E-OKA E-ČASOPIS OŠ GRADEC
FACEBOOK GENERACIJA Po mnenju moje babice in dedka je mojo generacijo težko razumeti. Strinjam se, da se moje odraščanje povsem razlikuje od njunega. Svetoven gospodarski razvoj je moji generaciji prinesel več kot sta si lahko v svoji mladosti sploh predstavljala. Mojo generacijo bi lahko poimenovali Facebook generacija, saj večino svojega prostega časa preživljamo za računalniki. Naša komunikacija skoraj v celoti poteka prek satelitov, ki nam omogočajo uporabo interneta in mobitelov. Pogovorni jezik trinajstletnikov je tako postal mešanica slenga in računalniških izrazov. Naš modni svet se naslanja na različne ideale, ki jih gojimo. Največji vpliv na naše oblačenje ima glasba. Različni glasbeni stili nam narekujejo različne modne smernice. Trenutno prevladujejo Emo, Punk, Rock in Heavy metal stili. Seveda je naša največja zakonitost v svetu naše mode biti drugačen in še bolj vpadljiv. Svojo drugačnost izkazujemo tudi z doseganjem osebnih rezultatov. Sem spadajo: šolski uspeh ter dosežki s področja športa in kulture. Med tipičnimi nalogami moje generacije je šolanje, ki mnogim predstavlja veliko oviro pri raziskovanju samega sebe. Naloga vsake generacije je poznati načela pravic in dolžnosti. Najtežji del odraščanja pa je prevzemanje odgovornosti za lastna dejanja. Sila, ki žene najstnike, je radovednost, prav tista radovednost, ki mnoge ponese v svet drog in alkohola. Med najbolj neprijetne izpade najstnikov sodita fizično in psihično trpinčenje, ki ga posamezniki izvajajo v šoli in celo na ulici. Z nevoščljivostjo, izsiljevanjem ter ustrahovanjem se soočamo vsak dan. Velikokrat se mora v takšne dogodke vmešati šolska svetovalna delavka, žal pa tudi policija ali socialna služba. Velikokrat se težave rešijo s pogovorom, za preprečevanje nasilja, zlorabe drog in alkohola pa so na voljo razni letaki in preventivne akcije, namenjene mladostnikom. Na naše odraščanje v 21. stoletju močno vplivata prav revščina in socialna izključenost. Med ostalima dvema generacijama in nami je veliko razlik. V današnjem času imamo veliko več možnosti v odraščanju, kot so jih imeli naši starši in stari starši. V odnosu s starši je moja generacija močno uporniška. Zaradi različnih življenjskih pogojev, ki so jih imele posamezne generacije, je v današnjem času težko najti skupen jezik s starostniki. Pojavlja se vse manj spoštovanja do starejših ljudi in nerazumevanje njihovih težav. Prihodnost moje generacije je odvisna predvsem od truda in izpolnitve ciljev. Čeprav nam hiter gospodarski razvoj omogoča stalen napredek, pa nas pri uresničevanju ciljev ovira prav razslojevanje in socialna zmožnost ter volja posameznika.
Neža Verdonik, 8. b
MLADI PISATELJI
SKOZI SKRIVNOSTNO OKNO Nihče ni vedel, da Peter že štirinajst dni vstopa in izstopa skozi okno svoje sobe. V starem zguljenem marmornatem stopnišču ni več nobenih skrivnosti. Ograja stopnišča je že dve leti polomljena in, če bi se spustil po njej bi tvegal kakšno trsko v zadnjico ali pa bi si pridobil na hlače kakšen star prežvečen čigumi. Ko je Peter pričel plezati skozi okno, je kot bi na gumb pritisnil v njem izzvalo toliko domišljije, da kaj takega težko vzdrži celo pravljica. Svetove za devetimi gorami je že davno pustil za seboj. Perjanice, vodne pištole, gusarje in skrivnostne otoke je v svoji domišljiji uporabljal le še kot kozmetične dodatke. Želel si je resnično nekaj vznemirljivega. Črne mačke, netopirje s krili v velikosti dinozavrov, sedem glave kače v boju za pravičnost in prevlado vsemogočnega Petra Velikega. V nočnem sestopu skozi okno in gibčnem spustu po drevesu do tal, v mesečini krvave lune in dramatični pesmi sove Uharice je sam pri sebi vzklikal: » Ej, fant, to so pogoji!« Peter se je na vsak način želel srečati z grozo, zato je svoj pohod pričel mimo stare tovarne, iz katere so zijale strašne oči razbitih okenskih stekel. Počepnil je pri starih sodih, ki so bili polepljeni z nalepkami za radioaktivno snov in smrtnimi glavami ter prisluhnil tišini. Marsikateri mulec bi se od tukaj že v šprintu vrnil domov v varno zavetje svoje sobe. Toda Petra je gnalo naprej, želel se je spopasti s skrivnostmi iz Starega griča in najti kaj oprijemljivega, s čimer bi se zapletel v boj in končal svojo zgodbo z naslovom SKOZI SKRIVNOSTNO OKNO. Nekaj je zmotilo tišino in Petra je dvignilo iz počepa še pravi čas, da je opazil veliko črno senco, ki se je gugala sem ter tja po tovarniškem dvorišču. Ob pogledu na tako veliko premikajočo senco mu je navkljub odločnosti pričelo primanjkovati poguma. Stekel je proti bližnjemu temačnemu gozdu s tem pa nase pritegnil vso pozornost skrivnostne pojave. V glavi se je odločal med Drakulo in sovražnimi bitji z drugih svetov z njemu povsem neznanimi nameni. V zavetju drevesa je Peter malce postal in ves tresoč čakal na pravi trenutek, morda celo za beg. Izza drevesa je opazoval črno senco, ki je hodila po beli makadamski cesti, spremljalo jo je hropenje in odločnost najti tistega, ki kali njen nočni mir. Peter ni več okleval, stekel je naprej proti gozdu, saj je potreboval več zavetja, s katerega bi lahko preučeval namen tistega, ki ga zasleduje. Kot da je senca razumela njegov načrt, je nenadoma izginila. Še preden je Peter dojel, da sence ni več, ga je nekaj prijelo za rame. Junaško izzivanje temačnih bitij in likov, ki jih je potreboval za zaključek svoje zgodbe, se je v tem trenutku sprevrglo v eno samo obžalovanje. Ko je Peter nekako prepoznal obraz vaškega duhovnika, pa ga je obšlo resnično globoko olajšanje. Šele ko mu je duhovnik pošteno napel ušesa in ga skozi vrata potisnil mami v naročje, je Peter sklenil, da se bo vsaj za nekaj časa vrnil nazaj v svetove za devetimi gorami.
