2011/2012 2. del
Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu si, da greš za soncem, na svetu si, da sam si sonce – in da s sveta odganjaš sence. (Tone Pavček)
Vanja Kovač, 4. r (POŠ Vače)
BILI SMO V BELI KRAJINI … OTON ŢUPANČIČ I. Oton Ţupančič se je rodil 24. januarja 1878 v Vinici v Beli krajini, v premoţni druţini. Bil je slovenske in hrvaške krvi. Otroštvo je preţivel v vasi Dragatuš. Osnovna šolo je končal v Vinici, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi (1896) je odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis, vendar študija ni končal. Ko je odšel nazaj v Slovenijo, bolj natančno v Ljubljano, je začel poučevati na gimnaziji. Odločil se je za petletni počitek in potoval v Pariz, Švico ter Nemčijo, preţivljal pa se je z zasebnim poučevanjem. Ko se je vrnil v Ljubljano, je umrl njegov dobri prijatelj Anton Aškerc. V Ljubljani je postal novi mestni arhivar. Leta 1920 je postal dramaturg v ljubljanski Drami ter kasneje njen upravnik. Hkrati je bil tudi izvoljen med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ko se je začela druga svetovna vojna, se je pridruţil NOB. Po končani vojni je postal poslanec ljudske skupščine. Dobil je nazive, kot so; Ljudski umetnik ter Častni doktor. Umrl je leta 1949, pokopali so ga na Ţalah. S svojo pesniško zbirko Čaša opojnosti, 1899, je nekakšen začetnik MODERNE. Ta nasprotuje naturalizmu in odklanja hladno, podrobno slikanje sveta. Moderno zaznamuje človeška notranjost, čustva in strasti. V Ţupančičevi osebnosti so bile zdruţene močne razumske in čutne poteze s čustvom, predvsem pa z izrednim sposobnostmi besednega izraţanja, melodike in ritma.
Njegova dela delimo na 4 faze/obdobja. Prva faza je estetična, predstavlja jo zbirka Čaša opojnosti. Druga faza je vitalistično, zajema zbirko Čez plan. Tretja faza nastopi z delom Samogovori. Napoči konec vitalizma, optimizma in mladostniškega zagona. V njegovem delu se pojavi melanholija in pesimizem. Četrta faza se ujema z zbirko V zarje Vidove. Poskuša se dvigniti iz svojega prejšnjega razpada tako, da se vključuje v širšo skupnost rodu, veselja, druţine in narodu. Oton je oče Cicibana. Napisal je tudi Pisanice, Lahikih nog naokrog ter Sto ugank, Mehurčke. Oton Ţupančič je s svojim pesniškim delom poloţil temelje naši moderni poeziji, s svojimi dramskimi in gledališkimi prizadevanji pa temelje slovenski gledališki umetnosti in izobraţeni slovenski govorici. Literatura: Naši knjiţevniki in njihova dela, Francka VarčPurkeljc, wikipedia. Oskar Divjak, 7. b
II. Oton Ţupančič se je rodil 23. januarja leta 1828 v Vinici, v Beli Krajini, v premoţni druţini. Bil je prvi izmed treh otrok trgovskega pomočnika Franca Ţupančiča in Ane Malič. Otroštvo je preţivljal v vasi Dragatuš. Osnovno šolo je končal v Vinici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Novem mestu, na Dunaju pa je študiral zgodovino in zemljepis. V Ljubljani je pol leta poučeval kot profesor, nato pa za 5 let odšel v tujino. Po vrnitvi je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se je poročil in v zakonu imel tri otroke. Okoli leta 1920, ko je bil ţe splošno priznani pesnik, je spet postal dramaturg. Ţupančičeva umetniška ustvarjalnost obsega predvsem poezijo, nastopal pa je tudi kot dramatik, esejist, kritik in odličen prevajalec. Poezijo za otroke je pisal celo ţivljenje. Prve pesmi je napisal ţe v gimnaziji v Novem mestu. Takrat je nastala tudi pesmica Zima, zima bela, ki ji je kasneje dal naslov Pesem nagajivka.
Spominska hiša Otona Ţupaničiča
Pisal je tudi za odrasle. Napisal je tudi Pisanice, Lahkih nog naokrog, Ciciban in še kaj, Čaša opojnosti, Samogovori in ostale. Umrl je 11. junija leta 1949 v Ljubljani. Pokopan je na Ţalah. Vedno si je ţelel, da bi na njegovem grobu ptice pele. Po smrti mu je ţeljo izpolnil njegov sin, ki je bil arhitekt. Tanja Peulić, 7. c
EKSKURZIJA NA DUNAJ Končno smo dočakali 11. maj in teţko pričakovano ekskurzijo na Dunaj. Ţe ob 5.30 smo zapustili Litijo. Voţnja je bila dolga in naporna. Čas smo si krajšali z igranjem kart in pogovorom, večji del poti pa smo poslušali vodičko. Po dveh kratkih postankih za malico in WC smo prispeli na Dunaj.
Tam smo imeli čas, da smo si vsak zase ogledali ţivalski vrt. Videli smo veliko zanimivih ţivali, ki jih v Slovenji ne moremo videti. Na našo ţalost so prostor s severnimi medvedi ravno obnavljali, zato jih nismo videli. Po ogledu smo se odpravili v središče mesta, kjer smo imeli čas za kosilo. Večina se nas je odpravila v priljubljeno restavracijo s hitro hrano Mcdonalds. Po kosilu nam je ostalo še malo časa za nakup spominkov, potem pa je bila treba v hišo glasbe. Tam smo se predali najrazličnejšim zvokom z vsega sveta. Izvedeli smo tudi precej o dunajskih klasikih. V hiši glasbe so imeli tudi veliko interaktivnih iger, kjer si poslušal različne zvoke, ustvarjal svojo glasbo, dirigiral orkestru ali pa se predal uţitkom poslušanja glasbe. Dan je bil dolg (domov smo prišli malo čez polnoč) in naporen, a nadvse zanimiv … Jaka Ţurga in Benjamin Cirar, 8. r (POŠ Vače)
Najprej smo si ogledali dvorec Habsburţanov Schönbrunn. Tam smo si ogledali vrtove pred dvorcem, nato pa še njegovo notranjost. Notranjost dvorca je opremljena s slikami, lovskimi trofejami z vsega sveta, z velikimi lestenci. Odpravili smo se še v najstarejši evropski ţivalski vrt.
ŢE 9. DRŢAVNO TEKMOVANJE ELASTOMOBILOV in 2. MESTO EKIPE OŠ GRADEC V soboto, 31. aprila 2012, se je v Ljubljani odvijalo deveto drţavno tekmovanje elastomobilov, vozil, katerih edino dovoljeno sredstvo pogona je elastika. Tekmovanja se je udeleţilo 35 ekip. Takoj po otvoritvenem govoru je bila na vrsti naša ekipa, ekipa OŠ GRADEC, ki so jo sestavljali Anţe Mihelčič, Rok Sonc in Aljaţ Jesenšek. Tekmovanje smo začeli z voţnjo elastomobila, na katerega smo namestili stol in enega izmed tekmovalcev. S tem elastomobilom, ki sicer ni tekmoval v konkurenci, smo kasneje prepeljali kar nekaj radovedneţev in tako popestrili ţe tako zanimivo tekmovanje.
Na tekmovanju so sodelovale ekipe v dveh kategorijah, ki se imenujejo “raztegnjenci” in “zviteţi”. Naša ekipa je s pravim elastomobilom tekmovala v kategoriji “raztegnjencev”. Pri teh vozilih se elastika pred voţnjo raztegne, med voţnjo pa se krči in tako poganja vozilo. V devetih letih tekmovanj se je nabralo veliko izkušenj in znanja. Boj za najdaljšo prevoţeno razdaljo (pri kateri vozilo ne sme zapeljati s proge) je zelo zagrizen. Razlike med najboljšimi so izredno majhne. Za dober rezultat je potrebno imeti kar najbolje izdelan elastomobil, v katerega je vloţenega veliko znanja, veliko ur potrpeţljivega dela in preizkušanja ter iskanja novih zamisli. Na tekmovanju pa je poleg tega potrebna tudi mirna roka in dobro oko pri nastavitvi začetne smeri. Določeno vlogo pri rezultatu igra tudi naključje (včasih rečemo temu sreča ali smola), saj lahko elastika, ki je napeta do skrajnosti, poči ravno na startu, veter lahko piha v napačno smer, elastomobil na progi lahko povozi manjši kamenček in zato zavije … Na tem tekmovanju smo izvedli dve voţnji, tretja pa je bila zaradi premočnega vetra preklicana. Za rezultat šteje skupna prevoţena razdalja. Naš elastomobil je skupaj prevozil 105,84 m. S tem rezultatom smo zasedli drugo mesto. Z rezultatom smo zelo zadovoljni, še bolj pa smo zadovoljni z znanjem, ki smo ga ob izdelavi in preizkušanju pridobili.
Mentor: Damjan Grobljar
TEKMOVANJE IZ VESELE ŠOLE
odlomek iz njihove igre. Tekmovanje, zdaj gre pa zares! Vse v »0 zrihtano«, sedeţni red … Odpišemo, gremo v čakalnico, počakamo preostale, voţnja v Litijo, in to je to.
Kot prvo bi povedala, da me moti ţe naslov. Sicer ne vem zakaj, ampak tista beseda VESELA mi gre pa res na ţivce. »Kr` naj se jav` tist` ,ki je vidu VESELO šolo!!!« No, a ni nikogar? To pa zato, ker vesela šola ne obstaja, je pa res, da je najbolj vesel dan v šoli sigurno tisti vroči, ki se vleče, vleče, vleče … Skratka, zadnji dan šole. Takrat so učenci veseli konca mučenja, učitelji pa … No, zdaj sem se razpisala, tako da lahko začnemo …
Torej, prejmite lepe pozdrave od veselošolk in veselošolcev in ne pozabite, šola ni nikdar vesela!!! =P =P Eva Zagoričnik, 5. b
Bila je sreda (bog ve, katera). Meni se sicer ni bilo treba učiti, ker sem imela prost dan, torej sem lahko počela, kar sem ţelela (skoraj). Šla sem v računalnico h Gali (ona je iz 5. a). Pa sva predelali vse teme, pa se »fajn nareţali«, namislili, načudili … Res mi pa ne gre v glavo, da si Gala vse zapomni, leto, kraj, pa še osebe. Torej, čas je vztrajno mineval, tako da sva odšli na kosilo, potem sva čakali druga dva tekmovalca … pa učiteljico … Čakanje. Čakanje. Končno mini bus, voţnja do Trbovelj, voţnja … voţnja ... (mogoče malo pretiravam) … voţnja …(kako zanimivo, ko hočeš nekaj odpisati, ali je test ali tekmovanje, sekunde pa se vlečejo v minute, minute v ure …). Torej, končno Trbovlje. Vsi petarji (iz OŠ Gradec) debatiramo, ponavljamo, naenkrat se pa en »fulll« naglas oglasi – aja, ta glas je iz mikrofona, vse napotke so nam dali, potem pa nam za sprostitev zaigrali še
Slikanje na platno, akril: Učenke LS 3
LITERARNA DELAVNICA Pred predstavitvijo knjige Nerotov skorajvsakdan, ki jo je napisala Jerneja Logaj, učenka 6. razreda, so imeli šestošolci literarno delavnico. Nastalo je veliko zanimivih besedil. Nekaj jih lahko preberete na sledečih straneh.
