iz zgodovine naših krajeV Pri zadnjem napadu je bil sestreljen vodja formacije,podporočnik Stanislav Vouk in tako se je 20.oktobra 1944 ob 15.30 končala njegova življenska pot pri Slanem. Stanislavu Vouku so posmrtno dodelili čin poročnika in odlikovan je bil z redom partizanske zvezde II.stopnje.Ob 25.letnici vojnega letalstva in protiletalske obrambe je posmrtno prejel še diplomo inštruktorja letenja z zlatim znakom,kakršnega se je podeljevalo samo najboljšim pilotom,ki so padli v narodnoosvobodilni borbi. Mesto Ston se je vsem padlim partizanskim pilotom oddolžilo s postavitvijo veličastnega spomenika na hribu nad mestom.»Žal pa je ostal Stanislav Vouk precej neopažen,zato bi bila dožnost letalcev prekomorcev in še posebno sežanskega pododbora letalcev, da se temu junaku oddolžijo s postavitvijo vidnega obeležja,«je zapisal Rafael Perhauc v članku Ob razstavi Letalci prekomorci na Primorskem v reviji Primorska srečanja (Koper,januar 1981). V letu 1983 je bila Stanislavu Vouku postavljena spominska plošča na steni sedanje Kosovelove knjižnice v Divači. Po njem je v Divači poimenovana tudi ulica.Leta 2009 je bilo v Divači v parku spominov postavljeno obeležje padlim borcem NOB,na katerem je vpisano tudi njegovo ime. Upravičeno in s ponosom se spominjamo Stanislava Vouka,našega junaka pilota prekomorca ,in ohranjamo spomine nanj.Bil je neustrašen vojni letalec,junak jasnih modrih višin,ki je omahnil v smrt sredi gorečih temnih oblakov pri izvrševanju bojnih nalog.. Tiskani viri in literatura: Benčič,Tatjana in Škapin ,Katarina:Življenska pot partizanskega pilota Stanislava Vouka.Postojna,7.1.2012,zapis. Felicjan,Ivana,Liljana,Kajuhova ul.4,Divača,ustni vir. Klun,Albert:Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije,Ljubljana,1978. Perhauc,Rafael:Ob razstavi«Letalci Prekomorci« na Primorskem,Primorska srečanja.Koper,1981. Perhauc, Rafael:Letalci Prekomorci,Nova Gorica,1968. Potokar,Klelija:Divača na stičišču poti,Divača,2012. Pokrajinski arhiv Koper,Kapodistriasov trg 1,Koper. Župnija Sv.Antona Divača,Divača,2.12.2011,arhivski viri.
Klelija Potokar Na zahtevo avtorice članka nisem lektorirala, ker naj bi že bil. (Op. ur.)
Senožeška Bolha
SENOŽEŠKA BOLHA, kot je bila objavljena v glasilu senožeške krajevne skupnosti 7 VASI, decembra 1978. leta. Po informacijah, ki sem jih uspel dobiti, jo je sestavil eden izmed Krebljevih, ki je odšel pred časom s trebuhom za kruhom čez lužo. ANDREJ ŠKAPIN Neka soseda tam blizu kala cele noči ta reva ni spala. Neki večer ravno opolnoči bolha jo vščipne, da skoro omedli. Strina kričala, vpila ... pomoč, ko da bi tekel potok deroč. Hitro pokonci je pol vasi, kakor bi rekel ,da kje gori. Prvi pokonci skoči Petak, boji se ne vraga, on je junak. Ko bolho zagleda, se on ne zboji, ko vidi, da bolha že strino drži. Od okna zbeži do Pikcove hiše, vstani brž Janez in beži iz hiše, ženska nesrečna malo več diše. Velika nesreča temu koncu preti, če božja zverina se ne ukroti. Priteče Janez, ta mladi Urban, pa pravi, mrmra še ves zaspan: "Najboljše, da pride žegnat kaplan." Možaki so rekli: "Beži, beži Urban, kaj pri zverini odpravi Kaplan." Priteče Brkinka.”Kaj se je zgodilo, vpitje, kričanje me je zbudilo". Hitro priteče še Skotova Tinka, “kaj praviš Brkinka, umrla bo strinka." Možaki junaki so sejo storili, da bolho ubijejo, zdaj so sklenili. Hitro orožje skupaj so zbrali, se na odločno mesto podali. Ta s sekiro, drugi z vili, vsak se bo branil v strašni tej sili. Prej so med sabo vse odpustili, če kdaj v gostilni se sprli, žalili. Še par očenašev tedaj so zmolili, pomagaj gospod v stiski in sili. Zverine nas brani mogočni Ti Bog, odvrni nesreč in hudig nadlog. Veliko množino še vina so spili, da več bi moči in korajže dobili. Prvi pokonci skoči Petak, on čete je vodja, najboljši junak. še z medvedom bi se metal, če bi ga spil še vina bokal. To so junaki, senožeški možaki, vsi so čili, korajžni in pa veseli, da takih dobiš ne v deveti deželi. Petak jim prvi povelje je dal in rekel: “Bog vari, da zdaj kdo bi se zbal. Možaki junaki se nič ne boje, gorje ti bolha, gorje. Vojska odrine hitro čez cesto, prej ko mogoče, da pride na mesto.