Neža Verdonik, 8.b
NEDELAVNA MRAVLJA Mi že vemo, da so mravlje zelo delavne. A ta zgodba govori o zelo nedelavni mravlji. Nekoč je živela nedelavna mravlja, ki je vse druge priganjala k trdemu delu. Ampak sama ni naredila čisto nič. Zato so se mravlje dogovorile, da ko bo mravljišče dokončano, jo bodo nagnale iz njega. Tako je bilo nekega dne mravljišče končno dokončano. In tako so se začele hude ure za nedelavno mravljo. Bilo je dopoldne in mravlje so še vedno iskale nedelavno mravljo. Seveda so jo našle in to v shrambi, kjer je jedla mravljičaste dobrote. Basala se je z drobtinami, gnilimi jabolki, malinami, robidami … Rečeno z eno besedo – hrana! »Ampak to je za božič!« so zakričale mravlje. Bile so tako jezne, da so nedelavno mravljo kar brcnile iz mravljišča. Nedelavna mravlja je trdo pristala. Potem pa si je začela beliti glavo, zakaj so se mravlje sploh tako razjezile. Ker ni nič ugotovila, je odšla v širni svet. Srečala je polža: »Živijo, čudna žival!« Polž je bil presenečen, da mu je rekla, da je čuden. Saj bi ga vendarle morala poznati. Polž jo je jezno pogledal in rekel: »Jaz sem polž in nobena čudna žival!« Nedelavni mravlji je bilo zelo nerodno in takoj se je pričela opravičevati. Polž pa je le prhnil. Srečala je gosenico in jo hotela pozdraviti enako kot polža, vendar si je premislila in rekla: »O! Kako si kaj?« Nedelavna mravlja je izgledala tako, kot bi bila pijana, zato se je gosenica začela krohotati in vpiti: »Pijanec! Pijanec! Hahaha! Nedelavna mravlja je šla naprej in kmalu je padel mrak. Nato se je ulil še dež. Grmelo je in se bliskalo. Nedelavno mravljo je postalo strah. Iznajdljiva žival si je postavila hišico iz palic in slame. Čez nekaj časa je prišel pajek, ki ga je mravlja že poznala. Povedal ji je, da jo druge mravlje iščejo in da je bila to le začasna kazen. Mravlja se je zelo razveselila. Pajek pa ji je povedal še, da jih je tako skrbelo, da so obesili tudi plakate. Mravlja se tega večera še ni mogla vrniti, ker je bila do doma dolga pot. Pajek si je domislil: »Lahko te ponesem. Sem zelo hiter.« Nedelavni mravlji seveda ni bilo treba dvakrat reči. Skočila je na pajka in ga zajahala. Pajek se ni bahal, res je bil zelo hiter. Kmalu sta zagledala mravljišče, mravljin dom. Ko sta prispela, so jo ostale mravlje objele. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Nato pa je pritacal medved in uničil mravljišče. In tako se je zgodba ponovila. Mravlje so si morale narediti nov dom. Mislite, da je nedelavna mravlja pomagala? Hm… Sara JUVANČIČ, 3. razred, POŠ Hotič
ANGELČEK Nekoč je živel angelček z imenom Cofko. Otroci so ga imeli zelo radi. Ko je zbolel, so mu risali risbice, pisali pisma, mu kuhali čaj in mu nosili sadje. Mala Saška pa je bedela pri njem, ga božala in mu pripovedovala pravljice. Angelček Cofko se je pozdravil in v zahvalo naredil zabavo za otroke. Vsi so veselo rajali in se imeli radi. Saša Primožič, 2. a
BOŽIČ Nekoč je živela Maja, ki si je za božič želela medvedka. Nato je nastopil čas, da Maja napiše pismo Božičku. Pismo je postavila na mizo, poleg pa še kozarec mleka in piškot. Na božično jutro, ko je prišla v kuhinjo, je bila srečna, ko je videla svojega medvedka. Maja je bila zelo zadovoljna. Tudi mleka in piškota ni bilo več.
Nives Tomc, 2. a KUŽA GREGA GRE NA POTEP Nekoč je živel kuža Grega. Nekega dne je odšel na potep. Hodil je po velikanskem travniku in pozdravljal cvetlice in metuljčke, ki so letali po travniku. Skakal čez potok in se lovil v temnem gozdu, kjer je srečal prijatelja Žiga. Grega ga je pozdravil in ga povabil, da nadaljuje pot z njim. Žiga je od veselja poskočil. Potem sta veselo odskakljala po temnem gozdu in kmalu prispela k jezeru. Bila sta utrujena, zato sta se odpočila. Ulegla sta se pod veliko drevo in malo zadremala. Sonček pa ju je prijetno grel. Ko sta se zbudila, sta slišala, da nekdo ob jezeru kliče na pomoč. »Nekaj se dogaja,« reče Grega. »Pojdiva hitro pogledat.« Hitro sta skočila na noge in stekla do deklice, ki je jokala. Grega jo je vprašal, zakaj joka. Deklica mu je povedala, da je izgubila svojo punčko Majo. Padla ji je v jezero, zato je še bolj zajokala. Takrat je Grega skočil v vodo in poiskal punčko Majo. Žiga pa je ostal pri deklici in jo varoval. Kmalu je Grega našel punčko in jo prinesel deklici. Bila je je zelo vesela. Pobožala je Grega, mu dala poljubček in stekla k mamici. Grega in Žiga pa sta se odpravila domov, kjer ju je že čakala Gregorjeva mamica. Mamici sta povedala, kaj se jima je zgodilo. Mamica je bila zelo vesela in je Grega pohvalila, ker je pomagal ubogi deklici. Za nagrado sta dobila veliko kost, ki sta jo s prijateljem z veseljem pojedla. Ker se je temnilo, se je Žiga odpravil domov. Saša Primožič, 2. a
BABICA MI JE PRIPOVEDOVALA
Ko je bila moja babica še dekle, je med drugo svetovno vojno doživela dogodek, ki je zelo vznemirljiv. Zgodilo se je, da je enkrat nad Hotič prihrumela truma anionov. Eden izmed njih se je spustil nizko nad Hotič in odvrgel eno za drugo tri bombe. Vaščani so ugotovili, da je šlo za angleške bombnike. Letalo, ki je odvrglo bombe, je bilo verjetno poškodovano. Bombe niso poškodovale hiš, so pa v zemlji naredile tolikšne luknje, da bi se v njih lahko skrila hiša. Ljudje so opazovali ta dogodek in zanimivo je, da je ob bombardiranju nastal tak »puh« (podtlak), da so se na hišah zdrobila stekla na oknih. Nekje v daljavi so videli, da se je izruvalo drevo, padlo visoko v zrak in se spustilo nazaj na zemljo. Danes teh lukenj v zemlji ni več, ker so jih vaščani zasuli. Ostal pa je spomin na ta dogodek, ki ga omenjajo naše babice in dedki še danes. Maja Kunaver, 5.r. POŠ Hotič