HIŠA IN KUMARE Nekoč je ţivela ţenica Mara, ki je imela polno hišo kumar. Kumare so vsak dan bolj in bolj rasle, tako da je ţenica Mara redno zajtrkovala, kosila in večerjala kumare. Nekega jutra, ko se je Mara zbudila ter šla v kuhinjo, da bi si za zajtrk seveda pripravila kumare, je tako kot vedno k njej prišel poštar Pavli. Mari je bil Pavli zelo zelo všeč, saj se je vedno smehljal. Tokrat ji je prinesel kup reklam in le eno pisemce. Mara je predvidevala, da je spet pritoţba kakšnega zoprnega soseda zaradi njenih bujnih kumar, ki so sem ter tja res ţe pokukale tudi na sosedova dvorišča. Pismo je počasi prebrala. Pisalo je: Draga Mara! Pridi k meni v mesto in živela bova srečno v moji novi hišici z lepim razgledom. Poštar Pavli. Mara je bila presrečna. Pripravila je prtljago, vzela nekaj kumar in odšla na pot. Hišica je ostala osamljena. V njej so bile naseljene samo še kumare. Čez kak mesec pa se je dogodilo nekaj
nenavadnega. Nekaj kumar se je po stopnicah skotalilo v kuhinjo. Tam pa so nenadoma kar oţivele. Stikale so po kuhinji. Pogledale so tudi v omaro. Skoraj bi BRUHALE! Na policah so drug poleg drugega stali kozarci z vloţenimi kumarami. Mislile so si: »Kako ta Mara dela z nami! Še dobro, da se je odselila!« Hitro so zaprle omaro in pogledale še v hladilnik. Tudi ta je bil poln zamrznjenih kumar. Od groze bi skoraj omedlele. Odvalile so se na dvorišče, kajti morale so na sveţ zrak. A ko so pogled uprle v hišo, so opazile, da se ta na moč dolgočasi. Vprašale so jo: »Kako si, hiša?« »Slabo,« je odgovorila. Kumare so nekaj časa razmišljale, potem pa so sklenile, da bodo prenovile hišo. Hiša se je s predlogom strinjala. Takoj so se lotile dela. Najprej so vse kumare, ki so bile zaprte v kozarcih, zamrznjene v hladilniku ali ujete po drugih kotih hiše, zbrale v dnevni sobi. Za vsako kumaro so pripravile posteljo. Imele so se tako lepo, da ne kumaram ne hiši nikoli več ni bilo dolgčas. Še danes stoji neka stara HIŠA. V njej pa se zabavajo KUMARE. Anja Kimovec, 6. a
SANTANA
Smrka, kiha – je morda bolna? Ah ne, je samo zabavna!
JERNEJA
Nikoli slabe volje ni, Tako srečna tudi zaspi. Ampak teme pa se le boji!
Jaz sem Ena deklica.
Njena glava polna je domišljije, Avantur in pripetij.
Budna Očke zjutraj si pomenca,
Res.
Nasmehnem se: Evo me!
Jutro je prekrasno, sebi zamrmra In se v dan poţene s polno torbo zvezkov, kot Čaplja poleti nad zaspanimi vasmi.
Santana Bojić, 6. a
Jaz sem. A se ti zdi, da ne?
Jerneja Logaj, 6. c
DIMNIKAR IN RAČUNALNIK
VEZALKA IN ZOB V strganem, prašnem in umazanem čevlju je ţivela stara, razcefrana in grda vezalka. Oba skupaj sta pozabljena leţala v zaprašeni omari. Vezalki je bilo bednega ţivljenja dovolj, zato je nekega dne pobegnila.
Nekega dne se je neki druţini zamašil dimnik. Ker pa je bila zima, jim ni preostalo drugega, kot da pokličejo dimnikarja Pupka.
Prišla je na smetišče. Nekdo jo je pobral in jo navezal na zob. Potem je močno potegnil in vezalka je skupaj z zobom odletela iz ust. Priletela sta na drevo. Poskušala sta se razvezati, a jima ni uspelo, zato sta pot nadaljevala skupaj.
Ko je prišel do hiše, je pozvonil in ugotovil, da ni nikogar doma. Malo se je razgledal in pod predpraţnikom našel ključ.
Prispela sta do kriţišča. Tam je ţelel zob na sever, vezalka pa na jug. Začela sta se prepirati. Mimo je prišel rak. Z ostrimi kleščami je prerezal vezalko. Zob je odšel na sever, vezalka na jug, kam pa je odšel rak, tega pa ne vem. Je morda povedal vam?
Manja Hvala, 6. b
Ta dimnikar pa ni bil čisto običajen: znal se je pogovarjati z računalniki!
V hiši si je rekel: »Rabim pavzo.« Usedel se je na stol in igral na računalnik. Čez kakšne pol ure se je končno le odpravil na streho, kjer je našel zamašeni dimnik. Da ne boste mislili, da se je dimnikar lotil dela. Ne! S sabo je prinesel stol in računalnik. Za dimnik je postavil stol, na dimnik pa računalnik. A vse skupaj se ni srečno končalo. Pupek je skupaj s stolom zdrsnil s strehe. Odpeljati so ga morali v bolnišnico. Če ga ţelite poiskati, samo en namig: leţi v bolniški postelji, je čisto črn in … igra na računalnik!
Brina Dacar, 6. b
MAMA IN MEDVED
»Mmmm …, mami Marjani sem jo ukradel. Ali boš malo …?« »Ne! Takoj jo vrni starki, če me hočeš še kdaj videti!« je bila huda ţena.
Stara mama Marjana je bila sladkosneda. Imela je ogromen trebuh. Najraje je jedla kruh, namazan z medom in maslom. Njena specialiteta pa je bila pica z bomboni, medom in čokoladnimi mrvicami. Nekega dne, ko se je ravno sladkala s pico, je potrkalo na vrata. Stara mama Marjana se je nerada ločila od okusne hrane, a se je le dvignila s stola in šla k vhodnim vratom. Kako se je prestrašila! Pred vrati je stal velik rjav medved z imenom Sladki kmet. Vstopil je brez dovoljenja, vzel pico in jo tebi nič, meni nič mahnil proti domu.
»No, prav.« Odnesel jo je k starki in se opravičil. Ko pa je hotel ţe oditi, ga je stara mama Marjana poklicala: »Hej, debeluh! Pridi, pojejva jo skupaj!« Vrnil se je in pojedla sta pico. Postala sta najboljša prijatelja. Sladki kmet je ţeni vse razloţil in ji obljubil, da ne bo več kradel. Ţan Mali, 6. b
Mama se je skoraj razjokala, saj ni imela sestavin za novo pico. Mislila si je, da bo od lakote umrla. Medved pa je s pico v šapah veselo korakal domov k svoji ţeni. Na poti so ga srečevale ţivali in ga spraševale, kaj nosi. Odvrnil je, da pošto. Doma je pico poloţil pred ţeno. »Kako diši! Kje si jo dobil, moj Sladki kmet?« je vprašala ţena.
JANJA Jaz rada jem banano, Ampak ti Najraje ješ Ananas. Janja Končar, 6. c
ŢANA
MAJA
Ţe dolgo se po Litiji potika,
Moja najboljša prijateljica je Anja.
A vseeno prosti čas jo mika.
Anja vse ve.
Nikoli nobene dejavnosti ne zavrne,
Je zelo lepa in ima smisel za humor.
A nikdar nima rada teme črne.
A ona ni v istem razredu kot jaz. Maja Kunaver, 6. b
Bolj kot za petje se za ples zanima, Ravno na plesnih tekmah je vedno prima,
MARKO
In v šoli same skrbi po glavi ji rojijo – Le med tednom njeni moţgani premalo spijo.
Majhen, nagajiv otrok je,
Enkrat samkrat si je v šolo res ţelela,
A ko se zbudi, oči odpreti se mu ne mudi.
Ja, ampak ravno tisti dan je pa zbolela.
Riga, pa ga nič ne briga!
Ţana Brilej, 6. a
Ko pa učiteljica krega ga, On skoraj joka se – tam na majhnem stolu. Marko Ajdinović, 6. b
KOZAREC IN MIZA
LIZA
V restavraciji je stala miza, ki je čakala, da se kdo usede k njej, kaj popije in poje.
Lep bil je včeraj dan, Izjemno s soncem obsijan.
Restavracijo so odprli leta 2008 . Od takrat sta minili ţe dve leti, a k mizi še ni prisedel nihče.
Zato naša odločitev je bila:
Potem pa je mimo prišel nek fant. Skozi okno je gledal mizo in si mislil: »Uboga osamljena miza! Le kako mora čakati in jokati.« Odločil se je, da vstopi in kaj popije. Takrat pa je miza dvignila oči in ga ogovorila: »Tako si ţelim druţbe!«
Avto danes bo ostal doma.
Komaj čakala sem, da gremo,
Fant je prosil natakarja, da naj na mizo postavi kozarec, ki bo mizi delal druţbo in s katerim se bo lahko pogovarjala.