Na čelu pred četo jo maha Petak. mogočni je vodja neustrašni junak. Hitro je vojska prišla do hiše, vsak junak si čelo že briše. Sketov Andreja pri Šturmu že uka, vodja armade v sobo že kuka. Prvi po durih Tumrle mahne, vrata s sekiro naenkrat odpahne. Vojska cela v sobo plane, se ne bojijo niti podgane. Bolha razjezena strino spusti in na junake obrne oči. Ta huda zverina pokaže roge, vsakmu posebej še ostre zobe. Strina še zadnje zbira moči, in našim junakom tako govori: "Oh pomagajte hitro mi vi, če ne me ta bolha še zaduši". Prvi nad bolho Petak se spusti, z vilami v roki za vrat jo drži. Drugi vsi so korajžo si dali, vsi so zverino popali. Skoro se kmalu bi hiša podrla, strina nato je pa kmalu umrla. Bolho na cesto so s silo privlekli, čakaj zverina, te s kože bomo slekli. Bolha jih gleda in zbira moči, plane pokoncu in jim zbeži. Prestrašena vojska iz hiše zbeži skoz okno na cesto vpijejo vsi. "Počakaj, zverina, boš prišla že v past, zvedela bodeš, po čim da je mast." Bolha se je na Strašco podala, pa ravno na mostu se je skesala. "Reva nesrečna, kaj sem storila, strino pri kalu sem pogubila." Kje naj iščem sedaj si tolažbo. gotovo vse bo šlo mi na dražbo. Bolha podala se je v župnišče, tam si gotovo tolažbo poišče. Farman ji hitro daje pokoro, rekel, da mora romat na goro. Bolha bila vsa je vesela, sveto pokoro sedaj je prejela. Bolha nato se je hitro podala, maša za strinko že kdaj se je brala. Bolha je malo po hiši pospravla, da bi se čimpreje na goro odpravla. Da bi enkrat konec že bil, za na goro je treba živil. Pridi, pomagaj sveti mi duh, prej ko mogoče, da speče se kruh. Zdaj se podala doli bom v vas,
bogve, če ima solde za kvas. Bolha se je po vasi podala. da bi hitro delo končala. Doli jo srečala Kurlačka mati, kam greste botra - grem po dve prati. Bolha je hitro do Guliča stekla, da ob času kruha bi še spekla. "Gulič, sem prišla malo v vas, tle maste sovde, dajte mi kvas". Gulič se krega: "Tu je moja betega, kaj te tu miče?" - žandarje kliče. Bolha se je teh besed ustrašila, Andrejetu Mazlovmi konje splašila. Bolha je zbežala, zdaj bo čas, da jo odkurim v Dolenjo vas. France Šonkin je delal krtačko, bolho je vprašal, ali bo spekla pogačko. Petak se je skozi okno tako popačil, da je skočila na vrh Kopačev. Tam jo sreča Smrdeika ta suha, bolho vpraša: "Imaš kaj kruha?" "Nimam nič, grem ravno v Dolenjo vas po kvas." Skozi Potoče je švignila, smuk, a vseeno jo je videl Rolhov hajduk. Bolha je prišla, že kjer so borovci, pa se je zbala, da jo čakajo s kovci. SIišala je da večkrat Dolenci, čakajo fante s polenci. Nato pa krene bolj na okoli, da prišla hitro bi doli. Naenkrat priskakala je do vasi, se malo oblizne, naprej že hiti. Polno ljudi je v betegi stalo, ko bolho zagledajo, vse se je zbalo. Bolha ti plane zdaj med ljudi, zdaj eden zdaj drugi iz hiše zbeži. Andreja Jernačev še tobaka ni plačal. Domov je zbežala Micka Delezka, šla je ravno, da kupla bi jesha. Dol od brega jo maha Čelaj, Vpije, kar more: "Bežite, je zmaj." Bolha je rekla: "To je od sile." Skoči ukrade kvasa tri kile. Zverina naenkrat ti plane iz hiše, s kvasom na hrbtu domov jo že briše. Že je storila ta šesti korak, ko jo zagleda Potoški Petak. Hitro je tekel k Roihovi Mici, velika nesreča preti tej vasici.
41