MOJ MUC AZRIEL Imel sem obdobje, ko sem si izredno želel imeti mačko. Velikokrat sem šel na internet, da bi si izbral primerno muco, a nisem našel nobene. Nekega dne je mamina prijateljica rekla, da ima zame muco, ker gre njen lastnik na potovanje v Španijo. Dogovorili sta se, da mi jo prinesejo v četrtek. Ko sem v četrtek prišel iz šole, me je doma čakal ljubek mucek. Ker me ni poznal, se je skril pod posteljo. Ni mi ga uspelo priklicati. Ponoči je milo mijavkal in praskal po parketu. Zelo mi je bilo hudo, ker sem vedel, da tudi žival pogreša svojega lastnika. Naslednji dan je muc pobegnil. Iskali smo ga in ga končno našli. Odnesel sem ga v stanovanje in zopet se je skril. Tokrat za omaro. Pri pobegu je prevrnil kristalno vazo. Želel sem ga pobožati, a se ni dal. Počasi se je navadil name in postala sva prijatelja. Spal je pri mojih nogah. Ker je rad jedel, je postajal vedno bolj težak. Zaradi njegove velikosti ga je mami poimenovala Azriel. Zdel se ji je podoben mačku iz risanke. Ker je živel v stanovanju, sem moral skrbeti, da je bilo njegovo stranišče vedno čisto. Poleg Azriela imam tudi morskega prašička Spajdija. Azriel se je večkrat splazil v njegovo kletko in ga strašil. Morski prašiček se ga je bal in se tresel po celem telesu. Zaradi tega sem se na Azriela pogosto jezil, a zaman. Mucek je verjetno splezal v njegovo kletko zaradi radovednosti. Prišlo je poletje in z mami sva šla na dopust. Ker mucek ni mogel z nama, sva jo dala mojemu bratu Mihi v varstvo. Mucek mu je skočil z balkona in pobegnil. Nikoli več se ni vrnil. Zelo mi je bilo žal. Moj brat Miha mi je obljubil novo muco, a je do sedaj še vedno nisem dobil. Mogoče me bo presenetil jutri. David Milisavič, 5.r. POŠ Hotič
ŠKRATKI Ne tako stara, pa tudi ne tako mlada zgodba pripoveduje o škratih, ki so živeli v nekem prelepem podzemeljskem mestu škratov. Imeli so kar lepo življenje, dokler ni njihov rudnik zalila voda. Morali so oditi iskat nov dom. Njihov kralj je odločil, da se morajo preseliti in vzeti vse, kar jim še ni zalila voda. Hodili so kar dolgo, da so prišli do primernega kraja. Takrat je bila ura 18:32, torej so imeli še natanko tri ure, preden naj bi prišel njihov kralj. Ja, naj bi že prišel, a ni. Na poti so njega, njegovi dve vlečni miši in kočijaža ugrabili Unesvadi, za katere je znano, da se iz njihovih krempljev ne reši nobena živa duša. Torej žalostni škratje nimajo več kralja. Škratje so morali čim prej zgraditi hiše. Čez 18 dni so škratje zaživeli svoje mirno in lepo življenje naprej. Na njihovem vhodu v rudnik pa je pisalo: ŠKRATKI. Eva Zagoričnik, 4. r.
My average day On Monday I wake and get up at 6.45. In the morning I don't have a shower because I have it in the evening. When I get up I go to the bathroom and wash my face. After that I get dressed and then I have breakfast. Sometimes I have cereals for breakfast. Then I brush my teeth. After that I get ready for school. I go to school at 7.30 by car. On Monday I have 7 lessons at school. The last lesson ends at 14.15 and then I go home and I have lunch. When I eat my lunch I go to sleep and I sleep until 4 pm. When I wake up I go out with my friends. I'm with them until 5 o'clock and then I go home. After that I learn. I study till 7 o'clock and after that I watch my soap opera. When I watch I have dinner. My soap opera ends at 7.45 in the evening. Then I have a shower. At 8.15 I watch TV again to 9 o'clock. After that I go to sleep. All my days are the same, just Tuesday is different. Jasna Budimlić, 7. a
GROZNI GAŠPER IN SUPER JUNAKI Nekega dne je grozni Gašper prišel od prijatelja Simona in vprašal mamo, kje ima svoje figure super junake. Mama ga je vprašala, ali jih ni nesel k Simonu. A, saj res, saj mi jih bo verjetno jutri prinesel v šolo. Naslednji dan je vprašal Simona, če mu je prinesel figure super junake. Rekel mu je, da si jih je pripravil, ampak jih je pozabil doma. Patrik, 3. R. POŠ Hotič
POČITNICE V VESOLJU Z družino smo šli v vesolje. Tam me je čakala prijateljica Ema. Skupaj sva skakali po planetih. Potem je kuža Ari začel lajati in se igrati. Vsa družina se je igrala. Ari je našel velik bombon. Vsa družina ga je vlekla ven. Uspelo nam je. Renata Osolnik, 2. R. POŠ Kresnice
ČUDEŽNA VRATA Nekega dne mi je bilo zelo dolgčas. Zato sem šla na podstrešje. Tam sem videla svetlo vijolična vrata. Pokukala sem skozi ključavnico: »Kako lepo!« Bili so sami zlatniki, krone, verižice, prstani… Same dragocenosti! Sara Adrović, 2. R. POŠ Kresnice
PILOT Nekega dne sem videl letalo. Na njem je pisalo: »Naprej v prihodnost!«. Vstopil sem in se odpeljal v prihodnost. Tam so bili Zombiji. Bili so hudobni. Naenkrat so začeli streljati name in me loviti. Komaj sem jim ušel. Nejc Kolar, 2. R. POŠ Kresnice
POSTALA SEM NEVIDNA Če bi bila nevidna, bi bila v trgovini. Tam bi lahko jedla, kadar bi hotela. Lahko bi se igrala z razstavljenimi igračami. Lahko bi rešila nedolžno deklico iz zapora. Ema Širec, 2. R. POŠ Kresnice