Radi kaj o novih krajih zvemo. A včeraj pot je v gozd vodila nas. Le kostanj zdaj na mizi je pri nas. Je to večerja prava za ta čas. Liza Kralj, 6. a
Miza je tako dobila prijatelja, s katerim se je lahko zabavala pozno v noč, mu pripovedovala ţalostne in vesele zgodbe, on pa se je z njo smejal in jo tolaţil. Jaki Radovanović, 6. b
VOLK IN UČITELJ
Učitelj Marko Ajdinović je šel po sluţbi nabirat gobe. V vlaţni zemlji je opazil sledi velikih stopal. Sledil jim je. Vodile so ga do mračnega gozda. Poskusil je poklicati prijateljico, a ni bilo signala. Kljub vsemu se je odločil, da gre v ta strašni gozd. Stopinje so ga pripeljale do velikega brloga, iz katerega so hudobno gledale rdeče oči. Bil je volk. Zgrabil je učitelja in mu odgriznil roko. Na srečo je imel učitelj s sabo noţ za trebljenje jurčkov … Prepričan je bil, da je z volkom konec. Povil si je roko in se napotil proti domu. Čez kakšno uro je ugotovil, da je zašel. Zakuril je ogenj. Odločil se je, da si bo v potoku ulovil ribo. Ko se je plovec prvič potopil, je bila riba na
ţalost preteţka, tako da je ni mogel povleči. Drugič je bila riba tako lahka, da je sploh ni čutil, Tretja pa je bila ravno prava. Pojedel jo je in šel spat. Zjutraj ni ničesar ujel, tako da je moral na pot lačen, pojedel je le drobnega uţitnega pajka. Še sanjalo se mu ni, da si je volk opomogel in da mu sledi. Kar naenkrat je za sabo zaslišal besno tuljenje. Tekel je na vso moč. Tik pred prepadom se je skril za drevo, volk pa je zgrmel v globino. Učitelju so v bolnišnici oskrbeli rano. Sedaj pa je ţe v šoli in učencem pripoveduje svojo zgodbo. Pravi, da po gobe gotovo ne bo šel nikoli več. Marko Ajdinović, 6. b
Brina Dora Razpotnik, 1. b
SARA IN NOVO KOLO Sara je dobila novo kolo. Ţe prvi dan se je naučila voziti z njim. Odpeljala se je v trgovino. Tam je srečala prijateljico Sabino. Z veseljem ji je povedala, da ţe zna voziti kolo. Roţle Potočnik, 2. r (POŠ Vače)
PRI NAS DOMA Moja muca ima mlade mucke. Kokoš bo kmalu izvalila piščančke. Včeraj smo ţagali suha drva. Mamici sem pomagal saditi roţe. Na njivo smo posadili fiţol, čebulo, česen, redkvico, kumare, korenje, solato, papriko, lubenice, paradiţnik in buče. Tine Pograjc, 2. r (POŠ Vače)
Mia Balta, 1. b
IMENA Maja se igra. Mimi in Luka sta na bazenu. Ines in Izidor se igrata. Ţiva ima nova očala. Zoja ima uro. Nik ima kuţka. Larisa ima novo violino. David se pridno uči. Lara ima ribo. Ţiva Nagode, 2. r (POŠ Vače)
Klara Drobeţ, 4. r (POŠ Vače)
KRATEK ODDIH V PREKMURJU V petek, ko sva z bratom Gašperjem prišla iz šole, mamica in očka pa iz sluţbe, smo vsi skupaj začeli takoj pripravljati prtljago za kratek oddih v Prekmurju, kar smo načrtovali ţe nekaj časa. Vso pot proti Prekmurju smo se vozili po avtocesti. Z navdušenjem sem si ogledovala zanimivo naravo. Po dveh urah voţnje smo prispeli v Moravske toplice oz. do domačije, kjer smo se nastanili. Prijazna gospodinja nam je pokazala sobo, v kateri naj bi spali. Ko smo razpakirali kovčke in zloţili perilo v omare, smo odšli na večerjo. Očka je rekel, da bomo po večerji šli na sprehod po mestu. Na sprehodu smo si ogledovali trgovine, hotele, kamp, počitniške hišice in golf igrišče. Po prijetnem sprehodu smo se utrujeno vrnili v sobo, kjer smo polni vtisov zaspali. Naslednji dan nas je pričakalo sončno vreme. Oblekli smo se in odšli na zajtrk. Ko smo pojedli, smo mamico odpeljali na pohod po sladki poti oz. na nordijsko hojo po Krajinskem parku Goričko. Očka, jaz in brat Gašper pa smo se odpeljali na sejem, ki je potekal v Gornji Radgoni. Okoli dveh popoldan smo bili dogovorjeni, da pridemo iskat mamico, ki se je medtem ţe vrnila s pohoda. Pripovedovala nam je, da je z njimi hodil tudi predsednik drţave Danilo Türk. Ko smo prispeli v sobo, smo se preoblekli v kopalke in se odpeljali na kopanje v Banovce. Ţe se je pribliţeval tretji dan, ko smo pojedli zajtrk, spraznili sobo, oddali ključ ter se z lepimi občutki in polni energije vrnili domov.
Manca Klemenčič, 4. r (POŠ Hotič)
Nina Juvančič, 5. r (POŠ Hotič)
POHOD NA ZG. SLIVNO Bil je lep sončen dan. Z mamico, očkom, bratcem Davidom ter psičko Kepo smo se odpravili proti velikanskemu hribu. Do prvega »hriba« smo potrebovali 15 minut. Ko smo premagali ta »hrib«, ţe smo se zagnali v drugega. Bratec David je bil ţe upehan. A pot se je komaj začela! Hodili smo in hodili. Prišli smo na našo prvo postojanko. David je bil tega izjemno vesel. Tam smo se okrepčali in krenili dalje, in sicer proti Jesenjam. Po kratki hoji smo zavili proti Sp. Slivni. Nekaj časa smo hodili in končno prišli do kraja Mala sela. Šli smo po cesti navzgor proti Vrtačam. Ko smo prišli na Vrtače, smo zavili na gozdno pot proti Zg. Slivni. Hodili smo dvajset minut. Srečali smo mamino učiteljico iz prvega razreda. Povedala nam je za bliţnjico. Do vrha smo potem potrebovali le še 15 minut. Iz gozda smo zavili na cesto in se ustavili šele na Zg. Slivni. Tam smo hoteli nekaj popiti in pojesti vsak svoj sendvič. A v gostilni so veseljačili in nismo vstopili. Vzeli smo stole in sendviče pojedli kar zunaj. Odpravili smo se domov. Pot nazaj je bila veliko laţja od poti navzgor. Domov smo prišli v prej kot v dveh urah. Doma smo nekaj popili. Z Davidom sva lahko še nekaj časa gledala televizijo. Sara Horvat, 4.r (POŠ Hotič)
Sabina Ocepek, 5. r (POŠ Hotič)
REŠEVANJE RACE ČRNUHINJE
MOJA MAMICA
Nekega aprilskega dne sem se vračala iz šole, ko sem zagledala, da lisica po bregu vleče mojo raco. Šolsko torbo in jopico sem odvrgla na njivo in se pognala v dir z mislijo, da rešim svojo raco Črnuhinjo. Ko je lisica zagledala, kako tečem, se je pognala v dir proti gozdu in je čisto pozabila na ubogo raco. Ko sem končno prisopihala do race, je bila revica vsa krvava. Previdno sem jo vzela v naročje – nogice je imela ledeno mrzle. Bila je prestrašena in ni se premikala. Ko sem tekla proti njenem hlevčku, so se ji noge ogrele. Poloţila sem jo v njeno gnezdo in stekla po povečevalno steklo in svetilko. Ko sem vse našla, me je zanimalo, kakšna je njena rana. K sreči ni bila velika, to pa zato, ker je bila lisica mlada (lanska) in neizkušena. Če pa bi bila lisica izkušena, bi raco ţe prej odnesla. Če pa je ne bi ali bi imela steklino, bi v tem primeru beţala jaz. Na dvorišču pa je racman Jaka še vedno kričal na ves glas. Bal se je za Črnuhinjo. Jako sem dala v prostor poleg Črnuhinega. Ko ga je Črnuhinja zagledala, je bila takoj boljše volje in manj prestrašena. Bila sem zelo vesela, da sem pravočasno prišla iz šole in pomagala ubogi raci.
Moji mamici je ime Mateja. Stara je 35 let. Zaposlena je v Maxiju, kjer prodaja kozmetične izdelke. Najraje prodaja parfume. Kadar ni v sluţbi, skrbi zame in za mojega mlajšega bratca Marka. Pridna je zato, ker nam skuha kosilo in poskrbi, da imamo vedno oprana in zlikana oblačila. Zelo mi je všeč, ko pride zvečer v mojo sobo, ker se takrat veliko pogovarjava. Moja mami je prijazna in zelo jo imam rad. Domen Planinšek, 4. r (POŠ Vače)
Sabina Ocepek, 5. r (POŠ Hotič)
Miha in Gašper Merela, 3. r (POŠ Vače)
Klara Drobeţ, 4. r (POŠ Vače)
SREČANJE Jan: »Ţivjo, Nejc. Kje si bil?« Nejc: »Ţivjo. Z očkom sem bil pri zobozdravniku. Kje si bil pa ti?« Jan: »Z mamico sem bil v pekarni in sva kupila krofe. Bi še ti enega?« Nejc: »Ja, prosim.« Jan: »Na, izvoli!« Nejc: »Najlepša hvala.« Nejc Gračner, 3. r (POŠ Vače)
MAKSI SREČA JEŢA Nekoč sem hodila po travniku in sem videla jeţa. Imel je bodice, majhne noge in ošiljen nos. Bil je še mladiček. Čez nekaj časa ga je moj kuţa Maksi napadel. Zvil se je v klobčič in Maksi je s tačko zadel v bodice. Peljali smo ga k ţivinozdravniku. Ţivinozdravnik je iz Maksijeve tačke izvlekel vse bodice, nato smo Maksija peljali domov. Maksi je moral še malo počivati, a si je kmalu opomogel. Lara Pivc, 3. r (POŠ Vače)
Poslikani glineni lončki: 8. a, b, c
Neznani avtor, 8. r
NADLJEVNAJE ZGODBE LOJZA IZ VESOLJA PISATELJICE MAJDE KOREN
Z LOJZO SEM ODLETELA NA PLANET SOLAUM TUBEROSUM Ko se je Lojza spet vrnila na Zemljo, je prišla pome in odšli sva na planet Solaum Tuberosum. Pot je bila dolga in naporna. Peljali sva se z velikim krompirjem. Ko sva prišli na planet Solaum Tuberosum, sem videla krompirje namesto hiš. Sprehodili sva se do njene hiše. Tam sva srečali njenega očeta, mamo, brata in sestro. Vsi so se naju razveselili. Ponudili so mi krompirček in jabolčni sok. Na tem planetu jedo samo krompir. Sedla sem na njihovo teraso in se malo posončila. Opazovala sem otroke, ki so se razposajeni vračali iz šole. Šola je v obliki krompirja. Otroci imajo tudi domače naloge. Pri njih imajo rdeče nebo, dve sonci in dvanajst lun. Vsaka hiša ima hišnega ljubljenčka. To je poši. Ta poši je pisane barve in je podoben martinčku. Zelo rad se crklja. Lojza mi je razkazala svoj domači kraj. Ko sva tako hodili, sva zagledali lep, velik travnik, na katerem so rasli krompirčki. Krompirčki so bili zelo pisani in različnih velikosti. Utrgala sem šopek krompirčkov in jih odnesla njeni mami v slovo. Ko sem se naveličala biti tam, me je Lojza odpeljala nazaj na Zemljo. To je bila moja pustolovščina na planetu Solaum Tuberosum. Ko sem prišla domov, sem povedala staršem vse, kar sem doţivela na tem planetu. Bila sem zelo zadovoljna. Ulegla sem se v posteljo in sladko zaspala. Adriana Domić, 3. b
Z LOJZO SEM ODLETELA NA PLANET SOLAUM TUBEROSUM Ko je Lojza znova prišla na Zemljo, je obiskala mene, Lavro. Povabila me je, da bi se z njo odpeljala v njenem enosedu. Takoj sem bila za stvar. Rekla mi je, da bi mi rada razkazala svoj svet. Z veseljem sem šla z njo. Zbasali sva se v njen enosedni krompir in odleteli. Med voţnjo sem se sama pri sebi spraševala, kako na planetu Solaum Tuberosum gledajo televizijo. Ko sva prispeli, mi je predstavila svoje prijatelje in me povabila k sebi v krompirjevo hišo. Lojzini hišni ljubljenčki so poleţavali na okenskih policah. Ti ljubljenčki so poši in so zelo podobni martinčkom, le da so mavričnih barv. So zelo zanimivi. Opazila sem, da Lojza sploh nima televizije. Nato sva odšli k potoku, po katerem je tekel jabolčni sok. Napili sva se soka, ki sva ga zajemali z rokami. Roke sva imeli vse sladke. Nebo je postalo temno. Jabolčni oblak je zastrl obe sonci in začel je padati jabolčni deţ. Stekli sva proti krompirjevi hiši. Bili sva čisto mokro sladki. Uredili sva se in se usedli h kaminu iz krompirja. Naslednji dan je bila sobota. Z Lojzo sva zelo zgodaj vstali, saj je bil čas, da odhitiva v šolo. Pozajtrkovali sva dva pečena krompirja in se napili soka. Z nadzvočno hitrostjo sva se z avtom iz krompirja odpeljali v šolo, kjer sem spoznala Lojzine sošolke in sošolce. Kmalu zatem je v razred vstopil učitelj, ki mu je bilo ime Kuštostrum. Bilo je prav smešno zanimivo, saj je bilo vse iz krompirja. Učitelj je imel modre lase, ki so štrenasto stali pokonci. Njegova polt je bila zelena, ki pa se je pri razlaganju spreminjala v različne zelene barvne odtenke.
