getting dark and late and … .and it's Friday the thirteenth!!!« It was not completely dark. The sky was still orange. I and my friend Tina were ready. We started our scary journey. We had to bring a fork or a spoon or any other item from the house as a proof. We were walking through the woods with very tall, thin, straight trees, the wind was really

light and nice but still a little scary. I looked at my watch it was almost eight o'clock but the sky was still orange. We finally arrived to the scary house. We were only 10 metres away. We were hiding behind the bushes. We were waiting there for quite a long time. I looked at my watch again. It was 9 o'clock now and my watch stopped. 15 minutes later Tina's watch stopped too! Now we were both really scared. Everything was very quiet, the birds stopped singing, little rabbits and deer ran away, the wind stopped, even the little stream that was near us stopped. The sky was still orange and that didn't make any sense!!! I was really scared now! I wanted to run away, but Tina hold my hand and said: »Look! We need to do this! It's now or never. You need to be strong. It's not a biggy.« But her voice was weak and her hand was shaking. Suddenly the wind blew really sharp and cold. Now we were really scared and sorry that we came there.

We heard some strange and

horrible noises, like screaming and howling. Suddenly a ghost showed up. It was horrible! It had messy black hair and a pale face with scars and blood on it. It had almost white eyes – light, very light blue eyes without life in them. It was saying something in Latin language and it was looking at us. Then it disappeared and Tina shouted: »Go!« She ran towards the house. I wanted to stop her, but she didn't listen to me. Then the ghost showed up again. It was standing write in front of her. Tina

started to cry silently, but she was in shock so she couldn't move

The ghost yelled: »You will never get her alive! Never! Never!« Then we heard a scream. A horrible scream! I ran to Tina, grabbed her hand and ran away. The ghost screamed again: »Die, die! I will get you! You will be haunted forever!« Then he disappeared. We ran back to the spot where our friends should be waiting for us. But they weren't there. The sky was black now and there were stars in it. Probably our friends left us because it was dark, cold and late. So we went home, but nobody believed our story even years later. Tina still has nightmares every thirteenth day in a month and so do I. And every time we go to the woods we hear strange noises, whispering and screaming. Santana Bojić, 7.a

NINE YEARS IN ELEMENTARY SCHOOL The last nine years it was difficult for all students of the ninth grade, but we must admit that we spent unforgettable time on OŠ Gradec. We all "hate" school, but we also know that we cannot be without school lessons. That was the most beautiful time of our lives. We started new friendships which will eventually be over, but 100% not forgettable. We learned so much about important things which will be useful in our future. Primary school is something most important for us, because we reached basic knowledge with the help of our teachers. We are so grateful to all of them who accepted us the way we are and for their help with everything. Of course we mustn’t forget

to mention our headmistress Tatjana

Gombač, even if she is not always with us, we know that she supports us at every step. We are also grateful to the person who has always been helpful, no matter what problems we had, to our social worker Irena Smrekar. We know that other students are in good hands. 14th June is nearly over for us, but what happens after that - who knows …but on 2nd September a totally new chapter. in our lives will start

Denis Krajnc, 9.b and Jasna Budimlić, 9.a

Excursion to Koper We came to school as usually and we gathered in front of our school at 7.45. At 8 oâ&#x20AC;&#x2122;clock we got on buses and started driving to Koper. When we arrived, we went to see the port Luka Koper. We stayed on buses all the time and the tour guide told us a little bit about the ports in the past and the future. We saw some big cargo ships with some supplies that came from other countries. After we saw most of the port we drove to the Titov trg. We had to draw something from there. We also went to the palace and the tour guide was very friendly. The tour was very short but it was really interesting!

After that we had free time for lunch. Most of us got some pizza and some ice cream. It was so fun. :) We also got on the top of the tower, the view was amazing! Some of the students didnâ&#x20AC;&#x2122;t get on the very top of it but we thought it was awesome!