SLADKORNA GORA Nekoč sem se zbudil v postelji z liziko. Čudil sem se. Pogledal sem v strop in zagledal goro sladkarij. Sline so mi tekle iz ust. Hotel sem prijeti bombon. Pa ga nisem mogel prijeti, ker je bil »priliman« na goro sladkarij. Spomnil sem se, da bi skupaj z mamico in atijem potegnili bombon ven. Pa smo ga res. Erik Setničar, 2. R. POŠ Kresnice
NA IZLETU Družina Jež je šla na izlet na Veliko planino. Tam so videli bike, krave in koze. Na gori so videli sneg, jame, pastirja s kapo na glavi. Potem so šli v gostilno. Ko so se vračali, so našli in nabrali veliko gob. Pojedli so jih. Urh Štrubelj, 2. R. POŠ Kresnice
POSTAL SEM NEVIDEN Neko noč sem postal neviden. Znašel sem se v Božičkovih saneh. Pomagal sem mu pospraviti in raznositi darila. Tega je bil Božiček vesel. Dal mi je posebno darilo. Domen Jančar, 2. R. POŠ Kresnice
PILOT V PRETEKLOSTI Bil sem doma. Bilo mi je dolgčas. Odpravil sem se k prijateljem. Hodil sem po cesti. Nenadoma ko sem bil šele sredi poti, me je nekaj pobralo, da sploh nisem videl kaj. Znašel sem se v letalu. Odvrglo me je. Padel sem na zmaja in na tablici je pisalo: »Pazite, velika nevarnost! POZOR! DINOZAVRI IN ZMAAAAJIIII!«. Jahat sem šel še dinozavra. Naprej izveš na sliki. Rok Grobljar, 2. R. POŠ Kresnice
ČUDEŽNA VRATA Šla sem na podstrešje. Videla sem vrata. Odprla sem jih in pokukala skozi. Videla sem tri jajca. Eno jajce je počilo. V njem se je skrival dinozavrček. Bil je še zelo majhen. Vzela sem ga. Po mladička je prišla mama in ga vzela. Potem sem odprla vrata in spet sem bila doma. Maša Jere, 2. R. POŠ Kresnice
HRUŠKA IN JEŽEK Nekega dne sta živela ježek in hruška. Zapihal je veter. Hruška je padla na ježka. Sara Kabashi, 2. R. POŠ Kresnice
VSAK PESNIK JE VELIK OTROK IN VSAK OTROK JE MALI PESNIK (Boris A. Novak)
PIKAPOLONICA Pikapolonica, ne bodi žalostna, da te bo rada imela spominčica modra in zelena, svetlo zlata in srebrna. Skupaj se združita in dobro voljo ti da. Katja Zmazek, 5. r.
Pikapolonica Pikapolonica je sestrica sonca, naša polonica jo hitro spozna, kadar na trati se v krilcu košati v krilcu rdečem iz pi – pi blaga. Na tem krilcu pikice črne, pikapolončin najlepši okras. Naša polonca en, dva, tri, štiri … šteje na glas. Naša polonca pikice črne včasih kar v zvezku šolskem dobi. Čeprav ne piše in preveč briše, pika pri piki v zvezku čepi. Tanja Habjan, 5. r.
ŽIVALSKI ORKESTER Živali imajo orkester, slon na sintisajzer igra, njegov prijatelj medved pa trobento čez ima. Živali imajo orkester, medved harmoniko igra, slon na kitaro brenka. Živali imajo orkester, medved na violino, njegov prijatelj volk pa na flavto igra. Jerneja Logaj in Janja Končar, 5. r. POŠ Hotič
KOKOŠ IN LISICA
Zvita lisica, hinavska, kot njena resnica, se ujela je v kmetovo past. Zdaj joče in stoka, bridko in milo, da je tudi rjavo piško ganilo. Piška sledila je stoku in joku in tako daleč od varnega praga proti ujeti lisici koraka. Zdaj se lisici že svetijo oči : »Pomagaj mi draga kokoš, za svoj trud bogato poplačana boš!« »Kaj res botra lisica, mar nisi slavna kot zvita tatica?« »Oh, ne, to so samo prazne besede, kaj ne vidiš moje bede?« stoka in joka lisica. Kokoš okleva, a kaj, ko slika je preveč ganljiva, kokošja pamet pa preveč upogljiva. Ko piška potegne za vzmet, zgodi se ukana lisice, vedno lačne brezobzirne lisice. Neža Verdonik, 8. b
Nekoč sta živeli dve žabi debeli, obe bili sta čisto veseli.
Nekega dne se na dvorišče pripeljala gomulka stara in mu dvorišče razmetala.
Drugemu žabcu pripeljal se je yugo, ves vesel je bil žabec Hugo.
Gomulka po tirih čisto zarjavelih, yugo pa z deli zelo zastarelimi.
Hugo dobil je kugo in razpadel mu je yugo.
Maks Kisovec, Lovro Jerant, Matej Mlakar, Urh Šuštaršič, Žiga Kos
ČE JE KOZAREC NA POL PRAZEN Če je kozarec na pol prazen in upanja več ni, hudo neurje ti sledi, poglej v nebo, polno sončnih žarkov, daj nasmehni se in ne glej me tako, kot da v puščavi zaprt si z divjimi zvermi, ki pikajo te, JOJ! To boli! Reši se bremena, kar pri meni doma, pojej en piškotek in bolje ti bo, še ulezi se v posteljo in dober boš. Tadeja Berghaus, 5.r.
MARTINOVA PESEM Prišel je sveti Martin, ki dela iz mošta vin' . Praznuje ga naš ata Martin.
Miza polna se od dobrot šibi, kjer ne manjka dobre žlahtne kapljice in Martinove gosi. Žiga Zupančič, 7.a
RAZMETANA SOBA Hiša od zunaj je kot svetišče, a tale soba je čisto smetišče. Zvezki ležijo povsod naokoli, obleke razsute kot solata na vrtu, da slabo je že krtu. Čipsa ni več v skledi, ker je na moji postelji v sredi. Zraven je polno drobtin, ki so posledica finih rezin. Umazane nogavice so pod posteljo skrite, zapackane hlače pa pod omaro zabite. Majice z vrat visijo, nekatere okno krasijo. Kje računalnik je, niti ne vem, ko najdem ga, koj vam povem. Vstopa nima nihče, samo jaz, ker drugače dobim rdeč obraz. Zdaj pa hitim pospravit nered, ja, mami ima prav, res lepši je svet!
Tjaša Jančar, 7.a
Lenoba v moji sobi Lenoba v moji sobi se je naselila prva povsod. Pod posteljo je prašna zbirka, v njem duši se dolgo pogrešana radirka. Smeti ob košu glasno šelestijo, papir se lepi na čigumi in kadar je prepih, pleše v zraku star oguljen časopis. In za konec me v podplate zbode še stara lego kocka, ki v meni zgane misel, da pospravim ta nered in zoper to lenobo uvedem hišni red. Neža Verdonik, 8.b
Živali v zgodbah zmorejo vse Živali v zgodbah zmorejo vse, slon solato je, opica klepeta, da gre, žaba pa kvaka naglas, da se sliši v sosednjo vas.