Bila sem zelo začudena, kako to, da se oni ne učijo števil s številkami. Pišejo jih le z besedami. Računajo tako, da je šest krat šest krompirjev dvanajst krompirjev. Tudi pisavo imajo zelo zanimivo, saj pišejo le z levo roko nazaj. Vsaka črka ima svojo barvo. Tako postajajo zvezki prave mavrične umetnine. Zanimiva in prav posebna je tale njihova šola. V ponedeljek sva dolgo poleţavali v krompirjevi postelji in nazaj brali pisano pravljico iz krompirjeve knjige. Lojzi ni bilo treba v šolo. Na planetu Solaum Tuberosum imajo namreč pouk samo med vikendi. Na torkov večer je bilo zelo toplo. Sedeli sva pred hišo na klopi iz krompirja in zasanjano opazovali sije vseh dvanajstih lun. Barve so se prelivale od limonino rumene, pomarančne pa tja do ţivo rdeče. V sredo sem spoznala Lojzina starša. Očetu je ime Lojzestrun, mami pa Rozalojza. Vrnila sta se iz krompiropotovanja. Imeli sva tudi učno uro krompirjevega jezika. Zelo veliko besed se začne ali konča na kromp. V četrtek je prišla na obisk k Lojzi njena prijateljica Lozonojka. Skupaj smo se podile po rumeno zelenih travnikih, pile jabolčni sok iz potoka in se igrale skrilavnice, ki bi jim pri nas rekli skrivalnice. Bilo je zelo razgibano pisano, ko so po travniku kot pisane vzmeti poskakovali poši. Ves teden sva se resnično zabavali in pri Lojzi mi je bilo zelo lepo. Pri njej je vse tako krompirjevo, jabolčno in barvito, da ti srce zaigra. Lavra Zupan, 3. b
Z LOJZO SEM ODLETELA NA PLANET SOLAUM TUBEROSUM Ko je Lojza odšla na planet Solaum Tuberosum, mi je, preden je šla domov, dala telefonsko številko, da bi se lahko slišali. Čez tri tedne me je Lojza poklicala, da ji je oče kupil krompirček za dva. Očka je dejal, da me lahko pride iskat, da mi bo pokazala planet Solaum Tuberosum. Sporočila sem ji po telefonu, da lahko pride naslednji dan ob osmih zjutraj. »Prav,« je rekla Lojza. In res, naslednji dan je Lojza prišla točno ob osmih. Lojza me je peljala na planet Solaum Tuberosum. Ko sva prispeli do planeta Solaum Tuberosum, sem bila zelo srečna, ker je bil planet prečudovit. Nato mi je Lojza pokazala vse mogoče reči, ki jih imajo. Hiše imajo v obliki krompirja. V hišah imajo postelje iz ledu, mize imajo iz ledu, pokrite z lesom, stoli in hladilniki so iz lesa, umivalniki so iz ledu, vendar, če točiš toplo vodo, se led ne stopi, ker je zelo trden. Svetila so iz stekla, ki je poslikan s cvetočimi roţicami. Omare so zlate barve, ročaje imajo srebrne barve, predali pa so polni čudovitih kristalov različne barv. Kroţniki so iz porcelana, posoda je kovinska, pribor pa je čudeţno majhen in ljubek, kot da bi tu ţiveli samo otroci . So iz gline ter pobarvan rumeno. Otroške sobe so velike kot dvorane, v njih so gugalnice, tobogani, vrtiljaki in polno igrač iz blaga, ki jih sami naredijo. Najbolj so mi bile všeč punčke, ki so imele zlate laske. Na dvorišču imajo čudovit bazen. Je okrogle oblike in porisan z ribicami, delfinčki in srčki. Voda je sinje modre barve. Vozijo se s krompirčki. Prehranjujejo se s krompirjem, ki ga pridelajo sami. Za hišo imajo izvir vode, ki priteče iz vrha gore in ima okus po jabolkih. Za domačo ţival imajo poši, ki so takšni kot naši martinčki, samo oblike so kot krompir, ter so
mavrične barve. Šola je zelo velika in je kvadratne oblike, okna pa ima okrogla, z vijoličnimi zavesami in rumenimi metuljčki. Table so trikotne oblike, stoli so iz krompirja, mize pa iz korenja. Zanimivo je, da pišejo z nalivnim peresom in rišejo z barvicami, ki jih naredijo sami iz sadja in zelenjave. Po končanem ogledu sem bila zelo utrujena in srečna. Lojza mi je predlagala, da naj prespim pri njej. Z veseljem sem povabilo sprejela. Saša Primoţič, 3. b
Z LOJZO SEM ODLETEL NA PLANET SOLAUM TUBEROSUM Lojza mi je povedala vse o svojem planetu. Povedala mi je vse o svoji šoli: kakšni so učitelji, kakšne so klopi, kakšni so WC-ji, kakšno tablo ima učitelj in kakšni so sošolci ... Povedala mi je, kakšno hrano jedo na njenem planetu: krompirček. Povedala mi je tudi, kakšne ţivali imajo na njenem planetu: pošije. Lojza mi je povedala , kaj jedo pošiji na njenem planetu. Kaj pa drugega - pečen krompirček!!! Lojza me je tudi popeljala po svojem planetu in mi vse to pokazala. Zavohal sem nekaj. Lojzo sem vprašal, kaj je ta vonj? To je pečeni krompirček, boš poskusil? Ja, prosim. Mmmmmm, kako dobro. A lahko še enega? Ja, seveda. Potem sem pojedel še 1, 2, 3, in potem še 4 mmmmmmmmmmmmm ... Ta kropirček ima tak okus kot pri nas jabolko. Ko sem pojedel, sva šla z Lojzo še malo naokoli pogledat njeno vesolje. O, kako lepo je pri vas. No, izvoli, pozabil sem ti dati marsikaj. In sem ji dal v roke. Oooooo, hvala. Zelo lepo je! No, pojdiva k meni domov pogledati mojega pošija. V redu. Kako so lepi. Na, poboţaj ga, nič ti ne bo naredil. Resno? Ja, seveda. V redu, naj bo. Kako so mehki in kako so neţni. Imel bi ga. Hecam se ...
Ali greš z mano na sprehod? Lahko ... Videl sem, kakšni avtomobili so tam. Saj so iz krompirja. Hvala, ker sem lahko prišel, zdaj pa moram iti. Adijo. Adijo, adijo... Se vidiva naslednjič! Jan Modic, 3. b
Z LOJZO SEM ODPOTOVALA NA PLANET SOLAUM TUBEROSUM
Lojza je prišla zvečer, ko sem bila ţe v postelji, na Zemljo in mi rekla, da naj z njo odpotujem na planet Solaum Tuberosum. Leteli sva in leteli, dokler nisva prispeli na planet. Na njem imajo dvanajst lun in dve Sonci. Lojza je stara sedem let. Ima modre lase in zeleno koţo. Najraje je oblečena v modre hlače, njena majica pa je beţ barve. Čevlje ima jeţaste. Je zelo ţivahna deklica in nikoli ni ţalostna. Skupaj sva se sprehodili po mestu. Vse hiše, šole, vrtci, avti in klopce so v obliki krompirja. Odpeljala me je tudi v šolo. Predstavila mi je svoje sošolce. Ime jim je Ţarko, Ţlojza, Ţmirko, Ţorţ, Ţerald, Ţlindra in Ţeljka. Učitelj je imel roza lase, oblečen pa je bil v vijolično majico in rdeče hlače. Lojza mi je povedala, kaj najraje jedo. Njihova najljubša jed je krompirček, narejen po solaumskem receptu. Njihova najljubša sladica pa je krompirčkova torta. Nato sem jo vprašala, če jedo tudi solato, in ona mi je odgovorila, da ne. Povedala mi je nekaj po solaumsko in jaz sem jo celo malo razumela. Njihov jezik je zelo lahek in se ga hitro naučiš. Recimo hvala se po solaumsko reče lejlej, prosim pa finks. Vprašala sem jo, če govorijo samo ta jezik, ona pa mi je rekla, da govorijo tudi angleško in nemško. Peljala me je k sebi domov. Njihova hiša je iz krompirja, miza
in kavč imata obliko krompirja, postelja pa je trikotna. V hiši stanujejo mama Larisa, oče Lojze, sestrica Lara, bratec Leo, babica Lidija in dedek Lazo. Vsi pa se pišejo Lokvan. Doma imajo tudi hišnega ljubljenčka, ki mu je ime Poši. Poši je martinček solaumsko modre barve. Njegove oči so rdeče, ušesa ima zakrivljena in majhna, usta pa so kvadratna. Poši se zna plaziti in splezati na ramena. Spi v majhni kletki. Hranijo ga s solaumskimi rezinami. Zjutraj sem se s krompirčkovo ladjo vrnila na Zemljo, tako da moja starša sploh nista opazila, da me celo noč ni bilo doma. Ko sem jima povedala, kje sem bila, sta mi rekla, da sem vse skupaj samo sanjala. Na planetu Solaumu Tuberosum je bilo zanimivo in zelo zabavno. Upam, da bo Lojza še kdaj prišla.
Ana Vrhovec, 3. b
Z LOJZO SEM ODLETEL NA PLANET SOLAUM TUBEROSUM Z Lojzo sva odletela na planet Solaum Tuberosum. Ko sva prišla na planet Solaum Tuberosum, mi je najprej pokazala njihovo šolo. Bila je ogromen krompir. Ob prihodu v šolo sva zagledala veliko učencev. Z njimi sem se malo pogovarjal in bili so zelo prijazni. Potem sva šla k njej domov. Tam mi je pokazala pošija. V hiši so bili sami krompirčki. Miza je bila en velik krompir, okrog katere so bili postavljeni manjši krompirji namesto stolov. Vsak stol je imel izrezano naslonjalo in sedalo. Po tako dolgi poti sva bila ţe zelo lačna. Pri kosilu so se nama pridruţili še Lojzini bratje in njena starša. Na planetu Solaum Tuberosum je značilno, da se veliko otrok rodi istočasno. Bratje so bili rojeni na isti dan, Lojza je posebnost planeta, ker se je rodila sama. Za kosilo smo jedli praţen krompir in pili jabolčni sok. Vse je bilo zelo okusno. Po kosilu sva šla k ribniku, v katerem so plavale zlate ribice. Lojza mi je pokazala pot do izvira vode, ki teče v ribnik. Do izvira je vodila zelo nenavadna pot ob potoku. Spotaknil sem se ob krompirček in padel naravnost v potok. Najprej sem zakričal, potem pa ugotovil, da ima voda okus po jabolčnem soku. Plaval sem v potoku in rekel Lojzi, naj se mi pridruţi. Kopala sva se toliko časa, da bi kmalu pozabila, da je noč dvanajstih lun. Pohitela sva k Lojzi domov, kjer sva opazovala nebo. Lojza mi je pripovedovala zgodbice o dvanajstih lunah, dokler nisem zaspal. Zjutraj me je Lojza zbudila, ker me je morala zapeljati nazaj na Zemljo, še preden je šla v šolo.