We went to the local oil factory. We learned some things about the oil, what sorts of olives are the best and we also learned how they make oil. After that we got to try it too, we didn’t like it very much because it tasted like grass… After that we got on buses and we went home. We think that excursion was funny and interesting. If we could, we would go there again.

Ajda Svetič, 8.a and Ana Sončar, 8.b

EXCURSION TO KOPER This year, on 25th May we had an excursion to Koper. We gathered in front of the school at eight o' clock, we divided school snacks and then we went on the road. On the bus I was sitting with my best friend Maja and we had a really good time. We were listening to music all the time and we were talking a lot. We got there at about ten o'clock and then we stopped for a snack for about half hour. Then we visited some

important buildings, for example Da Ponte

Fountain, Praetorian Palace and Parish Church. We also visited Oil Production

Hrvatin - the quality and taste of

Slovenian Istria. We also visited the Port of Koper ÂťLuka KoperÂŤ, but unfortunately there weren't any cruiser ships there. After the visits we went to the restaurant. It was really funny, because I was with my best friends, we were laughing all the time. In the afternoon we returned to Litija.

I think we have seen a lot of important tourist attractions and buildings in our seaside town and learned many interesting facts about Primorje and Istria region . We were also lucky to have a really sunny weather ...

Karin Kregar, 8.a

EXCURSION TO KOPER On Thursday a few weeks ago we went to Koper. First we went to the port Luka Koper and for the first time we saw very big ships. It was very interesting, but the guide was talking very quietly. Then followed the most boring part of excursion. We went to the oil factory Hrvatin. They showed us all their machines and we also tried their oil with bread. It was very bitter but they said that bitter is the proof of high quality oil. Then we had one hour and a half of break. We could have lunch in the centre of Koper, without teachers. We and our friends decided to go in the good restaurant on pommes frites and steak. That was the best part of excursion and we had a lot of fun. We also walked by the sea and the it was very clean and blue. People there were very friendly. At the end we went to very high tower. The view was awesome and scary at the same time. We came home very late and we were very tired. We had a great time and we think that this was the best excursion of the year. Nina Cirar and Gaja Raspotnik, 8.c

Excursion to Luka Koper This is an overview of an ecursion to Luka Koper . We gathered in front of our school at 8 o' oclock in the morning - 8th class students, their class teachers and ofcourse the bus driver. We went with two school buses, classes a nad b with one, and in the second one class c and students from Vače. We headed towrds our destination – Luka Koper. The most interesting was the ride itself, it was filled with fun and education, since the olive oil production and the docks don't interest me. We played different games, listened to music…. Well, we definently had tons of fun. So the most boring stuff were the docks. There we saw different trading goods, like pulverized iron, copper and tin dusts. After that, we came to the old Tito's square. There we had a nice overview of the old culture, so the teachers ordered us to draw something on a special carton. To me the most interesting was the tower itself, but it was to complex to draw, so i drew a simple old well. After that we got pretty hungry so we went to get some snacks, like pizzas or just some ice-crem, since it was pretty hot. We finished our meals and went to look at the olive oil production. It was quite simple, and we only heard what was done, we didn't see the whole production process. After that we went back to Litija . The ride was equally long as the ride to Luka Koper. The bus ride was boring since students were getting tired and sleepy.

OSKAR DIVJAK, 8.b

CROSSWORD Find and circle these words: Award, grass, megastore, doll, leadsinger, alarmclock, bow , lorry, for, rainforest, spear, old, endangered, fishcode, fame, plate, exhausted

Maja Kolar&NuĹĄa SetniÄ?ar, 8.b

PRISPEVKE PRISPEVALI UČENCI OŠ GRADEC S PODRUŢNICAMI POŠ HOTIČ, POŠ KRESNICE, POŠ JEVNICA, POŠ VAČE

ZBRALI IN UREDILI BOJANA KOTAR IN MATEJA GORŠE