Živali v zgodbah zmorejo vse, zajec kravo vpraša, kje bo jutri maša. Kača pa namesto krave reče, da tam, kjer se zmeraj opoteče.
Živali v zgodbah zmorejo vse, mravlja še leva na hrbtu nosi, pes pa že na robu joka ves nesrečen zastoka: »Oh, kje je ta moja psička, ona je prava lepotička.«
Sara Mur, 6.c
IT' S TIME ‌
It's time for sunshine, It's time for truth, It's time for smiling faces, It's time for love. It's time for happiness, It's time for us, It's time for flowers, It's time for you.
Hey, but I'm not smiling if world is so unfair, Hey, but I'm not happy if you aren't here with me, Hey, but I'm not smiling if white birds fly away, Hey, we have to make this world a better place !
It's time for rising sun, It's time for butterflies It's time for freedom It's time for peaceful days.
Hey, but I'm not happy if you aren't here with me, Hey, but I'm not smiling if white birds fly away, Hey, we both know that we have to change the rules,
And hey, we both know...we have to make a better place, a better life , a better world ;)
Ne탑a Verdonik, 8. B
MEMORIES ON THE SEA
The sound of sea, Just you and me, I believe, yes, now I'm free.
For couple of years, I miss those days, When I was free and you and me.
Now I'm standing by the sea, Birds are flying, bad memories are dying.
Sun is red and I'm not bad, I'm not even sad.
That feeling isn't lasting for a long, long time, But I can say just: I FEEL HAPPY, I FEEL BAD! BUT NEVER MIND, JUST DON'T BE SAD!
Ne탑a Verdonik, 8. B
HAIKU – JAPONSKA MINIMALISTIČNA POEZIJA ZA SODOBNI ČAS Haiku je tradicionalna japonska pesniška oblika , ki v treh verzih, sestavljenih iz 5+7+5 zlogov reflektira motiv iz narave v pesnikovi notranjosti na svojstven, včasih tudi presenetljiv način. Ker živimo v sodobnem času naglice, se nam je ta pesniška oblika zdela primerna za naše izražanje. Ugotovili pa smo, da zna biti tovrstno izražanje navkljub zunanji skromnosti vendarle tudi izpovedno dovolj bogato. Pa poglejmo, kaj je nastalo.
Hodim v temi. Tam ni nobenih luči. So pa v meni.
(Peter Zupančič, 9. b)
Jutranja zarja. Sončni žarki na čelu. Polepšajo dan.
(Kevin Cvetežar, 9. b)
Ptiči letajo, se nič ne zavedajo, kaj jih še čaka. (Kevin Cvetežar, 9. b)
Zlata ribica lahko izpolni želje, ampak samo enkrat. (Simona Jelnikar, 9. a)
O, sladkarije ste polne čarovnije STOP! Najprej zdravje! (Simona Jelnikar, 9. a )
Šolski učbenik lahko koristi, če ga beremo. (Simona Jelnikar, 9. a)
Interview with Johanna Učenci so pripravili kratek intervju z Johanno, prostovoljko iz Nemčije.
1. Which class do you like the most? You're very nice. Some students are nice one day and next day they don't listen. 2. Is it different in Germany compared to here? Yes, it’s a little different. We have primary school from class 1 to 4. Then students with best grades go to grammar school (Gymnasium) and other students choose between two types of schools (Realschule and Hauptschule). We have lessons also in the afternoon, after lunch break. Some classes finish school at 17.50. 3. Where do you live? Now I live in Trbovlje. 4. Is your food different from ours? Most food is the same, only special food is different. 5. How old are your parents? My parents are 52 and 51. 6. Have you been to Ljubljana yet? Yes, I have. I was there three times, I was on the Ljubljana castle, in the church, on the market, in several cafes and I walk along the river. 7. Are people different? I don't think so. 8. Do you like being here? Yes, I like being here. 9. What's your favourite food? My favourite food is pasta with meat sauce. 10. Have you tried our traditional food? Yes, I tried it and I think it’s delicious. 11. What's your favourite city in Slovenia? My favourite city is Piran. 12. Why did you decide to be a teacher? Because you are learning new things all the time and getting to know new people. Thank you very much, Johanna. You’re welcome. Journalists were: Benjamin Cirar, Tajda Hančič and Katja Sušnik
INTERVJU Z RAVNATELJICO OŠ GRADEC- gospo Tatjano Gombač 1. Kje ste se rodili in kako ste ta kraj doživljali skozi otroštvo? Rodila sem se v Ljubljani. Od rojstva živim v Litiji, prvi in zadnji kraj. Na otroštvo imam lepe spomine, počitnice sem preživljala na Bledu pri stari mami, večkrat sem sodelovala na pustnem karnevalu v Litiji in mažoretkah, trenirala sem v košarkarskem klubu in obiskovala glasbeno šolo. 2. Kakšno je bilo šolanje v vaših časih? Šolanje v mojih časih je bilo zelo prijetno. Razredničarka je bila zelo stroga. 3. Kaj vas je pritegnilo v ta poklic in koliko časa že opravljate ta poklic? Kot otrok sem sanjala,da bi postala učiteljica ali zdravnica. Odločila sem se za poklic učiteljice, ker sem bolj komunikativna. Ta poklic opravljam že 24 let. 4. Ali se je v teh letih šolanje kaj spremenilo? Da, šolanje se je zelo spremenilo. 5. Ali radi opravljate delo ravnateljice? Zakaj? Rada sem ravnateljica, ker je delo raznovrstno, nikoli dolgočasno. Pogrešam pa poučevanje v razredu. 6. Kako se počutite zdaj, ko ste ravnateljica, ko ste odgovorni za vse? Lepo je biti ravnateljica, čeprav resnično prevzemaš veliko odgovornost. Vendar ima moje delo tudi prijetne lastnosti; veliko stikov z zanimivimi ljudmi, odločanje za spreminjanje stvari na bolje ipd. Včasih se nakopiči preveč stvari, takrat sem zelo utrujena, zato se najraje sprehodim po šoli, da sem med učenci in učitelji. 7. S čim se ukvarjate v prostem času? Na prvem mestu je definitivno družina. Veliko smo skupaj, popoldne največ časa namenimo konjem in western jahanju. Tudi jadram zelo rada, potapljam se in plavam. 8. Kaj menite o tem, da mladi uporabljamo facebook? Zelo dobro. Tudi jaz ga uporabljam, vendar imam "stisko" s časom. Dober je zato, ker lahko ohranjamo stike. Vendar moramo biti pravilno zaščiteni.
Z ravnateljico sta se v novembru 2010 pogovarjali Hana Lovše, 8. b & Katja Prašnikar, 8. c.