David Gobec, 3. b
Mojca Simerl, 6. b
POGUMNI PASTIR V Petelinji vasi je davno nekoč razsajal strašen zmaj in ustrahoval vse, kar je bilo ţivega daleč naokoli. Vsako leto enkrat se je zmaj razšopiril na Zmajevskem polju in izzival junake na dvoboj . A nihče si ni upal spopasti se z njim in zmaj je bil vsako leto bolj predrzen in domišljav. Nekoč pa se je priglasil na dvoboj pastirček, ki mu je zmaj vsako leto ugrabil pol črede ovac. Pastir je kralju Matjaţu poslal pismo. V njem je pisalo: Dragi kralj! Ali mi lahko priskrbite meč, ščit, oklep in čelado, da se bom lahko pomeril s strašnim zmajem?!? Kralj Matjaţ je po dolgem premisleku le poslal vse, kar je pastirček potreboval, da bi lahko premagal zmaja. Pastir se je dolgo pripravljal na dvoboj z zmajem. Vadil in vadil je in končno je le bil pripravljen. Povabil je kralja in vse druge iz Petelinje vasi. Kralj Matjaţ je pastirju zaţelel veliko sreče. Končno se je dvoboj začel. Ko je zmaj zagledal nasprotnika, se je začel krohotati, da bi skoraj počil od smeha. Ko se je zmaj krohotal, je pastir napadel. Ko ga je pastir udaril, se je zmaj začel še bolj krohotati. Zmaj je končno napadel, bruhnil je ogenj. Pastir se je branil s ščitom. Ščit je razpadel. Nato je pastir vrgel zmaju v usta meč. Zmaj je po petih minutah umrl. Pastir se je poročil s kraljevo hčerko Patricijo in ţiveli so srečno do konca svojih dni. Vito Kotar, 3. a
Lovro Šepec, 8. b
ZLATI PSIČEK (pravljica) Nekoč so ţiveli trije psički in njihova mama. Starejša dva nista preveč marala mlajšega. Pred pasjo hišico so imeli drevo z zlatimi kostmi. Vsako jutro je bila na drevesu ena kost manj. Najprej sta na straţo odšla starejša dva psička, nato pa še mlajši psiček, ki je videl, kdo krade zlate kosti. Tat je bil majhen zlat psiček. Mama jim je rekla, naj gredo na pot in ulovijo zlatega psička. Starejša dva sta šla skupaj, mlajši pa je moral sam. Starejša psička sta se kmalu vrnila domov praznih tačk. Mlajši pa je nekje daleč v gozdu le našel zlatega psička in še vse druge zlate kosti, ki jih je ukradel. Ves vesel je odšel domov in z njim tudi zlati psiček in vse najdene zlate kosti. Na travniku so se mlajši psiček, zlati psiček in starejša psička srečali. Starejša psička sta se šla igrat, mlajši pa je hotel domov. Od ljubosumja sta starejša psička ubila mlajšega in se z zlatim psičkom vrnila domov. Mami sta se zlagala, da sta ga našla. Mimo mrtvega psička je prišel njegov najljubši prijatelj s polno košaro zdravil. Rešil ga je smrti.
Mlajši psiček se mu je zahvalil in mu v zameno podaril celo vrečko zlatih kosti in se vrnil domov. Mami psički je povedal celo zgodbo. Mama je starejša psička nagnala od doma, mlajšemu pa dala goro kosti za večerjo. Sara Strmec, 4. a
ESMERALDA IN ELIZABETA Ţivela je deklica temne polti in čudovitih zlatih las. Ime ji je bilo Esmeralda. Prihajala je iz bogate druţine. Hodila je v šolo, kjer so otroke ločevali na revne in bogate. Med revnimi pa je bila deklica po imenu Elizabeta. Deklica je bila zelo bistra in je z lahkoto reševala vse naloge. Včasih je dobila celo boljšo oceno od Esmeralde. Takrat je bila Esmeralda jezna, zelo jezna. Ampak Elizabeta je bila dobrega srca in Esmeraldi ni zamerila. Nekega dne jim je učiteljica dala nalogo, naj napišejo pesem, in tako so po pouku odšli domov. Elizabeta je videla in vedela, da bo pri tem imela Esmeralda veliko teţav. Skupaj sta sestavili pesmici. Nato je prišel dan ocenjevanja. Obe sta dobili petici in kar naenkrat sta postali najboljši prijateljici. Tega Esmeraldini starši dolgo niso in niso ţeleli sprejeti. Čez dve leti pa so le uvideli, da sta deklici neločljivi. Esmeralda je postala taka kot Elizabeta. Esmeraldini starši so Elizabetini druţini podarili denar, hišo poleg njihove in veliko oblačil. Tako so vsi, ki so videli Esmeraldo in Elizabeto skupaj, mislili, da sta sestri. Sabina Ocepek, 5. r (POŠ Hotič)
SMETIŠNI MUC - nadaljevanje zgodbe Siamski muc je še dolgo razmišljal. Zjutraj je takoj šel obiskat smetišnega muca in mu rekel, da bo ostal pri njem. Skupaj sta kradla hrano. Spoznala sta veliko drugih smetišnih muckov. Skupaj sta bila tri leta. Kar naenkrat se je siamski muc spomnil svoje prave druţine: »Kako ţivijo brez mene?« Smetišnemu mucu je dejal, da bi jih rad šel pogledat. Odpravila sta se in siamski muc je videl, da je gospa kupila psa. Zelo je bil ţalosten, a ga je smetišni muc potolaţil. Odšla sta nazaj tja, kjer sta bivala. Naslednjega jutra, ko sta se zbudila, sta videla, da ni bilo nikjer nobenega muca. Kam so vsi odšli, sta pomislila. Smetišni muc se je ozrl naokoli in ko se je obrnil nazaj, tudi siamskega muca ni bilo več. Nato je zaslišal mijavkanje vseh smetišnih mucev, tudi njegovega prijatelja. Videl je, da je prišla gospa, in je siamskega muca odkupila. Tudi smetišnega je hotela, pa ji je ušel. Prijel se je za vrata vozila. Odpeljali so se, kdo ve kam?! Prišli so v veliko naselje. Prijazna gospodična je odpeljala muckove prijatelje. Sledil ji je. V zgradbi je bilo še veliko drugih mačkov. Najmanj tisoč jih je bilo. Njej so se muci zelo smilili, ampak jim ni mogla pomagati.
Naenkrat je prišel gospod in naznanil, da je čas za kopanje. Vsi muci so bili zelo veseli. Smetišni muc ţe ne bi bil, a bil je radoveden in je šel za njimi. Videl je napravo za umivanje. Zelo je bil presenečen. Šel je v skupino, kjer je bil siamski muc. Hotel ga je zbuditi, ampak ga ni in ni mogel. Skočil je za gospodično, ki je prej nesla njegove prijatelje, in razmišljal, kako bi vse muce rešil. Utrnila se mu je ideja. Vsako noč gre na nekakšno teraso. Tam ni nobene kamere ali vratarja, je samo eno okno. Treba bo biti previden. Znočilo se je, čas je za akcijo. Vedel sem, kdaj in kako jih zbuditi. Samo trikrat zaploskam. Toooooooo, uspelo mi je! »V redu,« zašepetam. »Zdaj me pa poslušajte. Skozi tisto okno bomo odšli. Čisto potiho.« »Imam teţavo. Ne znam šteti.« Pa reče neki muc, da si bodo na dlake napisali številke. »V redu, začnimo: 1, 2 3, ……. Kje je četrti?« Pa ga najdemo med petsto. »Kaj delaš tukaj?« »Ne vem, izgubil sem se!« Pa spet začnem, pridem do tisoč. »Yes«, uspelo mi je. Naučil sem se šteti do tisoč. Čisto potiho stopamo skozi okno. Super, zunaj smo. Vsi smo veseli.
»Psssst«, rečem. »Bodite tiho, če ne, nas bodo ujeli.« Vsi so ga ubogali. Zdaj so imeli še večji problem. Ni poznal črk. Pa so ga naučili. Prišli so do stare pošte, kjer je pisalo B U S. Ni znal prebrati, zato mu je nekdo rekel, da naj prebere skupaj. In res. Naučil se je brati. »To je avtobusna postaja.« In glej ga zlomka, pripeljal je avtobus in odprla so se vrata. Vstopili so. Peljali so se do naše postaje CESTA JOVESEK KORENJE. »Hura, prispeli smo domov!« Zdaj lahko ţivimo naprej. Siamski in smetišni muc sta ukradla tako velik zrezek, da ga še trije psi ne bi mogli pojesti. A bila sta lačna. Smetišni muc je bil vesel, da se je naučil veliko stvari, kot so štetje, črkovanje in branje. »Upam, da bom še veliko raziskoval, vam obljubim, častna mačja. Mijav!« Andrea Lea Širok, 5. a
Manca Godec, 7. c
VEZALKA IN DEŢEVNIK Vezalka: »Kaj pa je tamle za tistimi vrati?« Deţevnik: »Za tistimi vrati stanujem jaz, deţevnik. Kaj me ne poznaš?« Vezalka: »Nekoč sem te videla, ko sem bila še na levem Petrovem čevlju in je šel na vrt.« Deţevnik: »Pridi z mano, ti bom nekaj pokazal!« Vezalka: »Kaj mi boš pa pokazal?« Deţevnik: »Razkazal ti bom svoje rove.« Vezalka: »No, prav, pa grem. » Deţevnik (hudobno, sam pri sebi): »Moj hudobni načrt uspeva, ha ha.« Vezalka: »Hej, kam me vlečeš?« Deţevnik: »V moj skrivni labirint. Tam notri boš ostala toliko časa, dokler ne najdeš izhoda!«
SPREHOD PO VESOLJU Neke temne noči sem se zbudil, ker sem bil ţejen, in sem šel pit. Ko sem nalival sok, je pred našo hišo nekaj zabrenčalo. Skočil sem k oknu in pogledal, kaj se dogaja. Pred našo hišo je pristala zelo velika vesoljska ladja. Odšel sem ven in pokukal vanjo, a v njej ni bilo nobenih vesoljcev. Ladjo sem porinil v skrivališče. Zjutraj sem se odpravil k ladji, vstopil in pritisnil na rdeč gumb. Začel sem se dvigati. Zelo dolgo sem se dvigal, dokler nisem prišel v vesolje. Nato se je ladja pokvarila in strmoglavil sem na neki planet. K sreči mi nič ni bilo in ker je bil na planetu zrak, sem se razgledal naokrog. Zagledal sem neko bitje in vodilo me je do neke vasice. Tam mi je vse razkazalo in videl sem, da je bilo vse modro. Povedalo mi je, da je pri njih vse modro, zato se njihov planet imenuje Modri planet. Nato me je vesoljec povabil v gozd, kjer je na modrih drevesih raslo modro sadje. Rekel sem, da mi niso všeč njihova trava in drevesa in da imajo slab zrak. Zato sem se odločil, da grem nazaj na planet Zemlja.
Vezalka (zadovoljno): »Ni opazil, da sem mu na rep dala bleščice. Brez teţav bom prišla ven.«
Vesoljec me je odpeljal nazaj k vesoljski ladji, popravila sva jo in sva odletela. Ko sva prišla na Zemljo, sem se zahvalil in šel sem spat.
Vanja Kovač, 4. r (POŠ Vače)
Domen Planinšek, 4. r (POŠ Vače)
PREPIR NA NEBU Nekega dne sta se na nebu srečala sonce in oblak. Oblak: »Sonce, koliko je ura?« Sonce: »Ne vem. Zakaj pa te zanima? Oblak: »Zato, da se bom lahko izpraznil.« Sonce: »Izpraznil se boš ţe jutri!« Oblak: »Kako to veš?« Sonce: »Zato, ker sem gledal vremensko napoved po televiziji.« Oblak: »Butasto sonce si in vremenarji so popolni butci!« Potem sta se stepla. Strela: »Zakaj se prepirata? Sonce: »Oblak mi nagaja!« Strela: »Nehajta se prepirati!« Sonce in oblak: »Prav imaš.« Miha Merela, 3. r (POŠ Vače)
Jaki Radovanović, 6. b
V DEŢELI SLADKARIJ Nekoč je Luka Sladkosned iz omare ukradel sladek bombon. Ravno ko ga je hotel pojesti, se je bombon raztegnil in pojedel Luko. Luka se je znašel v deţeli sladkarij. Bombon se je zatresel in iz drevesa, ki je bil drugače sladoled, je prišel ogromen dinozaver. Bil je taraskozaver, ki je imel koţo iz medenjakov in zobe iz špičastih bombonov. Gledal je naravnost v Luko in potem zdrvel proti njemu. Luka je zbeţal, splezal je na sladoled. Ko je taraskozaver šel pod drevo – sladoled, je Luka skočil nanj in ga poţrl. Potem so iz vseh strani prišli ljudoţerci, narejeni iz lizik in bombončkov. Privezali so ga na drevo – sladoled in zakurili ogenj, da bi ga spekli. Luka je pojedel vrvico in zbeţal. Potem se je pregrizel skozi bombon in povedal vse svoji mami, ampak mu ni čisto nič verjela. Odslej ni Luka nič več jedel sladkarij. Gašper Merela, 3. r (POŠ Vače)
Papirnati stol: Domen Bizjak in Nastja Garantini, 9. r (POŠ Vače)
Marcel Malis, 7. c
KJE JE TISTA ZDAJ ŠOLA Kje je tista zdaj šola, k´ je včasih bila. Zdaj pa raste grmovje in zelena trava. Tam so zdaj ruševine, v njih mravlje ţive. Ko pa pride mravljinčar, vse mravlje poje. Bom grmovje posekal, travico poţel. Bom še mravlje napodil, spet v šoli ţivel. Spet se mravlje vselijo, jaz jokam glasno. Me mravljinčar tolaţi, to res je hudo. Gaja Starc, Gala Pregel 5. a
PIŠČANČKI Dva sta majhna, en debel, vsak od njih pa je vesel. Eden čivka, drug smrči, tretji pa se veseli. Plešejo in pojejo, čivkajo in rajajo, vedno se zabavajo, zjutraj dolgo spavajo. So prijazni in zabavni, dobri animatorji, je res lepo jih videti. Gaja Starc, Gala Pregel, Anja Širca 5. a
ROŢE Roţe so rumene, roţe so zelene, vse so različne, ne podvojene. Ene so lepe, druge vesele, ene so grde, druge debele. Vse so rastline iz cvetličarne, ene nevarne, ene pa varne.
USTNATICE Gospa Bazilika diši, gospod Timijan dehti, gospod Origano pa spi. Vsi v Začimbiji ţivijo, tam začimbe se gostijo. Veliko ohcet priredijo, da začimbe poročijo, vsi se je ţe veselijo. Ob polni luni zacvetijo in veseli so prav vsi, ko se Origano zbudi. Gaja Starc, Gala Pregel, Anja Širca, 5. a
Gaja Starc, Gala Pregel, 5. a
PUKI Puki Garfildov je medo, kličejo ga sladoledo, ker rad krade sladoled, ki ni v hladilniku pripet. Je rjav in nagajiv, je zabaven in crkljiv, je vesel in debel, ker Garfildu je hrano vzel. Gaja Starc, Gala Pregel, Anja Širca, 5. a
VESOLJE Ţe od nekdaj sem si ţelela, da bi v vesolje poletela. Marsovca bi imela za soseda, tukaj šole ni, seveda, ker pametni so vsi zelo, zato ţivijo zdravo in lepo. Špela Hribšek, 5. b
KDO HOČE Zamenjam: glavne ţelje za radost in veselje, slasten bombon za kuhan makaron, iskreno roko za belo poroko, strgano maj'co za novo srajco, staro omaro za divjo zabavo, pokvarjeno štručko za novo mucko, lisasto kravo za dolgo zabavo, bel prtiček za čolniček, veliko revo za Evo, sosedovo koţo za cvetočo roţo, črn rokavnik za računalnik, zlato perje za krompirje, progasto čebelo za veliko marelo. Le šolski zvezek odstopim zastonj; ga nič ne pogrešam, le pridite ponj! Klara Drobeţ, 4. r (POŠ Vače)
ROMEO Nekoč v Veroni bili sta rodbini Capuleti, Montegi, oboji fini. A imeli pa so prvi hčero, drugi sina, ki bila sta bolj drzna kot fina. Na žalost pa rodbini na na smrt sovražita se. A kaj ko Romeo drzni odide na ples, tam vidi dekle lepo kot angel, ki ga prevzame takoj. Ljubezen ta pa ne umre, čeprav dekletu je Julija ime. Tako zaljubljena se na mah poročita, a to skrivnost samo zase obdržita. Vse lepo bi se izšlo, če sovraštva med družinama ne bi bilo. Ko bratranec Julijin svoj bes sprosti, in tako Romeo prijatelja izgubi, iz maščevanja še njega pogubi. Ko do tega ne bi prišlo, bi Romeo še vedno bil s svojo Julijo. Ker pa je tako bilo, je oče hotel omožiti Julijo, Romeo pa v izgnanstvu ni vedel za to. Njej pa ni bilo lepo, saj ga je ljubila zelo. A ker tudi nežne solze poroke niso prekinile, primorana bila noč pred poroko spiti je napoj, da bi kot mrtva obležala. A kaj ko župniku, izumitelju napoja, in njenemu zaupniku, ni uspelo, da bi ukano tako dobro izpeljano prvi sporočil Romeu. Ta se je v obupu odločil umreti ob strupu. Ko le pride do groba, kjer Julijo vidi ležati, jo poljubi še zadnjič in izpije strup. Takrat pa se ona zbudi, ko pa ga zagleda, si po poljubu še ona, z bodalom brž vzame življenje. Naposled ju najdejo in ko župnik vse razloži, si v končno tudi njuni družini v roke sežejo.
JULIJA Rok Sonc, 9. c
Romeo & Julija Dve ugledniški druţini, ki v Veroni nista bili najbolj fini. Med Capuletovimi in Montegi pojavljali so se sami kregi. Zato knez jim zagrozi, če še enkrat to na javnem kraju se zgodi, kaznovani bodo prav vsi. Prav tako oče Capulet Juliji ukaţe, naj se na plesu v maskah prikaţe. Tam bo knezovega sorodnika Parisa spoznala in se kasneje za njega vdala. Vabilo pomotoma prejma tudi Romeo, sin Montega, in tu pojavi se zadrega. A Romeo kjub nevarnosti ţeli iti, zato se z najboljšim prijateljem Bonvoliem začne prerekati. Na plesu bo tudi Romeova izbranka, Rozalina, vendar nje on prav nič ne zanima. Medtem Capuletova hčerki namiguje, naj pred snubcem Parisom se ne zadrţuje. Na plesu pa se je zgodilo to, da Parisa sploh ni bilo. Prišel pa je Tybalt, nečak grofice Capulet, zaradi katerega se bi lahko Romeu obrnil na glavo svet. Saj ga je prepoznal, ''Ne napadi ga!'' pa je oče Capulet dejal. Kotička Julijinih in Romeovih oči se srečata ter se v hipu zaljubita. Šele ko se poljubita, izvesta, da njuni druţini sprti sta. Na vrtu za poroko sta se odločila, ţe naslednji dan po spovedi se poročila. Brat Lorenzo jima je pomagal in upal, da spor med druţinama tako premagal. Kmalu za tem se na cesti vname boj, ko Tybalt Marcutiu razpara kroj. Ubije ga, a Romeo se ne da. Tako usodno postane tudi za Tybalta. Romeo je bil iz Verone pregnan, a Juliji še vedno vdan.
Vrhunec zgodbe sledi in to je prizor poročne noči. Romeo se v Julijino spalnico prikrade, nato pa Capuletova sporoči, da poroka v četrtek s Parisom ne odpade. Julija vse skupaj zavrne, a tako ostane sama, saj ji še dojilja hrbet obrne. Paris z Julijo spregovori, vendar v njej čustev ne spodbudi. Julija se pri spovedi z Lorenzom dogovori, da v poroko s Parisom privoli. Nato pa spije uspavalo, da drugim srce bo zastalo, ko na videz mrtva bo, čeprav čez 2 dni ne bo več tako. Novica, da Julijina smrt je zaigrana, do Romea bo hitro pripeljana. Ta naj bi prišel po njo, a zgodilo se je to. Julija privoli v poroko in povzroči zmedo, saj oče od veselja prestavi jo na sredo. Tako mora napoj dan prej spiti in novica do Romea hitreje priti. Tako naslednjo jutro se zgodi, da Julija se ne zbudi. Ko Romeo izve napačno novico, si kupi strup, da bi umrl ob svoji dragi, kjer pa je ţe pravi hrup. Tam je bil Paris, ki je Romea napadel, vendar je sam propadel. Nato spije strup in umre, takrat pa Lorenzo v grobnico prispe. Iz omame se prepudi dekle, ki jo pogled na mrtvega Romea stre. Poljubi ga in se tudi sama v smrt poda. Takrat prispejo starši na kraj nesreče in Lorenzo končno reče, da bila sta poročena otroka njihova in zaradi spora prav v ţalosti umrla sta. Zaradi zaslepljenosti in ozkosrčnosti sedaj ţalujejo, vendar svoj odnos sedaj zdruţujejo. Tako je v Veroni mir in ne zgodi se več nikakršen prepir.
Anţe Malis, 9. c
ROMEO IN JULIJA
ROMEO IN JULIJA
Na plesu spoznala sta Romeo in Julija se. Na prvi pogled to je ljubezen bila.
Romeo in Julija sta ljubezen si priznala, ko nekega dne na plesu sta se komajda spoznala.
Sovraštvo premočno njunih druţin je bilo, a Julija načrt je imela, da skupaj bi v miru ţivela.
Bila sta mlada, imela sta se rada, ljubezen postala noro je močna, a sovraštvo druţin bila mora je nočna.
Vzela je strup, ki dih ji je vzel, a le za naslednji dan. Preden novica do Romea prispe, ţe misli, da umrla je.
Popoln bila sta par, kar drugi mislijo, ni bilo jima mar, skrivaj sta se poročila, srečo, ljubezen si delila, sanje skupaj sta lovila in pred drugimi vse tajila.
Še on vzame strup, ki odrešil bi ga muk, a ravno v tem hipu se Julija prebudi. Vidi ga mrtvega in še sama vse konča.
Alja Svetič, 9. c
Čeprav ljubezen bila je na prvi pogled, kmalu za tem sledil je obred, ker ljubezen premočna je bila, vzela je kar oba.