BIVŠI UČENCI IN UČITELJI NA OBISKU NA POŠ VAČE V začetku oktobra so si obnovljeno šolo na Vačah ogledali bivši učenci in učitelji. Z veseljem smo jih sprejeli, saj notranjosti šole niso videli že več kot 45 let. Povprašali smo jih, kako je potekal pouk takrat, ko so oni hodili v šolo. Pogovor je potekal v šolski zbornici. Eden od bivših učencev je povedal: »Telovadnice še nismo imeli, igrali smo se gnila jajca, lovili smo se in nabirali jabolka. Nismo še imeli radiatorjev, zato so kurili v pečeh. V prvem razredu je bila ena peč.« »Kuharica in čistilka je bila Tilka. Bila je prijazna, nam je bila kot mama. Jedli smo margarino in marmelado na domače pečenem kruhu, pili pa smo mleko v prahu. Otroci iz revnih družin so včasih dobili zastonj malico.« Bivši učenci so bili zelo veseli, ko so se spet videli. Povedali so, da so na podstrešju nekoč našli skrinjo s pečati Marije Terezije. Zaklenjena je bila s tremi ključavnicami. Ključe so imeli: župan, ravnatelj in župnik. Omenili so, da je pri njih ena šolska ura trajala 60 minut. Pouk so imeli tudi vsako soboto. V enem razredu je bilo 35 učencev, v 7. in 8. pa kar 60 učencev. Imeli so 4 učiteljice. Učitelji so stanovali v učiteljskih blokih. Spomnili so se tudi svojih učiteljic. Za Tončko Pirec so povedali: »Učila je telovadbo, zgodovino, zemljepis . . . ona je leta 1992 prevzela vodstvo.« Za Tinko Lovše so povedali: »Leta 1963 je prišla na šolo. Delala je od jutra do večera. Najprej je imela 1. razred, potem pa 2. Učila je tudi angleščino. Bila je najmlajša učiteljica. Četrtke je imela proste. Takrat je bilo zelo lepo in živahno. Imela je tudi gledališče, v katerem so nastopali učenci. Nekateri izmed njih so bili: Tončka, Janez in Marija. Leta 1964 je šla z nami na Vrata. Hodili smo 12 kilometrov peš. Osvojili smo mali Triglav. Na ploščadi na malem Triglavu
smo prepevali od veselja. Bila je žalostna, ker se je morala leta 1972 odseliti v dolino. Tam je zaslužila za pokoj.« Ogledali smo si vse prostore. Šli smo tudi tja, kjer je kabinet za naravoslovje. Rekli so, da je bila tam ambulanta za zobozdravnika. Občudovali so slike, rože ... Povedali so, da je bila prva televizija v jedilnici. Gledali so: Robina Hooda, Kekca . . . Učenci so si šolo ogledovali z veseljem. Našo šolo so primerjali z njihovo prejšnjo. Rekli so, da se ni veliko spremenila, le da takrat ni bilo telovadnice in prizidka.
Eva Osolnik, Rebeka Vozelj, Tajda Hančič, Katja Sušnik, Ajda Kristan in Tajda Škrabanja
DELOVNA SOBOTA NA POŠ VAČE V soboto, 13. 11. 2010, je na POŠ Vače potekal tehniški dan. Vsak razred je izdeloval določen izdelek, kot npr. okraski za novoletno jelko, zvonci na veter, maksi človek ne jezi se ... Učenci smo bili razdeljeni v več skupin.
Vsakemu posamezniku je bilo delo v svoji skupini všeč. Nekaj izdelkov je bilo namenjenih za Andrejev sejem, nekaj pa za okrasitev naše šole. Iz opazovanja in razgovora z učenci smo razbrale, da je večini učencev takšen tehniški dan kar ustrezal. Ob koncu so nam dekleta iz 7. razreda spekle odlične kokosove piškote.
Ana Maurič, Meta Trdin, Špela Pok in Alenka Lovše iz 6. razreda
POPOTOVANJA
Na Pohorju Najbolj mi je ostalo v spominu jahanje in pohod na Žigartov vrh. Tudi pohod na kmetijo ni bil slab. Obroki so bili odlični. Obisk lovca in astronomija sta bila zanimiva. Ko smo poslušali gozdno tišino, je bilo prijetno tiho. Razlike med jelko in smreko so me presenetile. Nisem vedela, da na Pohorju živijo pravljična bitja. Ponoči smo igrale monopoli in karte. Prvi dan je bil sneg. Manca Mohar, 4.r. POŠ Kresnice
Najbolj mi je bilo všeč, ko smo delali hiške za škratke. Najprej smo prišli v gozd. Pri vsakem drevesu je bilo nekaj naravnega materiala. Potem smo začeli graditi hiške. Še bolj mi je bilo všeč, ko smo punce do dveh zjutraj kartale. Dobro je bilo predavanje o astronomiji in predavanje lovca. Tudi malo snega je zapadlo. Nina Kos, 4.r. POŠ Kresnice
Najboljše mi je bilo, ko smo imeli »pižama parti«. Me pa smo bile v sobi in se igrale različne stvari. Na kmetiji mi je bil všeč teliček, ker je bil zelo luštkan. Naučila sem se, da so drobne bleščice na kamnih kositer. Zvedela sem, da živi v jezeru povodni mož Jezernik. Če padeš v vodo zanalašč, te pusti notri od dva do tri mesece. Če padeš v jezero po nesreči, te odnese ven. Tadeja Jelnikar, 4.r. POŠ Kresnice
Moj najboljši dogodek je bilo spanje, ker smo si govorili vice, ker smo »žural« in kartal. Ko smo jedli, je bilo zelo dobro. Klemen Kolar, 4.r. POŠ Kresnice
Jahanje je bilo moje najlepše doživetje. Ko smo hodili, sta mimo nas prijahala dva jezdeca. En konj je bil bel, drugi pa črn. Kmalu smo se ustavili na nekem večjem mestu. Jahali smo eden po eden, da ni prišlo do nesreče. To je bil moj najljubši dogodek. Tudi doma imamo štiri konje in konj je moja najljubša žival. Jan Škarja, 4.r. POŠ Kresnice
POHORSKI ŠKRATI
Lea Bernik, 4. a SPOZNAJMO ŠKRATE Pohorski škrati so majhna bitja, ki so velika 12 centimetrov. Njihov poglavar je za 1 centimeter večji. Škrati so zelo plaha bitja, zato moraš biti čisto tiho, če jih hočeš videti oziroma srečati. Škrati imajo različna dela. Zelo cenjeni so škrati alpinisti, ki morajo po lestvi splezati na maline, privezati vrvico in viseti navzdol. Lestev naredijo iz dveh smrekovih vejic, vmes pa položijo iglice. Ker je to delo nevarno, imajo na glavah čelade, ki so izdelane iz kapic želodov, saj so jim tiste iz trgovin prevelike. Pri straneh morajo imeti zataknjene tudi liste, da jim čelade ne spolzijo z glave. OTROCI NA OBISKU PRI ŠKRATIH Vsako leto škrate na Pohorju obiščejo otroci in jim naredijo hiške iz naravnih materialov, ki jih najdejo v gozdu. Hiške so zgrajene iz storžev, listja, maha, lišajev, lesenih vejic in drugih materialov. Znotraj so opremljene z majhnimi posteljami, mizicami in stolčki. Žal pa otroci hiške čez nekaj časa tudi podrejo. Ponoči gredo otroci potiho in brez svetilk v gozd in čakajo, da bi morda kje srečali ali videli škrate. Ti pa se prav dobro skrivajo in se jim ne želijo pokazati.