Ema Krebs, 9. a
ROMEO IN JULIJA Na plesu se spoznala sta, je iskrica preskočila in bila sta zaljubljena. Je Romeo imel prijatelja, ki je bil za duhovnika, ta jima je svetoval, in ju nikoli ne izdal. Ju na skrivaj je poročil, da neb druţine razjezil, saj njune so druţince bile ţe dolgo skregane. Juliji je oče našel ţenina, ki ona ga ni marala, se z duhovnikom je domenila, da ji en napitek da, da preslepila bi druţino, da v grobnico jo poloţijo, da ko Romeo bo k njej prišel, srečno ţivela bi naprej.
In kaj na koncu se zgodi? Romeo duhovnikovega pisma ne dobi, izve, da njegova Julija odšla s tega je sveta, nabavi flaško strupa si in k ljubi svoji brţ odhiti, se poslovi in ob ljubi svoji obleţi. V flaški strupa zdaj več ni, ko Julija se prebudi, zagleda Romea, ki ob njej leţi, ga kliče, joka, naj se vrne k njej, zakaj ta strup popil je zdej in nič ga pustil ni še njej. Bodalo vzame v roke in zapiči ga v srce. Tako ptička sta zaljubljena oba v nebesa šla. Zgodil pa se je preobrat, druţini obe je stresel strah, da je sovraštvo to storilo, dve mladi duši pogubilo.
Barbara Zajc, 9. a
ROMEO IN JULIJA
ROMEO IN JULIJA
Na plesu v maskah sta se spoznala, kjer sta se drug za drugega vnela. Nista vedela da je nujna druţina na smrt skregana in da je njuna ljubezen prepovedana.
Na šolskem plesu sta se spoznala, skupaj nekaj plesov sta odplesala.
Napovedala sta poroko, da bi skupaj napisala oporoko. Ko sta se ljubila, ju je skoraj mati zalotila.
Vrtela sta se in pela, kakor da bi lahke perutnice imela.
Romeo je bil izgnan, zato je bil vsak Julijin dan vedno bolj bolan. Z patrom sta načrt naredila, da bi se Romeo in Julija še naprej lahko ljubila. Do Romea ta načrt ni prišel, zato je od Julije prekmalu odšel. Verona je njun kraj, kjer sta se skrivaj zaljubila in ljubila. Zdaj leţita, oba od ljubezni ubita, skupaj sta umrla, ne da bi se kdaj prej sprla.
Hana Groznik, 9. c
Kar naenkrat Romeo omahne ob tla in obleţi. Reševalci prihitijo, a Romeu ni več pomoči. Ko prispe ţalostna novica do Julije, ta popije strup in umre.
Petra Kos, 9. c
ROMEO IN JULIJA Romeo priden dečko je bil, za pravo ljubezen boga prosil, ta mu je iz nebes angela poslal, Julijo na ples je pripeljal. To bila je ljubezen na prvi pogled, toda kaj, ko je sledil zaplet. Rod Julije in Romea sovraţil se je na smrt, po bojni sekiri tekli kot hrt. A to ju ustavilo ni, Romeo vsako noč je plezal po njeni terasi. A zgodba ni več tako srečna bila, ko se Julija je zastrupila. Po 24 urah bi se zbudila in z Romeom pobegnila.
Julija si z noţem ţivljenje je vzela, zdaj z Romeom bosta v nebesih srečno ţivela.
Lara Bizjak 9. a
ONA + ON ONA + ON = Ljubezen ONA + ON = Ljubezen ONA + ON = Ljubezen ONA + ON = Ljubezen ONA + ON = Ljubezen
Romeo za ta načrt vedel ni, zato je hitro stekel h krsti Julijini. Jokal kot deţ je in spet boga prosil, naj mu angela vrne.
ONA + ON = Ljubezen
Bog ni odgovoril, zato Romeo stekleničko smrti je spil.
ONA + ON = Ljubezen
ONA + ON = Ljubezen ONA + ON = Ljubezen
ONA + ON = Ljubezen Julija se predramila je, in videla Romea, kako se ţre. A kaj, ko prepozno je bilo, vse po zlu je šlo!
Vanja Peulić, 9. c
GLAŢEK NESMRTNOSTI
recept na koncu pravi le dobi.
Stara Greta tam pri šanku sedi, ji ena čudna misel po glavi roji: »Sem stara ţenica bolj slabih dejanj, upam, da boljši še zame kakšen bo dan.«
Sraka reče: »Sestavine so: 4 leve ţabje krake, 2 ţlici stare peteršiljeve omake, 6 kapljic soka volčjih češenj in sveţe opran, bel prt obešen.
Pa premišljuje stara Greta: »Oh, moje ţivljenje ţe dolgo teče, dokaj hitro lahko se mi izteče. Kaj, če podaljšala bi si ţivljenje? Nesmrtnost, to je to!«
»Te sestavine moraš ti imeti, moraš jih skuhati, ocvreti in v sveţem prtu oţeti. Ta napoj 8 dni na soncu imej, v krvavo rdeč kozarec ga nato dej.«
Se usede tam pod lip`co, pa prebira eno knjig`co. Premišljuje in načrte kuje, kaj naredit`, da se ji ţivljenje podaljšuje.
Vse postopke Greta prav naredi, neučakano napoja si ţeli, da končno svojo nesmrtnost dobi, počakati mora še dolgih 5 dni.
Pa se ta stara kača spomni tistega mestnega vrača. K njemu odkoraka in mu zgodbo razloţi.
Greta na svojo gostilnico čisto pozabi, neučakano napoj ţe rabi. Stari Greti dolgčas postane, se v mestno knjiţnico zgane.
Se stari vrač Sraka na glas zasmeji, in reče, da brez denarja nič ni. Se naslednjič vrne Greta z mošnjičkom denarja, z »nimam več« se zagovarja.
Tam stare Aškerčeve pesmi prebira in na pesem Čaša nesmrtnosti naleti. Pesem ji misliti da, češ da prave nesmrtnosti na tem svetu nikjer ni. Stara Greta se zave, da jo vrač okrog prsta vrti, denarja si samo ţeli, po celem mestu same so ga laţi.
Na koncu Sraka le pristane, knjigo staro, zaprašeno vzame. Lista, lista stare, strgane strani,
Čeprav Greta dosti pametna ni, se maščevanja spomniti si ţeli. Iz volčjih češenj naredi strupeno vino, da stari sraka zastrupil bi se fino. Ko napoj »nesmrtnosti« je nared, se Greta z vinom iz volčjih češenj k sraki napoti. Vraču reče: »To vino sladko je kot med, naj se vam zahvalim spet.« Vrač je takoj ves vesel, saj ve, da nikogar še ni tako okrog vrtel. A ni šlo tako, kot si je on ţelel, zaradi strupenega vina je hudo zbolel. Greta se prav nič ne boji, ko na glavnem trgu o vračevih prevarah govori. A nihče ji ne verjame, šele ko jim razloţi, mnoţica dojame. Ta stara Greta junakinja postane, ker vračevo kariero vrag vzame. Greta pa se nauči, da so le dobra dejanja čar nesmrtnosti.
Maja Zajc in Kaja Kranjc, 8. b
GLAŢEK NESMRTNOSTI Stari Francelj čaka tam pod lip'co, misli čudne misli o ţivljenju: »Kako bilo bi čez 200 let, če bi jaz še vedno bil na svet?« Prisede k njemu Gregor Ranocelnik, pravi mu, naj spije vodo čarobno. Ta poskus ni se obrestoval, Grega ni ga več obremenjeval. Francelj poskušal je peti vsak dan, od tega je bil ponoči še bolj zaspan. Pristopil je k njemu star učenjak, dal mu nasvet je, k'ter`ga vesel bi bil vsak. Naj pošteno ţivi, naj nikamor se mu ne mudi. Njegova dela pravična, bodo čez 100 let odlična.
Tjaša Jančar, 8. a in Eva Razoršek, 8. b
Maja Kajtna, 7. a
ŢENITNI OGLAS - ON
OGLAS Z ţalostjo sporočam, da se je na poti od doma do šole izgubila moja Lenoba. Visoka je pribliţno dva metra dvajset in teţka okrog 100 kilogramov. Ima prijazen pogled in zmeraj ve, kaj hoče. Oboţuje postelje in stole, še posebej tista leţišča, ki so mehko oblazinjena. Prav tako oboţuje dejavnosti, ki so »fajn« in sovraţi tiste, ki so prav, na primer gibanje v naravi, branje knjig, čiščenje, odpiranje šolske torbe, učenje … Prepoznali jo boste po okorni hoji, ker se po cesti komaj vleče in je zelo počasna, tako da jo boste takoj ujeli. Najditelja čaka bogata nagrada. Najdeno Lenobo mu podarim, ker je njena uporabnost zelo velika. Za nameček pa jo lahko še bogato proda in denar prinese meni. Eva Maurič, 4. r (POŠ Vače)
Zdravo. Star sem okoli 40 let. Ţeno bi imel rad staro okoli 38 let. Roke naj ima spretne, da mi bo lahko pomagala pri delu. Lase naj ima bolj temne in kratke, da z njimi ne bo opletala, kajti to me ţivcira. Mora biti bolj svetle polti. Črnke mi niso najbolj všeč. Še zadnje pa je, da hodi bolj kmalu spat, da je TV prost zame. Vsem, ki se zdi, da ustrezate temu opisu, sporočam, da se javite na številko 041653987. Ţal vam bo, če ne pridete. J. K., 4. B
ŢENITNI OGLAS - ONA Ţivjo! Stara sem 27 let. Rabim fanta, ki bi mi pomagal pri delu doma. Naj ima kratke rjave lase in star naj bo 25 do 27 let. Zelo bom hvaleţna, če bom dobila novega pomagača. Tel. št . je: 031 8985-472 P. P., 4. a
Pia Kristina Vrančič, 4. r (POŠ Hotič)
REŠI, SAJ ZNAŠ 1. POVEŢI BESEDE, KI SE ZAČNEJO NA ISTI ZAČETNI GLAS.
2. POVEŢI BESEDE, KI SE KONČAJO NA ISTI KONČNI GLAS.
3. POVEŢI BESEDO Z USTREZNO SLIČICO.
SIR
KLJUČ
DEKLICA
JEŢ
ČOKOLADA Pripravil 1. a
Sestavile Klara Drobeţ, Eva Maurič, Stela Zarnik, 4. r (POŠ Vače)
SATUREN
Uganka za vse, ki so prebrali to pesem. Še enkrat na glas preberi pesem. Ali si kaj opazil? Če si, spodaj napiši, kaj!
Sonce se veseli, saj okrog njega se vrti.
saj 365 dni je krajših kot pri nas.
Če nisi, pa preberi vse besede, ki imajo prvo črko tiskano krepko, in jih PO VRSTI prepiši.( to stori tudi če si izpolnil ţe zgornje črte.)
Tu pri nas mi ne bi ţiveli tak čas.
1.______________________
A kmalu zemljo dohiti,
2.______________________ Uh, da ne bi pozabili na njegove zlate prstane, toliko jih ima, da bi ga lahko imel »tut« ti. Resnično kot kralj po poti se podi, saj se mu priklanjajo prav vsi.
Enkrat manjši je od Jupitra,
3._______________________ 4._______________________ 5._______________________ 6._______________________ 7._______________________
to je res ogromno.
Si zdaj ţe kaj ugotovil/a? Če še vedno ne, PO VRSTI prepiši vse odebeljene črke v pesmi.
Nekajkrat oglej si ga,
___
menim, da je iz zlata.
No, pa je šlo. Čestitam.