ŠKRATJA VAS V Škratji vasi vladata red in disciplina. Čez dan so škratje pridni in trdo delajo. Pri delu jih nadzirajo škrati, ki jim pravijo šefi. Pa pojdimo pogledat k alpinistom, kako poteka njihovo delo. Njihov šef jim narekuje: »Samo še malo, samo še deset minut in bomo opravili za danes. Janez, ne delaš dobro, vrvi je potrebno prepletati kot kitke, da bolje držijo. Lojzek, splezaj že, no, na maline. Kaj se tako obiraš? Vili, pozabil si si nadeti čelado. Hitro z njo na glavo, kajti sicer boš zaradi nespoštovanja pravil odpuščen.« Šef škratek le kritizira in poleg godrnja. Škrati pa si mislijo: »Joj, ko bi bilo že konec!« Malo zatem se zasliši: »Konec. Dovolj bo za danes!« Oddahnejo si in vzdihnejo: »Oh, končno, sedaj imamo pa prosto! Lahko gremo k babici, da nam pove kakšno zanimivo pravljico, saj jih ve na tisoče. Na poti k babici pa se lahko ustavimo še v škratji trgovini in si kupimo kaj za pod zob.« Pri babici potrkajo na vrata in tam se pojavi prijazna nasmejana starka, ki jih povabi v hiško. Hitro si pristavijo lestev in splezajo na njen fotelj, ki je visok, saj je tudi babica velika. Napnejo ušesa in čakajo, da bo babica pričela s pripovedovanjem. Babica jim pove, da bodo danes poslušali zgodbico o Jurčku in gobi. Zanimivo začne pripovedovati in zgodbice kar ni in ni konec. Čeprav je izredno zanimiva, škratje počasi že dremajo, saj so od celodnevnega dela zelo utrujeni. Babica vidi, da skoraj že spijo, in hitro zaključi: »Tako je Jurček zaspal in sanjal o svoji gobi velikanki, ki jo je našel pod orjaško smreko. Pravljice je tako konec in počil je lonec.« Babica jih vseeno povpraša: »Ali ste še budni? Ali veste, od kod prihajajo te pravljice?« Tiho se zasliši: »Še ne spimo. Prosimo, povej nam od kod.« Pojasni jim, da ljudje pišejo knjige in v knjigah pesmice in zgodbice. Doda še: »Lahko vas naučim brati.« Eden izmed njih se oglasi: »Radi bi brali, ampak nimamo knjig.« Babica iz omare vzame nekaj knjig in jim reče: »No, sedaj jih imate.« Škratje se trudijo prebrati črke, a jih ne znajo. Zato jim babica napiše in pove abecedo. Zadovoljni se odpravijo domov v Škratjo vas, ki leži globoko v gozdu pod koreninami stoletne bukve. Veseli so, ker so se nekaj novega naučili. Kar popadajo v svoje male posteljice v svojih malih hiškah in trdno zaspijo v varnem objemu svojega doma.
Lea Bernik, 4. a
Jevniški četrtarji na Pohorju
V sredo, 20. oktobra, smo se zbrali na avtobusni postaji v Senožetih in se odpeljali proti Pohorju. Tam nas je pričakal sneg. Bili smo ga veseli. Najprej smo se namestili po sobah. Naši fantje so morali čakati na prosto sobo še dve uri. Ko smo se vsi razvrstili po sobah, nas je vodič Miro poklical in nam razložil pravila, ki veljajo, dokler smo na Pohorju. Po kosilu nas je čakal pohod do pohorske kmetije. Tam smo si ogledali žago, hlev in bivalno hišo. Spoznali smo tudi bukev, pohorsko kraljico gozda. Zvečer smo poslušali predavanje o vesolju, še prej pa smo bili na nočnem pohodu z lučkami. Naslednji dan smo imeli po zajtrku učno uro. Naredili smo miselni vzorec. Po učni uri smo odšli na celodnevni pohod do razglednega stolpa. Tudi kosilo smo imeli v naravi. Ko smo se vrnili, smo šli v bližnji gozd, kjer smo izdelovali škratove hišice. Zvečer smo imeli »pižama žur«. Mi smo raje ostali v sobi in se igrali igro »laž, resnica«. Preden smo šli spat, smo pojedli dve vrečki bombonov. Tretji dan smo po zajtrku in učni uri odšli pogledat škratove hišice. Ugotovili smo, da so nam škratki zelo hvaležni, zato so nam prinesli bombone. Odšli smo še na Žigartov vrh in tam so nas po planinsko krstili. Ko smo se vrnili, smo spakirali prtljago, po kosilu pa smo se vrnili domov. Tam so nas čakali mamice, očki, sestre in brati. Imeli smo se odlično.
Monika Hribar, Maša Godec, 4. razred, Jevnica
LONDON V soboto, 20. 11. 2010, agencije Twin.
sem se s prijatelji odpravila v London preko
Iz Litije smo se odpravili ob 9. uri in se ustavili še v Ljubljani, kjer so se nam pridružili še ostali potniki in vodička. Z avtobusom smo se odpeljali v Celovec in od tam odleteli v London z letalsko družbo Ryanair. Tam nas je pričakal močen veter, ki nas sploh ni motil, ker smo bili polni navdušenja, da smo v LONDONU. Še isti dan nas je voznik avtobusa, ki je imel volan na ''napačni strani'' (na desni), popeljal na panoramski ogled Londona. Povedano za eno besedo, bilo je čarobno, vse tiste lučke in osvetljene stavbe ... Skratka nepozabno. Okoli 21. smo prišli v hoteli Ibis, v katerem smo bivali nadaljnje 3 dni. Naslednji dan smo šli do Greenwicha, kjer je ničelni poldnevnik, ki določa čas po vsem svetu. Potem smo se z ladjico peljali mimo velikih značilnosti in fotoaparati so se pošteno bliskali. Naslednja postaja se je imenovala Natural History Museum, kjer smo si ogledali okostja dinozavrov in modrega kita v naravni velikosti. Ampak tisto najboljše pa je prišlo na koncu. Ogled voščenih lutk!! Vsi smo bili navdušeni. Za čisto pravi konec dneva pa še večerja po sistemu ''jej, kolikor hočeš'' in povratek v hotel. Ponedeljek ali pa kar nakupovali dan je bil tisti dan, ki se vsi spominjamo, da je denar kar puhtel iz denarnic. Obiskali smo tržnico Camdem in nakupovalno ulico Oxford street. Isti dan pa smo bili tudi na London eye-u, kjer smo si London pogledali iz ptičje perspektive. V torek smo si ogledali znameniti Big Ben in pogledali, kako koraka kraljeva straža in kje živi kraljica. Potem smo se vrnili nazaj v hotel in se še zadnjič zapeljali skozi London na letališče. Na letalo smo se vkrcali že v temi. Leteli pa smo ob čudovitem pogledu na zvezde. Zgodaj zjutraj smo se vrnili nazaj v Slovenijo. Potem pa vsak v svojo posteljo in spanje do popoldneva. Skratka bilo je: NOoROo!!
Petra Gospeti, 9. b
KARANTENA (QUARANTINE)
Marcel and Tomaž (on the left), Aljoša and Domen (on the right)
Rock is the most prevalent music genre in music. Rock style appeared in the USA after second World War. In the 50's and 60's of the 20th century, it has rapidly spread worldwide and today different subgenres have become the most popular kind of music. Even in our small town, Litija we have a rich history of rock bands. Many of them are unfortunately no longer active but many of their tunes are still alive among fans of rock music. Rock music in our town has a special position and has always been refreshed by the young and fresh new emerging rock groups. One of them is definitely the group QUARANTINE (KARANTENA). Quarantine was established in 2008 and consists of four members: Aljoša Končar (guitar), Marcel Kralj (guitar,vocals), Domen Malis (drums), and Tomaž Paternoster (bass).Asa band they are creating their own songs, so
the band has already reached its own musical style and recognition. Their most recent song : Dances in the rain (PleĹĄe v deĹžju) is already becoming a hit, what could be felt in the response of the audience at their last concert at the Youth Centre in Kamnik. As I am a musician too,I know that most bands have been facing faced similar problems like Karantena: finding the place for practicing, financial constraints and the lack of time. The conditions for making good music are rarely fully satisfied, the path to success is long and arduous. Quarantine Band has currently successfully overcome the obstacles that are always placed on musicians' road to succes but with perseverance they will pave the way to realise the dream of every musician. NeĹža Verdonik 8.b
Lojze vpraša svojega prijatelja, policaja Joška: »Ti, Joško, kako gre pa tebi matematika?« »Kar dobro,« odgovori Joško. »No, potem pa izračunaj tole. Koliko je 3 minus 5 plus 2?« ponovno vpraša Lojze. Joško kratek čas premišljuje, nato pa izstreli: »NIČ!« »Ja, dobro. Kako si pa to izračunal tako hitro?« ga Lojze pohvali in se sam pri sebi čudi, da je imel Joška zmeraj za malo butastega. »O, to pa ni bilo težko. Vedno si pomagam s primerom. Če so na mestnem avtobusu trije in jih gre pet dol, potem morata dva vstopiti, da je avtobus prazen.« pametuje Joško. Ana Smrkolj, 9.a
Po snegu jih vozimo, a niso sani, na njih le stojimo, po hribu drvimo.
Dolga brada, prijazen obraz, z rdeÄ?o kapo obdaruje nas.
Maks Kisovec, Lovro Jerant, Vid Jerant
SUDOKU Sudoku je ena izmed najbolj znanih logičnih nalog. Pri tej nalogi gre za mrežo 9x9, razdeljeno na manjše 3x3 mreže, ki jo je treba izpolnjevati s številkami od 1 do 9. Pravila so preprosta. V vsaki vrstici in stolpcu ter v mreži 3x3 se številka lahko ponovi le enkrat. Nekatera števila so že podana.
FUTOŠIKI V n x n kvadratkov moramo vpisati začetna naravna števila od 1 do n, tako da bo v vsaki vrstici in v vsakem stolpcu nastopalo vseh n števil ter da bodo izpolnjene vse relacije.
Začelo se je zjutraj ob 8. uri, ko sem prišel v šolo. Preden so prišli starši, smo s sošolci uredili učilnico. Najprej smo pripravili mize in stole in nato na mize dali igre. Malo preden so starši prišli, smo na tablo napisali 5. r. Ko so starši prišli, smo se zbrali v učilnici 3. in 4. razreda. V razredu smo govorili, zakaj smo se zbrali in kaj bomo delali. Nato smo šli vsak v svoje razrede. Tam smo se igrali igre z vžigalicami, pri kateri smo morali postavljati in prestavljati vžigalice, igro računanja, kjer postavljamo zamaške, igro MEMO, pri kateri ugotavljaš barvo, igro, kjer računaš po navodilih ter se igrali s sestavljanko. V učilnici 3. in 4. razreda so bile naloge podobne, le malo manj zahtevne. V jedilnici so bile naloge iz logike, sudoku in gobelin. Imeli smo tudi nagradno igro, pri kateri smo ugibali, koliko kock je bilo v kozarcu. Na koncu so razglasili kar 4 nagrajence, ki so dobili čokolado. Dopoldne je hitro minilo in vsi smo uživali pri reševanju različnih matematičnih nalog.
Maks Kisovec, 5. R.
1 J
L
N
V 4 J
N
L 5
E 6 Ž
8 R
E
I
L
A
Ž
O
N 9 V
T
M 10 S
C 11 K
V
R
V
A
K 12 Š
A
Vstavi besede na pravo mesto. Straža Konj Jabolko Šola
Jevnica Krava
Ovinek Rime Žoga Dolina
Miklavž Vlak
Smreka
Sava
Manja Ostrež Ravnikar in Santana Bojić, 5.r
POVEŽI K ČRKI A PREDMETE, KI SE ZAČNEJO Z GLASOM A.
A
NADALJUJ VZOREC.
PRISPEVKE PRISPEVALI UČENCI OŠ GRADEC S PODRUŽNICAMI POŠ HOTIČ, POŠ KRESNICE, POŠ JEVNICA, POŠ VAČE
ZBRALI IN UREDILI BOJANA KOTAR IN MATEJA GORŠE
GRADIVO ELEKTRONSKO OBDELAL UROŠ ROZINA