___
___
___
___ ___ ___ ___
Manca Murn, 5. b
Neţa Mihelčič, 7. c
NATIONAL EXAMINATIONS IN ELEMENTARY SCHOOL I. On Friday 4th of May we had our first national exam. Well, not all of us. The others also took that test in 6th grade, but because it was optional, not a lot of students took it. In 6th grade there were three subjects: math, Slovene and English. We also have three subjects in class 9. We have math and Slovene, but the third one this year was chemistry. On Friday we had the math national exam. At first I was nervous, because I didn't know what to expect. I regret not having taken those exams in 6th grade. If I have taken them, I would already know how the tests look like. I recommend you to take it if you are in 6th grade. The test itself wasn't that hard, but it was long too and I ran out of time that’s why I couldn't finish everything. I also didn’t know some things, because we did them quite a long time ago, so I just forgot about them. There was one exercise that I didn’t know how to solve and just as the teacher took my test I remembered. Yesterday, on Tuesday, 8th of May we had our second exam, Slovene. I thought it was easier even if it had more pages and there were more exercises. I just didn’t find them difficult. I did almost all the exercises; I only left out a few. I even had some time left at the end to check everything. I don’t really worry about them because, they don’t really
matter. If the school you’re going to, has limits and other students have the same amount of points - then they matter. I did my best on them, but I’m not going to worry about them unless they are important, if they affect your final grade. But it surely gives you an idea on how much you know in comparison with other 9th graders in Slovenia. Alja Svetič, 9. c
II. This year we have to write three national examinations to complete elementary school. Up till now we have already written two, Math and Slovene, the last one, chemistry, we'll write tomorrow. Our opinion about math exam is that it was okay, it wasn't so difficult and it was short. But Slovene exam was very long, there were a lot of questions and you had to read and write very fast, so that you could finish in time, but still, it wasn't so difficult. Because we haven't write the chemistry exam yet, we don't know how it will be, but we expect that it will be long and quite easy. Our opinion about this whole thing is that it is very pointless. We don't have any benefits at all. They just throw paper away – they are wasting trees for nothing. But at the moment we still have to write them. We hope that in the future that will change. Barbara Boţjak, Špela Brčina, 9. c
THE LONDON REPORT I. -2nd March (Friday) We had a flight in the evening so we came to London Stansted airport really late. A bus drove us to the Croydon Park hotel. They gave us key cards to enter our rooms which were really lovely. -3rd March (Saturday) We woke up early in the morning and went to have breakfast. We took the train from East Croydon to central London where we went to see Greenwich. After spending some time there we had some fish and chips and had some free time. Then we went to Oxford Street (we took a boat there) where we did some shopping. We had dinner at Leicester Square. We came to the hotel late in the evening and we were really tired so we went to bed. -4th March (Sunday) We woke au early again, had breakfast, and left for Westminster in central London. After that we went to the Natural History Museum where we spent about two hours. I and my friends were all so hungry and we couldn’t wait to go eat. After lunch we visited Trafalgar Square and then the Buckingham Palace and finally Madame Tussauds where we had lots of fun. When it began getting dark we went to Picadilly Circus where we had dinner. -5th March (Monday)
Early in the morning we had to wake up again to leave for the airport. I and my friend were all really tired. When we came to the airport we waited for our flight to take us back home. From my experiences, I can honestly say, this trip to London was amazing. Jana Slimšek, 9. b II. This March our school organized a 4-day trip to London. We started on Friday evening, we met at the airport. Later we went to the plane which took us to London the same day. That day we quickly went to sleep. The next day we had a tour through London with our guide. We saw a lot of beautiful and interesting places. The next day was similar; we saw different things and walked great distances so our legs were killing us at the end of the day. The best thing of our days was breakfast which was luxurious. After two days in London we went home. It was great, an experience I will never forget. Anţe Malis, 9. c III. This year, from 2nd to 5th March, a group of students went to London. We all gathered at the Joţe Pučnik Airport in Ljubljana and flew to visit one of the most popular cities in the world. After we picked up our luggage, we drove to the hotel by bus. We arrived quite late at night so we all (mostly) just fell
into our beds. At seven o’clock next morning, the alarm clock went off and started our first day in the big city. After breakfast, we headed towards Greenwich where we “visited” the east and the west side of our globe. Afterwards we went to taste the famous fish and chips. Oxford Street, here we come! We all ended up like dead and (almost) broke tourists back at our hotel, preparing for our second day. On Sunday we went to see the dinosaurs, whales and human insides at the Natural History Museum. We were there for about three hours. We went to have lunch at Leicester Square and then we headed towards the most expected part of our journey: Madame Tussauds Museum. Our cameras were on all the time taking photos of us with all the famous people. Everyone found at least one person who was somehow known to him. It was a really awesome and fun experience. Before going to dinner we went to the last attraction of our trip – China Town. We saw many restaurants there with ducks hanging in the front window. It was kind of interesting, although it did smell quite good. The last day came and we drove to the airport. It was the end of an awesome trip with plenty of interesting information. I really hope I will go to London again. Špela Dermol, 9. b
CONTRADICTIONS Yesterday I was walking down the street. There was nothing new. People were talking about the politics, crisis and money. People who wore golden dresses and shoes with heels higher than Mount Everest. People who had fancy nails and bags for hundreds dollars, people who find happiness in the shops, people who laugh when they see someone without a home. All those people were sitting in the restaurant, drinking the most expensive champagne, talking about damn CRISIS! ARE YOU CRAZY??? I dream of table full of food while rich people send their kids to play tennis (I’ve heard that playing tennis in these times is very very ''cool'') Yes... okay. Keep the money, play tennis, buy rich stuff, spend your time in the casino, buy yourself a big car, buy your kid a new toy that will replace parents, buy your wife a golden ring – she will absolutely need a new one, do all the crazy stuff and show me happiness. You can't? I bet you don't!! Neţa Verdonik, 9. b
NeĹŁa Verdonik, 9. b
MY MAY HOLIDAYS
BELA KRAJINA
These holidays were very interesting. On Thursday I made pancakes. They were delicious! On Friday I was at home alone. I was doing my homework, studying and watching TV. On Saturday I went to Laško with my Dad. We swam in the swimming pool and we had fun. We came home late in the evening. On Sunday I baked cookies, but they weren't so great because they were my first. The next morning we went to Crikvenica, Croatia. At first we rented an apartment and then we went to the beach. The water was very cold (16°C), but we swam anyway. I ate ice-cream, sunbathed and had fun. We stayed there for two days. We came home on Wednesday late in the evening. I think these holidays were great! I really enjoyed them.
On 10th May we had an excursion. We were in Bela krajina. We left Litija at about 8 o'clock and we went to Bela krajina by bus. In Črnomelj we stopped and picked up our guide. First we went to Krajinski park Lahinja. We discovered a lot of things here. We learned about the birds, fishes, rivers, caves and much more. We also saw an old mill there.
Sara Mur, 7. c
The source of river Lahinja
Then we went to the birth house of Oton Ţupančič, now changed into the museum. We learned a lot about his life and we saw a lot of his poems.
Belokranjske pisanice
Oton Ţupančič After that, we saw how they make belokranjska pisanica, some sort of Easter egg. We also saw how they make cloth on looms. Then, we went to the lunch in restaurant. It was very good.
At about 6 o’clock we came home. It was a very nice excursion. Luka Končar, 7. a
BELA KRAJINA On Thursday, the 10th of May,we visited Bela krajina. We came to school at 8 o'clock and we went on the bus at 8:10. Our first stop was in the town Črnomelj, where the guide joined us. He told us about Bela krajina and about the people who live there. Then we went to Nature Park Lahinja, were we saw the river Lahinja. We saw the church, the saw and the mill. Then they show us a coin of Kralj Matjaţ. After that we went to the birthplace of Oton Ţupančič. At the end of our excursion we stopped for lunch at 3 o’clock. We were there for an hour and a half. We came home at about 18:30.
A VISIT TO BELA KRAJINA On Thursday, 10th May we went to Bela krajina. We gathered in front of school at 8 o'clock. In the bus we were talking and looking out at the nature. We were driving there for about 2 hours. At first our class and 7.c went to the edge of Krajinski park Lahinja when the guide was telling us about its history. Then we went to the church where she told us about the legend of its building. It was interesting to hear that the architect of it gave a signature with his hand in the wall. Then we came to the farm where the man showed us around the park. Then we went to the saw and to the mill. They are very special.
We all liked this excursion. After that we went to Vinica which is the birth place of our famous poet Oton Ţupančič. We went inside the museum. Then we went to the village Adlešiči where a woman who lives there, showed us the museum of Bela krajina, belokranjske pisanice and how to make a dress from the plant flax. Then we went to lunch. We all ate pizza or Viena’s steak with pommes frittes. After lunch we went on the bus to go home.
KRAJINSKI PARK LAHINJA
OTON ŢUPANČIČ
Marcel Malis, Maks Ritonja, 7. c
We came at home at about 7 o’clock in the evening.
Maja Kolar, 7. b
EXCURSION TO BELA KRAJINA BELA KRAJINA
On Thursday,the tenth of May, 7th classes went to Bela krajina.
On Thursday we went to Bela krajina. We got there by bus.
We left school at 8.00 and at first we stopped in Črnomelj to pick our turist guides.
We saw Krajinski park Lahinja, The Museum of Oton Ţupančiča … and some regional curiosities.
Then we visit Nature park Lahinja. A kind woman showed us the river Lahinja and told us something about the Nature park. Then her husband showed us a Klepeć's sawmill and and Venetian saw. He also showed us a gold coin of King Matjaţ. After that, we drove to Vinica, where we saw the birthplace of our famous poet, Oton Ţupančič. There was the museum, too. Then we went to homestead in Adlešiči. There we saw how they yarn flax with a special tool. Then they showed us exhibition of handicrafts and the process of making “Belokranjske pisanice”.
In the park Lahinja aresome interesting things were found in the neighbourhood of one farmer’s house. The farm’s owner showed them to us and and we also saw mills.
At the end we ate lunch in Metlika. We also bought ice-cream. We got back to school at 6o’clock. I think it was a really great excursion.
It was an interesting excursion.
Sara Mur, 7. c
Then we went to the museum of Oton Ţupančič. There was the guide who showed us around the museum. When we visited the museum we also went to the small flax museum . There they howed us how easter eggs (belokranjske pisanice) were made and how to make dresses from the plant flax. Then we went to lunch into the restaurant. After lunch we went on the bus to go home.
Urška Hvala, 7. b
ANIMAL POEMS by 5th class students
SWANS Sans are beautiful, Swans are friendly, Swans are white like snow, And they swim with the flow.
HELLO, MY FRIEND! Lea Bernik, 5. a
ME AN A HORSE Hello, horse, What’s your name? What’s your favourite game? I like to run, I like to jump! But what’s your name? My name is Eva, I am ten. How old are you, then?! I am also ten, Come and ride me, then. Riding is my Favourite game! Eva Zagoričnik, 5. b
Hello, my name is Lionel and I’m a very strong animal. I’m the king of the wild jungle And my feet are very quick. I’m bigger than the cat and the dog, too, But I’m smaller than the hippo and the giraffe, too. I have a strong voice, teeth, Funny hair and a long tail. I don’t have a friend, Will you be my friend? Oh, sorry; I will eat you if you come. Please don’t tell anyone. Do you know who I am? Aljaţ Kranjc, 5. a